OB 40-LETNICI
Uničenje belogardistične postojanke na Turjaku
Na kapitulacijo italijanske vojske se je pri-pravljala tudi slovenska kontrarevolucija. Te-melječ na predpostavki, da bo nemška vojska zasedla vso Ljubljansko pokrajino, na jadran-ski obali ali celo v Istri pa se bosta izkrcali britanska in ameriška vojska, so pripravljali taktiko tako za eno kot za drugo možnost. Ob kapitulaciji pa je slovensko reakcionarno vod-stvo vseeno zajela panika in prvotnemu skle-pu. da se osredotočijo belogardistični oddelki okoli gradu Turjak. petindvajset km jugovzho-dno od Ljubljane, so sledili še drugi nasprotu-joči si ukazi. Za Turjak so se odločili zaradi v strateškem pogledu določene prednosti, saj omogoča posredovanje proti ribniški dolini, Grosupljemu in Dobrepoljem, hkrati pa omo-goča umik v Ljubljano.
10. septembra 1943 je šercerjeva brigada uničila četniški odpor v Grčaricah, druge eno-te 14. di^izije so razoroževale italijansko voj-sko v ribniški dolini in pregnale iz nje belogar-distične posadke ter od 11. do 15. septembra uničile belogardistične postojanke na No-tranjskem. Večina belogardističnih posadk se je umaknila proti gradu Turjak, kjer se je do 12. septembra nabrala pisana druščina, ki je
štela okoli 1200 mož. Turjaku se je najprej približala Tomšičeva brigada, katero pa je po odhodu na Notranjsko zamenjala Prešernova brigada. Oficirji zbranih belo in plavogardi-stičnih enot na Turjaku se niso mogli zediniti za enotni načrt a!i ostati v Turjaku, kakor je zahtevalo belogardistično vodstvo (v viziji Tur-jak kot slovenski »Alcazar«) ali se umakniti iz gradu zaradi slabega strateškega položaja in slabe možnosti za obrambo kot so zahtevali četniški vodje.
12. septembra je oko/i 400 četnikov in belo-gardistov odšlo iz Turjaka preko Čreteža v Zapotok in po spopadih s slovenskimi parti-zanskimi enotami se je glavnini posrečilo pri-bežati do Ljubljane in se predati nervški voj-ski.
V noči od 14. na 15. september je Prešerno-va brigada začela obstreljevati grad s topov-skim ognjem. Grajski zidovi so bili predebeli, da bi lahko napravile mine hujšo škodo. Belo-gardisti so se umikali.vobokane grajske kleti. Načrt obiegancev je bil čimbolj zavlačevati v upanju, da se bodo medtem Angloamerikanci le izkrcali ali da jim bodo prišli na pomoč Nemci. Zato so nekajkrat začeli pogajanja s
partizansko vojsko. Vsa pogajanja so se kon-čala neuspešno, saj so partizani zahtevali brezpogojno predajo, na katero vodstvo v gra-du ni pristalo. Čeprav močno topovsko obstre-Ijevanje grajskemu obzidju ni napravilo po-sebne škode.je začelo branilcem primanjko-vati vode, vse skupaj pa je pripomoglo k temu, da je njihov bojni duh precej padel. Kljub realni motnosti za uspešen izpad iz gradu, se zanj niso odločili in so še naprej vztrajali v upanju na zunanjo pomoč.
19. septembra je narodnoosvobodilna voj-ska pojačala topovski ogenj z veliko havbico, ki so jo pripeljali s šentjemejskega polja z veliko težavo že zjutraj. Splošen topovski na-pad je trajal štiri ure. Ob deseti uri dopoldne. ko je najhujši ogenj ponehal, se je II. bataljon Prešernove brigade pripravil na naskok na močno porušeno zidovje. Po dolgih lestvah so se povzpeli na podstrešje in od tam prodirali v notranjost kljub odporu belogardistov, ki so se branili zlasti z ročnimi bombami. Del gradu, kjer je bila shranjena munici;a, je zajel dgenj. Borci Prešsrnove brigade so medtem zavrnili izpad skupine, ki se je hotela prebiti iz gradu skozi glavna vrata. Okrog dveh popoldne seje začela turjaška posadka predajati. Ujetih je bilo 695 belogardistov, med njimi 26 duhovni-kov in bogoslovcev. Brigada /e ujetnike odpe-Ijala v Velike Lašče, nato pa v Kočevje.
Prešernova brigada je bila za zmago pohva-Ijena z dnevnim poveljem Glavnega štaba NOV in POS.
Zmaga pri Turjaku ter njegovo zavzetje, je bila do tedaj največja zmaga narodoosvobo-dilne vojske v Sloveniji. Pomembna pa je bila zmaga tudi v političnem smislu, saj si sloven-
ska kontrarevolucija od poraza pri Grčaricat. in Turjaku še dolgo ni opomogla.
Vrhovni plenum OF je 21. septembra 1943 na svojem 13. zasedanju razpravlja/ o postop-ku z ujetimi belogardisti in četniki, katerih je narodoosvobodilna vojska na Turjaku, Grčari-cah in Notranjskem zajela preko 1200. Vrhovni plenum je sprejel sklep, da bodo zločincem sodili na javnem sodnem procesu, »ki naj vsej domači in tuji javnosti prikaie vso globino in širino izdajstva bele in modre garde«. Na spre-jeti Kidričev predlog so vse zajete razdelili po teži zločinov v tri temeljne skupine: 1. morilce, ki jih je treba obsoditi na smrt z ustrelitvijo. 2. kaznjence, ki morajo delati pod nadzorstvom in 3. oproščence, ki se naj v delavskih bataljo-nih pripravljajo za sprejem v narodnoosvobo-dilno vojsko. Večino ujetnikov so takoj uvrstili v enote narodoosvobodilne vojske in jim po zaprisegi celo dali takoj orožje.
Vojaški toiilec je po tritedenski preiskavi in zbiranju dokaznega gradiva pri izrednem voja-škem sodišču 8. okiobra 1943 vložil tožbo proti 21 belo in plavogardističnim organiza-torjem in oficirjem. Sodni proces, kijepotekal v Kočevju po vseh splošnoveljavnih načelih procesualnega prava. ni obsodil samo zločin-cev, ampak vse izdajstvo slovenske burioaziie in njenega sodelovanja s sovražnikom ter vse njene oblike boja proti Osvobodilni fronti Obenem pa je obsodil tudi politiko jugoslo-vanske begunske vlade v Londonu in tisti del slovenske buržoazije, ki je pobegnila v zavez-niške države in dajala slovenskemu kvislinštvu gmotno in morafno podporo.
TATJANA ČEPIČ