Razlagalna ustreznost Chomskyjevih slovničnih
modelov
IRENA KOVAČIČ
I. V uvodu svoje prve objavljene knjige, Syntactic Structures (1957, str. 11), Chomsky pravi, da je cilj skladenjskega preučevanja izbranega jezika "oblikovanje njegove slovnice, to je nekakšnega mehanizma za tvorbo stavkov tega jezika. Poleg tega se mora jezikoslovec ubadati z vprašanjem, Kako opredeliti temeljne značilnosti uspešnih slovnic. Končni cilj teh raziskav naj bi bila teorija o zgradbi jezika, v kateri so opisna sredstva, ki se uporabljajo v slovnicah posameznih jezikov, predstavljena in analizirana abstraktno, neodvisno od posameznih jezikov. Ena od nalog te teorije je, da ponudi splošno metodo, po kateri izberemo za vsak jezik ustrezno slovnico, če imamo na voljo korpus stavkov v tem jeziku."
Tako programsko utemeljevanje nekega specifičnega modela z občeveljavnimi implikacijami sicer ni novo, vprašanje pa je, ali je tedaj, ko ga je Chomsky zapisal, on sam ali kdo drug lahko predvideval, kako bo to njegovo izhodišče vplivalo na nadaljnji tok jezikoslovja. Toda če se je na začetku še lahko zdelo, da revolucija Noama Chomskega v jezikoslovju, o kateri je bilo tako moderno govoriti v 60-ih letih, pomeni predvsem premik poudarka v jezikoslovnih raziskovanjih z nižjih ravnin na skladenjsko in uvedbo nekega novega, formaliziranega opisovanja jezika, se iz današnje perspektive pokaže nekaj drugega:
Chomsky je v jezikoslovna raziskovanja uvedel neko novo dinamiko, neprestano nezadovoljstvo z doseženim in stremljenje za boljšim. Če se leta 1957 morda zdi, da mu razmišljanje o razlagalni ustreznosti oziroma moči slovničnih modelov služi predvsem za to, da "zruši" tedaj veljavne pristope, zlasti teorijo neposrednih sestavnikov (immediate constituents), in uveljavi svoj tvorbeni model, kasneje o tem spregovori jasneje: ne gre le za to, katera teorija jezika ima večjo razlagalno moč sama po sebi, ampak tudi za to, katera bo primernejša kot model za ponazoritev človekove jezikovne sposobnosti (language faculty).
Že v Aspects of the Theory of Syntax (1965, str. 4) srečamo zdaj dobro znano primerjavo med jezikoslovcem in otrokom: jezikoslovec je pri raziskovanju jezika v enakem položaju kot otrok, ki se tega jezika uči. Jezikoslovje je mentalistična teorija, ki se ukvarja s "psihično resničnostjo, ki se krije za dejanskim vedenjem". To pojmovanje jezikoslovja kot dela psihologije in s tem širše kognitivne znanosti se odtlej ves čas pojavlja v njegovem pisanju o jeziku. Leta 1981 (On Binding, str. 2) ponovi: " Naloga
jezikoslovne teorije je, da odkriva pravo naravo biološke sposobnosti, ki precizira splošno zgradbo jezikovne sposobnosti ". In leta 1986 na predavanjih v Managvi (objavljeno 1988, str. 36): " Jezik zdaj (= ko se ga otrok nauči, ga govori in razume) predstavlja enega od mnogih sistemov znanja, ki jih je človek osvojil, enega od njegovih kognitivnih sistemov. Jezik jc bogat in zapleten sistem s specifičnimi lastnostmi, ki jih določa narava razuma/možganov." Naloga jezikoslovja se tu ne konča: kot del psihologije vodi do fiziologije; služi lahko (če uspe izdelati primerne modele jezikovne sposobnosti) kot abstraktni model za raziskovanje možganskih mehanizmov, delovanja možganov (tako kot sta teoretska fizika in kemija omogočili odkrivanje konkretnih fizikalnih in kemičnih dejstev) (1988, str.6-8).
Pot do tako ambiciozno zastavljenega cilja je seveda dolga. Ustreznost oziroma uporabnost posameznih slovničnih modelov za približevanje končnemu cilju je različna. Chomsky na začetku govori o treh stopnjah ustreznosti:
-	prepoznavni (opazovalni-observational, empirical)
-	opisni (descriptive)
-	razlagalni (explanatory).
Prepoznavno ustrezna je tista slovnica, ki zna med vsemi možnimi nizi elementov, ki se teoretično lahko pojavijo v nekem jeziku, razločiti med sprejemljivimi (well-formed) in nesprejemljivimi stavki danega jezika (in potem tudi tvoriti neskončno mnogo sprejemljivih stavkov - in nobenega nesprejemljivega).
Opisno ustrezni so tisti slovnični modeli, ki so sposobni vsak sprejemljivi stavek danega jezika opremiti z opisom njegove zgradbe. Opisna ustreznost naj bi bila cilj dobre slovnice posameznega jezika.
Najvišja stopnja jc razlagalna ustreznost, ki jo Chromsky zahteva od splošne teorije jezika, njena naloga pa je, da izdela merila, po katerih jc mogoče izbrati najprimernejšo opisno ustrezno slovnico.
Ker jc Chomsky v Syntactic Structures tako poudarjal moč svojega modela, da s končnim aparatom tvori (generira) neskončno množico sprejemljivih stavkov angleškega jezika, so ga nekateri navajali kot primer prepoznavno ustreznega slovničnega modela, vendar je Chomsky sam kasneje temu oporekal (Parret, 1974, str.27): " V inačici tvorbene slovnice, skicirani leta 1957 v Syntactic Structures, je bil iz hcurističnih razlogov največji poudarek na tvorjenih stavkih. Izhodiščna predpostavka, na kratko opisana v uvodu, pa jc bila, da sistem predstavitvenih ravnin in splošni postopek (za tvorbo teh stavkov) dobimo v splošni teoriji jezika. ... V literaturi sem opazil, da se to dejstvo razlaga tako, da je bil v začetnem obdobju tvorbene slovnice njen predmet raziskovanja tvorba stavkov in da se jc šele kasneje naše zanimanje usmerilo k tvorbi opisov zgradbe. To jc popolnoma napačno, kot je razvidno iz uvodnih strani knjige in razprave o razlagalni moči in o skladnji in semantiki."
Tudi v Manaških predavanjih (1988, str.67) Chomsky govori le še o dveh ravninah preučevanja jezika, opisni in razlagalni: " Na prvi, opisni ravnini, poskušamo prikazati lastnosti posameznih jezikov, podati natančen opis sistema izračunavanja, ki določa obliko in pomen jezikovnih izrazov v tem jeziku; na drugi, razlagalni ravnini pa se ukvarjamo z naravo jezikovne sposobnosti, njenimi načeli in parametri spremenljivosti. Na razlagalni ravnini poskušamo predstaviti trden in nespremenljiv sistem, iz katerega dobesedno izpeljemo različne možne človeške jezike, tiste, ki obstajajo, in mnoge druge, in sicer tako, da spremenljive parametre nastavimo na enega
od dovoljenih načinov in pokažemo, katere značilnosti jezikovnih izrazov iz teh nastavitev parametrov sledijo."
Skratka, naša jezikovna sposobnost, ki jo bo ta splošna teorija jezika nekoč znala pojasniti , je nekakšna stikalna plošča, pri vseh ljudeh enaka, pod vplivom okolja pa sc stikala pri otroku postavijo v različne položaje, posledica česar je, da sc nekateri naučijo govoriti - da uporabimo Chomskyjevo razlago - madžarsko, drugi pa eskimsko.
Tako pojmovanje njegovih nalog in končnega cilja pa jezikoslovje spremeni v eksperimentalno vedo. Iz povsem temeljnih etičnih načel seveda ni mogoče eksperimentirati s človekovimi možgani, da bi videli, kaj se v njih dogaja, lahko pa eksperimentiramo z abstraktnimi konstrukti, s katerimi poskušamo to dogajanje ponazoriti. Tako na tej poti od najbolj preprostih predstavnih modelov do vedno bolj posplošenih in abstraktnih vsakokratna teorija ni nič drugega kot delovna hipoteza, ki jo jezikoslovec s proučevanimi primeri preskuša, potrjuje ali zavrača, in potem na osnovi novih spoznanj postavlja vedno nove teorije - hipoteze. In če je na pravi poti, ga te hipoteze, ki jih gradi na rezultatih preverjanja predhodnih, vodijo vedno bliže tisti "pravi".
II. V retrospektivi dobra tri desetletja Chomskyjeve tvorbene slovnice lahko razdelimo na tri okvirna obdobja:
-	standardna tvorbeno-pretvorbena slovnica, ki sojo leta 1957 napovedale Syntactic Structures, v "zreli" obliki ( s temeljnim razlikovanjem med globinsko in površinsko strukturo) pa jo je predstavila knjiga Aspccts of the Theory of Syntax leta 1965;
-	razširjena standardna tvorbeno-pretvorbena slovnica, ki se je začela oblikovati kmalu po letu 1965 kot odgovor na najrazličnejše kritike in konkurenčne teorije, ni pa predstavljena v samostojni monografiji, pač pa v posameznih člankih; v tem obdobju Chomsky tudi na teoretičnem področju začenja dobivati vedno več sodelavcev;
-	vezalno-navezovalna slovnica, katere elementi se začenjajo pojavljati že vse od začetka 70-ih let, v okviru razširjene standardne teorije, celovitejšo podobo pa dobiva od leta 1980 dalje (članek On Binding v Linquistic Inquiry 1980, knjiga Lectures on Government and Binding leta 1981).
Meje med temi tremi obdobji niso bile ostre: elementi naslednjega obdobja se pojavljajo že v času predhodnega, kar je uporabnega, obdrži tudi še v naslednjem obdobju. In zlasti za zadnji model, vezalno-navezovalno slovnico, lahko rečemo, da uspešno vključuje tudi poglede in delne modele mnogih drugih avtorjev - vse s ciljem, da bi se kar najbolj približal veljavni splošni teoriji jezika.
Gledano v luči približevanja splošnoveljavnemu modelu jezikovne sposobnosti, sledi .azvoj Chomskyjeve tvorbene slovnice zelo logično pot: od prvih, za današnje pojme marsikdaj naivno preprostih pravil enega jezika, angleščine, za katere je Chomsky upal, da se bodo razvila v razlagalno ustrezno splošno teorijo jezika, do današnjih posplošenih pravil in načel, ki so zahtevam splošnega modela neprimerno bližja. Rekli bi lahko, da sta enaka pravzaprav le še izhodišče (pojmovanje slovnice posameznega jezika kot mehanizma za tvorbo stavkov) in končni, verjetno še dolgo utopični cilj: teorija jezika, ki bo uspešno razložila vse zakonitosti vseh možnih jezikov. Ostalo je še nekaj osnovnih pojmov, kot so zgradbeni označevalci ali skladenjska drevesa (phrase markers), prcpisovalnih pravil skoraj ni več, od pretvorb, ki so v standardni teoriji veljale za temelj opisne in razlagalne ustreznosti, je ostala le še ena: premik, pa še za to sc že pojavljajo nadomestki.
Zanimivo jc, da jc gradivo, na osnovi katerega prihajajo do teh splošnih načel, še vedno zelo podobno tistemu iz 50-ih in 60-ih let: premik vprašalnic, pronominalizacija in reflcksivizacija, skladenjske značilnosti neosebnih glagolskih oblik, pasiv in podobno.
Toda medtem ko so bila v 60-ih letih temeljna načela, preko katerih so poskušali priti do splošne teorije, npr. pretvorbeni krog (transformational cycle) in omejevalni pogoji za delovanje posameznih pretvorb (constraints), sc sodobna tvorbena slovnica ubada s tako splošnimi dejavniki, kot so sita (filters), neizražene prvine (empty categories), sledi (traces) ali blokade (barriers), ter odnosi, kot so vezalnost (government), navezovanje (binding), omejevanje (bounding).
III. Lep primer razvoja jezikovne misli Noama Chomskega in njegovih prizadevanj za vedno večjo razlagalno ustreznost slovničnih modelov jc obravnavanje odnosa med tvornimi in trpnimi oblikami v posameznih fazah tvorbene slovnice.
Leta 1957 Chomsky vidi veliko prednost svojega tedanjega modela v primerjavi s predhodno teorijo neposrednih sestavnikov že zaradi tega, ker lahko postavi naslednje pravilo:
Če jc S1 slovnični stavek z obliko
SZ1 - pomožnik - glagol - SZ2,
jc tudi ustrezni niz z obliko
SZ2 - pomožnik + biti + deležnik - glagol - od + SZ1
slovnični stavek, (str. 43)
Tak opis razkriva povezanost tvornih in trpnih stavkov v angleškem jeziku, kar jc pomemben korak naprej od teorije neposrednih sestavnikov, po kateri sta ta dva stavka zahtevala vsak svoj opis, iz katerih pa njuna medsebojna povezanost ni bila razvidna. To je bil eden prvih dokazov Chomskega za večjo razlagalno moč tvorbeno-pretvorbene slovnice in s tem njeno večvrednost.
K trpnim pretvorbam seje vrnil tudi leta 1965 v AspccLs. Tokrat jc njegov pogled na trpnik že precej drugačen, pač v skladu s splošnimi spremembami teorije (str.103-104): "... Ena od površinskih izvedb 'načinovnega prislova' bi moral biti tudi' prazen' (dummy) element, ki bo označeval, da mora obvezno delovati trpna pretvorba. " Torej je pravilo (55) lahko prcpisovalno pravilo, ki trpno pretvorbo opiše tako, da bo delovala na niz z obliko (56), z osnovno pretvorbo, ki bo prvo SZ postavila na mesto prve SZ:
(55)	Manner	BY PASSIVE (Način -> OD TRPNIK)
(56)	NP - Aux - V ...- NP - ... - by passive - ... (SZ - Pom - G ... - SZ - ... - od trpnik - ...)
(pri čemer jc skrajno levi element... v (56) treba podrobneje opredeliti - npr., da ne more vsebovati SZ).
Razliko Chomsky odkrito prizna, ker v njej vidi napredek (str. 104): " Tak opis ima v primerjavi z opisi v starejših delih o tvorbeni slovnici (npr. Chomsky, 1957) več prednosti. Prvič, predvsem avtomatično pojasnjuje avtomatično omejitev pasivizacije na
glagole, ki se svobodno vežejo z načinovnimi prislovi. ... Drugič, s takim opisom lahko izpeljani zgradbeni označevalec trpnega stavka razložimo s pravili za zamenjcvalne pretvorbe. ... Tretjič pa zdaj lahko pojasnimo tudi 'psevdo-trpnike' kot 'the proposal was vehemently argued against' ('predlogu se je ostro oporekalo'), če le še nekoliko bolj posplošimo običajno trpno pretvorbo."
Skratka, lastno teorijo izpred manj kot desetih let podvrže enako neusmiljenemu postopku vrednotenja, s kakršnim je tedaj na njen račun zavrnil teorijo neposrednih sestavnikov kot razlagalno manj ustrezno.
Čeprav je svoj novi opis pasivizacijc Chomsky ocenil kot mnogo boljšega od tistega iz leta 1957, pa vsi z njim le niso bili zadovoljni. Sredi 70'-ih let je potekala ostra razprava o tem, ali taka premeščanja samostalniških zvez res sodijo v domeno pretvorb, ali pa so to razlike iz področja leksikona. V okviru vezalno-navezovalne teorije taki prepiri postanejo brezpredmetni, saj trpna zgradba nastane zaradi "zapletene interakcije leksikalnih lastnosti, skladenjskih postopkov in splošnih slovničnih načel, ki omejujejo oboje" (McCloskey, 1988, str. 52).
Analiza trpne zgradbe v vezalno-navezovalni teoriji je še vedno transformacijska, saj je premestitev samostalniške zveze bistveni del postopka; je pa tudi lcksikalna, saj to premestitev sprožijo lcksikalne lastnosti trpnega deležnika. Vse skupaj sc začne v leksikonu:
"Globinska struktura, ki je v temelju 'John was killed' ('John je bil ubit'), bi ... utegnila biti takale:
(ISZcl PREGIB be [GZIGlag kill] [ SZ John ]])
Pravilo obrazila bo ... dodalo trpni morfem h kill in oblikovalo kill-cd (ta dobi svojo glasovno obliko v glasovnem delu). Trpni morfem ima to lastnost, da vsrka tožilniški sklon, tako da mora temu pravilu sledili uporaba pravila Premesti ali pa bo /stavek/ kršil sklonsko sito. Pravilo ujemanja bo potem zagotovilo, da bodo oznake prvine UJEM v PREGIB ustrezale oznakam izpeljanega osebka, naslednje skladenjsko pravilo pa bo te oznake pripisalo glagolu " (Chomsky, 1989, str.139).
Po delovanju morfoloških postopkov torej nastane trpni deležnik, ki ima na glagol dvojen učinek:
-	položaj glagolovega osebka postane neudeleženski,
-	glagol izgubi sposobnost, da določa sklon.
Italijanski jezikoslovec Burzio (1986 - navedeno v McCloskey, 1988, str. 52) gre še korak dalje: dokazuje namreč, da sta ta dva učinka medsebojno povezana, da namreč noben glagol z neudcleženskim osebkom ne more pripisati sklona položaju, ki ga veže (po starem povedano, je neprehoden). Torej je kot posledico nastanka trpne oblike glagola treba opisati samo prvi učinek; drugi sledi že sam po sebi.
Če uporabimo spet staro Chomskyjcvo načelo za ocenjevanje razlagalne ustreznosti jezikovnih modelov: sedanji opis presega meje posameznega jezika, v katere je bila še vedno ujeta trpna pretvorba v standardni tvorbeno-pretvorbeni teoriji. Odvisen je od univerzalnih pojmov, kot so sklon, določanje sklona, neudeleženski položaj, in splošnih skladenjskih premeščanj.
IV. Povsem razumljivo je, da po dobrih treh desetletjih tako silovitega razvoja danes tvorbena slovnica ni več enovita. Vczalno-navczovalni teoriji (theory of government and binding) kronisti sodobnih jezikoslovnih tokov (npr. McCloskey, 1988, Horrocks, 1987)
ob bok poslavljajo še slovnico posplošenih zgradbenih označevalcev (Generalized Phrases Structure Grammar) in lcksikalno-funkcionalno slovnico (Lexical-Functional Grammar), včasih tudi odnosnostno slovnico (Relational Grammar), z opombo, da je še vrsta drugih skladenjskih teorij, ki bi zaslužile ime "tvorbena" po tem, da so potomke Syntactic Structures in Aspects (McCloskcy, 1988, str. 17-18).
Tc teorije so skladne s Chomskyjcvim pogledom ne le v svojem tvorbenem izhodišču, ampak tudi v zasledovanju končnega cilja, splošne teorije jezika. Seveda pa poskušajo do tc splošne teorije priti po drugačni poti. Prav tako drugače pojmujejo njeno funkcijo oziroma namen. Ko Horrock (op. cit.) primerja vczalno-navezovalno teorijo s slovnico posplošenih zgradbenih označevalcev in lcksikalno-funkcionalno slovnico, ugotavlja, da tudi obe konkurenčni smeri sprejemata utemeljenost splošne teorije jezika, le da za pristaše slovnice posplošenih zgradbenih označevalcev namen te teorije ostaja izključno znotraj jezikoslovja (teorija jc potrebna zato, da nam daje potreben aparat za opisovanje in preučevanje posameznih jezikov, spoznavni procesi pa za opazovanje niso dostopni - instrumentalni pogled na funkcijo teorije jezika), za pristaše lcksikalno-funkcionalne slovnice pa je Chomskyjevo povezovanje teorije jezika zgolj z jezikovno sposobnostjo celo preozko, saj menijo, da mora postati osrednji del širše teorije jezikovne rabe (performance).
Tudi sicer Chomskyjevo mcntalistično pojmovanje končne funkcije teorije jezika že od nekdaj sproža ostre ugovore. Toda ne glede na to, ali sprejemamo njegovo stališče, da je jezikovna sposobnost človeku prirojena in da mora biti teorija jezika abstraktna ponazoritev tc sposobnosti, prav gotovo težko oporekamo njegovemu stremljenju po enovitem izhodišču za opis in razlago različnih jezikov. Torej, tudi če teorija jezika služi zgolj jezikovnim ciljem, jc še vedno utemeljena (ali pa še bolj, ker odpade njen spekulativni prizvok). Zato potreba po vrednotenju razlagalne ustreznosti različnih jezikovnih modelov ostaja. Čas bo pokazal, ali so Chomskyjeve teorije res razlagalno najprimernejše (pa naj bo to vezalno-navczovalna teorija ali katera druga, ki se utegne sčasoma razviti), ali pa jih bo izpodrinila kakšna druga.
Opomba: Pri slovenjenju strokovnih izrazov sem sc ravnala predvsem po Bolta (1987) in Chomsky (1989).
LITERATURA:
Bolta, M. :Tvorbcno-prclvorbcna skladnja N. Chomskega, Pedagoška fakulteta Univerze v Maribora, Maribor, 1987.
Bugarski, R.: Predgovor k N. Chomsky: Gramatika i um, Nolil, Beograd, 1972
Chomsky, N.: Syntactic Structures, Moulon, Hag, 1957, 1971
Chomsky, N.: Current Issues in Linguistic Theory, Moulon, llag, 1964, 1966
Chomsky, N.: Aspccts of the Theory of Syntax, The MIT Press, Cambridge Mass, 1965
Chomsky, N.: Cartesian Linguistics, Harper and Row, New York, 1966
Chomsky, N.: Topics in the Theory of Generative Grammar, Mouton, Flag,1966, 1972
Chomsky, N.: Studies on Semantics in Generative Grammar, Mouton, Hag, 1972, 1975
Chomsky, N.: Gramatika i um, Nolit, Beograd, 1972
Chomsky, N.: Reflections on language, Pantheon, New York, 1975
Chomsky, N.: The Logical Structure of Linguistic Theory, The University of Chicago Press, Chicago, 1975, 1985
Chomsky, N.: "On Binding", Linguistic Inquiry, zv. 11, str. 1-46.
Chomsky, N.: Language and Problems of Knowledge: The Managua lectures. The MIT Press, Cambridge Mass, 1988.Z
Chomsky, N.: Znanje jezika: O naravi, izviru in rabi jezika, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989. Greene, J.: Psycholinguistics: Chomsky and Psychology, Penguin Education, Harmondsworth, 1972. Ilorrocks, G.: Generative Grammar, Longman, London,1987. Lyons, J.: Chomsky, Fontana/Collins, London, 1970, 1974.
McCloskey, J.:"Syntactic Theory", v : F.J. Ncwmeyer, Linguistics: The Cambridge Survey, Vol.1, Cambridge
University Press, Cambridge Mass, 1988.
Parret, H.: Discussing Language, Mouton, Hag, 1974.