Al. T.
V šolo!
l\aznesla se je vest, da gre Drejčkov Jožek v mestno šolo. Vsi so tedaj govorili le o Jožku in o Drejčkovih. Nckateri so dvomili, bo li mogel Jožck napredovati v mestnih šolah. Drugi pa, ki so imeli Jožka radi, so mu želeli obilo srečc.
Preteklo nedcljo namreč je prišel k Drejčkovim sam gospod učitelj in je pregovoril Drejčkovega očeta, da da Jožka v šolo.
Drejčkovi so bili precej bogati; ni torej jim delalo preglavice, kako bodo plačevali Jožkovo stanovanje, Vrhu tega je bil Jožek tudi nadarjen in priden dečko. V domači šoli je bil vcdno prvi, a kljub temu -je bil vedno ponižen. Vsakemu se je prikupil tako, da so ga imeli skoraj vsi otroci radi. Imcl je pa Jožek tudi veliko veselje do učenja.   Kadar je le
Leto-31                       ANGELCEK__________Stran 101
mogel, je vzel v roko knjigo in je bral v njej Iepe .   pesmice  in povestce.   Kako je bil Jožek  vcscl, ko je zdaj izvcdel, da pojde v mesto!
•     <     •                                       -
Hitro so potekali dncvi, in skoraj se je približal čas, ko je moral  Jožek  zapustiti domačo vas.
Žalostno je hodil okoli in vedno je mislil na slovo od svojih dragih. Največkrat je pa šel k Poljančevim, kjer se je pogovarjal s Tončkom o item in onem,
Bila sta si namreč s Poljančevim vedno zvesta prijatelja. Težko jima je bilo torej pri srcu od onega dnc, ko sta izvedela, da bo moral iti Jožek v mesto-Obljubila sta si, da si bosta večkrat pisala, kadar bo le mogoče. Razen tega je pa obljubil Jožek, da pri-nese Tončku iz mesta lepih reči, kadar pridc na počitnice.
Slednjič je prišel dan Jožkovega odhoda.
Tisti dan so bili vsi Drejčkovi zgodaj na nogah. Skrbna mati je pripravila Jožkovo obleko in jo za-vezala v velik rdeč prt. Jožek je pa šel medtem, ko ie pripravljal oče voz, h gospodu župniku. Bil \e ondi prijazno sprejet. Bodril ga je gospod župnik, kolikor ga je mogel, in mu naposled stisnil v roko svctlo dvajsetico, rekoč:
»Na, Jožek, to boš imel za potrcbne rcči!« Jožek sc jc gospodu pri^azno zahvalil, ali solz se vendar ni mogcl zdržati.
»Poklckni, Jožck!« mu je nato vclel stari gospod. Jožek jc to takoj storil. Gospod pa je razprostrl nad Jožkom rokc in je dečka blagoslovil, Nato mu je velel vstati, in skupno sta odšla potcm h gospodu učitelpi.
Stran 102                      ANGELČEK                Leto 31
Kako vesel je bil gospod učitelj njunega obiska! Stopil je k Jožku in ga potapljal po rami ter mu rekel: »Lc veselo, Jožek! Pridno se uči, kakor si se učil doslej, pa moli tudi rad, in Bog ti bo pomagal, da boš dorastel v dobrega, odličnega moža. To knji-žico pa sprejmi kot spomin na svojega nekdanjega učitelja.«
Jožck je z veseljem vzel lcpo knjižico, ki mu )o je ponudil gospod učitelj, pa |o vtaknil v notranji žep nove suknjicc.
Nato so se napotili vsi trije k Drejčkovim, kjcr so med tem časom starši že vse pripravili za odhod. Zbrani sorodniki in Jožkovi starši so prišlecc prav vljudno pozdravili. Ponosno so glcdali na Jožka, o katerem so bili trdno prepričani, da postane kdaj še velik gospod,
Gospod učitelj je poklical očeta nekoliko na stran, pa sta se nckaj časa tiho pomenkovala.
Sorodniki pa so medfem obkolili Jožka, ga to-lažili in ga tudi navduševali. Vsakdo mu je kaj da-roval, češ, da boš imel za svinčnik ali za pero.
Jožek bi se bil rad vsem srčno zahvalil, ali pre-več ga jc dušil jok. Težko mu fe bilo pri srcu, naj-ra|ši bi bil skoraj prosil očeta, da bi smel ostati doma.
»No, sedai jc pa že čas, da odrinete,« jc rekel gospod učitel} skoro zapovedujoče.
Oče je s6del na voz ter pripravil prostor za sinka. Jožek je stopil k materi, jo poljubil in prav milo zajokal. Tudi materi so tekle debcle solzc, ko je videla Jožka vscga objokanega. 5c ccl6 očctu sc je smilil sinek.
Nato }c podal Jožek roko vsem navzočim in tiho, komaj slišno jc vzdihnil:                _              _r ¦.)¦
Uto 31                       ANGELČEK    ________Stran 103
»Z Bogom!«
»Z Bogom, z Bogom, Jožek! Srečno!« so se ogla-sili od vseh strani glasovi.
Konj je potegnil. Zadnjikrat je zaklical Jožek: »2 Bogom!« In oddrdrali so.
Tam daleč za vasjo pa je čakal na Jožkov prihod 1 njegov prijatelj Poljančev Tonček. Ko so se pripeljali do njega, je ustavil oče voz, da sta sp Jožek i» Ton-ček poslovila  z ljubeznivimi besedami.
•     •     •                                                                                          i     ¦
Bilo je štirinajst let pozneje.
Slovesno so pritrkavali v zvoniku vaški fant^je, tako da se je razlegal glas zvonov daleč daleč na-okoli. Vsa vas je bila okrašena na gosto z zastavami in zelenjem.
Za cerkvifo, v tistem ozkem klancu, je pa nabijai možnarje krepak mladenič v vojaški obleki, Bil ;e to Poljančev Tončck. V cerkvi pa je ravnokar zapel »Glorijo« — Drcjčkov Jožek, novomašnik. — V zvo-niku je pritrkavalo, v klancu je pa počilo taiko silo-vito, da so se stresle vse šipe.
Pri prvi sveti maši so bili navzoči še vsi oni, k> so stali pred leti ob vozu, ko je odhajal Jožek prvi-krat v mesto. Le starega gospoda župnika ni bilo več med živimi, Legel jc počivat od svojih trudov. Nov dclavec je pa stopil v Gospodov  vinograd.
;•¦> .                                                              i  <¦,   .    :-