Jaslice
Zima se je približala in prvi sneg je prav debelo zapadel. To je bilo veselje za clečke. Nakrat jih je bila cela tropa pri snegu. Nekateri so se kepali, drugi pa delali sneženega moža.
Tudi Tonfek in Janko sta šla z materinim dovo-ljenjem med svoje tovariše.
Ko ju pa oče zapazijo, pokličejo ju k sebi in jima reko: »Res nedolžna je ta igrača. a vendar je zdravju nevarna. Kako lahko se kdo prehladi, zboli in uinrje. Bodita raje tedaj v sobi in jaz vama bodem povsdal, kaj da delajta, in videla bodeta, da vama bo bolj kiatek čas, ko pa zunaj na snegu«.
Ker sta bila Tonček in Janko poslušna otroka, ubogala sta takoj svojega dobrega očeta in sta z^esto poslušala, kaj jima bodo povedali. Oče pa sežejo v žep in dado dečkoma dvajsetico, rekoč:
13
»Idita v prodajalnico in kupita tam podobic za jaslice. Ko prideta domov, jih izrežita lepo in, ko bodeta s tem gotova, napravila bodeta jaslice, take, kakor jih napravi vsako leto sosedov Jožek.«
»0, to bo prijetno delati!« oba veselo vsklikneta.
»Sedaj pa le hitro pojrlita kupit in pazita, da se vama na poti kaj ne pripeti!«
Veselo gresta dečka po ulici, kjer se tudi prav pametno obnašata, v prodajalnico, kjer nakupita raznih podobic za jaslice.
Ko prideta domov, pokažela jih najprej oCetu in materi. potem pa se pripravita k delu. Ker je bilo pa še kakih štirinajst dnij do božiča, odkazali so jima oče, koliko naj naredita vsak dan, da ne bodeta prezgodaj gotova. Vse sta lepo ubogala.
Teden pred božičem sta bila s striženjem gotova in sedaj nista vedela kaj začeti. Gresta toraj k očetu in vprašata, kaj jima je sedaj stonti.
Oče pa pravijo: »Pojdita k mizarju in naročita trioglato desko, katera se potem v kotu pribije in na-njo se naredi holmček iz mahu, na katerern sc razstavijo pastirci in ovce«. Naredijo jima tudi vzorec iz papirja, kako velika naj bode deska.
Vsa vesela hitita k mizarju, kateri jima obljubi, da jima desko pripravi že do druzega dne. Ko prideta domov, zopet ne vesta kaj delati.
Oče pa. ki ju vidijo brez dela okrog hoditi, jima reko : »Ali zopet ne vesta, kaj bi delala? Nista še nikoli, videla. kaj je vse pri jaslicah potreba ? Malo pomislita, bodeta se že spomnila, česa vama še manjka.«
Oba precej časa mislita, a naposled pravi Janko: »A, jaz že vem! hlevček morava še narediti. Kaj ne, oče ?«
»Da, da! in še nekaj druzega. Kaj pa je takoj pri kraju? Ali se nihče ne spomni?«
»A, saj je res še nekaj!« vzklikne Tonček, »še prtiček in pa ograjo morava narediti.«
»Tedaj še to naredita!« velijo oče. »Hlevček in ograjo naredita iz trdega papirja, prtiček pa iz lepo belega. Ti, Tonček, izreži pa iz rudefiega in višnjevega papirja lepe zvezdice, potem jih pa lepo prilepi na prtiček.«

^^^rsedaj sta imela zopet dovolj opravila. Toncek jel delal prt, Janko pa hlevček. Ko sta zgotovila vsak svoje, I začela sta še vsak jeden del ograje delati. Predno se I je noč storila, bila sta že z vsem delom pri kraji.         I
Ko sta drugo jutro odmolila jutranjo moli:ev in I odzajutrkovala, šla sta k mizarju po desko. Ko sta jo I domov prinesla, zabijejo oče v kotu nad Tončkovo po-1 steljo v zid žreblje, na katere denejo desko, in reko: 1 »Sedaj pa sama dalje naredita.«
Kmalu prineseta pastirčke, ovce, hlevček, prtiček. ograjo in mah skupaj ter se pripravita k delu.
Pri kraju v sredo postavita hlevček, v kaierega deneta podobico, ki kaže rojstvo Kristusovo. Za hlerčkom pa napravita hribček iz mahu in na njem razstavita pa-stirčke, krave in ovce. Ko ata vse to prav lepo urav-nala, pribila sta še ograjo in prtieek Ko je bilc tudi to narejeno, šel je Tonček k materi in jih prosil, naj bi m\J tlovolili pred jaslice obesiti svetilnico, 1« \isi pred razpelom.
Mati mu radi do%rolijo, in vesel vzame Tonček svetilnico izpred razpela in jo obesi pred jaslice. Seciaj so bile jaslice dodelane.
Prišel je sv \ečer. Preclno je začelo »Ave Marijo« zvoniti, nalil je Tonček v svetilnico olja in jo prižgal. Ko je začelo zvoniti, pokadili so oče s kadilom vse hišne prostore, potem pa so vsi pobožno molili sv. rožni venec. Tonček in Janko sta klečala pred jaslkami, oče in mati pa pri mizi. Ko so odmolili. šli so večerjat in po večerji so oče rekli:
»Prav lepo sta naredila jaslice. Vse mi je jako všeč, najbolj pa »presveto ime Jezusovo«, katero je Tonček iz rudečcga papirja izrezal in prilepil sredi prtiča. Sedaj morata pa tudi vedeti, kaj nam jaslice preistav-ljajo. Znabiti vaju kdo to ve?«
»Da, jaz že vem,« oglasi se hitro Tonček. »Jaslico predstavljajo nam rojstvo Jezusa Kristusa, našega Odre-šenika.«
»Prav si povedal. Jaz vama pa hočem to malo bolj na široko povedati. Le pazno me poslušajta
Ko sta Aclam in Eva v raju grešila. obljubil jima je  Bog  poslati Odrešenika.   A  ta Odrešenik  ni  nrišel
15
takoj po obljubi na svet, ampak ljudstvo stare zaveze ga je moralo čakati celih štiri tisoč let.
Štiri tisoč let po storjenem grehu vladal je ju-dovsko kraljestvo rimski cesar Avgust. Ta je dal po-velje, da se morajo vsi njegovi podložni na odločenih krajih, po rodovinah in družinah, dati popisati, da bi spoznal število prebivalcev po svojih pokrajinah.
V mestu Nazaretu živela sta takrat tudi Marija in Jožef. Tudi ta dva sta šla k popisovanju in sicer v Betlehem, kjer so nekdaj živeli njuni predniki. Po dolgem trudapolnem potovanju dospeta slednjič do Da-vidovega mesteca; iskati je bilo treba prenočišča. A v Betlehemu ga ne moreta nikjer dobiti. šla sta tedaj iz mesta in prišla sta na betlehemsko planjavo. Tu sta našla hlevček, v katerem sta bila le kravca in osliček.
Onadva gresta tedaj v ta uborni hlevček prenočit; bolje je bilo, kakor zunaj pod milim nebom v mrazu. In kaj se tu zgodi? O polunoči pride na svet Zveličar, Jezus Kristus, katerega Marija v plenicc povije in v jasli položi. Angelji pa so prišli iz nebes svojega Boga in kralja molit ter s hvalnimi pesnimi njcgovo čast prepevat.
Jeden pa je oznanil rojstvo Kristusovo pastirjem na paši, kateri so veselo hiteli molit svojega obljublje-nega Odrešenika.
Sedaj sem vama ob kratkem povedal, kaj nam predstavljajo jaslice, in to si dobro zapomnita. Kakor pastirci ponižno molita tudi vidva Jezusa, a posnemajta jih tudi v lepem pobožnem vedenju.            J. Novak