POCITNIŠKOBRANJE DSC08612.JPG DSC08588.JPG OŠ MATIJE COPA KRANJ Andrej_5_a.jpg DSC08490.JPG Domišljija je zacetek ustvarjanja. Domišljaš si, kar si želiš, DSC08462.JPG DSC08489.JPG stolpi.jpg risba_2.jpg želiš si, kar si domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hoceš. DSC08620.JPG vaje.jpg (G. B. Shaw) CAROVNIŠKA VOTLINA Nekoc je pastircek zašel v gozd. Taval je po gozdu in prišel do studencka. Na zeleni travici obstudencku je videl ubogo ribico, ki se je nemocno premetavala, da bi našla pot nazaj v vodo. Pastircku se je ribica zasmilila. Prijel jo je in položil revico v vodo, a osuplo je obstal, ko je videl, da se je ribica v tistem trenutku spremenila v star zemljevid. Pobral ga je in šel s prstom po oznacenih poteh. DSC08370.JPG DSC08369.JPG DSC08534.JPG DSC08466.JPG DSC08535.JPG DSC08467.JPG DSC08505.JPG DSC08504.JPG DSC08512.JPG DSC08492.JPG DSC08461.JPG DSC08541.JPG DSC08478.JPG DSC08476.JPG DSC08540.JPG DSC08479.JPG DSC08539.JPG DSC08495.JPG DSC08599.JPG Znašel se je v tuji deželi. Hodil je dvanajst dni in dvanajst noci in prišel je do velike votline. Ker je bil zelo utrujen, se je skril za skalo v votlini. Cez tri minute so v jamo prišli hudobni carovniki. Decka je postalo zelo strah in ni mogel zaspati. Zato je prisluškoval, kaj se bodo pogovarjali carovniki. Vsi hudobneži so se spravili v postelje. Cez cas pa je prvi carovnik rekel, da je na stekleni gori veliko jajce in ce koga s tem jajcem poškropiš, se v trenutku v nekaj spremeni. Potem je drugi carovnik povedal, da je v deveti deželi cudežna roža, ki pozdravi vse bolezni, a cuva jo zmaj, ki ga premagaš le z mecem, ki ga dobiš pod hrastom. Tretji carovnik je dodal, da je v sedmi deželi želva in ce jo poškropiš s cudežnim jajcem, se bo spremenila v cudežni kovcek, ki izpolni vse želje. Vsi carovniki so zaspali. Decek je tiho zapustil votlino in se odpravil na stekleno goro. Hodil je sedem dni in noci ter koncno prišel do velikega gnezda. V njem je res pocivalo cudežno jajce. Decek ga je vzel, potem pa je stekel z gore. Jajce si je dal v žep in odšel dalje. Hodil je tri leta in koncno prispel v deveto deželo. Zagledal je hrast in ob njem zacel kopati. Kmalu je našel mec in se odpravil k zmaju. Ko je zmaj zagledal mec, je prestrašeno razprl krila in zletel v širni svet. Decek se je napotil k roži, ki je tam rastla. Previdno jo je odtrgal.Spetje hodil sedem dni in noci, da je prišel v sedmo deželo. Tam je zagledal veliko želvo, ki je hodila sem ter tja. Decek je razbil jajce in vsa tekocina v njem je brizgnila na želvo. Ta se je v hipu spremenila v cudežni kovcek. DSC08497.JPG DSC08515.JPG DSC08472.JPG DSC08473.JPG DSC08536.JPG DSC08600.JPG DSC08494.JPG DSC08589.JPG DSC08537.JPG DSC08623.JPG DSC08487.JPG DSC08491.JPG DSC08604.JPG DSC08523.JPG DSC08469.JPG vaza.jpg vaza_1.jpg vaza_2.jpg Decek je vzel kovcek in zdravilno rožo in si zaželel, da bi bil pri ocetu. In to se je tudi zgodilo. Ocetu je povedal vse, karje doživel. Potem si je decek zaželel, da bi bila oba z ocetom srecna. Želja se jima je izpolnila. Decek in oce sta srecno in zdravo živela do konca svojih dni. META PENEŠ,4. B O PASTIRCKU S CUDEŽI (NADALJEVANJE PRAVLJICE) N ekoc je pastircek zašel v gozd. Taval je po gozdu in prišel do studencka. Na zeleni travici ob studencku je videl ubogo ribico, ki se je nemocno premetavala, da bi našla pot nazaj v vodo. Pastircku se je ribica zasmilila. Prijel jo je in položil revico v vodo, a osuplo je obstal, ko je videl, da se je ribica spremenila v velikana, ki ga je odpeljal v svoj dom na grad. V velikanovih rokah je pastircek zaspal. Zbudil se je v grajski postelji, ob katerije stal velikan. Predstavil se je pastircku in rekel, da je grad velik 12 kilometrov, 12 metrov in 12 decimetrov. Pastircek in velikan sta se spoprijateljila. Ampak pastircek se je samo delal, da je njegov prijatelj in mu je kmalu zbežal. Hodil je po svetu, ko je v daljavi zagledal modro piko. Stekel je tja. Bila je cudežna cvetlica. Pastircek ni vedel kaj naj naredi z njo, zato jo je dal v žep. Cez sedem minut je pastircku nekaj zadišalo in spomnil se je na cvetlico. Vzel jo je iz žepa. Na njej je pisalo, da mu bo izpolnila eno željo. Pastircek si je zaželel pravega prijatelja. In res ga je dobil. Vrnil se je na grad, saj je spoznal, da je velikan njegov pravi prijatelj. Tako sta se pastircek in velikan igrala vse dni in vse noci srecno do konca svojih dni. JAKOB PERKO, 4.B P astircku se je ribica zasmilila.Prijel jo je in položil revico v vodo, a osuplo je obstal, ko je videl, da se je ribica v tistem trenutku spremenila v morsko kraljicno, ki je bila v resnici morska deklica.Vprašala ga je, kaj hoce v zameno za dobro dejanje. Ampak pastircek ni odgovoril. Zato mu jemorska kraljicna dala pišcal in mu rekla, naj nanjo zaigra takrat, ko bo v težavah. Nato je odplavala. V kraljestvu pa je ravno takrat kralj iskal snubca za svojo princesko. Pastircek je bil preprican, da lahko dobi kraljicno. Zato je šel na dvor in prosil za njeno roko. Kralj je mislil, da bo pocil od smeha, ko je pomislil, da bi se princesa porocila z navadnim pastirjem. Zato kralj ni dal pastirju princese za ženo. Ves žalosten je šel pastir skozi gozd. Iz torbe je vzel pišcal in zaigral nanjo. Prikazala se je morska kraljicna. Pastir jo je vprašal, ce bi se porocila z njim. Morska kraljicna je od srece poskakovala iz vode, pri tem pa ji je izpadlo sedem lusk. Morska kraljicna se je spremenila v prelepo deklico. Imela je obleceno svilnato obleko, na njej pa so bili lepi modri morski smaragdi. S pastirjem sta si zgradila grad in srecno živela do konca svojih dni. EVA VALENCIC, 4.B T edaj jo je kraljevic vzel za ženo, zakaj vedel je, da ima pravo pravcato kraljicno. Poroka je trajala sedem dni in sedem noci. Kraljevic in kraljicna sta na koncu poroke zaplesala. Naslednji dan sta odšla živet na grad v sosednjo deželo. Tam pa je živela carovnica. Kraljevic in kraljicna sta dobila tri hcere, ki so imele vse zlate lase, zlato obleko in zlate ceveljcke. Nekega dne je šla kraljicna z najmlajšo hcerjo na sprehod. Znocilo se je. Kraljicna in najmlajši hci sta šli v votlino in zaspali. Noc je bila hladna. Sredi noci je kraljicno ukradla carovnica. Zjutraj je zraven najmlajše hcere ležal cudežni prstan. Ta ji je uresnicil tri želje. Najmlajša hci si je zaželela, da bi bila pri mami in želja se ji je uresnicila. Potem si je zaželela,da bi zmaj pojedel carovnico. To se je tudi zgodilo. Potem si je zaželela, da bi bila pri ocetu in sestrah. Oce in sestrice so se jo razveselili. Najmlajša hci je bila nagrajena, ker je rešila mamo. Za nagrado je dobila zlato krono. Carovnica je bila premagana in živeli so srecno do konca svojih dni. TARA VEHAR,4.A ZLATA PTICA Medved se obrne in pravi: »Le pocakaj, še slabo se ti bo godilo.« Zarenci in odide. Ko se je najstarejši sin najedel, je šel dalje. Med potjo je srecal neko malo ženico in jo vprašal, ce mu lahko pove, kje je zlata ptica. Ženica mu je odgovorila, da ve, kje je zlata ptica, a mu to pove samo, ce ji prinese medvedjo kožo. Najstarejši je zajahal svojega konja in šel v gozd po medvedjo kožo. Med potjo so ga ujele neke coprnice. Odpeljale so ga k sebi domov in mu rekle, da mora postati coprnik. Najstarejši sin je tako postal coprnik. Potem je kralj zaskrbljeno poslal na pot srednjega sina. Ta je šel po isti stezi kot najstarejši. In ker je postal že zelo utrujen, se je usedel na tla in zacel jesti. Takrat je prišel k njemu isti medved kot pri starejšem bratu in mu rekel, ce mu lahko da kaj za jesti. A srednji brat mu je rekel, da ima dovolj hrane v gozdu. Medved se obrne in pravi: »Le pocakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenci in odide. Ko se je srednji brat najedel, je šel iskat zlato ptico. Tudi njega so med potjo ujele coprnice in mu rekle, da mora postati coprnik. In res je postal coprnik. Kralj je bil že zelo zaskrbljen. Na pot je poslal še najmlajšega sina. Tudi on je šel po isti poti kot njegova dva brata. In ker je postal že zelo lacen, je sedel na tla in zacel jesti. Zopet se je prikazal medved in ga prosil, ce mu da kaj za jesti. In ker je bil najmlajši brat zelo dobrega srca, mu je dal hrano. Medved je jedel in jedel. Zmanjkalo je hrane, a medved je bil še vedno zelo lacen, zato ga je vprašal, ce mu sme pojesti še konja. Dodal je, da ve, kaj išce in ga lahko odpelje k zlati ptici. Najmlajši brat mu je dal konja. Medved ga je pojedel in najmlajšega sina odpeljal k zlati ptici. A najprej mu je dal kljuc in mu rekel, da mora takoj, ko pride v jamo, vzeti prvega ptica. In res! Ko sta prišla v jamo, je najmlajši brat zagledal najlepšo zlato ptico. Vzel jo je in šel domov. Med potjo je zagledal dva coprnika in ju vprašal, kaj delata. Potem je spoznal, da sta to njegova brata in skupaj so odšli domov. Ko so se vsi vrnili domov, je oce najstarejšega in srednjega sinaokregal. Najmlajši pa je bil nagrajen in je postal kralj. TAMARA MAKSIMOVIC, 4. A Medved se obrne in pravi: »Le pocakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenci in odide. Tako je najstarejši sin šel naprej. Srecal je roparje. Oropali so ga in ga odpeljali v njihov brlog. Moral jim je pomagati ropat. Tako se je zgodilo tudi srednjemu sinu. Tudi ta je postal ropar. Potem je na pot odšel še najmlajši sin. Tudi njega so roparji srecali. A so se bali medveda, ki ga je jahal najmlajši sin. Šel je naprej. Srecal je coprnika. Ta mu je dejal, da ga spusti naprej, ce mu pove, kje so roparji. Povedal mu je in coprnik ga je spustil naprej. Coprnik pa mu je v zahvalo dal carobni prstan, ki mu bo izpolnil tri želje, ce ga bo trikrat zavrtel okoli prsta. Nekega dne si je najmlajši sin zaželel, da bi bil na morju pri morski deklici. Spomnil se je carobnega prstana in ga trikrat zavrtel. In kot bi mignil, je bil tam in morska deklica je v roki držala zlato ptico. Deklico je takoj vzljubil in se porocil z njo. In živela sta srecno do konca svojih dni, ce že nista umrla. PATRICIJA KVEDER, 4. A BOGATI BERAC Nekoc pred davnimi leti je v neki deželi živel berac. V vasi ga ni nihce maral, zato se je odpravil po svetu. Ko je prišel v gozd, je opazil neko dekle, ki je nabiralo dracje. Vprašal jo je, ce potrebuje pomoc, ona pa mu je jezno odgovorila, da pomoci ne potrebuje in dodala, da si ne zasluži niti preproste ženske, kaj šele ene od treh kraljevih hcera, ki so bila zaprta v steklenem gradu na vrhu hriba. Ko je berac to slišal, se mu je porodila ideja. Zapustil je dekle in odšel proti steklenemu gradu. Na poti se je ustavil pri kovaciji, kjer so kovali železne cevlje. Te so imele cudežno moc, saj je vsak, ki jih je obul, lahko brez težav prišel do steklenega gradu. Vstopil je v domacijo in na tleh zagledal groš. Kovacu je narocil, naj mu skuje en par cevljev in ga vprašal, koliko bodo stale. Kovac mu je odvrnil, da stanejo le en groš. Pred odhodom pa mu je krojac rekel: »Na vrh hriba ne boš prišel s pametjo, temvec s srcem.« Ko je berac koncno prišel do hriba, je videl, da sta pred njim že dva cloveka. Eden je bil posut z zlatom, drugi pa z diamanti. Ko se je na oknu gradu prikazala najstarejša princesa in videla tri fante, je takoj zavpila: »Moj je fant z diamanti.« Srednja princesa pa je rekla: »Moj je fant z zlatom.« Najmlajša princesa pa je le strmela v beraca. Na prvi pogled se je zaljubila vanj. Sestri sta se ji le smejali in se norcevali iz nje, ceš, le kakšne koristi bo imela od beraca. Še nekaj casa sta se norcevali iz svoje sestre. Tedaj pa sta se oba fanta spremenila v pesek. Šele sedaj je berac razumel, kaj mu je hotel kovac povedati. Rešil je princeso z gradu in jo odpeljal v njen grad, kjer so ga navdušeno sprejeli, saj je rešil kraljevo hcer. Berac in princesa sta se porocila, dobila otroke in živela sta srecno do konca svojih dni. JAKOB DOLHAR, 6. A ŽELEZNI PRSTAN Pred mnogimi leti je živel skromen, a zelo bogat decek, ki je bival v prelepi palaci. Imel je vse, kar si je želel, le srecen ni bil. Želel si je prijateljev in deklice, ki ga bo iskreno ljubila. Ko je nekega dne sonce posijalo v njegovo sobo, se je oblekel in odšel na sprehod. Razmišljal je, zakaj ga nihce ne mara in zakaj nima prijateljev. Odlocil se je, da bo odšel po svetu iskat prijatelje. Ko je to povedal domacim, so se mu vsi le smejali. A decek je bil odlocen in ni popustil. Nekega popoldneva je vzel nekaj denarja, hrane in oblacil in odšel po svetu. Po petih urah hoje je nenadoma zaslišal droben glasek, ki ga je spraševal, ce ima kaj hrane. Decka je zanimalo, komu pripada ta mili angelski glas. Tedaj je zagledal drobno dekletce v raztrganih oblacilih in starih coklah. Decek ji je obljubil, da bo skrbel zanjo, ce mu bo na poti delala družbo. Deklica se je tega predloga razveselila. Iz torbe je vzela dve beli miški in pajka. Decku je povedala, da brez njih ne gre nikamor. Decek ji je dovolil, da vse živalce obdrži. V znak hvaležnosti mu je podarila železni prstan, a ga je opozorila, da mu prstan lahko uresnici le eno željo. Vsi skupaj so nadaljevali pot. Cez nekaj casa so se ustavili, da bi se odpocili in nekaj prigriznili. Decek je iz torbe vzel prstan in ga dvignil, da bi si ga ogledal. Nenadoma je priletel orel in mu ga iztrgal iz rok. Odlocili so se, da bodo poiskali orlovo gnezdo in za vsako ceno dobili prstannazaj. Hodili so tri dni in tri noci. Koncno so prišli do orlovega gnezda. Decek je ugotovil, da je gnezdo previsoko in da njemu ne bo uspelo priti do njega. Na pomoc so mu priskocili pajek in obe miški. Splezali so do gnezda in v njem med dragulji, prstani in zapestnicami zagledali tudi železni prstan. Miški sta zamotili orla, pajek pa je vzel prstan. Tako so se lahko vsi skupaj vrnili domov. Na poti sta decek in dekle ugotovila, da se imata rada. Vas zanima, kaj si je zaželel decek? Zaželel si je, da bi živel skupaj z deklico in da bi bila srecna do konca življenja. In res. Deklica in decek sta se porocila in živita v prelepi palaci, ce že nista umrla. NIKA HORVAT, 6. B POVODNI DECEK GRE PO SVETU Nekoc, pred davnimi casi, je živel v velikem jezeru povodni mož. Imel je ženo in sina, ki je imel skrivno željo, da bi šel po svetu. Neke noci pa je svojo željo uresnicil. Prišel je iz jezera. Mama ga je opozarjala, naj ne hodi iz jezera, sedaj pa še pomislil ni na to. Dvignil je glavo in komaj še dihal. Ko se je malo opomogel, se je njegovo telo zacelo privajati na zunanji svet. Stopil je iz vode in se pogledal. Ni bil vec povodni decek. Šel je po svetu, da bi našel sreco. Stopal je po poti do mesta. Zanj je bilo vse novo. Prišel je do gradu in vstopil. Ni vedel, da tega ne sme storiti. Na vrtu ga je ujel kraljevi stražar in ga vprašal, kaj pocne na vrtu. Decek je bil tiho. Stražar ga je odpeljal do hlevov in mu ukazal, naj ubije konja, ki je bil že star in slaboten. Konj se je decku zasmilil. Zajahal ga je in z njim pobegnil. Prijahala sta do bližnjega gozda in se hotela spociti. Tedaj zaslišita grozno tuljenje in eden od volkov se zapodi proti njima. Ko drugi volkovi vidijo decka, se obrnejo in se vrnejo v gozd. Volk se hvaležen obrne k decku in mu rece: »Služil ti bom, ker si mi rešil življenje.« Konj, volk in decek nadaljujejo pot. Nenadoma na tleh zagledajo bolno miško. Decek jo dvigne, nese na listje, kjer jo oskrbi. Miška se mu zahvali in mu rece, da mu bo služila. Nadaljujejo pot. V travi opazijo, da se nekaj sveti. Bil je železni prstan, ki se je svetil kot luc. Decek si ga ogleda in se odloci, da ga bo vzel s seboj. Upa, da bo zanj kaj dobil. Zaželi si lepo hišo in nenadoma se mu želja izpolni. Spoznal je, da to ni navaden prstan, ampak tak, ki izpolnjuje želje. Od takrat naprej so vsi skupaj srecno živeli. Nekega dne je decek odložil svoj prstan na mizo. Nenadoma je priletela sova in ga odnesla. Odletela je iz njim globoko v gozd. Decek je bil žalosten, a volk ga je potolažil in zacel vohljati, saj je imel zelo dober voh. Kmalu je izsledil sovo. Konj je prišel k drevesu, decek je splezal nanj in se dvignil na drevo. Sova se je prestrašila, zaprhutala s krili in spustila prstan, ki je padel na tla. Tam ga je zagledal jazbec, ga pobral in stekel z njim domov. Miška je šla za njim in ga prosila, naj decku vrne prstan. Jazbec se je strinjal, a le pod pogojem, ce bo miška znala rešiti uganko. Vprašal jo je: »Kdo je tisti, ki lahko prestraši kralja?« »Jaz,« je brez obotavljanja rekla miška. Jazbec ji je dal prstan in miška ga je vsa srecna odnesla decku. Odlocil se je, da bo odšel v podvodni svet, saj je že mocno pogrešal mamo in oceta. Seveda je s seboj vzel vse živali. Starši so se ga mocno razveselili in od takrat dalje jim ni nic manjkalo, saj so imeli železni prstan. ANA GABRIELA KOSTANJEVEC, 6. A RADOVEDNA LISICA V gozdu na robu vasi je živela majhna in radovedna lisica. Nekega dne se je odlocila, da zapusti svoj brlog in gre malo raziskovat. Odšla je na pot in srecala volka. Vprašal jo je, kam je namenjena, ona pa mu je odgovorila, da gre malo po svetu. Volk jo je opozoril, da je to njeno pocetje nevarno in ji svetoval, naj gre z njim. Skupaj sta nadaljevala pot. Nenadoma sta srecala medveda. Povedala sta mu, kam sta namenjena, a tudi on jima je svetoval, da naj gresta z njim, da se jima kaj ne pripeti. Vsi skupaj so prišli do bližnje vasi. Bili so utrujeni in lacni. Srecali so psa, ki jih ni niti vprašal, kam gredo, ampak jim je kar rekel, da gre z njimi. Obljubil jim je, da jim bo pomagal, saj ga vsi v vasi poznajo. Ker se je že stemnilo, so se odlocili, da bodo prenocili. Vsi so zaradi utrujenosti zaspali,le lisica ni mogla. Bila je prevec radovedna, zato se je odlocila, da bo kar sama nadaljevala pot. Kmalu ji je postalo dolgcas in odlocila se je, da se vrne k svojim prijateljem. Toda ugotovila je, da se je izgubila. Klicala je svoje prijatelje, a nihce se ni oglasil. Prestrašena in prezebla je zaspala. Naslednje jutro so jo medved, pes in volk našli in jo odpeljali domov. Svetovali so ji, naj nikoli vec ne gre sama od doma, saj je še premajhna. Lisica je odšla v svoj brlog. Doma je razmislila, kaj je naredila in si obljubila, da ne bo nikoli vec tako radovedna, kakor je bila tistega dne. A vedela je, da ji bo cisto malo radovednosti ostalo, saj se spremeniti cez noc pac ne more. MANCA ŠINKO, 6. B MEDVED FRANCEK Nekoc je v gozdu pri vasi živel medved po imenu Francek. Danes je bil prvi dan jeseni in Francek se je zelo veselil, saj se je pripravljal na dolg, dolg zimski pocitek. Francek se je odlocil, da bo šel po gozdu iskat hrano. Hodil je že skoraj tri ure, ko je srecal najboljša prijatelja, volka in lisico, in ju pozdravil. Povabil ju je s seboj. Volk in lisica sta povabilo sprejela in vsi skupaj so nadaljevali pot po gozdu. Po gozdu so hodili cel dan in noc, a hrane niso našli. Zjutraj so bili že pošteno lacni. Ker so bili vsi veliki ljubitelji medu, je medved sklenil, da ga bo poiskal, volk in lisica pa naj se medtem odpocijeta. Kmalu je zagledal panj in pohitel k njemu. Na tleh je zagledal gobo in jo odtrgal. Zaželel si je, da bi bilo pred njim polno hrane in da bi jo lahko odnesel tudi svojima prijateljema. In njegova želja se je izpolnila. Pred njim se je pojavilo veliko hrane. Medved je bil presenecen in hkrati presrecen. Na poti je zagledal še eno gobo in jo prav tako pobral. Ko je prišel do prijateljev, jima je povedal za gobo. Toda lisica in volk se nista obnašala kot prijatelja, saj sta jo vzela in pobegnila. Medved se ni prav nic razburjal, saj je vedel, da se z eno gobo ne bosta najedla. Na ves glas se je zacel smejati. Toda Francku je kmalu postalo dolgcas in pocutil se je osamljenega. Zaželel si je, da bi se goba, ki jo je imel pri sebi, spremenila v psa. Želja se mu je izpolnila. Zopet je imel prijatelja in bil je srecen, ceprav se mu želje niso vec izpolnjevale. Toda spoznal je, da so v življenju pomembnejši prijatelji. ELEONORA SPASOVSKA, 6. B ROŽICA IN VILA SRCEK Za devetimi gorami in devetimi vodami je živela deklica po imenu Rožica. Starši so ji dali tako ime,ker je imela zelo rada rožice. Rožica je imela papagajaWilyja. Znal je govoriti, leteti in skakati. Ker Rožica ni imela ne brata ne sestre, je bil Wily seveda del družine. Pred nekaj leti ji je umrla mamica, tako da je imela samo še oceta. Nekega dne je tudi oce zbolel za hudo boleznijo. Rožica se je bala, da bo izgubila še njega. Zato se je odlocila z Wilyjem iti po svetu, da bi našla zdravilo, ki bi pomagalo njenemu ocku. Deklica je hodila tri dni in tri noci. Bila je že utrujena. Vendar ni obupala, ceprav so jo noge hudo bolele. Tako je zašla v neznani gozd, kjer ni bilo nobenega cloveka. Gozd je bil temen in deklica je bila prestrašena, sajni mogla najti njegovega konca, zato se je ustavila in zaklicala: »Ali je kdo tu?« Iz grmovja je pritekla vila s pisanimi srcki na svojih oblacilih. Deklica je bila zacudena, saj še ni videla vile, kaj šele, da bi vanjo verjela. Vila je povedala: »Jaz sem Srcek in išcem pomoc. Kako je pa tebi ime in kaj išceš tukaj?« »Ime mi je Rožica in malo sem pretresena, saj še nikoli nisem videla vile. Ja, išcem pomoc, da najdem pot iz tega gozda,« je rekla Rožica. »Me veseli. Jaz sem cudežna vilain ljudem uresnicim vsako željo,« je odgovorila vila. »Moj hudobni gospodar ti bo zagotovo nagajal, ce te vidi z mano,« je še dodala. »Si potem lahko tudi jaz kaj zaželim?« je vprašala Rožica. V tem trenutku je prišel gospodar in rekel: »Zakaj se pogovarjaš z mojo služkinjo?« Vila je zakricala: »Hitro, zaželi si kaj.« In deklica je rekla:»Želim,da gospod izgine nekam,kjer ga ne bo nihce našel.« In hudobni gospod je res izginil. Deklici se je kamen odvalil s srca. Tako sta se rešili hudobnega gospodarja. Rožica si je še zaželela, da bi našla pot iz temnega gozda. Vili je rekla: »Jaz lahko skrbim zate, ti pa zame.« Vila se je s predlogom strinjala. Cez nekaj casa sta prispeli do deklicinega bolnega oceta. Rožica je zatisnila oci in žalostno rekla: »Zdaj pa moja naslednja želja. Želim si zdravilo za mojega ocija.« In tako je še tretjic vila zamahnila s palico in oci je ozdravel. Tako so vsi štirje, oci, Rožica, vila Srcek in seveda papagajWily živeli srecno do konca svojih dni. ELEONORA SPASOVSKA, 6. B NISEM NE FANTEK NE DEKLICA, AMPAK SEM … ŠKRAT V ROKAVICKI V Škratjem dolu živijo škratje. Sem škrat Erazem. Tukaj sem, da vam predstavim svoj dom – rokavicko. V njej je toplo. S prijatelji se velikokrat skregamo, a s carovnijo vse rešimo. ERAZEM KLOJCNIK ZAPLOTNIK, 2. B V rokavicki je zelo toplo. Sem škrat Nejc. Igram se spomin in zelo sem vesel. Zelo je lepo. NEJC MEGLOBA, 2. B Jaz sem škratica Ana. Živim v rokavicki. Imam prijatelje. Moji prijatelji se imenujejo Palec, Kazalec, Sredinec, Prstanec, Mezinec. Imam jih rada. ANA VOLK, 2.B Sem škratovka. Ime mi je Sneža. S prsti se igram namizne igre, kot so: šah, clovek ne jezi se in spomin. Cisto vedno jih premagam. Prsti se jezijo. Jaz jih pa pomirim, saj je samo igra. ANUŠA KRISTAN, 2. B Sem škrat v rokavicki. Igram se z mojimi prijatelji škrati. Rokavicka je zelo topla. Pri nas je zelo zabavno. Najraje se uležem na tople prstke. Z rokavicko potujem po svetu. LARISA GRBIC, 2.B Sem škratek Luka. Stanujem v rokavicki. Zelo je toplo. Pri meni stanuje škratka Larisa. LUKA KOMAR, 2. B Jaz sem škrat, ki živi v rokavicki. Notri mi je zelo toplo. Igram se razlicne igre, najraje karte. Ko zapade sneg, grem ven in se igram z drugimi prijatelji, ki stanujejo v rokavickah. MAJ KUNSTELJ, 2. B Sem škratica Anja, živim v rokavicki. Z drugimi škrati se igram razlicne igre. Pri igri se prijetno pocutim. ANJA MANOJLOVIC, 2. B Sem škratovkaDalila. Živim v rokavicki. Imam veliko prijateljev. To so: Tina, Cvetka, Pija in Tine. Najraje se igramo skrivalnice. Radi pijemo caj in se pogovarjamo. V moji rokavicki je veliko prostora. Prijatelji me vedno prosijo, ce lahko prespijo pri meni in jaz jim dovolim. DALILA KRUPIC, 2. B ŠKRAT V KAPI Sem škrat Viktor. Živim v kapi. Rad se igram. V kapi je toplo. V kapi spim in jem. VIKTOR CEKREDŽI, 2. B ŠKRAT V NOGAVICKI Sem škratica Neja. Stanujem v nogavicki. Tu je zelo lepo. Moja nogavicka je mehka. Živim s škrati, s katerimi se igram skrivalnice. NEJA PERKO, 2. B Sem nogavicka. V meni je zelo toplo. Škrati me imajo radi. Pri meni se velikokrat grejejo in igrajo družabne igre. Vedno jih premagam. SAŠO JEREB, 2. B SNEŽINKA Jaz sem snežinka. Ko padam na tla, je veliko snežink okoli mene.Sem najlepša snežinka. ANEJ KONDIC, 2. B Sem snežinka Naja. Veselo padam. NAJA MILAŠINOVIC, 2. B Sem snežinka Anastasia. Sem mrzla in padam pocasi na tla. Igram se z drugimi snežinkami. Najraje se igramo skrivalnice. ANASTASIA VUCENOVIC. 2. B Sem snežinka Alen. Tekmujem s snežinkami, kdo bo prvi na tleh. Tekme je kmalu konec. Dobil sem srebrni pokal in sem zelo zadovoljen. Ko sem pristal na snegu, so mi bratje cestitali. ALEN HUSKIC, 2. B Jaz sem snežinka Svit. Ko padem na tla, se spremenim v sneg. To sem veliko casa. Potem pa pride spet pomlad in se spremenim v lužico. SVIT KECELJ, 2. B Jaz sem najlepša snežinka. Okoli mene je veliko drugih snežink. Z njimi se igram snežinkaste igre. DENIS CAUŠ, 2. B Sem snežinka Patricia. Rada imam sneg. PATRICIA ŠTEMPIHAR, 2. B ROKE, NOGE, KNJIGE, OBLAK SO … Roke so zajemalke razlicnih stvari. Noge so naš najhitrejši avto. Knjiga je mati domišljije. Knjiga je zakladnica misli in slik. Oblak je skleda vode na nebu. Oblaki so prijazni ali nesramni. Reka je tekoca, modra, dolga nit. Reka hrepeni ali šumi in to je dokaz, da nikoli ne spi. Zvezek je shramba pisanih besed. Srce razbija in razgraja, ko vidi, kar si želi. Srce je prostor za ljubezen, prostor za zaklad in zato ga imam rad. Televizija je naprava, ki te zasvoji ali prilepi nase in te nikoli ne odlepi. Šola je otroška služba. Misli zapisali ucenci 6. B. NOS Nos je lahko nadležen ali pa ne voha, lahko pa je tudi raznežen. Ce nos ne voha, hitro kaj zapoha. Vcasih pa gre nosu kaj v nos. Ce je jezen, vse ga srbi, zato pazimo, da ne ponori. Nos pa je glavni organ za vonj, lahko je pokvarjen, ali pa rahlo zanemarjen. ANA PAREŽANIN, 6. B USTA Z usti lahko nastane mir ali pa prepir. Lahko so majhna ali pa velika. Lahko naredijo žur do jutranjih ur. Pri pogovoru s sošolci v ucilnici nastane gneca, usta pa postanejo rdeca. ELEONORA SPASOVSKA, 6. B Cesar se spominjamo sami, je vedno razlicno od spominov drugih ljudi, tudi ce smo isti dogodek doživeli skupaj. Vsi pa se, na svoj lasten nacin, spominjamo dogodkov – nekaterih za krajši cas, drugih celo življenje. POBEGNIL SEM OD DOMA Ljudje smo si razlicni. Nekateri želimo eno stvar, drugi spet drugo. Zato velikokrat pride do nesoglasij, ki za nikogar niso prijetna. Zgodi se, da prepir vzamemo prevec resno in takrat se zalomi. Bilo mi je deset let, ko sem za kratek cas zbežal od doma. Zgodilo pa se je takole: Vecina mojih sošolcev je že imelo igraco 'GameBoy'. Tudi jaz sem sem si jo zaželel in starše prosil, naj mi jo kupijo. Pa nista hotela. Odlocil sem se, da jo bom kupil s prihranki, pa sta mi oci in mami to preprecila. Ceprav smo se o nakupu igrace ves cas prepirali, je moje zanimanje zanjo vse bolj raslo. A to še ni bilo vse, zaradi cesar smo se prerekali. Oce mi je ocital nedokoncano delo na vrtu, mama pa slabe ocene. Takrat nisem mogel vec zdržati in zaklenil sem se v svojo sobo. Imel sem obcutek, da se je ves svet zarotil proti meni, da mi vsi okoli mene hocejo le slabo in da imam jaz zagotovo prav. Ležal sem na mehki postelji, ki mi je še edina dajala upanje in toplino, in razmišljal, kako bi koncal te zarote proti meni. Odlocil sem se. Svoj nahrbtnik za pohode sem natrpal s sladkimi bomboni, plastenko pomarancnega soka, svetilko in svojo najljubšo plišasto igraco, ki sem ji zaupal kadarkoli, kjerkoli in v katerikoli situaciji. In odlocil sem se za pobeg. Za uresnicitev svojega nacrta sem moral pocakati, da zaspi prav vsa hiša in cudežno se je to zgodilo že ob desetih. Hitro in tiho sem po stopnicah stekel v prvo nadstropje, nato pa se splazil v garderobo. Obul sem si svoje najljubše športne copate in oblekel svojo najtoplejšo bundo. Odpravil sem se ven. Znašel sem se na cesti, kjer mi je leden novembrski veter zapihal v obraz, da me je zmrazilo. Pogledal sem levo, nato še desno. Vse, kar sem videl, je bila le grozeca tema, ki so jo prekinjale brnece svetilke. Od strahu že skoraj podelan v hlace, sem le nekako zbral svoj pogum ter se odpravil v mrzlo noc, neznano kam. To tiho noc je zdaj prekinila sova, zdaj macek in vedno bolj se mi je zdelo, da se sence za mano premikajo in me bodo zdaj, zdaj napadle. Cudno, da tisti trenutek nisem niti malo pomislil na svoje najbližje, ker mi je v glavi razbijalo prevec drugih stvari. Ker so bile vse restavracije, gostilne, bari zaprti in vsi vhodi v bloke zaklenjeni, mi je upanje, da se malo pogrejem, dajala le svetloba iz bližnje stavbe, ki je bila na moje presenecenje še odprta. Bila je banka. Za mizo je sedela gospa v modri obleki in zlagala papirje v torbo ter si pri tem žvižgala. Pristopil sem k steklenim vratom in potrkal. Gospa se je ustrašila. Ko pa me je zagledala, mi je namenila cuden nasmešek in mi odprla vrata. Še vstopil nisem dobro, že je vame puhnil topel zrak z vonjem po osvežilcu zraka. Gospa mi je rekla, naj se usedem in me zacela zasliševati, kaj delam zunaj cisto sam. Zacel sem ji na dolgo in široko razlagati, kaj se zgodilo, nato pa me je prestrašeno pogledala in z roko potipala desno stran hlac v prepricanju, da bo našla svoj telefon. A ga ni. Zato mi je zabicala in s kretnjo nakazala naj se ne premaknem, nato pa odšla skozi vrata. Steklena vrata so mi omogocala pogled na brneco ulicno svetilko. Pod njo sem cez nekaj casa opazil nekaj znanega. To je bil moj medvedek 'Rjavko' in ce se tudi vi sprašujete, kako se je znašel tam, vam ne morem odgovoriti. Pozabil sem na besede bancne uslužbenke ter se zapodil proti svetilki. A takoj ko sem odprl vrata in naredil korak, me je zgrabila ledena roka ter me povlekla v mraz in temo. Sicer tudi tega ne vem, zakaj je to naredil, vem le to, da sem ga z mocno brco v nogo preprical, da me je izpustil. Bil sem prestrašen in adrenalin me je nesel direktno domov. Spomnim se le še to, da sem spotoma pograbil 'Rjavka' in se še dvakrat ozrl za moškim, ki me je zgrabil. Videl sem ga še, kako je sopihal za mano, a nato je že izginil. A ne iz mojega spomina. Vsega sem se zavedal šele, ko sem bil v svoji mehki postelji, pokrit s toplo odejo.Razmišljal sem, kakšno sreco sem imel. Zaspal sem. Zjutraj so mi starši le dovolili, da si kupim igraco 'Gameboy', jaz pa sem jim rekel, da je to popolna neumnost. Oba sta se preseneceno spogledala in mi namenila nasmešek, ki ga nikoli ne bom pozabil. Od takrat nisem vec pomislil na prepir, kaj šele na beg. Bereš knjige, gledaš televizijo, poslušaš uciteljico. Seveda se lahko ob vsem tem veliko nauciš, a ne toliko, kot ce nekaj tudi sam doživiš. MIHA LOTRIC, 8. B S PRIJATELJI SEM PREŽIVEL RAZBURLJIV DAN Bil je vroc poletni dan. Pocitnice sem s svojo družino preživljal na morju. K meni je prišel moj prijatelj Peter in me vprašal: »Ali greva danes na vožnjo s colnom?« Bil sem negotov, saj vreme ni bilo prav lepo, bilo je malo vetrovno. A vseeno sem privolil in s prijateljem sva se odpravila do obale. Ko sva prišla do najinega cilja, sva bila presenecena, saj so bili valovi veliko vecji, kot sva pricakovala. Mami nama je rekla, da ni pametno, da greva s colnom kamor koli. A nisva je poslušala. V valovih sva celo zelo uživala. Vrnila sva se k obali, da bi poiskala Petrovo sestro Pavlino. Ker so bili valovi visoki, colna nisva mogla zasidrati. Zato sem ostal kar na njem. Valovi so bili vedno vecji, burja je zacela pihati vse mocneje, zato sem Petru in Pavlini dal znak, naj se vrneta na coln. Peter je hitro priplaval do colna. Ko se je tudi Pavlina vkrcala vanj, je prestrašeno vprašala: »Ali ni coln malo spustil?« Zaceli smo na vso moc veslati proti obali, a smo bili že prepozni. Colna nismo mogli vec obvladati. Vsi trije smo skocili v vodo, bili smo prestrašeni, saj so nas valovi zaceli nositi proti skalam na obali. Z obale so nas opazovali naši starše. Oba oceta sta skocila v vodo in priplavala do nas. Skupaj smo se srecno vrnili na obalo. Bili smo prestrašeni in s praznim colnom, ki smo ga komaj privlekli iz vode. Ko sva s Petrom iz colna zlagala maske in plavutke, sva ugotovila, da nama manjka maska in par plavutk. Vedela sva, da jih ne bova našla, saj so jih valovi odnesli dalec stran od obale. Coln pa smo potem lahko vrgli le še v smeti. S prijateljem je bila to za naju velika izkušnja. Veva, da se ne bova vec odpravila s colnom v valove. A kljub temu mi bo ta dan ostal še dolgo v spominu. MARK SLAK, 6. B JOJ, TA KRVAV'C S KK Sava smo se nekega dne odpravili na Krvavec. Zbrali smo se ob 8. uri in se s kombijem odpeljali. Že po pol ure vožnje smo prišli do vznožja Krvavca. Vzeli smo nahrbtnike in pohodne palice ter se zaceli vzpenjati. Na zacetku sem brez težav dohajal svoje prijatelje. Nekaj sem jih celo prehitel, saj so hodili zelo pocasi. A nekateri so bili zelo hitri, tako da jih cez nekaj casa sploh nisem vec videl pred seboj. Takrat me je postalo malo strah, a tolažil sem se z mislijo, da je vendarle nekaj prijateljev še za menoj. Opogumil sem se in pospešil korak. Hodil sem po blatu in si pri tem mislil: »Takoj ko bom prišel domov, bom vzel krtaco in si ocistil cevlje.« Cez nekaj casa me je ponovno postalo strah. Moja domišljija je zacela mocneje delovati, saj sem pred dnevi gledal serijo Gospodar prstanov. Domišljija je zacela delovati še mocneje. »Kaj še se izgubim in me nikoli vec ne najdejo?« A malo sem se pomiril, ko sem že zagledal prostor, kjer se po navadi, ko grem na smucanje, ustavi gondola. Še bolj pa sem bil vesel, ko sem zagledal prijatelja Urbana in trenerja. Pospešil sem korak in ko sem prišel na vrh, sem zakrical: »Tooo, uspelo mi je!« S prijatelji in trenerjem smo odšli v gostilno, se preoblekli, pojedli in nato po kratkem pocitku odšli nazaj v dolino. Imel sem se lepo, a nihce nikoli ni zvedel, kako strah me je bilo v resnici in kako moja domišljija ni imela meja. JAKOB DOLHAR, 6. A MOJA PRVA MEDALJA Prva tekma in prva medalja sta za vsakega športnika zelo pomembni. Oba dogodka sta prav magicna, a še lepše je, ce se to zgodi prav tebi. In do prve medalje sem prišel tudi jaz. Leta 2004 smo z družino potovali po Jugoslaviji. Bil sem še majhen, star komaj štiri leta. Ogledovali smo si mesto Opatija. Po pravici povedano, ne vem cisto, kakšno mesto je bilo, a vem, da sem takrat kar skakal od veselja, kljub temu da še nisem vedel, kaj se mi bo zgodilo. Nenadoma smo se ustavili. Zagledal sem velicastno plažo na bregu biserno modre reke Donave, ki se je soncila v prijetnem vremenu. No, malo sem pri opisovanju pretiraval, saj reka sploh ni bila tako lepa in tudi njen breg tako velicasten. Tam je bila samo pešcena obala in veliko plavalcev, ki so se na njej ogrevali. Niti malo se mi ni svitalo, kaj se dogaja, a že cez nekaj casa mi je oce povedal, da bom plaval na svoji prvi tekmi. Pozitivna energija je kar vrela iz mene. Komaj sem cakal, da se bo tekma zacela. Pred zacetkom tekme sem se z bratomaJušem in Vidom ogreval. Pocutil sem se kot velik fant. Preden se je tekma zacela, sta mi svetovala, kako in kam naj plavam. Vse sem si zapomnil, saj mislil sem tako. Ko sem stopil v vodo, sem se preprical, da sploh ni tako hladna. Premagovala so me številna custva. Bil sem vesel, imel sem tremo, obcutil sem strah in bal sem se, da ne bom plaval v pravo smer. A za razmišljanje o tem je bilo že prepozno, saj smo že bili v vodi in cakali na start. Clovek na startu je v roki držal pištolo in jo dvignil visoko v zrak. Potem pa se je kar naenkrat slišal bum in vsi so zaceli plavati. Skocil sem za njimi in kar se da hitro zacel mahati z rokami in brcati z nogami. Zacela se je borba med menoj, vodo in casom. Kmalu sem prišel do drugega brega, a vedel sem, da se bo tekma tam šele zares zacela. Plaval sem nazaj, a kar naenkrat se je pred menoj ustavil coln in v njej je bil moški, ki me je hotel potegniti iz vode. A nisem se mu dal. Nisem se bil pripravljen predati, ko pa sem že prišel tako dalec. Vedel sem, da sem že blizu cilja in na vso moc plaval proti njemu. Ko sem prišel iz vode, so mi vsi gledalci ploskali. Ostalih plavalcev še ni bilo, saj so plavali po drugi poti, a to mi je bilo popolnoma vseeno. Pocutil sem se kot bog. Cakali smo še na zadnje dejanje tekme – na podelitev. Slišal sem veliko imen plavalcev, med njimi tudi imeni obeh bratov. Nenadoma sem zaslišal tudi svoje ime. Dobil sem veliko medaljo. Bil sem jo zelo vesel in kazal sem jo vsem, ki so bili tam. Usedel sem se na plažo in kopal luknjo v pesek. Kar naenkrat se je prikazala neka crna tekocina in takoj sem poklical mami. Povedal sem, da sem našel nafto in da bom zdaj bogat. Le nasmejala se mi je in rekla, da je to le blato in ce bi bila to res nafta, bi tukaj kar mrgolelo ljudi. Bil sem malo razocaran, a vseeno tega dneva ne bom nikoli pozabil. Prvo medaljo sem doma shranil na vidno mesto in še danes, ko jo pogledam, se spomnim svojega plavanja po Donavi. JERNEJ VELICKOVIC, 8. B MOJA PRVA ZMAGA B ila je zima in hud mraz je pritiskal po hribih in dolinah. To je moj najljubši cas, saj se zacnejo tekmovanja v alpskem smucanju. Komaj sem cakal, da se udeležim prve tekme državnega prvenstva v Cerknem. Ko sem se zjutraj prebudil, sem bil poln adrenalina. Hitro sem si oblekel smucarska oblacila in stekel v kuhinjo. Pojedel sem zajtrk, oci pa me je odpeljal v Kranj. Med vožnjo mi je svetoval, na kaj naj bom pozoren med smucanjem. Poslušal sem njegove besede in si v glavi že pripravil posnetek svoje vožnje. Prispela sva do zbornega mesta. Smucarsko opremo sem dal v kombi. Oci mi je rekel: »Dobro odpelji in upoštevaj moje nasvete.« Nasmehnil se mi je in poslovila sva se. V kombiju je bilo že nekaj mojih prijateljev. Prišel je cas odhoda. Med vožnjo smo se pogovarjali in se zabavali z igranjem igric. Ko smo prispeli na smucišce Cerkno, nam je trener dovolil da se peljemo s sedežnico. Med vožnjo sem opazoval smucarje, ki so že drveli po belih strminah in sonce, ki je prihajalo izza gore in osvetlilo smucišce. Drobni kristalcki snega so se zablešcali v žarkih sonca. Sledil je ogled proge. Glavni sodnik nam je dovolil, da si jo ogledamo. Plužili smo po strmini in si ogledovali teren in progo. Na pogled se mi je zdela enostavna. Ko sem prišel do cilja, sem jo v mislih še enkrat prevozil. Tekma se je zacela. Slekel sem bundo in si nadel številko. Vedel sem, da bo pomemben zacetek, sedma in deveta vratca ter zadnja strmina. Poklicali so me na start. Spomnil sem se ocijevih nasvetov. Starter je dal znak. Pognal sem se, kot da bi mi gorelo za petami. Zgornji del proge sem odpeljal brez težav, težave sem imel le pred ciljno strmino. Uspešno sem se rešil in nadaljeval vožnjo. Ko sem prišel v cilj, sem zaslišal napovedovalca, ki je povedal, da sem prevzel vodstvo. Nisem mogel verjeti njegovim besedam. Toda treba je bilo pocakati, da progo prevozijo še ostali tekmovalci. Ves nestrpen sem cakal pred uro in opazoval case tekmovalcev, ki so pripeljali v cilj. Ko je v ciljno strmino prismucal še zadnji tekmovalec, sem vedel, da sem zmagal. Veselja ni in ni bilo konec. Bilo je cudovito in vseh obcutkov se kar ne da opisati. Sledila je podelitev . Najprej so bila na vrsti dekleta, nato pa še fantje. Napovedovalec je rekel: »Zmagovalec današnje tekme je Matija Peneš!« Stopil sem na najvišjo stopnicko zmagovalnega odra. Vsi so mi zaploskali, sotekmovalci in trener pa cestitali. Pogledal sem zlato medaljo, ki mi je visela okoli vratu in se blešcala v zimskem soncu. Bila je moja prva zlata medalja. Bil sem ponosen nase in na svojo vožnjo, ki me je pripeljala do zmage. Te prve zmage ne bom nikoli pozabil. Medalja visi v sobi in vedno, ko jo pogledam, se spomnim tiste vožnje. Upam, da bo takih tekem in tudi medalj še veliko. MATIJA PENEŠ, 6. A DOBIL SEM MUCO Bil je mesec februar in zimske pocitnice. Ne boste verjeli, ampak mi je bilo res dolgcas po šoli. Mami je že cel mesec gledala po spletnih straneh in iskala muce samicke, ki so dovolj mlade, samckov namrec ni marala. Nekega dne nam je soseda Sara ponudila hrcka, mladicka. Moj bratec Jakob je mamico prosil, ce ga vzamemo, a mami je rekla: »Hrcki živijo le dve leti,« in Jakobu s tem odgovorila. Jakob je bil ves žalosten, zato sem predlagal mami, da kupimo mucko. Mami se je s tem strinjala in zacela brskati po internetnih straneh. Naslednji vecer sva z Jakobom želela prespati pri babici, ki je od nas oddaljena en kilometer in zato sva hotela oditi do nje kar peš. Vzela sva že pripravljen nahrbtnik in odšla. Mami naju je ves cas klicala in spraševala, ce se nama zdijomuce v redu. Ko sva pogledala na omenjeno spletno stran, sva zagledala tri sive muce. Bile so nama všec in odlocila sva se, da bi eno od teh vendarle rada imela. Ponjo smo šli na Kokrico. Lastniki muc so nas lepo sprejeli. Okoli hiš je skakalo polno mladih muck. Mami se jih je ogledovala in želela imeti tako, ki ne bi imela veliko dlake. Nato smo jo vsi skupaj izbrali in ji dali ime Limba. Ko smo prišli domov, smo zaradi Limbe šepetali, kar mi je bilo zelo neumno. Naslednji dan smo ji šli kupit stranišce in sedaj je bila res naša. Ko sem prišel naslednjic k babici, sem ji povedal, kakšno muco imamo pri hiši. Mislim, da je najlepša muca, kar sem jih kadar koli videl. FILIP PERKO, 6. B OBISK LIPICE Nekega dne mi je mami povedala, da gremo na izlet v Lipico. Razveselila sem se, saj imam zelo rada konje in lipicance bom videla prav od blizu. Med vožnjo sem obcudovala pokrajino. Kmalu so nas table zacele usmerjati proti Lipici. Zagledala sem belo ograjo, na travniku pa so se pasli lepi beli konji – lipicanci. Prispeli smo na parkirišce, ki je bilo že polno avtomobilov in avtobusov. Izstopili smo iz avta in se napotili proti ogradi. Povedali so nam, da moramo za ogled kupiti vstopnice in da se ogled zacne ob 16. uri. Ker smo imeli še nekaj casa, smo si šli ogledat okolico. Narava je bila povsod okoli nas. Bilo je cudovito. Malo pred 16. uro smo se razvrstili v skupine, in sicer glede na jezik, ki ga razumemo. Šli smo pod steber, kjer je pisalo slovensko. Vodicka nas je pozdravila, nas popeljala po poti in nam razlagala o konjih. Pot je bila sicer blatna, a to nas ni motilo. Nenadoma smo prišli do velikanske luže in edino po drugi strani bi lahko šli naprej. Ni se nam ljubilo iti nazaj, zato smo se odlocili, da bomo šli cisto ob ograji, da se ne bi zmocili. Nenadoma mi je spodrsnilo in zacofotala sem po vodi. Toda vse se je dobro koncalo in nadaljevali smo pot. Prišli smo do ograje s konji. Zelo sem se razveselila, ko mi je vodicka rekla, da lahko pobožam konja. Nekateri konji so nas hoteli kar gristi. Naš konj pa je bil zelo miren in je celo užival v našem božanju. Res je, da je bilo vecino konj belih, a videla sem tudi nekaj rjavih. Nato smo pot nadaljevali do prostorov, kjer so bile kocije. Od presenecenja sem vzkliknila: »Kako so kocije lepe!« Vodicka nam je povedala, da so nekatere že zelo stare, nekatere pa novejše. V muzeju sem si ogledala najrazlicnejše stvari, povezane s konji. Naš ogled se je zakljucil. Še na poti domov sem razmišljala o vsem, kar sem videla in si priznala, da je bil naš družinski izlet zelo zanimiv in tudi poucen. ANA GABRIELA KOSTANJEVEC, 6. A PREPOVEDANA POT Hodila sem v peti razred in tisti dan je bil cisto navaden šolski dan. Z Manco in Lavro smošli iz šoledomov. Bil sem zelo utrujen. Prišli smo do Lavrinega doma. Z Manco sta spet izvedli tisti butasti pozdrav, ko sta nekaj naredili, potem pa zavpili: »Cavci!« in se s tem poslovili. Pot sem nadaljeval le z Manco. Prišla sva do bloka, kjer živi moja babica. Ker sem bil utrujen, sem rekel Manci: »Pozvonil bom svoji babici, da bova šla kar skozi blok na drugo stran.« Za nama je že dolgo casa hodil gospod, ki je imel na glavi le nekaj sivih las in ga z Manco nisva poznala. On je vse to slišal. Manca je ostala pri stopnicah. Jaz pa sem šel pozvonit. Nato se je oglasil tisti gospod: »Kam pa gresta?« Zacuden sem odgovoril: »Babici sem pozvonil, da bi šla na drugo stran bloka.« Manca je stopila nazaj na cesto, kot bi se ga ustrašila. Gospod mi je odgovoril: »Kar lepo pojdita po poti!« V njegovem glasu sem zaslišal sarkazem. On je hotel še nekaj reci, vendar ga je ustavil zvok vrat, ki so se odprla. Šel sem v blok in nisem cakal, da se mi Manca pridruži. Gospod je prišel po stopnicahin mi zaklical skozi vrata: »Odpri!« Vendar se nisem zmenil zanj. S kazalcem sem šel levo in desno, kar je jasno pomenilo ne. Nato sem z grozo opazil, da je gospod iz žepa potegnil kljuc. Spoznal sem, da je prebivalec tega bloka. Od strahu sem za trenutek otrpnil. Nato sem hotel steci, vendar mi je jopica, ki sem jo držal v roki, padla na tla. Zaklel sem in jo pobral ter tekel naprej. Takrat je gospod odklenil vrata in zaklical za mano: »Stop!!!« Vedel je, da se ne bom ustavil. Ko sem planil iz bloka, sem s kotickom ocesa zagledal babi, ki je stala na balkonu. Nato sem stekel dalje. Doma so vsi opazili, kako sem poten, zato sem jim povedal celo zgodbo. Naslednji dan sem srecal Manco, ki mi je povedala, da je šla domov po pravi poti. Naslednje dni sem se bal vseh gospodov, ki so imeli sive lase. Bil sem vesel, da me tisti gospod ni ujel. Še vedno ne vem, zakaj je tisti gospod hotel, da se ustavim. Mislim, da se bom poskušal izogibati takih gospodov. FILIP PERKO, 6. B OPERIRALI SO MI MANDELJNE V soboto sem z mami odšla v zdravstveni dom, kjer naj bi me pregledali, ker sem ponoci spala z odprtimi usti in smrcala. Bila sem narocena ob deveti uri. Vstala sem zelo zgodaj, saj sem že nestrpno pricakovala pregled. Z mamo sva se oblekli in odšli v zdravstveni dom. Zdravnica me je pregledala in me prosila, naj grem za trenutek ven. Po desetih minutah sem vstopila, ker me je zanimalo, kaj se mami in zdravnica pogovarjata. Mama mi je rekla: »Morala boš na operacijo, odstranili ti bodo mandeljne«. Planila sem v jok. Mislila sem, da po operaciji ne bom vec govorila. A kmalu me je mamica pomirila. Rekla mi je: »Ne boj se, to ni nic hudega.« A jaz ji nisem verjela. Poslovili sva se od zdravnice in odšla. Prišli sva domov. Ker je bil doma samo ocka, smo se pogovorili o operaciji. Mama je poklicala v bolnišnico na Jesenice in me narocila. Napocil je dan operacije. Ocka naju je z mamico odpeljal v bolnico. Poslovila sem se od ocka in vstopila. Medicinska sestra nama je pokazala najino sobo. Cez tri ure sem imela nekaj splošnih pregledov. Potem pa je prišla medicinska sestra z nekim cudnim vozickom in rekla: »Ulezi se, zdaj bošodšla na operacijo.« Vsa sem se tresla od strahu. Pred vhodom v operacijsko sobo sem se poslovila od mamice. Zdravnik mi je dal neko masko in je rekel: »Glej v balon in dihaj.« Tako sem tudi naredila. A preden sem zaspala, sem si snela masko in rekla: »Gospod zdravnik, veste, mene je zelo zelo strah.« Zdravnik se je zacel smejati. Rekel mi je, naj me ne bo strah, ker ne bom nicesar cutila. Bila sem v dvomih, ceprav sem vedela da so to zdravniki, ki to zelo dobro opravljajo. Operacija je trajala trideset minut. Bila sem pod narkozo in ko sem se zbudila, me je mama gledala. Vprašala sem jo, ce je vse že mimo. Odgovorila mi je z nasmehom. Bila sem zelo ponosna, ker sem premagala svoj strah. Naslednji dan sem že lahko odšla domov. Ob enajsti uri je po naju z mamico prišel ocka. Bila sem vesela, ker sem spet videla ocka, še najbolj pa sem bila ponosna nase, da sem premagala strah. ADRIJANA CIGOJA, 6. B STRAH PRED OPERACIJO JE BIL ODVEC Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. V spominu mi bo ostal, ker me nanj vedno spomni brazgotina, ki jo imam na trebuhu. To je bil zame eden izmed najstrašnejših dogodkov, ki sem jih doživela. Te noci iz sobote na nedeljo nisem mogla zaspati, saj sem bila zelo neucakana,ker smo imeli naslednjega jutra tekmo. Ko sem pa le zaspala, sem se kmalu zbudila. Zacel me je boleti trebuh in prepotila sem se. Mami mi je rekla: »Poskusi iti na stranišce.« Tudi lulati nisem mogla, saj me je zelo bolelo. Postala sem rdeca v obraz in bilo mi je slabo. Hitro so me odpeljali v dežurno ambulanto, saj je mami mislila, da gre za slepic. Koncno sem prišla na vrsto. Zdravnik mi je mocno pritisnil na trebuh in zacela sem jokati. Poslali so me v bolnišnico na Jesenice in me dali v sobo. Takoj sem zaspala, naslednje jutro pa mi je prišla medicinska sestra povedat, da bom operirana. Oblil me je pot in bilo me je strah. Z mislimi sem odplavala cisto drugam. Uspela sem slišati le mamo, ki je rekla: »Kdaj pa?« Zdravnica je glasno rekla: »Takoj zdaj!« Bila sem popolnoma prestrašena in odpeljali so me v operacijsko sobo. Slekla sem se in tam so nad mano postavili veliko luc. Zacelo se mi je vrteti in bila sem mokra. Zdravnica me je vprašala: »Ali se bojiš?« Takoj sem odvrnila: »Da, saj še nikoli nisem bila operirana!« Kmalu je prišel anestezist in mi položil neko masko cez usta. Pod njo sem zelo težko dihala, potem pa sem zaspala. Med operacijo sem sanjala, da sem se zbudila in da so mi zdravniki naredili nekaj nepravilno. Zacela sem se premetavati in jokati. Hkrati sem govorila tudi: »Neeee!« Ko je bila operacija koncana, sem se po treh urah zbudila. Nisem bila sposobna govoriti in zaradi tega sem se ustrašila. Mama mi je rekla: »Nikar se ne boj, to je od anestezije.« Pomirila me je. Na Jesenicah sem ostala še nekaj dni, nato pa sem odšla domov. Zdaj bi mi bilo lažje, ce bi morala še kdaj na operacijo, saj vem, da ni nic hudega. Ugotovila sem tudi, kako zelo zahtevno je delo kirurga. Odlocila sem se, da bom razmislila o tem, da bom tudi sama nekoc zdravnica. ANA PAREŽANIN, 6. B PRVIC V BOLNIŠNICI Nekega dne me je pozno zvecer zacel boleti trebuh. Mami in ati sta me odpeljala v dežurno ambulanto, kjer me je zdravnik pregledal in rekel, da moram na Jesenice. Tam me je zdravnik pregledal in mi odvzel kri. V laboratoriju mi je postalo malo slabo, ker je bil v njem zelo cuden vonj. Odpeljali so me v sobo. Potem sem komaj zaspal, ker me je tako bolel trebuh. Zjutraj, ko sem se zbudil, je prišel zdravnik in rekel, da ne smem nic jesti, ker bom mogoce operiran. Odšel sem na ultrazvok in rekli so, da operacija ni potrebna. Nato so me odpeljali v sobo. Po petih minutah je sestra prinesla kosilo, jaz pa nisem smel jesti. Na obisk so prišli starši. Odšli smo v igralnico in se igrali družabne igre. Ko je bilo konec obiskov, sta šla ati in mami domov, jaz pa sem komaj cakal na vecerjo, ker je prijazna zdravnica rekla, da zvecer lahko malo jem. Ko sem pojedel, sem še malo pogledal televizijo in šel spat. Naslednje jutro je bila vizita in zdravnik mi je rekel, da grem lahko domov. Komaj sem cakal, da ati in mami pridete pome in da grem ven na svež zrak. Ko sem odhajal domov, sem bil zelo vesel, ker ni bila potrebna operacija. Zdravnik me je pred odhodom opozoril, da pozno zvecer ne smem jesti sadja. EDVIN SULJANOVIC, 5. A POLOMLJENA IGRACA Že od malih nog naprej obožujem plišaste živali. Doma jih imam toliko, da bi lahko odprla prodajalno igrac. Prvo živalco sem dobila že pri treh letih. Bil je plišast macek Muri, ki je bil takrat tako priljubljen med malcki. Zelo sem ga oboževala, a na obisku pri prijatelju se je zgodila nesreca. Kosem bila še majhna, sem dneve preživljala pri varuški, ki sem jo klicala teta Malia, medtem ko sta bila starša v službi. Imela je vnuka, starega toliko kot sem bila jaz in odlicno sva se razumela. Cele dneve sva razgrajala, verjetno tudi kaj polomila, a se tega ne spomnim. Potem pa sem dobila macka Murija. Bil je cisto crn z zelenimi blešcecimi ocmi, oblecen v moder suknjic, na katerem je bilonjegovo ime. Bil je cisto moj in edino jaz sem se igrala z njim. Dokler ga nisem nekega dne odnesla k svoji varuški. Na lepo soncno jutro sem Murija stlacila v nahrbtnik in sedla v avto, da me je mama odpeljala do tete Malie. Ta me je sprejela pri vratih in mimo nje sem hitro stekla do njenega vnuka, da bi se pohvalila s svojo novo igraco. Zmagoslavno sem Murija potegnila iz torbe in ga dvignila visoko v zrak(kolikor sem ga zaradi svoje višine sploh lahko). Oci mojega vrstnika so bile široko odprte in hitro je segel po Muriju. Dovolila sem mu, da ga prevraca, objema in boža. Sama s sabo sem bila zelo zadovoljna, ker sem videla prijateljevo obcudovanje plišaste živalce. Nenadoma pa ga je z vso silo prijel za brke, tiste tanke in svetlece brke, ter mocno potegnil. Odtrgal jih je. Najprej sem se le tiho sesedla na tla. Nato pa sem planila nad prijatelja, ki se je v desetih sekundah spremenil v najhujšega sovražnika in mu izpulila Murija iz rok. Stekla sem do varuške, se pred njo zvrnila po tleh in med glasnim jokom povedala za nezgodo. Ocitno me je razumela, saj je odhitela do vnuka, za katerega sem zahtevala pravicno kazen, in mu povedala, kar mu je šlo. Pocutila sem se bolje, a vseeno sem še dolgo žalovala za crnimi, svetlecimi brki. Doma sem zahtevale nove brke, saj Muri ne more biti brez njih, kajne? A zgodilo se ni nic. Tako je moj macek Muri še danes brez svojih lepih brkov. Vsake toliko casa se spomnim na ta dogodek in na prijatelja, ki ga od takrat nisem nikoli vec videla. Muri pa je še vedno na mojem castnem mestu, na polici nad mojo pisalno mizo, in ceprav mu manjka polovica brkov, je še vedno moja najljubša igraca. KATARINA KUNCIC, 8. B ZA PRAZEN NIC V elikokrat se razjezimo zaradi razlicnih stvari. Neke stvari so lahko le malenkosti ali cisto nepomembne, druge so pa lahko kar dosti resne. Ko se nam zgodi kaj slabega ali nepravicnega, so krivi vsi, samo mi sami nismo. Obtožimo vse druge, ceprav niso nic krivi. To se je zgodilo tudi meni, ko sem bil v vrtcu, in zaradi izgubljenega medvedka je nastal cisti kaos. B il sem star štiri mogoce pet let in hodil sem še v vrtec. Vsak dan smo se na razne nacine zabavali. Lahko smo plezali po drevesih, se igrali v peskovniku ali pa si z domišljijo popestrili dan. Vsak petek smo lahko prinesli svojo najljubšo igraco v vrtec. Prinesel sem svojega plišastega medvedka, ki je bil moj prijatelj že od malih nog. Veselo sem se igral in bil srecen, da ga imam v bližini. Igral sem se s svojim prijateljem Mihom in kmalu so pome prišli starši. Pripovedoval sem jim, kako sem se zabaval z medvedkom. Nenadoma sem opazil, da ga nimam pri sebi. P ostal sem panicen in zaklical: »Nekdo mi je vzel medvedka!« A avto se ni zaustavil, temvec sta mi starša odgovorila, da se bo že nekje prikazal. A postal sem še bolj žalosten in se spraševal, kaj ce ga ne bom nikoli vec videl, kaj ce mi ga bodo vzeli. Vse te misli so mi po glavi letale sem ter tja. Mislil sem samo na najslabše, kar se lahko zgodi, a sem se kmalu nekaj spomnil. Rekel sem: »Miha mi je vzel medvedka, saj sva se z njim igrala, samo on je lahko bil!« Starša sta mi rekla, da naj se umirim in da bomo medvedka v ponedeljek poiskaliin ga dobili. C elo noc nisem mogel spati. Samo na medvedka sem mislil. Nanj sem mislil še cel vikend. V nedeljo zvecer, ko sem zaspal, sem se malo pomiril. Vedel sem, da bom naslednji dan Miha dobil z mojim medvedkom. Naslednje jutro sem bil ves naježen, kako bom Miha nadrl. Takoj ko sem ga videl, sem šel do njega in mu rekel, da sem skregan z njim, ker mi je vzel medvedka. Ob njem sta bila tudi njegova starša. Moji in njegovi starši so se pogovarjali, jaz pa sem Miha samo grdo gledal. M ami mi je povedala, da sta ji Mihova starša rekla, da Miha v petek ni prinesel domov nobene igrace. Bil sem preprican, da je bil on in nisem odstopil od svojega mnenja. Jeza v meni je narašcala in nenadoma sem prebledel. Zagledal sem svojega medvedka pod stolom. Najprej sem bil res vesel in takoj sem ga šel pobrat. Ko sem prišel nazaj, sem bil zelo rdec v obraz. Mojega prijatelja sem obtožil kraje, a vendar ni bil nicesar kriv. Zelo mi je bilo nerodno, zato sem šel kar na WC. Ko sta to moja starša videla, sta prišla pome in rekla: »Pridi ven, no, saj ni tako hudo. Našel si medvedka, a sedaj se moraš iskreno opraviciti Mihu. Vsi delamo napake in tudi otroci, samo svojo napako moraš sedaj tudi popraviti.« Prepricala sta me in prišel sem ven. Š el sem do Miha in se mu opravicil tako dobro, da sem bil kar ponosen nase. Miha mi je odpustil in spet sva bila prijatelja. Tudi njegovi starši so mi rekli, da je sedaj vse v redu, samo da naj drugic prej malo premislim, preden koga obtožim. Kamen se mi je odvalil s srca, tako sem se pocutil olajšanega. Z Mihom sva se veselo igrala z mojim medvedkom in pocutil sem se zelo dobro. N aucil sem se, da moram dobro premisliti, preden koga obtožim. Ce res nisem cisto preprican, rajši ne bom nikoli vec nikogar obsodil, ker se lahko izkaže, da sploh ni kriv, da je bila pomota. Ko sem Miha obtožil, sem se mu moral tudi lepo opraviciti. Za svoja dejanja mora vsak clovek tudi odgovarjati. JURE POVŠIN, 8. B OH, TA PRESNETA BUDILKA! -1- Bilo je med poletnimi pocitnicami in bil je dan pred izletom na morje. Vsak je spakiral svoje stvari. Pripravila sem toliko stvari, da se kovcek ni dal zapreti, zato mi je mami rekla, da naj vzamem samo tisto, kar res potrebujem in da ne gremo za celo leto. Zvecer sem šla pozno spat, saj sem si ogledala film in brala knjigo. Bila je zelo zanimiva, zato kar nisem mogla nehati brati. Nekajkrat je prišla mami v sobo in rekla, naj neham z branjem, saj bomo morali zjutraj zgodaj na pot. Vseeno je nisem poslušala in sem na skrivaj brala, saj je tudi ona še gledala televizijo. Moja sestrica je že spala in me na sreco ni motila. Cez nekaj casa je k meni prišla tudi moja mucka in mi zasedla skoraj cel vzglavnik, zato nisem mogla zaspati. Bila je res dolga noc in nisem vedela, kaj bi pocela, zato sem šla risat, vendar se mi kmalu ni dalo vec in sem koncno zaspala. Zjutraj me je zbudil glasen vrisk. Nisem vedela, kaj se je zgodilo, zato sem stekla v dnevno sobo. Mami je rekla: »Vsi smo zaspali, saj sem preslišala budilko.« Cudno sem jo pogledala in šla zbudit sestrico. Tudi ona je bila zelo živcna in je rekla: »Kaj bomo pa zdaj?« Starša sta v en glas odgovorila: »Ne vem, saj že zelo zamujamo.« Morali smo se zelo potruditi in pohiteti. Spakirali smo še zadnje stvari. Pozabila sem na svojega najljubšega medvedka z imenom J… Ko sem ga vzela, sem spomnila še sestrico, da vzame svojega kužka Pikija. Mami je bilo neprijetno, saj smo zaradi nje zamudili. Poklicala je mojo babico, da je mucki prišla vsak dan zamenjat vodo in hrano. Nato smo hitro nekaj pojedli in se preoblekli. Mislila sem si: »Oh, ta presneta budilka.« Ker je moja sestrica tako hitela, je zobno pasto stisnila na tla in po ogledalu namesto na zobno šcetko. Vsi smo se smejali, Neža pa je morala pospravljati. Nezgoda se je zgodila tudi mojim oblacilom, saj so se pri zajtrku umazala s cokolado. Hitro sem se preoblekla in pojedla še zadnji kos. Bili smo nekako pripravljeni, zato smo se odlocili, da bomo odšli. Potrebne stvari smo dali v avto, vendar smo morali pocakati še na babico. Nekaj casa je trajalo, da je prišla, saj je stara in ne hodi prevec hitro. Izza vogala se je prikazala babica in s sestrico sva bili veseli, da se bomo koncno odpeljali. Razmišljali sva samo o tem, kako se bova vrgli v bazen in jedli sladoled. Napocil je cas za odhod. Vsi v en glas smo rekli: »Adijo, babica.« Ona se je samo nasmejala in rekla: »Adijo, lepo se imejte,« in nam pomahala. Dolgo smo se vozili in med vožnjo videli veliko zanimivega. Po dolgem casu smo prispeli. S sestrico sva se vrgli v vodo, plavali, se smejali, razpakirali in spoznali prijateljico Zalo. Bila je prijazna in še vedno se spomnim njenih akrobacij. Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu in tudi prijateljice Zale ne bom pozabila. Kar pa je najbolj pomembno in cesar smo bili najbolj veseli – nismo pozabili budilke. NUŠA PERNE, 7.B -2- Bližal se je velikonocni ponedeljek in zelo sem se ga veselila. Vendar sem v ponedeljek zjutraj na to cisto pozabila. Že cel teden sem se veselila tega dne.Na telefonu sem tudi tega dne imela nastavljeno bujenje ob 7.00. Zgodaj zjutraj, ko bi lahko še spala, me je prebudila budilka. Bila sem zelo zaspana, saj sem v nedeljo zvecer gledala televizijo dolgo v noc. Ker je bila to grozljivka, sem se ponoci pogostokrat prebudila. Torej sem v skupnem seštevku spala le pet ur. Vsa zaspana sem vstala. Najprej sem pripravila torbo. Ko sem dajala zvezke iz omare, sem se spomnila, da smo dobiliv petek domaco nalogo. K sreci sem vecino naloge že naredila med poukom. Hitro sem dokoncala še nalogo iz matematike in si umila zobe. Ura je bila 7.40. Odprla sem omaro, da bi izbrala oblacila. Nato sem ugotovila, da sem si prejšnji dan pozabila zlikati hlace. Bila sem zelo živcna. Takoj sem stekla v dnevno sobo, prižgala likalnik ter vmes dala zajtrk moji zajcici Amelie. Do takrat se je likalnik že ogrel, hitro sem si zlikala hlace. Ura je bila 7.55. Zelo sem bila vesela, da sem pravocasno rešila vse težave. Ker sta starša še spala, sem jima napisala listek z napisom: »Šla sem v šolo.« Ker dvigalo ni delalo, sem šla po stopnicah. V drugem nadstropju sem srecala svojo sosedo Tino, ki je bila moje starosti. Zdelo se mi je malo cudno, ker pri sebi ni imela torbe. Zato sem jo zacudeno pogledala, a tudi ona je cudno strmela vame. Naposled je spregovorila: »Kaj pa ti s torbo?« »V šolo grem in zelo se mi mudi,« sem odgovorila. »Danes ni pouka,« je rekla Tina. »Ha ha ha, zelo smešno,« sem jezno odgovorila. »Ali ne veš, da je danes velikonocni ponedeljek in smo prosti,« se je zresnila. »Joj, prav imaš, kam pa greš ti?« sem jo vprašala. »K prijateljicigrem, da si bova ogledali film.Sedaj pa moram iti, adijo.« »Adijo, lepo se imej,« sem ji odgovorila. Tina je šla k prijateljici, jaz pa domov. Takoj sem šla spat. Naslednje leto bom na ta praznik izklopila budilko. Ko sem ostalim povedala za to ponedeljkovo jutro, so se mi vsi smejali. HANA SUCHY, 7. A -3- Nekega vecera, mogoce kakšen teden po tem, ko sem dobila sestrico, nama je s starejšo sestro oce narocil, da morava spat, ker je bila ura že deset zvecer. Seveda sva ga poslušali, si umili zobe, se preoblekli ter šli spat. Niti pomislila nisem na to, da sem morala en teden prej jemati zdravila vsakih 8 ur in sem imela budilko nastavljeno ob 3.00 zjutraj. Ker pa sem imela telefon ugasnjen in sem ga šele tisti dan prižgala, sem na budilko cisto pozabila. Kmalu so ugasnile vse luci v hiši. Bila je smrtna tišina, jaz pa nisem mogla spati. Slabo vest sem imela, nisem pa vedela zakaj. Zaspala sem šele ob enih. Verjetno sem spala le kaki 2 uri, ko se je nenadoma v dnevni sobi oglasila budilka. Zelo glasno! Skoraj sem padla s postelje, ko sem slišala jokatidojencka. Do mene sta prišla še starša s Tijano (dojencico) in me zelo grdo gledala. »Presneto!« se je iz spalnice oglasilo. »Leeeeeea! Takoj ugasni!« Srce mi je padlo v hlace, ko sem oceta slišala tako jeznega. Na koncu mi ni preostalo nic drugega, kot da sem telefon ugasnila. Za kazen so mi starši vzeli telefon za dva tedna, saj ni bila le težava v tem, da otrok še do šestih ni dal miru, ampak tudi v tem, da sva s starejšo sestro zjutraj zamudili pouk, oce pa službo.»Od danes naprej bom budilko nastavljala jaz. Jasno?!« To so bile prve ocetove besede, ko je prišel iz službe. »Jasno, kot beli dan!« sem se prva oglasila jaz. Še danes se šalimo na ta racun. KoTijana joce, ji recemo: »Oh, Tijana! Hujša si od budilke!« Ona pa se samo smehljakot mali angelcek. Zdaj je že kakšne 3 leta od tega dogodka, pa se ga še vedno mocno spominjam. LEA DREJTA, 7. A -4- Vsakemu se je že kdaj zgodilo, da je preslišal budilko ali pa jo je pozabil nastaviti. To se mi je zgodilo neštetokrat. A samo eno zamujanje se mi je vtisnilo v spomin. Bilo je jesensko megleno jutro. Žalostno vreme. Doma smo moj mlajši brat, oce in jaz. Z bratom imava skupno sobo, medtem ko oce spi na drugi strani stanovanja. Zvecer sem si nastavil budilko in ko je zazvonila, sem jo tudi slišal. A sem zamešal gumba, tistega, ki preklice budilko in tistega, ki zazvoni cez 10 minut. Kliknil sem tistega, ki preklice budilko. Smola pa taka, saj sem zaspal nazaj v upanju, da bo budilka zopet zvonila cez 10 minut. Zbudil sem se dvajset do osmih. Pogledal sem na uro in jo nekaj sekund gledal in razmišljal. Možgani so bili še skoraj v spanju. Kar naenkrat pa sem dojel, da zamujamo. Adrenalinmi je zacel krožiti po telesu. Ker sem bil takrat mlajši, sem še bolj panicaril. »Oci, zamujamo!« sem zacel vpiti. Nato sem stekel v njegovo soboin ga zdramil. »Oci, zamujamo!« sem še enkrat rekel. Hitreje je odreagiral in pogledal na uro. Skoraj s svetlobno hitrostjo je vstal in šel zbudit še mlajšega brata. Z ocijem sva si oba naenkrat umivala zobe. Mlajši brat pa se je ta cas oblacil. Jaz sem si seveda prvi umil zobe in se šel takoj oblec. Prišel sem v sobo. In kaj sem videl? Brata, ki je še kar ležal v postelji. Zavpil sem nanj: »Kaj je s tabo, norec?! A se ti hecaš?!« Ustrašil se me je, skocil iz postelje in stekel v kopalnico, da si umije zobe. Oce je bil že oblecen, jaz tudi, samo brat se je še oblacil. Nic cudnega, vedno je zadnji pri vseh stvareh. »Hitro, hitro, no! Zamudili bomo,« je krical oce. To je mojemu mlajšemu bratu pognalo strah v kosti in je vendarle pohitel. Torbi sva si na sreco pripravila že prejšnji dan. »Kaj pa, ce zamudimo?« sem vprašal oceta. »Nic. Bomo razložili uciteljici, kaj je bilo, in to je to!« UROŠ MILIC, 7.B MOJA PRVA POT V GORE Ko sem šel prvic v gore, res nisem vedel, kaj vse me lahko doleti in kaj vse se lahko zgodi. Takrat sem imel komaj šest let. Moj prvivzpon je bil na Šmarno goro. Dopoldne smo se z družino odpravili od doma. Ker sem bil še majhen, nisem vedel, kaj pomeni iti v hribe. Ko smo koncno prispeli pod goro, sem mami vprašal: »Mami, ali smo že prišli?« Mami pa mi je odgovorila: »Seveda, a sedaj bomo še malo hodili.« Ko smo zaceli hoditi, sem mislil, da bo to zame zelo enostavno, a kmalu sem bil že pošteno izcrpan. Komaj sem še premikal noge, ko smo prišli na jaso, kjer se je videl vrh gore. Mami sem vprašal: »Ali smo že na vrhu?« Mami mi je odgovorila: »Ne, še kakšnih deset minut, pa bomo prišli.« Naposled smo bili le na vrhu. Usedel sem se na kamnito obzidje in se malo spocil. Popil sem malo vode in že sem si nabral novih moci. Ko smo odšli od doma, je bilo nebo še jasno, sedaj pa so se zaceli zgrinjati sivi, temni oblaki. Odlocili smo se za hitro vrnitev, saj nismo hoteli biti mokri. Z atijem sva zavila s poti, da bi poiskala kakšno gobo. Gob v gozdu je kar mrgolelo. Nisva vedela, kje naj zacneva nabirati. Najvec je bilo jurckov in lisick. Nabrala sva polno vreco in zacela polniti še drugo. Nebo je bilo že zelo temno in zacelo je grmeti. To naju ni ustavilo. Atiju sem rekel: »Ati, pojdiva, drugace bova mokra.« A kot vedno, ga to ni motilo. Rekel je: »Veš kaj, napolniva še to vreco, potem pa greva.« Malo me je postalo strah, saj se je že pošteno bliskalo in mocno je grmelo. Nenadoma se je ulilo. Hitro sva pobrala vreci in zacela teci proti avtu. Po približno petih minutah sva vsa premražena in mokra pritekla do avta. Mami in sestra sta že sedeli v njem. Vrecki z gobami sva hitro odložila v prtljažnik in se usedla. Hitro smo se odpeljali domov. Izkušnja je bila prav zabavna in prijetna. Prvi izlet v gore mi je bil všec in vedel sem, da se bo kmalu spet ponovil. ROK MARKELJ, 7. B RAZISKOVALI SMO STARO HIŠO Ko si na pocitnicah pri babici in imaš veliko casa in prijateljev, se skupaj igrate in zabavate. Hodite na sprehode, se igrate družabne igre in raziskujete po hiši. Takrat se lahko odkrije tudi kaj, cesar prej niste poznali. Tudi meni in mojem bratu se je nekaj takega zgodilo. Med krompirjevimi pocitnicami smo se odpravili na obisk k babici. Ker starša nista imela varstva za naju, sta mene in mojega brata pustila cez pocitnice pri babici. Sprva se nama je zdelo bedasto in dolgocasno, saj babica nima niti interneta. Igrala sva se s kartami in lovila po hiši, kar babici ni bilo všec. Poslala naju je v trgovino. Na poti v trgovino sva srecala starega prijatelja Mateja, s katerim smo se igrali, ko smo bili manjši. Zmenili smo se, da gremo kasneje skupaj na sprehod v bližnji gozd. Res smo se odpravili pustolovšcini naproti. Hodili smo in hodili po temnem gozdu. Moj brat in Matej sta se pogovarjala, meni pa je bilo dolgcas. Hotela sem, da bi kaj poceli skupaj. Nato sem zaklicala: »Pojdimo se igrat skrivalnice, Luka išce!« Brž sem se skrila za drevo in našel me je. Nato sem jaz iskala, našla sem Mateja, Luka pa ni bilo nikjer. Matej mi ga je pomagal iskati, a ga ni bilo. To nama ni bilo vec smešno. Klicala sva: »Luka, pridi ven, kjerkoli si!« Zares sem se ustrašila, ce ga ne bom vec videla. A se je oglasil: »Tukaj sem v stari koci, pridita sem!« Stekla sva do koce, ki je bila stara, lesena in pokrita z mahom. Postajalo me je vse bolj strah. Hotela sem iti domov. A nisem mogla, ker sta Luka in Matej vztrajala, da ostanemo.Hotela sem ju pocakati zunaj, vendar me je premagala radovednost in vstopila sem v hišo. Vrata so škripala in bilo je temno. Nisem vedela, kje sta fanta. Nato pa sta nenadoma skocila za moj hrbet in zakricala. Na smrt sem se prestrašila. Hodili smo po hiši in našli veliko razlicnih stvari – od skrinje z nakitom do starih pisem in oblacil, požrtih od moljev. Na stropu so bile pajcevine, streha je pušcala in voda je kapljala na tla. Nato je Matej zagledal sekiro, zapiceno v štor, in stekel ven z glasnim kricanjem. Tudi mene je bilo strah. A Luka je hotel še v zgornje nadstropje. Ko je stopil na stopnico, se je vdrla in padel je. Zacel je panicno kricati, a naju ni bilo vec v hiši, zato ga nisva slišala. Z Matejem sva se hotela odpraviti domov ter pustiti Luka v hiši, saj nisva vedela, da je padel. Še dobro, da je imel pri sebi telefon, da naju je poklical. Brž sva stekla k njemu in ga potegnila ven. Sklenili smo, da tega dogodka ne povemo staršem in da je to naša skrivnost. Prav zares me je bilo strah in nocem iti v nobeno tako hišo vec. Moj brat je bil res lahkomiseln, saj bi lahko ostal tam brez pomoci. A vseeno je bilo zanimivo in napeto, predvsem pa srhljivo. Nobene naslednje pocitnice niso bile tako zanimive kot te pri babici. TINA VOLK,8.A BIL SEM POPOTNIK Med krompirjevimi pocitnicami sem s starši, z babico in bratom odpotoval z avtom v Italijo. Pot do tja je bila dolga, saj smo se vozili šest ur. Ko smo prispeli, sem srecal vse svoje sorodnike, ki živijo v Italiji v vasi Castelle to Molina. Ko smo se odpocili od vožnje, smo šli na sprehod po mestu Alba. Videl sem veliko hiš, trgovin ter veliko katedralo, ki stoji na trgu sredi mesta. Zvecer smo prespali pri sorodnikih. Naslednji dan smo odšli v Genovo, kjer smo si ogledali akvarij z morskimi in s sladkovodnimi živalmi živalmi. Da smo lahko kupili vstopnice, smo morali cakati eno uro v vrsti, saj je bilo zelo veliko ljudi, ki so si hoteli ogledati znameniti akvarij, ki je med najvecjimi v Evropi. Ko smo vstopili, smo najprej videli majhne ribe, potem vecje. Videli smo še morske pse, delfine, meduze, pingvine, aligatorje, morsko zvezdo, morskega konjicka, morskega ježka … Proti veceru smo odšli nazaj k sorodnikom, ki so pripravili okusno vecerjo in po vecerji smo vsi utrujeni odšli spat. Naslednji dan sem s svojim bratom in z bratranci igral nogomet. Po kosilu smo se poslovili in se odpravili proti Sloveniji. Te pocitnice si bom zapomnil. Ceprav sem bil malo casa v Italiji, sem videl veliko stvari, svoje sorodnike, s katerimi se bolj poredko vidimo in zanimive živali. Povedati moram, da je Italija lepa država. Meni je bila všec. Naslednje pocitnice bom prosil oceta, naj nas zopet odpelje tja. ANDREJ SARAFIMOV, 5. B TABOR NADARJENIH V DOMU PLANICA SKOZI FOTOGRAFSKE OCI Visoke gore, polne pisanih jesenskih dreves,oblite s puhastimi kupcki jutranjih meglic. Prostrani travniki in pašniki,ki se razprostirajo po tej lepi pokrajini. In seveda skakalnice,raj za tiste pogumnejše,ki si upajo leteti cez njihove gromozanske zasnežene proge. Le kaj bi si fotograf še lahko želel? Skozi naše oci je svet drugacen,polnejši. Bolj barvit, poln,cudovit z nakljucji,ki jih ujamemo v fotoaparat. Loviti te trenutke je velik izziv,ki prinaša ogromno zadovoljstva. Zato je Planica pravi raj za nas,lovilce lepot. KATARINA KUNCIC, 8.B Petek, 9.11. 2012, Kranj Danes smo se z miselnim krožkom in s pevskim zborom odpravili v dom Planica. Pred odhodom smo s Tevžem, Domnom in Martinom nesli malico in škatle v avtobus. Na poti smo se ustavili v jeseniškem muzeju, v katerem smo si ogledali nekaj filmov o železu in Jesenicah v preteklosti. Tam smo imeli tudi razlicne delavnice. Vsak od nas je izdelal svojo sveco. Ogledali smo si še nekaj maket in se odpravili v dom. Tam smo šli v telovadnico. Pripravili so nam ucno uro plezanja, ceprav je plezanje trajalo dalj casa. Vecinoma smo igrali druge športe, poskusili pa smo tudi s plezanjem. Bilo je kar zabavno. Potem ko sva že zjutraj s Tevžem nesla v avtobus malico, sva morala odnesti še elektricni klavir. Tudi na cilju sva ga morala nesti iz recepcije do tretjega nadstropja, ki je bilo v drugem delu stavbe. Tevž je rekel, da ga ne bo vec nesel drugam, a ko sva prišla do tretjega nadstropja, so nama uciteljice rekle, da ga morava nesti v ucilnico v prvo nadstropje. S Tevžem sva se res namucila. Po zelo napornem dnevu smo šli na 20-minutni sprehod do Tamarja. Kepali smo se in šli domov, pojedli vecerjo, malo pocivali in potem smo šli pisat dnevnike in ta se konca v tem trenutku. Sobota, 10.11.2012, dom Planica Danes smo si šli ogledat skakalnico, ki je res velika. Morali smo iti po 609 stopnicah do pocivališca.Že pogled nanjo je bil strašen, a ko sem pogledal z njenega vrha,sem pomislil, da bi morali tisti, ki se spustijo po njej, dobiti medalje neglede na rezultat. Po dolgem mucenju smo si ogledali res zanimiv film, o tem, kako so se smucarski skoki razvijali. Po zaslugi bratov Gorišek so koncno zgradili velikanko, ki je sedaj druga najvecja na svetu. Bil je res zanimiv ogled. Nato smo imeli delavnice in z Martinom sva naredila lepo hišico iz vrvi. Naredila sva še nekaj izdelkov.Po kosilu spet pišemo dnevnik in tudi ta se zdaj konca. P.S. Zvecer smo imeli ples in na kvizu smo skoraj zmagali, mislim jaz sem skoraj zmagal, ker so v naši skupini samo cakali, kaj bom povedal. Pri plesu je bilo kar dobro, ampak lahko bi bil vecji party! Potem smo šli v sobe in bili zelo pridni. Nedelja,11.10.2012, dom Planica Ko smo se zbudili, smo šli na zajtrk. Potem smo zelo dobro pospravili sobo in dobili 5 tock. Sedaj pišemo dnevnik in bomo kmalu odšli. Ta del dnevnika je kratek in tudi zadnji in kot zmeraj se sedaj konca. JURE POVŠIN, 8. B Z ODEJAMI PROTI MRAZU Na šolskem taboru je bilo vse lepo in prav, midve pa sva imeli le eno težavo: ponoci naju je zeblo. Ker sva na hodniku opazili odeje, sva se odlocili, da bo vsaka vzela po dve. V prostem casu sva navdušeno odhiteli v sobo, da bi si pripravili toplo posteljo. Nacrt je bil tak: eno odejo sva nameravali dati na jogi, z drugo sva se nameravali pokriti. Tako bi imeli eno odejo spodaj, drugo zgoraj. Zvecer so prišle uciteljice v sobo in se zacele smejati. Odeje bi morali seveda z necim prekriti, vendar potem ne bi bilo nobenega ucinka. Na koncu sva morali spati brez obeh odej. Seveda sva se zbudili premraženi. TEA VIDOVIC, NINA MARCETA, 9. A PELJI ME Refren Avtobus, pelji me, kamor hoce srce, v Planico, kjer so skoki, pelji me avtobus. Skoraj raj si, ti naš tabor, ceprav v sobi kontejnerjev pac ni, na Velikanko povzpeli smo se vsi, stopnic je pac nešteto, zmatrani smo vsi. Refren Avtobus, pelji me, kamor hoce srce, v Planico, kjer so skoki, pelji me avtobus. Skoraj raj si, ti Planica, ceprav vcasih nimaš prostgacajta, cipse, smokijepojedl smo že vsi, pomoc je itakparty, naša šica spi. Refren Avtobus, pelji me, kamor hoce srce, v Planico, kjer so skoki, pelji me avtobus. ANJA, ZALKA, NIKA, EVA, 9.B ŠOLA V NARAVI UCENCEV PETIH RAZREDOV Ponedeljek, 11. 3. 2013 Danes je ponedeljek in s tem prvi dan šole v naravi. Vstala sem zelo zgodaj, saj smo imeli odhod že ob 7.15. Po približno uri vožnje smo koncno prispeli do hotela, kjer smo odložili prtljago in pomalicali. Avtobus nas je nato odpeljal do smucišca. Ceprav sem že velikokrat stala na smuceh, sem pocakala z zacetniki, saj se še nikoli nisem peljala s sedežnico. Celo dopoldne smo smucali, nato pa smo odšli na kosilo in po njem se je smucanje nadaljevalo. Ko smo že mislili, da se bo smucanje ta dan koncalo brez nezgod, pa se je sedežnica nenadoma ustavila. Povedali so nam, da je prišlo do izpada elektricne energije. Mislila sem, da bom za vedno obsedela na sedežnici. Oddahnila sem se, ko se je sedežnica spet zacela premikati in nas je srecno pripeljala na vrh. V hotelu smo se nekaj casa igrali, nato pa odšli v ucilnico. Po ucni uri smo odšli na vecerjo, po njej pa na kopanje. Bil je zelo lep dan in upam, da bo še veliko takih. KATARINA POLŠAK, 5. A Sreda, 13. 3. 2013 Danes smo vstali ob 6.30. Oblekli smo se in šli na zajtrk. Po njem nam je uciteljica povedala, da ne bomo šli na smucišce, ampak gremo na ogled rudnika. Vrnili smo se v svoje sobe. Uciteljica nas je kmalu poklicala. Šli smo proti avtobusi, ki nas je nato odpeljal v Idrijo. Tam nas je že cakal vodic. Najprej smo se o rudarstvu ogledali film. Nato smo si oblekli rudarske jakne in nadeli celade. V rudniku je bilo zelo zanimivo. Ko smo se vrnili iz rudnika, so si nekateri kupili spominke in se vpisali v knjigo gostov. Ko smo se vrnili, smo odšli na kopanje. Po plavanju smo imeli ucno uro, kjer smo se ucili tkati. Ker smo bili že pošteno lacni, smo šli vecerjat. Ta dan smo vsi utrujeno zaspali. PIKA LOTRIC, 5. A Cetrtek, 14. 5. 2013 Zjutraj sem vstala, se umila in oblekla. Izmerila sem si tudi temperaturo. Imela sem jo manj kot 37°C. Zato sem odšla v šolo. Prvo uro smo imeli glasbo. Nato smo pomalicali in odšli k dežurnemu ucencu. Vsi tisti, ki nismo šli v šolo v naravi, smo odšli na Šmarjetno goro. Med potjo smo videli zelo veliko repo. Med pohodom se je na fante uciteljica malo jezila, ker je niso ubogali. Ko smo prišli na vrh, smo si najprej ogledali mesto Kranj. Nato smo se spocili. V hotelu je uciteljica za vse narocila caj. Ko smo se odpravili nazaj v šolo, je pihal mocan veter. Vseeno smo srecno, a utrujeni prispeli v šolo. Bolele so nas noge, kolena. Nekateri so ostali v šoli, nekateri pa so šli domov. ALEKSANDRA NIKOLOV, 5. A JAZ SEM ROŽICA Dober dan. Jaz sem tulipan. Stanujem na travniku. Imam prijatelje in prijateljice. Otroci me obiskujejo. Enkrat me je obiskala tudi metuljcica. Ko me je napadel pajek, sem poskocila. PATRICIA ŠTEMPIHAR, 2. B Sem roža, marjetica po imenu. Stanujem na travniku. Vsak dan me obišce cebelica. Bojim se samo kosilnice, ki trga trate. Ko gre kosilnica mimo mene, se skrijem pod listek. Zelo me je strah. Kosilnica kmalu gre. Olajšan vzdihnem. Zdaj veselo uvenim, drugo leto spet se zbudim. ERAZEM KLOJCNIK ZAPLOTNIK, 2. B Sem tulipan. Stanujem sredi travnika. Igram se s svojimi brati. Bojim se, da bi me kdo pohodil. Jutri bo moj rojstni dan. Priredil bomo gostijo. Prišla bo moja teta vijolica, tulipan, cmrlj Tone in cebelica Adelica. SVIT KECELJ, 2. B NA KMETIJI Ko smo prišli na kmetijo Pr`Mrak, smo pozdravili gospo in gospoda. Zelo so mi bile všec živali v hlevu. Najbolj mi je bil všec poni Lenca. Vozili smo se z vozom. Poganjala sta ga dva konja. V hiši smo pekli medenjake. ANA VOLK, 2. B Danes smo bili na kmetiji. Šli smo pogledat živali. Božali smo zajcke. Peljali smo se z vozom. Videli smo ponije. Delali smo medenjake. Potem smo šli nazaj. ANUŠA KRISTAN, 2. B STRAŠNI ZAJEC Bil nekoc je strašni zajcek, klicali so ga Topotajcek. Topotal je noc in dan, da se tresla je ravan. Kdor prišel je mimo njega, se ga ustrašil je in stekel z brega. Ko pa srecal je medveda, zajcek plašen je postal, obrnil se je in jo ubral. MAŠA J., 3. B ZIMA Zima zelo pridna je bila, saj veliko belega je naredila. Nic ni bilo zelenega, saj zima kraja ni zasnežila le enega. Vsak je lahko naredil snežno kepo in belo hišico lepo. Naredili smo snežaka in okepali kakšnega nedolžnega možaka. Tako se zima je zacela in spet je bila lepa bela. FILIP PERKO, 6. B MED POCITNICAMI Med pocitnicami smo imeli veliko smucarskih treningov. Najbolj mi je bilo všec na smucišcu Cerkno. Mlajši otroci smo imeli trening, starejši pa so imeli državno tekmo. Zjutraj smo se zbrali na zbirnem mestu in se s kombijem odpeljali proti Cerknem. Med vožnjo smo se pogovarjali, igrali igrice in opazovali naravo. Ko smo prispeli, smo vzeli svoje smucarske nahrbtnike, se preobuli, si nadeli celado in ocala ter si zapeli smuci. Pognali smo se skozi avtomate in se usedli na štirisedežnico, ki nas je popeljala do vrha smucišca. Opazovala sem zasnežena drevesa, bele oblake na modrem nebu in smucarje. Starejši otroci so odšli na ogled proge, mlajši pa smo odšli smucat. Nekaj casa smo smucali ob vlecnici, potem pa smo se odpeljali na smukaško progo. Uživala sem v hitrosti. Na koncu so me zelo bolele noge, saj je bila proga zelo dolga. Nato smo odšli do šestsedežnice Pocivalo. Tam smo naredili dve vožnji, potem pa smo si ogledali tekmo. Postavili smo se ob progo. Deklice so že koncale s tekmovanjem, za decke pa se je šele zacelo. Na startu je bila številka enainpetdeset, moj brat pa je imel številko štiriinpetdeset. Komaj sem cakala, da bo na vrsti Matija. Ko je vozil po progi, smo glasno navijali zanj. Upala sem, da bo dobil medaljo. Spustili smo se do cilja. Izvedela sem, da je Matija osvojil bronasto medaljo. Sledila je razglasitev rezultatov. Glasno smo ploskali, ko so bili omenjeni tekmovalci iz našega kluba. Po podelitvi medalj in nagrad smo se s smucmi odpeljali do parkirišca. Sneli smo smuci in jih ocistili. Pri kombiju smo si sezuli smucarske cevlje ter si sneli celado in ocala. Vse sem zložila v nahrbtnik in ga dala v kombi. Vožnja domov je hitro minila. V Kranju me je cakala mami in naš pes Aksel. Smucarsko opremo smo zložili v avto in se odpravili proti domu. Ta dan mi je bil všec, ker sem smucala s svojimi prijatelji. Uživala sem v vožnji po smukaški progi. Želim si, da bi Cerkno obiskala tudi skupaj s starši. META PENEŠ, 4. B Vsaka mama je prava mama, dana za sreco in na veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje. (Tone Pavcek) MATERAM V Sloveniji je materam posvecen 25. marec, imenovan kar materinski dan. Zdi se mi prav, da imajo tudi mame svoj praznik, saj si ga z vsem delom in s skrbjo za svoje otroke tudi zaslužijo. Pa vendar praznik ni »placilo« mamam za skrb otrok. To placilo so namrec otroci sami, saj mamam prinašajo v življenje veselje in radost. Da ne bi bilo vse tako idealno in s tem morda kar malo dolgocasno, smo otroci vcasih tudi poredni in nagajivi. Vendar imamo ne glede na vse, svoje mame radi; mama namrec je oseba, ki nas je rodila in nam s tem dala življenje. Vsi ljudje imamo mamo. Tudi ce mama ne živi z nami, ali ce je ni vec med nami, je vseeno mama. Ena in edina, ki jo imamo. Vcasih se otroci jezimo na svoje mame, saj so sitne, zahtevne, neprilagodljive. Zahtevajo prevec od nas, nas silijo k ucenju, nam vcasih ne pustijo ven. Vendar vem, da nam želijo le dobro. A mi smo pac mladi in delamo po svoje. Vsaka zaposlena mama ima dve službi. Poleg prve v tovarni, pisarni ali kje drugje, jo doma cakajo še otroci. To je njena druga »služba«: biti mama. In ta je pogosto zahtevnejša od prve. Še ko ni z otroki, vedno misli nanje. Mislim, da je vsaka mama lahko srecna. Spremlja otrokovo pot odrašcanja, naš prvi vstop v vrtec, šolo, z nami preživlja vesele in žalostne trenutke in nas podpira na poti odrašcanja. Mama je torej oseba, ki nas ima rada in prav je, da ji vsak od nas ljubezen tudi vraca. MONIKA PODLOGAR, 9. B NAŠE MAMICE SO RADE VESELE, PRESENECENE, A TUDI JEZITI SE ZNAJO Malo pred materinskim dnevom sem se domislila, kako bi razveselila mami. Takoj sem zacela pripravljati vse potrebno za peko piškotov. Kar nekaj casa sem porabila za branje recepta in pripravo sestavin. Odlocala sem se, ali bi spekla medenjake, navadne piškote ali pa piškote, napolnjene z marmelado. Na koncu sem se odlocila za piškote z marmelado. Takoj sem se vsa vesela lotila dela. Koncno sem dala piškote v pecico, da se še specejo. Toda v nacrtu nisem imela samo piškotov. Zdaj me je cakalo še popravljanje. Tokrat se je zapletlo, ker nisem imela vec toliko energije, tako da sem pospravila samo svojo sobo. Ura na pecici je zazvonila. Ko sem odprla pecico, sem zavzdihnila: »Uh, vsaj to mi je uspelo!« Piškoti so bili lepi in pomislila sem, kako jih bo mami vesela. Spomnila sem se na delo, ki sem ga sicer mislila opraviti, pa sem ga pustila nedokoncanega. Zato sem si zadala lažjo nalogo, da ne bi spet omagala. Odlocila sem se, da bom pomila posodo. Nenadoma je zazvonilo. Poskocila sem in se spraševala: »Ali je že mami prišla domov?« Ko sem pogledala na uro, sem bila še bolj presenecena, saj si nisem mislila, da cas tako hitro beži. Odhitela sem odpret vrata. Pred njimi je res stala mami, se mi nasmehnila in me pozdravila. Ker je po stanovanju dišalo po piškotih, je hitro stopila v jedilnico. Na mizi je zagledala piškote. Razveselila se je. Ko je ugotovila, da sem pospravila tudi svojo sobo, mi je s solznimi ocmi rekla: »Hvala!« Nato sva skupaj pomili še posodo, obesili perilo, ceprav mi to delo ni šlo tako dobro od rok. Kljub manjšim spodrsljajem se je dan zakljucil imenitno. Mami je bila srecna in vesela, ker sem se spomnila na materinski dan in ji pripravila presenecenje. ANA GABRIELA KOSTANJEVEC, 6.A Bil je božicni vecer. Z nami doma sta bila še babi in stric. Nisem pricakoval nobenega posebnega darila, saj sem mamici rekel, naj mi prinese le sladkarije, ceprav sem vedel, da mi ne bo prinesla le tega. Moj bratec je narocilavto na daljinsko upravljanje. Ko sem šel pogledat pod jelko, kakšna darila sem dobil, sem zagledal veliko sladkarij, knjigo o znanosti in »nepricakovano« avto na daljinsko upravljanje. Bratec me je na vsak nacin poskušal prepricati, da se igrava z avtomobiloma. Opazil sem, da ima tudi ta avto trdo anteno in zaradi nje ne bom mogel voziti pod nizkimi stoli. Samo sekundo pozneje sem storil napako. Avto sem zapeljal pod stol. Bil sem jezen na brata. Mami naju je odpeljala na hodnik in naju zacela kregati. Medtem ko me je mami kregala, sem si jaz prepeval neko pesem. Slišal sem le to, da mora vsakic vse reci najmanj stokrat in da ima vsega cez glavo. Nato je prepovedala uporabo playstationa. Razmišljal sem, da je zame to tako hudo, kot ce kadilcu receš, da eno leto ne sme kaditi. Sicer pa avta sploh nisem želel imeti. Rekel sem ji, da je to krivicno. Seveda kazen ni trajala tako dolgo. Vem, da se mami velikokrat razjezi, vendar pa je dobra plat te jeze, da hitro pozabi na kazen. Nimam rad, ce je mami jezna. Zato se trudim, da jo razjezimcim manjkrat. FILIP PERKO, 6.B Naj vam najprej povem nekaj o svoji mamici. Težko jo je presenetiti, saj imam obcutek, da vedno ve, kaj si mislim, kdaj sem lacna, kdaj sem utrujena, zakaj se mi ne ljubi uciti … Nekega dne smo bili v Termah Catež. Po celodnevnem kopanju smo se vracali v naš apartma. Ustavili smo se pred trampolinom, na katerega je bil pripet starejši moški. Opazovali smo ga, kako skace po trampolinu, privezan z vrvjo. Meni je to kar je pocel,izgledalo zelo enostavno. Mamici sem rekla, dabi šla na trampolin tudi jaz. Le debelo me je pogledala. Zacela mi je postavljati vrsto vprašanj: »Ali se ne bojiš? Ali si prepricana, da te ni strah? Ali misliš, da boš zmogla?« Jaz pa sem se le smejala. Ocku je rekla, naj gre placat, preden se premislim. Mami se je še prepricala, ce sem dovolj stara, da poskusim skakati po trampolinu. Gospod me je najprej privezal. Skakala sem in uživala vseh 5 minut. Mami je še na poti proti apartmaju ves cas govorila, da še vedno ne verjame, da sem si to upala narediti. Mami je bila nad tem dejanjem tako presenecena, da tega dogodka ni mogla pozabiti. Še danes to zgodbo pripoveduje vsem svojim prijateljicam, jaz pa se le smejim, ceprav mi še vedno ni jasno, kaj je bilo pri vsem tem tako nenavadno. MANCA ŠINKO, 6.A MAMI Brez sonca roža ne cveti, a nam brez mam živeti ni. Zahvalim soncu se za cvet, a tebi, ker ves moj si svet. EVA BERIBAK, 3. A MOJA MAMI Uciteljica mi je narocila, da od mene bi rada pesem o mamici dobila. To pa ni tako enostavno, mogoce pa bo prav zabavno. Moja mami vesele je narave, v družbi vedno pravi šale prave, tako da vsi prešerno se smejijo in za trebuh se držijo. Ona rada kuha in pospravlja, še rajši pa pred ockom in okoli se postavlja. Jaz pa rada jo imam, zato ji za praznik vedno rožico rdeco dam. NEŽA KASTRAT, 3. B MAMA Šel sem v gozd in mamici nabral šopek rož. Dal sem jih mamici. Bila je vesela in me objela. Moja mami pridnodela od jutra dovecera. Vsako jutrome objame in mi sreco zaželi. NEJ KOŠMRLJ, 5. A Moja mama! Mama zlata si, zato pesmico pišem ti, za nic na svetu te ne dam, ker najrajši te imam. Ko sem žalosten, ali ko za šolo mi ne gre, mami zraven usede se, poljubcek mi da, vcasih tudi dva. Hvala ti mami za vse, ko rabila boš me, zate naredil bom vse, in toplo objel bom te. Mamica zlata si, ni druge kot ti, darilce ti naredim, srecni 25. marec ti želim. ANDREJ SARAFIMOV, 5. A MAMA Ko moram v šolo, me zjutraj zbudiš, zajtrk mi že zgodaj pripraviš, prav za vse poskrbiš. Pomagaš mi nalogo narediti, se z mano igraš, vedno mi stojiš ob strani, in me najbolje poznaš. Vedno me spomniš, da nikoli ne bom sama, ker boš vedno z mano, moja najboljša MAMA. DITATOLAJ, 5.A MAMI MI JE POMAGALA Mami mi je pomagala, ko v zadregi sem pristala. Rožo zdaj prinesem ji, ker mi vedno ob strani stoji. TEA ROŽMAN, 3. C MOJA MAMICA M amica je zelo ljubeca, dobra, prijazna in zelo vesela. Rada me ima in jaz njo. Vedno me tolaži, me spravi v dobro voljo in mi kadarkoli in kjerkoli stoji ob strani. Kadar sem žalostna, se pogovori z menoj, nato pa me objame. Rada se smeji in skrbi za rožni vrt, zraven pa se igra z menoj in mojimi ljubljencki. Živali jo naravnost obožujejo. Ko jo opazujem, mi zaigra srce. Ko je cas za spanje, mi poje uspavanke in to mi veliko pomeni. Veckrat mi bere pesmice in pravljice. Mamica moja je sonce naše družine, vsi ostali pa smo planeti, ki krožimo okrog nje. SELENA PODGORŠEK, 3. A M oji mami je ime Elmedina. Zelo rada pomaga. Rada tudi pospravlja. Zelo lepo riše rože in metulje. Rada ima majhne otroke. Dela v trgovini. Po poklicu je prodajalka. Zelo rada nakupuje. Je najboljša mama na tem svetu. Ima me zelo rada. SUMEJA ŠUPUK, 3. C M oji mami je ime Mirjana. Zelo rada pomaga drugim in je prijazna. Iz službe mi prinese kakšen karton, da lahko ustvarjam. Zelo je pametna, ker ve, kdaj nas bo uciteljica spraševala. Kuha najboljšo hrano, kar jo poznam na svetu. Zelo zelo jo imam rad. Za lahko noc me pokrije in mi pove izmišljeno pravljico. Zelo me ima rada. DAVID RADOŠEVIC, 3. C M oji mami je ime Tjaša. Je zelo prijazna in vse naredi. Kuha, kupuje oblacila, obutev, hrano … Moja mami cisti, pospravlja in mi pomaga, ce cesa ne vem in ne znam. Zelo vesela je, ce jo ubogam. Dela v banki. Rada ima moje risbe. Veseli jo, ce kaj naredim sama. Najbolj pa mi je všec, ko se zvecer stisnem k njej. Mojo mami imam zelo rada. MAŠA OMERZA ZALOKAR, 3. C OTROŠTVO MOJE BABICE Ko se obiskala svojo babico, sem jo prosila, naj mi pove nekaj o svojem otroštvu. Usedla se je in spomini so ji nekam odtavali. Nato je zacela pripovedovati: Živela sem na kmetiji. Imela sem veliko bratov in sester. Bila sem najstarejši otrok in zato sem morala delati veliko vec kot ostali. Vstajala sem zelo zgodaj. Skrbela sem za mlajše bratce in sestre, saj je oce delal v drugi državi. Tudi na kmetiji sem opravljala razlicna dela. Skrbela sem za živali, molzla kravo, sejala krompir, pobirala jajca iz kokošnjaka… Ceprav sem morala veliko delati, sem si našla tudi cas za prijatelje, s katerimi sem se družila predvsem v popoldanskem casu. Na travniku smo se igrali med dvema ognjema in nogomet. Vas, v kateri smo živeli, je imela veliko hiš. Toda samo v eni stavbi v vasi je bila televizija. Ko smo imeli cas, smo se tam zbrali vsi in si ogledali film ali kakšno drugo zanimivo oddajo. Tudi racunalnikov in svojih telefonov nismo imeli. Zato pa smo se znali igrati na prostem. Ko je nehala pripovedovati, sem jo objela. Ona pa se je le nasmehnila in spomini so ji zopet odtavali nekam dalec, dalec. ANA PAREŽANIN, 6. B MOJE PRVE PALACINKE Bila je sobota. Tisti dan sem sama naredila palacinke, malo mi je pomagala mami. Naredila sem jih doma. Za testo sem potrebovala vodo, sol, mleko, jajca, moko,olje,radensko in posodo. Iz omare sem vzela ponev in lopatico. Na ponev sem zlila malo olja. Nato sem prižgala plin. Pocakala sem, da se je ponev segrela. Nato sem testo za palacinke zlila na ponev. Moji prvi dve palacinki sta bili majhni. Potem je prišla mama in je testo zlila na ponev, da bi mi pokazala, kako se naredi prava palacinka. Pokazala mi je, kako se palacinka vrže v zrak in se obrne. Meni ni šlo. Poskusila sem,palacinkovreci v zrak, a mi je padla na tla. Ostale palacinke sem naredila sama. Raje sem jih obracala z lopatko, kot da bi jih metala v zrak. Naredila sem jih veliko. Zaceli smo jih jesti. Bile so dobre. Namazali smo jih z nutelo in marmelado . Palacinke so bile odlicne. Všec mi je bilo, ker sem jih lahko pekla sama. ANA PATE, 5. A KAKO SEM PRVIC PREIZKUŠAL SVOJE KUHARSKE SPOSOBNOSTI Svoje kuharske sposobnosti sem preizkusila lani. Skuhala sem pire krompir. Moja mami je imela veliko dela, zato sem se odlocila, da ji pomagam. Najprej sem šla v klet po krompir. Nato sem ga umila, medtem pa sem razmišljala, kako bom najhitreje olupila krompir. Zacela sem ga lupiti z lupilcem. Mami sem vprašala, koliko minut se mora kuhati krompir. Dala sem ga v lonec in nalila vroco vodo. Ko je krompir zavrel, se je kuhal še dvajset minut. Nato sem prijela lonec in ven zlila vodo. Pri tem sem morala biti zelo previdna, da se nisem opekla. Najprej sem stlacila krompir. Nato sem mu dodala še maslo in mleko in ga še malo premešala. Pogledala sem, ce ima kaj grudic. Poskusila sem ga, ce je dosti slan in ga malo dosolila. Ker je bil pregost, sem dodala še malo mleka. Krompir je bil zelo dober. Ce bi mama ocenjevala, bi mi za narejen krompir dala oceno 10. LEA PETRA FEHER, 5. A MIŠKE IZ TESTA Prejšnji torek sem si zaželel jesti miške. Veckrat prej sem jih že jedel, vendar jih še nikoli nisem delal. Prosil sem mami, ce mi pomaga. Bila sva samadoma in hotel sem z njimi presenetiti oceta in brata. V malo vecjo plasticno posodo sem dal sestavine, ki jih je naštela mami, saj ima ona vse te recepte napisane v zvezku. V posodo sem dal 2 jogurta, 2 jajci, 3 kozarce moke, vanilin sladkor, pecilni prašek in 2 žlici sladkorja. Potem sem vse sestavine dobro zmešal. V malo vecji lonec sem dal olje in pocakal, da se je segrelo. Z žlico sem dajal testo v olje. Sprva mi jih ni uspelo lepo oblikovati, potem pa mi je mami pokazala, kako naj jih delam. Rekla mi je, da naj nadaljujem, da vaja dela mojstra. Ko so bile miške leperumene barve, je mami rekla, naj jih s penovko poberem iz olja, saj so že ocvrte. Pokazala mi je, kako naj jih dam na krožnik, na katerem je bil papirnati prticek. To pa zato, da miške niso prepojene z oljem. Na koncu sem jih potresel s sladkorjem v prahu. Mami mi je pokazala,kako naj s cedilom po njih potresem sladkor, da se bo lepo razporedil. Poskusila sva miške. Ko sta prišla domov še ati in brat, sta jih poskusila tudi onadva in rekla sta, da so zelo dobre. Tako me je mami, ki je zelo dobra kuharica, naucila cvreti miške. Priznam, da mi brez njene pomoci ne bi uspelo, saj sem še premajhen, da bi jih naredil sam. ANDREJ SARAFIMOV, 5. B REŠUJTE KRIŽANKE geslo . 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 1. Material, s katerim sta pokriti manjši skakalnici v Planici 2. Ime naše najvecje skakalnice 3. Ime kraja, kjer smo preživeli vikend z miselnim krožkom 4. Padavina, ki je znacilna za zimo 5. Šport, znacilen za Planico 6. Priimek slovenskega skakalca (Robert) 7. Lega Planice ANDREJ JOCIC, 7. 8 1 7 2 3 5 4 6 1. Kraljica poletov 2. Slovenski skakalec Robi 3. Priimek ustanovitelja velikanke 4. Država, v kateri je trenutno najvecja skakalnica na svetu 5. Število skakalnic, ki so jih mislili narediti v Planici 6. Priimek rekorderja planiških skokov (BjornEinar) 7. Število rekordov v Planici 8. Vrsta vetra, ki ga imajo skakalci najraje Je med nami, brez njega nas ni, ce je zastrupljen on, smo tudi mi, a on se ne sekira in ce mi ne pazimo nanj, tudi on ne bo na nas. Kaj je to? (Rešitev: zrak) Kako je možno izpeljati naslednjo potegavšcino: v dežnik bi radi namestili škatlico, ki ima tako izoblikovano luknjico, da se iz škatlice vsuje vsebina, ki je po obliki prašek. Katera snov je to in kako je to snov možno spraviti v škatlico, ce vemo, da jo je relativno veliko v morju, a ce je locimo od ostalih snovi ni slanega okusa? MARTIN IGLIC, 8. A slikovno gradivo: izdelki ucencev pripravila: uciteljica Milena Cuden oblikovala: uciteljica Barbara Zorman