Amandman o celibatu učiteljic in pridobljene pravice državnih uslužbencev »Politika« z dne 19. marca t. 1. prinaša naslednji zanimiv članek, ki ga zaradi njegove važnosti v celoti ponatiskujemo. V vseh uradniških vrstah, a še posebej med učiteljstvom je vzbudil veliko pozornost in strah amandman o položaju učiteljic in otroških vrtnaric o priliki sklepanja zakona. Ta amandman je vlada predložila in narodna skupščina ga je sprejela. Po iznešenih mišljenjih o nepravilnosti take rešitve vprašanja nezaposlenih učiteljic in učiteljev, o čemer je v »Politiki« od 15. t. m. pisal g. Ivan Dimnik, predsednik učiteljskega udruženja, je ta nenavadni amandman povzročil razumljivo skrb med uradništvom. Poleg razlogov, ki jih je iznesel gospod Dimnik, je potrebno, da se ta amandman premotri tudi s pravne in splošne nacionalne strani. Prvo, kar se opaža, je to, da se je v razpravi o tem amandmanu, katerega uzakonitev bi predstavljala zelo neprijeten precedent, razumelo tako, da bo imel retroaktivno veljavo. Toda o tem ne more biti govora, ker osnovni princip pravne zavesti in gotovosti je ta. dase ne sprejemajo zakoni z retroaktivno veljavnostjo. Pravne odnošaje, ki so nastali v času veljavnosti prejšnjih zakonskih odredb, je treba upoštevati po istih zakonih in ne po novih. Zaradi tega zakoni učiteljic in otroških vrtnaric, sklenjeni z neučitelji — že preden je stopil v veljavo ta amandman. se morajo upoštcvati po prejšnjih zakonskih določbah, ki niso prepovedale takih zakonov. UporabIjanje novega amandmana bi pomenilo najbolj grobo kršitev pridobljenih pravic, pomenilo bi kršitev najosnovnejšega pravnega principa. Ampak novi amandman uveljavljen z dnevom uzakonitve prav tako krši pridobljene pravice uradnikov ter je v nasprotstvu s principom uradniškega, zakona. Po § 113. uradniškega zakona »Uradniki zvaničniki in služitelji izpolnijo pogoj za pridobitev pravice do osebne pokojnine, ko dovrše deset let, ki so jih dejanski prebili kot taki v aktivni službi, pri državnih uradih, zavodih in ustanovah.« Torej so uslužbenci kot taki pridobili pravico do pokojnine in to je njihova »pridobljena pravica«, ki se mora spoštovati po vseh pravnih principih. To načelo se dosledno izvaja v celem uradniškem zakonu, kar je razvidno iz § 104, točka 16.. kjer so navedeni primeri, ko državnemu uslužbencu preneha služba. V § 105. se navajajo vsi načini, po katerih preneha služba državnim uradnikom, kdaj pride do odpustitve in upokojitve. Po tem predpisu splošnega uradniškega zakona sme biti državni uslužbenec, ki je pridobil pravico do pokojnine samo upokojen, v kolikor ni s sodno razsodbo določeno, da zgubi to pravico, ali pa se te svoje pravice prostovoljno odreče. Ta princip je torej jasno izražen, v sledečih besedah drugega odstavka § 105.: Če prestane služba po točkah 3. do 7., 13., 16. § 104. se državni uslužbenec odpusti, ako že ni pridobil pravice do pokojnine, sicer pa se upokoji. Ako se primerja tekst amandmana, v katerem je rečeno: »ako take učiteljice odnosno otroške vrtnarice izpolnijo pogoje za pridobivanje osebne pokojnine, dobijo enkrat za vselej namesto pokojnine odpravnino« se iz teksta in principov uradniškega zakona razvidi očitno nesoglasje med predlonim amandmanom in uradniškim zakonom. Princip spoštovanja pridobljenih pravic je dasledno izveden v § 259. uradniškega zakona. po katerem uslužbenci, ki so po pre;šnjem uradniškem zakonu prejemali po svojem položaju večjo plačo nego jim pripaua po novem zakonu, so še nadalje prejemali to povečano plačo, dokler z napredovanjem po novem zakonu niso dosegli višine prejšnje plače, in ta plača se jim uračunava »v osnovo za osebno pokojnino«. Zaradi tega nastane vprašanje, kak-5en greh naredijo učiteljice in otroške vrtnarice. ako se poročijo z neučiteljem, da pridejo zaradi njega v najtežji položaj državnega uslužbenca. ki zgubi pridobljene pravice do svoje pokojnine. Kakšen greh so naredile. da se izenačujejo z onimi uslužbenci, ki se grobo pregrešijo proti zakonskim predpisom (z defravdanti. lopovi, falsifikatorji), in na osnovi § 105., odstavka 1., izgubijo pravico do pokojnine? Po novem amandmanu se z učiteljicami in otroškimi vrtnaricami/ ki stopajo v zakon _ neučiteljem, postopa mnogo slabše nego z onimi osebami, ki so pokradle milijonc državnega denarja. Po tcm amandmanu bi bil ta veliki greh učiteljic njihova poroka. Ampak, ker po členu 21. naše ustave »zakon, rodbina in otroci stoje pod zaščito države«, izhaja iz tega, da je amandman v taki obliki ne samo v nasprotju z osnovnimi pravnimi principi, z uradniškim zakonom, nego je v nasprotju tudi z osnovnim zakonom v naši državi, to je z ustavo. Zaradi spoštovanja osnovnih pravnih principov, ki se po vsem 6vetu respektirajo in zaradi ugleda naše države, je neobhodno potrebno, da se ta amandman, ako že ne povsem ukinc. vsaj izpremeni v toliko, da se učiteljice, ki se poročijo z neučiteljem, upo- kojijo in nc odpuščajo z odpravnino. To zahteva pravica. Po vsem tcm je senat poklican, da naredi svojo dolžnost in zadovolji ne samo učiteljice, nego tudi vse državne uradnike, ker je s tem amandmanom prizadeta pridobljena uradniška pravica. Vedeti je treba, da s sprejemanjem takih amandmanov izgubi uradništvo vero v sigurnost svoje pokojnine, ki jo je s svojim delom v službi državc in svojim vplačevanjem v pokojninski fond popolnoma zaslužilo. Od tega ima škodo samo država.