Iz šole za šolo. O ,,abecedniku". Ni mi namen, da bi poviševal lastni Bego". To se že tako in tako nerodno, barem se zavistjo sliši. Tudi se je Bnjega dni" postavilo, dakako po lastnem izkustvu, pravilo, da bi pisatelj ne smel pisati v prvi osebi, ali da se raora tega po možnosti izogibati. Da pa ne bodera tako hodil okoli stvari same, Bkakor mačka okoli vrele kaše", treba, da se lotim pravega elementa. Ta eleinent so naši abecedniki za pravo ,,abecednika" in J. Miklošičeva BZačetnica in prvo berilo". Punctuin soliens, kamor merim, je pa mesto pri ustnikih b in p ter pri zobnikih d, t. Na, tu ga imate, poreče kedo. Mi stari možaki srao tako učili in tudi kaj naučili, ti naši mladi kričači bi pa radi imeli vse Bpo nobel" in vse nkomod". Dobro; neka Vam bude! Ali če se treba raetodike učiti, če moramo to in še toliko psihologije znati, in če srao prisiljeni ravnati sse po pravilih iste, pokaj da se pri šolskih knjigah ne bi pazilo, da bi bilo vse ,,metodiško". Mnogim zaprekam pri učenji bi se ognili, mnogo trudapolnih pol-ur bi bilo potečemu se učitelju prikrajšanih, mnogo veselja bi otroci manj izgubili, ako bi bile črke b, p in d, t v abecednikih ločene. Morale bi biti v BZačetnici" črki b in p vsaj toliko narazeD, kakor sta v Razinger-Žumerjevem Babecedniku" ali pa v Piaprotnikovein. Gospoda, ki je sestavljala označeae knjige, imela je v mislih sicer sličnost izreke, ni pa valjda pomislila na sličnost oblike, po kateri ne bi imenovane črke nikdar smele biti tam, kjer so. Razven tega se pa pri učenji baš radi navedenega uzroka naleti na težkoče, kakoršoih ni niti od početka abecednika pri raali deci. Radi sličnosti izreke, ker so omenjene črke neposredno druga za drugo, začne deca eno in drugo zanienjavati. Da trditev le nekoliko opravičim! Asocijacijski zakon reprodukcije je sicer, da se lagje obnavljajo predstave, če so slične, to je po analogiji. Smelo se lehko trdi, da in prevelika analogija moti zaporednost pri reproduktovanji. Ker sta ueposredno sosedni črki po izgovoru nalični, moramo ja smatrati liki spojeni, dakle predstavno verigo. Ker mislim o predstavni verigi niže kaj črhniti, bodi mi dozvoljeno, da tukaj opomnim, kako dobrodejen vpliv ima baš, da se zatro nepotrebne težkoče, istodobnost ali kocksistenca. človeku se vtisne v spomin razven predstave tudi njena okolica; analožne kontrastne i. t. d. predstave bude se s tem v tnislih. Pri vsein tem vpliva okolica in sploh položaj, v kojem smo predstavo vzprejeli, tako močno, da predstavo samo, da se mora uže radi tega od lične ločiti, ker ona druga je bila sigurno vsprejeta v drugačni situvaciji. Ker so pa črke b, p in d, t preblizu, tedaj je v tem slučaji nemogoče misliti na opisani priporaoček, ker se predstavi tako rekoii topita druga v drugi. V predstavnih verigah slede si členi prav tako, kakor, da so v istini zvezani. Clovek, obnavljajoč predstave po taki verigi dojde do kakega člena, ki je katererau že obnovljenemu sličen, preide na istega in — konfusija je gotova. Dogodi se tudi lehko, da se verige v spominu križajo liki ceste na zemlji. Križajo se pa le na onih mestih, kjer sta člena enaka. In tukaj se lehko zajde. No, sevšda vestnemu, skrbnemu, natančnemu duhu se bode redkokedaj kaj tacega pripetilo. Imatno pa tudi površnih in maloinarnih. če se pa še odraslim kaj tacega dogaja, kako se ne bi mladeži ? Kje je večja površnost, ko pri nerazviti deci ? Dogaja se torej prečestokrat — in po slabostih sporaina je povsema možno, da deca v malih presledkih časa dobivši pojem in znauieuje črk b in p ali pak d in t, zamenjuje jedno in drugo. Mislim, da bi bilo odvišno, če to reč razjasnjujein, ako spoinnim samo, kako nuole nekoji otroci apostolsko vero, prišedši do: ,,sedi na desnici (Boga Očeta, vsemogočnega) Stvarnika nebes . . ." Mesto, da bi nadaljeval 7. člen, skočil je v 1. Tako se mote včasih tudi naši vaški adtninistranti, ko mole konfiteor. Tu je še bolj mogoče, ker nihče ne razume latinski. če pa odrasli tako delajo, je-li verojetno, da se pri deci kaj sličnega ne dogaja? — Radi te napake izgubi se pri malem številu učencev prvencev do štirinajst in več dni. Učitelj se znoji, učenci pa niso zmožni, da bi tako pomoto popravili se svojim mladim, nerazvitim duhotn. J. Miklošičeva nZačetnica" nara daje kraalu potem, ko smo prebili prvi nkrst", drugo slično porcijo, narareč brž za črkama b, p, imamo skupino d, t, Zopet se ponavlja stvar do štirinajst dni. Dakle v enem ineseci pa le štiri črke naučiti (dobro, če jih še), ko se pri dobrih razrnerah more število podvojiti in še več, to ni pridno. Vse pa s tolikim naporom, da Bog pomozi! Na svetlo pridejo vse mogoče kombinacije, vsi čitalni stroji, stenske table, razven tega se porabi toliko in toliko krede, in ko bi morda imeli še stare slonokoščene črke, bilo bi uprav tako vse zaman. Otroci čitajo vender še: tede, — dete, tadi — dati i. t. d. Razven tolike zamude časa in toliko britkih pol-ur, koje mora učitelj prebaviti, po zakonu: od poznatega do nepoznatega ni to prava vrsta črk glede vnanje oblike. Crka p naj bi bila pri sličnih družicah svojih f, j, g; isto tako naj bi bila črka d pri svoji tovaršici a z okolico o, c, č, e; črka t bi bolj pristovala pri i, u no li na sedanjera mesti. Sličnost izreke škodi sedaj toliko, kolikor bi sličnost oblike koristila v nasprotnem slučaji. Menim, da je vsakerau gg. tovarišev dobro v spominu, kako lehko se preide od 1 do b, od i do u (tu je sicer še nekaj početnih težkoč), od n do m; pokaj da se ne bi pri drugih črkah iskalo analogije v obliki radi toli važnih razlogov. Morda kedo poreče, da nastaja omenjena težkoča le po bralno-pisalni metodi in da bi bilo za to bolje uporabljati dandanes čedalje bolj v življenje silečo normalnib besedi metodo. Metod teh ne bodem rešetal, kajti najboljša je ona, koja nas dovede najsigurnije in po najkrajšem potu do zaželjenega cilja ali smotra. Da se to razsodi, merodajna sta samo jasen razum in pa lastna praksa. Trdim pa samo, da ko je pojem že v spominu, ni treba več misliti, po koji poti je dospel tja. Ko je pa že tam, kamor je bil nainenjen, lehko se zarnenjuje liki vsaka druga predstava. Da se v bodočnosti i tega izognemo, mislim, da smemo z radostjo upati. Abecodnik sestavljen po izraženi misli, imajo laške šole južno-tirolske. Sestavila sta ga ravnatelja učiteljišč v Kopru in Tridentu. Sestavitelja imela sta v mislih i omenjeno napako. Ivo od Nanosa.