Jože Ramovš PROSTOVOLJSTVO PRI DELU Z LJUDMI IN ZA LJUD Spoznanja o prostovoljstvu, ki jih bomo poskušali sistematično prikazati v tem članku, temeljijo na onih o socialnoimunskem sistemu samopomoči in solidarnosti (Ramovš 1992; 1995: 65-74). Glavni vir zanje so naše izkušnje s prostovolj- stvom pri delu z mladimi in v socialni geronta- gogiki ter raziskovanje na tem polju. Eno naših temeljnih spoznanj je, da deluje sodobno prostovoljstvo po svoji lastni paradigmi, ki jo je treba upoštevati od pridobivanja prosto- voljcev prek njihovega usposabljanja in izvajanja prostovoljskega dela in akcij vse do skrbi za vzdrževanje dobre prostovoljske kondicije. Vsi ti procesi na prostovoljskem področju se torej zelo razlikujejo od vzporednih procesov na profesio- nalnem, čeprav gre za isto polje dela. Drugo vprašanje, ki se prepleta skoz ves čla- nek, pa so razmerja med prostovoljstvom in so- cialno stroko: njuna skupna nevarnost patologije pri delu z ljudmi in za ljudi, poklicno higienska zaščita pred njo in sistemska komplementarnost prostovoljstva in laičnega socialnega dela s stro- kovnim in službenim v sodobni sociali. KAI IE PROSTOVOLISTVO? Ustavimo se najprej pri besedi prostovoljstvo. V socialnem in pedagoškem delu in na so- rodnih področjih pogosto slišimo o »prostovolj- nem« delu. To je pomembna nova, postmoderna oblika socialnega delovanja, zato je nov tudi strokovni pojem zanj. Z vidika razvoja socialne stroke je pomembno, da zanj najdemo čim primernejšo besedo. Beseda prostovoljec izraža nasprotje obvez- nika. Maistrovi prostovoljci so bili vojaki ob koncu prve svetovne vojne, ki so se svobodno zbrali v boj za severno slovensko mejo, v nasprotju z vsemi drugimi vojaki, ki so morah v boj obvezno, pod grožnjo smrtne kazni. Pri sklenitvi zakonske zveze mora vsak od partnerjev izjaviti, da vstopa vanjo prostovoljno, to pomeni brez kakršne koli prisile. V krogu razigrane družbe izbira vodja za družabno igro prostovoljce, ki se priglasijo, da se nadaljuje skupna zabava. Pojem prostovoljno izraža nasprotje neprosto- voljnega ali prisilnega. Ali torej hočemo poudariti, da »prostovoljci« v socialnem in vzgojnem delu opravljajo svoje delo po svobodni odločitvi, vsi drugi, npr. poklicni socialni delavci in pedagogi, pa neprostovoljno ali prisilno? Gotovo ne. Izraziti hočemo, da prvi delajo ljubiteljsko, nepoklicno, neplačano, voluntersko, drugi pa poklicno in plačano delo. Če je mogoče, moramo torej najti za tako vsebino pojma namesto »prostovoljnega socialnega dela« drugo besedo, ki ne bo namigo- vala, da morajo vsi drugi socialni delavci in peda- gogi opravljati svoje delo nesvobodno, na primer »za ljubi kruhek«, ker drugega dela ne dobijo ali ne znajo. Kajti samo prave besede, ki izražajo jasno definirane pojme - ti pa imajo v ozadju življenjsko izkušnjo v vsakdanji praksi - so porok za napredovanje in uveljavljanje določene stroke v družbi. Menim, da je za nepoklicno in neplačano socialno in pedagoško delo dobro uporabljati be- sedo prostovoljsko socialno delo, za splošen pojem te dejavnosti pa prostovoljstvo. Besedi povesta, da gre za ljubiteljsko, prosto izbrano, voluntersko, nepoklicno in neplačano dejavnost, vendar pa nova oblika besede, ki je povsem v duhu sloven- skega besedotvorja, zlahka sprejme nov pojmovni poudarek, za katerega nam gre. Preidimo od besede k vsebini. Kaj je prosto- voljstvo v socialnem delu? Prostovoljstvo je osnovna sodobna oblika oseb- ne solidarnosti v socialnem delovanju. Je speci- 313 JOZE RAMOVŠ fieno postmoderna oblika solidarnosti, ker gre za osebno izbiro smiselne solidarnostne socialne dejavnosti, ki se ji človek posveti del svojega prostega časa ob rednih službenih in življenjskih obveznostih. Prostovoljstvo je specifična sodobna oblika temeljne človeške lastnosti - solidarnosti, v veliki meri pa tudi samopomoči, kajti v zdravem pro- stovoljstvu se najbolje vidi neločljiva povezanost med osebno koristjo in pomočjo drugim, torej med samopomočjo in solidarnostjo. Poraja se v človekovem notranjem dialogu med njegovo zave- stjo in zunanjimi okoliščinami lastne (samo)ures- ničitve. Prostovoljstvo je tudi kompleksen socialni odnos prostovoljca - in s tem prostovoljske orga- nizacije - z ljudmi, ki jim prostovoljci in prosto- voljske organizacije pomagajo. Je dialog med pro- stovoljcem, ki v sebi doživlja potrebo po soli- darnosti in samopomoči, in človekom, ki doživlja socialne stiske zaradi drugih nezadovoljenih socialnih potreb. Potreba prostovoljca po solidar- nosti in potreba človeka v stiski po solidarnostni pomoči sta enakovredni in med seboj komplemen- tarni potrebi, obe enako človeški in častni. Njuna zadovoljitev je v obeh primerih pogoj za ohran- janje in rast kakovosti življenja in osebnostnega (samo)uresničevanja vsakega od njiju. Če ni tako, ne gre za prostovoljstvo, ampak za »pomagaštvo«. Pomagaško prostovoljstvo ni ne učinkovito ne zdravo, ker ni socialni odnos, ampak socialna sa- movolja; ni dialog, temveč monolog prostovoljca aH prostovoljske organizacije. Znani prostovoljec in organizator prostovoljstva Mario Picchi pravi: »Prostovoljstvo ni nadomeščanje, ampak spodbu- janje človeških in družbenih moči in zmožnosti, da bi vse imele pomembno vlogo, je lastno uveljav- ljanje oseb, ki svojo stisko spreminjajo v pričeva- nje in prizadevnost.« (Picchi 1995: 41.) Prostovoljsko socialno delo je vsako strokovno ali laično delo na informativnem, preventivnem, kurativnem, skrbstvenem, raziskovalnem ali kate- rem drugem področju socialnega dela, ki ga kdo opravlja: • nepoklicno in brez plačila, • v delu svojega razpoložljivega ali prostega časa ob svojih siceršnjih vsakdanjih obveznostih, • kot svojo osebno smiselno odločitev, • na temelju solidarnostnega staUšča do člo- veških težav in potreb. Glavnina sodobne organizirane samopomoči in solidarnosti, zlasti v dobrodelniških organizaci- jah, temelji na prostovoljstvu. V nekaterih razvitih državah Evrope in Amerike se je v zadnjih de- setletjih zelo razvilo, v Italiji so npr. leta 1990 sprejeli zakon o prostovoljstvu, da bi z njim uredili delovanje milijonov prostovoljcev v državi. Zdi se, da bo v naslednjih desetletjih precejšen del kakovosti življenja na socialnem področju odvisen od razvitosti in organiziranosti samopomoči in soHdarnosti, torej od prostovoljstva. Če to drži, je temeljna znanstvena dolžnost socialne stroke raziskovanje temeljev, pojavnosti, metodičnega uresničevanja in drugih vidikov prostovoljstva. Menim, da še zlasti potrebujemo: • antropološko in psihosocialno razčlenje- vanje in utemeljevanje prostovoljstva, • razvijanje specifičnih metod za pridobivanje primernih prostovoljcev, za njihovo primerno usposabljanje in za sodobno organizacijo njiho- vega delovanja v socialnih mrežah, • razvijanje smiselnih in poštenih sodobnih organizacijskih razmerij med prostovoljci in uslu- žbenci, med laičnimi prostovoljci in strokovnjaki, • razvijanje antrophigienskih načinov za ohranjanje stalne svežine pri prostovoljskem delu kot protiutež patologiji prostovoljskega in poklic- nega socialnega dela. O nekaterih od teh vidikov sem že pisal (Ra- movš 1995; 1996 a; 1996 b). Tukaj bom povzel nekaj misli in dodal nova, zlasti z vidika prosto- voljstva v sodobnih mrežah za kakovostno starost. ŠTIRJE NAČINI SOCIALNEGA DELOVANJA V zgodovini človeštva so socialno pomoč pri reševanju stisk in krepitvi socialne klenosti oprav- ljale predvsem družina, sorodstvo in soseska, širša organizirana družba pa le deloma. To velja za obe področji socialnega dela: za materialno pre- skrbo in za medčloveško sožitje. Ljudje so poma- gali sebi in drugim samodejno po ustaljenih vzorcih in normah njihove tradicije. Vsa sociala se je torej v zgodovini (Bregant 1995; Hudej 2001 ) do nedavna vršila brez posebne izobrazbe in brez posebnega plačila za delo - na laični in prostovoljski način. V Sloveniji je začela odpovedovati živa tra- dicija šele dobro generacijo nazaj, ko se je razširila industrija, tako da je postal velik del prebivalstva zaposlen in je prenehal z vaškim ter začel z urba- nim načinom življenja. Strokovno šolanje social- nih strokovnjakov se je začelo že kmalu po drugi 314 PROSTOVOLJSTVO PRI DELU Z LJUDMI IN ZA LJUDI svetovni vojni, kar je glede na razmere razmero- ma zgodaj; že pred tem pa so bili seveda posamez- ni socialni zavodi za posebne kategorije ljudi v potrebah in stiskah. Vsekakor se pri nas izkušnje s poklicnim in strokovnim načinom socialne pomoči kopičijo kvečjemu zadnja dva rodova. Pri socialnem delovanju so torej štirje osnovni načini: • laični in strokovni, • prostovoljski in poklicni. Danes so vsi štirje načini komplementarna celota sodobnega socialnega delovanja, zato jih na kratko opišimo. Laično socialno delo je tisto, ki ga opravljajo ljudje, ki niso končali šolanja v ustreznih šolah za pomoč ljudem v socialnih stiskah in težavah; nasprotje laičnega je strokovno socialno delo. Strokovno socialno delo je tisto, ki ga opravlja strokovnjak, ki je za to delo dokončal ustrezno šolanje; njegovo nasprotje je laično socialno delo. Poklicno socialno delo je tisto, ki ga strokov- njak ali laik opravlja v službeni zaposlitvi z ustrez- no organiziranim in plačanim delovnim mestom s polnim ali delnim delovnim časom; nasprotje poklicnega je prostovoljsko socialno delo. Prostovoljsko socialno delo je tisto, ki ga op- ravlja laik ali strokovnjak v socialnem delu brez plačila in organiziranega delovnega mesta, bodisi samostojno aH v okviru prostovoljske ali dobro- delniške organizacije. Za naš okvir zadostuje ta kratka razmejitev. Obširnejši prikaz štirih načinov socialnega delo- vanja je v priročniku o socialnem delu Slovenska sociala med včeraj in jutri (Ramovš 1995: 120- 128). NEKATERE DILEME POKLICNE POMOČI LJUDEM V STISKI Pri medčloveških povezavah je dobro razlikovati med medčloveškimi odnosi in medčloveškimi razmerji. Z vidika Frommove polaritete »biti, imeti« (Fromm 1976) ali Bubrove »jaz-ti, jaz-ono« (Buber 1999), so medčloveški odnosi prvi od teh dveh polov in so na osebni človeški ravni, raz- merja pa drugi od navedenih polov in so na pred- metni ravni materialnega preživetja. Za kakovost življenja so pomembni tako odnosi kakor razmer- ja. Malo prej smo dejali, da se je v zgodovini člo- veštva socialna pomoč v stiski dogajala zvečine v okvirih temeljnega medčloveškega odnosa, to je. v družini, med sorodniki in sosedi. Pomoč v obliki neosebnega razmerja doživlja človek kot nekaj, kar ga ponižuje in razčloveči, ali pa ob tem doživ- ljajsko otopi, da ne čuti človeške odtujenosti niti prejemnik niti dajalec pomoči. Zdi se, da je social- na pomoč človeku v stiski po naravi sestavljena iz pretežnega dela medčloveškega osebnega odnosa in manjšega dela objektivnega razmerja. V industrijski družbi se je uveljavila institucio- nalizirana pomoč posebnih služb in organizacij. Sodobna socialna pomoč je družbeno organizirano poklicno razmerje. To v celoti velja za socialno delo kot javno družbeno službo, saj mora delati po zakonskih predpisih, če hoče biti poštena do države in svojih potencialnih kUentov. Tudi če bi kdo še tako želel biti oseben z vsemi ljudmi v stiski, je to človeško nemogoče, če se pri njem vrstijo taki ljudje osem ur dnevno in so mnogi v komunikaciji zelo težavni in neprijetni. Iz tega, da je postala pomoč ljudem v stiski bolj poklicno razmerje kakor oseben medčloveški odnos, izhajajo zahtevne dileme socialnega dela, in sicer tako za tistega, ki pomaga, kakor za tis- tega, ki pomoč potrebuje oziroma sprejema. Poglejmo si nekatere od njih. Za učinkovito pomoč človeku v stiski je potre- bno obojestransko zaupanje: socialni delavec mora zaupati človeku, ki mu pomaga, da se lahko ta v resnici izkoplje iz zagat; človek, ki pomoč spreje- ma, pa mora zaupati socialnemu delavcu, da ne bo zlorabil njegove stiske, da bo držal poklicno molčečnost o njem in njegovem stanju, zaupati mora njegovemu znanju in sposobnosti, da mu lahko pomaga v njegovi situaciji, pa naj je to pok- licni strokovnjak aH prostovoljski laik. Zaupanje je značilnost medčloveškega odnosa. V medčlo- veških razmerjih praviloma ni veliko zaupanja, tu vladata previdnost in preverjanje. Prva dilema službene pomoči ljudem v stiskah je torej vzpo- stavljanje zaupanja in medčloveškega odnosa. AH priostreno rečeno: Bi lahko človeku v osebni stiski pomagal do nezmotljivosti izpopolnjen, toda neoseben in brezdušen robot, ki v sebi ne doživlja nikakršnega sočutja, naklonjenosti in človeko- ljubja? Medčloveška razmerja namreč lahko teh- nološko nadomestimo z roboti, osebnih odnosov pa ne. Naslednja dilema pa je: Alije mogoče biti »po- klicno dober človek« - delati ljudem dobro zgolj zaradi plačila? Trstenjak je ob svoji bogati življenj- ski izkušnji svetovalne pomoči ljudem v stiski dosledno ponavljal vsakomur, ki mu je hotel po 315 JOZE RAMOVŠ svetovanju plačati: »Če je treba človeku v stiski za vsako dobro besedo plačati z denarjem, je blizu konec svetal« Duhovna izkušnja človeštva je bila, da bi bilo žaljivo ljudem za človeško dobroto aH pa duhovnim učiteljem za njihovo duhovno uslu- go ponujati plačilo, kajti to so najvišje človeške kakovosti, ki nimajo nič skupnega z materialno količinskimi dobrinami, čeprav so tudi te abso- lutno nujne za preživetje. V tradicionalnih kul- turah so »klienti« samodejno oskrbovali take ljudi po svojih zmožnostih s tistim, kar so potrebovali za preživljanje. O tem sva se ne dolgo pred njego- vo tragično smrtjo pogovarjala z Janezom Sveti- no, ki je bil pretanjeno oplemeniten slovenski duh, obenem pa poglobljen poznavalec vzhodnih kultur. Ugotovitev je bila: enako je bilo v zahodno- evropski duhovnosti, enako se je godilo z ruskimi starci, enako z jogiji in drugimi duhovnimi ljudmi v Indiji ali na Japonskem. Pri tem gre za osnovno vprašanje staHšča do svojega življenja in sožitja: ali doživljamo svoje bivanje kot dar in poskušamo živeti (»biti«) po principu darovanja, ali pa ga jem- ljemo kot pravico, ki si jo kupujemo, podkupu- jemo in izbojujemo, ter poskušamo z narcistično grabežljivostjo in skopostjo živeti po principu »imeti«. Danes brez poklicnih socialnih delavcev ne gre, ti pa morajo seveda živeti in prav je, da so za svoje delo pošteno plačani, saj je dovolj težko in zahtevno. Pri tem pa pravkar navedena antro- pološka dilema ostaja in terja od profesionalnega socialnega delavca dodatno človeško zrelost, da ga kvantitativni princip tržne zaposlitve ne potegne v vrtinec količinskega gledanja na ljudi, njihove probleme in njihove možnosti. Zdi se, da je eno najboljših zdravil proti temu, če profesio- nalni socialni delavec opravlja tudi nekaj prosto- voljskega dela v svojem prostem času - enako kakor to priporoča aH morda celo organizira za prostovoljce drugih poklicev. V sodobnih državah in družbah ostaja trajno nerešeno tudi vprašanje nadzora nad poklicnimi zlorabami ljudi, ki so v težavah in stiskah. Kako v demokratični družbi izoblikovati primerne mo- dele za pravšnjo kontrolo nad delom z ljudmi in za ljudi? Stroka mora biti strokovno avtonomna, toda njena avtonomija ni absolutna, saj so po- klicne zlorabe ljudi v stiski pogoste. Inšpekcijske službe ne jemljejo strokovne avtonomije na pri- mer prehrambeni stroki, bdijo pa nad namernimi in nenamernimi spodrsljaji, ki bi kupcem škodili. Pri delu z ljudmi in za ljudi je mogočih prav toliko in prav tako hudih spodrsljajev, namernih in nenamernih: od podkupljivosti prek birokratsko oblastniškega odnosa do profesionalnih zmot. Del spodrsljajev prepreči upravna in strokovna »inšpekcija«, del pa profesionalna etika (Toplak 1996) in profesionalna združenja kot njeni no- silci. Zelo dober in nevsiljiv način socialne kon- trole nad izvajanjem socialnih storitev ljudem v težavah je kombinacija pokHcnega in prostovolj- skega dela v javni ah zasebni socialni ustanovi. Naslednja dilema: izbira poklicnega dela z ljud- mi in za ljudi. Raziskovalci in terapevti profesio- nalnih delavcev z ljudmi ugotavljajo (Schmid- bauer 1977; 1983; Guggenbühl-Craig 1997), da se za рокИспо in prostovoljsko delo z ljudmi in za ljudi dokaj pogosto odločajo ljudje, ki imajo sami nerešene socialne ah osebne težave in mot- nje. Delo z ljudmi in za ljudi ne more biti uspešno, če strokovnjak, ki to delo opravlja, ne preseže svoje osebne patologije ah če je njegova motnja prehuda, da bi to zmogel. Vsekakor je uspešnost strokovnjaka ah prostovoljca pri delu z ljudmi in za ljudi odvisna enako od njegovega znanja kakor od njegove osebnosti; za uspeh dela z ljudmi in za ljudi velja formula: x krat y je z; pri čemer je x znanje, y osebnost strokovnjaka, z pa uspeh njegovega dela. Torej: • če je osebnost strokovnjaka zelo pozitivna, se z njo množi njegovo znanje; tako pri laičnem prostovoljskem delu lahko zelo kakovostna oseb- nost ob razmeroma majhnem znanju dosega iz- jemno dobre uspehe, • če je njegova osebnost »ničla«, še tako veliko znanje daje vedno rezultat »nič«; primer za to so denimo poklicno izgoreh vrhunski strokovnjaki, • ob negativni osebnosti pa večanje znanja samo povečuje škodo, ki jo tak človek dela - po- mislimo na sposobne zdravnike, ki so v nacističnih taboriščih delali poskuse na ljudeh. Poklicno izobraževanje daje in veča le znanje, osebnosti strokovnjaka pa ne sme in v normalnih demokratičnih razmerah tudi ne more spremi- njati. Je pa enako pomembna kakor strokovno znanje. Vse to seveda velja enako za poklicno in strokovno delo in za prostovoljsko in laično delo z ljudmi in za ljudi. Iz te dileme se med drugim poraja tudi pomembno vprašanje, kako obHkovati dobre modele za motiviranje primernih ljudi za določeno prostovoljsko socialno delo. Težka dilema je tudi, kako se pri nenehnem stiku s socialnimi motnjami zaščititi pred »socialno infekcijo«, ki jo pozna že stari pregovor: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kakšen si.« Kako 316 PROSTOVOLJSTVO PRI DELU Z LJUDMI IN ZA LJUDI se pri dolgoletnem delu z človeškimi stiskami obvarovati pred lastno doživljajsko otopelostjo? Izkušnja kaže, da pri poklicnem delu z ljudmi v človeških stiskah in težavah in z duševno mote- nimi ljudmi ti »delavci« neredko postajajo čedalje bolj brezčutni, birokratsko odljudni in drugače socialno manj zmožni za dobro opravljanje dela z ljudmi in za ljudi. Prav tako govorijo podatki, da je po izteku polovice delovne dobe velik del socialnih delavcev in drugih poklicev, ki delajo z ljudmi in za ljudi, naveličanih svojega dela - »izgorelih«. Ljudska izkušnja govori o ljudeh, ki na drugih rešujejo svoje nerešene probleme, pri čemer ne uspejo prav pomagati ne sebi ne drugim. Vse to so pojavi poklicne patologije pri delu z ljudmi in za ljudi, ki se porajajo tako iz osebnosti človeka, ki to delo opravlja, kakor iz same narave tega dela. Vprašanje in odgovori nanj so tudi v okviru prostovoljskega dela s starimi ljudmi tako pomembni, da se jim bomo posvetih v posebnem naslovu. Vse, kar smo pravkar našteli, so realni proble- mi in dileme, ki izhajajo iz profesionalizacije pomoči človeku v stiski, ko preide pomoč iz domene medčloveškega odnosa v medčloveška razmerja. Prostovoljstvo jih seveda ne rešuje, na- kazuje pa nekatere rešitve. Profesionalna socialna pomoč je danes nepogrešljiva, vendar pa je civilna samoorganizacija prostovoljskega dela njeno prav tako nepogrešljivo dopolnilo in korektiv. Vsi na- čini socialnega dela zahtevajo poklicno higiensko zaščito pred patologijo pri delu z ljudmi in za ljudi, zato spregovorimo najprej o tem. PATOLOGIJA PRI DELU Z LJUDMI IN ZA LJUDI IN POKLICNO HIGIENSKA ZAŠČITA PRED NJO Pri delu z ljudmi in za ljudi - pokUcnem in pro- stovoljskem - se največkrat pojavljajo naslednje štiri vrste patologije: Patološko in patogeno žrtvovanje (Lukas 1989). Patološko je tisto žrtvovanje, ki je nesmiselno in vsiljivo, z njim človek ne ustvari ničesar vrednega ne sebi ne drugim, le škoduje si. Tako žrtvovanje okolje zavrača in prezira. Patogeno žrtvovanje pa ustvarja nekaj vrednega na svetu; njegova napaka je le, da ne izhaja iz osebne duhovne moči človeka, ki dela za druge, temveč rabi zakrivanju njegove nemoči. Pri patogenem žrtvovanju člo- veka ne privlači vrednota solidarnosti s človekom v potrebi, ampak ga ženejo notranji bolestni vzgi- bi ah pa zunanji motivi, na primer, da bi ga hvalili, da bi si »kupil« naklonjenost, žrtvuje se pod pritis- kom javnega mnenja in podobno. Tovrstne žrtve okolje pogosto priznava in pridno izkorišča, ni pa zanje kaj prida hvaležno. Po daljšem času člo- veka poškodujejo, ker trati prevelik del svoje energije za nesmiselno delo. Zdravo žrtvovanje (Ramovš 1994: 258-263) pa je eden od osnovnih načinov za človekovo zrelo samouresničitev v življenju z opravljanjem smiselnih nalog v med- človeških odnosih, v kulturi, družbi in poslovnem življenju. Vsako pravo prostovoljstvo je zdravo žrtvovanje. Izgorelostni sindrom (Burish 1989) nastopi, če človek po daljšem času dela z ljudmi in za ljudi notranje omaga. Njegova osebnostna struktura za to delo ni bila ustrezno pripravljena, aH pa ni gojil potrebne poklicne higiene. Pomočniški sindrom (Schmidbauer 1977; 1983) pri poklicnem ah prostovoljskem delu z ljudmi in za ljudi se kaže zlasti v tem, da sami osebnostno ne prepoznavajo in ne morejo izražati lastnih čustev, potreb in šibkosti, pri tem pa kažejo navidezno vsemogočno in nedotakljivo fasado na področju pomoči ljudem. Birokratski sindrom se kaže kot brezosebno, »službeno«, »uradno« razmerje strokovnjaka aH prostovoljca do ljudi v stiski. Strokovnjak aH pro- stovoljec s to motnjo ne doživlja svojega klienta kot človeka, ne sodoživlja njegove osebne stiske, ne posveča se njemu, ampak se predaja predvsem izpolnjevanju obrazcev, predpisov in drugih for- malnih pogojev, razčiščevanju krivde za nastalo težavo pri človeku v stiski in podobno. Pred oseb- nim stikom z ljudmi je »zaščiten« z uniformo (bele halje), z veHko pisarniško mizo, ki je založena z dokumentacijo ... Ponavadi se za tem skriva obla- stniško stališče do človeka v stiski (Guggenbiihl- Craig 1997), nezmožnost za učinkovito pomoč aH poklicna izgorelost. Pred vso to in drugo patologijo pri delu z ljudmi in za ljudi ter pred socialno infekcijo in drugimi nevarnostmi, o katerih smo govorili pred tem, se morata profesionalec ali prostovoljec zavestno zaščititi, podobno kakor se morajo ščititi pred okužbami in drugimi nevarnostmi pri delu ljudje, ki delajo na drugih področjih. Poklicna aH prostovoljska zaščita na tem področju je poklicna higiena pri delu z ljudmi in za ljudi. Njene osnovne sestavine so: 317 JOŽE RAMOVŠ • veselje do dela z ljudmi in za ljudi neredko izvira iz osebnostne stiske in nerešene socialne problematike; v tem primeru je treba osebnostne stiske preseči, • dobro znanje za delo, ki ga opravlja; pri- dobiti si ga mora z osnovnim usposabljanjem, preden začne delati, nato pa se trajno izobraževati ob svojem delu, • zavestna osebnostna rast med šolanjem ozi- roma usposabljanjem in pozneje pri poklicnem ali prostovoljskem delu, • povezanost, sodelovanje in izmenjava izku- šenj z drugimi, ki delajo podobno delo, • dobra organiziranost dela, ki ga opravlja z ljudmi in za ljudi, in organizacije, v okviru katere to delo poteka, • strokovna in osebnostna rast, ki ju danes združujejo nekateri modeli skupinskega strokov- nega povezovanja, kot so Balintove skupine (Noreli 1992), osebna ali skupinska supervizija (Milosevic et al. 1999), v socialni mreži medge- neracijskih programov za kakovostno starost pa zlasti intervizijske skupine, • zmernost, to je, smiselna, zdrava mera poklicnega ali prostovoljskega dela z ljudmi in za ljudi v razmerju z vsem drugim, kar človek poklicno ali zasebno dela; stara grška modrost je štela zmernost med štiri glavne človeške odlike ali kreposti, naš filozof Janez Janžekovič (1901- 1988) pa je prepričljivo pokazal, da je prav zmer- nost glavna človekova krepost, ker so pogoj zanjo druge tri glavne kreposti grške in s tem vse naše zahodne kulture: modrost, pravičnost in pogum (Janžekovič 1978). RAZLOGI ZA SODOBNO PROSTOVOLISTVO Prostovoljsko delo je vedno osebna odločitev člo- veka iz njegove temeljne socialnoimunske potrebe po solidarnosti. Kakor ima soHdarnost v vsakem času drugačne obhke, tako so tudi konkretni družbeni razlogi, ki ljudi nagibajo k solidarnosti, v vsakem času drugačni. Poglejmo nekatere zna- čilne razloge za solidarno prostovoljsko socialno delovanje v današnjih razmerah evropske kulture. V industrijskem in poindustrijskem času ljudje preživijo v službi »tretjino budnega časa«, svojega dela pa pogosto ne doživijo kot osebno samoures- ničevanje, pač pa kot suhoparno »službo za zas- lužek«. S sodelavci so v tesnih povezavah, toda večinoma brezosebnih razmerjih. Tako delo člo- veka odtujuje in ne prispeva k njegovi človeški samouresničitvi, zato kliče po izravnavi in dopol- nilu. Najpomembnejša izravnava je lastna družina in prijateljska družba, vendar ne edina. Precejšen del ljudi živi brez družine ali ne uspeva zadovo- ljivo oblikovati družinskih in prijateljskih od- nosov. V tem kontekstu je kakšna ura socialnega prostovoljstva tedensko zelo dobro uravnoteženje k odtujujoči in popredmeteni službi, z druge stra- ni pa prava učilnica za ustrezne socialne odnose in komuniciranje, ki obogati človekovo sožitje v lastni družini. Prostovoljstvo je torej za današ- njega človeka košček osebnega časa za »biti« v nasprotju v glavnino njegovega časa za »imeti«. Za prostovoljsko socialno delo se najpogosteje odločajo ljudje srednjega sloja. Srednji sloj je bil vedno kazalec napredka in prihodnjega razvoja družbe. To kaže, da je prostovoljsko socialno delovanje v sodobnih razmerah nova niša za iskanje zdravega ravnotežja med osebno in skup- no blaginjo, med delom za materialno korist in neprofitnim človeškim delovanjem, med indivi- dualno svobodo in komunikacijsko povezanostjo v socialni mreži. Za prostovoljsko socialno delo se odločajo večinoma ženske. Ob koncu večtisočletne moške premoči še vedno živi vsa zahodna kultura v povsem patriarhalnih institucijah. Te pa so v hudi krizi, ker njihova paradigma ne zmore več pro- izvajati zadovoljivih vzorcev za medčloveško so- žitje na mikro (družinski) in na makro (družbeni) ravni, za odnos do okolja in za človekov osebni odnos do svojega notranjega, duhovnega sveta. V tej luči lahko žensko prostovoljstvo razlagamo kot znamenje novih socialnih struktur. Kaže, namreč, da ženske, ko zasedejo stare patriarhalne strukture, v tekmovanju z moško večino po navadi tudi same ponavljajo tipične patriarhalne po- manjkljivosti. Prostovoljstvo pa je nova socialna struktura z novo, postmoderno paradigmo, v kate- ri se zdi, da živijo ženske in moški brez negativnih spon patriarhalne kompetitivnosti. V današnji družbi se ljudje počutijo negotove v vsakdanjih medčloveških odnosih. Marsikdo je negotov, ali bo uspel v svojih medčloveških odno- sih ali ne, ga kdo sprejema aH so do njega vsi brezbrižni, je komu v resnici pomemben aH pa se morda kdo celo zavzema, da bi zgubil samostoj- nost in svobodo. V prostovoljski socialni mreži, ki povezuje zelo razHčne ljudi, pa po navadi vsa- kdo hitro najde sebi primerno socialno nišo ljudi 318 PROSTOVOLJSTVO PRI DELU Z LJUDMI IN ZA LJUDI in odnosov, S katerimi je tako blizu, kot to ustreza vsakemu od njih, ne da bi se pri tem med seboj ogrožah. Dobre socialne izkušnje medčloveškega sožitja v prostovoljski socialni mreži pa seveda človek spontano prenaša v druge, bolj obvezujoče socialne mreže svojega vsakdanjega življenja. ORGANIZACIJSKA PARADIGMA SODOBNEGA PROSTOVOLJSTVA Sodobno prostovoljstvo ima svojo lastno paradig- mo. Če zanj uporabljamo strokovno paradigmo, ne uspeva. Temeljna značilnost prostovoljske para- digme ¡e samokrmilnost in samospodbujevalnost aH avtopoetičnost (Stritih, Možina 1992) vseh procesov, ki so povezani s prostovoljstvom. To pomeni, da je vse dogajanje: • osebno - izhaja iz osebne odločitve prostovoljca kot človeka, • dialoško - se odvija v človeškem dvogovoru in pogovoru med vsemi udeleženci, • celostno - zajema celega človeka, celotno življenjsko izkušnjo in celotni življenjski kontekst, v katerem se odvija, • temeljno - dosega najgloblje človeško jedro prostovoljca in tistih, ki z njimi dela. Logiko posebne prostovoljske paradigme je treba upoštevati v vseh fazah prostovoljskega procesa, torej: • pri pridobivanju prostovoljcev: začne se lahko le z osebno odločitvijo, • pri usposabljanju prostovoljcev: potekati mora po principih socialnega učenja iz življenj- skih izkušenj in ne intelektualnega učenja, • pri izvajanju prostovoljnega dela ali akcije: biti mora osebni odnos človeka s človekom, posa- mezno aH v skupini, in ne brezosebno razmerje prostovoljske organizacije z brezosebnimi potre- bami družbe, • pri skrbi za prostovoljce v prostovoljski orga- nizaciji: prostovoljsko kondicijo je mogoče vzdr- ževati le z doživljanjem lastne človeške bogatitve in ne z zunanjimi nagradami, s pristnimi odnosi v prostovoljski organizaciji in ne z izpopolnjeno organiziranostjo institucije, z bazičnim intervizij- skim samoučenjem in samopotrjevanjem prosto- voljcev iz lastnih izkušenj - to je, v rednem sre- čevanju temeljne intervizijske skupine prostovolj- cev - in ne le s teoretskim in metodičnim stalnim izpopolnjevanjem aH z zagotavljanjem vrhunske strokovne supervizije. Z vidika prostovoljske paradigme je pridobi- vanje prostovoljcev sestavni del celostnega procesa za zadovoljevanje določene potrebe v skupnosti aH reševanje določene težave. Povezano je s širšim informacijskim ozaveščanjem celotne socialne mreže o tej potrebi aH težavi. Če gre za pristno potrebo ali težavo ljudi in če je informativno ozaveščanje vse socialne mreže ustrezno, se za prostovoljsko usposabljanje in sodelovanje spon- tano odloči potrebno število primernih ljudi. Iskanje in pridobivanje prostovoljcev, ki so primerni za določeno socialno, vzgojno ali drugo delo z ljudmi in za ljudi, je eno od osrednjih vpra- šanj prostovoljskih organizacij. NavedH bomo nekaj spoznanj in izkušenj o tem: • veliko dobrih sodobnih prostovoljcev je izmed ljudi, ki to dejavnost potrebujejo zase ali za svoje najbHžje - v tem primeru je njihova prostovoljska solidarnost nadaljevanje samopo- moči aH strokovnega reševanja lastnih težav in nalog te vrste; • veliko dobrih prostovoljcev je izmed ljudi, ki so življenjsko usmerjeni v tovrstno delo, pa imajo na voljo nekaj prostega časa: socialni, vzgo- jiteljski, izobraževalni, zdravstveni in podobni strokovnjaki, ki poklicno in službeno delajo z ljudmi in za ljudi; • neizčrpna rezerva za prostovoljstvo so zgo- daj upokojeni ljudje, ki so kronološko v poznih srednjih aH zgodnjih starostnih letih; • zelo smiselno je pridobivati in usposabljati prostovoljce med dijaki, študenti in mladimi stro- kovnjaki za delo z ljudmi in za ljudi, ki še niso dobili ustrezne službe v svojem poklicu; • v razvitem evropskem svetu je velik del pro- stovoljk izmed nezaposlenih žensk. Za prostovoljstvo se v določenem okolju dan- danes odloča tem več primernih ljudi, čim bolj je prostovoljstvo v tem okolju razvito, znano in uspešno. Večino prostovoljskega socialnega dela oprav- ljajo laiki, ki niso šolani za socialno delo. Šibka stran tega so napake pri izvajanju pomoči, zlasti pri zahtevnejših socialnih težavah. Temu se izo- gibamo z dobrim osnovnim usposabljanjem pro- stovoljcev ob začetku njihovega dela in nato s stalnim usposabljanjem ob delu, zlasti v obliki me- sečnega intervizijskega srečevanja prostovoljcev. VeHke prednosti laičnega prostovoljstva v social- nem delu pa so zlasti: • v reševanje socialne težave aH v preventivno socialno akcijo prinašajo realizem sistemske 319 JOZE RAMOVŠ celote vsakdanjega življenja, • ljudje v hudih socialnih težavah, ki jih vodijo zveriženo bolni obrambni mehanizmi (npr. zasvojenci in njihovi svojci), pogosto lažje najdejo stik s prostovoljcem in pridejo ob njegovi pristni življenjski izkušnji lažje do uvida v bistvo svoje težave in v stvarne rešitve kakor ob informaciji strokovnjaka, • v socialnem okolju se krepijo socialnoimun- ske zmožnosti in dviga zavest odgovornosti za njihovo krepitev, • nizka cena aH zastonjskost reševanja težav aH preventivnih akcij za družbeno skupnost ozi- roma za ljudi v težavah. Prostovoljci pa so tudi socialni strokovnjaki. izkušnje kažejo, da je kombinacija poklicnega socialnega dela s prostovoljstvom večstransko koristna; med drugim deluje tudi kot odlično zdravilo proti poklicni patologiji izgorelostnega in birokratskega sindroma. Seveda mora biti službeno delo od prostovoljstva jasno ločeno po načelu »služba je služba, družba je družba«. Kakšna ura poživljajočega prostovoljskega vode- nja medgeneracijske skupine aH osebnega dru- žabništva z osamljenim starim človekom tedensko v prostem času je zdravilo proti socialni otopitvi v štiridesetih urah delovnega tedna poklicnega so- cialnega dela. Prav tako je ura ah dve prostovolj- skega socialnega dela tedensko rešitev za številne socialne delavce, ki so v službi izven svojega po- кНса; z rednim prostovoljskim socialnim delom ohranjajo svojo strokovno svežino in povezavo s poklicem. Odločilnega pomena pa je prostovoljsko delo uslužbencev v prostovoljskih organizacijah; le na ta način je rešljiv problem usklajevanja prostovolj- ske večine in profesionalnega administrativno- strokovnega servisa v prostovoljski organizaciji. Profesionalni uslužbenci, ki skrbijo za pridobi- vanje prostovoljcev, njihovo usposabljanje in or- ganizacijo dela, morajo izhajati iz istega duha prostovoljstva kakor vsi drugi prostovoljci v tej organizaciji. Pa ne le v staHščih in besedah, ampak tako, da je vsak ob svoji zaposlitvi v prostovoljski organizaciji tudi prostovoljec nekaj ur tedensko pri bistveni prostovoljski dejavnosti, ki jo oprav- ljajo vsi drugi prostovoljci v organizaciji. Ob zakonu o prostovoljstvu v Italiji so doživ- ljali pravo krizo identitete »prostovoljci« v solidar- nostnih organizacijah, ki imajo tradicionalno so- cialno strukturo. Zakon pravi, da je prostovoljstvo »tista dejavnost, ki je opravljena brezplačno na oseben in spontan način ter zastopa organizacijo, ki ji prostovoljec pripada, samo za solidarnostne namene«. Picchi navaja v članku Zakaj smo prostovoljci (Picchi 1992) bridko javno izjavo nekega voditelja komune za socialno urejanje zasvojencev, ki - verjetno kot zdravljeni zasvojenec - »poklicno« vodi komuno, obenem pa ima zavest, da je popoln prostovoljec: Ker nimam lastnih sredstev, ki bi jih porabil za to, da bi poravnal stroške svoje dejavnosti, in ker imam celo potrebo po tem, da jem, se oblačim, spim, da bi lahko delal poln delovni čas pri svojem združenju, ugotavljam, da nisem več (aH da nisem nikoH bil) prostovoljec. Postaja pa mi tudi jasno, da prostovoljci niso niti redovniki aH nune, niti don Pierino, don Picchi, don Ciotti, niti mati Terezija iz Kalkute, niti njihovi bHžnji sodelavci, kajti vsi jedo, se oblačijo, spijo, potujejo in morda tudi malo počivajo na račun institucije, združenja, dru- štva, ki mu pripadajo. Gre za izrazit nesporazum med postmoder- nim prostovoljstvom, ko človek del svojega pro- stega časa posveti solidarnostnemu delu za druge, in med dobrodelnostjo v tradicionalni ustanovi pred moderno družbeno delitvijo dela, ko ljudje še niso »hodili v službo«, ampak so se preživljaH v svojem temeljnem mikrosocialnem življenjskem okolju, ki je bilo lahko tudi izrecno usmerjeno v dobrodelnost, npr. v samostanih. Današnje pro- stovoljstvo se energetsko napaja iz istega vira soli- darnosti aH dobrodelnosti in ima enake vrednote, organizacijsko pa je prilagojeno današnji delitvi časa na »službo« za zaslužek in preživljanje ter na prosti čas, katerega večji ali manjši del lahko človek nameni prostovoljskemu socialnemu delu. To je splošen način današnjega uresničevanja so- lidarnosti. Mati Terezija in redovniške skupnosti, ki imajo tradicionalno organizacijsko obliko živ- ljenja, so pri tem deloma izjema, povsem pa tudi ne, saj so praviloma pri svojem socialnem, vzgoj- nem aH podobnem delu tudi ti ljudje formalno zaposleni. , ; ' • : - . ; > 320 PROSTOVOLISTVO PRI DELU Z LJUDMI IN ZA LJUDI PROSTOVOLJSTVO V SODOBNI SOCIALNI GERONTAGOGIKI Socialna gerontagogika se vrši pretežno na pro- stovoljski način. To ne pomeni, da socialna stroka in socialno varstvene službe ne delajo veliko za stare ljudi in z njimi. Toda stroka dela z manjšino prebivalstva, ki ima posebne potrebe, večina pre- bivalstva pa poskrbi za svojo starost in za starost svojih bhžnjih sama s samopomočjo in soHdar- nostjo. Redburn navaja, da je v razvitem svetu vsaj 75% ljudi, starih nad 60 let, ki so zmožni skrbeti za svoje vsakdanje potrebe brez tuje pomoči (Redburn 1998: 14), nadaljnjih 10% in več pa je povsem v oskrbi domačih, tako da delna profesionalna in službena socialna pomoč doseže nekako osmino starih ljudi. V popolni, domski strokovni oskrbi je pri nas - in enako v Zahodni Evropi - vsak dvajseti človek, star nad 65 let. Na samopomoči temeljijo osebna in družinska priprava na kakovostno starost in civilna zdru- ženja samopomoči, na primer društva upokojen- cev, seniorski klubi, univerza za tretje življenjsko obdobje in podobno. V takih organizacijah je vehk delež dejavnosti prostovoljski. Povsem na prostovoljstvu delujejo dobrodel- niške organizacije, ki materialno ali medčloveško skrbijo za potrebne stare ljudi, na primer Karitas, Rdeči križ in podobni. V razvitem svetu je tudi delovanje zavodov za stare ljudi, kakršni so domovi za stare, kombina- cija strokovnih služb in prostovoljskega sodelova- nja. Tudi v naših domovih in zavodih za stare ljudi se prostovoljstvo čedalje bolj širi, zlasti prostovolj- stvo srednješolcev, ki lahko izberejo to dejavnost za izbirno šolsko vsebino. Nekateri domovi so to možnost ne samo naklonjeno sprejeli, ampak so jo začeh sistematično razvijati. V vsaki ustanovi za stare ljudi bi se morala polno posvečati prosto- voljcem za to specializirana socialna delavka. - Tudi medgeneracijski programi krajevne mre- že za kakovostno starost, ki jih razvijamo (Ra- movš 2000), delujejo povsem na prostovoljstvu. Izkušnje pri iskanju, usposabljanju in intervizij- skem sodelovanju več sto prostovoljcev v teh pro- gramih je pokazalo nekatere posebne značilnosti prostovoljstva na področju gerontatogike. Ena od njih je zelo visoka in zavestna motivacija, ki vedno združuje osebno energijo samopomoči in solidar- nosti, pogosto pa to notranjo energijo poveča še zunanja motivacija ugodnih zunanjih okoliščin aH sprožilec v okolju; prostovoljec včasih reče: »Do- bro je, da človeka kdo malo brcne, sicer se ne zbudi za tako dobro stvar!« Ta zunanji sprožilec je največ- krat dober glas pri uvajanju medgeneracijskih programov v kraju in ugled teh programov, ko že delujejo. Konkretno se prostovoljci v medgene- racijskih programih za kakovostno starost odlo- čajo za prostovoljsko delo predvsem: • zaradi starejšega svojca, • zaradi sebe in svojega strahu ob pogledu na starajoče se vrstnike, • zaradi poklicne humanitarne usmerjenosti, torej socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre in podobni. Dosedanje izkušnje pri uvajanju medgene- racijskih programov za kakovostno starost so pokazale, da se je zanje odločilo vedno dovolj zelo dobrih prostovoljk in prostovoljcev, ki pri svojem prostovoljskem delu vztrajajo leta in leta, pri tem pa poudarjajo svojo izkušnjo, da so sami več dobih kakor dah. SKLEP Ob koncu bi rad poudaril odločilno spoznanje: prostovoljstvo ni samo delanje dobrega drugemu, ampak enako tudi sebi. Prostovoljec se mora zave- dati svoje motivacije, ki je vedno tudi zadovolje- vanje lastnih potreb s prostovoljstvom. Prosto-, voljstvo je zdravo za prostovoljca in koristno za tiste, ki jim ponuja socialno pomoč, če je pro- stovoljec zavestno prostovoljec zaradi samega sebe, ker ve in doživlja, da njegovo prostovoljsko socialno delo koristi njemu samemu, obenem pa je v enaki meri zavestno prostovoljec zato, ker doživlja v sebi solidarnost do ljudi s potrebo ali v stiski. Skrivnost dobrega prostovoljstva je torej uravnovešena dvocentričnost motivacije iz samo- pomoči in iz solidarnosti. V današnjih razmerah se naravni socialno- imunski zmožnosti samopomoči in solidarnosti najbolje razvijata in izražata v prostovoljstvu, raz- vito in organizirano prostovoljstvo pa vzvratno v družbenem okolju pospešuje zavest skrbi za raz- voj socialnoimunskih zmožnosti in dviga raven njihovega delovanja v tem okolju. Prostovoljstvo se bo torej razvijalo tem bolje, čim bolj zavestno bomo odkrivali in čim skrbneje gojih imunske energetske vzgibe zanj v človeški naravi in v seda- njih družbenih razmerah. Raziskovanje socialne imunologije v socialni znanosti je ena pomembnih osnov za razvoj socialnega prostovoljstva. 321 JOZE RAMOVŠ 322 LITERATURA ^ . Veronika Bregant (1995), Zgodovina socialne pomoči do druge svetovne vojne na območju Kranjske gore in Jesenic. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga). Martin BuBER (1999), Dialoški princip. Ljubljana: Dvatisoč. Matthias Burisch ( 1989), Das Burnout-Syndrom: Theorie der inneren Erschöpfung. Berlin, Heidelberg, New York: Springer Verlag. Erich Fromm (1976), Höben oJer Sem. Stuttgart: Deutsche Verlags-Anstalt. Adolfo uggenbühl-Craig (1997), Pomoč ali premoč: Psihologija in patologija medčloveških odnosov pri delu z ljudmi. Ljubljana: Fors, Založba Sophia. Bojana HuDEj (2001), Socialni problemi in njihovo reševanje v zgodovini Zgornje Savinske doline. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga). Janez Janžekovič (1978). Salomon s раИсо. V: Osnove spoznavoslovja in druge razprave. 5. zvezek. Celje: Mohorjeva družba (244-253). EHsabeth Lukas (1989), Psychologische Vorsorge: Krisenprävention und Innenschutz aus logothera- peutischer Sicht. Freiburg im Breisgau: Herder. Vida Milosevic Arnold, Marta Vodeb Bonač, Doris Erzar Metelko, Miran Možina ( 1999), Supervizija - znanje za ravnanje. Ljubljana: Sociana zbornica Slovenije. Jack Norell (1992), Vidiki samopomoči in samoorganizacije v Balintovih skupinah. Socialno delo, XXXI, 1-2: 90-97. Mario Picchi (1992), Zakaj smo prostovoljci. Socialno delo, XXXI, 1-2: 180-184. - (1995), Projekt človek. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Jože Ramovš (1992), Socialni imunski sistem. Socialno delo, XXXI, 1-2: 130-143. - (1994), Sto domačih zdravil za dušo in telo 2: Antropohigiena. Celje: Mohorjeva družba. - (1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Druga, predelana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. - (1996 a). Logotheoretische Grundlagen der Anthropohigiene. Journal des Viktor-Frankl-Instituts/ An International Journal for Logotherapy and Existential Analysis, 4, 1 (Spring): 78-96. - ( 1996 b), Psihosocialne dimenzije prostovoljnega dela na socialnem področju. V: 1. slovenski kongres prostovoljcev: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Slovenska fondacija in Socialna zbornica Slovenije (44-53). - (2000), Krajevna mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. Kakovostna starost, 3,1- 4: 2-18. David E. Redburn (1998), The »Graying« of the World's Population. V: David E. Redburn, Robert P. McNamara (ur.). Social gerontology. Westport, London: Auburn House (1-16). Wolfgang Schmidbauer (1977), Die hilflosen Helfer. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt._______________ - (1983), Helfen als Beruf Reinbek bei Hamburg: Rowohh. Bernard Stritih, Miran Možina (1992), Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja in samopomoči. Socialno delo, 31, 1-2: 18-73. Ludvik Toplak (ur.) (1996), Profesionalna etika pri delu z ljudmi. Maribor: Univerza, Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.