aprila « ul. Sur
url zjutrui: líente 1Z30 !
CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551		Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.		I NAROČNINA: Za Ameriko in sa celo leto $ arg. 6.—; za pol leta 3.50. Za druge dežele 2.50 USA-DolarJev.
Dirección y Administración: GRAL. CESAR DiAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires.		AÑO (Leto) XII.	BUENOS AIRES, 19 DE ABRIL (APRILA) DE 1941 Núm. (Štev.) 13	POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs.
Jugoslovanska vojska se junaško bori vkljub ogromni premoči sovražniKOv
TUDI MADŽARSKA IN BOLGARIJA STA ZAVRATNO NAPADLI NAŠO DRŽAVO, KATERI STA BILI OBLJUBILI “VEČNO PRIJATELJSTVO” — STRAHOVITI BOJI V JUŽNI SRBIJI - NAŠA VOJSKA SE UMIKA V GORATE KRAJE — BEOGRAD, LJUBLJANA, SARAJEVO IN SPLIT V SOVRAŽNIKOVIH ROKAH — ANTE
PAVELIČ, ORGANIZATOR MARSEJSKEGA ATENTATA, PROGLASIL V ZAGREBU “NEODVISNO HRVAŠKO DRŽAVO”
Nacistična propaganda je že prejšnji teden vrgla v svet vest, da je jugoslovanska vojska “popolnoma poražena” in da so glavne vojne operacije proti naši državi že končane. Pretekli torek je buenos-aireško nacistično glasilo “El Pam-pero” prineslo z velikanskimi črkami novico, da je Jugoslavija kapitulirala. Nemci se ne borijo samo s svojimi bombniki, s tanki in drugimi sredstvi, ki uničujejo mesta in sejejo smrt; v sedanji vojni, ki jo je sproil nemški napuh, se v obilni meri poslužujejo lažnih vesti, s katerimi bombardirajo živce. Namen njihove propagande je begati ljudi, ustvarjati zmedo, demoralizirati nasprotnika in izkoriščati položaj, k? iz tega nastane. (
Jugoslovanska vojska še ni “popolnoma poražena” in Jugoslavija ni položila orožja, marveč se junaško bori in drago prodaja vsako ped svoje zemlje, čeprav ima opraviti s sovražnikom, ki je po številu ib po opremi v strahoviti premoči, čeprav se bori proti vojskam štirih držav. Kajti tudi Madžari in Bolgari, ki so naši državi obljubili v svečanih pogodbah “večno prijateljstvo”, so se kakor lačni psi zagnali proti njej.
Barbarsko uničevanje civilnega prebivalstva
Nemško letalstvo je z barbarsko brezobzirnostjo začelo takoj prvi dan bombardirati naša mesta. Beograd, katerega je vlada proglasila za nezavarovano mesto in iz katerega se je vojaška posadka umaknila še pred izbruhom sovražnosti, je
Beograd je pretrpel še celo vrsto bombardiranj in je danes skoro ves uničen.
Mnogo je trpelo tudi Sarajevo, kjer nemški letalci niso obstreljevali samo vojaških naprav, ki se nahajajo izven mesta, marveč so spuščali svoje razruševalne in vžigalne bombe s posebno naslado na središče mesta, ki se je kmalu spremenilo v ogromen kres.
Letalske napade so Nemci izvršili tudi proti Ljubljani, Zagrebu, Mostarju, Cetinju, Podgorici in drugim mestom, Italijani pa so bombardirali Šibenik, Split, Kotor in Dubrovnik.
Boji na jugu
Svojo glavno vojno silo so Nemci vrgli iz Bolgarije v smeri proti Nišu in predvsem proti Skoplju, ker so hoteli prodreti v dolino Vardara in po njej udarili proti Solunu. Številna krdela bombnikov so pripravljala pot najnovejšim nemškim tankom, ki so pomenili presenečenje ne samo za našo vojsko, marveč za bes svet. Nemci so v zadnjih mesecih v največji tajnosti izdelali posebno vrsto tankov, ki lahko operirajo tudi na najbolj neugodnem terenu. Kakor železna kača, so se nemške oklopne divizije začele zaganjati v naše ozemlje. Očevidei pripovedujejo, da se je jugoslovenska vojska borila proti temu modernemu zmaju z nepopisno hrabrostjo. Trikrat so naši odbili strahoviti naval nemških oklopnib vozov, vkljub strahovitem bombardiranju nacističnih bombnikov, ki so si prizadevati, da z bombami in torpedi podprejo svoje tanke. Ko so manjši topovi odpovedali proti tem najnovejšim
Mostar v Hercegovini, porušen od bomb
moral prenesti najhujše napade Goeringovih bombnikov. Po prvem bombardiranju, ki se je izvršilo v nedeljo 6. aprila zjutraj, so ljudje pohiteli v cerkve, da prosijo Boga za pomoč. Prav v času, ko so bili hrami božji polni Beograjčanov, so se nemška letala vrnila nad mesto in spet začela sipati nanj bombe. Namenoma so si nacistični brezbož-neži izbrali za cilj beograjske cerkve in jih spremenili v kupe ruševin. Ko so verniki pp padcu prvih bomb začeli bežati iz cerkev na ulice, so nemška letala sprožila nanje svoje strojne puške...
nacističnim vojnim strojem, so se naši vojaki z ročno granato v eni roki in s posodo bencina v drugi, zaganjali proti nemškim tankom. Končno s o Nemci dobili ojačen j a in pri četrtem navalu se jim je posrečilo prebiti jugoslovanske obrambne vrste. Naša vojska se je v redu začela umikati proti Skoplju in potem na Kačanik. Nemci so tu nadaljevali napade v dveh smereh: na jug, proti Solunu, in na zahod, proti Albaniji. V prvi smeri se jim je napad popolnoma posrečil, ker Grki niso mogli vzdržati nemškega navala pri Djevdj.eliji in ker angleš-
kih čet tam ni bilo, marveč so se bile pripravile, da sprejmejo Nemce na drugi obrambeni črti. Kakor je našim čitateljem znano, je Solun padel v nemške roke. Grška vojska ga je bila že prej zapustila, izpraznila zaloge, kolikor je mogla, druge pa, in posebno zaloge goriva, je uničila.
Na zapad so med jugoslovansko in grško vojsko prodrli lažji motorizirani oddelki nemške armade in se ob Prespanskem jezeru sestali z Italijani. Zasedli' so Bitolj in pozneje Ohrid, vendar pa zveza med obema sovražnima vojskama še ni trdna, marveč se je Jugoslovanom posrečilo, da so jo že večkrat prebili in še včeraj, t. j. v sredo, je močan motoriziran oddelek naše včjske prebil nemške vrste in udaril proti jugu, da se z Grki in Angleži bori proti skupnemu sovražniku, ki sedaj naskakuje zavezniške postojanke v Grčiji.
Bolj proti severu sc je Nemcem posrečilo zasesti Niš, Prokuplje, Pa-račin, Čuprijo in nekatera draga mesta, ter prodreti do Kragujevca. Po prvem umiku pa je naša vojska reagirala in sprožila protiofenzivo. Vrgla je Nemce iz Kragujevca in Prokuplja ter se sedaj bori za Niš. Prešla je v napad tudi pri Kačani-ku, severno od Skoplja, in ograža zaledje nemške vojske, ki operira proti Grkom in Angležem.
Potem ko se je naša vojska umaknila s Sušaka in je italijanska arti-ljerija kljub temu obstreljevala “sovražne postojanke”, so Mussolinijeve čete prilezle tudi na.Sušak. Pri tej junaški ofenzivi so imele opravka samo s tremi žandarji, ki so do zadnjega ostali na Sušaku, da čuvajo red.
V Dalmaciji
V Zader, ki so ga bili Italijani takoj po vojni napovedi evakuirali, so se italijanske čete spet vrnile čez nekaj dni, ko so izvedele, da ni tam
Split, ponos Dalmacije, je zasedla
Jugoslovanski generalni štab oči-vidno ne namerava braniti nižje le žečih delov Dalmacije, ker bi za to bil potreben prevelik napor jugoslovanske vojske. Koliko čet bi morala držati vzdolž 1.600 kilometrov dolge obale — da otokov niti ne štejemo! — če bi hotela biti vsak hip pripravljena, da prepreči izkrcanje sovražne vojske! To bi pomenilo tratiti moči, ki so sedaj nad vse dragocene. Naš generalni štab se je odločil, da svojo obrambeno črto na za-padu razvije po visokem govorju Dalmacije, kjer je obramba olajšana in kjer so presenečenja skoro iz-
“junaška” italijanska vojska
Umik naše vojske iz severnih krajev
Vsakomur je jasno, da Jugoslavija ne more braniti vseh svojih meja: skoro 2.300 kilometrov, na suhem in skoro 1.600 kilometrov obale. Zato je naloga naše vojske ta, da se polagoma umika s severa in vzhoda proti jpugu in zapadu v gorate kraje, kjer se lahko uspešneje bori proti sovražnikovi premoči. Jasno je, da mora pri umikanju, kolikor je le mogoče, ovirati sovražnika in mu prizadejati čimvečje zgube.
To je naša vojska storila. S severa in vzhoda so začeli prodirati proti Mariboru, Varaždinu, Zagrebu in Beogradu nemški motorizirani oddelki, z zapada pa so Italijani “junaško” prilezli preko meje do Kranjske gore in do Logatca, radi česar so zagnali velik krik zmagoslavja. Naša vojska ni smela ostati na severu, da brani Ljubljano pred Italijani, če ni hotela, da ji Nemci pridejo preko Zagreba za hrbet in ¡‘ jo tam obkolijo. Umaknila se je torej proti jugu in potem, ko že ni bilo več nevarnosti, so Italijani previdno “prodrli” do Jesenic in Kranja ter krenili potem proti Ljubljani. Spet so v Rimu zapeli slavospev fašistični vojski, čeprav doslej še ni gotovo, ali so v Ljubljano prišli prej Nemci ali Italijani. Na vsak način izgleda, da bodo tam ukazovali, dokler ne bo nacistični režim poražen, Nemci. Hitler je že menoval dva “gaulajterja”; enega za Južno štajersko, drugega pa za Južno Koroško in Kranjsko. Tolažilno je, da se v Sloveniji ni našel noben prodanec — noben Quisling.
večjih jugoslovanskih oddelkov. S pomočjo mornarice so Italijani zasedli nekatere otoke ter se potem začeli pomikati proti jugu. Ker so na poti našli samo nekatere patrole, jim ni bilo težko priti do Benkovca in potem do Knina, Šibenika, Trogi-ra in slednjič do Splita.
j ključena. čimveč čet bodo Italijani ; zbrali v nižje ležečih delih Dalmacije, tem večja bo njihova skrb, kako jih spet prepeljati čez Jadran na varno, ko bo prišla naša ura. Ni torej, da bi se človek vznemirjal zaradi tega prodiranja Italijanov ob dal-I matinski obali.
Prodanci so proglasili “Neodvisno Hrvaško”
Brž ko se je. jugoslovanska vojska umaknila iz Zagreba, ki jo bii proglašen za odprto, t. j. nezavarovano mesto, in so se približale nemške čete, je skupina prodancev proglasila “svobodno hrvaško državo”. General Kvaternik iz bivše eesa.-sko kraljeve avstro-ogrske armade, je prevzel vrhovno povijeništvo “hrvaške vojske ”in preko Dunaja je iz Italije prihitel Ante Pavelič, organizator marsejskega atentata proti kralju Aleksandru in francoskemu zunanjemu ministru Barthou-ju, ter se proglasil za hrvaškega “firerja”. Takoj je o tem obvestil svoja dva gospodarja, Mussolinija in Hitlerja, ki sta po par dneh oklevanja odgovorila, da ju proglasitev “svobodne” Hrvaške nad vse veseli, toda.. o mejah “svobodne” Paveiičeve države bosta šele pozneje razpravljala.
Medtem Italijani hitijo, da bi zasedli čimveč hrvaške zemlje v zmotnem upanju, da bo za zmerom ostala v njihovih rokah. Vedo, da Pavelič ne bo protestiral niti ee mu pridejo v Zagreb, saj so ga od 1934. leta dalje hranili in varovali v Italiji ter ga že mnoga leta prej plačevali
v pričakovanju takšne situacije, kakršna je sedaj nastala, ko so štiri države napadle Jugoslvijo.
Pavelič je takoj začel “vladati” po totaliarnem kopitu. Prepovedal je javna zborovanja, razpustil vse stranke in pozval ustaške bande, naj mu pridejo pomagat, da bo mogel svojo oblast vsiliti hrvaškemu Ijud* stvu.
Sarajevo je padlo
Potem ko je nemško letalstvo spremenilo Sarajevo v kup pepela in razvalin ter se je naša vojska umaknila iz njega, je nemška motorizirana kolona prodrla, najbrž po dobri cesti, ki vozi iz Broda, do Sarajeva. Tedaj je nemška propaganda spet razglasila v svet, da je jugoslovanska vojska “popolnoma poražena” in da se je ves drugi armadni zbor vdal. Nemce ni prav nič sram, ko morajo naslednjega dne svoje laži zanikati v poročilih, v katerih govore o bojih proti naši vojski, katera torej še obstoja, če se bori. Glavno jim je, da z lažmi demoralizirajo nasprotnika, če jim verjame.
Nemška propaganda je menda celo v Londonu vzbudila skrbi in je sam Churchill smatral za potrebno, da Jugoslovanom vlije nekoliko poguma. Po radiu se je obrnil nanje
Sarajevo, katero je bilo
večkrat
sedaj
strahovito
Nemci
bombardirano so zavzeli
in jih vzpodbujal. General Simovie, načelnik naše vlade, je še istega dne odgovoril prav tako po radiu. Dejal je, da Jugoslovani niti v sanjah ne mislijo na to, da bi se Nemcem podali, marveč se bodo borili do zadnjega. Prosil pa je Veliko liri- j tanijo in Združene di'žave, naj čim- ; prej pošljejo vojni materijal in posebno letala, ki bi jih naša vojska sedaj hudo potrebovala.
Argentinske Vesti
AKCIJA ZA POMAGANJE DOMOVINI
Prezgodnji računi
V Rimu so že začeli delati načrte, kako bodo Jugoslavijo razkosal). Slovenijo naj bi požrla Nemčija, Dalmacijo bi vzela Italija, Hrvaška bi postala nemški protektorat in pravtako Srbija, kolikor bi je ostalo, potem ko bi jo razsekali na razne kose, ki naj bi povečali Albanijo, Madžarsko, Romunijo, Bolgarsko; poleg tega bi se ustanovila “svobodna” Macedonija ter bi se obnovila “samostojna” Črna Gora.
Računi, ki jih delajo Italijani, so preuranjeni. Zaslepljeni od trenutnih zmag, ki so jih z nemško po-
Na drugih bojiščih
Na doslej še ne povsem pojasnjen način se je Nemcem,posrečilo sprale, ki so ne le poživile že povsem demoralizirane ostanke nekdanje Graziatiijeve armade, marveč so tudi začele odločno ofenzivo proti angleškim'postojankam. Angleži so bili iz Libije umaknili precejšnji del svoje vojske, ker je bila na Balkanu bolj potrebna. Storili so to s teni lažjim srcem, ker je bila italijanska vojska v popolnem razsulu in nemške akcije niso pričakovali.
Tako se je zgodilo, da se je nemškim motoriziranim četam posrečilo vzeti Angležem .v Libiji, v približno dvanajstih dneh, vse, kar je Wavellova vojska izvojevala v svoji sloviti ofenzivi proti Grazijani-jevi armadi. V zadnjem hipil, ko so Nemci prodrli že do Egipta, še je Angležem posrečilo zadržati nemški naval s četami, ki so jih brž prepeljali na bojišče iz Vzhodne Afrike. Ob čgiptsko-libijski meji se sedaj pripravlja velika bitka, ki bo najbrž odločilna za usodo Sueškega
močjo dosegli sedaj v Libiji, in za- I prekopa. Angleži upajo, da bodo
«lepljeni od okupacije nezavarovanega dela Dalmacije, Italijani ne vidijo, kar je tudi najbolj naivnim ljudem že jasno: Če zmaga Nemčija — kar se pa ne bo zgodilo — ne bo ne svobodne Hrvaške, fie svobodne Macedonije in Črne gore, niti svobodne Francije, Belgije, Bolgarske, Madžarske, Romunije itd. in niti svobodne Italije. Po vsej Evropi bi v takčm slučaju tlačil zemljo in ljudi nemški škorenj, ki že sedaj “oskrunja svete italijanske marmorje” (kakor je Mussolini govoril o nemških škornjih pred nastopom nacizma).
Ker pa Nemčija ne bo zmagala,
Nemce ne le zadržali, marveč jih spet vrgli nazaj v Libijo.
V Vzhodni Afriki pa se angleške vojne operacije bližajo koncu. Aost-ski vojvoda, italijanski podkralj in vrhovni poveljnik tamošnjih italijanskih čet, je že prosil Angleže, naj povedo, pod kakšnimi pogoji bi se mogel on in njegova vojska, 75.000 mož, predati.
Na grškem bojišču so Nemci začeli pritiskati z vso silo. Prizadevajo si, da bi zlomili odpor grške in angleške orambe ter vrgli angleško vojsko iz Grčije. V istem času, ko poganjajo svoje, oklopne divizije proti grškim postojankam, širijo v
JUGOSLOVANSKI IZSELJENCI V JUŽNI AMERIKI PRIPRAVLJENI POMAGATI RODNI ZEM L JI V NJENIH TEŽKIH TRENUTKIH — DNE 27. APRILA BO V EUENOS AIRESU VELIK SHOD, NA KATEREGA BODO PRIŠLI VSI ZAVEDNI ROJAKI ž žalostjo v srcih/pa tudi z ogorčenjem in s trdno voljo, da strnejo svoje vrste, so- naši izseljenci — Slovenci, Hrvati in Srbi — sprejeli vest, da so totalitarne države zagnale proti naši domovini svojo peklensko vojno mašinerijo. Vsi se zavedajo, da čakajo naš narod doma bridke preizkušnje, veliko pomanjkanje in težke muke, zavedajo se pa tudi svoje lastne dolžnosti, da store vse, kar je v njihovih močeh, da pomanjkanje in muke ublažijo in da pomagajo,, da zavezniško orožje čimprej, .premaga zle sile, ki so se zbrale v totalitarnem taboru z namenom, da zasdžnijo velik del sveta. . .
V Buenos Airesu se je osnoval že pred izbruhom vojne med Jugoslavijo in Nemčijo, Italijo, Madžarsko ter Bolgarijo, meddruštveni odbor, ki si je zadči nalogo, da organizira v Argentini akcijo za pomaganje domovini. ZA PRIHODNJO NEDELJO, 27. T. M., JE TA ODBOR SKLICAL V BUENOS AIRES VELIK IZSELJENSKI SHOD. VRŠIL SE BO OB 10. URI ZJUTRAJ V VELIKI DVORANI “PRINCIPE JORGE”, _ ULICA SARMIENTO 1230, — BLIZU TRGA Z OBELISKOM.
Odbor poziva vse naše izseljence iz glavnega mesta in okolice, naj pridejo na ta shod, da manifestirajo svojo vdanost domovini in da enodušno obsodijo totalitarni napad proti našemu narodu, ki je hotel živeti v iru in ni nikogar izzival.
ROJAKI! SLOVENCI! PRIHODNJO NEDELJO VSI NA ZBOR V DVORANO UL. SARMIENTO 1230! BODIMO TUDI MI, SLOVENSKI IZSELJENCI, NE SAMO ČASTNO MARVEČ POLNOŠTEVILNO ZASTOPANI NA TEJ MANIFESTACIJI!
ročiti, naj se pod pokroviteljstvom kralj, poslanika dr. Cankarja organizira Narodna Obrana in obljubilo, da bo v vsakem pogledu storilo svojo dolžnost.
V La Pazu, v Boliviji, so tamoš-nji naši izseljenci imeli shod, katerem so obsodili totalitarni
Proslava vstoličenja kralja Petra II.
Preteklo nedeljo je naša kolonija v Buenos Airesu na slavnosten način proslavila vstoličenje kralja Petra II. ter je obenem prosila Boga, na | naj zagotovi pravično zmago nad na- i brezsrčnim sovražnikom, ki je naš pad na našo državo in že na tem pr- ! narod krivično napadel, vem sestanku zbrali 220.000 bolivi- j Ob 10. zjutraj je bila božja služ-janskih pesov.	j ba v pravoslavni cerkvi ul. Brasi!
Na shodu so se zbrali tudi naši iz- 315. Prisostvovali so ji tudi diplo-seljenci v Montevideu in se pome- j matski zastopniki zavezniških držav,
kralj. Poslanik dr. Izidor Cankar z gospo in osobjem poslaništva in izredno veliko naših izseljencev, ki so cerkev napolnili do zadnjega kotička. Msgr. Izrastov, kateremu je odgovarjal ruski cerkveni zbor, je odpel Tedeum in molitve za zmago zavezniškega orožja.
Ob 11. pa je bila slavnostna sv. maša v spodnji cerkvi Sv. Rose. Prisostvoval ji je naš tukajšnji diplomatski zastopnik z osobjern poslaništva in toliko naših ljudi, da je bila prostrana cerkev prepolna. Pri maši je pel cerkveni zbor pod vod-vodstvom g. Cirila Jekšeta. Po kratki pridigi gospoda Hladnika, ki je v zvezi s trenutki, ki jih preživlja naša domovina, govoril o Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju, in po končani maši, je zbor odpel “Tebe Boga hvalimo”. Takoj nato so se vršile molitve za zmago in je potem slovesnost zaključil zbor z našo himno. Vsem so misli letele čez širno morje v domače kraje, kjer se bijejo strahoviti boji za obstanek našega naroda, in premnogo oko se je orosilo, ko so s kora prihajali zvoki jugoslovanske himne.
nili o organizaciji pomoči naši domovini.
Obe jugoslovanski sokolski društvi, buenosaireško in dock-sudsko, priredita dne 27. t. m. na Dock Su-du sokolsko akademijo, katere čisti dobiček je namenjen fondu za pomoč domovini.
“Slovenski dom” tudi pripravlja večjo prireditev v isti namen in ga-tovo je, da se bodo oglasila tudi vsa ostala naša društva.
* *
*
Prepričani smo, da bo vsak, ki količkaj narodno čuti, stsoril v teh težkih trenutkih vso svojo dolžnost. Posebno pa se moramo primorski Slovenci in Istrani zavedati, da se j sedanja vojna bije tudi za nas, za svobodo naših dragih, ki že več ko dve desetletji ječijo v jarmu italijanskega fašizma. Oni so danes s svojimi mislimi tudi pri nas, ker so prepričani, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da pomagamo streti fašističnega in nacističnega sovraga. Pomagali bomo s tem, da bo tudi njim zasijalo solnce svobode.
Primorci, storimo svoj p dolžnost!
* * ❖
Sombor, zaseden po Madžarih
bo tudi te italijanske račune o razkosanju Jugoslavije odnesla bur.ja, kakor bo pometla z italijanskimi četami v Dalmaciji, s Paveličevo “slo-bodno” vlado in s Hitlerjevimi gau-lajterji na naši zemlji. Sedanja vojna je kakor grozovit vihar, ki se je sprožil nad našo domovino, ki ruši, pustoši in ubija. Razdejanje, ki ga je ta strašni vihar povzročil že do danes in ono, kar bo še storil, bo brez dvoma nad vse hudo in bridko. Vendar pa je v nas vseh trdna vera, da bo po tem viharju spet zasijalo prelepo in toplo solnce svobode, čigar žarki bodo poživljajoče sijali na vse Srbe, Hrvate in Slovence.
ALI SI ŽE PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ?
viti v Libijo močne motorizirane ee-svet izmišljene vesti, da se Angleži že vkrcujejo v grških pristaniščih in se pripravljajo, da Grke in Jugoslovane puste na cedilu. V Londonu so te laži dementirali in za-trjujjo, da še zmerom prihajajo v Grčijo nova angleška ojačenja. Če se Grkom in Angležem posreči vpo-staviti stalno obrambeno črto in vzdržati vse nemške napade, je več ko verjetno, da se bo tudi v tej vojni začel osvobodilni boj na Balkanu. Medtem ko minevajo dnem, tedni in meseci, postaja tudi severnoameriška pomoč vse večja in izdatnejša. Ko bo materij ala, in posebno letal toliko, da bodo zavezniki imeli premoč, bo tudi nemške glorije konec. Nemci so doslej pomendrali vse, kar jim je bilo na poti, ker ni bilo dovolj močne vojne mašinerije, ki bi se mogla kosati z njihovo. Ta maši-nerija se sedaj kuje v Združenih državah, Ko bo dograjena, bo ona začela mendrati.
Veliko je število takih, ki so se prijavili kralj, poslaništvu v Buenos Airesu kot dobrovoljci. Pripravljeni so odpotovati vsak hip na bojišče, da tam s svojim življenjem branijo rodno grudo pred sovražnikom. Mnogo je tudi takih, ki ponujajo pomoč v denarju in vprašujejo, kam naj jo pošljejo. Tem odgovarjamo, da to lahko store s tem, da svoje prispevke pošljejo “Odboru za po-j moč domovini”, Santiago del Estero 629, Buenos Aires, ali pa naravnost na Poslaništvo Kraljevine Jugoslavije, Avda. de Mayo 1370/III, Buenos Aires. V pismu naj obrazložijo, v kakšno svrho pošiljajo denar.
Nekatera društva so se že zgenila. V Ensenadi je društvo “Kosovo” sklenilo dati iz društvene blagajne, kot prvi prispevek domovini, 3.500 pesov za Rdeči križ. Imenovalo je poseben ženski odbor, ki bo med Jugoslovani in prijatelji našega naroda nabiral prispevke, sklenilo pripo-
Maša v cerkvi sv. Roze
«rao: o
Ü
o
Prva slovenska radio-tehnična delavnica
Naznanjam cenj. rojakom, da se nahajam s svojo radio-teh-nično'delavnico v ulici MAURE 3571 — U. T. 54-4650 (prej Andres Arguibel 1468). kjer sem na razpolago cenj. kli-jenteli.
Konstrukcija prvovrstnih aparatov lastne znamke “ 11 ir i a” '
J. KREBELJ
¡==30X30=aoaos
HRVATI V REPUBLIKI PERU NE PRIZNAVAJO PAVELIČEVE
“SLOBODNE HRVATSKE”
Jugoslovani, ki žive v republiki Perú, med katerimi so povečini Hrvatje, so izdali oglas, v katerem pravijo, da se oni čutijo Jugoslovane, ker so prepričani, da zamore Hrvatska obstojati edinole v združeni Jugoslaviji.
Proglas nosi podpis Mateja Ga-jlusa, predsednik Odbora jugoslovanske Narodne Obrane.
ŠTORKLJA
Prejšnji teden je štorklja obiskala rojaka Stanka Stantiča ter prinesla njegovi ženi Gizeli že drugo punčko. Porod se je izvršil v redu ter sta oba, mati in otrok popolnoma zdrava.
Srečnim staršem čestitamo!
ŠE DRUGA ŠTORKLJA
Štorklja je prispela tudi v hišo Jakomina Marijana in ostavila njegovi ženi Milici tudi zdravo deklico-prvorojenko.
Zadovoljnim roditeljem naše čestitke !
Veliki zavod
Slovenska restavracija
ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo.
Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in
LETNO KEGLJIŠČE.
MARIJA SANCIN
JORGE NEWBERRY 3372
V enereas
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi.
Popolno moderno zdravljenje.
SI.PILIS v vseli oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914) KOŽA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpadanje las. Ultravioletni žarki.
ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez operacije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija
po prof. Cicarelliju.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. Šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA; colitis, razširjenje, kronična za-
peka.
GRLO, NOS, USESA, vnetje, polipi: bre* operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.— PLAČEVANJE PO $ 5.— NA TEDEN Naš zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECIJALISTI je edini te vrste v Argentini. — Lečenj zajamčeno. — Ugodno tedensko mo-plačevanje.
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
Rivadavia 3070
PLAZA ONCE
Z občnega zbora
“Slov, doma”
V nedeljo 13. aprila popoldne se je vršil 4. redni občni zbor “Slo-
venskega doma”, s sledečim dnevnim redom:
1.	Nagovor predsednika; 2. Črtanje zapisnika zadnjega občnega zbora in poročilo tajnika. 3. Uoročilo blagajnika. 4. Poročilo gospodarja, poročilo knjižničarja ter poročila načelnikov društvenih odsekov. Volitev novega odbora. 6. Raznoterosti.
Občni zbor je z nagovorom otvoril predsednik tov. Ciril Jekše, ki je pozdravil navzoče ter močno grajal netočnostt nekaterih članov in članic, ker se je moral občni zbor vršiti mnogo pozneje, kakor pa je bilo napovedano. Takoj za tem pa je pozval navzoče, da vstanejo ter naj prebijejo eno minuto v molčanju. Zakaj, je rekel tov. Jekše, Vam ni treba razkladati, ker slišali ste po radiu in časopis, ki je ravnokar dospel, poroča, da je sovražnik napadel našo zemljo, bombardiral nezavarovana mesta ter je veliko število mrtvih in ranjenih. Tiho so vstali prisotni, zavladala je tišina. Po kon-šanem molku pa je zaorilo “živela Jugoslavija” in nastalo je burno ploskanje.
Ko so se zborovalci nekoliko umirili, je zopet povzel besedo predsednik Jekše. Odbor, ki ste ga lani izvolili je delal dobro in požrtvovalno. Vse zadeve je rešil, celo take, ki so se zdele skoro nemogoče. Le ene ni mogel, in ta je, zadeva radi nakupa zemljišča za “Slovenski dom”. Toda tega ni kriv odbor, ampak pomanjkanje denarja in razmere, ki so bile v tistem času, ko si je •dbor najbolj prizadeval, da pride društvo pod svojo streho. No danes so te ovire odstranjene, ker vlada v društvu popolna sloga.
Po teh svojih besedah je dal besedo tajniku, ki je najprvo prečrtal zapisnik lanskega občnega zbora, ki so ga prisotni odobrili, nato pa je podal svoje poročilo za poslovno leto 1940—1941.
Iz poročila taj. Hvale povzamemo,
od posojenih knjig znašajo 24 sov.
Dovolj zadovoljivo je bilo tudi poročilo načelnika dramatičnega odseka, ki ga je podal mesto Pahorja, tovariš in režiser Emil Lozej. Iz tega poročila vidimo, da je društvo imeio 9 dramatičnih predstav, od teh tri večje — “Deseti brat”, “Scampolo” in “Satanova maska”. Manjše igre pa “Lotkin rojstni dan”, “ženska republika”, “Stari-narica” “Gospa Kordula”, “Sovražnik žensk”, “Stava” in “čudna kupčija”. Pri nekaterih so bili razni solospevi in prizori s petjem, kakor “Perice”, “Modra Donava” i. t. d.
Poročilo je bilo vzeto z odobravanjem na znanje ter je nato preds. pozival igralce naj dajo veselje režiserju Lozeju.
Po poročilu tega načelnika je prikazal delovanje pevskega odseka načelnik Silvan Pečenko, ki je takoj v začetku grajal nerednost pevcev pri vajah, ter nato nadaljeval: Pevski odsek je imel 77 vaj. Nastopov je bilo 11. Kljub nerdnemu obisku, pa se je dovolj dobro nastopalo. Končno je še pozval pevce, da zahajajo redno k vajam, ne samo par dni pred nastopom.
Kot zadnji je podal svoje poročilo upravnik “Slovenskega lista” Jos. Zlobec.
Nato je sledila predzadnja točka dnevnega reda — volitev.
Tov. Jekše je dal radi razgovora 10 minut odmora. Po preteku tega odmora je predsednik zopet zavzel mesto ter predlagal za preds. obč. zbora tovariša dr. Kjudra, za zapisnikarja pa tov. Jos. Švagelja. Zborovalci so predlog z zadovoljstvom sprejeli.
Ko sta predlaagna zavzela svoja mesta se je pričelo z izbiranjem odbora. Za predsednika je bil predlagan tov. Jekše, ki se je branil. Isto-tako tov. Kovač. Nato pa je tov. Pahor predlagal, da se ponovno voli stari odbor, ki je tako dobro vodil društvene posle v tem poslovnem letu. Ta predlog je bil med zborovalci z velikanskim navdušenjem sprejet. Spet se je pričelo s predsednikom, ki se je še vedno upiral, končno se je udal s pogojem, če
pe- • že pregledano in tudi cena je znana. Treba je takoj začeti z delom na tem polju, da bomo enkrat na svojem, ne pa vedno plačevali najemnino.
Tov. Lazarič je mnenja, da bi bilo sedaj bolje počakati, ker so neugodne razmere. Obveljal pa je predlog, da se začne z nabiranjem deležev ter so bile v ta namen oddane članstvu podpisne pole.
Predsednik je naročil, da naj pri-hodno nedeljo 13. t. m. jiripeljejo starši svoje otroke v društvo na pi-ruhe, pozdravil navzoče, nakar je bil ob 10 uri zvečer zaključen občni zbor.
da je imel odbor 13 rednih ter 17 iz- sprejme svoje funkcije ves stari od-
rednih sej. Bila sta dva društvena sestanka in dvoje predavanj. Dalje je društvo priredilo 5 velikih prireditev, 7 domačih zabav in dva izleta v San Isidro. Članov, ki redno plačujejo članarino je 77, drugi so na zaostanku, nekateri za več mesecev. Na novo je bilo vpisanih 14 članov, eden pa je bil izključen.
Sledilo je poročilo blagajnika, iz katerega je razvidno, da je imelo društvo 4361.35 pesov dohodkov in 3316.70 stroškov. Prebitka je torej 1044.65 pesov, ki so naloženi v banki.
Revizorji so našli vso upravo blagajne v najlepšem redu ter je pregledovalec računov M. Peljhan v imenu ostalih preglednikov apeliral na zborovalce, da ponovno izvole za blagajničarja dosedanjega funkcionarja, kar so navzoči vzeli z odobravanjem na znanje.
Nato je podal svoje poročilo gospodar J. Švagelj, ki je sporočil, da ima društvo inventarja za 6598 pesov. In to v godbenih predmetih za 1292 pesov, v pohištvu za 824.50, v geldaliških 466.—, knjižnica 1225.—, bufet 142.—, v predmetih za igre 59.50, razni drugi predmeti, v katerih je všteta tudi polovica “Slovenstvo skega lista pa 2336.— ter pohištvo v šolah 193.— pesov. Skupaj torej $ 6598.—.
Lani je znašal inventar društva 5862.10. Pomnožil se je tedaj letos inventar za $ 735.90.
Nato je prišlo na vrsto poročilo knjižničarja, katero je podala mesto njega Vida Kjudrova. Poročilp prikazuje, da se je knjižnice posluževalo 35 oseb. In sicer 23 moških in 12 žensk. Vseh knjig je bilo razposo-jenih 241. Izmed moških jih je največ prečrtal Ivan Repič in to 60. Od žensk pa je črtala največ Marija
Prireditev “Sloven-
skega doma”
“Slovenski dom” naznanja da, prireditev, ki bi se imela vršiti 20. aprila je bila vsled žalostnih dogodkov v domovini odnešena na nedeljo 11. MAJA 1.1.
Poleg petja društvenih zborov bo na sporedu tudi velezanimiva igra “TRIJE VAŠKI SVETNIKI”.
Prireditve se bo vršila v dvorani XX. Setiembre, ulica Alsina 2832.
“Slovenska Krajina”
bor. Tako se je tudi zgodilo z malo izjemo. Prejšnji tajnik Ivo Hvala ni sprejel mesta, isto ne tov. švagelj radi prezaposlenosti.
V novi odbor so bili tedaj izvoljeni sledeči:
Predsednik Ciril Jekše, podpredsednik Kovač Franc, tajnik Vida Kjuder, podtajnik Peljhan Mirko, blagajnik Kalner Anton, podblagaj-nik Mavec Štefan, gospodar Zlobec Josip, pom. gospodar Kralj Alojzij, knjižničar Paškulin Danilo. Odborniki: Lozej, Turk Sl., Peterlin Josip. Ženski odsek: Sulič Zofka. Pevski odsek: Silvan Pečenko. Dramat. odsek: Ivan Pahor. Revizorji: Dr. Kjuder, Lazarič Venceslav, Rado Ličen. Razsodišče: Mihaljevič Ivo, Trebše Franc, Rogelja Emil, Josip Lojk in Grmek Josip.
Dr. Kjuder je še priporočal, da člani pomagajo odboru, ker je odbor dober in zasluži pomoč, časi pa so resni.
Po izvolitvi novega odbora je bila zadnja točka dnevnega reda: Slučajnosti.
Tov. Jekše je zopet prevzel predsedstvo ter je omenil prireditev, ki bi se imla vršiti 20. aprila v Alsini. Rekel je, da so za našo domovino nastopili težki časi. Ne bi bilo lepo, da bi mi tukaj plesali in se veselili, ko naši bratje prelivajo kri za svobodo. če bi se prireditev le vršila, naj bi bila brez plesa in v korist Jugoslovanskega rdečega kriza. Nekateri so bili mnenja, da bi prislo na prireditev manj ljudi, če ne bo pleT sa ter bi bili radi tega ^’dohodki manjši in bi rdeči križ prejel manj. Vendar se je končno zedinilo v tem, da plesa ne bo, če se bo sploh prireditev vršila.
Nato se je obravnavalo tudi vprašanje zemljišča za Slovenski dom.
Naše društvo gre še* dobro naprej. Izplačali smože nekaj podpor in še imamo nekaj stotakov v blagajni.
Šlo bi pa lahko še bolje, če bi bilo več strpnosti. Posebno ženske so čudne. Ena celo hoče, ( da bi bili v društvu sami pristni katoličani in protestanti bi ne imeli, vstopa.. To pa nikakor ni pravilno. Vsak, ki je pošten in hoče delati za društvo, mora imeti pravico, da postane član, pa naj bo katoličan ali protestant.
Nekaj odbornikov je-radi nesporazuma z blagajnikom odstopilo.
V društvu osebnosti ne sme biti, ker to društvu samo ’ škoduje. V njem mora vladati složnost, drugače napredovati ne more, ampak nazaduje.
Jožef Ivanič
V Slovenskem domu smo obhajali Veliko noe
Kakor že lansko leto, tako je tudi letos “Slovenski dom” predočil našim otrokom Veliko noč, kakršno smo mi nekoč imeli doma. Razume se, da ni bilo mogoče vse tako napraviti, kakor je bilo v domovini, vendar se je vsaj nekaj pokazalo iz tega našega običaja.
V nedeljo je torej povabil “Slovenski dom” v društvo starše z otroci. Ko so imeli prihajati pa je začelo silno deževati, radi česar se je že mislilo, da bo treba pogoščenje odnesti. Ker pa je kljub temu le prihajalo vedno več ljudi, ni kazalo tega storiti. Mesto na prostornem dvorišču, se je bilo pac treba stisniti v sobi, na odru in ob hodniku.
Vrla dekleta “Slovenskega doma” pod vodstvom Vide Kjudrove so pogrnile mize, za katere so se vsedli obilni posetniki. Odrasli so zasedli mize v sobi na levo, otroci pa na desno. Na odru so bili povečini fantje in dekleta. Ob hodniku pa tisti, ki so prišli pozneje, ker ne na odru, ne v sobi ni bilo več prostora.	'j j>:
Ko so prisotni posedli okoli miz, so pričela dekleta prinašati na mize velikonočna jedila in čaj. Z užitkom so segali odrasli, še bolj, pa otroci po okusni potici, šarklju, grofih jn torti,;In kako tudi ne, saj se je bilo vse pecivo našim društvenim gospodinjam tudi res dobro sponeslo. So pač umetnice v tem poslu. Foleg vsega tega pa je bil; vsak udeleženec še j: deležen po par lepo barvanih piru-hov.
želeli bi pa, da v bodoče pride več otrok na piruhe.
Res, prav lepo je bilo, le žal, da nam je grenila Veliko noč misel na
moderna
škrabica
za
začeti
varče-
vati
prihran-
ke
od
samih $ 5,— v
nji
NE OKLEVAJTE — ODLOČITE SE ŠE DANES
Odprite svoj račun v “Hranilnici” naše Banke, da imate v slučaju potrebe kak pes prihranjen.
če Vi nimate nobenih prihrankov, tedaj pomnite, da se ne bo nihče za Vas brigal in Vam pomagal, ko boste v potrebi!... a poleg tega: danes ni čudodelnega trgovanja, da bi se zamoglo obogateti od enega dneva do drugega...
Kaj praostaja? Nič drugega, kakor stalno varčevati in hraniti, četudi samo nekaj centavov dnevno.
Ne oklevajte odpreti račun — Odločite se še danes!
BANCO HOLANDES UNIDO
Vaša
lačni okrog in ne vedo kam bi se | narodnih nošah, izdelanih soglasno skrili, da ubežijo smrti, ki jim grozi | načrtom znanih umetnikov.
od vseh strani.
Naj bo tem potom v imenu staršev in otrok izrečena srčna hvala “Slovenskemu domu”, vsem požrtvovalnim članicam, ki so spekle in darovale pecivo, kakor tudi vrlim dekletom, ki so stregle.
IZ ROSARIA
ODLOŽENA DOMAČA ZABAVA
Domača zabava Slov. D. D. “Triglav”, ki bi se imela vršiti v nedeljo dne 20. aprila, je bila prenesena na nedeljo 27. t. m.
Zabava se vrši z istim, sporedom kakor je bilo javljeno. Nasvidenje torej dne 27. aprila na domači zabavi.	6 ; ]y
Za Odbor: J. Mezgec.
Sinf onično - vokalni koncert ruske glaz-be v Buenos Airesu
Glazbeno društvo “ Wagneriana” bo otvorilo letošnjo muzikalno sezono dne 28. aprila v gledališču Cervantes z velikim koncertom posvečenem ruski glazbi.
Prvič bo nastopal v Buenos Airesu znameniti “Zbor Pariške Ruske Opere”, ki ga sestavlja 50 oseb, spremljan po velikem sinfoničnem okestru 70 profesorjev pod vodstvom slovitega ruskega kapelnika Cirila Slavjanski-Agreneva. Kot “mezzo soprano”, solistka, bo nastopila tudi znana pevka, soproga kapelnika, gospa Nina Slavjanski-Agreneva.
Bogati program sestavljajo komadi iz ruskih oper: “Hovančina” Musogorskega, “Sneguročka” Rim-ski-Korzakova, “Rogneda” Serova, “Princ Igor” Borodina; razna sin-fonična dela in stare ruske narodne pesmi.
Zbor bo nastopil oblečen v ruskih
h.|(-..ta-c o.l.ac,ao-ruskea eta o o
Kapelnik-pevovodja Ciril Slavjan-ski-Agrenev, ki je prispel pred kratkim iz Pariza, je bil v Rusiji znan kot eden najboljših sodobnih glasbenikov ter je bil do leta 1917. prvi dirigent sinfoničnega orkestra ruskega carskega dvora, nakar je prevzel istotako meso prvega dirigenta Velike Narodne Opere v Petrogradu.
V Parizu je osnoval “Pariško Rusko Opero” ter je v juliju 1926 leta z opero “Princ Igor” dosegel pravcati triumf. 900 predstav je bilo danih v Parizu in okoli 100 v raznih francoskih mestih ; uspešne turneje je napravil po Belgiji, Danski, Nemčiji, Italiji, Švici, Portugalski ter celo v Afriki, v Kanarskih in Balearskih otokih. Postal je tako pravi in priznani propagator ruske glazbe. Vse časopisje je bilo polno hvale za rusko glazbo in voditelja Slavjanskega.
Sledeč svetlemu vzgledu svojega slavnega oyeta, širom Rusije znanega skladatelja in organizatorja prvih večjih ruskih zborov, Ciril Sla-vjanski-Agrenev je vreden zastopnik ruske glazbene umetnosti v tujini.
Njegov repertoar je dokaj pester in izbran:	opere, sinfonična dela,
cerkveni zbori in stare narodne pesmi iz vseh delov Rusije, zbranih in harmoniziranih še po njegovem očetu.
Gospa Nina Slavjanski-Agreneva je priznana solistka “Ruske Pariške Opere”, “Francoske Opère” ter sin-foničnih društev v Parizu: Colinnc, L’Amoureur Pasdeloup.
Med ljubitelji glazbe in posebno med člani društva “Wagneriana” vlada za ta koncert veliko zanimanje, ker sloves Slavjanskega je tudi tukaj velik. Med Slovenci je mnogo ljubiteljev ruske glazbe; naj ne zamudijo lepe prilike za pravi duševni užitek. V ponedeljek 28. t. m. ob 9.30h, ljubitelji petja:	Nasvi-
denje ! Vstopnice od $ 2.— naprej.
Zanimivo veseloigro
“TRIJE VAŠKI SVETNIKI”
bo vprizoril
“SLOVENSKI DOM”
- ítixf.' ’ V : nedeljo 11. MAJA 1.1.
v dvorani XX. Setiembre
ulica Alsina 2832.
&Í3Í?:.-XKti	>M<¿SBC!%M6XW®M&*SBK9ttKKWMUnOKM ESlMtSIWaiSCSSI^XaKWaiMSI^SKOTI&JSagCiaSÍ-saBÍ99K8aBC3afe'ja»;' }*»-;J?3»OT»t;¿J»íRS»Sa»C;S»í
Slovenci doma in po svetu
***•' «mam® jms :m< -¿m.	;?a»s *»: m<m ;<s»sasas¡e MMKw»wmMmMw:«M«« «k«ww «««m >3»: x«< >»>r	:<m ■ .jr::; >*»f.5® - m.
VESTI IZ JUGOSLAVIJE
Te vesti iz Jugoslavije so sicer že neiiaj mesecv stare, vendar je dobro, da jih omenimo, zato, da bodo naši čitatelji poučeni o razmerah, ki so vladale pred izbruhom sovražnosti.
krepili in vzdrževali srbski centralizem in hegemonijo, čeprav bi morali kot katoličani biti bližje Hrvatom. Pri tem pa moramo priznati Slovencem, da so stvarno težili vedno za avtonomijo in ljubosumno čuvali svojo individualnost in svoje posebne slovenske interese.’’ Karakterizacija vloge Slovencev v našem političnem življenju v teku zadnjih 20 let naše države je zelo značilna, ker “Katolički tjednik” prav dobro ve, kdo je odgovoren za Vbdstvo slovenske politike teh zadnjih 20 let. Tega tudi ne prikriva, ker dolži to vodstvo, da je ‘razbilo zadnjo vez med Slovenijo in Hr-vatsko v obliki svoječasnega hrvat-skega organiziranega pokreta, ki je forsiral pred, med in po vojni hrvat-sko-slovensko solidarnost in razširjal med Hrvati slovenske katoliške organizacijske tipe in metoda, med njimi tudi čisto politične zuslanovi-tvijo Hrvatske pučke stranke. Prepušča le Slovencem vodstvo, iniciativo in hegemonijo. Zaradi tega so ostale katoliško organizirane skupine med Hrvati izolirane in so bile pozneje prisiljene kapitulirati in se načelno emancipirati od slovenskega vpliva.”
Kakor izgleda, goji nadškof dr. Šarič še vedno tihe nade za obnovitev sodelovanja organiziranega ka-toličanstva med Hrvati in Slovenci, ker ponovno poudarja, da so ‘‘Slovenci in Hrvati katoliška naroda. Zaradi tega bi morali hoditi v bodoče skupna pota.” Velike nade polaga na dr. Kulovca, ki ga označuje za voditelja katoliških Slovencev. O njem upa, da bo popravil to,kar je zamudil pokojni dr. Korošec, ki se je preveč navezal na Beograd, srb-; ske stranke in politiko kompromi-1 sov ter se izneveril hrvatskim organiziranim katoličanom okoli Hrvatske pučke stranke, ki so mu izročili svoje vodstvo v njegove roke. O dr. Kulovcu pa pravi list nadškofa dr. Šariča, da je ‘‘znan kot prijatelj Hrvatov, pa tudi kot človek idej in linije.”
članek ‘‘Katoliškega tjednika” je značilen spriča vedno bolj pogostih vesti, da se hrvatski katoliški krogi, pripravljajo na obnovitev samostojne politične akcije izven okvira hrvatskega narodnega pokreta pod vodstvom HSŠ, ki jim zavoljo svojega liberalističnega gledanja na rasna nazorska vprašanja ni bila nikdar posebno priljubljena. To je tudi razumljivo, saj je bil pokojni ideolog in voditelj HSS Stjepan Radio vse preje, kakor pa prijatelj po slovenskih vzorih prikrojenih organizacij hrvatskega katoliškega političnega in kulturnega pokreta.
Slovenci in Hrvati
“Katoliški tjednik”, glasilo sarajevskega nadškofa dr. šariča, objavlja uvodnik “Slovenci”. Uvodnik zasluži tem večjo pozornost, ker je znano, da je nadškof Šarič pristaš čim tesnejšega sodelovanja med hrvatskimi in slovenskimi katoliškimi krogi na političnem polju. Najprej pravi “Katoliški tjednik”, da smo Slovenci Hrvatom mnogo bližji po jeziku, krvi in geografskem položaju kakor pa po duši in značaju. To se je pokazalo zadnjih 20 let, odkar živimo v skupni državi. Med drugim piše o tem:
“Nas je razdelila zgodovina, ker smo se razvijali pod različnimi in mnogokrat nasprotnimi si kulturnimi in političnimi vplivi. Slovenci so izgubili zelo kmalu svojo politično svobodo in državno samostojnost. Slovenci so tudi dosti prej ko Hrvati prišli pod vpliv nemštva. Slovenci so postali tako integralni za-padnjaki in niso imeli z vzhodom stalnih zvez. Slovenci so narod, ki je užival zadnjih 250 let relativen mir in ni imel skupne meje s Turki, Hrvati pa so pod silo prilik bili pod orožjem skoro pol tisočletja. Slovenci so čisto katoliški narod s povsem katoliško tradicijo. Hrvatski kraji so prepreženi z večjimi ali manjšimi skupinami pravoslavne in muslimanske vere.”
Dalje dokazuje sarajevski list, da so v politiki Slovenci “realnejši” od Hrvatov, kajti: “Slovenci so prijatelji kompromisov in taktike v nasprotju s Hrvati, ki so tipično pravni narod, ki se že skozi stoletja bori za svoje pravice in svobodo. Prilike so nanesle, da so Slovenci danes gospodarsko in prosvetno naprednejši od Hrvatov. Slovenski življenjski standard je višji od hrvatskega, enako tudi pismenost in kulturno obzorje. Slovenci so se navzeli od Nemcev duha discipline in smisla za organizacijo. Slovenci so vsekakor boljši organizatorji kakor Hrvati. Slovenska religioznost je bolj formalna in razvita, kakor hr-vatska. Zato pa je hrvatska globlja, ponosnejša in odpornejša. Katoli-čanstvo je bilo med Slovenci po nemškem vzora tudi politično aktivno. Na Hrvatskem se je katoličan-stvo držalo vedno od politike proč.’
Nato prehaja glasilo nadškofa dr. Šariča na vlogo, ki s no jo igrali Slovenci v naši državi in pravi:
“Slovenci so bili v odnošajih z Beogradom vedno za kompromis, realno politiko in sodelovanje s srbskimi strankami, ki so bile na oblasti. Smejali so se hrvatskim iluzijam in zahtevam po hrvatskih pravicah. Hrvati so bili v načelni opoziciji in postavljali zahtevo po reviziji ustave ter federativni ureditvi države. Slovenske metode so odklanjali kot brezidejne, slabiške in drobtinar-ske. Hrvati so Slovencem hudo zamerili, ker so s svojimi metodami
TUDI V ŠKOFJELOŠKEM SREZU PRIMANJKUJE MOKE
Škofja Loka. — Nemirni čas nam je navrgel poleg drugih težav in nadlog pomanjkanje raznih za življenje potrebnih stvari, ki jih od ča-
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah. obistih, ietrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem ženske bolezni
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE.
Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 2 8
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
sa do časa ni dobiti. Predvsem se zelo neprijetno občuti pomanjkanje krušne moke. Že .pred nekaj časa so bile vse šofjeloške trgovine brez krušne moke in to tik pred prazniki, ko si vsak človek poželi vsaj drobec skromnega priboljška. Medtem je nekaj krušne moke prispelo, toda gotovo se ne motimo, ako zapišemo, da jo bo ponovno zmanjkalo. Še danes imamo v mestu trgovine, kjer nimajo niti pršiča krušne moke. Pa niso temu nezadovoljivemu stanju krivi trgovci. Moka je bila naročena pred šestimi tedni in v naprej plačana, toda dobav kljub temu ni. Kot znano, dobavitelji ne smejo odpošiljati moke brez oblastvenih dovoljenj, a trgovci dovoljenj ne dobe.
Moka je eno najvažnejših življen-skih potrebščin in se zato pomanjkanje moke občuti dovolj nevšečno. Ko je začelo primanjkovati krušne moke, so si ljudje nekoliko pomagali tudi z belomoko štev. 0 — toda cena! Občutna stiska zajema zlasti one družine, kjer zaslužek ni tak, da bi mogli misliti na večji nakup. Malih ljudi pa je največ! Ljudje, ki žive iz rok v usta, gledajo s skrbjo v bodočnost, saj bi si mogli kupiti moko vsakokrat tedaj, ko jim je izplačan njih zaslužek.
Z naglimi in odločnimi ukrepi naj bi se odpomoglo sedanjemu stanju. Potrebujemo trdne osnove, ne krpanja! Oblastvena dovoljenja naj bi se izdajala prožno, dovoz moke naj bi bil reden in tolik, da bi mi lahko nakupovali krušno moko Sproti in za vsakdanje potrebe! Ne zagovarjamo kopičenja živil in zalog, toda z druge strani je razumljiva skrb ljudi, ki se žele, ako jim je količkaj mogoče, izogniti pomanjkanju. Škofjeloški okraj’, k svojim dokaj hribovitim svetom, je navezan na dovoz moke od zunaj. Le nekaj pridelka je doma, toda ta izdaleka ne odtehta potreb od žetve do žetve. Pravi gruntarji so v veliki manjšini in velik je presežek onih, ki so navezani na nakup moke pri trgovcih. Kruh je v naši prehrani najvažnejši, zato vzbuja sedanje pomanjkanje moke razumljivo nejevoljo in nič manjšo skrb.
Ali je potreba tega?
SMRTNA NESREČA NA LOVU
Celje. — Celjski veletrgovec Daniel Rakusch je priredil v svojem lovišču v Košnici pri Celju lov na zajce in srne. Lova, ki se je pričel zjutraj, se je udeležila večja lovska družba. Lovci so ustrelili eno srno in 'več zajcev. Ko so priredili drugi pogon,, je pritekel jazbec proti me-
-sr*- .*».
1 F O T O G R 4 P I J A |
i “LA MODERNA”!
s
'I VELIK POPUST PRI § i FOTOGB AFIRANJU |
•' Ne pozabite
I FOTO “LA MODERNA” I
Av. SAN MARTIN 2579 £ | Telefon: 59-0522 - Bs. Aires $
•> w- .5»' '"•»> ’<♦>'
l	.	t
Krojačnica
1	»
] Izdelujem obleke po najnovejši modi. — Cene zmerne.
Rojakom se priporoča
j Peter Capuder
\ AYACUCHO 975, U. T. 41-9718 I	Buenos Aires
Krojačnica ‘Gorica’ Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
Skoplje, mesto v Srbiji, ki so ga zasedli Nemci
stu, kjer je stal šoštanjski zdravnik dr. Lichtnegger. Lovec je pomeril in jazbeca obstrelil. Ranjeni jazbec je tekel po hribu navzdol v dolinico, kjer je stal 51-letni celjski zobni zdravnik dr. Bruno Sadnik. Dr. Sadnik je s puško v roki pohitel za jazbecom čez hrib v drugodolinico in nato spet v hrib. Ko je pritekel okrog 250 metrov, se je na vzpetini menda naslonil na puško. V tem trenutku se je puškino kopito zlomilo ' in puška se je sprožila. Naboj je zadel dr. Sadnika v spodnjo stran prsi.
Ko je bil pogon končan, so lovci takoj pogrešili dr. Sadnika. Šli so ga iskat in ga našli na kraju nesreče. Bil je že mrtev. Na kraj nesreče sta prišla tudi mestni fizik dr. Podpečan in višji stražnik Gašperšič. Po komisijskem ogledu so z av-tofurgononi najprej prepeljali ponesrečenca na dvorišče mestnega magistrata, od tam pa na mestno pokopališče. Pokojnik zapušča ženo in sina, ki ,je zdravnik v Nemčiji. Pokojnik je bil brat celjskega zobnega zdravnika dr. Rudolfa Sadnika.
ZADNJA POT DVEH ODLIČNIH ZDRAVNIKOV
Ljubljana. — Bela Ljubljana, pobeljena od slane in sodre, je spremila k večnemu počitku dva odlična zdravnika, primarija dr. Pavla Kraj'ca in dr. Janeza Plečnika.
VELIK VLOM V DENARNI ZAVOD
Novo mesto, — Na deželi so zadnje čase svedrovci pridno na delu. Medtem ko so bili na dnevnem redu vlomi na Gorenjskem, kaže, da so vlomilci zdaj prenesli- svoje delovno območje na Dolenjsko. Tako so vlomili v blagajno Zadružne hranilnice pri Št. Petru pri Novem mestu in odnesli 18.000 din. O vlomu so bile obveščene bližnje orožniške postaje in ljubljanska policija.
HUDE POSLEDICE NESREČE
Slov. Konjice. — V Slovenskih | Konjicah in okolici je večkrat opaziti moža-siromaka, ki se vozi po cesti z dvokolico, strebuhom ležeč na njej. Vleče ga kakšen moški, ali otrok z vrvico, ki je pritrjena na voziček, z rokama se pa siromak opira še ob zemljo, da se takohitreje pomika voziček naprej.
Ta revež je Zimerl Anton, dela-
) vec iz Vešenika, ki se je pred dve-| ina letoma v Dobriški vasi težko po-1 nesrečil. V gozdu je natovoril vok j hmelovk, drogov za hmelj, ter je ne-I srečno naključje hotelo, da se je na ovinku voz 'prevrnil, ker je kolo zdrknilo v kolobar. Zimerl je na notranji strani težko naloženi voz hotel z lastno močjo obdržati, da se na ovinku ne bi prevrnil, vendar ga je teža tovora podrla, nakar mu je prelomilo hrbtenico nad kolkom. Leto dni je ležal v bolnišnici, pa mu zdravniško prizadevanje ni moglo nič pomagati.
Zimerl ne more stati, ne hoditi, ne sedeti ali klečati. Spodnji del telesa mu je povsem mrtev, da ne čuti niti največjega udarca. Razumljiva je njegova velika življenjska nesreča. Njegovi domači imajo z njim veliko skrb, ker ga morajo oskrbovati kakor malega otroka. Posledica popolnega omrtvičenja spodnjega telesa je prekinitev živčevja po zlomu hrbtenice. Seveda ne more skoraj ničesar delati, ker nima v rokah nobene prave moči.
Ob lepem vremenu se vozi po cesti, kjer ga ljudje ogledujejo in vprašujejo, na kakšen način je postal tako nebogljen. Malokdo gre mimo njega, da bi mu ne vrgel dva dinarja ali še več. Je lahko, tudi kaditi more. Ob nedeljah, ko se zbere v trgu dovolj ljudi ali na sejmski dan se zavleče tja, kjer ga obdarujejo z dinarčki. Pred časom je bil tudi v Mariboru. Tje in nazaj je “hodil’ cele tri tedne. Med meščani je bil predmet splošnega milosrčja.
Njegovo nesrečo preiskujeta okrajno sodišče v Slov. Konjicah in okrožno sodišče v Celju. Zimerl namreč toži dva posestnika, enega na Strteniku, drugega pa v Marka-čici, ker ju smatra za odgovorna, Iver sta ga — po njegovi trditvi — najela za delo. Sodišče bo zadevo sicer pravično rešilo, vendar pa mu i zdravja nihče več ne bo mogel po-! vrniti. Pred kratkim si ga je ogle-! dala posebna sodna komisija, ki je bila tudi na kraju nesreče.
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
BORREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 358»
SLJIVOVICA
ŽGANJE
PELINKOVEC
VERMUT
Zlatko Badel
Avenitla Maipu 3146-50 Olivos F.C.C.A. U. T. Olivos (741) -1304
Spomini na igralca Verovška
Vselej, ko se približuje Božic, imam v mislih prvi Božic v svetovni vojni, ko sem kot vojak v Gorici izvedel, da ni več — Antona Verov-ika. Umrl je na nedeljo zjutraj 20. decembra 1914, star šele 48 let. Lani od Božiču je minilo 26 let od takrat. Kolikor vem, je šla ta obletnica neopažena mimo nas.
Kaj je bil in kaj je pomenil za slovensko gledališče, so pisali časopisi ob njegovi smrti. Moj namen je opisati osebne stike z njim, ki se mi; (vrstijo) v spominu kot kratke bežne slike.
L. 1892., v prvi sezoni, ki je začela v novem deželnem gledališču v Ljubljani (današnja opera) „ sem se kot desetlten deček nenadoma znašel na deskah. Poslala je pome moja pokojna sestra, ki je bila članica gledališča. Na hodniku pred odrom je že čakalo več otrok na nastop. Jaz sem moral baje “vskočiti”. Navodila sem dobil že kar na hodniku. Otroci — sedem po številu, med njimi dvoje ali troje deklic —
“Samiel” je bil impozanten, vendar se ga nisem ustrašil, kajti slutil sem, da je v tem človeku kaj malo mefi-stofelskega. Njegova prirojena dobrodušnost je izbila takoj na dan, ko se mi je začel smehljati.
L. 1900 me je moj profesor na Glasbeni matici, tedanji intendant slovenskega gledališča v Ljubljani Matej Hubad, angažiral za zbor in male vloge. Tako sem prišel v neposredno bližino Verovška. Pri pre-mijeri	Anzengruber j eve	ljudske
igre “Četrta božja zapoved” me je Verovšek vprašal za mišljenje o svoji maski, za kar sem se čutil, čeprav malo v zadregi, zelo počaščenega.
Pred svojimi nastopi je bil Verovšek včasih malo nemiren, hodil je za odrom sem in tja, vendar, kadar je bila vloga posebno prikladna zanj, tega nemira nisem opazil. Takrat se je celo rad šalil, ker je bil gotov uspeha. Nekoč, bilo je pri “Rokovnjačih”, me nenadno vpraša: ‘ ‘ Kaj pravite, ali bo aplavz, ko pridem na oder?” Moj odgovor ni mogel biti negativen, kajti sprejeli so ga vedno s ploskanjem. Njegov pojav kot Blaž Mozol, obleka, za širokim klobukom šopek iz ro-
Paračin, tudi zavzčt od Nemcev
smo se po velikosti držali drug drugega za suknjiče. Odpr je predstavljal ograjen prostor pred kovačnico.
Prihiteli smo na oder in najpreä pozdravili prvega kovača:	“dober
večer, boter!” Bil je pokojni Borštnik. Ljubeznjivo se nam je smehljal ter dejal: “O, to ste pa res pridni otroci!” Nato smo se z istim pozdravom obrnili k drugemu kovaču. Ta se je pa zadrl na nas: “Dajte mi mir!” Bil je Verovšek in to je bilo moje prvo srečanje z njim. Vsega drugega, kar se je še godilo, več »e vem. Vendar mi'je ostalo v spominu dosti takratnih igralcev. Predvajali so ljubko igro “Naša kri”, (ne Finžgarjevo).
Ker sem čil torej že zavohal šminke, naftalin in plin, me je vleklo «pet in spet v gledališče. Drugič sem bil za kulisami, ko je bila prvič vprizorjena Weber jeva opera “Ča-rostrelee” v slovenskem gledališču. Verovšek je igral “Samiela”. Vidim ga, kako prihaja iz garderobe v prvem nadstropju, kjer je sedaj soba ravnatelja opere. Hoteč me prestrašiti, zarenči nad menoj. Kot
TALLER DE CARROCERIAS I
“EL RAPIDO” j
IVAN CERKVENIK
Barvanje sistema “Duco” — i Tapeciran j e — Prevlaka — Ka- f
bine — Karoserije — Poprav- |
;	Ijanje blatnikov	i
ENTRE RIOS 310 QUILMES ? U. T. 203 - 1298 Quilmes
ženkravta in nageljnov, njegovo igranje, njegova priljubljenost, vse to je delovalo bolj od vsake naročene manifestacije. Danes po 40 letih se še vedno rad spominjam ter večerov, polnih idealizma narodnega navdušenja. Tudi vse poznejše Go-vekarjeve dramatizacije in ljudske igre so bile pisane prav za Verovi-ška.
Verovšek je bil velik šaljivec, rad je bil dobre volje in znal se je smejati. Imel je navado da je, če je prihajal, začel že od daleč kaj pripovedovati, ali pa iz sredine povesti. Včhsih nisem razumel o čem pripoveduje, poslušal sem ga pa le. Seveda je pri tem marsikoga, če ni bil dovolj oprezen — potegnil. Pa smo se smejali! Če je bil pa slabe volje, se je rad razburil, malo rentačil, vendar brez hudih posledic.
V	igralski loži ga nikoli nisem videl, pač pa je bil njegov stalni prostor — če je predstavo gledal — na dijaškem stojišču levo zadaj pod ložami. Tam je stal s prekrižanimi rokami, kakor je tudi na slikah. Rad je nosil — po takratnem običaju — salonsko suknjo ali žaket in širok črn klobuk. Imel je navado da je na poseben način stegnil roko in si pogladil lase, včasih tudi z obema rokama.
V	letih pred svetovno vojno, ko je Hinko Nučič prirejal turneje sko-ro z vsem ansanmblom slovenskega gledališča, je prišel leta 1911 tudi Verovšek na enodnevno gostovanje v Gorico. Tisti večer smo igrali Kristanovo dramo “Samosvoj”, ki je bila, lahko trdim, tudi pisana za Verovška.
Živo ga vidim, kako se po priho-
I AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGO-
i
VORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GOD F L

1
?!
AKUTNE, KRONIČNE BOLEZNI IN NJIH KOMPLIKACIJE, ZDRAVLJENJE PC FRANCOSKIH IN NEMŠKIH NAČINIH
KRVNI IN KOŽNE BOLEZNI
ZA SLOVENC’5 PRVI PREGLED BREZPLAČNO
Že- ske bolezni, bolezn' maternice, jajčnika, prostate in neredno perilo. — Specijalisti ra pljučne, srčne, živčne in reumatične
bolezni
ŽARKI X — DIATERMIA — ANALIZE
Sprejema se od 9 do 12 in od 15 do 21 ure. GOVORI SR SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
f
§
h
I
I
$
I



du v Gorico zadovoljen in nasmejan sprehaja po terasi hotela “pri zlatem Jelenu”, kjer smo stanovali.
Dobro se spominjam tudi njegove 25-letnice leta 1912. Igral je v ta namen Oroslava Bucka v veseloigri “Pri belem konjičku”.
Mnogo njegovih vlog sem tudi sam igral. Vsake sem se lotil z velikim spoštovanjem ker sem se zavedal, da je isto vlogo igral nekoč Verovšek.
Z veliko ljubeznijo hranim že skoro 30 let nekaj njegovih gramofonskih plošč. Tako mi je mogoče, da še danes slišim Verovška, kako modruje kot Blaž Mozol s Francetom (našim Danilom) o temi: “Kako si piore mislit’ svet’ raj brez vina, ali pa vsaj brez ta grankega!” In na drugi plošči: kako se Boštjan Jež v Govekarjevih “Legijonarjih ” radi svoje žene Barbke, (gospa Avgusta Danilova), ki mu ni dala štrukljev jesti, odpravi tja na Laško.	_	| ¡¡fj:
Zadnjič sem ga videl leta 1913 v Kraljeviči. Bil sem na počitnicah v Bakru, pa sem se pripeljal v Kralje-vico na obisk k Juliju Betettu, ki je pred svetovno vojno rad prihajal tja z Dunaja. Ko se je parnik bližal Kraljeviči, sem nenadoma zagledal na obali — Verovška; vendar v prvih trenotkih nisem bil gotov, ali je on, ali ni. Bil je ves spremenjen. Stopim na obalo in res Verovšek me je tudi zagledal ter mi prišel naproti. Njegove prve besede so bile: “Ali me vidiš, kakšen sem? Bolan sem!” Takoj sem se znašel in ga prepričeval, da je takšen, kakor zmerom. “Ne, ne,” mi je ugovarjal, “res sem bolan.” Vendar se je, čeprav bolan še vedno rad šalil. Po poti je nagovarjal neke domače dečke v svoji “madžarščini”.
Ko sva šla z Betettom na kopanje, naju je spremljal tudi Verovšek. Bil je dobre volje in nam. je pripovedoval dovtipe. Tudi jaz sem nekaj šaljivega povedal in to mu je tako ugajalo, da je rekel:	“Tole
pošljem pa takoj v Ljubljano” in si je res zapisal. Med potjo nas je pri hotelu “Zagreb” zapustil in krenil na levo po takrat še mladem gozdičku. Kašljal je. V šali sem ga vprašal, če gre igrat’ “starega Čr-
neta” (Mlinar in njegova hči). Bil je skoro malo užaljen. Dejal mi je: “Ti hudič, se boš zmene norca delal!” Bilo mi je neprijetno in žal. Ko smo drugič napravili isto pot in se je spet od nas poslovil, je pa že sam rekel, da gre “Črneta igrat’.”
Nekoč smo napravili izlet v Cri-kvenico. Med vožnjo nam je Verovšek govoril o svoji bolezni in povedal, ya se je prehladil, ko je igral Falstaffa v Shakespiearjevih “Veselih ženah \vindsorskih”. Govoril je o tem, kako je igralec izpostavljen prehlajenju, ko se mora po končani predstavi hitro preobleči in še vroč in poten zapustiti gledališče, kajti vratar že komaj čaka, da zapre.
Bližal se je konec počitnic in moral sem nazaj vZagreb, kjer sem bil tedaj angažiran, pa sem se šel po. slovit tudi v Kraljevico. Pri slovesu z Verovškom sem imel pred očmi najino prvo srečanje v življenju.. .
....Že se je naš parnik obračal za “vilo Nirvano” (sedanji dom Franje Tavčarjeve) v Bakarski zaliv.... a z Verovškom sva si še
vedno mahala..... mahala... in
i nisem ga videl nikoli več....
Pavel Rasberger.
ZA NAŠE GOSPODINJE
Praktični nasveti
Nekaj o rokavicah
V mrzlih dneh so tudi rokavice prav važen del našega oblačila. Zatorej je potrebno, da jih s primerno pažnjo ohranimo čim delj. Predvsem je potrebno, da so ti rokavice zares prav, ko jih kupuješ, kar je posebno važno pri zimskih rokavicah. Zgodi se, da si kupiš par resnično toplih, mehkih rokavic, pa te v prste tako zebe, da. ti kar otrpnejo. Vzrok za to je skoraj zmeraj ta, da so rokavice premajhne. Zlasti usnjate rokavice, ki se dajo prati, morajo biti čim bolj ohlapne, ker se pri pranju skrčijo.
K negi rokavic spada to, da si pletene in iz blaga narejene roka-
vice večkrat operemo, zakaj, če se tkivo zgosti od prahu in potenja in umazanije, tedaj nič več ne greje. Take rokavice opereš v mlačni’ vodi z milom.
Drugače ravnamo z usnjatimi rokavicami. če so rokavice iz usnja za pranje jih operimo v hladni milnici, in sicer si jih oblecmo, da obdržjo obliko. Potem jih še enkrat operimo v čisti milnici, izprati jih ne smemo nič, ampak jih še vse milnate obesimo, oziroma pripnimo na vrv. Prej še huknemo v rokavičine prste, da se ne spirmejo. Ko so rokavice popolnoma suhe, jih močno zdrgnimo, da se usnje spet zmehča.
Barvaste irhaste rokavice je treba od časa do časa z radirko obdrg-niti in pri tem jih imej na rokah. Nato jih je treba previdno obdrgni-ti s smirkovim papirjem, pri čemer postane usnje na obdrgnjenih krajih spet hrapavo. Za vse usnjate rokavice je to najbolj važno, da niso nikdar zmečkane, ampak da jih lepo nategnemo, ko si jih slečemo, in nategnjene tudi spravimo.
O ptičkih v gajbicah
Večkrat se dogodi, da so naši ptički v gajbicah polni mrčesa, ki jih zajeda. Mrčes odpravimo najlaže, ako na večer, preden ugasnemo luč, pregrnemo gajbico z belim mehkim prtičem. Zjutraj, preden se zdani, odstranimo prtiček in ga potopimo v vročo vodo. Na prtičku opazimo majčkene rdče pičice. To so uši, ki so čez noč zlezle s ptička na prtiček. Gajbice pokrivamo potem tako dolgo, dokler je videti na prtičku še kakšna uška. Ako odstranimo prtiček šele potem, ko se je zdanilo, je prepozno, kajti uške zlezejo spet nazaj na ptička, čim se zdani.
Zelo pripravne za pokončevanje ptičjega mrčesa so tudi votle bezgove palčice, ki jih zataknemo tja, kjer ptiček ponavadi spi. Bolhe se skrijejo čez noč v palčice. Zjutraj palčice zamenjamo. Okužene palčice vtaknemo v vročo pečico ali pa v krop.
Ptičkov nikdar ne izpostavljajmo prehudim sončnim žarkom! Saj je | znano, da se v hudi vročini poljske ptice skrijejo v senco!
«□o:
o
n
©
o
D
o
X0E30I
locaor

soc
30001
Una verdadera fiesta para el paladar. Pueden servirse tal cual salen de la lata o con crema, en cualquier forma son deliciosas.
Las Peras al natural Las Palmas son seleccionadas y perfectamente maduras, conservando todo el exquisito sabor de la fruta fresca.
Haga probar a los suyos, señora, este delicioso postre y dejará a todos contentos.
:obo
o
D
o
o
D
o
o
n
o
II
o
0
o
SO-
!;300I
301
ZA POUK IN ZABAVO
Liverpool, veliko angleško prista-
• v v
msce
Za Londonom je Liverpool največje tržišče britskih otokov. Njegovo pristanišče je širok izliv reke Mersy, ki se ob njegovih bregovih niza dok za dokom, ladjedelnica za ladjedelnico. S priključenimi predmestji in z Birkenheadom na drugi strani reke šteje to trgovsko središče daleč nad milijon prebivalcev. Dva velika predora, eden za železniški promet, drugi, tri kilometre dolg, za pešce in avtomobile, vežeta pod Merseyem Liverpool z Birken-headom, preko reke pa vzdržujejo stalne zveze tucati brodov.
Z vodne strani je videti Liverpool v resnici ameriški, 19 nadstropij visoki nebotičnik Royal Liver Building obvladuje vse mesto, a vladi električne visoke železnice dre vijo neprestano skozi pristaniški predel. Doki se raztezajo v dolžino skoraj deset kilometrov vzdolž desne obale Merseya, okvir jim dajejo stotine skladišč vseh mogočih oblik Y uvozu imajo glavno vlogo bombaž, volna, žito in zmrznjeno meso, a iz Liverpoola gre tudi večji del angleškega izvoza v svet. Zelo živahen promet ima Liverpool zlasti z Zedinjenimi državami in Kanado. Kar se tiče potniškega prometa s Severno Ameriko, zavzema mesto s svojim geografsko izredno ugodnim položajem naravnost mopolski položaj.
Neposredna bližina največjega angleškega središča tekstilne industrije, Lancashirea z Manchestrom, je vzrok, da gre večji del angleškega izvoza tekstilij preko Liverpoola. Pristanišče je z Manchestrom zvezano po prekopu po katerem priplove-jo ladje lahko doo srčja tekstilne metropole. A tudi Liverpool in njegova okolica sta do skrajne mere posuta z velikimi tovarnami, med katerimi je omeniti zlasti železarne, sladkorne tovarne, vrvarne, pivovarne in kemične tovarne.
Sam na sebi ne nudi Liverpool tujcu nobenih znamenitih zgradb. Šele pred dvema letoma so zgradili v njem res ogromno poslopje, in sicer veliko katoliško katedralo, kajti Liverpool je eno izmed redkih središč angleškega katolicizma. Do naših dni sta se protestantizem in katolicizem tu ljuto bojevala, deloma celo krvavo. Irci imajo tu močno naselbino in se trdovratno drže svojega irstva, čeprav so svoj prvotni jezik že davno pozabili.
Liverpoolski delavski predeli so enako prazni in brezupni kakor delavski predeli kakršnih koli evropskih velemest. Kakor v velikih pristaniških mestih, bivata tukaj beda in zločin tesno drug ob drugem. Nasprotje bednih delavskih predelov so predmestja' vil, ki se na severu nadaljujejo prèko Crosbyja. Tu so
stanovanjske četrti bogatih liverpoolskih poslovnih ljudi, bankirjev, trgovcev in rentnikov. Neki lanca-shireski rek pravi: “Zasluži si denar v Manchestru in ga za Liverpoolom trosi.” Malokaterim bo znano, da so bili svoječasno liverpoolski veletrgovci prvi, ki so začeli ia debelo trgovati s sužnji med zirpaduo afriško obalo in severnoameriškimi naselbinami. Stotine mogočnih koncernov v tem mestu se morajo za sedanje bogastvo zahvaliti tisti trgovini s “črno slonovino”.
Tudi to pristanišče je deležno hudih nemških letalskih napadov.
Ana Chrpova
Slov. babica
dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna.
ENTRE RIOS 621
ü. T. 38, Mayo 8182
Angleško vojno pristanišče Portsmouth
Nemška letala večkrat bombardirajo eno najvažnejših angleških pristanišč, to je Portsmouth. To pristanišče je tradicionalna luka angleške domače mornarice ter ima v zgodovini angleškega pomorstva važen delež.
Admiral Nelson in drugi angleški admirali so tukaj vkrcavali vojaštvo za svoje stare lesene ladje. Nekaj milj proti morju se razprostira otok Wight, ki je bil že ponovno cilj nemških napadov. Pred njim leži takisto zgodovinsko znani Spit-head. Tja sta 1. 501. prijadrali dve majhni galeji, katerima je poveljeval Porth in njegova sinova Bied in Maegl. Osnovali so naselbino in jo imenovali Portes Mutha. To je današnji Portsmouth.
Portsmouth je postal v poznejših letih prizorišče mnogih krvavih bojev z ladjami različnih evropskih narodov, ki so hoteli prodreti na britansko otočje. Prvi angleški kralj Alfred, ki je pri Spitheadu uničil Dance. To je bil začetek angleške vojne mornarice.
V	času normanske invazije je kralj Harold v Portsmouthu opremil močno ladjevje. L. 1194 je od tam odjadrala velika in mogočna mornarica pod poveljstvom Riharda Lsvjesrčnega. Odrinila je s sto vojnimi ladjamin proti Sredozemskemu morju na križarski pohod.
V	severnem delu pristanišča stoji ladjedelnica, ki ima najvažnejši vojni arzenal v britskem cesarstvu. Prvi suhi dok te naprave je bil izkopan 1. 1212. Bil je zelo primitiven in. je deloval s pomočjo oseke in plime. Zgrajen pa je bil tako solidno, da ga še danes uporabljajo za popravilo manjših ladij. V primeri s tem “blatnim kanalom” so novi doki pravcata jezera. V njih se lahko popravljajo ladje do 60.000 ton.
Ko se je glas o Portsmouthu razširil po svetu, je postalo pristanišče cilj vseh mogočih napadov. V teku 120 let je bila luka petkrat napadena, porušena in zažgana. Šele 1. 1445. so napočili zanjo mirnejši časi. Za kraljice Elizabete je pomorska sila Anglije zelo narasla in tedaj so bile obnovljene vse utrdbe v Portsmouthu, položen pa je bil tudi temelj za ladjedelnico največjega obsega. Brez Portsmoutha ne bi
bil admiral Nelsop nikoli priboril Angliji pri Trafalgarju gospodstva nad svetovnimi morji. Zdaj prihajajo tudi za to pristanišče s slavno tradicijo časi novih preizkušenj in že bližnja bodočnost bo pokazala, kako je luka pripravljena nanje.
jiavarna m pizenja j
Razna vina — Vsakovrstni li- j kerji in vedno sveže pivo.
,, L	x
• M	.	v	?
Rojakom se priporoča	j
PETER FILIPČIČ
WARNES 2101 esq. Garmendia I
U. T. 59 - 2295
!
La Paternal
Bs. Aires j
RESTAVRACIJA
“PRI ŽIVCU”
kjer boste postreženi z dobrim vinom, pristnim pivom in vedno svežo domačo hrano. Prostori pripravni tudi za svatbe.
Oprava in sobe za prenočišče popolnoma prenovljene Rojakom se priporoča lastnik
EMIL ŽIVEC
Osorio 5085 — La Patemal
Dr. Nicolás Martin j
ODVETNIK	1
i
ZA TRGOVSKE ZADEVE j
Posvetovanje za naročnike Slo- ? venskega lista brezplačno. j
ARENALES 1 3 6 1 }
U. T. 41-3520, Buenos Aires I
Franjo Paternost, Brazil:
Evropska vojna v luči prerokov
VII.
NAPOVED ODNOSNO OPOROKA DR. THEOPHASTUS PARACEL-SUSA, KI SE IMA IZVRŠITI NEKAJ LET PO PROPADU AVSTRO-OGRSKEGA CESARSTVA
Dr. Paracelsus je bil zdravnik-homeopat, i-ojen je bil v Švici leta 1493, prepotoval je vso Evropo in ves bližnji Orijent, ter v starosti 33 let pa je bil pozvan za profesorja me dicine na univerzo v Basel, ki jo je pa dve leti kasneje zapustil ter počel zopet svoje nomadno življenje, večkrat zasledovan in preganjan. V tej dobi je spisal več svojih del, ter končno umrl v Solnogradu (Salz bürg) zastrupljen.
Leta 1541, torej pred 400 leti, je napisal nekako oporoko v latinskem jeziku, ki je nekako prerokovanje in se 'nanaša na sedanji čas, kakor se sam izraža v “oporoki”, da se bo vse to zgodilo “nekaj let po propadu avstro-ogrske monarhije. In čujmo njegovo preroško oporoko :
“ .. .Da me ne bodo pustili v mojem grobu (v Solnogradu), ampak me bodo izkopali in me položili, da bom gledal proti vzhodu. In povem vam: nahajajo se skriti trije veliki zakladi. In sicer eden v Medini, na Furlanskem (gornja Italija), drugi med Švabsko in Bavarsko; ne povem kraja, da preprečim velikih nesreč in prelivanje krvi. In tretji med Španijo in Francijo; in tisti komur so ti zakladi'namenjeni, bodo dosegli tako povišanje, da se jim bode ves svet čudil.
Med zakladom skritim med Švabsko in Bavarsko, nahaja se veliko čudovitih in znamenitih knjig, kakor tudi draguljev neprecenljive vrednosti.
Povem starost tistih, katerim so ti zakladi namenjeni in ki jih bodo našli: starost prvega, ki bo odkril zaklad na Furlanskem, bo 20 let; drugega, ki bo odkril zaklad med Švabsko in Bavarsko, bo 32 let, in tretjega med Španijo in Francijo bo 50 let; in sicer bodo odkrili te zaklade nekaj let potem, ko bo propadlo avstro-ogrsko cesarstvo.” (Nekateri razlagajo te zakiade simbolično, in sicer razdelitev Evrope v tri narodna kraljestva: prvi zaklad na Furlanskem, meja južnih Slovanov, v kraljestvo južnih Slovanov pod 20 letnim kraljem ; drugi zaklad med Švabsko iu Bavarsko združitev nemških dežel pod 32 letnim kraljem; in tretji zaklad med Španijo in Francijo, latinsko (romansko) kraljestvo pod 50 letnim kraljem. Prepustim sedaj dragim čita-teljem, da se sami ukvarjajo s temi zakladi in temi kraljestvi!)
“In zgodilo se bo, da bo ravno ob istem času prišel od Polnoči “rmeni lev”, ki bo naslednik “Orla” in ga nadkrilil. (Ta odstavek se brez-
dvomno nanaša na Nemčijo, ker' “orel” je nemški grb in simbol Nemčije.) Ta “Lev” bo imel v svoji oblasti vso Evropo, ter del Azije in Arktike. Bo dobrega krščanskega prepričanja in vse mu bo šlo dobro. V začetku bo imel veliko dela, da bo polomil kremplje “orlu”, in predno bo do tega prišlo, godile se bodo velike zmešnjave in strašne nesreče bodo prišle čez dežele. Podložniki se bodo do smrti bojevali s svojimi gospodarji; in posledice tega bodo velike revolucije...
“Dobro mišljenje mora iti svojo pot, hudobija pa se mora kaznovati; in ta ne bo preživela... izbruhnil bo velik požar (vojna), ki bo imel za posledice grozne nesreče; toda Bog bo pri pravičnih in jim bo pomagal ... Preostala bo mala peščica pravičnih, ki se bo s časom povečala, da bo sprejeta z velikim spoštovanjem in obudila bo “od mrtvih, kar je bilo mrtvega... ”.
‘ ‘ Sovražniki Kristusovi postali bodo mogočni, in prinesli nam bodo strašno revščino, da bomo mislili, da je vsega konec. In ko bo sovražnik na višku svoje moči in slave, tedaj bo njega in njegove privržence Vse-gamogočni Bog uničil kruto z eno malo četico, ki bo sledila močnemu “Levu” iz Polnoči.
“Tedaj se jih bo veliko izpreobr-nilo in verovali bodo v njegovo ime in v Njegovo Vsemogočnost.
“In kadar bo ta “Lev” prevzel žezlo iz krempljev “Orla”, ga bodd vsi občudovali in mu sledili. In “Lev” bo izvršil velika dela in čudežev; in njegovi podložniki, ki ga še niso poznali, sprejeli ga bodo z velikim veseljem... ”
“Kmalu potem, ko bode odkrit zaklad med Švabsko in Bavarsko, bo postal on (Lev) bogatejši kot dvanajst kraljevstve, ker med zakladom bo našel en dragulj, kj ga ne bo mogel plačati noben cesar.”
“Drugi zaklad med Španijo in Francijo je gotovo tudi velik, toda ta ga bo nadkrilil. Najden bo v trenutku, ko bo “Lev” izšel od Polnoči in odnesel “Orla”; in tedaj se bodo spomnili mene, Theophrasta Paracelsa, kaj sem jaz enkrat bil.”’
“Kadar bo tedaj polnočni “Lev” izvršil svoj pohod in polomil kremplje “Orlu”, tedaj bo vladal povsod mir in sloga; poprej pa bo dal znamenje, da bodo predhodni podložniki naznanili prihod Gospodov.
“Jaz, Theophrastus, vas prosim še nekaj, da ne pripisujte meni nobene pomote, kar jaz prerokujem, kajti jaz ne morem umreti proti božji volji, ampak moram s tem prerokovanjem izpolniti Njegovo voljo”.
“In zakladi in tajnosti skrite, za katere bi moral jaz povedati, ker ti nadkriljujejo druge, in popisati meta j ni kraj, tam kjer je moja naj-višja tajna umetnost, kot prava “preobrazitev rude” (Ta stavek je sto med Švabsko in Bavarsko, oni nekam teman in nerazložljiv, radi tega smemo smatrati te zaklade kot simbolične).
“Vsegamogočni Bog bode s svojo nebeško močjo pokrepil tistega, kdor ga najde; in dal mu bo tudi srečo v zmagah in moč, da bo premagal vse “Zlo” in razširil samo ¡“Dobro”; in ker bode v dobrobit, zato bodo doseženi neobhodno potrebni zakladi z božjo pomočjo, ki
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah.
Atelie MARKO RAD Al J
Facundo Quiroga 13zo
U. T. 22 - 8327 DOCK SUD
je ustvarila svet, in ga more por»r šiti. Tako mi pomagaj Sin in Svet» Duh, pravi Bog, visoko hvaljen na vse veke. Amen. Pisano v Solnegra-du, leta 1541.”
V srednjem veku je več prerokov napovedovalo prihod nekega velikega kralja, princa miru in sprave, zmagovalca Antikrista. Prerokba Paracelsa, daje nekaj luči v tem smislu. Imenuje tega kralja bodočnosti “Rmeni lev” ali samo “Lev”; popisuje ga, kakor da bo prišel iz Polnči, t. j. od Zahoda, da bo dobrega krščanskega mišljenja; da bo imel veliko dela predno bo polomil kremplje nemškemu “Orlu”. Napoveduje, da bo prevzel žezlo “Orla” in da bo dobil tak ugled da se bodo postavili vsi na njegovo stran. Pod njegovo vlado bosta vladna povsod mir in sloga.
Kakor je “orel” simbol Nemčije, tako se tudi razlaga, da je “lev”' simbol Anglije, torej Anglija bo vzela Nemčiji vso moč in oblast, ki jo ima sedaj nad Evropo. In kadar bodo novi podložniki, ki še ne poznajo pravičnosti in miroljublja angleškega “leva”, tega spoznali, ga bodo sprejeli z velikim veseljem kot kralja miru in sloge in vsi se bodo postavili na njegovo stran.
Bodočnost nam bo šele prav pojasnila to čudno prerookvanje odnosno oporoko Doktorja Theophras-stusa Paracelsusa.
(Prihodnjič napovedanje velikega nemškega pesnika Henrika Heine).
ZLATI JUBILEJ “AMERIŠKEGA SLOVENCA”
V nedeljo 30. marca je praznoval “Amerikanski Slovenec”, ki ga urejuje gosp. F. Jerič, petdesetletnico obstoja.
Ob tej priliki je uredništvo lista prejelo nebroj čestitk. Čestitko, lastnoročno pisano je poslal tudi državni predsednik Franklin D. Roosevelt. ' »
Tem čestitkam se pridružuje tudi “Slovenski list” v Buenos Airesu ter želi, da bi “Amerikanski Slovenec”, ta pijonir v Severni Ameriki učakal še več jubilejev.
ZOBOZDRAVNIKA
DRA. S AMOILO Vič de Falicov in
DR. FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
Slovenski stavbenik
| Za načrte, betonske preračune in Firmo,
obrnite se do tehničnega konstruktorja
FRANCA KLANJŠEK Marcos Sastre 4363
Villa Devoto U. T. 50 - 0277
Slov. Babica
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA
Diplomirana na Univerzi v Pragi in v Buenos Airesu Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer LIMA 1217 — BUENOS AIRES U. T. 23 - Buen Orden 3389
? T o vina čevljev
BELTRAM
¡Vsakovrstna izbera čevljev in copat.
IDto. Alvarez 2288 — Paternal
Buenos Aires
j Krojačnica
LEOPOLD UŠAJ
SEDAJ JE ČAS DA KUPITE NAJCENEJŠE!
V ZALOGI IMAM NAJMODERNEJŠE BLAGO. — CENE ZMERNE — POSTREŽBA TOČNA
Obiščite me
GARMENDIA
4947
BS. AIRES
Najlepši kotiček v Argentini.
Nemara misli kdo, da je to v Tigre... Nobenega dvoma ni, da je Delta nekaj prelepega, posebno, kadar se spomladi razpušča sveže zelenje nad stoterimi Vodotoki in kanali, med katerimi se košatijo razkošne vile, skromni domovi, sadno drevje in dolge vrste topolov....
Pa je še lepši del republike skrit aa podnožju veličastnega Tronador-ja 2000 km daleč od Buenos Aire-ua na obalah sinjega jezera Nahuel Huapi.
Tudi tja me je vleklo. Saj sem opal, da bom našel košček naše planinske domovine. Vedel sem pa tudi, da je tam nekaj naših ljudi. Saj mi je pisal Viko Kožuh, da naj se tudi. tja pokažem. Kolikokrat je tudi tukaj med nami bila beseda o tistih krajih, kamor je že tudi marsikoga zanesla pot. Kaj vse je vedel povedati o tistih lepih krajih Silvan Pečenko, ki je svoj čas delal pri gradnji veličastnega hotela “Žau-Žau” (Llao-Llao).
Moj načrt je bi torej tako prikrojen, da bom pogledal tudi tja... čeprav je bilo precej vstran iz mojega pota. Iz comodoro Rivadavia bi namreč mnogo ceneje prišel v gornji Rio Negro, kamor me je pot nujno vodila na obisk do naših rojakov v Cinco Saltosu.
Pa sem želel videti tudi nekaj naravnih lepot v tej deželi in obiskati tudi tam naše rojake.
V nedeljo 12. jan. ob 12. uri sem sedel v pulman in oddrčal čez žalostno pustopoljino čubutsko. Dolga je tista pot. Vse drugače se pelje človek skozi zračne višave. Brzeli smo skozi čredne ograde, preplašili tu čredo ovac, tam kako divjo lamo ali guanaka. Vse naprej skozi žalostno puščo, kjer ni bilo človeškega bivališča. Na 700 km dolgi poti smo dvakrat videli človeško bivališče in se ustavili. Samo postaja cestne oblasti in gostilne samevajo sredi brezmejne pušče.
Po 8 urni vožnji se nam je na obzorju prikazala zelena dolina, koder teče reka Čubut. Pred nami je zaživelo prašno mesto Trele\v, ki je pa kakor obljubljena dežela na koncu žalostne pokrajine skozi katero smo. drveli.
4 ure časa bo do odhoda! Torej
hitro na delo, če najdem kakega rojaka... Trije bratje .Šušmelji menda žive tam in dva Gregoriča... in še nekateri drugi Prvačkovci,... To7 da kdo jih bo našel? Pa mi je uspelo tudi to in sem nekatere dobil in tudi ogledal vzorno kinto Šušme-ljevo.
O pol noči smo spet sedli in haj-di naprej do San Antonio Geste. Spet 350 km pota. Nismo se več brigali za okolico. Malo smo dremali, malo smo spali... pa še bolj zaspani smo prišli ob 8 uri do cilja.
Nato pa na vlak, ki je odbrzel ob 1 1 uri, da pride zvečer ob 8 uri v Bariloche.
In tako je tudi bilo. 640 km je še dolga železna pot do Bariloche. Pa smo drveli, da se je kar kadilo. .. in še kako!
Skozi tožno pokrajino, ki je le redko pokazala kaj svežega zelenja, smo slednjič zavili med gorske strmine in nato ovijali sem in tja, gori in doli, dokler nismo slednjič zdrveli nizdol proti bistri jezerski gladini “Jezera Tigrov”, kakor bi pomenilo po naše “Nahuel Huapi”.
Južno sonce je še blestelo v valovih in nam je jemalo vid. Že se je pomikalo za belo glavo častitljevega Tronadorja.
Izstopili smo.
Kaj pa bo? Sem lovil sapo. Kakor da me je zgrabila burja, ki vleče na svetega Jožefa dan čez rovtarske dole. Vse do kože mi je pritisnila, tako da sem kar takoj presodil, da ne kaže postopati okrog, ker bi mi prišla ta burja skozi kožo in kosti do jeter in žolča...
Našel sem si kmalu stanovanje za tisti večer in navlekel nase vso obleko, kolikor sem jo premogel, da ne bo kaj narobe, nato sem pa name-;nil, da bom pogledal, če kje kakega znanca najdem.
Našel sem ga. Seveda v oštariji!
“Jaz sem Cigoj”... tako se mi je predstayil in kar takoj sem. se domislil, da so mi ga imenovali preje in po spominu na to kar mi je bilo povedano, se nisem čudil, da ga v gostilni najdem...
Bila je že noč; jaz pa truden in lačen in ničesar bolj potreben kot počitka.
Neusmiljeno je tulil veter okrog
vogla, doli nekje je pa pošumevalo , burno jezero.
Bariloche je mlada naselbina. Danes živi tam kakih 5000 ljudi. V času poletja pa se število prebivalstva podvhji in $e'clotok letoviščarjev vsako leto bolj velik.
Kraj, ki je bil do tega stoletja skoro nepoznan, je danes postal ena najbolj privlačnih točk za petično gospodo, ki najde v poletnih mesecih prijeten hlad, čar naravne lepote, razkošje najmodernejših hotelov v tej deželi bodočnosti, kateri se reče “argentinska Švica”.
Kraj v prejšnjih časih ni bil nič imenovan. Silne dalje so ga ločile od rodovitnih in naprednih delov republike. Šele ko je 1934 stekla železnica do tja, je ta kraj začel dobivati svoj sedanji pometi.
1 Pa vendar ima svojo zgodovino.
1 Najprej seveda indijansko. Na bre-! govih številnih jezer so živele številne indijanske družine od bogatega ribolova; na cvetočih travnikih so pasli svoje ovce in goveda; po ne* dostopnih pragozdovih pa so lovili z lokom divje jelene.
Belec ni imel tam kaj iskati. Nihče ni tiščal v deželo, kjer je bila njegova koža na prodaj.
O pač! Tisti, kateri so sprejeli božje naročilo, da naj ponesejo vsem narodom božjo besedo evangeljskega nauka, se niso ustrašili nevarnosti in so tvegali tudi lastno glavo. Bili so to misijonarji, ki so s križem v roki hiteli v tiste divje pokrajine in oznanjali divjakom besedo miru.
Nikjer niso ohranjeni zapiski njihovih junaških apostolskih del. Le v knjigi življenja so ohranjene njihove zasluge in bodo na sodnji dan glasne priče proti onim bogotajcem in brezbožcem, ki so se “otresli verskih predsodkov” in spravili človeštvo v brezkončne stiske sedanjega časa. Oni misijonarji sb šli oznanjati božje kraljestvo in so divje ljudi preobrazili v mirne ribiče in lovce. Moderni brezbožci pa so “ nebeško kraljestvo” prepustili’ vrabcem... Zemeljsko kraljestvo je pa postalo pekel za velikansko večino človeštva....’ zato ker hočejo imeti vso srečo na zemlji tisti, ki so sejalci brezbožnih zmot... Koliko srečnejši so bili skromni indijanski ribiči leta 1672, kateri so v onih skritih krajih izbrali za svojega predsto.j-
nika jezuita Mascardija, kakor pa f so sodobni demokratski narodi, ki si za svoj« poslance in ministre in predsednike izbirajo neverne advokate im kričeče pisarčke,, ki vsem obetajo nebesa rta zefhljf, nato pa vsem kradejo in vse na cedilu puste... ker ne iščejo tega, kako bi pomagali drugim, marveč, kako bi sebi- ustvarili lahko življenje in nebesa na tem svetu, ker jim za one v nacijonalni park.
Danes so tisti kraji razglašeni za večnosti ni nič mar.
Prav na začetku jezera je zrastlo mesto San Carlos, ki je izhodišče v širno gorsko pokrajino in veličastna jezera, ki segajo daleč notri pod snežnike. Tik nad pristaniščem se je naselil Centro Cívico, kjer najdeš vse pisarne in urade. Nikjer ni zapisano, da so si s tistimi zgradbami postavili spomenik... Slovenci. Delo in načrti naših k raških kamnosekov. Ne vem, če je Nabrežinec Lukman vsekal kje svoje ime, ali se bo bralo kje ime Košutovo... in še desetorice drugih, ki so se pozneje razbežali po deželi?... Med Slovenci bo pa ostalo v spominu, da so bili našega naroda sinovi, ki so iskali primeren kamen po skalnatih skladih nad gorskimi jezeri, ki so ga oblikovali in mu vtisnili pečat ljubke domačnosti.
Po cesti drve vozovi; leno se pomikajo v jarem vpreženi voli in željno stezajo jezik po zeleni livadi, ki cvete nad cesto tja gori do gozdnega roba. Pisano cvetje se smehlja v soncu, ki pestuje lahkokrile metuljčke; iz brega nizdol pa skaklja bister potoček...
Mrzli piš prejšnjega večera in zgodnjega jutra je popustil in prijetna toplota je valovila čez bujno rastlinje. Čez blestečo jezersko gladino je božalo sonce strme bregove otoka Viktoria, gosto zaraščenega z nedotaknjenim gozdom. Cesta pa se plazi skozi travnik in gozd in kar odreveniš na žalostnem pogorišču, ki je pred leti postalo spomin poži-galčevega dela. Silni drevesni orjaki so se spremenili v ostro štrleča strašila kot spomin v boju padlih junakov... Ogenj je upepelil tam mogočen gozd.
Tamkaj na naj lepše m mestu cele dežele, na stoku štirih jezer kraljuje mogočni Žau-Žau, najmodernejši
hotel.
Kar naprej je pognal Kožuh svojega konja, skromno čato, ki pa nam je čisto dobro služila in že smo bili sredi veličastnega pragozda silnih drevesnih velikanov.
Tamkaj bi pač človek sedel na rob kraj pota in zasanjal v dni, ki so bili... in v stare spomine, ko sem sedel po mogočno hojo in prisluškoval zvoncem pasoče se živine in kraguljevemu pisku, ki je krožil visoko nad gozdom....
Janez Hladnik.
Cerkveni vestnik
Prvo sv. Obhajilo se bo podelilo v nedeljo 20. aprila na Paternalu Av. del Čampo 1653. Začetek svete maše ob 9 uri. Prvoobhajanci naj bodo na mestu že četrt ure preje.
Sveta maša bo za Leopolda Kralj.
Popoldanska molitev bo na Ave-llanedi, kjer bo birmanski pouk.
27.	aprila maša na Avelianedi za Marijo Cigoj,
Molitve na Paternalu ob 16 uri in
nato pouk za birmance.
V času bridkosti in trpljenja, ki tedne, človek vse bolj doume, kako je zadela našo domovino te zadnje prazno in ničevo je vse tisto, na kar velika večina ljudi stavi vse svoje želje in upe. Na podnožju križa smo premišljevali letošnji veliki teden, da je samo razodeti evangeljski nauk prava resnica, ki nam služi v tolažbo tudi v času bridkosti in trpljenja. Nikar torej, ne bodite brezbrižni temveč vsi rojaki, tudi vi od-rastli, pohitite k spovednici in sklenite mir z Bogom, da boste lahko prejeli v čisto srce sveto obhajilo.
Pridite v čim večjem številu k prelepi prvoobhajilni slovesnosti!
Na velikonočno nedeljo je bila vdeležba na Avelianedi zelo velika. Bil bi dan prevelikega veselja, če bi nas ne tlačila moreča bol skrbi, kaj je z domačimi.
Sveta maša v Santi Rozi je bila
veličastna manifestacija naše vere v vstalega Zveličarja in naše ljubezni do domovine. Prostorna cerkev je bila polna ljudstva. Največ je bilo seveda Slovencev, ki so prihiteli iz vseh strani.
Prelepo so nam zapeli pevci in bi (Nadaljevanje na 8. strani)
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN Nadaljevanje 223
Ubožica, ti se jočeš?
Kaj se ti je zgodilo?
Upam, da te ni nobeden od naših gostov tako razžalil, da bi morala zato jokati?
—	Razžalil? — odgovori ciganka s svojim ugodnim sladkim glasom.
—	Mene lahko tudi pogledi razžalijo. Vsi so me gledali tako izzivalno, pohotno in nesramno, da sem začutila, kako globoko sem padla.
—	Globoko padla? — vzklikne Dora. — Ne, ne, ti nisi globoko padla, kajti kdor je tako lep in tako dražesten kakor ti, obenem pa še nedolžen, ne more globoko pasti!
—• Toda jaz sem samo ciganka!
—	odgovori lepa deklica. — Ali nas ne zaničujejo povsod? Zakaj bi bila jaz izjema?
—	Ljudje zaničujejo samo tiste eigane, — odgovori načelnikova hčerka, — ki so zaslužili zaničevanje.
—	Da, morda ti tako misliš, draga deklica, toda drugi ljudje zaničujejo cigane brez razlike.
To je sicer deloma pravilno, — kajti kdor nima lastnega prebivališča, kdor ni nikjer doma, — kdor se ne peča s koristnim, stalnim delom, ne more in ne sme zahtevati, da ga ljudje spoštujejo.
—	Deklica, — zakliče Dora, -- t); ne govoriš kakor ciganka, — ne, — ne, ti nisi ciganka, to mi dokazujejo tvoje poteze, nedolžnost, ki ti gleda iz oči, — tako ne govori deklica, ki je odrastla med cigani, — tebe je le slučaj privedel med nje. — povej mi, kdo si!
l epa ciganka povesi svoje oči.
Ničesar ni odgovorila.
—	Ah, ti mi ne maraš ničesar povedati o svojem pokoljenju, — reče Dora. — Vem, da nisi ciganka, draga moja, to vidim po tvojem go-
- voru in vedenju.
Dobro, ne bom te več izpraševala. —- Govoriva rajše o drugih stvareh!
Povej mi, lepa ciganka: ali znaš prerokovati kakor druge ciganke? Ali znaš prorokovati bodočnost iz kart ali dlani?
— Znam citati bodočnost, — odvrne lepa ciganska kraljica — in sicer iz pogleda ljudi, njihovih besed in vedenja. Ali ne, lepa Dora, ti ne boš mislila, da lažem in varam kakor druge, ki trdijo, da lahko dvignejo zagrinjalo, s katerim je usmiljeni Bog zakril naše bodoče življenje?
Ne, nobeden človek nima tako j ostrih' oči, da bi lahko videl slu zi temo, ki se razprostira pred nami.
Mi sicer'vemo, kaj se je zgodilo, — čutimo, kar doživljamo, — bodočnosti pa se bojimo!
Toda daj mi svojo roko, draga deklica!
Tako, — hvala ti!
Tvoja roka je mehka in nežna — roka, ki bo gotovo znala milovati svojega ljubljenega moža, — sedaj pa mi pokaži svoje oči!
Oh, kako lepe oči, — krasne ru-jave — zveste oči!
Da, deklica, tebe še čaka srečna , bodočnost, žena pa, ki zna izgladiti gube na čelu ljubljenega moža, mu bo vedno zvesta tovarišica, — sama si bo osnovala svojo srečo in svoj srčni mir.
Danes stopaš v novo življenje, zato sprejmi moje iskrene častitke. Verjami mi, da bo Bog uslišal mojo srčno molitev, da te osreči — to bo storil, čeprav sem samo navadna ciganka !
Dora je dala lepi ciganki svojo roko.
Čutila je topli dotik cigankine roke, nenadoma pa opazi, da se lepa ciganka zopet joče.
Lepa, mlada ciganka je jokala trpko in bolno.
— Ti jokaš — zopet jokaš? — vzklikne načelnikova hči.
—	Oh, pusti me, naj se iz j očem,
—	odgovori ciganka in si obupno pokrije obraz z rokami.
—	Ti si po dolgem času prvo bitje, ki mi je dobro, milo in plemenito, prva oseba, ki ji popolnoma verjamem.
Danes te krasi poročni venec, danes te je tvoj mladi mož popeljal k oltarju, danes je duhovnik blagoslovil vajino zvezo.
Tudi jaz sem nekoč upala, da bom doživela tak dan in že sem se smatrala za srečno zaročenko, že sem slišala zvoniti zvonove, — sedaj pa
—	sedaj sem zopet sam&, brez doma, povsod tujka, -—■ moj ljubljeni pa je daleč, — za vedno sem ga izgubila !
—	Izgubila? — vpraša Dora. — Ali je mrtev?
—	Ne vem! — vzklikne obupno eiganseka kraljica. Vem samo to, da je naju ločila neka mogočna roka, ki mi je namenila strašno usodo. Jaz pa sem ušla smrti le po naključju in naravnost na neki čudežni način.
Taki čudeži pa so zelo redki.
Njega je morda doletela njegova usoda, morda so ga že ubili, —. morda je že davno mrtev in pokopan!
—	Umorjen!
—	Umorjen? — Toda povej mi, ciganka, kdo more biti tako okruten, kdo more storiti tak zločin?
Ciganka se vzravna.
Njen glas je bil sedaj rezek, iz njega je zvenela trpkost in nepomirljivo sovraštvo.
—Kdo je umoril mojega ljubljenega? — vzklikne ona. — Povedala ti bom... Ha, ne smem izdati imena, ker bi bila drugače izgubljena! Toda ubijalka mojega ljubimca se nahaja v najvišjih krogih, na vrhuncu človeške moči, na stopnicah ...
.Ciganka nenadoma utihne.
Ona bolno vzdihne in se zgrudi na svojo klop.
Načelnikova hčerka nežno obja-
me mlado ciganko, ki je začela bridko ihteti!
—	Kako ti je ime? — vpraša ona tiho.
—	Elizabeta.
—	Elizabeta? To ni cigansko ime. To ime potrjuje mojo slutnjo, da si nekoč živela v popolnoma drugih krogih kakor pa sedaj.
—	Verjami mi, Elizabeta, da sem ti prijateljica, povej mi vse! — Morda bi ti lahko pomagala. In če tudi ne morem mnogo zate storiti, ker sem samo slaba žena, ker nisem pametnejša od drugih žen, bom pripovedovala tvojo preteklost svojemu možu. On je dober, moder in plemenit — Vladimir ti bo gotovo pomagal!
-— Meni ne more nihče ptomagati — jaz sem igubljena!
Jaz sem se že naučila na svoje sedanje življenje, — nadaljuje Elizabeta in set rpko nasmehne.
Sedaj potujem s svojimi tovariši po svetu. To neprestano potovanje, to nemirno življenje ugaja moji duši. Tako vsaj pozabljam, da bi tudi jaz lahko imela svoj dom, kjer bi lahko z izvoljencem svojega srca srečno in zadovoljno živela.
Cigani, pri katerih živim, so dobri in plemeniti ljudje. — Oni me spoštujejo in cenijo ter storijo zame vse, kar je v njihovih močeh. Ne, moja usoda se ne bo nikoli več spremenila! — Nikoli!
Sedaj pa, mila deklica, dovoli mi, da te poljubim na čelo, hvala ti za ta pogovor, za katerega sem ti zelo hvaležna!
Dora ponudi Elizabeti svoje čelo na poljub.
Toda v tem trenutku, ko je hotela Elizabeta poljubiti lepo Doro na čelo, se oglasi pred vhodom v uto neki čuden šum. Približevali so se koraki in neki glas je govoril:
—	Tu se mora nahajati! — Res, tukaj je!
—	To je Vladimirjev glas! — se preplaši mlada žena in skoči s klo-
pi. — To je moj mož, gotovo me išče!
170.	POGLAVJE.
Črni dvorec
V neki guberniji, ki je ležala v področju današnje Poljske, je stal stari dvorec baronske družine Re-ninski.
To je bila stara, s stolpi obdana zgradba, ki je nudila zelo slab iz-gled.
Lastnik dvorca je bil baron Pavel Reninski, poljski plemič, približno šestdeset let star, ki se je zelo pozno, povrh pa še dvakrat poročil.
Prva žena mu je porodila dva otroka, sina Gregorja in hčerko Evelino.
Po smrti svoje prve žene, se je baron drugič ožepil. — Toda ta ženitev mu pa ni prinesla sreče.
Njegova druga soproga je bila mlada in izredna lepotica. Spoznal se je z njo, ko se je neko jesen nahajal v dvorcu grofa Alekseja Orlova, brata bivšega Katarininega ljubimca, ki se je sam ubil, ko je videl, kako kruto se mu je carica maščevala.
Po smrti svojega brata Gregorja jo sprejel Aleksej v svojo hišo svojo lepo nečakinjo Fatimo, — Gregor. evo hčerko s Katarir.r. Mlada Fatima ¿e je nahajala sama v hiši s:.-irc “črne Marfe”, ko je ta nekega dne umrla.
Mlada deklica jo je pokopala in nato sama živela v temnem predmestju. Denarja je dovolj našla po omarah stare ciganke. O svojem očetu pa ni ničesar več slišala.
Nekega dne je nenadoma nekdo potrkal na vrata.
Ko je Fatima, ki je bila sedaj že osemnajstletna deklica, odprla vrata, je zagledala nekega visokega, širokega in odličnega gospoda.
—	Ali stanuje tu črna Marfa? — jo je on vprašal.
—	Stanovala je! — mu je odvrnila deklica. — Toda ona je pred nekaj tedni umria.
List izdajata: “SLOVENSKI DOM’’ in KONSOKCIJ
(Nadaljevanje z 7. strani) bila naša srca radostna, če bi naše misli ne težila bridka zavest gorja, ki se je prav v tistih dneh izlilo čez naše domove. Saj so na sam sveti velikonočni teden imeli jok in solze po vseh hišah, zvonovi pa so molčali in prazne so bile cerkve, ker ni bilo mogoče vršiti niti obredov niti hiteti v cerkve. Saj so celo duhovniki morali pograbiti za orožje, da
branijo domovino......Nikdar še ni
imela Slovenija tako žalostne Velike noči.
Ker je bilo pri maši zbrano občinstvo močno mešano, zato je g. kaplan Hladnik spregovoril le v začetku v naših besedah, nato pa je nadaljeval po kasteljansko.
Opozoril je najprej na pomen te slovesnosti. Na žalost se je nameravana zahvalna slovesnost spremenila v gorečo zaupno molitev do Vsemogočnega Gospoda vojnih trum, da naj on vzame v zaščito našega kralja, našo domovino in naj pomaga našemu orožju.
Ta veliki teden smo pač razumeli, da križ ni le okrasek cerkva in krščanskih domov, da ni le znamenje našega odrešenja, temveč je tudi stalen spremljevalec tistih, ki nosimo krščansko ime, ker moramo tudi kar njegovemu trpljenju manjka, mi sami rta sebi dopolnjevati tisto, da bomo tudi mi po križu dosegli vstajenje v srečno večnost. Razumeli smo, da je na vznožju križa človeku dana velika tolažba.
Prav tisti Gospod, ki nas na križu uči trpeti, nas pa tudi uči ljubezni do domovine; ki je tudi jokal tedaj, ko je v duhu videl grozoto razdejanja, katera bo zadela ljubljeni Jeruzalem.
V njegovem imenu torej pošiljamo tudi mi našo molitev k našemu nebeškemu Očetu z gorečo prošnjo, naj milostno pogleda na našo stisko in potrebo.
Zaključena je bila služba božja z zahvalno pesmijo in jugoslovansko himno.
Prisotnih je bilo tudi lepo število Argentincev, ki so bili vidno zadovoljni s to lepo slovesnstjo.
Janez Hladnik.
Tiburcij:
NEKOČ JE ŽIVEL . . .
Nekoč je živel otrok, ki ni imel nikogar na vsem božjem svetu, ne staršev, ki bi ga ljubili, ne sovražnikov, ki bi ga sovražili. Dobri ljudje so skrbeli zanj, da je zrastel v krepkega pastirja. Svoj živ dan je pasel bele ovčice visoko pod skalnatimi vrhovi. Nič prav ni vedel, kaj je sreča in bogastvo, a tudi ne, kaj je nesreča in siromaštvo. Nič prav ni vedel, da je tako ostra meja med zadovoljnostjo in nezadovoljnostjo, kajti njegovo srce ni nikoli hrepenelo po najmanjši stvari. Vse življenje ni imel nobene želje.
Tako se je postaral.
Ko se mu je približala zadnja ura, je legel na zelen mah ter gledal skozi na pol odprte oči. Gledal je znane bele ovčice, ki so se pasle med skalami, in ves ta božji svet okrog njega. Tedaj se je nevidno prikradlo v njegovo srce nekaj novega, čisto nepoznanega. Bila je želja, ki ga je vsega prevzela Vzdihnil je:
“Da bi bil še enkrat otrok, še en-kart mlad... ’ ’
In glej, kakor da je zrasel iz tal, je stal tisti hip ob njegovih nogah starec čudodelnik z dolgo sivo brado. Izpregovoril je:
“Ljudje imajo v življenju mnogo želja, ki se jim res ne izpolnijo vse, a se vendar mnoge uresničijo. Ti pa nisi imel svoj živ dan nobene, le na zadnjo uro ti je srce zahrepenelo po mladosti. Ali bi bilo pravično, če bi se ti še ta edina ne izpolnila?’’
Tako je dejal starec-čudodelnik, pogrnil je umirajočega pastirja s čarobnim prtom in ko se je ta pri priči pogreznil v globok sen, ga je odnesel.
Pastir se je prebudil v čudnem, zares prečudnem svetu, kjer ni bilo ne rojstva in ne smrti. Življenje je poznalo rast in upadanje kakor val sredi morja, le pretrgalo se ni nikoli.
Kako naj vam to povem?
nski ko
Ljudje so rasli najprej tako, kakor rasemo mi. Od dne do dne so bili starejši, najprej otroci, nato odrasli in nazadnje starci. Toda ko so dosegli najvišjo starost, jih ni čakala smrt, temveč se jim je življenje vračalo nazaj' prav po isti poti, kakor je napredovalo. Čas se jim je obrnil, vsak dah so postajali mlajši. Onemogli starčki so se spreminjali v krepke može, nato v zorne mladeniče, igrave otroke in nebogljena deteta, ki so nekega dne zopet krenila starosti naproti.
Povračalo se je eno in isto življenje kakor ‘v začaranem krogu. Kakor rase in gine mesec na nebu.
Kadar so hiteli ljudje proti starosti, kakor hitimo mi, jim je ostajala preteklost vsa živa v spominu, kakor ostaja nam, le bodočnost jim je bila s sedmimi pečati zapečatena knjiga. Kadar pa jim je življenje odtekalo nazaj v mladost, je svetil spomin v njih zavesti vse tja do ranega detinstva. Vedeli so vse, kar jih še čaka, pozabljali pa so sproti vsak dan, vsako uro in vsak hip življenja, kakor hitro so ga preživeli. Življenje od starosti sem je ugašalo v spominu, nanj je padala temna zavesa pozabljenega. Recimo, da je bil takle kopneči človek velik umetnik al učenjak. Kolika škoda zanj! Od njegovega silnega duha in velike učenosti ni ostalo prav nič. Dete v plenicah ni pomnilo ničesar in je moralo začeti živeti znova.
In še to pomislite, da ni bilo nikjer niti trohice trpljenja. Bolezen je bila nepoznana, lahko je bilo živeti. Nihče ni zasajal drevja, oral in sejal, saj se je vse povračalo v večni rasti: iz neznatne klice je zraslo mogočno drevo in iz mogočnega drevesa zopet neznatna klica. Ljudje so samo obirali poljske sadeže in pazili, da ni nihče izril iz zemlje najmanjše koreninice, ne ubil naj-nejznatnejše živalice, ker bi ta za vselej zmanjkala v stvarstvu in bi bil to greh, ki ga ne bi bilo mogoče
tiček
več zabrisati.
Kaj naj bi vam še povedal?
Morda to, da je bilo takšno življenje brez presenečenj, zato enlično in nezanimivo. Ko se je starec pomlajal, je itak videl vse do mladosti, kaj ga še čaka in kaj se ima zgoditi. Vse to je lahko razodel tu di mladini, ki je rasla v obratno smer, proti starosti in ji je bila bodočnost neznana. Da bi ta mladina vendarle doživela tudi kakšno presenečenje in bi ji bilo življenje krat-kočasnejše, so ustanovili zanjo posebno šolo nevednosti. Obiskovali so jo vsi otroci, da bi ostali čim bolj nevedni. Tu so se igrali sami zase, irčitelji pa so pazili, da jih" prav gotovo nič ne nauče in jih tudi niso pustili med orasle, od katerih bi zvedeli lahko kaj takega, kar bi jih že vnaprej pripravilo za jutrajšni ■dan.
Poglejte, v takemle svetu se je znašel naš umirajoči pastir. Seveda ni umrl, ampak so se mu začele vračati moči, od dne do dne je postajal mlajši. Postal je čisto mlad, otrok, potem zopet star in zopet mlad. Sedemkrat je živel od detinstva do sive starosti in prav tolikokrat od sive starosti do detinstva. Ker ni bil iz tega prečudnega sveta, mu je ostal spomin v obeh smereh življenja, zapomnil si je bil vsak hip in vedel za vse, kar se je in kar se bo zgodilo.
Mari mislite, da se človek ne naveliča vedno ene in iste poti, če mora brez konca in kraja postopati sem in tja po njej, da pozna že vsak kamen na njej in vsako najtanjšo bilko ob njej? Tudi naš pastir se je naveličal življenja, ki je bilo podobno takšnemu tavanju sem in tja po poti. Ko je preživljal že osmo mladost, je ležal nekoč na mehki travi. Gledal je bele oblake na nebu in razmišljal:
“Pred davnim, davnim časom se je porodila v mojem srcu želja, edina v življenju. Mar bi ne bilo bolje,
da se ni porodila? Ostal bi bil na prvem svetu in v miru umrl.’’
Koma jje izgovoril, že je stal ob njegovih nogah starec-čudodelnik z dolgo sivo brado. Dejal je:
“Cul sem, kako je govorilo tvoje srce. Odreklo se je edini želji, ki jo je imelo nekoč. Ali bi bilo prav, če ne bi bilo uslišano?’’
Tako je govoril starec-čudodelnik, pokril pastirja s čarobnim prtom, da je pri tisti priči zaspal nato ga odnesel nazaj na naš svet.
In kaj se je tu zgodilo z njim? Nič prav vam ne vem povedati. Če je živel tu še poslednjič Ro pozne starosti, se mu je utegnilo pripetiti marsikaj. Morda je razlagal ljudem, kod in kako je živel, pa so ga spoznali za norca ter ga vtaknili v blaznico. Ker je videl naprej, kar se ima zgoditi, je morda napovedal kaj takega, kar se je pozneje res zgodilo, pa so ga zato dvignili na oltar kot preroka. Če pa je bil pameten, se je tudi na našem svetir dolgočasil kakor na onem, pustil je ljudi na miru in jim ni niti pripovedoval svoje štorije.
OSKAR ŽIVEC DESETLETNIK
V nedeljo 6. aprila je obhaja! Oskar Živec, sina našega restavra-terja na Paternalu 10 letnico svojega rojstva. Da mu bo ta dan v čim-lepšem spominu, kakor tudi dru-
gim njegovim sovrstnikom in tovarišicam, jih je tega dne povabil na prigrizek. — Zbrani so bili kakor nam kaže slika: njegov bratec lvarl-ček, sestrična Diana Okroglic, bratranec Albert Živec, Boris Ličen, Irena Vidmar, Lakner Anica in Milka, Ida Pečenko ter Aldo Milič in seveda naš slavljenec Oskar.
—	Kako pa ti je ime, otrok moj? — jo je vprašal elegantni tuji gospod.
—• Fatima mi je ime!
—	Ti si torej Fatima, — je rekel prišlec in stopil v sobo. — Jaz sem grof Aleksej Orlov, brat tvojega očeta.
—	Moj oče se zame sploh ne briga! — mu odvrne nevoljno mlada deklica. — Že dolgo je od tega, odkar je bil zadnjič v tej predmestni hiši.
___ Fatima, tvoj nesrečni oče ne
more več priti, — ji je odgovoril grof Aleksej, — Tvoj oče je umrl!
Tako je Fatima zvedela za smrt svojega očeta. Takoj je bila sporazumna, ko ji je stric predložil, naj gre z njim v njegovo hišo in naj ostane pri njemu.
Tu se je seznanil z njo baron Re-ninski in se takoj zaljubil v lepo, mlado deklico. Ponudil ji je svojo roko.
Ker je bil baron izredno bogat, je Fatima kmalu privolila. Tako je že v kratkem postala ugledna in zelo bogata baronica Iieninski.
Njen stari mož je bil popolnoma v njenih rokah.
Fatima je bila ponosna, obenem pa sebična in je zelo rada gospodarila in ukazovala. To je podedovala od svojega očeta, pa tudi od svoje matere, ki je sicer ni poznala, ker ni vedela, da je Katarinina hčerka.
Ljubila je bučne zabave in velike družbe, neprestano je vabila goste v dvorec in vsakdo je lahko opazil, da je gotove osebe še posebno odlikovala.
O njeni zakonski zvestobi so krožile najrazličnejše govorice. Ko je lepa Fatima porodila otroka, so ljudje govorili, da baron ni njegov oče.
Toda baronica se ni brigala ni ozirala na govorice škodoželjnih ljudi.
Otrok iz prvega zakona ni nikoli ljubila. Napram njima je bila po-
polnoma ravnodušna in se ni brigala za njuno vzgojo.
Ko je pozneje še sama porodila sina, se je spremenila njena ravnodušnost napram baronovima otrokoma iz prvega zakona v pravo sovraštvo. Njen pastorek Gregor je bil naslednik imena in premoženja, to pa je bilo za ponosno ženo neznosno.
Razen tega pa sta otroka tudi z materine strani podedovala veliko premoženje.
Baron je ljubil svoja otroka iz prvega zakona, vedno se je z ljubeznijo spominjal svoje prve žene, do sina svoje druge žene pa ni čutil nobene posebne ljubezni.
Med gosti, ki so večkrat zahajali v dvorec, se je nahajal tudi neki mladi poljski pdemič, Julijan San-derski po imenu.
To je bil propadel plemič, pustolovec, ki je živel samo na tuji račun. Njegov značaj je bil lokav in rafiniran in se ni strašil nobenega dela, samo če je imel od tega kako korist.
Baronica Fatima ga je poznala že pred svojo poroko.
Večkrat mu je pomagala, dajala mu je denarja in ko je pozneje postala baronova žena, ga je neprestano vabila v svoj dvorec.
Fatima je bila njegova ljubica in njen mali sin Rodion ni bil baronov, temveč njegov otrok.
Baron se na tega prijatelja svoje žene sploh ni oziral. Preziral ga je, sovražil ga je, ker je vedel, kako razmerje vlada med njim in baronico.
Kako je bilo torej mogoče, da je stari baron vse to mirno prenašal?
Starec je bil bolan.
Ni imel več močne volje in odločnosti.
Sedaj namreč ni bil več tako odločen kakor nekoč, ni se več mogel boriti proti mlajšim in močnejšim.
Razen tega se ga je še pred pol leta lotila neka živčna bolezen, ki
ga je priklenila na posteljo.
Fatima je motrila to spremembo na svojemu možu zelo pozorno in z zadovoljstvom.
—	Kaj bo, če umre? —- se je večkrat spraševala, ko je opazovala bledi obraz svojega bolanega soproga. — Ni še sestavil oporoke! Toda zakaj ne? Samo zato ne, ker me ne ceni več, ker sva se preveč odtujila.
Na vsak način je dejstvo, da ni bilo oporoke, rešilo zaenkrat baronovo življenje. Kajti če bi baron azpisal svoje premoženje Fatimi, se ona ne bi več brigala za njegovo zdravje, medtem ko mu je sedaj skrbno stregla.
Julijan je premišljeval, kako bi vse uredil po svoji in svoje ljubice želji.
—	Potrpiva, draga prijateljica, — je dejal Fatimi, le, — upajva, da bova našla pravo pot, ki naju bo privedla k cilju.
Baronica, ki se je s svojim prijateljem pogovarjala, težko vzdihne.
—- Oh, to je slaba tolažba, — reče ona — to večno upanje slabi dušo, čas mineva, prepad med menoj in mojim soprogom postaja vedno večji, nimam upanja, da se bo obrnilo na boljše.
Ona vstane in se razburjeno sprehaja po sobi.
Zdajci stopi pred njega.
—	Spomni se najinega malega Rodiona, — reče ona, — ali si pozabil, da je tvoj sin?
—	Pomii-i se, Fatima, — ji odvrne Julijan. — Ti veš, da bom zate in najinega otroka vse storil! Nobene prilike ne bom opustil, vse bom poskusil, da postane ta dvorec z vsem svojim imetjem naš.
Fatima se trpko nasmeji.
—	Ti pozabljaš, da je moj sin otrok iz drugega zakona, — reče ona. — Oni prokleti Gregor bo dedič, tega ne more nihče več preprečiti !
Julijan se zaničljivo nasmeji.
—	Ali misliš, da res? — vpraša
on. — Haha, jaz pa drugače mislim. Nastala bo borba na življenje in smrt, otroka tvojega moža iz prvega zakona morava odstraniti, — živa ali mrtva!
V sobi je zavladala tišina.
Fatima je gledala s široko odprtimi očmi svojega zaveznika.
—	Kar sem sedaj dejal, bom izvršil, — nadaljuje Julijan mračno.
—	Povej mi, kaj nameravaš, — vpraša tiho Fatima. — Povej mi, kake načrte imaš?
—	Najina prva naloga je, da odstraniva iz tega dvorca vse nepotrebne priče. Z drugimi besedami, odstraniti morava Gregorja in Evelino, — reče Julijan po kratkem odmoru. — Gregor naj gre v šolo v Moskvo. Evelino pa bomo poslali v kak penzionat. — Ko ne bosta več tu, bova imela dovolj priložnosti, da izvršiva svoje načrte.
Baronica ga je pazljivo poslušala.
—	Strinjam se, — reče ona, — otroka morata brezpogojno odtod. Vem, da ju je moj mož že prej nameraval poslati v Moskvo. Z njegovo boleznijo pa se je marsikaj spremenilo.
—	Sedaj je februar, — nadaljuje on, — v kratkem bova poslala
[ Gregorja in Evelino v Moskvo.
Silovit vihar strese visoka okna.
Oba umolkneta.
Fatima se je prestrašila in pogledala Julijana, ki se je porogljivo smehljal.
—	Zakaj se bojiva? — vpraša on. — Menda nisva bojazljivca? — Jaz ne poznam strahu, kajti če se bova bala, ne bova nikoli dospela na cilj!
Istega dne je našel Julijan v bližini dvorca nekgga človeka, ki ga je takoj spoznal.
To je bil bivši baronov gozdar, Detlov po imenu, ki ga je baron odpustil, ker so ga osumili, da je ubil neko ženo in jo pahnil v prepad.
Ta človek je bil že po naravi su-
rovina in ni nikomur mogel pogledati v oči. Vsak poznavalec ljudi je v njemu takoj spoznal lopova.
Sedaj se je Jdatil okrog dvorca.
Ko je Detlov zagledal Julijana, obstoji.
Človek bi mislil, da bo Julijan takoj planil na potepuha da ga bo zgrabil in odvedel v dvotec. Toda to se ni zgodilo. Julijan se mu je mirno približal, potepuh pa mu je dejal z ironičnim smehljajem:
—	Ah, vi ste, gospod Julijan! Veseli me, že dolgo vas nisem videl. Spominjate se one noči, ko...
—. Tiho, molčite, — ga prekine Julijan. — To je minilo, o tem nočem več govoriti, ali ste me razumeli?
—	Molčal bi, toda ljudje me sumijo, — mislijo, da sem jaz takrat izvršil. . .
Julijan ga ostro pogleda.
Obraz se mu zmrači, nato pa reče:
—- Ljudje naj blebečejo, kar hočejo. To mi je vseeno in tudi vam naj bo ravnodušno.
Oba se napotita dalje.
Julijan se je plaho ogledoval, če ni morda kdo v bližini. Toda daleč na okrog ni bilo žive duše..
Pred nekim gostim grmovjem se Julijan ustavi.
—	Kje se nahajate ponoči? — vpraša potepuha.
—	Sedaj tukaj, sedaj tam, — odgovori Detlov.
—	To je neugodno življenje, — reče Julijan, — tako ne sme več biti. Preganjali vas bodo in kakor slišim, je podvzel baron potrebne korake, da vas stori neškodljivega.
—• Vrag ga naj vzame, — zakriči jezno Detlov. — Oh, če bi vedeli, kako ga sovražim! Odpustil me je samo zato, ker je sumil, da sem ubil ono ženo.
—	To je bilo res krivično, — reče Julijan.
(Dalje prihodnjič)