Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 26.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški m J Leto XXXVII. - Štev. 7 (1837) Gorica - četrtek, 14. februarja 1985 - Trst Posamezna številka Lir 600 Suverena Cerkev v suvereni državi 40 let USOdne razdelitve Evrope V nnnofloliolr 11 fphrnstria na ia. impnnvanip šknfnu ir* 7iinniknv lralrr»t* ® V ponedeljek 11. februarja so bile na vseh javnih poslopjih izobešene državne zastave: bil je državni praznik, obletnica podpisa Lateranskih dogovorov med Vatikanom in italijansko državo leta 1929. S tem dogovorom oz. konkordatom med Apostolskim sedežem in tedanjo italijansko vlado, ki ji je predsedoval Benito Mussolini, je bilo uzakonjeno sožitje med državo in Cerkvijo v Italiji. Lateranski Pakt, kot ga imenujejo, je bil sklenjen v duhu tedanjih konkordatov med Cerkvijo in državo. S konkordati tistega časa je Cerkev dopuščala državi določene pravice v svojem notranjem življenju, npr. imenovanje škofov in župnikov je morala potrditi tudi vlada. Ta je imela neko kontrolo tudi nad cerkvenim premoženjem in še kaj. Kot protiuslugo pa je država prispevala k vzdrževanju škofov in župnikov pa tudi za cerkvena poslopja. Ostala je torej neka povezanost med državo in Cerkvijo in neka kontrola države nad Cerkvijo. Katoliška vera je bila tudi priznana kot državna vera. To je bil ostanek iz srednjega veka, ko je bila povezanost med svetno in cerkveno oblastjo še veliko tesnejša, kar prevelika, na škodo svobode Cerkve. ZADNJI KONCIL IN MODERNE DRŽAVE Toda časi se spreminjajo. Posebno po zadnji vojni je svetovna družba dozorela v demokratičnih ureditvah in v spoštovanju pluralizma idej in osebne svobode. To je vzela v poštev tudi katoliška Cerkev na svojem zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru zlasti v konstituciji o Cerkvi (Lumen gentium) in v pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes) ter v Izjavi o verski svobodi. To so trije cerkveni dokumenti, ki globoko spreminjajo poglede katoliške Cerkve na svetno družbo in človeka v njej. V teh dokumentih se Cerkev zavzema za svobodo božjega ljudstva, priznava avtonomijo svetne družbe v njenem svetnem poslanstvu in priznava tudi svobodo posameznemu človeku v njegovih odločitvah. Vsled tega so odpadla razna pojmovanja o državi, ki so bila dediščina srednjega veka. Odpadel je pa tudi strah iz časov meščanske liberalne demokracije preteklega stoletja, ko je geslo: Svobodna Cerkev v svobodni državi, prešlo v ločitev Cerkve od države, ki se ni izpeljala v duhu prijateljstva, ampak tako, da si je država lastila kontrolo nad Cerkvijo in njenim delovanjem. Tako je bilo v Franciji do prve svetovne vojne, tako v Bismarckovi Nemčiji, na Portugalskem, tako se je zgodilo v Sovjetski zvezi in pozneje v vseh socialističnih republikah: ločitev Cerkve od države pomeni v teh režimih odrinjenost Cerkve iz svetne družbe v zakristije in v liturgične prostore. UVELJAVILO SE JE NOVO NAČELO Katoliška Cerkev se je na koncilu otresla svojih pomislekov proti modemi državi in tudi strahu pred totalitarnimi režimi. Sprejela je načelo: Suverena (svobodna in avtonomna) Cerkev v suvereni državi. To načelo skuša sedaj uveljaviti Povsod, kjer je to mogoče. Izkazalo se je, da je to mogoče izpeljati tudi v sedanji demokratični Italiji. Ob reviziji konkordata sta obe strani, Cerkev in država, postavili kot temeljno in izhodiščno načelo svojemu dogovoru naslednji prvi člen, ki se glasi: »Italijanska republika in Sv. Sedež potrjujeta, da sta država in katoliška Cerkev, vsaka na lastnem področju, neodvisni in suvereni. Istočasno pa se obvezujeta, da bosta ob polnem spoštovanju omenjenega načela v medsebojnih odnosih sodelovali za rast človeka in za blagor državne skupnosti.« V tem duhu sta obe strani v naslednjih členih dogovora določili medsebojne odnose v skupnih zadevah kot so verski pouk in vzgoja mladine, zakonske in družinske zadeve, vzgoja duhovskega narašča- ja, imenovanje škofov in župnikov, kakor tudi vzdrževanje cerkvenih ustanov in cerkvenih oseb. O tem slednjem za danes samo kratka beseda. NEODVISNA CERKEV NAJ SE SAMA VZDRŽUJE Ob načelu, da je Cerkev suverena in neodvisna od države, se je Cerkev v Italiji odrekla sleherni direktni finančni podpori od strani države. V petih letih bodo ukinjene duhovniške plače ali kongrue kakor tudi podpore za vzdrževanje cerkvenih stavb: neodvisna in avtonomna Cerkev naj skrbi sama zase. Ali z drugimi besedami: Verniki naj sami vzdržujejo svoje duhovnike in svoje cerkvene ustanove. Država bo vernikom šla pri tem na roko toliko, da bodo pri vsakoletni prijavi davkov lahko odšteli 0,8 od sto za vzdrževanje Cerkve, ali osem lir na tisoč lir davka. Ta novost bo morda najbolj vidna v novem konkordatu, ker bo najbolj neposredno otipljiva za vernike in za duhovnike. Bilo pa je potrebno, kajti Cerkev bo svobodna in suverena !e, če bo tudi ekonomsko neodvisna od države. V zameno bo pa smela svobodno razpolagati s svojim imetjem. Te nove določbe bodo stopile v veljavo 1. januarja 1990, torej čez pet let. V tem času se bomo morali duhovniki in verniki pripraviti, da bomo skupno zaživeli kot svobodna Cerkev v svobodni državi. Podobno kot je v Združenih državah Amerike. Sprva bo to gotovo težko, toda vsaka svoboda stane tudi žrtve. K. H. Pred 40 leti, od 4. do 11. februarja 1945 je v obmorskem letoviškem kraju Jalta na polotoku Krimu ob Črnem morju potekala konferenca med Rooseveltom (ZDA), Churchillom (Vel. Britanija) in Stalinom (SZ). »Trije veliki« naj bi se pogovorili o usodi sveta, zlasti Evrope po porazu nacistične Nemčije, katere razpad se je bližal z naglimi koraki, žal je ta konferenca prešla v zgodovino kot primer, kako neodgovorno se odloča na vrhovih svetovne-politike o drugih, ne da bi se jih vprašalo za njih mnenje ali dobilo njih pristanek. REAGAN O JALTI Sedanji severnoameriški predsednik Reagan je, zvest svojim dosedanjim stališčem, v torek 5. februarja o jaltski konferenci dejal: »Sovjetska zveza je kršila takratne sklepe, kajti v Jalti so se dogovorili, da bodo v vseh evropskih državah svobodne volitve. ZDA še vedno stoje na tem, da je treba te sklepe spoštovati in izvesti. Ne zahtevajo tega z namenom, da dokažejo nad SZ vojaško premoč, ampak ker želijo, da se demokratični red obnovi v vsej Evropi.« Reagan ne pravi, da je treba jaltske dogovore preklicati, ampak da jih je treba tolmačiti v duhu kot so bili zamišljeni in podpisani. Po njegovem mnenju je Stalin prevaral tako Roosevelta kot Churchilla, a ne pri pogajalni mizi, temveč kasneje. Reagan nima namere uničiti sovjetskega imperija, ampak spremeniti ga. Zato podpira politiko ekonomske pomoči do posameznih držav sovjetskega bloka kot sta to npr. Romunija in Madžarska (Jugoslavija je primer zase). Vlada in slovenska zaščita Pot do zakonske zaščite slovenske -manjšine v Italiji se kaže zdaj daljša, zdaj krajša. Dober teden od tega je bila na obisku v naši deželi posebna senatna komisija, ki proučuje zakonske osnutke za zaščito Slovencev v Italiji. Te osnutke so predložile stranke SSk (po sen. Fontana-riju in drugih), PCI, PSI in DC. Tudi v javnih občilih se veliko piše o tem problemu, ki zlasti pri nacionalistični desnici, pa tudi sredini vzbuja nasprotovanje in neupravičene pomisleke. Po povratku z uradnega obiska v Beogradu je ministrski predsednik Craxi naročil Vizziniju, ministru za deželne uprave, naj v teku desetih dni sestavi zakonski osnutek o celostni zaščiti Slovencev v Italiji. Ta Craxijeva naglica nekoliko preseneča. Poseg vlade lahko ta problem pospeši ali pa tudi podaljša. Vlada seveda razpolaga z veliko gradiva o Slovencih. Skoro pred 15 leti ga je zanjo zbrala tako imenovana Cassandrova komisija, v kateri so bili tudi slovenski predstavniki. Pri končnem oblikovanju poročila pa je prišlo do različnih gledanj in tako sta nastali dve samostojni poročili. Seveda še ni znano, v kolikšni meri bo vlada upoštevala slovenska stališča. Naravno je že prišlo s tem v zvezi do raznih korakov. Vodstvo tržaške DC je npr. v pogovoru s podpredsednikom vlade Forlanijem priporočilo, naj vlada upošteva »različnost razmer v državnem okviru«. DC se namreč krčevito trudi, da Slovenci na Videmskem ne bi bili deležni enake zaščite kot na Goriškem in Tržaškem. V Rimu pa se je deželni svetovalec dr. Stoka (SSk) pogovarjal s tajnikom DC De Mito o zaščitnih določilih za Slovence, medtem ko je 9. februarja slovenska Enotna delegacija zaprosila tržaškega vladnega komisarja, da posreduje željo za sprejem pri ministru Vizziniju. Na vsak način kaže, da se nekaj premika. Rimska ivlada verjetno namerava pripraviti osnutek, ki bo zadovoljeval ma- lo vse stranke sedanje večine. Ene izmed teh imajo itak že svoj osnutek (DC in PSI), druge pa ne. Kako bo pa tak zakonski osnutek zadovoljil težnje in pričako- vanje slovenske manjšine, je pa drugo vprašanje. Gotovo ne bo lahko vskladiti posameznih smernic iz že prej omenjenih osnutkov, zlasti če pomislimo na to, kar je zadnje čase prišlo iz ust vidnih voditeljev nekaterih sredinskih strank. Med temi je izjava vsedržavnega tajnika PSDI Pietra Longa, ki je na Goriškem pred dobrimi desetimi dnevi zavrnil vlogo »dvojezičnosti«, ki da je o njej na pragu tretjega tisočletja kratkovidno sploh govoriti! Ali so to resnične težnje PSDI ali le volilne vabe? Slovenska manjšina v Italiji sicer pričakuje, da bo končno zmagala zdrava pamet in da bosta tako vlada kot parlament v resničnem ustavnem duhu in v soglasju s pričakovanji Slovencev v Italiji (ki so tu najbolj prizadeti!) izdelala zaščitni zakon, na katerega čakamo od vsega povojnega obdobja sem! ■ V svojem običajnem opoldanskem nagovoru preteklo nedeljo se je sv. oče zavzel za gradnjo novih bogoslužnih prostorov v rimskih predmestjih, ki jih občutno primanjkuje. Kjer ni cerkve za obhajanje Evharistije in župnijskih prostorov za shajanje mladine, se to hitro opazi v družinah, ki so izpostavljene tolikim nevarnostim. Sv. oče je omenil tudi svoje zadnje potovanje v Latinsko Ameriko, kjer ga je presunilo globoko hrepenenje množic po Bogu, pa tudi želja po kruhu in družbeni pravičnosti. ■ Pred dnevi se je na ameriški televiziji predstavil Arkadij Nikolajevič Sevčeoko, nekdanji sodelavec sovjetskega zunanjega ministra Gromika in do leta 1978 tudi pomočnik glavnega tajnika Združenih narodov v New Yorku. Ševčenko je dejal, da je že leta 1975 sklenil zaprositi za politično zatočišče v ZDA, ker »se je naveličal živeti v družbi, v kateri se drug drugega boji in kjer mož niti s svojo ženo ne sme povsem odkrito govoriti«. Na nasvet ameriških oblasti pa je še naprej ostal v sovjetski službi, obenem pa poročal o sovjetski dejavnosti, dokler ni leta 1978 dobil poziva, da se vrne v domovino. Tedaj je spoznal, da ga je sovjetska obveščevalna služba odkrila in zaprosil za politični azil. PREMETENI STALIN » Glavna osebnost na konferenci v Jalti je bil nedvomno Stalin: še mladosten, simpatičen, velik jedec in pivec. Hitro je spoznal, da je Roosevelt na kraju svojih moči (čez dober mesec je že umrl) in da mu ne gre za drugo kot da se vojna čimprej konča. Tudi Churchill ni bil več tako odziven kot v mladih letih in ni spregledal pasti, ki jih je Stalin obema nastavljal. Sovjetski diktator je tudi takoj odkril, da je Roosevelt zelo sprejemljiv za poklone. Zato mu je neprestano dvoril, tako da mu je uspelo postaviti Roosevelta proti Churchillu. Karkoli je slednji predlagal, pa Stalinu ni bilo všeč, je ameriški predsednik zavrnil. Še več. Tako zelo mu je postal všeč, da ga je kar pred Churchillom začel klicati »stric Joe« (Jože). In stric Joe je to zaupanje v polni meri izkoristil za svoje načrte. V Jalti je tekel pogovor predvsem o usodi premagane Nemčije in »osvobojene« Poljske. O sedanji razdelitvi Evrope tedaj še ni bilo govora. Ta je prišla kot posledica sovjetske osvajalnosti in aglo-ameriške naivnosti. IZIGRANA POLJSKA Leta 1945 je bilo poljsko ljudstvo še bolj antisovjetsko kot danes. V svežem spominu je bil še sovjetskonacistični pakt Ribbentrop (nemški zunanji minister)-Sta-lin spomladi leta 1939, čemur je sledil nemški napad na Poljsko 1. septembra 1939 in temu sledeča delitev Poljske med Nemčijo in SZ, potem pokol poljskih častnikov s strani sovjetske vojske leta 1942 v Katynu, dalje cinično ravnanje sovjetskih čet, ki so že stale leta 1944 pred Varšavo, pa so se Poljaki v mestu Nemcem uprli upajoč, da jih Sovjeti pod-pro, Sovjeti pa so mimo čakali, da so Nemci upor zadušili in je šele nato rdeča armada mesto zasedla. Vsega tega Poljaki niso pozabili in ko so sovjetske čete že bile v njih deželi, so nadaljevali z atentati zoper nove okupatorje. Begunska vlada v Londonu je to aktivnost podpirala in kolikor je mogla, tudi finansirala. V odgovor je Stalin v Lublinu (kjer je katoliška univerza), ustanovil tako imenovani »Lublinski komite«, začasno poljsko vlado v domovini, sestavljeno iz samih komunistov ali njih simpatizerjev. In se je zgodilo tisto usodno: Churchill in Roosevelt sta obrnila zakoniti poljski vladi v Londonu hrbet in priznala ta lublinski komite; pristala sta tudi na to, da pripadejo vzhodne pokrajine Poljske Sovjetski zvezi, ki si jih je Poljska priborila jeseni leta 1918. V zameno naj bi Poljska dobila z Nemci naseljena območja na zahodu do črte Odra-Nisa (Neisse), Nemci naj bi pa bili izgnani. Rooseveltu je bila usoda Poljske malo mar. Stalinu je dejal: »Sit sem že tega govorjenja o Poljski; sto petdeset let že moramo prenašati njene nadležnosti.« In spet: »Natlačimo že to poljsko gos z nemškim kislim zeljem, da bo dala mir.« Seveda je Stalin take besede rad slišal. Zato je tudi brez nadaljnjega pristal na zahtevo obeh zahodnih voditeljev, da bodo na Poljskem po končani vojni izvedene svobodne volitve. Vedel je, da do njih zaradi sovjetske navzočnosti ne bo nikdar prišlo. In tako je tudi bilo. NAČRTI Z NEMČIJO Kar se tiče poražene Nemčije, je hil spet Stalin tisti, ki je imel jasne ideje: nemško ozemlje naj bi se razdelilo na štiri zasedbene cone, eno naj bi dobila tudi Francija ali pa bi se ustanovil skupni nadzorstveni odbor, ki bi nadziral Nemčijo. Stalinu je ta zadnja rešitev bila bolj pri srcu, kajti Sovjetska zveza bi imela dostop do vse Nemčije. In bi do tega tudi prišlo, saj je Roosevelt nameraval potegniti vse ameriške čete po zmagi takoj domov. Tako bi v zahodni Evropi ostale predvsem sovjetske čete... Roosevelt in Churchill sta odšla iz Jalte prepričana, da sta položila v ozare bližnje bodočnosti seme miru, zagotovila svobodo Poljske in uredila položaj poražene Nemčije, pomirjena s Stalinovim zagotovilom, da si bo vsaka evropska dežela sama s svobodnimi volitvami izbrala svojo državno ureditev. Stalin pa se je dvignil od konferenčne mize trdno odločen, da se ne bo držal nobene dane obljube in si obdržal vse, kar mu bo prinesla rdeča armada ali mu oskrbele komunistične stranke evropskih držav. Delno je, kot sedaj vidimo, tudi uspel. A le delno. Kajti k sreči je naivni in bolni Roosevelt kmalu nato umrl. Nasledil ga je Truman, katerega prva odločitev je bila, da ameriške čete ostanejo v Evropi. In so še sedaj. A padel je tudi železni zastor od Baltika do Jadrana. Tudi ta še sedaj loči Vzhod od Zahoda. 40 let po konferenci v Jalti. J. K. Obsojeni PopieVuszkovi morilci Vojvodsko sodišče v Toninu je v četrtek 7. februarja izreklo kazni bivšim funkcionarjem varnostne službe, ki so sodelovali pri ugrabitvi in umoru duhovnika Popie-luszka. čeprav je javni tožilec zahteval za bivšega kapetana in načelnika oddelka notranjega ministrstva Piotrowskega, ki je vodil vso zločinsko akcijo, smrtno kazen, je bil kaznovan le s 25 leti zapora (poljsko pravosodje ne pozna dosmrtne ječe). Enako kazen, za večino nepričakovano, je sodišče izreklo tudi nad neposrednim šefom vseh treh dejanskih morilcev polkovnikom Pietruszko. Kot je ugotovila preiskava, je on dal pobudo za ta zločin, kasneje pa se je prizadeval, da storilcev ne bi odkrili. Precej milejše kazni, kot jih je zahteval tožilec, pa sta dobila sodelavca Piotrow-skega bivša poročnika Penkala (15 let) in Chmielewski (14 let). Sodišče je upoštevalo, da sta bila podrejena kapetanu in zato morala ubogati njegove ukaze. Ni pa proces razodel, čeprav so pravni zastopniki žrtvinih svojcev pokazali proti Moskvi, kdo je zločin ukazal. Je pa prišla na procesu tudi ost zoper Cerkev, češ do vsega tega ne bi bilo prišlo, če bi se duhovščina do državne oblasti drugače obnašala. Minister za verska vprašanja Lopatka je v razgovoru dejal časnikarjem italijanskega lista »II sabato«, da odslej oblast ne bo več molčala, ko bo prišlo do raznih nepravilnosti v duhov-skih vrstah, ki so v opreki z ustavo ali kazenskim zakonikom. Storjena je bila napaka, da se ni Popieluszka spravilo v zapor tedaj, ko je to bilo potrebno. »Po začasnem priporu,« je dejal minister, »smo ga decembra 1983 izpustili v prepričanju, da bo Cerkev sprejela proti njemu primerne disciplinske ukrepe, kar se pa ni zgodilo. Zato bodo v bodoče oblasti do kraja izvajale kazenske predpise, kajti tudi s pridigo se da vršiti protidržavno dejavnost, če bo kdaj treba zaradi tega aretirati kakega duhovnika, bomo pač to storili.« Smrt pod ruševinami V kraju Castellaneta pri Tarantu se je v prvih jutranjih urah v četrtek 7. februarja zrušil del šestnadstropnega stanovanjskega bloka, v katerem je bivalo 66 ljudi. Od njih je 34 umrlo pod ruševinami: lb moških, 13 žensk in pet otrok. Pogrebno mašo je opravil tarantski nadškof ob somaševanju še drugih dveh škofov; navzoč je bil tudi predsednik S. Pertini, ki ga je spremljal zastopnik vlade Signorile, papež pa je poslal sožalno brzojavko. Medtem pa je namestnik državnega pravdnika Albano že izdal sodne pozive za krajevnega župana in druge občinske upravitelje kakor tudi lastnike gradbenih podjetij, ki so zgradili porušeno stavbo. Postavljena je bila na porozni lehnjak ter brez opornih zidov, poleg tega pa je deževnica prodirala v kletne prostore, ker je manjkal pločnik ob zidu. Stran 2 Prispevek mladih h graditvi Evrope Na dan sv. Janeza Boška, 31. januarja, je bila v Modestovem domu v Celovcu večja slovesnost za dijaško mladino obeh tamkajšnjih Mohorjevih domov. Prisoten je bil tudi ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki je mlade pozval, naj gradijo Evropo in ne obupajo nad prihodnostjo. V naslednjem navajamo nekaj misli iz nadškofovega predavanja, ki veljajo ne samo za koroško mladino, ampak tudi za našo v Italiji. TRIJE POGOJI Da bi mogel biti pogovor v Letu mladih zares bogat in ploden, so potrebni trije pogoji, za katere se moramo zavestno odločiti 1. Odprtost za velike razsežnosti Evrope: Ne smemo se zapirati v svoj mali duhovni, geografski in zgodovinski prostor. Odpirati se moramo za duhovne tokove, za dogajanja doma, v Evropi in povsod po svetu. Predvsem pa je pomembno, da nismo odprti samo za sedanja dogajanja, temveč tudi za zgodovinske razsežnosti. Poznati moramo vire, iz katerih izhajamo, korenine, iz katerih živimo ter zgodovinski razvoj in spremembe. 2. Zavzetost za vprašanja, ki nam jih postavlja zgodovina in sedanjost: Treba se je resno zanimati za vprašanja zgodovine in sedanjosti. Pri današnji mladini je večkrat nevarnost, da se zavzema za ta vprašanja le na lahko in površno. Zanimanje za ta vprašanja je le bolj nekakšna priložnost za izpolnitev prostega časa. V resnici pa je spoznanje zgodovine in sedanjosti v njunih razsežnostih zelo zahtevna stvar. 3. Trdno osebno prepričanje: Kdor hoče sodelovati pri graditvi nove Evrope, mora sam zase vedeti, kje stoji. Mora imeti trdno stališče kot veren Slovenec. Zato je za nas Slovence, bodisi v matični domovini ali v zamejstvu, nujno potrebno, da ne zatajimo tega svojega stališča, da se ne obračamo po vetru, da ne pozabimo, kaj smo, iz kakšnih korenin živimo in izhajamo; da se tega ne sramujemo in ne izdamo. KAKŠNA NAJ BO EVROPA Evropa naj bi bila — če smemo tako reči — krščanska. To pomeni, naj bi živela iz korenin evangeljskih vrednot, ki so bolj ali manj odločilno oblikovale zgodovino dosedanje Evrope. Evropa naj bi bila človeška. V ospredju naj bi bil človek kot oseba. Spoštovanje in skrb za človeka naj bi bila tista skupna prvina, ki bi povezovala ljudi. Evropa naj bi bila svobodna. Vsakemu naj bi bila zagotovljena svoboda vesti, govora in vere, odločanja glede poklica in dela. Evropa naj bi bila edina. Ne uniformiranost, ampak skupnost v medsebojnem spoštovanju in priznavanju drugega, kjer se veselimo različnosti v jezikih in kulturah. Evropa naj bi bila v službi vsega človeštva. Odprla naj bi se za Tretji svet v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. GRADBENI MATERIAL Mladi morejo prispevati pri graditvi Evrope predvsem pristne duhovne temelje in duhovni gradbeni material: Človeški material. To, kar ustreza človeku kot osebi. Človek, ki je ustvarjen po božji podobi, poklican od Boga k razvoju in sreči, k življenju v družbi, k spoznavanju človeka in vsega tega, kar človeka kot človeka bogati. Kulturni material. Kulturne vrednote, ki človeka dvigajo. Za take vrednote naj bi se zavzemali v izobraževanju, vzgoji, znanosti, umetnosti in na tehničnem področju. Etične, naravne vrednote. To pomeni plemenitega, dobrega, poštenega človeka, ki se zaveda svoje odgovornosti v vesti. Verski material. Verske vrednote, odprtost za Boga, za njegovo besedo, za življenje po veri, upanju in ljubezni, v občestvu in povezanosti s Cerkvijo. DELO ZA MIR Največja naloga mladine pa je, da sodeluje pri prizadevanju za mir med narodi, pa tudi za mir med verami, med vernimi in nevernimi, za mir med Cerkvami, za mir med različnimi skupnostmi v katoliški Cerkvi. Morda je prav posebna naloga mladih na Koroškem (in tudi na Primorskem) prizadevanje za mir med različnimi narodnostmi in kultura- OSEBNA ZAVZETOST Živeti vrednote miru in spoštovanja, razumevanja, edinosti in bratstva v svoji neposredni okolici. Ne smemo delati samo velikih načrtov, ampak živeti Evropo v svojem vsakdanjem življenju. Treba je biti osebno zavzet. Kogar ne zanima, s tem ni mogoče računati. Treba je biti osebno zavzet z željo, da bi nekaj prispevali, treba je biti iznajdljiv in ne čakati na druge. Treba se je povezati v skupnosti. V skupnosti doživljamo veselje, ustvarjalnost in veselje medsebojne moči. Nikogar pri sodelovanju ne odklanjamo, a vendar pri tem nočemo zatajiti samega sebe in se ne dati vpreči v katerokoli ideologijo, da bi nas kdo zlorabil za svoje namene. Pametna beseda pametnega Italijana Ponatis sv. pisma nove zaveze Prva naklada novega prevoda je bila v dveh dneh razprodana (6.500 izvodov). Nadškofijski ordinariat v Ljubljani je naročil ponatis. Zaradi dobave biblijskega papirja bo treba sicer nekoliko počakati in ni mogoče določiti roka izida. Prednaročila sprejemajo v škofijskih pisarnah do 28. februarja. V predplačilu do istega roka stane tudi ponatis 1.500 dinarjev (približno 15.000 lir). Novi nemški prevod »Sonetnega venca« Že leta 1978 je Peter Gerlinghoff pri za-hodnoberlinski založbi »Edition Neue V/ege« objavil nemški knjižni izbor iz Prešernove poezije. Vanj je vključil tudi prevod slovitega »Sonetnega venca«, kot ga je uspešno opravila in leta 1936 pri ljubljanski Akademski založbi natisnila Lily Novy. Pri svojem prevajalskem delu se je v Gradcu rojena Novy lahko oprla na starejše prepesnitve Prešernovih poezij v nemščino, predvsem na prevod Antona Funtka iz leta 1901. Ta je po prvem natisu v ljubljanskem nemškem časniku »Laibacher Zeitung« izšel tudi pri založbi K-leinmayr und Bamberg. Na splošno je zahtevni prevod »Sonetnega venca« v nemščino, kot ga je opravila Lily Novy, veljal za uspešno in dostojno presaditev Prešernovega zanosnega in kompliciranega romantičnega pesniškega dejanja v tuj jezikovni in miselni sistem. Vsekakor je prevajanje razvejanega šopka petnajstih ljubezenskih sonetov, nastalih v ognju ljubezenskega hrepenenja do Primičeve Julije, Ird oreh tudi za preizkušene poznavalce jezikov in kulture. Te težave pa Klausu Detleffu Olofu, univerzitetnemu asistentu na slavističnem inštitutu univerze v Celovcu, niso bile v oviro pri ponovnem prepesnjenju »Sonetnega venca« v nemščino. Svojo varianto Prešernove dovršene sonetne pesniške oblike, ki kot čustvo in misel skozi štirinajst sonetnih vzponov raste v magistrale iz 14 pesniških stopnjevanj, je Olof objavil leta 1984 v 53. številki celovške slovenske literarne revije »Koroško mladje«. Na splošno se je Olofu nova prepesnitev Prešernovega velikega pesniškega dejanja dovolj dobro posrečila. Na trenutke se je novi prevod celo bolje ujel z liričnim tokom in obkrožajočim ga metaforičnim slapovjem Prešernove žlahtne poezije. Kljub temu Olofov prevod ne presega nemškega prevajalskega poskusa Lily No-vy, nastalega že pred skoraj 50 leti. Olof sicer skuša jezikovno strukturo v smislu današnjega nemškega jezikovnega občutka posodobiti. Ker pa je vezan na strogo pesniško obliko, se mu to lahko posreči le delno. Prešernova življenjska stiska in veliko erotično čustvo ostajata za sodobnega bralca ujeti v spone starih, nespro-ščenihh zakonitosti, tako da ne pride do aktualnega utripa. Olofov ponovni prevod Prešernovega »Sonetnega venca« moramo zato razume- li kot estetsko informiranje mednarodne slavistične in literarnozgodovinske znanosti o odločilnem slovenskem starejšem pesniku, katerega »Sonetni venec« je izšel prvič pred dobrimi 150 leti, v letu 1834. Bolj vabljiva pa bi bila ponovna posodobitev starega Pennovega prevoda Prešernovega »Krsta pri Savici«. Ta velika duhovna pesnitev po svoji notranji in zunanji umetniški zgradbi, ki je svobodneje odprta, protislovno razlomljena, prav tako kol nekateri manjši Prešernovi teksti bolj odgovarja občutkom sodobnega človeka, zanimiva pa je tudi zaradi miselnih in zgodovinskih razsežnosti, zaradi pripovedne oblike, ki lahko nagovori večje število bralcev. Lev Detela ■ Italijanski zunanji minister Scalfaro nadaljuje s svojimi obiski po prestolnicah zahodne Evrope. Potem ko je bil v Parizu, Bruslju in Madridu, je na začetku tega tedna prispel še v Bonn, da se tudi tam pogovori o skupnih naporih v boju zoper mednarodni terorizem in proti trgovini z mamili. Sicer obstaja med ZR Nemčijo in Italijo že vrsto let plodno sodelovanje ob teh vprašanjih, kar pa ne velja za Francijo, ki nudi zatočišče dolgi vrsti italijanskih teroristov. ■ Neznanci so v Rimu podtaknili v enem vagonov na liniji A peklenski stroj s kemičnim zažigalnikom. Vagon se je vnel in začel goreti. K sreči je bil prazen, ker je vlak malo prej prispel na končno postajo in še ni pričel povratne vožnje. Huje bi bilo, če bi bil požar izbruhnil kasneje med vožnjo v podzemeljskem predoru. Atentat so si prilastile »Delavske brigade«, za katere do sedaj v Rimu ni bilo slišati. ■ Do tragične nesreče je prišlo na avtocesti Miinchen-Nurnberg v Zah. Nemčiji. Avtobus na dve nadstropji, v katerem je potovala skupina godbenikov britanskih letalskih sil, je zadel zaradi od razlite nafte spolzke ceste v veliko avtocistemo in se vnel. Pri tem je zgorelo 19 godbenikov, 24 pa jih je bilo poškodovanih. ■ Občinski svet v francosikem mestu Dun-querqu, znanem iz druge svetovne vojne, je soglasno sklenil poimenovati enega od mestnih trgov po umorjenem poljskem duhovniku Popieluszku, medtem ko bo ena mestnih ulic nosila ime po francoskem duhovniku Jarlanu, ki je bil lani v septembru ubit med neredi v glavnem mestu čila Santiagu s strani policije, ko je razganjala demonstrante. Krogla ga je zadela v njegovem stanovanju sredi barakarskega naselja. ■ M. Tereziji iz Kalkute, ki se je v drugi polovici januarja tri dni mudila .na Kitajskem, ni uspelo doseči od tamkajšnjih oblasti dovoljenja, da ustanovi ubožnico, ki bi jo vodile njene sesestre. Dobila je odgovor, da na Kitajskem skoro ni siromakov in brezdomcev, zaradi česar te vrste ustanov kitajski družbeni sistem ne predvideva. ■ Saudski kralj Fahd je prišel na obisk v ZDA, kjer ga je sprejel tudi predsednik Reagan. Slednji ga je povabil, naj kralj uporabi svoj veliki vpliv, ki ga ima, za vzpostavitev direktnih stikov med Izraelom in arabskimi sosedi, toda Fahd mu je odgovoril, da mora najprej Sev. Amerika okrepiti svoje napore v korist Palestincev, ki da so žrtve krivičnega napada. Nujno bi bilo, da Reagan prepriča Izrael o potrebi pogajanj o Jeruzalemu in palestinski domovini na zahodni strani Jordana. Kamenčki Tudi med mrtvimi ne sme biti sprave V Sloveniji in tudi v ostali Jugoslaviji se po 40 letih od končane vojne in zmagovite revolucije govori o »spravi«. To je, naj bi pozabili, kar je bilo, in skušali naprej živeti »v bratstvu in enotnosti«, kot pridiga partija že 40 let in več. Toda kadarkoli pride do kakih poskusov »sprave«, so takoj pokoncu borci in za njimi partija, ki nobene »sprave« nočejo; še celo med mrtvimi. Zgled: Vrhovno sodišče Črne gore je sprejelo sklep, da morata brata Petar in Miornir Dujovič zbrisati očetovo ime s spomenika, ki sta ga postavila v Levi Rijeki. Gre za nagrobni spomenik materi in umrli sestri, a mu je bilo dodano še ime očeta, ki je bil ubit kot četnik leta 1944. Brata Dujič sta bila obsojena na podlagi zakona o javnem redu in miru, čl. 17. V čačku je Tomislav Dragovič postavil očetu, materi in bratom Ljubomiru, Slobodanu in Vlastimiru nagrobni spomenik. Ljubomir je umrl kot partizan, Slobodan pa je bil četnik in je padel po zadnji vojni leta 1946 v boju z OZNO. Mladinci so položili na grob venec, da počastijo borca Ljubomira. Navzoči borec Stojan Mihailovič je protestiral, da ne smejo počastiti spomina četnika Slobodana in da morajo cvetje odstraniti z groba. Toda sodnik in Zveza borcev v čačku sta dala prav Tomislavu Dragoviču in ne borcu Stojanu. Tako beremo v Nedeljskem dnevniku z dne 10. februarja. Ponekod v Jugoslaviji borci in partijci nočejo sprave niti med mrtvimi sorodniki na pokopališču. Njih sovraštvo sega tako tudi prek groba. Kako naj se ob sovraštvu gradi resnično bratstvo? Sovraštvo ruši, ljubezen gradi. (r+r) Goriški katoliški tednik »Voce Isontina« objavlja večkrat zelo umirjene in objektivne članke o goriški stvarnosti. Takšen članek, vreden vse pozornosti z naše slovenske strani, je izšel dne 2. februarja pod naslovom »Graditi ob nauku zgodovine«; napisal ga je sotrudnik lista C. M. Članek se med drugim ukvarja tudi z globalno zaščito slovenske narodne skupnosti. Piše: »Zadevo o zaščiti Slovencev je treba zagrabiti s čutom pravičnosti in prave mere in ne jo odklanjati v imenu nekih izmišljenih nevarnosti; prav tako ne sme služiti kot orodje za nemogoče zahteve. Gre za zadevo, ki je treba nanjo gledati v njenih realnih razsežnostih tako glede ozemlja kot glede števila. Rešitev ji je treba iskati v okviru ustave, še prej pa je treba upoštevati omiko dežele, ki priznava značilnosti in kulturo določenega ljudstva ter njegovo vlogo kot sestavni del raznolike etnične stvarnosti. Ne pozabimo, da Slovenci bivajo tukaj že 1400 let in da so z vsemi pravicami prebivalci zemlje, kjer se križajo velike evropske kulture. Kultura obsoških (primorskih) Slovencev je vrednota in dediščina vseh in je 'konstruktiven doprinos skupni usodi. Nekateri lažnivo prikazujejo kot bi bila bilingvizem ali dvojezičnost zagotovitev neke upravičene zaščite, ki se mora kazati tudi v odnosu do javnih ustanov na krajih in v merah, kjer ima ta pravica svoj smisel. Ta pravica mora sloneti na BERLOT-REBEC: medsebojnem spoštovanju med večino in manjšino, tako da bi ta ne bila stiskana ali asimilirana, a tudi tako, da bi večina i ne bila diskriminirana ali da bi si morala ; naprtiti nove žrtve, ki bi se pridružile preteklim. Gotovo je, da to ni lahko delo, a opraviti ga je treba pošteno in pravično. Kdor govori o bilingvizmu, dvojezičnosti in celo o slovanski nevarnosti, kot govori neki letaček, ki so ga raztrosili po goriških ulicah na dan, ko je prišla v mesto senatna Komisija, polni ozračje z umišljenimi strahovi. Kdor zahteva štetje zato, da se ugotovi, kako malo je Slovencev, je dovolj da pogleda šolske statistike, koliko otrok obiskuje slovenske osnovne šole. Dobil bo sliko, ki je zelo blizu resničnosti, in sicer, da je Slovencev v goriški občini malo nad enajst od sto, v pokrajini pa blizu sedem od sto. še manj pa, če upoštevamo celo deželo Fur-lanijo-JuIijsko krajino. Kaj hočejo dokazati taki ljudje? Da so Slovenci le skromna manjšina? Zakaj pa potem strašijo s "slovensko nevarnostjo”? Sami se tolčejo po zobeh.« Ko poslušamo in se razburjamo nad propagando nekaterih nespametnih in prenapetih občanov v Gorici in Trstu, je j prav, da se zavedamo, da so med Italijani in Furlani tudi pametne in poštene osebe. Upajmo, da njih beseda več velja kot beseda kričačev po ulicah in trgih. So bili Etruščani Slovani? Izid te knjige v Kopru je brez dvoma prijetno, pa tudi če zapoznelo presenečenje. Iznenadenje, ki je še toliko večje, če pomislimo na vse porazne kritike pred sedmimi leti, ko so odlomki bili objavljeni v slovenskem časopisju. Be