Urednik priloge: Albert Mrgole
številka 2, Maribor, marec 1991
IZPOD PULTA
Jiri Svitek
Rastko Močnik
BO DEMOKRACIJA V ČSFR
ESLA ZNANOST?
Vedno, kadar se dogajajo revolucionarne družbene spremembe (predvsem pa ekonomske), je treba v družbeni strukturi najti šibke točke, in jih žrtvovati za zadovoljitev množice, ki tako najlažje pozabi na resnične probleme in njihove vzroke. Na Čehoslovaškem je trenutno na vrsti za odstrel znanost, in to ne le nekatere institucije, ampak celotno znanstveno življenje z vsemi ustanovami vred, torej vključno s tistimi, ki so v znanstvenem, pa tudi političnem in sploh intelektualnem življenju družbe nenadomestljive. Kaže, da bo znanost morala pasti, kajti »glas ljudskih množic« jo prišteva med neproduktivne družbene elemente, katerih ukinitev zahteva. Pri tem preseneča, da se proti znanosti z ramo ob rami borita tudi visoko šolstvo in državna birokracija, ki jo zastopa šolsko ministrstvo.
Resnici na ljubo je sedanji znanstveni sistem v ČSFR ogromen in zastarel — pač nasledstvo komunističnega režima, ki ga je uvajal od začetka 50.-ih let po sovjetskem vzoru. Prav tako ni sporno, da se mora korenito spremeniti, kar sprejemajo tudi znanstvene institucije in posamezniki, ki so v njih zaposleni.
Situacija se je zaostrila po javnih nastopih nekaterih članov federalne in republiških vlad, ki so o Akademiji znanosti kot osrednji znanstveni instituciji govorili kot o nečem mrtvem, neobstoječem. To lahko razumemo kot nadaljevanje (ali celo zaključek) več mesecev trajajoče kampanje, katere cilj je dejansko rušenje Akademije znanosti, v najboljšem primeru pa stapljanje njenih ostankov z univerzami. Javnost je v zvezi s tem seznanjena z netočnimi ocenami, ki pa v vse hujši ekonomski situaciji padajo na plodna tla. Tako npr. trdijo, da je v razvitem svetu celotno znanstveno raziskovanje skoncentrirano na visokih 'šolah, in je zato tudi v ČSFR treba ukiniti vse znanstvene ustanove, ki se nahajajo izven univerz; hkrati s tem seveda tajijo pred javnostjo dejstvo, da v vseh razvitih državah, celo v ZDA, kjer so univerze kolosi z vrsto lastnih raziskovalnih ustanov, tudi mnogo neodvisnih znanstvenih institucij nemoteno deluje. Raziskave nekaterih institutov Švedske akademije znanosti so prepričljivo dokazale, da samostojne znanstvene delavnice tudi v zahodni Evropi bistveno sodelujejo pri temeljnih raziskavah. Zdi pa se, da ta dejstva, kakor tudi opozorila iz tujine, pri odgovornih niso naletela na primeren odziv. Večinoma le čakajo, da bo vse skupaj mimo, seveda tako, da se bo končalo dobro za njih.
Vse kaže na pavšalno ukinitev vseh institutov Akademije znanosti v najkrajšem možnem času, s čimer bo ogrožen najpomembnejši in najproduktivnejši del celotnega znanstvenega potenciala države. Če upoštevamo posledice ukinitve nekaterih družbenih znanosti po »praškem poletju 68«, nekatere podobne odločitve v drugih državah, in cas, potreben za normalno rast posameznih znanstvenih disciplin, nam mora biti jasno, da bo za ponovno vzpostavitev normalnega znanstvenega dela potrebnih nekaj desetletij. Izkušnje s posledicami prihoda nacizma, fašizma ali komunizma na oblast so na področju znanosti grozljive. Bodo tudi prihod nove oblasti spremljale podobne posledice? Upajmo, da ne! V mnogih čehoslovaških dnevnikih je bil objavljen poziv velike skupine znanstvenih delavcev, da naj se zaustavi ta za znanost, inteligenco in duhovno ustvarjalnost nasploh morilski pohod naj-mračnejših sil politične scene, ki nameravajo poravnati svoje račune na hrbtih intelektualcev.
Poleg tega poziva znanstveni delavci javno predstavljajo svoja videnja reorganizacije in bodočega razvoja znanosti v CSFR. V njih prevladuje prepri-
Samuel Grajfoner je bil rojen 8. septembra 1962 v Mariboru. Po končanem študiju kiparstva na ALU v Ljubljani se je odločil za podiplomski študij na specialki za grafiko pri prof. Branku Suhyju in prof. Lojzetu Logarju.
Je član DSLU. Udeležil se je številnih razstav doma in v tujini. Za svoje umetniško ustvarjanje je prejel
— Prešernovo nagrado za umetniške dosežke na področju grafike, ALU Ljubljana
— nagrado 5. bienala študentske grafike, Beograd
— ocenitev internacionalnega odbora na 18. mednarodnem grafičnem bienalu, Atene (prof. Giorgio S. Marcou)
— priznanje na razstavi Slovenske grafike v Ljubljani januarja letos
Čanje, da je treba pravico do odločanja o znanosti in odgovornost zanjo prepustiti samim znanstvenikom, njihovim raziskovalnim skupinam in medresorskim koordinacijam. Predlagajo ohranitev večine akademskih institucij, hkrati pa poglobitev njihovega deleža pri izobraževanju univerzitetnih diplomantov. Akademija naj omogoči diplomantom visokih šol in fakultet boljše možnosti znanstvenega vzpona v sodelovanju s samostojnimi univerzami. Instituti se ne bi smeli omejevati le na sodelovanje s posameznimi visokošolskimi ustanovami, ampak aktivno sodelovati s celotno mrežo čehoslovaških univerz, pa tudi z inozemstvom. Podiplomsko izobraževanje diplomantov naj preseže razliko med nivojem visokošolskega študija in zahtevnostjo znanstvenih dognanj, ki je povsod po svetu v trajnem porastu. Akademija naj postane hkrati sodelavec in tvoren oponent bodočemu razvoju znanosti na visokih šolah. Imeti mora progresiven način dodeljevanja finančnih sredstev, ki bo pometel tudi z ostanki neproduktivnih delavecv, ki so svoje »toplo« mesto v Akademiji dobili kot nagrado za služenje komunističnemu režimu (v akademskem senatu sedi nekaj sto »zaslužnih« ljudi, večinoma preverjenih partijskih kadrov, ki zaradi preferenc letno dobivajo skupno nekaj milijonov dolarjev) itd.
Pred Akademijo je mnogo nujnih nalog, njihova rešitev pa nikakor ni ukinjanje njene vloge v družbi. Od izhoda boja za obstoj Akademije v ČSFR bo v marsičem odvisna tudi usoda akademske znanosti v drugih vzhodnoevropskih državah, kjer se diskusije na to temo šele začenjajo. Če bo Čehoslova-ška že imela primat, upam, da to ne bo primat pri ukinjanju znanstvenega dela na vzhodu Evrope. Inteligenca in študenti, ki želijo najti svoj bodoči prostor na področju znanosti, prav gotovo ne zaslužijo take usode — namreč odhoda večine intelektualnega potenciala ČSFR v inozemstvo. Od tega razpleta bi imeli nedvomno korist vsi razen Češke in Slovaške.
TEŽAVE Z ZGODOVINO - I
V razpravah o zgodovinopisju in ideologiji navadno govorimo o tem, koliko ideologije zgodovinar vnaša v svoje početje, priporočajo, naj bi se svoji lastni ideologiji čim bolj ogibal, kakor da bi lahko preskočil svojo senco... itn. Manj se posvečajo vprašanju, ki je pravzaprav težje in, vsaj na prvi pogled, pomembnejše: kako je z ideologijo v samem »predmetu« zgodovinopisja? Zgodovinarjeva osebna ideologija navsezadnje ni tolikšen problem, kakor bi nemara lahko sodili po zavzetosti, s katero se zgodovinopisci z njo ukvarjajo: količkaj pozoren bralec bo svojega zgodovinarja kaj kmalu »prečital« — in čim bolj bo zgodovinopisec zatrjeval, da se z ideologijo ne »maže«, tem večjo skepso bo zbujal pri svojem bralcu, tem večje bo bralčevo veselje, ko ga bo naposled, neizogibno, »ujel«. Glede ла diskurzivno naravo zgodovinarjevega početja lahko namreč upravičeno dvomimo, da bi zgodovinar brez ideologije lahko sploh kaj naredil. Seveda se prek svojega »predmeta« s svojo ideologijo ves čas bode, to je nemara celo ena pomembnejših, vsekakor pa zabavnejših razsežnosti njegovega dela — a brez ideologije pač ne more: recimo, da je ideologija a priori zgodovinarjevega početja, nujna sestavina njegovega izdelka — a tudi nujen moment pri vzpostavljanju njegovega »predmeta«.
Medtem ko se, nasprotno, zdi, da ideologija ali ideologije v predmetu zgodovine prav onemogočajo vzpostavitev zgodovinskega »objekta«. Kar je paradoks — kaj drugega kakor trk, spopad in nelagodno sožitje ideologij pa zgodovina navsezadnje sploh je?
Tule bomo k večnemu vprašanju zgodovinopisja prispevali le obrobno opombo; tisto, kar nam je prišlo na misel ob temle Momiglianovem stavku (Razprava iz historiografije II, Studia humanitatis, Ljubljana 1989, str. 32): »Palatinski pomerium se je morda pokrival z itinerarijem Luperkov na njihovem praznovanju — ali pa ga je iz njega deduciral kakšen spekulativni starinoslovec pozne republike«.
Momiglianov problem je, v kateri smeri poteka »vzročna povezanost« med dvema članoma: ali sta Luperka tekla po svoji poti, zato ker je ondi nekoč tekel prvotni pomerium, sveta mestna meja; ali pa so poznejši Rimljani mislili, da je ondi nekdaj vodil pomerium, zato ker sta po tisti poti tekla Luperka.
St
m
Samuel Grajfoner, Sedeča figura 150 x 100 cm, 1990
Popperjevo mnenje, da zgodovina ni znanost, se opira epistemološki dokaz, da zgodovina ne more priti do formuliranja zakonitosti, ker se vselej ukvarja le s posamičnostmi; Momiglianov problem se sicer tudi ukvarja s »posamičnostma« — a ker sta ti posameznosti ustanovi, instituciji, in torej vsebujeta moment občosti, bi bilo vsaj načelno mogoče pričakovati, da je med njima mogoče določiti strukturen odnos, nemara celo na način »strukturne vzročnosti«.
A zadeva je zapletena, celo bolj, kakor domneva Momigliano; možnosti je namreč več, celo več kakor dve:
1. Luperkalije so bile ritual, povezan s sveto mestno mejo; pot, po kateri sta tekla Luperka, je po-merij (Momiglianova prva domneva).
2. Ko se je zgubil spomin na prvotni pomen Lu-perkalij, so Rimljani za pot Luperkov neupravičeno menili, da je prvotni pomerij; ta pot torej ni pomerij, samo Rimljani so neutemeljeno mislili, da je (Momi-gilanova druga domneva).
3. Luperkalije sprva niso imele zveze s pomeri-jem, a ko se je zgubil spomin na njihov prvotni pomen, so Rimljani vzpostavili povezavo, in Luperka sta poslej tekla po poti, kjer je nekdaj bil pomerij, za katerega traso so Rimljani sicer vedeli iz virov, ki so bili od Luperkalij neodvisni. Pot Luperkov je tedaj vodila po isti trasi kakor pomerij, četudi je bila zveza med obema trasama brez utemeljitve. — Privlačno pri tej možnosti je, da se zvede na možnost 1, četudi prehod omogoča »napačna predstava«. A po tem, ko bi se Rimljani — hipotetično — »zmotili«, bi bile Luperkalije ritual vrste, kakršno opisuje možnost 1. Zgodovinar, ki ne bi ugotovil, da so se Rimljani »zmotili«, bi lahko sklepal po hipotezi 1, četudi bi bila resnična samo hipoteza 3. »Zmota Rimljanov« bi namreč v tem primeru postala »del zgodovine«, zato ker bi se zgodila v okviru rituala, ne pa »čistega« zgodovinskega premisleka.
4. Luperkalije niso imele zveze s pomerijem, in Rimljani so to vedeli; po naključju je pot Luperkov peljala po trasi nekdanjega pomerija, ki pa so jo Rimljani pozabili; pozneje so iz napačne podmene, da so Luperkalije povezane s pomerijem, prišli do mnenja, da je pot Luperkov trasa pomerija. To mnenje bi bilo po naključju pravilno. — Pri tej možnosti ni privlačno le to, da je mnenje poznejših Rimljanov lahko za zgled, zakaj utemeljeno resnično verjetje, justified true belief, ni prava vednost; možnost je zanimiva tudi, ker bi zgodovinar, ki bi ugotovil, da so se Rimljani glede zveze med Luper-kalijami in pomerijem zmotili, opustil tudi sicer pravilno mnenje, da Luperka tečeta po pomeriju.
»Dejanski položaj« (koincidenca poti Luperkov in pomerija) bi bil pri možnostih 3 in 4 isti; tudi zmota Rimljanov (neupravičena povezava Luperkalij s sveto mejo) bi bila ista; a zgodovinarjev sklep bi se razlikoval. Glede na našo formulacijo možnosti 3 in 4 je videti, kakor da bi bil zgodovinarjev sklep odvisen od kakovosti rimske vednosti: pod 3 je bila vednost prava, pod 4 pa je bilo samo (pravilno) verjetje, ki je izhajalo iz napačne podmene. A zdaj si lako zamislimo tudi drugačna poteka:
3.a. Zgodovinar ugotovi, da so Rimljani neupravičeno povezali Luperkalije s pomerijem; hkrati se zgodovinarju niso ohranili viri, na podlagi katerih so Rimljani vedeli za pravi pomerij. Torej: zgodovinar »upravičeno« zavrne pravilno umestitev pomerija.
4.a. Zgodovinar ne ugotovi, da so se Rimljani zmotili, ko so Luperkalije povezali s pomerijem; o naključnosti koincidence seveda nima pojma. Torej: zgodovinar na podlagi od Rimljanov podedovane zmote pride do pravilnega sklepa. Ali lahko rečemo, da zgodovinar »ve«, kje je potekal pomerij? ali nemara moramo reči, da ima o tem samo »pravilno mnenje«?
| POJASNILO
Luperkalije so bile zelo star rimski obred. Obhajali so ga 15. februarja; ime meseca pride od februo, čistim — mesec februar je torej mesec »čistilec«. Dnevi od začetka meseca do Luperkalij so veljali za nečiste. 15. februarja so se častilci zbrali pri Luper-kalu, votlini na rimskem griču Palatinu, kjer naj bi bila volkulja odgojila Romula in Rema. Žrtvovali so koze |j: in psa. Dva izbrana mladeniča (Luperka) iz določenih »družin«, ki so edine imele pravico, da dajejo Luper-ke, so namazali s krvjo žrtvovanih koz; potem so jima kri otrli z volno, namočeno v mleko; pri tem sta se morala smejati; dečka sta se potem odela v kože žrtvovanih koz, a le toliko, da sta si pokrila osramje, preostale kože so razrezali na jermene. Dečka sta gola tekla okoli Palatina in z jermeni udarjala vsakogar, kogar sta srečala. Po nekaterih poročilih sta udarjala tudi po rastlinah in živalih, njun udarec naj bi namreč zagotavljal plodnost. Mlade ženske so se jima nastavljale na pot, da sta jih natepla — to naj bi jim pomagalo, da zanosijjo in lahko rodijo. Korobačem Luperkov so pravili februa, »čistilci«. Glede pomena obreda in njegovih posamičnih sestavin je bilo S že v antiki veliko ugibanj.
DINOZAVRIJADA O KRITIKI
KDOR POSLUŠA TE MOJE IZREKE Z
RAZUMOM,
BO NAPRAVIL VELIKO DEL, VREDNIH DOBREGA MOŽA, VELIKO SLABIH PA BO OPUSTIL DEMOKRITEOS DK 68 B 35
UVOD: POŠAST NA POHODU JE...
Popolnoma odkrito in vase sigurno lahko rečemo, da obstaja v umetniških krogih, pri bralcih, gledalcih in še marsikom »preparat«, ki dviga lase: Vsekakor nimam v mislih novega odtenka gela ali laka za lase. Gre za povsem preprosto sredstvo — besedo: kritika. Rekel sem besedo in ne pojem, kajti ta mala, za marsikoga pikolovska distink-cija je v tem kontekstu - jabolko spora.
Ko sem že navrgel kost za glodanje, spregovorimo o destruktivnem mehanizmu, bolje rečeno avtomatizmu, ki ob dražljaju besede kritika ali kritik tako refleksivno utrdi lasišče: Pri vsakem povprečnem bralcu beseda kritika sproži ekvivalentno reakcijo v spominskem registru, ki navrže pojem kritike: Pojem kritike je potemtakem v njihovi bujni ali borni domišljiji pošast, ki na svojem manifestativnem pohodu trga in gazi vsepovprek. Ni važno tako, kaj, kje in koga trga, važno je samo eno: Trga!
Če se za konstruktiven potek razprave, kot veliki ljubitelji živali, postavimo na stran teh uničujočih dinozavrov in jih poskušamo braniti, potem se nam bosta odprli dve polji, gledišči, ki nas interesirata: Ker smo res veliki ljubitelji živali, nadaljujmo diskurz o kritiki, problem, ki nas trenutno tišči, kar z dinozavri. O dinozavrih vemo, da so živeli pred toliko in toliko milijoni let, in da so bili sila veliki: Ta prvotna informacija bo večino, glede na dejstvo, da imamo vsi bujno domišljijo, vodila v sodbo, da so bili dinozavri strah in trepet vsega, kar je lazilo. Vsaka žival, ki je prišla našemu lačnemu orjaku naproti, je lahko bila eventualna večerja. Napačno.
Nekateri površni opazovalci zoologije bodo rekli, da mnogim beseda dinozavri projecira napačen pojem: Večinoma so bili vsi dinozavri rastlinojedi. Izjema je le Тугаппо-sausus rex, ki je zares bil mesojed. Splošna sodba torej ni možna.
Naj ta diskurz končam, da nas bo pot vodila do sklepov: Metode, s katerimi se bomo postavili enkrat na stran občinstva, drugič na stran kritika, da bi raziskali, zakaj je prišlo do napačnega pojma o avtomatizmu, ki ga je sprejela beseda kritika ali kritik, bodo analiza, analogija, dedukcija in indukcija.
I.	KRITIKE TEHNE
Da ne bo že prvi skok v kraljestvo dinozavrov pristranski, začnimo s slovarsko definicijo kritike. Sruk v »filozofskem izrazju in repertoriju« ponuja naslednjo razlago besede kritika: »kritika gr. kritike tehne; krino — izbiram, sodim, ločim. Sposobnost ocenjevanja presoje.1« Seveda iz te izhodiščne postavke zvemo poleg razlage besede zelo malo. Lahko rečemo celo drugače: iz razlage besede vidimo, da nam je v zvezi s kritiko veliko neznanega. Ne vemo, kdo je lahko kritik in kaj, ter kako se to dela. Nemara bi bi-
OPOMBE
I Sruk, Vlado, Filozofsko izrazje in repertorij, PZ 1980, str. 188
3 Prešeren, France, Poezije, DZS, Ljubljana 1949, str. 162
3 ... kritika je rod dijalektike, i ima u vidu ne ono-ga ko zna, negq|onoga ko ne zna, a izaziva privid da zna. Aristoteles, Organon, Kultura, Beograd 1970, str. 606
4 Aristoteles, Poetika, CZ, Ljubljana 1982, str. 111
5 Če rečemo, da [ kritika proučuje ....
umetnine, to pbmeni, da ji dajemo področje, ne pa predmeta; to pomeni, da jo imamo že na začetku za umetnost, ne pa za obliko vednosti. Zbornik, Ideologija in estetski učinek, CZ.^jubljana 1980, str. 147
6 Kukoviča, Tomaž, Norec in nuna — spodleteli poskus alterantive, Gorenjski glas, Kranj 1990
7 Levi-Strauss, Claude, Oddaljeni pogled, SH, Ljubljana 1985, str. 2
8 Donald Burton Kuspit: Rojen je bil I. 1935 v New Yorku. Študiral je filozofijo na Univerzi v Yalu, kjer je I. 1957 magistriral. Leta 1960 je doktoriral v Frankfurtu ob Maini pri Adornu. Kasneje je postal še doktor znanosti v umetnosti: I. 1964 — magistriral na Državni Univerzi v Pensilvaniji in doktoriral sedem let kasneje na Univerzi v Michiganu.
9 Moment, Beograd 1986, št. 6/7, str. 42
10 Kot takve kritike postoji izvestan camp mome-nat, i do izvesne mere, to je O. K. Ali on je postao ni-hilistički i na loš način destruktivan. Ta kritika sve iz-jednačuje, poravnjava. Postoji i drugčija vrsta kritike  a to su oni koji su suviše intelektualni.
Ibidem, str. 43
II Okoli leta 485 pred Kristusom sta sicilska tirana Gelon in Hieron zapovedala deportacije, preselitve prebivalstva in razlastitve, da bi poselila Sirakuzo in nagradila najemne vojake; potem ko ju je demokratična vstaja vrgla z oblasti in so hoteli obnoviti status quo ante, je prišlo do neštevilnih pravd, saj lastninske pravice niso bile več razvidne. Te pravde so bile nove vrste: v njih so odločale velike ljudske porote, ki jih je bilo mogoče prepričati le z »zgovornostjo«. Barthes, Roland, Retorika Starih, Elementi semiolo-gije, SH, Ljubljana 1990, str. 18
• 13 ». . . retorika je privilegirana tehnika (kdor si jo hoče pridobiti, mora namreč plačati), s katero si vladajoči razredi zagotavljajo lastnino nad besedo « Ibidem, str. 14
13 Ibidem, str. 19
14 Ibidem
18 Zbornik, Ideologija in estetski učinek, CZ, Ljubljana 1980, str 272-293
18 Zbornik, Beseda, dejanje, svoboda, Analecta, Ljubljana 1990, str. 30
17 Montaigne, Michel de, Eseji, Kondor, Ljubljana 1960
lo na tem mestu omeniti Prešerna. Njegova pesem »Apel in čevljar« nam je v neki meri zelo dobro vodilo, predvsem tisto slednje, kar v pesmi omenja: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«2 Recimo, da je Prešeren v teh nekaj besedah povedal zelo veliko, oziroma povedal je to, kar nas trenutno zanima. Zato si poglejmo dano vsebino pobliže: Če naj čevljar popravlja obuvala, potem mora vsak obrtnik opravljati svojo obrt. Še več: Strogo se mora držati polja lastnega predmeta. Torej se od tega polja ne sme oddaljevati. Podobno je s kritiko.
Oglejmo si, kaj o tem problemu pravi Aristotel.»... kritika je vrsta dialektike in ima v vidu ne tistega, ki zna, temveč tistega, ki ne zna, a daje videz, da zna.«3 Iz tega brž uvidimo tudi prvo nalogo kritike: Kakor Prešeren v »Apelu« poziva Jerneja Kopitarja, naj bo dosleden v svojem ocenjevanju, naj ne zahaja iz svojega polja v tuj zelnik, tako mora tudi kritik opozarjati tiste, ki dajejo videz, da poznajo svoje delo.
Na ta problem Aristotel opozarja tudi v Poetiki, ko našteva tri načela, katera mora kritik upoštevati. Tretje načelo se glasi takole: »Protislovja v pesnikovih besedah moramo raziskati po isti metodi kot nasprotnikove argumente v znanstvenih razpravah. Najprej moramo ugotoviti, ali gre res za isto zadevo, v isti zvezi in v istem pomenu. Šele potem lahko trdimo, da je pesnik zašel v protislovje sam s seboj in s tem, kar utegne razumen bralec razbrati iz njegovih besed.«4
Iz eksegeze Prešernove pesmi smo videli aristotelsko podlago, ki pa je sčasoma postala le še floskula. Kritiška etika določa predmet oziroma njeno področje, kot pravi Macherey, katero je nujno ocenjevati z merili, ki so lastna področju.5 Vendar je to očitek kritiškemu neznanju, ki je še danes prisotno.
Glavni razlog, da občinstvo pojmuje kritiko kot raztrgal-no, je v paradoksu kritike: Paradoks kritike govori o tem, da, kritika ne more biti negativna;
1. Ker umetniško delo brez ocene kritike nima statusa umetnine. (»Kritikova ocena že s tem, da je, pomeni pozitiven element, ki eliminira negativnega.«)
2. Ker temeljni principi kritike kritiku naročajo, da se mora držati Aristotelovega pravilnika o nujnem in skupnem podajanju pozitivnih in negativnih faktorjev.. ,«6
Sedaj, ko smo razjasnili prvi korpos problemov, ki so vzrok, da se ob besedi kritika ali kritik avtomatično pojavi napačen pojem, preidimo na drugega: V tem trenutku nam je jasno, kakšni so metodološki pristopi kritika do področja. Paradoks kritike koneckoncev dosledno priča na strani dinozavrov, a kljub temu obstaja vrzel med njimi in občinstvom. Če smo do sedaj razčlenili osnovna določila, katera naj bi kritik upošteval, bralec pa poznal, potem vrzel med kritikom in bralstvom nastaja — levi-straussovsko rečeno zaradi »odsotnosti komunikacije«7. Problemsko polje odsotnosti komunikacije v tem kontekstu lahko definiramo kot način in obliko podajanja kritike.
II.	MREŽA
Donald Burton Kuspit8, trenutno eden najbolj priznanih ameriških umetnostnih kritikov: V intervjuju za beograjski Moment je Kuspit izrecno poudaril, da je glavni manko kritikov odsotnost poglobljene analize. Zaradi tega se kritiki po njegovem mnenju delijo na dve skupini: Prvo skupino sestavljajo tisti, ki so dobesedno »propagandni agenti«.9 »Pri tej kritiki obstaja določen farsičen camp moment, ki je do določene mere v redu. Toda postal je nihilističen in na slab način destruktiven. Ta kritika vse izenačuje, poravnava. Obstaja tudi druga vrsta kritike.,to so tisti, ki so preveč intelektualni.«10
Kaj se torej skriva za tem dvema vrstama kritikov? Kritika je v nekem smislu vrsta retoričnega diskurza, ki naj bi z analizo področja bralca prepričala v verodostojnost ocene. A brž, ko vnesemo v kritiko problem retorike, potem vnašamo direktno tudi lastninska razmerja. Kot pravi Barthes, je retorika nastala iz lastniškega pravdanja” in je bila dolga stoletja privilegij višjih slojev.12 Potemtakem je kritika neke vrste prodajanja, saj mora kritik bralca prepričati z diskurzom, da si stvar ogleda, da vstopi v lastninski odnos. Iz tega zaprtega kroga kritika ne more izstopiti. Lahko pa je, kot implicira Kuspit, vanj bolj in namerno ujeta.
Drug aspekt, ki izhaja iz retoričnega diskurza v kritiki, je oblika: Prvotni, Koraksov model retorike, ki je vključeval petero delov - »1. eksordij; 2. naracija ali akcija (pripoved dejstev); 3. argumentacija ali dokaz; 4. digresija; 5. epilog«13, se do dandanes v obliki kritičnega eseja ni spremenil. Sodobni pristop k področju je naskok v teh delih, ki ga sestavljajo — »uvod, dokazno gradivo, sklep.«14 Notranji ustroj sodobnega eseja je podrejen paradigmatski strukturi štirih delov: prvi eksordij in zadnji epilog vsebujeta strastne prijeme, drugi in tretji del — narratio in confirma-tio, dokazne argumente. Ta paradigma omogoča piscu pravo analitično razgradnjo, torej kratek povzetek vsebine, analizo historičnih mest oziroma spodrsljajev, in postavitev področja v sfero idealnega. Kot šolski primer nam v tem kontekstu lahko služi Althusserjeva kritika »Piccolo, Berto-azzi in Brecht.«15
Bralec, na čigar stran v gledanju smo se sedaj postavili, v svojem povprečnem znanju take zvrsti podajanja kritike ne bo lahko prebavil. Glavna očitka, ki ju bo navedel, bosta:
1. nerazumljivost kot očitna posledica premajhne splošne razgledanosti, neznanja;
2. nezanimivsot tako dolge študije, ki večini vzame voljo do branja, saj si želijo kratke in jedrnate informacije.
Iz predočenega lahko sklenemo, da so eseji, podrobna kritična analiza, namenjeni ožjemu krogu bralcev — poznavalcev, ki bodo dolgo in široko razgradnjo pripravljeni prebaviti in jo bodo zaradi svoje želje po branju kritik tudi iskali v strokovni, specializirani literaturi. S tem pa namreč naš problem še ni razrešen: še vedno nismo našli priklad-
ne oblike podajanja kritike — povprečnemu bralcu. Ta vrsta kritike se v praksi pojavlja v dnevnem časopisju: Ker je število informacij v vsakem dnevniku omejeno, se mora ocena podati v 35 do 70-tih vrsticah. Prostorska stiska, omejenost v tem primeru zahteva drugačen način podajanja tematike: Kritik je omejen na izbiro med tremi načini podajanja dogodka.
a. INDICIRANJE: z indiciranjem imam v mislih pristop, ki ohranja vse bistvene značilnosti eseja, z razliko, da se avtor ne loti podrobne eksegeze problemov, temveč jih samo naznači, indicira. Slaba lastnost razlage z indiciranjem je nabitost informacije: Besedilo je tako zgoščeno, hkrati polno tujk, da je na udaru zopet — povprečen bralec.
b. PARTIKULAREN PRISTOP: druga možnost med kratkimi informativno kritiški pristopi, daje v analitični fokus en določen problem, ki je na področju izstopajoč, nov ali najzanimivejši. Ta vrsta sporočila je za bralca prikladnej-ša, bolj razumljiva, a je njen manko v nepopolnosti. Nece-lostnost informacije ima lahko tudi pozitivni efekt v manku: delna informacija bralca, ki naj bo v naši predpostavki pasiven, iritira do točke, da si sam ogleda tisto, kar misli, da je kritiku ušlo in s tem tudi njemu samemu.
c. KONCEPTIRANJE: načelo koncepta v kritiki postavlja v funkcijo označevalca temeljni pojem področja, ki skozi lastno eksegezo v sistem poveže tudi ostale. Slaba stran, če se nekoliko duhringovsko poigramo, omenjenega pristopa, je v veliki možnosti, da oris postane preohlapen, da informacija postane preveč abstraktna, kar potem heglovsko, kot v prejšnjih pristopih, prehaja v aufhebung, negacijo negacije, torej, da se pasivni bralec aktivira v kurioznega gledalca.
Nedvomno je vprašanje aufhebunga v kritiški praksi kot efekta pri gledalcu vprašljiv, tu še nedorečen. A ga pustimo za sladki epilog. Že od trenutka, ko smo v razpravo vpotegnili famozno Prešernovo cvetko o kopitarjih, in ko smo se soočili s Kuspitovo neizprosno zahtevo po analizi v kritiki, nam je med vrsticami, simptomalno, ušlo vprašanje obrtništva. Če se mora vsak obrtnik držati polja svoje »ar-tes«, potem se mora temu podrejati tudi kritik. Bistveno pri tem je naslednje: Sedaj, ko smo našteli oblike in načine podajanja vednosti v kritiški praksi in ko vemo, da je analiza področja nujna, lahko sigurno zatrdimo, da kritiška obrt brez naštetih oblik analiziranja, sporočanja, sploh ne more obstajati. V nasprotnem primeru kritika ni več umetnost, temveč brezskrbno blebetanje starih branjevk z vrabci.
Na naši poti raziskovanja in razreševanja avtomatizma, ki ob dražljaju besede kritika ali kritik vodi do napačnega pojma, smo večino problemov že postavili, vsaj okvirno, na raven idealnega. Ostaja nam le še zaključni akord.
III. TOLLENDUM ESSE OCTAVIUM16
Po tem, ko smo večji del razprave vrtali nafto na polju kritikov, je zadnji trenutek, da napravimo vrtino tudi na polju občinstva. No, če damo roko na srce, smo že prišli do točke, ko smo dali pod vprašaj problem aufhebung; Michel de Montaigne v Esejih, v poglavju »Različna pota nas vodijo k istemu cilju«17, govori o dveh karakterijih, ki ju lahko kjerkoli v življenju srečamo. Prvi so ponižni in uslužni, drugi drzni in kljubovalni, vendar tako eni kot drugi dosežejo isti cilj. Recimo.
Vzemimo dva gledalca, bralca, dveh različnih karakterjev: njuna izobrazba in ljubezen do umetnosti sta enaka. Bereta kritike!
Če vzamemo pod lupo dve različni situaciji, v katerih oba najprej gledata določeno področje umetnosti in kasneje bereta kritiko, ter situacijo, ko najprej bereta kritiko. Nemogoče bi bilo, da bi med predstavo in po njej naša subjekta videla vse nianse področja, a obstaja možnost, da to gledišče ob branju kritike razširita. V drugi situaciji, ko najprej kritiko bereta, se bosta na podlagi dane informacije tudi odločila. Bistvena pozicija, gledišče pri subjektih, je njuna drža: od njiju je odvisno, ali kritiko sprejmeta ali ne, ali se po branju kritike odločita za ogled dogodka ali ne.
Splošno je znano, da imajo kritike ali vzgojni ali pro-stomnenjski učinek: odziv je odvisen od subjekta. Kaj pa je z ostalimi, ki ne zapadajo v razred naših subjektov; večina obupa pred zahtevnim branjem kritik ali pa če kritike prebere, prevzame mnenje. Vse to implicira na ugotovitev, da je subjektov z držo, z lastnim mnenjem, zelo malo. Tako stanje je razumljivo, ker je umetnost stvar prestigea; ne glede, ali gledamo področje kulture ali subkulture, še vedno velja za umetnost in pristop občinstva k njej stara Pitagorova pripoved o Olimpijskih igrah: Nekateri si prizadevajo, da bi zmagali in pošali slavni, drugi prodajajo sadje, da bi obogateli, a VEČINA samo gleda. Ta večina, ki gleda, stvari ne zaznava spekualtivno, temveč čutno.
CONCLUSIO
Ugotovitve, do katerih smo postopno prišli, kažejo, da ima kritika funkcijo idealnega: Vzroki, ki postavljajo kritiko pod lupo kot dinozavre, če jih še enkrat naštejemo: paradoks kritike, obrtništvo in metodološka dodelanost, oblika in način, so njeni sestavni deli. Vendar splošna izobrazba na tem mestu šepa: ljudje imajo zgrešene pojme tako o kritiki kot o dinozavrih, zato nemalokrat analize področij zasijejo kot samozadostno sonce ...
VIRI IN LITERATURA:
ARISTOTELES, Organon, Kultura, Beograd 1970 Poetika, CZ, Ljubljana 1982 BARTHES, Roland, Retorika Starih in elementi semiologije, SH, Ljubljana 1990 GORENJSKI GLAS, Kranj 1990, (Kukoviča, Tomaž, Norec in luna — podleteli poskus alterantive)
LEVI-STRAUSS, Claude, Oddaljeni pogled, SH, Ljubljana 1985
PREŠEREN, France, Poezije, DZS, Ljubljana 1949 MOMENT, Beograd 1986, št. 6/7 MONTAIGNE, Michel de, Eseji, Kondor, Ljubljana 1960 ZBORNIK, Beseda, dejanje, svoboda, Analecta, Ljubljana 1990
Zbornik, ideologija in estetski učinek, CZ, Ljubljana 1990
Samuel Grajfoner, risba 140 x 100 cm
Samuel Grajfoner, risba 140 x 100 cm (oglje, vosek, tisk. barva)
MED ABSOLUTNIM IN RELATIVNIM (IN ČERI, KI SPREMLJAJO TO RAZMERJE)
Pravzaprav se naslov že sam razkriva, ker je razmerje lahko samo relativno. In ker bodo tukajšnje postavke posledice subjekta, ki s svojim SUB razkriva svojo relativno predpostavko, ter ob dejstvu, da bi naj bila moderna družba intersubjektivna, gredo simpatije v prid relativnosti.
Relativno deluje tako znotraj subjekta (refleksivno), kot zunaj njega, Refleksija znotraj subjekta, ali če rečemo samorefleksija (refle-xio completa, sebevidnost...), bi teoretsko na subjekt lahko delovala shizofreno, ker znotraj subjekta vzpostavlja razmerje (najmanj) dvojnosti zaradi učinkov, ki jih proizvaja in se manifestirajo v obliki analize in sodbe. Vsaka samorefleksivna sodba namreč vsebuje samopotrditev ali pa (vsaj delno) samoza-nikanje, eno in drugo pa vzpostavlja najmanj bipole, katerih kohezivni element je prav relacija, ki je omogočujoči pogoj sodbe. Na dnu analize se skriva dvojni paradoks. Prvi je v tem, da reflektivnost, ki sproža večpolarnost in je postulator relativnosti subjekta, nanj ne deluje shizofreno, pač pa konstitutivno, in drugi je v tem, da logična posledica refleksiv-nosti (relativnosti), to je sodba, znotraj relativnega že ustvarja polje absolutnega, ker zahteva verovanjsko ozadje in občeveljav-nost.
Prvi paradoks ukine že relacija sama. Refleksija (refleksivno) trditev, ali pa potrditev, distancira od osnovne trditve, vez med njima pa je ravno relacija v obliki komunikacije ali samokomunikacije. Po komunikaciji pa samorefleksija deluje na subjekt konstitutivno in ne shizofreno. Z drugo besedo. Človek je lahko človek samo če se zaveda, kar je refleksija, in to pomeni, da brez znotrajsubjektove relacije (refleksije) ni subjekta.
Drugi paradoks pa nam kaže še na druga, bolj temeljna spoznanja.
a) Refleksija (relacija) je možna le na podlagi podvojitve (duplikata) določene teze. Ta duplikat pomeni kritično distanco in dobi veljavo (postane upravičen) šele, ko mu sledi modifikacija glede na osnovno tezo, ali pa potrditev, kar v obeh primerih pomeni sodbo. Torej relacija brez sodbe tu sploh ni mogoča. Sodba pa zahteva verovanjsko ozadje in ob-čeveljavnost, torej univerzalnost in zato pre-tendira k absolutnosti.
b) Relacija (relatio — vračanje, odnos iz REFERRE — nazaj prinesti, sporočiti) ne sme in ne more biti operativna samo iz svojega naslova. Da ne izgubi svoje legitimitete, mora biti operativna tudi do (proti) svojega naslova. Torej, če naj deluje, mora biti tudi relacija nečemu relativna, kar pomeni, da se mora meriti z nečim, kar ni ona sama, in pri tem ima le eno izpeljavo za absolutno. Med dvema trditvama je relacija in znotraj nje sodba, ki vsebuje elemente absolutnega, kar pomeni, da še ni absolutna in nič več relativna. Absolutno se na tem primeru močno zajeda v relativno.
Zunaj subjekta relacija deluje v smislu in-tersubjektivnosti in tu se pravzaprav znotraj-subjektova situacija podvoji, le da tu nastopa kot integrirana celota. Prav tako zunaj subjektov relacija deluje na ravni subjekt—objekt, ki je osnovni binom gnoseologije in epistemologije in sploh filozofskega razmisleka.
Intersubjektivnost je multiplicirana relacija. Partnerji relacijskega procesa so subjekti, ki so, oziroma naj bi bili enakopravni. Razumevanje stvarnosti na ravni intersubjektivnosti pomeni vznik humanistike. Če so na ravni znotrajsubjektivega dogajanja stvari še do-
ločljive, eksaktno, pa tu, na ravni intersubjektivnosti, ni tako. Temeljno ločilo je svoboda subjekta. Na ravni znotrajsubjektovega dogajanja svoboda sicer tudi .deluje, vendar ta svoboda nima pravice zanikanja refleksivnega dejanja. Če namreč to hoče storiti, potem do refleksivnega dejanja že zavzame refleksivno držo, kar pomeni, da stori to, kar želi imeti za predmet svojega zanikanja in je s tem torej njeno dejanje nikakršno. Na ravni znotrajsubjektovega delovanja, to je na ravni intersubjektivnosti, pa je svoboda avtonom-nejša. Osnova intersubjektivnosti je zopet relacija in zopet se ponovi princip absolutnega. Med enim in drugim subjektom tu ni sodba kot na ravni znotrajsubjektovega dogajanja, pač pa POGODBA, ki pa, bolj, ko je razčlenjena po principu subjektov (množičnost subjektov in s tem relacij), bolj teži k univerzalnosti in popolnosti, k občeveljavnosti in s tem tudi pretendira k absolutnemu. Zajeda absolutnega v relativno je z razširitvijo števila subjektov po eni strani vedno manjša, saj se z razširjenim številom subjektov tudi širi skupni imenovalec skupnih določil in s tem obratnosorazmerno manjša funkcija skupnega. Po drugi strani pa se vloga absolutnega vedno bolj krepi, saj multiintersubjektivno zahteva izjemno močan institut delovanja ob-čeveljavnega, univerzalnega, skupnega. Tipi-
čne znanosti, ki urejajo intersubjektivna razmerja, so pravo, ekonomija, sociologija, zgodovina itd...
Prav posebni vprašanji intersubjektivnega razmeraja sta vprašanje SVOBODE in POGODBE. Prav razmerje binomov svoboda-sodba (v znotrajsubjektivnem razmerju) in svoboda-pogodba tvori tudi razliko v stopnjah absolutnega na teh različnih ravneh. V znotrajsubjektovem razmerju svoboda ni brezpogojna, saj refleksija sama ni predmet njenega delovanja, v intersubjektivnem razmerju pa je svoboda mnogo manj omejena z objektivnimi merili, zato pa toliko bolj s subjektivnimi. Svoboda enega subjekta je omejena s svobodo drugega subjekta. Gre za aksiom v delovanju intersubjektivnosti. To pa je pogodba, ki išče skupni imenovelec večine subjektov. Vnaša verovanjsko ozadje, občeve-Ijavnost, univerzalnost in s tem absolutno. Subjektom, ki kršijo to pogodbo, ki je sprejeta z večino, na podlagi splošnega verovanjskega ozadja, se odvzame svoboda in niso več. (v vsem) svobodni. Pomanjkanje svobode v pomenu znotrajsubjektivnega je torej objektivne, na ravni intersubjektivnosti pa subjektivne narave.
V prvem primeru se absolutno manifestira kot postulat objektivnega, v drugem pa kot
postulat subjektivnega. Bolje rečeno, v prvem primeru je subjekt sprejemalec absolutnega in se temu niti ne more upreti, v drugem primeru pa je akter in ustvarjalec absolutnega. Razlike med tema dvema načinoma absolutnega so podobne kot med profanim in svetim, ali pa med svetim in božjim.
Na ravni intersubjektivnosti gre za skoraj popolno manifestacijo subjekta, tudi iz koncepta absolutnega. V binomu subjekt — objekt pa absolutno že pretendira k Absolutnemu, zlasti pa se slednje manifestira pri odnosu objekt — objekt, kjer vladajo železni determinizmi.
Analiza, ki sledi in smo jo napovedali v začetku, pa je lahko zgolj in samo spekulativna. Dotika se namreč Absolutnega v svojih izključujočih razsežnostih (absolutus — dovršen, popoln, neodvisen; brez pogojev, odnosov omejitev).
Če gre reči, da relativno pretendira k absolutnemu in absolutno k Absolutnemu , potem smo pred zelo neprijetnim vprašanjem za današnji čas. Predvsem zaradi praktičnih posledic. Poskušali bi se distancirati od praktičnih posledic, ki jih bomo omenili na koncu, in ostati na teoretskem nivoju. Ali je nujno, da se vključimo v zgodovinsko filozofske razpredelnice, ko razpravljamo o tem vprašanju? V mislih imam antagonizem med metafiziko in fenomenologijo. Če bi problem močno poenostavil, bi omenil estetiko in umetnost. Ta je delala grškim filozofom precejšnje težave. Pesnike so imeli za sleparje, in ker so sami bili iskalci resnice, so jih imeli še za lažnivce. Za Heraklita in Platona je bila umetnost upravičena le v odnosu do resnice. Ta primera bi nemara lahko služila kot vzorec. Spor je psihološko uporaben in se sploh začne dotikati konceptov življenja in pragmatike. Menim namreč, da je spor med fenomenologijo in metafiziko istega značaja. Metafizika v svojih logičnih predpostavkah analitično pride do trdih konstant, ki so pravo mazilo za pragmatično dogmatični korpus, fenomenologija pa v svoji razsežnosti odpira polje čiste intersubjektivnosti, ki pa absolutnost podredi individualnosti ter reduktibilnosti in v končni konsekvenci zavije v skrajno reduciran hipersub-jektivizem. Soočita se torej koncepta smotrnosti in nesmotrnosti. Primer klasične obdelave tega problema je tudi anahronizem med MITOM in FAKTOGRAFSKO ZGODOVINSKO RESNICO. Vendar anahronizma tu ni. MIT sporoča resnico, s tem, da obstaja velika možnost, da jo bo zgrešilo, ker nikdar ne more zajeti vseh hermenevtičnih krogov predmeta faktografiranja. Obema pa je lastna intenca, in tu gre tudi teoretska meja med absolutnim in Absolutnim. Absolutno je tako absolutno, da mora obsegati tudi relativno, za-obsegati mora celo zahteve sebi in vsebovati odgovore. Skratka, Absolutnega se v diskurzu ne da analizirati niti govoriti, zato ima relativno toliko večjo legitimiteto. Venar pa ravno to relativno svoje pretenzije po univerzalnosti, občeveljavnsoti in splošnosti, po verovanjskem ozadju, ne more skriti.
V teoriji analiza lahko pokaže nase in preko sebe, relativnost pa je merilo vsega, kar je subjektu spoznatno. Intersubjektivnost je torej temelj humanistke, in kot se zdi tudi medčloveškega sožitja. Zelo pomembno je namreč spoznanje, da je človek vreden več kot družba in ideje. Intersubjektivna avtonomija je tu bistvenega pomena. Absolutno in absolutno pa sta pogoj za sožitje na ravni intersubjektivnosti in omogočata občestva.
V pragmatiki je to razliko dobro vzdrževati, da^e izognemo večjim pretresom in unifikaciji vseh vrst.
V politiki in o njej pa sploh ni vredno izgubljati besed.
Samuel Grajfoner, 128 x 100 cm
Samuel Grajfoner, grafika 100 x 70 cm (akvatinta in suha igla) Dotik, 1990
Tine Kurent
MAČKOV ROTOVŽ
Arhitekt Gregor Maček’ je v letih 1717-1718 zgradil na mestu starega’ sedanji ljubljanski rotovž. V njegove mere je vgradil gematrična sporočila.3 Pred menoj je Mačkovo gematrijo razbral že arhitekt Jože Plečnik. Tako ga je prevzela, da je »Stavi-telju rotovža« napisal pravo ljubezensko pismo.4
Sporočila na fasadi
Fasada ljubljanske mestne hiše5 meri v širino 14, v višino pa 37 modulov, ki so dolgi po 33 palcev ali 2 čevlja in tričetrt dunajske veljave.4 Mnogokratnika 14 in 37 sta člena v tretiem Fibonaccijevem zaporedju':
1-4-5-9- 14 - 23 - 37 -...
Maček je torej proporcioniral svojo fasado z zlatim rezom.
V modulu, ki ga označuje število 33, in v modularnih mnogokratnikih, 14, 23 in 37, so skrita Mačkova gematrična sporočila. Če jih razvrstim po lestvici vrednot, se začno z božjim imenom in ljubljanskimi meščani, končajo pa z imenom arhitekta, ki se zahvaljuje Bogu in se zaveda obenem svojega arhitektonskega dosežka in svoje minljivosti.
Začetek in konec sporočil sta skupaj v številu 37. Presveto ime IESOUS po grškem ključu* velja 888 ali 24-krat več:s
I H I O у I < 10 + 8 + 200 + 70 + 400 + 200 = 888 >
Simbol minljivosti, število 666, imenovano tudi število zveri,pa je enako 18-krat 37.
OPOMBE:
’ Gregor Maček, 1682—1775, je bil odličen slovenski baročni arhitekt. Glej: Šumi N., Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt, Ljubljana, 1958. Isti, Ljubljanska baročna arhitektura, Slovenska matica, Ljubljana, 1961.
2 Staro ljubljansko mestno hišo so začeli zidati leta 1484. Postavil jo je ljubljanski stavbenik Peter Bezlaj. Glej opis v: Gruden J., Zgodovina slovenskega naroda, Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1910, str. 512—513, kakor tudi v knjigi Valvasor J. W., Die Ehre des Herzogtums Krain, 1689,111. Theil, str. 671:Das Rath-haus in Laybach.
3 Gematrija je prevajanje črk v števila in obratno. Maček je kodiral svoja gematrična sporočila z grško latinico, kjer A velja 1, B 2, C3, D 4 . .. P 16, Q 17, R 18 . .. V 22, W 23, X 24, Y 25 in Z 26, le božje ime je zapisal z grškim alfabetom. Treba je vedeti vsaj še to, da gematrična števila, ki so 2-, 3-, 5-krat večja ali manjša, (lahko) pomenijo isto, in pa to, da je v navadi prerazdeljevanje: zvečanje ene gematrične številke je treba izravnati z zmanjšanjem druge. Glej: Kurent T., Gematrija v merah arhitekture na Slovenskem. — Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 10, Slovenska matica, Ljubljana, 1989.
4 Jože Plečnik, 1872-1957, nam je zapustil bežne ocene nekaterih vidnih stavb. Najdaljša med njimi je ocena Mačkovega rotovža, ki je prerasla v občudovanja polno hvalnico Stavitelju rotovža. Glej: Stele F„ Arh. Jože Plečnik v Italiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1967, 248—250.
5 Mersko kompozicijo fasade so kot vajo pri predmetu Teorija arhitektonskega oblikovanja in kompozicije analizirale študentke Tanja Barle, Mateja Simčič in Petra Rabič.
6 študentke so izmerile, da je modul dolg dva in pol beneška čevlja. Piede veneziano meri 0,347 m, njihov modul bi torej ve-meril 0,8675 m. Wiener Fuss pa meri 0,316 m, modul 2' 9” pa 0,8635 m.
7 Filius Bonacci, 1180?— 71285, je prvi v evropski civilizaciji obravnaval aditivna zaporedja v knjigi Liber abaci in jim s tem dal svoje ime. Razmerja med sosednjimi členi Fibonaccijevih vrst se bližajo zlatemu rezu.
Število 33 velja toliko kot arhitektovo ime, MAČEK," s svojo trikratno vrednostjo pa se zahvaljuje: DEO GRATIAS šteje 99. Zaradi lažjega razumevanja bom gematrično seštevanje teh treh besed nazorno prikazal, vsa naslednja sporočila pa si lahko bralec sešteje in prekontrolira sam:
M 13	D 4	G 7
A 1	E 5	R 18
C 3	O 15	A 1
E 5		T 20
K 11		I 9
		A 1
33		S 19
		99
Števila 23 sicer ni med merami, pač pa je prisotno in effigie kot Adam in Eva." Lipčeva kipa v našem primeru predstavljata vse ljubljanske meščane. Prvi dve praštevili, 2 in 3, predstavljata diado in triado, kot ju imenuje Rabelais,13 ter simbolizirata žensko in moškega. Združeni v številki 23 sta numerični prikaz’4 bibličnega sporočila: In Bog je ustvaril človeka, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.’5
S številom 14 pa Maček ni dimenzioniral le širine svoje mestne hiše, ampak po Platonovem vzoru tudi število mestnih prebivalcev. Platon razmišlja takole:
»Najprej moramo določiti celotno število prebivalcev s primernim številom. Nato se moramo dogovoriti zaradi njihove razporeditve, števila in velikosti okrajev, na katere naj bi jih porazdelili. Zemlja in hiše naj bi bile med okraji kar najbolj enakomerno porazdeljene. Kaj naj bi bilo zadovoljivo skupno število prebivalcev, pa je več, kot bi lahko prav povedali, ne da bi upoštevali ozemlja in sosednje skupnosti. Ozemlje mora biti dovolj veliko za primerno vzdrževanje določenega števila ljudi skromnih zahtev in ne večje. Prebivalstvo pa mora zadoščati za lastno obrambo pred napadalnostjo družb # na njenih mejah, pa tudi za pomoč sosedom, če bi' se jim godila krivica v njihovih prizadevanjih. Ta vprašanja bomo rešili, praktično in teoretično, z obiskom ozemlja in sosedov, za zdaj pa naj se naša razprava usmeri v dopolnitev naših zakonov, tako v očrtu, kakor tudi v splošni zasnovi.
IM= 29 I' = 31,6061 cm
II II I
Denimo, da imamo pet tisoč štirideset zemljiških posestnikov — toliko da izberemo primerno število, ki jih lahko opremimo za obrambo njihove posesti, in da so ozemlje in hiše razdeljene prav tako s tem številom. Tako bo prišel en mož na eno posest. To število se da deliti najprej na pol, nato na tri dele, pravzaprav omogoča tudi deljenje s štiri, s pet in z vsemi celimi števili do deset. Seveda mora biti vsakdo, ki se ukvarja z zakonodajo, dovolj doma v številih, da bo razumel, katero število ali vrsta števil, se bo izkazala za najbolj uporabno v danem mestu. V skladu s tem bomo izbrali tisto, ki se da deliti z največjim številom deliteljev, ki si med seboj sledijo. Celo zaporedje naravnih števil dovoljuje, seveda, delitev na vsa števila delov in z vsakim de-lilcem, število pet tisoč štirideset pa se da deliti, za vojaške namene ali pa za mirnodobske dejavnosti, tako glede pobiranja davkov, kakor tudi glede javnih razdeljevanj, kar z devet in petdesetimi delitelji, od katerih pa si jih deset, od enote naprej, neposredno sledi.«’4
Mačkov modularni mnogokratnik 14 je sinonim Platonovega števila 5040:
14-krat 360 je 5040.
Tu nas ne zanima toliko samo število 5040, kot dejstvo, da je bilo v urbanizmu Mačkovega časa še toliko pomembno, da je zašlo med simbole mestne hiše.” S številom 504 se je namreč Stavitelj rotovža tudi pokrižal in predstavil sebe in svojo mojstrovino: DAS RAHTHAUS DER KREINERISCHEN STADT LAYBACH T G. MAČEK FECIT šteje 504.’4
Fibonaccijev člen 14 s svojim sinonimnim številom 504 predstavlja zgradbo in njenega avtorja po nemško. Naslednja dva člena, 12 in 37, pa ponovita isto po slovensko: ROTOUSH TEGA KRAINSKIGA MESTA LUBLANA velja 370 ali 10-krat 37, podpis G. MAČEK F. pa 46 ali 2-krat 23.
Ista dva člena, 23 in 37, povesta isto še po latinsko: MUNICIPIUM LABACENSE šteje 185 ali 5-krat 37, podpis G. MAČEK F. pa, že vemo, 46 ali 2-krat 23.
Isto je pokazal Plečnik tudi po italijansko s stavkom OH, NOI ROMANI FACCIAMO COSI, ki šteje 228. Prav toliko namreč šteje tudi predstavitev MU-NICIPIO Dl LUBIANA, G. MAČEK F. Toda števila
h 144
228, oziroma njegovih sinonimnih števil, na fasadi nisem našel. Mogoče ga je videl Plečnik, ali pa ga je najti v notranjosti zgradbe, ki pa je še nisem premeril.
Iz njegovega pisma je razvidno, da je Plečnik videl Mačkovo svetovljansko večjezičnost, ki se predstavlja kar v štirih jezikih. Ker se je sam v tistem času zadovoljeval zgolj z nemščino, je v zadregi in se zato Mačku opravičuje: »Odpusti nam, če nas vidiš tako zmedene včasih, vidiš, kako hodimo na Dunaj v šole, veš, da se tam kuje denar... Če se nam zdi, rečemo: Mi smo most balkanski, če se nam zdi, rečemo, mi smo nemška kultura, enkrat nas je samo od Tržiča do Kočevja, drugi pot sploh ne.«’8
Ko govori o času v začetku stoletja, Mušič ugotavlja, da je Plečnik slovenščino skoraj pozabil in da je v njegovem govoru popolnoma prevladala nemščina:»... iz korespondence tega obdobja... se nazorno vidi, kako se naš arhitekt vedno teže izraža v rodnem jeziku ... vedno bolj se s slovenščino prepleta nemščina, dokler ta do malega popolnoma ne prevlada.«” Plečniku je ponemčenost na Dunaju zameril tudi Ivan Cankar in ga zato upodobil kot nemčurskega arhitekta Tratnika.”
S povedanim smo že načeli razpravo o Plečnikovem pismu, ki je toliko pomembno, da zahteva svoje lastno poglavje.
OPOMBE:
8 Kurent T., Gematrični ključi. — Zbornik ljubljanske šole za arhitekturo 1988, VTOZD Arhitektura, Ljubljana, 1988.
9 O pomenu števila 888 glej razprave: Kurent T., Plečnikov spomenik NOB za Litijo — Borec 1, januar 1989; Isti, Hiša slovenske zavarovalnice. Plečnikovi simboli, Triglav, Ljubljana, 1990; angleška izdaja: The Slovene Insurance House. Plečnik’s Sym-bols on the Facade, Triglav, Ljubljana, 1990.
10 Razodetje 13, 18. Število 666 simbolizira minljivost zveri in človeka.
” Modul kompozicije pogosto skriva v sebi arhitektovo ime. Tudi pri Plečniku isto število pogosto nosi več med seboj povezanih pomenov.
12 Lipičeva Adam in Eva sta nekoč krasila fasado starega ljubljanskega rotovža. Pozneje so ju prenesli v vežo. Valvasor poroča, kako so ju častili in poljubljali, domačini in tujci. Glej njegovo Slavo, III. del, str. 671, Die Bilder Adam und Eva am Rahthaus in Laybach.
13 Rabelais, Le tiers livre, III, in razprava Kurent T., Arhitekturna numerologija po Rabelaisu, raziskovalna naloga VTOZD A in RSS, Ljubljana, 198.
14 Primerjaj pomen števil in njihovih kombinacij v Bernardovi podobi vesoljne družbe, ki temelji, kot vsi tlorisi cistercijanskih poslopij, na stranicah, ki so dolge
1, kar pomeni redovnike,
2, viteze,
3, duhovnike in
4, druge.
S temi številkami so nastale kombinacije:
12, templarski vitezi,
14, spreobrnjenci,
134, cistercijanski samostan, 234, posvetitev in tako naprej. Glej knjigo: Duby G., Trije redi ali imaginarij fevdalizma, SKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1985, str. 276.
’5 Geneza 1, 27.
16 Platon, Zakoni, V, 737c— 738a. Glej tudi knjigo VI, 771 a sq. in knjigo IX. 877d.
17 Več o številu 5040, kogar zanima: Brumbaugh R. S., Pla-to s Mathematlcal Imagination, Bloomington, Indiana, 1954; Efron A., The Sacred Tree Script. The esoterlc Fundation of Plato^ Wisdom, New Haven, Connecticut, 1941; Bogdanovič B„ Krug na četirl čoška, Nolit, Beograd, 1986.
18 Pokrižanje in sam križ predli stavlja v latinici črka T.