


ŠKRABČEVI DNEVI 7 – ZBORNIK PRISPEVKOV S

SIMPOZIJA 2011





uredila: Franc Marušič in Rok Žaucer





Škrabčevi dnevi 7 – zbornik prispevkov s simpozija 2011



Uredila: Franc Marušič in Rok Žaucer



Založnik: Univerza v Novi Gorici, Vipavska 13, Rožna dolina, 5000 Nova Gorica

Oblikovanje in prelom: A-media d.o.o.

Tisk: A-media d.o.o.

Število natisnjenih izvodov: 150

Leto izida: 2012

ISBN: 978-961-6311-73-1





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



81/82(082)



ŠKRABČEVI dnevi (7 ; 2011 ; Nova Gorica)

Zbornik prispevkov s simpozija 2011 / Škrabčevi dnevi 7 ; uredila Franc Marušič in Rok

Žaucer. - V Novi Gorici : Univerza, 2012



ISBN 978-961-6311-73-1

1. Marušič, Franc, 1974-

264001280





Copyright © 2012 Založba Univerze v Novi Gorici. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje in

fotokopiranje dela v celoti ali po delih brez predhodnega dovoljenja Založbe Univerze v Novi Gorici

je prepovedano.





Založba Univerze v Novi Gorici

2012

KAZALO

1

Uvod

3

Sintagma za izraz zanikanega velelnika: interferenca med furlanščino in

zahodnoslovenskimi narečnimi govori

David Bizjak

10

Istroromunščina in Istroromuni

Goran Filipi

17

Slovnični in pomenski opisi v leksikalni bazi za slovenščino

Polona Gantar

28

Pleonastično zanikanje v slovenščini

Gašper Ilc

44

Enojezično podnaslavljanje slovenskega narečnega filma Petelinji zajtrk

Mihaela Koletnik in Alenka Valh Lopert

54

Izreči (kruto) resnico ali (nedolžno) laž

Mira Krajnc Ivič

64

Pripisovalec pod krinko

Matic Pavlič in Sašo Živanović

76

Slovenski jezik: diahronična primerjava televizijskega govora politikov in

novinarjev

Lucia Gaja Scuteri

88

Večpomenskost in slovnična metafora

Jerica Snoj

96

Podgesla v Novem slovarju slovenskega jezika

Marko Snoj

104 Dokazi za dve različni dvopredmetni zgradbi v slovenščini

Adrian Stegovec

116 Stanje in naloge sodobnega slovenskega besedotvorja

Irena Stramljič Breznik

131 Furlanske pesmi Piera Paola Pasolinija

Urša Erjavec

139 Kaj je balkanski prihodnjik in kako balkanski je zares?

Marko Hadžić

148 Caterina Percoto – prva furlanska pisateljica

Jana Murovec

157 Pomen kazalnih zaimkov v slovenščini in srbščini

Nemanja Sićević

167 Nominalna konstrukcija za + nedoločnik v slovenščini

Petra Mišmaš

UVOD





Zbornik prinaša članke, ki so nastali na podlagi predstavitev na simpoziju Škrabčevi

dnevi 7. Simpozij sta v soorganizaciji priredila Fakulteta za humanistiko Univerze v

Novi Gorici in Raziskovalna postaja Nova Gorica Znanstvenoraziskovalnega centra

Slovenske akademije znanosti in umetnosti, odvil se je 15.-16. aprila 2011 na Univerzi

v Novi Gorici.



Kot razkriva že številka 7 v imenu simpozija, gre za simpozij z določeno zgodovino.

Frančiškanski samostan Kostanjevica je v sodelovanju s Slavističnim društvom

Slovenije v obdobju od 1994 do 2007 organiziral šest jezikoslovnih simpozijev,

poimenovanih Škrabčevi dnevi, ki jih je vsebinsko zasnoval in strokovno vodil Jože

Toporišič. Prispevki s simpozijev so zbrani v zbornikih Škrabčeva misel I–VI.

Frančiškanski samostan je svoje delo zaključil in Škrabčeve dneve v nadaljnji razvoj

predal Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici in Raziskovalni postaji ZRC

SAZU v Novi Gorici, in sicer z željo, da se dejavnost nadaljuje v krajih, kjer je pater

Stanislav Škrabec živel večino svojega ustvarjalnega življenja in kjer se je začelo delo

Škrabčevega odbora.



Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici in Raziskovalna postaja ZRC SAZU

v Novi Gorici sta nalogo sprejeli. V prenovljeni zasnovi Škrabčevi dnevi zapolnjujejo

vrzel, ki se je v Sloveniji kazala kljub več rednim znanstvenim srečanjem, katerih tema

je tudi ali celo samo jezikoslovje. Med vsemi temi namreč ni bilo srečanja, ki bi

krovno združeval vse pri nas delujoče jezikoslovce, tematika prenovljenih Škrabčevih

dnevov pa je ravno jezikoslovje v najširšem pomenu besede, brez omejitev glede na

podpodročje, temo, preučevani jezik, pristop itd.



Da smo s prenovljenimi Škrabčevimi dnevi k izpolnjevanju tega poslanstva pristopili

uspešno, najlepše izkazujeta seznam predavanj na konferenci in člankov v zborniku –

avtorji vključujejo jezikoslovce z vseh štirih slovenskih univerz in različnih inštitutov

(ZRC, IJS, Zavod Trojina) in se posvečajo različnim jezikoslovnim področjem

(strukturno jezikoslovje, analiza diskurza, leksikografija …) na podlagi različnih

jezikov (slovenščina, furlanščina, istroromunščina, makedonščina …) in v različnih

teoretskih okvirih (tvorbeno-pretvorbena slovnica, strukturalizem …). Hkrati je

srečanje pritegnilo tudi raziskovalce iz tujine, ki se ukvarjajo s slovenščino in jim je

zaradi koncentracije strokovnjakov za slovenščino naš simpozij nudil najboljši možen

dostop do pomembnih povratnih informacij.



Na simpoziju je s 23 referati (od tega 3 večavtorskimi) sodelovalo 5 plenarnih

predavateljev in 21 rednih predavateljev. V okviru simpozija je bila z malce širše

zastavljeno tematiko (jezik in književnost) organizirana tudi študentska delavnica, v

kateri se je zvrstilo še 5 študentskih referatov. Za objavo v zborniku nam je bilo

1

posredovanih 12 člankov, ki so nastali na podlagi predavanj iz redne sekcije, in 1

članek, ki je nastal na podlagi vabljenega predavanja (G. Ilc) – ti članki so bili

podvrženi anonimnemu recenzijskemu pregledu in morebitnim od tod sledečim

popravkom. En članek je bil po recenzijskem pregledu iz objave umaknjen. Zbornik

vsebuje tudi 4 članke, ki so nastali na podlagi predavanj iz študentske sekcije (N.

Sićević, M. Hadžić, U. Erjavec, J. Murovec) in so bili prav tako recenzirani. Hkrati

zbornik vsebuje tudi 2 besedili, pri katerih ne gre za članek v standardni obliki temveč

za prepis vabljenega predavanja (G. Filipi, M. Snoj). Ker gre za avtorje jezikoslovce,

prispevkov nismo posebej lektorirali in smo avtorje pozvali, da sami poskrbijo za

jezikovno primernost besedil.



Predavateljem na simpoziju in avtorjem člankov se še enkrat zahvaljujemo za

udeležbo, recenzentom pa za sodelovanje pri zagotavljanju kvalitete zbornika. Zahvala

gre tudi Ustanovi patra Stanislava Škrabca, ki je dogodek finančno podprla.



Franc Marušič in Rok Žaucer,

za Organizacijski odbor simpozija Škrabčevi dnevi 7



Organizacijski in programski odbor simpozija Škrabčevi dnevi 7: Kozma Ahačič,

Helena Dobrovoljc, Franc Marušič, Katja Mihurko Poniž, Danila Zuljan Kumar, Rok

Žaucer





2

Škrabčevi dnevi 7

str. 3–9

SINTAGMA ZA IZRAZ ZANIKANEGA VELELNIKA:

INTERFERENCA MED FURLANŠČINO IN

ZAHODNOSLOVENSKIMI NAREČNIMI GOVORI

DAVID BIZJAK

Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije





Povzetek

V sodobnem furlanskem jeziku predstavlja glagolska sintagma oz. perifraza ' no +

sta/stìn/stait + (predlog a) + nedoločnik' glavno in najpogosteje uporabljano normirano

slovnično sredstvo za izraz zanikanega velelnika, torej prepovedi, karanja ali odsvetovanja.

Skoraj povsem identična sintagma je tudi značilnost beneščine, tistega severnoitalijanskega

narečja, ki vzporedno s furlanščino meji na slovansko jezikovno sfero. Glede na prisotnost

sintagme ' na + stuoj/stuojmo/stuojte + nedoločnik' v zahodnoslovenskih, primorsko-

rovtarskih narečnih govorih, in ker se niti v normirani slovenščini niti v drugih slovenskih

narečnih skupinah to izrazno sredstvo ne pojavlja, lahko sklepamo, da gre v

zahodnoslovenskih narečnih govorih za skladenjski kalk po furlanščini in/ali beneščini.

Ključne besede: zanikani velelnik, glagolska sintagma, zahodnoslovenski narečni govori,

furlanščina/beneščina, skladenjski kalk.





1 Pojav skoraj identične sintagme na slovanskih in romanskih tleh

Prispevek je osnovan na podpoglavju V.1. avtorjevega magistrskega dela z naslovom

Glagol kot prvina stavka v furlanščini in francoščini (Bizjak, 2002), posvečenemu

raziskavi glagolske perifraze za izraz zanikanega velelnika v furlanščini, francoščini in

severnoitalijanskih narečjih, pri slednjih pa se avtor omejuje le na beneške govore. V

pričujočem članku je stanju v beneških govorih sicer odmerjene malo pozornosti,

navedenih je samo nekaj primerov za ponazoritev vzporednosti stanja s tistim v

furlanščini. Čeprav predmet raziskave celotnega magistrskega dela zajema izključno le

področje romanistike, torej primerjavo stanja v različnih romanskih jezikih, je v

zadnjem delu omenjenega podpoglavja (V.1.7) izpostavljen obstoj skoraj identične

zgradbe sintagme, ki se rabi kot sredstvo za izraz zanikanega velelnika v

zahodnoslovenskih (primorsko-rovtarskih) govorih. Na tem mestu avtor poudari, da

predstavlja sintagma izrazito interferenco med romansko in slovansko jezikovno sfero.

Glede na to, da tovrstna glagolska sintagma drugim slovenskim narečnim skupinam ni

3

znana, še manj pa normirani slovenščini, lahko upravičeno sklepamo, da jezikovni

pojav ni slovanskega izvora, temveč se je po vsej verjetnosti na slovenska primorska

tla razširil iz bližnjih romanskih govorov, to se pravi iz dveh sosednjih skupin

romanskih govorov, definiranih kot beneščina in furlanščina. Obe ti iz vulgarne

latinščine izpeljani skupini govorov je uradno italijansko jezikoslovje kljub mnogim in

zelo očitnim odstopanjem od italijanskega koiné, tako na področju glasoslovja kakor

tudi morfosintakse in besedišča, do pred nedavnim obravnavalo kot dve

severnoitalijanski narečji in ne kot dva ločena jezika. Furlanščina je naposled sicer

status uradnega jezika dosegla, medtem ko beneščina še dalje ohranja status narečja.

Romanski jezikovni skupini, ki imata precej skupnih jezikovnih črt, sta tako trčili ob

slovensko jezikovno realnost in vanjo vnesli določene spremembe. Vsaka izmed njiju

je pač vplivala na ozemlje, s katerim je bila v dolgotrajnem stiku: beneščina na

jugozahodno slovensko podeželje (Istra, Kras), furlanščina pa na severnoprimorsko

območje (Goriška, Posočje, Vipavska dolina).



1.1 Primerjava med furlansko in slovensko sintagmo

Za izraz zanikanega velelnika, ki ga Josef Marchet (it. Giuseppe Marchetti), eden

največjih furlanskih učenjakov 20. stoletja, po poklicu duhovnik in učitelj, v svojem

sistematičnem delu Lineamenti di grammatica friulana imenuje inibitivo (Marchetti

1952: 153) , zahteva furlanska norma uporabo glagolske sintagme oz. perifraze, ki

sestoji iz: nikalnega členka NO, glagola ST v velelniku, predloga A in

polnopomenskega glagola v NEDOLOČNIKU.



Vzporedna slovenska nenormirana sintagma, prisotna v večini primorskih in

tudi delu rovtarskih govorov, NE (ali NA) + velelnik glagola STATI + polnopomenski

glagol v NEDOLOČNIKU, je torej glede na zgoraj povedano verjetno skladenjski kalk

po furlanščini in/ali beneščini. Tej hipotezi v prid, vendar le kar zadeva furlanski vpliv,

je zapis slovenskega romanista Mitje Skubica, ki v svojem delu Romanske jezikovne

prvine na zahodni slovenski jezikovni meji omenja pogostnost izraza prepovedi v

pisnem gradivu zamejskih Slovencev v Italiji s pomočjo glagolske perifraze izpeljane

po modelu stare + nedoločnik (Skubic 1997: 95).



1.2 Tri oblike iste glagolske perifraze v furlanščini

Glede na osebo in število se furlanska sintagma pojavlja v obliki treh formul:

 v 2. osebi ednine no sta (a) + nedoločnik

 v 1. osebi množine no stìn (a) + nedoločnik

 v 2. osebi množine no stait/steit (a) + nedoločnik.



1.3 Normirano oziroma nenormirano jezikovno sredstvo

V furlanščini je, v nasprotju s slovenščino, sintagma normirana in gramatikalizirana,

kar pomeni, da se redno pojavlja ne le v govorjeni besedi, marveč tudi v pisnih virih.

Pravzaprav predstavlja v sodobnem jeziku glavno slovnično sredstvo za izraz

prepovedi, karanja, odsvetovanja (gl. 4).



4 DAVID BIZJAK

1.3.1 Primeri iz furlanskih pisnih virov

Spodnji trije nizi primerov v furlanščini, izbrani iz zelo različnih virov, furlanskih

slovnic, slovarjev, izvirnih knjižnih del in prevodov druge polovice 20. stoletja,

slikovito ponazarjajo rabo vseh treh oblik:

A)

(1)

No sta fumâ, che ti fâs mâl! (Zof: 74)





(furlansko)



Ne kadi, škoduje ti!

(2)

No sta a blestemâ! (= No sta blestemâ!) (Faggin: 198)





(furlansko)



Nikar ne preklinjaj!

(3)

No sta vê pore, mame! (Mich.: 18)





(furlansko)



Ne boj se, mama!

(4)

No stâ a dismenteâti; (Il dolfìn: 119)





(furlansko)



Nikar ne pozabi!

(5)

No sta vaî (Vanseli: 7,13)





(furlansko)



Nikar ne joči!

(6)

No sta a pensâ! Ti ài promitût. (Str.: 109)





(furlansko)



Nikar ne pomišljaj! Obljubil sem ti.

B)

(7)

no stin (a) pierdi timp!: non perdiamo tempo! (Nazzi: 1657)



(furlansko:



Ne izgubljajmo časa!





italijansko)

(8)

... no si stin plui a scusaa = Non scusiamoci più (Pirona: 1105)



(furlansko:



... ne opravičujmo se več





italijansko)

(9)

... no stin a meti il cjâr denant dai bûs. (Str.: 13)





(furlansko)



... ne lotevajmo se stvari na nepravem koncu.

(10) No stìn a cori masse! (Fagg.: 198)





(furlansko)



Ne tecimo preveč!

(11) Sù mo, mari: no stin fa tragjèdiis prin da l'ore! (Mich.: 19)



(furlansko)



Pogumno, mati, ne bodimo poklapani že preden se kaj zgodi!

(12) No stin (a) fevelâ! (Erat: 3.9.3.5.)





(furlansko)



Ne govorimo!

C)

(13) no stait (a) bacilâ di nuje!: non datevi pensiero di niente!. (Nazzi: 1657) (furlansko:



Ne delajte si nobenih skrbi!





italijansko)

(14) No stait a dâmi dal tù, e diseit subit ce ch'o volês dî. (Pr.di s.: 75)

(furlansko)



Nikar me ne tikajte in takoj povejte, kar želite povedati

(15) No stait a judicâ e no sareis judicâz. No stait a condanâ e no sareiz condanâz.



(Vanseli: 6,37)





(furlansko)



Ne sodite in ne bo vam sojeno. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.

(16) Barbe Tite, no steit a vêsi par mâl se cheste volte, invezit d'impuestâ la lètare, le fâs



stampâ sul sfuei. (Lètaris: 9)





(furlansko)



Striček Tit, nikar si ne jemljite k srcu, če tokrat pismo objavim, namesto da bi ga



poslal po pošti.

(17) No stait a lassâmi culì bessôl! (Buje: 51)





(furlansko)



Nikar me ne puščajte tod samega!

(18) No stàit a lassâmi cussì avelît: scriveimi dal moment .... (Ex.: 97)

(furlansko)



Prosim vas, preženite mojo žalost: hitro mi pišite ... (Ex., prev. Minatti, Ivan).



1.3.2 Elipsa predloga

Po natančnem pregledu primerov opazimo, da prihaja v 2. osebi ednine pogosto do

elipse predloga a, medtem ko večina primerov v množini kaže na njegovo prisotnost,

SINTAGMA ZA IZRAZ ZANIKANEGA VELELNIKA 5

in sicer v obeh osebah. Poja- snilo za izpuščanje predloga v 2. osebi ednine (gl. 1.3.1:

A) primeri (1), (2), (3), (5)) najdemo v fonetiki, pojav je namreč očitna posledica

kakofonije, to se pravi neblagoglasja spričo zlitja dveh istih vokalov. Kar se tiče 1.

osebe množine, v nekaterih primerih iz literarnih del zasledimo elipso, n.pr. v 1.3.1: B)

(11), pri nekaterih slovničarjih in slovaropiscih pa nihanje (gl. 1.3.1: B) primera (7) in

(12)). Nazzi (gl. 1.3.1: C) (13)), slovaropisec samouk, vendar odličen poznavalec

furlanske govorjene besede, očitno pomišlja tudi v 2. osebi množine.



2 Oblike iste glagolske perifraze v nenormirani slovenščini

Formulam pod 1.2 ustrezajo v zahodnoslovenskih narečnih govorih naslednje tri

oblike:

 za 2. osebo ednine: ne/na stuoj/stuj + nedoločnik

 za 1. osebo množine: ne/na stuojmo/stujmo + nedoločnik

 za 2. osebo množine: ne/na stuojte/stujte + nedoločnik.



2.1 Primeri iz slovenskega zamejstva

Za osvetlitev rabe teh narečnih oblik ustrezajo primeri iz pisnih virov Slovencev v

Italiji. Ti so namreč, poleg nekaterih prevodov in zapisov ljudskega slovstva (gl.

2.1.1), edini pisni viri v slovenščini, v katerih najdemo zapisano tisto, kar v

zahodnoslovenski narečni sferi slišimo le v obliki živega govora. Takšni viri so na

primer tednik Slovencev Videnske pokrajine Novi Matajur (NM), spletna stran

združenja Pisma po nediško, ki ima svoj sedež v kraju Špeter v nadiški dolini,

kulturno-verski list Dom iz Čedada:



(19) Na stuoj tikat bančove hruške ... (pesem Se uarnit otrok, Pisma)

(20) An čeglih živiš v Čedade, na stuoj pozabit, kje so toje kornine! (NM)

(21) ... na stuojmo se bat sanjat, na stuojmo se bat imiet velikih idej an projektov ... (NM)

(22) Na stuojte pobit jetniku (Dom)

(23) Na stuojta parmanjkat! (NM)

(24) An na stuojta študierat, de s tako uro na pride obedan v kočo na Dom na Matajure ...



(NM)

(25) Ne stujte se bat. (3 lesičice gotrice)

(26) Ne bojte se.



2.1.1 Ljudsko slovstvo

Primer (25) je vzet iz ljudske pripovedke, ki jo je zapisal in objavil Milko Matičetov,

raziskovalec ljudskega slovstva v slovenskem zamejstvu.



3 Stanje v beneščini

Tudi primeri iste sintagme v sodobni beneščini so v prid hipotezi v 1.1:

6 DAVID BIZJAK

(27) No stà córare! (Belloni: 140)





(beneško)



Ne teci!

(28) No stemo parlar pò dei … neri. (Torbianelli)





(beneško)



Nikar pa ne govorimo o … temnopoltih.

(29) No stè vegnere! (Belloni: 140)





(beneško)



Ne prihajajte!



3.1 Prisotnost sintagme v istrsko-beneških govorih

V delu Le perle del nostro dialetto, orisu istrsko-beneškega govora značilnega za

nekdanje prebivalce mesta Piran/Pirano, ki se je žal le deloma obdržal do današnjih

dni, in katerega avtorica je učiteljica in jezikoslovka samoukinja Ondina Lusa, se v

odlomkih iz iger najde kakšen primer rabe identične glagolske sintagme:

(30)

Ma no sta dîme, che no te piase Boris … (Le perle)





(beneško)



Pa nikar mi ne reci, da ti Boris ni všeč …



4 Drugo jezikovno sredstvo za izraz zanikanega velelnika

Kot že rečeno v 1.3, predstavlja v normirani furlanščini glagolska sintagma no +

sta/stìn/stait + nedoločnik glavno slovnično sredstvo za izraz prepovedi ali karanja, ne

moremo pa trditi, da tudi edino. Marchetti namreč omenja za izraz iste vrednosti

sintagmo nikalni členek + nedoločnik, ki je razvidna iz naslednjega primera:



(31) No crodi (Marchetti: 153)





(furlansko)



Ne verjemi



Takšno rabo pripisuje pač analogiji z italijanščino:



(32) Non credere.





(italijansko)



Tudi padovanski jezikoslovec Giovan Battista Pellegrini v svojem znamenitem delu

Saggi sul ladino dolomitico e friulano (1972) omenja za izraz nikalnega imperativa to

italijanščini podobno sintagmo (Pellegrini: 434). Skubic pa navaja primer izraza

prepovedi iz Rezijanskega katekizma:



(33) No desiderâ la femine de chei altris!





(furlansko)



Ne želi si ženske poročene z drugim!



Vendar pisni viri dokazujejo, govorjena beseda pa to jasno potrjuje, da je tovrstno

sredstvo za izraz zanikanega velelnika v sodobni furlanščini bolj redkost kakor pravilo.



5 Zaključek

Ob upoštevanju današnje jezikovne realnosti tako na obmejnem področju med Italijo

in Slovenijo kakor tudi v drugih delih Republike Slovenije, predvsem pa na osnovi

razčlenitve primerov, ki ponazarjajo rabo skoraj identične glagolske sintagme za izraz

zanikanega velelnika na stičišču slovanske in romanske jezikovne sfere, lahko pridemo

do zaključka, da je najverjetneje obravnavana sintagma v zahodnoslovenskih narečnih

govorih skladenjski kalk po furlanščini ali/in beneščini. Seveda pa so za dokaz

SINTAGMA ZA IZRAZ ZANIKANEGA VELELNIKA 7

postavljene hipoteze potrebne nadaljnje raziskave, ki bodo vzele v pretres dodatne

pisne in ustne vire iz širšega obmejnega območja, zlasti Krasa in Slovenske Istre.



Viri

Associazione Lintver, 2010: Pisma po nediško. Se uarnit otrok. Špeter Slovenov. On-

line: www.lintver.it, www.vallidelnatisone.org

Bellina, Antoni (prev.), 1999: La Bibie. Il Vanseli seont Luche. Bologna: Grafiche

Dehoniane.

Belloni, Silvano, 1991: Grammatica veneta. Padova: Editrice La Galiverna.

Cjanton, Lelo; Negro, Alviero; 1971: Buje. Udine: Società Filologica Friulana.

Dom. Kulturno-verski list. 1991, Čedad.

Erat, Janez, 2006: Furlanska slovnica.Gramatiche furlane. On-line: http://sabotin.p-

ng.si/jezik/furlanscina/Erat_2006_furlanska_slovnica.pdf

Faggin, Giorgio, 1997: Grammatica friulana. Udine: Ribis Editore.

Lusa, Ondina; sodel. Bonifacio, Marino; 2004. Le perle del nostro dialetto. Izola:

PIGRAF.

Marchet, Josef, 1950: Lètaris ai Furlans. Clape Culturâl Acuilee Fogolâr Furlan di

Winterthur.

Matičetov, Milko (zapis po pripovedi), 1987: 3 lesičice gotrice. Ljubljana.

Michelutti, Guido, 1978: La mari di Vigjùt. Udine: Società Filologica Friulana.

Nazzi, Gianni, 2005: Vocabolario Italiano-Friulano, Friulano-Italiano. Udine: Clape

Culturâl Acuilee.

Negro, Alviero, 1978: Strumîrs e Zambarlàns. Udine: Società Filologica Friulana.

Novi Matajur, Tednik Slovencev Videmske pokrajine, 2009, 2011. Čedad.

Pirona, Giulio Andrea; Carletti, Ercole; Corgnali, Giovan Battista; 1935: Il Nuovo

Pirona, Vocabo-lario Friulano. Udine: Società Filologica Friulana.

Saint-Exupéry (de), Antoine, prev. Seravalli, Bruno; 1992: Il pičul princip. Gemona:

Casa per l'Europa.

Sgorlon, Carlo, 1975: Prime di sere. Udine: Società Filologica Friulana.

Sgorlon, Carlo, 1993: Il dolfìn. Tricesimo: Roberto Vattori Editore.

Torbianelli, Vittorio, 2011: No stemo parlar pò dei … neri. On-line: http://

vittoriotorbianelli.wordpress.com/2011/05/10/gli-ultimi-e-i-penultimi-e-la-

sinistra/

Zof, Fausto, 2000. Gramatiche pratiche de lenghe furlane. Pasian di Prato (Udine):

Editrice 'Leonardo'.



Literatura

Bizjak, David, 2002: Glagol kot prvina stavka v furlanščini in francoščini (magistrsko

delo) . Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Cadorini, Giorgio, 2005: Furlan di Praghe. Par studiâ la lenghe furlane. On-line: http:

//www 1.c uni.cz/-cadorini/furlan

Frau, Giovanni, 1974: Vecchi e nuovi studi di grammatica friulana. Udine: 'Studi

linguistici friulani.'

Lamuela, Xavier, 1987: La grafie furlane normalizade. Udine: Aministratsion

Provinciâl di Ûdin.

8 DAVID BIZJAK

Madriz, Anna; Roseano, Paolo; 2003: Scrivere in friulano. Udine: Società Filologica

Friulana.

Marchetti, Giuseppe, 1952: Lineamenti di grammatica friulana. Udine: Società

Filologica Friulana.

Nazzi, Gianni, 1977: Marilenghe. Gramatiche furlane. Gurize-Pordenon-Ûdin: Institût

di Studis Furlans.

Osservatori regjonâl de lenghe e culture furlanis (OLF); 2002: La grafie uficiâl de

lenghe furlane. Udine: Regjon Autonome Friûl-Vignesie Julie.

Pellegrini, Giovan Battista, 1972: Saggi sul ladino dolomitico e friulano. Bari:

Adriatica.

Skubic, Mitja, 1997: Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezikovni meji.

Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.

Skubic, Mitja, 2006: Slovenske jezikovne prvine v obsoški furlanščini. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Vicario, Federico, 1997: I verbi analitici in friulano. Milano: Franco Angeli.

Vicario, Federico, 2005: Lezioni di linguistica friulana. Udine: Editrice Universitaria

Udinese Srl.





SINTAGMA ZA IZRAZ ZANIKANEGA VELELNIKA 9

Škrabčevi dnevi 7

str. 10–16

ISTROROMUNŠČINA IN ISTROROMUNI1

GORAN FILIPI

Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče Koper





Istroromuni so najverjetneje potomci balkanskih Vlahov, ki so kot Vlahi ali Morlaki

omenjeni v številnih srednjeveških dokumentih iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine

(treba je upoštevati, da v omenjenih dokumentih naziva Vlah in Morlak veljata tudi za

nekatere druge etnične skupine – npr. pravoslavne prebivalce Dalmatinske zagore –

zato ne gre vseh Vlahov ali Morlakov, ki se pojavljajo v srednjeveških dokumentih,

nujno povezati z romunskim etnikom, kar praviloma počnejo vsi romunski

raziskovalci). Vlaški živinorejci so prvič omenjeni v Istri v XII. stoletju, vendar

današnji istroromunski govorci najbrž izvirajo od Vlahov, ki so se proti koncu XV. in

na začetku XVI. stoletja iz notranjosti Dalmacije, z območja okoli Dinare in južnega

Velebita, najprej preselili na otok Krk in pozneje v Istro, na območja, ki so bila

opustošena po ponavljajočih se kugah in malarijah. Večina teh priseljencev so bili

Hrvati, lahko trdimo, da so bodoči Istroromuni na Krk in v Istro prišli že dvojezični,

kar je zelo pomembno za razumevanje zgodovine in strukture njihovega govora.

Preseljevanje je trajalo več časa in najbrž je bilo tudi več skupin, ki so potovale po

različnih poteh. Ena skupina je pred poselitvijo otoka Krka in Istre nekaj časa prebila v

Liki.



Obstajajo tudi teorije, da so Istroromuni v Istri avtohtoni (to tezo so zagovarjali

predvsem trije romunski jezikoslovci: Covaz, Maiorescu in Onciul), kar pa je že dolgo

opuščeno. Da so se Istroromuni doselili iz dalmatinskega zaledja (Cetinska krajina),

pričajo mnoge prevzete besede iz tamkajšnjih čakavskih govorov, ki jih v istrskih

avtohtonih čakavskih idiomih ni: npr. misa – v vseh istrskih hrvaških govorih je maša.

Take besede ponavadi popolnoma sovpadajo s slovenskimi in jih imajo mnogi

romunski avtorji (npr. Radu Flora) za slovenizme (npr. vərbε 'vrba', verugε 'veriga',

škute 'skuta' itd. itd.), kar ni sprejemljivo. Zaradi podobnosti čakavske in slovenske

leksike je zelo težko določiti istroromunsko besedje, prevzeto iz slovenskih govorov:

npr. za pestərnε 'pestunja' v Šušnjevici smo skoraj gotovi, da gre za izposojenko iz



1 Pričujoči prispevek je prepis vabljenega predavanja, ki ga je imel prof. dr. Goran Filipi na

Škrabčevih dnevih 7.

10



tržaške slovenščine, ker iz mnogih virov poznamo dejstvo, da so tržaški gospodje

svoje nezakonske otroke za denar dajali v rejo družinam iz Šušnjevice.



Še v XIX. stoletju je bilo moč na otoku Krku, v okolici Dubašnice in Poljic,

slišati romunski govor, ki mu v jezikoslovju pravimo krškoromunščina. Leta 1819 je

duhovnik Ivan Feretić zapisal očenaš in zdravamarijo v tem idiomu, kar je leta 1929

objavil Sextil Puşcariu, veliki romunski dialektolog, ki se je ukvarjal tudi z

istroromunščino. Krškoromunščina je zamrla v prvi polovici XIX. stoletja. O njej še

vedno pričajo nekateri toponimi: npr. Vrhure = Vrh + -ure (- ure je množinska pripona

za samostalnike srednjega spola romanskega tipa); Sekara ( sekara = rž), pa tudi

manjše število občnih imen: npr. puljić 'ptica', hibridna pomanjševalnica na -ić od puĺ

(potrjeno v ir.) < lat. *pūllius 'mladič', REW 6826 > stand. rom. pui 'piščanec', 'mladič'

( pui de porc), za ptico rečejo pasare; čura, čuralo 'sito'.



V preteklosti je bila istroromunščina vsekakor bolj razširjena kot danes. Tudi o

tem nam pričajo še kar številna krajevna imena, pa tudi priimki: npr. imena vasi Katun,

Kature, Fečori (katun je tipična romunska vas, Fečori pa je množinska oblika od fečor

'otrok', 'deček'); npr. priimka Poropat, Faraguna (priimek Poropat je v hrvaške govore

prevzet pred XV. stoletjem (torej še v Cetinski krajini), ko Slovani še niso poznali

fonema [f] in so ga zamenjevali s [p] ali [v], pomeni 'brez postelje', torej 'kdor je brez

postelje': ir. får(a) 'brez' + pat 'postelja', Faraguna pa pozneje – pomeni 'brez

pastirskega plašča', torej 'kdor je brez pastirskega plašča', får(a) 'brez' + guna 'poseben

pastirski plašč'. Istroromunskih izposojenk v hrvaških govorih ni veliko: npr. st rpla

'ovca, ki še ni povrgla'; rom. sterp, stearpă 'jalov, -a', oaie stearpă 'neplodna ovca'.



Istroromunščina je eden od štirih romunskih dialektov, ki se je, takko kot ostala

tri (dakoromunščina, aromunščina in meglenoromunščina), razvil iz praromunščine

(romanščine, ki se je oblikovala iz vulgarne latinščine rimske pokrajine Dakije). Danes

je najbolj ogrožen romunski dialekt, ki ima najmanj govorcev (okoli 200 v Istri in

okoli 300 v New Yorku), ohranila se je v nekaterih vaseh na pobočjih Učke v Čičariji:

v Žejanah, Šušnjevici, Novi Vasi, Jesenoviku, Letaju, Brdu, Škabićih, Trkovcih,

Zankovcih, Mihelih in Kostrčanu. Istroromunske govore delimo na severne in južne.

Vsi govorci prve skupine živijo v vasi Žejane (ir. Žejən) na severnem pobočju Učke,

severovzhodno od Reke, v občini Matulji, govorci druge skupine pa v ostalih

omenjenih vaseh (ir. Susńevicε, Noselo/ Nosela, Sukodru, Letaj, Bərda/ Bərdo, Škåbići, Tərkovci, Zånkovci, Miheli, Kostrčån) na severnem in zahodnem robu Čepiškega polja

v občini Kršan.



V Žejanah je leta 2001 (zadnje štetje) živelo 141 prebivalcev (štetje leta 1991

navaja 189 prebivalcev) v 102 hišah (mnoge hiše so zapuščene, v zelo slabem stanju),

mlajših od 20 let je bilo 20. Po presojah akad. Augusta Kovačca je v Žejanah na

začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja živelo okoli 500 istroromunskih govorcev.

Ocenjujemo, da jih je danes v Žejanah manj kot 100. V najslabšem primeru vsi

prebivalci vsaj razumejo istroromunščino, velika večina pa ta idiom uporablja brez

težav. Upoštevati je treba, da mnogi, ki imajo prijavljeno bivališče v Žejanah, tam ne

živijo stalno (v glavnem bivajo in delajo v Matuljih, Opatiji, Reki, Lovranu) in v

Žejanah preživljajo samo vikende. V vasi imajo zelo dobro organizirano kulturno-

umetniško društvo (Žejanski zvončari), obnovljeno cerkev in eno manjšo gostilno.

Žejanci vikende posvečajo negovanju lastnih vrednot in, če ne bi bilo stalnega

ISTROROMUNŠČINA IN ISTROROMUNI 11

izseljevanja prebivalstva, ki ga ni moč zaustaviti, zaradi česar je vse manj otrok v vasi,

bi žejanska romunščina ne bila obsojena na tako hiter konec.



V južnih vaseh je govorcev še manj kot v Žejanah, po naši presoji manj kot 90.

Akad. Kovačec je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je zbiral gradivo za

svoja kapitalna dela s področja istroromunščine, imel, po lastni presoji, na razpolago

med 800 in 1000 govorcev. Že leta 1991 (štetje) je bilo v vaseh, kjer so še vedno

govorili istroromunsko, samo 338 prebivalcev, kar, za razliko od Žejan, ne pomeni tudi

števila govorcev. Na podlagi naših raziskav je danes največ govorcev istroromunščine

v Novi Vasi, približno 40, sledita Šušnjevica z okoli 30 govorci in Jesenovik z osmimi.

V ostalih vaseh jih je zelo malo: v Letaju trije, v Brdu ena, v Kostrčanih od 17

prebivalcev 5 govorcev, v Zankovcih 6, v Mihelih ena. Razen športnega moštva, ki

tekmuje en krat na leto v vlečenju vrvi v mednarodni ligi, ki vključuje tudi nekaj

slovenskih moštev, niso organizirani. Nimajo gostilne.



Govorcev je danes v matičnih vaseh manj kot 200. Temu številu je treba dodati

Istroromune, ki so se preselili v večja kvarnerska in istrska mestna središča, in

govorce, ki danes živijo v evropskih državah in Združenih državah Amerike (po

podatkih Antonia Dianicha jih je bilo leta 2010 v New Yorku okoli 300). Raziskave

kažejo, da prva generacija odseljencev dobro ohranja domač idiom, ga pa ne prenese

na naraščaj.



Izraza istroromunščina in Istroromuni sta znanstvena. Uporabljata se v

romanistiki že več kot sto let. Prebivalci sebe ne imenujejo tako. V Historia di Trieste

iz leta 1698 je italijanski zgodovinar Ireneo della Croce približno petdeset vrstic

posvetil, kakor jim sam pravi, Čičem (v izvirniku Chichi). Ireneo della Croce navaja

23 istroromunskih besed in besednih zvez s prevodom v italijanščino in latinščino in

pravi, da ti prebivalci sebe imenujejo Rumeri. Če to drži, so Istroromuni proti koncu

XVII. stoletja sami sebe imenovali Rumər, kar po pravilih istroromunščine popolnoma

ustreza dakoromunskemu Rumân (arhaizem) in aromunskemu ar(u)mân < lat.

Romanus – današnje knjiž. rom. Român je učena beseda. Zanimivo je, da so

Istroromuni opustili svoje etnično ime, čudno pa je, da se le-to ni ohranilo niti v enem

čakavskem istrskem govoru. Danes se Istroromuni nimajo za pripadnike romunskega

etničnega korpusa, opredeljujejo se kot njihovi hrvaški sosedje (ali kot Hrvatje ali

regionalno, kot Istrani – v Žejanah se skoraj vsi opredeljujejo kot Hrvati, v južnih

vaseh pa je skoraj 40 % regionalno opredeljenih). Ožjo pripadnost izražajo z

izvedenkami iz imen vasi, v katerih živijo: npr. Žejånci, Susńevci, Kostərčånci,

Novošåni, Brijåni itd. (gre pravzaprav za izposojenke iz čakavskih govorov). Sosedje

jih imenujejo Vlasi ali Čiči. Svoj govor imenujejo s pridevniškimi oblikami,

izpeljanimi iz imen vasi, v katerih živijo: npr. žejånski, susTevski, novošånski,

brijånski oziroma ( kuvintå 'govoriti') po žejånsku; ( ganεj 'govoriti') po susńevsku, novošånsku, brijånsku itd. V južnih vaseh svoj jezik imenujejo tudi vlåški oziroma

vlåškε limbε 'vlaški jezik', ganεj po vlåški. V literaturi lahko beremo, da za 'govoriti

istroromunsko' Istroromuni uporabljajo tudi besedne zveze tipa po nåšu, po nåški, po

nåše. Naše raziskave so pokazale, da danes ta besedna zveza označuje čakavski govor,

domnevamo pa, da je tako bilo tudi prej, ker smo jo v istem pomenu slišali tudi od

Istroromunov, ki so se predvsem po II. svetovni vojni izselili v Ameriko.



V primerjavi z drugimi romunskimi narečji je istroromunščina najbolj podobna

dakoromunščini, čeprav se od nje precej razlikuje predvsem zaradi različnih adstratov

12 GORAN FILIPI



(zaradi adstratov se bistveno razlikuje tudi od drugih dveh romunskih narečij): v

istroromunščini ni turcizmov (razen prevzetih iz čakavskih govorov: npr žepu 'žep') in

neogrecizmov niti pojavov, ki so značilni za balkanske jezike (predmet se ne podvaja z

osebnim zaimkom, vloge nedoločnika ne prevzema besedna zveza da + 1. os.

sedanjika, temveč se nedoločnik, ki je vedno brez a, uporablja enako kot v čakavskih

govorih).



Večstoletna jezikovna prepletanja istroromunskih in hrvaških čakavskih

govorov (Istroromuni so bili dvojezični, tudi preden so zapustili Cetinsko krajino, kot

smo že omenili) so pogojevala prevzemanje čakavskih elementov na vseh ravneh, od

glasoslovne do skladenjske. Zaradi obilnega prevzemanja čakavskih vzorcev

(istroromunska leksika vsebuje skoraj 80 % čakavskih prvin), sta se v istroromunščini

razvili celo dve novi slovnični kategoriji: glagolski vid in srednji spol slovanskega

tipa.



Istroromunščina je edini romanski jezik, ki pozna glagolski vid (pozna ga sicer

tudi meglenoromunščina, a samo pri glagolih, prevzetih iz makedonščine ali

bolgarščine; istroromunščina ima oba vida tudi za mnoge domače glagole: npr. legå,

legavεj '(za)vezati').



Vsi romunski dialekti poznajo srednji spol. Izraža se kot v latinščini (v ednini

končnice za moško sklanjatev, v množini za žensko). Ohranil se je tudi v

istroromunščini: npr. un lεger, do lεgere 'zibelka', un såd, do sådure 'vinograd'. V

Žejanah se je ta kategorija izgubila, vendar so se množinska obrazila za tovrstne

samostalniške besede ohranila, le števnik je moškega spola: npr. ən lεγer, doj lεγere.

Poleg domačega srednjega spola se je v istroromunščini, zaradi prevzemanja večjega

števila čakavskih samostalnikov in pridevnikov srednjega spola na -o, razvil tudi

srednji spol slovanskega (čakavskega) tipa – praviloma imajo vsi pridevniki v

istroromunščini tri oblike: npr. åb, åbε/åba, åbo 'bel', 'bela', 'belo'.



Zaradi vpliva čakavskih govorov se je v vseh vaseh, razen v Šušnjevici in Novi

vasi, izgubila opozicija določni vs. nedoločni člen pri samostalnikih ženskega spola na

-a – v romunskih dialektih je določni člen a postponiran (rom. casă »hiša brez člena«

– casa »hiša z določnim členom«). Istroromunski samostalniki na -a so nastali s

poenostavitvijo prvotne neekonomične končnice -ε, ki se je ohranila samo v Šušnjevici

in Novi vasi (zato je tam opozicija, o kateri teče beseda, ohranjena), v -a (redkeje v -

e): npr. o kåpra it. una capra vs. kåpra it. la capra, v stavku Åm o kåpra – 'Imam (eno) kozo'. – Kåpra əj bura – 'Koza je dobra' – drugi stavek v vsakem romanskem ušesu

zveni kot npr. Slovencu stavek tipa Jaz hoteti jesti, a pri istroromunskih govorcih je

tak stavek povsem sprejemljiv, ker so vsi brezhibni govorci čakavskega narečja –

kateremu Slovanu bi bil italijanski stavek Capra è buona nesprejemljiv? V Šušnjevici

in Novi vasi se opozicija ohranja: Åm o kåprε – Kåpra əj bura. O -ε vs. -a, -e tudi nižje.



Seveda obstajajo tudi prvine, ki jih istroromunščina deli z ostalimi romunskimi

dialekti. Stara leksika je enaka v vseh romunskih govorih, oblika za dajalnik je enaka

obliki za rodilnik, določni člen je postponiran in nikoli poudarjen, mesto poudarka pri

izpeljankah se ne menja (če ni glasoslovnih sprememb). Tudi istroromunščina, kot

ostala trije romunski dialekti, pozna rotacizem l  r (npr. lat. scala > dr. scară; lat.

sōl, sōle > dr. soare, ir. sore), vendar, za razliko od ostalih treh,pozna tudi rotacizem n

 r (npr. dr., ar., mr. bun, bună 'dober', 'dobra' – ir. bur, bura/ burε, buro 'dober', ISTROROMUNŠČINA IN ISTROROMUNI 13

'dobra', 'dobro'; dr. pâine 'kruh', ar. pine, mr. poini – ir. pəre), ki ga na diahroni ravni povezuje z dakoromunskimi govori v pokrajini Maramureş, kjer so nekoč poznali ta

pojav tudi. To je eden od dokazov, ki potrjuje predpostavko, ki jo je zastopal Josif

Popovici, da je istroromunščina dakoromunski dialekt, ki so ga prenesli v Istro – ostali

romunski jezikoslovci se s tem ne strinjajo (npr. Matilda Caragiu Marioţeanu). Vsi so

si bolj ali manj enotni, da se je istroromunščina oblikovala severno od Donave.



Omenili smo že, da se istroromunski govori delijo na severne in južne. Ti dve

skupini nimata praktično nobenih medsebojnih stikov, iz geografske konfiguracije pa

je očitno, da jih je bilo v preteklosti še manj, zato se severni in južni govor razvijata

neodvisno drug od drugega in se danes nekoliko razlikujeta (čeprav sporazumevanje ni

vprašljivo). Žejanski idiom je konservativnejši od južnih govorov. Ohranil je več

izvirnih besed (npr. v Žejanah kuvintå 'govoriti' vs. ganεj na jugu; ənceleže 'razumeti'

vs. rezumi ali kapi; oste 'vojna' vs. vojskε ali gverε itd.); sintetična dvosklonska sklanjatev se je ohranila mnogo bolje kot na jugu. Vendar so v Žejanah izgubili

imperfekt, ki se je v južnih govorih ohranil (npr. Jo lukråjam 'jaz sem imel navado

delati') in srednji spol romanskega tipa (npr. ur hrušt 'en hrošč' – do hrušture 'dva

hrošča' – dobesedno 'dve hrošči', v Žejanah ur hrušt – doj hrušture 'en hrošč' – 'dva

hrošča' – kot smo že povedali, so se v Žejanah ohranila množinska obrazila, le števnik

je moškega spola). Čeprav so južni govori dovzetnejši za inovacije, so, kar zadeva te

dve lastnosti, konservativnejši. Severni in južni govori se razlikujejo tudi po izposojeni

leksiki, ker so besede prevzemali iz različnih čakavskih govorov (npr. v Žejanah tisuć

'tisoč' vs. miĺår na jugu – vendar smo tudi na jugu, v Jesenoviku, slišali tisuć, a samo v

izrazu tisuć dråč ən tire 'tisoč hudičev v tebi').



Tudi sami južni govori se med sabo nekoliko razlikujejo na leksikalni (npr. v

Brdu åze vs. åsteze v Šušnjevici), pa tudi na glasoslovni ravni (npr. muĺårε v

Šušnjevici vs. muĺåre v Kostrčanu). Svojčas Istroromuni v Šušnjevici niso razlikovali

sičnikov od šumevcev (namesto [č, ž, š] so izgovarjali [c, z, s]), danes, po smrti

najstarejših govorcev, ni več tako.



Istroromunščina, ki se vse od časov naselitve v Istro razvija popolnoma brez

kakršnih koli institucij, brez izvirne folklore in brez občutka etnične pripadnosti

romunskemu narodu je močno ogrožen dialekt. Poleg tega je po večstoletnem

prepletanju v popolni dvojezičnosti s čakavskimi govori (pred naselitvijo z

dalmatinskimi, nato z istrskimi), kot smo videli, bistveno spremenila tudi slovnično

strukturo glede na druga romunska narečja. Iz lastnega, zelo obsežnega gradiva in

gradiva drugih raziskovalcev od leta 1900 do leta 2010 lahko jasno sledimo tendencam

poenostavljanja struktur (kar je značilno za vsa narečja, vendar je to poenostavljanje

pri istroromunščini bistveno hitreje – jezikovna slika se bolj ali manj bistveno

spremeni tako rekoč vsakih dvajset let). Poenostavitve so najbolj opazne na

glasoslovni ravni. Kot smo videli, te poenostavitve vplivajo tudi na spremembo

slovnice (določni člen). Samostalniki ženskega spola so imeli v vseh govorih končnico

-ε. Danes se je ta končnica ohranila samo v Šušnjevici in Novi vasi (ne pri vseh

govorcih!), v drugih vaseh je postala -a, redko -e (prehod je potekal takole: -ε  -e 

-a): npr. v Šušnjevici in Novi vasi kåsε 'hiša', v drugih vaseh kåsa; v Šušnjevici in

Novi vasi kožε 'lupina', v Žejanah in Kostrčanu kože, v ostalih vaseh koža).

Poenostavitve so opazne tudi na oblikoslovni ravni – npr. množinske oblike pri

samostalnikih moškega spola se enačijo z edninskimi, raba pravzaprav niha, kar je

14 GORAN FILIPI



dokaz nestabilnosti sistema: npr. ur pork 'en prasec' – doj pork 'dva prasca', čeprav se

bolj pogosto sliši doj porč; ur škåkovəc 'ena kobilica' – doj škåkovəc 'dve kobilici',

možno je tudi doj škåkovci.



Menimo, da bomo že čez petdeset let težko našli kakega istroromunskega

govorca, bodisi v Istri bodisi izven nje (v Ameriki in evropskih državah).



Literatura

Dicţionarul explicativ al limbii române, 1998. Bukurešta: Univers Enciclopedic.

Atanasov, Petar, 2002: Meglenoromâna astăzi. Bukurešta: Editura Academiei Române.

Bezlaj, France, 1977–2007: Etimološki slovar slovenskega jezika (I–V). Ljubljana: SAZU

Byhan, Arthur, 1899: Istrorumänisches Glossar, v Iahres-bericht des Instituts für

rumänische Sprache, IV. Leipzig. Str. 174-396.

Cantemir, Traian, 1992: Texte istroromîne. Bukurešta: Editura Academiei Republicii

Populare Romîne.

Caragiu, Matilda Marioţeanu, 1975: Compendiu de Dialectologie Română (nord- şi

sud-dunăreană). Bukurešta: Editura ştiinţifică şi enciclopedică.

Caragiu, Matilda Marioţeanu et al., 1977: Dialectologie Română. Bukurešta: Editura

didactică şi pedagogică.

Cihac, A. de, 1870: Dictionnaire d’étymologie daco-romane (éléments latins).

Frankfurt: Ludolphe St-Goar.

Densusianu, Ovid, 1997: Histoire de la Langue Roumaine. Bukurešta: Editura Grai şi

suflet – cultura naţională.

Dianich, Antonio, 2010: Vocabolario istroromeno-italiano: la varietà istroromena di

Briani. Pisa: Edizioni ETS.

Filipi, Goran, 2002: Istrorumunjski lingvistički atlas / Atlasul Lingvistic Istroromân /

Atlante Linguistico Istro-rumeno. Pula: Znanstvena udruga MEDITERAN.

Flora, Radu, 1972: Slovenačke leksičke posuđenice u istrorumunskom. Linguistica

XII. 67–94.

Flora, Radu, 2003: Micul Atlas Lingvistic Al Graiurilor Istroromâne. Bukurešta:

Editura Academiei Române.

Fraţilă, Vasile – Bărdăşan, Gabriel, 2010: Dialectul istroromân. Straturi etimologice.

Temišvar: Editură Universităţi de Vest.

Kovačec, August, 1998: Istrorumunjsko-hrvatski rječnik s gramatikom i tekstovima.

Pula: Znanstvena udruga Mediteran.

Maiorescu, Ioan, 1900: Itinerar in Istria şi vocabular istriano-român. Bukurešta:

Editura Librăriei Socecŭ & Co.

Maiorescu, Ioan, 1996: Itinerario in Istria e vocabolario istriano-romeno. Trst:

Edizioni Parnaso.

Niculescu, Alexandru, 1990: Outline History of the Romanian Language. Padova:

Unipress.

Petrovici, Emil - Neiescu, Petru, 1964: Persistenţa insulelor lingvistice. Cercetări de

lingvistica IX/2. 187–214.

Popovici, Josif, 1909: Dialectele romîne, IX: Dialectele romîne din Istria, partea a 2A

(texte Ei glosar). Halle A. D. S. Editura autorului.

Puşcariu, Sextil, 1929: Studii istroromâne, III. Bukurešt: Cvltvra Naţională.

ISTROROMUNŠČINA IN ISTROROMUNI 15

Puşcariu, Sextil, 1905: Etymologisches Wörterbuch de rumänischen Sprache: I.

Lateinisches Element. Heidelberg: Carl Winter’s Universitätsbuchhandlung.

Rosetti, Alexandru, 1986: Istoria Limbi Române. Bukurešta: Editura ştiinţifică şi

enciclopedică.

Sârbu, Richard - Fraţilă, Vasile, 1998: Dialectul istro-român. Temišvar: Editura

Amarcord.

Sârbu, Richard, 1992: Texte istroromâne şi glosar. Temišvar: Tipografia Universităţii

din Timişoara.

Skok, Petar, 1971–1974: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, I-IV.

Zagreb: AZU (danes HAZU).





16 GORAN FILIPI



Škrabčevi dnevi 7

str. 17–27

SLOVNIČNI IN POMENSKI OPISI V LEKSIKALNI

BAZI ZA SLOVENŠČINO

POLONA GANTAR

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU





Povzetek

V prispevku predstavimo oblikovanje leksikalne baze za slovenščino v okviru projekta

Sporazumevanje v slovenskem jeziku z vidika vključevanja in povezovanja pomenskih in

slovničnih informacij na način, ki želi zadostiti dvema osnovnima ciljema: (a) uporabniku na

razumljiv način ponuditi pomenski opis besede v obliki pomenskega indikatorja in stavčno

zasnovane razlage; (b) računalniškemu procesiranju jezikovnih podatkov, katerega namen je

avtomatično pripisovanje različnih stavčnih vzorcev in skladenjskih struktur registriranim

pomenom besede v iztočnici. Podatki v tako oblikovani leksikalni bazi bodo v obliki

multimedijskega pripomočka na spletu namenjeni splošnemu, zlasti šolskemu uporabniku in

učenju slovenščine kot tujega jezika.

Ključne besede: leksikografija, leksikalna podatkovna baza, računalniška obdelava

naravnega jezika, korpusni podatki, stavčne razlage





1 Namen leksikalne baze za slovenščino in njeni uporabniki

Namen leksikalne baze za slovenščino (LBS), ki nastaja v okviru projekta

Sporazumevanje v slovenskem jeziku (SSJ),1 je izdelati celovit opis sodobnega

slovenskega besedišča s pomenskega, skladenjskega, kolokacijskega in frazeološkega

vidika, hkrati pa leksikalne in slovnične podatke kodirati na način, ki bo uporaben za

računalniško obdelavo naravnega jezika (RONJ) in jezikovnotehnološke aplikacije.

Osnovni vodili obeh namenov sta celostna obravnava različnih ravni jezikovnega

sistema ter predstavitev jezikovnih podatkov na način, ki bo uporabniku prijazen in

razumljiv, in sicer v obliki interaktivnega spletnega portala, ki bo združeval

tradicionalne slovarske informacije o posameznih besedah oz. zvezah (besedni



1 Projekt SSJ http://www.slovenscina.eu/Vsebine/Sl/Domov/Domov.aspx, ki ga financirata

Ministrstvo za šolstvo in šport ter Evropski socialni skladi, poteka od junija leta 2008 in se bo

zaključil konec leta 2013.

17





pomeni, kolokacije, zgledi rabe, osnovni slovnični podatki itd.) in sodobne možnosti,

kot so integracija korpusnih informacij, vizualizacija semantičnih povezav,

avtomatično pridobivanje jezikovnih podatkov s spleta, interaktivnost podatkov ipd.

Tako zamišljen spletni format bo namenjen predvsem šolski populaciji

(osnovnošolcem zadnje triade devetletne osnovne šole in srednješolcem oz.

gimnazijcem), primarno torej maternim govorcem. Nekateri segmenti leksikalne baze

pa so oblikovani tako, da bodo primerni tudi za učenje slovenščine kot tujega jezika.



Rezultati analiz, ki so vezane na jezikovni opis, bodo na spletnem portalu

zastopani v obliki baz podatkov (Slika 1), ki bodo, povedano zelo na splošno,

zagotavljale odgovore na vprašanja kot: kako se beseda sklanja/sprega/povezuje z

drugimi besedami; kaj beseda pomeni; kako jo zapišem ipd.





Slika 1: Organizacija podatkovnih baz v jezikovnem spletnem portalu



2 Nivojska zgradba LBS

LBS je oblikovana kot mreža medsebojno povezanih leksikalnogramatičnih podatkov,

ki so organizirani v šest nivojev. Notranja hierarhična ureditev temelji na semantičnem

izhodišču, kar pomeni, da so podatki na posameznem nivoju podrejeni pomenskim

lastnostim besede. Hierarhično najvišja je lema, tj. iztočnica v osnovni obliki, ki

zastopa vse pripadajoče leksikalne enote (LE), kamor štejemo posamezne pomene in

podpomene, stalne besedne zveze in frazeološke enote. Na pomenskem nivoju

beležimo osnovne pomene in podpomene obravnavane besede v iztočnici, ki jih

opredelimo s pomenskimi indikatorji. Indikatorji so primarno namenjeni oblikovanju

pomenskega menija, ki služi uporabniku za hitro navigacijo po večpomenskem geslu.

Drugi del pomenske informacije predstavlja pomenska shema, ki se teoretično

približuje pomenskim shemam, kot jih predvideva projekt FrameNet.2 S pomenskimi

shemami beležimo pri glagolih in nekaterih samostalnikih in pridevnikih udeležensko

zgradbo posameznega pomena. Na primer, pomen 'očarati' glagola omrežiti se

uresničuje v pomenski shemi, kjer sta pomensko obvezna vsaj dva udeleženca:



2 Povezava med LBS in FrameNetom je opisana v Gantar et al. (2009).

18 POLONA GANTAR



delovalnik, ki je vedno ČLOVEK, in drugi ČLOVEK kot prejemnik oz. nekdo, ki se

ga dejanje tiče oz. je nanj usmerjeno. Oba udeleženca in okoliščine, ki so značilne za

konkretni pomen, povežemo v smiselno razmerje s pomočjo t. i. pomenskega

scenarija. V spodnjem zgledu je to konkretno prizadevanje in zunanji izgled prvega

udeleženca. Pomenska shema z zapisom pomensko obveznih udeležencev z velikimi

črkami predstavlja povezavo med pomenom besede v iztočnici in skladenjskimi pogoji

za realizacijo tega pomena, hkrati pa predstavlja izhodišče za oblikovanje razlag

stavčnega tipa: če ČLOVEK omreži drugega ČLOVEKA, ga s svojim izgledom in

ravnanjem očara.



Čeprav so skladenjski podatki v obliki osnovnega stavčnega vzorca za vsak

posamezni pomen vključeni že v pomensko shemo ( kdo očara koga), je eksplicitno

skladenjskim podatkom namenjen skladenjski nivo. Na tem nivoju za vsak registrirani

pomen besede v iztočnici beležimo skladenjske strukture in skladenjske zveze, pri

glagolih glede na njihovo vlogo stavčnega organizatorja pa tudi stavčne vzorce.

Stavčni vzorci predstavljajo tipične različne realizacije osnovnega stavčnega vzorca za

konkretni pomen. Za pomen 'očarati' glagola omrežiti tako poleg osnovnega vzorca:

kdo omreži koga lahko zabeležimo še vzorec: kdo omreži koga s čim. Na

kolokacijskem nivoju se registrirane skladenjske strukture in besednozvezni deli

stavčnih vzorcev potrjujejo s tipičnimi leksikalnimi zapolnitvami – kolokacijami. Vir

kolokacijskih podatkov predstavljajo Besedne skice v orodju Sketch Engine. Na

primer, struktura gbz Inf-GBZ (glagol + nedoločnik) je zapolnjena s kolokatorji kot

[uspeti, poskušati, skušati, znati] omrežiti, vzorec kdo omreži koga in omrežiti s čim pa

s kolokacijami [ženska] omreži, omrežiti [moškega, srce] in omrežiti s [čari]. Osnovno

merilo pri zapisu kolokacij je berljivost, saj predstavljajo kolokacije informacijo, ki je

neposredno namenjena uporabniku (in ne RONJ), zato jih ne obremenjujemo z

metaslovničnimi podatki, kot so sklonske oblike, omejitve v glagolski osebi ipd. Za

podatke tega tipa so v LBS predvidene t. i. restrikcije, ki jih pripenjamo na posamezne

dele skladenjskih struktur in jih je, tako kot druge podatke v strukturi gesla, mogoče v

LBS poloviti avtomatično. Vloga korpusnih zgledov, ki jih navajamo v samostojnem

nivoju LBS, je ponazoriti in potrditi vse predhodne informacije ter hkrati pokazati

obnašanje LE v njenem najbolj naravnem in tipičnem okolju. Stalne zveze (SZ) in

frazeološke enote (FE) so v LBS obravnavane kot samostojne leksikalne enote. Prve

lahko vključimo pod posamezni pomen ali podpomen besede v iztočnici, druge pa na

konec geselskega članka v samostojni razdelek. Vsaka SZ in FE je opredeljena s

pomenskim indikatorjem, lahko ima izkazane različne variantne oblike in tipično

kolokabilno okolje ter mora biti potrjena z zgledi iz korpusa.



SLOVNIČNI IN POMENSKI OPISI V LEKSIKALNI BAZI ZA SLOVENŠČINO 19





Slika 2: Nivojska zgradba LBS



2.1 Pomenski podatki v LBS

Korpusno jezikoslovje, ki je v svojem izhodišču metodologija analiziranja jezikovnih

pojavov, oprta izključno na empirijo, je zlasti pri obravnavi leksikalnega pomena

prineslo tudi nekatera zelo pomembna teoretična izhodišča, ki smo jih upoštevali pri

vključevanju in tretiranju pomenskih podatkov v LBS – zlasti torej pri oblikovanju

pomenskih opisov. Zapišemo jih lahko z naslednjimi trditvami (Hanks 2009):

(a) pomen kot zaključena enota ne obstaja, obstajajo zgolj pomenske tendence;

(b) vsak pomen se oblikuje v konkretni govorni situaciji in je odvisen od

vsakokratnega jezikovnega in zunajezikovnega konteksta;

(c) pomenske tendence besed vplivajo na izbire v svojem besedilnem okolju.



2.1.1 Formalizacija pomena: na stiku med pomenom in skladnjo

Če upoštevamo, da se jezik obnaša predvidljivo in da so pomeni besed povezani z

vzorci, v katerih se besede pojavljajo, se zdi pri oblikovanju LBS smiselno

formalizirati pomen s kratkimi pomenskimi indikatorji, kombiniranimi s stavčno

razlago, ki pokaže razmerje med semantičnimi lastnostmi besed in njihovimi

povezavami v sobesedilu.



S pomenskim indikatorjem, ki je kratka pomenska opredelitev posameznega

pomena besede, izdelamo njeno osnovno pomensko zgradbo v obliki pomenskega

menija, ki daje uporabniku možnost hitre navigacije po večpomenskem geslu, s tem pa

tudi bolj zanesljiv in hitrejši dostop do iskanih podatkov (Zgled 1).



20 POLONA GANTAR





omrežje

samostalnik



1 povezan sistem



1.1 o računalnikih



1.2 o internetu



1.3 o telefoniji



1.4 o infrastrukturi



2 povezani ljudje ali ustanove



Zgled 1: Pomenski meni



S pomenskim indikatorjem je povezana pomenska shema, ki predstavlja stičišče med

pomenom in njegovo skladnjo in je hkrati izhodišče za oblikovanje razlag stavčnega

tipa. V nasprotju s klasično slovarsko definicijo, ki se osredotoča na pomen iztočnice v

osami, smo po vzoru projekta Cobuild (Hanks 1987, Barnbrook 2002) pri oblikovanju

razlag izhajali iz predpostavke, da mora razlaga hkrati s pomenom v ožjem smislu

prikazati tudi obnašanje iztočnice v njenem naravnem skladenjskem in besedilnem

okolju. Pomenska shema, kot jo razumemo znotraj LBS, tako opravlja štiri naloge:

(a) pokazati mora udeležensko zgradbo besede v njenem konkretnem pomenu, na

način, ki bo računalniško berljiv;

(b) pokazati mora tipične semantične zapolnitve pomensko nujnih udeleženskih

mest;

(c) oblikovana mora biti kot uporabniku prijazna in razumljiva pomenska razlaga z

vsemi pragmatičnimi in stilnimi odtenki, ki jih kaže sodobna jezikovna raba,

kot ponazarja zgled 2.





omrežiti

glagol



povezati v omrežje



če ČLOVEK omreži RAČUNALNIK, ga poveže z drugimi računalniki, z

namenom, da bi uporabniki lahko izmenjavali podatke



Zgled 2: Pomenska shema s stavčno razlago in udeleženci



2.1.2 Stalne zveze

Stalne zveze obravnavamo v LBS pri samostalnikih, pridevnikih in prislovih v okviru

posameznega (pod)pomena (zgled 3) ali samostojno, neodvisno od pomenske členitve.

Stalne zveze so večbesedne leksikalne enote z lastnim pomenom, ki ga opredelimo z

indikatorjem, največkrat zgolj z umestitvijo v ustrezno pomensko polje ali tipično

področje rabe. Poleg tega predvidevajo stalne zveze različne variantne oblike rabe in

lastno kolokabilno okolje.





omrežen omrežnega

pridevnik



o internetu



stalna zveza: omrežni vmesnik



stalna zveza: omrežna kartica



Zgled 3: Stalne zveze pri pridevniški iztočnici

SLOVNIČNI IN POMENSKI OPISI V LEKSIKALNI BAZI ZA SLOVENŠČINO 21





2.2 Slovnični podatki v LBS

Čeprav se slovarji vključevanja slovničnih podatkov o besedah oz. njihovih pomenih

lotevajo na različne načine, pač v skladu s ciljno publiko in namenom, za katerega so

izdelani, velja, da običajno vključujejo eksplicitno ali pa posredno vsaj določene

slovnične podatke. Kot slovarski uporabniki lahko pričakujemo zlasti podatke o

besedni vrsti, dovršnosti in glagolski prehodnosti. Če je slovar, v mislih imamo

klasični slovar v knjižni obliki, recimo temu skladenjskofunkcijsko orientiran, npr.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, potem skladenjska vloga besede navadno odloča

tudi o iztočniškem statusu določene besedne oblike in o njeni stopnji pomenske

razdrobljenosti. Na drugi strani neločljiva povezanost skladenjskih (stavčna vloga) in

nekaterih oblikoslovnih lastnosti besed (števnost, spol) z njihovimi pomenskimi

tendencami odloča o umestitvi in načinu predstavitve v celostni zgradbi slovarja (in

slovarske baze), posledično pa tudi o berljivosti, najdljivosti in razpoznavnosti

leksikalnogramatičnih podatkov.



Pri vključevanju količine in vrste slovničnih podatkov v LBS smo upoštevali

dve teoretični izhodišči: t. i. leksikalnogramatični ustroj besedišča in njegovo

predvidljivo obnašanje. V izhodišču leksikalnogramatičnega pristopa je spoznanje, da

sta pomen in skladnja neločljivo povezana, drugo plat istega fenomena pa predstavlja

dejstvo, da se jezik obnaša predvidljivo. Temu lahko pridružimo še teorijo jezikovnih

konvencij in možnostih njihove izrabe (ang. Theory of Norms and Exploitations), na

kateri temelji projekt Corpus Pattern Analysis Patricka Hanksa (2004), ki med drugim

ugotavlja:

(a) da je vsaka beseda, ki jo uporabi govorec, da bi z njo nekaj povedal,

uporabljena v skladu z neko normo, z »dogovorom«, ki jo določa njen stavčni

vzorec;

(b) da orodja za analizo korpusov kažejo, da je jezikovna raba vzorčena in hkrati

visoko variabilna;

(c) da korpusna analiza posamezne besede pokaže, da je večina konkordanc

realizacija prepoznavnega »normalnega« vzorca, druge konkordance so

alternacije tega vzorca, malo pa je t. i. eksploatacij.



2.1.1 Lema

Koncept iztočnice je primarno vezan na papirnato verzijo slovarja, zato se navadno

dojema kot nekaj, kar moramo v izhodišču poznati, če želimo najti ustrezen podatek. V

zasnovi spletnega priročnika ni več pomembno vedeti, kje v sistemu je mogoče

poiskati informacijo, ker jo sistem poišče za nas. Iztočnico ohranjamo torej zgolj iz

tehničnega vidika, ki nam pomaga organizirati določen tip podatkov. Iztočnico, ki

zastopa vse LE, ki so z njo povezane prek leme, zapisujemo v osnovni obliki.

Pridevnike v obliki na -en, če jo je mogoče tvoriti, sicer v obliki, ki obstaja (npr.

preroški, biotski ipd.). Lastnostnost ali vrstnost pridevnikov nas zanima samo na

pomenski ravni in ne oblikovno. To pomeni, da npr. pod pridevniško iztočnico

briljanten beležimo pomen ‘ki zbuja občudovanje’ s kolokacijami kot: briljanten

[nastop, film, predstava], in vrstni pomen s kolokacijami kot: briljantni [prstan],

briljantna [krona] ipd.

22 POLONA GANTAR





Posameznih oblik iztočnice znotraj njene paradigme v LBS ne navajamo, ker ta

podatek zagotavlja leksikon besednih oblik.3 Iz istega razloga posebej ne

izpostavljamo posameznih variantnih oblik znotraj oblikoslovne paradigme, vendar pa

kot samostojne iztočnice navajamo variantne oblike na ravni leme, npr. piercing –

pirsing, če variantnost izkazuje tudi različno kolokabilno obnašanje iztočnice.



2.1.2 Besedna vrsta

Vsaka iztočnica je opredeljena besednovrstno4 kot samostalnik, glagol, pridevnik ali

prislov. Poleg tega je besednovrstna oznaka besede razvidna tudi v skladenjskih

strukturah, kjer so posamezni deli struktur zapisani s kodami za besedno vrsto.



Besednovrstno konverzijo rešujemo v skladu s pomensko orientiranostjo baze:

če konverzija odloča o pomenskih lastnosti besede, jo obravnavamo kot njen

samostojni pomen, če pa konverzija nima neposrednega vpliva na pomen besede v

iztočnici, opozorimo na posebno skladenjsko rabo v elementu restrikcija (Zgled 4). Na

ta način si zagotovimo možnost avtomatičnega pridobivanja tovrstnih podatkov iz

baze.





celofan

samostalnik



ovojni papir



celofan [papir]



SBZ1<r>v pridevniški rabi</r> sbz0



Zgled 4: Podatki v elementu restrikcija znotraj skladenjske strukture



2.1.3 Stavčni vzorci

S stavčnimi vzorci beležimo pri glagolskih iztočnicah različne skladenjske realizacije

osnovne udeleženske zgradbe konkretnega glagolskega pomena. Njihova vloga je

primarno dvojna: podajajo informacijo o tipičnih rabah in ključnih elementih

besedilnega okolja obravnavane besede v stavku ali z drugimi besedami, njen realni

vezljivostni potencial. Kot taki so stavčni vzorci koristen podatek za slovnične opise in

učenje jezika, hkrati pa omogočajo avtomatično povezovanje prototipičnega vzorca v

pomenski shemi z različnimi, a hkrati tipičnimi stavčnimi alternacijami.





3 Priprava leksikona besednih oblik je ena od aktivnosti projekta SSJ. O rezultatih več na

http://www.slovenscina.eu/Vsebine/Sl/Aktivnosti/Leksikon.aspx

4 Trenutno LBS obsega samo polnopomenske besedne vrste.

SLOVNIČNI IN POMENSKI OPISI V LEKSIKALNI BAZI ZA SLOVENŠČINO 23





grmeti



glagol



glasno govoriti



če ČLOVEK grmi, zelo glasno in odločno govori, navadno zato, ker se s ČIM

ne strinja ali je jezen



stavčni vzorci:

kdo/kaj grmi





grmeti s česa





grmeti nad kom/čim





grmeti na koga/kaj





grmeti čez koga/ kaj





grmeti zoper koga/ kaj





grmeti proti komu/ čemu





grmeti o čem





kaj grmi od česa



Zgled 5: Stavčni vzorci pri glagolski iztočnici



2.1.4 Skladenjske strukture in kolokacije

Skladenjske strukture so formalizacija tipične besednozvezne realizacije obravnavane

besede in so primarno namenjene RONJ. Beležimo jih v obliki sintagmatskih

kombinacij besed oz. besednih zvez, opredeljenih z oznako sklona in besedne vrste, ki

ustreza seznamu morfosintaktičnih oznak v korpusu Gigafida in orodju Sketch Engine.

Tipi skladenjskih struktur v LBS se deloma ločijo glede na besedno vrsto obravnavane

besede v iztočnici. Pri glagolskih iztočnicah beležimo s skladenjskimi strukturami

zgradbo glagolske besedne zveze, zlasti torej zveze glagola z glagolom ali prislovom

in priredne glagolske zveze, kot kaže zgled 6.





grmeti



glagol



glasno govoriti



rbz GBZ – [glasno] grmeti



gbz Inf-GBZ – [začeti] grmeti



gbz in GBZ – [bliskati se, bliskati] in grmeti



Zgled 6: Strukture in kolokacije pri glagolski iztočnici



Pri samostalnikih, pridevnikih in prislovih beležimo poleg struktur s količinskimi in

nikalnimi elementi še dvodelne in trodelne predložne strukture pri vsakem od

registriranih (pod)pomenov iztočnice. Obravnavana beseda je v strukturi zapisana z

velikimi črkami. Kolokabilne strukture so na kolokacijski ravni potrjene s kolokatorji.



24 POLONA GANTAR





omrežje

samostalnik



1 povezan sistem



1.1 o računalnikih



pbz0 SBZ0 – [računalniško, podatkovno] omrežje; [brezžično, žično] omrežje



sbz v SBZ5 – [gostovanje, storitev] v omrežju



sbz0 za SBZ4 – [vmesnik, strežnik] za omrežje



SBZ0 z/s sbz6 – omrežje s [protokolom, strežnikom]



Zgled 7: Skladenjske strukture in kolokacije pri samostalniku



Vir skladenjskih struktur predstavljajo Besedne skice oz. gramatične relacije v orodju

Sketch Engine, vendar pa so lahko posamezne strukture tudi nekolokabilne in se v

LBS potrjujejo zgolj z zgledi rabe. Število skladenjskih struktur je končno, trenutno

smo jih v LBS registrirali nekaj manj kot 300, kar pomeni, da se posamezne strukture

ponavljajo pri različnih pomenih, po pričakovanju pa jih pri posameznih pomenih

zapolnjujejo drugačni kolokatorji.



2.1.5 Skladenjske zveze

Skladenjske zveze so vmesna točka med kolokacijami in stalnimi besednimi zvezami.

Tipično gre za predložne in druge večbesedne zveze v prislovni vlogi, npr. pred časom,

po pričakovanju, med letom ipd., za zveze, ki presegajo okvire dvodelnih kolokacij, so

zgradbeno trdne oz. predvidevajo vsaj en stalni leksikalni element, običajno pa tudi

leksikalno relativno prosto, vendar obvezno zapolnljivo skladenjsko mesto, npr. v

primerjavi s kom, na podlagi česa itd. Med skladenjske zveze uvrščamo tudi zveze s

številčnimi izrazi, primerjalne in priredne zveze. Skladenjske zveze za razliko od

stalnih zvez ne potrebujejo razlage pomena (ne predvidevajo pomenskega indikatorja

ali pomenske sheme) in zato, za razliko od stalnih zvez, niso potencialne iztočnice.



3 Korpusni podatki in korpusna orodja

Pri oblikovanju LBS uporabljamo korpus Gigafida (Logar Berginc in Krek 2010), ki

obsega besedila predhodnih generacij korpusov, tj. Fida in FidaPLUS, in vključuje 1,1

bilijon besed z uravnoteženim 100-milijonskim delom. Besedila, ki so bila za korpus

Gigafida na novo zbrana v okviru projekta SSJ, so nastala v obdobju med leti 2006 in

2010.



Za pridobivanje in analizo jezikovnih podatkov iz korpusa uporabljamo orodje

Sketch Engine. Poleg analize konkordanc s pomočjo naprednih možnosti, kot je

uporaba regularnih izrazov, večnivojskega filtriranja ipd., uporabljamo predvsem dve

ključni aplikaciji, ki omogočata hitrejšo izdelavo leksikalne baze. Prva so Besedne

skice (ang. Word Sketches), ki so avtomatično izdelani, na korpusu temelječi sežetki

slovničnega in kolokacijskega obnašanja določene besede (Krek in Kilgarriff 2006).

Besedne skice temeljijo na t. i. slovnici besednih skic, ki definira gramatična razmerja

s pomočjo regularnih izrazov in z upoštevanjem oblikoskladenjskih korpusnih oznak.

Trenutno vsebuje slovenska slovnica besednih skic 32 gramatičnih razmerij (ang.

gramrels), ki ustrezajo približno 300 registriranim skladenjskim strukturam, v

prihodnosti pa bodo relacije dopolnjene in spremenjene na podlagi analize registriranih

struktur v LBS. Druga pomembna aplikacija je kombinacija t. i. Tickbox lexicography

SLOVNIČNI IN POMENSKI OPISI V LEKSIKALNI BAZI ZA SLOVENŠČINO 25



(slov. »kliksikografija«) in modula za avtomatični izbor dobrih zgledov GDEX (ang.

Good Examples), ki je nadgrajen in prilagojen za slovenski jezik (Kosem et. al. 2011).



4 Zaključek

Zasnova LBS je primarno namenjena beleženju leksikalnogramatičnih podatkov o

besedi, s čimer ustreza tipu informacij, ki jih tradicionalno pričakujemo v slovarjih,

hkrati pa je namenjena tudi izboljšanju orodij za računalniško obdelavo slovenščine.

Skupaj z možnostjo izrabe podatkov v okviru jezikovnega portala, ki so v prvi vrsti

namenjeni končnemu človeškemu uporabniku, namreč predvidevamo, da bo mogoče s

pomočjo stavčnih vzorcev in skladenjskih struktur, registriranih v LBS, izboljšati

kakovost skladenjskega razčlenjevalnika (ang. parser) in označevalnika (ang. tagger),

ki prav tako nastajata v okviru projektnih aktivnosti. Ta predvidevanja bomo preverili

ob zaključku izdelave LBS, ko bomo preizkusili različne postopke avtomatičnega

pridobivanja podatkov iz korpusa. Nadaljnje analize predvidevamo tudi na področju t.

i. semantičnih tipov, s katerimi označujemo udeležence znotraj pomenske sheme in ki

predstavljajo skupne oznake za pomensko sorodne udeležence. Prav tako

predvidevamo, da bo mogoče s pomočjo pomenskih indikatorjev in semantičnih tipov

v pomenski shemi oblikovati ontološke mreže in jih povezati s podatki, zbranimi v

okviru FrameNeta ali s podatki slovenskega Wordneta (Fišer 2009). Ne nazadnje

pričakujemo, da bo SLB mogoče uporabiti za prve poskuse avtomatičnega

pomenskega razdvoumljanja besed v slovenščini.



Literatura

Barnbrook, Geoff, 2002: Defining language: A local grammar of definition sentences.

Studies in Corpus Linguistics. Amsterdam: John Benjamins Publishing

Company.

Fišer, Darja, 2009: sloWNET – slovenski semantični leksikon. V: Infrastruktura

slovenščine in slovenistike. Obdobja 28. Ur. M. Stabej. Ljubljana: Znanstvena

založba Filozofske fakultete. Str. 145–149.

Gantar, Polona, Grabnar, Katja, Kocjančič, Polona, Krek, Simon, Pobirk, Olga, Rejc,

Rok, Šorli, Mojca, Šuster, Simon, Zaranšek, Petra, 2009: Specifikacije za

izdelavo leksikalne baze za slovenščino: standard za izdelavo posamezne

leksikalne enote v leksikalni bazi. Projekt »Sporazumevanje v slovenskem

jeziku« ESS in MŠŠ. http://www.slovenscina.eu/Vsebine/Sl/Kazalniki/K6.aspx

Hanks, Patrick, 1987: Definitions and explanations. V: Looking up. An account of the

COBUILD project in Lexical Computing. Ur. J. M. Sinclair. London, Glasgow:

Collins ELT. Str. 86–103.

Hanks, Patrick, 2004: Corpus Pattern Analysis. V: EURALEX 2004. Proceedings. Ur.

Williams, G., Vessier, S. Lorient: Université de Bretagne-Sud.

Hanks, Patrick. 2009: Elliptical arguments: a problem in relating meaning to use. V:

eLexicography in the 21st century: New challenges, new applications.

Proceedings of eLex 2009, Louvain-la-Neuve, 22–24 October 2009. Ur.

Sylviane Granger, Magali Paquot. Str. 109–125.

26 POLONA GANTAR



Kosem, Iztok, Husak, Miloš, McCarthy, Diana, 2011: GDEX for Slovene (v tisku).

Proceedings of the 2nd international conference on electronic lexicography,

eLEX2011.

Krek, Simon, Kilgarriff, Adam, 2006: Slovene Word Sketches. V: Jezikovne

tehnologije 5. Ur. T. Erjavec in J. Gros. Ljubljana: IJS. Str. 62–65.

Logar Berginc, Nataša, Krek, Simon, 2010: New Slovene corpora within the

Communication in Slovene project. International Conference SLAVICORP.

Corpora of Slavic Languages. 22–24 November 2010. Abstract: 8.



SLOVNIČNI IN POMENSKI OPISI V LEKSIKALNI BAZI ZA SLOVENŠČINO 27



Škrabčevi dnevi 7

str. 28–43

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI1

GAŠPER ILC

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta





Povzetek

Prispevek obravnava pojav pleonastičnega zanikanja v slovenščini v okviru tvorbeno-

pretvorbene skladenjske analize in poskuša umestiti slovenščino v širšo medjezikovno

tipologijo pleonastičnega zanikanja. Članek se osredini na podobnosti in razločke med

stavčnim in pleonastičnim zanikanjem in jih razloži z vidika skladenjske izpeljave. Analiza

slovenskih primerov pokaže, da pleonastično zanikanje ni prazno, temveč gre za posebno

podvrsto zanikanja, pri katerem ima nikalnica relativno visok položaj v skladenjski hierarhiji.

Ključne besede: zanikanje, pleonastično zanikanje, slovenščina, tvorbeno-pretvorbena

skladnja





1 Uvod

V tradicionalni slovnični terminologiji uporabljamo izraz pleonastično zanikanje, tudi

ekspletivno ali parataktično zanikanje, za tiste oblike zanikanja, pri katerih je

zanikanje slovnično izraženo, jezikovni izraz pa ostaja pomensko nezanikan.

Pleonastično zanikanje je značilno za romanske in slovanske jezike in se pojavlja v

skladenjsko predvidljivih okoljih. Raba pleonastičnega zanikanja je omejena na

odvisne stavke in se tipično pojavlja z nepovednimi glagolskimi nakloni. Med

najpogostejša skladenjska okolja sodijo predmetni odvisniki za glagoli zavračanja (npr.

bati se, prepovedati/ braniti, odsvetovati, preprečiti, upirati se itd.) ter prislovni odvisniki:



(1)

a)

Bojim se, da že niso prišli. predmetni odvisnik za glagolom zavračanja



b)

Počakaj me, dokler se ne vrnem. časovni odvisnik



c)

Pridi, razen če si ne premisliš. pogojni odvisnik



1 Organizatorjem konference Škrabčevi dnevi 7 se zahvaljujem za povabilo na konferenco,

občinstvu in obema recenzentoma pa se zahvaljujem za tehtne predloge in sugestije.

28





Tipološke raziskave s področja pleonastičnega zanikanja (van der Wouden 1997 in

Abels 2005 mdr.) so pokazale, da moremo govoriti o vsaj dveh podtipih

pleonastičnega zanikanja, in sicer o romanskem tipu, pri katerem je raba

pleonastičnega zanikanja poljubna (van der Wouden 1997, Espinal 1992), ter o

slovanskem tipu, pri katerem je raba pleonastičnega zanikanja obvezna (Abels 2005).

Namen pričujočega prispevka je umestiti pleonastično zanikanje v slovenščini v širšo

medjezikovno tipologijo in razložiti skladenjsko izgradnjo slovenskih jezikovnih

izrazov s pleonastičnim zanikanjem v okviru sodobnega tvorbeno-pretvorbenega

jezikoslovja. Poseben poudarek je namenjen kontrastivni razčlembi stavčnega in

pleonastičnega zanikanja ter obravnavi obeh tipov zanikanja v okviru enotne

skladenjske analize zanikanja (prim. mdr. Abels 2005 in Ürögdi 2009).



Zgradba prispevka je sledeča. Razdelek 2 obravnava najosnovnejše značilnosti

zanikanja v slovenščini s posebnim poudarkom na tistih točkah, ki so pomembne za

nadaljnjo izpeljavo razčlembe, in sicer skladenjske značilnosti nikalnice (razdelek 2.1),

lastnosti slovanskih nikalnih izrazov (razdelek 2.2) ter pripis rodilniškega sklona v

dosegu zanikanja (razdelek 2.3). Razdelek 3 predstavi slovenske primere

pleonastičnega zanikanja, ki jih razložimo v osrednjem delu prispevka (razdelek 4).

Razdelek 5 zaključi razpravo.



2 Zanikanje v slovenščini. Osnovni podatki in dejstva

2.1 Zanikanje in nikalnica

Zanikanje velja za tisto določitev podstave, ki ukinja trdilno veljavo stvari (Toporošič

2000: 497). Pri razčlembi zanikanih stavkov tvorbeno-pretvorbeni slovnični opis

predvideva, da se skladnja zanikanih stavkov ločuje od trdilnih po prisotnosti vsaj ene

funkcijske zveze, t.i. nikalne zveze (NegP). Skladno z besednozvezno teorijo

(Chomsky 1981) imajo vse besedne in funkcijske zveze enako zgradbo, in sicer jedro,

določilo in dopolnilo:



NegP

3

določilo Neg

3

jedro dopolnilo



Prikaz 1: Zgradba nikalne zveze (NegP)



Znano je, da se jeziki razlikujejo glede na obliko-skladenjske značilnosti nikalnice

(prim. mdr. Dahl 1979 in Haegeman 1995). Tako lahko govorimo o vsaj treh

najpogostejših tipih nikalnice v romanski, germanski in slovanski jezikovni skupini. V

jezikih s krepko in skladenjsko dokaj samostojno nikalnico (npr. angleški not) je

nikalnica na mestu določila nikalne zveze, v jedru pa je fonetično neizražen nikalni

operator. V jezikih s šibkejšo nikalnico, največkrat naslonko (npr. slovenski ne), je

nikalnica v jedru nikalne zveze. Pri dvodelnih nikalnicah, npr. ne…pas v standardni

francoščini, mesto določila zapolnjuje krepkejši del nikalnice ( pas) jedro pa šibkejši,

naslonski, del ( ne):

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 29





NegP





NegP





NegP

3





3





3

not(angl.) Neg





Neg





pas(fr.) Neg

3





3





3

[NEG] dopolnilo



ne(slo.) dopolnilo



ne dopolnilo



Prikaz 2: Položaj nikalnice v nikalni zvezi (NegP) glede na obliko-skladenjske

značilnosti nikalnice



Ker ima nikalnica lahko različne dosege znotraj jezikovnega izraza, moramo razložiti,

zakaj in kako se ti vzpostavijo. Pri obravnavi funkcijskih zvez Cinque (1999) predlaga,

da se nikalna zveza lahko generira nad katerokoli besedno ali funkcijsko zvezo, kar

neposredno določa njen skladenjski in pomenski doseg. Če prevzamemo ustaljeno

delitev stavka na tri strukturno-pomenske ravnine (Chomsky 1998), in sicer na (i)

glagolsko zvezo (VP) tudi leksikalno ravnino, na kateri se vzpostavijo udeleženska

razmerja, (ii) časovno zvezo (TP) tudi stavčno ravnino, na kateri se vzpostavijo

časovna in dogodkovna razmerja, ter (iii) zvezo z vezalom (CP) tudi ilokucijsko

ravnino, potem skladno s Cinquejevo (1999) podmeno velja, da se nikalna zveza v

primeru stavčnega zanikanja generira znotraj stavčne (tj. časovne) ravnine (prim. mdr.

Haegeman 1995):



Trdilni stavek:





Zanikani stavek (stavčni doseg):

CP





CP

3





3

TP





TP

3





3

VP





NegP





3





VP

Prikaz 3: Drevesnik trdilnega in zanikanega stavka



Poglejmo si izgradnjo slovenskega stavka (2). Slovensko nikalnico ne obravnavamo

kot glagolsko proklitiko in jo izločimo iz Wackernaglovega naslonskega niza, kot to

dokazuje že Orešnik (1985-86: 213). V povedi (2) se tako glagol dajmo dvigne iz

glagolske zveze (VP) v nikalno zvezo (NegP), kjer se z nikalnico združita v enoten

skladenjski sestavnik. Da gre za enoten skladenjski sestavnik, dokažemo s položajem

Wackernaglove zaimenske naslonke jim na drugem skladenjskem mestu .



(2)

a)

jim [Neg ne dajmo] [VP dajmo] ničesar.





b)

XP[ Ne dajmo] jim [NegP ne dajmo] [VP dajmo] ničesar.





2.2 Nikalni izrazi

Z vidika rabe nikalnih izrazov slovenščina podobno kot preostali slovanski jeziki

izkazuje t.i. nikalno ujemanje ( Negative Concord Languages). Den Besten (1986)

30 GAŠPER ILC



obravnava dva pojava nikalnega ujemanja: (i) nikalno podvajanje ( Negative Doubling)

in (ii) nikalno širjenje ( Negative Spread). Za prvega je značilno, da je nikalnost

izražena tako na nikalnih izrazih kot na nikalnici, medtem ko se pri nikalnem širjenju

nikalni pomen širi na vse nikalne izraze brez prisotnosti nikalnice. Slovenščina sodi

med jezike z nikalnim podvajanjem, saj je za slovnično sprejemljivost slovenskih

nikalnih stavkov zahtevano, da zanikani stavki vsebujejo izraženo stavčno nikalnico ne

(3a). Primer nikalnega širjenja lahko najdemo v italijanščini (3b).



(3)

a)

Nihče *(ne) gre nikamor.



b)

Nessuno ha detto niente.





nihče POM. rekel nič





“Nihče ni ničesar rekel.”



Slovanski nikalni izrazi tvorijo homogeno skladenjsko skupino z naslednjimi

lastnostmi:2

(i) pojavljajo se samo z izraženo nikalnico (tj. nikalno podvajanje);

(ii) njihov položaj v glasovni verigi ni omejen na pred-/za-glagolski položaj;

(iii)

neobčutljivi so na ostala (nenikalna) polarnostna okolja (vprašanja,

pogojniki itd.) in tako niso primerljivi z k polarnosti usmerjenimi izrazi

angleškega tipa anybody/ anything.

Pri skladenjski analizi srbskih/hrvaških nikalnih izrazov Progovac (1994: 69)

dokazuje, da morajo biti slovanski nikalni izrazi v strogem s-poveljevalnem razmerju s

stavčno nikalnico. Abels (2005) prevzema avtoričino podmeno in jo poskuša

nadgraditi s pomočjo analize ruskih nikalnih izrazov. Abels (2005) zaključuje, da

morajo biti nikalni izrazi in nikalnica v skladenjskem razmerju določilo-jedro ter da

mora biti nikalnica v neposrednem dosegu nikalnih izrazov na logični obliki.

Prikažimo opisana razmerja na slovenskem zgledu (4). Zahtevano razmerje določilo-

jedro se pri primeru (4a) vzpostavi že na skladenjski ravni, ko se nikalna izraza

nikomur in ničesar premestita iz glagolske zveze (VP) v nikalno zvezo (NegP).

Razmerje (4b), ki omogoča nikalnim izrazom doseg nad nikalnico, mora veljati na

logični obliki.



(4)

a)

Janez [

nikomur ničesar ne pove

nikomur ničesar

NegP

] [VP

].





b) …



NegP



3



nikomur ničesar Neg



3



ne pove …





2 Za podrobnejšo razčlembo slovanskih niklanih izrazov gl. mdr. Progovac (1994) in

Bošković (2008) za srbske/hrvaške primere, Przepiórkowski & Kupść (1997a,b) in Błaszczak

(2001) za poljščino, Brown (1999) in Abels (2005) za ruščino ter Ilc in Milojević Sheppard

(2007) za slovenščino.

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 31



Abelsova (2005) razčlemba tako predvideva, da bi kakršenkoli premik nikalnice iz

razmerja (4b) v višje ležeč skladenjski položaj porušil zahtevano razmerje med

nikalnico in nikalnimi izrazi, posledica česar bi bila slovnična nesprejemljivost

jezikovnega izraza. Ta zaključek bo ključen pri analizi pleonastičnega zanikanja v

slovenščini (razdelek 4).



2.3 Rodilnik zanikanja

Stavčno zanikanje v knjižni slovenščini sproži pojav rodilniškega sklona na premem

predmetu (5a) in osebku v bivanjskih strukturah (5b). To obliko rodilnika zanikanja

imenujemo lokalni rodilnik zanikanja. Osebek netožilniškega glagola in izpeljani

osebek trpnega stavka v dosegu stavčnega zanikanja nista označena z rodilnikom

(5c,d).



(5)

a)

Janez ni bral časopisa.



b)

Knjige ni.



c) * Odgovora ni prispel/prispelo.



d) * Ni bilo zgrajeno hiše.//* Ni bila zgrajena hiše.



Nadalje, v slovenščini stavčno zanikanje v glavnem stavku pripiše rodilniški sklon tudi

prememu predmetu v odvisnem stavku, vendar le, če je podredni stavek nedoločniški

polstavek osebkovega (6a) ali predmetovega nadzora (6b). Tej obliki rodilnika

zanikanja pravimo daljni rodilnik zanikanja. Če nedoločniški polstavek uvaja k-

vprašanje, je rodilniški sklon nesprejemljiv (6c). Enako velja tudi za odvisnike z

osebno glagolsko obliko (6d). Primer (6e) pokaže, da v slovenščini ena nikalnica

sproži večkraten pojav rodilnika zanikanja (lokalni in daljni rodilnik zanikanja).



(6)

a)

Nataša ni hotela čitati knjige.



b)

Učitelj ne sili študentov reševati takšnih problemov.



c) * Ne vem zakaj napisati pisma.



d) * Janez ne pravi, da bere časopisov.



e)

Ne želim siliti študentov reševati takšnih problemov.



Pri razčlembi pripisa rodilnika (zanikanja) v ruščini Bailyn (2004) razvija podmeno, da

je rodilniški strukturalni sklon pripisan v primerih, pri katerih je samostalniška zveza

kvantificirana v smislu »nekaj (od)« (delni in prilastkov rodilnik) in »nič (od)«

(rodilnik zanikanja). Za rodilnik zanikanja Bailyn (2004) tako predvideva, da

prisotnost nikalnice v jezikih z rodilnikom zanikanja sproži izbor neslišnega operatorja

s kvalifikatorsko oznako [Q], ki se v času jezikovne izpeljave fonološko realizira kot

rodilnik na premem predmetu (7).



32 GAŠPER ILC



(7)

….



3



NegP





3





Neg . . .





(izbor) 3





QP





3





Q NPGEN





prirejeno po Bailyn (2004), (16)



Z diahronega vidika so vsi slovanski jeziki izkazovali rodilnik zanikanja, vendar se je

rodilnik zanikanja postopoma začel zamenjevati s tožilnikom. Tako imamo sedaj

jezike, pri katerih je prehod k tožilniku v celoti končan (npr. srbščina, hrvaščina in

češčina), v prehodni fazi (ruščina in pogovorna slovenščina) ali na začetku (npr.

poljščina in knjižna slovenščina). Če poskušamo primerjati slovenščino in slovanske

jezike z rodilnikom zanikanja, potem moremo ugotoviti, da so slovenski primeri

najbolj primerljivi s poljskimi podatki.





ruščina poljščina slovenščina

premi predmet







osebek netožilniškega glagola







izpeljani osebek trpnega stavka







daljni rodilnik







(nedoločniški polstavek z osebkovim nadzorom)

daljni rodilnik







(nedoločniški polstavek s predmetovim nadzorom)

večkratni rodilnik zanikanja







Preglednica 1: Rodilnik zanikanja v ruščini, 3 poljščini 4 in slovenščini



Preglednica 1 pokaže, da skladenjsko okolje, znotraj katerega nikalnica sproži

rodilniški sklon, ni neomejeno in se medjezikovno razlikuje. Tako, na primer, je daljni

rodilnik v nedoločniških polstavkih s predmetovim nadzorom nesprejemljiv v ruščini,

vendar sprejemljiv v slovenščini in poljščini. Če se poskušamo osrediniti na slovenske

primere (6) in jih povežemo z ugotovitvami Marušiča (2008), da slovenski

nedoločniški polstavki osebkovega oz. predmetovega nadzora ne vključujejo ravnine

CP, temveč gre samo za podredno časovno zvezo TP, potem lahko zaključimo, da je

skladenjski doseg zanikanja pri pripisu rodilniškega sklona v slovenščini omejen

znotraj ene ravnine CP:





3 Ruski podatki: Abels (2005), Bailyn (1997, 2004) in Brown (1999).

4 Poljski podatki: Przepiórkowski (2000).

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 33



(8)

CP





. . .





Neg





3





ne . . .





3





VP  lokalni rodilnik zanikanja





 3





TP





3  daljni rodilnik zanikanja





VP





 3 zapora





CP





3





TP





3





 VP



3 Pleonastično zanikanje v slovenščini

3.1 Podatki

3.1.1 Glagoli zavračanja (primer glagola bati se)

V slovenskih odvisnikih za glagoli zavračanja, opazimo tri različne glagolske oblike,

in sicer:

(i) trdilno glagolsko obliko v povednem ali pogojnem naklonu (9a);

(ii) zanikano glagolsko obliko (pleonastično zanikanje) v povednem ali pogojnem

naklonu (9b);5

(iii)

zanikano glagolsko obliko (stavčno zanikanje) v povednem ali pogojnem

naklonu.6



(9)

a)

Bojim se, da bo/bi uničil predstavo.



b)

Bojim se, da Janez ni/ne bi (*nikoli) uničil predstave.



c)

Bojim se, da tukaj nihče ne bo/ne bi rad gledal predstave.



Če primerjamo povedi s pleonastičnim in stavčnim zanikanjem, opazimo vsaj dve

pomembni lastnosti: obe vrsti zanikanja sprožita pojav rodilnika ( predstave) in samo

stavčno zanikanje dovoljuje pojav nikalnih izrazov (npr. nikoli).



Poudariti moramo, da so sodbe govorcev o obravnavanih strukturah deljene.

Splošno sicer velja, da se namesto pleonastičnega zanikanja rabi nezanikana glagolska



5 Prim. latinski zgled (i) za primera (9a,b):

(i)

Timeo ne pluat.



bojim ne deževalo



“Bojim se, da bo deževalo.”

6 Prim. latinski zgled (ii) za primer (9c):

(ii)

Timeo ut pluat.



bojim da deževalo



“Bojim se, da ne bo deževalo.”

34 GAŠPER ILC



oblika, vendar lahko kljub temu govorce razdelimo v tri skupine z vidika njihovih

sodb:

(i) Skupina A ne rabi pleonastičnega zanikanja in primere pleonastičnega

zanikanja razume kot stavčno zanikanje (primera (9b,c) imata isti pomen);

(ii) Skupina B rabi pleonastično zanikanje občasno, pomensko ga v celoti

nadomešča s trdilno glagolsko obliko (9a); pleonastičnega zanikanja ne enačijo

s stavčnim zanikanjem (primera (9a,b) imata isti pomen);

(iii)

Skupina C rabi pleonastično zanikanje in trdilno obliko ter prepozna

pomenski razloček med obema oblikama (vsi primeri v (9) se pomensko

razlikujejo).



3.1.2 Vezniki dokler, preden, razen če

V časovnih odvisnikih, ki jih uvaja veznik dokler in je glagolsko dejanje dovršno, je

glagol v zanikani obliki (10a). Če je glagolsko dejanje v odvisniku nedovršno,

glagolska oblika ni zanikana (10b).7



(10)

a)

Čakal bom, dokler (*nikoli) ne narišeš slike.



b)

Čakal bom, dokler želiš.



Da gre v primeru (10a) za pleonastično zanikanje, dokazuje nesprejmljivost nikalnega

izraza nikoli.



Preden je pomensko skoraj zamenljiv z veznikom dokler, kadar je v glavnem

stavku stavčno zanikanje izraženo, v podrednem stavku pa je rabljen dovršni glagol

(11a). Kadar glavni stavek ni zanikan, v odvisniku, ki ga uvaja preden, ni

pleonastičnega zanikanja, če se odvisnik rabi izključno v časovnem pomenu (11b):



(11)

a)

Ne bom odšel, preden/dokler se ne vrneš.



b)

Kopel si pripravite zvečer, preden (*ne) odidete spat.



V določenih primerih je odvisnike, ki jih uvaja veznik preden, moč razumeti v

mešanem pomenu, saj se osnovnemu časovnemu pomenu lahko pridruži še

vzročni/modalni pomen. Takšen odvisnik izraža časovne okoliščine, ki jih govorec

oceni kot nezaželene oz. do katerih izraža določeno mero zavračanja. Pomenski

razloček med obema vrstama odvisnika lahko opazimo na primerih (12a,b). Poved

(12a) razumemo samo v strogem časovnem pomenu, zato je raba zanikanja

nesprejemljiva. (12b) lahko razumemo v kombiniranem pomenu, tako postane raba

pleonastičnega zanikanja sprejemljiva. V kombiniranem pomenu pa je raba takšnega

zanikanja neobvezna, saj je takšna interpretacija tudi možna s trdilno glagolsko obliko



7 V arhaični slovenščini najdemo primere, kjer je tudi dovršno dejanje v odvisniku

nezanikano:

(i)

Žanjejo ves dan, dokler da sonce zaide.

(ii)

le te naj poje, dokler da bo v grobu utihnil





France Prešeren

Primera (i) in (ii) se razlikujeta od primera (9a), saj izkazujeta zaporedje dveh podrednih

veznikov dokler da, kar lahko nakazuje, da gre za dva podredna stavka, pri čemer je prvi

izpustni, torej v smislu Žanjejo ves dan, dokler (se ne zgodi,) da sonce zaide. Za možnost

takšne analize se zahvaljujem anonimnemu recenzentu.

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 35



(12c). Da gre v primeru (12c) za pleonastično in ne stavčno zanikanje, ponovno

dokazuje nesprejmljivost nikalnih izrazov v (12č).



(12)

a)

Veliko stvari moram postoriti, preden (*ne) umrem.



b)

Počistiti moram to luknjo, preden ne umrem (zaradi svinjarije).





 »…. da ne umrem zaradi svinjarije. «



c)

Ustavite Haiderja, preden (ne) bo prepozno.



č)

Ustavite Haiderja, preden (*nikoli/nikomur) ne bo prepozno.



Za veznikom razen če občasno opazimo rabo pleonastičnega zanikanja (13). Sodbe

govorcev kažejo, da pri tej rabi ne prihaja do pomenskih razločkov med zanikanim in

nezanikanim izrazom. Da gre tudi v tem primeru pleonastično zanikanje, dokazujemo

z nesprejemljivostjo nikalnega izraza nič.



(13)

Pokličite me, razen če se (ne) zgodi kaj/(*nič) dramatičnega.



Če primerjamo slovenske podatke o pleonastičnem zanikanju z ruskimi podatki (Abels

2005), lahko vidimo, da se najpomembnejši razloček kaže v (ne)obvezni rabi

pleonastičnega zanikanja.





ruščina slovenščina

glagoli zavračanja+želeni/pogojni naklon  OBV  OBV /POLJ

glagoli zavračanja+povedni naklon



 OBV /POLJ

odvisniki, ki jih uvaja dokler

 OBV  OBV

odvisniki, ki jih uvaja razen če

 OBV  POLJ

Preglednica 2: Pleonastično zanikanje v ruščini in slovenščini



Povzemimo. Obravnava slovenskih podatkov pokaže, da pleonastično zanikanje sproži

rodilnik zanikanja (9b, 10a), vendar ne omogoča pojava nikalnih izrazov (9b, 12c).

Raba pleonastičnega zanikanja je lahko obvezna (časovni odvisniki z dokler), poljubna

s pomenskim razločkom (za glagoli zavračanja) ali v celoti pomensko poljubna

(pogojni odvisniki z razen če).



4 Analiza

4.1 Obvezna raba pleonastičnega zanikanja

Obvezna raba pleonastičnega zanikanja je v slovenščini omejena le na časovne

odvisnike z veznikom dokler. V tradicionalnem tvorbeno-pretvorbenem slovničnem

okviru, ki mu v razpravi sledimo, so mnenja raziskovalcev o pojavu zanikanja z

dovršnimi glagoli v časovnih odvisnikih z dokler deljena. Mittwoch (1977) in de Swart

(1996) na primer predlagata, da je zanikanje v časovnih odvisnikih z veznikom dokler

vidski operator ( aspectual operator), ki stativizira glagolsko dejanje. Tako naj bi

slovnično nesprejemljiv angleški stavek z dovršnim glagolom (14a) postal sprejemljiv,

ko mu dodamo zanikanje, ki stativizira dovršnost glagolskega dejanja (14b).



36 GAŠPER ILC



(14)

a) * George arrived until midnight.





George prišel-je do polnoči



b)

George didn’t arrive until midnight.





George ni prišel do polnoči





“George ni prišel do polnoči.”



Takšne razlage za slovenske primere časovnih odvisnikov z veznikom dokler ne

moremo privzeti iz vsaj dveh razlogov.8 Prvič, zanikani dovršni glagoli v odvisnikih z

veznikom dokler niso stativizirani, rabimo jih namreč lahko s prislovi, ki se vežejo

samo z dovršnimi dejanji in so nesprejemljivi z nedovršnimi dejanji, na primer,

prislov naenkrat v (15):9



(15)

a)

Sedeli smo, dokler ni naenkrat prišel zamaskiran moški.



b)

Janez je naenkrat napisal pismo.



c) # Janez je naenkrat pisal pismo.



Drugič, pleonastično zanikanje se lahko pojavlja tudi v časovnih odvisnikih, ki jih

uvaja veznik preden, za katerega je značilno, da se veže z dovršnimi dejanji (prim.

(11)) . Še več, pri stavkih (12a,b) lahko opazimo, da do pomenskega razločka ne

prihaja zaradi drugačne vidske interpretacije dovršnega glagola umreti v časovnem

odvisniku, ampak zaradi drugačnega govorčevega vrednotenja časovnih okoliščin. Na

osnovi izpostavljenih dejstev lahko zaključimo, da zanikanje v slovenskih časovnih

odvisnikih z dokler in preden ni vidski operator in posledično ne vpliva na vidsko

interpretacijo glagolskega dejanja.



Abels (2005) predlaga drugačno analizo, pri kateri izhaja iz predpostavke, da

ima poved z veznikom dokler (10a, 15a) dve propoziciji, in sicer eno v glavnem in eno

v odvisnem stavku. Propozicija glavnega stavka je resnična ves čas, ko je propozicija

časovnega odvisnika z dovršnim glagolom neresnična in obratno. Takšno resničnostno

razmerje med obema propozicijama v Abelsovi (2005) analizi ureja zanikanje (Prikaz

4), ki ga avtor posledično poimenuje resničnostni operator ( truth-functional operator).



propozicija A

RESNIČNA





NERESNIČNA

t

propozicija B

NERESNIČNA





RESNIČNA



Prikaz 4: Resničnostno razmerje med propozicijama stavkov z dokler na primerih

(10a) in (15a)



Če sledimo Abelsovemu (2005) predlogu, da je zanikanje v časovnem odvisniku

resničnostni operator, potem mora biti njegov doseg nad veznikom dokler. Da se

takšno razmerje vzpostavi, se mora zanikanje dvigniti iz osnovne pozicije v nikalni

zvezi (NegP) v ravnino funkcijske zveze z vezalom (CP), ki predstavlja skladenjski

položaj veznika. Takšen premik je tudi ključ za razumevanje razločkov med stavčnim

in pleonastičnim zanikanjem. Za ponazoritev si oglejmo strukturo (16). V času

izgradnje je rodilnik zanikanja pripisan strukturalno: takoj ko se uvede nikalna zveza,



8 Za neustreznost predlagane razčlembe za angleške stavke glej mdr. Giannakidou (2002) in

Ürögdi in MacDonald (2009).

9 Prim. mdr. Ürögdi in MacDonald (2009) ter Ürögdi (2009).

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 37



se na mestu premega predmeta pojavi/potrdi rodilniški sklon. Ko je sklon enkrat

pripisan, skladnja ne zahteva nadaljnje strukturalne odvisnosti med pripisovalcem in

prejemnikom sklona. Za nikalne izraze, na drugi strani, smo pokazali (glej razdelek

2.2), da morajo biti z nikalnico v skladenjskem razmerju določilo-jedro (16b) ter da

morajo imeti zanikanje na logični obliki v neposrednem dosegu. Neslišen premik

nikalnice iz vzpostavljenega razmerja (16b) v NegP na višje ležeč položaj v ravnini

CP, ki omogoča nikalnici, da ima doseg nad veznikom dokler (16c), bi porušil

zahtevano skladenjsko razmerje, posledica česar je nesprejemljivost pojava nikalnih

izrazov. Opisana asimetričnost med stavčnim in pleonastičnim zanikanjem je tako

razložena v celoti z vidika jezikovne izpeljave.10



(16)

a)

Janez nikomur ne pove resnice.



b)

…



3



NegP



3



nikomur Neg



3





ne pove …





3





VP





5





rodilnik resnice





c)

Počakali bomo, [CP dokler [TP Janez Micki/(* nikomur) ne pove resnice.]]





premik na logični obliki



4.2 Poljubna raba pleonastičnega zanikanja s pomenskim razločkom

V tej skupini bomo obravnavali primere pleonastičnih struktur, pri katerih prihaja do

manjših razločkov pri (ne)pojavu pleonastičnega zanikanja. Te vključujejo glagole

zavračanja (9) in odvisnike z veznikom preden v primeru mešanega časovno-

modalnega pomena (12).



Na začetku se bomo osredinili na sodbe govorcev skupine C. Škerlj (1963)

ugotavlja, da so povedi brez pleonastičnega zanikanja (9a) pomensko bolj nevtralne in

oblikovno neoznačene kot pa tiste z nikalnico (9b), ki naj bi bile bolj čustveno

obarvane. Podobno ugotavlja tudi Abels (2005) za ruske primere in postavi podmeno,

da je pleonastično zanikanje za glagoli zavračanja primer zanikanega naklona

vrednotenja, katerega prisotnost se neposredno zrcali v želelni11 glagolski obliki (17):



(17)

Ja bojus' čtoby Petr ne narušil eksperimenta.



Abels (2005)



jaz bojim-se da Peter ne porušil-PRET/ŽEL. poizkusa



“Bojim se, da Peter ne bi uničil preizkusa.”





10 Podobno analizo predlaga tudi Ürögdi (2009) za madžarščino.

11 V ruščini želelna oblika sovpada s preteklikom.

38 GAŠPER ILC



V Abelsovi (2005) razčlembi tako zanikanje v odvisnikih za glagoli zavračanja ne

zanika propozicije odvisnika, temveč označuje negativno govorčevo vrednotenje

propozicije. Pri tem se Abels (2005) opre na Cinquejevo (1999) analizo funkcijskih

zvez. Cinque (1999) prepozna posebno funkcijsko zvezo, t.i. naklon vrednotenja

( Evaluative Mood), ki izraža govorčevo vrednotenje propozicije, vendar ne vpliva na

njeno resničnostno vrednost. Avtor (1999) dokazuje, da je funkcijska zveza naklona

vrednotenja v univerzalni hierarhiji funkcijskih zvez sorazmerno visoko (18). Za našo

analiza pa je predvsem pomembno dejstvo, da je ta zveza nad časovno zvezo TP. Da

lahko nikalnica v odvisnikih za glagoli zavračanja zanika naklon vrednotenja, se mora

premakniti iz osnovne pozicije v nikalni zvezi (NegP) v višje ležečo skladenjsko

pozicijo, tokrat v zvezo naklona vrednotenja, kar ponovno razloži, zakaj je raba

nikalnih izrazov s pleonastičnim zanikanjem slovnično nesprejemljiva.



(18)

…



MoodevaluativeP



3



…



TP



…





3



NegP



3



Neg



3





( ne narušil) …





Vrnimo se k pleonastičnem zanikanju za glagoli zavračanja v slovenščini v luči

Abelsove (2005) razčlembe. Ker prihaja do določenih razhajanj med slovenskimi in

ruskimi podatki, Abelsovega (2005) predloga ne moremo prevzeti v celoti. V ruščini je

namreč raba pleonastičnega zanikanja obvezna, če je glagol v želelnem naklonu. Če je

glagolska oblika za glagolom zavračanja v povednem naklonu, je raba pleonastičnega

zanikanja nesprejemljiva. Slovenski podatki kažejo drugačno sliko. Res je, da za

govorce skupine C obstaja pomenski razloček med pleonastičnim zanikanjem in

trdilno obliko, vendar sam izbor glagolskega naklona nima odločujoče vloge. To

dejstvo vodi k zaključku, da je pri govorcih skupine C naklon vrednotenja prisoten,

vendar ni obvezno morfološko označen.



Govorci skupine B, ki pomensko ne ločujejo izrazov s pleonastičnim

zanikanjem in nezanikano glagolsko obliko, izkazujejo večjo podobnost z govorci

romanskih jezikov, pri katerih je pleonastično zanikanje v celoti poljubno:



(19)

J'ai peur qu'elle (ne) soit déjà là.





francoščina



Jaz-imam strah da-ona (ne) je-ŽEL. že tu



“Bojim se, da je že tu //…, da že ni tu.”



Za govorce skupine A je pleonastično zanikanje za glagoli zavračanja neobstoječe in

jih tako ne moremo vključiti v obravnavo.

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 39





4.3 Poljubna raba pleonastičnega zanikanja

V to skupino uvrščamo pogojnike z veznikom razen če. Sodbe govorcev vseh treh

obravnavanih skupin pokažejo, da je raba pleonastičnega zanikanja v tem primeru v

celoti poljubna, torej se slovenščina tudi pri tej rabi ponovno približuje romanskemu tj.

poljubnemu tipu pleonastičnega zanikanja. Abels (2005) v zaključku svojega prispevka

o pleonastičnem zanikanju v ruščini izpostavi, da je glavna ovira pri razširitvi njegove

analize (slovanskega) pleonastičnega zanikanja na romanski tip ta, da je romansko

pleonastično zanikanje vedno poljubno, medtem ko je slovansko pleonastično

zanikanje vedno obvezno. Slovenski podatki na drugi strani kažejo, da ne moremo

govoriti o strogi razmejitvi med slovanskim in romanskim tipom pleonastičnega

zanikanja, temveč da gre za medsebojno prepletanje različnih rab.



Da lahko prikažemo možna stičišča in razhajanja med obema tipoma

pleonastičnega zanikanja, si oglejmo razčlembo pleonastičnega zanikanja v romanskih

jezikih, kot jo razvija Espinal (1992) na primeru katalonščine. Espinal (1992) poskuša

pojav pleonastičnega zanikanja razložiti z leksikalnega vidika in postavi podmeno, da

posamezni tipi leksikalnih slovarskih enot (npr. glagoli zavračanja) izberejo za svoja

dopolnila nikalni sestavnik, tj. nikalni operator. Na logični obliki pride do t.i. pojava

pomenske absorpcije ( logical absorption), ko leksikalni element, ki izbere nikalni

operator, absorbira nikalni pomen izbranega nikalnega elementa. Ta korak na logični

obliki prepreči, da bi sicer izražen nikalni operator dobil samostojen pomen, tj. pomen

stavčnega zanikanja, in tako postane semantično prazen. Odgovor na vprašanje o

poljubnosti pleonastičnega zanikanja poskuša Espinal (1992) najti v diahronem

pristopu. Espinal (1992: 335) ugotavlja, da zaradi pomenske izpraznjenosti nikalnega

elementa prihaja do vedno pogostejšega opuščanja pleonastičnega zanikanja pri

dejanski rabi. Končen rezultat tega diahronega procesa so jeziki brez pleonastičnega

zanikanja (npr. angleščina).12 Za mlajše govorce katalonščine, jezika, ki naj bi bil z

diahronega vidika v procesu opuščanja pleonastičnega zanikanja, Espinal (1992: 335)

izpostavi, da v določenih primerih napačno interpretirajo pleonastično zanikanje in ga

razumejo kot pomensko neokrnjeno tj. stavčno zanikanje. Tu se kaže velika podobnost

s stanjem v sodobni slovenščini, saj tudi govorci skupine A razumejo pleonastično

zanikanje v (9) kot stavčno zanikanje (glej 3.1). Tako bi kazalo za slovenske govorce

skupin A in B razvijati analizo v duhu Espinalove (1992). Kljub tej podobnosti, pa je

nujno opozoriti na ključen razloček med obema jezikoma. V romanskem tipu se

namreč s pleonastičnim zanikanjem vedno sopojavlja tudi nepovedni naklon (19). Še

več, Espinal (1992) dokazuje, da se pomenska absorpcija na logični obliki lahko izvrši

le, če je v odvisniku glagolska oblika v nepovednem naklonu (20a) in je njena časovna

interpretacija v celoti odvisna od časovnega operatorja v korenskem stavku. Takšen

odvisnik naj zato ne bi vseboval samostojnega časovnega operatorja. V nasprotnem

primeru, torej če je glagolska oblika v odvisniku v povednem naklon, potem njegova

časovna interpretacija ni več odvisna od časovnega operatorja v korenskem stavku.

Takšen odvisnik vsebuje neodvisen časovni operator, ki onemogoči leksikalnemu



12 Espinal (1992: 336) razlaga, da je proces opuščanja pleonastičnega zanikanja pričakovan in

v skladu z načelom utemeljenosti ( Principle of Full Interpretation), kot ga definira Chomsky

(1986).

40 GAŠPER ILC



elementu v korenskem stavku pomensko absorpcijo podrednega zanikanja, kar se

neposredno izraža v slovnični nesprejemljivosti pleonastičnega zanikanja (20b). Tako

tudi predloga Espinalove (1992) ne moremo privzeti v celoti za poljubno rabo

pleonastičnega zanikanja v slovenščini, saj izbor glagolskega naklona ne vpliva za

(ne)sprejemljivost pleonastičnega zanikanja (prim. (20) in (9)).



(20)

a)

Temia que (no) hagués plogut





Espinal (1992), (9a)





sem bal that ne POM. deževalo(KONJ.)





“Bal sem se, da (ne) bi deževalo.”



b) * Temia que (no) plourà





Espinal (1992), (9e)





sem bal that ne deževalo(IND. PRIH.)





“Bal sem se, da (ne) bo deževalo.”



Če zaključimo in poskušamo povezati razčlembo Espinalove (1992) z Abelsovo (2005)

analizo pleonastičnega zanikanja, lahko najdemo skupno točko v dejstvu, da obe

analizi predvidevata sopojav nepovednega naklona s pleonastičnim zanikanjem,

razhajata pa se v tem, da je vsaj v ruščini pojav pleonastičnega zanikanja obvezen in,

kot dokazuje Abels (2005), tudi pomensko utemljen. Ker v ruščini pleonastično

rabljena nikalnica tako ni pomensko izpraznjena, se na logični obliki pomenska

absorpcija nikalnega pomena v smislu Espinalove (1992) ni mogla izvršiti, zato tudi ne

prihaja do opusta nikalnice.



Verjetno največji problem za prenos Abelsove (2005) razčlembe (slovanskega)

pleonastičnega zanikanja na romanske jezike predstavljajo časovni odvisniki. Ruski in

slovenski primeri pokažejo, da je raba pleonastičnega zanikanja pri časovnih

odvisnikih z veznikom dokler obvezna, če je glagolsko dejanje dovršno. Pri

nedovršnih dejanjih se pleonastično zanikanje ne pojavlja. V francoščini (21a) in

italijanščini (21b), na primer, je v časovnih odvisnikih z veznikom dokler in z

dovršnim glagolom pleonastično zanikanje v celoti poljubno, torej ga ne moremo

analizirati v smislu Abelsove razčlembe v 4.1.



(21)

a)

J'attendrai jusqu'à ce que vous (ne) vieniez.





Jaz-čakal-bom dokler vi ne prišli-bi-konj.





“Čakal bom, dokler se ne vrnete.”



b)

Ugo aspetta finchè (non) lo chiamino//chiamano.





Ugo čakal-bo dokler ne ga poklicali-bi-konj.//pokličejo-ind.





“Ugo bo čakal, dokler ga ne pokličejo.”



Odgovor na zastavljeno vprašanje zahteva temeljito analizo romanskega

pleonastičnega zanikanja v časovnih odvisnikih, kar pa v danih okvirih prispevka ni

mogoče, zato na tem mestu puščam vprašanje odprto za nadaljnje raziskovanje.



5 Zaključek

Prispevek obravnava pleonastično zanikanje v slovenščini s tipološkega vidika in jih

primerja z uveljavljenimi razčlembami pleonastičnega zanikanja za slovanske (Abels

2005) in romanske jezike (Espinal 1992). Podobnosti in razločke med pleonastičnim in

stavčnim zanikanjem v slovenščini razložimo z vidika skladenjske izpeljave. Pri

stavčnem zanikanju ostaja zanikanje v osnovnem položaju v nikalni zvezi (NegP),

PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 41



medtem ko se pri pleonastičnem zanikanju premakne v višje ležečo funkcijsko zvezo.

Premik nikalnice na višje ležeče skladenjsko mesto ne vpliva na pripis rodilniškega

sklona, vendar poruši zahtevano razmerje med nikalnico in nikalnimi izrazi na logični

obliki, saj morajo na logični obliki slednji imeti nikalnico v svojem dosegu. Slovenski

podatki pokažejo, da zelo verjetno ne moremo govoriti o tipičnem slovanskem

(obveznem) in romanskem (poljubnem) pleonastičnem zanikanju, ampak da gre za

preplet obeh tipov pleonastičnega zanikanja. Tako lahko pojav obveznega

pleonastičnega zanikanja v časovnih odvisnikih razložimo vzporedno z Abelsovo

(2005) analizo, ki predvideva, da ima nikalni operator v teh odvisnikih vlogo

resničnostnega operatorja. Pojav poljubnega pleonastičnega zanikanja ne moremo

razložiti v okviru Abelsove (2005) razčlembe, saj ta predvideva obvezen pojav

zanikanja. Možen odgovor bi lahko dobili v analizah poljubnega romanskega

pleonastičnega zanikanja (Espinal 1992), vendar tudi tu ni možno analize v privzeti

celoti (npr. sopojav nepovednega naklona z pleonastičnim zanikanjem). Na koncu

razprava odpre tudi nekatera vprašanja za nadaljnje medjezikovno raziskovanje

pleonastičnega zanikanja.



Navedenke

Abels, Klaus, 2005: “Expletive negation” in Russian: A conspiracy theory. Journal of

Slavic Linguistics 13: 5–74.

Bailyn, John Frederick, 1997: Genitive of Negation is Obligatory. V Formal

approaches to Slavic languages. Ur. W. Browne et al. Michigan: Michigan

Slavic Publications. str. 84–114.

Bailyn, John Frederick, 2004: V Formal approaches to Slavic languages. Ur. O.

Arnaudova et al. Michigan: Michigan Slavic Publications. str. 1–36.

Błaszczak, Joanna, 2001: Investigation into the Interaction between the Indefinites and

Negation. (Studia Grammatica: 51). Berlin: Akademie Verlag.

Bošković, Željko, 2008: On two types of negative constituents and negative concord.

V Studies in Formal Slavic Linguistics. Ur. F. Marušič in R. Žaucer. Frankfurt:

Peter Lang. str. 9–35.

Brown, Sue, 1999: The Syntax of Negation in Russian. A Minimalist Approach.

Stanford, CA: CSLI Publications.

Chomsky, Noam, 1981: Lectures on Government and Binding. Dordrecht: Foris.

Chomsky, Noam, 1986: Knowledge of Language: Its Nature, Origin, and Use. New

York: Praeger.

Chomsky, Noam, 1998: Minimalist Inquiries: the Framework. MIT Occasional Papers

in Linguistics 15. Cambridge, MA: The MIT press.

Cinque, Guglielmo, 1999: Adverbs and Functional Heads. A Cross-Linguistic

Perspective. Oxford: Oxford University Press.

Dahl, Östen, 1979: Typology of sentence negation. Linguistics 17:79–106.

de Swart, Henriette, 1996: Meaning and use of not…until. Journal of Semantics 13:

221–263.

den Besten, Hans, 1986: Double negation and the genesis of Afrikaans. V Substrata

versus Universals in Creole Languages. Papers from the Amsterdam Creole

Workshop, April 1985. Ur. P. Muysken in N. Smith. Amsterdam: John

Benjamins. str. 185–230.

42 GAŠPER ILC



Espinal, Maria Teresa, 1992: Expletive Negation and Logical Absorption. Linguistic

Review 9-4: (333–358).

Giannakidou, Anastasia. 2002: UNTIL, Aspect, and Negation: a Novel Argument for

Two Until s. V Semantics and Linguistic Theory (SALT) 12. Ur. Brendan

Jackson. Ithaca, NY: CLC Publications, Cornell University. str. 84–103.

Haegeman, Liliane, 1995: The syntax of negation. Cambridge: CUP.

Ilc, Gašper in Milena Milojević Sheppard, 2007: Slovene Negative Pronouns as N-

words. V Linguistic investigations into formal description of Slavic languages.

Ur. P. Kosta in L. Schürcks. Frankfurt: Peter Lang. str. 205–215.

Marušič, Franc, 2008: CP under control. V Formal Description of Slavic Languages.

Ur. G. Zybatow et al. Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 408–422.

Mittwoch, Anita, 1977: Negative sentences with until. CLS 13: 410–417.

Orešnik, Janez 1985-86: O naslonskem nizu v knjižni slovenščini. Jezik in slovstvo 31:

213–215.

Progovac, Ljiljana, 1994: Negative and Positive Polarity. Cambridge: Cambridge

University Press.

Przepiórkowski, Adam in Anna Kupść, 1997a: Unbounded Negative Concord in

Polish: A Lexicalist HPSG Approach. V Computational Linguistics in the

Netherlands 1996. Ur. J. Landsbergen et al. Eindhoven: IPO, Technische

Universitet Eindhoven. str. 129–143.

Przepiórkowski, Adam in Anna Kupść, 1997b: Negative Concord in Polish. Research

Report 828 of IPI PAN. Institute of Computer Science, Polish Academy.

Przepiórkowski, Adam, 2000: Long Distance Genitive of Negation in Polish. Journal

of Slavic Linguistics 8: 151–189.

Škerlj, Stanko, 1963: O „pleonastičnih nikalnicah“ v slovenščini. Jezik in slovstvo

8(3): 102–107.

Toporišič, Jože, 2000: Slovenska Slovnica. Maribor: Obzorja.

Ürögdi, Barbara in Jonathan MacDonald, 2009: Reducing "stativizing negation" to an

LF scope configuration. Referat na konferenci Sarajevo Linguistic Gathering 4 -

SinFonIJA 2, Sarajevo 24–26 September 2009.

Ürögdi, Barbara, 2009: Temporal adverbial clauses with or without operator

movement. V Adverbs and Adverbial Adjuncts at the Interfaces. Ur. É. Katalin

Kiss. Berlin, New York: Mouton de Gruyter. str. 133–168.

van der Wouden, Ton, 1997: Negative Contexts. Collocation, polarity and multiple

negation. Routledge Studies in Germanic Linguistics. London and New York:

Routledge.



PLEONASTIČNO ZANIKANJE V SLOVENŠČINI 43



Škrabčevi dnevi 7

str. 44–53

ENOJEZIČNO PODNASLAVLJANJE SLOVENSKEGA

NAREČNEGA FILMA PETELINJI ZAJTRK1

MIHAELA KOLETNIK IN ALENKA VALH LOPERT

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta





Povzetek

Prispevek osvetljuje prevod narečnega filmskega govora v pisano obliko, tj. podnaslove v

slovenskem knjižnem jeziku, in sicer v filmu Petelinji zajtrk (2007) režiserja Marka

Naberšnika, posnetem po istoimenski literarni predlogi pisatelja Ferija Lainščka. Razlike med

narečno govorno realizacijo dialoškega dela scenarija in njeno zapisano knjižno različico so

opazne na vseh jezikovnih ravninah.

Ključne besede: film, narečni filmski govor, prevod, podnapisi





1 Uvod

Pri slehernem prevodu iz narečnega govora v knjižne podnapise gledalec na eni strani

pridobi pri razumevanju osnovnega pomena filmske zgodbe, na drugi pa veliko izgubi

zaradi izpusta vseh narečnih, stilno zaznamovanih, idiolektalnih besed, ki imajo v

filmu veliko sporočilno vrednost. Prispevek je tako razdeljen na dva dela: prvi,

teoretični, prinaša vpogled v rabo slovenščine v filmu na sploh, predstavitev filma in

njegove literarne predloge, izpostavlja problematiko podnaslavljanja, drugi, analitični,

pa podaja ugotovitve glede realiziranega narečja v filmu in odstopanj v podnapisih, ki

se kažejo kot razlike med narečno govorno realizacijo dialoškega dela scenarija in

njeno zapisano knjižno različico v podnapisih.



2 Slovenščina v filmu

Začetek slovenskega igranega zvočnega celovečernega filma predstavlja film Na svoji

zemlji režiserja Franceta Štiglica iz leta 1948. Kot tudi pri kasnejših filmih je bila



1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-2238 z naslovom Slovenski jezik v

stiku evropskega podonavskega in alpskega prostora, ki ga financira Agencija za

raziskovalno dejavnost RS; odgovorni nosilec projekta je red. prof. dr. Marko Jesenšek.

44



osnova za scenarij, ki ga je napisal pisatelj sam, literarna predloga, in sicer novela

pisatelja Cirila Kosmača Očka Orel.2 Za filmsko slovenščino lahko ugotavljamo, da je

bila do poznih 60-ih let zanjo značilna v glavnem knjižna izreka, saj so scenariji

največkrat nastajali po literarnih predlogah. Tako je dobil film prizvok vzvišenosti,

odtujenosti, okornosti in prisiljenosti. Slovenski film je bil namreč mnoga leta nosilec

nacionalne zavesti in "čistega" slovenskega jezika, zato je bil "lep, čist, pravilen,

nenarečen, zaveden, enoten /…/ visok govor, brez slanga in dialekta" (Štefančič 2005:

60). Kot primer jezikovnega stanja v slovenskem filmu navajamo film Ljubezen na

odoru, 3 ki ponazarja upor režiserja zoper »neznosnost filmske slovenščine«, saj je

dialoge zelo zreduciral, omejil, kot da bi hotel pokazati, da naj bo slovenski film nem«

(Štefančič 2005: 61). V zadnjih letih, zlasti po objavi Toporišičevega prispevka

Slovenski pogovorni jezik (1970), je govor v filmu postal mnogo bolj naraven,

sproščen, sodoben, predvsem pa funkcionalen glede na vsebino, kaže se premik od

umetniškega k neumetniškemu govoru (Koršič 2006: 160). Film mora posredovati

avtentičen govor, pri tem pa je umetniško merilo prav funkcionalnost govora.



Vsaka skupnost se mora zavedati, da ni jezikovno homogena (Škiljan 1999) in

prav mediji – tudi film – so tisti, ki odsevajo jezikovne razlike, saj vsakemu

udeležencu dopuščajo, da uporabi primere iz lastnega sporazumevalnega vzorca. To je

lahko narečje ali celo drugojezična norma,4 ki je bila predvidena za rabo v zasebnosti.

Na tak način se delno odpravlja tudi diskriminacija (Kalin Golob 2003), saj prav

mediji s svojo odprtostjo rešujejo tudi narečja in jim vračajo vrednost in dostojanstvo

(Škarić 1982). Čeprav mnogi govorijo o zlitju narečij s knjižnim jezikom ali celo o

izginotju narečij zaradi izginjanja ruralne kulture, se kaže, da mnogi govorci ne le

ohranjajo svojo jezikovno strukturo, ampak jo celo zavestno gojijo in kultivirajo

(Kenda Jež 2004). Ob tem se npr. postavlja vprašanje, kako literarno delo, ki ga je

pisatelj zapisal v zborni slovenščini, morda sicer s posameznimi narečnimi besedami,

prenesti v filmski govor. Zagotovo je to stvar filma, stvar režiserja, saj mu literarna

predloga daje le okvir, ga pa ne obvezuje. Jezikoslovje ponuja ' obvezujočo normo'' v

priročnikih, kot so Slovar slovenskega knjižnega jezika (2005), Slovenski pravopis

(2001) in Slovenska slovnica (2000), film pa se nenaravnemu, prisiljenemu govoru

zoperstavlja, zahteva namreč takšnega, ki bo postal del filmske realnosti, torej

integriran v vizualno izkušnjo (Koršič 2000: 60). Zato je toliko pomembnejša

ugotovitev, da imamo med slovenskimi filmi tudi zelo uspešne prenose zapisane

knjižne slovenščine v pogovorno oz. narečno izreko. O težavah in izkušnjah lektorjev

pri snemanju filmov v pogovornem jeziku ali narečju je objavljenih kar nekaj

prispevkov, npr. o filmih Ata socialistični kulak, Astoria (Antončič 1988), Razseljena

oseba, Pustota, Učna leta izumitelja polža, Deseti brat, Boj na požiralniku idr.,5



2 Filmografijo slovenskih celovečernih filmov za obdobje 1931–2005 glej pri Šimenc (2005:

43–50).

3 Režiser Vojko Duletič, Viba film, 1973. Po literarni predlogi Lovra Kuharja - Prežihovega

Voranca.

4 Govorec lahko uporablja katero koli socialno zvrst jezika okolja, v katerem živi, oziroma

drugega jezika, ki mu je materni jezik, če mu jezik okolja to ni.

5 Več o tem glej v Jezik na odru, jezik v filmu ( 1983) in v Kolokvij o umetniškem govoru (2000).

ENOJEZIČNO PODNASLAVLJANJE SLOVENSKEGA NAREČNEGA FILMA PETELINJI ZAJTRK 45



medtem ko podrobnih jezikoslovnih dialektoloških študij tovrstnih filmov v

slovenskem prostoru praktično nimamo.6



3 Problematika podnaslavljanja

Po Jakobsonu namreč (1989: 204) razlikujemo tri načine, kako interpretirati besedni

znak: (1) intrajezikovni prevod ali preubeseditev je interpretacija besednih znakov s

pomočjo drugih znakov istega jezika, (2) interjezikovni prevod ali kratko malo prevod

je interpretacija besednih znakov s pomočjo drugega jezika, (3) intersemiotični prevod

ali transmutacija je interpretacija verbalnih znakov s pomočjo znakov nebesednih

znakovnih sistemov. Za tujejezične filme, ki jih želimo predstaviti domačemu

občinstvu, velja, da moramo besedilo oz. (dialoško) komunikacijo iz filma prevesti, in

sicer lahko film sinhroniziramo ali podnaslovimo. Sinhronizacija je izjemno zahteven,

dolgotrajen in drag postopek, zato se v Sloveniji uporablja redko,7 pogostejše je

podnaslavljanje. Omeniti velja, da v Evropi načeloma ne ločimo med

podnaslavljanjem in podnaslavljanjem za gluhe in gluhoneme. Drugače je v ZDA in

Kanadi, kjer podnaslovi za gluhe in gluhoneme (angl. captions) niso zgolj transkripcije

dialogov, ampak poskušajo prenesti tudi druge pomembne informacije, kot so npr.

informacije o glasbi, informacije o nastopajočih osebah in elementi neverbalne

komunikacije. Razlikujejo pa tudi med t. i. odprtimi (angl. open captions)8 in zaprtimi

(angl. closed captions)9 podnapisi za gluhe in gluhoneme. Podnaslovi, kot jih poznamo

pri nas, so v ZDA in Kanadi znani pod imenom subtitles. Ta vrsta podnapisov ne

vsebuje elementov neverbalne komunikacije, saj prevajalec izhaja iz dejstva, da

gledalci sicer res ne razumejo izhodiščnega jezika, v katerem je film posnet, kljub

temu pa dialoge, zvočne efekte in glasbo lahko slišijo. V ciljni jezik je torej prevedena

samo verbalna komunikacija iz filma (Pavličič 2009: 31). Omenjeno sicer velja za

prevod iz enega v drug jezik, čeprav veljajo določena pravila za standardizacijo

podnapisov10 tudi v našem primeru, ko gre za podnaslavljanje prevoda iz ene socialne

zvrsti slovenskega jezika (narečje) v drugo (knjižni jezik).



Med mnogimi, predvsem tehničnimi smernicami dobrega prevajanja11 so za v

prispevku predstavljeno problematiko pomembne zlasti naslednje:12 (1) skrčitev

dialoga, katere rezultat mora biti koherenten dialog; (2) podnapis, ki naj predstavlja



6 Izjemi sta razpravi M. Koletnik (2008: 227–241) in Koletnik, Valh Lopert, Zorko (2009).

7 Pogosteje zgolj za prevajanje celovečernih risank (npr. Ledena doba, Madagaskar …), saj

otroci le stežka dovolj hitro prebirajo podnapise, to pa vpliva tudi na njihovo razumevanje

dogajanja v risanki.

8 Podnapisi, ki jih gledalec ne more izključiti.

9 Podnapisi, ki jih gledalec lahko izključi.

10 Predlog standardizacije zajema naslednje elemente: postavitev na zaslonu, število vrstic,

število znakov v posamezni vrstici, pisava in ozadje, trajanje polnega dvovrstičnega

podnapisa, trajanje polnega enovrstičnega podnapisa, trajanje podnapisa, ki vsebuje samo eno

besedo, začetek pojavitve podnapisa, konec pojavitve podnapisa, premor med podnapisi,

upoštevanje filmskih scen, oblika in razčlenjenost podnapisov. Povzeto po: F. Karamitroglou

(1998).

11 Sestavila sta jih Jan Ivarsson in Mary Carroll (1998), vodilna člana ESIST – European

Association for Studies in Screen Translation.

12 Povzeto po Pavličič (2009: 38–41).

46 MIHAELA KOLETNIK IN ALENKA VALH LOPERT



semantično zaključeno celoto in naj ne vsebuje slovničnih napak, saj služi kot model

pismenosti; (3) usklajenost filmskega dialoga in pojavitve podnapisa; (4) lektura

podnapisov in predvsem (5) zvrst jezika v besedilu podnapisov mora ustrezati zvrsti v

filmu realiziranega jezika. Ob tem nas seveda zanima, kakšna je sicer prevajalska

praksa pri prevajanju narečnih jezikovnih elementov, saj spada področje narečnih

jezikov med težavnejša področja prevajanja. Narečja uporabljajo za prikaz

raznovrstnih značilnosti, kot so humornost, neizobraženost, omejenost itn. Če se

prevajalec odloči za ohranitev narečja v prevodu, mora upoštevati posebnosti in

funkcije izbranega narečja. Prav tako mora ugotoviti vlogo narečja v izvirnem besedilu

oz. učinek, ki ga je želel doseči avtor izvirnika z njegovo uporabo. Dobesedni prevod

iz izvirnega jezika v ciljni jezik velikokrat ni ustrezen, saj ne poustvari izvirnega

učinka. Ustrezneje je, da prevajalec izvirni narečni element (besedo ali besedno zvezo)

v prevodu nadomesti s takšno besedo ali besedno zvezo iz ciljnega jezika, ki poustvari

izvirni učinek. Če to v ciljnem jeziku ni mogoče, mora prevajalec izvirno funkcijo

narečja poustvariti na kak drug način, recimo, literarni osebi, ki sicer s težje

prevodnimi narečnimi jezikovnimi prvinami deluje smešno, pripiše neko tipično

jezikovno napako, uporabo tujk ipd. (Hribar 2007: 126). Vendar slovenska prevajalska

praksa kaže, da se slovenski prevajalci, to velja predvsem za prevajalce leposlovja,

narečju najraje izognejo, in sicer iz dveh razlogov, prvi je oženje dometa prevoda,

drugi pa izredna zahtevnost narečnega prevoda in pomanjkanje prevodoslovno

naravnane sekundarne literature o narečjih (Hribar: prav tam).



Analiza filma Petelinji zajtrk tako predstavlja analizo intrajezikovnega

(znotrajjezikovnega) prevoda in osvetljuje prevod narečnega filmskega govora v

pisano obliko, tj. podnaslove v slovenskem knjižnem jeziku



4 Petelinji zajtrk in njegova literarna predloga

Literatura in film sta dva medija s sebi lastnimi zakonitostmi. Filmska adaptacija mora

biti sama zase umetniška stvaritev. Po Šimencu (1983: 16–17) mora filmsko delo

sprejeti stvarnost književnega dela, hkrati pa se mora ločiti od njega kot samostojna

struktura – kot nova stvaritev. Prav ta distanca je temelj nadgradnje za vse svobodne

prijeme, ki oplajajo snov, o kateri in s katero dela, kajti šele nadgradnja književnega

dela, t. i. filmski plus, napravi film za samostojno umetniško delo.



Ključne razlike med literarno predlogo, tj. romanom, in filmom se kažejo v tem,

da je pripovedovalec v romanu prvoosebni (Dj, v filmu Djuro), spoznamo ga preko

njegovega delovanja, obnašanja in izrekanja sodb o drugih literarnih likih.

Ljubezenska zgodba (trikotnik Bronja – Dj/Djuro – Lepec) je v romanu v ospredju in

zaradi prvoosebnega pripovedovalca subjektivna. V filmu pa Djuro ni pripovedovalec,

zato dogodki niso več interpretirani skozi njegove oči.



Film, prvič prikazan na Filmskem festivalu v Sarajevu (18. 8. 2007), je na

Festivalu slovenskega filma (8. 10. 2007) prejel nagrade za režijo (Marko Naberšnik),

za scenarij (Marko Naberšnik), za igralko leta (Pia Zemljič) in za najboljšega igralca

(Vlado Novak).



ENOJEZIČNO PODNASLAVLJANJE SLOVENSKEGA NAREČNEGA FILMA PETELINJI ZAJTRK 47



5 Jezikovna podoba filma petelinji zajtrk13

Film Petelinji zajtrk (2007) je celovečerni prvenec režiserja Marka Naberšnika. Posnet

je po istoimenskem romanu (1999)14 Ferija Lainščka, pisanem v slovenskem knjižnem

jeziku, v katerem Lainšček tematizira popolno, morda odrešujočo ljubezen. Petelinji

zajtrk je ljubezenski film o malih ljudeh, v katerih tlijo velike strasti in sanje – sanje o

dobrem svetu.



Filmski scenarij, ki je l. 2008 izšel tudi v knjižni izdaji,15 je napisal režiser sam.

Dokaj zvesto, a ne povsem, se drži slovstvene predloge, zato se film po fabuli, ideji,

značaju in zunanjem videzu oseb bistveno ne loči od romana, loči pa se po govorici

oseb: film je namreč govorjen narečno, medtem ko sta tako roman kot scenarij

napisana v knjižni slovenščini.



Ker je izbirna paleta zvrsti v slovenskem jeziku bogata – od socialnih in

funkcijskih do časovnih –, je režiserjeva odločitev, da geografsko okolje, čas, socialno

pripadnost oseb in njihove značajske posebnosti opredeli tudi z jezikom, in sicer

narečjem, dobra, saj narečje v primerjavi s knjižnim jezikom v filmu ustvarja potreben

občutek pristnosti in življenjske avtentičnosti. Vendar pa je ob tem potrebno poudariti:

(1) da je režiserjeva opredelitev jezikovne izbire16 napačna. V majhnem obmejnem

mestu Gornja Radgona, kamor je iz Prekmurja prenešeno romaneskno dogajanje, se

namreč ne govori nobeno izmed štajerskih narečij, kot beremo v spremni besedi h

knjižni izdaji scenarija (Naberšnik 2008: 22, 166–167), ampak slovenskogoriško

narečje (Koletnik: 2001). To skupaj s prekmurskim, prleškim in haloškim narečjem

spada k panonski in ne k štajerski narečni skupini. Omenjena napačna režiserjeva

opredelitev je, domnevamo, posledica dejstva, da prebivalci Gornje Radgone čutijo

drugačno pokrajinsko pripadnost, kot pa se imenuje njihovo narečje. To je posledica

dejstva, da je Gornja Radgona za časa Avstro-Ogrske administrativno spadala k deželi

Štajerski.17 Toda meje nekdanjih dežel se zaradi upoštevanja predvsem jezikovnih

kriterijev (podobno kot meje pokrajin v geografskem smislu) ne pokrivajo z mejami

narečnih skupin ali narečij; (2) da film po jezikovni plati ni najbolje dodelan. Osnovni

zvrsti jezika, govorjeni v filmu, to sta narečje in mariborski pogovorni jezik, sta bili

sicer primerno izbrani,18 vendar pa znanstveni izsledki dialektoloških raziskav na tem



13 »Petelinji zajtrk« je narečni prekmurski sinonim za »jutranje ljubljenje pred zajtrkom, na

tešče«.

14 Roman je bil leta 2006 ponatisnjen, od leta 2007 pa je dostopen tudi v elektronski obliki

(glej: http://www.vecer.com/Ruslica).

15 Gre za eno zadnjih delovnih verzij, ki se s filmom ne pokriva v celoti.

16 Jezikovno izbiro je pogojevala kronotopska izbira; premestitev romanesknega dogajanja iz

Lainščkovega rodnega Prekmurja na Štajersko v Gornjo Radgono režiser utemeljuje tako:

»Zgodbo sem iz Prekmurja premaknil na Štajersko, in sicer iz dveh razlogov: prvič, ker mi je

štajerščina bližja, in drugič, ker lahko v štajerščini igralce laže vodim. /.../ Če posnameš film v

prekmurščini, potrebuješ skoraj podnapise – in gledalec potem preveč izgubi, zlasti pri

humorju in espriju. Premik iz prekmurščine v štajerščino je bil komercialna poteza«

(Naberšnik 2008: 167).

17 Ne gre torej za pokrajino v geografskem pomenu, ampak za ostanek administrativne delitve

Avstro-Ogrske.

18 Igralci, ki so jim bile podeljene glavne vloge, so izobraženi za zborno govorjenje, zato so se

morali narečja, v katerem je igran film, naučiti.

48 MIHAELA KOLETNIK IN ALENKA VALH LOPERT



področju kažejo (Koletnik: 2001), da se v Gornji Radgoni ne govori prleško narečje,

kot je to s posameznimi omahovanji v pogovorni jezik slišati v filmu, ampak

slovenskogoriško narečje. Temu se, čeprav z opazno prekmursko intonacijo, približa

samo ena glavna oseba.



Naš namen ni podrobneje analizirati narečne izreke igralcev, pač pa osvetliti

spremembo narečnega filmskega govora v pisno obliko, tj. podnapise. Film je namreč

tudi podnaslovljen, in sicer v knjižni slovenščini.



6 Prevajanje narečnega govorjenega besedila v pisani knjižni jezik

Postopek prenosa žive govorice (v našem primeru filmskega govora) v pisno obliko

(filmske podnapise) je za slovenski etnični prostor še posebej pereče, saj le redko

kateri jezik premore tako pisanost narečij in govorov kot ravno slovenski. S prenosom

primarno govorjenega narečnega besedila v pisani knjižni jezik se želi režiser

Petelinjega zajtrka približati gledalcem, neveščim v filmu govorjenega narečja.

Posledica prekodiranja je opuščanje narečnega in približevanje knjižnemu jeziku na

vseh jezikovnih ravninah.



V Petelinjem zajtrku so v podnaslovih vsi narečni fonemi poknjiženi, zapisani s

črkami knjižnega jezika po knjižnem pravopisu, npr. glüh → gluh, düi ša → duša, vuk

→ volk, mii slin → mislin, lehko → lahko, mei sec → mesec, lepoú →lepo, båba →

baba, opuščene so vokalne redukcije, npr. tako ← tak, meni ← men, vedela ← vedla,

bila ← bla in soglasniške premene, npr. d o Kragujevca ← do Kragujefca,vse ← fse,

ključe ← klüče, njega ← µega, popravljen ← popravlen, suha ← suja,hvala ← fala,

nimam ← neman, danes ← gnes, kdo ← što.



Na oblikoslovni ravnini se zamenjuje narečne končnice s knjižnimi, npr. za

dajalnik in mestnik ednine samostalnikov moškega in srednjega spola ter enakih

pridevnikov na -i: Gajašu ← Gajaši, v žepu ← v žepi, pri popravilu ← pri popravili;

tujemu človeku ← tujemi človeki, za 1. osebo dvojine sedanjika na -ma, npr. delava ←

delama, za 2. in 3. osebo dvojine sedanjika brezpriponskih glagolov na -ta in 3. osebo

množine na -te: dasta ← data, veste ← vete, poknjiženi so tudi narečni zaimki,

prislovi, členki in vezniki, npr.: toti → ta, toga → tega, bek → stran, pol, potli →

potem, vun → ven, nea → ne, ka → da, ka → kaj, gda → ko.



Spremenjena je tudi zgradba povedi, in to tako na stavčnočlenski kot na stavčni

ravnini, zato je skladenjska izvirnost izgubljena. Pri prenosu žive govorice v knjižno

pisno obliko so izpuščene: (1) različne ponovitve besed in besednih zvez: Djuro,

Djuro. > Djuro – /…/ nea vem, nea vem, kaj naj naredim. > /…/ ne vem, kaj naj

storim. – V redi je, v redi. Skadi, skadi. > V redu je. Kar pokadi. – (2) Glede na

sobesedilo odvečne besede: Dobro te. > Dobro. – Tak sn si nekak razmislo. > Tako

sem razmišljal. – V bistvi je Cikuta ena taka dobričina. > V bistvu je dobričina. – (3)

Nekateri osebni in kazalni zaimki, ki v knjižni slovenščini glede na sobesedilo delujejo

odvečno, nepotrebno: Jas f svoji firmi /…/ > V svoji firmi /…/ – Ti, Gajaš, si ti

pogleda? > Si pogledal? –Veš, kake dobre kave toti automat dela. > Avtomat dela res

dobro kavo. – (4) Nekateri prislovi in navezovalni členki: Se bo že nekak znajdo, ne. >

Se bo že znašel. – Idi f kočo ta. > Izgini v kočo. – Podbregar se je glihkar ženo. >

Podbregar se je poročil. – Saj jas vem, razumeš, saj jas vem. > Saj jas vem. – Ja gi si

Lepec? > Lepec, kje si? – (5) Diskurzivni signali in govorna mašila: Džuro je pa mlat,

ne, sn si reko. > Ti si pa še mlad. – Se bo že nekak znajdo, ne. > Se bo že znašel. – əəə,

ENOJEZIČNO PODNASLAVLJANJE SLOVENSKEGA NAREČNEGA FILMA PETELINJI ZAJTRK 49



ogn bi še proso. > Še vžigalnik, prosim. – (6) Medmetni, členkovni in zvalniški

pastavki: O, Bronja. > Bronja. – Aja, res neoš kavice? > Res ne bi malo kave? – Evo,

Džuro, to je /…/ > Djuro, to je /…/ – Həm? > ө – Mhə. > ө – Ja, tak je blo. > Tako je

bilo. – Jezos, jas pa toga nisen veda. > Tega pa nisem vedel. – (7) Skladenjski enoti

naknadno dodan stavčni člen: Glej ga, pubeca. > Glej ga. – (Gajaš pravi, ka si z

Maribora). Ja, iz Maribora. > (Gajaš pravi, da si iz Maribora). Ja. – (8) Ogovorilni

glagolski izrazi: Veš, pa seštevam dnar, ki ga zaslužimo /…/ > Seštevam denar, ki ga

zaslužimo /…/ – Čujte, po telefono ste mi rekli, da /…/ > Rekli ste, da /…/ –

Razumeš? > ө. – (9) Pridevniški prilastek v podredno zloženi samostalniški besedni

zvezi: Jas bon velki špricar. > Jaz bom špricer, redko tudi jedro (odnosnica) take

besedne zveze: Džuro, fant moj! > Djuro moj!

Samostalniške tvorjenke, ki s priponskim obrazilom izražajo manjšo mero značilnosti

podstave, se nadomeščajo z netvorjenkami: Boš kavico? > Boš kavo?, nezaimenske

besede z zaimenskimi: Səvəa man pasoš. > Seveda ga imam. – Nemaš pasoša. >

Nimaš ga., narečni prislovi s knjižnimi: dostikrat > večkrat; nigdar > nikoli; totikrat > tokrat; skos > vedno.



Opazno je dodajanje pridevniških prilastkov levo od jedra (odnosnice)

samostalniške besedne zveze: Jutro. > Dobro jutro., členkov soglašanja in spodbujanja:

Hvala. > Ja, hvala. – Skadi, skadi. > Kar pokadi., v govoru neizraženih povedkov:

Vroče, ne? > Vroče je, ne? – Dobro, ka te ma Gajaš. > Dobro je, da te ima Gajaš. – V

Austrijo al po tablete? > Greste samo v Avstrijo ali po tablete? ter pristavkov: Saj

vijite. > Saj vidite, Gajaš. – Kaj de dobrega? > Kaj bo dobrega, Bronja?



V podnapisih narečnih besednorednih posebnosti ni opaziti, saj je besedni red

spremenjen in kot tak stilno nezaznamovan; ustreza namreč merilom, določenim za

slovenski knjižni jezik: Pukšič bajto zida. > Pukšič gradi hišo. – Mhə, šou boš, ja. >

Ja, boš šel. – /.../ je pa dostikrat zadrema. > /.../ pa je zadremal.



Spremenjene oz. skrčene so tudi nekatere skladenjske strukture: Čuj me dobro,

ka mo ti reka. > Poslušaj me. – Meni se vidi, ka nemški bole razmi. > Nemško bolje

razume. – Dobro, pa naj me te vaš pomočnik pela, če meni ne zavupate. > Naj me vaš

pomočnik zapelje., prekinjeni skladenjski vzorci pa so prikazani samo v popravljeni,

neprekinjeni različici: Se bo že nekak znajdo, ne, tak sn si nekak razmislo, tak da sn,

razumeš, ne. > Se bo že znašel. Tako sem razmišljal.



V podnapisih je močno spremenjeno tudi besedišče, tako da to ni več pokazatelj

narečnega ali mestnega. V narečno ali mestno govorico prevzete besede, največkrat

germanskega izvora, od katerih so nekatere s stališča slovenskega knjižnega jezika

označene kot pogovorne ali nižje pogovorne, so namreč nadomeščene s slovenskimi

knjižnimi (nevtralnimi) izrazi: cajt ( ← nem. Zeit) > čas, friški ( ← nem. frisch) > svež,

hica ( ← nem. Hitze) > vročina; pog. bajta ( ← rom. baita) > hiša, pog. familija ( ← nem.

Familie ← lat.) > družina, nižje pog. froc ( ← nem. Fratz) > otrok, nižje pog. probati ( ←

nem. probieren) > poskusiti, nižje pog. špilati ( ← nem. spielen) > igrati.



Enako velja za v filmu slišano narečno panonsko leksiko ter splošnoslovensko

besedje, s stališča slovenskega knjižnega jezika označeno kot ekspresivno: betežen >

bolan, dečko > fant, kupica > kozarec, obečati > obljubiti, šinjek > vrat, žganjica > žgano; slabš. baba > ženska, ekspr. dobričina > dober človek, ekspr. punca > dekle, ekspr.

režati se > smejati se.

50 MIHAELA KOLETNIK IN ALENKA VALH LOPERT





Frazemi se (a) ali prenašajo iz narečne v knjižno zvrst (iz katere so bili

najverjetneje sprejeti v narečje): S kürami hodi spat /.../ > S kurami gre spat /.../ ’hoditi

spat zelo zgodaj’ – Moj moš je tüdi gnes na levo nogo fstana. > Tudi moj mož je na

levo nogo vstal. ’biti slabo razpoložen’ ali (b) se prevajajo z enobesedno ustreznico:

Desna roka Gajaša? > Si ti novi Gajašev pomočnik? ’biti nepogrešljiv najožji

sodelavec’.



Narečni vulgarizmi in kletvice, ki se največkrat ne prevajajo: jebal ga vrak > ө,

jebenti > ө, jebi ga > ө, pička ti materina > ө, so samo mestoma nadomeščeni s

knjižnimi frazemi ali nevtralnimi, redko slabšalnimi knjižnimi izrazi: Jebenti vročina!

> Vroče je kot v peklu! ’zelo vroče’ – (biti) v vukojebini > (biti) bogu za hrbtom

’nahajati se v odddaljenem zakotnem kraju’ – Naj ide fse f pizdo materino! > Naj gre k

vragu! ’propasti’ – Politikom se jebe. > Politikom ni mar za nič. ’(ne) biti mar, (ne)

brigati se’ – Jebem ti babo! > Preklemana baba! ’presnet, preklet’ – Jebenti mater! >

slabš. Baraba!



7 Sklep

Govorjeno narečje, ki s svojo glasoslovno in oblikoslovno urejenostjo, skladnjo in

besediščem krepi ustvarjalno pristnost in neposrednost, je režiser s prekodiranjem v

knjižni jezik, pri čemer je izločil dialektizme na vseh jezikovnih ravninah, skušal

približati tudi nenarečnim govorcem. Prevod govorjenega narečnega besedila v

zapisani knjižni jezik ne pomeni le prekodiranja v drug jezik (Škofic 2006: 181),

ampak tudi prenos v drugačen kontekst, kar zanj pomeni izgubo vsaj nekaj od svojega

bistva, kakor (lahko) izgubi literatura pri prevajanju v tuj jezik. Analiza prevoda

narečnega filmskega govora v knjižni jezik podnapisov potrjuje ugotovitve, ki veljajo

za prevajanje narečij sploh, in sicer da (a) prevajanje narečja sodi med zelo zahtevne

naloge prevajanja, to pa velja tako za dvojezične kot tudi za enojezične prevode, tj.

prevode znotraj istega jezika, (b) se prevodu v narečje prevajalci izogibajo, saj s tem

ožijo razumevanje prevoda in s tem ciljno publiko, (c) podnaslovi v filmu Petelinji

zajtrk sicer sledijo priporočilom ESIST, saj ugotavljamo, da podnapisi kljub skrčitvam

govorjenega dialoga predstavljajo semantično zaključeno celoto in podajajo

koherentne dialoge, ne vsebujejo slovničnih napak, filmski dialogi in pojavitve

podnapisov so usklajeni, vendar pa ne uresničuje navodila, (č) naj jezikovna zvrst

podnapisov ustreza govorjeni zvrsti v filmu; prevod narečja v drugo socialno zvrst, v

našem primeru knjižni jezik, namreč vodi do izgube izvornega pomena besede ali

besedne zveze, knjižni zapis govora filmskega lika pa povzroči tudi izgubo izražanja

identitete narečnega govorca.



Viri:

Lainšček, Feri, 2006: Petelinji zajtrk. Ljubljana: Študentska založba.

Naberšnik, Marko, 2008: Petelinji zajtrk. Scenarij največjega sodobnega slovenskega

filmskega hita. Ljubljana: Umco.

PETELINJI zajtrk [Videoposnetek], 2008. Scenarist in režiser Marko Naberšnik;

literarna predloga Feri Lainšček; producent Franci Zajc; direktor fotografije in

snemalec Valentin Perko; skladatelj Saša Lošić. Ljubljana: Ljubljanski

kinematografi.

ENOJEZIČNO PODNASLAVLJANJE SLOVENSKEGA NAREČNEGA FILMA PETELINJI ZAJTRK 51





Literatura:

Antončič, Emica, 1988: Lektor – na poti k filmski slovenščini. Ekran 9-10. 26–27.

Antončič, Emica, 2000: Gledališki lektor – ustvarjalec ali nebodigatreba? Kolokvij o

umetniškem govoru. Ljubljana: Akademija za gledališče, radio, film in

televizijo. 88–93.

Hribar, D. Darja, 2007: Književno prevajanje. Maribor: Filozofska fakulteta.

Ivarsson, Jan, Mary Carroll, 1998: ″Subtitling″. Simrishamn: TransEdit.

http://www.esist.org/ESIST%20Subtitling%20code.htm (Dostopno maja 2011.)

Jakobson, Roman, 1958: Lingvistični in drugi spisi, O lingvističnih vidikih prevajanja.

Ljubljana: Studia humanitatis.

Jezik na odru, jezik v filmu. 1983. Ur. Dušan Tomše. Ljubljana: Mestno gledališče

ljubljansko.

Kalin Golob, Monika, 2003: Neknjižnost kot žanrotvorno sredstvo? Aktualizacija

jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Ljubljana: Center za slovenščino kot

drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Mednarodni

znanstveni simpozij Obdobja – metode in zvrsti. Povzetki predavanj. 17–18.

Karamitroglou, Fotios, 1998: A Proposed Set of Subtitling Standards in Europe.

Translation Journal. http://accurapid.com/Journal/04stndrd.htm. (Dostopno

maja 2011.)

Kenda Jež, Karmen, 2004: Narečje kot jezikovnozvrstna kategorija v sodobnem

jezikoslovju. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Ljubljana:

Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko

Filozofske fakultete. Mednarodni znanstveni simpozij Obdobja – metode in

zvrsti. 263–276.

Koletnik, Mihaela, 2001: Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo

Maribor. Zbirka Zora 12.

Koletnik, Mihaela, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge

dialektološke razprave. Bielsko-Biala, Budapest, Kansas, Maribor, Praha:

Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti FF UM.

Koletnik, Mihaela, Alenka Valh Lopert, Zinka Zorko, 2009: Translating from Standard

Slovene into Carinthian and the Prekmurje Dialects in Slovene films. InTRAlinea,

Special Issues. http://www.intralinea.it/specials/dialectrans/eng_open.php.

Koršič, Igor, 2000: Govor v teoriji filma. Kolokvij o umetniškem govoru. Ljubljana:

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. 57–63.

Koršič, Igor, 2006: Nekaj o umetnosti neumetniškega govora v filmu. Kolokvij o

umetniškem govoru. Ljubljana: Akademija za gledališče, radio, film in

televizijo. 160–166.

Pavličič, Zmago, 2009: Jezikovni registri v angleških in nemških podnapisih v filmu

Varuh meje na primeru filmskih vlog Tanje Potočnik, Pie Zemljič, Ive Kranjc In

Jonasa Žnidaršiča. Diplomsko delo. Maribor: [Z. Pavličič].

Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2005. (E-verzija). http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

Smole, Vera, 1998: Slovenske dežele in njihova narečja. 34. SSJLK. Ljubljana:

Filozofska fakulteta. 205–214.

Šimenc, Stanko, 1996: Panorama slovenskega filma. Ljubljana: DZS.

Škarić, Ivo, 1982: U potrazi za izgubljenim govorom. Zagreb: Školska knjiga.

52 MIHAELA KOLETNIK IN ALENKA VALH LOPERT



Škiljan, Dubravko, 1999: Javni jezik: k lingvistiki javne komunikacije. Ljubljana:

Studia humanitatis.

Škofic, Jožica, 2006: Prevajanje govorjenega narečnega besedila v pisani knjižni jezik.

Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Maribor: Slavistično

društvo Maribor. 174–182.

Toporišič, Jože, 1970: Slovenski pogovorni jezik. Slavistična revija 18. 55–70.

Valh Lopert, Alenka, 2008: Kultura govora v mariborskih medijih: ( nacionalni Radio

Maribor in komercialni Radio City): doktorska disertacija. Maribor: [A. Valh

Lopert].

Valh Lopert, Alenka, Koletnik, Mihaela, 2011: Mariborščina kot identitetni dejavnik v

radijskem diskurzu. Časopis za zgodovino in narodopisje letn. 82 = n. v. 47, zv.

1, str. 121–134.

Zupan Sosič, Alojzija, 2008: Petelinji zajtrk, knjižna in filmska uspešnica. 44. SSJLK.

Ljubljana: Filozofska fakulteta. 87–96.



ENOJEZIČNO PODNASLAVLJANJE SLOVENSKEGA NAREČNEGA FILMA PETELINJI ZAJTRK 53



Škrabčevi dnevi 7

str. 54–63

IZREČI (KRUTO) RESNICO ALI (NEDOLŽNO) LAŽ

MIRA KRAJNC IVIČ

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti





Povzetek

Neupoštevanje maksime kakovosti Griceovega načela sodelovanja, npr. z ironijo, metaforo ali

izkoriščanjem jezikovno-vedenjskih vzorcev, ne pripomore le k ohranjanju pozitivne podobe,

integritete udeležencev komunikacijskega stika, kar učinkuje integracijsko, ustvarja lahko le

navidezno, družbeno sprejemljivo zaupanje v soudeleženca in sprošča vzdušje, ampak lahko

učinkuje tudi segregacijsko, še posebej, če izrečeno predmet govora sprejema kot neformalni

družbeni nadzor.

Ključne besede: diskurz, pragmatično jezikoslovje, resnica, laž, metafora, ironija





1 Uvod

O začenjanju komunikacijskega stika se tvorec skladno z izkušnjami o

komunikacijskem stiku na sploh in o kontekstu posameznega komunikacijskega stika

po svoji presoji odloča in izbira med sprejemljivimi in sicer dogovorjenimi1

jezikovnimi fenomeni ter tako med ustreznimi, primernimi strategijami za to, da bi s

kar največjo verjetnostjo dosegel želeni cilj. Kot eno od možnih strategij ob

upoštevanju dejstva, da jezik kot neločljiva celota slovnice in slovarja že sam

selekcionira možnosti opravljanja določenih komunikacijskih dejanj, lahko izbere tudi

neupoštevanje maksime kakovosti. To lahko omogoča ohranjanje pozitivne podobe

(integritete, angl. face) vseh udeleženih. Pozitivna podoba o naslovniku, ki jo ima

tvorec, in pozitivna podoba o tvorcu, ki jo ima naslovnik, nudita možnosti nadaljnjega



1 Po SSKJ je dogovorjen pridevnik, katerega pomen izpeljujemo iz glagola dogovoriti se v

pomenu 'z dogovorom doseči soglasje o čem'. Pridevnik dogovorljiv sicer ni izpričan v

korpusu Fidaplus ali v Novi besedi, je pa zabeležen med Besedami slovenskega jezika

(http://bos.zrc-sazu.si/cgi_new/neva.exe?name=ssbsj&expression=pog&hs=1701, dostop, 19.

12. 2011) v pomenu 'tak, ki se da dogovoriti', kar prikazuje primer Edini pogoj je zanesljivost,

vse ostalo je dogovorljivo! Jezikovni fenomeni so tako dogovorljivi kot dogovorjeni.

54



neoviranega komuniciranja in kot bistvena okoliščina ohranjata verjetje ali (za)upanje,

da je soudeleženec zaupanja vredna oseba. Neupoštevanje maksime kakovosti lahko

tako učinkuje integracijsko ali segregacijsko.



1.1 Spodbuda za analizo

Izhodiščna dilema izreči (kruto) resnico ali (nedolžno) laž se zdi izrazita pri tvorjenju

izrekov oz. komunikacijskih dejanj, ki jih naslovnik lahko interpretira kot pozitivne ali

negativne v smislu vrednotenja svojih preteklih dejanj in/ali lastnosti, tvorjenje npr.

pohval, kritik, negativnega, odklonilnega mnenja, stališča tudi v funkciji prepričevanja

naslovnika, da napravi, kar tvorec želi. Razmišljanje o tej dilemi so spodbudile pasaže

pogovarjanj,2 izbrane v okviru drugih dejavnosti: zgled 1 je pri seminarski vaji

transkribirala študentka Anja Marin, zgled 2 je del gradiva o Pahorjevih predvolilnih

govorih, zgled 3 pa v svojem učbeniku Pragmatika in diskurz ( Pragmatics and

discourse, 2002: 37) kot zgled za neupoštevanje maksime kakovosti navaja J. Cutting.



Navedeni zgledi prikazujejo, kako v funkciji prepričevanja naslovnika tvorec

navaja dejstva, za katera pravzaprav nima trdih dokazov, da so ali da bi lahko bila

resnična, in pri tem izbira jezikovna sredstva, npr. spet, nikoli, vedno, zadnji, ki imajo

možnost izključevanja dvoma, a hkrati ni nujno, da je dejanskost, na katero se

nanašajo, resnična. Udeleženci komunikacijskega stika se resnične vrednosti

izrečenega lahko zavedajo – v zgledu 2 se govorec takoj dopolni: ne da bi bežali od

odgovornosti za tisti čas, ko smo bli koalicijska stranka –, a o izrečenem vendarle

lahko dvomijo, npr. ali je res, da Irena še ob niti eni priložnosti ni bila točna (zgled 1)

oz. da se ljudje le v starosti od enajst do devetnajst let razveselijo, ko jih kdo pokliče

(zgled 3).



(1)

T: Hej! Irena, spet zamujaš na kavo. Prav nikoli nisi točna.



I: Vem, pa danes sem se res trudila.



T: To vedno rečeš.



I: Res sem hitela, pol ure prej sem se začela oblačit.



T: In kaj se je zgodilo pol, da si pozna?



I: Nikjer nisem našla čevljev.



T: In to zato, ker nikoli ne pospraviš.



I: Ni res! Čevlja nisem našla zato, ker mi ga je odnesla mačka in se je igrala z njim.



(2)

Mi moramo bit tisti, ki te ljudi navdušimo za to, da gredo na volitve in da svoje

nezadovoljstvo nad situacijo, v kateri smo se znašli, pokažejo s tem, da zaupajo svoj

glas stranki, ki še nikoli doslej ni vodila Slovenije, ki do zdej še nikoli ni vodila

slovenske vlade – ne da bi bežali od odgovornosti za tisti čas, ko smo bli koalicijska

stranka – da volijo stranko, ki je ne samo v zadnjih štirih letih, zlasti pa v zadnjih

štirih letih, šla skozi pomembne spremembe, ki se je priključila na najmodernejši tok

evropske socialnodemokratske tradicije in ki je danes zrela za to, da programsko in

kadrovsko prevzame z enim svežim vetrom odgovornost za prihodnost.



2 Pogovarjanje (angl. conversation) je ciljno, k reševanju naloge naravnan dvogovor (Krajnc

Ivič 2009: 258, 256). V prispevku uporabljam termin pogovarjanja nadpomensko za različne

tipe dvogovorov, termin pogovor pa kot tip dvogovora, v katerem imata oba udeleženca enake

pravice glede prevzemanja replik, vpeljevanja novih tem idr. (Krajnc Ivič 2008, 2009).

IZREČI (KRUTO) RESNICO ALI (NEDOLŽNO) LAŽ 55



(3)

Zapomni si, da si kot najstnik v zadnjem obdobju svojega življenja, ko si srečen, da je

telefonski pogovor zate.



1.1.1 Pogostost socialne laž

Kako vsesplošno prisotno je neupoštevanje maksime kakovosti kažejo tudi zgledi

komuniciranja z otroki (zgleda 4 in 5). Tako že dvoletnik lahko ve, da je včasih bolje

ne povedati resnice (zgled 4): starše najprej s pretvarjanjem, da kašlja, skuša

prepričati, da potrebuje zdravilo Labim žabico.3 Ko zdravilo, sirup popije, med

umazano posodo v koritu vrže žličko. Na svoje dejanje je ponosen in se pohvali očetu:

Žličko sem vrgo notri a posodo. Čeprav oče ve, da ga je tega naučil sam, za ustvarjanje

zavezništva s sinom postavi vprašanje, na katerega pa dobi nepričakovan odgovor: Od

mamice. Udeleženci vedo, da izrečeno ni resnično. Otrok je z izrečenim razorožil

mamo, ki nad otrokovim dejanjem ni bila navdušena, in hkrati obranil očeta: Kak si me

zaj fajn ven potegno.4 Tako laž bi lahko razumeli kot nedolžno.



(4)

Pasaža pogovora dvoletnega sina s starši



D: Oov.5



M: Kaj pa?



Dominik kašlja.



A: In kak sta vidva? No, kaj pa je zdaj to?



M: Kaj pa je narobe, Dominik?



D: Labim žabico.



M: A res?



D: Ja.



M: Ja žličko si najprej vzami.



M: To pa daj tu notri v korito. To je umazana posoda. (Žlička poleti v korito. Dominik



se smeji.) Pa še v škatlo pospravi.



D: Ha, jaz sem vlgo notri, ati.



A: Kaj si nardil?



D: Notri sem vrgo a posodo.



A: Žličko?



D: Žličko sem vrgo notri a posodo.



A: Od koga si se to naučil?



D: Od mamice.



A: Aha.



M: Dominik.



A: Kak si me zaj fajn ven potegno.



3 Otrok za nanašanje na točno določen del dejanskosti, tj. sirup za izkašljevanje konkretnega

proizvajalca, rabi poimenovanje žabica, ki ga v tem pomenu poznajo in tako rabijo le člani te

družine.

4 Zanimivo je, kako se v zgledu jasno pokaže možnost, da odrasli drugače interpretira

izrečeno, kot je bilo mišljeno. Mamica me je naučila bi lahko pomenilo tudi le mamica me je

naučila to, kar sem ravno kar počel, tj. kako vzeti sirup.

5 Zgledi, izjema je zgled 3, so transkribirani po načelih razširjene ortografske transkripcije,

zato je npr. v zgledu 4 namesto knjižno vzemi, naredil, vrgel zapisano vzami, nardil, vrgo.

Velike črke označujejo poudarjeno izgovorjeno besedo ali zlog, npr. zgled 8, krepki tisk pa

naj bi usmeril pozornost na bistveni segment zgleda. Zapis v oglatih oklepajih označuje, da

sta udeleženca govorila hkrati, npr. zgled 7.

56 MIRA KRAJNC IVIČ



Ali je laž nedolžna tudi, ko tvorec naslovnika prepričuje, da naj kaj stori zanj, npr.

kompetentna odrasla oseba želi, da ji otrok pomaga nesti posodo s snegom z besedami:

Kdo je močan?, oz. ga pohvali za lastnost ne pa za dejanje ali znanje, spretnost, ki

ga/jo je otrok izkazal (zgled 5)? In ali je storjeno dejanje oz. bo želeno dejanje –

izrečena pohvala je odziv ali motivacija za neko dejanje – od soudeleženca sploh

zahtevalo omenjeno lastnost: biti močan, biti car.6 Belo ali socialno laž Brownova in

Levinson (2004: 115–116) opredelita kot posledico želje po izognitvi nestrinjanju pri

izražanju mnenja, stališča, za katerega tvorec predvideva, da bi lahko »poškodovalo«

naslovnikovo pozitivno podobo. Ali je nedolžna laž tudi t. i. bela laž? Zdi se, da gre pri

zgledu 5 pravzaprav za pretiravanje, za hiperbolo, ki pomeni izkoriščanje maksime

kakovosti, lahko tudi količine. Pretiravanje pa je tako očitno, da že na prvi pogled da

vedeti, da gre za ne-res (von Polenz 1988: 316).



(5)

A: Limono bi čaj.



Vzg.: Bi bil boljši tvoj čaj z limono?



A: Ja.



Vzg.: Pa poskusima še malo limone stisnit. Kak si močna. Malo lahko pomešaš, rabiš



žličko. Pomešajva limono v čaj.



2 Opredeljevanje razsežnosti resnično-neresnično in oblikovanje smisla

S filozofsko-jezikovnega vidika navajam najprej Platonovo in Jamesovo razumevanje

laži oz. resnice. Platon v Državi (1979: 97) namreč razlikuje med a) resnično lažjo, ki

je zmotno mišljenje, b) lažjo v besedah, tj. zavestno odstopanje od resnice zaradi

strahu, koristi – kar James (Fürst 1990: 119) razume kot resnico, saj pravi, kar je

koristno, je resnično7 – in c) plemenito prevaro.8



Kdaj je izrečeno laž ali ne, je po Wierzbicki (2004: 152) stvar stopnje, saj ne

obstaja niz potrebnih in zadostnih sestavin, ki bi označevale koncept laži. Žagar (1989)

govori o celoti resničnostnih vrednosti, pri tem pa ne misli le na vrednosti 0 (tj.

neresnično) in 1 (tj. resnično), ampak na vse vmesne stopnje. »Znotraj vesolj verovanj

ni nobena propozicija absolutno resnična ali absolutno neresnična, stopnja resničnosti

neke propozicije v danem vesolju verovanj je odvisna /…/ predvsem od stopnje

vednosti v danem trenutku.« (Žagar 1989: 80). Po Miščeviću (1983: 24, 45) ni moč

jasno določiti meje med praktično vrednostjo in teoretsko resnico. Vprašanje

razsežnosti resnično-neresnično je pomembno zato, ker na njeni podlagi »naše besede

stopajo v razmerje s tistim, o čemer govorimo« (isto: 44) (glej dalje zgled 9).

Referenca pa je odvisna od vednosti v času izrekanja, primernosti diskurzivnega

dejanja, od našega poznavanja dejstev in od konteksta posameznega komunikacijskega

stika (Žagar 1989: 82). Samo komuniciranje je pokazatelj udeleženčevega zaupanja v

soudeleženca in udeleženčevega pristanka na soudeleženčevo vesolje verovanj (p. t.),

čeprav to lahko pomeni, da je naslovnik, tj. prvotni tvorec, »prisilil« tvorca izreči



6 Zadnji zgled je metafora.

7 »'Koristna je, ker je resnična', ali 'Resnična je, ker je koristna'.« (Fürst 1990: 119).

8 Plemenita prevara je zgodba, s pomočjo katere harmonizirajo različne stanove in njihove

zahteve v državi. Z zgodbo, ki ima konstitutivno ideološko moč, državljane indoktrinirajo.

Šele preko zgodbe, mita se ljudje združijo v skupino državljanov.

IZREČI (KRUTO) RESNICO ALI (NEDOLŽNO) LAŽ 57



določene besede. Resnico v okviru jezika torej lahko pojmujemo tudi širše kot

tvorčevo (primarni tvorec) zaupanje v naslovnika (primarni naslovnik).



Omeniti velja še Gillesa Deleuza, navaja ga Tomaž Erzar (1997: npr. 64, 65). Za

Deleuza logična vrednost pomenjanja (dimenzija skladnje) ni resnica, temveč

pravilnost ali točnost izpeljave pomena oz. ob vključitvi nejezikovnega konteksta

pravilnost ali točnost izpeljave smisla. Resnica je na ravni designacije (dimenzija

semantike), ki je postopek poimenovanja dejanskosti, njenih delov idr. Tretja

dimenzija jezika je dimenzija manifestacije (pragmatike), saj je jezik »utemeljen s

prvenstveno vlogo manifestacije« (Erzar 1997: 66). Če naj sploh obstaja nek pogoj

designacije, pogoj resničnega in neresničnega, potem mora biti nujna sestavina ali

raven nečesa, kar ni pogojeno. To je četrta dimenzija – smisel. Njegova funkcija je

tvoriti podlago manifestacije in s svojim krožnim gibanjem vzpostavljati zvezo med

manifestacijo in designacijo (Erzar 1997: 68). Smisel ni lociran v nobeno do preostalih

treh dimenzij jezika: »… še preden karkoli označi kot designirano, designacija

predpostavi nek pomen; še preden manifestacija izkaže sled govorca v izjavi,

predpostavi temu govorcu nek pomen; in še preden pomen v neskončnem napotevanju

pomenov nakaže svojo veljavo, predpostavi vsaj eno designacijo.« (p. t.). Erzar rabi

izraza govorec in izjava v pomenu tvorec in izrek. »Dimenzije zato niso več razločene,

kot so razločeni semantični, sintaktični in pragmatični vidik, ampak si skupaj s

smislom, ki kroži med njimi, podajajo tudi te vidike.« (Erzar 1997: 69) Na krožnost

med posameznimi deli besedila, ne pa izrecno oblikovanja smisla izrečenega, je

pokazal že Korošec (npr. 1991). S tem se presega oblikovanje smisla, kot ga navaja

Grice, tj. po korakih, opaznih zlasti pri pogovornih sklepanjih.9



3 Neupoštevanje maksime kakovosti in pozitivna podoba udeleženca

Pri tvorjenju izrekov tvorec išče učinkovito in ustrezno razmerje med pragmatično

jasnostjo ter iskrenostjo v smislu ohranjanja pozitivne podobe vseh udeležencev

posameznega komunikacijskega stika. Pozitivna podoba namreč omogoča neovirano

komuniciranje. Igro rušenja, vzpostavljanja in ohranjanja pozitivne podobe

soudeleženca prikazuje zgled 6.



(6)

L: Velikonočno potico si že spekla?



M: Ja, ja. Orehovo pa pehtranovo pa …



L: Sem mislo, da bi Tilen kak kos je prinesel v službo.



M: Ja, ne vem, no …



L: Saj je vseeno, potem imam tak dva dneva dopust. Pa drugič.



Lukovo (L) vprašanje si spekla potico je pravzaprav predzahteva, ki jo Luka kasneje

izrazi z namigom sem mislil, da bi Tilen kak kos je prineso v službo. Udeleženka je



9 Soudeleženec si pri pogovornih sklepanjih pomaga z (1) ustaljenim pomenom rabljenih

besed, skupaj z identiteto možnih vključenih referenc, (2) s sodelovalnim načelom in

njegovimi maksimami, (3) z jezikovnimi in nejezikovnimi okoliščinami, v katerih je bil

tvorjen izrek, (4) z drugimi posameznostmi o skupnem vedenju in (5) z dejstvom (ali

predpostavljenim dejstvom), da vsi pomembni predmeti govora sodijo k prejšnjim delom, kar

je na voljo obema udeležencema in to oba vesta, predpostavljata (Schiffrin 1995: 193–196;

Levinson 1995: 66–101).

58 MIRA KRAJNC IVIČ



postavljena pred dejstvo, da se ali posuje s pepelom in prizna, da ni tako delavna, kot

Lukovo vprašanje predvideva, in zanika propozicijo, ali pa se zlaže in propozicijo

potrdi. Naredi zadnje. Glede na Lukov odziv ne vemo, ali Luka ve, da Mirjam (M)

izkorišča maksimo kakovosti. Očitno je, da Mirjam pretirava pri naštevanju, kar lahko

interpretiramo kot ironijo: Mirjam je na prijazen način napadalna, iz samega besedila

pa je razvidno, da izrečeno ni res, torej Mirjam predvideva, da Luka ve, da Mirjam

izkorišča omenjeno maksimo. Z izrečenim oba, morda še bolj Luka, ki je 'napetost'

sprožil, skušata ohranjati svojo in soudeleženčevo pozitivno podobo.



3.1 Ironija in metafora kot načina neupoštevanja maksime kakovosti

Poleg ironije izkoriščanje maksime kakovosti pomeni tudi metafora. Razlika med

ironijo in metaforo je v izbiri postopka izbire. Po Kantetu (1996: 136) je pri ironiji

zavedno ali nezavedno priklican postopek zanikanja. Smisel izrečenega Ja, ja.

Orehovo pa pehtranovo pa … pomeni dejansko Ne, niti ene same potice še nisem

spekla. Pri metafori pa gre za postopek podobnosti, npr. Film je drek/katastrofa (zgled

7). Metafora je implicitna in eliptična primerjava, v domišljiji primerjamo dobesedni

referent žarišča ( drek, katastrofa) z dobesednim referentom primarnega subjekta ( film).

Pri tem je bistveno – tako Kante (p. t.). –, da tvorec ne predpostavlja nobene lastnosti,

ki bi bila v jezikovnem ali nejezikovnem kontekstu ali irelevantna ali nesmiselna ali

oboje. »Toda metafora – podobno kot ironija – bi bila jalova, če je ne bi bilo mogoče

'brati iz besedila'. /…/ metafora in ironija zahtevata analizo, ki je vsaj delno

semantična, in torej nista zgolj obliki jezikovne rabe …« (Kante 1996: 54). Za razliko

od ironije »pri metafori nismo osredinjeni na neko vsebino, ki jo je treba zajeti, temveč

na ono, kar metafora stori, da opazimo. /…/ Ko skušamo povedati, kaj metafora

'pomeni', kmalu ugotovimo, da ni konca onega, kar želimo omeniti.« (Kante 1996: 46).



(7)

E: A ja. Tej pa smo bli enkrat v roku enega leta.



C: No, kaj je zaj?



D: Šli smo gledat ono od … No, od nóve /…/



E: A ja, točno, ja, saj je pa res. Jaz sn gledal – mene je pa en prijatel nategno, da je to



čudovit film – in sn pač šou gledat Sin city.



B: Ja?



E: Mh.



B: Tej pa zej povej.



E: Drek je.



B: Jah, jah.



E: Razen če ga bota gledala?



B: Ne. /…/ film sicer še ni. In je v redu al ni v redu?



E: Katastrofa. [Naslov ma pa specifično koreografijo.]10



D: [Erika ne smeš preveč spraševat,] || ker on ma |…



B: To smo ugotovili.



E: Sin city.



A: A ja.



C: Hvalijo vsi.



A: To sn pa jaz htel it gledat. Kaj ni al kaj, ni v redo?



E: Ne vem, idi.



10 Glej opombo 5.

IZREČI (KRUTO) RESNICO ALI (NEDOLŽNO) LAŽ 59





A: Pet zvezdic je dobil pa tako.



D: Pa vsi so navdušeni, | razen E-ja.



Soudeleženci, tvorci izbrane pasaže pogovora prijateljev (zgled 7), očitno niso vedeli,

ali je izrečeno trditev, resnična ali lažna obsodba; ironija ali metafora. Razlika med

izrečenim kot laž – kar sta ozko gledano po Griceu tudi ironija in metafora, saj tvorec

v obeh primerih ve, da je izrečeno neresnično – in izrečenim, mišljenim kot ironija, je,

da v prvem primeru naslovnik ne ve, ne ugotovi, kako se tvorec zaveda lažnivosti

svojega izreka. Udeleženci (zgled 7) debatirajo o tem, kaj je tvorec dejansko želel

sporočiti. Na neupoštevanje maksime kakovosti kaže tudi omilitev izrečenega: tvorec

film najprej primerja z drekom (disfemizem), kasneje s katastrofo, nazadnje se tvorec

umakne z mesta verodostojnega ocenjevalca filma in ne želi dajati komentarjev

oziroma se skuša izogniti natančnosti pri odgovarjanju: ne vem, idi.11



3.2 Izreči resnico ali laž kot strategija izražanja solidarnosti in zavezništva med

udeleženci

Od tvorčevega videnja, ali naslovnik ve ali ne ve, ali je izrečeno res, je odvisen uspeh

sporočenega. Lažnivec, ki bi ga bilo mogoče spoznati iz besedila, bi bil slab lažnivec

(Kante 1996: 54) (zgled 8).



Iz koteksta (jezikovnega konteksta oz. sobesedila) zgleda 8, v katerem govorec

Č namenoma izbere kazalni količinski prislovni zaimek tolko in ga poudarjeno

izgovori, in nejezikovnega konteksta: soudeleženci vidijo, da govorec Č ni pojedel

ničesar, je razvidno, da gre za laž, natančneje za izmikanje ponujeni hrani in zato za

igranje laganja. Govorec Č torej namenoma in očitno izkorišča jezikovno-vedenjski

vzorec in pričakuje, da bodo v njegovi igri sodelovali, tj. najprej odkrili njegovo

laganje. Tako govorec A z intonacijo, s poudarkom in z barvo glasu izkorišča

jezikovno-vedenjski vzorec prepoznavanja laganja in nadaljuje s Č-jevo igro.

Udeleženci pogovora se zavedajo, da je laganje socialno nesprejemljivo dejanje:

tvorec, tj. govorec Č ne more opisati svojega lastnega dejanja kot laganja, ne da bi o

tem dejanju izrazil vrednostno sodbo in ga s tem že med samim izrekanjem oslabel,

kar bi bil tipični primer t. i. ilokucijskega samomora (Verschueren 2000: 312), lahko

pa – kot je razvidno iz zgleda – te zakonitosti izkorišča. Zdi se, da govorec Č z

igranjem laganja, torej s šaljivo dejavnostjo, skuša vplivati na soudeležence, da naj ga

ne silijo s hrano. S tega vidika je edino sprejemljivo, da v igri sodeluje eden od

gostiteljev, tj. govorec A, in ne govorec E, D ali C, ker bi to pomenilo morda preostro

kritiko gostitelju.



(8)12 E: Mnogo dobro.



D: Ja, ful.



C: Ti jih še nisi?



Č: Hm. Jaz? Jaz sn jih še TOLKO.



C: Nisi.



11 Prim. Krajnc Ivič (2009: 188) o natančnosti pri odgovarjanju na sodnikova vprašanja, če bi

odgovori lahko pomenili inkriminacijo vprašanega.

12 Glej opombo 5.

60 MIRA KRAJNC IVIČ





A: LAŽ! Sama LAŽ!



C: Tej pa jih vzemi.



A: Kak se LAže!



Č: Ha ha ha. Če pa drugač ne znam. Mhkh.



3.2.1 Performativna raba glagola lagati – da ali ne?

Za ustrezno rabo glagola lagati, ki ga ne moremo uporabljati niti performativno niti

polperformativno,13 so potrebni vsaj ti pogoji: a) propozicijska vsebina se lahko

oddaljuje od »resnice«, b) verjetja tvorca in propozicijska vsebina izreka se ne

ujemajo, c) tvorčeva intenca je zavesti naslovnika. Verschueren (2000: 309–310) kot

dodatna pogoja navaja a) tvorčevo negativno vrednostno sodbo dejanja in b) tvorčeva

sodba resničnostne vrednosti propozicije ustvari interpretativno razdaljo. Poleg te raba

glagola lagati zahteva še ocenjevalno in časovno razdaljo. Ocenjevalna razdalja med

opisom in dejanjem je potrebna zaradi že omenjene socialne nesprejemljivosti laganja.

Če tvorec želi doseči učinek svojih besed, naslovnik ne sme takoj prepoznati/odkriti

laži. Laganje lahko prekrijemo tako, da preteklo dejanje opišemo kot šaljenje, hecanje.

Zato mora obstajati še (lahko le hipna) časovna razdalja med dejanjem in njegovim

opisom (Verschueren 2000: 313). Ta dejstva so izkoriščena v zgledu 8.



4 Razsežnost resnično-neresnično in opravljanje, obrekovanje

Tudi pri tvorjenju trditev o dejanskosti, npr. navajanje trditev različnih udeležencev

lahko v različnih komunikacijskih stikih o istem dogodku (zgled 9), pri čemer se te

trditve lahko nanašajo na to, ali se je z izrečenim kateri od udeležencev zavezal k

čemu, igra pomembno vlogo razsežnost resnično-neresnično. Čeprav je interpretiranje

istega dogodka lahko različno v smislu konotacije, ki jo imajo izbrana jezikovna

sredstva: igral se je dalje, se ni zmenil za njo, je v nekem trenutku trajanja dogodka

resničnostna vrednost enaka (zgled 9). Udeleženec tako z interpretiranjem

sporočenega, kot morda ni bilo mišljeno, v razmerju do predmeta govora – v zgledu 9

je to udeleženec B,14 na katerega udeleženec A referira z deiktikom zanjo, in njegov

odnos do osebe, na katero kažejo izrazi se ni zmenil, ni pričakoval, bo, je videl, zanj –

obrekuje ali opravlja, tj. s pripovedovanjem o preteklih doživetjih tretje, nenavzoče

osebe iz sovraštva, jeze, zavisti, maščevanja, frustracije oz. neizpolnjene želje, zabave,

preganjanja časa izvaja neformalni družbeni nadzor (Ramšak 2006). Opravljanje in

obrekovanje sta zato manipulativna jezikovno-vedenjska vzorca, ki imata integracijski



13 Znano je, da se glagoli jezikovne dejavnosti rabijo performativno v prvi osebi ednine, lahko

tudi množine, v sedanjem času in povednem naklonu. Vprašanje glagolskega vida je

vprašanje odločitve posameznika in njegove individualne presoje, ali npr. večjo zavezanost,

da bo kaj storil, izrazi z dovršno ali nedovršno glagolsko obliko. Morda bi si tudi tu kot pri

oblikovanju smisla izrečenega lahko pomagali z ugotovitvami Deleuza o času in jeziku:

»Sedanjost torej ni hipna, saj traja, dokler traja dejanje, temveč je omejena z dejanjem.«

(Erzar 1997: 41) in »prvič tako, da /jezik/ vznikne kot čisti neujemljivi dogodek, kot čas med

'vselej že' in 'še ne', čas, ki je 'vedno že pretekli čas in tudi čas, ki še mora priti', in drugič tako,

da že nastopa kot površina, kamor se bo naselil jezik, se pravi, da 'čaka nanj od nekdaj'« (isto:

117).

14 Udeleženca A in B sta udeleženca dveh različnih komunikacijskih dogodkov, v obeh je

tema pogovarjanja ista in isti je tudi soudeleženec, naslovnik.

IZREČI (KRUTO) RESNICO ALI (NEDOLŽNO) LAŽ 61



in segregacijski učinek: posameznika lahko odvisno od tega, kako ta doživlja vlogo

biti predmet govora,15 vključujeta ali izključujeta iz družbene skupine.



(9)

A: Sploh se ni zmenil zanjo.



B: Ni me pričakoval. Jaz pa sem tudi čisto pozabila, da bo tam. Ko je videl, da nimam



ničesar zanj, se je igral dalje.



5 Sklepne misli

Pri določanju smisla izrečenega/sporočenega igrata ključno vlogo tvorčeva namera in

v povezavi z njo dinamičnost spreminjanja oz. prilagajanja pomena povedi glede na

značilnosti posameznega komunikacijskega stika, torej oblikovanje smisla, kot ga

predlaga Gill Deleuz. Bistveno za potek komuniciranja je tvorčevo zaupanje v

naslovnika kot verodostojnega, kompetentnega in kredibilnega soudeleženca, ki pa

ravna skladno s po svoji presoji ustreznimi, sprejemljivimi scenariji za določen

komunikacijskih stik tako, da v prvi vrsti ohranja svojo in podrejeno tudi

soudeleženčevo pozitivno podobo, s čimer pravzaprav tako tvorec kot naslovnik

pristajata na laž, četudi le nedolžno, in jo delata družbeno sprejemljivo. Zato »…

znebimo se metafor in nadomestimo jih z dobesedno resnico. /…/ Ujeti v Platonovo

votlino, ne moremo reči, kaj je realnost, lahko rečemo le, kar se nam zdi, da je, saj ne

moremo priti na plano, da bi videli. Posledica je, da nikoli natančno ne vemo, kaj so

dejstva. Smo vselej žrtve dodajanja neke interpretacije.« (Kante 1996: 20).



Gradivo

Korpus Fidaplus, http://www.fidaplus.net/Pisni/Pisni_index.html (februar–junij 2011).

Korpus Nova beseda, http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html (februar–junij 2011).

Krajnc Ivič, Mira, 2008: Zasebni dvogovori. Doktorska disertacija. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.

Predvolilni govor Boruta Pahorja med shodom v Slovenj Gradcu, 17. 5. 2008,

http://www.youtube.com/watch?v=STDILOYFNZo, nazadnje dostopno 15. 6.

2011.

Transkripcije izbranih avdio-video posnetkov iz vrtčevskih skupin vrtcev Otona

Župančiča v Slovenski Bistrici in v Mariboru.



Literatura

Brown, Penelope, Levinson, Stephen C, 2004: Politeness. Some Universals in

Language Usage. Studies in Interactional sociolinguistics 4, 14th impression,

Cambridge: University Press.

Cutting, Joan, 2002: Pragmatics and discourse : a resource book for students : A, B,

C, D. London; New York: Routledge.

Erzar, Tomaž, 1997: Obrat Gilles Deleuza : Teorija subverzije in ideja popolne

ontologije v Logiki smisla in Anti-Ojdipu. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba

ZRC.



15 Prim. s Kotthoff (1998: 285–286) o tem, kako se v šaljenju zabava oseba, ki je predmet

šaljenja.

62 MIRA KRAJNC IVIČ



Fürst, Maria, 1990: Filozofija. Ljubljana: DZS.

Hoffmannová, Jana, 1999: Normy fatické komunikace. V Hoffmannová, Jana,

Müllerová, Olga, 1999: Dialog v češtině. München. 126–133.

Hoffmannová, Jana, Müllerová, Olga, Zeman, Jiří, 1999: Konverzace v češtině. Při

rodinných a přáteských návštěvách. 1. vyd., Praga: Trizonia.

Jakobson, Roman, 1996: Lingvistični in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete.

Kante, Božidar, 1996: Metafora in kontekst. Ljubljana: Jutro.

Kotthoff, Helga, 1998: Spaß Verstehen. Zur Pragmatik von konversationellem Humor.

Reihe Germanische Linguistik 196. Tübingen: Niemeyer. 285–286.

Krajnc Ivič, Mira, 2008: Zasebni dvogovori. Doktorska disertacija. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.

Krajnc Ivič, Mira, 2009: Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Mednarodna

knjižna zbirka Zora, Zora 63. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna

založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti.

Kunst Gnamuš, Olga, 1994: Performativni glagoli v opisni slovnici slovenskega

jezika. Jezik in slovstvo 39/5. 189–198.

Leech, Geoffrey, 1991: Principles of Pragmatics. 11th impression, London, New York:

Longman.

Miščević, Nenad, 1983: John Langshaw Austin. Jezik kot dejavnost. Ljubljana:

Univerzum.

Platon, 1979: Država. 2. knjiga. Ljubljana: DZS.

Polenz, Peter von, 1988: Deutsche Satzsemantik. Grundbegriffe des Zwischen-den-

Zeilen-Lesens. Druga, pregledana izdaja. Berlin, New York.

Ramšak, Mojca, 2006: Žrtvovanje resnice. Opoj zmuzljivih diskretnih nediskretnosti.

Maribor: Litera (Nova znamenja, 16).

Verschueren, Jef, 2000: Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba *cf.

Wierzbicka, Anna, 2004: Semantics. Primes and Universals. Ponatis. Oxford, New

York: Oxford University Press.

Žagar, Igor Ž, 1989: Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti. Ljubljana: DZS.



IZREČI (KRUTO) RESNICO ALI (NEDOLŽNO) LAŽ 63



Škrabčevi dnevi 7

str. 64–75

PRIPISOVALEC POD KRINKO*

MATIC PAVLIČ IN SAŠO ŽIVANOVIĆ

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta





Povzetek

V nekaterih jezikih obstajajo skladenjska okolja, v katerih določene samostalniške zveze

zanikanih stavkov ne stojijo v imenovalniku oziroma tožilniku, ki bi ga pričakovali glede na

vzporedne trdilne stavke, temveč v rodilniku, običajno imenovanem rodilnik zanikanja.

Članek (i) ponovno pretrese seznam okolij, v katerih se pojavlja rodilnik zanikanja; (ii)

opisuje opažanje, da rodilnik zanikanja na osebku ukinja ujemanje med osebkom in

(pomožnim) glagolom ter ga nadomesti z zahtevo po privzeti obliki (pomožnega) glagola; (iii)

primerja distribucijo rodilnika zanikanja z distribucijo n(egativnega)-števnika nič; ter (iv)

zagovarja hipotezo, da je pripisovalec rodilnika zanikanja neslišna različica n-števnika nič.

Ključne besede: rodilnik zanikanja, ujemanje, n-beseda, nikalni zaimek, neslišna beseda





1 Uvod

V nekaterih jezikih, med drugim tudi v slovenščini, obstajajo skladenjska okolja, v

katerih samostalniške zveze v zanikanih stavkih (2) ne stojijo v imenovalniku oz.

tožilniku, ki bi ga pričakovali glede na vzporedne trdilne stavke (1), temveč v

rodilniku, običajno imenovanem rodilnik zanikanja. To dejstvo je dobro znano in

nemalokrat obravnavano, tako v slovenski (Breznik 1934, 1941; Gradišnik 1958; Šolar

1958; Toporišič 2004; Kaučič Baša 1982) kot v tuji (npr. Babby 1980; Pesetsky 1982;

Belletti 1988; Vainikka & Maling 1996; Bailyn 1997; Brown 1999; Pereltsvaig 1999;

Harves 2002; Zeijlstra 2004) jezikoslovni literaturi.



(1)

a.

Janezek je pojedel juho tož.ed.



b.

Tajkun im.ed. je v ječi.



*Za obširne in relevantne pripombe se recenzentu in slušateljem konference Škrabčevi dnevi

2011 iskreno zahvaljujeva.

64



(2)

a.

Janezek ni pojedel juhe rod.ed.



b.

Tajkuna rod.ed. ni v ječi.



Zgoraj so ilustrirani vsi stavčni členi, ki v slovenščini lahko podležejo rodilniku

zanikanja: to sta (a) premi predmet in (b) osebek eksistencialnega pomožniškega

stavka. Tako sva že pred začetkom obravnave pojava okrnila seznam okolij rodilnika

zanikanja. Toporišič (2004) in Breznik (1934) (za slovenščino) ter Bailyn (1997) (za

ruščino) namreč beležijo dodatno okolje, v katerem se lahko pojavi rodilnik zanikanja:

osebek trpnika (s se), ki naj bi bil ilustriran v zgledu (3).1



(3) a. Potice rod.ed. se ne kuha.

b. Ne bylo polučeno gazet.



ne bilo prejeto časopisirod.mn



'Časopisi niso bili prejeti.'



Trdiva, da (3a) ni primerek trpnika s se, temveč zanikanje stavka, v katerem je

samostalnik potica v tožilniku in ki ga, sledeč Pavlič (v pripravi), imenujeva psevdo

trpnik s se. Konkretno, (3a) je zanikana oblika (4b) in ne (4a). Trditev bova

argumentirala spodaj ob zgledih (5) in (6). Poudarjava, da naju v pričujočem prispevku

podrobna analiza psevdo trpnika s se ne zanima.2 Zaključiti želiva le, da rodilniški

samostalniški zvezi v zanikanem (3a) v trdilnih stavkih ustreza tožilniška

samostalniška zveza, zaradi česar psevdo trpnika ne navajava kot posebnega okolja, v

katerem lahko pride do rodilnika zanikanja.



(4)

a.

Potica im.ed se kuha.





trpnik s se



b.

Potico tož.ed se kuha.





psevdo trpnik s se



Ob pravem trpniku s se (5a) je načinovna predložna zveza slabše sprejemljiva kot ob

psevdo trpniku s se (5b), čeprav ni povsem neslovnična. Ob zanikani različici z

rodilnikom zanikanja (5c) ne zaznamo upada slovničnosti, zato lahko sklepamo, da je

sorodna psevdo trpniku s se in ne pravemu trpniku s se.



(5)

a. ? Potica im.ed se je pojedla z navdušenjem.



trpnik s se



b.

Potico tož.ed se je pojedlo z navdušenjem.



psevdo trpnik s se



c.

Potice rod.ed se ni pojedlo z navdušenjem.

→ psevdo trpnik s se



V (6) je povratni zaimek svojo sprejemljiv ob pravem trpniku s se (6a) in neslovničen

ob psevdo trpniku s se (6b). Ker tudi v tem primeru različica z rodilnikom zanikanja

(6c) kaže podobnost s psevdo in ne s pravim trpnikom s se, lahko z gotovostjo trdimo,

da je različica z rodilnikom zanikanja zanikan psevdo trpnik s se.



1»Tudi pri trpniku [s se] je prestava osebka v rodilnik nedopustna: Takih stvari se ne govori

na glas« (Toporišič 2004:501). Iz navedka sklepava, da Toporišič meni, da govorci v

pogovornem jeziku osebek trpnika s se v zanikanih stavkih prestavljajo v rodilnik.

2Za razpravo o razmerju med psevdo trpnikom s se in trpnikom s se ter poskus tolmačenja

pogledov različnih avtorjev na zadevo glej Pavlič (v pripravi). Na tem mestu omeniva le še,

da se psevdo trpnik s se pogosto omenja kot možen protiprimer Burzijeve posplošitve (Burzio

1986).

PRIPISOVALEC POD KRINKO 65





(6)

a.

Flota im.ed se je potopila z vso svojo posadko vred.

trpnik s se



b. * Floto tož.ed se je potopilo z vso svojo posadko vred.

psevdo trpnik s se



c. * Flote rod.ed se ni potopila z vso svojo posadko vred. →

psevdo trpnik s se



Ko smo opravili s seznamom okolij, se lahko posvetimo naslednjim vprašanjem, ki se

zastavljajo v zvezi z zgoraj opisanim pojavom. Nanje bova odgovorila v razdelku 4.



(V1) Kdo je pripisovalec rodilnika zanikanja?

(V2) Zakaj podležejo rodilniku zanikanja prav premi predmeti in osebki

eksistencialnih pomožniških stavkov?

(V3) Zakaj najdemo rodilnik zanikanja ravno v zanikanih stavkih? (Zakaj

spremembe sklona ne sproži (tudi) neko drugo skladenjsko okolje, npr.

vprašalni stavek?)

(V4) Zakaj je pripisani sklon ravno rodilnik? (Zakaj zanikanje ne sproži spremembe

pričakovanega sklona v nek drug sklon, npr. dajalnik?)



V slovenščini vlada v zvezi z rodilnikom zanikanja zvrstnostna zmeda, ki po najinem

mnenju izhaja iz dejstva, da slovenščina rodilnik zanikanja izgublja. Če situacijo

idealizirava, obstajata dve skupini govorcev: prva rodilnik zanikanja uporablja

konsistentno, medtem se le-ta v drugi izgublja. V članku se ukvarjava z jezikom

govorcev prve skupine, med katere sodiva tudi sama.



Kljub temu, da govorci prve skupine rodilnik zanikanja načeloma uporabljamo,

se v določenih kontekstih, npr. priredjih v (7), odločamo za rabo stavkov, v katerih

imenovalnik oz. tožilnik osebka oz. predmeta ni nadomeščen z rodilnikom zanikanja.

V tem smislu stavke v (8) označujeva kot sprejemljive, s pripombo, da med pari

stavkov v (2) in (8) (dvojnicami glede na rodilnik zanikanja) slutimo drobno

pomensko razliko.3 Glede poljubnosti rabe rodilnika zanikanja tako pritrjujeva Bailynu

(1997), ki se ukvarja z navidezno poljubnostjo rodilnika zanikanja v ruščini: meniva,

da je rodilnik zanikanja poljuben v smislu, da sta slovnični tako dvojnica brez kot

dvojnica z rodilnikom zanikanja, vendar ni poljuben v smislu, da bi lahko za dosego

točno določenega pomena posegli ali po enem ali po drugem.



(7)

a.

Juho tož.ed. ni pojedel Janezek, ampak Mihec.



b.

Tajkun im.ed. ni v ječi, ampak v priporu.

(8)

a.

Janezek ni pojedel juho tož.ed..



b.

Tajkun im.ed. ni v ječi.



Omenjena pomenska razlika med dvojnicami glede na rodilnik zanikanja v literaturi

seveda ni ostala neopažena. V slovenskem jezikoslovju se do nje najbolj jasno opredeli

Kaučič-Baša (1982), ki opozarja, da je »pojav [tj. rodilnik zanikanja] razložljiv in

utegne imeti ... čisto določen pomen« (1982: 313). V tuji literaturi najdemo tudi

konkretnejše trditve o naravi te pomenske razlike: »Tožilniški predmet prejme določno

ali referencialno interpretacijo, medtem ko rodilniški navadno dobi nedoločno ali



3Stavki v (2) in (8) so ustrezni v različnih položajih, zato sumiva, da imajo različno žariščno

zgradbo.

66 MATIC PAVLIČ IN SAŠO ŽIVANOVIĆ



eksistencialno« (Harves 2002: 97; med drugim glej tudi Pesetsky 1982, Pereltsvaig

1999, Brown 1999). Tuji avtorji pojav rodilnika zanikanja večinoma razložijo s

predpostavko, da rodilniški predmet nastopa v drugačnem skladenjskem okolju kot

tožilniški. Iz tega izpeljejo tako sklon predmeta kot tudi pomensko razliko med

rodilniškim in tožilniškim predmetom. (Podobno velja za rodilniški osebek proti

imenovalniškemu.) Razlika med predlaganima skladenjskima okoljema, ki zahtevata

predmet v rodilniku oziroma tožilniku, je v skladu z obravnavanimi empiričnimi

podatki—razen vpliva na predmet sam—površinsko nerazvidna. To je seveda

protiargument pogledu, da se dvojnice glede na rodilnik zanikanja razlikujejo ne le

pomensko, temveč tudi skladenjsko. Kot zagovornika mnenja, da se formalne

pomenske lastnosti, med katere sodita tudi določnost in referencialnost, vedno

odražajo tudi skladenjsko, zato želiva poiskati odgovor tudi na naslednje vprašanje:



(V5) Ali glede na rodilnik zanikanja poleg razlike v sklonu predmeta oz. osebka

(lahko) med dvojnicami obstaja še kakšna druga vidna (obliko)skladenjska

razlika?



2 Rodilnik zanikanja in ujemanje

V pričujočem razdelku bova pritrdilno odgovorila na zadnje uvodno vprašanje, (V5),

in sicer tako, da bova opozorila na pojav, ki (kolikor nama je znano) v razpravi o

rodilniku zanikanja v slovenščini doslej še ni bil omenjen. Za slovenščino se običajno

trdi, da je raba rodilnika zanikanja poljubna; v posebnem velja to tudi za rodilnik

zanikanja na osebku eksistencialnih pomožniških stavkov (glej npr. Toporišič 2004:

269, 501). V pričujočem razdelku želiva pokazati, da je (vsaj v tem okolju) poljubnost

zgolj navidezna. Zaključila bova namreč, da rodilnik zanikanja ukinja ujemanje med

osebkom in pomožnim glagolom in ga nadomešča z zahtevo po privzeti obliki

pomožnega glagola. Do iluzije poljubnosti tako pride v primerih, kadar je privzeta

oblika glagola enaka obliki, ki bi jo osebek zahteval prek ujemanja.



Konkretno, do enakosti oblik in s tem navidezne poljubnosti rodilnika zanikanja

pride v primeru tretje osebe ednine, v kateri najdemo pomožni glagol ni v obeh stavkih

v (9).



(9)

a.

Tajkun im.ed. ni 3.os.ed. v ječi.



b.

Tajkuna rod.ed. ni 3.os.ed. v ječi.



Ko tajkuna iz ječe prestavimo v množino (10), uvidimo, da je zgornja poljubnost zgolj

navidezna. Ob pomožnem glagolu v ednini je rodilniški osebek obvezen, ob

pomožnem glagolu v množini pa neslovničen. (V spodnji tabeli se „ed./mn.“ v vrstici

nanaša na obliko pomožnega glagola, „im./rod.“ v stolpcih pa na sklon osebka. Podatki

v podobnih tabelah v nadaljevanju članka so razporejeni analogno.)



(10)

im.

rod.



ed.

a. * Tajkuni im.mn. ni 3.os.ed. v ječi.

c. Tajkunov rod.mn. ni 3.os.ed. v ječi.



mn.

b. Tajkuni im.mn. niso 3.os.mn. v ječi.

č. * Tajkunov rod.mn. niso 3.os.mn. v ječi.



PRIPISOVALEC POD KRINKO 67



Enako velja za zgled (11) z osebkom v dvojini. Ob pomožnem glagolu v ednini je

rodilniški osebek obvezen, ob pomožnem glagolu v dvojini pa ni slovničen.



(11)

im.

rod.



ed.

a. * Tajkuna im.dv. ni 3.os.ed. v ječi.

c. Tajkunov rod.dv. ni 3.os.ed. v ječi.



dv.

b. Tajkuna im.dv. nista 3.os.dv. v ječi.

č. * Tajkunov rod.dv. nista 3.os.dv. v ječi.



Posplošitev je kot na dlani: z imenovalniškim osebkom se pomožni glagol mora

ujemati, z rodilniškim se pa ne sme. Ob slednjem vedno stoji pomožni glagol v

privzeti obliki—tretji osebi ednine.



Zdaj je jasno, zakaj se zdi rodilnik na tretjeosebnem edninskem osebku

eksistencialnih pomožniških stavkov poljuben. Tako imenovalniška kot rodilniška

različica osebka zahtevata isto obliko pomožnega glagola. Prva tretjo osebo ednine

zahteva zaradi ujemanja, druga pa zato, ker je to privzeta oblika pomožnega glagola.



Da je zgornja posplošitev pravilna, potrjuje tudi pravilnost iz nje izhajajoče

napovedi, da bomo razliko med imenovalniškim in rodilniškim osebkom

eksistencialnih pomožniških stavkov opazili tudi pri osebkih v prvi ali drugi osebi.

Napovemo namreč, da se bo netretjeosebni rodilniški osebek še vedno družil s

pomožnim glagolom v tretji (privzeti) osebi, medtem ko bo netretjeosebni

imenovalniški osebek zahteval ujemanje pomožnega glagola z osebkom. In res:



(12)

im.

rod.



1. os.

a. Jaz im.ed. nisem 1.os.ed. v ječi.

c. * Mene rod.ed. nisem 1.os.ed. v ječi.



3. os.

b. * Jaz im.ed. ni 3.os.ed. v ječi.

č. Mene rod.ed. ni 3.os.ed. v ječi.

(13)

im.

rod.



1. os.

a. Ti im.ed. nisi 2.os.ed. v ječi.

c. * Tebe rod.ed. nisi 2.os.ed. v ječi.



3. os.

b. * Ti im.ed. ni 3.os.ed. v ječi.

č. Tebe rod.ed. ni 3.os.ed. v ječi.



Podobno pravilno napovemo spol glagola v primerih, kjer je glagol označen za spol.

Imenovalniški osebek zahteva ujemanje glagola, rodilniški osebek pa njegovo privzeto

obliko, tretjo osebo ednine srednjega spola.





(14)

im.

rod.



m.sp. a. Tajkun im.m.sp. ni bil m.sp. v ječi.

c. * Tajkuna rod.m.sp. ni bil m.sp. v ječi.



sr.sp. b. * Tajkun im.m.sp. ni bilo sr.sp. v ječi.

č. Tajkuna rod.m.sp. ni bilo sr.sp. v ječi.



V slovenščini je ujemanje osebka in glagola splošen pojav, ki ni omejen zgolj na

eksistencialne pomožniške stavke. Vendar zgoraj opisane razlike med ujemalnimi

lastnostmi samostalniškega in rodilniškega osebka ne moreva razširiti še na drugo

skladenjsko okolje, v katerem lahko samostalniška zveza podleže rodilniku zanikanja:

na premi predmet. Ujemalne lastnosti (pomožnega) glagola namreč ne bodo odsevale

68 MATIC PAVLIČ IN SAŠO ŽIVANOVIĆ



prisotnosti oz. odsotnosti rodilnika zanikanja na premem predmetu—preprosto zato,

ker slovenščina ne pozna morfološkega ujemanja glagola s premim predmetom.



Opažanje, da ujemalne lastnosti (pomožnega) glagola odsevajo prisotnost oz.

odsotnost rodilnika zanikanja na osebku, brez sence dvoma dokaže, da rodilnik

zanikanja sam po sebi ni edina skladenjska razlika med dvojnicami, ilustriranimi v (9)-

(14). Odgovor na (V5) je torej:



(O5) Da. Rodilnik zanikanja na osebku ukinja ujemanje med osebkom in glagolom

ter ga nadomesti z zahtevo po privzeti obliki (pomožnega) glagola.



Analizi rodilnika zanikanja tako zastavljava dodatno nalogo. Razložiti mora, zakaj

rodilnik zanikanja na osebku spremeni ujemalne lastnosti (pomožnega) glagola, kot je

opisano v (O5).



3 Nič

V tem razdelku bova opisala distribucijo in skladenjske lastnosti besede nič. Opis bova

uporabila v razdelku 4, v katerem bova distribucijo besede nič primerjala z distribucijo

rodilnika zanikanja, ki je opisana v razdelku 1.4



Preden se lotimo opisa, moramo uvesti pojem n-besede. Slovenščina pozna t. i.

nikalno ujemanje. V zanikanem stavku se poleg označevalca nikalnosti ne 5 lahko

pojavijo besede, kot so noben, nikjer in nikoli, ki jih intuitivno dojemamo kot

negativne, vendar se med sabo ne izničujejo (15). Imenujemo jih n-besede (glej npr.

Zeijlstra 2004, Ilc 2004). Raba n-besede ni sprejemljiva, če stavek ne vsebuje

označevalca nikalnosti, (16).



(15)

Nikoli ni nikogar pozdravil.



'Ni res, da je kdaj koga pozdravil.'

* 'Nikoli ni bilo tako, da ni nikogar pozdravil.'

(16) * Nikoli me je pozdravil.



Skladenjske vloge besede nič so naslednje. Nič lahko nastopa v vlogi števnika, kot

kažeta (17a) in (17b), prislova (17c) in zaimka (17č). V števniški vlogi je pomembno

razlikovati med nič, ki je n-beseda (17b), in nič, ki to ni (17a). V zaimkovni in

prislovni vlogi je nič vedno n-beseda.6



(17) a.

Termometer ni kazal nič stopinj celzija.





(števnik)



b.

Janezek ni pojedel nič juhe.





(n-števnik)



c.

Tajkun ni nič obžaloval, da je oškodoval svoje delavce.

(n-prislov)



č.

Janezek ni pojedel nič.





(n-zaimek)





4Vse slovenske podatke, ki jih navajava v tem in sledečih razdelkih, sva preverjala tudi z

uporabo elektronskega korpusa slovenskega jezika FidaPLUS.

5Označevalec nikalnosti je lahko morfološko zlit s pomožnim glagolom. Tako je npr. ni

zanikana oblika glagola biti v tretji osebi ednine.

6Toporišič (2004: 312–3) besedo nič kategorizira kot nikalni zaimek, ne glede na njeno

skladenjsko vlogo.

PRIPISOVALEC POD KRINKO 69



Dokaz, da je nič v (17b–č) n-beseda, v (17a) pa ne, podajajo zgledi v (18), ki navajajo

trdilne oblike stavkov iz (17): stavek (18a) je sprejemljiv, stavki (18b–č) pa ne.7



(18) a.

Termometer je kazal nič stopinj celzija.



b. * Janezek je pojedel nič juhe.



c. * Tajkun je nič obžaloval, da je oškodoval svoje delavce.



č. * Janezek je pojedel nič.



Zgled (19) podaja izčrpen seznam skladenjskih okolij, v katerih se lahko pojavlja n-

števnik nič. Nastopa lahko (seveda samo v zanikanih stavkih) kot jedro premega

predmeta (19a), osebka eksistencialnega pomožniškega stavka (19b) in osebka

netožilniškega glagola (19c). Omeniti velja, da je lahko dopolnilo n-števnika nič

števno (19b) ali neštevno (19a,c). (Obe možnosti sta na voljo v vseh treh skladenjskih

okoljih.)



(19) a.

Janezek ni pojedel nič juhe.

b.

Nič jajc ni v hladilniku.

c.

To zimo na Cankarjevem vrhu ni zapadlo nič snega.



Očitna, a pomembna lastnost n-števnika nič je, da zahteva dopolnilo v rodilniku.

(Uvrščamo ga med t. i. členske števnike; glej Marušič 2009.)



Zgled (20) nas opozarja, da lahko n-prislov nič razumemo količinsko (20a) ali

kot zanikanje z okrepitvijo (Toporišič 2004: 500) (20b). (N-)števniška in (n-)prislovna

skladenjska vloga besede nič se razlikujeta po prisotnosti (števniška) oz. odsotnosti

(prislovna) dopolnila. Omeniti velja, da nič, ki nastopa kot del sestavljenega

prislovnega določila (21), ni niti prislov niti n-beseda, temveč nenegativni števnik (kot

v (18a)).



(20) a.

Tajkun ni nič obžaloval, da je oškodoval svoje delavce. / Po razprodajah nisem





čisto nič hodila.

b.

Nič mu ne boš povedala, kje si bila.

(21)

Janezek je pisal domačo nalogo (natanko) nič sekund.



V (22) prikazujeva zglede zaimkovne rabe besede nič. Zaimek nič stoji najpogosteje

samostojno (22a), najdemo pa tudi primere, kjer ga dopolnjuje pridevniška (22b) ali

samostalniška zveza (22c). Zaimkovno vlogo od števniške in prislovne zlahka ločimo,

saj je nič samo v zaimkovni rabi zamenljiv z ničesar.8





7Nekaterim govorcem je zgled (18b) delno sprejemljiv, sploh če je nič poudarjen. Ti govorci

lahko v tem in podobnih stavkih marginalno rabijo števnik nič, ki ni n-beseda. Podobno je

delno sprejemljiv (18č), ki ga lahko izboljšamo v Janezek je pojedel en velik nič, vendar je

jasno, da gre tu za posamostaljeno rabo besede nič. Le-te v (17) sploh nisva omenila:

posamostalimo lahko pač karkoli.

8Posebno rodilniško obliko ničesar govorci (tudi mnogi tisti, ki rodilnik zanikanja sicer

uporabljajo) občutijo kot knjižno. Sklepava, da je ničesar stara rodilniška oblika zaimka nič,

ki je v sodobni slovenščini skoraj izginila.

70 MATIC PAVLIČ IN SAŠO ŽIVANOVIĆ



(22) a.

Janezek ni pojedel nič / ničesar.

b.

Janezek ni pojedel nič / ničesar dobrega.

c.

Janezek ni pojedel nič / ničesar živalskega izvora.



4 Hipoteza o neslišnem nič

Hipoteza, ki jo bova predstavila v pričujočem razdelku, je v prvi vrsti odgovor na

vprašanje (V1) o pripisovalcu rodilnika zanikanja, vendar bova iz nje izpeljala tudi

odgovore na ostala zastavljena vprašanja.



V razdelku 1 sva zapisala obe okolji, v katerih lahko samostalniška zveza

podleže rodilniku zanikanja. Zglede okolij ponavljava v (23): (a) premi predmet in (b)

osebek eksistencialnega pomožniškega stavka.



(23) a.

Janezek ni pojedel juhe.

b.

Jajc ni v hladilniku.



Kot smo videli v razdelku 3, je spisek skladenjskih okolij, v katerih najdemo

samostalniške zveze, katerih jedro je n-števnik nič, skoraj enak. Ponavljava ga v (24):

poleg dveh okolij, v katerih lahko najdemo rodilnik zanikanja, lahko samostalniška

zveza, katere jedro je n-števnik nič, služi še kot osebek stavka z netožilniškim

glagolom (24c).



(24) a.

Janezek ni pojedel nič juhe.

b.

Nič jajc ni v hladilniku.

c.

To zimo na Cankarjevem vrhu ni zapadlo nič snega.



Ne more biti naključje, da sta seznama okolij, v katerih se lahko pojavljata rodilnik

zanikanja in n-števnik nič, skoraj enaka. Zato predlagava, da je rodilnik zanikanja

pripisan na enak način kot rodilnik samostalniške zveze, katere jedro je n-števnik nič.

Natančneje, privzemava veljavnost spodaj zapisane hipoteze (H) in odgovora (O1) na

vprašanje (V1) iz uvoda.



(H)

V slovenščini obstaja leksikalna enota brez glasovne podobe, ki je po

skladenjskih in pomenskih lastnostih skoraj enaka n-števniku nič. Imenujeva jo

neslišni nič in zapisujeva NIČ. (N-števnik nič odslej imenujeva slišni nič.)



Poudarjava, da predpostavka o obstoju neslišne različice neke besede ni brez

precedensa. Najdemo jo tudi v slovenskem jezikoslovnem prostoru: Marušič in Žaucer

(2006) trdita, da obstaja neslišna različica glagola luštati.



(O1) Pripisovalec rodilnika zanikanja je neslišni n-števnik NIČ.



V skladu z (O1) tako predlagava analizo stavkov z rodilnikom zanikanja, kot jo

prikazuje (25).



(25) a.

Janezek ni pojedel [NIČ juhe].

b.

[NIČ tajkuna] ni v ječi.



PRIPISOVALEC POD KRINKO 71



Hipoteza (H) in odgovor (O1) družno odgovorita na dve od ostalih vprašanj,

zastavljenih v razdelku 1, ter uganko o ujemanju iz razdelka 2. (O skladenjskih

razlikah med slišnim in neslišnim nič bomo govorili v razdelku 5. Na tem mestu zgolj

eksplicirajmo predpostavko, da te razlike ne vplivajo na sklepanje v spodnjih

odgovorih.)



(O3) Tako kot slišni nič je tudi neslišni NIČ n-beseda. N-besede nastopajo samo v

zanikanih stavkih. Napoveva torej, da bomo rodilnik zanikanja, ki ga po

odgovoru (O1) pripisuje neslišni NIČ, našli samo v zanikanih stavkih.

(O4) Tako kot slišni nič tudi neslišni NIČ zahteva rodilniško dopolnilo. Rodilnik

zanikanja, ki ga po odgovoru (O1) pripisuje neslišni NIČ, je torej prav rodilnik

zato, ker neslišni NIČ zahteva rodilniško dopolnilo.



Brez težav razrešimo tudi uganko o vplivu rodilnika zanikanja na ujemalne lastnosti

(pomožnega) glagola, zastavljeno v razdelku 2. Zgled (26) kaže vzorec ujemanja

(pomožnega) glagola in osebka ob prisotnosti (stolpec „nič + rod.“) oz. odsotnosti

(stolpec „im.“) n-števnika nič. Če slišni n-števnik nič nadomestimo z neslišno različico

NIČ, kot v (27), dobimo vzorec za rodilnik zanikanja, ki sva ga opisala v razdelku 2;

glej zglede (9)–(14). Rodilnik zanikanja v osebku torej ukinja ujemanje z glagolom

zato, ker ga ukinja tudi (slišni) n-števnik nič.



(26)

im.

nič + rod.



ed.

a. * Jajca im.mn. ni 3.os.ed. v hladilniku.

c. Nič jajc rod.mn. ni 3.os.ed. v hladilniku.



mn.

b. Jajca im.mn. niso 3.os.mn. v hladilniku. č. * Nič jajc rod.mn. niso 3.os.mn. v hladilniku.

(27)

im.

NIČ + rod. (zanikanja)



ed.

a. * Jajca im.mn. ni 3.os.ed. v hladilniku.

c. NIČ jajc rod.mn. ni 3.os.ed. v hladilniku.



mn.

b. Jajca im.mn. niso 3.os.mn. v hladilniku. č. *NIČ jajc rod.mn. niso 3.os.mn. v hladilniku.



5 Podrobnosti o odnosu med nič in NIČ

Analizo rodilnika zanikanja sva v razdelku 4 motivirala s podobnostjo distribucije

rodilnika zanikanja (23) in n-števnika nič (24): rodilniku zanikanja lahko podleže

samostalniška zveza v vlogah (28a–b), n-števnik nič pa najdemo kot jedro

samostalniške zveze v vlogah (28a–c). Dejstvo, da distribuciji nista povsem enaki, na

prvi pogled ovrača hipotezo (H) in odgovor (O1) iz razdelka 4. Rodilnik zanikanja

najdemo le v dveh od treh pričakovanih okolij—netožilniški zgled (29) je popolnoma

nesprejemljiv.



(28) a.

premi predmet

b.

osebek eksistencialnega pomožniškega stavka

c.

osebek stavka z netožilniškim glagolom

(29) * To zimo na Cankarjevem vrhu ni zapadlo snega.



Dvomi v pravilnost analize iz razdelka 4 se razblinijo ob pogledu na ruščino. Po

Bailyn (1997) lahko rodilnik zanikanja v ruščini nastopa natanko v okoljih iz (28).

72 MATIC PAVLIČ IN SAŠO ŽIVANOVIĆ



Bailyn rusko distribucijo opiše s posplošitvijo, da je rodilnik zanikanja omejen na

samostalniške zveze, ki so v globinski zgradbi premi predmeti. Ruščina se od

slovenščine torej razlikuje v tem, da v ruščini najdemo rodilnik zanikanja v vseh

stavčnih konstrukcijah, v katerih nastopa globinski premi predmet. Kot kaže po Bailyn

(1997: 85) povzet zgled (30), za razliko od slovenščine v ruščini okolje (28c) ni

izjema. (V slovenščini velja Bailynova posplošitev le v eno smer: rodilniku zanikanja

lahko podležejo samo globinski premi predmeti. Obratno ne velja: ni res, da bi lahko

globinski premi predmet podlegel rodilniku zanikanja v vsaki stavčni konstrukciji.)



(30) a.

Zdes' rastut griby.





tukaj rastejo gobe





“Tukaj rastejo gobe.”

b.

Zdes' ne rastet gribov.





tukaj ne raste gob





“Tukaj gobe ne rastejo.”

c.

Zdes' griby ne rastut.





tukaj rastejo ne gobe





“Gobe tukaj ne rastejo.”



Prispevek pričujočega članka je v spoznanju, da rodilnik zanikanja ni edini, ki podlega

Bailynovi omejitvi na globinski premi predmet. Iz dejstva, da v slovenščini isti

omejitvi podlega tudi n-števnik nič, sledi, da je Bailyn postavil pravo omejitev, vendar

je področje njene aplikacije širše, kot je domneval, saj vključuje tako rodilnik

zanikanja (oz. neslišni NIČ) kot slišni n-števnik nič. Da velja Bailynova omejitev za

oba, podkrepljuje najino hipotezo iz razdelka 4.



V hipotezi (H) sva zapisala, da so skladenjske in pomenske lastnosti slišnega

nič in neslišnega NIČ skoraj enake. Pri identifikaciji razlike izhajava iz pomena (že v

uvodu sva omenila, da sva načelna zagovornika mnenja, da so skladenjske in

pomenske razlike vedno povezane). Meniva, da se spodnja zgleda razlikujeta v tem, da

v (31) dejansko „štejemo“ (količino juhe oz. število jajc), medtem ko je v (32) „štetje“

odsotno. Taka ubeseditev je seveda neformalna in nenatančna. Na tem mestu se žal ne

moreva spustiti v formalne podrobnosti. Omeniva naj le, da bi v formalizaciji s

predikatno logiko za (31) omejevalec numerične spremenljivke zapisala, v primeru

(32) pa ne. Meniva, da je skladenjski refleks te pomenske razlike prisotnost (31) oz.

odsotnost (32) določila števniške zveze.



(31) a.

Janezek ni pojedel nič juhe.

b.

Nič jajc ni v hladilniku.

(32) a.

Janezek ni pojedel NIČ juhe.

b.

NIČ Jajc ni v hladilniku.



Spodnji podatki nakazujejo, da je zgoraj skicirana pomenska oz. skladenjska razlika

med slišnim nič in neslišnim NIČ na pravi poti. (33a) kaže, da dopušča samostalniška

zveza en sam števnik. Iz (33b) je razvidno, da se slišni nič po tem kriteriju obnaša kot

tipičen števnik: ne more se sopojavljati z drugimi števniki. Po drugi strani pa (33c)

jasno kaže, da je sopojavljanje neslišnega NIČ z drugimi števniki povsem sprejemljivo

(prisotnost neslišnega NIČ dokazuje tako rodilnik na štirih kot rodilnik na jajc).

PRIPISOVALEC POD KRINKO 73



Vzorec lahko pričnemo pojasnjevati, če privzamemo, da je števniškost neslišnega NIČ

na nek način defektna.



(33)

a. * Janezek je pojedel devet pet(ih) / devet štiri(h) jajc(a).



b. * Janezek je pojedel pet nič / nič pet(ih) / štiri nič / nič štiri(h) jajc.



c.

Janezek ni pojedel NIČ štirih jajc.



6 Zaključek

V pričujočem članku sva védenju o rodilniku zanikanja pridala dvoje opažanj. Prvič, v

eksistencialnih pomožniških stavkih oblikoskladenjske lastnosti (pomožnega) glagola

odsevajo prisotnost oz. odsotnost rodilnika zanikanja. Drugič, rodilnik zanikanja in n-

števnik nič imata enako distribucijo: oba se lahko pojavita le na/v globinskih premih

predmetih.



Še posebej pomembno je slednje opažanje, saj nas vodi do zaključka, da je

pripisovalec rodilnika zanikanja neslišna beseda (NIČ), ki je v skladenjskih in

pomenskih lastnostih skoraj enaka (slišnemu) n-števniku nič. Iz tega zaključka sledita

odgovora na osnovni vprašanji o rodilniku zanikanja. Zakaj je rodilnik zanikanja prav

rodilnik? Ker je NIČ členski števnik. Zakaj se rodilnik zanikanja pojavi ravno v

zanikanih stavkih? Ker je NIČ n-beseda. Odgovori na zastavljena vprašanja (z izjemo

vprašanja (V1)) seveda niso dokončni, saj se ista vprašanja ponovno zastavljajo na

višji ravni. Kljub temu prispevek pričujočega članka ni zanemarljiv, saj prestavi

rodilnik zanikanja iz razreda posebnih pojavov v širši kontekst raziskav o števnikih, n-

besedah ter sklonu.



Nenezadnje pa je s stališča zgodovinskega jezikoslovja pomembna tudi

slovenska „nepopolnost“ v distribuciji rodilnika zanikanja. Slovenščina, ki rodilnik

zanikanja dopušča v dveh izmed treh možnih udejanjenj globinskega premega

predmeta, stoji med ruščino, ki ga dopušča v vseh treh okoljih, ter npr. srbščino, ki

rodilnika zanikanja ne pozna, ter tako ponuja uvid v cikel zgodovinskega razvoja

rodilnika zanikanja.



Literatura

Babby, Leonard Harvey, 1980: Existential sentences and negation in Russian. Ann

Arbor, Michigan: Karoma Publishers.

Bailyn, John F., 1997: Genitive of negation is obligatory. V Annual Workshop on

Formal Approaches to Slavic Linguistics: The Cornell Meeting 1995. Ur. W.

Browne, E. Dornsich, N. Kondrashova in D. Zec. Ann Arbor: Michigan Slavic

Publ. 84–114.

Bailyn, John F., 2004: The Case of Q. V Formal Approaches to Slavic Linguistics 12.

Ur. O. Arnaudova in ostali. Michigan: Michigan Press.

Belletti, Adriana, 1988: The case of unaccusatives. Linguistic Inquiry 19/1. 1–34.

Breznik, Anton, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Mohorjeva družba.

Breznik, Anton, 1941: Slovenska slovnica za tretji in četrti razred srednjih in sorodnih

šol. Ljubljana: Slavistično društvo.

Brown, Sue, 1999: The syntax of negation in Russian. Standford: CSLI.

Burzio, Luigi, 1986. Italian Syntax. Reidel, Dordrecht.

Gradišnik, Janez, 1958: O stavčni negaciji. Jezik in slovstvo. 4/1. 1–3.

74 MATIC PAVLIČ IN SAŠO ŽIVANOVIĆ



Harves, Stephanie, 2002: Genitive of negation and the syntax of scope. V Proceedings

of 2002 ConSOLE IX. Ur. M. van Koppen, E. Thrift, E. J. van der Torre in M.

Zimmerman. http://www.leidenuniv.nl/hil/sole/. 96–110.

Ilc, Gašper, 2004: Skladenjski vidiki zanikanja: medjezikovna primerjava. Filozofska

fakulteta v Ljubljani: Doktorska disertacija.

Kaučič-Baša, Majda, 1982: Rodilnik zanikanja. Slavistična revija. 30/3. 305–321.

Marušič, Franc, 2009: Slovenski jezik II – skladnja. Izročki.

http://www.p-ng.si/~fmarusic/ung/sj_4/index.html. (Dostop 2009/10.)

Marušič, Franc in Žaucer, Rok, 2006: On the Intensional FEEL-LIKE Construction in

Slovenian: A case of a phonologically null verb. Natural Language & Linguistic

Theory. 24/1. 1093–1159.

Pavlič, Matic, (v pripravi): Trpnik in psevdo trpnik s se: analiza domnevnih trpniških

struktur. Diplomsko delo.

Pereltsvaig, Asya, 1999: The Genitive of Negation and Aspect in Russian. V McGill

Working Papers in Linguistics. Ur. Y. Rose, J. Steele. 14/1. 111–140.

Pesetsky, David, 1982: Paths and Categories. MIT: Doktorska disertacija.

Šolar, Jakob, 1958: O istem poglavju stavčne negacije. Jezik in slovstvo 4/1. 3–8.

Toporišič, Jože, 2004 (1976, 2000): Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

Vainikka, Anne in Maling, Joan, 1996: Is partitive case inherent or structural? V

Partitives: Studies on the syntax and semantics of partitive and related

constructions. Ur. Jacob Hoeksema. Groningen-Amsterdam Studies in

Semantics 14. Berlin: Mouton de Gruyter. 179–208.

Zeijlstra, Hedde, 2004: Sentential Negation and Negative Concord. University of

Amsterdam: Doktorska disertacija.

Korpus slovenskega jezika FidaPLUS. http://www.fidaplus.net. (Dostop 2009–2011.)

PRIPISOVALEC POD KRINKO 75



Škrabčevi dnevi 7

str. 76–87

SLOVENSKI JEZIK: DIAHRONIČNA PRIMERJAVA

TELEVIZIJSKEGA GOVORA POLITIKOV IN

NOVINARJEV

LUCIA GAJA SCUTERI

Università degli studi di Napoli l’Orientale





Povzetek

Prispevek uvodno analizira z ritmično-prozodičnega vidika spremembe slovenskega

televizijskega jezika nekaterih politikov in novinarjev. Gradivo sestoji iz dveh posnetkov,

enega iz 1966. leta, drugega iz leta 2004. Po izračunu zlogov, glasovnih zaporedij, molčečih

in nemolčečih premorov ter njihovih dolžin smo izračunali naslednje prozodične indekse:

hitrost artikulacije (articulation rate), hitrost izražanja (speech rate) in tekočnost (fluency). Iz

teh podatkov je izhajalo, da se je v času sporazumevalna strategija delno spremenila. Posnetke

smo primerjali tudi leksikalno (jezikovna zvrst, narečni izrazi) in na koncu smo se

osredotočili na značilnosti političnega govora skozi čas (totalitarizem vs demokracije) in v

razmerju vladajoče stranke proti opoziciji.

Ključne besede: slovenski jezik, televizijski govor, diahronična primerjava





1 Uvod

Glavni namen članka je preiskati ritmično-prozodične spremembe slovenskega jezika

in ugotoviti, v kolikšni meri je na te spremembe vplivala zgodovinsko-politična

pretvorba iz totalitarnega v demokratični sistem. Da bi preučila razlike med

socialističnim in demokratičnim jezikom, sem primerjala televizijski govor politikov v

dveh obdobjih, med katerima je štirideset let razdalje. Ko primerjamo različna govora,

moramo upoštevati številne spremenljivke, ki vplivajo na ustno sporazumevanje, kot

na primer spremenljivke, ki so odvisne od govorca (starost, spol, zemljepisno poreklo,

družbeno-kulturni nivo, čustveno stanje, kontekstualna situacija, poznavanje teme), od

tipologije govora (brani, spontani, umetni, vnaprej pripravljeni itn.) in od poslušalca

(odrasel ali otrok, skupina ljudi ali posameznik, nivo družabnosti, družbeno-kulturni

nivo, čustveno stanje, poznavanje teme). Izbira televizijskega gradiva nam je

omogočila izničiti nekatere od teh spremenljivk: politiki so v isti kontekstualni

situaciji, imajo približno isti družbeno-kulturni nivo, poznajo temo, o kateri govorijo,

njihov govor je vnaprej pripravljen/prost in je namenjen raznovrstnemu in nevidnemu

76



občinstvu. Prisotnost novinarjev oz. strokovnih govorcev nam je dala še priložnost

primerjanja tudi bolj naštudiranega in harmoničnega govora.



2 Metoda in gradivo

Korpus, ki sem ga analizirala, sestoji iz posnetkov dveh televizijskih političnih oddaj:

okrogle mize o slovenski gospodarski situaciji 13. 12. 1966 in predvolilne oddaje,

vedno na gospodarsko temo, 14. 9. 2004, vse skupaj v dolžini 70 minut. Gradivo

izhaja iz Arhiva Radiotelevizije Slovenije. Govorcev na razpolago je vseh skupaj

enajst: novinar in dva politika v oddaji leta 1966, novinarka in sedem politikov v

oddaji leta 2004, med njimi je torej osem moških in tri ženske. Čeprav je gradivo po

temi, komunikativnem namenu in tipologiji govora (pripravljen/prost) homogeno, ima

mnogo spremenljivk, kot na primer intersubjektivne (starost, spol in zemljepisno

poreklo govorcev), ali pa spremenljivke odvisne od številčno drugačnega vzorca

govorcev in od tipologije oddaje. Prisotnost novinarjev v studijih je omogočilo

nadaljno primerjavo, tako da smo lahko primerjali spremembe, ne samo v političnem

govoru, ampak tudi v novinarskem. Ker sta novinarja priučena govorca, smo pri

primerjavi razdelili govorce v dve kategoriji: novinarji in politiki.



V oddaji 1966. leta so prisotni novinar Fortič (40 let, Dolenjec), in dva politika,

med tema tudi ena ženska, obadva seveda člana Zveze komunistov Slovenije: Smole,

takratni predsednik slovenskega izvršnega sveta (45 let, Ljubljančan) in Gaspari,

članica izvršnega sveta (36 let, Ljubljančanka). V oddaji 2004. leta pa imamo

novinarko Petrovčič (50 let, Ljubljančanka) in sedem politikov, med katerimi je ena

ženska: predstavniki takratne vladne koalicije: Lahovnik (33 let, Velenje, Štajerec)

zastopnik LDS in Oven (54 let, Domžale, Gorenjec) za DeSUS; predstavnika strank v

opoziciji Bajuk (61 let, Ljubljančan1) zastopnik Nsi in Diaci (33 let, Šentjur, Štajerec)

iz SMS; potem pa še trije predstavniki izvenparlamentarnih strank: Jazbinšek (63 let,

Ljubljančan) zastopnik ZS, Kukovec (55 let, Ormož, Prekmurec) za Listo za podjetno

Slovenijo in Lampe (30 let, Mariborčanka) zastopnica tako imenovane Četvorke (GžS,

ZzP, ZnS, ND).



Gradivo smo poslušali, prepisali in nato analizirali s pomočjo programske

opreme Wavesurfer 1.8.5. Za vsako oddajo smo izmerili število in dolžino zlogov,

glasovnih zaporedij (GZ), molčečih premorov (MP) in nemolčečih premorov (NMP).

Iz teh podatkov smo dobljenim izračunali naslednje prozodične indekse: hitrost

artikulacije (HA, articulation rate) iz kvocienta med številom zlogov in trajanjem

artikuliranih sekvenc (število zlogov/trajanje artikulirane sekvence); hitrost izražanja

(HI, speech rate) pridobljena iz kvocienta med številom zlogov in celotnim trajanjem

izreke (število zlogov/skupno trajanje izreke); in tekočnost (T, fluency) dobljena iz

kvocienta med številom zlogov in številom glasovnih zaporedij (število zlogov/število

glasovnih zaporedij). Pri seštevanju zlogov (skupaj 19.278) nismo upoštevali

nemolčečih premorov. Diftonge smo upoštevali kot monotonge ter pri izračunu trajanj

artikuliranih sekvenc smo odšteli čas zlogovnega predpremornega podaljška. Določili

smo 0,100 s kot minimalni prag molčečih premorov. Prejšnjo vrednost smo pa dobili

po izračunu povprečnega trajanja dolžine zapornikov (0,55 s). Da bi ugotovili



1 Čeprav izobražen v Argentini, njegova govorica predstavlja ljubljansko kadenco in smo ga

zato uvrstili kot Ljubljančana

DIAHRONIČNA PRIMERJAVA TELEVIZIJSKEGA GOVORA POLITIKOV IN NOVINARJEV 77



morebitno prisotnost samoglasniškega podaljška, smo izračunali tudi povprečno

trajanje naglašenih samoglasnikov (0,072 s). Iz analize smo izključili dele, v katerih so

se glasovi dveh ali več govorcev prekrivali, nerazumljive stavke, molčeče premore, ki

so neodvisni od govorčevega namena (kot na primer tiho čakanje, da se prikažejo na

ekranu tabele in podatki h komentarju) in kašljanje. Poleg tega nismo ločili

nemolčečih premorov v zvezi z vokalizacijami in nazalizacijami.



2.1 Struktura izjave

Pred predstavitvijo podtakov in rezultatov raziskave, bi se kratko zadržala pri razlagi

nekaterih zgoraj navedenih izrazov. Spontani govor sestavljajo artikulirane sekvence

(AS), oz. resnično izgovorjeni zlogi in premori2. Obstojita dve glavni tipologij

premorov: 'molčeči' premori (odsotnost fonacije) in 'nemolčeči' premori. Pri

nemolčečih premorih mislimo na vse tiste pojave neodločnosti, ki prekinejo

artikulirano sekvenco, ampak ne fonacije, da bi govorec lahko zbral potreben čas za

načrtovanje ostalega stavka, da obdrži svojo govorno vlogo ali za spodbujanje

sodelovanja sogovorca - nemolčeči premori označijo torej akcijo kognitivnega procesa

na različnih nivojih, od načrtovanja govora do iskanja besed in strukturiranja stavkov,

skratka ujemajo se z izdelovalnimi težavami govorca. Prav v spontanem govoru so

nemolčeči premori številni. Njihova distribucija je odvisna od govorca in od

sporazumevalne situacije. Medtem ko so nemolčeči premori vedno nenamerno

izrečeni, so molčeči premori lahko izrečeni in namerno (slogovni in slovnični premori)

in nenamerno (dihalni premori). Za glasovno zaporedje pa mislimo na tisti del govora

med dvema tišinama, ki je sestavljen iz artikuliranih sekvenc in nemolčečih premorov.



V tej raziskavi in analizi smo upoštevali in ločili naslednje tipologije

nemolčečih premorov:

 vokalizacije: neleksikalni samoglasniški fenomeni:

1. <eeh> odstavke <eeh> njeni vlogi in značaju;

 samoglasniški podaljški: podaljšanje samoglasnikov:

2. in lokalno gospoda< aa>rstvo ;

 popravki: nadomeščanje cele besede ali dela besede:

3. tako pa zas+začnimo na tem koncu tokrat;

 ponovitve: ponavljanje ene ali več besed:

4. <ehm> < naših naših> naših občanov;

 napačni štarti: opustitev začetnega stavka in nov začetek:

5. /mislim tle se/ če se vrnemo;

 leksikalizirani premori: leksikalni vokalni fenomeni:

6. < dejansko> <eh>;

 soglasniški podaljški: podaljšanje soglasnikov



2 “Le pauses constituent un élément fondamental de la structuration temporelle de la parole:

elles correspondent au temps marqué pour l’hésitation et l’accès a information lexicale, pour

la structuration de l’énoncé, pour la mise en évidence des idées elles jouent un rôle important

dans la perception des unités linguistiques, dans l’interprétation des situation” (Duez 1991,

str. 9)



78 LUCIA GAJA SCUTERI



7. je danes res< ss> da zavarovanci3.



Prozodični indeksi so časovne spremenljivke4, na podlagi katerih je možno zadeti

različen govorni slog in, v okviru jezika ali med jeziki, primerjati na sinhronični in na

diahronični ravni. Hitrost artikulacije označi nivo natančnosti artikulacijskega dejanja,

ki je lahko nadartikuliran ali podartikuliran. Predstavlja precej stalen parameter, ker je

artikulacijska hitrost odvisna od anatomsko-fizioloških prisil ter od zlogovne strukture

analiziranega jezika. Hitrost izražanja nas obvešča o donosnosti izražanja, oz. koliko

podatkov resnično govorec sporoči. Tekočnost pa nam označuje tekočnost ali

netekočnost izražanja govorca. Zgornji indeksi so občutljivi na sporazumevalno

situacijo, na poznavanje teme in na čustveno stanje govorca.



3 Rezultati in razprava : Diahronična primerjava

V prvi preglednici najdemo skupne podatke analiziranega korpusa. Trajanja so

navedena v sekundah. Iz celote podatkov izhaja, da je za govor 2004. leta v primerjavi

z 1966. letom značilno manjše povprečno trajanje zlogov in molčečih premorov (0,16

s vs 0,18 s in 0,36 s vs 0,42 s) in daljše povprečno trajanje glasovnih zaporedij (2,34 s

vs 1,86 s). Čeprav te razlike niso bistvene, kakor vidimo, pa kažejo načelno

usmerjanje. Sedaj nadaljujemo z diahronično primerjavo govora politikov in

novinarjev.



3.1 Govor politikov

V drugi preglednici so navedeni podatki politikov in novinarja leta 1966. V 1966. letu

nismo zasledili pomembnih razlik med prozodičnimi indeksi dveh politikov (slika 1).

Pri moškem govorcu (Smole) so vrednosti indeksov rahlo večje od vrednot ženskega

govorca (Gaspari): za vse tri prozodične indekse je odmik okoli pol zloga. Smolejevo

izaražanje je sestavljeno 18 % iz molčečih premorov in 2 % iz nemolčečih premorov,

proti 16 % in 6 % Gasparijeve. Nižja hitrost izražanja Gasparijeve naj bi potrdila

domnevo obdelano v nekaterih eksperimentalnih raziskavah, da ''ker je za ženski glas

značilno imeti visoke resonančne frekvence in visoko osnovno frekvenco, da bi le

izboljšal akustično-dojemajoči signal potrebuje, v artikulacijskem dejanju, večjo

natančnost kot moški glas, kar se pogosto prevede v višjo zlogovno dolžino'' (Giannini,

2003). Torej govor moškega govorca je bolj natančen (nadartikuliran) donosen in

tekoč od ženskega.



V tretji tabeli so navedeni podatki sedmih politikov in novinarke iz leta 2004.

Situacija 2004. leta ni prav tako enaka. Pojavljajo se intersubjektivne spremenljivke,

vezane na različno zemljepisno poreklo in različno starost govorcev ter spremenljivke,

odvisne od politične vloge (vodilen govor vs nevodilnega). Govorce lahko razdelimo v

dve skupini glede na starost: skupino mlajših, od 30 do 33 let, in skupino starejših,



3 Ob grafičnem prinosu primerov smo sledili oznakam Savyjeve 2005. Torej smo uporabili

grafični znak ‘< >’ za vokalizacije, samoglasniške in soglasniške podaljške, ter za ponovitve,

znak ‘+’ za označitev popravkov in znak ‘//’ za napačne štarte.

4 Časovne spremenljivke se razdelijo v primarne, med katerimi poznamo enostavne – hitrost

artikulacije, dolžina in število molčečih premorov -, kompleksne – hitrost izražanja- ter

sekundarne – nemolčeči pemori (Giannini, Pettorino, 2004)

DIAHRONIČNA PRIMERJAVA TELEVIZIJSKEGA GOVORA POLITIKOV IN NOVINARJEV 79



med 50 in 63 let; v dve izvorni regiji: Kranjska (osrednja Slovenija) in Štajerska, ter v

tri politične položaje v skupščini: predstavniki vlade, opozicije in izvenparlamentarnih

strank. Znatne so razlike (sliki 2–3) v hitrosti izražanja in v artikulacijski hitrosti:

razdalja med višjo in manjšo vrednostjo je okoli enega zloga na sekundo. V tekočnosti

je odmik celo 9,6 zlogov na glasovno zaporedje. Razlaga takšne raznovrstnosti je

predvsem zaradi različnega regijskega porekla govorcev, torej je odvisna od vpliva

tonskega poteka izvornega narečja, potem od starosti in nazadnje od politične vloge,

kot bomo videli v odstavku 5. Bajuk, Jazbinšek in Oven izhajajo iz osrednje Slovenije

- prva dva iz Dolenjske, tretji iz Gorenjske-, medtem ko Lahovnik, Diaci, Lampe,

Kukovec izhajajo iz različnih mest Štajerske. Če ponovno primerjamo povprečne

vrednosti prozodičnih indeksov govorcev, tokrat razdeljenih v skupini Štajercev in

Kranjcev, se razlike primerno zmanjšajo (slika 4). Povprečno ima štajerski govorec v

primerjavi s kranjskim večjo hitrost tako artikulacije kot izražanja, za pol zloga na

sekundo, medtem ko je odmik med indeksi tekočnosti, na samo 3,68 zlogov na

glasovno zaporedje. Razlike so določene zaradi manjšega zlogovnega trajanja

štajerskega govorca (0,163 s vs 0,178 s), ki je domnevno odvisen od drugačnega

samoglasniškega trajanja ter od učinka jakostnega in tonemskega naglasa. Tudi

različna starost govorcev vpliva na prozodične indekse: izguba elastičnosti in

poslabšanje govornih organov, skupaj z upadanjem dihalnih funkcij, so samo nekateri

med dejavniki, ki pomagajo pri upočasnitvi hitrosti artikulacije (Pettorino 2005). Na

koncu ima zemljepisno poreklo večji vpliv na razlike med indeksi kot drugačna starost

govorcev; podatki potrjujejo prednost v zvezi s starejšim štajerskim govorcem

Kukovcem (50), katerega hitrost atikulacije bi morala imeti zelo nizke vrednosti, kot

pri ostalih starejših govorcih. Kukovčeva artikulacijska hitrost pa je bljižja vrednostim

njegovih mlajših rojakov. Hitrost artikulacije Lampejeve je nižja od ostalih štajerskih

govorcev in je v skladu s tistim, kar smo rekli o hitrosti artikulacije Gasparijeve.



V peti sliki najdemo povprečne vrednosti prozodičnih indeksov v dveh

obdobjih. Iz primerjave izhaja, da se artikulacijska hitrost in hitrost izražanja ne

spremenita preveč in da ostajata v bistvu stabilna. Na drugi strani pa je odmik med

indeksi tekočnosti pomemben, v letu 2004 je tekočnost višja za približno tri zloge na

glasovno zaporedje. Ugotovljene razlike med prozodičnimi indeksi so odvisne od

drugačne odstotne razporejenosti delov izjave: artikulirane sekvence, molčeči premori,

nemolčeči premori (slika 6). V celoti zasede delež izjave brez leksikalne vsebine v letu

1966 21 % časa, in v letu 2004 18 %. Molčečih premorov v 1966. letu ni samo več kot

v 2004., ampak so tudi rahlo daljši v povprečnem trajanju (0,40 s vs 0,36 s). Nasprotno

pa se je zmanjšalo število nemolčečih premorov, ki v letu 1966 časovno zasedejo šele

3 % izjave proti 5 % 2004. leta. Vrednosti nam razložijo, zakaj so razlike med hitrostjo

izražanja tako malo zanemarljive.



Torej se sporazumevalna politična strategija spremeni. Med politikoma 1966.

leta ni tekmovalnosti: obadva sta predstavnika iste (in edine) politične stranke, njuna

glasova se nikoli ne prekrivata, menjanje govornih vlog poteka mirno. Poleg tega je

način govorjenja umirjen in razlagalen: kot smo že rekli, molčeči premori so številni in

trajajo dlje; prednost je v kakovosti informacij, ne v količini. Gledalec mora imeti čas,

da sprejme in interiorizira, kar je bilo rečeno. Mora imeti možnost, da si jasno

predstavi izrečeno situacijo. V govoru 2004. leta, večstrankarski sistem in potreba po

prepričevanju volilcev, pa določata konflikten način razprave, v kateri se odvija boj,

80 LUCIA GAJA SCUTERI



kdo pove več v isti časovni enoti (predvolilna oddaja ima stroga pravila o trajanju

odgovorov in replik, in zato akustični znak obvešča povabljene goste o času na

razpolago): pomembno je, da se zanika sogovorec ter prepriča volilec. Torej postane

važna količina stvari, ki jih uspe nekdo povedati, ne pa njihova kakovost: govorci so

pogosto nestrpni, se bolj obotavljajo in zmedejo, ker bi hoteli maksimalno izkoristiti

čas na razpolago, da ne bi izgubili svoje govorne vloge, povečajo število in dolžino

nemolčečih premorov in zmanjšajo število molčečih premorov.



3.2 Govor novinarjev

Nekatere spremenljivke pridejo na ničlo v govoru novinarjev, na njih smo opozorili v

odstavku o političnem govoru: čeprav sta novinarja različnega spola, obadva ostaneta

strokovna govorca in njun jezik predstavlja standardno slovenščino. Njun govor je zato

najbolj primeren za diahronično primerjavo. Razlike so velike (slika 7), govor

novinarke leta 2004 ima višje vrednosti kot govor novinarja leta 1966: večjo hitrost

artikulacije ter hitrost izražanja (približno en zlog na sekundo) in večjo tekočnost

(okoli pet zlogov na glasovno zaporedje). Da bi si razložili take razlike med

vrednostima, se moramo ponovno sklicevati na sestavo izjave (slika 8). Leta 1966 ni

izgovorjenih zlogov 22 % časa v primerjavi z 12 % v letu 2004. Torej, če na eni strani

govorec leta 1966 govori za 78 % časa, na drugi strani pa novinarka izreka zloge

skoraj ves čas, ki ga ima na razpolago (88 %). Govorec leta 2004 praktično ne dela

nemolčečih premorov, in dolžina novinarkinih molčečih premorov se zmanjša skoraj

za polovico premorov novinarja v letu 1966 (11 % vs 20 %). Istočasna prisotnost

tipologije branega govora (novinarja bereta vprašanja, citirata podatke) in spontanega

govora (omilita razpravo, oz. vodita menjavo vlog), katerima se v letu 1966 priključi

tudi malo igranega govora (do '70. let so se oddaje prevajale v živo in zato so se

večinoma voditelji naučili na pamet tisto kar so povedali), prav gotovo ima svoje

posledice za način govora in za organizacijo sporočila. Fortič govori počasi, njegova

glasovna zaporedja so kratka, molčeči premori so v glavnem dolgi in emfatični, besede

so dobro zlogovane. Večje število nemolčečih premorov 1966. leta se ne ujema z

izsledki diahronične primerjave med politiki. Mogoče je ta podatek delno modificiran

zaradi težav pri spominu besedila na pamet (prevladujejo vokalizacije in popravki),

torej so neodločnosti odvisne od potrebe po času za zbiranje misli in osredotočenje na

naslednje vprašanje. Ampak ne smemo pozabiti, da so te razlike lahko tudi odvisne od

drugačnega nivoja izkušenosti: novinarka leta 2004 je dolgoletna voditeljica dnevnika

RTV-eja, mogoče ima bolj obsežno in bolj raznovrstno medijsko izkušnjo kot pa

novinar iz leta 1966. Petrovčič bombardira gledalca, mu ne da oddiha, izkoristi svoj

čas na najučinkovitejši način: molčeči premori so kratki in po nagnjenosti se

prekrivajo z dihalnimi premori, ritem je hiter. Na koncu je njeno artikulacijsko dejanje

bolj natančno od Fortičevga.



3.3 Tipologija nemolčečih premorov

V okviru diahronične primerjave govorim tudi o primerjavi med tipologijami

nemolčečih premorov vseh govorcev. Kot kaže slika 9, najbolj uporabljane tipologije

nemolčečih premorov so med dvema obdobjema različne. V letu 1966 prevladujejo z

istim odstotkom vokalizacije in samoglasniški podaljški (34 %), potem sledijo

DIAHRONIČNA PRIMERJAVA TELEVIZIJSKEGA GOVORA POLITIKOV IN NOVINARJEV 81



popravki (17 %), ponavljanja, soglasniški podaljški in leksikalni premori. V 2004. letu

je več kot polovica premorov sestavljena iz vokalizacij (56 %), katerim sledijo

samoglasniški podaljški (17 %), popravki (13 %) ponavljanja, napačni štarti, leksikalni

premori in na koncu soglasniški podaljški. Podatki potrjujejo, da so vokalizacije in

samoglasniški podaljški najpogostejši pojavi neodločnosti v spontanem govoru tudi v

slovenskem jeziku, čeprav so različno razporejeni: v letu 1966 so vokalizacije in

podaljški navzoči v enakem odstotku, med tem ko so v letu 2004 vokalizacije prisotne

v večjem odstotku kot pa podaljški (56 % vs 17 %). Nasprotno je pogostnost ostalih

tipologij zelo podobna. Na podatke vplivajo prav gotovo idiosinkratične značilnosti

govorcev: v letu 1966 pojavi neodločnosti nenehno prekinjajo govor Gasparijeve, sicer

ona sama izgovori 50 % nemolčečih premorov tiste oddaje, medtem ko se v letu 2004

najbolj negotov govorec Diaci omeji le na 21 %. Pred samim komentarjem rezultatov,

bi na kratko rekla, da so funkcije, ki jih nosijo vokalizacije in samoglasniški podaljški

v on line načrtovanju stavka v okviru spontanega govora, različne. Po navadi,

vokalizacije zaradi vse večjega pojava na začetku stavka označijo menjavo govorne

vloge in služijo za zbiranje časa pri načrtovanju celega izraza; samoglasniški podaljški

pa se običajno pojavljajo v sredini stavka, obdržijo govorno vlogo ter služijo za

zbiranje časa pri dopolnitvi izraza. Torej se vokalizacije pojavijo v primeru

makronačrtovanja (dolgoročno načrtovanje), podaljški pa v primeru mikronačrtovanja

(krtakoročno načrtovanje). Večji odstotek vokalizacij – domnevno odvisen tudi od

številčne neenakosti med moškimi (8) in ženskimi govorci (3)5- bi se lahko navezal na

politične spremembe. V demokratičnem političnem sistemu, v katerem sta

necenzurirani številnost mnenj in izraz posameznikov, vsakdo skuša uveljaviti svoje

mnenje: razpravljanje poteka tekmovalno. Na začetku izražanja je zato nujno najti

argumente, da bi lahko hkrati načrtovali stvari, ki jih bodo povedali, ter obzdržati

govorno vlogo. Takšna hipoteza lahko razloži povečanje, ne pa vzrokov fenomena:

tudi v letu 1966 najdemo veliko vokalizacij na začetku stavka oz. na meji menjav

govornih vlog (slika 10). Jasno zmanjšanje (okoli 50 %) samoglasniških podaljškov v

letu 2004 pomeni, da prevladuje dolgoročno načrtovanje. V letu 1966 je ton razprave

sodelujoč - govorci so vsi člani komunistične stranke, mnenje je in 'mora' biti isto,

lahko je samo drugačen pristop k istemu gledišču - vsebuje bolj sproščen in

nekompetitiven razgovor: zato je možno uporabiti tudi strategijo kratkoročnega

načrtovanja (oz. načrtovanja med fonacijo). Slika 10 prinaša razvrstitev premorov

glede na mesto v stavku. Potrjena je podmena, da je v slovenskem jeziku tipično

dolgoročno načrtovanje: v obeh obdobijih je večina vokalizacij na začetku stavka (58

%) medtem ko se samoglasniški podaljški skoncentrirajo na osrednjem mestu (61 %)6.





5 Tako kot na akustične značilnosti ženskega govora, različne od moških, vpliva telesna

zgradba fonacijskega aparata tako so tudi ' jezikovne navade moškega in ženske različne ter

zrcalijo dva načina adaptacije jezika svetu (Steiner 2004)’. Je torej domnevno, da moški in

ženska v zvezi z dvema različnima kognitivnima procesoma načrtujeta drugače stavke. Iz

naših podatkov je razvidno, da ženske raje uporabijo samoglasniške podaljške (kratkoročno

načrtovanje), medtem ko moški imajo raje vokalizacije (dolgoročno načrtovanje).

6 Pri določanju mesta dveh tipologij premorov v stavku, smo se sklicevali na razlikovanje na

začetno mesto (začetek stavka), osrednjem (v sredini stavka) in na končno (konec stavka).

(Giannini, 2003)

82 LUCIA GAJA SCUTERI



4 Leksikalna primerjava

Za leksikalno analizo smo se sklicevali, za diahronično primerjavo, na raziskavo

Boštjana Kernca o značilnostih političnega govora v totalitarni in demokratični družbi,

medtem ko smo se za sinhronično primerjavo sklicevali na raziskavo Nataše

Hribarjeve o strategijah jezikovnega delovanja v slovenski politični komunikaciji.



Med totalitarno in demokratično družbo je glavna razlika v odsotnosti

mnenjskih razlik, razprava je dosledno okarakterizirana kot sodelujoča ali tekmovalna.

Čeprav sta korpora na razpolago skromna in različna, ter se jima pridruži tudi

spremenljivka vpliva v govoru politikov virtualne prisotnosti potencialnega

gledalca/volilca, pa vendar nam skupna gospodarska vsebina omogoči določeno

primerjavo. Med mnogimi značilnostmi Kernceve raziskave smo se osredotočili na

tako imenovane 'mitične besede' in na sredstva za nedoločno izražanje agensa (Kernc

2005). Mitične besede so stereotipne besede, ki se pogosto pojavijo v političnem

govoru. Vezane so na zgodovinsko-ideološki kontekst in so povezane z mitiziranimi

pojmi, za večje soglasje in podpirajo empatično-solidalne mehanizme identifikacije

volilcev/državljanov za lastno stranko/komunistično stranko. V obeh obdobijih

najdemo ponavljajoče se besede, ki odbijajo mitizirane pojme in s katerimi politiki

čustveno poudarjajo svoj govor. V oddaji 1966. leta nismo presenetljivo našli besed v

zvezi z dvema največjima političnima dogodkoma šestdesetih let: samoupravljanje

(1963) in gospodarska reforma (1965). Temveč smo se spopadli z nenehnim citiranjem

zveznih ustanov (skupščina, izvršni svet) in besed, ki nam izpričajo o bistveni

pomembnosti in osrednosti socialnega vprašanja v političnih razpravah tistih let:

' družba', ' tovariš' ' socijalen' in ' delo' (tudi v oblikah ' delavci' in ' delavski'). Kerncova definicija 60-ih let kot obdobja ideologiziranja političnega sistema, je v bistvu

pravilna. V oddaji 2004. leta najdemo v večjem odstotku besede ' Slovenija' (čustveno

poudarjeno nanašanje in spomin na samostojnost), ' javnost' in ' vlada' (točna časovno-

prostorska konotacija in poudarjenje individualnega pristopa k rešitvi problemov).



Med sredstvi za prehod osebne odgovornosti v skupno odgovornost

(mehanizem skrivanja resnice v manipulatorske namene), smo posneli delež

pojavljanja množinskih slovniških oblik (osebki ' mi' in ' jaz' ter relativne glagolske

oblike), trpnikov in glagolnikov. Odnos med uporabo množinskih in edninskih oblik

glagola je drugačen od pričakovanega. Množinske oblike se pojavljajo bolj v letu 2004

kot pa v 1966. letu: v demokratičnem sistemu se posamezni govorec raje skriva za

svojo stranko, medtem ko so v totalitarnem času politiki bolj naklonjeni temu, da si

prevzamejo ad personam odgovornost za svoja osebna mnenja. Raba trpnika in

glagolnikov pa je enakomerna. Prikrivanje resnice v manipulatorske namene se kaže v

obeh obdobjih v rabi trpnika, glagolnika ter množinskih oblik glagolov.



Ob sinhronični analizi besedišča politikov smo opazili različnost strategij

jezikovnega delovanja med zastopniki vlade in opozicije. Politično obnašanje na

spolšno, posebno pa predvolilno obnašanje, imata za cilj pridobivanje večjega soglasja

in prepričevanje volilca. Jezikovno obnašanje je lahko drugačno glede na različno

sporazumevalno strategijo (zasebno parlamentarno razmerje, televizijsko razmerje) in

na morebitno prisotnost potencialnega volilca (telesna prisotnost v volilnem zboru,

virtualna prisotnost gledalca, ki oddaji sledi od doma). Na splošno je tekmovalnost

podlaga političnega sporazumevanja. Hribarjeva v svoji analizi značilnosti

slovenskega sodobnega političnega govora, ugotavlja štiri glavne sporazumevalne

DIAHRONIČNA PRIMERJAVA TELEVIZIJSKEGA GOVORA POLITIKOV IN NOVINARJEV 83



strategije, na katere smo se sklicevali v našem delu, da bi podčrtali različne strategije

sklepanja, ki jih večina in opozicija uporabljata, da bi obdržala ali pridobila volilno

soglasje. Vsaka strategija je vnesena z določenimi stavki ali vezniki in vsebuje točna

retorična obnašanja (preglednica 4). Tudi v našem korpusu smo preverili Hribarjevo

hipotezo, da večina in opozicja izključno izkoriščata nekatere strategije, medtem ko

obe uporabljata druge (Hribar 2006). Ob primerjanju govora Lahovnika, Ovna, Bajuka

in Diacija, smo ugotovili, da vsi uporabljajo strategije II, III, IV, čeprav v različni

meri, medtem ko strategijo I uporabljajo samo politiki opozicje. Opozicija podčrta

slabo delovanje vlade (I), ugovarja izjavam večine (II) in podčrta svojo vlogo čuvaja

javnega mnenja ter hkrati pravi, da vse tisto kar ne dela, se bo ob njihovi zmagi

spremenilo. Na drugi strani pa večina citira podatke in grafe obrambno in

opravičevalno, ter skuša obdržati volilno zaupanje s sklicevanjem na preteklo uspešno

reševanje problemov, ter s pedagoško taktiko prikazati svojo strokovnost in

dobronamernost. Na volitvah so kasneje zmagali predstavniki opozicije, njihova

ilokucijska strategija je bila bolj prepričljiva.



Poleg teh pristopov do političnega besedišča, smo tudi opazovali spremembo v

rabi knjižnega jezika in narečja. Iz primerjave je izhajalo, da v obeh oddajah

prevladuje raba pogovornega jezika (knjižni in neknjižni) in da se le občasno pojavita

tudi obliki pokrajinskega pogovornega jezika ali celo narečja. Seveda se novinarja

izražata pretežno v knjižnem jeziku, med tem ko vsi politiki govorijo pogovorno:

politiki 2004. leta uporabljajo več narečnih izrazov in tujk, medtem ko pa se v 1966.

letu bolj kot izrazje pojavi narečna kadenca. Zanimivo je, da v letu 2004 štajerski

govorci redko kdaj uporabijo narečne izraze7 medtem ko se v govoru Kranjcev le ti

večkrat pojavijo. Vredno citiranja je, da se v 2004. letu spremeni jezik, iz katerega

izhajajo izposojenke: vdre angleščina. Na kratko povedano se poveča število narečnih

izrazov ( švindlom, majčken, orenk itn.), v okviru mehanizma prekrivanja knjižnih in

narečnih oblik (Tivadar 2003b).



5 Sinhronična akustična primerjava: vodilen in nevodilen

Na podlagi hipoteze, da različna stopnja politične moči učinkuje na slog govora

(Goldman, Eisler 1968), je znanstvenica Duez v svojih raziskavah odkrila, da je

časovna ureditev izreke (različna hitrost artikulacije, in hitrost izražanja ali različno

trajanje, funkcije in frekvence molčečih in nemolčečih premorov) odvisna tudi od

razmerja med govorcem in poslušalcem, ne samo od njihove osebnosti. Zato bo govor

politika v zvezi z njegovim vodilnim (v vladi) ali nevodilnim (v opoziciji) položajem

predstavljal nekatere značilnosti. Duez meni, da je hitrost izražanja vezana na politično

izbiro govorca (kot na primer izbira maksimalnega izkoriščanja časa na razpolago) in

na nivo izkušenosti. Razporejenost, trajanje in tipologija premorov so odvisni od

sporazumevalne situacije in od čustvenega stanja govorca (kot na primer

vznemirjenost ali skrb za dosežek): moč vsebuje nadzor časa, zato ima vodilen politik,

gospodar situacije, v svoji izreki veliko premorov (molčeči premori z emfatično-

slogovno funkcijo) in ima nizko hitrost izražanja; nevodilen politik pa, ob poskusu

učinkovite rabe časa, ki ga ima na razpolago, kopiči argumente, dela manj premorov in



7 Aktivira se proces narečne asimilacije: uporabljene narečne oblike izhajajo iz ljubljanskega

pogovornega jezika ne pa iz izvirnega narečja.

84 LUCIA GAJA SCUTERI



ima višjo hitrost izražanja. Da bi postavili na ničlo spremenljivke, vezane na starost in

na zempljepisno poreklo smo ponovno razdelili govorce v dve skupini: skupino

mlajših Štajercev in skupino starejših Kranjcev. Torej za skupino Štajercev smo

primerjali (slika 11) Lahovnika 33 let (Lh. vodilen) Diacijem 33 let (D. nevodilen),

Lampejevo 30 let (Lp. izvenparlamentarna) in, kjub starostni razliki, tudi s Kukovcem

55 let (K. izvenparlamentarni). Iz primerjave je izšlo, da je vrednost artikulacijske

hitrosti nevodilnega štajerskega poltika (D.) najvišja od vseh in, da mu sledijo K. Lp.

ter nazadnje Lh. Glede hitrosti izražanja, K. ima najvišjo vrednost, medtem ko so si

vrednote ostalih štajerskih govorcev podobne. Ženski govorec (Lp.) izgovori več

zlogov na glasovno zaporedje (tekočnost) sledijo ji D., K. in Lh. Pri primerjavi števila

premorov (tako molčečih kot nemolčečih) se je pokazalo, da jih ima največ vodilen

politik (Lh.) (slika 12). V skupini Kranjcev pa smo primerjali Ovna, 54 let (O. vodilen)

Bajukom, 61 let (B. nevodilen) in Jazbinškom, 63 let (izvenparklamentarni). Tudi ta

primerjava je pokazala, da imata nevodilen in izvenparlamentarni politk višje

vrednosti pri hitrosti atikulacije ter hitrosti izražanja od vladujočega politika. Kar se

tiče tekočnosti pa vidimo, da sta si vrednosti Ovna in Bajuka, zelo podobni in obedve

sta višji celo za dva zloga na glasovno zaporedje od Jazbinška. Izjemno je, da tako

izvenparlamentarni J. kot nevodilen B. izgovarjata več premorov od vodilnega politika

(slika 13). V skladu s teorijo Duezove je hitrost izražanja vodilnih politikov nižja,

medtem ko ostaja odprt problem premorov. Model francoske znanstvenice predvideva,

da vodilen politik izgovori več premorov, in to se v štajerski skupini tudi dogaja,

ampak ne v skupini Kranjcev. Eden izmed razlogov, zaradi katerih ima prav vodilen

kranjski politik manj premorov od ostalih dveh, bi lahko bilo, poleg vmešavanja

dejavnikov vznemirjenosti, različno trajanje njegove izjave (O. govori najmanj časa

od vseh v celi oddaji8). Da bi preverili verodostojnost Duezovih teorij tudi za slovenski

jezik, bi potrebovali več gradiva in morali bi imeti možnost, da primerjamo časovne

spremenljivke istega politika v vodilnem in nevodilnem položaju. Torej moramo

razumeti prejšne podatke kot absolutno uvodne za morebitne bodoče raziskave.



6 Zaključki

Na kratko povedano nam izsledki analize kažejo, da je družbeno politična pretvorba

močno vplivala na ritmično-prozodične značilnosti izjave. V celoti izhaja iz raziskave

tudi, da se je spremenila sporazumevalna strategija: sodobni govorci bolje izkoriščajo

čas govora.



Literatura

Bajec, Anton, 1968: Slovenski knjižni jezik. Jezik in Slovstvo XIII.3:69–74

Cilenšek, Rado; Pohar, Ledo; Predan Vasja, 1993: Televizija prihaja - Spominski

zbornik o začetkih televizije na Slovenskem. Ljubljana: Tiskarna RTV Slovenija.

Duez, Danielle, 1991: La pause dans la parole de l’homme politique. Paris: du Centre

National de la Recherche Scientifique.



8 B. govori največ časa (222,866 s), sledijo mu Lh. (202,994 s), K. (217,71 s), J. (213,301 s),

Lp. (183,369 s), D.(145,787 s) in na koncu O. (132,277 s).

DIAHRONIČNA PRIMERJAVA TELEVIZIJSKEGA GOVORA POLITIKOV IN NOVINARJEV 85



Duez, Danielle, 1997: Acoustic Markers of Political Power. V Journal of

Pscycholinguistic Reserach. 26.6: 641–654.

Giannini, Antonella; Pettorino, Massimo, 1992: La fonetica sperimentale. Napoli:

Edizioni Scientifiche Italiane.

Giannini, Antonella, 2000: Range di variabilità della velocità di articolazione in

italiano. V zborniku AIA XXVIII Convegno nazionale. Trani: str. 253–256.

Giannini, Antonella, 2003: Vocalizzazioni e prolungamenti vocalici. V Voce, canto,

parlato. Studi in onore di Franco Ferrero. Padova :Unipress. str. 163–171.

Giannini, Antonella, 2004: Analisi acustica del parlato televisivo. V Misura dei

Parametri aspetti tecnologici ed implicazioni nei modelli linguistici, I convegno

dell’Associazione italiana di scienze della voce (AISV). Ur. Cosi. Padova: str.

49–61.

Giannini, Antonella, Pettorino, Massimo, 2011: L’italiano e lo sloveno a confronto.

Indagine preliminare sul piano ritmico prosodico. V zborniku I 90 anni dello

sloveno a Napoli. Ur. A. Žabjek, L.G. Scuteri. Napoli: str. 41–56.

Grdina, Ivan, 1999: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Založba

Obzorja.

Hribar, Nataša, 2009: Strategije jezikovnega delovanja v slovenski politični

komunikaciji. Slavistična revija. 57. 3:381–397.

Kernc, Boštjan, 2005: Značilnosti političnega govora v totalitarni, in demokratični

družbi (na primeru slovenskih parlamentarnih govorov.). Jezik in slovstvo 5:

49–63.

Kranjc, Simona, 2003a: Menjava vlog v govornih medijih. V Sodobni jezikovni

položaj na Poljski in v Sloveniji. Ur. S. Gajda, A. Vidovič-Muha. Ljubljana:

Filozofska fakulteta. str. 301-308.

Kranjc, Simona, 2003b: Jezikovna zvrstnost v sodobnih medijih. V Aktualizacija

jezikvnozvrstne teorije na Slovenskem. Ur. E. Kržišnik. Ljubljana: Filozofska

fakulteta. str. 395–405.

Magno Caldognetto, E.; Vagges, K., 1991: Indici di fluenza, tipologia e distribuzione

dellesillabe nel parlato spontaneo. V zborniku AIA XIX CONVEGNO

NAZIONALE. Napoli: str. 423–429.

Magno Caldognetto, E.; Bertinetto, PM., 1993: Ritmo e intonazione. V Introduzione

all’italiano contemporaneo. Ur. A. Sobrero. Bari: Laterza. str. 141–192.

Pettorino, Massimo, 2002: I cambiamenti della lingua italiana. V La voce come bene

culturale. Roma: Carrocci editore. str. 141–157.

Pettorino, Massimo, 2007: Il tempo della voce. V Studi sull’Europa Orientale. Ur. I.C.

Fortino, E. Çali. Napoli : Il Torcoliere. str. 329–337.

Savy, Renata, 2005: Specifiche per la trascrizione ortografica annotata dei testi. V

Italianoparlato. Analisi di un dialogo. Ur. F. Altano Leoni, R. Giordano. Napoli:

Liguori editore.

Tivadar, Hotimir, Jurgec, Peter, 2003a: Podoba govorjenega slovenskega knjižnega

jezika v slovenskem pravopisu 2001. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije.

str. 203–220.

Tivadar, Hotimir, 2003b: Podoba in funkcija govorjenega knjižnega jezika glede na

neknjižne zvrsti. V Aktualizacija jezikvnozvrstne teorije na Slovenskem. Ur. E.

Kržišnik. Ljubljana: Filozofska Fakulteta. str. 437–452.

86 LUCIA GAJA SCUTERI



Tivadar, Hotimir, 2006: Slovenski medijski govor v 21.stoletju in pravorečje – RTV

Slovenija vs. komercialne RTV- postaje. V Kapitoly z fonetiky a fonologie

slovanských jazyků (přispěvky z pracovn ho vědeckého setkán na XVI.

Zasedán Komise pro fonetiku a fonologii slovanských jaziků při mezinárodn

komitétu slavistů.). Praha: Filozofická fakulta. str. 209–226.

Tivadar, Hotimir, 2010: Normativni vidik slovenščine v 3. Tisočletju- knjižna

slovenščina med realnostjo in idealnostjo. Slavistična revija. 58.1: 105–116.

Toporišič, Jože, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor:

Založba Obzorja.

Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

Žabjek, Aleksandra, 1999: L’ambiente senza confine: uno sguardo sulle vocali del

litorale. V zborniku Il parlante e la sua lingua, Atti delle X giornate di studio

dell’A.I.A. Ur. D. Locchi. Napoli. str. 237–247



Arhiv

RTV Ljubljana, 1966: Pogovor z Jankom Smoletom in Majdo Gaspari, 13.12.1966

Dokumentacija televizije Slovenija.

RTV Ljubljana, 2004: Volitve 2004: gospodarstvo, 14.9.2004, Dokumentacija

televizije Slovenija.



DIAHRONIČNA PRIMERJAVA TELEVIZIJSKEGA GOVORA POLITIKOV IN NOVINARJEV 87



Škrabčevi dnevi 7

str. 88–95

VEČPOMENSKOST IN SLOVNIČNA METAFORA

JERICA SNOJ

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU





Povzetek

Pojmovanje večpomenskosti znotraj strukturalno usmerjenega leksikalnega pomenoslovja

implicira predstavo o sočasnem vzporednem obstoju več medsebojno povezanih pomenov

znotraj dane jezikovne izrazno-pomenske enote. Temu pojmovanju ustreza tradicionalno

prikazovanje večpomenskosti z zaporednim prikazovanjem pomenov v slovarskih sestavkih

pri posameznih iztočnicah v slovarskih priročnikih. Pritegnitev pojma slovnična metafora iz

sistemske funkcijske slovnice (Halliday) učinkovito dopolnjuje to predstavo tako, da

posamezne pomene večpomenskega leksema povezuje z variantno izrazitveno možnostjo, ki

obstoji poleg osnovne izrazitvene možnosti.

Ključne besede: večpomenskost, slovnična metafora, metaforična izrazitev, kongruentna

izrazitev, variantna izrazitvena možnost





1 Uvod

Prispevek je s področja leksikalnega pomenoslovja in se povezuje z eno od ugotovitev

iz gradivne raziskave leksikalizirane metafore v slovenskem jeziku.1 Teoretično in

metodološko – tako kot opravljena raziskava – temelji na strukturalno modeliranem

slovarskem pomenu v povezavi s slovnično metaforo. Namen prispevka je prikazati,

kako lahko pojem slovnična metafora učinkovito dopolnjuje tradicionalni, v

slovaropisju konvencionalno izražani pogled na večpomenskost. Ta pogled je deležen

jezikoslovne kritike, ki teži k ustreznejšemu pojmovanju pomena in večpomenskosti, v

katerem bi bila v večji meri upoštevana kompleksnost pojava in uresničevanje

večpomenskosti v jezikovni resničnosti. V tem okviru se slovnična metafora iz

sistemske funkcijske slovnice potrjuje kot uporabno analitično orodje, kar naj bi bilo

razvidno iz tukajšnjega razpravljanja. V ta namen sestavek povzema izhodiščno

strukturalno pojmovanje večpomenskosti in nakazuje možne smeri kritike le-tega.



1 Raziskava je opisana v Snoj (2010).

88



Nadalje posreduje osnovni pogled na slovnično metaforo, kot se ta pojmuje v

sistemski funkcijski slovnici in kot se kaže uporabna pri obravnavi večpomenskosti.

Kako je slovnična metafora kot analitično orodje uporabna pri interpretiranju

večpomenskosti, je ponazarjalno prikazano ob večpomenskem slovenskem leksemu

gnézdo -a m.



2 Večpomenskost kot leksikalnopomenska danost

Določitev pojma večpomenskost je v celoti odvisna od pojmovanja leksikalnega

pomena. Glede na namen tega prispevka kot izhodiščno lahko povzemamo

strukturalno utemeljeno definicijo leksikalne večpomenskosti, kot je udomačena v

slovenističnem leksikalnem pomenoslovju, vključujoča strukturalno definirani leksem

in leksikalni pomen (Vidovič Muha 2000: 120). Leksem – osnovna izrazno-pomenska

enota – vključuje izraz in vsebino. Pri tem je razmerje med obojim lahko simetrično ali

nesimetrično. V primeru, da danemu izrazu pripada ena vsebina oz. en pomen, je

leksem kot jezikovni znak simetrični, kar pomeni enopomenski. Druga možnost je, da

je razmerje nesimetrično: v leksemu se z danim izrazom povezuje več pomenov, kar

pomeni, da je leksem večpomenski. Ob tem se predpostavlja še dvoje pomenoslovnih

danosti: 1. Pomen kot lastnost jezikovnega znaka se uresničuje v besedilu, 2. Pri enem

izrazu se v različnih besedilih lahko uresničujejo različni pomeni.



Za primer večpomenskosti vzemimo leksem gnézdo -a s, pri katerem se v

različnih besedilih poleg drugih potrjujeta dva pomena:



(1)

Taščica si je znašala gnezdo.

(2)

Zaman so poskušali razdreti mafijsko gnezdo.



Besedilni ponazorili potrjujeta dva pomena, ki sta v razmerju pomenskega izhodišča in

izpeljanega (motiviranega) pomena: izhodiščni pomen (1) 'prostor, ki ga pripravi ptica

za nesenje jajc in valjenje' in metaforično motivirani pomen (2) 'postojanka,

skrivališče'.2 Večpomenskost se nanaša natančno na to: da se v različnih besedilih v

povezavi z enim jezikovnim znakom uresničujejo različni pomeni.



V prikazanem pojmovanju je večpomenskost statična sistemska lastnost

leksema. Pri tem pojmovanju se predpostavlja tako modelirana jezikovna realnost, da

se potrjuje medsebojna povezanost pomenov večpomenskega leksema, torej

znotrajleksemske medpomenske povezave. Npr. za pravkar navedena pomena leksema

gnézdo -a s 'ptičje bivališče' in 'postojanka, skrivališče' se ugotavlja, da sta

metaforično povezana, kar pomeni enega od tipov različnih medpomenskih povezav.

Večpomenskost se tako kaže kot rezultat pomenskoizpeljavnega, pomenotvornega

postopka. In celo definicija večpomenskosti znotraj tega pojmovanja se lahko sklicuje

samo na znotrajleksemsko medpomensko povezanost, če naj se večpomenskost ločuje

od homonimije. (Lyons 1977: 550–569; Apresjan 1995: 183–185)



Opisano pojmovanje večpomenskosti se odraža v ustaljeni zgradbi slovarskegih

sestavkov ob posameznih iztočnicah v slovarskem priročniku. Ta ustaljeni prikaz

pomenske zgradbe v slovarjih v veliki meri podpira opisano pojmovanje

večpomenskosti (gl. (1) in (2)), ki pa je zlasti ob novih podatkih o pomenu, ki so



2 Pomenske razlage so povzete po razlagah v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

VEČPOMENSKOST IN SLOVNIČNA METAFORA 89



raziskovalcu dostopni v korpusnem gradivu, deležno intenzivne kritike tako pri

pomenoslovcih kot pri leksikografih. Kritika vključuje širok diapazon pogledov in

stališč, za katera je značilen izhodiščni (retorični) dvom, ali sploh obstoji leksikalni

pomen, ki včasih dozori v določen predlog, kako modelirati jezikovno realnost, da bi

se ustrezneje določilo, kaj je pravzaprav pomen.3



Tako se je ob vprašanju večpomenskosti in razmejevanju pomenov možno

načelno spraševati, ali je utemeljeno priznavati pomen kot objektivno danost, kar

lahko že pomeni zavračanje tradicionalnega prikazovanja večpomenskosti v slovarskih

priročnikih kot neustreznega. (Hanks 2000) Vsaka besedilna pojavitev določene

besede ima lastni pomen, kar pa ni sprejemljivo s stališča slovaropisja. Ugotovitev je

merodajna kot opozorilo, da je pomen težko definirati načelno (kaj je pomen sploh),

kot ga je težko ob določeni besedilni rabi opisati tako, da bi opis (slovarska razlaga)

ustrezal tistemu, na kar se izraz nanaša v danem besedilu. V tej luči se predstava

večpomenskosti, kot jo posredujejo v seznamih navajani pomeni v slovarskih

sestavkih v slovarskih priročnikih, kaže kot neustrezna. (Hanks 2000: 125–126)

Naštevanje pomenov kot ločenih enot v slovarskem priročniku zaobide dinamičnost

jezika v rabi, pri kateri prihaja do prekrivanja in medsebojnega vplivanja pomenov.

Zato je ustrezneje, če se jezikovnemu znaku namesto pomena ali večpomenskosti

pripisuje pomenske možnosti ( meaning potencial), ki se opisujejo z naborom

verjetnostnih in tipskih pomenskih sestavin, katerih uresničitev pa v nobenem primeru

ni nujna. Nobena od ugotovljenih sestavin – ugotovljenih iz številnih različnih

besedilnih rab, kot jih potrjuje v veliki množini korpusno zbrano gradivo – ni nujna

sestavina. Posamezne besedilne rabe namreč aktivirajo čisto določene kombinacije teh

sestavin. Ob tem ostaja še vedno odprto vprašanje, v kolikšni meri je mogoče opisati

objektivne pogoje, v katerih se uresničnuje določena prototipska kombinacija teh

sestavin.



Odgovor na vprašanje, ali obstoje besedni pomeni in večpomenskost, je torej

pritrdilen, le da vključuje opozorilo, da je potrebno oskrbeti ustrezni opis besedega

pomena; tradicialni pogled na pomen in večpomenskost, kot ga izkazujejo slovarski

priročniki, namreč ni ustrezen. (Hanks 2000: 133) Toda na tem mestu ima spraševanje

o obstoju pomena in vprašanje ustreznosti tradicionalnega opisovanja večpomenskosti

zgolj vlogo potrditve, da obstoji potreba po kompleksnejši obravnavi večpomenskosti.

In v tem pogledu se kaže obetaven pojem slovnična metafora iz sistemske funkcijske

slovnice.





3 Ob tem se samo po sebi razume, da se ločujeta raven pomena kot abstraktna vsebinska

jezikovna danost in pomen kot slovaropisna kategorija, ki v okviru slovaropisnih dogovorov

pragmatično služi ločevanju, opisovanju, razlaganju pomenov. Ne glede na to ločevanje pa

ostaja slovaropisje, slovaropisno prikazovanje pomenov tisto področje, ki se edino načrtno

posveča vprašanjem pomena kot sistemske vsebinske lastnosti jezikovnega znaka. Zato je pri

razpravljenju o pomenu kot sistemski danosti praktično neizogibno upoštevanje slovaropisja,

pa čeprav zgolj na ravni v slovarjih abstrahiranega množičnega gradiva, iz katerega pa so

vendarle razvidne sistemske pomenske značilnosti.

90 JERICA SNOJ



3 Slovnična metafora v interpretiranju večpomenskosti

Slovnična metafora je kot analitično orodje sistemske funkcijske slovnice v

jezikoslovju že dolgo prisotna.4 Temelji na predpostavki, da je za izrazitev dane

vsebine v jezikovnem sistemu na voljo več možnosti, pri čemer je za vsako semantično

konfiguracijo ena izrazitvena možnost predvidena kot najbolj ustrezna, imenovana

kongruentna izrazitev, ostale so variantne možnosti, imenovane metaforične izrazitve.

(Halliday 1994: 340-361)



Razmerje med kongruentno izrazitvijo in metaforično izrazitvijo se

poenostavljeno ponazarja z vzporeditvijo dveh povedi, ki ubesedujeta isto vsebino. Ob

leksemu gnézdo -a s je že navedena metaforična izrazitev:



(2)

Zaman so poskušali razdreti mafijsko gnezdo.



Ob izraženi vsebini si je mogoče zamisliti kongruentno izrazitev:



(3)

Bili so neuspešni pri onemogočanju mafijskih povezav.



Razmerje med kongruentno izrazitvijo in metaforično izrazitvijo je razvidno iz

primerjave med strukturno organiziranostjo obeh povedi in med obema leksikalnima

zasedbama skladenjskih mest:



(4)

KONGR.

Marija

je ugledala

nekaj čudovitega.

METAF.

Čudovit pogled {SM}

se je odprl {LM}

Marijinim {SM} očem.





Iz ponazorila je razvidno, kako je dana vsebina lahko izražena v dveh variantah, kot

kongruentna izrazitev (KONGR.) in kot metaforična izrazitev (METAF.). Variantnost

stavčne zgradbe in variantnost leksikalne zasedbe skladenjskih vlog je tisto, kar

omogoča slovnično metaforo.



Ko se navaja kongruentna izrazitev ob metaforični izrazitvi, se zastavlja

vprašanje, v čem se utemeljuje predpostavka o obstoju razmerja kongruentno nasproti

metaforično. Predpostavka o tem opozicijskem razmerju temelji na gledanju, da

obstoji naravna povezava med kategorizacijo, kot jo izkazuje slovnica, in med

kategorizacijo, preko katere se dojema stvarnost. (Taylor 2003) Zelo poenostavljeno

rečeno: stvarnost se dojema tako, da je kategorizirana na stvari, dejanja, lastnosti itd.,

temu vzporedno so kategorizirana slovnična sredstva za izražanje teh danosti. Iz

predpostavke o obstoju navedene povezave izhaja nadaljnja predpostavka; namreč, da

je za vsako semantično konfiguracijo v jeziku predvidena ena najustreznejša



4 Pri obravnavi slovnične metafore je dobro upoštevati, da je termin slovnična metafora

metaforično izpeljan iz poimenovanja metafora, kot se tradicionalno razume v retorki in

literarni teoriji, da torej hkrati je v povezavi s splošnim pomenom izraza metafora in hkrati ni

v zvezi z njim. Več o (ne)utemeljenosti termina slovnična metafora prim. v Snoj (2010, str.

45–47).

VEČPOMENSKOST IN SLOVNIČNA METAFORA 91



izrazitvena možnost (kongruentna) poleg variantnih možnosti, metaforičnih

izrazitvenih možnosti.



Ob ponazorilu (4) si lahko natančneje ogledamo, v čem se uresničuje

variantnost obeh izrazitev, kongruentne in metaforične. Kot rečeno, variantnost obstoji

v različnih stavčnih vzorcih, kar pomeni različnost delovalniških vlog in različnost

leksikalne konkretizacije skladenjskih vlog. V kongruentni izrazitvi (KONGR.) je prvi

delovalnik uresničen z lastnoimenskim imenovanjem osebe v osebku ( Marija), v

metaforični izrazitvi (METAF.) pa je osebek čudovit pogled, kar denotativnopomensko

ustreza v kongruentni izrazitvi povedijskemu delu ( je ugledala). Lastnoimensko

izraženi osebek ( Marija) pa ima v metaforični izrazitvi svojo sled zgolj še v prilastku

vezljivostnega določila ( pogled se je odprl čemu, Marijinim očem). V metaforični

izrazitvi se poleg drugega na novo pojavi leksikalna metafora v glagolu odpreti

( pogled se je odprl). Tako se lahko opisuje izrazitvena variantnost ob vsaki sestavini

povedi posebej. Poglavitno pri tem je, da izrazitvena variantnost, na katero se nanaša

slovnična metafora, temelji na slovnični variantnosti, na variantnosti slovničnih

struktur, izbranih za izrazitev dane vsebine. Kot je iz ponazorila razvidno, pa je s tem

neločljivo povezana leksikalna variantnost. V metaforični izrazitvi se pojavijo drugi

leksemi, praviloma leksemi v metaforično motiviranem pomenu.



V tej točki se slovnična metafora zanimivo povezuje z večpomenskostjo, kar

grafično ponazarja primer (5):



92 JERICA SNOJ



(5)

Kongruentne

in

metaforične

poimenovalne

možnosti

v

večpomenskem

leksemu

gnézdo -a s P0 KONGR.

prostor, ki ga pripravi ptica za nesenje jajc in

valjenje

Taščica si je znašala gnezdo.

gnézdo -a s PMf 1

prostor, kjer imajo *neptice mladiče

sršenovo gnezdo



KONGR.: /



gnézdo -a s PMn

mladiči,

istočasno

skoteni

psički iz istega gnezda



KONGR.: lêglo -a s

gnézdo -a s PMf 2

prostor, kjer kdo stalno živi, navadno v

družinski skupnosti

Družinica končno ima lastno gnezdo.

KONGR.: dom, stanovanje

gnézdo -a s PMf 3

prostor, ki je daleč od prometnih poti in zato

težko dosegljiv

provincialno gnezdo



KONGR.: odročen kraj

P0



motivirajoči pomen

KONGR.

kongruentna

poimenovalna

možnost

PMf

metaforična

pomenska

izpeljava

gnézdo -a s PMf 4

PMn

metonimična

pomenska

prostor, namenjen določeni dejavnosti, navadno

izpeljava

ilegalni

razdreti mafijsko gnezdo

KONGR.:

postojanka,

skrivališče



Levo zgoraj je naveden osnovni pomen leksema gnézdo -a s: 'prostor, ki ga pripravi

ptica za nesenje jajc in valjenje'. Leksem gnézdo -a s je z navedenim pomenom

kongruentna izrazitev navedene vsebine. Iz tega pomena so izpeljani štirje metaforični

pomeni, navedeni drug za drugim na desni strani. (Iz prvega metaforičnega pomena je

še dalje izpeljan še en metonimični pomen.) Za vse izpeljane pomene, tako za

metaforične kot za metonimičnega ('mladiči, istočasno skoteni'), z izjemo prvega

'prostor, kjer imajo *neptice mladiče' ( sršenovo gnezdo), se potrjuje, da niso le

izpeljavno povezani z motivirajočim pomenom. Pač pa PMn (metonimični izpeljani

pomen), PMf 2 (metaforični izpeljani pomen 2), PMf 3 in PMf 4, ki so konkretizacija

slovnične metafore, tj. izrazitvene variantnosti, hkrati vstopajo v soizrazitveno

razmerje s pomeni leksemov, ki so nemetaforična, kongruentna izrazitev danih vsebin

VEČPOMENSKOST IN SLOVNIČNA METAFORA 93



oz. pomenov. Metonimični pomen 'mladiči, istočasno skoteni' ima kongruentno

izrazitev v leksemu lêglo -a s ( psički iz istega gnezda – psički iz istega legla).

Metaforični pomen 2 'prostor, kjer kdo stalno živi, navadno v družinski skupnosti' ima

kongruentno različico v pomenu leksema dóm -a m ali stanovánje -a s. Podobno se z

metaforičnim pomenom 3 povezuje opisni izraz odročni kraj ( provincialno gnezdo) in

s pomenom 4 postojánka -e ž ali tudi skrivalíšče -a s ( mafijsko gnezdo).



Izpeljani, motivirani pomeni pri danem leksemu uresničujejo večpomenskost.

Tisti med njimi, ki opravljajo preimenovalno vlogo – kar večinoma pomeni, da so

nekongruentna, metaforična izrazitvena možnostoo – se odlikujejo z dvojno tvorno

vključenostjo v leksikalni sistem. Ta vključenost se na eni strani potrjuje kot izpeljavna

povezanost med pomeni večpomenskega leksema, ki jo omogoča skupno pomensko

izhodišče; v ponazorilu (5) to prikazujejo puščice, usmerjene od izhodiščnega pomena

k motiviranim pomenom. Na drugi strani se ta vključenost v pomenski sistem izraža v

razmerju, v katero medsebojno vstopata kongruentna izrazitev dane vsebine in

metaforična izrazitev; v ponazorilu (5) se to vidi iz posameznim pomenom pripisanih

razdelkov z okrajšavo KONGR., v katerih so navedena nevtralna poimenovalna

sredstva za dane vsebine oz. pomene, in sicer kot kongruentna izrazitvena možnost,

medtem ko ima leksem gnézdo -a s z motiviranimi pomeni vlogo nekongruentne,

metaforične izrazitve teh vsebin oz. pomenov. Motivirani pomen torej ni drugotni

samo s stališča izpeljave iz osnovnega motivirajočega pomena. Motivirani pomen ima

značaj drugotnosti tudi kot metaforična, nekongruentna izbira v primerjavi s sicer

obstoječo kongruentno izrazitvijo. Večpomenskost tako ni le lastnost leksema kot

izrazno-pomenske jezikovne enote in rezultat pomenske izpeljave. Večpomenskost je

tudi neposredno udeležena pri izbiri, ali se dana vsebina ubeseduje kongruentno ali

metaforično.



4 Zaključek

Večpomenskost se običajno pojmuje kot lastnost jezikovnega znaka, da v različnih

besednih zvezah uresničuje različne pomene. Slovnična metafora kot analitično orodje

to pojmovanje bogati z dodatno perspektivo: Uresničeni pomen kot eden od pomenov

večpomenske leksikalne enote je pogosto udeležen v izrazitveni variantnosti, in sicer

neposredno v izbiri danega leksema za izrazitev določenega pomena, posredno pa v s

tem povezani izbiri stavčnega vzorca za izrazitev dane vsebine. Obe izbiri, izbira

stavčnega vzorca in izbira leksema, sta neločljivo povezani v slovarsko-slovnično

izbiro, ki dokončno odloča o ubeseditvi dane vsebine. Pritegnitev slovnične metafore

kot možnega analitičnega orodja primerno osvetljuje povezanost jezikoslovnega

modela večpomenskosti z ubeseditveno jezikovno realnostjo, v kateri se

večpomenskost uresničuje.



Literatura

Apresjan, Jurij Derenikovič, 1995: Leksičeskaja semantika. Moskva: Vostočnaja

literatura RAN.

Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1994: An Introduction to Functional

Grammar. London: Arnold.

94 JERICA SNOJ



Hanks, Patrick, 2000: Do Word Meanings Exist? V: Practical Lexicography, 2008.

Ur.: Thierry Fontenelle. Oxford: Oxford University Press.

Lyons, John, 1977: Semantics. Cambridge: Cambridge University Press.

Snoj, Jerica, 2010: Metafora v leksikalnem sistemu. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

Taylor, John R., 2003 (1989): Linguistic Categorisation. Oxford, New York: Oxford

University Press.

Vidovič Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja.

Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.



VEČPOMENSKOST IN SLOVNIČNA METAFORA 95



Škrabčevi dnevi 7

str. 96–103

PODGESLA V NOVEM SLOVARJU SLOVENSKEGA

JEZIKA1

MARKO SNOJ

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU





Povzetek

Članek utemeljuje razloge za uvedbo podgeselskih iztočnic v načrtu za Novi slovar

slovenskega jezika. Kot podgeselske iztočnice bodo v slovarju obravnavane manjšalnice,

feminativi, primerniki, iz lastnostnih pridevnikov izpeljani načinovni prislovi in vrstni

pridevniki, svojilni pridevniki, glagoli s prostim morfemom se ali si, ki se rabijo tudi brez

njih, izdeležijski stanjski pridevniki in druge po konverziji nastale besede, razen

povedkovnika. Predstavljene in utemeljene so slovaropisne rešitve težavnih primerov takega

slovarskega prikaza.

Ključne besede: slovenščina, splošno slovaropisje, podiztočnice





Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU potekajo pripravljalna in

začetna dela za novi razlagalni slovar slovenskega jezika srednjega obsega, ki bo

predvidoma prikazoval 70.000 sodobnih slovenskih nelastnoimenskih besed. Kljub

dejstvu, da bodo uporabniki novega slovarja posegali predvsem po njegovi elektronski

izdaji, bo ta sestavljen tako, da bo uporaben tudi v knjižni. Naš namen je narediti

slovar v takem obsegu, da bomo lahko sodobno besedje slovenskega jezika prikazali

tudi v eni ne preveč debeli knjigi slovarskega formata, in sicer s črkami take velikosti,

da jih bo brez očal lahko prebral tudi zmerno daljnoviden uporabnik. Ta namen

narekuje gospodarno ravnanje s prostorom, saj besedilo celotnega slovarja skoraj ne bo

smelo biti daljše od 12 milijonov znakov, kar je približno polovica obsega SSKJ. Eden

od prijemov, kako zastavljeno slovarsko snov našega jezika predstaviti s čim manj

znaki, je uvedba sistema podgeselskih iztočnic, pri katerih že sama umestitev pove

veliko, dodatne informacije pa se lahko prikažejo na način, ki je gospodarnejši od

onega, kot če bi vsak leksem prikazovali v svojem geselskem članku. Oglejmo si to



1 Pričujoči prispevek je prepis vabljenega predavanja, ki ga je imel prof. dr. Marko Snoj na

Škrabčevih dnevih 7.

96



trditev na preprostem zgledu. V podgeslih bodo v novem slovarju predvidoma

prikazane manjšalnice. Torej bo geslo pomaranča narejeno nekako takole:



pomaránča -e ž

1. južni sadež z oranžno lupino: limone in pomaranče ||

S200g

zveza

grenka pomaranča sorta pomaranč, primerna za sokove, marmelade 2. pog. pomarančevec 1.

pomaránčica -e žS200g manjš. E  star. it. pomarancia iz pomo ʻjabolko, sadežʼ + arancia ʻpomarančaʼ  špan. naranja  arab. nārandž  perz. nārandž



Če bi se odločili za samostojni prikaz manjšalnice, bi morali namesto enega

geselskega članka napisati dva, ki bi namesto 314 znakov obsegala 378 znakov. K

temu moramo prišteti še povprečno za polovico prazne vrstice daljši seštevek

neizkoriščenega prostora za zadnjim znakom geselskega članka in četrtinski

medvrstični razmik med dvema člankoma, kar skupaj znese prostora za vsaj 100

znakov:



pomaránča -e ž

1. južni sadež z oranžno lupino: limone in pomaranče ||

S200g

zveza

grenka pomaranča sorta pomaranč, primerna za sokove, marmelade 2. pog. pomarančevec 1. E 

star. it. pomarancia iz pomo ʻjabolko, sadʼ + arancia ʻpomarančaʼ  špan. naranja  arab. nārandž 

perz. nārandž

pomaránčica -e žS200g manjšalnica od pomaranča: V košari je bila ena sama

pomarančica E ↑pomaránča



Obravnava v dveh geselskih člankih je po izračunu, temelječem na navedenih

podatkih, za 32 odstotkov potratnejša od obravnave v enem članku, obvestilnost pa

zato ni dosti boljša, če sploh kaj. SSKJ ima 1213 geselskih člankov z edinim pomenom

manjšalnica od /…/, torej z uvedbo manjšalniških podgesel prihranimo kakih 120.000

znakov, to pa je pribl. 27 slovarskih strani, kar ni zanemarljivo.



Odločitev za uvedbo podgesel seveda ni utemeljena samo iz razloga

gospodarnosti. Geselski članek s podiztočnicami je bogatejši, saj ne predstavi samo

ene besede, temveč tudi njene najbližje sorodnice, ki imajo mnoge skupne lastnosti.

Naslednji razlog je ta, da bomo vse vrste tvorjenk, za katere se bomo odločili, da jih

predstavimo v podgeslih, lahko našli v geselskem članku osnovne besede, to pa bo

poenostavilo iskanje. Vendar odločitev o uvedbi podgesel prinaša tudi nemalo

slovaropisnih težav. Nekatere manjšalnice so namreč razvile dodatne, večinoma

metaforične pomene, ki jih zgolj z jezikovnim občutkom ne povezujemo več z

osnovnim manjšalniškim. Taka manjšalnica je npr. mačica v geselskem članku mačka.

Od uporabnika ne moremo pričakovati, da bo besedo mačica z uvrščevalnim

pomenom ʻsocvetjeʼ iskal v geselskem članku z uvrščevalnim pomenom ʻživalʼ.

Rešitev zagate je mogoča v dveh smereh. V članku mačka navedemo podgeslo

mačica le v manjšalniškem pomenu, pred podgeselsko iztočnico postavimo puščico, ki

nakazuje, da je mačica tudi samostojno geslo, v katerem so navedeni dodatni pomeni.

Takole:



máčka -e ž

1. domača žival, ki lovi miši: Mačka prede 2. mačja samica:

S200g

Mačka ima mladiče 3. kot povdk., nav. s pril., ekspr. izraža, da se v osebku imenovani

osebi ženskega spola pripisuje, da je postavna, privlačna: Ona je dobra mačka ||

s pomenskim dopolnilom kot delovalnik Pri mizi sta sedeli dve črnolasi mački máčkin -a -o

PODGESLA V NOVEM SLOVARJU SLOVENSKEGA JEZIKA 97



svoj. prid.49c k pomenoma 1.–2. ↑máčica -e ž

manjš. máčkica -e ž

manjš.

S200g

S200g

T žival., mn. družina

živali roparic z okroglo glavo, gibčnim trupom in ostrimi kremplji; Felidae: levi, tigri, gepardi in druge

mačke E = hrv., srb. máčka, slovaš. mačka < slovan. * mačьka iz vabnega klica mac(a) máčica -e ž

1. manjš. od mačka 1.–2.: mačice in kužki 2.

S200g

nav. mn. socvetje v

obliki podolgovate kepice: vrbove mačice || vejice s takimi socvetji: šopek

mačic 3. nav. s pril., ekspr. ljubka, mikavna ženska: spoznati ljubko mačico E <

* maččica, manjš. od ↑máčka



Ker v geselskem članku mačica ne moremo zamolčati, da je beseda tudi manjšalnica

od mačka, se informacija v slovarju ponavlja. Ta neugodna lastnost navedene rešitve

pa se zdi vendarle sprejemljivejša od druge možnosti, pri kateri bi vse pomene besede

mačica navedli kar v podgeselskem delu članka mačka, geslo mačica pa bi bilo samo

vodilka. Metaforična povezava vrbove mačice z mačko namreč ni več občutena in je

ugotovljena tako rekoč etimološko. Če bi uvedli to načelo, bi se težko ustavili pred

skrajnostjo, da bi tudi besedo trnek navedli kot podgeslo v geslu trn, to pa bi bilo za

uporabnika vsaj zelo neprijazno, če ne že kar nestrokovno.



Drugo zagato predstavljajo manjšalnice, ki so abecedno precej oddaljene od

osnovne besede, npr. psiček. Te manjšalnice bodo prav tako navedene kot podgesla,

vendar se bodo na ustreznih abecednih mestih pojavljale tudi kot samostojne geselske

iztočnice vodilke:



psíček -čka m, živ.S2k ↑pès



Manjšalnice h geselskim besedam bodo torej navedene v obliki podgesel. Tiste

manjšalnice, ki so razvile dodatne pomene in ki so se osamosvojile iz prvotno zgolj

manjšalniške vloge, se bodo v slovarju pojavljale tudi kot samostojne geselske

iztočnice, pri čemer bo na to opozorjeno že v podgeslu. Tiste manjšalnice, ki so

abecedno razmeroma oddaljene od osnovne besede, bodo v slovarju navedene tudi kot

gesla vodilke.



Če je podgeslo manjšalnica enakopisnica neki drugi besedi, pred podgeselsko

besedo seveda ne bo puščice.



maréla -e ž

manjš.,

S200g pog. dežnik: odpreti marelo | pozabiti marelo marélica -e ž12a

otr., pog. E  star. avstr. nem. Amrel  it. ombrello ʻdežnik, sončnikʼ iz ombra ʻsencaʼ



Beseda marelica v pomenih sadno drevo in njegov sadež je namreč tako izvorno kakor

tudi pomensko popolnoma druga beseda, zato resen jezikoslovno utemeljen slovar

med njima nikakor ne sme vzpostavljati povezave.



V novem slovarju bodo na mestu podiztočnic navedeni tudi feminativi, in sicer

človeški in živalski:



nosoróg -a m velika čokata žival z zelo debelo kožo in enim ali dvema

S1k

izrastkoma na sprednjem delu glave; Rhinocerus: povodni konji in nosorogi

nosorógov -a -o svoj. prid. nosorógec -gca

manjš. nosoróginja -e ž



P1k

mS1k

S200f

nosoróginjin -a -o svoj. prid.

P1k E ↑nós + ↑róg po zgledu lat. rhīnoceros iz gr. rh s ʻnosʼ + kéras

ʻrogʼ



98 MARKO SNOJ



Geselski članki besed, ki imajo več feminativov, bodo imeli več podgesel, razvrščenih

verjetno po abecednem redu:



dekàn -ána in dekán -a m člov. S1a in S1e 1. predstojnik fakultete: Dekan je sklical sejo

akademskega zbora 2. predstojnik dekanije: Škof je napovedal pogovore z

dekani dekánov -a -o svoj. prid. dekánica -e ž

P1a

S200a k pomenu 1. dekáničin -a -o svoj.

prid.

dekánja -e ž

dekánka -e ž

P1a

S200a k pomenu 1. dekánjin -a -o svoj. prid. P1a

S200a k

pomenu 1. dekánkin -a -o svoj. prid.



P1a E  nem. Dekan  lat. decānus ʻdesetnikʼ k decem ʻdesetʼ



Če se feminativ ne nanaša na vse pomene geselske besede, bo – tako kot pri

manjšalniških podgeslih – podrobneje opredeljeno, kateri so ti pomeni. V članku

dekan bo torej v podgeslih dekanica, dekanja in dekanka povedano, da so to

feminativi le k prvemu pomenu besede dekan, saj feminativa k drugemu pomenu ni in

bi tudi ne bil smiseln.



Oglejmo si zdaj pridevniška podgesla. Tisti lastnostni pridevniki, ki se

stopnjujejo sintetično, bodo imeli primerniška podgesla, npr.:



bléd -a -o last. prid.P1c 1. ki je svetlejši od zdrave naravne barve: bled obraz |

Ustnice so blede | bled kot stena | bled od strahu | bled v obraz || ki je neizrazite

barve: bled čaj | ki nima močne svetlobe: bleda luč | bleda luna 2. ekspr. ki nima

izrazitih potez, značilnosti; nejasen: bled spomin bledéjši -a -e primer.P7g blédo ( )

nač. prisl. bledo modra pisava | bledo se nasmehniti E = stcslovan. blědъ, hrv. blijȇ d, star.

rus. blédij, češ. bledý < pslovan. * blědъ = stagl. blāt ʻbledʼ < ide. * bhləi do- iz korena * bhleHi- ʻsvetiti seʼ



Tisti primerniki, ki so razvili dodatne pomene, bodo obravnavani v samostojnih

geselskih člankih, na kar bo, enako kot pri manjšalnicah in feminativih, opozorjeno s

puščico pred podgesleko besedo. Tak primernik je npr. boljši, ki bo v geslu dober

naveden kot primerniško podgeslo, v samostojnem geselskem članku pa bodo

navedeni pomeni, ki jih razberemo iz kolokacij boljša družba, boljši papir, in sicer

skupaj s frazemi tipa boljša polovica. Razporeditev primernika v podgeslo in dodatnih

pomenov navidezno iste besedne oblike v samostojno geslo lahko utemeljimo tudi s

spoznanjem, da je beseda dober, s tem pa tudi njen primernik boljši, lastnostni, boljši

v dodatnih pomenih pa vrstni pridevnik.



Odločitev o uvrstitvi primernikov v podgeselske iztočnice, ne pa v zaglavje,

temelji na usmeritvi po poenostavitvi zaglavij in uvedbi oznak za pregibnostno-

naglasne vzorce. Če bi namreč primernike uvrstili v zaglavje, tako kot je to storjeno v

SSKJ, bi se s tem pregibnostno-naglasni vzorci pridevniških sklanjatev nerazumno

pomnožili. Druga možnost je, da bi zaglavje dodatno obremenili s še eno oznako

pregibnostno-naglasnega vzorca.



Lastnostnopridevniški geselski članki bodo lahko imeli načinovnoprislovne

podgeselske iztočnice, kot je prikazano v že predstavljenem članku bled. Razlogi za

umestitev teh prislovov v podgesla so enaki kot v SSKJ. Ti prislovi v slovarju

praviloma ne bodo pomensko razloženi, ker je njihov pomen že implicitno razviden iz

umestitve v ustrezni geselski članek. Če pomen prislova implicitno ni razviden, bo

seveda naveden, navedbi pomena pa bo sledil zgled.

PODGESLA V NOVEM SLOVARJU SLOVENSKEGA JEZIKA 99





Ker so prislovi nepregibna besedna vrsta, bodo te podgeselske iztočnice

opremljene s podatkom o tonemskem naglasu na način kot v SSKJ.



Tisti lastnostni pridevniki, katerih določne oblike konvertirajo v vrstne

pridevnike, bodo imeli vrstnopridevniške podgeselske iztočnice, npr.:



pomaránčen -čna -o last. prid. oranžen: pomarančna barva pomaránčni -a -o P1c

vrst. prid.

1. ki je v zvezi s pomarančo: pomarančni sok | pomarančna lupina ||

P7c

pomarančna koža pomarančasta 2. ki je v zvezi s pomarančevcem: pomarančni

nasad pomaránčno (â) nač. prisl. pomarančno rumen oranžno E ↑pomaránča



Ker pomena vrstnih pridevnikov ni mogoče razbrati zgolj iz besednovrstnega

kvalifikatorja, bodo ta podgesla opremljena z razlagami in zgledi. Umestitev teh

vrstnih pridevnikov v podgesla je utemeljena s splošno usmeritvijo, po kateri bodo po

konverziji nastale besede uvrščene pod geselsko iztočnico osnovne besede, in sicer v

podgesla ali v samostojne pomene v primeru povedkovnika.



Samostalniki bodo lahko imeli svojilnopridevniška podgesla, npr.:



lisják -a m 1. lisičji samec: V daljavi je zalajal lisjak 2.

S1e

kot povdk., ekspr. izraža, da

se v osebku imenovani moški osebi pripisuje, da je zvita, prebrisana: Naš sosed

je lisjak || kot psovka ti lisjak stari || s pomenskim dopolnilom kot delovalnik Temu lisjaku ne

zaupaj! lisjákov -a -o svoj. prid. P1a E < * lisьjakъ k ↑lisíca



Pomen podgeselske besede je kakor pri manjšalnicah in feminativih razviden že s

samo uvrstitvijo v geslo lisjak in ustreznim besednovrstnim kvalifikatorjem, zato ga ni

potrebno ubesediti s slovarsko razlago. Zaradi istega razloga bi bilo tudi navajanje

zgleda odveč. Svojilnopridevniška podgesla bodo lahko podrejena tudi manjšalniškim

in feminativnim podgeslom, kot je razvidno že iz prikazanega geselskega članka

dekan.



Uslovarjenje teh svojilnih pridevnikov, čeprav le v obliki podgesel, je vendarle

korak naprej od doslejšnjega slovaropisja na Slovenskem, saj večine svojilnih

pridevnikov niso uslovarili niti SSKJ niti SP 2001 niti Pleteršnik. Seveda tudi v NSSJ

ne bodo navedeni vsi možni svojilni pridevniki, temveč le tisti, ki bodo statistično

dovolj pogosti. Podgesli nosorogec in nosoroginja, ki že sami predstavljata

razmeroma redki besedi, svojilnopridevniških podgesel ne bosta imeli, saj v sodobnem

jeziku sicer mogoča svojilna pridevnika nosorogčev in nosoroginjin nista potrjena, če

verjamemo našima dvema največjima korpusoma. Kdor ju bo hotel uporabiti, ju bo

moral narediti s pomočjo lastne jezikovne kompetence.



Glagolski geselski članki bodo lahko imeli podgesla s prostim morfemom se ali

si, podobno kot v SSKJ in SP 2001. V geselskem članku sprehajati bo torej podgeslo

sprehajati se, v geselskem članku misliti bo podgeslo misliti si. Ta podgesla bodo

opremljena s slovarskimi razlagami in zgledi. Rabe in pomeni s preostalimi nepravimi

predmeti bodo izkazani pod posameznimi pomeni za kvalifikatorjem zveza, tako npr. v

geselskem članku lomiti /…/ 3. zveza lomiti ga pog. počenjati neumnosti,

lahkomiselnosti /…/. Glagolski geselski članki bodo lahko imeli tudi iz deležnikov

konvertirane stanjske pridevnike, npr.:



100 MARKO SNOJ



obledéti -im dov. ,

G5c

nepreh. izgubiti prvotno izrazito barvo, sijaj, izrazitost: Slike so

obledele | Spomin je obledel obledèl in obledél -éla -o stanj. prid.

obledel

P1a in P1c

napis E ↑bledéti



Če je tak pridevnik razvil tudi načinovni prislov, bo ta prav tako prikazan v podgeslu,

vendar brez razlage in zgleda. V geslu jokati bo torej za podgeslom jokajoč zapisano

jokajoče ( ) nač. prisl. V podgeslih bodo prikazani tudi deležijski prislovi, npr. hote.



V novem slovarju bodo med podgesla uvrščene tudi po konverziji nastale

besede, npr.:



ámen soglaš. člen., ekspr. (ā) izraža potrditev: Tako bo, pa amen T ver. zaključuje

molitev: Reši nas vsega hudega, amen ámen -a m1d, ekspr. konec: Z njim je amen |

do amena E  lat. āmēn  hebr. ' āmēn ʻtako naj boʼ



Na enak način bosta npr. v števniškem geslu tretji podgesli tretji m

P1b pog.v pomenu ʻ

marecʼ in tretja žP1b pog. v pomenu ʻtretja prestavaʼ.



Izjema so po konverziji nastali povedkovniki in izsamostalniški pridevniki, ki

bodo v novem slovarju prikazani v pomenskem razdelku, v katerem bo s

kvalifikatorjem opozorjeno na konverzijo, npr.:



máček1 -čka m, živ. 1. mačji samec: maček mijavka 2. domača žival, ki lovi

S1e

miši: Dobro bi bilo imeti mačka pri hiši 3. kot povdk. , nav. s pril., ekspr . izraža, da se v

osebku imenovani moški osebi pripisuje, da je izkušena, spretna, prebrisana: Ta

je previden, star maček, zato bo že pazil, da ne bo nasedel || s pomenskim dopolnilom

Bil je novinec med starimi mački 4. star. sidro: vzdigniti mačka in odpluti

máčkov -a -o svoj. prid.

P1a E = hrv., srb. máčak < slov. * mačьkъ iz ↑máčka



Na enak način bodo prikazane tudi tiste rabe samostalnikov, ki so v SSKJ opredeljene

kot neskl. pril. Dejansko gre za samostalnike, ki so – večinoma pod angleškim

vplivom – konvertirali v pridevnike. Pri tem pa moramo vedeti, da so nesklonljivi

pridevniki v slovanskih jezikih znani že od nekdaj, le da so bili vedno maloštevilni,

torej niso zgolj posledica tujejezičnih vplivov, temveč imajo osnovo že v

praslovanščini. Šolski primer za tovrstne pridevnike je starocerkvenoslovanski

svobodь ʻsvobodenʼ (/ žena/ svobodь jestь otь zakona), ki je nastal iz

praindoevropskega samostalnika * suo-pot- »svoj gospod«. Tako bo tudi npr. v geslu

taksi za zaporedno številko 2. navedeno kot prid. taksijski: taksi služba.



Manjšalniška, feminativna, svojilnopridevniška in primerniška podgesla bodo

opremljena samo s kvalifikatorjem (manjš., ž, svoj. prid., primer.), oznako pregibnostno-

naglasnega vzorca in po potrebi s sklicem na odnosni pomen geselske besede, saj že

sama umestitev podgeselske besede pod določeno geslo zadošča za implicitno

razumevanje njenega pomena. Če so te besede razvile tudi samostojne pomene, kot

npr. mačica, bodo v podgeslih prikazana le v osnovnih (manjšalniških, feminativnih

oz. primerniških) pomenih, preostali pomeni bodo obravnavani v samostojnih

geselskih člankih, na kar bo opozorjeno s puščico pred podgeselsko iztočnico.

Načinovnoprislovna in stanjskopridevniška podgesla bodo opremljena s kvalifikatorji

in zgledi, vsa preostala podgesla pa bodo imela tudi pomenske razlage.

PODGESLA V NOVEM SLOVARJU SLOVENSKEGA JEZIKA 101





Vprašanja hudičevega odvetnika

1. Zakaj uvedba podgesel, če se bo slovar uporabljal predvsem v elektronski izdaji?

Ali ni vsaka beseda svoja enota, ki si zasluži individualno obravnavo v samostojnem

geselskem članku? In ali ne bo sistem podgesel celo otežil iskanja po elektronski

izdaji?



Odgovor. Obseg za elektronsko izdajo res ni takega pomena kot za knjižno, pa

vendar bo slovar izšel tudi v knjigi, ki ne bo smela biti preobsežna. Iskanje v

elektronski izdaji bo urejeno tako, da bo privzeto nastavljeno iskanje po geselskih in

podgeselskih besedah, ne pa tudi po geselskih besedah vodilkah. Obravnava navedenih

vrst besed v podgeslih je vsebinsko utemeljena s tem, da te besede spadajo v najožji

krog sorodstva geselske besede, da so celo paradigmatsko predvidljive, tako

besedotvorno kakor tudi pomensko. Umestitev besed najožje besedne družine v en

geselski članek bo ne nazadnje uporabna tudi za lažje iskanje tovrstnih uslovarjenih

tvorjenk, kar bo priročno predvsem v knjižni obliki in za naslovnika, kateremu

slovenščina ni materni jezik. Uporabnik, ki bo iskal feminativ od pes ali jelen, bo

besedi psica oziroma košuta brez predznanja našel pod iztočnicama pes oziroma

jelen. Kdor pa bo iskal besedi psica ali košuta, ju bo našel kot gesli kazalki, ki ga

bosta napotili na pes oziroma jelen.



2. Zlasti prvotne manjšalnice, pa tudi primerniki, feminativi in v manjši meri druge

besede, katerih obravnava je predvidena v podgeslih, pogosto razvijejo

nemanjšalniške, predvsem metaforične pomene, ki jih ne gre prikazovati v podgeslih.



Odgovor. Če ni zadoščeno pogoju, da je pomen v podgeslu predstavljene besede

predvidljiv, če se je torej besedotvorno sicer predvidljiva beseda pomensko

osamosvojila, bo obravnavana (tudi) v samostojnem geselskem članku. V geselskem

članku metulj bo tako predstavljena manjšalnica metuljček, vendar le v

manjšalniškem pomenu. Pomen ʻmodni dodatek k moški obleki v obliki pentljeʼ bo

obravnavan v samostojnem geselskem članku. Mutatis mutandis velja za besede, pri

katerih besedotvorna podstava nima več ustreznega pomena. Stanjski pridevnik

zavaljen bo predstavljen v samostojnem geselskem članku, saj glagol zavaliti se ne

izkazuje več pomena ʻzrediti seʼ.



3. Kako bo rešena zagata, da je beseda županja danes večinoma le feminativ k župan,

zlasti v starejšem jeziku, ki ga že zaradi leposlovja ne smemo zanemariti, pa beseda

pomeni tudi ʻžupanova ženaʼ? Enako ali celo še bolj pereče je vprašanje prikaza

plemiških nazivov za ženske osebe, od graščakinje do kraljice, cesarice in carice.



Odgovor. Za tako majhne pomenske odmike bi morda za kvalifikatorjem, ki

opredeljuje feminativ, uvedli podpomen za dvojno pokončnico, torej:



župàn -ána m, živ. predstojnik občine: biti izvoljen za župana | Sejo je vodil

S1a

župan župánov -a -o svoj prid. župánja ž

||

P1b

S202a

tudi županova žena župánjin svoj.

prid. P1b E = stcslov. županъ, hrv., srb. žùpān, ukr. župán, češ. župan < slovan. * županъ iz ↑žúpa1.



4. Izbor in način prikaza besed, ki bodo predstavljene v podgeslih, sistemsko ni čist.

Zakaj je predvideno, da bodo v podgeslih obravnavani feminativi, ne pa tudi

102 MARKO SNOJ



maskulinativi, zakaj le manjšalnice, ne pa tudi večalnice; zakaj bo večina še občutenih

konvertiranih besed prikazana v podgeslih, samo po konverziji nastali povedkovniki in

iz samostalnikov konvertirani nesklonljivi pridevniki ne bodo deležni te časti, saj je

zanje predviden zgolj prostor v svojem pomenskem razdelku? Zakaj bodo manjšalnice,

feminativi, svojilni pridevniki in primerniki zgolj navrženi, opremljeni samo s

kvalifikatorjem in oznako naglasno-pregibnostnega vzorca, druge vrste podgesel pa

bodo opremljene boljše: prislovi in stanjski pridevniki bodo ponazorjeni z zgledi,

vrstni pridevniki in glagoli z nepravim predmetom se ali si pa bodo pomensko

razloženi in ponazorjeni z zgledi?



Odgovor na vsa ta in morda še na kako vprašanje je: uporabnost. Jezik je živ

organizem, uslovarjenje njegovih besed pa nasilje, ki ga upravičuje samo uporabnost.

Tako kot jezik sam ni sistemsko čist, ni dosleden, kar velja za vse njegove zvrsti,

vključno z zborno, ne glede na to, s katerega zornega kota ga pogledamo, od

pretvorbene slovnice do etimologije, tako tudi od prikaza ne moremo pričakovati

sistemske čistosti, temveč le dogovorno doslednost. Prav to pa skušamo doseči pri

nastajanju novega slovarja.



PODGESLA V NOVEM SLOVARJU SLOVENSKEGA JEZIKA 103



Škrabčevi dnevi 7

str. 104–115

DOKAZI ZA DVE RAZLIČNI DVOPREDMETNI

ZGRADBI V SLOVENŠČINI

ADRIAN STEGOVEC

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta





Povzetek

Namen sledečega prispevka je s pomočjo formalnega aparata tvorbene slovnice pokazati, da

ima slovenščina dve različni dvopredmetni zgradbi. Dokazi izhajajo iz formalnih testov za

iskanje strukturalnih asimetrij, ki se nanašajo na slovnične pojave kot: navezovanje svojilnih

pridevnikov, razporeditev 'eden' in 'drugemu', zamrznjen doseg kvantifikatorjev, prisotnost ali

odsotnost vzročnega branja ter omogočeno ali neomogočeno posamostaljanje. V članku

pokažemo, da ima različna razporeditev obeh predmetov v dotičnih zgradbah formalne

skladenjske posledice, kar se običajno za slovenščino ne predpostavlja. Pokažem tudi, da se

zgradbi ne ločita samo v skladnji, temveč tudi po dovoljevanju različnih pomenskih

interpretacij.

Ključne besede: dvopredmetne zgradbe, tvorbena slovnica, tožilniški predmet, dajalniški

predmet, strukturalne asimetrije





1 Uvod

Običajno se predpostavlja, da je besedni red slovenskih dvopredmetnih stavkov

fleksibilen in odvisen samo od členitve po aktualnosti in stilističnih dejavnikov.

Takšna je navadno tudi razlaga za podobne pojave v hrvaščini in drugih sorodnih

jezikih. V nasprotju s tem Gračanin-Yuksek (2006) s tvorbenim pristopom dokazuje,

da ima besedni vrstni red v takih zgradbah formalne posledice, ki so opazne že pri

standardnih preizkusih.



Hrvaščina ni prvi jezik za katerega je bilo v zadnjem času ugotovljeno, da je

slika drugačna tradicionalni. Po Pylkkänen (2002), pomembnem delu o novem

pristopu k prejemniškim zvezam, je bilo napisanih kar nekaj del, ki se znotraj tega

pristopa posredno ali neposredno ukvarjajo z dvopredmetnimi zgradbami, med drugim

Slavkov (2008) o bolgarščini, Dvořák (2010) o češčini, Miyagawa in Tsuijoha (2004)

o japonščini ter, poleg že omenjene Gračanin-Yuksek (2006), Cuervo (2003) o

španščini. Sledeče delo sledi temu trendu in dodaja nov jezik na ta seznam.

104





Zgradba članka je sledeča: V razdelku 2 so predstavljeni osnovni dvopredmetni

vrstni redi v slovenščini, v razdelku 3 sledijo diagnostični testi, s katerimi se dokazuje

veljavnost hipoteze o delitvi dvopredmetnih zgradb v slovenščini, razdelek 4 je

podrobnejša predstavitev zgradb, ki jih predlagam za analizo podatkov iz testov,

razdelek 5 je namenjen obravnavanju morebitnih pomenskih razlik med zgradbama,

razdelek 6 pa je kratek zaključek.



2 Dvopredmetne zgradbe v slovenščini

V sklopu prispevka bodo kot dvopredmetne obravnavane le slovnične zgradbe, ki

vsebujejo dva predmeta – enega v tožilniku in enega v dajalniku; deloma zaradi

obsega dela samega, deloma zaradi ostalih del s področja (predvsem Gračanin-Yuksek

(2006)), ki si zastavljajo enako omejitev. Obravnavane so sledeče tri zgradbe, ki se

ločujejo po vrstnem redu obeh predmetov in glagola:



(1)

a.

dajalnik > glagol > tožilnik:





Ema Kaji DAJ daje knjigo TOŽ .



b.

glagol > dajalnik > tožilnik:





Ema daje Kaji DAJ knjigo TOŽ .



c.

glagol > tožilnik > dajalnik:





Ema daje knjigo TOŽ Kaji DAJ .



Te različice so edine, ki se lahko uporabljajo v nevtralnih stavkih s povednim

naklonom, kjer nobena besedna ali besedna zveza ni posebej poudarjena oziroma ni

kontrastivno ali ne-kontrastivno žariščena.



Zgoraj našteti primeri so, kar se tiče besednih redov, enaki tistim iz hrvaščine, o

katerih poroča Gračanin-Yuksek. V nadaljevanju bom preveril ali je ta podobnost med

jezikoma samo navidezna ali mogoče za tem stoji tudi strukturalna podobnost.



3 Testiranje za različne zgradbe

Pri obravnavi dvopredmetnih zgradb se v drugih delih, ki temo obravnavajo znotraj

tvorbenega pristopa, večinoma uporabljajo standardni diagnostični testi, ki temeljijo na

načelih: (3.1) navezovanja svojilnih pridevnikov (Barss in Lasnik 1986, Larson 1988,

Pesetsky 1995), (3.2) razporeditve besed 'vsak' in 'drug' ( 'each' in 'other' ) (Larson 1988), (3.3) zamrznjenega dosega kvantifikatorjev (Aoun in Li 1989, Bruening 2001),

(3.4) možnosti vzročnega branja (Gračanin-Yuksek 2006) ter (3.5) preprečevanja

posamostaljanja (Gračanin-Yuksek 2006). Glavni namen sledečih testov je pokazati,

da so trije besedni redi površinski odrazi dveh različnih zgradb z različnimi

hierarhičnimi razmerji med svojimi sestavniki.



DOKAZI ZA DVE RAZLIČNI DVOPREDMETNI ZGRADBI V SLOVENŠČINI 105





3.1 Navezovanje svojilnih pridevnikov

Prvi test temelji na sledečem slovničnem načelu: Besedna zveza s kvantifikatorjem

mora sestavniško poveljevati1 svojilni pridevnik, s katerim je koindeksirana2, da ga

lahko navezuje. Delovanje načela je prikazano v angleških primerih pod (2):



(2) a. PDC3: I

gave [ every paycheck]i

to

[ its i owner].

(angleščina)





jaz dal

[vsak ček]i

do

[njegovi lastnik]

b. PDC: ?? I

gave [ his i paycheck]

to

[ every worker]i.

(angleščina)





jaz dal

[njegovi ček]

do

[vsak delavec]i



c. DOC4: * I

gave [ its i owner]

[ every paycheck]i.



(angleščina)





jaz dal

[njegovi lastnik]

[vsak ček]i

d. DOC: I

gave [ every worker]i

[ his i paycheck].

(angleščina)





jaz dal

[vsak delavec]i

[njegovi ček]

(Larson 1988)



V primeru (2b) je poved neslovnična oziroma precej nesprejemljiva (po slovničnih

sodbah v Larson 1988), ker besedna zveza s kvantifikatorjem 'every worker' ne s-

poveljuje svojilnega zaimka 'his'. Enako je v primeru (2c) poved neslovnična, ker

besedna zveza s kvantifikatorjem 'every paycheck' ne s-poveljuje svojilnega zaimka

'its'. Iz tega se lahko izpelje, da hierarhična razmerja v angleških povedih zgoraj niso

takšna kot jih prikazuje shema pod (3), kjer se Prizadeto in Cilj v obeh primerih

medsebojno s-poveljujeta.



(3)



Za razlago neslovničnosti v primerih (2b) in (2c) je potrebno uporabiti zgradbi kakršni

sta prikazani v shemi pod (4). Pri teh zgradbah je s-poveljevanje med Ciljem in

Prizadetim asimetrično – v PDC zgradbi samo Prizadeto s-poveljuje Cilj, ta pa ne s-

poveljuje Prizadetega, obratno je v DOC zgradbi, kjer Cilj asimetrično s-poveljuje

Prizadeto.





1Sestavniško ali s-poveljevanje (v angleščini constituent ali c-command) je v tvorbeni slovnici

strukturalno razmerje med posameznimi sestavniki v skladenjskemu drevesu, ki odraža

hierarhijo delov stavka. Sestavnik α s-poveljuje sestavnik β, če je β sestra α (če sta njuni veji

izpeljani iz istega vozlišča v drevesu) ali če je β podrejen vozlišču, ki je v sestrskem razmerju

do α.

2Obe besedni zvezi kažeta na isto entiteto.

3V angleščini Prepositional Dative Construction, ali predložna dajalniška zveza, ki označuje

zgradbe tipa: John gave the flowers to Mary. Zaradi ustaljenosti je uporabljena angleška

kratica.

4V angleščini Double Object Construction, ali dvo-predmetna zveza, ki označuje zgradbe

tipa: John gave Mary the flowers. Zaradi ustaljenosti je uporabljena angleška kratica.

106 ADRIAN STEGOVEC





(4)



S podobnimi slovenskimi primeri pod (5) in (6) dobimo enak vzorec neslovničnosti

oziroma nemogočih pomenov povedi s svojilnimi pridevniki.



(5)

a.

Tat je [ vsakemu oškodovancu DAJ]i vrnil [ njegov i avto TOŽ].



b.

Tat je vrnil [ vsakemu oškodovancu DAJ]i [ njegov i avto TOŽ].



c. * Tat je vrnil [ njegov i avto TOŽ] [ vsakemu oškodovancu DAJ]i.

(6)

a. * Tat je [ njegovemu i lastniku DAJ] vrnil [ vsak avto TOŽ]i.



b. * Tat je vrnil [ njegovemu i lastniku DAJ] [ vsak avto TOŽ]i.



c.

Tat je vrnil [ vsak avto TOŽ]i [ njegovemu i lastniku DAJ].



Zgradbe (5c), (6a) in (6b) so neslovnične, ker se svojilni zaimek ne more navezovati

na besedno zvezo s kvantifikatorjem. Povedi so slovnične le v primeru, ko se svojilni

zaimek 'njegov' nanaša na nekoga izven povedi. To kaže na asimetrična s-poveljevalna

razmerja.



Glede na rezultate testa, za slovenske dvopredmetniške zgradbe predlagam

enaki zgradbi kot za angleščino v shemi pod (4), kjer predmet, ki je glede na

površinski besedni red prvi, tudi hierarhično višje v zgradbi in posledično asimetrično

s-poveljuje predmet, ki mu sledi.



3.2 Razporeditev 'vsak' in 'drugi'

Različica testa z navezovanjem svojilnih pridevnikov je tudi navezovanje oziroma

razporeditev besed 'vsak' in 'drugi' (v angleščini 'each' in 'other' ).



Načelo, ki se ga poslužujem pri tem testu, je isto le bolj specifično. Za

angleščino se glasi: samostalniška zveza, ki vsebuje 'each' , mora s-poveljevati

samostalniško zvezo, ki vsebuje 'other' :



(7)

PDC:

a. I

sent [ each boy]

to

[ the

other's

parents].

(angleščina)



jaz poslal [vsak fant] do

[DOL.ČL. drugiROD starši]

b. * I

sent [ the

other's

check] to

[ each worker].

(angleščina)



jaz poslal [DOL.ČL. drugi

ček]

ROD

do

[vsak delavec]

(8)

DOC:

b. I

sent [ each worker] [ the

other's

check].

(angleščina)



jaz poslal [vsak delavec] [DOL.ČL. drugi

ček]

ROD



a. * I

sent [ the

other's

parents]

[ each boy].

(angleščina)



jaz poslal [DOL.ČL. drugiROD starši]

[vsak fant] (Larson 1988)



DOKAZI ZA DVE RAZLIČNI DVOPREDMETNI ZGRADBI V SLOVENŠČINI 107



Enako kot pri navadnem navezovanju svojilnih pridevnikov, se v zgornjih primerih

pokažejo asimetrije med zgradbama PDC in DOC. V slovenščini se v enakem okolju

ravno tako pokažejo kazatelji dveh različnih zgradb:



(9)

a.

[ Vsakemu prijatelju DAJ] sem predstavil [ starše TOŽ drugega ( prijatelja)].



b.

Predstavil sem [ vsakemu prijatelju DAJ] [ starše TOŽ drugega ( prijatelja)].



c. # Predstavil sem [ starše TOŽ drugega prijatelja] [ vsakemu DAJ ( prijatelju)].

(10)

a. # [ Drugemu prijatelju DAJ] sem predstavil [ starše TOŽ vsakega ( prijatelja)].



b. # Predstavil sem [ drugemu prijatelju DAJ] [ starše TOŽ vsakega ( prijatelja)].



c.

Predstavil sem [ starše TOŽ vsakega prijatelja] [ drugemu DAJ ( prijatelju)].



Povedi v primerih (9c), (10a) in (10b) niso označene kot popolnoma neslovnične ('*'),

saj je v slovenščini mogoč še drugi pomen. '#' označuje le, da je v dotičnih primerih

nemogoč recipročen pomen, ki je relevanten za test.



3.3 Zamrznjeni doseg kvantifikatorja

Zamrznjeni doseg pri kvantifikatorjih je pojav, ki ni izključno povezan z

dvopredmetnimi zgradbami, ponuja pa ravno pri teh primerih dobro orodje za

prepoznavanje različnih zgradb.



Ne glede na razlago pojava, ki se razlikuje že v ključnih delih kot sta Aoun in Li

(1989) ter Bruening (2001), so si podatki edini – doseg kvantifikatorja je zamrznjen le

pri določenih vrstah dvopredmetnih zgradb. Na primer: pri PDC zgradbah v angleščini

(11) ima lahko kvantifikator drugega predmeta doseg nad kvantifikatorjem prvega in

dovoljuje dve različni branji, pri DOC (12) pa je doseg zamrznjen in je mogoče samo

eno branje:



(11)

a.

I gave [ a doll] to [ each child].





(angleščina)





'Dal sem eno punčko vsakemu otroku.'





∀ > ∃, ∃ > ∀



b.

I gave [ a child] [ each doll].





(angleščina)





'Dal sem enemu otroku vsako punčko.'





∃ > ∀, *∀ > ∃

(12)

a.

The teacher gave a ( different) book to every student.



(angleščina)





'Učitelj je dal (drugačno/drugo) knjigo vsakemu učencu.'

∀ > ∃



b.

The teacher gave a (# different) student each book.



(angleščina)





'Učitelj je dal (#drugačnemu/#drugemu) učencu vsako knjigo.' * ∀ > ∃





(Bruening 2001)



V primeru (11a) sta mogoča oba pomena: univerzalni kvantifikator z dosegom nad

eksistencialnim ('Punčk je toliko kolikor otrok') in eksistencialni kvantifikator z

dosegom nad univerzalnim ('Punčka je samo ena'). V primeru pod (11b) pa je mogoč

samo primarni doseg kvantifikatorja, torej eksistencialni nad univerzalnim ('Otrok je

en sam').



Slika je jasnejša, če kot v primerih pod (12) dodamo pridevnik 'different'

(drugačen/drugi), ki v kombinaciji z istimi kvantifikatorji izsili, da dobi 'vsak' doseg

nad 'en'. V primeru (12b) je tako branje nemogoče in lahko dobimo le pomen vezan na

kontekst, nikakor pa ne takega kot v primeru (12a), ki je popolnoma slovničen ne

glede na kontekst.

108 ADRIAN STEGOVEC





Kot pri prejšnjih testih, je tudi pri temu pričakovano, da se slovenski besedni

red tožilnik > dajalnik obnaša enako kot angleški PDC, dajalnik > tožilnik pa kot

DOC. Primeri pod (13) in (14) to potrjujejo:



(13)

a.

Učitelj je dal [ eno nalogo TOŽ] [ vsakemu učencu DAJ].

∀ > ∃, ∃ > ∀



b.

Učitelj je [ enemu učencu DAJ] dal [ vsako nalogo TOŽ].

∃ > ∀, *∀ > ∃



c.

Učitelj je dal [ enemu učencu DAJ] [ vsako nalogo TOŽ].

∃ > ∀, *∀ > ∃

(14)

a.

Učitelj je dal ( drugačno/ drugo) nalogo vsakemu učencu.

∃ > ∀



b.

Učitelj je (# drugečnemu/# drugemu) učencu dal vsako nalogo. * ∀ > ∃



c.

Učitelj je dal (# drugačnemu/# drugemu) učencu vsako nalogo. * ∀ > ∃



Bruening (2010) opaža, da se doseg kvantifikatorjev v dvopredmetnih zgradbah po

premiku 'težkih' samostalniških zvez na desni rob stavka ( Heavy NP Shift)5 ohrani. V

slovenščini se takšen premik težko prepozna, saj se zgradba dajalnik > tožilnik po

premiku površinsko ne loči od zgradbe tožilnik > dajalnik. Isti pojav pa se pokaže tudi

z drugačnim skladenjskim procesom. Po Živanović (2007) se v slovenščini na desnem

robu stavka nahajajo nekontrastivno žariščene besedne zveze6, te so navadno v polnih

odgovorih na vprašanja realizacija podatka po katerem sprašujemo.



Predpostavimo, da bo v primeru 'težkega' tožilniškega predmeta govorec

slovenščine izbral zgradbo, kjer je ta na desnem robu stavka, torej dajalnik > tožilnik.

V tem primeru se bo v odgovoru na vprašanje podatek po katerem sprašujemo –

dajalniški predmet – pojavil na desnem robu zgradbe.



(15)

([ Komu/ Kolikim učencem] je dal učitelj [ vsako nalogo, ki je ni znal rešiti]?)



Učitelj je dal [ vsako nalogo TOŽ, ki je ni znal rešiti] [ ENEMU UČENCU DAJ].



V primeru pod (15) ima kljub površinskemu besednemu redu tožilnik > dajalnik poved

nepričakovano le eno branje, kar je značilno za besedni red dajalnik > tožilnik. In to ni

∀ > ∃ branje, kot bi pričakovali iz površinske razporeditve kvantifikatorjev, temveč ∃

> ∀, kot bi pričakovali iz površinske razporeditve nežariščenega stavka. To potrjuje

Brueningova opažanja tudi v primeru slovenščine.



3.4 Vzročno branje

Sledeči test se razlikuje od ostalih po temu, da opisuje pojav, ki je lasten samo

dvopredmetnim zgradbam, bolj natančno zgradbam, ki vsebujejo glagole 'dajanja'.



Znano je namreč, da v angleščini pri primerih kot (16) le DOC zgradbe

dovoljujejo 'vzročno branje' s pomenom: 'x je povzročil, da je y ustvaril z' . V kontrast

temu pa je zgradba PDC, bolj kot DOC, povezovana s pomenom fizičnega prenosa

tožilniškega predmeta.





5V Larson (1988) je v sklopu njegove derivacijske analize DOC in PDC takšen premik

analiziran kot 'dvigovanje lahkih predikatov' ( Light Predicate Raising), pri kateri se v PDC

premakne glagolska zveza skupaj z dajalniškim predmetom na levo (višje v skladenjskem

drevesu). Za razpravo v tem besedilu ni relevantno ali se odločimo za to ali drugo analizo.

6Po njegovi analizi žariščenja v slovenščini se ravno tako napoveduje, da se bodo razmerja

med kvantifikatorji ohranila v zgradbi z žariščenjem.

DOKAZI ZA DVE RAZLIČNI DVOPREDMETNI ZGRADBI V SLOVENŠČINI 109



(16)

a.

DOC: [ Interviewing Nixon] gave [ Mailer] [ a book].

(angleščina)





Intervjujanje Nixona je dalo Mailerju knjigo



b.

PDC: #[ Interviewing Nixon] gave [ a book] to [ Mailer]. (angleščina)





Intervjujanje Nixona je dalo knjigo Mailerju

(Oehrle 1976)



Pričakovano se slovenska zgradba z besednim redom dajalnik > tožilnik obnaša kot

angleški DOC (Prikazano pod (16)).



(17) a.

Hitra industrializacija je [ Angliji DAJ] prinesla [ veliko novih izdelkov TOŽ].



b.

Hitra industrializacija je prinesla [ Angliji DAJ] [ veliko novih izdelkov TOŽ].



c. # Hitra industrializacija je prinesla [ veliko novih izdelkov TOŽ] [ Angliji DAJ].



Vzročno branje pa je mogoče pod določenimi pogoji dobiti tudi z besednim redom

tožilnik > dajalnik7. In sicer v primerih kot sta izpisana pod (18):





(18)

a.

Hitra industrializacija je prinesla [ veliko novih izdelkov TOŽ] [ Angliji DAJ] [ kisli





dež TOŽ] pa [ Skandinaviji DAJ].



b.

Hitra industrializacija je prinesla [ veliko novih izdelkov TOŽ] [ Angliji DAJ]





[ Skandinaviji DAJ] pa [ kisli dež TOŽ].



Takšno branje je mogoče dobiti z besednim redom tožilnik > dajalnik tudi v že prej

omenjenih primerih nekontrastivnega žariščenja (19a) in premiku težkih

samostalniških zvez (19b).



(19)

a.

( Komu je hitra industrializacija prinesla veliko novih izdelkov? )





Hitra industrializacija je prinesla [ veliko novih izdelkov TOŽ] [ ANGLIJI DAJ].



b.

Hitra industrializacija je prinesla [ veliko novih izdelkov TOŽ] [ državam DAJ, ki so





bile pripravljene zgodaj vlagati v novo tehnologijo].



Ker gre v (18) v bistvu za neke vrste kontrastivno žariščenje v povezavi z elipso in

dobimo podobne rezultate tudi v (19), kjer lahko, če potegnemo vzporednico s

primerom (15) v prejšnjem razdelku, rečemo, da so to 'zakrinkane' zgradbe, ki so

površinsko videti kot besedni red dajalnik > tožilnik, skladenjsko pa se obnašajo kot

tožilnik > dajalnik, ne bi bilo tako nenavadno, če bi tukaj šlo za isto stvar. Seveda je to

samo začasna in precej šibka hipoteza, ki jo bo treba preveriti v prihodnosti.



3.5 Posamostaljanje

Zadnji dokaz prihaja iz onemogočanja posamostaljanja. V angleščini le PDC zgradbe

omogočajo posamostaljanje dvopredmetnega stavka (20). Ravno tako se v slovenščini

v skladu z ostalimi primeri le zgradbe z besednim redom tožilnik > dajalnik (21)

obnašajo kot omenjena angleška zgradba.





7Zahvaljujem se recenzentu za izpostavitev takšnih primerov.

110 ADRIAN STEGOVEC





(20)

a.

PDC: Sue's gift of a book to Mary





(angleščina)





Suejino darilo knjige Mariji



b.

DOC:* Sue's gift of Mary ( of) a book





(angleščina)





Suejino darilo Marije knjige





(Pesetsky 1995)

(21)

a. * Matavževa Birsi podaja žoge



b. * Matavževa podaja Birsi žoge



c.

Matavževa podaja žoge Birsi



Samo po sebi, to ni dovoljšen dokaz, da je slovenska zgradba z besednim redom

tožilnik > dajalnik primerljiva z angleško PDC8. V angleščini se obe zgradbi ločita v

posamostaljeni obliki tudi po prisotnosti predloga 'to' v PDC. Zato je lažje

argumentirati, da le ta zgradba dovoljuje posamostaljeno obliko. Proces

posamostaljenja v slovenščini bi načeloma lahko tudi popolnoma spremenil vrstni red

členov, kar bi pomenilo, da nam podatki pod (21) povejo le, da je končni rezultat

besedni red tožilnik > dajalnik, izvorna zgradba bi lahko bila katerakoli od dveh. Na

tej točki je zato potrebno povedati več o zgradbah, ki jih predlagam za reprezentacijo

slovenskih dvopredmetnih zgradb.



4 Struktura slovenskih dvopredmetnih zgradb

Testi z navezovanjem so pokazali, da se morata predmeta v obeh zgradbah asimetrično

s-poveljevati, nič pa še ni bilo rečeno o tem kaj daje obema zgradbama napovedano

asimetričnost.



(22)



V jezikih, ki poznajo dvopredmetne zgradbe z izraženim predlogom (angleščina,

bolgarščina, španščina) je ta uporabljen v zgradbah tipa Prizadeto > Cilj. Za jezike, ki

pa iste zgradbe izražajo brez predloga, se v literaturi pojavljajo različne analize.

Gračanin-Yuksek (2006) predlaga fonetično neizraženo jedro H0, ki za določilo izbere

Prizadeto, za dopolnilo pa Cilj. Dvořák (2010) pa predlaga navaden predlog (P0), ki pa

je za razliko od angleškega 'to' fonetično neizražen. Razlike med obema pristopoma so

minimalne, zato bom v nadaljevanju uporabljal kar P0.



Za zgradbe tipa Cilj > Prizadeto obstaja še več različne literature, pristopi pa so

si večinoma edini v tem, da predlagajo fonetično neizraženo skladenjsko prvino –

Larson (1988) sled premaknjenega glagola, Pesetsky (1995) abstraktni morfem G,



8Za izpostavitev tega problema in za druge komentarje, ki so prispevali h končni vsebini

razdelka o posamostaljanju, se zahvaljujem pripombam recenzenta.

DOKAZI ZA DVE RAZLIČNI DVOPREDMETNI ZGRADBI V SLOVENŠČINI 111



Marantz (1993) in Pylkkänen (2002) pa nizko prejemniško jedro (jedro nizke

prejemniške zveze)9.



Vrnimo se k nerešenemu problemu posamostaljanja; pokazati je treba, da je

posamostaljena dvopredmetna zgradba v slovenščini ustreznica PDC-ja in da vsebuje

fonetično neizražen predlog P0. Pri tem je v pomoč analiza prostega dosega

kvantifikatorjev, kakor jo najdemo v Bruening (2001). Po njegovo ta lastnost PDC

zgradb ne izhaja le iz hierarhičnih razmerij med predmetoma. Za eno njegovih

predlaganih rešitev je ključna predložna zveza PP, ki s Prizadetim v položaju določila

deluje kot mali stavek.



Če vzamemo Brueningovo hipotezo za pravilno, prost doseg kvantifikatorjev v

posamostaljeni dvopredmetni zgradbi pod (23) kaže, da slovenska zgradba tožilnik >

dajalnik vsebuje fonetično neizražen predlog.



(23)

[ Miklavževo podarjanje [ drugačne igrače ROD] [ vsakemu otroku DAJ]] se je izkazalo za



drag štos.

∃ > ∀





Odsotnost posamostaljene zveze dajalnik > tožilnik se tako lahko razloži s

procesom, ki ga uporablja Pesetsky (1995) za razlago odsotnosti posamostaljene DOC

v angleščini. Posluži se abstraktnega morfema G, ki se mora iz prvotnega položaja

med Ciljem in Prizadetim umakniti in se priključiti k glagolu, ker ima oznako [+

afiks], in tako ustvariti z glagolom [G[glagol]] – glagol z neizraženo predpono.

Pesetsky razume posamostaljanje kot priključevanje besedotvornega morfema, zato je

v primeru DOC onemogočeno zaradi Myersove (1984) generalizacije:





(24)

Besede tvorjene s fonetično neizraženim morfemom10 ne dovoljujejo priključevanja



dodatnih besedotvornih morfemov.



Rešitev s sklicevanjem na Myersovo generalizacijo je mogoča tudi pri analizi s

prejemniškimi jedri, kot na primeru japonščine pokaže Miyagawa (v tisku). Če

predpostavimo, da slovenska dvopredmetna zgradba dajalnik > tožilnik vsebuje G ali

prejemniško jedro, je to tudi mogoča razlaga za odsotnost tega besednega reda v

posamostaljenih dvopredmetnih zgradbah.



5 Pomenske razlike

V razdelku 3.4 je že bilo pokazano, da se lahko slovenski dvopredmetni zgradbi ločita

glede na različne mogoče pomenske interpretacije. Obstaja pa še razlikovanje, ki je

posebej zanimivo iz teoretičnih in tipoloških razlogov.



Marvin (2009) pokaže, da pozna slovenščina dve vrsti prejemniških zvez –

visoko in nizko. To je zanimivo predvsem zaradi implikacij iz Pylkkänen (2002), po

kateri naj bi se jeziki skladenjsko delili na tiste z izključno nizko (25) in tiste z

izključno visoko (26) prejemniško zvezo:





9V angleškem izvirniku Low Applicative Head in Low Applicative Phrase.

10V angleškem izvirniku zero-derived words.

112 ADRIAN STEGOVEC



(25) * John held Mary the bag.





(angleščina)



John držal Mary torba



’John je namesto Mary držal torbo.’

(26)

Agimi i



mban Drites

çanten

time.

(albanščina)



AgimIM KLDAJ

drži DritaDAJ

torbaTOŽ

moja



’Agim drži mojo torbo namesto Drite.’





(Pylkkänen 2002)



V angleščini dajalniške zgradbe izražajo razmerje med prejemnikom in predmetom

(nizka prejemniška zveza), v albanščini pa med prejemnikom in dogodkom, izraženim

z glagolom in predmetom (visoka prejemniška zveza). V slovenščini lahko glagoli, ki

po Marvin (v tisku) spadajo v skupino poslati- in vreči- glagolov (primerljiva s skupino

send- in throw- type glagolov v angleščini po Rappaport Hovav in Levin (2008))

izražajo oba pomena:



(27)

Binetu sem spekel torto.



’Spekel sem torto, ki sem jo dal Binetu.’ in ’Namesto Bineta sem spekel torto.’





(Marvin 2009)



Na prvi pogled je ta pojav zgolj leksikalne narave, če pa glagole, ki dovoljujejo oba

pomena uporabimo v različnih dvopredmetnih besednih redih, opazimo, da sta oba

pomena mogoča le pri besednem redu dajalnik > tožilnik11:



(28)

a.

Ema je Kaji DAJ poslala pismo TOŽ.



 ’Ema je poslala pismo namenjeno Kaji.’



 ’Ema je namesto Kaje poslala pismo.’



b.

Ema je poslala Kaji DAJ pismo TOŽ.



 ’Ema je poslala pismo namenjeno Kaji.’



 ’Ema je namesto Kaje poslala pismo.’



c.

Ema je poslala pismo TOŽ Kaji DAJ.



 ’Ema je poslala pismo namenjeno Kaji.’



* ’Ema je namesto Kaje poslala pismo.’



Iz tega lahko zaključimo, da v slovenščini dvopredmetna zgradba dajalnik > tožilnik

dovoljuje tako visoko kot nizko prejemniško branje, zgradba tožilnik > dajalnik pa

samo nizko. To pa ni povsem v skladu s trenutnim pogledom na tipologijo

prejemniških zvez po Pylkkänen (2002).



6 Ugotovitve

Sodeč po podatkih iz prispevka ima slovenščina dve vrsti dvopredmetnih zgradb, ki se

ločita v skladenjskih lastnostih in, pod določenimi pogoji, tudi v pomenu.



11Recenzent me je tukaj opozoril na to, da je visoko prejemniško branje mogoče v povedi:

Ema je poslala pismo Kaji, Peter pa Janezu. Takšna poved je skoraj identična primerom pod

(15) v razdelku o vzročnem branju. Ponavlja se vzorec, ki kaže na to, da se pri primerih

žariščenja (tako kontrastivnega in nekontrastivnega) in pojavih povezanih s 'težkimi'

samostalniškimi zvezami lahko površinski besedni red obrne, zgradba pa se skladenjsko še

vedno obnaša kot pred spremembo.

DOKAZI ZA DVE RAZLIČNI DVOPREDMETNI ZGRADBI V SLOVENŠČINI 113





Prva je zgradba izražena z besednim redom tožilnik > dajalnik, ta se po

lastnostih ujema z angleško zgradbo PDC, druga pa je zgradba z besednim redom

dajalnik > tožilnik, ta se ujema z angleško zgradbo DOC.



Predvsem zaradi pomenskih razlik med zgradbama na področju prejemniških

zvez pa se slovenščina ne samo pridružuje skupini jezikov, ki pozna različne vrste

dvopredmetnih zgradbe, temveč tudi odpira nova vprašanja o mogočih tipoloških

jezikovnih skupinah.



Literatura

Aoun, Joseph in Audrey Yun-Hui Li, 1989: ˝Scope and constituency˝. Linguistic

inquiry 20: 141–72.

Barss, Andrew in Howard Lasnik, 1986: ˝A note on anaphora and double objects˝.

Linguistic inquiry 17: 347–54.

Bruening, Benjamin, 2001: ˝QR obeys superiority: Frozen scope and ACD˝. Linguistic

inquiry 17: 233–73.

Bruening, Benjamin, 2010: ˝Double Object Constructions Disguised as Prepositional

Datives˝. Linguistic Inquiry 41: 287–305.

Cuervo, María Cristina, 2003: Datives at large. Doktorska disertacija, Massachusetts

Institute of Technology.

Dvořák, Věra, 2010: ˝On the Syntax of Ditransitive Verbs in Czech.˝ Formal

Approaches to Slavic Linguistics 18: The Second Cornell Meeting 2009. Ann

Arbor, MI: Michigan Slavic Publications, 161–177.

Gračanin-Yuksek, Martina, 2006: ˝Double object construction in Croatian: Arguments

against Appl0˝. Richard Compton, Magdalena Goledzinowska, and Ulyana

Savchenko, eds. Formal approaches to Slavic linguistics: The Toronto meeting.

Ann Arbor, MI: Michigan Slavic Publications, 94–112.

Larson, Richard, 1988: ˝On the double object construction˝. Linguistic inquiry 19:

335–92.

Marantz, Alec, 1993: ˝Implications of asymmetries in double object constructions˝.

Sam A. Mchombo, ur. Proceedings of NELS 31. University of Massachusetts,

Amherst: GLSA Publications, 333–349.

Marvin, Tatjana, 2009: ˝Applicative constructions in Slovenian˝. S. Franks, V.

Chidambaram & B. D. Joseph, eds. A linguist's linguist: studies in South Slavic

linguistics in honor of E. Wayles Browne. Philadelphia, PA: UPenn working

papers in linguistics. Bloomingdale, IL: Slavica, 297–315.

Marvin, Tatjana, (v tisku): ˝A Note on Applicatives˝. M. C. Cuervo and Y. Roberge,

eds. The end of argument structure? , Syntax and Semantics. Emerald.

Miyagawa, Shigeru, (v tisku): "Nominalization and argument structure: evidence for

the dual-base analysis of ditransitive constructions in Japanese." Case,

Argument Structure, and Word Order, Leading Linguists Series, Routledge.

Miyagawa, Shigeru in Takae Tsujioha, 2004: ˝Argument structure and ditransitive

verbs in Japanese˝ Journal of East Asian Linguistics 13, 1–38.

Myers, Scott, 1984: ˝Zero-derivation and inflection˝. MIT Working Papers in

Linguisitcs 7:Papers from the January 1984 MIT Workshop on Morphology,

Department of Linguistics and Philosophy, MIT, Cambridge, Mass., 53–69.

114 ADRIAN STEGOVEC



Oehrle, Richard Thomas, 1976: The Grammatical Status of the English Dative

Alternation. Doktorska disertacija, Massachusetts Institute of Technology.

Pesetsky, David, 1995: Zero Syntax. Cambridge: MIT Press.

Pylkkänen, Liina, 2002: Introducing arguments. Doktorska disertacija, Massachusetts

Institute of Technology.

Rappaport Hovav, Malka in Beth Levin, 2008: ˝The English dative alternation: The

case for verb sensitivity˝. Journal of Linguistics 44: 129–167.

Slavkov, Nikolay, 2008: ˝Formal consequences of dative clitic doubling in Bulgarian

ditransitives: An applicative analysis˝. Journal of Slavic Linguistics 16: 139–

166.

Živanović, Sašo, 2007: Kvantifikacijski vidiki logične oblike v minimalistični teoriji

jezika. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje.



DOKAZI ZA DVE RAZLIČNI DVOPREDMETNI ZGRADBI V SLOVENŠČINI 115



Škrabčevi dnevi 7

str. 116–127

STANJE IN NALOGE SODOBNEGA SLOVENSKEGA

BESEDOTVORJA1

IRENA STRAMLJIČ BREZNIK

Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru





Povzetek

Prispevek predstavlja slovensko besedotvorje kot tvorni segment sodobnih mednarodnih

derivatoloških projektov in združenj. Posebej na podlagi monografij in pomembnejših razprav

prikazuje stanje slovenističnih raziskav v zadnjem obdobju 1990–2010. Na podlagi ocene

stanja se pred slovensko besedotvorje postavljajo tri naloge, in sicer: (a) ovredoten in

področno razdelan prikaz že raziskanega z elektronsko dostopno bazo vseh relevantnih

razprav; (b) na sodobnih leksikoloških bazah, korpusih in obstoječi leksikogramski zbirki

novejšega besedja zasnovan opis tvorbenih pojavov sodobnega slovenskega jezika; in (c) še

več besedotvornih raziskav z intra- in interdisciplinarnimi pristopi.

Ključne besede: slovenščina, besedotvorje, raziskovalni izzivi in naloge





1 Uvod

1.1 Besedotvorje je bilo v slovenistični tradiciji dolgo obravnavano kot del

morfologije, šele kasneje, zlasti v šolskih slovnicah (Janežič 1863: 116–156) se je

težišče obravnave preneslo v okvir t. i. besedoslovja, ki je v širšem smislu združevalo

obravnavo besed z besedotvornega, etimološkega, stilističnega in semantičnega vidika.

Danes lahko na podlagi bibliografskih podatkov ocenimo, da je sodobno besedotvorje

slovenskega jezika razvita jezikoslovna disciplina z jasno definiranim predmetom in

cilji raziskovanja. Ima namreč: (a) kontinuiteto teorije, praktično od začetkov

knjižnega jezika s prvo slovnico 1584; (b) specializirane in uveljavljene raziskovalce,

ki z vzgojo mlajših generacij strokovnjakov skrbijo za kontinuiteto; (c) relevantne in

aktualne metodološko-teoretične pristope. Posledično se raziskovalci slovenskega



1 V članku pod "slovenskim besedotvorjem" razumem delo v Sloveniji delujočih

jezikoslovcev, ki pišejo o besedotvorju slovenskega jezika v slovenskem metajeziku. Iz

pregleda so torej izpuščena dela, ki besedotvorje slovenščine obravnavajo v teoretičnih

okvirjih, ki niso nastali na Slovenskem.

116



besedotvorja enakovredno vključujemo v relevantne mednarodne projekte in

znanstvena združenja ter njihova srečanja.



1.2 V okviru mednarodnih projektov velja izpostaviti dva. Prvi je bil zasnovan 1992 v

okviru jezikoslovnega komiteja Poljske akademije znanosti na Inštitutu poljske

filologije Univerze v Opolu, na katerem je bila zastavljena mednarodna raziskava

Sodobne spremembe v slovanskih jezikih (1945–1995) oz. Współczesne przemiany

języków słowiańskich (1945–1995), ki jo je koordiniral Stanisław Gajda, poleg drugih

slovanskih narodov pa so bili povabljeni tudi Slovenci (Vidovič Muha 1996). V okviru

tega sta izšla dva zbornika. V prvem Slovenski jezik (Vidovič Muha 1998) se je

predstavilo dvaindvajset jezikoslovcev z aktualnimi raziskavami, med katerimi je

vključena besedotvorna problematika le pri enem avtorju, in to glede na značilnosti

terminologije novejših naravoslovno-tehničnih strok (Gorjanc 1998: 221–231). Čez

pet let je bil v Opolu (2003) izdan poljsko-slovenski zbornik Współczesna polska i

słoweńska sytuacija językowa/Sodobni jezikovni položaj na Poljskem in v Sloveniji, ki

sta mu družno urednikovala Stanisław Gajda in Ada Vidovič Muha. Besedotvorno

problematiko prinaša članek Nataše Logar (2003: 131–150), ki kot aktualno

poimenovalno možnost predstavlja kratice in tvorjenke iz njih.



Obžalujemo lahko, da Slovenci nismo sodelovali v slovanski besedotvorni

monografiji (Ohnheiser 2003; prim. tudi Stramljič Breznik 2005). V samo izhodišče je

bil postavljen cilj, da se določi, kako se splošne težnje razvoja kažejo v nacionalnih

jezikih, katera zunaj- in znotrajezikovna dejstva prispevajo k izražanju splošnih in

specifičnih jezikovnih potez. V prvi etapi že omenjenih raziskav ( Współczesne

przemiany języków słowiańskich 1945–1995) je nastalo 14 monografij, ki so

posvečene predstavitvi sprememb v posameznih slovanskih jezikih po drugi svetovni

vojni. V tej zbirki nacionalnih monografij, kot je bilo opozorjeno tudi za slovenščino,

so namreč opaženi različni pristopi pri vključevanju besedotvorja, saj so mu v

beloruskem, bolgarskem, makedonskem, poljskem, ruskem, slovaškem, ukrajinskem

in hrvaškem jeziku namenjena samostojna poglavja. Manj natančno pa je besedotvorje

opisano v lužiškem, srbskem, slovenskem in češkem jeziku, kjer je vključeno v

poglavje o leksiki. Hkrati se gradivo opolskih publikacij razlikuje tudi glede na čas

zajetega gradiva (v bolgarščini in slovaščini gre za pregled sistemskega razvoja

zadnjih 40–50 let, v ruščini se osredinjajo na obravnavo sprememb iz 80. let 20.

stoletja) kot tudi glede na obseg analiziranega gradiva, ali je zajet ves spekter

knjižnega jezika ali le posamezna področja.



1.3 Drugi pomemben dosežek za slovensko besedotvorje predstavlja povabilo, da se

vključimo v mednarodni besedotvorni komparativni projekt evropskih jezikov

(Mueller, Ohnheiser, Olsen, Rainer 2010). Pod zaporedno številko jezika 162 bo med

drugimi evropskimi predstavljeno tudi besedotvorje slovenščine.



1.4 Pomembno dejstvo je tudi, da smo raziskovalci slovenskega besedotvorja vključeni

v mednarodno specializirano združenje, in sicer Komisijo za slovansko besedotvorje

pri Mednarodnem komiteju slavistov, ki danes združuje štirideset članov iz

sedemnajstih držav, vključno s Slovenijo. Dosedanja znanstvena srečanja so potekala v

Volvogradu 1996, Magdeburgu 1997, Innsbrucku 1999, Katovicah 2000, Wittenbergu

STANJE IN NALOGE SODOBNEGA SLOVENSKEGA BESEDOTVORJA 117



2001, Minsku 2003, Bratislavi 2004, Berlinu 2005, Minsku, Sofiji 2007, Moskvi 2009,

Kijevu 2010 in leta 2011 v Poznanju.



2 Sodobno raziskovalno stanje

2.1 Govoriti o izzivih in raziskovalnih nalogah tega področja, hkrati nujno pomeni tudi

natančno in sistematično zbrati in ovrednotiti genezo ter razvojni lok teorije, ki ji lahko

sledimo skozi prvi slovnični prikaz slovenskega besedotvorja, začenši z Bohoričevo

slovnico leta 1584, pa do raziskovalnih rezultatov sedanjega trenutka.



Sama časovna razsežnost in posledično množica del kaže, da je to za pričujoč

prispevek prevelik zalogaj. Zaradi tega dejstva so postavljene tri omejitve: (a)

vsebinska upošteva zgolj raziskovalce in dela, ki raziskujejo besedotvorje slovenskega

jezika, (b) časovna je vezana na obdobje zadnjih dvajsetih let in (c) formalna, s katero

upoštevamo samo monografije in pomembnejše razprave, ne pa tudi številnih

magistrskih in doktorskih del, čeprav bi bilo utemeljeno upoštevati še tudi nekatera

nadpovprečna diplomska dela. Časovna zamejitev z letnicama 1990 in 2010 ima svoj

smisel, saj lahko rečemo, da se je sodobna besedotvorna teorija dogradila v

devetdesetih letih preteklega stoletja s skladenjskopomenskim pristopom, ki sta ga

uveljavila strukturalistično naravnana vodilna jezikoslovca Jože Toporišič in Ada

Vidovič Muha. Prvi je besedotvorno teorijo v istoimenskem članku predstavil

(Toporišič 1976: 163–177) in jo tvorno dograjeval v vseh izdajah svoje Slovenske

slovnice (Toporišič 1976, 1984, 1991, 2000). Druga je podrobneje razdelala zloženke

in ob njih v delu Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (Vidovič

Muha 1988) predstavila tipološke lastnosti besedotvorne skladnje na tvorbenih vzorcih

samostalnika, pridevnika in glagola.



Avtorja sta sicer oblikovala vsak svoj tvorbeni model, s katerim pojasnjujeta

nastanek tvorjenk, čeprav izhajata iz obema skupnih načel strukturalističnega

jezikoslovja in pri obravnavi tvorjenk uvajata skladenjskopomenska in pretvorbena

merila, saj je tvorjenka pretvorbena varianta nestavčne besedne zveze, imenovane

skladenjska oz. govorna/besedotvorna podstava, vsaka tvorjenka pa je hkrati

dovodelna, sestavljena iz (besedotvorne) podstave in obrazila. Skupno jima je

upoštevanje že omenjenega tesnega razmerja med skladnjo in besedotvorjem, vendar

so med obema tudi razhajanja, saj je Vidovič Muha ob naslonitvi na poljsko

besedotvorje (Doroszewski 1946, 1963) formalizirala proces tvorbe, upoštevaje vsa

možna slovnična razmerja v skladenjski podstavi, in prikazala njihove pretvorbene

vrednosti v sestavinah tvorjenke. Svoja razhajanja oz. drugačne poglede na določena

besedotvorna vprašanja sta sama najjasneje predstavila v medsebojni polemiki

(Toporišič 1990, 1991a, Vidovič Muha 1991, 1991a). Toporišičev model vključuje v

jezikoslovje elemente matematike, zato je tvorba besed predstavljena s sestavom

velevanjskih pravil, imenovanim algoritem, ki obsega šest vertikalno prikazanih

korakov (Toporišič 2000: 156). Model Vidovič Muhe (1988: 10–25) pa nastanek

tvorjenke prikazuje linearno, izhodišče je tvorjenka, tvorba pa je formalizirana z

uporabo oglatih oklepajev (predmetnopomenske sestavine in slovnična razmerja v

skladenjski podstavi, ki se pretvarjajo v obrazilo tvorjenke) in zavitih oklepajev

(slovnična razmerja v skladenjski podstavi, ki se pretvarjajo v obrazilo ali njegov del).



118 IRENA STRAMLJIČ BREZNIK



2.2 Monografije

2.2.1 Po utrditvi sodobne besedotvorne teorije je v obdobju 1990–2010 izšlo še nekaj

monografij, ki v obliki izbora razprav prinašajo celovitejše poglede na različne

segmente tvorbenih vprašanj slovenščine.



2.1.2 Analizo tvorjenk iz gradiva Slovarja slovenskega knjižnega jezika vsebuje knjiga

Prispevki iz slovenskega besedoslovja (Stramljič Breznik 1999: 11–243), ki prikazuje

specializiranost obrazil za izpeljanke s pomenom vršilca dejanja, nosilca lastnosti ali

stanja in opravkarja. Ugotovljeno je, da so omenjene tvorjenke obrazilno zelo bogate

in da med njimi nastopajo tudi prekrivna obrazila, toda s številsko podkrepljenimi

podatki je dokazana njihova specializiranost in primarna vezanost le na določeno

besedotvornopomensko kategorijo. Del monografije pretresa moč in nemoč

slovenskega metajezika v besedotvornih poglavjih prvih slovensko pisanih slovnic ter

tvorbeni vidik pri nastajanju terminov za besedne vrste.



2.1.3 Leksikografsko aplikacijo besedotvorne teorije predstavlja Besednodružinski

slovar slovenskega jezika, poskusni zvezek za iztočnice na B (Stramljič Breznik 2004).

Monografija najprej vsebinsko opredeljuje teoretična izhodišča, obseg, namen,

zgradbo in uporabo slovarja, ki mu sledi kratek in sistematičen prikaz tvorbenih

vzorcev slovenščine za posamezne besedne vrste. Prvi del zaokroža izčrpen popis

domače in temeljne tuje besedotvorne literature ter slovarskih virov. Drugi, slovarski

del prinaša več kot 10.000 tvorjenk, urejenih v 666 besednih družin. Lažji orientaciji

uporabnika je namenjen tretji del, ki vsebuje abecedno urejen seznam vseh tvorjenk s

temeljnimi oblikoslovnimi lastnostmi, z navedbo vira izpisa in številko besedne

družine, ki ji pripada, ter podatkom o številu pojavitev po takrat razpoložljivem

korpusu slovenskega jezika FIDA.



2.1.4 Jože Toporišič je v knjigi Besedjeslovne razprave (Toporišič 2006: 131–280) v

posebnem poglavju Besedotvorje zbral raziskave, v katerih je utrjeval pravila tvorjenja

na podlagi t. i. besedotvornega algoritma, prikazal tvorbeno tipiko slovenskih

samostalnikov in zloženk, utemeljeval razliko med glagolskimi sestavljenkami ter

tvorjenkami iz zveze glagol in predložna zveza, pojasnjeval nekatera praktična

tvorbena vprašanja in ocenil besedotvorna poglavja v Bohoričevi, Pohlinovi,

Metelkovi in Janežičevi slovnici.



2.1.5 Leta 2010 je izšla monografija Tvorjenke slovenskega jezika med slovarjem in

besedilom (Stramljič Breznik 2010), ki osvetljuje tvorbo slovenskega besedja z dveh

zornih kotov, tj. s slovarskega in z besedilnega, ter hkrati pri tem upošteva še časovni

vidik, saj tvorbene pojave opazuje na osi sodobno – zgodovinsko. Prvi sklop druži

opazovanje obrazilne dinamike posameznih skupin tvorjenk v treh slovarskih virih, in

to od Pleteršnikovega slovarja (1894/95), prek Slovarja slovenskega knjižnega jezika

(1998) do Novejše slovenske leksike v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri (2009). V

drugem so predstavljene nekatere kvantitativne in kvalitativne lastnosti tvorjenk,

urejenih po besednodružinskem načelu na podlagi Poskusnega besednodružinskega

slovarja za iztočnice B (Stramljič Breznik 2004). Tretji in četrti vsebinski sklop

povezuje besedilo, saj so tvorjenke opazovane z vidika njihove oblike in predstavitve v

STANJE IN NALOGE SODOBNEGA SLOVENSKEGA BESEDOTVORJA 119



zgodovinskih, še posebej pa vloge v različnih sodobnih, tj. strokovnih, otroških

literarnih, oglasnih in spletnih besedilih.



2.1.6 Med monografijami, ki niso specifično besedotvorno naravnane, vendar

vključujejo njen opazni delež, je treba omeniti še delo Imena podjetij kot

jezikovnokulturno vprašanje (Gložančev 2000), ki podaja besedotvorno analizo

enobesednih imen slovenskih podjetij.



2.1.7 Sedem besedotvornih razprav, ki se večinoma osredinjajo na izsamostalniško in

izpridevniško tvorbo glagolov, značilnosti njihove predponske in priponske tvorbe ter

glagolske kalke v jeziku slovenskih protestanskih piscev, pa prinaša monografija

Slovenski knjižni jezik 16. stoletja (Merše 2009).



2.2 Pomembnejše razprave

2.2.1 V zadnjih dvajsetih letih je opazen tudi porast razprav, ki se poleg že omenjenih

prikazov v predstavljenih monografijah dotikajo vprašanj slovenskega tvorbenega

sistema in jih lahko strnemo v naslednje vsebinske sklope, katerih zaporedje ne odraža

hierarhizacijskih meril, povezanih s kvantiteto ali kvaliteto.



2. 2.2 Zgodovinski vidik družijo prispevki, ki prinašajo pogled na najbolj produktivne

tvorbene postopke in modele, večjo ali manjšo frekvenco tvorjenk v besedilih in

konkurenčna razmerja med besedotvornimi variantami pri pridevniških tvorjenkah

(Legan Ravnikar 2009), samostalniških manjšalnicah (Merše 2010), pri tvorbi

feminativov (Merše 2008) in pri poimenovanjih za nosilce poklicnih dejavnosti v

slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja (Merše 2007). V ta časovni okvir sodi tudi

prikaz besedotvornih kategorij v prvi slovenski, čeprav latinsko pisani Bohoričevi

(1584) slovnici slovenskega jezika (Stramljič Breznik 2008, Ahačič 2009) in

besedotvorna tipologija »novoslovenskega« gradiva pri Miklošiču (Vidovič Muha

1992).



2.2.3 V manjši meri je prisoten kontrastivni vidik, ki se osredinja na primerjavo

besedotvornih značilnosti v srbohrvaščini in slovenščini (Toporišič 2006), prikaz

slovenskih ustreznic nemškim zloženkam v Gutsmanovem slovarju (Vidovič Muha

1997), razčlembo poljskih in slovenskih tvorjenk s predpono w(e)- in v- v glagolskih

tvorjenkah in formalno-pomenska razmerja, nastajajoča med poljskimi in slovenskimi

motiviranimi glagoli (Wtorkowska 2005), ter primerjavo besedotvorne kategorije

manjšalnic v slovenščini in makedonščini (Stramljič Breznik 2010a).



2.2.4 Besedotvorje je z intradisciplinarnega vidika ovrednoteno v razmerju do

etimologije (Furlan 1991), ki ju ločuje sinhroni oz. diahroni pristop pri interpertaciji

tvorbenih pojavov, in frazeologije s stališča opredelitve odnosa med frazemom kot

večbesedno enoto in idiomom kot tvorjenko, ki je rezultat njenega poenobesedenja

(Kržišnik 2010). Deloma se obravanava tudi besedotvorje v narečju (Stramljič Breznik

1994, 1999a), in sicer prinaša pregled značilnosti prekmurskega narečja v protistavi s

knjižnim besedotvornim sistemom na ravni nekaterih besedotvornih pomenov

tvorjenk, njihove besedotvorne vrste in oblikovanosti besedne družine. V drugem so

120 IRENA STRAMLJIČ BREZNIK



prikazane besedotvorne značilnosti jezika v delih prekmurskega pisatelja Jožefa

Košiča. S skladenjske perspektive je zanimiva povezanost besedotvornih in

vezljivostnih lastnosti glagola pri glagolskih sestavljenkah glede na skladenjsko

interpretacijo predponskih obrazil (Vidovič Muha 1993, 2009), razlika med

glagolskimi sestavljenkami in izpeljankami glagola iz predložne ali proklitične zveze

(Toporišič 1996) ter vpliv intencijskega polja glagola na pomenske skupine

prvostopenjskih izglagolskih izpeljank (Stramljič Breznik 2002).



2.2.5 Didaktični vidik osvetljuje možnosti in načine vključevanja besedotvorja v

osnovnošolski jezikovni pouk. Pri tem se pokaže, da ima usvajanje tipičnih tvorbenih

vzorcev praktično vrednost pri razvijanju učenčevih leksikalnih zmožnosti (Stramljič

Breznik 1995). Preverjanje slovničnih zmožnosti predšolskih otrok na besedotvorni

ravni (Kranjc 1996) pa kaže na dejstvo, da v zgodnjem otrokovem govoru prevladujejo

polnopomenske besede (samostalnik in glagol), opazen pa je razvoj v smeri

dinamizacije govora, saj se delež tvorjenih glagolov zvišuje. Visok odstotek tvorjenih

besed, ki jih otroci uporabljajo, je reproduciranih, zato je tvorbena aktivnost manjša in

poteka po analogiji. Kadar taka analogija ni usistemljena, prihaja do novotvorb ( dežnik

sproži npr. tvorbeno analogijo snežnik).



2.2.6 Zanimiv pristop osvetljuje Ada Vidovič Muha, ki besedotvorno morfematiko

prepoznava kot odraz jezikovne ali družbene norme. Jezikovna norma (Vidovič Muha

1995) je namreč lahko rezultat lastnega jezikovnega sistema, ki ga potrjujejo zgledi

pretvorbeno predvidljive morfematike samostalniških modifikacijskih tvorjenk, npr.

manjšalnic, ali pa vpliva tujega jezikovnega sistema pri prevzetih tvorbenih vzorcih

medponskooobrazilnih zloženk z za slovenščino netipičnim medponskim obrazilom, ki

je homonimen imenovalniški končnici. Podoben pojav predstavljajo nekatera

predponska obrazila glagolskih sestavljenk s predponskim obrazilom pred-, kjer dobi

glagolska predpona poleg sistemsko tipičnega prostorskega pomena 'spredaj' v

slovenščini še sistemsko netipičen časovni pomen 'poprej'.



Besedotvorni morfemi pa lahko razkrivajo tudi družbeno normo (Vidovič Muha

1997a), ki se kaže tudi skozi t. i. zakrito (narava tvorbe feminativov iz moških

poklicnih oblik) in odkrito družbeno hierarhizacijo žensk (ko ženska oblika ne pomeni

nosilstva javne funkcije, ampak zgolj ženo moškega nosilca tega položaja, oz. pri

tvorbi samoženskospolskih oblik za nosilke nekaterih dejavnosti ali opravil, ker so ta v

družbeni hierarhiji vlog določene zgolj za žensko.



2.2.7 Po letu 2000 pa se je posebej intenziviralo raziskovanje besednodružinskega

vidika, kar je povezano z nastajanjem koncepta poskusnega besednodružinskega

slovarja. Prvi model je izhajal iz t. i. ročnega strukturiranja besednih družin. Drugi

modelni prikaz besednih družin je izhajal iz uporabe računalniškega programa

SlovarRed 2.0, 2003 Tomaža Seliškarja in Sekcije za terminološke slovarje z Inštituta

za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, ki je bil za izdelavo

besednodružinskega slovarja posebej prilagojen in dograjen. Pred tem je bilo

predstavljenih več primerov besednih družin, npr. za predloge in veznike, besedna

družina besede, in prikazane nekatere lastnosti samostalniških in pridevniških tvorjenk

v računalniško izdelanem besednodružinskem slovarju za iztočnice na B (Stramljič

STANJE IN NALOGE SODOBNEGA SLOVENSKEGA BESEDOTVORJA 121



Breznik 2000, 2001, 2007). Pomen tovrstnega besedotvornega metodološkega

pristopa, imenovanega tudi stopenjsko besedotvorje, je bil deloma ovrednoten (Snoj

2006, Kern 2010) razmeroma pozno, čeprav predstavlja v slovenskem prostoru novost,

ki ima sicer svoje začetke v ruščini, a bogato tradicijo tudi v drugih slovanskih jezikih,

npr. v bolgarščini, poljščini in ukrajinščini.



2.2.8

Precej

pozornosti

je

namenjene

tudi

posameznim

opaznim

besedotvornopomenskim kategorijam, zlasti besedotvornim pomenom glagolnikov

(Žele 1997), tvorjenkam s pomenom človeka, motiviranih iz glagola, pridevnika in

samostalnika,(Stramljič Breznik 1992, 1994, 1996a).



2.2.9 Funkcijska obremenitev nekaterih opaznih samostalniških pomenskih kategorij

(Stramljič Breznik 1995a) in ekspresivnih glagolskih sufiksov (Zorman 1996) ter

naglasne značilnosti izsamostalniških izpeljank s priponskim obrazilom -ar(j)- (Šekli

2004) pa predstavljajo sklop raziskav, usmerjenih na morfemski tvorbeni inventar

slovenskega jezika.



2.2.10 Pomemben segment sodobnega besedotvornega raziskovanja pa predstavlja tudi

aktualni odziv raziskovalcev na novejše tvorbene pojave v slovenskem jeziku. Z vidika

novotvorjenk se spremljajo leksikalne spremembe (Bokal 2003) ter opazuje tvorbeno

sožitje prevzetih in domačih prvin v slovenskih tvorjenkah (Stramljič Breznik 2005a).

Veliko pozornosti je namenjene tudi prikazu novejših sklopov, ki so nesistemska

tvorbena vrsta, in vprašanjem normativnosti pri novejših zloženkah iz dveh

samostalnikov ter pri kraticah in izkratičnih tvorjenk, ki se kažejo kot aktualna

poimenovalna možnost (Logar Berginc 2005, 2005a, 2006). Nedvoumno pa je z

empirično analizo dokazano, da nove tehnologije, npr. razmah mobilne telefonije

(Stramljič Breznik 2003) in razvoj interneta, sprožajo nove besedotvorne postopke,

med njimi npr. t. i. e-tvorjenke (Logar 2004, 2004a), vse to pa zahteva tudi določanje

njihove stilne vrednosti, ki izhaja bodisi iz zaznamovanosti skladenjske podstave, iz

katere tvorjenka nastane, bodisi iz razmerja med obrazilom in besedotvorno podstavo.

Pomembno mesto jezikovne kreativnosti predstavljajo oglasi. Vse večja zasičenost

oglaševalskega prostora sili namreč oglaševalce k iskanju novih izvirnih in tvorbeno

vpadljivih priložnostnic. Med njimi so posebej pogosti t. i. grafoderivati, ki so tip

nesistemskih tvorjenk, nastalih s kombinacijo ortografskih in grafičnih sestavin.

Skupno grafoderivatom in tvorjenkam je nova pomenskost, različen pa je način, po

katerem jo vzpostavijo. Grafoderivati so namreč besede, ki svojo pomenskost dobijo z

grafičnimi elementi, medtem ko jo običajne tvorjenke dobivajo iz morfemskih

sestavin, zato imajo nov, aktualiziran pomen, ki ga lahko razumemo samo sobesedilno,

medtem ko ga običajna tvorjenka ohranja tudi brez sobesedila (Stramljič Breznik,

Voršič 2009).



3 Izzivi in naloge slovenskega besedotvorja

3.1 Slovenski jezik je na prelomu 20. v 21. stoletje doživel velike leksikalne

spremembe, ki so odraz aktualnih tako domačih kot svetovnih družbenih in političnih

dogajanj. Čeprav tovrstni pojavi niso prezrti v besedotvornih raziskavah, pa je njihova

122 IRENA STRAMLJIČ BREZNIK



skupna lastnost prevelika parcialnost. Zato so naloge slovenskega besedotvorja

naslednje.



3.2 Izdelati zgodovinski prikaz razvoja slovenskega besedotvorja, kar vključuje: (a)

celovit bibliografski prikaz, (b) elektronsko dostopna podatkovna baza razprav in

slovničnih opisov besedotvorja, (c) segmentiran in vrednoten prikaz že raziskanega.



3.3 Glede na to, da je od celovitega besedotvornega opisa slovenske leksike, ki ga

prikazuje Bajčevo delo v treh knjigah Besedotvorje slovenskega jezika I—IV (Bajec

1950–1959), minilo dobrih šestdeset let, se kaže potreba po novem ovrednotenju

aktualnih in stabilnih jezikovnosistemskih tvorbenih vzorcev ter potreba po njihovi

razmejitvi od takih, ki šele odpirajo nov tvorbeni potencial oz. zgolj priložnostno

vnašajo tvorbene inovacije.



Bajčevo besedotvorno delo je po eni strani odsev precejšnjega zaostanka za

metodami modernega jezikoslovja in s tem novimi pogledi na knjižni jezik, ki jih je

zavrl tudi čas druge svetovne vojne. Po drugi strani pa je odsev tradicije

pomiklošičevskega jezikoslovja, ki je bilo mnogo bolj zazrto v spoznavanje

zgodovinskih in narečnih kot pa sodobnih knjižnih oblik slovenskega jezika. Takratni

slovenski slovničarji in jezikoslovci živega jezika niso interpretirali z upoštevanjem

kulturnozgodovinskih in socioloških danosti, ampak so za merilo idealnega še zmeraj

postavljali kmetski jezik in spodbujali folkloristično prizadevanje za uveljavljanje

sopomenk iz različnih slovenskih narečij in starejših obdobij jezika (Toporišič 1981:

21). S tega stališča je posebna vrednost Bajčevega besedotvornega prikaza zlasti v

gradivski bogatosti in zajeti besedotvorni morfemski raznolikosti slovenskega jezika v

prvi polovici 20. stoletja. Prav zato je treba na sodobnih leksikoloških bazah, korpusih

in obstoječi leksikogramski zbirki novejšega besedja zasnovati opis tvorbenih pojavov

sodobnega slovenskega jezika, ki bo odražal ves njegov tvorbeni potencial in ga tudi

vrednotil s stališča produktivnosti.



3.4 Hkrati pa so imperativ sodobnega raziskovanja še zmeraj intra- in

interdisciplinarnih pristopi, ki jim sledimo tudi na področju besedotvorja in jih je treba

znatno intenzivirati. Še posebej je veliko odprtih možnosti v razmerju besedotvorje –

sociologija, psihologija, medijska komunikacija …



4 Sklep

Pregled in rezultati zadnjih dvajsetih let na področju besedotvorja so sicer ohrabrujoči,

ker kažejo spodbudno teoretično in raziskovalno kontinuiteto, vendar manjka zlasti

sinteznih del. Kako to doseči? Odgovor je jasen: s koordiniranim(i) nacionalnim(i)

projekt(om/i), ki bo(do) družil(i) vse zainetresirane leksikologe vseh štirih univerz. In

s kakšnimi nameni? Bolj kot imamo sistematično zbran, ovrednoten in raziskan kateri

koli segment jezika, bolj suvereno se lahko vključujemo v mednarodne komparativne

jezikoslovne projekte, tudi besedotvorne.



STANJE IN NALOGE SODOBNEGA SLOVENSKEGA BESEDOTVORJA 123



Seznam literature in navedenk

Ahačič, Kozma, 2009: Poglavje o etimologiji – oblikoslovnem in besedotvornem

pregibanju besed – v treh slovenskih slovnicah (1715, 1755, 1758). Jezikoslovni

zapiski 15.1–2: 19–41.

Bajec, Anton, 1950: Besedotvorje slovenskega jezika. I Izpeljava samostalnikov.

Ljubljana: SAZU.

Bajec, Anton, 1952: II Izpeljava slovenskih pridevnikov. III Zloženke. Ljubljana:

SAZU.

Bajec, Anton, 1959: IV Predlogi in pripone. Ljubljana: SAZU.

Bokal, Ljudmila, 2003: Jezikovne spremembe s stališča novih besed. Slovenski

jezik/Slovene linguistic studies 4: 12–25.

Doroszewski, Witold, 1946: Kategorie slowotwórcze. V: Sprawozdania z podsiedzen

Towarzystwa Naukowego Warszawskiego 39: 20–42.

Doroszewski, Witold, 1963: Syntaktyczne podstawy slowotwórstwa. V: Z polskich

studiów slawistyczych, Jezykoznawstwo II. Warszawa. str. 65–78.

Furlan, Metka, 1991: Etimologija in besedotvorje. Slavistična revija. 38.4: 363–369.

Gložančev, Alenka, 2000: Imena podjetij kot jezikovnokulturno vprašanje. Ljubljana:

Rokus.

Janežič, Anton, 1854: Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter

malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence. Celovec.

Kern, Boris, 2010: Stopenjsko besedotvorje. Slavistična revija 58.3: 335–348.

Kranjc, Simona, 1996: Slovnična zmožnost otrok na besedotvorni ravni. Jezik in

slovstvo 41.6: 309–326.

Kržišnik, Erika, 2010: Idiomatska beseda ali frazeološka enota. Slavistična revija 58.1:

83–94.

Legan Ravnikar, Andreja, 2009: Besedotvorna podoba slovenske knjižne leksike 16.

stoletja s poudarkom na pridevniških tvorjenkah. Slavistična revija 56/57: 69–

91.

Logar Berginc, Nataša, 2003: Kratice in tvorjenke iz njih – aktualna poimenovalna

možnost. V: Współczesna polska i słoweńska sytuacja językowa. Ur. S. Gajda,

A. Vidovič-Muha. Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej;

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. str. 131–149.

Logar Berginc, Nataša, 2004: Nove tehnologije in nekateri nesistemski besedotvorni

postopki. In: Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev

jezikovne resničnosti. Ur. E. Kržišnik. Ljubljana: FF. str.121–132.

Logar Berginc, Nataša, 2004a: Nove tvorjenke v publicistiki. In: Poti slovenskega

novinarstva - danes in jutri: znanstveni zbornik ob 40. obletnici študija

novinarstva na Slovenskem. Ur. M. Poler Kovačič, M. Kalin Golob. Ljubljana:

FDV. str.175–199.

Logar Berginc, Nataša, 2005: Besedotvorni sklopi. Slavistična revija 53.2: 171–192.

Logar Berginc, Nataša, 2005a: Norma v slovarju sodobne slovenščine: zloženke in

kratice. Družboslovne razprave 21.18: 211–225.

Logar Berginc, Nataša, 2006: Stilno zaznamovane nove tvorjenke – tipologija.

Slavistična revija 54-posebna številka: 87–101.

124 IRENA STRAMLJIČ BREZNIK



Merše, Majda, 2007: Prikaz poklicnih dejavnosti v delih slovenskih protestantskih

piscev 16. stoletja. V: Besedje slovenskega jezika. Ur. M. Jesenšek. Maribor:

Filozofska fakulteta. Zbirka Zora. str. 99–126.

Merše, Majda, 2008: Ženski pari moških poimenovanj v slovenskem knjižnem jeziku

16. stoletja. Slavia Centralis 1.2: 30–52.

Merše, Majda, 2009: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Razprave o oblikoslovju,

besedotvorju, glasoslovju in pravopisu. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Merše, Majda, 2010: Raba samostalniških manjšalnic v delih protestantskih piscev 16.

stoletja. Slavistična revija 58.1: 45–63.

Mueller, Peter, Ohnheiser, Ingeborg, Olsen, Susan, Rainer, Franz, 2010: Handbooks of

Linguistics and Communication Science. Volume Word-Formation. Berlin-New

York: De Gruyter Mouton.

Snoj, Jerica, 2006: Besednodružinski slovar slovenskega jezika. Slavistična revija.

54.2: 259–263.

Stramljič Breznik, Irena, 1992: Izglagolske izpeljanke s pomenom vršilca dejanja.

Slavistična revija 40.4: 411–427.

Stramljič Breznik, Irena, 1994: Izsamostalniške izpeljanke s pomenom opravkarja.

Znanstvena revija 6.2: 181–196.

Stramljič Breznik, Irena, 1994: Tvorjenke v Košičevem delu Zobriszani Szloven i

Szlovenka … V: Košič in njegov čas: zbornik razprav o Jožefu Košiču. Ur. Z.

Zorko, M. Bajzek Lukač, S. Lukač. Budimpešta: Košičev sklad. str. 136–170.

Stramljič Breznik, Irena, 1995: Kako in s kakšnim namenom obravnavati besedotvorje

v osnovni šoli? Educa 4: 201–210.

Stramljič Breznik, Irena, 1995a: Specializiranost obrazil za izpeljanke s pomenom

vršilca dejanja, nosilca lastnosti ali stanja in opravkarja. Jezik in slovstvo 40.8:

285–291.

Stramljič Breznik, Irena, 1996a: Značilnosti prvostopenjskih izpridevniških tvorjenk

slovenskega knjižnega jezika. Znanstvena revija 8.2: 199–212.

Stramljič Breznik, Irena, 1999: Prispevki iz slovenskega besedoslovja. Maribor:

Slavistično društvo. Zbirka Zora 7.

Stramljič Breznik, Irena, 1999a: Besedotvorne značilnosti narečja ob primeru

beltinskega prekmurskega slovarja. V: Logarjev zbornik: referati s 1.

mednarodnega dialektološkega simpozija v Mariboru. Ur. Z. Zorko, M.

Koletnik. Maribor: Slavistično društvo Zbirka Zora 8. str. 160–179.

Stramljič Breznik, Irena, 2000: Besedna družina besede. Jezikoslovni zapiski 6.1: 45–

55.

Stramljič Breznik, Irena, 2001: Besedne družine predlogov in veznikov v

besedotvornem slovarju. Jezikoslovni zapiski 7.1-2: 197–206.

Stramljič Breznik, Irena, 2002: Povezanost besedotvornih in vezljivostnih lastnosti

glagola. V: Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika: ob življenjskem

in strokovnem jubileju prof. dr. Martine Orožen. Ur. M. Jesenšek, B. Rajh, Z.

Zorko. Maribor: Slavistično društvo. Zbirka Zora 18. str. 400–408.

Stramljič Breznik, Irena, 2003: Besedotvorna tipologija novonastalega besedja s

področja mobilne telefonije. Slavistična revija 51-posebna številka: 105–118.

Stramljič Breznik, Irena, 2004: Besednodružinski slovar slovenskega jezika. Poskusni

zvezek za iztočnice na B. Maribor: Slavistično društvo. Zbirka Zora P1.

STANJE IN NALOGE SODOBNEGA SLOVENSKEGA BESEDOTVORJA 125



Stramljič Breznik, Irena, 2005: Pomembna monografija o besedotvornih spremembah

v slovanskih jezikih. Slavistična revija. 53.2: 237–243.

Stramljič Breznik, Irena, 2005a: Prevzete in domače prvine v slovenskih zloženkah.

Jezikoslovni zapiski 11.2: 7–30.

Stramljič Breznik, Irena, 2007: Lastnosti pridevniških tvorjenk v poskusnem

besednodružinskem slovarju slovenskega jezika. Razprave. Razred za filološke

in literarne vede 20. Ljubljana: SAZU. str. 275–289.

Stramljič Breznik, Irena, 2008: Besedotvorje predmetnopomenskih besed v Bohoričevi

slovnici Zimske urice proste. Slavia Centralis 1.2: 67–76.

Stramljič Breznik, Irena, Voršič, Ines, 2009: Grafoderivati v tiskanih oglasih. Teorija

in praksa 46.6: 826–838.

Stramljič Breznik, Irena, 2010: Tvorjenke slovenskega jezika med slovarjem in

besedilom. Maribor: Filozofska fakulteta. Zbirka Zora 71.

Stramljič Breznik, Irena, 2010a: Besedotvorna kategorija manjšalnic v slovenščini in

makedonščini. V: Treta makedonsko-slovenečka naučna konferencija. Ohrid.

str.199–210.

Šekli, Matej, 2004: Naglas izsamostalniških izpeljank s priponskim obrazilom -ar(j)- v

(knjižni) slovenščini. Jezikoslovni zapiski 10.2: 47–72.

Toporišič, Jože, 1974: Besedotvorna teorija. Slavistična revija 24: 163–177.

Toporišič, Jože, 11976, 21984, 31991, 42000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Toporišič, Jože, 1981: Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Založba Obzorja.

Toporišič, Jože, 1990: Tretjič o besedotvorni teoriji. Slavistična revija 38.4: 421–440.

Toporišič, Jože, 1991a: Besedotvorno šolanje. Slavistična revija 39.1: 215–237.

Toporišič, Jože, 1996: Glagolske "sestavljenke" iz zveze glagol + predložna zveza.

Razprave. Razred za filološke in literarne vede15. Ljubljana: SAZU. str. 109–

123.

Toporišič, Jože, 2006: Besedjeslovne razprave. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Vidovič Muha, Ada, 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk.

Ljubljana: ZIFF.

Vidovič Muha, Ada , 1991: Nekaj temeljnih prvin za ″besedotvorno šolanje″.

Slavistična revija 39.1: 317–326.

Vidovič Muha, Ada, 1991a: Nadaljevanka o slovenski besedotvorni teoriji. Slavistična

revija 39.3: 101–113.

Vidovič Muha, Ada, 1992: Besedotvorna tipologija "novoslovenskega" gradiva pri

Miklošiču. V Miklošičev zbornik: mednarodni simpozij, v Ljubljani od 26. do

28. junija 1991, (Obdobja, 13). Ur. J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin. Ljubljana:

Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Filozofska fakulteta, Odsek za

slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in

kulture, Znanstveni inštitut. str. 173–191.

Vidovič Muha, Ada, 1993: Glagolske sestavljenke – njihova skladenjska podstava in

vezljivostne lastnosti: z normativnim slovensko-nemškim vidikom. Slavistična

revija 41.1: 161–192.

Vidovič Muha, Ada, 1995: Dva tipološka zgleda normativne vrednosti slovenske

besedotvorne morfematike. V Języki słowiańskie 1945–1995, Gramatyka –

leksyka – odmiany: materiały międzynarodowej konferencji naukowej, Opole,

126 IRENA STRAMLJIČ BREZNIK



20-22. 09. 1995 r. . Wyd. 1. Ur. S. Gajda. Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut

filologii polskiej. str. 153–165.

Vidovič Muha, Ada, (ur.) 1996: Jezik in čas. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Vidovič Muha, Ada, 1997: Tipologija slovenskih ustreznic nemškim zloženkam v

Gutsmanovem slovarju. V: Jezikoslovne in literarnovedne raziskave: zbornik

referatov 6. srečanja slavistov, Celovec, Ljubljana 1989. Ur. B. Pogorelec.

Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Vidovič Muha, Ada, 1997a: Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek

poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti. V Zbornik predavanj. Ur.

A. Derganc. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti. str. 69–79.

Vidovič Muha, Ada, (ur.) 1998: Slovenski jezik, ( Najnowsze dzieje jezyków

słowiańskich). Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej.

Vidovič Muha, Ada, (ur.) in Gajda, Stanisław, (ur.) 2003: Współczesna polska i

słoweńska sytuacja językowa. Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii

Polskiej; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Vidovič Muha, Ada, 2009: Skladenjska interpretacija glagolskih predponskih obrazil –

vprašanje propozicije. Slavistična revija. 57.2: 251–261.

Wtorkowska, Marija, 2005: Primerjava poljskih glagolov s predpono w(e)- in

slovenskih glagolov s predpono v-. Slavistična revija. 53.4: 520–531.

Zorman, Marina, 1996: Ekspresivne glagolske pripone tipa - V/C- + -r/l-. Razprave.

Razred za filološke in literarne vede 15. Ljubljana: SAZU. str. 137–151.

Žele, Andreja, 1997: Slovenski razvoj besedotvornih pomenov pri izglagolskih

samostalnikih, posebno pri glagolniku. Slovenski jezik/Slovene linguistic studies

1: 69–90.



Viri

Gložančev, Alenka., Jakopin, Primož., Michelizza, Mija., Uršič, Lučka., Žele Andreja,

2009: Novejša slovenska leksika: v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri.

Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Pleteršnik, Maks, 2006: Slovensko-nemški slovar (1894–1895). Transliterirana izdaja

na plošči CD-ROM. Ur. M. Furlan. Ljubljana: Založba ZRC.

Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in

Besedišče

slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Elektronska izdaja na plošči CD-ROM.

Ljubljana, 1998.





STANJE IN NALOGE SODOBNEGA SLOVENSKEGA BESEDOTVORJA 127





128





ŠTUDENTSKA

SEKCIJA





129





130



Škrabčevi dnevi 7

str. 131–138

FURLANSKE PESMI PIERA PAOLA PASOLINIJA

URŠA ERJAVEC

Univerza v Novi Gorici





Povzetek

Človek najmanj pozna tisto, kar mu je najbližje. Dokaz temu je nepoznavanje jezika, literature

in kulture naših najbližjih zahodnih sosedov, Furlanov. Delček furlanske književnosti bo

predstavljen skozi štiri furlanske pesmi Piera Paola Pasolinija, ki se v panoramo 20. stoletja

vpisuje kot vsestranski ustvarjalec, pri čemer je bila poezija tisto izhodišče, iz katerega je

prestopil še na druga ustvarjalna področja. Predstavljene pesmi bodo bralcu razkrile, da

moramo Pasolinijevo delo brati v luči njegove biografije. Pasolini sam je govoril o želji po

prestopu v čisto govorico čistega dejanja realnosti, pri čemer je zanj realnost pomenila nekaj

večno nedosegljivega in ravno v svoji utopični dimenziji nekaj nerealiziranega. Zgodovina, ki

bo, je zanj nerealizirana realnost. Avtorjev odnos do Furlanije sloni na odnosu do njegove

matere, ki je izhajala iz bližnje Casarse. Njegovo pisanje v furlanščini ni pomenilo spontanega

pisanja, ampak prestop v novo jezikovno realnost. Da je lahko pisal v furlanščini, se jo je

moral naučiti, še več, moral je iznajti furlanščino kot literarno-umetniški jezik.

Ključne besede: Pier Paolo Pasolini, Furlanija, poezija, biografija, realnost.





1 Furlanska književnost

Furlanska književnost daje ogromno ustvarjalcev (npr. N. Cantarutti, A. Cantoni, D.

Virgili, L. Zanier itd.), ki so pritegnili pozornost bralcev in kritikov na ta svojstveni

pojav v okviru sodobne italijanske književnosti. Prav zaradi tega edinstvenega

povojnega poleta v furlanski književnosti pa je opravičljivo, da je vanjo vključen tudi

Pier Paolo Pasolini, ki je otroštvo in del mladosti preživel v Furlaniji.



Pier Paolo Pasolini je nedvomno največji predstavnik te nove furlanske

književnosti. Leta 1944 je skupaj s skupino prijateljev postal pobudnik Societat

Poetica Antiizorutiana, ki ji je naslednje leto sledila Academiuta di Lenga Furlana.

Obe kulturni pobudi sta si zastavili za cilj nasprotovanje zastareli narečni liriki pesnika

Zoruttija (in njegovih nadaljevalcev), ki so jo odlikovali lahkotni in zunanji

folkloristični osnutek, površna komičnost in dovtipnost, težili pa sta po novem

pesništvu v furlanskem jeziku, ki bi izhajalo iz moderne lirike (Verlaine, Rimbaud,

131



Lorca itd.) in bi z novim poudarkom prikazovalo ljudi in pokrajino tega jezikovnega in

etičnega otoka.



Poseg Pasolinija in njegovih sodelavcev je pomenil jasen prelom s preteklostjo,

načel pa je novo, današnjo stopnjo literarne dejavnosti v Furlaniji. In ta se vse prej kot

zapira v tesen, zaostal in odtujen podeželski svet. Nasprotno. Prodrla je v naravno

tkivo, kjer je polnokrvno in aktivno prisotna v sodobni italijanski književnosti. Tudi

furlanske tradicije z njeno dediščino navad, običajev, obredov in mitov ni opustila. S

pomočjo brezpogojnega in neovrgljivega glasu umetnosti in poezije je presadila narod

in značilno življenjsko izkušnjo v območje univerzalnih vrednot in predstav.



V sklopu furlanske književnosti se je tako dogodilo nekaj zelo podobnega temu,

kar so storili najboljši tržaški pisatelji, ki so si izbrali za izhodišče tematiko, katero je

nudilo domače življenje, mesto, etično-ambientne danosti, a ne v tesnih in podeželskih

mejah. In po tej poti jim je uspelo biti Italijani in Evropejci, kjer so ustvarjali svoja

dela v dialektičnem odnosu ne samo z državno kulturo, ampak tudi z mentaliteto in

veliko kulturno civilizacijo Srednje Evrope. In to je dejstvo, s katerim mora računati

vsa furlanska kulturna dejavnost od Pasolinija dalje. Biti mora s tem v odnosu vsaj

zaradi globokega in silnega človeškega navdiha, ki jo vselej odlikuje.



2 Pier Paolo Pasolini

»Druga svetovna vojna, klanje narodov, revolucija, punt … sredi te morije pa rastoči

cvet, ki poganja v Casarsi. Tisti cvet, ki zre v ravna polja in gričevje Furlanije, v tisto

jutranjo meglo, ki je prepojena s prebujanjem mediteranske svetlobe, ki zlati kot topla

skorja svežega kruha. Sredi kaosa se zgodi pok in se rodi Pier Paolo Pasolini, pesnik

Casarse. Poesie a Casarsa. To je plamen in govorica tiste rože, ki je vzcvetela sredi

Casarse, tistega slavca, ki je pobegnil iz katoliške cerkve, da bi lahko zapel, zadihal s

polnimi pljuči. Toda njegova kletka je bila veliko večja. Bil je zapel sredi svetove

ujme, sredi druge svetovne vojne. In pel je v dialektu, v furlanskem dialektu, v času,

ko je fašistična oblast v Italiji hotela iztrebiti vse dialekte.« (Vrečar 2007, str. 223)



2.1 O avtorju

Pier Paolo Pasolini se je rodil 5. marca leta 1922 v Bologni, umrl pa 2. novembra 1975

v Ostii. Bil je eden najbolj vsestranskih umetnikov in kritičnih intelektualcev svojega

časa. Najširšemu občinstvu je znan predvsem po svojih filmih, njegov opus pa obsega

še pesniške zbirke, romane, drame, nerealizirane scenarije, knjige esejev in polemik,

publicistiko v periodičnem tisku, antologijo italijanske dialektalne poezije, prevod

Ajshilove Oresteje itd. Bil pa je predvsem pesnik. Ne samo, da je bila poezija

izhodišče, iz katerega je pozneje prestopil še na druga ustvarjalna področja, tudi na

ostalih področjih je določala vse njegovo ustvarjanje.



V zgodnji mladosti je leto dni šolanja preživel v Idriji, že zelo zgodaj pa je

postal član komunistične partije, iz katere so ga, zaradi odkrite homoseksualnosti,

kmalu izključili. V povojnem italijanskem intelektualnem življenju je bil njegov delež

neprecenljiv. Gradil je močan odpor proti rastoči kapitalistični družbi in se hkrati

distanciral od levega odporniškega gibanja, zaradi neupravičenega optimizma in

apatičnosti.

132 ŠTUDENTSKA SEKCIJA





Pasolini je bil mnoštvo in kot mnoštvo ga je težko zaobjeti. Kot pravi prevajalec

Tomislav Vrečar, je potreboval čas, da je lahko odkril vse plasti svojega izražanja, kajti

»v sebi je nosil apokaliptično nujo po izražanju, ni se sramoval nobenega področja,

nobena trivialnost ni bila zanj ponižujoča, dosegal je umetniške višave in družbeno

dno« (Vrečar 2007, str. 222).



2.2 Dela, prevedena v slovenščino

 Izrek, 2000. Ljubljana: Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina). Prevod:

Gašper Malej.

 Svinjak, 2005. Ljubljana: LUD Šerpa (Zbirka Klasična šerpa; 2). Prevod:

Miklavž Komelj.

 Manifest za novo gledališče. V: Svinjak, 2005. Ljubljana: LUD Šerpa. Prevod:

Miklavž Komelj in Tomislav Vrečar.

 Amado mio, 2006. Ljubljana: ŠKUC (Zbirka Lambda; 55). Prevod: Milan Štefe.

 Nasilno življenje, 2006. Radovljica: Didakta (Zbirka Gostosevci). Prevod: Dean

Rajčić.

 Realnost, 2007. Ljubljana: LUD Šerpa (Zbirka klasična šerpa; 09). Izbor in

prevod: Miklavž Komelj in Tomislav Vrečar.



Realnost, ki količinsko obsega manj kot desetino avtorjevega pesniškega opusa, je

prva knjižna izdaja Pasolinijeve poezije v slovenščini. Pasolinijeva poezija pa je bila

tudi že pred Realnostjo prisotna v slovenskem prostoru. Prvi je nekaj Pasolinijevih

pesmi prevedel Ciril Zlobec, največ doslej pa Veronikin nagrajenec za leto 2010,

Andrej Medved. Omeniti je treba tudi še prevode Jolke Milič, pesmi, vključene v

roman Izrek, pa je skupaj s celotnim romanom prevedel Gašper Malej.



2.3 Realnost

Leta 2007 smo v slovenščino dobili izbor iz Pasolinijeve poezije v izboru in prevodu

Miklavža Komelja in Tomislava Vrečarja. Vsak od njiju je napisal tudi svojo spremno

besedo. Realnost prinaša sicer manj kot desetino vse Pasolinijeve pesniške zapuščine,

vendar pa kljub temu po nekaj pesmi iz vsake njegove zbirke. In še njegovo pismo

Ginsbergu ter Pasoliniju posvečeno pesem Jacka Hirschmana. Sicer pa se srečamo z

mladeniči, materjo, politiko, komunizmom, marksizmom, Italijo, hinavščino,

(malo)meščanstvom, samoto, umetniki itd.



V izbor je vključenih po nekaj pesmi iz vsake Pasolinijeve pesniške zbirke,

dodanih pa je tudi precej nezbranih pesmi. Pravzaprav sta prevajalca naredila vsak

svoj izbor. Pesmi sta prevedla vsak po svojih preferencah in jih združila v skupno

knjigo. Pesmi, napisane v furlanščini, so objavljene v izvirniku, spodaj pa je dodan

prozni prevod. Taka prevajalska rešitev je ekvivalentna načinu, kako je sam Pasolini te

pesmi prevedel v italijanščino. Pasolini je te pesmi objavil dvojezično, pri čemer je

zavestno poudaril napetost med furlanščino kot čisto glasbo jezika (simbolizirajočo

rajsko stanje Pasolinijeve mladosti v Furlaniji, ki je imela v njegovi osebni mitologiji

vlogo mitičnega predzgodovinskega sveta), ki ga je velika večina italijanskih bralcev

dojemala kot tuj jezik, in italijanščino, kot jezikom komunikacije. Na isti način je v

FURLANSKE PESMI PIERA PAOLA PASOLINIJA 133



pričujoči knjigi objavljena tudi pesem Vida y muerte ( Življenje in smrt), ki jo je

Pasolini leta 1945 napisal v španščini in ji prav tako dopisal italijanski prozni prevod.



V izboru se tako srečamo s pesmimi, ki so vzete iz naslednjih knjig: Najboljša

mladina (furlanske pesmi, 1954), Gramscijev pepel (1957), Slavec katoliške cerkve

(1958), Religija mojega časa (1961), Poezija v obliki vrtnice (1961, 1964),

Trasumanar e organizzar (1971), Nova mladina (furlanske pesmi, 1941–1974).

Naslednji sklopi, ki sledijo, so nezbrane pesmi (1941–1969), Pesnik pepela (1966/67),

epizoda iz drame Stilna žival, ki tematizira vlogo poezije v sporu med Kapitalom in

Revolucijo, pismo Allenu Ginsbergu, v katerem je Pasolini posebno zgoščeno

formuliral svoje razumevanje dilem revolucionarne govorice ter Pasoliniju posvečena

pesem Jacka Hirschmana.



3 Furlanske pesmi

3.1 Zgodnja poezija

Njegovo zgodnje pisanje v furlanščini, govorici njegove matere, nikakor ni pomenilo

spontanega pisanja v domačem dialektu, ampak prestop v novo jezikovno realnost.

Pasolini doma ni govoril furlansko. Da je lahko pisal v furlanščini, se je moral jezika

naučiti, oz. moral je iznajti furlanščino kot literarno-umetniški jezik. Za pisanje v

furlanščini se je odločil, ker se je hotel izolirati, hotel je pisati čisto glasbo jezika. A

prav v tem poskušanju je odkril pisanost socialne realnosti in govorice. Furlanščina, ki

jo je hotel pisati kot hermetičen jezik, ga je soočila s problematiko razrednega boja v

govorici, ki ga je v naslednjih letih tako intenzivno zaposlovala.



Svojo zgodnjo poezijo v furlanščini je pisal v nasprotovanju enojezičnosti, da se

prestopi v druga ustvarjalna področja, oziroma, da se prestopi v realnost samo, v delo z

realnostjo kot tako, torej v izražanje realnosti z realnostjo samo.



Prva pesem, Dedica, spada v njegovo zgodnje obdobje, pesem pa je vključena v

knjigo Najboljša mladina.





Dedica





Posvetilo



Fontana di aga dal me paìs.



Vodnjak z vodo moje dežele.



A no è aga pì frescia che tal me paìs.

Ni bolj sveže vode, kot je v moji deželi.



Fontana di rustic amòur.





Vodnjak prvinske ljubezni.





(Realnost, str. 6)



Njegov odnos do Furlanije sloni na odnosu do njegove matere Susanne Colusi, ki je

izhajala iz Casarse. Tu je avtor preživel del osnovnošolskega obdobja in se tudi med

počitnicami redno vračal. Da mu je Casarsa pomenila vse, se vidi že v pričujoči pesmi.

Že naslov sam ( Posvetilo) govori o tem, da je pesem posvetil svoji deželi, deželi, kjer

je preživljal svojo mladost. To je bila dežela, ki ga je navdala z veseljem,

prijateljstvom in ljubeznijo.



3.2 Pozna poezija

V Pasolinijevi pozni pesniški govorici pa je vse več skrajnih napetosti, obenem pa

postaja vse dvoumnejša. Pasolinijevo zadnje pesniško delo, Nova mladina, pa je izšlo

v letu njegove smrti, 1975, in je obenem poskus vrnitve na začetek – v čisto glasbo

134 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



furlanščine – in demonstracija nezmožnosti te vrnitve. Realnost vključuje tudi celotno

knjigo Nova mladina, ki je zdaj napisana na novo, na način, ki v veliki meri obrača

izjave nedolžnosti iz prve knjige v izjave skrajnega pesimizma. Ponovitev proizvede

razliko, ki je občutena kot spopad telesa s telesom. Poskus vrnitve v preteklost je

dokončna odpoved iluziji o možnosti vrnitve v preteklost in formulacija spoznanja, da

se preteklost vzpostavlja kot preteklost prav prek preloma s preteklostjo. Obenem pa je

groza pred tem, da se v neokapitalističnem svetu prav prek izgube preteklosti na

obcesen način vrača staro v najslabšem smislu. Navsezadnje gre v knjigi Nova

mladina za soočenje verzov, napisanih v zadnjih letih Mussolinijevega fašizma (del

knjige Najboljša mladina), z verzi, otrplimi od grozljive slutnje prihajanja novega

fašizma.





Dedica





Posvetilo



Fontana di aga di un paìs no me.



Vodnjak z vodo dežele, ki ni moja.



A no è aga pì vecia che ta chel paìs.

Ni starejše vode, kot je v tisti deželi.



Fontana di amòur par nissùn.



Vodnjak ljubezni do nikogar.





(Realnost, str. 95)



Pesem je napisana tako, da preobrača izjave iz prejšnje pesmi. To pisanje se sedaj

zateka v področje skrajnega pesimizma oziroma negacije. Razlika med prvo in drugo

verzijo poezije Dedica na dramatičen način priča o eksistencialnem, družbenem,

antropološkem spreminjanju ne le Furlanije, ampak tudi humanosti vseh

posameznikov, ki ga je med drugim povzročilo tudi potrošništvo.



3.3 Poezija v območju biografije

Že pri prvih dveh pesmi, ki sicer spadata v ločeno obdobje Pasolinijevega ustvarjanja,

vidimo, da poezija popisuje avtorjeve občutke, misli, trenutke, skratka zrcali njegovo

življenje. Še bolj jasno, da se njegovo življenje zrcali v njegovih delih, bosta razkrili

naslednji dve pesmi.





Feedback



Sebi!



V tem svetu, ki je kriv,



ki vse kupuje in prezira,



sem jaz, od razočaranja izvotlen človek,



največji krivec.





In nikdar nisem grešil:



čist sem kot kak star svetnik,



a ni mi bil dan niti brezupen dar telesnosti,



vse je šlo k vragu:



dober sem kot norci …



V zmoti je, kdor misli, da morajo vzgibom srca



vzgibi razuma slediti.





(2000, str. 135)



FURLANSKE PESMI PIERA PAOLA PASOLINIJA 135



Svet, v katerem je avtor živel, je bil poln nasilja, saj ga obenem zaznamuje (tudi)

obdobje druge svetovne vojne. Zaradi izrazitega čuta za družbene krivice se je avtor

včlanil v italijansko Komunistično partijo, a so ga že po dveh letih iz nje izključili.

Zaradi odkrite spolne usmerjenosti, homoseksualnosti, pa je bil deležen tako posmeha

kot izključenosti iz javnosti. Občutek izključenosti pa je Pasolinijeva temeljna

izkušnja. Kjerkoli je deloval, povsod je s svojimi angažiranimi deli in prepričanji

sprožal zelo burne odzive. O občutku izključenosti pa je govorila tudi ta pesem.



Da je bil homoseksualec nikdar ni skrival. Ravno zaradi te odprtosti in javnega

priznanja pa je naletel na neodobravanje ljudi. V pesmi pravi, da je on največji krivec,

čeprav ni kriv oziroma nikdar ni grešil.



Ker ga ljudje okoli sebe niso sprejeli takšnega kot je bil, je v sebi poln

razočaranja nad »moderno« družbo, napisal pesem, ki nosi še kako pozitivno

sporočilo. S pesmijo hoče vplivati na »ukalupljen starinski« način razmišljanja

množice. Od ljudi hoče, da ga sprejmejo kot sebi enakovrednega – kot Človeka.





Furlanska suita



V ogledalo se hočem pogledati,



da bi videl, kaj sem bil:



ogledalo vzvalovi kot voda



in z njim to,



kar sem postal.



Znova pogledam v ogledalo, sedaj je



gladko kot kocka ledu.



In v njem je negibna podoba



človeka o sebi.





Kristus, Marx, Freud



so rekli, da so moji idoli.



Prazne formule. V resnici je moj edini



idol Resnica.



Če sem se odločil za film



in ostal tudi pisatelj,



sem to storil zaradi tega,



ker sem hotel izpovedati Resnico



z govorico filma,



in ne samo z govorico besed.



Izpovedati sem hotel Resnico skozi Resnico.





Italija gnije v blagostanju,



ki je egoizem,



neumnost, nekultura, kleveta,



moralizem, prisila,



konformizem: prilagajati se



in s tem pospeševati razpadanje



je danes resnični fašizem.



136 ŠTUDENTSKA SEKCIJA





Vojna se mi še nikoli ni zdela tako



gnusno grozna



kakor v tem trenutku:



ali nihče nikdar ne pomisli,



kaj pomeni človeško življenje?





(2000, str. 135, 136)



Njegovo mnogovrstno ustvarjanje so za časa njegovega življenja skušali zajeti v

trikotnik Marx – Freud – Kristus. Vendar njegovi idoli niso ne marksizem (ki na prvo

mesto postavlja pravico in svobodo, da človek uresniči vse svoje zmožnosti), ne

psihoanaliza (ki uči, da podzavestni motivi naše duševnosti vplivajo na številne oblike

našega vedenja) in ne vera. Njegov pravi in prvi idol je Resnica. Pasolini je menil, da

se pravo resnico da izpovedati zgolj s pomočjo filma, to je resnica skozi resnico ( ker

sem hotel izpovedati Resnico / z govorico filma, / in ne samo z govorico besed. /

Izpovedati sem hotel Resnico skozi Resnico.).



Konformizem oziroma prilagajanje pomeni za avtorja največji fašizem. Pravi,

da konformizem vodi v razpad družbe. Vojna, ki je zaznamovala njegovo življenje, je

zanj grozna, saj nasilno pobija ljudi za dosego skupinskih ciljev. Tudi Pasolini je bil

nasilno umorjen, čeprav je njegova smrt zavita v nekakšen pajčolan.



Z retoričnim vprašanjem na koncu pesmi pa bralca zadene v živo. Človeka je

nemogoče spremeniti ali zajeti v neke kalupe. Vsak človek je unikaten, nekaj

posebnega, vsak je delček v mozaiku življenja nekoč – danes – jutri, vsakega

posameznika je treba spoštovati in imeti rad, ne glede na to, kakšne spolne

usmerjenosti ali pa rasne pripadnosti je.



4 Sklep

Videti je torej, da se nam Pasolinijevo delo kar samo od sebe ponuja, da ga

interpretiramo v luči njegove biografije. Resnični revolucionarni naboj Pasolinijevega

dela je prav v tem, da ne proizvede nikakršne ideološke razrešitve in katarze, ampak

nam pusti mučen občutek vpletenosti v nekaj neznosnega.



Članek bom zaključila z besedami M. Tullia Giordana, ki je o Pasoliniju

zapisal: »V italijanski družbi so še vedno prisotni predsodki do Pasolinija zaradi

njegove spolne naravnanosti. Nenazadnje pa tudi zato, ker se je upal velikokrat

kritizirati tedanjo politično družbo kot tudi politični sistem, ki je tedaj imel v rokah

italijansko oblast. Kljub vsemu je pomembno, da se o Pasoliniju govori, da tudi mlajša

generacija spozna to kulturno bogato osebnost. /…/« (Kodelja 1996, str. 138)



Primarna literatura

Komelj, Miklavž in Vrečar, Tomislav (ur.), 2007: Realnost. Izbrana poezija. Ljubljana:

LUD Šerpa (Zbirka Klasična šerpa; 09).

Kodelja, Ambrož, 1996: Pier Paolo Pasolini. Furlanske pesmi. 2000: revija za

krščanstvo in kulturo 90/91, str. 134–136.



FURLANSKE PESMI PIERA PAOLA PASOLINIJA 137



Sekundarna literatura

Kodelja, Ambrož, 1996: Pier Paolo Pasolini . 2000: revija za krščanstvo in kulturo

90/91, str. 137–138.

Komelj, Miklavž, 2007: Poezija, misterij in razredni boj. V: Realnost. Izbrana poezija.

Ljubljana: LUD Šerpa (Zbirka Klasična šerpa; 09).

Tavcar, Josip (ur.), 1981: Med dokumentom in poezijo. Izbor iz sodobnih

pripovednikov Furlanije in Julijske krajine. Koper: Založba Lipa.

Vrečar, Tomislav, 2007: Pasticcio alla Pasolini. V: Realnost. Izbrana poezija.

Ljubljana: LUD Šerpa (Zbirka Klasična šerpa; 09).

Občutek za vedno neizpolnjenih dni: Narobe: Revija, kjer je vse prav [online]. WWW

[20. 3. 2011]: <http://www.narobe.si/stevilka-5/knjiga-5-recenzije.html>.

Pier Paolo Pasolini: Zofijini ljubimci: Društvo za razvoj humanistike [online]. WWW

[20. 3. 2011]: <http://www.zofijini.net/online_salo.html>.

Pier Paolo Pasolini: Wikipedia: The free encyclopedia [online]. WWW [20. 8. 2010]:

<http://en.wikipedia.org/wiki/Pier_Paolo_Pasolini>.



138 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



Škrabčevi dnevi 7

str. 139–147

KAJ JE BALKANSKI PRIHODNJIK IN KAKO

BALKANSKI JE ZARES?

MARKO HADŽIĆ

Univerza v Beogradu





Povzetek

V prispevku je pokazano, kako se dva osnovna načina tvorjenja prihodnjika v jezikih

Balkanske jezikovne zveze prepletata, kako se tvorita in kakšno razmerje do njiju imajo

sedanje preskriptivne jezikovne norme. Podan je vpogled v proces njunega zgodovinskega

razvoja in različne teoretične dostope do razlage obstoja balkanskega prihodnjika.

Obravnavano je tudi vprašanje, zakaj gre za slovnični balkanizem, ki ga ne moremo primerjati

s podobnimi fenomeni v drugih jezikih.

Ključne besede: Balkanska jezikovna zveza, prihodnjik, razvoj





1 Uvod

Besedno zvezo »balkanski prihodnjik« je treba razumeti kot neko vrsto okrajševe, ki

naj bi pomenila »prihodnjik (futurum) v jezikih Balkanske jezikovne zveze (BJZ)«.

Obravnavana bo predvsem morfološka raven, s krajšimi vpogledi v jezikovno

zgodovino, uporabo in podobne slovnične fenomene v nekaterih drugih jezikih.

Pokazano bo, zakaj je balkanski prihodnjik samostojen fenomen in ga lahko jemljemo

kot balkanizem.



2 Zgradba balkanskega prihodnjika

2.1 Grščina

V knjižni grščini je označevalec prihodnjika slovnični členek θά ('tha'), ki se združuje

s sedanjiško obliko pregibnega glagola. Izhaja iz kontrakcije dveh elemetov: glagola

»hoteti« in veznika na (ina): thelei na > the na > tha na > than > tha [νά (ίνα): θέλει νά

> θέ νά > θά νά > θάν > θά]. (Joseph-Pappas)



139



(1)

tha tragoudho





(grščina)



PRIH. petised.1.os.ed.



"bom pel"



Kot pomožni glagol za tvorjenje prihodnjika thelo se pojavlja prvič v ljudski literaturi

iz obdobja zgodnje bizantinske grščine, od 12. stoletja naprej, in sicer v obliki z

nedoločnikom. V obdobju med 14. in 15. stoletjem uporaba nedoločnika postaja vedno

boj reducirana – pojavljata se novi obliki: thelo se združi z konstrukcijo na +

konjunktiv in ta oblika je nekoliko spremenjena ohranila želelni pomen do današnjega

dne; po drugi strani se v tistem času z isto konstrukcijo ( na + konjunktiv)

gramatikalizira 3. oseba (thelei) in le-ta oblika se je postopoma uveljavila kot

prevladujoči način tvorjenja prihodnjika.



Omeniti je treba, da so se različne oblike za izražanje prihodnosti s tha, ki jih je

grščina imela med svojim zgodovinskim razvojem, ohranile do danes v številnih

grških narečjih, ponekod tudi z glagolom echo »imeti«, tako da ni mogoče govoriti o

enotni obliki. (Аsenova 2002:203)



2.2 Bolgarščina in makedonščina

V obeh jezikih srečamo posestno (s pomočjo »imeti«) in namerno (s pomočjo

»hoteti«) tvorbo prihodnjika, glede na to, ali gre za trdilno ali nikalno obliko. V trdilni

obliki sta zgradbena vzorca ista kot v grščini, le da namesto θά rabita »namerni

členek« (Nartnik 2006) šte 1 [ще] v bolgarščini oziroma ke [ќе] v makedonščini.

Nikalnа prihodnjikа sta sestavljena iz členka njama [няма] oz. nema [нема]

(gramatikalizirani, nepregibni obliki 3. osebe ednine gl. »ne imeti«) in konstrukcije z

veznikom da in sedanjikom (Mirčev 1978: 224) .



(2)

ще потърся [šte potъrsja]





(bolgarščina)



PRIH. poiskatised.1.os.ed.



"bom poiskal"

(3)

нема да заборавам [nema da zaboravam]



(makedonščina)



NIK.PRIH. davez. petised.1.os.ed.



"ne bom pozabil"



Prihodnjik v diahroni perspektivi pri balkaniziranih južnoslovanskih dialektih bom

predstavil na primeru bolgarščine. Ta razvoj, kot pravi Asenova, lahko razdelimo na

štiri obdobja:

a. V zgodnji starobolgarščini je imel sedanjik dovršnikov funkcijo prihodnjika,

enako je danes v npr. ruščini;

b. Potem nastopata konkurenčni futuralni perifrazi sestavljeni iz pregibnih

glagolov hotêti/ hъtêti in imêti in nedoločnika. V pozni starobolgarščini (13.st.)

najdemo prve sledi gramatikalizacije: spregatev gl. hotêti/hъtêti se fonetično

reducira ( štą, šteši). Nedoločnik je še obdržan.

c. V zgodnji novоbolgarščini prihaja do krajšanja nedoločnika na nedoločniško

glagolsko osnovo ( zaspa namesto zaspati). Vzporedno z njegovim slabljenjem



1 V sodobnih narečjih obstajajo še neknjižne variante če [ че], ke [ ке], š ъ[ шъ], še [ ше], za [ за]

(Asenova 2002: 205)

140 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



in počasno izgubo se pojavi tudi konstrukcija ( da) + sedanjik. Pomožnik je še

vedno pregiben: šta, šteš, šte... V pesniškem diskurzu je bila taka oblika v

pogosti uporabi vse do začetka 20. stoletja.

d. č) Sedanja oblika prihodnjika se je začela rabiti neenakomerno na različnih

koncih bolgarskega govornega območja; pojavlja pa se nekje od 17. stoletja,

dejansko v istem času kot v grščini.

Trdilni posestni prihodnjik izginja v bolgarščini med srednjebolgarskim obdobjem.

Prav tako je nikalni namerni prihodnjik postopoma izginil v bolgarščini (vsaj v

časovnem pomenu), razen v zelo redkih in zelo knjižnih primerih, ki jih ne moremo

jemati za produktivni del jezikovnega sistema. Bolj se je ohranil v makedonščini:



(4)

не ќе одам [ne kʼe odam]





(makedonščina)



ne PRIH. hoditised.1.os.ed.



"ne bom hodil"



2.3 Srbščina

V srbščini (po: Stevanović 1986; Klajn 2005) se prihodnjik tvori na naslednji način:

Trdilno obliko2 tvorimo s pomočjo naslonskih oblik (pregibnega) glagola ht(j)eti

»hoteti« in nedoločnika. Če pred prihodnjikom stoji naglašena beseda, se enklitika

nasloni nanj:



(5)

ja ću vid(j)eti/reći



jaz hotetienkl.sed.1.os.ed. videtined./povedatined.



"jaz bom videl/povedal"



V nasprotnem primeru, (6), se enklitika navezuje na glagol, (6a), oz. prihaja do

krajšanja nedoločnika na -ti in zlitja z enklitiko, (6b).



(6)

a.

reći ću



povedatined. hotetienkl.sed.1.os.ed.





"bom povedal"



b.

vid(j)eću





videtiprih.1.os.ed.





"bom videl"



Vprašalni prihodnjik nastane s polnimi oblikami gl. ht(j)eti »hoteti«:



(7)

hoću li vid(j)eti/reći



hoteti

VPRŠ. videti

sed.1.os.ed

ned./povedatined.



"ali bom videl/povedal"



Nikalno obliko dobimo z zanikanjem glagola ht(j)eti:



2 Ta oblika naj bi pravzaprav veljala ne samo za trdilno obliko, temveč za vse primere, v

katerih oblika prihodnjika sledi naglašeni besedi. Pogosto jo srečamo v primerih kot Da li ću

videti? – pomožnik se enklitički nasloni na vprašalni členek da li enako, kot se v primeru (5)

nasloni na osebni zaimek.

KAJ JE BALKANSKI PRIHODNJIK IN KAKO BALKANSKI JE ZARES? 141





(8)

neću vid(j)eti/reći



nočem videtined./povedatined.



"ne bom videl/povedal"



Zunaj pravorečne norme večina govorcev srbskega jezika od Beograda proti severu in

jugovzhodu namesto nedoločnika največkrat uporablja t.i. »konstrukcijo da+sedanjik«

(Stanojčić-Popović 2004), čeprav se nedoločnik še najbolj ohranja v prihodnjiku, kot

pravi Stevanović (1954). Torej, namesto (5) oz. (6):



(8)

ja ću da vidim.



jaz hotetienkl.sed.1.os.ed. da+videtised.1.os.ed.



"jaz bom videl"



Zaradi tega se lahko zgodi, da ni jasno, ali gre za pogovorno obliko prihodnjika ali za

kombinacijo glagola ‘hoteti’ z želelnim pomenom in odvisnika kot njegovega

dopolnilao, kot kaže primer (9).



(9)

Neću da putujem. = Neću putovati. {Нећу да путујем. = Нећу путовати.} (srbščina)



nočem da potovatised.1.os.ed. = nočem potovatined.



"Nočem potovati. / Ne bom potoval."



Prihodnjik v obliki hoteti+da+sedanjik narečno obstaja tudi z nepregibnim

pomožnikom (obrazec: će+da+sedanjik), kot v zgledu (10a), v prizrensko-timoškem

(torlaškem) narečju, ki je najbolj balkanizirano, celo kot će+sedanjik, (10b), kar je

popolnoma analogno bolgarskemu štе+sedanjik, makedonskemu kе+sedanjik oz.

grškemu tha+sedanjik. To narečje ima sicer močen vpliv na beograjsko govorico

(lastna observacija) in je tovrstni prihodnjik že zdavnaj izstopil iz njegovih mej.

Najbrž se je to zgodilo zaradi nenehnega priseljevanja njegovih govorcev, ki traja že

desetletja. To sem ponazoril v avtentičnem primeru (11) iz spontanega govora.

Potrebno bi bilo izpeljati obsežne raziskave beograjskega urbanolekta; zaenkrat kaže,

da je ta prihodnjik vse bolj pogosta izbira v pogovornem, neformalnem registru, ne

glede na izobraževalno raven ali poreklo.



(10)

a.

će da vidim/vidiš ...



(prizrensko-timoška srbščina)





PRIH. da+videtised.1.os.ed. /videtised.2.os.ed.



b.

će vidim/vidiš





(prizrensko-timoška srbščina)





PRIH. videtised.1.os.ed. /videtised.2.os.ed.





"bom videl, boš videl..."

(11) Sa'će je vozim.





(srbščina)



zdaj PRIH. onatož. vozitised.1.os.ed.



"Zdaj jo bom peljal."



V pogovorni srbščini je mogoč tudi posestni prihodnjik, vendar zaradi svojega rahlega

modalnega pomena in povezanosti s pogovornim diskurzom samo v omejeni rabi, in le

v trdilni obliki. To si lahko ogledamo na naslednjem primeru, kjer imata (12a) in (12b)

skoraj enak pomen, le da primer (12a) vključuje kategorijo neobhodnosti.



142 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



(12) a.

Ako bude to još jednom uradila,





če bitiSed.3.os.Ed. to še enkrat naredila





ima da odem kod direktora.





PRIH.+[NEOBHODNOST] davez. oditised.1.os.ed pri direktortož. ed.



b.

Ako bude to još jednom uradila, otići ću kod direktora.





če bitised.3.os.ed. to še enkrat naredila oditiprih.1.os.ed. pri direktortož. ed.





"Če bo to še enkrat naredila, bom šel k direktorju."



2.4 Balkanoromanski jeziki

V sodobni romunščini srečamo štiri oblike prihodnjika. Kot knjižna se uporablja

konstrukcija (13a), s pregibnim glagolom »hoteti« ( voi, vei, va...) in nedoločnikom.

Drugi model, (13b), je enak, samo z aferezo v-ja pri pomožniku. Tretji in četrti obrazec

sta sestavljena iz konjunktiva sedanjika3 in pregibnega pomožnika »imeti« ( am, ai,

are...), (13c), oz. členka o, (13č). Etimologija slednjega členka ni povsem jasna: lahko

bi se bil razvil bodisi iz glagola a vrea "hoteti" bodisi iz glagola a avea "imeti": volet > oa > o; habunt > au > o. V aromunščini se uporablja samo en tip prihodnjika (in prav

tako v meglenoromunščini in istroromunščini). Tvorimo ga s slovničnim morfemom

izpeljanim iz glagola »hočem« in konjunktiva spreganega glagola. Obstaja v dveh

variantah: z veznikom s(i) in brez njega med slednjima členoma, (13d)-(13e)

(Caragiu–Marioţeanu 1977: 188).



(13)

a.

voi

cînta





(romunščina)



b.

oi

cînta





(romunščina)





hočem peti



c.

am să cînt





(romunščina)





imam petiKonj.Sed.1.os.Ed.



č.

o să cînt





(romunščina)





PRIH. petiKonj.Sed.1.os.Ed.



d.

va s-cîntu





(aromunščina)



e.

vai

cîntu





PRIH. petiKonj.1.os.Ed.





"bom pel"



Vzorec v (13e) je analogen z (1), (2) in (10b). Lahko ga zasledujemo od zgodnjega 16.

stoletja, obliko v (13č) od 18. st. Oblike (13b–č) so pogovorne ali v določeni meri

narečne.



2.5 Albanščina

V albanščini obstajata dva tipa prihodnjika, ki sta v osnovi teritorialno zaznamovana,

vendar je njun odnos v sodobnem jeziku bolj zapleten. Prvi tip je z glagolom »hoteti«,

(14), drugi z glagolom »imeti«, (15), pri čemer je v jezikovni normi prvi. V primeru

(14) je označevalec prihodnosti členek do (<dua), veznik të je neobvezen in

predstavlja bolj formalno različico, glavni glagol stoji v obliki konjunktiva. V primeru

(15) je konstrukcija sestavljena iz prve osebe glagola "imeti" kam in konjuktiva.



3 Oblike sadanjika v indikativu in konjunktivu so enake. Veznik să ima tudi funkcijo

formalnega zaznamovalca konjunktiva.

KAJ JE BALKANSKI PRIHODNJIK IN KAKO BALKANSKI JE ZARES? 143





V zgodovinskem razvoju albanščine in v sedanjih narečjih obstaja še kar nekaj

modelov zgradbe prihodnjika, ampak vsi sodijo v enega izmed dveh tipov.

Problematičen je desni del konstrukcije, predvsem zaradi nerazsvetljenih vprašanj

albanskega nedoločnika in splošne sorazmerno slabe dokumentiranosti albanskega

jezika. Za temo balkanskega prihodnjika je bolj pomembno izpostaviti časovne okvire

uporabe prvega tipa. Členek do se začne uporabljati v 18. st. in premaga starejšo

obliko s pregibnim glagom (dua të bëj), ki je bila v uporabi okvirno od 15.–16. st., ko

se je pojavila tudi različica s kam. (po: Žugra 1976)



(14) do (të) lexoj





(albanščina)



PRIH. bratikonj.1.os.ed.



"bom bral"

(15) kam të bëj





(albanščina)



imam da naredim



"bom naredil"



3 Specifičnost balkanskega prihodnjika

3.1 »Hoteti«

Dejstvo je, da sta tako »hoteti« kot »imeti« glagola, ki v BJZ zaznamujeta tvorjenje

prihodnjika, vendar je »hoteti« nedvomno primarna značilnost balkanskega

prihodnjika.



Iz vsega povedanega v 1. poglavju je očitno, da imata »hoteti« in »imeti«

zvrstno gledano zelo različno distribucijo. Medtem ko je prihodnjik z gl. »hoteti« v

vseh jezikih del knjižne norme, so različice z gl. »imeti« ali narečne (severna

albanščina, albanščina in griko) ali pogovorne (rumunščina, grščina, tudi bolgarščina,

če gre za trdilno obliko). Poleg tega, uporaba prihodnjika z glagolom »imeti« tam, kjer

se navadno uporablja »hoteti«, v vseh balkanskih jezikih varuje svoj modalni pomen

(12a). Torej ni do konca gramatikalizirana in je v jezikovnem razvoju ostala na "nižji"

stopnji.



Čeprav se »hoteti« uporablja kot pomožnik za tvorjenje prihodnjika tudi v

drugih indoevropskih jezikih (angleščina, skandinavski jeziki, redko tudi nemščina

itn.), ga lahko smatramo za slovnični balkanizem. I) Ni namreč drugih primerov, kjer

je v konstrukciji takega prihodnjika prišlo do desemantizacije. V skandinavskih jezikih

je gl. »hoteti« ohranil svojo modalnost, pri čemer je modalna komponenta pomena

primarna glede na časovno. Govorec se mora odločiti za glagol »hoteti« (npr. dansko

at vile) ali »rabiti«, »biti potreben« (dansko at skal) glede na pomen, ki ga želi

poudariti. Upravičeno je vprašanje, ali prihodnjik v skandinavskih jezikih sploh

obstaja kot slovnična kategorija časa. II) V nemščini se prihodnjik tvori s pomožnikom

»postati« ( werden). Možnost tvorjenja z glagolom wollen (»hoteti, imeti voljo«) je

prepletena z njegovo modalno večpomenskostjo, čeprav nekaj oslabljeno. (Srdić 2008:

118) Ni tendenc, da bi se jo začelo uporabljati več – je prav obratno – saj je novejša

oblika za izražanje prihodnosti z werden »postati« premagala obliko z wollen že v 16.

stoletju. (Fritz 2000: 264-269) III) V angleščini se oblika will (»hoteti«) uporablja za

vse osebe in skupaj s kratkim nedoločnikom tvori oblike prihodnjika. Vendar ta proces

ni identičen procesu v BJZ, ker ni mogoče govoriti o desemantizaciji, saj: a) je will

modalni pomožnik; b) moderne angleške slovnice celo negirajo obstoj prihodnjika, in

144 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



c) najbolj pomembno, v poteku procesa ni ne časovne paralelnosti ne formalne

analognosti z razvojem v BJZ, kar je ena izmed najbolj zaznamujočih lastnosti

balkanskega prihodnjika. c) velja tudi za I) in II). IV) Med slovanskimi jeziki obstaja

sistemski futurum voluntatis (prihodnjik s hoteti) samo v vzhodnem in osrednjem

območju južnoslovanskih dialektov. Le-ta so balkanizirana (bolgarsko-makedonsko-

torlaški diasistem) ali deloma balkanizirana (srbsko-hrvaški diasistem).



3.2 Slabljenje nedoločnika in njegovo nadomeščanje

Razvoj nedoločnika v BJZ se tesno prepleta z razvojem prihodnjika. Zanimivo je, da

se je v jezikih, v katerih je izginil, nedoločnik najdlje obdržal prav v futuralnih

konstrukcijah, v dakoromunščini celo do danes, (13a-b). V ostalih jezikih je pri

prihodnjiku nadomeščen na dva načina: z drugo glagolsko obliko (konjunktiv ali

sedanjik) ali z želelno-naklonskim odvisnikom, pri čemer v enem jeziku lahko

obstajata oba načina hkrati (bolgarski in makedonski trdilni prihodnjik proti nikalnemu

prihodnjiku). Odvisniki kažejo tendenco pridobivanja značilnosti konjuktivnega

odvisnika in po tem glagolske oblike s podrednim veznikom.



Nadomeščanje nedoločnika na obeh načinih ima še en rezultat. Ker je

nedoločnik, kot neosebna glagolska oblika, spremenjen ali se celo pojavlja z osebno

glagolsko obliko ali z obliko, ki jo vsebuje, je prišlo do redundance v izražanju

slovnične kategorije »oseba«. Pri uporabi nedoločnika jo je moral nositi pomožnik; z

nadomeščanjem nedoločnika ta potreba izgine, pomožnik izgubi svojo paradigmo in

oblika za 3. osebo ednine (ali oblika, ki se lahko iz nje izpelje) se posploši. Ta proces

je skupna lastnost balkanskih jezikov.



4 Možni izvori

4.1 Vpliv jezikov z močnejšim kulturnim ozadjem

Balkan je območje z zelo bogato kulturno zgodovino in z velikim številom

vsakovrstnih stikov, kar se odraža na bržkone vseh družbenih procesih, ki se tam

dogajajo, vključno z jezikovnimi. Vpliva medsebojnega stika in kulturnega transfera

prebivalcev na jezikovno stanje se na Balkanu ne sme pozabiti.



Balkanolatinščina ( Balkanlatein; kot razlaga Werner 1980: 21, gre za latinščino

na območju spodnje Donave, v kateri so se že pred prihodom Slovanov zgodile

številne spremembe, ki jih ne moremo zasledovati na drugih območjih, kjer je bila

latinščina govorjena ) in še bolj bizantinska grščina sta imeli na Balkanu nekoč

nedvomni kulturni prestiž in sta močno vplivali na vse ostale jezike. Sandfeld razlaga

prihodnjik z gl. »hoteti« kot grški vpliv, kar je prepričljivo, saj veliko balkanizmov

nedvomno prihaja iz grščine. Prihodnjik z gl. »imeti« pa bi mogel biti latinski vpliv.

(Sandfeld 1930: 180-185 ) Tudi to je prepričljivo, saj je prihodnjik z »imeti« res

lastnost romanskih jezikov in je v balkanskih jezikih pogostejši pri jezikih, ki so

dejansko bili pod močnejšim vplivom latinščine (romunščina in severna albanščina).



Po drugi strani, prihodnjik v obliki hočem+nedoločnik najdemo že pri Plavtu;

namerni prihodnjik je tudi v albanščini in romunščini primaren. Sandfeldova teorija je

bila na začetku 20. stoletja dokaj sodobna, ampak je za sedanjo perspektivo preveč

enostranska.



KAJ JE BALKANSKI PRIHODNJIK IN KAKO BALKANSKI JE ZARES? 145



4.2 Substratna teorija

Bolj ali manj enako velja tudi za substratno teorijo, ki izhaja iz stališča Kopitarja,

Miklošiča in Weiganda (Kopitar 1829: 59-106, Miklosich 1861: 1-71, Weigand 1924:

61), drugače značilnega za začetno fazo jezikoslovne balkanologije, da je bil bistven

vpliv starobalkanskih jezikov. Tudi ta teorija ne zadošča, v prvi vrsti zaradi tega, ker

spregleda časovni odmik med starobalkanskimi jeziki in obdobjem, ko se je formiral

balkanski prihodnjik, in še bolj zaradi tega, ker zanesljivih podatkov o slovničnem

ustroju substratov enostavno ni dovolj.



4.3 Teorija poligeneze

Sandfeldovo razlago lahko jemljemo kot zelo dobro, če nanjo gledamo kot na razlago

grškega in latinskega vpliva v širšem kontekstu kompliciranega procesa poligeneze

balkanskega prihodnjika. Teorija o poligenezi je še vedno odprta, obravnava različne

procese v posameznih balkanskih jezikih in jih umešča v splošnobalkanski kontekst.

Od šestdesetih let naprej so takorekoč vse raziskave glede tega problema izpeljane na

ta način.



Citirana literatura

Asenovа, Petya, 2002: Bаlkаnsko ezikoznаnie. V. Trnovo: Faber

Caragiu–Marioţeanu, M. 1977: Dialectologia română. Bucureşti

Fritz, Gerd, 2000: Zur semantischen Entwicklungsgeschichte von wollen: Futurisches,

Epistemisches und Verwandtes. V Festschrift für Hans Ramge zum 60.

Geburtstag. Darmstadt, Marburg, str. 263–281

Joseph, Brian & Pappas, Panayiotis, 2001: The Development of the Greek Future

System: Setting the Record Straight. V Greek Linguistics '99. Thessaloniki:

University Studio Press, str. 354–359

Klajn, Ivan, 2005: Gramatika srpskog jezika. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna

sredstva

Kopitar, Bartholomäus, 1829: Albanische, walachische und bulgarische Sprache.

Jahrbücher der Literatur, Band 46. Wien, str. 59–106

Miklosich, Franz von, 1861: Die slavischen Elemente im Rumänischen. Denkschriften

der philosophisch-historische Classe. Wien: Kaiserliche Akademie der

Wissenschaft

Mirčev, K. 1978: Istoričeskа grаmаtikа nа blgаrski ezik, 3. izd., Sofija

Nartnik, Vlado, 2006: K vprašanju zahodne meje balkanske jezikovne zveze. V

Annales, Ser. hist. sociol., 16/2, str. 369–372.

Reinhold, Werner, 1980: Sprachkontakte: zur gegenseitigen Beeinflussung

romanischer und nicht-romanischer Sprachen. Tübingen: Narr

Sandfeld, Kristian, 1930: Linguistique balkanique. Problèmes et résultats. V

Collection linguistique. Paris: La société de linguistique de Paris, Librairie

ancienne Honoré Champion

Srdić, Smilja, 2008: Morphologie der deutschen Sprache. Beograd: Jasen

Stevаnović, M., 1986: Sаvremeni srpskohrvаtski jezik I, peto izdаnje. Beogrаd: Nаučnа

knjigа

146 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



Stevаnović, M.,1954: Nаporednа upotrebа infinitivа i prezentа sа sveznikom dа. Nаš

jezik V. 2–3: 85–185

Stаnojčić, Živojin in Popović, Ljubomir, 2002: Grаmаtikа srpskogа jezikа zа I – IV

rаzred srednje škole, osmo izdаnje. Beogrаd: Zаvod zа udžbenike i nаstаvnа

sredstvа

Weigand, Gustav, 1924: Ethnographie von Makedonien. Geschichtlich-nationaler,

sprachlich-statistischer Teil. Leipzig: Friedrich Brandstetter

Žugra, А. V., 1976: Toskskij tip buduščego vremeni v abanskom jezyke. Balkanskaja

filologija. Učenye zapiski LGU, Serija filologičeskih nauk 73, str. 62–72

KAJ JE BALKANSKI PRIHODNJIK IN KAKO BALKANSKI JE ZARES? 147



Škrabčevi dnevi 7

str. 148–156

CATERINA PERCOTO – PRVA FURLANSKA

PISATELJICA

JANA MUROVEC

Univerza v Novi Gorici





Povzetek

Caterina Percoto je prva furlanska pisateljica, ki je, poleg Pietra Zoruttija, pomembno

zaznamovala furlansko književnost 19. stoletja. Pisala je v furlanskem in italijanskem jeziku,

vendar so si literarni kritiki enotni, da mnogo pristnejše delujejo furlanska besedila. V njih je

pisateljica upodabljala ruralni svet in trdo kmečko življenje ter s tem razdrla mit o idiličnem

podeželskem življenju. Furlanske tekste je pogosto obarvala tudi s protiavstrijsko tematiko.

Pestrost besedil je že v preteklosti pritegnila zanimanje številnih kritikov, obravnava njenih

del pa se z bolj sodobnimi pristopi še vedno nadaljuje. Pozornost se usmerja predvsem na

ženske like, ki jih je Caterina Percoto kot prva furlanska pisateljica ustvarila v svojih

literarnih besedilih. Prispevek bo predstavil prvo furlansko pisateljico in njene furlanske

tekste ter prinesel vpogled v ženske like, ki jih je pisateljica upodobila.

Ključne besede: furlanska književnost, prva furlanska pisateljica, ženski liki.





1 Umestitev Caterine Percoto in kratek oris furlanske književnosti

Furlanščina je že dolgo časa zapostavljen jezik, ki mora sobivati z uradno

pomembnejšim in priznanim italijanskim jezikom. Čeprav je furlanščina svojo končno

in popolno obliko dosegla že okoli leta 1000, podobno kot vsi ostali romanski jeziki, je

razvoj jezika potekal zelo počasi. Zaradi obrobne politične, geografske in kulturne

vloge Furlanije so številni izobraženci in ustvarjalci raje uporabljali italijanščino in

latinščino. Rabi furlanščine so se izogibali predvsem po letu 1866, ko je italijanščina

postala uradni jezik. Razmere so se še bolj izostrile v času fašizma, ko je italijanska

uradna politika načrtno zatirala furlanski jezik. Razvoj furlanskega slovstva je bil tako

odvisen od posameznikov in posameznih skupin, ki so vztrajali pri rabi furlanskega

jezika. Razmere za delovanje so jim bile enkrat bolj naklonjene, drugič manj, zato je

148



tudi furlanska književnost doživljala vzpone in padce.1 Vsaj en močnejši razvoj

furlanske književnosti in porast števila avtorjev in literarnih tekstov beležimo v 19.

stoletju. Zaznamuje ga zelo znani pesnik Pietro Zorutti (furl. Pieri Çorut, 1792–1867),

po katerem je bila poimenovana celo literarna zvrst zoruttizem, zaznamovana z ironijo

in humorjem. Nekoliko pozabljen, a nič manj pomemben je tudi pesnik Antonio Broili

(furl. Toni Broili, 17961876). To stoletje prinaša tudi drugačen način pisanja v

furlanščini, in sicer izpod ženske roke. Caterina Percoto (furl. Catarine Percude) je,

razen anonimnih avtoric, katerih identiteta ostaja neznana, prva ženska v zgodovini

furlanskega slovstva. Njena dela so, poleg del sodobnika Pietra Zoruttija, pomenila

pomemben doprinos furlanskemu slovstvu, ki so se ga, kot sem že omenila, mnogi

ustvarjalci izogibali. Razmere so se začele počasi izboljševati med drugo svetovno

vojno, ko se je v Furlanih prebudila narodna in kulturna identiteta. Iz tega obdobja je

pomemben vsestranski Pier Paolo Pasolini (furl. Pier Pauli Pasolini, 19221975), ki je

prekinil z zoruttizmom. Leta 1948 je v veljavo stopila italijanska Ustava, ki je priznala

obstoj jezikovnih manjšin, s čimer so se izboljšali kulturni pogoji za razvoj

furlanskega slovstva. Sledilo je literarno ustvarjanje številnih priznanih pisateljev in

pisateljic (Maria Forte (furl. Marie Forte, 18991979), Nadia Pauluzzo (furl. Nadie

Paoluzzo, 19311995), Novella Cantarutti (furl. Novele Cantarute, 19202009),

Leonardo Zanier (furl. Lenart Zannier, 1935 )) in tudi današnje stanje bi lahko

označili kot živahno in dejavno, saj narašča število mladih avtorjev, ki pišejo v

furlanščini. (Kersevan 2003: 215252)



Caterina Percoto je torej ustvarjalka, ki je poleg Ermesa di Colloreda (furl.

Ermes di Colorêt, 16221692), ki je ustvarjal v 17. stoletju, in sodobnika Pietra

Zoruttija zavzelo eno najvidnejših mest v furlanski literaturi.



2 Življenjska pot in literarno delo

Caterina Percoto se je rodila 12. februarja leta 1812 v Soleščanu (ital. San Lorenzu di

Soleschianu) v grofovski družini. Po očetovi smrti leta 1821 se je družina preselila v

Viden, kjer je pisateljica vstopila v samostan Santa Chiara. V tej ustanovi je njeno

izobraževanje, ki jo je močno zaznamovalo, potekalo do leta 1829. Zaradi nestabilnega

finančnega položaja in slabega zdravja svoje matere je bila že zgodaj prisiljena

prevzeti skrb za družino. Pisateljica je sicer izhajala iz stare grofovske družine, vendar

jo je ves čas pestil nestabilen finančni položaj. Prednosti bogate družine ni mogla

izkoristiti predvsem zaradi zaostalega kmetijstva Furlanije, oddaljenosti od večjih poti

komunikacije in neugodne lege med Nadižo in reko Ter. Tudi na kulturnem področju

zadeve niso bile nič boljše, saj je bila Furlanija odročna in izolirana, kar je oteževalo

stike z večjimi kulturnimi centri, kot so bili Torino, Milano in Firence. Caterina

Percoto je torej obtičala v okolju, ki je ni stimuliralo h kulturnemu delovanju, razen

redkih potovanj.



Opisano stanje lahko kljubuje idealizaciji Caterine Percoto kot preproste in

velikodušne ženske, ki je bila predana ruralnemu okolju in kmečki družbi, kar se



1 Krizo furlanske literature beležimo predvsem v 15. in 18. stoletju ter ob koncu 19. stoletja.

V teh obdobjih je močno upadlo število avtorjev in število literarnih tekstov, verjetno zaradi

vojn, izgube samostojnosti, obrobne vloge Furlanije in uradno nepriznanega furlanskega

jezika.

CATERINA PERCOTO – PRVA FURLANSKA PISATELJICA 149



ujema s pozitivno literarno predstavitvijo podložnih in skromnih likov. (Iacobbe 2009)

Tej idealizaciji namreč nasprotujejo življenjska dejstva, ki so povezana s finančnim

pomanjkanjem družine. Dokaz za to so številna pisma, kjer se pisateljica pritožuje nad

svojo osamljenostjo in gospodinjskimi obveznostmi, ki jo odvračajo od literarnega

ustvarjanja in ji ne dovoljujejo, da bi zaživela v kulturno bolj živahnem okolju.



Tudi samostansko okolje ji je nudilo zgolj izobrazbo na pedagoških področjih in

pri praktičnih dejavnostih ter jo usmerilo k študiju latinščine in svetih spisov, ni pa ji

ponujalo dovolj široke kulturne izobrazbe. Sama se je imela za osebo, ki na področju

humanistike ni dovolj razgledana, zato se je v njej prebudila želja po drugih oblikah

izobraževanja, bolj svobodnih in manj zadušljivih. Svoje obzorje je začela širiti prek

stalne pisemske korespondence s prijatelji iz kulturnega in intelektualnega kroga,

kamor je vključevala svoje poljubne misli, zadeve, ki so se dotikale Furlanije, politična

vprašanja, kulturne projekte, ideologijo padskih mest in centralne Italije ipd. Pisemska

korespondenca je pomembno zaznamovala tudi njeno pisateljsko pot, saj je prek pisem

dobila številne predloge in nasvete, obenem je prek njih potekalo komentiranje njenih

besedil. Prvi, ki jo je na ta način spodbujal pri ustvarjanju, je bil italijanski pesnik in

pisatelj Francesco Dall'Ongaro. Prek njega je stopila v stik z jezikoslovcem in

urednikom Niccolòm Tommaseom, časnikarjem in esejistom Carlom Tenco in

časnikarjem in urednikom Pacificom Valussijem. Sicer pa je Caterino Percoto želja po

znanju gnala, da je sama iskala knjige in časopise in to predvsem tiste, ki so omogočali

prost pretok idej. Kasneje se je z mnogimi časopisi in revijami povezala in z njimi

sodelovala ( La Favilla, La Ricamatrice, Il giornale delle faniciulle, L'istitutore, Rivista Europea, Il Crepuscolo in lokalni Il giornale udinese, La giunta domenicale al Friuli,

Il nuovo gonfalone itd.). (Scialino 1990)



Caterina Percoto se je intelektualnemu krogu pridružila z esejem, v katerem je

komentirala italijanski prevod Messiade Andrea Maffeja, ki je bil objavljen v La

Favilli, s čimer je vzbudila pozornost že omenjenega Francesca Dall'Ongara. Od leta

1841 naprej je redno sodelovala z La Favillo, kjer so izšle njene prve literarne zgodbe.

Zgodba Lis cidulis iz leta 1844 že označuje njen prehod v zrelejše obdobje pisanja.



V naslednjih letih je pisateljica objavljala v posameznih milanskih časopisih in

izdala svojo prvo zbirko z naslovom Racconti ( Zgodbe, 1858). Leta 1863 je v Genovi

navezala stik z brati Bottàro, ki so izdajali časopis La Donna e la Famiglia, kjer je

ravno tako objavila nekaj novel ter drugo izdajo Racconti ( Zgodbe, 1863), s katero pa

ni bila zadovoljna zaradi številnih pomanjkljivosti in napak. Zatem je v Trstu objavila

zbirko Dieci raccontini ( Deset zgodbic, 1865). Sledila je objava zbirke Nuovi

Raccontini ( Nove zgodbice, 1870), ki so jo ponatisnili čez sedem let. Leta 1878 je

Carrara iz Milana objavil Ventisei racconti vecchi e nuovi ( Šestindvajset zgodb, starih

in novih, 1878), sledile so Novelle scelte ( Izbrane novele, 1880) in Novelle popolari

( Priljubljene novele, 1883).



Leta 1885 je Caterina Percoto hudo zbolela, umrla je 14. avgusta 1887 v

Soleščanu. Pokopana je v Vidnu, blizu Pietra Zoruttija, v nasprotju z njeno željo, da bi

ostala na domačem pokopališču.



150 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



3 Furlanski teksti

Najbolj značilni obliki, ki ju je pisateljica uporabljala sta kratka zgodba in novela.

Vključno z zgodbami, objavljenimi v raznih revijah in časopisih, njena literarna

produkcija obsega na stotine novel.



Če se nekoliko zaustavimo pri italijanskih zgodbah, je po eseju Estetica in

noveli Il San Giovanni Battista pisateljica La Favilli poslala naslednji dve noveli, od

tega ena ni bila objavljena, ker se je obregnila ob samostansko življenje, druga Il pazzo

pa je bila dobro sprejeta. (Iacobbe 2009) Čez dve leti je izšla Adelina, od takrat naprej

se je začela zelo velika literarna produkcija. Od italijanskih zgodb je potrebno omeniti

še naslednje: zgodbo Un episodio dell'anno della fame, že omenjeno Lis cidulis s

predgovorom Pacifica Valussija, sicer pa še Giornale di mia zia, Il Licof, L'Album

della suocera, La Donna di Osoppo in La coltrice nuziale.



Svoje furlanske tekste je pisateljica najprej objavljala v revijah (predvsem v La

Ricamatrice), in sicer skupaj z italijanskim prevodom. Niccolò Tommaseo je v

predgovoru k prvi izdaji Racconti dobro predstavil politično zaledje, iz katerega je

pisala Caterina Percoto, in sicer z nenehnim sklicevanjem na ljudstvo in narod. Žal pa

se je posvetil predvsem italijanskim zgodbam, četudi je furlanski jezik zelo cenil in ga

jemal kot sredstvo, s katerim lahko pisatelj približa svoje delo preprostemu ljudstvu.

Pisateljici je svetoval, naj črpa snov iz ljudskih pripovedi, kar dokazuje pismo Caterine

Percoto, ki ga je poslala pesniku in prevajalcu Pietru Boniniju (furl. Pieri Bonini,

18441905):



»Spesso nelle sue lettere mi raccomanda di raccogliere dalla bocca del nostro

popolo tradizioni, leggende, canti e anche frammenti di canti, purchè non sieno di

amore.«2 (Bonini 1898: 161)



Pisateljica je furlanski jezik povezovala neposredno s podeželjem. V tem jeziku

je čutila ostrejši prizvok, ki je odražal težaško življenje deželanov. S pisanjem v

furlanščini je dala ljudstvu možnost, da je izpovedalo svoj glas.



Prva izdaja Racconti iz leta 1858 (vanjo so bile vključene zgodbe, ki so izhajale

v časopisih med leti 1839 in 1846) ni vključevala furlanskih zgodb, saj se je Niccolò

Tommaseo zbal zaradi cenzure. Zbirka je imela precejšen uspeh in je bila hitro

razprodana, kljub cenzurnim posegom pa se je razširila tudi po Furlaniji. Furlanske

tekste v spremljavi italijanskega prevoda pa najdemo v drugi izdaji Racconti iz leta

1863, in sicer so razdeljeni v tri sklope: legende, ljudska izročila in zgodbe.



Pri slednji razdelitvi ostaja problematika pri razmejitvi med legendo in ljudskim

izročilom, saj obe pripovedni obliki temeljita na ljudskih vzorcih in pripovedih,

medtem ko zgodbe obravnavajo domišljijski svet. V genovski izdaji iz leta 1863

manjkajo nekateri teksti, ki so bili sicer objavljeni v revijah, ki pa so bili vključeni v

Scritti friulani di Caterina Percoto ( Furlanski teksti Caterine Percoto, 1928). Za še

dodatne tekste je zaslužen literarni kritik Gianfranco D'Aronco, vsi teksti so zbrani v

Caterina Percoto, Scritti friulani ( Caterina Percoto, furlanski teksti, 1988).



Pomembna razlika med italijanskimi in furlanskimi teksti je, da pisateljica v

slednjih opisuje zgolj dogajanje na podeželju, v katerem vidi zdrav in nepokvarjen



2 »V svojih pismih mi pogosto svetuje, naj izročila, legende, pesmi in tudi le delčke pesmi, ki

niso ljubezenske, črpam iz ust našega ljudstva.«

Tekst sem v slovenščino prevedla J.M., kar velja tudi za ostale prevode v opombah.

CATERINA PERCOTO – PRVA FURLANSKA PISATELJICA 151



svet, medtem ko v italijanskih tekstih obravnava bodisi mestno okolje bodisi gre za

primerjavo med mestom in podeželjem. Poleg tega furlanske zgodbe v večini

obravnavajo grenke izkušnje in pogosto imajo avtobiografske poteze. Caterina Percoto

je uničila mit o bogatem podeželju in donosnem ter lahkem delu in je podala bolj

realističen prikaz. Pri pisanju teh zgodb se je želela čim bolj približati preprostemu

ljudstvu in pisati v skladu z njihovimi čustvi. Glede tega je zgovoren odlomek iz

pisma, ki ga je poslala Pietru Boniniju:



»Avrei voluto poterle mandare un' altra di quelle leggende o tradizioni friulane,

che ho raccolta a questi giorni: Il sold dal Signòr; ma da parecchio tempo inchiodata

nella mia stanza, non mi è possibile una visitina al qui vicino bosco del Romagn dove i

nostri contadini han colocata la scena, e potrei aver sbagliato il colorito locale.«3

(Bonini 1898)



Kmetje, ki živijo v zdravem in nepokvarjenem svetu, so opisani kot skromni,

delavni in požrtvovalni (Pellegrini 1987):



»In che ciase malinconiche l'an passât, di carnevâl, son vignudis a marît dôs

biellis fantatis in t un bot. E' vignívin contentis, sebben che savèvin di chiatâ dôs

puoris maladis; e' vignívin par assistilis a par judâ un'altre zovine e biele cugnade; un

agnulut che, senze lagnâssi, da qualchi an 'e puartave di besolle dut il pês de numerose

famèe. Come tre sûrs e' son ladis subit d'accordo e invezze di gnozzis e' an scomenzât

a stâ sú une gnot paromp dongie il jet de lôr púare madonne.«4 (Percoto 1988: 46)



»A sedis agn, Menie 'e jere brave e buine come duttis lis fantatis. 'E ubbidive, 'e

lavorave, 'e tignive cont di siei fradis e des sôs surutis plui pizzulis, 'e judave sô mari

atôr il besteam, s'al occoreve 'e deve une man tal mulin, 'e saveve la duttrine /.../«5

(Percoto 1988: 34)



Slednji odlomek je iz zgodbe La mulinarie, kjer najdemo veliko avtobiografskih

potez. V zgodbi delavno, a mirno in vedro okolje zmoti nemilost, ko umre oče zaradi

podrtega mlina, ki ga malomarni lastnik ni vzdrževal. Menie odslej skrbi za mater, za

svoje brate in za mlin. V nadaljevanju se poroči, postane vdova s petimi sinovi, skrbi

zanje in umre šele takrat, ko je za vse poskrbela in vse uredila. Vtem poseže še

pisateljica z neposrednim komentarjem: »Donne Menie Duríe 'e jé stade une femine di

coraggio, e fortunadis lis fameis in du là che nàscin o s'implàntin di cheste sorte di

feminis«.6 (Percoto 1988: 42) Furlanske zgodbe imajo namreč vedno pedagoško

funkcijo in napeljujejo k pošteni delavnosti in usmiljenosti. (Pellegrini 1987)



3 »Želela sem vam poslati še eno tistih legend oz. izročil, ki sem jih ujela te dni: Il sold dal

Signòr; vendar zaradi časa, ko sem zaprta v svoji sobi, ne morem obiskati bližnjega gozda,

kamor so naši kmetje umestili prizor, in bi lahko zgrešila lokalno barvitost.«

4 »Lani, v času karnevala, sta se v tisto melanholično hišo hkrati priženili dve lepi dekleti.

Prišli sta zadovoljni, čeprav sta vedeli, da bosta tam našli dve ubogi bolnici; prišli sta

prisostvovati in pomagati še eni mladi in lepi svakinji; angelu, ki je že leto dni nazaj, brez

pritoževanja, nase prevzel breme skrbi za celo številno družino. Kot tri sestre so se dekleta

takoj strinjala in vse od poroke dalje je vsako noč ena bedela ob postelji njihove bolne tašče.«

5 »Menie je bila pri sedemnajstih letih pridna in dobra kot vsa dekleta. Ubogala je, delala,

pazila na mlajše brate in sestre, pomagala materi pri živalih na dvorišču; če je bilo potrebno,

je pomagala tudi v mlinu; poznala je krščanski nauk /.../.«

6 »Ženska kot Menie Duríe je bila pogumna ženska in srečne tiste družine, kjer se rodijo ali

kjer se nastanijo takšne vrste žensk.«

152 ŠTUDENTSKA SEKCIJA





Precej furlanskih legend je Caterina Percoto predelala in jih obarvala s

protiavstrijsko tematiko. (Giacomini 1988) V tem pogledu je ena najbolj znanih Lis

striis de Germanie, kjer je upodobila nemške, furlanske in karnijske čarovnice. Po

usodnem dogodku, ki je verjetno alegorija za vojno, se karnijske in furlanske

čarovnice bojijo nemških, nemške čarovnice pa žalujejo za izgubljenim prijateljstvom.

S tem je pisateljica upodobila negativne učinke vojne. Zgovorna je tudi L'ucellut de

mont Chianine, kjer lepo dekle iz Soleščana po dolgem plesu s sinom avstrijskega

poveljnika hudo zboli in umre. Protiavstrijsko tematiko najdemo tudi v La rosade di

San Zuan, La maledizion dei luvins in v La femine di Buje.



4 Težave s transkripcijo in prevodi

Veliko tekstov Caterine Percoto je ostalo v rokopisih, kar je zelo oteževalo

transkripcijo. To je pripeljalo do različnih variant transkripcij, sicer pa je prihajalo do

različic tudi že v originalu. Na eni strani imamo torej posege avtorjev transkripcij, ki

se od avtorja do avtorja razlikujejo, na drugi pa nedoslednosti, ki jih je zapisala že

pisateljica sama. Pri tem je potrebno omeniti, da je precej omahovala v rabi

italijanščine in furlanščine, saj je v nekaterih primerih uporabljala italijanski vzorec, v

drugih pa furlanski.



Zanimivo je, da se vse te nedoslednosti v izdaji Binda Chiurla niso pokazale, saj

jih je sistemsko odpravljal: popravljal je ločila, velike začetnice, diakritična znamenja,

določne in nedoločne člene, naglase, reduciral je dvojne soglasnike itd. Nekatere

zapise pa je pustil v originalu, za razliko od Amadea Giacominija, ki je bil v svojih

popravkih bolj dosleden od Chiurla. Cuberli je po drugi strani povsem odpravil

diakritična znamenja. (Pellegrini 2008)



Velike težave se pojavljajo tudi pri prevajanju njenih tekstov, saj se pri tem

pogosto izgubi ritmični potek in specifično besedišče Caterine Percoto. Njene tekste

tako najbolj »začutimo«, če jih prebiramo v originalu.



5 Kritike

Delo Caterine Percoto je doživelo številne kritike, ne le s strani njenega mentorja

Francesca Dall'Ongara, temveč tudi ostalega literarnega kroga. Leta 1853 je Niccolò

Tommaseo napisal prvo kratko, a pozitivno kritiko teksta Lis cidulis. Leta 1858 je v

predgovoru k zbirki Racconti pohvalil preprosti stil, prikazovanje resničnega,

neidealiziranega življenja ter izpostavil pisateljičino pomanjkanje stika z literarno

kulturo. Sicer pa je bila Caterina Percoto vključena v bibliografijo Gianfranca

D'Aronca (1947) in v precej regionalnih antologij.



Ponatis prve izdaje Racconti leta 1971 je bil opremljen z uvodom pisatelja

Michela Prisca, dve leti pozneje je sledila antologija osmih zgodb literarnega kritika

Bruna Maierja. Furlanske zgodbe, izdane leta 1929, so bile ponatisnjene leta 1988.

Prevedel jih je furlanski pesnik Amedeo Giacomini. Šele leta 1959 se je začel bolj

moderen pristop k obravnavi del Caterine Percoto, s katerim je začel literarni kritik

Vittore Branca. Obravnaval je dve zgodbi, in sicer Pre'Poco in La donna di Osopo.

Ugotovil je pisateljičino zmožnost, da vpogleda v človeško dušo in ustvari temačno in

otožno vzdušje. (Haller 1994)

CATERINA PERCOTO – PRVA FURLANSKA PISATELJICA 153





Bruno Maier je pisateljico primerjal z italijanskim pesnikom in pisateljem

Alessandrom Manzonijem, ki je ustvarjal pod močnim vplivom krščanskega

optimizma. Opazil je, da pisateljica predstavlja skromne in ponižne na popularen

način, brez vnaprejšnje literarne determiniranosti, sicer pa da je močno nasprotna

ateizmu in emigraciji. Bruno Maier je njene najboljše zgodbe prepoznal v Lis cidulis,

Il licôf, La donna di Osopo in Il pane dei morti, kritiziral pa La coltrice nuziale in L'album della suocera zaradi preobsežnosti, kar je privedlo do nekoherentnosti

zgodbe. Michele Prisco je leta 1972 v Caterini Percoto videl prvo realistično

pisateljico 19. stoletja in eno najbolj modernih glasov regionalne literature. Je prvi, ki

je odpravil kliše o romantični in velikodušni plemiški gospe, sicer pa je pohvalil njen

talent pri opazovanju okolice. Opozoril je tudi na slabosti, in sicer na pretirano

duhovnost, pretirane like in moralistične tendence. Literarni zgodovinar in kritik

Arnaldo Di Benedetto je leta 1990 opozoril na nepotrebni sentimentalizem v zgodbah,

kot je La donna di Osopo.



Njene furlanske zgodbe so doživele številnejše kritike od italijanskih. Niccolò

Tommaseo jih je označil za jedrnate, zgoščene in preproste. Bindo Chiurlo je dejal, da

so italijanske zgodbe v resnici furlanske, napisane v italijanščini po pomoti.

Gianfranco D'Aronco je izpostavil linearnost in preprostost, stilistično perfektnost in

didaktično kvaliteto. Nicoloso Ciceri je pokazal na razlike v predstavitvi, ki se

pojavljajo med italijansko in furlansko verzijo, ter na mešanje popularne in visoke

kulture. Amadeo Giacomini je poudaril pesniško čistost in melanholično veličastnost

furlanskih tekstov, bližino govorjenemu jeziku in lokalno obarvanost. Pisateljico je

cenil tudi zaradi ohranjanja folklorne tradicije Furlanov. (Haller 1994)



Kritike so se torej pojavljale že v času življenja Caterine Percoto in so z leti

postajale še obsežnejše. Njena dela še danes niso povsem raziskana oziroma odpirajo

nove in nove poglede, ki jih je potrebno šele preučiti. Kritike razkrivajo prednosti in

tudi slabosti njenega ustvarjanja, kar odpira nekakšno demokratično polje, do katerega

mora bralec pristopiti s kritično distanco, da si lahko ustvari nevtralno mnenje.



6 Ženski liki v besedilih Caterine Percoto

Kritike, ki analizirajo dela Caterine Percoto, izpostavljajo predvsem realizem, s

katerim je opisovala furlanske kmete in furlansko pokrajino, njen inovativen jezik in

izostren smisel za pripovedovanje. Predstavitev ženskih likov v njeni fikciji pa je bila

pogosto spregledana ali zreducirana na pedagoški pomen, literarna predstavitev te

tematike je tako ostala zanemarjena. Kot prva ženska v furlanski literaturi je Caterina

Percoto ustvarila ženske like, ki jih italijanska literatura še ni poznala. Moški pisci so

sicer dajali ženskim likom precej prostora, vendar so ženske v večini primerov

prikazane kot pasivni objekti moškega poželenja, grde in kmečke ženske so predmet

posmeha (Ermes di Colloredo), kasneje pa nosilke bidermajerskih značilnosti (Pietro

Zorutti). (Fabris 2008)



Caterina Percoto se je pri ustvarjanju obračala na ženske in obenem pisala o

njih. Po eni strani je v veliko delih posredno in neposredno naslavljala ženske in se

nanje sklicevala, saj je nekatere tekste objavila ravno v ženskih revijah, npr. v La

ricamatrice, La Donna e la Famiglia, Il giornale delle Famiglie. Po drugi strani pa je

za svoja besedila pogosto izbirala ravno ženske like.

154 ŠTUDENTSKA SEKCIJA





Ženski literarni liki pogosto nastopajo že v samih naslovih, npr. Reginetta e

Maria, L'amica, La malta, La moglie, La matringa, La femine di Buje, La Madonne de la Salette, La mulinarie itd. Pri tem gre pogosto za poimenovanja, ki se nanašajo na

predstavo o ženski, ki je vezana na dom ali hišo, ali pa na furlansko tradicijo. Za

ženske like je značilno, da so v večini primerov primerjane z rožami, sadjem ali

drugimi potezami iz narave:



»E' dísin che une volte in chêi prâz 'vignive a passon una fantate. Blanchie e

rosse come un milz, une vite gajarine, i vôi come dôs moris, il nasut visentin, 'e filave,

'e chiantave, 'e jere la plui bielle dal paîs.«7 (Percoto 1988: 25)



Ta način predstavitve je Caterina Percoto ustvarila iz potrebe, ker je bila v

realnem svetu ženska izključenega iz patriarhalnega sveta in faličnega reda. Ravno

furlansko podeželje pa predstavlja prostor, ki socialno in politično ni že vnaprej

določen, v nasprotju z mesti in patriarhalnimi domovi. Narava je simbolni prostor, ki

ženski omogoča, da se uresniči kot povsem razvito misleče bitje. (Kern 1996:

http://tell.fll.purdue.edu/, dne 20. 8. 2010)



Poleg primerjav iz sveta narave je mogoče razbrati tudi tipične telesne

značilnosti, predvsem pri podeželskih ženskah, saj je pri prestižnih ženskah

pomembnejša obleka, ki jo pogosto krasijo razne čipke in pasovi. Ideal ženske s

podeželja pa je za Caterino Percoto ženska »zovenate e fuarte« (Percoto 1988: 38),

torej mlada in robustna. Pri tem gre za robustnost v pozitivnem smislu, za robustnost,

ki je potrebna pri opravljanju težaškega dela na podeželju. Pridevniki, kot so robusten

in čokat, pisateljici označujejo zdravje, v nasprotju z izumetničenostjo in nemirom, ki

ga pripisuje bogatim ženskam. (Fabris 2008)



Za ženske s podeželja imajo veliko vrednost majhne stvari in predmeti, ki jim

pripadajo: obleke, nakit, perilo ipd. Ti predmeti postanejo sredstvo izmenjave v ženski

skupnosti ali pa element ženskega spomina. (Kern 1996) V Lis cidulis bogato

Massimino njene obleke in nakit tolažijo v času bolezni. Te nimajo lepotne vloge,

ampak Massimino spominjajo na pretekle srečne dni. Njen nakit v nadaljevanju

postane sredstvo izmenjave med ženskami, ko Massimina podari nakit obubožani Rosi

in ji s tem omogoči poroko. Podobno tematiko zasledimo tudi v La coltrice nuziale in

v L'album della suocera. Sredstva izmenjave ostajajo vedno v okviru ženskih ali

hišnih oziroma gospodinjskih predmetov, saj posestva in finance nadzorujejo moški.

Nakit, obleke, pohištvo tako dobijo simbolno vlogo, saj se ženske nanje obračajo

skorajda v religiozni luči. Ti predmeti torej delujejo kot nekakšni simboli, ki žensko

spominjajo na njihovo življenje in preteklost; obenem pa postanejo v procesu

izmenjave ti predmeti finančna pomoč za ženske, ki ta sredstva potrebujejo, kar

omogoča ženska solidarnost.



Caterina Percoto je torej v zgodbah ustvarila in upodobila nove ženske like, pri

čemer pa je treba priznati, da je njeno pisanje vendarle oviral krščanski liberalizem, ki

ji je preprečeval, da bi pisala o občutljivejših temah, npr. o erotiki. Po eni strani je

sledila krščanskim načelom in poveličevala zakonsko zvezo in vlogo ženske v

gospodinjstvu, obenem pa kritizirala nekatere poglede na zakon, žensko ujetost v

domačo sfero, njeno determinirano socialno vlogo in predvsem zgrešen način



7 »Pravijo, da je na tisti pašnik nekoč prišlo eno dekle. Belo in rdeče kot jabolko, ljubke

postave, z očmi kot dve morji in lepim noskom, je predlo in prepevalo, bilo je najlepše na

deželi.«

CATERINA PERCOTO – PRVA FURLANSKA PISATELJICA 155



izobraževanja žensk, ki je usmerjeno zgolj na uspešno pripravo v gospodinjstvu.

Caterina Percoto je že imela nekatere zametke idej, ki so pozneje vodile k ženski

emancipaciji, vendar je potrebno priznati, da je njeno pisanje v tem pogledu vendarle

ostalo ambivalentno.



Literatura

Bonini, Pietro, 1898: Versi friulani e cenni su Ermes di Colloredo, Pietro Zorutti e

Caterina Percoto. Udine: Domenico Del Bianco.

Fabris, Angela, 2008: Le traiettorie al femminile di Caterina Percoto. V Caterina

Percoto e l’Ottocento. Ur. Romano Vecchiet. Viden: Comune di Udine. Str.

8398.

Giacomini, Amedeo, 1988: Quasi una biografia. V: Scritti friulani: tradotti,

commentati e restaurati da Amedeo Giacomini. Ur. Amedeo Giacomini . Viden:

Società filologica friulana.

Haller, Hermann W., 1994: Caterina Percoto. V: Italian women writers: a bio-

bibliographical sourcebook. Ur. Rinaldina Russell. Westport: Grrenwood Press.

Str. 32432.

Iacobbe, Antonella, 2009: Le voci di una donna-scrittrice: Caterina Percoto e il mondo

contadino. Trento: UNI Service.

Kern, Margaret, 1996: Solitude and Solidarity: Feminine Space in the Short Storie of

Caterina Percoto. V: Romance Laguages Annual, VIII/ 8, dostopno na

http://tell.fll.purdue.edu/RLA-Archive/1996/Italian-html/Kern,Margaret.htm,

dne 20. 8. 2010.

Kersevan, Alessandra, 2003: Kratek zgodovinski opis furlanske književnosti. V:

Dobrodošli v Furlaniji: daljni zahod, nikoli tako blizu. Ur. Enos Costantini.

Viden: Società filologica friulana. Str. 215254.

Pellegrini Rienzo, 1987: Tra lingua e letteratura: per una storia degli usi scritti del

friulano. Udine: Arti Grafiche Friulane.

Pellegrini Rienzo, 2008: I racconti friulani. V: Caterina Percoto e l’Ottocento. Viden:

Comune di Udine.

Percoto, Caterina, 1988: Scritti friulani: tradotti, commentati e restaurati da Amedeo

Giacomini. Viden: Società filologica friulana.

Scialino, Gianfranco, 1990: Novecento letterario italiano e due studi sull'Ottocento

friulano : lezioni tenute all'Università della terza età di Gorizia. Gorizia: Stampa

goriziana.



156 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



Škrabčevi dnevi 7

str. 157–163

POMEN KAZALNIH ZAIMKOV V SLOVENŠČINI IN

SRBŠČINI

NEMANJA SIĆEVIĆ

Univerza v Beogradu





Povzetek

V prispevku primerjam kazalne zaimke v slovenščini ( ta, tisti, oni) in srbščini ( ovaj, onaj,

taj), saj mislim, da je razlikovanje med njimi potrebno zlasti pri pouku slovenščine kot tujega

jezika in pri prevajanju iz slovenščine v srbščino (in obratno). Zaradi podobnosti obeh jezikov

večina srbskih učencev slovenščine uporablja slovenske zaimke ta, tisti in oni kot dobesedne

prevode srbskih ovaj, taj ter onaj. S semantiko zaimkov v srbščini in drugih slovanskih

jezikih se je v številnih delih ukvarjal P. Piper (Piper 1983, 1987, 1997). O primerjalni

semantični analizi zaimkov v srbščini in slovenščini je pisala M. Đukanović (Đukanović

2001, 2009, 2010). M. Đukanović navaja dve glavni funkciji kazalnih zaimkov: lokalizacijo

in referencialnost. V okviru lokalizacijske funkcije loči dve, prostorsko in časovno

(Đukanović 2009). V tem prispevku primerjam pomen kazalnih zaimkov, s čimer prikazujem,

kako le-ti izražajo prostorske in časovne odnose, in utemeljujem, da dobesedni prevod ni

mogoč.

Ključne besede: kazalni zaimki, prevod v srbščino, razlika v rabi zaimkov, prostorski in

časovni odnosi, primerjava slovenščine in srbščine



1 Lokalizacija

1.1 Prostorska lokalizacija

Kazalnim zaimkom v slovenščini je skupno to, da na neki način „kažejo“ na govorca

(Đukanović 2009). Slovenščina tako razlikuje tri stropnje oddaljenosti od govorca, in

sicer: blizu, razmeroma oddaljeno in zelo oddaljeno (1).



(1)

To drevo je bukev, tisto tam je javor, ono pri gozdarjevi koči pa je klen. 1

(2)

Ovo drvo je bukva, to je javor, a ono kod šumareve kolibe je klen.

(srbščina)





1 Primeri so prevzeti iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika

157



V tem primeru zaimek ta zaznamuje, da je nekaj prostorsko ali časovno blizu, tisti, da

je razmeroma oddaljeno, oni pa, da je najbolj oddaljeno od govorca. Takšen model s

podobnim pomenom lahko uporabimo tudi v srbščini (2). V sodobnem standardnem

jeziku se zaimek oni pogosto zamenjuje s tisti. V pogovornem jeziku se vsaj v

osrednjem prostoru oni ohranja, in sicer v reducirani obliki ( un). Preoblikovanost je

morda razlog, da se zaimek ohranja.



V slovnici Ž. Stanojčića in Lj. Popovića (Stanojčić, Popović 1992) so kazalni

zaimki v srbščini razdeljeni v tri skupine:



1) ovaj, ki zaznamuje osebo ali predmet, ki je blizu sogovornika;



2) taj, ki zaznamuje osebo ali predmet, ki je v neposredni bližini sogovornika;



3) onaj, ki zaznamuje osebo ali predmet, ki je v bližini tretje, neprisotne osebe.

S tega stališča srbski taj pomeni ’blizu sogovornika’ in, ker je v prejšnjem primeru

sogovornik oddaljen od govorca, to pomeni, da je taj razmeroma oddaljen od govorca.

Če pa sta govorec in sogovornik blizu, taj logično zaznamuje bližino tudi do govorca

(3).



(3)

Dodaj mi taj papir!





(srbščina)



Če je zaznamovani predmet bližji sogovorniku kot govorcu, še posebej, če se nahaja

neposredno ob sogovorniku (v rokah, na telesu), bi bilo v srbščini neslovnično

uporabiti ovaj namesto taj (4, 5).



(4)

Koliko si platio tu jaknu?





(srbščina)

(5)

Šta ti je to u ruci?





(srbščina)



Zato taj v prostorsko lokalizacijski rabi v slovenščino prevajamo dvojno:

kot ta, če sta sogovorca blizu drug drugemu (6),



(6)

Kakav je taj sladoled, je li ukusan?





(srbščina)

(7)

Kakšen je ta sladoled, ali je okusen?



kot tisti, če sta sogovorca oddaljena, ali pa je predmet/oseba veliko bližji sogovorniku

(8, 10).



(8)

Ostani u tom redu, ovaj je još duži!





(srbščina)

(9)

Ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša!

(10)

Otvorite taj prozor, ovaj ne može da se otvori!





(srbščina)

(11)

Odprite tisto okno, to se ne da odpreti!



Srbščina razlikuje le dve stopnji oddaljenosti od govorca, in sicer bližino do govorca,

ki se izraža z zaimkom ovaj, in oddaljenost, ki se izraža z zaimkom onaj (12).



(12)

Ovaj dečak je uradio domaći, a onaj nije.





(srbščina)



Če bi pa hoteli izraziti še tretjo stopnjo, bi uporabili prislov, pogosto tamo ali onde,

(13) .



158 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



(13)

Ovaj dečak je uradio domaći, onaj nije, a onaj tamo kaže da su mu ga ukrali.





(srbščina)



Kot smo že rekli, v sodobnem standardnem slovenskem jeziku se oni pogosto

zamenjuje s tisti. V tem primeru se za izražanje tretje stopnje oddaljenosti uporablja

prislov, tako kot v srbščini (14).



(14)

Ta fantek je naredil domačo nalogo, tisti ni, tisti tam pa pravi, da so njegovo ukradli.



1.2 Časovna lokalizacija

Ta in ovaj imata dva osnovna časovna pomena: izražata, da nekaj poteka, obstaja v

času govorjenja o njem (15–18):



(15)

Prej je skočil slabo, ta skok se mu je pa posrečil.

(16)

Pre je skočio loše, a ovaj skok mu se posrećio.





(srbščina)

(17)

To pesem res lepo pojejo.

(18)

Ovu pesmu stvarno lepo pevaju.





(srbščina)



če stojita ob samostalniku, ki zaznamuje čas (dan, leto itd.), izražata, da je nekaj

najbližje času govorjenja (19–22).



(19)

Ta teden imam veliko dela.

(20)

Ove nedelje imam puno posla.





(srbščina)

(21)

To pomlad se bo oženil.

(22)

Ovog proleća će se oženiti.





(srbščina)



Tisti, oni in taj, onaj izražajo časovno odmaknjenost. Tisti in taj izražata manjšo oddaljenost in večjo določenost/znanost (23–26).



(23)

Kaj hočemo, tisto se je zgodilo proti naši volji.

(24)

Šta hoćemo, to se desilo protiv naše volje.





(srbščina)

(25)

Tistega dne je oče prišel domov.

(26)

Tog dana je otac došao kući.





(srbščina)



Oni in onaj izražata nedoločeno časovno oddaljenost (27–30).



(27)

Oni dan je prišel stric.

(28)

Onaj dan je došao stric.





(srbščina)

(29)

Ono noč se je pripetila huda nesreča.

(30)

Onu noć se desila strašna nesreća.





(srbščina)



Kot vidimo, srbski zaimki ovaj, taj, onaj in slovenski ta, tisti, oni na podoben način izražajo časovne odnose. To pomeni, da jih, če so uporabljeni v časovnem pomenu,

lahko prevedemo dobesedno: ta/ ovaj, tisti/ taj, onaj/ oni.



POMEN KAZALNIH ZAIMKOV V SLOVENŠČINI IN SRBŠČINI 159



2 Referencialnost

Kazalni zaimki lahko imajo določeno referencialnost, ko se z njimi nekaj poudarja.

Poleg poudarjanja imajo tudi čustveni naboj (31–36).



(31)

Ob slovesu jim je rekel te besede: želim, da si med seboj pomagate.

(32)

Pri rastanku im je rekao ove reči: želim da jedni drugima pomažete.

(srbščina)

(33)

To knjižico boš pa že prebral.

(34)

Ovu knjižicu ćeš valjda pročitati.





(srbščina)

(35)

Zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla.

(36)

Posvađali su se zbog tih nekoliko dinara.





(srbščina)



Slovenski ta v se v samostalniški rabi uporablja bolj pogosto kot srbska taj in ovaj.

Pogosto ga iz slovenščine prevajamo z osebnim zaimkom (37–44).



(37)

Doma živi samo oče. Ta je že star.

(38)

Kod kuće živi samo otac. On je već star.





(srbščina)

(39)

Kakšna lepa srajca, to bom kupil.

(40)

Kako lepa košulja, kupiću je.





(srbščina)

(41)

Doživel je nesrečo, vendar o tej ni hotel govoriti.

(42)

Doživeo je nesreću, ali o njoj nije hteo da govori.





(srbščina)

(43)

Ob cesti stoji hiša, za to je dvorišče.

(44)

Pored ulice stoji kuća, a iza nje dvorište.





(srbščina)



V srbščini ovaj lahko zamenja samostalnik, če zaznamuje eno od več možnosti (45–

48).



(45)

Vse sobe so lepe, vendar je ta najlepša.

(46)

Sve sobe su lepe, ali ova je najlepša.





(srbščina)

(47)

Obe strani tkanine sta pravi, le da je ta bolj gladka.

(48)

Obe strane tkanine su prave, samo što je ova više glatka.



(srbščina)



Ovaj in taj v samostalniški rabi lahko zamenjata osebo in takrat imata zelo ekspresiven

pomen, pozitiven ali negativen (49, 50).



(49)

Zna taj šta radi, ne brini se.





(srbščina)

(50)

Gde ide ovaj?





(srbščina)



Slovensko ta se v ekspresivnem pomenu uporablja v zvezah:

ta in ta, ta pa ta za zaznamovanje osebe ali predmeta, ki se noče ali ne more

natančneje imenovati. Prevajamo ga s taj i taj (51–54).



(51)

Vrnili se bodo ta in ta dan.

(52)

Vratiće se tog i tog dana.





(srbščina)

(53)

Ta in ta številka avtomobila.

(54)

Taj i taj broj automobila.





(srbščina)



Ta ali oni, ta in oni izraža poljubnost dveh stvari. Prevajamo ga kot ovaj ili onaj, ovaj i

onaj, (55–58).

160 ŠTUDENTSKA SEKCIJA





(55)

Na ulici srečam tega ali onega znanca.

(56)

Na ulici srećem ovog ili onog poznanika.





(srbščina)

(57)

Pojavlja se v tej ali oni obliki.

(58)

Javlja se u ovom ili onom obliku.





(srbščina)



Tisti in oni lahko izražata osebo ali stvar, katere nočemo ali ne moremo imenovati (59–

62).



(59)

Rad je smešil tiste, ki se imajo radi bahati.

(60)

Vsi so prišli, tudi tisti od daleč.

(61)

Oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi.

(62)

Ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu.



Toporišič pravi, da v tem primeru lahko uporabimo ali tisti ali oni brez velike

pomenske razlike in da je tisti bolj navadno (Toporišič 1976). Tisti ima včasih pomen

poudarjanja (63–64).



(63)

Vi ste tisti, ki ne daste miru.

(64)

Delo je tisto, ki rešuje človeka.



V teh primerih bi v srbščini lahko uporabili taj ali onaj, glede na določenost (65–66)



(65)

Taj što je slagao će platiti. (vemo, za koga gre)





(srbščina)

(66)

Onaj što je slagao će platiti. (ne vemo, za koga gre in če je sploh kdo) (srbščina)



M. Đukanović navaja dva pomena srbskega zaimka ono v obliki srednjega spola, ki jih

ne najdemo v slovenščini (Đukanović 2009): 1) količina, pogosto majhna (67–70).



(67)

Sad mu ne treba uzimati ono žutulje.





(srbščina)

(68)

Zdaj mu ni treba jemati tistih nekaj trav.

(69)

Ja sam ti vazdan s ono baštice, s ono krave, s ono kokošiju.



(srbščina)

(70)

Jaz se cele dneve ukvarjam z vrtičkom, kravico in s tistimi nekaj kokošmi.



Kot vidimo, v prevodu v slovenščino za izražanje količine uporabljamo prislov.

čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti (71–74).



(71)

Ipak sam pokazao milosrđe kad sam se ono našao u šumi. (srbščina)

(72)

Ko sem se takrat našel v gozdu, sem le pokazal usmiljenje.

(73)

Na licima se primećivaše mir, kao ono kad čovek oseti zadovoljstvo posle izvršene



teške dužnosti.





(srbščina)

(74)

Na obrazih je bilo zaslediti mir, kot takrat, ko človek občuti ugodje po opravljeni



težki dolžnosti.



V takih primerih pri prevodu v slovenščino uporabljamo prislov takrat ali kako drugo

jezikovno sredstvo.



POMEN KAZALNIH ZAIMKOV V SLOVENŠČINI IN SRBŠČINI 161



3 Členek le

V slovenščini se ob kazalnih zaimkih spredaj ( le-ta) ali zadaj ( tale) dodaja členek le

( tale, tistile, onile; pri pridevniških: takle ... ) za individualiziranje (75 in 77). Členek

le nima dobesednega prevoda v srbščini in ga zato pri prevodu izpuščamo (76 in 78).



(75)

V času, ko boste tole prebrali, bo od lakote pomrlo nekaj deset otrok.





(korpus Giga Fida)

(76)

U trenutku kada budete ovo pročitali, od gladi će pomreti nekoliko desetina dece.





(srbščina)

(77)

Tile naši pa so se obdali z gorilami, da te jih je strah pogledati. (korpus Giga Fida)

(78)

Ovi naši su se okružili gorilama, da te bude strah da ih pogledaš. (srbščina)



Zaključek

Slovenski kazalni zaimki ta, tisti in oni izražajo prostor v odnosu do govorca s tremi

stopnjami oddaljenosti. Srbski zaimki ovaj, taj in onaj izražajo dvostopenjsko

oddaljenost v dveh dimenzijah, v odnosu do govorca in sogovornika. V časovnem

pomenu imajo srbski in slovenski kazalni zaimki skoraj iste funkcije in jih lahko

prevedemo dobesedno – ta/ ovaj, tisti/ taj in oni/ onaj. Slovenski, tako kot srbski kazalni zaimki imajo tudi funkcijo referencijalnosti, z njimi se nekaj poudarja, pogosto s

čustvenim nabojem. Slovensko ta v samostalniški rabi v srbščino ponavadi prevajamo

z osebnim zaimkom. Srbsko taj ima samostalniško rabo, če zaznamuje eno od več

možnosti ali pa izraža čustveni naboj. Zveze ta in ta, ta pa ta / sr. taj i taj zaznamujejo

nekaj, katerega ne moremo ali nočemo imenovati. Zveza ta ali oni / ovaj ili onaj izraža

poljubnost dveh stvari. Tisti ima včasih pomen poudarjanja. Če je oseba ali predmet, ki

ga zaznamuje, znan, ga v srbščino prevajamo kot taj. Če ne, ga prevajamo kot onaj.

Ono v tretji osebi srednjega spola ima dva pomena, ki ju ne najdemo v slovenščini,

količine (pogosto majhne) in časa (trenutek v preteklosti ali prihodnosti). V

slovenščini se ob kazalnih zaimkih dodaja členek le, ki nima ustreznega prevoda v

srbščini.



Literatura

Đukanović, Maja, 2009: Uporedna semantička analiza zameničkih reči u slovenačkom

i srpskom jeziku, Filološki fakultet, Beograd.

Đukanović, Maja, Srpski i slovenački jezik – razvoj kontrastivnih proučavanja,

Konstrastivna proučavanja srpskog jezika: pravci i rezultati, Srpska akademija

nauka i umetnosti, Odeljenje jezika i književnosti

Herrity, Peter, 2000: Slovene, comprehensive grammar, London – New York,

Routledge.

Korkondančni niz Giga Fida, < http://demo.gigafida.net/>,

Maldžijeva, Vjara, Topolinska, Zuzana, Đukanović, Maja. Piper, Predrag (v redakciji

Predraga Pipera), 2009: Južnoslovenski jezici: gramatičke strukture i funkcije,

Beogradska knjiga, Beograd.

Piper, Predrag, 1983: Zamenički prilozi (gramatički status i semantički tipovi)

Filozofski fakultet, Novi Sad.

162 ŠTUDENTSKA SEKCIJA



Piper, Predrag, 1984: O semantičkom sistemu zamenica u poređesnju sa ruskim.

Zbornik Matice srpske za slavistiku. Novi Sad: Matica srpska.

Piper, Predrag, 1997: Jezik i prostor. Beograd: Biblioteka XX vek i Čigoja štampa.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC

SAZU.

POMEN KAZALNIH ZAIMKOV V SLOVENŠČINI IN SRBŠČINI 163





ŠKRABČEVI DNEVI 7 – ZBORNIK PRISPEVKOV S

SIMPOZIJA 2011





uredila: Franc Marušič in Rok Žaucer





DOPOLNILO (strani 165–178)





Škrabčevi dnevi 7

str. 167–178

NOMINALNA KONSTRUKCIJA ZA + NEDOLOČNIK V

SLOVENŠČINI

PETRA MIŠMAŠ

Univerza v Novi Gorici





Povzetek

Slovenska konstrukcija za + nedoločnik ima več pomenov, v središče tega prispevka je

postavljena nominalna konstrukcija za + nedoločnik, ki lahko nadomešča samostalnik ali

pojasnjuje lahki samostalnik, ob katerem se pojavlja. Predlagano bo, da se konstrukcija, kljub

temu da jo vpelje element podoben predlogu, uvršča med samostalniške zveze, kar bo

pokazano s pomočjo različnih testov. Izhodišče za analizo slovenske nominalne konstrukcije

bo nemška konstrukcija zu (za) + nedoločnik. Na podlagi te bo za slovensko konstrukcijo

predlagana analiza s samostalniškim elementom v jedru samostalniške zveze. V goli

konstrukciji za + nedoločnik je jedro samostalniške zveze fonetično prazen samostalniški

element, za v konstrukciji pa opravlja vlogo predložnega veznika.



Ključne besede: nominalna konstrukcija, predložni veznik, lahki samostalnik, neslišni

samostalnik, namenski stavek



1 Pomeni konstrukcije za + nedoločnik

Da bi analizirali nominalno konstrukcijo za + nedoločnik, je najprej potrebno določiti

njene pomene. Konstrukcija za + nedoločnik lahko v slovenščini opravlja vlogo

namenskega stavka, lahko podrobneje določi samostalnik ali nedoločni zaimek, nosi

lahko prenesene pomene ali opisuje dogodke.1 Ti pomeni bodo opredeljeni v

nadaljevanju te sekcije.



Namenska konstrukcija za + nedoločnik lahko v slovenščini opravlja vlogo

namenskega stavka. Namenski stavek je »del kompleksnih povedi, ki vključujejo

dejstvo, da je ena glagolska situacija, tista v glavnem stavku, opravljena z namenom



1 Primer prenesenega pomena je v (i) in primer opisa dogodka v (ii). O teh pomenih v

prispevku sicer ne bomo govorili:

(i)

Film, ki smo ga videli včeraj, je bil za bruhati.

(ii)

Za popraviti vse naloge sem potreboval pet ur.

NOMINALNA KONSTRUKCIJA ZA + NEDOLOČNIK V SLOVENŠČINI 167



izvršiti drugo situacijo, tisto v namenskem stavku« (Schmidtke-Bode 2009: 20).2 To

pomeni, da so dejanja usmerjena v določen rezultat, v doseg cilja, pri čemer ni nujno,

da bo ta cilj kadar koli dosežen (Schmidtke-Bode 2009). Namenska konstrukcija za +

nedoločnik, (1) deli pomen s običajnim namenskim odvisnim stavkom, ki se v

slovenščini pojavlja z veznikom da 3, (2).



(1)

[ Za varovati hišo] smo kupili psa.

(2)

Kupili smo psa, [ da bi varoval hišo].



V slovenski literaturi je namenski stavek običajno poimenovan kot namerni (finalni)

odvisnik, ki je sicer eden od vzročnostnih odvisnikov, in deluje kot »stavčno prislovno

določilo namere h glavnemu (ali nadrednemu odvisnemu) stavku. Tipična vprašalnica

je čemu ( s kakšnim/katerim namenom), veznik pa da ( da bi). Tipična polstavčna oblika

tega odvisnika ob glagolih premikanja je namenilniška« (Toporišič 2004: 644). Po

namenskem stavku se sicer lahko vprašamo tudi z zakaj. Toporišič opozori tudi na to,

da lahko namenjenost v slovenščini izraža tudi konstrukcija za + nedoločnik, čeprav te

konstrukcije avtor ne poimenuje (Toporišič 2004).



Konstrukcija za + nedoločnik lahko podrobneje določa samostalnik ali

nedoločni zaimek, kar je v primerih (3) in (4) nakazano z oglatimi oklepaji. Pri tem

običajno odgovarja na vprašanji kateri + samostalnik, vprašanje primerno za primer

(3), ali kaj, kot v primeru (4), ko se konstrukcija pojavi ob nedoločnem zaimku.



(3)

Prinesi mi [ tablete [ za spati]].

(4)

Prinesi mi [ nekaj [ za jesti]].



Konstrukcija v teh primerih natančneje določa samostalnik ali zaimek, ob katerem se

pojavi, lahko jo nadomestimo z drugo samostalniško zvezo (v primeru 0 s

samostalniško zvezo uspavalne tablete, v primeru 0 s samostalnikom hrana). Tovrstne

zveze bodo v nadaljevanju poimenovane z izrazom nenamenska konstrukcija za +

nedoločnik (kljub temu, da pojasnjujejo namen elementa, ob katerem se pojavljajo),

saj jih tako lažje ločimo od prave namenske rabe konstrukcije za + nedoločnik.



2 O samostalniški naravi nenamenske konstrukcije za + nedoločnik

V prejšnji sekciji smo videli, da lahko konstrukcija za + nedoločnik pojasni namen

elementa ob katerem se pojavi. Vendar pa se lahko konstrukcija pojavi tudi

samostojno, brez elementa, ki bi ga bilo potrebno pojasniti – ta konstrukcija bo v

nadaljevanju poimenovana gola konstrukcija za + nedoločnik. Zanjo je značilno, da se

pojavlja v vlogi samostalnika.



Ko opazujemo konstrukcijo za + nedoločnik, je jasno razvidno, da se ta ne

pojavlja ob vseh glagolih. Prva omejitev je seveda sama prehodnost glagola, saj se

lahko nenamenska konstrukcija pojavlja zgolj ob glagolih, ki zahtevajo poleg

imenovalniškega vsaj še eno dopolnilo. Vendar pa na samo distribucijo konstrukcije za



2 Vsi prevodi so delo avtorice.

3 Pogosto se namenski stavek pojavlja tudi ob zato da:

(i)

Najel sem varnostnike, zato da so mi varovali otroke.

168 PETRA MIŠMAŠ



+ nedoločnik vpliva tudi to, ali glagol, ob katerem se dopolnilo pojavi, zahteva

samostalniško ali nedoločniško dopolnilo.

Primeri kažejo na dejstvo, da se konstrukcija za + nedoločnik pojavlja zlasti ob

glagolih, ki kot dopolnilo zahtevajo samostalniško zvezo.



(5)

Kupi pijačo. / * Kupi piti. / Kupi za piti.

(6)

Miha mora piti. / * Miha mora pijačo. / * Miha mora za piti.



Primeri kažejo na samostalniško naravo konstrukcije, saj bi se, če bi šlo v primeru

zveze za + nedoločnik zgolj za nedoločniško konstrukcijo, ta pojavljala v položajih,

kjer se lahko pojavlja nedoločnik.



Izključimo lahko tudi to, da gre v konstrukciji za + nedoločnik za predložno

konstrukcijo, saj bi se konstrukcija v tem primeru lahko pojavljala ob glagolih, ki ne

potrebujejo nobenega dopolnila, se pa ob njih lahko pojavi predložna zveza (kar

pravzaprav vključuje vse glagole). Vendar je razlika jasna, če primerjamo spodnja

primera.



(7)

Miha govori za lopo.

(8) * Miha govori za počivati.4



Na samostalniško naravo konstrukcije za + nedoločnik kažejo tudi različni testi in raba

konstrukcije s predlogom po, ki bodo prikazani v nadaljevanju.



2.1 Test z nadomeščanjem

Test z nadomeščanjem (angl. replacement test) nam pomaga preveriti, ali lahko besedo

(ali besedno zvezo) nadomestimo z drugo besedo (ali besedno zvezo), ki pa mora biti

iste besedne vrste kot nadomeščena beseda. Če stavek pri tem postane neslovničen, to

pomeni, da uporabljeni zvezi nista zvezi iste kategorije Takšno preverjanje je mogoče,

ker imajo besede iste kategorije isto distribucijo (torej se pojavljajo v istem

jezikovnem kontekstu, tj. okolju pred in za besedo) (Redington idr. 1995).



V spodnjem kontekstu to pomeni, da lahko glagolsko zvezo nadomestimo zgolj

z drugo glagolsko zvezo, ne da bi pri tem izgubili slovničnost:



(9)

Mirko mora delati.

(10) * Mirko mora delo.



Primer 0 je nesprejemljiv, ker smo na mesto glagolske zveze vstavili samostalniško

zvezo. Če torej trdimo, da je konstrukcija za + nedoločnik kategorialno samostalniška

zveza, potem lahko napovemo, da se bo lahko pojavila na mestih, kjer se drugače

pojavi samostalniška zveza. Ta napoved se izkaže za pravilno, kar je prikazano v

primerih (11) in (12):



4 V 0 razumemo konstrukcijo kot nekaj za počivati, zato je primer nesprejemljiv. Je pa primer

nekaterim govorcem sprejemljiv, če razumemo konstrukcijo kot namenski stavek. Vsekakor

pa je iz tega primera razvidno, da konstrukcija za + nedoločnik ni zgolj predložna zveza,

vendar pa je lahko predložna zveza del celotne konstrukcije.

NOMINALNA KONSTRUKCIJA ZA + NEDOLOČNIK V SLOVENŠČINI 169





(11) Kupila sem pijačo.

(12) Kupila sem za piti.



Slovnične rezultate, ki jih da test z nadomeščanjem, lahko razumemo kot pokazatelj

tega, da gre v primeru (gole) konstrukcije za in nedoločnika za samostalniško zvezo.

Enake rezultate nam da tudi test z nadomeščanjem, pri katerem samostalniško zvezo

(primer 0) nadomestimo z zvezo nekaj za + nedoločnik, primer 0:



(13) Kupila sem nekaj za piti.



To ni presenetljivo, saj je, za razliko od gole konstrukcije za + nedoločnik, v tem

primeru očitno, da gre za samostalniško zvezo, ki ima v svojem jedru zaimek nekaj.



V naslednji podsekciji bo razvidno, da lahko sklep, da je konstrukcija za +

nedoločnik samostalniška zveza, potrdimo tudi z vezniškim testom.



2.2 Vezniški test

Pri vezniškemu testu se naslanjamo na dejstvo, da lahko z veznikom in povežemo

zgolj enakovredne elemente. To pomeni, da lahko s prirednim veznikom povežemo

dva elementa (lahko tudi več elementov), ki pripadata isti besedni vrsti. Torej lahko

med sabo povežemo dve samostalniški zvezi ali dve glagolski zvezi, ne pa tudi na

primer samostalniške in glagolske zveze. Če gre v primeru konstrukcije za +

nedoločnik res za samostalniško zvezo, potem pričakujemo, da bomo lahko

konstrukcijo povezali z drugo samostalniško zvezo, če pa v primeru konstrukcije za +

nedoločnik ne gre za samostalniško zvezo, bo poskus takšne vezave z in dal

neslovničen rezultat.



Rezultati kažejo, da so povedi, v katerih samostalniško zvezo povežemo s

konstrukcijo za + nedoločnik, slovnične ne glede na to, ali je ob konstrukciji zaimek

nekaj:



(14) Pojdi mi iskati [ za piti] in [ kompot] / [ kompot] in [ za piti].

(15) Kupi mi [ nekaj za jesti] in [ časopis] / [ časopis] in [ nekaj za jesti].



Da bi izključili, da gre za vezniško ali predložno zvezo, lahko opravimo tudi vezniški

test s takšnimi zvezami. Ker vidimo, da sta primera 0 in 0 neslovnična, vemo, da v

primeru nenamenske konstrukcije ne gre za vezniško ali predložno zvezo.



(16) * Poišči mi [ za obleči] in [ da bom obut].

(17) * Poišči mi [ za obleči] in [ z rokavi].



Na tem mestu je potrebno izključiti tudi možnost, da gre v primeru nenamenske

konstrukcije za nedoločniški stavek. Vezniški test nam da slovnično poved, 0, a gre v

tovrstnih primerih najverjeteje za sestavljanje nedoločnih polstavkov znotraj predložne

zveze z jedrom za, 0. Na to kaže tudi dejstvo, da zvezanih zvez ne moremo obrniti in

na drugo mesto postaviti zveze s predlogom, 0.



170 PETRA MIŠMAŠ



(18) Kupi mi za jesti in piti.

(19) Kupi mi [ za [ piti in spati]].

(20) * Kupi mi spati in za piti.



Vezniški test kaže, da lahko konstrukcijo za + nedoločnik z veznikom in postavimo

zgolj ob samostalniško zvezo. Kot smo videli v primerih (14) in (15) je pri tem

nepomembno, ali je ob konstrukciji tudi nedoločni zaimek nekaj.



V naslednji podsekciji bo prestavljena raba konstrukcije za + nedoločnik s

predlogom po, ki kaže na samostalniškost konstrukcije.



2.3 Raba s predlogom po

V govoru vasi Belovo, Brezno in Sedraž, ki so del laškega govora štajerske narečne

skupine, se pojavlja zanimiva raba konstrukcije za + nedoločnik ob predlogu po.

Takšna zveza po za + nedoločnik se običajno pojavlja ob glagolu iti. Pomen povedi v 0

je enakovreden pomenu povedi v 0 ali 0:



(21) Pojdi po [ za piti].

(22) Pojdi po pijačo.

(23) Pojdi po [ nekaj za piti].



Predlog po se v primeru 0 veže s tožilnikom in je rabljen »za izražanje premikanja z

namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja« (SSKJ), ta

pomen pa ima tudi v primerih 0 in 0.



Kombinacija predlogov po in za se v standardni slovenščini sicer lahko

pojavlja, a običajno ne z glagolom (oziroma z nedoločnikom):



(24) Hodili smo po za to določeni poti.



Za zglede, kot je (24), je jasno, da je predlog za del pridevniške zveze, ki je del

samostalniške zveze, ki kot celota služi kot dopolnilo predlogu po:



(25) Hodili smo [PP po [NP [AP[PP[P za] to] določeni] poti]].



Predlagamo lahko, da gre v rabi, ki je prikazana v primeru 0, za rabo predloga po s

samostalniško zvezo, saj se predlog po običajno pojavlja s samostalniško zvezo, kot v

primerih 0, 0 in 0. Na to kažejo tudi dokazi, ki smo jih pridobili s testom nadomeščanja in z vezniškim testom, ki kažeta na samostalniško naravo konstrukcije

za + nedoločnik.



(26) Pojdi [PP po [NP za piti]].



3 Nemška konstrukcija za + nedoločnik

Da bi razumeli zgradbo zveze predloga in glagola, lahko pogledamo konstrukcije, ki

so podobne slovenski za + nedoločnik, v drugih jezikih. Podobno konstrukcijo tako

najdemo v nemščini, v kateri se pojavlja konstrukcija zu (za) + nedoločnik.

NOMINALNA KONSTRUKCIJA ZA + NEDOLOČNIK V SLOVENŠČINI 171



Nedoločnik se ob (členku) zu ( za) pojavlja ob pomožnih glagolih in v položaju

predmeta, v obeh primerih pa je lahko ob glagolu tudi goli nedoločnik. Ko pa se

nedoločnik pojavi v vlogi osebka, ima ob sebi nujno zu (Helbig in Buscha 1999).



Opozoriti velja, da slovenščina v vseh položajih, kjer lahko v nemščini najdemo

konstrukcijo zu + nedoločnik, predložnega nedoločnika ne pozna, saj se lahko v

določenih položajih v slovenščini pojavi zgolj goli nedoločnik:



(27) Moral bi nehati (* za) piti.

(28) Er sollte aufhören zu trinken.





(nemščina)



on mora nehati za piti



"Mora nehati piti."



Po Bayer in Brandner (2004) je poleg te rabe za nemščino tipična tudi raba

konstrukcije zu + nedoločnik ob nedoločnem zaimku etwas ali njegovem negativnem

nasprotju nichts. V večini narečij se zveza nikoli ne pojavlja ob polnopomenskih

samostalniških zvezah (npr. ein Bier, pivo) ali močnih kvantifikatorjih ( alles, vse), 0.

Lahko pa se nemška konstrukcija zu + nedoločnik pojavlja tudi ob prislovih, ki

izražajo stopnjo, 0, in ob polnopomenski samostalniški zvezi, a v tem primeru opravlja

vlogo namenskega stavka, 0:



(29) Im Kühlschrank steht etwas/ nichts/ * ein Bier/ * alles zu trinken. (nemščina)



v hladilnik stoji nekaj/ nič / ned.z. pivo vse za piti



"V hladilniku je nekaj za piti/ni nič za piti."

(30) Es gab genug/ viel zu trinken.





(nemščina)



ono dalo dovolj/ veliko za piti



"Dovolj/ Veliko je bilo za piti."



[Bayer in Brandner 2004: (5)]

(31) Ich möchte ein Bier (haben), um es zu trinken.





(nemščina)



jaz želim ned.z. pivo imeti da ga za popiti



"Hočem pivo za ga popiti / da bi ga spil."

[Bayer in Brandner 2004: (2)]



Bayer in Brandner ugotavljata, da kljub podobnosti konstrukcije z nedoločniškimi

stavki, ta konstrukcija nosi ob nedoločnem zaimku nekaj samostalniški pomen (Bayer

in Brandner 2004), kar se zdi podobno slovenski rabi nenamenske konstrukcije za +

nedoločnik.



Da bi pojasnili zgradbo konstrukcije za + nedoločnik, lahko torej pogledamo

zgradbo nemške konstrukcije zu (za) + nedoločnik. To bo narejeno v naslednji sekciji.



4 Analiza konstrukcije nekaj za + nedoločnik

Bayer in Brandner (2004) zagovarjata idejo, da se v nemščini nedoločni zaimek etwas

obnaša kot lahki samostalnik. Za tovrstne nedoločne zaimke nekateri avtorji

predlagajo, da so sestavljeni iz določnega člena in praznega samostalnika (D + N)

(Larson in Marušič 2004). Za lahke samostalnike sicer velja, da »so pomensko

pomanjkljivi, zato svojo leksikalno vsebino povzamejo iz predikatnega elementa

(predikatni VP, AP, NP)« (Brandner 2005: 8). Naloga teh lahkih samostalnikov je tako

predvsem to, da zvezi določijo kategorijo samostalnik (Brandner 2005). V slovenščini

172 PETRA MIŠMAŠ



se v vlogi lahkega samostalnika pojavljata nekaj in nič, ki zvezi zgolj določata

kategorijo (samostalnik).5



Za nemško konstrukcijo zu (za) + nedoločnik Bayer in Brandner trdita, da jo

lahko parafraziramo z odvisnim stavkom ali pridevnikom, ki samostalnik modificirata.

Podobno je bilo predlagano za slovenščino, saj smo ugotovili, da zveza za +

nedoločnik natančneje določi zaimek nekaj. Prav tako kot v nemščini pa lahko tudi v

slovenščini konstrukcijo nadomestimo z odvisnim stavkom.6



Bayer in Brandner tako predlagata, da celotno konstrukcijo z nedoločnikom

interpretiramo kot samostalniško konstrukcijo. Slednja nosi lastnost P, ki je izražena v

leksikalni vsebini glagola. Denotacija zaimka nekaj je tako odvisna od leksikalne

vsebine, ki jo nosi glagol v nedoločniku.



Bayer in Brandner (2004) predlagata, da je zgradba konstrukcije zu (za) +

nedoločnik zrcalna slika konstrukcij z lahkim glagolom (kot je npr. angleški do,

storiti). V konstrukcijah z lahkim glagolom samostalnik doprinese k vsebini lahkega

glagola in na tak način celotna zveza poimenuje določeno aktivnost (npr. to do the

dishes, pomiti posodo).



V primeru lahkih glagolov se širjenje pomena začne iz položaja, v katerem

premaknjeni element sestavniško poveljuje svojo sled. Imenovalniki (imenovalniški

samostalnik naj bi imela tudi nenamenska konstrukcija) pa so v primerjavi z lahkim

glagolom ustvarjeni v višji poziciji – v položaju določila glagolske zveze. Ker se

obnašajo kot osebki, se ne morejo združiti z glagolom. Premik namreč ni mogoč, saj

premaknjeni element ne bi sestavniško poveljeval svoje sledi (nižanje ni mogoče)

(Bayer in Brandner 2004). Bayer in Brandner vidita rešitev v odnosu, kakršnega

najdemo v opisnem malem stavku. Vzemimo zgled (32):



(32) Toneta sem srečal lačnega.



V povedi vidimo, da sta vključena dva dogodka – ta, da smo srečali Toneta, in drugi,

da je Tone lačen. Avtorja trdida, da lahko, podobno kot je bilo storjeno v s primerom

(32), na dva dela razdelimo tudi zvezo nekaj za jesti v primeru (33):



(33) Tone hoče nekaj za jesti.



5 Konstrukcija za + nedoločnik se v slovenščini sicer lahko pojavlja tudi ob polnopomenskih

samostalnikih, (i), in nedoločnem zaimku nekdo, (ii), vendar pri tovrstnih primerih ni povsem

jasno, ali gre za samostalniško konstrukcijo, saj (sicer neobvezna) raba breznaglasnic znotraj

konstrukcije kaže na to, da je zveza za + nedoločnik v teh primerih namenski stavek, ki

določa namen dejanja izraženega v glagolu glavnega stavka:

(i)

Kupi mi sok za ( ga) popiti na izletu.

(ii)

Predstavi mi nekoga za ( ga) peljati na ples.

Lahko pa se ob konstrukciji v slovenščini, pa tudi v nemščini, pojavljajo prislovi stopnje, kot

je veliko. Za tovrstne primere Bayer in Brandner predlagata analizo, v kateri ti elementi

zasedajo pozicijo D0, NP pa zaseda neizražen element kaj, ta zgradba pa je vzporedna zgradbi

nekaj. Ob taki analizi lahko z isto zgradbo lahko z lahkim samostalnikom razlagamo tudi

tovrstne zglede (Bayer in Brandner 2004).

6 V tem primeru to ni namenski odvisni stavek:

(i)

Prinesi mi nekaj, kar se lahko poje.

NOMINALNA KONSTRUKCIJA ZA + NEDOLOČNIK V SLOVENŠČINI 173





Tone nekaj hoče in to nekaj ima lastnost, da se lahko poje (oz. da je užitno). Prav to pa

bi radi ujeli v strukturi konstrukcije za + nedoločnik.

Avtorja tako trdita, da v konstrukciji ni glagolske projekcije, ampak se glagol obnaša

kot pridevnik malega stavka. Direktni predmet tega glagola dobi vlogo osebka, to pa

pomeni strukturo v (34), s prisojevalno zvezo (PredP) kot desnim prilepkom

samostalniški zvezi (Bayer in Brandner 2004):



(34) NP



3

NP

PredP

nekaj

6

sam./prid. lastnosti





Če smo trdili, da so lahki glagoli semantično omejeni, lahko isto trdimo tudi za lahke

samostalnike – so brez semantične vsebine. Dobijo jo tako, da se združijo z leksikalno

vsebino glagola.



4.1 Analiza nenamenske konstrukcije za + nedoločnik, ko se pojavi brez lahkega

samostalnika

V prejšnji sekciji je bila prikazana analiza konstrukcije za + nedoločnik, ko se ta

pojavi ob lahkem samostalniku, vendar pa je potrebno razložiti, zakaj se lahko zveza

za + nedoločnik obnaša kot samostalniška zveza tudi kadar ob njej ni lahkega

samostalnika (t. i. gola konstrukcija za + nedoločnik). Takšno obnašanje je na prvi

pogled presenetljivo, saj se zdi, da zveza nima izraženega samostalniškega jedra.

Podobno obnašanje lahko zasledimo tudi v eliptičnih konstrukcijah v slovenščini:



(35) Miha hoče [ rdeči avto] in Maja [ modrega].



V teh primerih se eliptične samostalniške zveze oblikujejo okoli izpuščenih jeder (v

katerih nastopajo samostalniki). Pri tem se ob izpuščenem elementu pojaviti vsaj eno

določilo, dopolnilo ali modifikator. Takšni eliptični samostalniki se nanašajo na

interpretacijo predhodnega samostalnika, saj na podlagi njega lahko določimo spol in

število (Branco in Costa 2006).



Analizo, ki smo jo iz nemščine prevzeli za zvezo nekaj za + nedoločnik, lahko

razširimo tudi na golo konstrukcijo za + nedoločnik. Pojasnilo za samostalniško

obnašanje te konstrukcije lahko najdemo v predpostavki, da gre tudi pri goli

nenamenski konstrukciji za konstrukcijo nekaj za + nedoločnik. Razlika med njima je

v izraženosti nedoločnega zaimka. Namesto nedoločnega zaimka nekaj imamo na

njegovem mestu fonetično in semantično prazen element ( e), na katerega se razširijo

semantične vsebine nedoločnika.7



7 Ta fonetično neizražena prvina bi bil lahko fonetično neizražen kaj, kot ga Bayer in

Brandner predlagata za primere, v katerih najdemo prislov stopnje (Bayer in Brandner 2004).

174 PETRA MIŠMAŠ





Ker je jedro fonetično neizražen samostalnik e, se celotna konstrukcija obnaša

kot samostalniška zveza.8 Predlagana zgradba je v (36):



(36) NP



3

NP

PredP

e 6

sam./prid. lastnosti





5 Analiza elementa za v konstrukciji za + nedoločnik

Element za običajno razumemo kot predlog. Za predloge je značilno, da se vežejo s

samostalniškimi zvezami, kar pa v primeru za + nedoločnik ne velja, saj smo

konstrukcijo za + nedoločnik analizirali kot del samostalniške zveze. Da bi razumeli

celotno konstrukcijo za + nedoločnik, si je torej potrebno ogledati tudi vlogo elementa

za ob nedoločniku, čeprav je analiza tega neodvisna od analize celotne konstrukcije .

Pri razumevanju elementa za si bomo pomagali z jeziki, ki poznajo podobne

konstrukcije.9



V tradicionalni slovnici je za definiran kot predlog. Tako v Slovarju slovenskega

knjižnega jezika beremo, da se za kot predlog lahko veže z rodilnikom, tožilnikom ali

orodnikom. Kot ena izmed rab predloga za s tožilnikom je omenjeno tudi izražanja

namena. Običajno se predlog za lahko pojavlja pred samostalniško zvezo ali pred

predložno zvezo. Za je v tem primeru jedro predložne zveze in samostalniška zveza (in

v določenih primerih predložna zveza) njegovo dopolnilo, ki ji za tipično podeli sklon

– v tem primeru je to običajno tožilnik.



Pri Rizziju (Rizzi 1982) lahko beremo, da najdemo konstrukcijo, ki je podobna

slovenski konstrukciji za + nedoločnik, tudi v italijanščini, 0. Italijanščina sicer pozna

tudi nedoločniška dopolnila, ki se pojavljajo brez veznika.



(37) Mario si vanta di aver vinto.





(italijanščina)



Mario se ponaša od imeti zmagal



"Mario trdi, da je zmagal."





[Rizzi 1982: (45a)]





Druga možnost za fonetično neizraženo prvino je arbitrarni PRO, ki je nenadzorovana in

pomeni nekaj podobnega kot nekdo (Carnie 2007).

8 S pomočjo fonetično praznega elementa lahko pojasnimo tudi rabo gole konstrukcije za +

nedoločnik ob predlogu po – prejemnik sklona, ki ga podeli predlog, je fonetično prazen

element:

(i)

Pojdi [PP po [NP e za piti]].

9 Makedonščina, slovenščini soroden jezik, pozna označevalec cilja za, ki se lahko pojavlja

(ni pa nujen) ob namenskih stavkih z veznikom da (medtem ko se v slovenščini za pojavlja

zgolj ob nedoločni namenski konstrukciji):

(i)

Go najmiv studentot za da predava angliski.





(makedonščina)



njega najel študent za da predava angleščina



"Najel sem študenta, da bo predaval angleščino."

[Bužarovska 2002: (3)]

NOMINALNA KONSTRUKCIJA ZA + NEDOLOČNIK V SLOVENŠČINI 175



V tem primeru je uporabljen predlog di (od, iz), lahko pa se ob nedoločniku pojavi tudi

predlog a (do) in občasno tudi drugi predlogi. Rizzi za te predloge predlaga vezniško

analizo (Rizzi 1982).



Podobno se v angleščini for (za) običajno obnaša kot predlog, a lahko v

določenih primerih opravlja vlogo veznika. V angleščini se tako nedoločniki pojavljajo

brez veznika, v tem primeru nimajo leksikalno izraženega osebka, 0. Ko se pojavijo z

realiziranim veznikom, imajo ob sebi leksikalno realiziran osebek, kot v primeru 0:



(38) Medea tried [ to poison her children]





(angleščina)



Medea poskusila zastrupiti.NEDOL njene otroke



"Medea je poskusila zastrupiti svoje otroke."





[Adger 2004: (74)]

(39) I intended [ for Jenny to be present].





(angleščina)



Jaz nameraval za Jenny biti.NEDOL prisoten



"Za Jenny sem nameraval biti prisoten."





[Adger 2004: (94)]



V primeru 0 je Jenny osebek nedoločniškega stavka. Tako kot v slovenščini se tudi v

angleškem jeziku for ( za) običajno razume kor predlog, vendar lahko glede na

distribucijo predloga for v nedoločniških polstavkih lahko trdimo, da se for obnaša kot

veznik (Adger 2004; Carnie 2007). Dokaz za to je, da je for v položaju tik pred

osebkom stavka in tvori sestavnik z vezniško zvezo (CP), kar je primerljivo s

položajem veznika v odvisnih stavkih (Adger 2004). Omeniti velja tudi, da Bošković

(1997) opozarja na mnoge avtorje, ki pišejo o semantični aktivnosti angleškega

veznika for. Ta se namreč uporablja ob določeni skupini predikatov, ki v angleškem

jeziku izražajo čustva. »Izraža subjektivne razloge, namen, rabo in cilj« (Bošković

1997: 20). For se lahko pojavi zgolj, ko ga dopušča višji predikat oziroma višji stavek

(Bošković 1997). To vodi v sklep, da for opravlja funkcijo veznika.



Pri analizi elementa za v konstrukciji za + nedoločnik si lahko znova

pomagamo z vezniškim testom. Vemo namreč, da lahko z veznikom in povežemo zgolj

elemente, ki pripadajo eni besedi vrsti. Če se za obnaša kot podredni veznik in je kot

tak jedro vezniške zveze, potem lahko pričakujemo, da bomo lahko konstrukcijo za +

nedoločnik povezali z odvisnim stavkom. Vendar pa se izkaže, da obstaja razlika med

namensko in nenamensko konstrukcijo za + nedoločnik. Namensko konstrukcijo lahko

z veznikom in povežemo z odvisnim stavkom, 0. Odvisni stavek se namreč obnaša kot

vezniška zveza, saj ima v svojem jedru veznik. Ne moremo pa tega tako lahko

pokazati za nenamensko konstrukcijo, 0. Vidimo, da se za v nenamenski konstrukciji

ne obnaša kot veznik, saj obeh stavkov ne moremo povezati z in. Poskusimo pa lahko

s predložno zvezo, saj se lahko za obnaša tudi kot predlog, (42). Vidimo, da je rezultat

neslovničen, kar pomeni, da se za ne obnaša kot predlog.10





10 Slovničen rezultat dobimo z obrnjenima zvezama:

(i)

Kupi mi nekaj za Toneta in za piti.

To lahko pojasnimo s tem, da tvori nekaj samostalniško zvezo, ki ima v svojem dopolnilu

zvezo za Toneta, medtem ko se za piti obnaša kot samostalniška zveza z izpuščenim

samostalnikom:

(ii)

Kupi mi [ nekaj za Toneta] in [ e za piti].

Gre torej za zvezo dveh samostalniških zvez, kar pa nam pri določanju besede za ne pomaga.

176 PETRA MIŠMAŠ



(40) Varnostnike smo najeli [ za varovati otroke] in [ da bodo kosili travo].

(41) ? Kupi mi [ za piti] in [ kar je poceni].

(42) * Kupi mi [ nekaj [ za piti] in [ za Toneta]].



Dokončnih zaključkov za nenamensko konstrukcijo ne dobimo tudi s testom

nadomeščanja. Za element za v nenamenski konstrukciji torej ne moremo z gotovostjo

trditi, da gre za predlog ali veznik. Na njegovo vlogo lahko sklepamo zgolj zaradi

podatkov iz tujih jezikov, zato lahko predlagamo, da gre v primeru za v nenamenski

konstrukciji za semantično aktiven predložni veznik, ki izraža namen.



6 Zaključek

V prispevku je bilo pokazano, da se slovenska konstrukcija za + nedoločnik v

določenih primerih lahko obnaša kot samostalniška zveza, v kateri za opravlja vlogo

predložnega veznika, ki izraža namen. Konstrukcija ima v svojem jedru samostalniški

element – ta je lahko lahki samostalnik, ki je semantično pomanjkljiv in zato za

določitev svojega pomena potrebuje dodaten element (v našem primeru konstrukcijo

za + nedoločnik). To omogoča zgradba, ki je zrcalna slika zgradbe malega stavka. Na

mestu lahkega samostalnika lahko v goli nenamenski konstrukciji stoji tudi fonetično

in semantično prazen samostalnik ( e), ki predstavlja razlog, da se konstrukcija obnaša

kot samostalniška zveza.



Literatura

Adger, David, 2004: Core syntax : a minimalist approach. New York, Oxford: Oxford

University Press.

Bayer, Josef in Brandner, Ellen, 2004: Light Nouns and predicative Infinitives.

Rokopis. Universität Konstanz.

Bošković, Željko, 1997: The syntax of nonfinite complementation: An economy

approach. Cambridge, MA: The MIT Press.

Branco, António in Costa, Francisco, 2006: Noun Ellipsis without Empty Categories.

V: Proceedings of the 13th International Conference on Head-Driven Phrase

Structure Grammar. Ur. S. Müller. Stanford: CSLI Publications. Str. 81–101.

Brandner, Ellen. 2005: The Syntax of Light Nouns. Izroček s konference GLOW

colloquium.

Dostopno

na

spletnem

naslovu:

http://ling.uni-

konstanz.de/pages/home/brandner/dfg/glow2005handout.pdf

Bužarovska, Eleni, 2002: The Purposive-Modification Continuum: Purposive Da-

Relatives in Macedonian. Southwest Journal of Linguistics 21. 2: 67−98.

Carnie, Andrew, 2007: Syntax: A generative introduction. Malden, Oxford, Carlton:

Blackwell.

Cristofaro, Sonia, 2008: Purpose clause. V: World Atlas of Language Structures

Online. München: Max Planck Digital Library. Dostopno na spletnem naslovu:

http://wals.info/feature/39

Helbig, Gerhard in Buscha, Joachim, 1999: Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für

den Ausläderunterricht. Lepizig, Berlin, München: Langenscheidt.

Larson, Richard in Marušič, Franc, 2004: On Indefinite Pronoun Structure with APs:

Reply to Kishimoto. Linguistic Inquiry 35. 2: 268−287.

NOMINALNA KONSTRUKCIJA ZA + NEDOLOČNIK V SLOVENŠČINI 177



Readington, Martin in Charter, Nick; Huang, Chu-Ren; Chang, Li-Ping; Finch, Steve;

Chen, Keh-jiann, 1995: The universality of simple distributional methods:

Identifying syntactic categories in Mandarin Chinese. V: Proceedings of the 4th

International Conference on the Cognitive Science of Natural Language

Processing. Dublin: Dublin City University.

Rizzi, Luigi, 1982: Issues in Italian Syntax. Dodrecht: Foris Publications.

Schmidtke-Bode, Karsten, 2009: A Typology of Purpose Clauses. Amsterdam,

Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.

SSKJ, 2005: Slovar slovenskega knjižnega jezika na CD-romu z Odzadnjim slovarjem

slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki.

Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik, DZS.

Toporišič, Jože, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

178 PETRA MIŠMAŠ





Document Outline


Zbornik SD7_naslovnica_notranja.pdf naslovna_stran.pdf

Škrabčevi_dnevi7.pdf Zbornik SK7 - uvod.pdf

Zbornik SK7.pdf