SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXIV (28) Štev. (No.) 19
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
8. maja 1975
SILOVIT PARTIJSKI NAPAD NA SLOVENSKO POLITIČNO EMIGRACIJO
PARTIJA S SVOJO SZDL V DEFENZIVI
“Pravda” y Portugal
Cada vez que se franquea una nueva etapa en Portugal, en sentido favorable para los comunistas, el diario del Partido comunista soviético hace el mismo comentario: es una nueva victoria de las “fuerzas democráticas”.
Cuando en julio último dimitió el Sr. Pama Carlos, primer ministro del Gobierno de coalición, así como los ministros más moderados, el diario soviético saludó la modifcación como una victoria de las “fuerzas democráticas”; lo hizo de nuevo en septiembre, después de la dimisión del general Spinola, en febrero cuando la ley sobre les sindicatos únicos y, finalmente, en marzo, después de frustrado putsch. Esta vez el diario soviético titulaba así el artículo: “Se ha hundido el complot de la reacción” y hacía el elogio de las “fuerzas democráticas” victoriosas.
Ahora bien, si tomamos como referencia a la “Pravda” de febrero de 1948, cuando fue organizado “el golpe de Praga” que clamoreaba la democracia en Checoeslovaquia, se encuentra a partir del 22 de febrero, primero un artículo contra el “complot de las fuerzas reaccionarias”, después artículos que saludan la vic-t.iria de las fuerzas democráticas, artículos completados por las declaraciones riel P. C. checoeslovaco, exactamente como hoy reproduce la “Pravda” las declaraciones del P. C. portugués.
¡Una analogía que puede inquietar a todos los partidos políticos, comenzando por el partido socialista, triunfante en las recientes elecciones!
Leto žene
Še danes mi je nerazumljivo, kako so naša mati zmogli vse, kar so v svojem življenju storili: Kot štiriletna punčka so si ulomili hrbtenico, pa se je za silo po dolgih mesecih sama zazdravila. K zdravniku, 60 km. daleč, za tako malenkost niso hodili, šele 65 let pozneje, ko jim je zdravnik napravil radiografijo, so izvedeli, kaj se je takrat zgodilo. Pa so rodili sedem otrok, ena pučka je umrla, ker tedaj še niso poznali zdravil proti otroški poletni diareji, drugega, desetletnega fantička je pobrala po prvi vojni „španska“, ostali se pa še potikamo po svetu in kar ne moremo pozabiti nje, ki nas je skoro 92 letna zapustila in ki je zadnja leta le tarnala, ker ni mogla več delati in da je le v nadlogo pri hiši.
Takih delavk, kot je bila ona, je bila naša dežela polna. Prve so zjutraj vstajale, še pred zoro. Opravile so vsakdanjo molžo, nahranile pujske v svinjaku in jih očistile, pripravljale zajtrk, odpravljale otroke v šolo, potem pa na vrt, na njivo, v pletev, okopavanje, žetev, mlačev, sušenja sena, kopanje krompirja, spravljanje, čičkanje in rušenje koruze, pukanje repe, korenja, spravljanje zelja, pripravljanje nastilja za zimo, potem pa pranje, krojenje in krpanje perila in obleke, ki smo jo znali otroci trgati, da je bilo dela vedno dovolj. Pa je še ostalo časa, da so matere zvečer brale družini Mohorjeve knjige in časopise, ki so prihajali že kar v sleherno slovensko hišo in so zaključil dan z rožnim vencem.
Nedavno sem govoril s slovensko ženo in materjo, ki je skupno z nami zapustila domovino. Pripovedovala je, kako je bilo hudo v prvih letih: po taboriščih in v tej novi deželi, kjer je bilo treba začeti vse znova ter z golimi rokami iz nič ustanoviti dom in družino in vse kar je potrebovala za življenje. „Hvala Bogu“, je rekla, „sedaj je vse to za nami in kar dobro nam gre-“ Vprašal sem jo, če ji je kaj dolg čas po domu. „Seveda mi je“, je dejala, „rada bi ga videla. A da bi morala še enkrat toliko trpeti, kakor sem na našem gruntu, tega pa ne!“
Sedaj nam je, hvala Bogu, bolje. To je res. Naše žene, nekatere so že stare, celo prastare mame, druge matere odraslih sinov in hčera, tretje začenjajo ali se pripravljajo na družinsko življenje, a vse se morajo vedno zavedati, kaj je in kaj mora tudi v bodoče slovenska žena nam pomeniti.
Letos je leto posvečeno ženi.
Leto žene hoče pred vsem počastiti ženo, zlasti v njeni prvotni nalogi, kot mater. Materinstvo je bilo, je in bo žrtev, čim bolj se žena oddaljuje od ideala pravega materinstva, ki nam ga v polni meri predstavlja naša vera, tem bolj se boji žrtve, tem bolj beži, včasih na zločinski, včasih na nemoralen način pred materinstvom. Materializem in želja po ugodju in uživanju danes ruši toliko družin, da s strahom gledajo v bodočnost vsi, ki z resnostjo spremljajo razširjenje te nevarne rak-rane na vedno večji obseg- Doma so naše matere rodile otroke, „Kolikor jih je Bog dal" in kljub stoterim opravkom, so vedno dobile časa dovolj, da so jih z vso ljubeznijo narodno, versko in moralno prav učila in skrbele za njihovo zdravje in umsko izobrazbo. Prepričani smo, da bodo naše matere tudi izven domače grude znale obraniti se te moderne kuge, ki ne dovoli življenja njim, ki bi morali živeti, niti njim, ki bi hoteli živeti.
Slovenska mati in žena v našem svetu, je rešena vseh tistih težkih del, ki jih je doma morala opravljati, da je „tri vogle pri hiši“, toda naloge, ki jim skupno z možem vzdrževala grunt in jih današnji čas in izredne razmere nalagajo, zahtevajo nemara večjih žrtev, kot so bile one doma. Svojemu novemu domu morajo tudi tu podpirati tri vogale, da naši domovi morejo ostati slovenski ne le po čutenju, ampak tudi v spoštovanju in gojenju naše besede, naših navad, naših izročil in naših problemov. Bogu in veri naših očetov zvesti,
Jugoslovanska partijska množična organizacija SZDL (Socialistična Zveza Delovnega Ljudstva) je imela sredi aprila t. 1. v Beogradu svoie zvezno zasedanje, ki sta se ga poleg drugih partijcev, ki Zvezo vodijo, udeležila Edvard Kardelj in glavni tajnik jugoslovanske ga CKKP Stane Dolanc. Diktator Tito je na zborovanje poslal pozdravno pismo, v katerem med drugim poziva, da mora SZDL „danes imeti mobilizator-sko vlogo za boj proti protiljudskim režimom in domačim izdajalcem.“
Zasedanje je imelo namen „sprejeti“ nov statut organizacije, „na podlagi nove jugoslovanske ustave, ki je bila sprejeta lansko leto.“
Govorniki, med njimi Stane Dolanc, so poleg običajnih obrabljenih partijskih gesel o nujnosti socialističnega samoupravljanja in o demokratičnem centralizmu izkazovali svojo nemoč nad razvojem doma in v svetu zlasti, ko so napadali politično emigracijo, ki so jo obsipali s pridevki „reakcionarna, proti-ljudska, .protikomunistična, mračnjaška, fašistična, itd. itd.“ Jugoslovanski partijci od diktatorja Tita preko Kardelja in Dolanca in podobnih partijcev se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da politične emigracije jugoslovanskih narodov obstojajo na svobodnem Zahodu prav zaradi njihove diktature v Jugo-slavij in da političnih emigracij ne bo konec vse dotlej, dokler na jugoslovanskem področju ne bo konec partijske diktature.
zlasti kar se tiče poštenja, molitve, nedeljske maše in zakramentov; ponosni na to, kar smo bili in kar smo. Zavedajmo se velikanske odgovornosti pred narodom doma, ki ga vodijo njegovi sovražniki in ki od nas, živečih v svobodi pričakuje, da bomo znali biti vedno verni glasniki njihovih težav in stremljenj.
Slovenska žena in mati hoče biti vedno v prvi vrsti, kadar je treba storiti kaj v korist našemu narodu. Celo, nepretrgano vrsto svetlih zgledov imamo tu v zdomstvu, kaj so ustvarile naše žene. Brez njihovega sodelovanja bi bila naša eksistenca kot enota, lahko rečemo, da nemogoča. Naj omenimo le naše šole, naše organizacije, naše prireditve, našo dobrodelnost. Žal se dostikrat ne zavedamo, kako bi jim morali biti hvaležni.
Leto žene naj bo za nas Slovence prilika, da obnovimo v naših srcih občudovanje za vse, kar so one dale naši domovini doma, hvaležnost, da so s svojo pridnostjo in delom odločilno pomagale zgraditi nove domove svojim otrokom in naše spoštovanje, ki ga morda včasih mladi ne znajo izkazati njim, ki se jim zde stroge, ki jim ne puste svobode. . . Dal Bog, da bi take še v bodoče ostale, kajti take so zato, ker svoje otroke ljubijo, ker se boje za nje, ker jim hočejo dobro.
Slovenske žene in matere so pred skoro tridesetimi leti prejokale morje solza. Objokovale so smrt svojih mož in sinov, ki so jih vojni zločinci z zahoda izročili v roke rdečim rabljem. One, ki so se napotile v tuji svet in v negotovost, niso klonile strte, ampak so se z novo silo posvetile delu za obnovitev razdrtih domov in ohromelih družin. One, ki so ostale doma, so z enakim junaštvom prenašale sovraštvo in ponižanje, ki jih je obdajalo in marsikatere še danes, v visokih letih, skrbe za dom in grudo, ki ji manjka močne moške roke.
Delo in odgovornost za dom prevzema danes že novi rod naših mater in žena, ki junaško nadaljuje tradicijo svojih prednic in pomaga v domovini zaustavljati rdečo povodenj, ki grozi preplaviti slovenske domove, v tujini pa se zaveda, da je zlasti na njej ležeče, koliko časa se bo slovenski rod ohranil.
Bog daj, da bi znali mi vsi ceniti delo slovenskih žena in mater in da bi jim bili hvaležni.	J. K-
Zato prav smešno izzvenijo besede predsednika zvezne konference SZDL Dušana Petroviča, ki jih je izrekel na zasedanju v Beogradu 17. aprila t. L: „Nihče nima pravice in nikomur ne dovoljujemo, da bi podcenjeval naš osvobodilni boj in naš prispevek k uničenju fašizma...“ Politične emigracije jugoslovanskih narodov niso in ne bodo vprašale, kaj jim jugoslovanski partijci dovoljujejo in kaj ne!
Na zasedanju je bil „soglasno sprejet“ statut SZDL Jugoslavije, v katerem stoji tale dialektični stavek, z dvojnim zanikanjem: „SZDL je prostovoljna demokratična zveza vseh delovnih ljudi in občanov, ki so pripravljeni boriti se za socializem na temeljih samoupravljanja, ne glede na verske in druge različne poglede na svet, ki niso v nasprotju z razrednimi in političnimi interesi delavskega razreda,“ se pravi partije. Kakor v emigraciji, tako tudi doma partija s takim dialektičnim besednim krotovičenjem ne more ljudem z odprtimi očmi prikrivati svoje diktatorske zahrbtnosti in zlobe.
Napadi na zasedanju konference SZDL v Beogradu na jugoslovanske politične emigracije so najlepši dokaz, da so partiji le-te hud trn v peti in da je ta proti njim nemočna.
NAPAD SZDL SLOVENIJE
V	posebno čast pa si šteje slovenska politična emigracija napad Izvršnega odbora predsedstva republiške konference SZDL Slovenije, ki ga je pod naslovom : „Odločno v boj za resnico“ le-ta objavila v ljubljanskem Delu 18. aprila t. 1. in v katerem med drugim brezmočno besni:
„Izvršni odbor predsedstva republiške konference SZDL Slovenije je na seji dne 16. aprila 1975 razpravljal o ozadju in metodah pritiskov in sovražne propagande, ki jim je v zadnjem času zopet izpostavljena socialistična Jugoslavija in Slovenija. Ko je ocenjeval politične razsežnosti teh akcij, je izvršni odbor ugotovil, da njihova ideološka izhodišča, politični cilji in razredna narava niso novi in izjemni. . .
V	spremenjenih odnosih v svetu dobiva to delovanje le novo preobleko, ker se .ie stara ponosila in ni več dovolj prepričljiva. Z raznimi neresnicami, podtikanji in žalitvami v svetovnem in domačem javnem mnenju, se želi zmanjšati vpliv, ki ga ima neodvisna ter samostojna Jugoslavija.
Zato se poskuša izničiti vse tisto, kar so naši delovni ljudje dosegli v revoluciji, pri graditvi ljudske oblasti ter utrjevanju socialistične samoupravne demokracije. Predmet napadov postajajo tako etika in množična demokrafč-na ljudska osnova naše revolucije^ naše žrtve v boju za svobodo in naš dejanski prispevek v protifašistični koaliciji, dosežki in samoodpovedovanja delovnih ljudi v povojni graditvi in obrambi neodvisnosti naše večnacionalne federativne državne skupnosti, demokracija, ki smo ji s samoupravljanjem dali realno razredno vsebino, temeljne moralne vrednote in smotri naše družbe ter osebnosti, ki so stale in še stojijo na čelu naše revolucije. ..“
Za slovensko politično emigracijo pa je najbolj laskav odstavek, ki so mu dali podnaslov: „Politična emigracija trobi v rog svetovne reakcije“ in ki med dragim glasi:
„V teh pritiskih in napadih so znova postali glasnejši tudi krogi naše politične emigracije, ki z epigonskim trobljenjem v rog svetovne reakcije ostajajo dosledni v svojem delovanju zoper resnične koristi lastnega naroda, za ka>’ so se odločili, ko so se leta 1941 podali na pot narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Iz varnega plačanega zavetia nam delijo nasvete ih izražajo zaskrbljenost nad našo bodočnostjo in usodo Jugoslavije. Pri tem pozabljajo, da so jim naši narodi pravico do tega odrekli. Prodani so gospodarjem, ki ogrožajo našo bodočnost in bodočnost vsega naprednega in demokratičnega sveta.. . “
Zatem partija žaluje nad svojim medvojnim koristnim sopotnikom Edvardom Kocbekom, ko v istem proglasu nadaljuje:
„Izvršni odbor predsedstva republiške konference SZDL je ugotovil, da je naša emigracija vpregla v sovražno gonjo proti naši socialistični samouprav-
Čigav je
Italijani trdijo, da je bil Koper vedno popolnoma italijansko mesto, nekateri Hrvati (Karlo Ilinič in Vitez v čikaški „Danici“) pa so že ponovno zapisali, da je Koper hrvaško mesto. Poglejmo nekoliko zgodovino Kopra in ljudska štetja, da bomo videli, koliko je resnice na italijanskih in hrvaških trditvah.
Mesto Koper je nastalo na malem otoku v Koprskem zalivu. Leta 1825 je bilo nizko morje med istrsko obalo in
ni stvarnosti tudi nekaj slovenskih ljudi, ki so pred kratkim v Trstu pripravili in izdali knjigo „Edvard Kocbek — pričevalec našega časa.“ Tudi Kocbek sam, katerega 70-letnici naj bi bilo to delo posvečeno, je s svojimi izjavami in ocenami, s katerimi poskuša prevrednotiti in potvorjeno predstaviti svojo vlogo v zgodovini slovenskega naroda, začetke množičnega osvobodilnega boja in vstaje, nastanka OF in njenega poslanstva, vloge komunistične partije v tem boju in ljudski revoluciji, moralne in človeške vrednote partizanstva, vzroke nastanka bele garde in njen zlom, žal pristal na pozicijah tistih, ki jih je po zmagi ljudskih množic pognal na klavrno pot izgnanstva strah pred kaznijo, ker se je njihovih rok držala kri tisočev slovenskih ljudi in ker so bili zaznamovani z neizbrisnim pečatom izdaje. Te njegove izjave izpričujejo, da je nasedel tistim, ki želijo doseči, da bi se v celoti obrnil proti svoji preteklosti in dokončno pretrgal vezi, ki so ga vezale z našim osvobodilnim bojem, revolucijo in socialističnim samoupravnim današnjikom, katerega prave dileme in človeške ter idejnopolitične razsežnosti bi mu morale biti poznane.“
NOBENE SPRAVE!
Sledi odstavek s podnaslovom: „Jasen odnos do narodne izdaje in kontrarevolucije,“ ki ne pove nič novega:
„Naši delovni ljudje niso nikoli dovolili sprejeti dialoga in polemike s politično emigracijo in njej enakimi, ki služijo najbolj mračnjaški, fašistični, protikomunistični in protidemokratični propagandi. Odnos naše revolucije in organov ljudske oblasti do narodne izdaje in kontrarevolucije je bil med NOB, v zaključnih bitkah in v povojni graditvi vselej jasen in brezkomprom:-sen — med našo revolucijo in kontrarevolucijo, med borci za svobodo in sodelavci okupatorja, med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom ne more biti nobene pomiritve in sprave...“
Ker slovenska politična emigracija razume gornje trditve in pojme prav v obratnem smislu, zato resnično med njo in partijo ne more biti nobene pomiritve in sprave.
V dokaz, da so v defenzivi, je naslov naslednjega odstavka: „Moramo se organizirati za učinkovito obrambo.“ Poln je bobnečih gesel o „zbranosti okrog tovariša Tita in zveze komunistov“ in konča z naslednjim defenzivnim pozivom partijcem:
„Ponosni na svoj boj za svobodo in neodvisnost domovine se bomo z ogor čenjem zoperstavili vsemu, kar nam odreka pravico biti v svoji hiši svoj gospodar in kar poskuša razvrednotiti našo revolucijo, socialistično . samoupravljanje in angažirano vlogo SFRJ kot ene izmed nosilk dosledne in neuvrščene in protiimperialistične politike.“
IH HllllllllllllllllllfllllllllBIIIIIIIIIIBIIIIRBPBRPI
Koper ?
otokom zasuto in Koper je postal polotok. Na prvotnem otoku je bilo grško naselje, ki se je imenovalo Egida (ščit), ker je bil otok podoben ščitu. Rimljani so Grke pregnali in dali otoku ime Capris (kozji otok), iz česar je nastalo slovensko ime Koper. Ko so dobili otok v roke oglejski patriarhi, so mu dali ime Caput Istriae (glava Istre), in iz tega je nastalo italijansko ime Capodi-stria. Slovenci pa so otok in mesto vedno imenovali Koper.
Po beneških, oglejskih in koprskih arhivih je imel Koper do 19. stoletja slovansko večino. Skozi več stoletij je imel v Kopru svoj sedež slovenski „poglavar“. Mestni statuti izrecno omenjajo Slovence, škof Tomasini je v 17. stoletju zapisal, da samo bogati Koprčani govore italijansko, ostalo ljudstvo pa govori slovensko. Od leta 1710 dalje je bilo v Kopru slovensko semenišče- Leta 1878 so v Kopru ustanovili slovensko „Čitalnico“, leta 1883 pa slovensko hranilnico. Vse to so vidni dokazi trajne slovenske prisotnosti v Kopra.
Velik in nagel razvoj Trsta v 18. in 19. stoletju je zatemnel slavo Kopra. Trst je tedaj potreboval mnogo delavcev in obrtnikov. Zato so se Slovenci iz Kopra, slovenske Istre in Krasa trumoma selili v Trst in njegovo okolico. Italijani, ki so sestavljali imovitejši del koprskega prebivalstva, pa so vztrajali v Kopru. Tudi so jih avstrijske oblasti iz sovraštva do Slovencev podpirale, jim zidale šole in dajale javne službe. Vse to — nadoblast oglejskih patrijarhov, beneških dožev, favoriziranje Italijanov po avstrijskih oblasteh in množična selitev Slovencev v Trst — je Italijanom pomagalo, da so imeli proti koncu 19-stoletja večino v Kopru.
Ljudska štetja
Leta 1910 je bilo v Avstriji ljudsko štetje. Oglejmo si nekoliko številke tega ljudskega štetja. Avstrijske oblasti, ki so štetje izvedle, niso bile naklonjene Slovencem in je bilo štetje prej v škodo Slovencem kot pa v njihov prid. Zato so te številke tembolj zanimive za nas.
Leta 1910 je imel sodni okraj Koper 45.567 prebivalcev. Od tega je bilo 25.438 Slovencev, 18-741 Italijanov, samo 159 Hrvatov ter 1229 pripadnikov drugih narodnosti (Nemcev, Srbov, Madžarov, Grkov, Čehov itd.). Ta sodni okraj je bil razdeljen na dva dela: na samo mesto Koper z najbližjo okolico ob morju ter na kraj Dekani z okolico (v notranjosti slovenske Istre). V Kopru so tedaj našteli 9340 Italijanov, 2278 Slovencev, 154 Hrvatov in 74 Nemcev ter ostalih narodnosti. V Dekanih pa so našteli 6231 Slovencev ter samo 9 Italijanov ter prav nobenega pripadnika kake drage narodnosti.
Sedaj pa si oglejmo še nekoliko nadaljnji razvoj Kopra. Za časa fašizma se je vršilo veliko preganjanje Slovencev v Kopru in vsej Istri in mesto samo je imelo na zunaj vedno bolj italijanski značaj. Po zlomu fašizma in spremem-(Nad. na 2. str.)'
Stran 2
PREVOZ BEGUNCEV IZ VIETNAMA V ZDA
KRVAVE ČITSKE V KAMBODŽI
Kakor smo poročali v prejšnji • številki našega tednika, sta sevemoviet-namska komunistična vojska in južno-vietnamska komunistična gverila Viet-cong zasedli glavno južnovietnamsko mesto Saigon, s čemer je bila zapečatena usoda Južnega Vietnama. Svoboda, kolikor so je v južnem Vietnamu imeli, je utonila v močvirju azijskega marksizma.
Milijoni beguncev, ki so se umikali pred prodirajočimi komunisti proti jugu, so se nagnetli v in okoli Saigona in brezupno iskali izhoda iz tragičnega položaja. Umik vsem ni bil možen, tako da so odhajajoči Amerikanci mogli vkrcati na letala, helikopterje in na ladje vsega skupaj nekaj nad 120.000 južnih Vietnamcev. Te so prepeljali deloma na Filipine, deloma na otok Guam, od tam pa jih postopoma prevažajo v ZDA. Naseljujejo jih v Kaliforniji in po drugih severnoameriških državah, v predelih, kjer je trenutno najmanjša brezposelnost. Zaradi nizke izobrazbe vietnamskih beguncev ameriški strokovnjaki menijo, da bodo mogli v normalnih poklicih zaposliti v ZDA trenutno le vsakega petega begunca, medtem ko bodo vsi ostali živeli odvisni od teh
V soboto, 26. aprila t. 1. se je vršil redni letni občni zbor članov Kreditne zadruge „SLOGA“. S tem je zadruga zaključila svoje jubilejno 20. leto. Odborniki so obširno poročali o svojem delovanju v tem letu. ki je to našo gospodarsko ustanovo bolj kot kdaj prej predstavilo naši in tudi argentinski javnosti kot najlepši zgled slovenske podjetnosti.
Najprej je predsednik Ivan Ašič podal splošen pregled zadružnega dela v pretekli poslovni dobi. Omenil je višino obrestnih mer, ki so se trikrat menjale, kot so to zahtevale ekonomske razmere v državi v preteklem letu. Glavni del svojega poročila je posvetil 20-let-nici SLOGE, ki se je slavila z raznimi predavanji, natečaji in tekmovanji. Zlasti tekmovanje z vprašanji iz naše zgodovine je bilo za našo, tu rojeno mladino velikega narodnostno vzgojne ■ ga pomena. Krona 20-letnice je pa bila razstava Exposlov 74, ki je bila na vzpodbudo in s sodelovanjem SLOGE odlično izpeljana. S ponosom more SLO GA gledati na uspeh svojega 20-letnega delovanja.
Blagajnik Franc Hrovat je prebral bilanco in izkaz izgube ter dobička za poslovno dobo 1974. Razložil je podrobnosti glede obrestnih mer tako za vloge, kot za posojila. Opozoril je, da naj bi vlagatelji bolj spoštovali odpovedno
dvajset odstotkov zaposlenih odn. od državne pomoči.
V sosednji Kambodži, ki so jo prav tako zasedli komunistični gverilci „rdeči Khmer“, pa je nova komunistična oblast že začela s prvimi krvavimi čistkami med prebivalstvom. Prav tako je novi režim dal podreti večino poslaništev in konzulatov tujih držav, tako da je Kombodža trenutno diplomatsko povsem odrezana od zunanjega sveta.
Ves svobodni svet, posebno pa še ZDA, so pod močnim vtisom dogodkov v Vietnamu in Kambodži. Ameriški predsednik Ford in njegov zunanji minister Kissinger ta žalosten vtis skušata popravljati z malo prepričljivimi izjavami o „dobro organizirani evakuaciji Amerikancev in vietnamskih beguncev iz Vietnama“, ter z zagotovili, da bodo ZDA svojim zaveznikom in prijateljem vedno ostale zveste, kakor so bile doslej.
Na drugi strani pa opazovalci ugotavljajo, da se ob dogodkih v Vietnamu in Kambodži ni zganila nobena zahodnoevropska in latinskoameriška država in nihče drug v svobodnem svetu, z izjemo papeža ter da so se zato ZDA končno naveličale edine odgovarjati in boriti se za svobodo narodov in držav.
dobo vlog, ker je tudi vloženi kapital vezan na gotov čas, sicer ne donaša obresti. Posebej je še poročal o Expo-slov 74. Najlepšo oznako o razstavi je dal župan občine San Justo z besedami: „V izredno čast si štejem, da je razstava v moji občini in iskreno zatrjujem, da bi v samem središču Buenos Airesa žela sijajen uspeh.“ Važno je tudi dejstvo, da se je razstava sama financirala. Gospod blagajnik se je tudi zahvalil slovenskim podjetnikom in vsem, ki so pripomogli k tej razstavi.
Zelo izčrpno je bilo poročilo tajnika Janeza Amona, ki je prikazal članstvu podrobno sliko celoletnega poslovanja-Zelo vzpodbudno je, da se je število članstva tudi to leto dvignilo in sicer za skoro 9%, tako, da je danes stanje 1784 članov. Tudi posmrtninska zavarovanja, ki so se leta 1974 dvignila od
200.000	na 400.000 starih pesov, so se v 9 primerih redno izplačala. Poudaril je, da moramo ohraniti visoko kulturno raven in pa lepo slovensko družinsko okolje, ki vlada na kinti Sloga, katera je tudi letos dobro služila v oddih članom in zlasti mladini. Ob 30-letnici naše narodne tragedije nas je spomnil na našo protikomunistično tragedijo, od katere ne smemo odstopiti. Zavedati se moramo naše obojne odgovornosti, na-rodostne in gospodarske, ki sta neločljivi in sta obe skupaj hrbtenici na-
bVOBODNA SLOVENIJA
Mednarodni teden
MINDSZENTY UMRL
Ob zaključku lista smo zvedeli iz poročil svetovnih agencij, da je v torek
6.	maja umrl v bolnišnici na Dunaju kardinal Josef Mindszenty, dolgoletni madžarski primas, borec proti komunizmu in za madžarsko svobodo. Življenjska pot pokojnega kardinala je bila posuta s trnjem prav do zadnjih dni življenja ko je za svoje delo in napore žel nerazumevanja in nasprotja celo s strani Svete stolice. Na Dunaju je žive'l od svojega odhoda iz Madžarske leta 1971 in je dočakal starost 83 let. O njegovem liku bomo podrobneje pisali v prihodnji številki.
NOTRANJA NAPETOST med socialisti in socialdemokrati, ki so na Portugalskem dobili na ustavodajnih volitvah večino na eni ter komunisti in njihovimi vojaškimi zavezniki v vladajoči vojaški junti na drugi strani, se iz dneva v dan stopnjuje. Socialistični vodja Soares je odkrito povedal komunistom in vojski, da je „zmagalo ljudstvo, ki noče nobene diktature.“ Socialisti so tudi organizirali po Lizboni in drugih portugalskih mestih velike povorke in zahtevajo uvedbo pluralističnega sistema v državi. Od vojske so tudi zahtevali, da čim prej izpusti na svobodo 1358 političnih pripornikov, ki ostajajo po ječah brez zaslišanj in sodnega postopka.
ZDA se bodo do junija t. 1. skoro v celoti umaknile s postojank v Tajski. Trenutno imajo na štirih oporiščih v Tajski 25 000 vojaštva in 350 vojnih letal, med njimi 17 bombnikov B-52.
BREZPOSELNOST v ZDA je dose- . gla 34. letni rekord 8,9% toda strokovnjaki menijo, da bo do konca leta odstotek padel na znosno raven. Naj večja brezposelnost je trenutno v avtomobilski industriji, dalje v zidarstvu in v manufakturi. Vsi brezposelni dobivajo redno državno podporo.
LIBIJSKI DIKTATOR GADAFFI je v svoji megalomaniji konec leta 1969 prosil Kitajsko, naj Libiji proda atomske bombe, da bi lahko bombardiral Izrael. Prav tako je Gadaffi imel v načrtu zasesti del Egipta in tako Sadata prisiliti, da bi Egipt povezal z Libijo v federalno arabsko državo. Kitajci so mu ponudbo odbili, Sadat pa je dal zapreti egipčanske zarotnike, ki so sodelovali z Gadaffijem. Te pustolovščine je objavil bivši glavni urednik kairskega dnevnika Al Ahram, Mohamed Heikal.
NA PRAVOSLAVNO VELIKO NOČ, ki je bila minulo nedeljo, je bil naval ruskih vernikov v cerkve v ZSSR izre-
izraelski predsednik Rabin.
Pred sestankom s Sadatom se bo Ford sestal v Bruslju s članicami NATO, kjer se bodo razgovarjali o bližajoči se evropski varnostni konferenci, s katero si hoče ZSSR legalizirati obstoj svojega satelitskega imperija v Evropi.
šega slovenstva. Tudi SLOGA daje svoje ime in zaslombo za ohranjevanje slovenske narodne zavesti v zamejstvu. Zaključil je svoje misli v upanju, da bomo tako spolnili našo nalogo, da nam bodo naši mučenci izpred 30 let zato hvaležni in pa z besedami dr. Korošca, katere končajo takole: „...združeni in svobodni hočemo biti!“ Vsi navzoči člani so izvajanja tajnika Amona nagradili z močnim aplavzom.
Poslovodja Marijan Loboda je poročal o poslovanju pisarne, ki pa se je preteklo poslovno dobo občutno povečalo. Saj je bilo razvidno iz blagajnikovega poročila, da so se vloge, posojila in vsota obresti v preteklem letu podvojila, medtem ko so se stroški zvišali samo za 40%. K temu je v glavnem pripomoglo uspešno in urno delo zadružnih uradnikov. Tudi upravno delo za proslavo 20-letnice, Exposlova in kin-te Sloga je šlo v veliki meri preko zadružne pisarne. Poslovodja je pozval vse, ki se še niso vpisali v Zavarovalni sklad, naj to čimprej store, kajti pristop ni avtomatičen. Pozval je tudi vse člane k nadaljnjemu sodelovanju, kajti v SLOGI JE MOČ.
Po razgovoru o podanih poročilih u-pravnega odbora je nadzornik Božidar Fink predlagal občnemu zboru odobritev bilance in vsega poslovanja odbora, kar so navzočiyčlani z odobravanjem storili.
Tajnik Janez Amon je prebral vo-
Titov režim ne zna kontrolirati inflacije
PRAZNI PARTIJSKI IZGOVORI
r
Komunistična Jugoslavija se utepa z inflacijo, kljub temu, da partijski režim s svojo marksistično ideologijo trdi, da ima vso ekonomsko znanost v zakupu. Kakor je znano pa si tudi Marks, oče komunizma, ni znal urediti svojih financ in je večinoma živel na račun svojega bogatejšega tovariša Engelsa.
Titova vlada ima posebnega „ministra za cene“ Dušana Anakioskija, ki vedno hitrejšo inflacijo, odn. propadanje vrednosti dinarja, meni ustaviti z „našo politično filozofijo, ki temelji na družbeni kontroli cen.“ Ta „filozofija“ temelji na jugoslovanskem utopičnem „samoupravljanju“, kjer na papirju delavci vodijo podjetja, ki pa so dejansko last partije. Ker to delavci vedo, jih „družbena kontrola cen“ ne zanima, posamezna podjetja pa zvišujejo cene svojim produktom in to hitreje, kot plače. Direktorji podjetij so namreč partijci in za svojo potrošniško mentaliteto potrebujejo vedno višje in višje dohodke.
Tito kot prvi kapitalist v Jugoslaviji hoče vsaj na videz ohraniti neke vrste gospodarski red v državi ter je napadel nekatera velika državna podjetja, da „določajo veliko višje cene svojim proizvodom, kakor bi bilo treba in tako kopičijo nesorazmerno veliko družbenega bogastva v svojih rokah.“ Napadel je delavce, da tega ne preprečijo, ni pa se dotaknil partijskih direktorjev teh podjetij, ki so končno tisti, kateri odločajo o cenah in plačah.
Titova vlada je nastavila letošnjo
inflacijo na 19 odstotkov, toda že v prvih treh mesecih letošnjega leta so cene pov-vprečno porasle za več kot 6%, kar trenutno že pomeni letno inflacijo 26%. Dušan Anakioski za tak razvoj meče krivdo, kakor to delajo v mnogih državah, na tkim. „uvoženo inflacijo“, samo da ne bi priznal, da v Jugoslaviji zapravlja prebivalstvo na splošno, posebej pa partija, več, kakor pa pridela.
Prav cvetka partijske ekonomske dialektike pa je bila še zaključna izjava Dušana Anakioskija: „Ljudje se pritožujejo zaradi naraščanja cen, toda ne pomislijo, da so vsi zaposleni.“ Jugoslovanski časnikarji, kot poslušni partijski kimavci ga seveda niso vprašali, zakaj je potem nad poldrug milijon jugoslovanskih državljanov na delu v Zahodni Evropi.
Sestanek med Fordom In Sadatom
V SALZBURGU
Severnoameriški predsednik Ford se je dogovoril z egipčanskim diktatorjem Sadatom za vrhunski sestanek v Salzburgu 1. in 2. junija t. 1. Razgovarjati se nameravata o ameriški politiki na Bližnjem vzhodu, ker Sadat hoče od Forda dobiti jasno besedo, koliko ZDA ščitijo izraelsko politiko zasedbe bivših egipčanskih področjih na Sinaju.
Pozneje se bo s Fordom sestal tudi
Občni zbor Kreditne zadruge “SLOGA”
„Moj kozarec je majhen, toda jaz pijem iz svojega kozarca.“
Francoski pesnik Alfred de Musset (1746—1807)
Prva komunistična ustava na ameriškem
kontinentu
DOSLEJ KUBA NI IMELA USTAVE
Castrova vlada na Kubi pripravlja prvo komunistično ustavo na ameriškem kontinentu. Doslej je Castrov komunistični režim vladal na otoku brez ustave.
Nova ustava, ki jo pripravlja kubanska partija, bo imela 141 členov ter jo bodo Kubanci „odobrili z referendumom prve mesece prihodnje-ga leta,“ poroča kubanski partijski dnevnik Gramma. Kakor po vseh komunističnih državah, tako tudi na Kubi partija že vnaprej ve, da bo ljudstvo ustavo „enoglasno odobrilo“!
Po novi ustavi bo kubanska skupščina štela 360 poslancev, ki bodo iz sebe nato „izvolili“ 31 članski državni svet, se pravi vlado. Predsednik tega sveta bo obenem šef države in šef vlade, ki
bo vedno moral biti partijec, kakor vsi poslanci.
Na Kubi bodo vsi svobodni, „dokler v svojem delovanju ne bodo nasprotovali kubanski revoluciji“, je določeno v novi ustavi. Prav tako bo „zajamčena svoboda tiska in govora, dokler bo v skladu z nameni in cilji socialistične družbe.“
Na gospodarskem področju nova ustava deloma kopira jugoslovansko ustavo, zlasti kar tiče tkim. samoupravljanja, le da je v njej bolj jasno povedano, da je prav vse v rokah partije, kakor je to v jugoslovanski ustavi. Castro kot Latinec je v tem pogledu bolj odkrit, kakor je Kardelj kot slovenski partijski janičar.
Ob poljshem državnem prazniku
Poljaki so do konca II. svetovne vojne v domovini praznovali dva državna praznika: 3. maja in 11. nov. Prvega v spomin ustave iz 1. 1791, ki naj bi Poljake spominjala na davno slavo Poljskega kraljestva, drugega pa 11. nov-, v spomin na zmago Pilsudskega v prvi svetovni vojni, ki je zopet združil dotlej na tri države razdeljeno Poljsko in ustanovil Republiko Poljsko.
Praznik „3. maja“ je praznik Ustave, ki so ga tega dne 1. 1791 sprejeli v poljskem parlamentu, potem ko so 1. 1772 Ruska Nemčija in Avstrija prvikrat odtrgali od Poljske obrobne kraje. Nadaljno delitev države so skušali Poljaki preprečiti s sprejetjem nove ustave, ki naj bi končala s samovoljo plemičev (veto!) in združila vse stanove — plemstvo, meščanstvo in kmetstvo ter bi bila gotovo ena najmodernejših v svetu. Ža pred francosko revolucijo so ustanovi'! Poljaki pivo prosvetno ministrstvo na svetu! To ustavo 1. 1791 so uzakonili predvsem proti ruskemu vplivu. Verovali so — in zgodovina potrjuje — da bi ta ustava rešila poljsko državo, katere so se polakomnili zaradi notranjega nereda — sosedje. Toda pod ruskim pritiskom, ki jim ni bila pogodi notranja ureditev Poljske, so se zedinili Rusi, Nemci in Avstrijci ter razdelili nato 1. 1793 celo Poljsko, ki je do nov. 1918 ostala v njihovih rokah. Dan te ustave, so poveličevali s pesmijo „Bodi zdrava, majska zarja“ z refrenom „Tretji maj, krasni maj, ti Poljakom blagi raj.“ S pesmijo, ki se poje tudi več kot sto let že med Slovenci kot „narodna“ pesem : „Ko pomlad cvetoča pride.. . “ z refrenom „Prvi maj, krasni maj, konec zime je- tedaj.“ To je himna Tretjega maja v slavo ustave 3. maja — ki nas povojne Slovence še celo spominja na
dno velik. Vseh 40 cerkva v Moskvi, kolikor jih partija doslej še ni zaprla ali podrla, je bilo nabito polnih, prav tako po drugih mestih in krajih širom ZSSR. Ponekod so množice vernikov morale- slediti službi božji na prostem pred cerkvami. Policija na konjih je brezmočna opazovala pobožnost prebivalstva po več kot 50 letih marksističnega režima v ZSSR.
lilno listo, ki jo je pripravil odbor za novo poslovno dobo, katero so člani soglasno sprejeli. Novi odbor Kreditne zadruge- SLOGA je sestavljen takole:
Predsednik Franc Hrovat, podpredsednik Albin Kočar, tajnik Marjan Pograjc, namestnik tajnika Andrej Kovačič, blagajnik Janez Amon, namestnik blagajnika Franc Zorko; svetovalci: Ivan Ašič, Mirko Kopač, Anton Kastelic, Anton Bergant, Nace Grohar; namestnika svetovalcev Stane Mehle-, dr-Jože Dobovšek; nadzornik dr. Anton Šimenc, namestnik nadzornika Feliks U-rankar; poslovodja zadruge Marijan Loboda.
Po končanem občnem zboru so si v imenu vsega članstva in zlasti v imenu ožjih sodelavce-v s toplimi besedami zahvalil dosedanjemu predsedniku Ašiču za njegovo 20-letno požrtvovalno delo kot predsednik zadruge. Saj je bilo skozi vsa ta leta ime SLOGA tako tesno povezano z ime-nom njenega predsednika Ivana Ašiča. Bo pa še naprej spremljal delo zadruge kot prvi svetovalec. Vsi navzoči člani so ta izvajanja potrdili z močnim aplavzom, za kar se je bivši predsednik Ašič prisrčno zahvalil.
Po končanem občnem zboru so si člani ogle-dali film in skioptične slike o naši razstavi Exposlov 74. Krasni barvni film in diapozitivi so zelo uspelo delo našega slovenskega fotografa Marjana Pfeiferja.	M. P.
slov. parlament 3. maj 1945, ki bi tudi rešil demokratični ustroj slovenske državnosti, da je ni udušil, preden je zaživela, prav tako isti sovražnik — pritisk Rusije oz. Sovjetije! — kakor poljsko pred 184 leti.
Razumljivo je, da se ta praznik ne omenja več, kaj šele da bi se pra.-.ncval kot državni praznik v današnji sovjeti-zirani Poljski. Za to pa je živ med Poljaki, razseljenimi po vsem svetu. Državni praznik je za svobodno Poljsko Republiko, ki ji načeljuje predsednik prof. S. Ostrowski v Londonu, tukaj pa predstavlja minister general Waclaw Jacyna. Ta je v soboto 4. maja na svojem privatnem stanovanju sprejemal čestitke k državnemu prazniku, ki so mu jih izrekali poleg Poljakov tudi predstavniki drugih svobodnih gibanj narodov, ki ječe pod komunistično diktaturo. Kot zastopnika Narodnega odbora za Slovenijo sta mu čestitala podpredsednik Feliks Urankar in odbornik Pavel Fajdiga, v svojem imenu pa prof. dr. Tine Debeljak, tudi član N. O. Ostali so nato kot gostje v družbi g. ministra in njegove gospe in drugih gratulantov, med katerimi je bil tudi major treh armad —poljske, angleške in francoske, ske — diplomat Piontkowski, ki je bil dve leti kot padalec med Mihajlovčevci v Srbiji. V pogovoru z njim in drugimi odličnimi časnikarji je minula lepa proslava praznika, ki tako usodno spominja prav na slovenski „Tretji maj!“
Drugi dan — v nedeljo — je bila v cerkvi na ul. Mansilla, kjer imaio Poljaki svoja cerkvena opravila, sv maša, ki jo je opravil direktor p. Grz.v-boweski, pel pa zbor „Chopin“ pod vo 1-stvom prof. A. Dilonga. Po sveti maši pa je bila akademija v cerkveni dvorani.
Ta akademija ima že 25 let na skrbi Poljska šolska matica, ki jo organizira in tudi izpolni glavni del z nastopi Ijud-skošolskih otrok in mladine, s sodelovanjem tudi drugih ustanov. Pri letošnji prireditvi, ki jo je odprl predsednik Matice, je ta poudaril letošnjo 25-letnico ustanove, žrtev učiteljstva in nujno potrebo po plačanih učiteljskih mestih v taki meri, da bi se lahko popolnoma posvetili poljski šoli! Glavni govor je imel predsednik Zveze Poljakov v Argentini, gen. Zawisza. Ta je toplo pozdravil najprej predstavnike Zveze podjarmljenih narodov. Nato so sledili nastopi učencev ljudikih šol raznih predelov Velikega Buenos Airesa (San Justo, Berisso, itd.) sodelovala pa sta tudi pevski zbor „Chopin“ (A. Dylong) in balet iz šole ge-, Niewiadomske. Predvsem ta zadnja dva sta imela velik uspeh.
Tako so tudi Slovenci sodelovali pri poljskem državnem prazniku, kjer je bila parkrat zapeta tista tudi nam znana in za nas pomembna pesem „Tretji maj, krasni maj...“	—e —k. * V
ČIGAV JE KOPER?
(Nad. s 1. str.)
bah, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, pa se je narodnostni sestav v Kopru močno spremenil. Večina Italijanov (zlasti fašistov) se je izselila; priselilo pa se je v Koper, ki se je začel hitro gospodarsko razvijati kot glavno slovensko pristanišče, veliko število Slovencev iz vseh krajev Slovenije ter tudi nekaj Hrvatov, Srbov in pripadnikov drugih narodnosti.
Po ljudskem štetju v letu 1956 je bilo v Kopru 4646 ali 81,3% Slovencev, 353 ali 6,2% Hrvatov, 503 ali 8,8% Italijanov in 215 ali 3,7% prebivalcev drugih narodnosti.
V naslednjih letih pa je število prebivalstva zelo hitro naraščalo. Po ljudskem štetju v letu 1961 je bilo v Kopru in okolici že 25.900 Slovencev, 1.774 Hrvatov, 872 Italijanov, 405 Srbov in 277 prebivalcev drugih narodnosti. V teh številkah pa so upoštevani tudi vojaki (Hrvati, Srbi, Makedonci, Albanci in dr.), ki so bili na dan štetja v Kopru.
Po vsem tem ni težek odgovor na vprašanje: čigav je Koper.	R

MURSKA SOBOTA: V Pomurju vlada zskrbljenost glede neposredne nevarnosti vračanja zdomcev iz Avstrije in Zahodne Nemčije zaradi odpuščanja delavcev v teh državah. Samo v Avstriji je bilo letos januarja brez dela 163 tisoč jugoslovanskih delavcev. Od Slovencev je velik odstotek ravno iz Pomurja. Vračajoči se zdomski delavci doma nimajo ¡zgledov za zaposlitev ali vsaj ta možnost je zelo majhna.
KOPER — V mesecu marcu so na koprskih in sežanjskih prehodih čez mejo zabeležili 1.822.376 potnikov, od tega 1 165.905 tujcev in 696.970 jug. državljanov. Te številke so za eno petino večje kot lani v istem mesecu. Us o pa še daleč ne rekordne, kajti šele letošnji januar je vnesel spet malo več živahnosti na laški meji.
LENDAVA — V lendavski občini je 17% ljudi starih nad 60 let, 60% prebivalstva je kmečkega. V tej občini je tujina za daljši čas vzela 3-800 ljudi, 600 pa je tistih, ki jim režejo kruh onstran meje le občasno. Lendavski standard je zaradi zaposlovanja v tujini narastel kot vzhajalno testo in že tudi kot bumerang priletel nazaj: enega od staršev ima v tujini 1.200 otrok, oba pa 272. Ima pa lendavska občina tudi dvakrat več mladoletnih prestopnikov kot murskosoboška.
LJUBLJANA — Na vogalu Šubičeve in Titove ceste v Ljubljani bodo postavili spomenik Francu Rozmanu-Stane-tu. Reliefe za spomenik je izdelal Janez Pirnat, ki je v razgovoru dejal tudi tole: „Oče Nikolaj mi je večkrat pripovedoval o tem legendarnem komandantu. Jeseni 1944 je posnel Stanetovo posmrtno masko, vendar se je ta prav tako kot približno 400 očetovih risb v zimski ofenzivi 1944 izgubila.“
LETOŠNJI MARČEVSKI dvig cen na drobno je bil sezonsko nekoliko manjši kot januarja ali februarja, kljub temu pa 33% več v primerjavi z marcem 1974. Najbolj so se podražile olkoholne pijače — 31,9%, industrijski izdelki — 37%, storitve 24,4%, najmanj pa kmečki pridelki 20,5%.
V SLOVENIJI je bilo januarja letos,
555.000	glav goveje živine (na Hrvaškem 1,044.000, v Črni gori 183.000).
MARIBOR — Občinski komite v Mariboru je ugotovil, da se je predmet „samoupravljanje s temelji marksizma“ v prvem polletju 1974/5 na srednjih šolah mariborske občine uspešno uveljavil, kajti večina učencev sprejemi predmet kot potreben in nujen, pravi Delo.
OD 6. DO 7. APRILA je padlo dežja v Planici 115 mm, na Jezerskem 100, na Brniku 29, v Ljubljani 17, na Kreda-
rici 54, v Novi Gorici 67 in v Bovcu 148 mm. Celje in Murska sobota sta bila brez dežja.
BOROVNICA — Neki Rahman Kovač, 37 let, iz Borovnice pri Zavidovičih, je že od novembra lani v bolniški oskrbi v Novam mestu. Mesec dni prej je predložil uradni izpisek iz knjige, češ da mu je umrl desetletni sin Feho. Zato je prejel za pogrebne stroške 1.274 dinarjev. Januarja je predložil podobno potrdilo o smrti drugega sina Harbe. Tudi za tega je prejel znesek 1.012 din. V marcu je prijavil smrt hčere. To pot pa je oblast začela preiskavo. Doslej še niso ugotovili, kje je dobil uraden papir in vse potrebne žige... '
Prof. DR. ALFONZ ČUK — umrl
Iz USA smo prejeli žalostno sporočilo, da je v opatiji Latorbe v USA, umrl goriški profesor bogoslovja dr. Alfonz Čuk, znani slovenski filozof in psiholog. Rodil se je v vasi Bilje pri Gorici 6. 7. 1912 leta, in je po maturi vstopil v goriško bogoslovje, kjer je bil v mašnika posvečen 8. avgusta 1938. leta. Pozneje se je še izobraževal v svoji stroki ter postal profesor bogoslovja v Gorici, kjer se je udejstvoval v goriških katoliških organizacijah, zlasti pa tudi kot pisec bogoslovnih razprav. Po drugi vojni je emigriral v Združene Ameriške države ter se nastanil v opatiji Latorbe, kjer je tudi bogoslovna visoka šola. Tam je bil profesor za filozofijo. Pečal se .je mnogo z moderno psihologijo ter je napisal več izredno važnih razprav iz svoje stroke tako v tujih kakor tudi v slovenskih emigracijskih revijah in listih (Meddobje, Glas SKA...). Udeleževal se je tudi mednarodnih filozofskih kongresov in pri njih sodeloval. Pred leti se je mudil v Buenos Airesu, kjer živi njegov brat z družino. Danes samo naznanjamo njegovo smrt, pokojnik pa zasluži, da bi o njem pisali še kaj več. Spadal je v sam vrh goriških slovenskih katoliških izobražencev. R. I. P.
Nekje Je luč
Vinko Beličič je med nami že znan avtor, saj šteje med svojimi deli povest Molitev na gori; zbirke pesmi Česminov grm, Pot iz doline in Gmajna; zbirke ‘črtic Kačurjev rod, Dokler je dan, Nova pesem in Med mejniki; ter antologijo lirike Bližine in daljave-
Najnovejše Beličičevo delo pa je knjiga Nekje je luč, ki je letos izšla v Trstu. V njej avtor opisuje dogodke v letih 1941—1945 na Slovenskem. Sicer se je Beličič omejil na svojo rojstno deželo, Belo krajino, vendar je mislil na usodo vsega naroda.
Ob tridesetletnici našega odhoda od doma je ta knjiga še posebno važen prispevek k slovenski zamejski literaturi, pa tudi k slovenski zgodovini. V Argentini je na razpolago v Dušnopastirski pisarni na Ramón Falconu 4158, Buenos Aires.
Razstava umetnika Ivana Bukovca
Slikarska razstava Ivana Bukovca, odprta 26. in 27. aprila v Slovenski hiši v Buenos Airesu, je bila dokaz, da so med nami ljudje, ki delajo na kulturnem polju in s tem dokazujejo, da je emigracija še živa. To so bile misli pozdrav-vnih besed, ki jih je spregovril pred odprtjem razstave dr. Vinko Brumen. Ivan Bukovec je eden mlajših umetniških ustvarjalcev — likovni umetnik -—-ki nas je presenetil z izborom svojega slikarskega ustvarjanja zadnjih treh ali štirih let in se pokazal zlasti kot pokra-jinar. Motivi, ki jih je upodabljal, so iz okolice Buenos Airesa, iz Cordobe in Tandila. Razstavljena dela so bila izraz samostojnega umetniškega koncepta in najbolj sproščenega vzpona v oblikovalno izvirnost, kar jih dozdaj pri njem zasledimo v slikarstvu — umetnik je tudi kipar. Kaže se občutek za lepoto in izrazitost stvarnosti, ki jo je človeku mogoče dojeti brez večjega intelektualnega napora. Barvna prvinskost daje njegovim delom toplino in privlačnost — v vsem pa prevladuje človeško pojmovana podoba resničnosti in lepote.
Razstavljenih del, samih olj, je bilo štiriindvajset: 1. Na večer v La Cumbre, eno slikarjevih najnovejših del; 2. Planine — La Cumbre — kjer prevladujejo zeleni toni neba nad okrasto oranžno pokrajino; 3. Domačija v La Cumbre, zelene planine, predgorje in skupina hičic; 4. Punilla — slika je bila izbrana pred časom kot najboljša v občini San Martin in je potovala po vsej buenosai-
reški provinci; 5. Gorska cerkvica v Dolores, ustvarjena v počitniški koloniji dr. Hanželiča; 6. Med skalami — Paredones; prevladujejo žive barve vode v globoki soteski; 7. Gorske cvetlice, sožitje umirjenih barvnih tonov in občutenih oblik narave; 8. Los Mogotes -— skupina skalovitega sveta, zeleni toni med okrasto kompozicijo zemlje, kamor vdira v ospredje živa svetloba; 9. Capilla del Monte, pokrajinski izrez večera v mirnih tonih predgorja, ki se zliva z nebom; ta slika je ena od prvih Bukovčeve cordobske dejavnosti; 10. Planine — Capilla del Monte; temno zeleni toni planinskega sveta so daljni spomin na domači slovenski planinski svet; 11. Uri-torco — lepa konstrukcija hribovitega sveta v modrem in zelenem ter s poudarjenimi oblikami dreves; kontrast ustvarjajo rumena in okrasto rdeča poslopja;
12.	Soteska — Paredones; kompozicija neba, kamenja in potoka v rumenih, rjavih, zelenih poltonih; 13. Jutro v planinah — posrečena sinteza oblike in barve; 14. Po nevihti — močni barvni odtenki, prelivanje barvne in svetlobne vizije; 15. Jezuitska cerkve v Carlos Paz; oblikovno in barvno harmonično zlitje arhitekture in naravne lepote gozda in neba; 16. Predmestje v Tandi-lu, vzpetina Parque la Independencia — prevladujejo močne barve, slikovita vi-zionarnost prostora in izrazito čustveni tonski učinki; 17. Valovita pokrajina v Tandilu, okrasto rjava in zelena ele-mentarnost zunanje pojavnosti, organ-
SLOVENCI V
Osebne novice
Poroka. Dne 3. maja sta v cerkvi Stella Maris v Ramos Mejia prejela zakrament sv. zakona gdč. Helena Viktorija Medved in Mario Virgilio Treppo. Nevesti je bil za pričo njen oče Franc Medved, ženinu pa njegova mati ga. Treppo. Iskreno čestitamo!
Poročila sta se v slovenski cerkvi Marije Pomagaj dne 3. maja Jože Hrovat in Andrejka (Dolinar; za priči sta bila ženinova mati ga. Marička Hrovat in nevestin oče Lojze Dolinar. Poročni o-bred je med sv. mašo opravil delegat rnsgr Anton Orehar
Srebrno poroko sta ob isti priliki praznoval Lojze Dolinar in ga. Barbara roj. Lavrenčič.
Iskreno ¡čestitamo!
Krsta. Krščena je bila v slov. cerkvi Marije Pomagaj dne 4. maja Marija Snežna Godec, hčerka Frida in Alenke roj. Jenko. Botra sta bila Boštjan Petriček in in gdč Cilka Beznik. Krstil j,oi je delegat misgr. Anton Orehar.
V	stolni cerkvi v San Martinu je bila krščena Kristina Berčič, hči Janeza Berčiča in ge. Lučke [roj. Bajec, Botrovala sta Janez Bajec in Yolanda Bajec. Krstil pa je g. Matija Borštnar.
¡Srečnim staršem naše čestitke
Nova slovenska diplomantka. Na višji državni šoli za telesno vzgojo v Buenos Airesu je diplomirala za profesorico. telesne vzgoje gdč. Lučka Šušteršič iz Hurlingliama. Iskreno čestitamo.
Namesto rož na grob gdč. Emi Škulj je darovala gdč. Renata Sušnik $ 100.' v dobrodelni sklad Zveze mater in žena.
ROMANJE V LUJAN
Kot vsako leto bomo tudi letos in sicer drugo nedeljo v maju (11. t. m.) Slovenci iz Velikega Buenos Airesa, pa tudi iz ostalih delov Argentine, poromali v Luján. Romarska slavnost se bo ze-čela ob 10 s sv. mašo, katero bo daroval delegat rnsgr. Anton Orehar. Popoldanske pobožnosti pa se prično ,db 14 s pridigo; p. Ivana Casermana, nakar bo procesija, pete litanije Matare božje ter blagoslov z Najsvetejšim. Ob tridesetletnici našega odhoda od doma še prav posebej pobožno in številno poromajmo k božji Materi.
ROMANJA SLOVENSKIH ROJAKOV V NOTRANJOSTI DRŽAVE
Delegat rnsgr. Anton Orehar je v dneh od 19. do 27. aprila obiskal rojake v S'an Luisu in Mendozi.
San Luis
V	soboto zvečer so se zbrali v kapeli zavetišča za onemogle, kjer je bila duhovna obnova: spoved, sv. maša s pridigo.
V	nedeljo, 20. aprila so romali na božjo pot v Volcán, kjer so imeli ob 10 sv. mašo s pridigo, po kateri so obnovili posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu, nato so ostali na skupnem kosilu.
V	naslednjih dneh je obiskal slov. duhovnike g. Zupančiča v San Francisco in brata gg- Janeza in Toneta Ogrin v Lujanu in Quinesu.
Mendoza
Tamošnji rojaki so imeli duhovno obnovo 24. in 25. apr. pri ss. mercedar-
ARGENTINI
V soboto je delegat obiskal ljudsko in srednjo šolo.
V nedeljo 27. aprila pa je bilo romanje v Lulunto, blizu Lujana, kjer imajo samostan sestre Brezmadežne- Zelo veliko rojakov se je udeležilo letos že duhovne obnove, še več pa nedeljskega romanja. V procesiji so prišli pod vodstvom dušnega pastirja g. Homa v cerkev, kjer je bila romarska sv. maša s pridigo, po kateri so obnovili obljube z Rakovnika od 1943. Med mašo je bilo lepo liturgično umirjeno ljudsko petje pod vodstvom prof. B. Bajuka. V opoldanskem odmoru so ostali na kosilu na vrtu samostana in se popoldne zbrali k pobožnosti : pridiga in pete lemenatarske litanije, po katerih je bila obnovitev posvetitve Marijinemu brezmadežnemu srcu.
. fi... '
CARAPACHAY
Izredno lepo in toplo vreme pa čas, je gotovo pripomoglo, da je bila velika udeležba prezadnjo nedeljo v Carapa-chayu, ko se je vršila vsakoletna tombola. Gostje so zasedli prostor pod dre-
SLOVENCI
CLEVELAND
Vabilo slovenske mladine ob 30-letnici
V Clevelandu obstoja Zveza slovenske mladine, ki pripravlja za letošnjo 30-letnico vetrinjske tragedije velik, vseslovenski Spominski dan. Slovesnosti bodo
17.	in 18. maja. Dne 17. maja bo v šolski dvorani pri Sv. Vidu spominska proslava, v nedeljo, 18. maja pa bo spominska maša v cerkvi Marije Vne-bovzete na Holmes Ave.
Mladina je v „Ameriški domovini“ objavila vabilo na te spominske svečanosti. V tem vabilu pravi:
„Mi sinovi in hčere tistih, ki so se boril za svobodo, vero in domovino, bi radi ob tej priliki javno izrazili svojo hvaležnost za žrtve naših padlih juna-•kov, kakor tudi svojo hvaležnost za nezasluženo srečo, da smo se rodili v svobodni Ameriki.
Zavedamo se, da danes svobodni svet, bolj kot kdajkoli prej, pozablja na ideale, za katere so se borili naši starši in naši mrtvi junaki. Zavedamo se, da bomo morali mi ohranjevati za bodoči rod te svete in žive ideale. Zavedamo se, da če ne bi božja previdnost pred tridesetimi leti rešila naših staršev pred bratomorilnim pokolom, tudi nas ne b: bilo.
Zato mi, slovenska clevelandska mladina, vse lepo vabimo, da se udeležite teh dveh spominskih prireditev. Na nas in na vas vseh je, da pokažemo, da še cenimo žrtve deset tisočev, ki so kot cvet takratne slovenske mladine dali svoja mlada življenja za svobodo, veio in domovino.“
To lepo vabilo so v imenu Zveze slovenske mladine podpisali: Peter Dragar, Milan Gorenšek, Martina Košnik, Mojca Slak, Janez Tominc in Janez Vidmar.
Gornje vabilo je napravilo v vsej slovenski javnosti najlepši vtis. V imenu slovenskih protikomunističnih borce-..
vesi r.a dvorišču do zadnjega kotička, kot da bi bilo sredi poletja.
Kmalu po napovedani uri, je napovedovalec A. Pirc pozdravil navzoče in začel tombolo. Omenil je, da je šestdeset tombolskih daril, da je glavna nagrada 150-000 starih pesov vloženih v hranilni knjižici pri hranilnici „Sloga“. Dalje da je čez stošestdeset činkvinov. Ko so po dolgem času bili razdeljeni činkvini, so bili na vrsti glavni dobitki. Po klicani številki je kmalu nato dobil glavni dobitek domačin Jani Pleško. Že je bil mrak, ko so bili razdeljeni zadnji dobitki in gostje so se začeli razhajati — mnogi s svojim darilom.
UKRAJINSKA KATOLIŠKA UNIVERZA, SLOVENSKI ODDELEK sklicuje posvetovalni sestanek za petek, dne
9.	t. m. zvečer ob 7h v Slovenski hiši, Ramón L. Falcón 4158, kjer se bo govorilo o delu v novem semestru. Predavali bodo v tem semestru naslednji profesorji: dr. Al. Kukoviča D J o Osnovah filozofije, dr. M. Kremžar o papeških okrožnicah in njih socialno-ekonomsko-filozofskih smernicah, ter dr. T. Debeljak (dve materiji) o Zgodovini slovenske književnosti (I. del), ter o Slovenski zgodovini nasploh (I. del). Na sestanku se bo določil čas po dogovoru (predlagano v petkih od 19h do 22,30). Vpisati se more vsak brez razlike starosti, ki Je izpolnil srednjo šolo (vključeno učiteljišče). Vabljeni tudi izredni slušatelji, ki pa ne morejo polagati izpitov. Začetek predavanj v tednu po lujan-skem romanju.
PO SVETU
združenih v ZDSPB, sta Karel Mauser in Vinko Rožman podala izjavo, da se borci pridružujejo tej mladinski spominski proslavi in zato odpovedujejo svojo lastno proslavo, da se tako ob 30-lelnic.i pokaže edinost starejše in mlajše generacije glede slovenskih življenjskih vprašanj.
LEO DEBEVEC — umrl
Dne 25. marca je v Genevi (Ohio) umrl Leo Debevec, odločen protikomunističen borec. Rojen je bil 1. novembra 1906 v Mariboru. Med vojsko je deloval s četniško organizacijo, ki jo je vodil Jože Melaher — Zmagoslav. Dobro je bil poznan tudi domobranski posadki v Št. Joštu nad Vrhniko. Po vojski se je umaknil v Italijo. V Ameriko je prišel septembra 1951. Ves čas je bil član Društva SPB in je redno zahajal na društvene sestanke in prireditve. Kropit so ga šli Zvezin predsednik Karel Mauser in tajnik Jože Melaher, predsednik krajevnega DSPB v Clevelandu Vinko Rožman ter še več odbornikov in članov društva in so v pogrebnem zavodu izmolili desetko rožnega venca za pokoj njegove duše.
Družini pokojnega izrekamo iskreno sožalje.
ZDA
Lep uspeh in napredek našega rojaka
G.	Peter Osenar, sin pokojnega slovenskega domobranskega častnika in osirotele vdove, je bil pred kratkim izbran za podpredsednika „Cleveland Trust“ ene največjih bank v Ameriki.
Osirotela družina, ki je šla na pot begunstva in po vseh taboriščnih teža-(Nad. na 4. str.)
kah, kjer imajo sv. mašo ob nedeljah.
Kampanja “Sloge” proti nesrečam
ska zlitost zemlje in neba; 18. „Villa“ v L. Suarez, daljni predmestni motiv, kjer slikarja zanimajo močni toni in slikovitost drugače monotone pokrajine;
19.	Oaza v predmestju, ena zelo lepih, plastično umirjenih stvaritev; temno zeleni, rdečkasti in sivi odtenki so polni barvite svetlobe; 20. Vas ob Panameri-cani, ali bolje, cerkev in okolica Sante Rite v buenosaireškem predmestju Bou-logne — prečiščene oblike, obenem pa zlitost oblike in barve, kar je sploh značilno za Bukovčevo delo; 21. Gozd v Ezeizi, drevesna debla so v tej plastični zamisli izdelana predmetno, a ne realistično — tudi to je močan Bukovčev princip ustvarjanja; 22. Ulica v Balle-steru, enem od buenosaireških predmestij ; slika je bila izdelana na konkurzu, ki ga je razpisala knjižnica Bernardino Rivadavia v San Martinu — prejela je drugo nagrado; 23. Rože v modrem in sivozelenem z občutenim dojetjem svetlobe; 24. Kaktusovo cvetje, motiv naravnega tihožitja iz cordobske počitniške kolonije; lepe kontrastne barve kaktusa v bujnem razcvetu.
Razstava, ki jo je na večer odprtja obiskalo veliko število ljudi, ki jim kulturno življenje našega zdomstva ni tuje, je gotovo eden pomembnejših kulturnih izrazov naše umetniške ustvarjalnosti. Slikar Ivan Bukovec je dokazal s to razstavo, ki je bila tehnično odlično pripravljena, da je napravil opazen in kvaliteten korak v svojem razvoju.
F. P.
Ko govorimo o naši slovenski Kreditni zadrugi SLOGA, nam je v prvi vrsti pred očmi njen trud za napredeš slovenskega človeka v Argentini na gospodarskem polju. Vendar njen namen ne bi bil popoln, če se SLOGA ne bi. zanimala tudi za druga področja našega vsakdanjega življenja. Da je temu tano, je SLOGA pokazala zlasti lani pri slavljenju svojega 20-letnega obstoja, ko je pomnožila svojo pomoč in pobude za razna kulturna dogajanja. Tudi letošnje delo v tem ne bo zaostajalo in prvi korak je kampanja SLOGE proti nesrečam.
Tehnika napreduje z veliko hitrostj >. Človek je prišel že tako daleč, da je zmožen pogubiti samega sebe s svojimi iznajdbami. Ogromne energije so usmerjene v vojno industrijo, za uničevanje, za nasilje, v boj za oblast, a le malo je ljudi, ki bi jim človek bil mar, ki bi se zares brigali za sedanje težave človeštva, kot so okužen je zraka in vode, prehrana, kulturna in materialna zaostalost in vse vrste nesreč.
Vsak nov izum, nov aparat, stroj ali produkt poleg udobnosti prinaša tudi nove več ali manj znane nevarnosti. Kar človek ustvari, mu tudi nenehno grozi, da ga rani, telesno ali duševno poškoduje, ga zasužnji ali ubije, če tega na pravi način in s pravim namenom ne rabi-
Tu se hočemo omejiti na nesreče, kakor jih navadno pojmujemo. Nesreča se zgodi, če se kdo poškoduje ali ubije pri delu, zunaj na cesti, doma ali na počitnicah. Včasih se govori o „skoraj nesreči“, to je takrat, ko smo smrti ali poškodbi ušli le za las. Nesreča je večkrat združena z materialno škodo, recimo, kadar je požar, eksplozija, prometna nesreča.
Zakaj se je SLOGA odločila prav za to kampanjo in ne za drugo?
Prvič zato, ker se tudi med nami nesreče dogajajo, čeprav nimamo točnih
podatkov. Skoraj vsak izmed nas ve za kakšen primer. Koliko je bilo med nami smrtnih slučajev, poškodb, koliko materialne škode. Koliko jih je komaj ušlo smrti, ki pa jih lahko ujame v drugih okoliščinah, če svojo napako ponove.
Šola je postala abstraktna, ker je daleč od življenja, najsi bo na ideološkem, vzgojnem ali praktičnem polju. Skoraj s popolno gotovostjo si upamo trditi, da večina med nami, tudi mladina, ne pozna najnujnejšega o prvi pomoči, na primer, umetnega dihanja, srčne masaže, prenosa ponesrečenca itd., še manj pa tehnike preprečevanja nesreč doma, na cesti in v tovarni. Nesmiselno je torej govoriti o ljubezni, če ta ne zna ;pomagati, torej ostane samo pri besedah.
Vsaka nesreča ima navadno dva bližnja vzroka:
a)	pomoto ali nevarno dejanje in
b)	nevarno stanje orodja, stroja ali prostora.
Ta dva vzroka pa v večini primerov lahko odpravimo ali vsaj omilimo. Najprej z dvigom zavesti, da je to sploh mogoče in potem z dvigom hotenja vsakega posameznika ali skupin obvarovati se nesreče. Tega pa se ne da doseči brez primerne vzgoje za odgovornost, disciplino in čuta za drugega človeka.
Kaj pomagjo socialne pridobitve: pravična plača, počitnice, osemurni delavnik, pokojninsko zavarovanje, če pa moje delavno mesto ni varno, če sem v nenehni nevarnosti, da izgubim zdravje in življenje. Zato je pametno uvesti ali dograditi varnost v naših podjetjih.
Vsaka nesreča je moralno in materialno zlo. Pomislimo samo na družino, ki zaradi nesreče izgubi očeta. Kako težak je položaj vdove, ne samo v materialnem oziru, ampak še bolj, ker je oče za vzgojo otrok prav tako nenadomestljiv kakor mati. Če torej z našo kampanjo rešimo samo enega družinskega očeta nesreče, se to splača!
Nesreče imajo svoje vzroke
odpravimo vzroke nesreč
Slovenska hiša	Ramón Faicón 4158
ŽEGMNIE PRI MARIJI POMAGAJ
•	Sobota, 24. maja, ob 20. uri:
KONCERT S. P. Z: “GALLUS”:
•	Nedelja, 25. maja:
CELODNEVNA SLOVESNOST
Rojaki, ob prvi obletnici blagoslovitve cerkve Marije Pomagaj vsi, od blizu in daleč, prisrčno vabljeni!
SLOVENC PO SVET
U
(Nad. s 3. str.)
vah in nevšečnostih je prišla 1. 1950 v Ameriko. Sponzor družine je bil pok. Anton Grdina, katerega se družina še vedno hvaležno spominja.
Po prihodu v Ameriko se je sin Peter takoj pridno lotil učenja, najprej v srednji šoli, med tem pa pomagal še tu in tam. V družini ni bilo časa za^ televizijo, bil pa je vedno čas za učenje, delo in dobra dela. To je tista čudovita dota, ki jo je slovenska vdova sred), mrzle tujine dala svojih otrokom. Po končani srednji šoli pa je Peter vstopil
V Slovenskem domu v San Martinu bo v spomin na 30 letnico odhoda od doma
taboriščna večerja
v soboto, 17. maja ob 20
Dvignite nakaznice pri odbornikih.
Prof. dr. JUAN J KS IJS BLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta, baja Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20 Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RACI CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air**. Pta. baja, otic. 2
T. E. 35-8827
v bančno službo, ob večerih pa je nadaljeval študij na univerzi.
V banki je začel na dnu, pa je s svojo pridnostjo, vestnostjo in prijaznostjo zavzemal vedno višje in odgovorne položaje. V tekmi z več dragimi kandidati pa je sedaj postal „vice president of operations“ v banki in ima pod svojim resorjem nad 500 uslužbencev. Pa se Peter kljub visokemu položaju ni prav nič spremenil, ostal je še naprej skromen slovenski fant. O prostem času prav tako kot prej, rad pomaga pri sorodnikih in prenekaterim je že pomagal do službe. Petru Osenarju k najnoveišemu napredku iskreno čestitamo in mu na novem odgovornem mestu želimo še veliko uspehov.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja upravnega sveta Zedinjene Slovenije bo 8. maja ob 20 uri v Slovenski hiši.
OBVESTILA
NEDELJA, 11. maja 1975: Vseslovensko romanje v Lujan.
ZA ZIMSKO SEZONO V BARILOČAH
potrebujem kuharico
ki bi po možnosti imela svojo pomočnico za vsa dela v kuhinji.
Ponudbe na:
Dinko Bertoncelj
Casilla de Correo 261 S. C. de BARILOCHE Río Negro
¡SDO — SFZ RAMOS MEJIA
JESENSKI PLES
DUC INi ALTUM 17-5i-75 ob 20
KREDITNA ZADRUGA „S. L. O. G. A.“ z o, z, PONOVNO PROSI VSE SLOVENSKE PODJETNIKE, TUDI TISTE, KI SE NISO UDELEŽILI RAZSTAVE „EXPOSLOV 74“, S PROŠNJO, DA STOPIJO ČIMPREJE V STIK Z G. RUDOLFOM SMERSUJEM (T. E. 755-5316) od 14. do 18. URE), DA SE DOGOVORE Z NJIM ZA OPIS NJIHOVEGA PODJETJA, V PREGLEDU SLOVENSKEGA PODJETNIŠTVA V ARGENTINI V ZBORNIKU SVOBODNE SLOVENIJE. OB TRIDESETLETNICI NAŠEGA ZDOMSTVA POKAŽIMO SVETU TUDI SLOVENSKI PODJETNIKI, KAJ SMO U-STVARILI S PRIDNOSTJO IN PODJETNOSTJO. NAJ V TEM PREGLEDU, KI BO SLIKA NAŠE GOSPODARSKE MOČI, NE MANJKA NIHČE. V SLOGI JE MOČ!
ES0VBU UBRE
Editor responsable: Miloš Star*-Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración:
Ramón Faicón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Sas O £ O**	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5T7K
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38*.*.
Registro Nacional de la Propiedaa Intelectual N9 1.233.341	
SOBOTA, 17. maja 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 20 taboriščna večerja v spomin na 30-letnico odhoda od doma.
V	Slovenski hiši ,ob 19.15 sestanek SKAD-a
V	Slomškovem domu v Ramos Mejia 'ob 20' jesenski ples.
NEDELJA, 18. maja 1975:
V	Našem domu ,cnb 16 Sanjuška ve-letombola
SDO-SFZ Moron ob 10. uri mladinska malša, zajtrk in Sestanek.
SREDA, 21. maja 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
bo imela oib 18.30 Liga Žena^Mati svoj redni sestanek.
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 240.—■ (24.000), pri pošiljanju po pošti $ 250.—	(25.000) ;
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA doi.
Talleres Gráfico® Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
SOBOTA, 24. maja 1975:
V Slovenski hiši ob 20 koncert SFZ Gallus
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Saenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
V NEDELJO, 18. MAJA OB 16
Točila se bo tudi pristna mendoška vinska kapljica
SANJ LJŠKA
VELETOMBOLA
Glavni dobitek: Letalsko potovanje v Evropo
ODHOD: 24-7-75	VRNITEV: 28-8-75
POLEG TEGA ŠE, ŠE IN ŠE...
Prireditev bo ob vsakem vremenu v prostorih „NAŠEGA DOMA“ — Hipolito Yrigoyen 2756 — SAN JUSTO
Ludvik Puš	(18)
NA DOLGO POT
Tako je bila zemeljska skorja že segreta in osušena, da so ljudje že po-sedevali po travi, ne da bi položili deko ali plahto. In ves pratež je bilo lahko razložiti z voz kar na suha tla, ne da bi se kaj navleklo moče ali vlage. Celo ležišče je bilo možno pripraviti kar na tleh, če ni bilo drugje prostora. In kar pod milim nebom, ker vetrinjsko polje nima strehe. Tako se je dogajalo v prvih dneh, da so begunci izkoristili suho vreme in izsušena tla v obilni meri, med tem pa so si pripravili ob svojih vozovih šotorom podobna bivališča- Tudi Brodarjev voz se je ta dan zjutraj odguncal na ravno vetrinjsko polje, se pomešal med druge, družina si je iz obilice prateža uredila ležišča pod obširnim šotorom, ki se je raztezal čez voz, in se pripravila na čudno „taborjenje“.
Midva z ženo sva na vozu pustila le kovček, da ga prideva iskat, ko bova našla kje kako prebivališču podobno mesto. Ker je bilo nama podobnih beguncev brez voza in prateža zelo mnogo, takega prebivališča ni bilo lahko najti.
Tisto lepo majsko soboto torej, ko sva se pokrepčala s kavo iz ,,Ersatza“ sva se ozirala, kje bi se dobilo kaj vode, da bi si predvsem ugasnila hudo žejo, pa si tudi osvežila glavo in roke, ker o umivanju ni bilo govora. Pokazala je gospodinja na vodnjak na dvorišču rekoč, tam je vode, kolikor hočeva. Poiskala sva kozarec, potegnila s črpalko čisto talno vodo iz vodnjaka in začela piti.
Prav zares in dobesedno: začela sva piti in nisva mogla nehati. Posebno sam sem spil tisto jutro toliko vode, da se popisati ne da. Sam ljubi Bog vedi, kam se je razgubljala po telesu. Kazalo je, da je bilo v meni vse izsušeno in prazno-Izpil sem nekaj kozarcev na dušek, tekočina mi je prijala kot nikoli v življenju, in sem mislil, da imam dovolj. Kaj še! Samo malo sem se oddahnil, pa začel spet znova kozarec za kozarcem, morda desetkrat ali še večkrat. Kakor da bi bil zlival v brezno. Videl sem da so tudi drugi spili tiste dni ogromne količine vode. Ko je gospodinja videla našo žejo, je s praga svarila: „Ljudje božji, ne pijte toliko naenkrat, bolni boste! Od utrujenosti ste tako žejni.“
Napotila sva se nato v prostorno cerkev na Kamnu, tamkaj goreče prosila božje pomoči in varstva, potem pa zavila po bregu proti cesti v vznožju hribea. Spotoma sva naletela na mali ravnici na mlado ženo in mater, sedečo na razprostrtem kocu, v blagoslovljenem stanju, poleg nje se je igralo majhno dete. Pozdravili smo se, čeravno midva nje nisva poznala, a ona je mene. Povedala je1, kdo je in dostavila, da je njen mož odšel v vetrinjski grad, da bo tam preskrbel in potrebno uredil vsaj za začasno bivališče. On je stavbni inženir in se na take reči dobro razume ter si zna pomagati-
„Ali nameravata ostati tu v Vetri-nju?“ vprašam, ko vidim njeno telesno
stanje.
„Moj mož pravi, da bo zaenkrat najbolje tako. Vse naokrog je že pretaknil in izsledil, da se urejajo v velikem poslopju vetrinjske šole tik za nastajajočim taboriščem uradi za upravo taborišča. Tam je že angleški poveljnik s svojimi pomočniki in tam so slovenski možje, ki bodo očividno prevzeli upravo. Našel je tam tudi že skoraj urejeno ambulanco z bolniškimi posteljami, ki jo bodo oskrbovali slovenski zdravniki pod vodstvom dr. Meršola.“
Razumel sem to stališče in ga potrdil, rekoč:
„V vašem položaju, draga gospa, je ostati tu v Vetrinju najboljša rešitev. Ne bo ovire zaradi sprejema v ambulanco, kakor bi se verjetno zgodilo izven taborišča, in domači slovenski zdravniki bodo bolj vestno skrbeli za vas in vaše dobro, kar je v teh razmerah neprecenljive vrednosti.“
Nekaj dni kasneje, ko sva bila že v Celovcu, sva zvedela, da je v ambulantni sobi v vetrinjski šoli rodila zdravega fantka. Krstili so ga na ime sv. Jurija, glasnika pomladi, mladega zelenja in kipeče rasti.
Vse od prvega dne svoje begunske poti nisem niti trenutek računal na to, da bom živel v taborišču. Ne bi mogel natanko razložiti, kaj me je nagibalo k popolni odklonitvi taborišča. Imel pa sem seboj dva močna pozitivna činitelja, ki sta me utrjevala v prepričanju, da se bom prebijal skozi težave begunstva sam na svojo roko. Imel sam seboj nekaj denarja, ki mi bo pomagal iz prvih stisk — to je bilo eno sigurno oporišče samozavesti. Drugo je bilo neomajno zaupanje v gotove sposobnosti (zlasti glasbeno
znanje in izkušnje), ki mi bodo pomagale krčiti pot do prve, vsaj skromne eksistence, kamor koli me bo noga zane-
sla.	Izkazalo se je, čeravno ne čez noč, da si nisem stavil umišljenih gradov v oblake. A steza je bila trda, kamnita.
V takem „velikem“ mestu kot je Celovec sem hitro našel hotel Triest, kamor sem se napotil. Prvi me ji prišel nasproti stari prijatelj Rudi in me veselo pozdravil:
„Kod se pa potikaš, da te od nikoder ni? Pravili so mi, da si se čez Ljubelj pridružil Brodarjevi družini in smo te že snoči pričakovali. Ali si sam? Imaš ženo seboj ?“
Vse je hotel dobri mož naenkrat zvedeti. Sedela sva v gostilniški sobi hotela k mizi, naročila pivo (ki se je dobilo brez kart!) in takoj z razgovorom planila v sredo problema. Orisal sem mu položaj, a on ni niti čakal, da bi bil do konca izgovoril.
„Imam najeto sobico v tem hotelu, tam prav na koncu levega krila stavbe. Je sicer majhna, a se* bo dalo urediti ležišče tudi za dva. Tvoja je, če jo hočeš! Jaz sem trenutno sam in se bom pritisnil k našim prijateljem v tem hotelu. Vidiš, kako enostavno!“
Zares enostavno, če ti Bog pošlje nasproti tako žlahtnega človeka, ki ti izkaže prijateljstvo, kadar si v stiski, ne da bi čakal na tvojo prošnjo. — Turobna koračnica čez Ljubelj se je končala na prijetni noti.
II.	N’mav črieiz izaro
Še tisto popoldne, ko mi je prijatelj Rudi ponudil svojo sobico v Hotelu Triest v Celovcu, je bilo vse potrebno urejeno za takojšnjo vselitev. Dobil sem
begunskega prevoznika s starim pol-to-vornim avtomobilom, ki se je s svojim vozilom hitro znašel, kako bi se z njim dal služiti vsakdanji kruh izven taborišča, iztaknil tudi vir za bencin, in je bil voljan prepeljati najino skromno prtljago iz Vetrinja v Celovec. Od Brodarjeve družine sva se sredi vetrinjskega taborišča hvaležno poslovila, sedla k šoferju v kabino in odbrzeli smo po gladki, asfaltirani cesti proti glavnemu mestu Koroške. Ustavili smo se pred hotelom Triest.
Hotel Stadt Triest
Našla sva najinega prijatelja in z njim stopila v sobico, majhno in skromno, ki pa je bila za dva tako utrujena popotnika pravo razkošje. Rudi se je obrnil k nama in pripomnil:
„Pot čez Ljubelj se tu končuje. Želim, da bi se v tem malem prostoru dobro počutila in se dobro odpočila. Prva postaja je tu na poti, katera bo druga in katera naslednja, sam Bog ve.“
Spogledali smo se, zajela nas je neljuba misel, da smo sedaj begunci, pravi begunci, brezdomci, iztrgani iz domačega kraja. Mednarodno udomačeni izraz za take ljudi je bila angleška oznaka „displaced person“, ki zelo zadene stanje begunskega človeka. Postane namreč oseba, ki je premaknjena na drugo mesto s svojega pravega bivališča, vendar ne po svoji volji, ampak pod silo nenavadnih razmer, ki jim ni kos. Normalen izseljenec je sicer tudi premaknjen, a je tako hotel sam in ga ni nasilno premaknila nemila usoda. On torej ni „displaced“, ker ni bilo višje sile, ki jo je v tem izrazu čutiti.
(¡Bo še)