564
To je nujna zahteva, ki jo stavi na pisatelja sinkroni-stični red, ki popisuje v njem življenje Gospodovo. Vsa razlaga kaže, da jo je pisal velik psiholog; verske resnice razlaga dogmatično popolnoma jasno, razumljivo, socialnih vprašanj se dotika tuintam in pojasnuje njihovo zvezo s takratnimi razmerami, a pri nastopu raznih oseb ne pozabi nikdar na psihološki moment. Krasno psihološko obdeluje Petrov padec (Primerjaj str. 521. in 558). Čitaj Zgodbe, in čudil se boš, kako globoko je prodrl razlagavec v duše posameznih oseb. Poleg globokega teološkega, filozofskega in psihološkega znanja, ki se kaže iz vse knjige, je zadel razlagavec pravo posebno s tem, da je vsa razlaga v ozki medsebojni zvezi; ob vsaki priliki opozori čita-telja na kak prejšnji dogodek, ki je s pričujočim v zvezi. Enotno in prijetno čitanje razlage pospešuje razlagavec posebno s tem, da razlage raznih eerkvenih očetov in eksegetov strne v lepo celoto. To daje delu
FOT. P. METOD  SCHNEDITZ
BELJAK POZIMI
preglednost in priljubi knjigo bravcu. Jezikovne posebnosti, ki se nahajajo tupatam, so večinoma dobre. Pri čitanju razlage moti to, ker ima razdelitev evangelj-skega odstavka v vrste pri razlagi pač zaznamovano, pri evangeljskem besedilu pa ne. (Gl. str. 522. nasl.!) Vsa Krekova razlaga Zgodb pa zveni v živahni navdušenosti.                                                               T. K.
Pamet in vera. III. zvezek. Slovenskemu narodu v potrditev njegove veie spisal J. M. S e i ge r s chmied. Izdala in založila „Družba sv. Mohorja" v Celovcu 1907. — V novejšem času odmeva vedno glasneje klic: Proč s cerkvijo, proč s cerkveno auktoriteto, stran z raznimi bajkami, ki jih uči katoliška vera! Bolj in bolj narašča število onih, ki stopajo med slovensko ljudstvo in mu skušajo iztrgati z zvijačnini frazami, z omam-ljivimi besedami iz srca katoliško vero. Koristnega in hvalevrednega dela se je zato lotil pisatelj te knjižice, ki nam podaja z njo že tretji zvezek   svoje   poljudne
apologije. — Dvojen namen je vodil pisatelja pri spisovanju knjige: dokazati na kolikor mogoče preprost način, da verske resnice, ki jih uči sv. cerkev, niso v nikakem nasprotju z zdravim razumom, obenem pa podati čitatelju na podlagi teh z razumom potrjenih resnic nekaj praktiških navodil k vzornemu krščanskemu življenju. Knjižica je namenjena predvsem preprostemu ljudstvu, zato si prizadeva pisatelj obdržati skozinskoz ton poljudnega pripovedovanja. To ni lahko delo, vendar se mu je z malo izjemami dobro posrečilo. Po večini bo tudi neuk čitatelj lahko sledil logičnemu pripovedovanju. Med pripovedovanje je vpletenih več mičnih anekdot in izrekov učenih mož; tudi lepo število citatov iz sv. pisma krasi knjigo. Malo verjetne dogodbice, kakor: O nekem kralju se pripoveduje . . ., o nekem možu se pripoveduje . . . , naj bi pisatelj rajši izpustil. Ponekod je v svoji natančnosti postal preobširen ; to ni knjigi v korist. Pisatelj mora gledati, da ima tisti, ki knjigo čita, vedno jasen pregled čez to, o čemer se obravnava ; preveliko število zgledov in citatov ga bo le motilo. Non multa, sed multum ! Kar se tiče citatov, bi bilo pri navajanju virov želeti večje točnosti.                                                    —j —j
Življenja trnjeva pot. Resnična zgodba iz polu-preteklega časa. Spisal Josip Kostanjevec. Izdala „Družba sv. Mohorja" v Celovcu. 1907. Kostanjevec ima že trnjevo pisateljsko pot za seboj. Zato je prav, da o njem izgovorimo jasno besedo, morebiti bo koristilo njemu in drugim. — Povesti, kakor so Kostanjevčeve, ima svetovna beletristika toliko, kakor na spomlad rodovitna njiva plevela. V vsakem družinskem listu jih najdeš — majhne epigone, ki nimajo samonikle moči, da bi klesali ideje v umetniško obliko. Nagibajo se zdaj tej, zdaj oni struji. To se pravi, pišejo vedno tako, kakor zahteva publikum. — Za Matico umazane »Spomine Ignacija Brumna", za Mohorjane pobožno „Življenja trnjevo pot." Nimajo sile, da bi potegnili občinstvo za seboj, narobe, občinstvo jih vodi, kamor mu volja. In oni pišejo s čudovito potrpežljivostjo ganljive povesti, katerih najlepša lastnost je ta, da na tretji ali četrti strani že uganeš vsebino vseh naslednjih dolgoveznih poglavij. — Tak je Kostanjevec, taka tudi njegova resnična zgodba". Da bi svojim junakom živo začrtal značaje, da bi po teh značajih razvil verojetno dejanje, - čemu to? Na naslovno stran zapiše: ,,Resnična zgodba" in dobi odvezo za vse grehe svojega peresa. Za ljudstvo piše povest ljudskega življenja, pa ljudske krvi ne pozna. Nikjer v domovini ne najdemo tako medlih značajev, kakor je njegov junak Anton Stanič. Pa tudi nikoli v božjih vekih se niso veliki dogodki vršili slučajno, samo v povestih se to godi že odkar je človeštvo iznašlo alfabet. Anton Stanič se sprijazni na sejmu s svojim stricem, dobi od njega 250 gld., nato gresta domov. Stric se na poti slučajno spotakne, pade na nos. Anton Stanič ga prične brisati in pri tem kane slučajno kaplja krvi na njegovo srajco. Nato kreneta vsak proti svojemu domu. Strica na poti ustreli hudobna roka, in sam pade na nečaka, ki je obsojen v smrt na vešalih, nato pomiloščen od cesarja. Čez mnogo let se hudodelec skesa in sam obtoži pri sodišču, kjer ga zadene kap, Anton Stanič se pa vrne k svoji zaročenki in živi z njo srečno do konca dni. — Tak je malo izvirni razvoj povesti, brez žive motivacije posameznih dogodkov in brez ognja v pripovedovanju. Dialogi   so   vodeni;   le  tuintam   nas   nekoliko   ogreje