TEDEN SLOVENSKE • DRAME f js.V' M A f: - Ml *< tfj dl MERKUR MERKUR /SKRATEL Petek,9. marca ob 19.00*| Sobota, 10. marta ob 19.30 Ponedeljek, 12. marca ob 19.30 Torek, 13. marca ob 19.00 Sreda, 14. marca ob 19.30 Ljubiji Četrtek, 15. marca ob 19.30 Petek, 16. marca ob 19.30 Sobota, 17. marca ob 15.00 Sobota, 17. marca ob 19.30 avnostna otvoritev 31. TSD in podelitev Grumove nagrade 'dcnko Kodrič VLAK ČEZ JEZERO PC Kranj Režija: Mile Korun Drago jančar v ZALEZUJOČ GODOTA SNG Drama Maribor Režija: Vinko Mdderndorfcr Ciril Kosmač - Srečko Fišer TISTEGA LEPEGA DNE PDG Nova Gorica Režija: Boris Kobal Anton Tomaž Linhart TA VESELI DAN ali MATIČEK SE BO UOZENU SSG Trst Režija: Vito Taufer Rudi Šeligo KAMENJE BI ZAGORELO SNG Drama Ljubljana Režija: janez Pipan Lovrenc Marušič (oče Rpmuald) - Meta Hočevar ŠKOFJELOŠKI PASIJON SNG Drama Ljubljana Režija: Meta Hočevar Matjaž Zupančič Brezplačni avtobusni prevoz v Ljubljano izpred Hotela Creina uro pred začetkom predstave ipanoc UBIJALCI MUH SLG Celje Režija: Mile Korun Simpozij o slovenski dramatiki Grumovi nagrajenci in slovenska dramatika Ali po politični in poetični drami (spet) prihaja čas za socialno dramo? Zaključna slovesnost in podelitev Velike nagrade za najboljšo predstavo Matej Filipčič - Irena Štaudohar PROJEKT 3 - INTERIERI Zavod MLISEUM Ljubljana ranj - Prešernovo in univerzitetno mesto je v teh dneh gledališki center Slovenije, saj na 31. Tednu slovenske drame gosti gledališča iz Slovenije in zamejstva. Gledališki festival slovenske dramatike je v teh letih dozorel in dosegel nivo evropske in svetovne dramatike. Letošnji izbor, ki ga je opravila selektorica Petra Pogorevc, si prizadeva najti tisto kočljivo ravnovesje med željami in okusom tako strokovne, kot tudi laične publike in dati prednost tistim najbolj kakovostnim uprizoritvam, ki so bile v preteklem letu postavljene na slovenskih odrih po izvirnih dramskih predlogah. To pa je obenem tudi osnovno poslanstvo Tedna slovenske drame: promoviranje slovenske dramske besede. Čeprav se Teden slovenske drame odločno usmerja navzven in gleda v prihodnost, pa ne smemo spregledati njegove tradicije, ki so jo ustvarjali neutrudni, nesebični in ustvarjalni posamezniki, pri čemer ne moremo mimo deleža, ki so ga prispevali v celostni podobi posamezni selektorji. Navkljub dejstvu, da Tednu slovenske drame v določenih obdobjih politika ni kazala najbolj prijaznega obraza, pa lahko med selektorji najdemo tudi ime današnjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je bil skupaj s Matijem Logarjem selektor davnega leta 1981. V bogati gledališki tradiciji Tedna slovenske drame pa ne smemo spregledati, da so nekdaj na tem festivalu sodelovala tudi gledališča iz vse Jugoslavije. Ob nedavnih političnih spremembah v republikah bivše Jugoslavije lahko v prihodnosti pričakujemo njihovo ponovno sodelovanje, kar bo po eni strani pomenilo internacionalizacijo festivala, po drugi strani pa obnovitev pretrganih stikov. Teden slovenske drame pa ni zgolj in samo pregled dramske ustvarjalnosti. Kot se za vsak festival spodobi, tudi tega spremljajo nagrade in sicer Velika nagrada Tedna slovenske drame za najboljšo predstavo, Nagrada Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo in Grun-Filipičeva nagrada za dosežke v slovenski dramaturgiji, ki jo strokovna komisija podeli na tri leta. Navkljub vsem tem zvenečim nagradam pa tako avtorjem dramskih del, kot tudi izvajalcem, največ pomeni poln avditorij navdušenih gledalcev, ki znajo sprejeti in doumeti njihovo umetniško misel in jo skupaj z njimi podoživljati. V imenu Mestne občine Kranj se želim zahvaliti predvsem prireditelju Tedna slovenske drame, Prešernovemu gledališču Kranj, vsem avtorjem in izvajalcem dramskih del, kakor tudi vsem dobitnikom nagrad za njihov prispevek k slovenski kulturi. Vsem obiskovalcem želim veliko umetniških užitkov ob spremljanju predstav, z željo, naj bo gledališče dejansko ogledalo sedanjega časa, zazrtega v prihodnost in temelječega na preteklosti. Mohor Bogataj. Župan Mestne občine Kranj Gledališče kot oblika komuniciranja danes deluje nekoliko zaprašeno in včasih se zdi, da nas na gledališče veže samo še nostalgija. V poplavi elektronskih medijev je res čudno, da sploh še koga zanima. Začuda pa imamo Slovenci v primerjavi z drugimi evropskimi narodi zavidljivo veliko gledališč in tudi pomemben obisk. Prav gotovo ne za to, ker bi bili tako zaprašeni. Sicer se nad gledališčem kar naprej zmrdujemo, ampak ga imamo vseeno radi. Radi poslušamo svoj jezik, radi gledamo svoje igralce, cenimo režiserje, všeč nam je. da se naša gledališča po kvaliteti svojih izdelkov lahko kosajo z najboljšimi ... Ponosni smo tudi na svoje dramatike - ampak tu je kleč, tu je treba še marsikaj narediti. Dramsko besedilo je osnova vsake predstave in bolj ali manj natančno predstavlja idejo uprizoritve. Brez dobre predloge je izjemno težko, če že ne nemogoče ustvariti dobro predstavo. In če hočemo gledati Slovenske predstave, moramo vzpodbujati pisanje slovenske dramatike in nagrajevati uspešne in dobre z aplavzom, pa tudi bolj prozaično - materialno. Še tak talent mora imeti poleg motiva tudi možnost pisanja in talent, ki ne producira, je za vse nas izgubljen. Zato imamo Teden slovenske drame: da bi iz množice izbrskali talente in jih motivirali, da postanejo produktivni in da hkrati to, kar so naredili, tudi pokažemo gledalcem. Gledalci ste konstitutivni element gledališča, kar pomeni, da brez vas gledališča ni, dramsko besedilo pa (p)ostanc samo literatura. Avtor - gledališče - gledalci formirate začarani krog, ki ga želimo s Tednom slovenske drame spremeniti v spiralo, zato vzpodbujamo vse tri elemente, da bi prispevali h kontinuiranemu razvoju in kvalitativnemu napredku slovenske drame. Želimo si, da bi se tudi vi počutili kot del gledališča, tisti del, ki vpliva nanj in mu daje kritiko in priznanje z obiskom in aplavzom. Borut Veselko. ravnatelj PG Kranj iljeni v mestu Znameniti tekst, s katerim smo se Slovenci ob še nekaterih v prejšnjem stoletju velikokrat soočali v iskanju in tudi prepoznavanju naše identitete, je delo avtorja, po katerem je nagrada za najboljši slovenski dramski tekst dobila svoje ime, Grumov Dogodek v mestu Gogi nas je s svojo psihoanalitično pronicljivostjo in sociološko prepoznavnostjo zaznamoval za celo stoletje. V Gogi in njenih prebivalcih smo se prepoznali. Postala je metafora naše majhnosti, zatohlosti in odtujenosti. Provincialnosti in hkrati občečloveškosti. In čeprav sc danes v odblesku njenih zrcalnih sten odslikava navidez bliskovit in hrupen svet, se za fasadami nove Gogc, prav tako skrivajo odtujeni, hrepeneči, zlovešči in ranljivi ljudje. Usodno ali banalno povezani z nevidnimi nitmi v dramatičen klobčič nenavadno navadnih zgodb. Tako kot nekoč v Grumovi Gogi živijo »skriti« za našimi in sosednjimi vrati s svojimi majhnimi intimnimi ali trivialnimi zgodbami, ki lahko zelo hitro postanejo tudi »velike« oziroma občečloveške, kot bi rekel Grum. Če jih opazimo. Ali če brutalno razkrijemo stene in pogledamo, kaj se dogaja za njimi. Pri večini prispelih tekstov, ki letos kandidirajo za nagrado Slavka Gruma se zdi, da poskušajo njihovi avtorji prav to drastično, dogi dramatično in največkrat tudi banalno življenje, ki neopazno teče za skrbno ometanimi fasadami novodobne Goge, ponovno razkriti in artikulirati. Odkrivajo nam svet, ki je nenadoma zazeval gol in krut brez iluzij in ideologij. Razkrivajo nam življenja malih ljudi, izgubljenih v svojih sobah in posteljah v vsej brezsramnosti in neposrednosti. Razkrivajo nam svet izgubljenih v Gogi, izgubljenih med ljudmi, izgubljenih v svetu in vesolju. Tekst, ki bi danes (o, kako radi uporabljamo to besedo) z vso kredibilnostjo spregovoril o nas, (na veliko žalost mnogih) zagotovo ni in ne more biti samo komedija. Pa tudi s tragedijo smo že opravili. |e nekaj vmes med tragičnim in komičnim, kot je največkrat tudi življenje samo. Predvsem pa bi moral biti do nas samih na nek način neizprosen in prepoznaven. Simptomatičen, kot tudi tako radi rečemo. Poiskati tistega, ki o tem govori na najbolj direkten in prepoznaven način, bo nedvomno zelo zahtevno delo za žirijo, ki jo je letos doletelo v zadnjih letih največje število zanimivih dramskih tekstov avtorjev najrazličnejših generacij. Marinka Poštrak, članica žirije za Grumovo nagrado 2001 1980 Dušan Jovanovič: KARAMAZOV1 1981 Rudi Šeligo: SVATBA 1982 Drago Jančar: DISIDENT ARNOŠ IN NJEGOVI 1983 Dominik Smole: ZLATA ČEVEL|ČKA 1984 Tone Partljič: MO| ATA SOCIALISTIČNI KULAK Rudi Šeligo: ANA 1985 Drago Jančar: VELIKI BRIL|ANTNI VALČEK 1986 Dane Zajc: KALEVALA 1987 lože Snoj: GABRIEL IN MIHAEL Ivo Svetina: BILJARD NA CAPRIJU 1988 Sergij Verč: EVANGELIJ PO JUDI 1989 Drago /ančar: ZALEZUJEČ GODOTA 1990 Dušan Jovanovič: ZID - JEZERO 1991 Milan fesih: EN SAM DOTIK 1992 Ivo Svetina: VRTOVI IN GOLOBICA 1993 EvaldFlisar: KAJ PA LEONARDO? 1994 Dušan Jovanovič: ANTIGONA 1995 Drago Jančar: HALŠTAT 1996 Ivo Svetina: TAKO JE UMRL ZARATUSTRA 1997 / 1998 Matjaž Zupančič: VLADIMIR 1999 Zdenko Kodrič: VLAK ČEZ JEZERO 2000 Rokgre: TO Jp besedila v konkurenci movo nagrado 2001 Nagrado Slavka Gruma za najboljši slovenski dramski tekst bo podelila petčlanska strokovna žirija v sestavi Marinka Poštrak, Tina Kosi, Niko Goršič, Aleš Novak in Jakob Jaša Kenda. r ALU|EVIČ MIHA: Črna kraljica ANDROINA IRENA: Škrat Kihec Anonimni avtor: Truth story Anonimni avtor: Klub Fahrenheit Anonimni avtor: Okno Anonimni avtor: Regratova lučka Anonimni avtor: V tranziciji Anonimni avtor: Kakor v nebesih, tako na zemlji Anonimni avtor: Zgodba o janušu BERGER ALEŠ: Rjuhafx>tepuha CIZL MARKO: Obelix ČUK MARI|: Razpoka v krogu DOVJAK KRIŠTOF: Belle Pariš ali Obračun v Louvru (druga verzija) DOV|AK KRIŠTOF: Pipin Mali DOVJAK KRIŠTOF: Leteti DRULEC JANI (KRIVEC ANDREJ): Ubiti steklega psa FRANČIČ FRANJO: janočka FRANČIČ FRANJO: Kozolci in vrvi FRANČIČ FRANJO: Razvrat samote FRANČIČ FRANJO: Slovenija pofukana FURLANIČ VALENTINČIČ VESNA: Bordel GOMBAČ BORLIT: Skozi zaprta vrata GLUVIČ GORAN: Drop kick HOČEVAR ZORAN: 'MteubuI JAN MOJCA: Otrok KERMAUNER AKS1NIJA: Lučka v skaju z diamanti KMECL MATJAŽ: Nini KODRIČ ZDENKO: Operacija T. KOLARIČ JANA: Dogpdki v kraju Gabela KOLŠEK PETER: Valentinovo LONG EDVARD: Ko so vozili Hlaponi MODERNDORFER VINKO: Zeleni fantek MUCK KRISTIJAN: Imena Igre PETAN ŽARKO: Hoja za očetom PLATEIS VLADO: Iz spovednice POGRAJC MATJAŽ: Hiša Bernarde Alba POTOČNJAK DRAGA: Kalea ROKGRE: Blok ROKGRE: Enajsto čudo ROZMAN ANDREJ - ROZA: Hrestač ROZMAN ANDREJ - ROZA: Kekec kontra Rožletova banda STRES ŠPELA: Šotor v parku STUDEN GREGOR: Ko vstopiš v svetlobo SVETINA IVO: O svitu zlo ŠILER MARTINA: Pikado ŠTAMPE ŽMAVC BINA: Emicagosenica TAC ER ALEŠ: Premeten rop TOMŠIČ MARJAN: Šandrinke VIIIER TANJA: Štefka ali Ljubezenski trikotnik na javnem stranišču VRESNIK PRIMOŽ: Botra Smrt in Kazimir ZUPANČIČ MATJAŽ: Goli pianist ali Mala nočna muzika NOMINIRANCI ZA GRUMOVO NAGRADO 2000 FLISAR EVALD: Enajsti planet FRANČIČ FRANJO: Manj kot nič FRITZ ERVIN: Gargarneli prihaja LUKAN BLAŽ: Mrtvi MERC DUŠAN: Bela noč Kot nam pomenljivo in nedvoumno priča že njegov naziv, je bil Teden slovenske drame v našem gledališkem prostoru vselej specifičen festival z jasno profiliranim poslanstvom, saj je bil za razliko od ostalih gledaliških festivalov v svoji osnovi zavezan promoviranju izvirne domače dramske pisave. Ko bi se temu svojemu osnovnemu poslanstvu kakorkoli odrekel, bi izgubil svojo prepoznavno identiteto, slovenski dramatiki pa bi bili prikrajšani za edino slovensko festivalsko prireditev, ki njihovo delo za teden dni postavi v ospredje gledališkega dogajanja in ga s tem na različnih ravneh podvrže kritičnemu očesu javnosti. Tako strokovne kot tudi laične seveda, saj noben resen festival ne sme nikoli pozabiti na dejstvo, da ga poleg selektorja, žirantov, kritikov in številnih novinarjev soustvarjajo in spremljajo tudi gledalci. Prebivalci mesta, katerega oder ga gosti. Ljubitelji gledališča, ki festival pogosto poznajo bolje kakor marsikateri priložnostni obiskovalec, saj dolga leta od blizu spremljajo njegove vzpone in padce. Ki lastnega mnenja o videnem ne izražajo v člankih, zato pa v zakulisju festivala o njem lahko sodimo na podlagi obiska dogodkov. Ker ni nobena skrivnost, da je simpatija med odrom in avditorijem na Tednu slovenske drame v minulih letih opazno popustila, nas je lani karseda razveselil podatek, da se je obisk tekmovalnih predstav vendarle pričel polagoma povečevati. Vsebinsko in žanrsko uravnotežen izbor, ki si z dajanjem prednosti uprizoritvam slovenskih dramskih besedil prizadeva ohranjati specifično in prepoznavno identiteto Tedna slovenske drame, hkrati pa znotraj tako zastavljenih meril daje prednost tistim gledališkim projektom, ki iz bere prijavljenih uprizoritev izstopajo po kakovosti, ambicioznosti in inovativnosti v pristopu do uprizarjanih del, tudi letos ostaja osnovni selektorski imperativ. Za letošnjo ponudbo sedmih tekmovalnih uprizoritev, ki prihajajo na festival iz skupno šestih slovenskih gledališč, je brez lažne skromnosti mogoče reči, da je ambiciozna. Vse uprizoritve po vrsti podpisujejo preverjeni režiserji različnih generacij, ki so pri svojem delu stavili na ustvarjalni izziv; pa naj gre v tem primeru za ognjene krste treh dramskih novitet (Vlak čez jezero. Ubijalci muh, Kamenje bi zagorelo), o katerih se v javnosti še vedno krešejo mnenja; za nova avtorska branja že znanih in ničkolikokrat uprizorjenih dramskih besedil v optiki aktualne sodobnosti (Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu, Zalezujoč Godota): ali pa za pionirski prenos razkošnega uličnega spektakla (Škofjeloškipasijon) oziroma filmske štorije (Tistega lepega dne) v kontekst gledališča. Pa še nekaj je treba omeniti: toliko igralskih prvakov domačih gledališč, kot jih bo letos mogoče videti na Tednu slovenske drame, se na kranjskih odrskih deskah gotovo ni zvrstilo že lep čas. Za most med generacijami igralcev in režiserjev bo ponovno poskrbela spremljevalna uprizoritev na sklepni dan festivala. Tako na metaforični kot na dobesedni ravni: videli bomo zelo samosvoj gledališki izdelek, ki ga je kot del trilogije Projekt 3 ustvaril mlad avtorski dvojec v sestavi Matej Filipčič (arhitekt) in Irena Štaudohar (dramaturginja) ter v njem zasedel vedno svežo in vitalno Ivo Zupančič. Predstava Interieri, ki raziskuje odnos med igralko in prostorom na ta način, da skuša notranjost nastopajoče obrniti kakor rokav ter z njenimi spomini, mislimi in občutji plastično oblikovati prizorišče, gotovo sodi med opaznejše zunajinstitucionalne (producent je Zavod Museum) dosežke minulega leta. Petra Pogorevc. selektorica 31. Tedna slovenske drame 31. Tedna slovenske drame ^ za najboljšo predstavo Strokovna žirija v sestavi Barbara Orel, Vasja Predan in Matej Bogataj bo med sedmimi tekmovalnimi uprizoritvami izbrala najboljšo in ji podelila laskavi naslov najboljše predstave v celoti. TE KMOVALN E Uprizoritve PG Kranj Zdenko Kodrič VLAK CEZ JEZERO Drago Iančar ZALEZUJOČ GODOTA Ciril Kosmač - Srečko Fišer TISTEGA LEPEGA DNE SNG Drama Maribor PDC Nova Gorica Anton Tomaž Linhart TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE BO UOŽENU Rudi Šeligo KAMENJE BI ZAGORELO A Lovrenc Marušič (oče Romuald) - Meta Fločcvar ŠKOFJELOŠKI PASIJON Matjaž Zupančič UBIJALCI MUH ki SNG Drama Ljubljana SNG Drama Ljubljana SLG Celje SSG Trst vnostno otvoritev 31. TSD in ipodelitev| GriZnow n ggrade: Pre&ernmro ^eda|iičSKranj Zdenko Kodrič VLAK C Režija" Mile Korun Dramaturgija Marinka Poštrak Scenografija Mile Korun Kostumografija Špela Leskovic Glasba Uroš Rakovec Lcktorstvo Arko Oblikovanje giba Brane Završan Oblikovanje luči Igor Berginc Igrajo: Gregor Čušin Lajoš V Ivo Ban Rihard |. Vesna Slapar Adil O. Uroš Smolej Doktor V Darja Reichman Zala Z. Pavel Rakovec Rus Vesna Jevnikar Pevka Tine Oman Harmonika: Matjaž Vlšnar Matjaž V Robert Kavčič Robert K. Tina Oman Natakarica RIHARD: Videl sem tvoje miniature. Ljudevit. Z vlakom so prispele. Nepoškodovane. To je važno, ne? Ugajajo mi. Ampak ... Mislim, da morava nabaviti večja platna. Na njih se boš izgubil, ne boš mogel več kontrolirati svoje zavesti, odprl boš podzavestne tokove in ... Videl boš. Več boš tvegal, manj oglja, več ognja, Ljudevit! V temo si se zatekel, Evropa ni več v takem črnem dimu, kot ga imaš na slikah. Kar jaz ne morem, zmoreš ti, jaz sem star... Nekaj novega pričakujem. Zato sem te povabil, opusti ta izrabljeni realizem, madona sveti LA|OŠ: Novega? K tebi nisem prišel zaradi novega, staro bom pokazal. In realistično. In moje. Vame hočeš vliti svoje ... Hopla! To ta trenutek še ne gre. Zdenko Kodrič, Vlak čez jezero, odlomek Dogajanje v drami Vlak čez jezero, ki si je pred dvema letoma prislužila Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo, je zasnovano na biografskih podatkih o slovensko-madžarskem slikarju Ludviku Vrečiču, predvsem njegovem gostovanju pri Rihardu jakopiču in razstavi v Ljubljani. S pomočjo bežnih dejstev, njihovo strnitvijo in premeščanjem skuša Kodrič zajeti celovitost umetnikove usode, če že ne kar univerzalne resnice umetništva. Po besedah Marinke Poštrak. dramaturginje uprizoritve, je Vlak čez jezero drama o potovanju, ki je metafora za življenje, za srečanje s sabo, drugimi, umetnostjo, svetom, časom in smrtjo, pa tudi sinonim za tveganje in vstop v neznano, razgaljenje in naposled razsvetljenje. “Zdi se, da spada Vlak čez jezero v kategorijo težko uprizorljivih dramskih besedil in krstna izvedba je po moje že tudi ena najboljših možnih." Petra Vidali, Večer "Monumentalno nosilno vlogo karizmatičnega nacionalnega umetnika Riharda čigar življenje sc vse bolj usodno zapleta v spopadih z nerazumevanjem okolja, lastno boleznijo in ki si v mlajšem kolegu polaščevalsko išče nadaljevanje lastne umetniške moči, je širokopotezno in prepričljivo izoblikoval Ivo Ban. Mladostno ambicioznega in bolestno občutljivega Lajoša V, ki skuša scela izkoristiti mentorjevo pomoč, a se zato ne podrediti njegovemu pogledu na svet in umetnost, je upodobil Gregor Čušin. Njegovo čisto in predano prvo ljubezen Adil O. je prostodušno svetlo izrisala Vesna Slapar, fatalnost izkušenega in zapeljivega slikarskega modela Zale Z. pa z zamolklostjo življenjske trpkosti temnila Darja Reichman. Pragmatično lahko- in radoživega Doktorja V. ki z ironijo in cinizmom pooseblja moralno plehkost meščanske elite, je z ostrimi značajskimi črtami izrisal Uroš Smolej. V vlogah brechtovsko jasnovidnih uličnih muzikantov sta nastopila Vesna levnikar in Tine Oman (Pevka in Harmonikar), od vojne ujme in vojaške logike topoumnega in nasilnega Rusa pa je očrtal Pavel Rakovec. V triu nemih oseb so nastopili še Matjaž Višnar, Robert Kavčič in Tina Oman." Slavko Pezdir, Delo Drago Jančar inkdl Modeitidorfer JOŽEF: Že verrnrbi |o legitimiral. FRANC: Nc samo, da bi jo, ampak sem jo tudi že. Najprej pa sem 'pt)kazal svojo izkaznico. Sem potrkal, sem pokazal izkaznico, sem rekel, tovarišica, tukaj bomo delali, službena naloga, državna tajna, soba - konfiskacija. JOŽEF: Nacionalizacija. ^ FRANC: Socializacija. . — - JOŽEF: Agrarna reforma. FRANC: Kakšna agrarna reforma, budalo. Zaplemba stanovanja, začasna. Idealno stanovanje za natančno opazovanje onega delinkventa. JOŽEF: Godine. FRANC: Godovskega. In je pristala. Ni sc upirala. Meni sc je težko upreti. Drago Jančar, Zalezujoč Godota, odlomek Dramaturgija Matej Bogataj Scenografija Mirjana Ijorpn Kostumografija Alenka Bartl . . Lektorstvo Metka Damjan Sšmtsšoe 0l,likov;il,|C W /Jatko Kocbck Igrajo: Vlado Novak Franc Kristijan Ostanek Jožef i ;• ž : : Alenka Cilenšek f eliclta L- TEKMOVALNE UDnZOritVG Velika briljantna gledališka miniaturka Jančarjeva komorna igra Zalezujoč Godota pravzaprav združuje vse tisto, kar odlikuje dobro gledališko besedilo: s svojim tragikomičnim tonom je zanimiva in komunikativna za širše občinstvo, jezikovno bogata, situacijsko bravurozna, v izpeljavi "Skrivnost Jančarjeve dramske mojstrovine Zalezujoč Godota jc v njeni večni aktualnosti in v jasno in zanimivo profiliranih dramskih značajih. (...) Osnovna situacija lančarjcvc igre je realistična. Stanovanjc, policija, tajna policija, državna varnost, udba, zalezovanje, opazovanje ... Svojo nerealistično dimenzijo besedilo dobi šele z razvojem, s potekom igre ... Pozicija (služba) obeh akterjev je sicer sama po sebi absurdna, kot je lahko absurdno vse, kar shizofreno producira sovražnike, kar je obsedeno in ogroženo od imaginarnih band, pakaže, ksindla ..." Vinko Moderndorfer, režiser “Pravzaprav je presenetljivo, da je odlična tragikomedija Draga Jančarja "na Godotovo temo" doživela na Slovenskem tokrat šele drugo profesionalno odrsko produkcijo." Slavko Pezdir, Delo likov izvirna, po sporočilnem izzvenu pa intelektualno zahtevna; gledališke in literarne poznavalce bo pritegnila s številnimi citati, asociacijami in komentarji na Beckettovo igro čakajoč Godota. Prepričljivost vsem absurdom pa daje izvorna, realna pozicija obeh protagonistov, ki sta zalezovalca (tajna policista) in kot takšna “poseben" produkt družbe; tudi dober ducat let po knjižnem in odrskem "rojstvu" sproščata - zavoljo kompleksnosti svojih življenjskih usod - množico srhljivih in zabavnih asociacij. "Vsem trem igralcem uspe izvrstno menjavati oziroma predvsem kombinirati registre realizma in absurda ter groteske, ki so vpisani že v dramo samo. Vlado Novak in Kristijan Ostanek kot Franc in Jožef nista le čisti nostalgični zalezovalski nasilnež v škornjih ali skeptični zalezovalec-začetnik, (psevdo)teoretik in filozof, ampak nudita oba že neki presežek teh likov, refleksijo in distanco. (...) Alenka Cilenšek nastopi z zelo neposredno, nepotujeno prezenco. Zapita “hausbe- sitzerin" stare šole, ki filozofska dognanja z metlo v roki transformira v ljudske modrosti, je v izvedbi Cilenškove prav stereotipen (v dobrem pomenu besede), felinijevski, izvrstno humoren lik." Petra Vidali, Večer 1 7 Ciril Kosmač - Srečko Fišer TISTEGA LEPEGA DNE Režija Boris Kobal Dramaturgija Ira Ratej Stenografija Janja Korun Kostumografija Marija Vidau Glasba Žarko Prinčič Koreografija Tina Lozej Oblikovanje luči Samo Oblokar Lektorstvo Srečko Fišer Igrajo: Radoš Bolčina Šteluc Marjanca Krošl Pečanka Branko Ličen Pečan Dušanka Ristič Žana Peter Musevski Nace Nevenka Vrančič Graparic Iztok Mlakar Ludvik Milan Vodopivec Modcst Gorazd Jakomini Zanut Damijan Klanjšček Nande Aleksander Krošl Padar Lara Jankovič Hedvika Janez Starina Župnik Dragica Kokot Kuharica |ože Hrovat Miha Jereb Stane Leban Moj Jezus Ana Facchini Matilda Teja Glažar Jera Nevenka Sedlar Polona in Mica Boris Mihalj Tcnente Rastko Krošl Karabinjer Matjaž Gregorič Harmonikar Sara Kenda. Gregor Černič. Keti Šinigoj. Urban Kapušin, Sara Černič ŠtcTucovi otroci Mitja Batagelj, Valentin Bufolin. Andrej Nedeljkovič Financarji Danijela Batagelj. Mitja Batagelj. Valentin Bufolin. Katjuša Leban. Andrej Nedeljkovič. Jana Vodopivec Plesalci in plesalke TEKMOVALN Radosti v času fašizma ŽUPNIK: No, zdej pej le povejdi, kej te je prnjeslu h meni! Sej praviš, de nt vjtrjcš v Boga? ŠTEFUC: Ncjsun pršu h Bugi. H vrm stm pršu. ŽUPNIK: A trku. No, urdkril bi se pej vseglih lohku. ŠTEFUC: Aja. Rejs stm ku zmejštn, Uku mi vre v buči. ŽUPNIK: Kej te pej matra? ŠTEFUC: Pečantva Žana! ŽUPNIK: Pečam,va Žana? In kej je z nut? ŠTEFUC: Neč. Se pravi, v oklici,h je. Uana in Grapi,rju Ludvik sta. ŽUPNIK: Tu že vejm, ja. Ma kej puole? Kej so ktšni zrdržki? ŠTEFUC: Po muojem - so! ŽUPNIK: A Uku? In kašni zrdržki so - po tuojtm? ŠTEFUC: Gtspud župnik. |i;st imr.m pjtt uttrouk. In ti ui,troti nejmajo matere! ŽUPNIK: Vejm, Štefuc, vejm. Ma kej ima tu ... ŠTEFUC: In ur troti so n tu, de dobijo Žano zr mater! ŽUPNIK: Kej - ? UUruoci, praviš, Uku čjo. ŠTEFUC: |a. Dins so mi rjekli. Glih prej. “Kej zdej bo prši pej tjeta Žana zt mamo?" so rjekli. In zatu stm tol Ciril Kosmač - Srečko Fišer, Tistega lepega dne, odlomek Po mnenju literarne zgodovinarke Helge Glušič predstavlja Kosmačeva novela Tistega lepega dne najbolj razposajeno besedilo med vsemi njegovimi pripovedmi. Zgodba se sicer dogaja v času fašističnega nasilja in raznarodovanja, revščine in vseh vrst grenkob, ki težijo vaško in družinsko življenje, vendar ohranja ravnovesje med trpkostjo, sentimentom in humorjem. Dramatizacija Srečka Fišerja presega literarnozgodovinski spomin, opušča močno sled filmskega zapisa in podaja prepričljivo ugledališčenje pestre galerije likov, značilno Kosmačevo psihologijo ter kompleksni družbeni okvir. Posebej dragocena je natančno diferencirana jezikovna dinamika uprizoritve, ki temelji na vipavsko-goriškem narečju, obenem pa učinkovito prilagaja govorico individualnim karakteristikam oseb. “Uprizoritev je z otožno, že skoraj amarkordovsko glasbo in z elementi ljudske igre, z dobro odmerjenimi nakazovanji vsakdanjih opravil in plesnimi vložki uspela ustvariti historično in nostalgično atmosfero, ki jo potem prebijajo temperamentna in trzavična Štefuceva prekoračenja. Radoš Bolčina ga igra nekje med Petrom Klepcem, silakom s pravljično močjo, in ne prav brihtnim nasilnežem, že malo odštekanim in motorično zveriženim od brezdanjega popivanja in bližine sentimentalnega cilja, pa vendar takoj nato čudežno duhovitega in lucidnega poštenjakarja: dobro odmerjena in silovito odigrana vloga. Enako narodnostno nepopustljivega in zmodreno dobrodušnega župnika odigra |ancz Starina; izstopajo še polno, detaljno in natančno karikiran vodja lokalne škvadre, ki ga odigra Milan Vodopivec, pa neverjetno močna Pečanka Marjance Krošl, pa Lara jankovič kot koketna in temperamentna Hedviga, pa še kdo. Vsekakor gre za predstavo, ki uspešno izmolze smeh in obenem gladi primorski patriotski sentiment." Matej Bogataj, Dnevnik Anton Tomaž Linhart TA VESELI DAN ali MATIČEK SE BO UOŽENU Režija Vito Taufer Boris Cavazza Baron jfl Lučka Počkaj Baronica Danijel Malalan Matiček Vesna Pernarčič Nežka . Andrej Rismondo Tonček i Dana Furlani Jerica Vojko Belšak Zmešnjava Gregor Geč Budalo Tjaša Ruzzier, Valentina Sancin, Lara Komajda Tilen Kralj, Igor Kalc, Jordan Kalc, Ulja Kalc^Sm Luca Carli, Dean Carli Fantje, dekleta in gfHBBI o jz Milič in igralci :urgija Vito Taufer Ija Marjan Kravos ali ja Marija Vidau sba Igor Leonardi luči Pascal Mcrat MATIČEK: O žene, žene! Kaj ste ve za ene kače! - Kok se sukate inu zvijate okoli nas; sam med, sama dobrota vam je na jeziki - inu tistikrat - nas narbol pičite! - Bogi možje! Vsi roge nosite, vsi! -Razloček je sam ta, de eni vedo, ti drugi pa k ne - Skorej bi jih bla meni tudi stavila: inu s kom? - Z baronam! - per moji duši, ta mi je prenevumen - Raji službo popustim, raji grem še nocoj med cigane! -Z baronam! - al je kej bolši koker jest? - Vzemi mo dnarje, žlahto, ime, potegni mo doli to prazno odejo inu postavi ga kje, koker je človek sam na sebi, tok ne bo vreden, de bi on meni služil. Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček so bo uoženu, odlomek TEKMOVALNE UpriZOntVC Klasik v domači preobleki Klasično delo slovenske dramatike tokrat doživlja svojo krstno izvedbo v primorskem narečju, in sicer z režijskim podpisom Vita Tauferja, ki je Matička uprizoril že leta 1994 v SLG Celje in leta 1999 v ljubljanski SNG Drami. Prevod, imenitno delo igralca Alojza Miliča, je ansambel še preoblikoval v večplastni sodobnejši jezik, vraščen v ožje in širše tržaško okolje, kateremu dajejo barvo različne provenience prebivalstva tega prostora, zaznamovanega z bogato in večplastno kulturno dediščino, pa tudi z zgodovinsko jasnimi (velikokrat bolečimi) mejniki, ki so slovenskega človeka nemalokrat potisnili v asimilacijo. "Režijsko uprizoritev razgibajo in širijo nastopi na odrski rampi in nagovori publike, nastopi godcev in pevk, pa ne v vlogi folkloristične ilustracije, saj so postavljeni na mejo med podeželskim in urbanim, med kanconc in rokenrol; glasba - avtor je Igor Leonardi - tudi sicer socialno opredeljuje nastopajoče, ob tem pa poudarja žanrsko razpoznavnost, najbolj značilno in precej zafrkljivo recimo spomin na Linhartovo predlogo, Figarovo svatbo. Vse do konca, ko se poročno slavje prelevi v splošno fešto. na kateri prepevajo vsi; konec deluje radoživo - pa tudi ekstenzivno - in poziva k vsesplošnemu žuru.” Matej Bogataj, Delo "Težko bi si tudi zamislili koga, ki bi barona bolje odigral, kot ga je Boris Cavazza; z vsem šarmom moškega srednjih let in v imenitni dikciji sprotnega prepletanja italijanščine in slovenščine. (...) Ob Cavazzi je Matička v prvem delu prepričljivo odigral Danijel Malalan (...). preprosto, nepokvarjeno, po robovih še ncpopiljcno Nežko pa je vso predstavo intenzivno obvladovala igralka Vesna Pernarčič. Vloga omikane, rahlo zdolgočasene gospe baronice je nadvse pristajala igralki Lučki Počkaj, po inventivnosti kreacije pa je zagotovo izstopal Vojko Belšak v vlogi Zmešnjave. Gregor Geč je živo upodobil Budalo, Anton Petje pa s svojo dolgoletno igralsko izkušnjo Žužka. Svojstveno kreacijo je prispeval Stojan Colja v vlogi Gašperja, zlasti v pevskih vložkih pa je navdušil Andrej Rismondo v vlogi Tončka.” Majda Suša, Primorske novice VERONIKA: Bila je nekoč s pozlačenimi štukaturami okrašena dvorana. Kot hram! Visoke žametne zavese so pred začetkom valovile v vznesenem pričakovanju in na koncu padale dol kot snežni plazovi, da so solze sreče frlelc po pevkah in se lesketale kot mokri safirji. Oni, ki jim je bil dar glasbe namenjen, so dihali globoko in z vdihi sprejemali darove na velikih plišastih sedežih, od katerih so ostali zdaj samo trije kuhinjski stolči vprašljive stabilnosti. In potem, in potem, ko je poslednjič zdrvela zavesa navzdol, so mogli pri sebi začutiti, da se vračajo domov poboljšani, plemeniti in strpni ... Rudi Šeligo, Kamenje bi zagorelo, odlomek Rudi Šeligo KAMENJE BI ZAGORELO Drama v dveh delih Režija janez Pipan Dramaturgija Vilma Štritof Čretnik Scenografija Sanja |urca Avci Kostumografija Alan Hranitelj Koreografija Tanja Zgonc Lektorstvo Majda Križaj Igrajo: Prvi del - TRI NEVESTE Zvezdana Mlakar Suzana, sopranistka Milena Zupančič Veronika, mezzosopranistka ^ Daša Doberšek Danica, altistka Marijana Brecelj Dirigentka Danijel Šest Mladec srednjih let Drugi del - TRIJE HOTL|IVCI Ivo Ban Orlando Besni Polde Bibič Beder Dare Valič Kovač 'ekliška postava, angel, deklica 16 do 18 let EKMOVALNE Kamenje bi zagorelo je dramski diptih, sestavljen iz dveh enodejank, uprizorjenih v istem večeru. Tri neveste lahko označimo kot “žensko igro”, v njej so tri pevke skupaj z dirigentko postavljene pred preizkušnjo: kako iz sebe spraviti glas, s katerim bi se potrdile kot posameznice in ubrano v zboru; Trije hotljivci pa predstavljajo njen “moški" kontrapunkt. Dramaturginja Vilma Štritof Čretnik opozarja na netipičnost Šeligovih dramskih situacij; gre bolj za posamične zgostitve prostora in časa, v katerih lahko slutimo prave razsežnosti nedorečenih trenutkov in zapletenih notranjih razmerij. Za raztrgano, skorajda shizofreno jezikovno komunikacijo je čutiti temeljno bivanjsko povezanost likov, njihovo intenzivno odzivanje na situacije, razpoloženje in atmosfero, čeprav učinkujejo izrazito Individualno. "(...) zavedanje o tem, da smo tu, vendar z varljivo eksistenco, saj o njej še ni bila izrečena niti prva niti zadnja beseda, je uprizorjeno dramsko nenavadno polno, dramaturško natančno in jasno, v literarni pisavi vselej napeto in karakterizirajoče, čeprav se konfliktne situacije oziroma temeljne izpovedi pevk in dirigentke odvijajo z nekakšno poetično lahkotnostjo. Mreža značilnega šeligovskega sloga, iz katerega izstopajo zlasti duhoviti opisi doživetij, ki izpovedujejo na videz povsem nezaznavne tančinc in detajle, prinaša pred nas dramo, rojeno iz duha glasbe, s pretresljivimi zastavki. Pipan je v gledališki realizaciji prvega dela našel način, ki nekoliko paradoksalno, vendar vselej ustrezno oživlja Šeligove sentencc. (...) Njihov imanentni patos in etična zavzetost zaživita gledališko učinkovito tudi zaradi čistega in simbolno neobremenjenega prostora (scenografka je bila Sanja Jurca), še zlasti pa zaradi idealne igralske izvedbe. Ta je predana in zanesena, hkrati pa odmaknjena in igriva. Pri tem je Zvezdana Makar kot Suzana polna in sočna, že skoraj na robu karikature, vendar karseda živa, Milena Zupančič presunljivo poistovetena z Veroniko tako v poetično vznesenih kot tudi nevrotično prizemljenih pasažah, Daša Doberšek kot Danica nazorna v svoji nedoločnosti, mrakobi in hkrati erotični prebujenosti, Marijana Brecelj pa kot dirigentka aktivistično zagnana, a po bistvu nemočna." Blaž Lukan, Delo Četrtek, 15. marca ob 19.30 v SNG Drama Ljubljana Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Lovrenc Marušič (oče Romuald) - Meta Hočevar ŠKOFJELOŠKI PASIJON Režija Meta Hočevar Transkripcija Jože Faganel Dramaturgija Igor Lampret Scenografija Meta Hočevar Kostumografija Jasna Vastl Glasba Aldo Kumar Koreografija Tanja Zgonc Lektorstvo |ožc Faganel Izbor in interpretacija slovenskih ljudskih pesmi Ljoba Jcnče Igrajo: Marijana Brecelj Marija Klcpova, Angel, Peklenšček, Apostol Petra Govc Smrt Katja Levstik Angel, Apostol jerica Mrzel Marija Magdalena, Angel, Hudič, Apostol Mojca Ribič Marija, Eva, Angel, Žalostna mati, Apostol Neža Simčič Magdalena, Angel. Veronika, Apostol Alenka Vipotnik Marija Saloma, Angel, Apostol Polde Bibič Lucifer, Judež, Hudič, |ud, Kupido Zvone Hribar Duša Boris Juh Adam. Kaifa, Apostol |ancz, |ud, Farizej Andrej Nahtigal Pilat. Angel, Apostol, |ud Marko Okorn Herod, Apostol Peter, Angel, Jud Vojko Zidar Angel, Apostol, Jud Matija Vastl Jezus Kristus Ljoba |enče Pevka TEKMOVALNE Spektakel liturgičnih razsežnosti TRET|I |UD: Na kolenih, o lubcznivi bratje, jest klečim ter mu norce jenu figo u zobe molim. Koker enimu trnovimi kralu vso čast dam, on pa sedi koker en lipov Jezus sam. Ah, lubcznivi bratje, kronejte ga frišnu, de bodejo spoznal vsi, kaj za en kral je on bil resničnu. On je te naše ludi zapelvou jenu eno novo vero potrdvou. H eni redni časti jenu hval' smo nemu sceptcr v roko jeno krono na glavo dal. Tukej poglcjdcjtc našiga velikiga preroka ter premislite njegovo trnovo boroka. On se je hvalu, de je Božji sin, al negova hvala bode skorej konc vzela jenu spomin. Lovrenc Marušič (oče Romuald)-- Meta Hočevar, Škofjeloški pasijon, odlomek Uprizarjanje Škofjeloškega pasijona je po besedah dramaturga Igorja Lampreta vselej samo igra v igri, načrt za uprizoritev, ki se sklicuje na neko drugo igro, ta pa na dogodek, ki črpa svojo verjetnost iz prvotne zgodbe in njenega današnjega dramatičnega naboja. Ta prvotna pripoved je zapisana v evangelijih kot pomenljiva historia, iz katere je na ruševinah antike zrasla krščanska civilizacija s svojim gledališčem, katerega eminentna forma je pasijon. Priredba Hočevarjeve je učinkovita in natančna, vanjo se koherentno integrirajo scenografski in kostumografski posegi, pa tudi transformacija linearne in zaporedne dramaturške strukture v prepleteno vzporedno se izkaže kot gledališko plodna. Zaključno očiščenje s simbolično procesijo le še zaokroži kavzalno utemeljeno in vsebinsko popolnoma ustrezno celoto. "Igralski ansambel je za uprizoritev sestavljen v glavnem iz igralcev srednje in starejše generacije, ki pa se izkaže kot povsem vitalen. Iz ženskega dela izstopajo Marijana Brecelj, Jerica Mrzel, Mojca Ribič, Alenka Vipotnik in drugi, iz moškega dela pa Polde Bibič. Zvone Hribar, Andrej Nahtigal in Marko Okorn; najmlajši v ekipi je Malija Vastl kot Jezus Kristus, na trenutke deluje kot nekakšen J. C. Superstar ali junak iz kakšnega od VVarholovih filmov, v resnici pa še vedno in kljub vsemu žrtev, tisti, ki je "za nas križan bil"." Blaž Lukan, Delo Matjaž Zupančič Režija Mile Korun Dramaturgija Krištof Dovjak Scenografija in kostumografija lorija Korun Lektorstvo jan |ona javoršek Igrajo: Primož Pirnat Peter Barbara Medvešček jasna Miro Podjed Leon Manca Ogorevc Lena -tet jASNA: Muh. Mraz jih je pregnal sem noter, kjer jih toplota drami iz odrevenelosti. Včasih, ko ležiš na postelji, zagledaš na steni črno piko. Gledaš v muho, ki se premika, a ne more poleteti, kot da je nenadoma zašla iz vročega in vlažnega poletnega brenčanja v to suho radiatorsko toploto neke hotelske sobe. Vrti se v krogu, na silo predramljena, malo pobrenči, pade na mizo, se zmedeno pobere, pa pleza nazaj gor, spet na isto mesto. Zakaj spet na isto mesto? -Zraven pa brenči, brenči, dovolj da hodi, premalo da leti, po oblazinjeni tapeti gor in dol, na videz brez moči, a v čudnem, vztrajnem gonu. ki ji ne da miru ... Potem včasih pride portir z metlico, da bi končal to agonijo, a če ne udari dovolj močno, bo šla naprej, ne mrtva in ne živa, le drobna, siva sled bo ostajala za njo in na koncu bo samo še brenčala, dokler ne bo pod drugim, milostnim udarcem dokončno obmirovala. PETER: |az sem šel po vaši sledi. Matjaž Zupančič, Ubijalci muh, odlomek TEKMOVALNE Ljudje na prehodu Tudi drama Ubijalci muh potrjuje sodbo poznavalcev, da je Zupančič ena osrednjih dramatiških figur sodobnega časa pri nas. Sicer je njeno dogajanje postavljeno v pokrajino, iz katere je zrasel tudi velik del dramatike absurda, četudi je - po mnenju kritika Blaža Lukana - razmerje med izrečenostjo in zamolčanostjo, med nedorečenostjo in dokončnostjo v njej manj ideološko, zato pa precej bolj občutljivo. Zupančič spretno operira tudi s kodi fantastične drame ter psihološke kriminalke, njegova avtorska pisava pa je natančna in nazorna. Liki, ki jih prikazuje, se potrjujejo zlasti v literarno plastičnih in poetičnih dramskih monologih, v njihovih medsebojnih stikih pa nenehno prihaja do nesporazumov, napačnih interpretacij in popolnih razhajanj. "Receptorja je kot rafiniranega mojstra ceremonije, ki ve več od drugih, a sam ne more izstopiti iz sistema, elegantno, samozavestno in cinično odigral Janez Bcrmcž. Naključnega gosta Petra je z zaletavostjo in negotovostjo večkratnega poraženca, ki tokrat hoče realizirati svoj ljubezenski načrt, a se mu vendar ni pripravljen do konca podrediti, izrisal Primož Pirnat. Jasno, ki se je nepreklicno odločila za slovo od tega sveta, je s premočrtno stoičnostjo in trenutkom "pozabe" ustvarila Barbara Medvešček. Bankrotiranega poslovneža Mihaela, ki je s svojim ranjenim dostojanstvom še posebej občutljiv in dojemljiv za skrivnostna dogajanja v okolju, je z nervozo očrtal Mario Šelih. Par konservativno zadržanega in starejšega Leona ter bistveno mlajše in tveganjem razpoložene Lene, ki se po orgazmičnem erotičnem trku razhaja zaradi nesprijaznjenosti z nepričakovano drugačnostjo svojega razmerja, sta temperamentno podoživela Miro Podjed in Manca Ogorevc. Zgledno uslužnega Portirja, ki ga bolj zavezuje poklicno izročilo prednikov od lastnih sanj o begu v drugačno življenje, je prispeval Miha Nemec." Slavko Pezdir, Novi tednik Sobota, 17. marec ob 19.30 Zaključna slovesnost in podelitev velike nagrade za najboljšo predstavo Museum Ljubljana PROJEKT 3: Matej Filipčič - Irena Štaudohar INTERIERI Vizualna podoba, video Matej Filipčič Dramaturgija Irena Štaudohar Besedila Irena Štaudohar, Arundhati Roj/. Paul Auster Video, kamera Simon Pintar Oblikovanje luči Igor Berginc Organizacija zvoka Brane Zorman Igra Iva Zupančič ZAKONI: Obstajajo zakoni. Sveti zakoni, nenapisani zakoni, ki govorijo o tem, kdo mora biti ljubljen in kako. In kako zelo. To so zakoni, zaradi katerih so stare mame stare mame, strici strici, matere so matere, sestrične pa sestrične. Natančno vemo, koga moramo ljubiti bolj in koga manj. Včasih pa obstaja prav poseben čas, ko strici postanejo očetje in matere postanejo ljubice in sestrične umrejo in imajo pogreb. Obstajajo tako zelo intenzivne ljubezni, da lahko postanejo smrtonosne. Obstajajo tako zelo hladne ljubezni, da ni razloga, da bi sploh obstajale. Obstajajo zakoni, kako in kdaj koga ljubiti. Projekt 3 - Interieri, odlomek iz besedila s prem u evaln i program M Vprašanja (o) nesmrtnosti. »Obstajajo občutljivi trenutki, ko se nam naš notranji svet predoči in postane viden. Nekje med vzdihom in izdihom, medtem, ko zapremo in odpremo oči, se naši notranji monologi, ki jih vseskozi nosimo nekje v zatilju glave, spremenijo v zgodbo. Spomini se materializirajo v predmete, ki jih lahko otipamo in določimo njihovo obliko. Vonjave in dotiki, ki veljajo za najbolj nedoločjive čutne elemente spomina, postanejo utripi in ritmi, ki odštevajo čas naše prisotnosti. Telo prične razmišljati in pripovedovati vse, kar si je zapomnilo in misli se spremenijo v okončine, ki se oprijemajo in čutijo kožo. Obrnjene perspektive. To so trenutki, ki jih zaslutimo v nenavadnih stanjih vsakdana ali pa takrat, ko se gmota našega telesa potaplja v nočni sen. Naš interier se spremeni v eksterier. Telo postane soba. Oder spominov. In vrata so vseskozi priprta. Kajti obstajajo prostori, v katere lahko vstopimo ne da bi potrkali.« Irena Staudohar, dramaturginja »Nedavno sem srečal Ivo Zupančič, ki mi je rekla, da ima premiero, ki jo režira neki mlad fant, ki ga poznam. Po izobrazbi je arhitekt in to je njegova prva predstava. Da jo je povabil k projektu, je bilo zelo smiselno. S tem, ko je vstopila v svojo metafiziko gledališkega spomina in mu podarila čustveni spomin, ni več pomembno, ali je predstava dobra ali slaba - v trenutku, ko Iva vstopi v projekt, je to odlično za vse. Mimogrede, predstavo sem nato videl, bila je izjemna.« Dragan Živadinov »Ko je nevidni glas vprašal Ivo Zupančič (...), kaj si najbolj želi, česa se veseli v ljudskem napredku in je odgovorila, da dejstva, da bodo ljudje osvojili vesolje, smo si lahko takoj mislili, da gre za utrinke iz njenega ncgledališkega življenja. Diva v belem, v beli sobi, z belim hladilnikom, v katerem so bile bele »teniske« in s spominsko belino vsepovsod okoli nje, je bila točno to. Diva. Z držo, energičnostjo, brez patosa, s spomini dive. (...) Video ji je sledil kot vzporednica. Ne kronološko, ne banalno razlagalno, češ, da boste vedeli, kaj gledate. Ne. Nadvse prefinjena estetska podoba scene in vidca se je skladala z njo in z duhom občutenja, za katerega se je v belini zdelo, da ni mesta zanj. V vidcu in v presežku se je izluščil. Morda najbolj uspela prczcntacija Projekta 3.« Jedri Jež, Radio Študent 29 SP,E,Wf^ Sobota, 17. marec ob 15.00 Simpozij o slovenski dramatiki Od Grumovih nagrajencev do socialne drame Teden slovenske drame že vrsto let spodbuja razvoj domače dramatike. Zato smo v času festivala pripravili okroglo mizo, za katero je g. Taras Kermauner pripravil posebno študijo Grumovi nagrajenci od začetkov do danes. V nadaljevanju okrogle mize, ki jo bo vodil literarni in gledališki kritik Matej Bogataj, pa bomo poskušali odgovoriti na vprašanje Ali po politični in poetični drami (spet) prihaja čas za socialno dramo? Svoje poglede na sodobno slovensko dramatiko bodo podali in soočili številni referenti in poznavalci sodobnih dramskih tokov doma in v tujini. Gledališki zgodovinarji, teoretiki, kritiki, dramatiki in prevajalci Denis Poniž, Ignacija Fridl, |akob |aša Kenda, Martina Šilcr, Niko Goršič, Tina Mahkota, Miha Zadnikar, Matjaž Zupančič, Vinko Moderndorfer, Draga Potočnjak in drugi. Vabimo vas, da se simpozija udeležite tudi vi in s tem prispevate k orisu celostnega pogleda na sodobno slovensko dramatiko in gledališče. Prodaja vstopnic Prostor I (parter 5. in 6. vrsta) - 2.S00 SIT Prostor 2 (parter 3., 4., 7,-10. vrsta, balkon I. vrsta) - 2.300 SIT Prostor 3 (parter I., 2.. II., 12. vrsta, balkon 2.-4. vrsta) - 2.000 SIT Za predstavi v Ljubljani je organiziran brezplačni avtobusni prevoz izpred Hotela Creina, uro pred začetkom predstave. 10 % pri nakupu 10 vstopnic 30 % za upokojence (ob predložitvi ustreznega dokumenta) 50 % za abonente PG (ob predložitvi abonmajske izkaznice) 50 % za dijake in študente (ob predložitvi dijaške oz. študentske izkaznice) 100 % za študente AGRFT in člane ZDUS (ob predložitvi ustreznega dokumenta) Popusti se ne seštevajo. Vstopnice lahko rezervirate in kupite na gledališki blagajni od ponedeljka do petka med 10. in 12. uro, ob sobotah med 9. in 10.30 ter uro pred predstavo (tel. 04/202 26 81). Rezervirane vstopnice za predstavi v ljubljanski Drami je treba prevzeti dan pred predstavo, na dan predstave bodo vstopnice naprodaj na blagajni ljubljanske Drame. Stran 2 Mohor Bogataj: Uvodnik 4 Borut Veselko: Začarani krog 6 Marinka Pošt ra k: Izgubljanj v mestu Gogi 7 Grumovi nagrajenci 8 Dramska besedila v konkurenci za Grumovo nagrado 2001 10 Petra Pogorevc: Poseben in prepoznaven 12 Tekmovalni program T 4 Vlak čez jezero: Potovanje kot metafora za življenje 16 Zalezujoč Godota: Velika briljantna gledališka miniaturka 18 Tistega lepega dne: Radosti v času fašizma 20 Ta veseli dan ali Matiček so bo noženu: Klasik v domači preobleki 22 Kamenje bi zagorelo: Metaforika temeljnih bivanjskih vprašanj 24 Škofjeloški pasijon: Spektakel liturgičnih razsežnosti 26 Ubijalci muh: Ljudje na prehodu 28 Spremljevalni program 28 Projekt 3 - Interieri: Vprašanja (o) nesmrtnosti 30 Simpozij o slovenski dramatiki Programska knjižica Izdajatelj: lavni zavod Prešernovo gledališče Kranj Odgovorna urednica: Marinka Poštrak Urednica: Amelia Kraigher Korekture: Marinka Poštrak in Amelia Kraigher Koordinator programa: Robert Kavčič Fotografije: Damjan Švare, Peter Uhan, fotoatelje Pavšič -Zavadlav, Aljoša Korenčan, foto Kroma - Davorin Križmančič, Tina Dokl, Tone Stojko Oblikovanje: Lev Lisjak- Mediacarso Tisk: Tisk Žnidarič Javni zavod Prešernovo gledališče Kranj Ravnatelj: Borut Veselko Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka: Marinka Poštrak Koordinator programov: Robert Kavčič Vodja tehničnega oddelka in inspicient: Ciril Roblek Računovodkinja: Darka Mihelič Poslovna sekretarka Nataša Oman Garderoberka: Bojana Fornezarič Frizer in masker: Matej Pajntar Osvetljevalec: Drago Cerkovnik Odrski tehniki: Simon Markelj, Janez Plevnik, Robert Rajgelj 31.Tedna slovenske drame Prešernovo gledališče Kranj Glavni trg 6, Kranj Telefon uprava 04/280 49 00 Telefon blagajna 04/202 26 81 Spletna stran: www.pgk-gledalisce.si Elektronski naslov: presern-gled@s5.net Teden slovenske drame so omogočili: Mestna občina Kranj Ministrstvo za kulturo RS Prešernovo gledališče Kranj in vsi sodelujoči gledališki ustvarjalci Pokrovitelji Tedna slovenske drame: Merkur, d. d. Droga, d. d. Gorenjski glas, d. o. o. Iskratel, d. o. o. Hvala: Slovenski gledališki muzej - Katarina Klančnik Gašper Malej PORTOROŽ K Glavni trg 6, 4000 Kranj uprava 04/280-49-00 blagajna 04/202-26-81 telefaks 04/280-49-10 domača stran www.pgk-gledalisce.si e-mail presern-giedf