205
Narodne pripovedke iz Stajarskega.
Nabral M. Kračmanov.
2. Modra deklina.*)
(Iz stare ceste pri Lotmerku). Enok je bia en bogateč pa en siromak, te pa je siromak bogaci nekaj eno malo spasa, bogateč pa ga je ša tožit. Da naprej prideta sta tak tan pred gospodon obadva frfrala, da je on ne zna, kerega bi posluša. On se je tega hitro navolia pa je njima reka: viijtro prita, pa keri de zna, kaj naj hitrešega, naj slajšega pa naj dra-žesega, tisti de to kravo doba (da mu je bogateč kravo vzea).
Te 'da sta po poti domii sla, si je bogateč vse našte-dera, kaj de poveda, pa reče siromaki: jaz že vse ven kaj bon viijtro poveda. Siromak pa ga pita: kak pa te ali je? On odgovori: siis je naj hitres1, cuker pa med je naj slajši, srebro na zlato je naj dražešo.
Zaj pa siromak jako žalosten bia, no ima je eno čer. Da je domii prisa, ga je či pitala: oča, kaj ste tak žalostni? On reče: kak ne bi žalosten bia, 'da nama je gospod reka viijtro priti, pa keri de zna, kaj je naj hitrešega, naj slajšega no naj dražešega, tistega de krava, bogateč pa si je pojdoč že vse naštedera, da je pre siis naj hitres', cuker pa med naj slajši, srebro no zlato pa naj dražešo. Ci pa reče: ne verte, oča, tega, ne je to istina; siis je ne naj hitres', le misel je naj hitreša: vi ste tu, pa si lehko tan ge v Tursken kaj mislite. Pa cuker pa med je tudi ne najslajši: če se vi cukra pa meda naližete, še bi spali rajši, spanje je ali naj slajšo. Srebro no zlato je tudi ne naj dražešo, le zemla je naj dražeša, da zemle se že srebro no zlato kopa. Da je oča to čua, te je včasi veseleši bia.
Drugi den, 'da sta pred gospoda prišla, pozove on naj prle siromaka, pa ga pita: kaj je naj hitrešega? bogateč pa se zdere: jaz bon prvi, ja znan, on d... zna. Te pa njega pita: kaj je naj hitrešega? On reče: šus je naj hitres'. Gospod reče: krava je tvoja. Kaj je naj slajšega? bogateč reče: cuker pa med je naj slajši. Gospod reče: krava je tvoja. Kaj je naj dražega? bogateč reče: srebro no zlato je naj dražešo.   Gospod reče: krava je tvoja.
Zaj pa   pita siromaka:   kaj je naj hitrešega?   Siromak reče:   gospod,   siis  je ne   naj hitres',   le misel  je  najhi-treša:   vi ste tli pa si lehko ge tan v Tursken   kaj mislite. Gospod je reka: krava je tvoja.   Kaj je naj slajšega?    Siromak reče: cuker pa med je ue naj slajši, le spanje je naj slajšo:   či   se človek cukra   pa meda naliže,  še bi spa izda rajši.    Gospod reče:   krava je tvoja.    Kaj je naj dražešega?    Siromak reče: srebro no zlato je ne naj dražešo, le zemla je naj  dražeša, 'da zemle se že srebro no zlato kopa.    Gospod reče:   krava je tvoja;   samo si njo slobodno domii ženi.    Zaj  pa siromaka gospod  pita,   što je njega to navča.    On pa reče:   moja či je mene to navčila, jaz man •eno čer doma.    Gospod  mu reče:   'da   je   tvoja   či tak pametna, tak to mate jajca k tiha ne pa  nje nesti čeri, naj pod kvokačo dene, ka do se pišenci zvalili.    Da siromak 8 tirni jajcami domu pride reče svojoj  čeri:  vidiš,  to nama je da gospod kuhane jajca ka bi pod  kvokačo djala, ka bi se pišenci zvalili; kaj ma zaj sten?   Ona pa reče: o oča, nič se ne bojte, to va že mia vse zanucala.  Ona pa hitro dene eno vejačo prosa kuhat, pa reče:   oča, to  pa vi neste gospodi,   naj   posejajo   ka   de   proso   zraslo   za pišence.    Oča vzeme pa   nese   gospodi,   veli:   to van   je   moja   či poslala kuhanega prosa za jajca, ka bi posejali,  ka bi proso zraslo. Zaj se je gospodi či tak dopala, da si njo je za ženo vzea.
*) Navoliti se izz naveličati se; pre zzz bržčas (dicitur); izda iz sej što m kdo; do zz bodo; m a zzr bova (borna); mia — midva j v e j a č a zz: vevnica; n e g a zzz ni; v e n zz: saj, okoli Varaždioa pa govore: im, em (~ nemšk. ja).
Nameri se pa, da je dosti fararov ta prišlo, keri so tan prenočili, vse fele, s konji no z jiinci. Ponoči pa je enemi kobila žrbe mela, pa se je pod junca skotnolo, te pa sta se ne mogla pogoditi, da je ovi reka ka mu je junec žrbe ima, pa sta se šla tožit; tan pred gospodon pa sta tak gučala, eden pa drugi, da je gospod ne zna kerega bi posluša ; njemi se je tega že dosti zdelo pa reče: onti pa venda junec žrbe ima.
Krez en čas je odiša gospod na jah (lov}, ovi pa, ki mu je kobila žrbe mela, je bia jako žalosten, pa se je toža gospej, ravno totoj čeri, kak je gospod reka da je ovemi junec žrbe ima. Ona pa mu reče: vzemi si sak, pak idi v šiimo, pa si rokave no bregiiše visoko gor podšiiči, pa (an, ge je v potoki naj vekši breg, ge nič vode nega, ribe lovi. On to tak napravi, ravno pa gospod do njega pride, pa mu reče: kaj tu ti delaš? On reče: ven vidite, da ribe lovin. Gospod odgovori: ti bedak či si gda vida na siihen ribe loviti. On pa reče: pa vi bedak, či ste gda vidli, ka je junec žrbe ima. Zaj pa ga gospod pita, što ga je to navča? On reče: vaša žena. Zaj gospod jako čemeren bia pa 'da domii pride reče svojoj ženi: jaz te nemreu več trpeti, idi od moje hiže, vzemi si kaj naj rajši maš, te pa samo hodi. On pa si je doj lega pa je spa. Ona pa si prpreže eno kobilo, zmeče na kola kaj je naj rajši mela te pa še njega gor, pa se je pelala proti domi Da se je že domu pripelala, te se gospod zbudi, pa jo pita: kan si naj te zaj odpelala? Ona reče domii; ven si mi reka, da si naj vzemen tisto kaj naj rajši man, pa tebe tudi rada man, te pa še sen si tebe gor djala. Te pa sta se pelala driigi den nazaj.