List 50.
Vodotop. *)
In ker se vstopi na skalen kraj , In gleda v strašan v o do vrat, Karibda tuleča dervi na/.aj Valove pogoltnjene^gladno v prepad, In kakor bi v dalnim oblaku gromelo , Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
Vali se in herka in vre in kipi, Kot vode in plamena hlap, Do neba brizgaje se megla kadi, Neskončno pritiska za slapam slap , Ne da se izprazniti strašno točilo, Bi mislil, de morje bo morje rodilo.
Naposlej premeni se divja oblast, In černo med stenami pen Odpre v globočino orjaška se past, Hazor neizmeren ko brezden peklen, In kakor so snegam pokriti bregovi Gromijo v kernico biječi valovi.
Zdaj urno, preden se verne pritok, Se Bogu mladenč poroči, In  — straha začuje se krič globok   — Že jaderno v liv ga valovje dervi, In žrela zagerne se skrivnoma kalej, Prederzen plavavee ne vidi se dalej.
In verha Ttolaži se brezden pust,
V globini le tuli vihar,
In žalostno čuje od ust se do ust:
Bog s tabo, zgubljen si, pogumen plava
In dalej in  dalej gubi se tulenje,
In strašno mudi se pritoka vernenje.
Ce veržeš krono v kernico leto. In rečeš: ki krono mi da, Nej dene na glavo jo, kralj nej bo! Ne mika me dar, mi ne gane želja. Kaj ta globočina tuleča zakriva Ne ve pripovedati duša živa.
Mnogtero barko so trešili not Valovi v požrešen okraj, Pa so pridervili raztergan hrod, Razbito jamboro iz brezdna nazaj. In bliža se bliža, kot vihre veršenje , In hujši in hujši, vertinca šumenje.
Vali se in herka in vre in kipi, Kot vode in plamena hlap, Do neba brizgaje se megla kadi, Neskončno pritiska za slapam slap, In kakor bi v dalnim oblaku gromelo , Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
Kdo si upa, bodi oproda al knez,
V kernico potopiti sel
To kupo zaženem zlato v> objem.
Pogoltnilo cerno zrelo jo je.
Ki kupo prinese iz burke deznane,
Jo sebi prinese, njegova ostane J'
To reče kralj in iz verha peči,
Katera čez brezden sirov
Drcveno v neskončno morje stermi,
Zažene kupo v tulenje valov.
„Kdo ima med vami serce gotovo,
Podati v Karibdo sel   prasam na novo.u
Oprodje in vitezi krog in krog Poslušajo, tiho so kar, Oziraje plašno se v divji tok, Nobenima kupe doseči ni mar ; In kralj besedo v tretje izreče: Al tega se nihče podstopiti neče ?
Vse tiho ostane kakor poprej,
In derzno en mičen dvoran
Iz množice stopi boječe zdej ,
In pas in kolor on verze na stran.
In ženske in možki okoli stoječi
Na krasniga zrejo mladenča stermeči.
*) Vodotop — Der Taucher, Ballade von Friedrich Schiller. To čudno prigodbo smo scer še v trojnih drnzih bukvah popisano našli: „Dies geniales Alexandri ab Alexandroii knjiga II. glava 21? vThomas Fazelli de rebus seculis," „Die unterirdi-sche Welt vom Athanasius Kircher", knjiga druga, glava 15. — Pripetila se je na Siciljskim otoku dolenovlaške zemlje o vladanji kralja Friderika H. iz Aragonske hiše v drugi polovici petnajstiga stoletja. Mladenč, o kterim se to pripovoduje, je v Kataneji blizo Mesine rojen, in tako čudne natore bil, de je cele ure brez dihanja pod vodo plavati zamogel. Nar ime-nitniši plavarja so ga imeli. Večkrat je v daljne kraje, do Kalabrije in še dalje plaval. Zatorej, in ker mu je bilo Nikola, pokrajšano Kola, to je Miklavž ime, se ga je periniek „Pescckola" — Riba Miklavž — prijel, in tako, od njega govoreči, ga še dan današnji Lahi imenujejo.
Blizo Mesinskiga mesta ležeča voda, v kteri je ta žlahtna riba poleg naše pesme zadnič poginila, se je v stari dobi Karibda imenovala. Zdaj se ji Kalofaro, ali Kurilo pravi. Nebrojnokrat je popisana bila, vselej strašno in čudno. Fazelli v šestnajstim stoletju o nji tako govori: ,,Tukej morje strašno vre in kipi, kakor de bi se mu dno na kviško dvignuti ter zemlji oserčje iztočiti hotlo. Vali in preobrača se tako čudnih vcrtincov, de strah iti groza ne samo brodnike in barkarje, ampak clo na bregu stoječe oglcdavce zvije. Zdi se ta strašen prepir silovita bitva protivno puhajočih valov. Nekteri kakor premagani beguni stermoglavno v brezden gromijo, drugi kakor ošabni zmagovavcina kviško se spenjajo. Tu se čuje tulenje kipečiga slapovja, tam zdih in stok v globočino derečiga morja." — Homer v dvanajstih bukvah krasne svoje Odiseje od stika 234 do stika 243 poj«
„PIašno kormanimo zdaj po voskimu robu proliva,             Z belimi penami skal obojnih verhe zagerne.
Skila na desni grozi na levi divja Karibda,                          Kadar poserka potem valove solnate morja
Gladno valove v prepad serkaje solnate morja.                     Kalna se zmes pogrezne v prepad, in strašno v okrogu
Kadar izbluje , divja kot kotel na silnimu ognju,                 Grom po skalovju doni, globoko zine kernica
Kalna vali iz brezdna se zmes in kviško brizgaje,              Blata černa in muž, in bleda groza jih prime."
198
In glej i \% krila kipečih kališ Dviguje se belo ko sneg, Zasveti se rama in tilnika bliš, Marljivo poganja in krepko se vprek , In on je, in suče veselo z levico Oteto kupo nad jadno kernico.
In zdihne globoko ter diha na moč , In kviško obrača oči, Razlega se v množici glas krikajoč: On živi, otet je, vderžalo ga ni! Iz groba, iz morske globine šumeče Je verli prinesel oserčje živeče.
In pride — vriskaj e ga truma o spe  — Pred kraljem poklekne v prah, Ponudi mu kupo v obiinosti sle, Kralj hčerici migne prijazni rah , Ta z vinam nalije morečim jo jako, Mladenč pa h kralju oberne se tako :
Bog živi vladarja,  veselje vsim ,
Ki dihajo v zraku sveta!
Al strašno je bitje v prepadu tim,
In človek ne skušaj dcrzno Boga,
Ne  želi si gledati nikdar očito,
Kar milostno v grozo in tmino je  skrito.
Dervilo ko blisk me je jaderno not, Zdaj skozi pečovnat obok Pridere mi reka gromeča nasprot, Serdito popade me divji dvotok, ' In kakor vertavko v okrogu dervi me Tiraje v globino, omota me prime.
Zda v sili nar veči pokaže mi Bog,
Ko živo do njega kričim ,
Iz brezdna skaline moleči rog,
Objamem ga urno in smerti vbežim,
In tu na korali je kupa visela,
Scer padla v neskončnost bila bi žrela.
v
Se hribe globoko pod mano stermi
V škerlatno temnoto prepad,
Če ravno posluhu nenehama spi,
Oko trepetaje ozira se v čad,
Ki v nedriju brezdna peklenskiga krije
Drakone, modrase, razkačene zmije.
Tu černo gomazi in vije se v zmes Ostudne červadine plast, Skat ojstro bodeč, repon skaloplez , Kladivaua grozniga ljuta pošast, In jadno grozivši mi zobe očita Pomorski pes , jezera risa serdita.
In tu visim,  in groza mori me in mar, Ker upa otefcbe ni več , Med zvermi jedina občutljiva stvar, Samotež v ostudni pušavi gineč. Globoko pod glasam človeške besede , Pri divjih strahotah nevsmiljene cede.
To z grozo prevdarim, zdaj vidim pošast,
Ko širi sto členov na mah,
Me hoče popasti ; oklenjen izrast
Korale spustiti omami me strah,
Koj zgrabi valovje me divjiga vira .
Pa v blagor je bilo, na kviško me tira.
O temu vladar se začudi zlo
In reče: ,,Bokal ti je dan!
Tvoj tudi ta perstan kraljevi bo
Z nar dražjim kamenjem krasno kovan,
Če v drugo poskusiš in daš mi na znanje,
Kaj vidil na zadnjimu dnu si vertanje.u
To čuje kraljevna rahle vesti, Prijazno ga prosi rekoč : ,,Moj oče, pustite te grozne reči, On storil je kar ni nobenimu moč! Ce vas pa li mika ponovljenje zgoda, Nej vžugajo knezi mladenča oproda."
Zdaj jaderno kupo popade vladar, Zažene v kernico jo not, In če mi jo spraviš na suho, plavar, Naj goršiga kneza storim te nasprot,   v In to, ko prositi za tebe jo čuieš, Zaročeno ženo še danas miluješ.
Ko sila nebeška ga zbode ta glas,
Oko se mu radosti vžge5
On deklice vidi zapečen obraz ,
Bledeti jo vidi — in pasti tje;
Zdaj tiran zaslužiti krasno divico
On verze se — živi al umri — v kernico.
v
Se tuli valovje, se verne nazaj, Ropot ga oznani strašan. Tu klanja se  željno gledaje čez kraj , Vsi toki, potoki derejo na dan. Kipijo na kviško, veršijo v prepade, Mladenča nazaj — nobeden ne dade.
J. Koseski.