List 2.
Apno in lapor — kmetijstvu velika pomočnika.
Ako se žgano , potem pa vgaseno apno zmeša z živinskim gnojem, vklene apno v gnoji vse amonijaka-ste dele tako, da ne morejo iz njega izpuhteti; tedaj v gnoji ostanejo, in gnoj nič tistih drobcov ne zgubi, ki ga delajo rodovitnega. Čeravno je beseda „amonijaka mnogim neznana, je vendar „amonijak" sam znan vsakemu, kdor je okoli gnoja hodil. Tisti ne ravno prijetni duh , ki mu iz gnoja v nos dreza , je amonijak.
Kako pa je to, da ima apno to moč do gnoja? To je takole: Blato kadar od živine gre, se nima amonijaka v sebi; še le pozneje, kadar gnoj vreti (gnjiti) začne, se na-pravlja amonijak; ako se pa gnoju primeša apno, se tiste pervine, iz kterih bi se bil sicer amonijak naredil, naravnost v solitarjevo kislino spremenijo. Ker pa se po ti poti soliterno apno naredi, je gnjilec po apnu vklenjen in gnoj ne more berž gnjiti in ne prezgodaj zgubi vati svojih tečnih delov.
Enako apnu se vede tudi lapor ali s o 1 d a n (Mergel).
Kadar se gnoj iz hleva na gnojniše skida, naj se na čevelj visok kup potrese vgašenega in v prah zmletega apna ali pa laporja za pavec na debelo; na to naj se dene spet nov kup gnoja, in ta ravno tako potrese z apnom ali laporom, in tako vsaka plast naprej. — Na to vižo napravljeni gnoj skor nič ne diši (smerdi), in tudi gnojnice ne teče nič iz njega. Po takem gnoji se pa tudi, posebno na ilovčni in pešenizemlji, veliko veliko več pridela.
Tudi hlevi so veliko z d ra visi, ako se z apnom ravna po izgledu gosp. Demourney-a. V njegovih hlevih je ta-le navada: Štel j a se spod goveje živine vsako jutro, spod konj pa trikrat v tednu iz hleva spravi; najprej jo k hlevnim vratam skidajo, potem pa 4 vedre apnene vode (v 4 vedrih vode se raztope vselej 4 funti žganega apna) vlijejo na tisti prostor, kjer so stale 4 krave ali pa dva konja, in z metljo se potem vsa apnena voda na gnoj pri vratih pobriše, s kterim se tedaj že zmeša, preden pride na dvorišče.