Bolgarska ža.Gijra. Od Stanibolijskega do Cankova. — Bolgarski kmet in idclavec -v rofcah sofijskih trinogov. —* Dežela krvi, na- silja in podivjaaie gosptbske. lo je kaietski vodja Aleksander Slambolijski spodil bolgarskega carja Ferdinanda Koburškega ter se na to sprijaenil z vladavino njegovega sina B^risa, je bila zapečatena usoda zemljoradniškega gibanja, kajti od tistega dne je bila sleherna politična in socialna pridobltev bolgarskega kineta in delavca v trajni nevarnosti. Carska dinastija ali rodbina Koburg — ne samo, da m bolgarskega pokoljenja, temveč nemškega — je aakrivila naredno nesrečo Bolgarije, ker se je moralo to slovansko ljudstvo vsled njenih spletk in častiželjnosti političnih petolizcev (ministrski predsednik Radosiavov) postavhi v svetovni vojni ob stran onih sil, ki so vojiio na vsej črti izgubile. Žalosten izid svetovne vojne za Bolgarijo je bil namenjen v prvi vrsti delavnemu Ijudstvu, ki je bilo prisiljeno, odplačevati grehe propalega vladarja in njegovih svetovalcev z ogromnimi reparacijskimi plačili in dajatvami. Bolgarsko meščanstvo, zlasti v Sofiji, je bilo vsied koburško-nemškutarske politike več ali manj prožeto prusaškega duiia in zalo se ni čuditi, da se je to meščanstvo po polomu svoje politike skrilo v mišje luknje javnega živijenja, med tem pa so morali poklicarii voditelji ljudstva prevzeti vlado in vso odgovornost za — nepovzročeno polomijo! Aleksander Stambolijski je bil velik prvoboritelj aa pravice bolgarskega delovnega ljudslva, toda temu možu je manjkalo nekaj najdragocenejših izkušenj. — Bil je odkrit, ni poznal hinavščine in njegove državne •er zakonodajne reforme so se odlikovale po gotovi ostriui. Stambolijski je hotel temeljito spremeniti celotupno socialno obiležje bolgarskega ljudstva, vendar •ae pri tem svojem polu ni oslanjal na širše plasti sofijskega in pokrajinskega izo-braženstva; preveč ga je obstladovala kmetska nezaupljivost in tako je nastal med fcmeti in delavci na eni ter inteligenco na drugi strani nepremostljiv prepad. Vsa znamenja so kazala, da Bolgarija po tej poti dolgo ne bo hodila in da bo prišlo do krvavega obračuna. Vojaški krogi namreč nisor*bili s >prekucuškimi reformami« Stambolijskega prav nič aadovoljni, vi&ek pa je dosegla ta mržnja takrat, ko je Hemljoradniška vlada izmenjala vojaško obveznost s sploino delovno obveznostjo v korist diržave. Sofija je trila glava proti ljudstvu napcrjene politične kače in ker je car Boris, tresoč se za svoj prestol, videl v silni moči 1b ugledn kmetskega voditelja veliko nevarnost za di-  nastijo Koburg, je tudi on na.tihein pristal na peklenske osnove mcščanskib krogov. x 9. junija 1§23. Vse priprave so bile izvedene do najmanjših posameznosli in 9. junija 1923, — v tistih dneh je bival Stambolijski izven prestolice, v rojslnem kraju Slavovica — je bilo v Sofiji dano znamenje za vstajo proti vladi in režimu. Protirevolucija je spričo vladne netopreznosti, žal, uspela, Stambolijskega so v njegovi ožji domovini ubili in car Boris, ki se je tedaj nahajal v svojem letovišču v Vranji, je še naslednjega dne poveril sestavo nove vlade vseueiliškemu profesorju Aleksandru Cankovu, človeku, o katerem so razbobnali lisli novega režima nekako tolažilno vest, da je Cankov mož, ki se nikdar pečal aktivno s polilikc, a da je sprejel ta poziv iz golega »patrijotizma in ljubezni do Bolgarije«,ki da jo želi nazaj privesti na pota zakonitosti, reda,miru in socialne ter stanovske strpnosti .... Cankov na delu! Aleksander Cankov je bil, vsaj v prvi dobi svoje vlade, krut in neusmiljen nnpram pristašem padlega režima, ali njegove maščevalne naklepe je koval pravzaprav general Lazarov, voditelj vojaškega odbora za strmoglavljerje kmetijske vlade. V istem času so po vsej Bolgariji, kjer je divjala prava meščanska vojna, poubili na stotine nedolžnih kmetov in delavcev ter sploh vsakogar, ki se je drznil izustiti najmanjšo kritiko nove strahovlade. Vse to je bilo delo Sofije, Icatere se je Stambolijski tako ogibal in ki jo je nekoč imenoval Sodomo Bolgarije. Delovno Ijudstvo je bilo poraženo, kmet je moral spravljati svoje poljske pridelke in ni imel več časa, niti odpornosti za kak revolucijonaren poizkus: medtem je inteligenca zasedla vs« postojanke ter učvrstila svoj položaj tudi v inozemstvu. Politični begunci iz vrst zemljoradniške stranke so sknšali v Beogradu, v jPragi in drugih središčih Srednje Evrope ustanoviti uspešno protipropagando, ali bolgarsk»*i§osedje (med njimi tudi naša \iada Pašiča in Pribičeviča) so že poprej gledali poeetje Stambolijskega kot nekako »agrarno-boljševiško« stvar in vsi ti — Rumuni v prvi vrsti! — so si nekam oddahnili, ko je dobila Bolgarija vlado »njihovega sestava.« Delavci in kmetje so pa med tem uvideli, da ni druge rešitve v njih težkem položaju, kakor: iistanovitev »enotne fronte« lonetov in delavcev. Vlada Cankova je uvidela, da bi ji mogel enotni nastop delovnega ljudstva prej ali slej izpodkopati siguren temelj, zato se je z novo silo vrgla na zatiranje vsakršne opozicije. Vojaški krogi so izdelali posebne načrte, kako bi se s silo udušilo vsako protivladno gibanje. Razumljivo je torej, da so v takem neznosnem položaju pričeli misliti mnogi pristaši opozicije na izvedbo atentatov proti vladnim osebam. Vladni agenti so ubijali zemljoradnike dom« in na tujem; pod njihovimi streli je padel tudi Daskalov v Pragi. Pričel je krvavi obračun. Tako je prišl« do ogromnega atentata v katedrali sv. Nedelje v Sofiji, kjer je bil napad s peklenskimi stroji namenjen carju Borisu, celokupni vladi in vsem vodilnim osebam današnje uradne Bolgarije. Namen se je ponesrečil. Vlada je ostala nepoškodovana in tistega dne, ko je Cankov napovedal v sobranju (parlamentu) krvavi obračun z vsemi nasprotniki vlade, je postal general Lazarov tudi dejanski in na zunaj diktator Bolgarije. Preganjanja so se pričela na veliko. Zunanji minister Kalfov je bitel razlagati vladam v Beogradu, v Bukarešti in na zapadu, da sili »boljševiška nevarnost« bolgarsko vlado k energičnim korakom. Istočasno so zahtevali, da se jim dovoli imeti do nadaljnega 10.000 mož nad v mirovni pogodbi dovoljenim številom vojaštva. Beograjska Tlada, ki se je držala napram Cankovu spočetka zelo hladno, malodane sovražno, je pozneje našla v Sofiji na vladi enako misleče ljudi, to je protiljudska, nazadnjaška in nasilna vlada Canko\a se je Pašiču zdela kot primemi konto v njegovih političnih računih. Sofija v znamenju ^islic . .. Posredne in neposredne krivce na atentatu pri katedrali Sv. Nedelje je dala vlada nemudoma poloviti ia na sofijskib. ulicah so se vršili obupni prizori, kakoi jih ljudstvo ne pomni. Dočim sta Minkov in Jankov, nekdanja častnika in pristaša opozicije, plačala izvedbo.«; svojega načrta s svojim življenjem, in sicer v srditi bornbi z vladno policijo, so bili advokat dr. Fridman, Kojslij, in cerkovnik Zagorski pred vojaškim sodištem obf jeni na smrt na vešalih. Koliko jih je vlada — med tfeuiimnogo nedolžnih — dala podaviti in postreliti v ječajiredi danes še ne ve. Veleznačilno pa je za današnje obla;ostilke dejstvo, kako so usmrtili »glavne krivce« Fridiio veKojeva in Zadgorskega. Obesili so jih spričo $ vsak Ijudi in siloma na morišče privedene šolske mladH poObsojenci so se mirno podali v smrt, zagotavljaj'V sla-i so nedolžni. Da bi •obsojence še pred celim ljudedeljo, celo pred smrtjo osmešili, so dolocili za rablje tn noge, raztrgane in umazane cigane. Fridman mt v trenutku, ko mu je cigan zadrgnil vrv okoli vr~ še dejal: »Le dobro napravi, sem ti pustil lepo i nino . . .. « V teh besedah je zapopadena bol celega bolgarsket* ljudstvo. Težko je reči, da-li bo krenila Bolgarija nta., pot notTanjega miru in sprave. želeti bi bilo, da se ti slovanski bratje osvobodijo usodnega režima, se- "danjlh trinogov in oblastnikov ter da foi se pripravH«pot k zedinjrnju v novi, demokratični, svobodoljubaiin mirnemu jazvoju posvečroi JugosJaviji.