376 Književnost. govarjavo, izbero iger, intendance, sloge itd. Obširno in jako zanimivo popisuje gostovanje češke opere na Dunaju 1. 1892., ko je češka glasba prišla do svetovne veljave. Naslikani so v tem zvezku: A. Dumas sin, Delibes, Massenet, jauner, Vil. Jahn, Teuber, Smetana. Pridruženi so tudi similigrafirani listi Teuberjevi, Jaunerjevi in posebno zanimivi Smetanovi. Za Čehe je ta knjiga jako znamenita, ker obsega najsijajnejšo dobo v razvoju njihovega gledišča. Poljska književnost. Z krajiny stu wysp. Dr. Ostaszewski-Barariski. Lwow. 1902. NaMadem drukarni M. Schmitta i S-ki. Str. 147. — To lično knjižico je napisal znan poljski pisatelj, sotrudnik „ Dziennika Polskega", kot spomin na svoje lansko potovanje k 3. shodu slovanskih časnikarjev v Dubrovnik. „V pokrajini stoterih otokov" je nazval knjigo, ker popisuje v nji dalmatinsko obrežje z mnogoštevilnimi otoki, ki se dvigujejo pred njim iz valovite Adrije. Od Reke potuje doli proti jugu. Opatijo, Vis, Hvar, Velebit, Rab, Pag, Zader, Šibenik, Zlarin, Krapanj, Krko, samostan Visovac, Knin, Morlake, Trogir, gradiče ob morju, Splet, Solun, Brač, Korčul, Lastovo, Neretvo, Pelješac, Gruž, Dubrovnik, Lokrum, Kotor, Črnogoro, — vse to si ogledamo s krova parnika „Villama". Knjiga je zlasti zato vredna vsega priporočila, ker se ozira na vse najrazličnejše zgodovinske in kulturne razmere onih krajev, katere opisuje. Zlasti mesta so popisana kratko, a jako dobro. Pisatelj ne našteva posameznosti, ampak v kratkih potezah nam podaje jasen pogled na prošlost in sedanjost dalmatinskih pristanišč. Posebno rad se ozira na ljudstvo in njegove navade, citira njegove pregovore, daje zglede njegovega jezika in pesništva, zamišljuje se v častitljive zgradbe, v arhitektonično ostalino stare slave, ozira se na promet, trgovino, obrt dežele in semtertje, zdaj resno, zdaj šaljivo, pove kak dogodek s potovanja. Razloček med staro pogansko 'in novo krščansko omiko poudarja večkrat z jas-noto spoznanja in gorkoto čuvstva, ki nam kaže njegovo krščansko mišljenje. Slog je zabaven in lahek, zunnanjost jako prijetna. L. Ruska književnost. Al. Haruzin: Krestjanin Avstrijskoj Krajni i jego postrojki. Otd. ottiski iz žurnala „Živaja Starina". Vyp. I. 1902. g. S. Peterburg. Tipografija kn. V. P. Meščerskago. Spasskaja27. 1902. Vel. 80. Str. 32. - To je gotovo najzanimivejša knjiga, kar so jih doslej napisali Ne-slovenci o naši domovini. G. Haruzin je že z obširnim delom o Bosni in Hercegovini pokazal, da se umeva kot malokateri seznaniti z onimi podrobnostmi ljudskega življenja, katerih površni opazovatelj niti ne vidi, v katerih se pa kaže v resnici prava ljudska duša. V tej knjigi je proučil posebno stavb e kranjskega kmeta. Lanske počitnice je preživel na Kranjskem in porabil ta čas v to, da je študiral domače gospodarstvo našega ljudstva. Najprej podaje pregled naše zgodovine in splošen geografičen opis. Potem popisuje vse stroke, s katerimi si naš kmet služi kruh, in gospodarsko krizo v naši deželi. Popis hiš in gospodarskih poslopij je jako natančen. Poživljajo ga mnogoštevilne po fotografijah posnete slike. Posebno so pisatelja zanimale razne oblike kozolcev in stogov po Gorenjskem, Notranjskem in Dolenjskem. Odkril je tu marsikako zanimivost, ki se dobi le pri kranjskem kmetu. Oblike hiš je pa proučeval najbolj v blejski okolici, kjer se je mudil najdalje časa. Načrti zi-dovja in hišne oprave so posneti po kmečkih hišah na Bohinjski Beli, na Bledu in v Zaspem. — Želimo, da bi lepa knjižica našla obilo či-tateljev ne le med Rusi, ampak tudi med — Slovenci! L. Iz drugih književnosti. Die Ortsnamcn des obcrcn Pettauer Fcldes. Ethvmologisch-culturhistorische Studie von M. Žu nko vič, k. u. k. Hauptmann und Lehrer an der Infanterie - Cadettenschule in Marburg a. D. Commisionsverlag von Wilhelm Blanke, Marburg. Strani 102. — Takoj v začetku knjige nam g. pisatelj odkrito naznanja, zakaj in čemu je spisal to razpravo. Muchar, pisatelj obširne zgodovine štajerske, je zapisal o prvotnih prebivavcih zelene Štajerske sledeče besede: „Die undankbaren, die wahre Ge-schichte nur verwirrenden Zuriick- und Ablei-tungen von Eigennamen und topographischen Benennungen in der Steiermark auf das Slove-nische, oder von dieser Sprache, muss man als grundlose ethvmologische Spielereien be-dauern".!) Te besede nemškega zgodovinopisca so dale g. Žunkoviču povod, da je začel temeljito preiskovati krajevna imena zgornjega Ptujskega polja. Uspeh tega proučavanja je ta, da je dokazal ravno nasprotno od tega, kar je trdil Muchar. G. pisatelj pravi, da ni našel niti enega imena, katero bi mogel nazvati keltsko, !) Muchar, »Geschichte des H. Steiermark". I. 21. Književnost. 377 dasi se je nalašč zato učil keltščine, ter s poudarkom ponavlja Fliegerjeve „človekoljubne" Izvrsten je splošni uvod, v katerem g. pisatelj uči, kako se mora postopati pri preiskovanju Turka molita. besede: „Man solite die Schriften der Kelto-manen auf den Index setzen, damit nicht sonst ehrliche Forscher auf Irrwege geleitet venden." naših krajevnih imen. Nikari iskati v postanku imen finih učenih teorij, na kakršne prirodni ljudski um nikdar mislil ni, ko je dajal krajem 378 Glasba. imena! Najprej je treba natančno opazovati kraj, njega lego, lastnosti, rastlinstvo itd. Največ imen izhaja odtod; abstraktni pojmi so redkokdaj odločevali imena. Zlasti na Štajerskem je treba poiskati prejšnjo obliko imen v starin listinah, ker sedanje oblike niso pristne, ampak se umetno priliku-jejo nemščini. Cesto izvirajo krajevna imena iz dialektičnih lokalizmov. Imena so se izpremi-njala na dva načina: Če je imelo ime znan pomen, so ga preložili kar na nemško (Sto-perce, Stampfendorf); če pa niso vedeli pomena, so ga nemščini priličili, in sicer ali s tem, da so izpremenili le pisavo (Kosmač, Gottsmathz; Lešnik, Loschnigg), ali pa so vstavili nemški sufiks namesto slovenskega (Melnik, Melling;Duplek,Taubling;Pobrežje,Pobersch). G. pisatelj, ki iz mladega pozna natančno vse razmere Ptujskega polja, je preiskal po teh načelih 78 krajevnih imen. Posamezne razlage so jasne in verjetne; iz kraja samega, iz ljudskega življenja se nam kar hipoma po-jasnujejo na videz čisto tuja imena. Na podlagi teh posameznih preiskav je pa gosp. pisatelj razvil tudi splošno zgodovinsko teorijo, katero je formuliral v sledeče stavke : „1. Pred kakimi tisoč leti je moralo biti. v, tej pokrajini že toliko naselbin, kolikor jih je danes; kar je prišlo zraven, so le gradovi in pristave. 2. Vsa krajevna imena do časa prve ger-manizacije (11. stoletje) so slovanskega izvora; v nemščino so preložili le ona imena, katerih pomen so poznali; druga so nemščini prispo-dobili. 3. Ona krajevna imena, ki so jih dali nemški priseljenci svojim na novo sezidanim gradovom in pristavam, so rabili Slovenci v izvirniku in jih niso nikdar prestavljali. 4. Podmene, da so današnji Slovenci v svoja današnja bivališča prišli okoli 1. 570. po Krist., ni moči vzdržavati, ker so bile tu že v rimskih časih naselbine s slovanskimi imeni; cela ljudstva, zlasti poljedelska, ne menjujejo svojih bivališč tako, kakor n. pr. kaka večja vojaška posadka. 5. Zdi se, da občinskih trat niso uredili tako, kakor so razdeljene danes, v karolinškem času, ampak že v predrimski ddbi. Rimska poštna cesta Polskava - Hajdin je nastala šele po ureditvi občinskih trat, ker ima zdaj marsikatera občina le po nekaj kvadratnih metrov trate onkraj ceste. Iz tega sledi, da je isti narod neprenehoma tod prebival v neizpremenjenih razmerah; saj ko bi bil prišel drug narod, bi se bile pozabile prvotne meje, ali bi se bila posest omejila po cestah." Gotovo bo vsak strokovnjak rad pritrdil jezikoslovnim razlagam g. pisatelja, četrta in peta točka njegovega sklepa pa bosta pač izzvali nasprotovanje onih zgodovinarjev, ki trdijo, da so Slovani prišli v te kraje šele po odhodu Langobardov. G. pisatelj ima zaslugo, da je v to vprašanje uvedel čisto nov moment, kateri bo morda privedel, če se vpošteva tudi drugod, do novih znanstvenih zaključkov. — Knjiga je vredna velike pozornosti med jezikoslovci in zgodovinarji. — m — Koncert pevskega društva „Smetana" dne 17. maja t. 1. na čast slovanskim časnikarjem je nudil našim gostom in mnogoštevilno prispelemu domačemu občinstvu umetniški užitek posebne vrste. To društvo obsega samo moški zbor prostovoljnih pevcev. Pesmi, ki jih pojo, so večinoma domače češke pesmi, nekoliko umetneje harmonizirane. In vendar je to petje zaradi izborne dinamike in skoro neverjetne preciznosti dobilo v Parizu in v Bruselju častne nagrade! Za živahno Gerbi-č e v o „ Zdravljico " so zapeli pevci Pavla Kfižkovskega „Utonulo". Ta krasna balada je polna mehke melanholije, vlite v ljubeznive narodne motive. V večernem gozdu se sliši žalostna pesem: Bude vojna, bude, kdo pak na nu pujde? Ktera ma mileho, sobe upfimneho, ta nafikat bude.