SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XV, 14 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 10. Vlil. 1968
ZDRUŽENA EVROPA IN SLOVENCI
R. J.
Ideja o Združeni Evropi ni nova. Prisotna je bila že v stari, antični Grčiji, njen okvir je potem širil rimski imperij, rastla je v zasnovah Karla Velikega najdemo jo v Dantejevih spisih in trkala je na srca vseh vladarjev in oblastnikov skozi renesanso, srednji vek in tja do vojska po francoski revoluciji, ko je njen „evropski heroj“ Napoleon pred svojo smrtjo na Sveti Heleni leta 1821 še narekoval svojim memorialistom: »Evropa se bo rešila samo, če se bo združila." Za njim je utemeljitelj politične filozofije Toequeville (1843) s strahom zagledal na obzorju oba velikana novega časa in se zgrozil, kaj bo z Evropo v borbi med Rusijo in Ameriko, še do leta 1914 je Evropa živela v prepričanju, da je Amerika njena hčerka; ta miselnost se je potem maščevala v drugi svetovni vojni, ko je polovica Evrope v letu 1945 zapadla pod najhujšo obliko modernega imperializma in kolonializma — pod peto sovjetskih oblastnikov v Moskvi, kajti Roosevelt je še leta 1945 odklanjal obvezo, da bi ZDA morale reševati vedno sprto Evropo, ker bi s tem reševal ZDA.
Danes se dejansko ves kulturni svet trese pred bližajočo se tragedijo, ki se bo začela, če še ostali, svobodni del Evrope zapade pod oblast rdečega imperija. Ameriški državniki so se po maju 1945 sicer želeli umakniti popolnoma iz Evrope, tiste Evrope, kjer je vsakih dvajset let na dan bruhnilo novo klanje, toda sledilo je iztreznenje: okrnjena Evropa je klicala v Washington po pomoč, kakor so v antiki grške posesti v Sredozemlju klicale na pomoč najprej Atene in potem Rim. Ameriška svoboda se je rodila v Evropi, njeni prvi ustanovitelji so bili še evropske krvi — porušeni Evropi po 1945 so morali hiteti edino Ame-rikanci na pomoč, ker je tudi njihova svoboda bila na kocki, ko je šlo leta 1946 za usodo Grčije, zahodnega Berlina, za gospodarsko rešitev Zahodne Nemčije. Potem je sledilo zapovrstjo: Marshallov načrt, Churchillov govor v Ziirichu, Bobert Schuman z Evropskim svetom šesterice, po zlomu Češkoslovaške NATO 1948. in ob sestankih evropskega parlamenta v Strassburgu je nastajala naravna politična naslonitev na nove gospodarske osnove evropske skupnosti, nastal je Skupni evropski trg in ob njem odpiranje možnosti za svobodno združevanje vseh evropskih narodov, ki žele s samostojnimi državami deležiti sadove vsekakor dinamičnega gibanja za gradnjo nove Evrope.
Preprek in zaprek v protivno smer je tudi več ko dovolj. Trenutno je pač najbolj nevarna aktivnost sovjetske diplomacije s poskusi prisiliti umik Združenih držav Amerike iz Evrope, ko se bo potem po morebitnem koncu vojskovanja v Vietnamu (?), takoj odprl nov Vietnam, vse z namenom prisiliti izčrpane ZDA v izolacijo, kar bi pomenilo nastop dobe teme in reakcionarstva v Evropi in sicer pod komunističnim imperializmom —■ za ZDA pa dejansko tudi samo odložitev zadnjega milostnega smrtnega strela za končno propast v objemu istega moskovskega imperializma.
In Slovenci?
Pred takim obzorjem smo danes verjetno v večji nevarnosti kot kdajkoli. Pri bodoči krizi more polnokrvno sodelovati samo narod že na vrhu popolne dozorelosti in v posesti vseh funkcij samostojne državnosti. Pogled nazaj more biti samo enak srečanju s smrtjo. Prva Jugoslavija je 1941 razpadla „wie ein Kartenhaus" (Korošec leta 1939) in druga se pripravlja na izginotje brezimnosti v »socialistični" srednjeevropski konfederaciji, kjer bo narodom odvzeta osebnost in manjkalo glavno — svoboda. Toda svet živi prenaglo in ne dopušča več orientacij v smeri pesimizma ali kapitulantstva. In za kaj takega tudi ni nobene potrebe; v slovenski politični zgodovini je že dovolj odgovorov tudi za naš čas, polnih optimističnih razgledov za narode dobre volje.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Osmi kulturni večer v soboto dne 17. avgusta točno ob pol osmih bo v mali dvorani Slovenske hiše, Ramon L. Falcon 4158
GIBANJE ZA ZDRUŽENO EVROPO IN SLOVENCI
Predava Ruda J u r č e c
ZA PETNAJSTO LETO
JUBILEJNA ZBIRKA nam, dan za dnem prina.ša z vsakim darom mnogo več kot pa samo finančno podporo. Vsak dar je hkrati izraz razpoloženja in gle^ danja m naše delo. Če vkljub oviram in težavam vztrajamo, nam vsak znak soglasja ali odobravanja gradi in utrjuje globoke notranje vezi med nami in med bravci, kajti nič nismo in ne moremo biti, če bi trobili v gluho ložo.
„Rad Vam dam za Glas in Vas pi-osim, da vztrajate,“ so bile tokrat besede prijatelja in podpornika. ..Dobro vemo, kaj pomeni danes biti zvest nalogam in poslanstvu emigracije, še posebej pa politične emigracije... Ostanite trdni, še posebtj pa: ostanite pogumni in načelno jasni, to mi pri listu najbolj dopade. Nikar se ne strašite — dobro vemo, ko,j nam branite in čemu služijo vsi vaši napori...“
Ob takih in podobnih besedah nam vsak dar mnogo pomeni, vendar ne samo po svoji materialni plati, ampak še bolj po moralni. ATa tej ravnini pa je dar že mnogo, mnogo več — ne potrjuje in ne poglablja nam samo našega poguma, ampak nam tudi že priliva novih moči. Srečujemo se spet z dogodki ob nastanku Slovenske kulturne akcije, ko so nam pred petnajstimi leti mnogi očitali predrznost in pretirano vero v ideale. Petnajst let je dolga, zelo dolga doba, danes je na polju kulturnega in duhovnega ustvarjanja vsako leto bogato po stvaritvah, kakor je bila še pred nekaj desetletji komaj mogla biti doba, dolga celih deset let. ali še več.
Vemo: danes je treba za vsako idejo ali kulturno pobudo desetkrat več poguma in tveganja ter veselega vztrajanja kot pa pred desetletji. Vsak na svojem mestu mora delati im ustvarjati z zavestjo, da naš čas terja pogum od slehernika vsaj v desetkratni meri. Naj nam tak optimizem destkratno podaja tudi za naše petnajsto leto ta naša JUBILEJNA ZBIRKA.
Darovali so: č. g. dr. Fr. Gnidovec, Adrogue, 2000 pesov; gdč. prof. N. Laharnar, Bs. Aires, 2000 pesov; g. dr. Ivan Prijatelj, San An-dres, 2000 pesov; g. Jože Gerkman, Slovenska vas, 2000 pesov; č.g. Jož e F er kul j ZDA, 20 dolarjev.
o
8 2 -S £ J
8 i s
TARIFA IEOUCIDA CONCHION U3$
K. P. I. 953701
“DVA TISOČ BESED”
Izjavo, ki je 27. junija izšla v Pragi pod naslovom „Dva tisoč besed" — „po sugestiji učenjakov"; kot je povedano v njenem zadnjem stavku, — podpisalo jo je sedemdeset čeških in slovaških osebnosti — je praško novo vodstvo sprejelo z rezervo. Sovjeti in drugi komunisti moskovske vere so jo takoj opečatili za manifest kontra-revolucije. Ko sta dva praška profesorja Dubčeku dala pojasnila, je bila dovoljena javna razprava o dokumentu.
„2000 besed" v svoji prvi polovici daje realističen opis „socialistične družbe", ki velja tudi za druge dežele pod peto komunizma. Vaculik, ki je tekstu dal dokončno obliko, in mnogo drugih sestavljavcev manifesta so vpisani v partijo in se imajo za komuniste. To razloži mestoma pre-optimistično mnenje o komunistih v češki zgodovini. Vkljub takim mestom pa je deklaracija obsodba komunističnih režimov. Iz resničnih humanističnih čustev izvirajoča vera v možnost demokratizacije komunizma bo postavljena v krizo zaradi drugačne notranje logike komunizma. Spričo komunizma nihče ne uide alternativi za ali proti.
„življenje našega naroda, ki ga je najprej ogražala vojska, je potem izkušalo dobo mraku v dogodkih, ki so pognali V nevarnost njegovo duhovno zdravje in njegov značaj sam.
Socialistični program je večina naroda sprejela z občutkom upa. Toda poveljniški vzvodi niso pripadli pravim rokam. Da so bili voditelji brez državniške izkušnje, brez praktičnih vednosti ali filozofske kulture, ne bi imelo toliko pomena, če bi bili vsaj sposobni poslušati mnenja drugih in če bi pustili, da jih na njihovih mestih počasi zamenjajo bolj zmožni ljudje.
Komunistična stranka, ki je po vojski imela zaupanje ljudstva, je to zaupanje postopoma zabarantala za položaje, dokler ni imela vseh mest in nič drugega. Mi moramo to izreči in tisti med nami, ki so komunisti, to vedo. Njih razočaranje spričo nasledkov je prav tako veliko kot razočaranje drugih.
Nekorektna linija voditeljev je spremenila partijo, ki je bila politična stranka in ideološka skupina, v organizacijo oblasti, katera je privlačevala gospodstva željne egoiste, spretne, strahopetce in ljudi s slabo vestjo. Doliv teh ljudi v partijo ji je spremenil naravo in zadržanje.
Nje notranja organizacija ni dopustila do vpliva poštenim ljudem, razen če so se odločili za zgledovanje povzro-čujoče incidente, ali do preoblikovanja partije v stalnem skladanju z modernim časom. Mnogo komunistov se je bojevalo zoper to izprijanje, toda niso mogli preprečiti, kar se je zgodilo.
Položaj znotraj komunistične partije je veljal za zgled in povzročil podoben položaj v državi. Ker je bila partija povezana z državo, je zaradi tega izgubila prednosti, ki jih daje razdalja od izvršilne oblasti. Ni bilo kritik o dejavnostih države in gospodarskih organizacij. Parlament je pozabil parlamentarne postopke, vlada je pozabila, kako se vlada, in voditelji, kako se vodi. Volitve niso imele več pomena in zakoni so izgubili veljavo.
Nismo mogli računati na naše zastopnike v prav nobeni organizaciji. Ako pa bi jim mogli zaupati, ne bi mogli od njih ničesar terjati, ker niso mogli ničesar storiti. Še huje, nismo mogli zaupati drug drugemu. Osebno in kolektivno poštenje je ginilo.
Poštenost ni privedla nikamor in kompetentnosti niso služile nič. Zaradi tega se večina ljudi ni več zanimala za javne zadeve, interesirali so se samo zase in za denar. Te obžalovanja vredne razmere so imele pa tudi ta rezultat, da sedaj nobeden ne more niti denarju zaupati.
Odnosi med ljudmi so bili iznakaženi, ni bilo več veselja pri delu. Skratka, prišel je trenutek, ko so bili v nevarnosti duhovno zdravje in značaj naroda.
Mi smo vsi odgovorni za sedanje stanje reči, posebno pa tisti med nami, ki so komunisti. Poglavitni delež odgovornosti pa je seveda na tistih, ki so bili sestavni del ali orodje te nekontrolirane oblasti. To je bila oblast določene
mnenjske skupine, ki je s pomočjo partijskega aparata zavzela vodilna mesta povsod, od Prage pa do najmanjših okrajev in občin.
Aparat je določal, kaj je treba narediti in kaj ne. Vodil je zadruge namesto zadružnikov, tovarne namesto delavcev in narodne organizacije namesto državljanov. Nobena organizacija v resnici ni pripadala svojim udom, niti komunistične organizacije.
Poglavitna krivda in najhujša prevara teh voditeljev pa je bila v tem, da so opravičevali svojo samovoljstvo s tem, da so jo razglašali za voljo delavcev.
Če bi imeli verjeti tej slepariji, bi morali danes obtožiti delavce za upadanje naše ekonomije, za hudodelstva nad nedolžnimi osebami, za ustoličenje cenzure, ki je preprečevala, da bi se o vsem tem pisalo. Potem bi bili delavci odgovorni za napačne vložbe, za trgovinske izgube ali za stanovanjsko krizo.
Seveda nihče, ki ni izgubil pameti, ne verjame, da bi bili tega krivi delavci. Sleherni ve, da delavski razred praktično ni odločal o ničemer, delavski funkcionarji so bili postavljeni od koga drugega.
Mnogo delavcev je mislilo, da oni vladajo, toda v resnici je ukazovala skupina funkcionarjev partije in državnega aparata, ki so bili za to posebej izučeni. Ti so dejansko prevzeli mesto zrušenega razreda in postali nova avkto-riteta.
Pravično je priznati, da so se neki izmed teh funkcionarjev že precej časa zavedli, da se je zgodovina obrnila v neprijetno smer. Danes jih moremo spoznati po tem, da odkrivajo krivice, popravljajo napake in vračajo pravico odločanja članom stranke in državljanom, ko omejujejo oblast in osebje birokracije in aparata. Ti so z nami zoper zastarele poglede baze. Toda mnogo funkcionarjev se upira spremembam in ti so še vedno pomembni. Držijo namreč še vedno v rokah orodja oblasti, posebno v okrajih in ob-činas, kjer morajo ta orodja uporabljati na skrivnem, brez strahu, da bi jih kdo oviral.
Od začetka istega leta se nahajamo v obnovi procesa demokratizacije. Začela se je v komunistični partiji. Mi moramo to izreči in tisti ljudje med nami, ki so izven partije in do zadnjega časa niso od nas pričakovali nič dobrega, to tudi vedo. Dodati pa moramo, da se ta proces ni mogel začeti drugod. Samo komunisti so mogli živeti dvajset let neko politično življenje.
Samo komunisti so mogli izjaviti svojo kritiko. Samo opozicija znotraj partije je imela privilegij biti v stiku s sovražnikom. Pobuda in prizadevanja komunistov-demokra-tov pa so samo odplačevanje dolga, ki se je z njim celotna partija zadolžila nasproti ljudem izven partije, katere je držala v položaju neenakosti. Zategadelj ni nikomur treba biti hvaležen komunistični partiji, čeprav je treba priznati, da se pošteno trudi ukoristiti to zadnjo priložnost, rešiti čast svojo in svojega naroda.
Proces preroda ne prinaša nič posebno novega. Obsega ideje in predloge, ki so mnogokrat bolj stari kot zmote našega socialzima, izmed drugih pa so nekatere izniknile izpod površine tega, kar je bilo vidno. Morale bi biti izrečene že dolgo prej, toda ni bilo mogoče, ker so jih dušili."
V	drugi polovici manifesta podpisnki poudarjajo pomen „kritik, ki so prišle iz pisateljskih in študentovskih krogov", zavedajo pa se, da „imajo samo novo upanje", ne pa zmage. Obračajo se na nove voditelje, naj bodo budni in do nadrobnosti razvijajo pravo metodologijo odpora.
V	enem izemd mnogih napadov na „2000 besed" se moskovska Pravda (25. julija) sprašuje: „Kaj je še komunističnega ostalo v članih partije, ki so podpisali to pismo, in v tistih, ki jih podpirajo?" Trybuna Ludu (26. julija), glasilo poljske partije, pa je zapisala: „Prišli smo tako daleč, da je glasovito deklaracijo dva tisoč besed, platformo odkrite reakcije, podpisalo več članov partije in da so se neki člani prezidija centralnega komiteja češke partije izrekli za neovirano razpravljanje o tej deklaraciji."
HIBRIDNI FESTIVAL
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA	GLEDALIŠKI ODSEK
ZA SKLEP SLOVENSKEGA JUBILEJNEGA GLEDALIŠKEGA LETA 1868 - 1968
besede - besede - besede
Koncert za igralca
Odrske variacije na temo
LJUBEZEN - RADOST - ČAST in SMRT
s prologom in epilogom in z besedo, ki so jo dali
FRANCE BALANTIČ, IVAN CANKAR, VVILLIAM SHAKESPEARE, FRANCE PREŠEREN, JANEZ SVETOKRIŠKI, J. B. Poguelin dit MOLIERE, ANTON TOMAŽ LINHART, OTON ŽUPANČIČ in evangelist JANEZ
Zamisel, libreto in igranje	Scenografija
NIKOLAJ JELOČNIK	arh. JURE VOMBERGAR
Predstava bo v soboto 7. IX. 1968, ob 8 Vi, na odru Slovenske hiše.
PISMO IZ N E W Y O R K A
France Gorše
New York, 31. julija 1968.
Premnogo je na svetu v življenju, v živi ali tudi v mrtvi naravi stvari, ki samo po sebi dozdevno niso nič ali na videz nič ne pomenijo. In premnogo-krat gremo skozi življenje mimo mnogih stvari, ki jih sicer gledamo, pa jih ne vidimo ter nanje sploh ne reagiramo, šele v luči in v zvezi nekih dogajanj postanemo nanje pozorni, šele potem spregledamo stvari ter jih gledamo bolj zavestno in pred nami zažarijo v novi luči, ki jih doslej morda niti opazili nismo.
Nekako tako je v pogledu z najnovejšo knjigo Friderik Baraga, ki jo je stvarno in tehtno napisal mons. Maksimiljan Jezernik prav na stoletnico njegove smrti. Delo je iz tega vidika edinstveno predvsem zaradi znanstvene analize. Izšla je že kot sedma knjiga v založbi Studia slovenica.
Knjiga obsega 156 strani z izčrpnim uvodom, kjer pravi avtor, da se izogiblje, kar so že drugi o Baragi pisali, torej je dejansko samo predmet zgodovinske analize. Dalje navaja v uvodu, da vsebuje Baragovo življenje bogato biografijo, ki ga osvetljuje iz vseh mogočih kotov. Dalje navaja, da hoče podati študij Barage in nov pogled nanj. Ne bo ponavljal zgodovne njegovega žvljenja, niti ne poveličeval njegovih zaslug za pokristjanjenje Indijancev, niti na znanje njihovega jezika, pač pa izključno pogled na Barago iz Kima... z očmi spo-znavavca Kongregacije za širjenje vere — Propagande Fide.
Knjigo je razdelil v tri neenake dele.
V prev delu obravnava Barago kot misijonarja, v treh poglavjih podaja nadvse zanimivo analizo treh poglavij, ko v prvem obravnava misijonski poklic, v drugem ga prikazuje kot apostola Indijancev in v tretjem opisuje Baragove zveze z Rimom.
Drugo poglavje nosi naslov škof in ga avtor najprej prikazuje kot apostolskega vikarja in podaja oceno Propagande o Baragovi osebnosti.
Tretji del obravnava dogodke ob Baragovi smrti v Marguettu ter podaja dramatičen popis psihološke reakcije ob njegovi smrti. Kot zaključek nenavadno in brez skrupulov opisuje v lučeh in sencah poglede Propagande fide iz Rima, kar bravca drži v napetosti do konca knjige.
Bibliografija na koncu je bogata z res obilnim pregledom vsega, kar je oblikovalo Baragovo duhovno in ustvarjalno delo.
Knjiga je opremljena z Baragovo podobo na četrti strani ter s pregledno zemljepisno karto, ki obsega obširno Baragovo misijonsko polje.
Kakor je pisatelj že v uvodu knjige omenil, da bo gradivo podajal le z zgodovinskega in dokumentarnega vidika, se knjiga kljub temu lepo bere in bravca znova priteguje, ker je pisana s toplino. Baragov lik zažari z mnogih strani v novi, močnejši luči. In v tem je zapopadena vrednost Jezernikove knjige.
Naslov knjige je: Friderik Baraga by Maximil<m Jezernik a portraitpf the fvrst bishop of Marguette basetd on the archives of the Congregatio de Propaganda fide. New York - Washington, 1968.
Dobi se na naslovu: Studia Slovenica, P. O. Box U531, Washington DG 20017 U.S.A. Na zalogi je tudi pri Ligi v New Yorku: League CSA, Box 32, Brooklyn NY11227 — U.S.A. Cena: 5 dol. vezana, 4 dol. broširana.
Vsako poletje je v ljubljanskih Križankah poseben mednarodni festival. Poleg domačih skupin prihajajo na vabilo tudi razni ansambli iz tujine, med njimi tudi baletne skupine. Letos je bil napovedan balet Maurica Bajarta iz Bruslja, gotovo danes najbolj uglednega ustvar-javca na polju baletne umetnosti. Znana je njegova kreacija baleta na Beethove-novo Deveto simfonijo. Vsa Ljubljana je seveda z velikim zanimanjem pričakovala Bajartov prihod, toda nazadnje se je vodstvo festivala moralo zadovoljiti z gostovanjem skupine Ballet de Wallonie iz belgijskega industrijskega središča Charleroi v južni Belgiji. Skupina je štela trideset članov in si je za nastop v Ljubljani vzela zelo ambiciozen program. Toda ambicija je lahko hvalevredna, piše Marija Vogelnikova v Delu (24. jun.), drugo pa je zmogljivost. Za nastop take skupine v Križankah pa nosi odgovornost vodstvo in in tokratno njegovo ravnanje proglaša kritičarka kot dokaz neke posebne ljubljanske hibridnosti v izvajanju sodobne slovenske kulturne nolitike. Tako pravi: „... Ostaja vprašanje, ali gre za ignoranco organizatorjev poletnih prireditev ali že za hibridno živlienie neke ustanove na račun kultur" in kulturne imovine festivalu. Nanesled je festival delo kulturnih delavcev. Graditi era je bilo težko, razdelati pa je stvari zelo lahko in za to ni treba mnoo-o časa. Toda kultura le integralni del nekega naroda. Če je ta narod rmihen in zato latentno ogrožen, se s takimi stvarmi ni moč kaj dolgo igrati."
— Dubrovniške poletne igre so se začele v letu 1950 in no netih letih so jih že snreieli v okvir Mednarodnih festivalov. Ob začetku letošnie sezone so objavi1! med drno-im tudi pregled vseh unri-zoritev. Doslej je bilo -vseh predstav v poletnem festivalu 1282.
MESTO SLOVENIJE
..Zntn vsakdo, ki ne išče nepotrebnih kompleksov, iz mojih zapiskov brez težave lahko razbere, da zahtevam, svobodo duhu. osvobodilnega boja ale.de samostojnosti im suverenosti slovenskega naroda. Kakšna nai bo narodna zavest potem, ko bi bila takšna suverenost uresničena, je vprašanje, s katerim se nisem ukvarjal. Če je kaj, kar moram reči, da je ‘edino’ potrebno, pot e; m je to ostvaritev živega, polnokrvnega slovenskega narodno državnega telesa. Ko bo postala stvarnost ta zahteva 'polpretekle zgodovine’, bomo jasneje videli, kakšno naj bo mesto Slovenije. .., kakšna naj bo vloga Slovenije ob severnem Jadranu, kjer je tudi njen življenjski prostor, im nazadnje, kakšna naj bo slovenska narodna zavest, da bo zvesta izročilu in hkrati mo-dema!“
Boris Pahor: O sodobnem
slovenstvu, ZALIV, 1968.
Št. 10-11, str. Jj8.
kronika
ZA SKLAD GLASA so darovali: g. N. N., Castelar, 500 pesov; g. Tone Marolt, Ramos Mejia, 500 pesov; g. Ignacij Hladnik, Slovenska vas, Lanus, 1350 pesov; g. Tone Gale, Slovenska vas, Lanus, 500 pesov; g. Vinko Mirt, Brazilija, 500 pesov. — Vsem najlepša hvala!
NOVA REVIJA: OBJAVE
Poročali smo že, da skupina mlajših literatov v Ljubljani pripravlja izid lastne revije. Zdaj je izšla prva številka revije Objave, ki naznanja, da hoče biti revija po svojem konceptu za literaturo in umetnost. V tem se loči od ostalih revij, ki nosijo na sebi uradni pečat: Za kulturo in družbena vprašanja... Poglavitna funkcija nove revije v slovenskem revialnem prostoru naj bi bila možnost objavljanja tistim slovenskim avtorjem, ki zaradi spolitiziranosti in relativne ozkosti osrednjih revij te možnosti niso vedno imeli, ali pa tistim, ki zaradi mladosti še niso afirmirani in zato spet težko najdejo prostor na »uglednejšem napirju". Uredniški odbor sestavlja šest mladih slavistov. Prva številka prinaša pesmi dvojice manj znanih pesnikov Darka Komaca in Roberta Ceglarja, poleg že afirmiranih kot sta Dane Zajc in Aleksander Perkolja. Prozo objavljajo Jože Horvat, Pavle Zidar in mladi Matija Protnik. Pri publicistiki je novo ime samo Vili Vuk. številka prinaša še troje drobnih prevodov — Andrej Sinjavski, Robert Musil, Leonia Bruel. Sinjav-ski med prevodi nakazuje, kakšno more biti „koeksistenčno“ razpoloženje mladih sodelavcev.
ODMEVI IZ ZALIVA
Tržaška revija ZALIV (štev. 10-11, 1368), katere idejni vodja je pisatelj Boris Pahor, prinaša kritično poročilo o Meddobju (X, 1-3), ki ga je podpisal Jan. Takole pravi o objavljeni poeziji: »Pesmi K. Mauserja in Milene Šouka-love spadajo v eksistencialno liriko, ki je elegično kopmonirana. Pri prvem je tipično vzdušje v pesmi Mrtvi vodnjak, v kateri je parabolič-no izpovedana tragedija posameznika v svetu, ki se vrednostno izpraznjuje. Podobna, doživ-jajska osnova je značilna tudi za pesnico, ki sicer se spoprijema s problemom, kako je begoten trenutek z umetniškim oblikovanjem ujela za večnost. Ker je slovenski liriki ta tema skoraj neznana, je nekaj stihov v tem smislu slovstveno dragocenih. Objava prvega dejanja T. S. Eliotove drame Umor v katedrali (prevedel Fr. Papež) je pomembna prevajalska pozicija in ima svojo ceno tudi v tem, da ji je kot uvod priključeno avtorjevo predavanje Poezija in drama, v katerem je ob načelnem razpravljanju o drami nanizanih obilo zanimivih osebnih izkušenj, ki so same po sebi intelektualna draž. Pozornost zasluži sestavek Jošta Žabkarja O razvoju metafizike. Kljub temu, da je veliko prekratek, da bi mogel celo!en problem obdelali v zadovoljivi obliki, je avtor v svoji skicoznosti vendarle zavrgel vrsto novih formulacij in medsebojnih zvez.
Isti zvezek te revije prinaša tudi esej z naslovom Pot Rude Jiirčeca, kot oceno drugega dela knjige spominov Skozi luči in sence. Isti kritik Jan zaključuje svojo presojo z besedami: »Avtorjev temeljni estetski princip jc uravnovešena mnogoterost. Zato pn njem ni razkola med doživetjem in besedo; Jurčec ni samo do-kumentarist, marveč je mnogo bolj — in mogoče predvsem — literat. Prebirati je treba samo, kako je ustvarjeno razpoloženje nacističnega shoda v Stuttgartu, ali mesto, na katerem je označen Hitlerjev človeški lik. Takšna in podobne strani so skrajno sugestivne in — preprosto rečeno — literarno velike. Jurčec torej ne vrta samo v jedro pomembnih življenjskih vprašanj in ne poskuša zgolj usmerjati na-
CLAUDELIANA	{
Ob stoletnici Claudelovega rojstva ni francoske revije, ne literarno umetnosi ne publikacije brez eseja o avtorju Oznanjenja Marijinega, Svilenega šolna, Ivane r' grmadi, Talca, Zlatolasca, Opoldanskega deleža, Krištofa Kolumba... Leta 1953 f v Rim s Claudelom prišla skupina Francoske komedije in v avdienci pri Piju XII. slogu bralnega gledališča izvajala odlomke iz Oznanjenja Marijinega. Ob sklepu I je Pij XII. obrnil h Claudelu: _„Vi ste genij Evrope...". Pa ni bil samo to: trinajjj let po njegovi smrti ni več dežele, kjer danes po univerzah ne bi izdajali doktorski) disertacij o njegovem dramatičnem in pesniškem oposu: takih disertacij bo letos n4) več na univerzi - v Tokiu. Ni bil samo genij Evrope, ampak »poet vesolja" - za take# oficielno razglašen šele po smrti, potem ko ga je uradna Francija dolga leta odrivaj' in je v Akademijo prišel šele na siva leta. Njegovo Oznanjenje je uradna FrancosM' komedija predstavila s svojega odra šele po drugi vojni, na predvečer pesnikove smrt;! medtem ko je na istem odru njegov Svileni šoln J. L. Barrault uprizoril prvič v dnf nemške okupacije, leta 1943. Okrog njega so v domovini zgradili zid molka, stoični je ta molk prenašal trideset let; a ob koncu je s silno vero izjavil: »Aktualen boji šele trideset let po smrti..."	s
Njegov osebni prijatelj Georges Cattaui mu je v Revue de Pariš (maja 1968) pfj svetil značilen esej z naslovom “Actualite de Claudel”. Med drugim v uvodu omeni;! Claudelovo bolečino nad molkom domovine ob njegovem ustvarjanju. Ko je bil 19^ veleposlanik v Washingtonu, je sklenil prenehati z literaturo, ker se je bal, da # bodo kulturno zadušili, kot so to storili že s Francis Jammesom. Bil je že na najvišj*!] diplomatičnih položajih, pa se ni nehal sklicevati na svoj vir v francoski krneči zemlji. Kot Maritain je rad ponavljal, da se giblje v svetu kot »kmetič v kozmosuj A slednjič je literarna zgodovina le morala kloniti in mu že prisoditi prvenstvei1; mesto med trojico z Valeryjem in Proustom. aN začetku svoje literarne poti se ?! 1890 odklonil od simbolizma, saj ga je nazval »olikana degeneracija". Shellyja je pF glašal za efemeniziranega dojenčka, izogibal se je Holderlina, ker se ga je bal, pote!;J ko je njegova sestra Camilla, genialna kiparka, podobna temu nemškemu liriku, do^f vela živčni zlom in razkroj. Po znani konverziji v Notre Dame se je znašel v zalivajo!1! ga božji ljubezni, a je vseeno do kraja ostal v boju z demonstvom v sebi ter zato ost# odklanjal sleherni konformizem. Katolištvo je označil z vesoljnostjo, odklonil G#-1 in Valeryjev racionalizem, iz Joba pa si je za vodilo vzel stavek: »Blagor mu, ki f1!1 Bog tepej" Mir je bil zanj dosegljiv samo v naročju božjega usmiljenja, hrepeuj! je po božji navzočnosti v sebi, kakor hrepeni ocean po vodah vseh rek, da bi m še Jn še opajal, se tešil z vedno novimi veletoki. Zato ni bil analitik samega seM pač pa poet, čigar stvaritve so neprestano preraščale vse, kar je v poeziji ali drt matiki ustvaril. Ni čudno, če so se pred takšnim genijem priklonili najmodernej* našega časa. Brecht je ponavljal, da Claudelovo delo nikdar ne bo zdrsnilo iz aktua'] nosti (in Brecht je bil marksist, ateist...) in Eugene Ionescu se je pridružil s trdi) vijo, da je Claudel nenehno moderen in bo tak ostal, ker je tako 'katoliški. Veliki M gleški cinik Bernard Shaw je zapisal, da so Claudelove osebe na odru dokaz, da J človek res »tempelj Svetega Duha". Ko se je Freud srečal s Claudelovimi spisi, I zapisal, kako se je spoznal z resnico: »Na nesrečo sem šele zdaj spoznal, da se mof psihoanaliza ustaviti pred pesnikom in njegovo stvaritvijo; na poetovem pragu q vse analize ustavijo."
hli bil samo. poet, pravi Cattaui, bil je prerok, zase in za druge. Ko je bil Bafj dAteire sedemnajstleten še v šolskih klopeh, je napisal prve petošolske verze, kjer )! v dveh .strofah napovedal vse svoje bodoče življenje. Enako je bilo s ClaudeloL Cattauiju je zaupal, kako je leta in leta pred razsvetljenjem v Notre Dame že sluti kaj se mu bo na božično noč dogodilo. Do smrti je črpal vso svojo modrost iz Svetel? pisma in ponavljal spet in spet, kako bi želel biti to, kar je bil Hieronim, »vedno obema rokama, na svetih knjigah". Shakespeare mu ni bil ideal; zanj je bil pl) lahkoten. Ljubil pa je Dostojevskega, ker njegovi junaki skozi vihar demonstva p11 dejo do vrelcev očiščenja. Po Cattauiju je Claudelovo bistvo zajeto takole:
. »Claudel je odkril zase in za nas večno mladost sveta in različnost vesolja. Žel1 si je. nadeti oblačila velikega duhovnika Arona, kajti v Aronov plašč je všito cd vesolje. Claudelovo mladostno navdušenje za redovniški stan — bil je nekaj mesec® celo že novic — mu je ostalo za vedno, v poeziji je stalno prisotna domotožna boleč# po svečeništvu. Dajajoč odvezo vsemu človeštvu, je zapisal: ,Vsa bitja, zlobna ’ dobra, so potopljena v usmiljenju AdonajaJ Goetheja ni cenil, vendar je sledil njego' ekonomiji sil in v svetu, sredi valovanja v pogubljenje, je s sočustvovanjem isks sebi in vsem opore v očeh Boga vsemogočnega. Njegovo delo, ves njegov litera# opus je Fot Noetova barka, kjer so vrata vedno odprta za vse na zemlji ustvarjeno Iz njegove poezije nam doteka živa voda, kakor je pritekla iz vodnjaka Samarijan^ Njegova beseda nam poje, kakor nam zvene začetne besede v Genezi. Umrl je H# pisanjem komentarjev k Stari zavezi in malo pred smrtjo je dejal: Česar se dot# nem, me prepoji z nesmrtnostjo.’ “
Gabriel Marcel je še vedno gledališki kritik pri Nouvelles Litteraires. Pari#, gledališča so v Claudelovo stoletnico stopila drugo za drugim z vprizoritvami njegov del. Februarja letos je vodilna Comeedie francaise začela proslavo jubileja z vp1! zoritvijo tragedije UOtdge (Talec). Sledeč tokovom časa in tudi raznim idejam v v nosu do bbžanstvenega, je vodstvo gledališča režijo tega Claudelovega mojstrske!? dela dalo v roke Jean-Marie Sereauju, ki se je doslej posvečal samo Brechtu, Be‘ kettu in Ionescu. Predstava v Francoski komediji je Marcela pretresla prav do pres? nečenja, celo poraženosti, tako da je dal, sicer vedno tako obziren v svojih sodb# kritiki o predstavi kar naslov »Blizu katastrofe"... V uvodu pravi, da je Serr^1 pred premiero dajal listom izjave, s kakšnim navdušenjem da se je posvetil Claud#11; A Marcel je bil poln strahu, ko je čakal, da se zavesa dvigne. Med prvim dejanj611 je bil še poln tolažilne vere, ker je bilo odigrano zvesto besedilu in Claudelove# slogu. Vse pa se je postavic na glavo v drugem dejanju. Po Marcelovo je bilo SerreauJ; vo režijsko tolmačenje le preblizu »nekim novim pokoncilskim tokovom", ko je n62! ser božjo prisotnost v osebi krajevnega župnika Badillona prikazal kot lik krut#, in zmes surovega absolutizma, kar pa gotovo ni v skladu s Claudelovim pojmovanj6’ te osebe. Povrh je vlogo odmeril igralcu-novincu, ki bi verjetno znal ujeti bistvo k# flikta, če bi mu režija odprla prosto pot. Tako je Serreau pozabil na bistveni lik r
fJcža Pija VII, Napoleonovega ujetnika in prečrno prikazal pojme o Bogu v dušah konservativcev.
sj Marcel se ob koncu prav zaskrbljen vprašuje, kaj bo, če se bodo nekateri sodobni Očkovi v umevanju božjega le preveč bližali profanosti, česar prav Claudelove drama-jpične in pesniške stvaritve ne prenesejo.
Claudelu je bilo enaindvajset let, ko je leta 1889 napisal dramo Tete d’or (Zlata i^ava). Letos je dramo še pred premiero Talca v Comedie frangaise vprizoril Jean i^ouis Barrault na odru v Odeonu (danes Theatre de France). Tokrat je pri poročanju :i\NL Marcela nadomestil Matthieu Galey in svojo kritiko naslovil „Presque un chef-*Foeuvre“ (Skoraj mojstrovina). Kritiko začenja s trditvijo ,da je vstop v dogajanje Šmarne kakor nenadni padec v čudovito pustolovščino, a da ji bo res iskreno sledil 1‘ei kdor bo prišel k predstavi s čistim in nedolžnim srcem. V drami so namreč že ^si elementi kasnejših Claudelovih del, vsi veliki konflikti so že tu nakazatni. V Zlati 1 plavi je vse krhko, a se ne zlomi, ker je prepolno poezije. Glavna zasluga za tolikšen c?speh predstave gre Baraulttu, ki je po mnenju kritika “tres Dullin (Dullin je bil ^an slovite režijsko-dramaturške trojke Dullin-Jouvet-Baty, ki je ustvarila sodobno Režijsko šolo in koncepcijo; Dullin je bil tudi učitelj in mentor J. L. Barraulta). Predstava v Odeonu je res izzvenela v najlepšo dramsko pesnitev našega časa. (Drama Ijja v letošnjem repetoarju napovedana tudi kot uprizoritev v Teatro San Martin v JHuenos Airesu.) Glavno vlogo je igral Laurent Terzieff, mnogim že znan kot igravec J' najbolj uspelih sodobnih francoskih filmih (Les1 Tvicheurs). Kritik mu napoveduje S^dočnost Gerard Philipa. Daši je Tete d’Or Claudelovo mladostno delo, je v njej toliko moči in stvariteljske sile, da jo je mogoče vzporejati s Shakespearovim Learom.
ij
n| Državna knjižnica v Parizu je pripravila za stoletnico pesnikovega rojstva razstavo j^Sega, kar je s Claudelom v zvezi. Razstava se imenuje Tout Claudel (Ves Claudel). •lAouvelles Litteraires je objavila navdušeno reportažo (22. februarja letos) in takoj S^Vodoma prizna pravi čudež te prireditve. Zgodilo se je namreč, da bo prav s to razstavo uspeli dokazati, da je Claudel še vedno mlad. Pred to so bile podobne razstave ^ Maurice Barresu, Romain Rolandu, Leon Daudetu in Andre Gidu, a nobena ni v f* 5kšni meri zajela prav mladine kakor Claudelova.
d Za njegovo zgodnjo mladost ga odkriva kip, delo njegove nesrečne sestre Camille, ?^jbolj talentirane učenke Michelangela našega stoletja Augusta Rodina. Zanimivo, je Camilla bratov kip imenovala Le jeune Romain. Slede spomini iz gimnazijskih s na liceju Saint Louis, kjer je bil mladi Claudel med vodilnimi uporniki: zavračal vse staro, posebno klasike. Corneillova dela je iskreno zaničeval in govoril: j.Cor-f, ?eille se mi gabi...“ Poveličeval se je, da je ateist, po tem ko je prebral dela Ernesta Ij ^fnana. Tam so tudi podatki, kako se je srečal z Rimbaudem, „satanskim angelom",
J :ako je vzljubil njegovo poezijo - zvest mu je ostal vse do konca, saj mu je ob smrti i tkuv Rimbaudova pesniška zbirka padla iz rok; dvignili se je še in rekel domačim, ko ? ?° ga vedli do postelje: „Ne vznemirjajte se: konec je, jaz sem pripravljen!" in je ! ^dihnil.. . Po Rimbaudu je odkril nadnaravni svet, potem pa se srečal s krščanstvom ^ ^ polnočnico v Notre Dame leta 1886 in postal največji katoliški pesnik našega Poletja.
‘h Posebej so razstavljeni izkazi o uspehih v šolskih letih. Pri izpitu za diplomatsko , s*Užbo je bil sprejet v zunanje ministrstvo kot najboljši. Tam je tudi izvod prve nje-1 ^°ve drame, ki ga je spoštljivo poklonil Verlainu. Bila je knjiga Tete d’or. Verlaine •'^_mu je zahvalil: »Imate silno močno pesniško domišljijo!" Slede spomini na Mallarmeja in na sestanke pri njem vsak torek popoldne. Njemu je poklonil izvod druge ?voje drame La Vitle (Mesto), nakar mu je pesnik odgovoril: »Vsaka stran je polna “esed, zame ena bolj presenetljiva od druge, in imam vtis, kakor da jih ni še nikdar j ^ekla nobena človeška govorica, vaše besede so kot da bi bile gole."
1 Na posebni mizi je razstavljena drama Partage de Midi in vse, kar je z njo v ?}?ezi. Leto 1906, ko je dramo začel pisati, je namreč leto preloma v Claudelovem živ-*)6bju. Odložil je meniško kuto in odšel na daljno pot proti Kitajski kot konzularni , Vadnik. Kot ambasador je potem bival v glavnih svetovnih prestolnicah; vsaka je bila ^rati zibelka nove stvaritve, nove umetnine. Ko je bil še konzul v Pragi ( tam se je j^nanil tudi z našim Plečnikom!), je imel ob sebi kot pripravnika najprej Giradouxa, j )?v^erega je navdušil za književnost, draamtiko, pozneje pa Alexisa Legerja s pes-( ‘^kim imenom Sairet John Perce, kasnejšega Nobelovega nagrajenca in dolgoletnega ^fteralnega tajnika zunanjega ministrstva. V Pragi je tudi prvič videl svoje Oznanjeni6 na odru... V Braziliji, kjer je bil za veleposlanika med prvo svetovno vojno, je *' kot kulturni ataše njegov sodelavec skladatelj Darius Milhaud, Žid po rodu. Ob p^nanstvu z njim je takrat v Rio de Janeiro vznikla Claudel-Milhaudova opera Krištof ^°lumbi, ki tudi ni doživela krsta v Franciji, marveč leta 1930 Reinhardtovi režiji v ^mčiji. V Parizu po je šele po zadnji vojni prvič uprizoril v novi verziji Barrault, *)otem že, ko smo jo gledali v Teatro Colon v Buenos Airesu... j Nemalo pozornosti vzbuja med razstavljeno korespondenco pismo generala Char-de Gaulla, v katerem mu general leta 1951 izraža svoje obžalovanje, ker je R-®nik izstopil iz njegove stranke RPF. Razstavljen je tudi Claudelov dnevnik, ki bo “javljen obsegal čez 2000 strani.
In takih listov Claudeliane bo do konca jubilejnega leta še mnogo.
* Pa še to: Če je smelo Claudelovo Oznanjenje na uradni francoski oder v Comedie j!’an§aise šele na večer Claudelovega življenja, potem smo bili Slovenci precej pred . rancozi. Oznanjenje je bilo v Ljubljani prvič uprizorjeno kot slušna igra po radiu .A Predvečer vojnih dogodkov leta 1940. Sredi vojne, leta 1943 je prvič zagledalo , 1 Slovencih svoj krst tudi na odrskih deskah v režiji Nikolaja Jeločnika, takrat go-1 jAca Akademije za igralsko umetnost, z Viktorjem Molko, danes režiserjem in sceno-i ofom ljubljanske Drame kot Petrom Craonskim, pa s scenografijo pokojnega arhi-| nVladimirja Gajsška. Predstave so bile v spokornih dneh majnika meseca v | ratni Frančiškanski dvorani (danes Mestno gledališče). Ta Claudelov misterij je
skozi deset let pred zadnjo vojno vsako leto v repertoarnem programu ljubljanske jj aOie, pa nikdar uprizorjen. Na sporedu je bil, kot se je nekoč izrazil režiser Ciril ' let • ec gojene™1 na igralski akademiji, »samo zato, da je klerikalce privabil v vsako-1	111 abonma...“. V tistih letih je kot dramatrg v Drami kraljeval Josip Vidmar...
R. J.
šo usodo, marveč je tudi po svoji stilski (estetski) fakturi eden najbolj pomembnih slovenskih pisateljev. Njegova refleksija je človeško pristna in slovstveno skoraj popolna."
MLADINA IZJAVLJA
MLADINSKA VEZ (avgust 1968) piš,e pod zaglavjem Mladinski opazovavec: »Zadnje čase se v naši skupnosti mnogo piše o bodoči državni ureditvi južnoslovanskih narodov. Zelo pogosti so glasovi, ki zanikajo bodočnost slovenske državne ideje. Slovenija naj bi ne imela niti v bodočnosti svoje lastne neodvisne države. Naval ‘konfederacijske propagande’ je tako jasen, da se ob tem mladi sprašujemo: Ali Slovenci nismo zmožni (ali pa morda nismo vredni?), da bi si ustanovili, uspešno vodili in, če treba, tudi branili svojo zemljo v lastnem državnem okviru? Če je lastna država ideal vsakega naroda, naj se mar Slovenci, kljub svojemu gospodarskemu potencialu in kulturnemu bogastvu smatramo za manjvredne? Kako je mogoče od tukaj rojene mladine zahtevati, da bi ohranila slovensko narodno zavest, če starejši nimajo slovenske draavne zavesti? — Vse možne federacije in konfederacije bi Slovencem vedno vsiljevale tuje strukture, škodljive narodnim interesom. Narod pa bo lahko dosegel polnost svojega smisla edinole v lastni narodni državi."
Tržaška MLADIKA je za junij in julij izšla kot dvojna številka. Med drugim prinaša pod zaglavjem Naši razgledi nadaljevanje Martina Jevnikarja pregled Sodobna slovenska književnost v zamejstvu. Tokrat so obdelani pisatelji-dramatiki: Rado Bregarc, Slavko Rebec, Joško Lukež, Tonček Curk, Saša Martelanc, Sergij Vreme, Edvard Martinuzzi in Danilo Lovrečič. Nato navaja vire za dosedanje preglede. Tržaške pisce zaključuje z navedbo znanstvenikov, kritikov, esejistov: Pahor, Rebula, Budal, Tavčar, Beličič, Jeza. širše podaja delo gledališkega kritika Jožeta Peterlina, literarno-zgodovinsko delo Martina Jevnikarja, spise Vladimira Vremca, Aleša Lokarja, Maksa Šaha, Janka Ježa, Pavleta Merkuja in Danijele Nedoh. Potem pa začenja novo poglavje o pisateljih in pesnikih z goriškega področja, kjer bo podal Bevkova dela, Bednarika, Boleta, Doktoriča, Feigla, Gregorca, Kumarja, Pavlice, Terčelja, Tonklija in drugih. Začel je z Bednarikom, kateremu sledi oni s Hpln Zore Piščančeve.
Pri SLOVENSKI MATICI v Ljubljani je izšla knjiga Franceta Vodnika Kritična dramaturgija. Zbral je svoje kritike o gledaliških predstavah v Drami Slovenskega narodnega gledališča v sezonah od leta 1931 do leta 1942, ko so ga poslali v internacijo. France Vodnik je kot kritik pri Slovencu nasledil Franceta Koblarja. Zanimivo bi bilo vedeti, če je avtor navedel, kje so njegovi članki najprej izhajali. Knjiga ima 390 strani ter je tudi ilustrirana s posnetki gledaliških predstav tiste dobe.
Tržaški DIJAKI že četrto leto izvajajo svetovne romane kot slušne igre na radijski postaji v Trstu. Doslej so izvajali Mannzzonijeva Zaročenca, Jurčičevega Desetega brata, Fo-gazzarov Ta naš stari svet, letos pa prednašajo Tavčarjevo Visoško kroniko. Ugotovili so_, da velik krog Slovencev vneto posluša te oddaje.
Tržaški RADIO je junija kot slušno igro izvaja Ivana Mraka dramo Ivan Grohar. 14. julija so ponovili Slavka Rebca igro Tramontana. Prvi četrtek v avgustu so igrali Radivoja Reharja Dvoje mask. Skoraj nato so ponovili Gaber, dramo pisateljice Zore Tavčarjeve. Za bodoče so na sporedu Mikloša Gjorgjesa Preizkušnje zvestobe, pa Ballov Duh svežega zraka. Glasilo radijske postaje Trst Radiocorriere prinaša sporede odslej v celoti tudi v slovenščini.
TRI BALADE
Slovensko katoliško akademsko društvo je za soboto 10. avgusta pripravilo premijero audi-vizualne predstave TRI BALADE. Na sporedu so bile Iz novega sveta (Andrej Fink na Dvorakovo simfonijo), Sledovi (Tone Mizerit) in Človek (Janez Zorec). Nastopali SO' Marijana Homovec, Janez Pleško in Janez Zorec, povezovala pa je balade Marija Fink.
Pred zelo lepo udeležbo — dvorana je bila skoraj polna —, so se predstavili trije mladi avtorji, polni raznolikosti v dinamičnosti in globini, a čudovito enotno uglašeni na motive, iztrgane iz naše na preteklosti sloneče sodobnosti, prepojeni že z vero v bodočnost. Izredno močna in v liriki poetično izglajena je bila Andreja Finka kompozicija Iz novega sveta. Koliko ljubezni in topline do sveta preteklosti, v katerem se ni rodil, a raste prav iz njega v ugla-šenost novega sveta. Mizeritovi Sledovi so že pričevanja o naši elementarnosti, kakor jo vso čisto čuti in doživlja mladina, z vizijami v svet širin in višin na ažurnih gladinah pred oltarji gora; prisotnost strahu božjega v tisočerih od-
tenkih porojevajočega se optimizma. Zorčev Človek je nujno zažarel iz stvarstva, vareč se iz elementov kozmosa. Proces ustvarjanja se iz vesolja lomi v prvih zvokih blizu Dariusa Milhauda, Orffa in Ravela. Uganka sledi uganki, dokler se lok med Ustvarjenim in Stvarnikom ne izravna v odkrivanje novih napetosti.
Večer nam je mogel povedati več kot debele inkunabule anket, simpozijev ali diskusij, na žalost še vedno slonečih na mrtvih skeletih pozitivizma in dialektike. Material, lep in harmonično zbran, so pripravili Andrej žužek in Jernej Dobovšek (fotografije), Bramko Zavrta-nek in Janez Zorec (risbe), Jože Dobovšek (gra-vacija in zvok), Franci IVillempart in Franci Prešeren (luči) ob sodelovanju članic in članov SKAD-a. Ličen tiskani spored zaključujejo besede „zahvale vsem, ki so tvarno ali tehnično pripomogli k tej predstavi" — vendar bi veljalo ravno obratno; prireditelji naj sprejemajo naše želje za pogum in vztrajnost, srečo doživljanja v ustvarjanjih pa itak ne more preseči nobena hvaležnost.
R. J.
JUBILEJNO ZBIRKO Glasa spremljamo od številke do številke. Toda še enkrat sedaj za nazaj in za naprej ponavljamo, da bodo darovavci ob koncu prejeli posebno spominsko darilo. Lepo vabimo tiste, ki že leta in leta prejemate naš list brezplačno, ker verujemo, da jih list ohranja v stiku z našo1 kulturno delavnostjo, ki jo s tolikšno ljubeznijo opravljajo slovenski kulturni delavci na vseh kontinentih: Pridružite se jim z jubilejnim darom in jih podprite!
GLAS morete prejemati tudi po letalski. Za naročnike velja, da doplačajo tri dolarje, za ostale pa znaša doplačilo1 8 dolarjev.
SEDMI KULTURNI VEČER
(Baragova zadeva ob stoletnici njegove smrti na kulturnem večeru 3. 8. 1968)
Predavatelj dr. Filip Žakelj se je v uvodu zahvalil Slovenski kulturni akciji, da je vsa leta živo spremljala Baragovo zadevo ter posebno po svojih odbornikih posegala v njen razvoj. Saj npr. dosti odbornikov sodeluje tudi v odboru Južnoameriške Baragove zveze. Potem pa je obravnaval naslednje stvari:
Nauk in navodila drugega vatikanskega cerkvenega zbora o češčenju svetnikov.
Ovire in razvoj Baragovega škofijskega postopka v Marquettu.
Razgibanost glede dela za Baragovo beatifikacijo po svetu, zlasti med Slovenci v Ameriki, Kanadi, Argentini, med izseljenci v zahodni Evropi, v zamejstvu in posebej doma.
Novo slovstvo o Baragu v angleščini: tri nove knjige: Bernard J. Lambert, Sheperd of the Wildemess; dr. Rudolf čuješ, Ninidjanissidog saiagiinagog, ki govori zlasti o Baragovem in Pirčevem vplivu na Indijance v Kanadi, msgr. dr. Maksimilijan Jezernik, Frederick Baraga, kjer obravnava Baragovo misijonsko in škofovsko življenje ob dokumentih Kongregacije za evangelizacijo ljudstev.
Nova italijanska knjiga: Ferdinande Bea, JJna sola cosa e necessaria.
Nove slovenske knjige, ki so v tisku oziroma v pripravi v Argentini: Baraga uslišuje. — Za Bogom največje časti vredna (Baragova pobožnost do Matere božje). — Bren o Baragu (2. zvezek). Svetuje, naj bi se v posebnem baragovskem zborniku izdali najboljši letošnji članki z naslovom: Baragovo leto.
Doma so meseca maja brali Baragove šmarnice Eno je potrebno. Pod istim imenom je Karel Mauser začel v Božji besedi objavljati povest o Baragu.
Posebej je predavatelj omenjal velike zasluge pokojnega dr. Franca Jakliča za golblje in širše spoznavanje Barage in usodo njegove baragovske zapuščine.
Spomnil se je tudi dela pok. prelata dr. Jakoba Šolarja za Baraga, omenil njegove članke o Baragu ter Baragov življenpeis, ki pa ga ni utegnil dokončati.
Malo bolj je razčlenil vsebino knjige Baraga uslišuje, ki je tik pred izidom.
Končno je omenil še spremembe v novem cerkvenem zakoniku gleda razgla-šenja blaženih in svetnikov ter prosil, naj bi vsi vneto podpirali Baragovo zadevo.
Večer je bil v hkviru zgodovinskega odseka.
TODOROVIČ POROČA
Seja centralnega komiteja jugopartije 16. 7. se je vršila v znamenju napetosti med sovjetskimi in češko-slovaškimi komunisti. Mijalko Todorovič, sedaj štev. 2 v beograjskem režimu, se je zato v dobršnem delu svojega referata ubadal s temi težavami. Ta se je skliceval na belgrajsko deklaracijo iz leta 1955 in moskovsko iz 1956 in se potegoval za aplikacijo njih principov tudi na ČSR.
O ekonomski krizi, ki se v Titovi tvorbi vedno bolj kaže in izziva vedno ostrejše diskusije v časništvu in med partijskimi vrhovi, je Todorovič rekel, da se rezultati reforme iz 1. 1965 ne smejo podcenjevati vkljub omahovanjem in neuspehom. Poglavitne težave — po Todoroviču — izvirajo iz povezane akcije ^kontrarevolucionarnih", „nacionalističnih“, konservativnih", „birokratičnih" in „neostalini-stičnih" elementov zoper sistem samoupravljanja. (Dobro mora biti podkovan
— dobesedno — v komunistični dialektiki, kdor tej zmesi verjame.)
Todorovič je dalje analiziral „eksplo-zivne oblike" zadnjih študentovskih de-mostracij; rekel je, da je Zveza komunistov razumela njih progresivne terjatve, da pa se je uprla metodam pritiska. Najbolj hude napade je usmeril na „majhno skupinico intelektualcev" na univerzah, ki hočejo organizirati politično opozicijo in z demagogijo „diskvalificirati" Zvezo komunistov.
Poudaril je, da se v delavskem razredu ne sme zakrivati nevarnost in da se „Sa-vez komunista" sam mora rešiti utvare, da njegova avktoriteta ni načeta. Vendar: vse se da še rešiti in sicer z demokratizacijo partije.
Centralni komite je ob sklepu potrdil načrt za reformo svoje organizacije. Predlagana je razpustitev centralnega komiteja, njegoov opravilo naj bi imela konferenca", ki se naj bi sestajala enkrat na leto. Ako bo ta predlog na kon-
gresu, ki se predvideva za začetek 1969, sprejet, bo „Savez komunista Jugoslavije" imel te-le organe: kongres vsaka štiri leta, konferenco vsako leto, predsedstvo, izvršni sekretarjat. Centralni komiteji v šestih »republikah" pa bi še ostali.
Tako bi razni strokavnjaki za privatne dopise velikim dnevnikom mogli spet zagnati pesem o napredujoči federalizaciji in liberalizaciji. Pozabili pa bodo, da še vedno obstaja ena partija z enim kongresom, ki je osnovni organ vsega „Sa-veza", eno predsedstvo, eno izvršno tajništvo. Titovci so mojstri za izmenjavo naslovov. Tako delajo vse slabe firme.
JUBILEJ MUZEJA V PTUJU
Letos praznuje Pokrajinski muzej v Ptuju svojo 75-letnico. Podlago za ustanovitev je dalo zgodovinsko društvo, jedro poznejšega muzeja pa je predstavljal arheološkioddelek, ki so ga tokrat odprli na kraju, kjer danes stoji ptujska gimnazija. Leta 1928 so preselili arheološko zbirko v dominikansko zgradbo, kjer je še danes. Vsekakor je zanimivo, da je takratna ptujska občina hotela pokloniti celotno zgradbo muzeju, ki je pa ni hotel sprejeti, ker ni računal na obseg kasnejših najdb in odkritij. Takratna napaka se danes hudo maščuje, ker so se v poslopju naselile stranke, ki jih danes ni mogoče izseliti. Muzej pa bi potreboval zlasti prostore v pritličju, kjer sedaj želijo urediti lapidarij ter shraniti velik del spomenikov presežne velikosti. — Za petinsedemdesetletnico muzej ne misli prirejati posebnih proslav, ker se bo Ptuj letos moral spominjati še druge obletnice: Rimljani so namreč mesto ustanovili pred 1900 leti in bo muzej pridružil svoj program jubileja tej obletnici. Za ta praznik pa mislijo izdati dve publikaciji: Kulturnozgodovinske zbirke na ptujskem gradu in Arheološki muzej v Ptuju. Obenem bodo priredili razpravo iz prvega stoletja po Kr., to je iz dobe ko je bilo mesto ustanovljeno. Vodstvo muzeja se je obrnilo na vladne ustanove za podporo, ker bi rado izdalo serijske odlitke iz arheološke zbirke (oljenke, Orfejev, spomenik v miniaturi, amfore v miniaturi, kopije reliefnih plastik ipd). Muzej misli izdati tudi serijske razglednice o Ptuju ob času ustanovitve. Največ pa si muzej obeta od obnovitve zgodovinskih poslopij v Ptuju in okolici.
sveta ideje in dejanja	ruda jurcec
OD ČRNE NAD TISO DO BRATISLAVE
RDEČA SVETA ALIANSA
Ob prvih besedah naslova se piscu že vriva dvom med črke: kaj ima svetost opraviti z rdečim pogovorom v Črni nad Tiso in v Bratislavi. Pri raznih simpozijih ali dialogih med kristjani in komunisti gotovo prinašajo polne vrče dobre volje goreči kristjani, od druge strani pa bi bilo prava nespamet pričakovati kako svetost; ni je bilo in je tudi ne bo niti drobec, kolikor bi je moglo biti vsaj za tolažbo, sem in tja vsaj za nohtom malega prsta na levi ali desni roki. Toda naslov nosi pridevek svetosti in se mu ni več mogoče izogniti. Res je v naslovu vsaj kontradikcija, če ne celo nesmisel, toda logika naših časov se gradi ali razkraja v vse smeri — zato uporaba svetosti najbrž tudi ne bo napak, kadar se uporablja za pravo umevanje sodobnega komunističnega etosa; kajti komunistični ideologi se mu ne odrekajo, kadar izjavljajo, kako „pošteno“ grade etos novega socialističnega humanizma in pri tem zato ne odvračajo pomoči in sopotnikov na katoliški strani, in sopotniki so komunizmu namoč koristni.
PRVA SVETA ALIANSA
Naj bo temu tako ali drugače, najbolje se je pri raz-motrivanju o sodobni komunistični etični politiki umakniti na varna tla izkušenj in doživetij. In pri tem je ravno zgodovina najboljša učiteljica — vsaj v politiki, če pa stopimo korak naprej, se na vrhu politike, to je na njeni najlepši veji — to je diplomaciji, srečamo s čudovitim zgledom vsega, kar se je svetega dogajalo v lepi karpatski vasi, z malo žalostnim, temnim imenom Črna — hvala Bogu, 4a je bila blizu Tisa, svetla in bistra kot naša Sava pri Savici... Tam se je ponovilo, kar bi se moglo postaviti v okvir zgodovine za celih stopetdeset let nazaj.
Oče svete alianse — prve — je bil tudi Rus in sicer sam car Aleksander I. Po letu 1815 se je v Švici srečal z Ma-dame Kriidener — bil je mehkega, za vse lepo odprtega srca, ona pa je bila za vse mehko odprtega srca in melanholični car se je z njo povezal v čuden versko erotični senzualizem. Ker je bil po zmagi nad Napoleonom gospodar cele Evrope, je slabosti svoje grešne narave skušal izravnati z veledelom ljubezni do vsega človeštva. Nekega popoldneva sta med dežjem in nevihto v napol svetli sobici na mizico postavila zlata svečnika in med goreči sveči križ ter sveto pismo. Pred svečenico svojega srca je car prisegel ustanoviti sveto alianso z namenom: nikdar več vojne, nikdar več nobenih revolucij. Viharje v svojem srcu je zakril s plaščem miru in ljubezni nad vso Evropo, da, nad vsem svetom.
Kaj vse se dogaja za zaprtimi vrati diplomatskih konferenc, noben, tudi najvestnejši zgodovinar ni mogel nikdar odkriti. Še manj se sme dobro vzgojen diplomat spuščati v intimnosti osebne narave. Madame Kriidener in car Aleksander sta nagnala v sveto alianzo vse ostale evropske zaveznike, vsi skupaj so bili torej dovolj močni garanti miru za ves svet — toda niso bili gospodarji nad srci ljudi, kaj šele narodov, kakor ni bil temu kos nad svojim sam car Aleksander v navzočnosti svoje diplomatske mistične muze.
Kaj vse je morala opravljati prva sveta aliansa! Lepo in nelepo; lepo je bilo, da je npr. leta 1821 imela v Ljubljani kongres in nam je za seboj pustila spomin, lepo povest Izza kongresa, izpod peresa Ivana Tavčarja. Toda mnogo bolj megleno je bilo njeno ravnanje ob revoluciji, ki je leta 1823 izbruhnila v Madridu. Ljudje so si tam želeli svobode po svojem srcu, ne po kolektivni matematiki, diktaturi svete alianse. Toda ta sveta aliansa se je brž izkazala, koliko zna biti sveta ob takih narodnih nemarnostih — v posmeh francoski revoluciji je tja poslala francosko vojsko ter z zmago pri Trocaderu zadušila prve klice svobode za Špance; svetost alianse je zatrla svetost svobode v španskih srcih. Kakšna ironija!
Poslej je prva sveta aliansa hirala v enaki meri, kolikor je tajna aliansa svobode gorela v srcih evropskih narodov. Njen junak car Aleksander je leta 1825 razočaran prepustil prestol svojemu bratu Nikolaju I, odšel na Krim, kjer je misteriozno „umrl“... Ko so pozneje odprli nje-
govo krsto, je bila prazna. Pravijo, da je bil za pokoro zbežal iz Evrope v Sibirijo, kjer je skrito končal kot redovnik v neznanem samostanu.
JUNAKI RDEČE ALIANSE
Za junake v drugi aliansi tam v Črni in potem v Bratislavi pač torej ne bi bilo treba ohranjati še pridevnik o njihove združbe svetosti. Saj bi oni sami bruhnili v smeh, mogoče celo v iskren krohot, ker pač ne bi bili na kakem dialogu, kjer bi se morali obnašati sveto, četudi z malo kislimi obrazi.
Kaj se je godilo v vagonih na železniški postaji v Črni — niso bili živinski vagoni, ampak zelo salonski in lepe zelene barve —, se niti najbolj spretnim diplomatskim komentatorjem ni posrečilo ugotoviti. Baje je bilo hudo, zelo hudo — sveč niso prižigali, kaj šele, da bi se kdo spomnil na sveto pismo, pač pa so sveče prižigali v katedrali sv. Vaclava v Pragi, še bolj pa so resnične sveče svobode gorele v srcih vseh ljubiteljev prave svobode.
Črna je bila samo črna; dosežene sadove še tajnih zaključkov so torej prenesli na posvet cele alianse, ki modernim časom primerno nosi vojaški naslov Varšavski pakt; zbrali so se vsi še zaupanja vredni v Bratislavi.
Kaj se je zgodilo? Po naukih prve alianse in tudi po skušnjah zgodovine bi morali vsi skupno udariti nad grešnika — nad Praho, kakor so leta 1823 junaki prve svete alianse udarili na Madrid in tudi zmagali.
Zarotniki v Bratislavi so, polni muh, bili spretnejši; sinovi teme so zvitejši od sinov luči! Dobro so vedeli, da je bila zmaga v Madridu 1823 dejansko velik poraz, zato pa je treba Bratislavo prepojiti z drugimi sestavinami. Zlate Prage niso kaznovali, vsemu svetu v brk so ji celo dovolili svobodo — toda po svojih fino preračunanih kolo-tečnicah, po svojih tirih — ne samo po dveh, kakor se to rado dogaja v sodobni slovenski politiki —, ne, raje po poteh „pluralizma“; etosu humanističnega socializma se bo z vso obilnostjo pridružila zakladnica razvojnosti in dinamike, pomočene v pluralizem. .., rdeča bo, seveda samo njim v prid; profesionalni požigavci v Vietnamu, pripravljavci še novih Vietnamov, recimo na pragu ZDA, tik pred njihovim nosom, v Južni Ameriki; dobro vedo, kako se temu streže. Le majhen, nepomemben detajl: Češkoslovaška ima v zgodovini izpričane najboljše in najmodernejše tovarne orožja. Čehi bodo na zunaj „liberalni“, z orožjem pa bodo mnogo služili za vse tisto, česar Moskva zaradi ozira na Peking in Washington ne more počenjati javno. Torej sleparija na obe strani: ena javna po poti reform in liberalizma, druga pa tajno, včasih celo z melodijami stalinizma. In takih detajlov bo še kup na kup, tudi Titovih ne bo malo.
Tako bo Praga odslej prava Meka za vse, ki verujejo, kako se gradi nova svoboda v novi Češki, peli in pisali se bodo v senci katedrale sv. Vaclava lepi slavospevi dualizmu in aktivni razvojnosti... moj Bog, človek bi se zjokal nad tolikšno modrostjo in še bolj nad naprednostjo spretnega, simpatičnega Dubčeka —----------tam zadaj pa se bo mo-
goče skozi meglo sramežljivo odkrivalo resnici podobno spoznanje — rdeča aliansa res ni sveta, ker je njen zaključni bratislavski komunike velika laž! Cilj je namreč vedno isti: dobrim srcem na zahodu je treba vnemati ne samo že dovolj za vse dobro gorečih duš ,ampak jim je treba z raznimi poudarki o „svetosti“ rdečega vzhoda mehčati hrbtenice, ponujati konfederacijo, koeksistenco, aktivno razvojnost, dualizem in vozikanje po treh, štirih in ne samo po dveh tirih.
Pisec teh vrstic je na pariški Visoki šoli z užitkom poslušal svojega profesorja diplomatske zgodovine Scheferja, odličnega burkeža. Imel je — kakor se profesorju spo-
(Nadaljevanje na 8. strani)
KARAJANOV FESTIVAL V SALZBURGU
Pred nekaj leti so sklenili uvesti v Salzburgu novost, poleg rednega poletnega festivala bi naj bil še pomladni v času Velike noči. Zamisel je bila Karajanova, v začetku sprejeta z nekaj skepse, pozneje pa se je utrdila, zanimanje za poletni festival ni padlo, velikonočni pa so bili vsi razprodani in za letošnji je bila predprodaja zaključena že pol leta poprej. Idejni in glasbeni vodja je Herbert Karajan. Letošnji velikonočni festival je trajal devet dni in je obsegal štiri različne programe, dva koncerta in dve operni deli, katerih vsako je bilo izvajano dvakrat, le "VVagnerjevo „Kensko zlato" je bilo trikrat. Na letošnjem programu je bil koncert Beethovnovih del (Uvertura „Ceriolan“, Šesta in sedma sinmfonija), Brahmsov Rekviem in operi jjAValkuere" in „Rensko zlato" iz cikla „Nibelunški prstan". Karajan je z letošnjim festivalom povezal svojo šestdesetletnico, saj je bil rojen v Salzburgu. Daši so bili vsi koncerti razprodani in enako tudi operne predstave, so stroški v mnogem presegali dohodke in sta krili primanjkljaj Nemška gramofonska družba in newyorška Metropolitain opera, ker se je Karajan obvezal ves program ponoviti v njenih prostorih v New Torku z isto zasedbo. Karajanov namen pa je bil, zbrati ob teh izvajanjih res izbrano publiko vsega glasbenega sveta. Pri poletnem festivalu je namreč preveč viden turistični del zanimanja. Višek opernega dela je bil dosežen z izvedbo “Walkure’’, kjer da je bil Karajan ne-prekosljiv. Več ko polovica solistov je bila iz Metropoli-taina in ob koncu navdušenemu odobravanju ni hotelo biti konca, seveda v opernem gledališču.
Pač pa je Karajan uvedel posebno novost za simfonične koncerte. Publika ne sme ploskati ne ob začetku, ne ob koncu. Poprej so ob začetku dvorano zatemnjevali in je bil le oder z orkestrom osvetljen, sedaj pa je ves koncert ob polni razsvetljavi cele dvorane.
Brahmsov Rekvijem je bil višek koncertnega dela. Na odru je bil orkester z nad sto godbeniki in stopetdeset člani zbora, vsi vsak zase umetniki. Za glasbeni part je Karajan izbral Berlinske filharmonike, za pevski del pa Dunajsko pevsko združenje. Brahmsovo delo v sedmih delih, polno žalosti in tolažbe, so prav pred sto leti prvič izvajali v bremenski katedrali, vendar nepopolno. Solista pri Rekviemu sta bila Ludmila Janovitz iz Gradca in baritonist Dietrich Fischer - Dieskau. Ob koncu je le dopisniku ljubljanskih listov ušlo in je začel, sicer rahlo, ploskati, pa so mu sosedje naglo povedali, da se pri Karajanovih koncertih ne sme ploskati, pri rekvijemih pa se sploh že od nekdaj nikdar ni ploskalo.
Pri izvajanju Beethovnovih simfonij se je spet izka-
zalo, da je orkester Berlinske filharmonije danes najboljši na svetu. Ni šlo samo za perfektnost v tehniki, ampak tudi za popolnost v musiciranju. Ljubljanski dopisnik iskreno priznava, da se pri prvem in drugem stavku pastoralne simfonije (kakor znano posvečene Ljubljani) ni mogel ubraniti solzam, ki so mu polzele po licih.
Svojo šestdesetletnico je Karajan proslavil na izreden, njemu lasten način! Na posebni lastni ustanovi bo vadil nov naraščaj mladih dirigentov. Ustanova bo nosila Ka-rajanovo ime in jo bo tudi sam financiral. Osebno bo vodil zavod in se posvečal pedagoškemu delu v najširšem možnem obsegu. Tako bo že v letu 1969 v Berlinu mednarodno tekmovanje mladih dirigentov v sklopu njegove ustanove.
Kakor je že navada pri velikih možeh, ima tudi Karajan mnogo nasprotnikov. Pri izvedbi Beethovena mu očitajo preveliko dinamičnost in preprozorne pianissime. Med nasprotniki je največ Avstrijcev, ki zagrizeno branijo stara dunajska načela in pozorno premišljajo sleherni odklon od tradicije ter ga seveda obsojajo. Konflikt z Dunaja pa je seveda rodil sadove: Berlinska filharmonija se ima za svoj kvalitetni višek zahvaliti dejstvu, da se je Karajan z Dunajem „sprl“ in festivale v Salzburgu naslonil na simfonike iz Berlina.
»AVANTURISTIČNE TEZE“
— Generalni tajnik francoske partije Waldeck Rochet je centralnemu komiteju predložil poročilo o majskih in junijskih nemirih in o volilnem neuspehu, ki je je objavila „l’Humanite“ 10. junija. Vodja francoskega komunizma zavrača »avanturistične teze" o možnosti, prevzeti oblast med majskimi dogodki, o »dejavnih manjšinah" in o nalogah, ki naj bi jih imela partija. Volilni neuspeh levice izhaja iz tega, ker ni mogla predložiti skupnega programa, in iz tega, ker so golisti »izkoriščali" »izsiljevanje z grožnjo državljanske vojske". To izsiljevanje pa so omogočili s svojim revolucijskim delovanjem levičarski ekstremisti, anarhisti, maoisti, trockisti, guevaristi, P.S.U. (levi socialisti), s svojim revolucionističnem pisanjem pa »Le Nouvel Observateur", »Combat", »Le Monde", »Paris-Match" in »La Croix“, ki so podpihovali »revolucionarje". Tako komunistični generalni tajnik. Objektivni odločilni vzrok zadržanju partije med nemiri pa je zadržanje francoskega delavstva, ki ni hotelo revolucije »očkovih sinekov". To kaže tudi rezultat volitev: 32 odstotkov delavcev je glasovalo za de Gaulla, 37 za komunistično partijo. — List »La Croix“ je bil doslej smatran za katoliški dnevnik.
(RDEČA SVETA ALIANSA. . naadljevanjc s 7. slrani)
dobi — lepo belo Miklavževo brado, a zelo mlade in poredne oči. Rad nam je dajal nauke o skrivnostih diplomacije in nas svaril: Kadar boste hoteli v sobo, kjer bo diplomatska konferenca, bodite vedno namoč previdni; nikdar namreč ne boste vedeli, kdo je tisti, ki vas čaka. Ko boste odprli vrata, boste presenečeni, kajti ne boste vedeli, ali je tam angel ali hudič. Vedite: diplomacija je umetnost z besedami prikrivati svoje misli...
Kaj bo z našimi prijatelji v zlati Pragi — s pravimi, ne s tistimi, ki so prijatelji režima. Pisatelj Hašek je napisal Dobrega vojska Švejka, za ves svet pravo podobo zdravega Čeha. Poln humorja se švejk suče in zmaguje nad vsem, kakor je prav. Velik je po svoji smešni plati! Ni zlomek, da se bodo moderni Čehi varovali prijateljev režima in se zaprli vase ter postali kopije švejka in njegovih lumparij, pri trganju krink z obrazov hudičev, ne angelov.
Slovenci imamo hvala Bogu svojega Švejka! Ivan Cankar ga je izobličil v satiri Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Ime mu je Konkordat — rekel bi, da je ime vzel iz slovenske tradicije in srca takratne slovenske politične atmosfere. Kaj vse zna Konkordat povedati, je najbolje seči po knjigi in jo prebrati. Toda vsaka velika doba ima svojega angela ali satana — pač po meri, kakor si jo narod zasluži. Včasih malo potrkam na vrata naše politične —
ne strankarske — atmosfere in me je takoj vsaj malo strah, še bolj pa tedaj, kadar na čelo članka napišem naslov, kjer je na tehtnici pojmovanje in oblikovanje politične svetosti. Raj bo, če bom potrkal v upanju najti našega švejka, takega, da bi se mu od jutra do večera smejali celo debeli in rejeni stari grški bogovi na svojem Olimpu, če bi še živeli. Kot zahtevajo pravila diplomatske vljudnosti, bi ga moral lepo pozdraviti, a bi se rad kot švejk pozabaval nad nebodigatreba, ponižno bi ga brez sledov krivičnosti ali intrig v skladu s Cankarjevim Konkordatom, naslovil: „Dobro jutro, gospod Protokol!11
Slovenci se imamo za mnogo zahvaliti Čehom. Stoletja smo bili skupaj v isti habsburški monarhiji. Vemo, kaj so pisali o usodi Evrope in o samostojnih narodih njihovi največji pesniki in pisatelji. Njim in po njih sebi si moramo želeti med nami mnogo Švejkovega duha in njegove vesele vere. Premagal je s smehom habsburški imperializem — ni zlomek, da bo kos tudi rdečemu, z etosom socializma odišavljenemu moskovskemu imperializmu. Hašek je po izidu Švejka izjavil:
„Humor je najmočnejše orožje v borbi za demokracijo!“ Naš Ivan Cankar bi bil teh besed zelo vesel--------
GLAS ur«jo Rudo JurJec. — Tiska Editorial Baraga S.R.I., Padsrnara 3253, Buenos Aires. — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Ram6n L Falc6n 4158, Buenos Aires. — Editor responsabte: Rodolfo Jurcec, Ram6n L Falcdn 4158, Buenos Aires.