xvm lOfUIB l^ANü i 9 Ä Vsebina zvezka za mesec februar: 1. Pavel Karlin: Pariz....................65 2. Juš Kozak: Sentpetcr. (Dalje prihodnjič.)............67 3. Dr. Ivan Prijatelj: Dostojevskij. (Dalje prihodnjič.)........78 4. Janko Samec: Zibälka...................87 3! Anton Novačan: Papiga. (Konec prihodnjič.)...........S8 6. A. Debeljak: Anatole France. (Dalje prihodnjič.)....................94 7. Karlo Kocjančič: Iz zbirke «Večna plamenica»..........99 8. Jernej Jereb: Suženj demona. (Dalje prihodnjič.).........100 9. Avgust Žigon: K. Rudcž Levstiku: 12 pisem. (Dalje prihodnjič.) .... 106 10. Dizma: Na Krekovem grobu.................112 11. Anatole France ? A. Debeljak: Gestas..............113 12. Tone Seliškar: Orači miru..................118 13. Književna poročila.....................119 Janko Glaser: Friedrich Schiller«Cegnar*Župančič: Marija Stuart. — Fran Alb recht: Ciril Jeglič: Obrazi. — A. D.: Marijan Mikac: Fenomen Majmun. — A. Debeljak: Oton Zupančič: Italo Maffei: «Duma». 14. Kronika........................,126 F c r d o Kozak: Narodno gledališče v Beogradu. — F. A.: Vpliv fran* eoske literature na inozemstvo.'— F r. K i d r i č: Prešernov sonet z akro« stihom Pavšku in Stelzichu. — F r. Kidrič: Korektura k članku «Iz delavnice za komentar Prešerna». t- „LJUBLJANSKI ZVON" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 140 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. -.VVVl. -I -I ■ ■.-»^•V—■ .................— ■ .^miN-II*. lil-........... I Last in založba «Tiskovne zadruge», r. z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. XLV. LETNIK LJUBLJANSKI MESEČNIK 1925 T J XT KNJIŽEVNOST 2. ŠTEVILKA ZJ V IN PROSVHTO UREJUJE FRAN ALBRBCHT / LAST IN ZALOŽBA «TISKOVNE ZADRUGE» V LJUBLJANI Pavel Karlin / Pariz 1. Bližal sem se ti, šumnemu, hropečemu, in sem te objel.;. Dimniki tesnih predmestij, ubežnih, izmozganih, so valili sajaste snope na železno pot. Presvetla tovarniška okna so zehala v meglo in dim, za njimi so se ropotava kolesja vrtila v takt jutranje pesmi. Žuljavi, težki ritem življenja — tvorenja se je vijugal in hitel za vlakom: Delam, dajem, grebem, gnetem, kujem, kolnem, merim — a ne izmerim. In vi? ... Daleč nekje se je vžigala zvezda danica. A njih zarja znanilka je kri pijoč ogenj v peči... 2. Pozdravljen, pisani Mcntmarte, ki si zibal in mamil davne boheme! In vase zamišljeni, mirni Latinski okraj, ki si pel iz Murgera in v Verlaineove pesmi dahnil! Pozdravljena oba! Kje so zdaj vajine razkošne sanje, kje je muzika nekdanjih praznovanj, kje so barve vajinega ugaslega žarenja? In hudo* inušni, duhoviti kupleti v prostranem ozračju tesnih kavarn, pa poskočna, pozabljena študentevska pesem? In živo Mimino žvrgolenje? In ... Zdaj imava jazzsband, huppa^huppa in jimska, a komaj še fox*trott in one^step. Pa dolarje in jene, rumene jene ... Včeraj se je stari slepi chansonnier Alexandre, le brillant Alexandre, pritipal iz mansarde na šumno ulico in prodajal svojo zbirko... 3. Nad golimi vejami bulenjskega gozda je vedro zimsko nebo ... Pota so oljnata, svetla, gladka. Ko po preprogah drče udobni avtomobili in staromodne kočije. Na ribnikih pljuskajo račke, bele igračke, in drobne jadrnice kodrajo zaspano vodo v valove. Mir in zrak ... In topli, živi spomini. Daleč, daleč si, Pariz ... Toda šc iz dalje kličeš, vabiš, grabiš ... Zvečer se vzpne rožnat, goreč most nad teboj prav pod ugašujočo nebesno sinjino--- 4. Bulvarji šume in kriče... Slepeče cbločnice, transparenti, reklama, gneča, dirindaj... Bogastvo, dragulji, svila, kožuhos vine... Moda. Iz kavarn in tavern polzi pritajena, privlačna godba... Tik bahave ceste so se ugnezdili popotni muzikantje, bratci davnih trubadurjev in menestrelov. Godejo omleden, mikaven šlager, ves večer in pozno v noč vedno isto orientalsko začinjeno plesno melodijo. — Ob štantu z ostrigami in polži stoji... — kot da si jo izrezal iz modnega žurnala. Gospod!... Dragi moj!... Koliko?--- ... ali ti že dolgo niso čiste nebeške zvezde pogledale v oči, od ostrih luči vnete? In blagoslavljajoče božajoče solncc tvoje domovine na jugu? In pesem večno cvetoče morske obale? ... moje solnce so krvave obločnice, moje zvezde ponarejeni briljanti, moja pesem šumenje oguljenih bankovcev... Iz Magdalcninega hrama se je utrnila polnočna ura. 5. O, Naša Gospa, vernih zamaknenj visoki sen, davnih vekov marmorna molitev! In Seinea, ponosna reka, ki zrcališ v kalnih vodah toliko čiste večerne lepote in daješ v labirintu svojih kamenitih bregov toplega zglavja bednim brezdomcem ... Ti lepa, tolikrat z mostovi križana, usmiljena Seinea! In vrtovi, zelene jase v pragozdu počrnelih, stisnjenih hiš, z belimi kipi posejane, nemirnim, razbičanim gostoljubne tolažnice! In sanjava bronasta pesem od stare cerkve Svetega Sulpicija, ki krmari nad nevihto velikega mesta, med hrupom in drdranjem, in preliva sveto popotnico svoje muzike v spomin na potrkavanje daljnih trnovskih zvonov, med Rožnikom, Golovcem in zelenim Barjem pojočih ... Si kakor druga velika mesta m nisi stokrat aisi Iz trojih mansard so razgled* pax*®tranejši kov. is' ošabnih nadstropij rieMU stavb onstran morja. FIlma tvojah voda obkroži m toplo zagrne človeka in je kakor materin objem» a ne ko mrzlo ovijanje spolzke, srepoglede kače. Tvoje srce, ki bije na gomazeči dlani bulvarjev ravno tako kot pod marmornim m zlatim bleštenjem kupol in kohmad, ni srce prireje mumije, ampak živo, plodno, dobro srce, utripajoče v darovanju... .Obroku je jo w po&uhneži v t;ej.mi, ker si presvetel, vse grehe so ti naprtili, ker si preodkritosrčen, in boje se te, ker s*, prevelik, presvoboden, prelep. 7. Paris, vsecbjemajoči, vseodmevajoči Paris! Po verni umetnosti kamnov, bar? in črt, po šivi umetnosti besede, pesmi m musike svoje, pozdravljeni Po kipeči proetosti človekovi, ki jo izšarjaa, po mameči toploti svoji, ki v njej goriš, po kričečih kontrastih luči in sence svoje, po pros&omem prelivanju življenja svojega in blesteči prožnosti duha, po blagoslovu davnih vekov in pisanega, snujcčega oodobja — pozdravljen! v Juš Kozak / M&Mp^&fSF " T^y^dne le_b?kx družina je pccedla krog mize, kateri je stare j-« M sinil sam gospodar. Nsi pladnjih so obsroc nosite dekle; gospodinja pa je stala za gospcSarjevim hrbtom in čakala pohvale. — Matija Zamejec je raynokar rezal dišečo glavo in jo delil med družino, ko je na hi&ua vrata potrkal župnik in jih našel zaklenjene. Matija ga je razločil, vstal izza mize m stopil čez dvorišče na cesto. «Ta vrata, ostanejo za vselej zaklenjena! Zaprem se na cesto I» je poudar jal odločno. Rozman je spoznal, kaj je sklenil Matija to noč: «Kajjsa^z •fjpotilm Maffia?» , ^ «Jutri snagieio ve žico, in potem pkcvneo. Veste, gospod župnik, ljudem sem zaprl vrata v svojo hišo. Če vrläeis vi, vas vse po starem. Meni ni treba, da bi kdorsibedi otresal prah pri meni. . ZJjudmi ničesar več!» j Stopila sta v izbo in župnik je sedel na Matijino desno stran med družino. «Za vas želcdec, pokusite!» «Niti ne vem, kje bi pričel, tako*si obložil mizo!» se je smejal Rozman ter veselo pogledoval dekle in hlapce, katerim se je že cedilo od brade. «Vidite, jaz pravim, da človek hujša od božje besede, včasih se prav prileze kos lepe šunke ali želodčka.» «No meni se baš ne pozna božja beseda!» se je šalil Rozman. «Kje pa je Luka?» Matija je nabral čelo: «Sode vali tam gori!» jc odgovoril za* ničljivo in odrezal na kratko: «Zeba, le daj. Še za leto dni se podpri!» Medtem je vstopil Svedrač: «Oho, gospod župnik, na mojem stolu sedite!» «Ne boj se, Svedrač, za dva jemljem, za poldrugega puščam.» «Danes se spočijejo vaše klopi. Vsi svetniki so vaši, ta je pa naš. Zato morate vi v našo cerkev!» Obsedel je pri vratih in na* ložil reberc in zelja, da mu je kapalo od sklede po hlačah. «Veste, zakaj ni nihče krščen za Pusta? Ker bi moral počiti na svoj god.» Še Matija se je nalahno zasmejal. Nato je segel v žep in delil srebrni denar med družino. «Zapijte ga danes. Za berače pri* pravite, potem ga poženite!» Počasi so odhajali. Ostala sta z župnikom sama. «Tako se mi zdi, kakor bi sedel na svoji sedmini. Glejte, svoje dni jc bilo vse drugače. Vsi so pričakovali in ugibali, kakšna pride Aza na ples. Tla in mize so se lesketale, tako je Marija držala dekle. Danes pa, vidite, ga ni živega človeka, ki bo ostal pri meni.» «Zvečer ostaneš doma, Matija?» Resno je pogledal Zamejec: «Doma! Tja ne prestopim več praga. Prvič, da ne bo nikogar od Zamejčevih na ples. Če nam Luka ne pljune na čast.» Nekako boječe se je ozrl v župnika, toda zaman. Male, sive oči niso razodele svojih misli. «E, gospod župnik, prazno je med temi zidovi. Na smrt se pripravljamo. Bog nam jo daj, srečno in hitro!» "j-TTa «Matija, takih besedi nimam rad. Na Pusta sem tudi jaz dobre volje. Eno pa ti rečem, Zamejcc. Ti si človek med svetom, jaz iz prižnice. Nama obema je namenjena enaka smrt. Tako mi pravi srce!» Matijo so pretresle njegove besede. Nič ni rekel, dal je roko in ostro sta si pogledala ob slovesu v oči. «Po fari moram, kakor je dejal Svedrač, danes moram v vašo cerkev,» se je smejal Rozman z belimi zobmi. Ni prišel daleč. Od Znamenja proti cerkvi se jc pomikala brna. Pušelc je plesal pred nestvorom, podobnim kameli, z veli« kanskim gcbcem, katerega je poželjivo odpirala in obračala glavo na vse plati. «Preljubi farani! Le hitro na cesto, oglejte si svojega očeta!» Počasi se je prestopala zverina, pregrnjena z debelimi, volov* skimi kožami in krcg nje se je drenjala vsa farna dečad. Ženske so stale na pragih in pred vsako hišo je sprevod obstal. V ne* izmerni gobec so metale gospodinje krofe in flancate, celo kaka * * *•v * * klobasa je priletela. V znamenje zadovoljnega želodca je žival, ki je sličila prikazni znorelih možganov, pomlaskala z jezikom in široko zazevala. Vselej je priskočil Janez Krstnik ter jo z debelo gorjačo nabijal po grbi, da bi se ji ne zaletelo, kakor je razlagal ljudem. Potem pa je previdno izginil pod njenim trebuhom. «Nie se ne bojte, gospod župnik, ta ne pride v cerkev, ni nase vere,» se je spakoval Škrjanček pred Rožmanom. Žival je obstala z vso spremljajočo drhaljo pred Zamejčevo hišo. Na vse strani je obračala glavo, zaman je odpirala gobec, vrata so ostala zaklenjena, tudi na oknu se ni prikazala živa duša. Nato so vodniki obrnili brno v Gcdeževa vrata. Ravnali so molče in pobito, kakor bi jim zaprta vrata očitala krivico, ki so jo storili možu tam zadaj. Andrej je stcpil na prag ter se ošabno vedel. Z obraza mu je odsevala nejevolja, da se niso takoj ustavili pred njim. Z malo* marno kretnjo je vrgel priganjačem nekaj drobiža in stopil nazaj na prag. Od cerkve sem so pridrdrali vozovi. Med prvimi se je pri* peljala rudniška vdova. Pred Godcževo hišo je skočila z voza. «Pozdravljen, Andrej! Kdo bi si mislil, da si postal načelnik.» Zaupljivo in domače mu je položila roko na ramo ter ga z iz* zivajočim posmehom merila od neg do glave: «Premalo si možat za načelnika. Frliš še, frliš! Matija je bil grča!» Nagnila se je k ušesom: «Ti si poceni, Andrej, Matija je grenak! Boš plesal nocoj z menoj?» Skočila jc brhko na voz in pod privihanim krilom so ji blestele snežene čipke. «V mestu se vidimo!» Andreju so se vlažno pojile oči. Pred hišami so napregali vozove, ki so se razvrščali med oko« liške, na katerih so sedeli možje v belih kožuhih in žene s pečam i. Danes se niso zavistno obračali po drugih vozovih, prešerna kri jim je rdila obraze in že postavni možje so z nežno ljubeznivostjo držali čez pas sramežljivo se posmihajoče družice, katerim je Pust pomladil obraze. Na šircki, ploščati voz so naložili brno. Težki konji, grive s pentljami okrašene, so ponosno nosili debele glave. Andrej je sedel sam ter se bahato oziral po farni cesti. Za in pred njim so se vozile šentpctrske maškarc na pustni korzo. Medtem je valil Luka za Maro težke sode in zabijal pipe v dvorani na dvorišču pri Bončarju. Komaj je opravil svoj posel, je zaukazal hlapccm in deklam, kako naj razobesijo zelenje, kam naj postavijo stole. Naposled je splezal na lestvico in pričel pritrjevati na čelno steno veljke rogove, med nje pa je obesil mogočno sekiro, z neokretno roko naslikano na zelenem polju. Ko se je stemnilo, so prižgali luči, sveže zelenje se je pričelo sušiti, nad vso dvorano je plaval sladkorezki vonj. Hlapci so ga že pokušali. Na širokih mizah so se gromadilc gnjati, kuhane in sirove, klobase, želodci, danke, krofi in špehovke. Vzdušno je postajalo in kakor hitro so pričeli rezati mesovje, se jc dvorana napolnila z dražečim vonjem. Luka je hodil gori in doli ter nosil svoj brusnik, obešenega na srebrni verižici, v rokah ter brusil mesaricam nože. Še je bil čas, da si malo odpočijejo. Veselo pomežikujoč so sedele raznesene za mizami. Po svežem perilu je dišalo, od belih predpasnikov se je odbijala svetloba. Težke in mogočne so držale roke navzkriž in pestovale oprsja. Zdelo se je, da so ti studenci človeškega življenja neusahljivi. Zdaj in zdaj je godec poizkusil harmoniko, noge so jim same od sebe postale nemirne. Posegla je roka po kozarčku, posladkalo se je grlo in zadovoljno so se menile. «Danes ga bomo še čutile. — Zakaj bi ga ne? — Dela bo čez glavo. — E, že pridemo na vrsto —» Mara je pripravljala kozarcc. Luka je iz vsakega kota škilil nanjo. Čim bliže je prihajala ura, tem hitreje so si vihale rokave in lesketala se je polt na močnih, belih rokah. «Daj, godec, zaigraj, da ne bomo prodajale dolgega časa!» je nagovarjala mlada, komaj poročena, in žareli so ji beli zobje. Godec je udaril. Zazibale so se celo najobilnejše med njimi. «Kaj skrbi! Le enkrat se živi! Luka, naroči nam vina!» Pred vsako je stal liter in pridno so ga praznile. Na dvorišču so se ustavili vozovi. Završalo je po dvorani: «So že tu! Prihajajo!» Bahato so vstopali pari in izbirali mize. Le rudniška vdovah je bila takoj sredi dvorane. Potrkala je s peto in se zavrtela. «Še kikljico prodala bom ...» Godci so raztegnili harmonike. Tri so zasople in odgovorile: «Ne grem domov, ne grem domov ...» Rudniška se je smejala in pela, privzdigujoča svoja krila, da je šumelo oškrobano perilo: «Sem žejna premočno!»... Nihče ni več mislil na počitek. Gcdci so pritiskali, pridružila se jim je še Škrjančkova, ki je imela najvišji glas in urezali so poskočno, hitro, da so pele pete po dvorani. Dcbeluške za mizami so se poželjivo smehljale. Neprestano so godle harmonike — h'mtatä — h'mtatä! — Pari so plesali, da so se tresli rogovi na steni. «Brna pleše, brna pleše!» so vreščale ženske. Žival se je med tem privalila v dvorano, se je postavila na zadnje ter se veličastno zavrtela med plesalci. Še parkrat je odprla svoj gobec, toda na? enkrat se je zgrudila in izpod kož sta zlezla dva mlada hlapca, ki sta se med treskaječim smehom pričela vrteti sama. Luka je molel noge po dvorani in se režal v brado. «Z menoj, Luka!» ga je pozvala Rudniška. «Le pleši sama, si tako za dva!» ji je odgovarjal smeje. Vdova je poiskala Andreja, mu iztrgala viržinko in se spustila z njim. Prvi valovi so se pomirili in vsi so pcsedli. Mara je komaj sproti točila, čeprav ji je pomagal Luka. Bele roke prodajalk so plavale nad rožnatim mesovjem, ki je tako drhtelo v prelesti, da je samo sililo v želodec. «Pri meni, nc, tegale košček!» so ponujale gospodinje in mla? skaje hvalile blago. Pot jim je curljal po obrazu, odpenjale so si bluze, prhale, da je rosilo od njih. V težko ozračje se je primešal vzduh znejnih teles. Andrej pa je sedel, zaripel od jeze, in viržinka se mu je med f} a' zobmi lomila. Miza, ki je pričakovala Zamejčeve, je ostala prazna ter spominjala s svojo osamljenostjo plesalce na čase, ko je sedel na vzvišenem prostoru Matija s svojimi hčerami. Celo Luka se ni vsedel tja. «Da bi se vsaj to teslc!» je sikal Andrej in razmetaval denar. A zdelo se mu je, da njegova pijača ne tekne ljudem, lc hlapci so jo pili in se vedno glasneje spominjali Matijinih dni. Luka jc dobro videl Godeževega. V srcu sc mu je smejalo. Kadar jc šel preko dvorane, se je v velikem loku izognil mizi Zamejčevih, da je še huje vzkipelo v Andrejevem srcu. Bil je nocoj zidane volje. Postajal je sredi dvorane, počutil sc jc zopet mladega in razposajenega, kakor v tistih letih, ko jc prvič prihajal na ples. Nocoj se niso rvale v njem temne strasti, svetlo in po-kojno je gorelo v duši in obračal je oči na Maro. Luč je padala na beli vrat, na sladko zalite lehti in materinstvo je dihalo iz nje. Čutil je, da mu ugaša strast do telesa, ki je od njega spočelo, divji vihar sc jc polegel, le pokojna in čuječa skrb se je sedaj sprostrla nad njo. Smehljal se je, kakor da že gleda v duhu onega, ki bo rojen iz nje. Nocoj je upal, da bo zadovoljna z njim, ker ji jc pomagal do preobilice opravka. Približal se ji je in jo pobožal po mehki bradici. «No, Mara?» Žarele so vanjo oči. «Lepo zadrego si mi nakopal na glavo!» je odgovorila mrzko in hladno. Toda Luke niso zabolele besede, preživo resnico jc slutil, da ne bo nikoli drugače. Zanj je živela le še mati njegovega otroka. Od tistega večera priznanja se še nikoli ni svojih novih občutkov tako jasno zavedal. «Tak prinesi mi vendar kaj, spozaba dolga!» Veselo se je podal čez dvorano, sredi katere je še enkrat ob* stal, da se nasmeje jedočim in pijočim, ki so hiteli z naglico kakor bi se približeval sodni dan. Videl je. kako pestaren dedec naliva mlademu dekletu, ki se nad kozarccm posmehuje golo* brademu fantu, sedečemu poleg očeta in sramežljivo se obotav* ljajočim^pred prvim ognjenim plesom. «Povsöd enake!» se je zarezal Luka baš v tistem trenutku, ko se jc obesil nanj Svcdrač. «Hudiča, gospod Luka, zakaj mi ni bog ustvaril deset želod? cev? Ali ni škoda, da bo toliko ostalo?» «Ne skrbi, Svedrač, še počiš danes, le hodi z menoj!» «Že... ampak tamle sedi moja Dulčineja!» Luka se je ozrl po dvorani in zapazil v kotu kozavo žensko, ki je z obema rokama mašila v usta ter si krepko točila. Leta se ji niso poznala in Luka se je od srca nasmejal. «Kaj bi, gospod? Dobra jc in pokorna. Take si izbiram jaz!» «Tej tvoji Dulčineji ne zrasto več perctnice, le pojdi z menoj!» «Gospod Luka; Jezes, pri meni. Kar topi se na jeziku. Mlad prešiček!» Vsevprek so ga vabile smehljajočega se tem belim lehtem in sladkim obličjem. Tisti hip so na široko potegnile harmonike in udarile pod noge. Celo Luko so zamajale. Tedaj se mu je zdelo, da se vse trese pred njim, da utriplje na šunkah bela mast. Debeluška, ki mu je prav* kar odrezala košček, si je obrisala mastne roke v predpasnik, se ozrla pobožnosramežljivo v fanta, vabečega na ples, kakor bi hotela reči: «Vzemi me, vzemi me, če sem vredna.» Zaplesala sta, spočetka se spodobno držeča vsaksebi, le kipeče oprsje med njima je valovalo po udarih harmonike. Vse se je zibalo, v vseh gibih teles, celo v šunkah na mizi je prepevalo — h'mtatä — h'mtatä — h'mtatä ... Luka sc je ozrl nanje in pomislil: «Hudič, dobro si nastavil nocoj limanice!» Nakupil je, da je Svedrač nesel svoji kozavi Dulčincji, on pa je pohitel k Mari. «Dolgo si izbiral!» je dejala zbadljivo. «Pa sem se le zate odločil!» se ji je zasmejal. Medtem so na dano znamenje utihnile harmonike. Andrej je povabil vso dvorano na svoj ples. Prinesli so velike blazino. «Luka mora plesati z nami!» je kričala Rudniška in ga za rokav v^ vlekla v krog plesalcev. Zopet je zbodlo Andreja. Dolgin se je odzval in jc za glavo višji gledal smeje na kolobar pred seboj. Andrej je škrtal z zobmi. Rudniška jc zagnala blazino pred Luko, ki jc pokleknil in nastavil ustnice. «No, ali je gorak moj gobček!» se je hihitala vdova. Vsi so poželjivo obračali oči v prešerno žensko in vsakdo si jc želel poljuba od nje. Le Andrej ga ni dobil, zato se ni mogel od srca nasmejati težkim ženam, ki so padale na roke, da bi lahko pokleknile. Počasi in s pobožno vdanostjo so se pripravljale za poljub, kakor bi pile usmiljenje večnosti. Andrej pa je mislil: «Prekleti Zamejčevj. rod! Boš že še izkusil, kaj zna Godežev Andrej! Satansko seme, zame nc bo miru, dokler ne izgineš z zemlje. Zaničujte me, p*a je bila Aza moja, bo Marija in ...» Od same jeze so se mu iskrile oči. Medtem se je v krog plesalcev, ni se vedelo kako, vrinila Sve* dračeva kozava. Tudi ni bilo jasno v vrtežu, kako jc prišla do blazinice. Le to so vsi videli, da jo je zagnala pred Andreja. Fant se je zdrznil. Vseobči smeh ga je razdražil. Da ne pokvari zabave, je pokleknil. Tedaj ga je že pijana ženska sladko objela in zacmokala po obličju: «Ljubček!» Od studa jo je Andrej pahnil od sebe, da je padla vznak ter udarila z glavo ob tla. Bliskoma se je dvignila in s strašno spačenim obrazom je pretila: «Hudič, od babe pogineš. Do kosti te izgrize. Zver ošabna!» Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo, koza vi so tekle solze po licih, Andrej je ves prebledel. Roke so se mu tresle. Ženska pa se je obrnila: «Ta hudič je tisti, ki je našo Azo zatajil. Potem se je bahal s svojim grehom po oštarijah!» Andrej je planil za nje, kajti začutil je v hipu, kako odmeva Azino ime in s kakšnim srdom so ga pogledali. Luka je pristopil in ga prijel za roko: «Andrej, ženske ne boš bil!» Zaničljivo ga je meril Godežev in pljunil: «Nisem vedel, da jc tudi ta ena izmed tvojih!» Nihče se ni zasmejal. Ženske so se razjezile: «Luka, udari! Čez Zamejčcve ne bo...» Toda Luka se je visoko nasmehnil. Oči so ujele Maro, pomilovalno je ošinil Andreja in zamahnil je z roko: «Judež!» Andreju so zadrhtele ustnicc, da jih ni mogel umiriti. Vsa kri se mu je stisnila v srce in temne lise so se mu pokazale pod očmi. Premagoval se je, da bi ne planil na Luko. Plesalci so stali ukopani, legla jim jc na srce beseda «Judež!» Le Rudniška se je zasmejala: «Živio, Luka! Vrv za Judeža!» Odvezala si je podveznico ter mu jo zalučala v obraz: «Tu jo imaš!» Smeh se je razlegel po dvorani, celo Andrej se je z njim spretno rešil iz zadrege, a srce mu je huje krvavelo kot v naj* globlji žalosti. Umaknil se je med svoje za mizo in kolobar se je razklenil. V kotu jc mašil Svedrač usta svoji kozavi, ki je pijano tožila: «Mila Azička moja, mila Azička!» Luka je tiho naročil hlapcu: «Reci Svcdraču, naj jo spravi iz dvorane, da se iztrezni!» Rudniška se je obesila na Luko in sedla z njim za mizo. Bila je pijana-in pričela se je cmeriti, božajoča Luko po roki. «Tebe bi rada, Luka, tebe, zakaj si se tako zavrgel?» Luka se ji je dobrohotno smejal, toda sam zase je mislil, ko jc gledal snežno bele roke in grudi: «Vražja ženska, še angelci bi se zmotili pri tebi!» Vso roko mu je območila s solzami. «Ah, Luka, pleši, pleši, kakor si včasih, ko sem bila še v kratkih kikcljcah, že takrat se mi je ponoči sanjalo o tebi!» Za njima so sedele one, ki so nocoj prodajale ter so jih zdaj zamenjale dekle. «Luka, Luka, pleši!» Prigovarjale so od vseh plati. Dvignil se jc in je zapovedal godccm: «Mojega!» Postavil si jc majoliko na glavo in pričel polagoma, previdno in nato vedno ognjeviteje. V sredo dvorane, kjer se je vrtel Luka. se je zgrnila vsa druščina. «Bravo, Luka! Bravo!» so tlcskalc razgrete debeluške. Luka* dolgin pa se je vrtel in pel smehljaje: «Fič, fič, tralala, fič, fič... moja ljubca 'ma skočno peto, ena druga pa ravno tako!» Prizibal se je s temi besedami do Rudniške, jo pogledal izpod čela in jo vnel. Skočila je na stol ter se bila po stegnih: «Zivio, Luka, živio!» Na drugem koncu je zopet vabil dekleta: «Ženskam ogenj v licih gori! ha, ha, fič, fič, ha, ha, fič, fič!» Za njim so se pričeli vrteti; «ha, ha, fič, fič!» Celo Škrjanček je plesal s harmoniko. Nato je vzel Luka z glave majoliko in zaplesal krog miz. «Trč,. trč, trč, ob moj . poln vrč!» Pili so do dna, a Luka jc praznil majoliko. Vsak se je rinil v ospredje, da je lahko pil in pel z njim: «Trč, trč, trč, ob moj poln vrč!» Ko je plesal mimo Godeževe mize, se je izognil Andreju, čeprav je ta že previdno segel po kozarcu. Tedaj jc Andrej sklenil, da se pri priči maščuje. Previdno je poklical Svcdrača in mu na* ročil: «Pojdi in pripelji Matijo ali Marijo! Si razumel? Matiji še posebej povej, kako pleše Luka!» Svedrač se jc nejevoljno podal na pot. 2e so se tla pogrezala pred njim in s težavo je pridrsal do Znamenja. Dolgo je trajalo, da je našel Matijino hiše. Skozi dvorišče se je otipal v vežo. Zamejec je sedel za mizo in pil. Trudne so bile njegove oči in resno obličje jc strmelo v preteklo življenje. Svedraču sc jc za* plctal jezik: «Ne greste, gospe d?» Matija ga ni niti pogledal. «Slišite, Luka pleše svoj fič, fič!» Tedaj jc Zamejec vstal in pleča so se mu tresla od jeze: «Ven, pravim!» Zaukazal je z roko, tako srdit mu jc bil glas, da se je , Svedrač v trenutku streznil in odkrevsal iz hiše: «Še ubije me. Kakor gad piha! Ta hudič Andrejev naj gre sam vabit. Nalašč me je poslal!» Na Hostar jeva vrata se ni upal potrkati. Postavil se jc pod razsvetljeno okno, se vzpel na prste in videl Marije sedečo, s hrbtom proti oknu obrnjeno. Zdelo se mu je, da joka. Razločno jc cul, kako hrope Rok. Naenkrat pa je zavladala tam notri tišina. Nato je hripavi glas obupno tožil: «Križ božji, pomagajte, da se zravnam. Vsa fara pleše, jaz pa ležim... oh, pomagajte!» «Ta znori!» je menil Svedrač in hitro izginil med hišami. «Kjer je huda jeza in velika žalost, tja ncjiodi, te ne trpe!» je godrnjal sam zase in krevsal nazaj. Pozno je že bilo, ko se je vrnil. Andrej ga je svetlo pogledal. Svedrač je odkimal. Godeževega je speklo, z dolgim požirkom je poplaknil jezo. Poklical je svoje hlapce in ukazal: «Na vse mize vina! Na moj račun!» Tudi pred Rudniške so postavili liter. «Ha, za Judeževe groše ne bom pila!» se je zasmejala in odrinila vino, da se je poccdilo po mizi. A njene besede so se izgubile' v hropenju harmonik. Že se je svetlikalo nebo na obzorju in sivo j^epelnično jutro seje napovedovalo. Besno so grmele harmonike, dneva se boječi plesalci so vzkipeli v podvojeni strasti. Žehteče so se objemala telesa in posebno spočite debeluške so zapeljivo iskale moških. Kakcr hitro sta se zavrtela, ga je brez sramu tesno privila na mehko telo in v opojni nasladi so se ga oklepale bele, polne lehti. Pogledi so se ponižali k zemlji. Komaj je za hip potihnila harmonika, j*e peljala ženska fanta k mizi, kjer mu je rezala mastno šunko ter mu jo vdano ponujala. Mlajši pari so izginjali skozi vrata, se vračali zardeli in opojeni od žive ljubezni. Druge, ki še niso ujele plesalca, so sedele za mizo, pile sladko vino, pele pobožno in slavnostno, kadar se je mlado dekle izgubilo s fantom skozi vrata: «Da b' vedla, dekleta, ve. kak dolga večnost je, bi na krancelj pazile, de bi z njim v nebesa šle.» Rezko in zveneče so peli sladki glasovi, valovala so oprsja v naročju. Gruča pijanih fantov se je prizibala mimo in jih obdala v krogu. «Le škoda bi b'lo za to žlahtno telo, ko bi grešno živelo, v pogubljenje bi šlo.» Dekleta so se zlobno hihitala, fantje pa so posedli kreg mize in pili na žive in mrtve. Skozi okna je silil sivi dan. «Meni je vroče, da znorim!» je stokala Rudniška, pijana in cvetoča kot breskev. Sedela je na malem sodčku za plahto, si . . odpenjdaMirao t&r fc.'ütöük. Zasople so pc<& bete graii, Ij'abeOTi 'sejne roke &o objemal© milega ifa&ta» M as js kgobil v P.&'R-tMx ssaro&j«*. *,. «V saree me ugjjtaž* ü ffl&oj kodsrafc!* -ga. je.\ežšgaSa m s« fokše&o* utrqjeä* ßsaS&ftjaLa y&k zkt • • Fog«sali so. luči • J Luk& je /po drorairi se smej»! parouna, k&iere jo v s&diajam trenutki* dniM Fmst «Nofc^ao viao si teko shAo kot tü*> :«Tt- xnoja «yJ&J» «Jearoey k&fcc? lepo!» Čtocbso š&peteje je • p-fokil^fH^'- szäväxo J&i&fo j« še jisto.skj* kUd .' skoßi odprti • • Tg&vUfo up.^-ii Sygi^U, m klobase pod suk^i&asa. • • «So jiäroc^e, pospravim,» ce je -imagei ooL «ž® dobffO!» Luk* se ■ ;Jv/ i M«Ü fc&mrce* Čim boäj se je ds&žfo, ima; jämeja ^"Hestskr bdb roto^^cavajočc' izvolfcncz&i krog TOte * «Na ž&j pogSej; bcšji oče» kako ü jfc emešal štrene. P* rect^do- 'S* mož ia kdo je Mit?» j® 1n»&as!2«i&io gibali Luka, - ' V - T^.v kc-ta w go^bl d Ms ggdsj' ožrfdbgifc Tja ,se LUkft, «Mi» ki nua y& vina in m za iösaste;'»^ ' pojmo!» Povsdflgaii?. • j© glas isk 's&peä md^aje; • ' •. . «ffdUe kc2ži »S druge«*, kot prah i» Le to v 8fo-i vsemi, bo5-nikoli mateit» Smejjatt so oi'm.plh, d* je beli dan prodrl v podsdaji kotiček*. ' V r K&r j« ^to» fcwrje cvetelo rdei^ je oble*. deK Sttaeä je dT^pi^Jülä jh M fea gpspa&e • jlvorfiite te ter Ö&M Wlaw.jsieditem je videl» '. /k :X' r '' . ■ .i •:, r'.-:■?.> >jv ^ > /a^ vos. ' >t. «OSi mx fco s« prebudi,» .'je pomialSl. «Hm, rse^z^.ra še vzameta?» . ^ • F^r&m so se podaü v cerkeY^. Ko. jim se |i?p??jJk trosil pc^l po -glavah, so se oči «aaecj poredno . ^ «v^dmejdevi^ nib je.pocSfeElI • • ^ . vJjenje samo pepektka.» S. žal^a^te-.feem je vršili opsavSo, . .'.... • ' ' . IT Popoldne so pokopali Pusta in pili še do noči. Nato pa so se pogreznili farani in faranke v trdi spanec, da bi pozabili tisto noč. 3 » # Med materami je v pepelnični noči zavladal mir in pokojno so zrle na cesto, ki je bila prazna in tiha. Le tisti, v kateri je trpel Matija, so se zaprle oči in zdelo se je, da jc oslepela od žalosti in od ponosa, da bi ne gledala več svoje nasprotnice na drugi strani. (Dalje prihodnjič.) Dr. Ivan Prijatelj / Dostojevskij Uvod. — V najvišja dva vrhova se je povzpela umetnost ruskega realizma v drugi polovici XIX. stoletja v dveh genijalnih osebnostih, v Fjodorju Dostojcvskem in Levu Tolstem, v dveh pisateljih, ki pomenita najvišji izraz pripovedne umetnosti ne samo v krogu svojih sodobnikov, ampak tudi njihovih nasled* ni kov, ruskih in syejqynih, prav_do današnjih dni. Tolstega je že sodobnost vsega sveta pripoznala v vsej njegovi veličini. Grandiozno postavo Dostojevskega, katero je njegova sodobnost drobila v kosce, devaječ te kosce pod svoje časovno in stran* karsko prirezane lupe (zato, ker je bil Dostojevskij tudi eksponiran politični publicist), njo je pričela v celotnosti razumevati šele svetovna «moderna». A danes moramo reči, da raste njegova figura naravnost v neznane širine in višine. ■: ič O Dostojcvskem eksistira danes v vseh jezikih sveta cela litera* tura, ki se od dne do dne množi z vedno novimi razpravami, študijami, oznakami, preiskovanji in monografijami. Preden po? izkusim še jaz za našo javnost narisati površen profil, menim, da je potrebno izpregovoriti nekaj malega načelnega o Dostojevskem kot docela svojevrstnem in vendar v osnovi tako ruskem pojavu. Dostojevskij je realist, a prav poseben, nadobičajen realist, umetnik, ki smatra za realne ne samo vse racionalne, ampak zlasti tudi vse iracionalne sestavine človeka. Za ocenitev in za pravilno razumevanje njegovega sekularnega pojava ne zadostuje formula v tedanji Evropi in v njegovem času razvojno nujno se vrstečega in uveljavljajočega umetnostnega realizma. Merila tedanjega evropskega realizma, to se pravi, umetnosti kolikor mogoče zvesto opazovane in do najfinejših odtenkov točno «zadete» objektiv? nesti, umetnosti, ki je vsa potopljena v predmetnost glede človeka in prirode, umetnosti, katero zanimajo predvsem neposredni in aktualni odnosi človeškega sožitja, umetnosti, ki prisega zgolj na podlago empiričnega izkustva, odpovedujoč se vsem apriorističnim ideologijam, ta merila so premajhna, da bi mogla izmeriti pojav tega pisatelja, ker ne dosezajo vprav onih sestavin njegove geni* jalne osebnosti, s katerimi učinlcuje Dostojevskij preko pokolenj, struj in vekov. Dostojevskij ni samo realist, on je n a d r e a 1 i s t, ker ni zgolj umetniški cblikovatelj realnih elementov človeka kot produkta fizične prirode, ampak tudi iracionalnih življev njegove dušev* nosti, katerim ne more človek do živega z nobeno empirijo, o katerih pa je imel vedno žive slutnje, zvezane z mukotrpno, strastno in žgočo željo njih dojetja. Za neštetokrat pretresana vprašanja, tičoča se fizičnega človeka ter prirode in pa socialnih človeških odnosov v skupnem sožitju za ta vprašanja, zanima* joča duhove zlasti v dobi realizma, pozitivizma in socializma, je imel Dostojevski interes res iz svoje evropske sodobnosti; zanimanje za probleme človeške duševnosti, s človeškega stališča nič manj realne, pa je podedoval ta «severni mag» s svojo pristno ruskojiaturo od svojega slovanskega plemena, od onega ruskega človeka, ki si ubija bclj nego sin kateregakoli drugega naroda glavo z večnimi, samo slutnjam dostopnimi horizonti teh ugank. Centralno jedro vseh teh ugank tvori postulat nesmrtnosti človeške duše, njenega zagrobnega življenja, in v zvezi ž njim postulat edinobožja — ideja enega Bega, uglašujočega po zaslu* ženju in pravici vse tostranske disharmonije v onostranski harmo* niji. Dostojevskega umetnost jc bila realistična, ker jc slikala človeka po vseh njega realnih sestavinah v najširši latitudi, v naj* širši skali njegovih nagonov, občutkov in stremljenj; a bila je še povrhu nadrealistična, ker je razgrinjala najskrivnejše gubice človeške duše, prodirajoč v najtemnejše njene labirinte in «zakle* njene kamrice» njenih slutenj in pričakovanj. Ta značaj njegovega genija jc bil Dostojevskemu prirojen kot rodovna dediščina nje* 7 govega slevanskega plemena. «Bogoiskatcljska» črta jc tvorila eno"" osnovnih potez njegove nature. Vsvoji «Zapisni knjižici» si Dosto* jevskij zabeležuje kot odgovor na opombo Kavelina, trdečega. da so ta vprašanja duše na podeben način kakor Dostojevskij reševali vsi narodi v otroškem stadiju svojega razvitka, sledeče , besede: «Mislim, da ne verujem v Krista in ga ne izpovedujem tako kot otrok, ampak da je skozi ognjeno peč dvomov šla moja hosana.» «Bogoiskateljstvo» in priznavanje vseh tako kompliciranih zahtev ter slutenj avtenomne duševnosti,zgoščujočih se v veri v osebnega Boga, za realnosti, leži v individualni duševni organizaciji Dostojevskega. Povodom istodobnih ruskih kritik o njega «Karamazovih» si je zapisal Dostojevski j v svojo beležnico: «Malopridneži so me drastili z mojo necmikano in nazad* njaško vero v Boga. Tem zarobljencem se niti sanjala ni takšne sije. n e g a c i j a Boga, kakršna je obsežena v Inkvizitorju in njemu predidočem poglavju, kateri negaciji v odgovor <§luži ves roman. Saj jaz vendar ne verujem v Bega kot bedak in fanatik. In ti*le so hoteli mene učiti in so se norčevali nad mojo neraz* vitostjo! A njih glupi prirodi se niti sanjalo ni takšne sile tajenje Boga, kakršno sem prehodil jaz. Oni bodo mene učili!» Dostcjevskij kot nadrealistični tvorec večnih umetnin pada siccr iz okvirov prostranstva in časa. Je pa v njegovi miselnosti mnogo takega, kar jc tesno zvezano ž njega sodobnostjo in se da razložiti s prehodnimi stremljenji ruske družbe, v kateri je naš pisatelj rastel. Večina velikih pisateljev 40tih let, v katerih družino spada tudi Dostcjevskij, se je na Ruskem grupirala okrog kulturne struje «zapadnikov», katerim sta bila izdelala njih ideo* logijo Bjclinskij in Hercen v soglasju z zapadnim pozitivizmom in začetnim socializmom. Ta «zapadniška» ideologija je bila na Ruskem napravila dolgo pot od Bjclinskega zaverovanosti v evropski empirični progres do Hcrcenovega razočaranja v veri, da bi mogel kdaj zapad uresničiti ideale socializma, do tega publicista trdnega prepričanja, da bo to mcgel storiti samo ruski narod. A tudi takrat, na koncu svojega burnega življenja, ko je bil Hercen že ves razočaran nad Evropo, je še trdno vztrajal na osrednji točki zapadnega realizma in pozitivizma, pišoč: «Megla je legla okrog mene, zapadel sem divjemu, topemu obupu, a nisem se tolažil z nadejami in svoje žalosti nisem niti za hip prepustil poneumnjujoči misli o svidenju za grobom.» ov Najizrazitejši ruski «zapadnik» je bil Turgenjev, realist z neizogibno pesimistično in melanholično senco nad velikimi, mirnimi cčmi. Ta jc v svoji korespondenci z gospo Viardotovo odgrnil zaveso izpred najtajnejših in zadnjih celic svoje duše v* nosti. Dne 19. decembra 1847. ji jc pisal, da je zanj Calderon največji katoliški pesnik, kakor je Shakespeare prvi velikan med nekrščanskimi. V Calderonu triumfira nezlomljiva vera v Boga. To, kako on ponižuje in v prah polaga vse, kar sestavlja človeški ponos, pred obličje božje milosti, vseporavnavajoče in uglašujoče, ga povzdiguje do neverjetne sile in energije, ki sta po Kantu glavna znaka pravega pesnika, čitajoč njegova dela, pravi Tur* genjev, človek pozablja, da je to božanstvo samo njegov stvor. Nato pa pristavlja ruski realist značilno karakteristiko sebe, ko piše: «Toda jaz imam vendar rajši Promcteja. satana, tip puntar* stva in individualizma. Naj bom atom. a zato sem sam svoj gospod. Jaz hočem resnice, ne odrešenja, in je pričakujem od razuma, ne pa od milosti.» V nadaljnji svoji korespondenci se Turgenjev takole izpoveduje omenjeni dami, pišoč ji dne 1. maja 1848.: «Vtisck, ki ga dela priroda na osamljenega človeka, je svoje* vrsten. V tem vtisku je usedlina bridkosti, sveža kakor vonj polj. v njem je malce jasne melanholije kakor v petju ptice v pomladi. Nikdar nisem mogel brez razgibanih čuvstev gledati, kako se vejica z mladimi, zelenečimi listki razločno riše na sinjem nebesu. Kakšen kontrast te male, živeče, slabotne vejice in tega večnega, pustega, brezkončnega neba, ki je sinje in svetlo samo po milosti zemlje. Nad zemsko atmosfero vlada hlad 70" in večni mrak.. Ah, jaz ne morem trpeti neba! Življenje, njega realnost, njega slučajnosti, njega navade, njega hitro menjajočo se lepoto... vse to obožujem. Privezan sem k zemlji.» V juniju 1849. nadaljuje isti Turgenjev panteistično*filozofsko: «Res, priroda je ravnodušna. Duša je samo v nas in verjetno nekoliko tudi okolu nas — to bledo sijanje. ki ga izkuša neprestano pogoltniti vekovečna noč. No. kljub temu je hudobna priroda čudovito lepa.» Najdoločneje pa se izpoveduje Turgenjev Viardatovi svojega realistično «vi tali* stičnega pogleda na svet in življenje v pismu z dne 28. junija 1849. V njem izjavlja, da njemu nc vzbujajo zvezde, kakor so vzbujale Kantu, ravno religioznih čuvstev. Nasprotno: njemu da govore samo o brezštevilno tam razmetanih svetovih in neizmernem ter brezbrežnem življenju. «A kaj je življenje?» se vprašuje Turge* njev ter nato odgovarja: «Jaz nič ne vem — znam samo toliko, da leži v sedanji minuti vse, da je v nji življenje v polnem raz* cvetu, v polni sili. Ne vem, bo li tako dolgo, bo li tako kratko, a sedaj je tako. Življenje ukazuje, da kroži moja kri po žilah brez moje volje in pomoči, in ono tudi zapoveduje, da se zvezde pojav* ljajo na nebu kakor ulesca na koži. In to življenja nič nc stane in zategadelj ni v tem nobene zasluge njegove. Ravnodušna, oblastna, poželjiva, egoistična, grabežljiva sila je življenje in pri* roda je bog. Imenujte jo. kakor hočete, a ne molite je. Obožujte jo za lepoto, a ne obožujte je za veličast ali slavo. Ker prvič ni zanjo v tem nič niti velikega niti majhnega — drugič pa ni v vsem vesoljstvu skupaj nič več- slave, nego v padajočem kamenu, v tekoči vodi, v prekuhavajočem želodcu. Vse to ne more delati drugače, nego slediti zakonom svojega bistva, ki je življenje.» Turgenjev se je zavedal, da to in takšno naziranjc ni naziranje ogromnih množic njegovega ruskega naroda, onega naroda, ki imajtrdno..vwo_N^segcvr^^očcga osebnega Boga in v dušno prerojenje v zagrobnosti, onega "naroda, ki je vsevdilj kazal nagnjenje, uravnavati vse svoje pozemeljsko dejanje in nehanje v zmislu te vere. A Turgenjev je živel večji del svojega življenja na zapadu in je pisal, ko se je bil pravkar povrnil z nekega obiska svoje domovine, dne 16. maja 1850. omenjeni svoji prijateljici: «Rusija bo čakala; ta neizmerna in mračna figura, ki je ne? premična in zagrnjena v tenčico ko sfinga Edipova. Požrla me bo enkrat pozneje. Zdi se mi, da vidim nje velike oči, neprestano uprte vame z mračno pozornostjo, kaker se upirajo v človeka samo kamenite oči. Bedi mirna, sfinga, v nekaterem času se vrnem na tvoje stepi in ti mc boš, ako ne rešim uganke, po svoji volji pogoltnila.» Turgenjev je bil izšel iz ruskih plemiških krogov, živel je vedno v urejenih razmerah, bil je uravnovešena natura. Ako se je zanimal za izboljšanje trde usode tlačanskega ruskega kmeta, je to delal kot gospod, napolnjen po svoji izobrazbi s plemenitimi, človekoljubnimi ideali svojega naziranja. Z ruskim preprostim ljudstvom se kakor noben ruski plemič nijnikdar čutil eno; vedno jc gledal na kmeta navzdol z dobrohotnimi očmi, z očmi plemiča, ki se zaveda, da se je on mogel povzdigniti v takšne višine i Z' bvaženosti s pomočjo kmetiških žuljev. Kmet mu je dobavljal hrano, da se je on izobraževal. Bil je Turgenjev — da upotrebim izraz kritika Mihajlovskega, ki ga je ta ustvaril za označbo vse te ruske plemiške pisateljske družine — tip «kesajočega se plemiča», r ./^Drugače Dostojevski j. Dostojevski j je bil «razne činec», pQtorogc_bj;ezim^nskih in breztradicijskih rodovin, živeč vse svoje življenje v najtežjih gmotnih in moralnih razmerah, v bližini bednih ljudi, brodečih do kolen po življenjskem blatu, padajočih na vsakem koraku v ih-1- « mračnem labirintu temnih nagonov v greh in zločine in dviga? jočih se iz teh nižin v višave ob eni sami bilki, ob nezlomljivi veri v vstajenje, v odpuščanje, v prerojenje ter poveličanje vsaj po smrti pred vseprosvetljujočim obličjem vs^armonizujočega, edinega Boga. Tudi Dostojevskij je bival parkrat po več mesecev na zapadu; a on ni niti za hip prenehal živeti v najožjem kontaktu s svojim preprostim ruskim ljudstvom. Vsaka žilica njegovega bitja je utripala v enem taktu z organizmom njegovega ljudstva. Njegov lastni duševni organizem je imel torej že po svojem poreklu takšne korenine, da je na deblo, vzraslo na teh koreninah, moral priti docela drugačen cepič, nego na debla ostalih ruskih velikih pisateljev, znamenitih realistcv?štiridesetletnikov. In res se je vcepila nanj svojevrstna mladika, in sicer tedanjemu času primerno preinačen narastek nekdanjega «slavjanofilstva», tako? zvano «počveništvo», naziranje o potrebi ozke zveze ruske inteli? gence z domačo rusko «grudo» («počvo»), z domačim ljudstvom ter z vso njegovo miselnostjo in čuvstvenostjo. Ponavljam: Dostojevskega nadrealistična duševncst, smatra? joča za realnost ne samo vse izkustvene, empirične doznatke, marveč tudi vse komplicirane strogo čuvstvene slutnje in postu? late, ima svoje korenine v rodu in življenjskih okoliščinah, iz katerih je izšel ta veliki umetnik; dobila pa je še povrhu mnogo svojih narastkov iz kulturncpolitičnega ruskega pravca, h katc? rcmu je pripadal Dostojevskij obenem s kritikoma Strahovim in Apolonom Grigorjevim — iz «počveništva», svojevrstnega rokava «slavjanofilstva». Od prvega «slavjanofilstva» se je «poč? veništvo» razlikovalo zlasti v tem, da ni tako rezko odklanjalo zapadne kulture, zlasti ne Petrovih reform — dasi se mora reči, da je izpovedovalo primat vsega domačega nad vsem tujim — od poznejših «slavjancfilskih» doktrin se je ta duševna smer ločila po tem, da ni nikdar padala v oboževanje bizantinizma. Glavno njeno stremljenje pa je šlo za tem, da ustvari Rusom kulturo in umetnost, vzraslo organsko iz ruskih tal. Muke, izvirajoče iz žive zavesti kolosalnega prepada med ljudstvom in inteligenco — kateri prepad ni bil do zadnjega časa nikjer tako globok kakor na Ruskem — niso kmalu koga tako mučile kakor Dostojevskega. Na ta izvir «bogoiskateljstva» pri Dostojcvskem, na ta, dejal bi, «nacionalistični» povod njegovega pristanja k ljudski veri v Boga je namignil ob svojem času že ruski publicist V. Rozanov v pred? govoru k Marxovi izdaji Dostojevskega zbranih spisov z nasled? njimi besedami: «Ideja nesmrtnosti človeške duše je seveda jasna nepreglednim ljudskim masam, razločna sama po sebi, neporuš? ljiva v njih srcu, ostaja pa težko dostopna za vse sloje človeštva, izgubivše s svojim ljudstvom zvezo, kar pa ne zadeva in tudi vnaprej ne rešuje vprašanja o tem, na kateri strani leži resnica.» Isti Rozanov se je mimogrede doteknil tudi vprašanja, zakaj je bil Dostojevskij že po vtiskih svojega življenja in milijeja, ki je v njem vzrastcl, takorekoč predestiniran, položiti center svojega duševnega iskanja v nesmrtnost človeške duše in v vero v oseb* nega Boga. Za duha, ki je prehodil «prirodno» izobrazbo, pravi Rozanov, je ta ideja težka, a človek, ki je spoznal omejenost svojih prirodnih logičnih sil in prišel v izredno težke položaje življenja, to idejo dojame s čuvstvom. «K tem posebnim, izključ? nim, izrednim položajem spada tudi greh, zločin, o katerem je človek pri njega izvršitvi mislil, da ga je zagrešil samo zoper človeka, katerega pa po posebnostih, po nerazjasnjivih svojstvih svojih notranjih muk začenja razumevati, da je ž njim grešil še zoper nekoga drugega, zoper Boga; ne nahajajoč odpuščanja na zemlji, ga išče za grobom, zavedajoč se nesmrtnosti svoje duše.» Vero v osebnega Boga in v nesmrtnost duše je Dostojevskij sam vedno spravljal v zvezo s sebi lastnim verovanjem in za* upanjem v svoj ruski narod, kar govori tudi za to, da so» iz nacionalističnih in narodoljubnih nagibov. Toda podobno, kakor tukaj Satov, govori Dostojevskij sam v svojem «Dnevniku pisatelja», kjer se čitajo besede: «Vsak velik narod veruje in mora verovati, da je ravno v njem in zgolj v njem samem zapopadena rešitev sveta, da živi on v to svrho. da stopi na čelo narodov, da jih združi vse v sebi v enoto in jih povede v družnem zboru h končnemu cilju, namenjenemu njim vsem... Veliko samomnenje. vera v to. da hočeš in moreš povedati poslednjo besedo svetu, je poroštvo najvišjega življenja nacije.» Znano je. da se je Dostojevskij do zadnjega diha svojega življenja mučil z iskanjem Boga, ki je bil zanj postulat čuvstva pravičnosti v težkih okoliščinah življenja, obdajajoeih ga od mladosti, iz katere ni mogel pozabiti spomina n. pr. na nekega nedolžnega otr« ka, trpečega krivične muke, jokajočega «nekaznovane» solze in iztezajočega svoje ročice k «Bogcu». Dostojevskij se je mučil z iskanjem Boga. bitja, ki je tvorilo središčno idejo vse duševnosti ogremne večine njegovega naroda, onega elementa. > katerim se je naš pisatelj hotel zliti v eno. o katerem je vedel, da je ta njegov oboževani lik razklan po prepadu teizma in ateizma v dve polovici, in o katerem je zatrdno mislil, da s to vazpoko v sebi ne zašije pred ostalimi naredi v oni impozantni veličini, ki mu gre. Odtod in iz poprej povedanega nam postane jasno, zakaj je Dostojevskij tako sovražil in pri vsaki priliki ironiziral ter bičal Hercena in Turgenjeva. Dostojevskij jc bil «raznočinec». tip ruskega pisatelja, ki je nastopil in zavladal v ruski literaturi p; tem. ko so že bili svoj prapor razvili humanski realisti 40tih let. ruski «kesajoči se plemiči». Bil je Dostojevskij naravnost prototip onir. pisateljev, o katerih je Mihajiovskij v marcu 1874. zapisal resnično trditev, ki se priklada malo komu rako točno kakor njemu: «Raznočinec se ni mogel zadovoljiti z občnimi kategorijami civilizacije, iz katerih so izhajali ljudje 40tih let. On je ocenjeval te kategorije samo po njih odnosih do naroda, in blaginja naroda je bila zanj ravno tak kriterij, kakršen so bile za ljudi 40tih let abstraktne kategorije civilizacije.» — Iz svojega ruskega plemena je Dostojevskij podedoval še druge črte, pred vsemi dve, ki iu je opazil na njegovih junakih že leta 1837. kritik Mihajlovskij^/Pjva izmed teh črt je vsako mero in mejo pre* stopajoča spozaba v vsem, navaljujoča na Rusa nenadoma in elementarno kakor povodcnj. «To je potreba presezanja preko roba, potreba človeka, pristopiti v občutku, jemljočem dihanje, k prepadu in se nagniti vsaj na polovico života nadenj, pogledati naravnost v brezdno in se v izrednih slučajih tudi vreči v to brezdno kakor blaznik z glavo navzdol... neka peklenska naslada nad svojo lastno pogubo.££)ruga temeljna lastnost Dostojevskega, ki jo on sam proglaša za «najglavnejšo, najosnovnejšo lastnost ruskega naroda», je «potreba trpljenja, vednega in nepetolaž* ljivega, trpljenja vsikdar in v vsem». Ta lastnost obstoji v neke prav posebne vrste samobičanju za poprej imenovano predrznost in za greh, kateremu sledi kakor človeka osrečujoča pokora. Ali sta te dve svojstvi res bistveni črti vsega ruskega naroda, o tem bi se dalo debatirati; to pa jc gotovo, da če sta te dve potezi v resnici osnovni potezi ruskega človeka, ju je s svojim plemenom v visoki meri delil vprav Dostojevskij, ta «kruti talent», kakor ga je nazval Mihajlovskij. V vsej svoji pojavi se Dostojevskij neprestano dvoji, cepi na dvoje: v elemente telesne in dušne, v živi je zemeljske in nebeške. Njegova velika, brezprimerna realistična umetnost obstoji v tem, da z enako pronicavostjc, globokostjo in točnostjo ustvarja svoje nesmrtne like tu in tam, mudeč se vendar najrajši na periferijah predmetnosti, kamor posegajo že žarki čudovite onstranske glorije podzavestnega, slutenjskega in zagonetnega sijanja sproščene duševnosti. Za Dostojevskega je vsaka človeška duša svet zase, dečim je za Tolstega vsak posameznik samo delce neizmernega sveta. Kakor Tolstoj v poldnevni konkretni jasnosti, tako se Dostojevskij najrajši kreče v somračnem ekvinokciju duševnega kaosa. Dostojevskij je realist sicer tudi fizičnih, a vendar pred* vsem duševnih pojavov. Ta črta, ki ga je delala tako modernega v dobi «modernizma», sestavlja bistvo njegovega nadrealizma, ki bi ga mogli imenovati tudi psihološki realizem. Naziva «psiholog» se jc on sam branil, kakor se razvidi iz beležke v njegovi «Zapisni knjižici», ki se glasi: «Mene nazivijajo psihologa: nisem; jaz sem Janko Same I ZMfca saiao realist v vižjesi smislu; to se pravi» da prikazujem /se glo* tee čk>ve&ke cfoiäe.» Xn ko. je delal načrt s« ovoj veliki roman «Ateteoi*, načrt, ki ga je mnogo pozneje porabil za svoje «Brate Karamazove», je pisal Apolonu Majkovu dpe Ji L decembra J868 is «Jas imam docela drugačne pojme o resničnosti in re&Ifemu, nego jih imajo naši realisti is kršti-kjL Moj M&afiseftCi je realaejši o«i njifoovsga. Moj Bogi Ako kdaj povem tako, da bo im slo glavo in noge, to, kar smo vsi mi U preživel V teku zadrijalt' desetih Set v svojem d?jševr«em rasvoju — mar ne bodo .zakričali realisti, da je to faafet&fijal Medtem, pa je to pmtni ia pravi realnem! To je ramo realizem, samo gloMj*, dečim plava njihov pMtvo... Ž> njihovim realizmom ne pojasniš niti stotmke realnih, v resnici dogedr/^ se taktov. J&z pa cem o svojim idea* Hzmom prerokoval že' bodoče d&godice. Dogodilo S9 je."* V umetnosti Dostojevskega se stikajo bregovi racionalnega in iracionalnega. Že kot sedemnajstletni mladenič je pisal dne 9. av* gusta 1833 svojemu bratu Mihajilu: «človeku je usojeno v delež ena samo duševno stanje: atmosfera njegove duše sestoji iz zlitja neba z zemljo... naš svet se mi zdi kot vice nebeških duhov, omračenih z grešno mislijo.. >» In res predstavlja Dt^iojevsltega ^^iivljcjLMV, prave vfcc. bede, bolezni, trpljenja, muk In strašnih pf>nyevt por^eii» y njem samem in zunaj njega. Zategadelj je pri % malok&isrem pisatelju' v svrho razumevanja njegovih spisov tako ' potrebno poznanje njegove biografije kakor ravno pri Dosto* i jevskem. * (Dalje prihodnjič.) . * v Janko Samec f Zihälka Kaj da m prišel še čas, čas, ki v akordih spoznanja globoko odseva? Kam smo vtopili obraz, da še .od njega resnice nam lue ne odseva? — Težke so nase poti, kot da še brodili vsi pregloboko bi v blatu... V dobrote Še ni, ' di bi Üepoti se bližala v zlatem ornatu— Kje si, o matere hram, s tisto prelij, pr&Čudno spleteno- sib&lko» * ki darovala bo nam moža, ki pel bo res&ico na slato piščalko? — Anton Novačan / Papiga Poglavje „Ugaslih vulkanov" •\/ Ze je bila za njim ponosna Venecija in jadrno, kakor na krilih, je hitel Orient ? Express preti Trstu. Pomladni dan se je nagibal k večeru, prosojni južni vzduh se je polnil z mrakom in naš sivi kraški svet je tonil počasi v obupno temo, točno, v večno pozabljenje. V vlaku so planile prve luči — in čez malo — odprla se je ob oknih slovečim potnikom divna panorama tržaškega zaliva. Mesto je migotalo v lučih; v pristanu so rajale sence med svetlobnimi kolobarji, a na svetlikasti plohi, segajoči daleč v morje, je plula ribiška jadrnica, v nejasnih zgrbljenih obrisih podobna samotnemu beraču, ki so ga pognali od hiše. V razkošno opremljenem hodniku ekspresnega vlaka je stal laški general in kazal starikavi dami naglo se menjajoče vidike pred oknom. General je bil ves siv, debeljkast in majhen in zgnjeten v svojo paradno uniformo; čaka na glavi mu je bila trmasto visoka, na obrazu pod njo so štrleli navpik nasukani brčiči, in tako ves sličen zaljubljenemu mucu je grmulil k dami in končno patetično kliknil: «Che bella vista di Trieste!» Njegov maziljeni glas je odjeknil po hodniku. Nekje so zarožljale duri kupeja, s treskom in hrupom, ter se jc starikava dama spoštljivo zdrznila. Laški general pa jc ponavljal: «Che bella vista di Trieste!» «Govedo!» — je zaklical nekdo iz kupeja, glasno slovenski, in še enkrat mukajoče zategnil: «Go*ve*e?do!» Laški general se jc ošabno ozrl. Nikjer ni bilo nikogar. In ne umevajoč tuje besede, še manj, da je psovka veljala njemu, se je general koketno prestopil in se nagnil še bolj k starikavi dami. Tiste duri pa so se zopet zatreskalc in zavesa jc šinila preko njih. Razburjen mož se je zleknil v kupeju po zofi in je sam pri sebi mrmotal: «Kako sladko je biti barbar!» Tedaj je iz kota treščilo vanj: «Govedo!» «Barbar» je planil na noge in se razgledal. Svetiljka v vozu jc bila na pol zavešena in le s težavo je razločil obraz nenadnega sc besednika. Antori Vovačan Paftiša «Kdaj ste vstopili?» — je vprašaj «barbar»» razve seljen u: ne C; k.j.je odgovora ponujal neznancu roko. Predstavljal se mu ie «Jaz sem Tonček Šviga je v Veseli me neizmerno, da. srišim tukaj domačo besedo. Kajne, moje .govedo' velja Lahu. vaše .govedo1 pa velja meni. Razumem, imenitno razumem. Toda jaz •in ne ljubim. Italijanov. Odkar so nam vzeli naše Primorje. Fr-sr. našo Gorico in našo solzno Istro, jih sovražim do groba. Sicer sem se že davno odpovedal vsakemu nacijonalizmu in zaničujem narodnjakarsrvo. iz srca ga zaničujem. Vendar mc yselej zbode, ko vidim to gnidasto laško raso. kako se ošabno <\v: po moji zemlji iri pije mojemu življu srčno kri. Veste, to so . meni še rudimenta in sem radi njih cesto v boju s seboj. Zdavnaj >ern prekoračil ozko vaško obzcrje tn prisegam danes na vse druge ideje. Prisegam, ie ro prava beseda? No. včasi meje sram. ko se razburjam za rake drobnosti. kai mi Slovenci, kaj narodnost? Človeštvo! h is the question! Odkod potujete?* Neznanec je odgovoril z nizkim khukastim glasom: «iz Pariza!» 'Tudi jaz iz Pariza! Glejte, kak slučaj!» — je zakjical Tonček ^vliiiijev. — «Čudim se. da vas še nisem opazil. Dolga je po: iz Pariza in marsikaj bi se bila že lahko pomenkovala. Ali ste bil* v drugem vozu. ali pa ste kje vožnjo prekinili in semkaj vstopili šele v Italiji?» Neznanec v kotu je prikimal brez besede. Tonček S-vigaiev /a je nadaljeval v vsej >voji burni zgovornosti. • \h. zato vas nisem opazil. No, vseeno. Len kos se št jeva skupaj. Prijetno je na potu najti prijaznega so besednika. Jaz ne ljubim samote, tudi v vlaku ne. Če sem sam. ?e pečam preveč s .svojo lastno osebo in je pri meni posledica v*ak ;»remL>ijevanja le ostudno sebezaničevanje. Priznam, so l|ud >č\ < radi tavajo po neizmernih globinah svoje duše. to so navadn nezreli liudie. ki šc tovarijo iz sebe navlako mladostnih raz-v .-.ran j in nikdar dozorelih pesniških razpoloženi, .laz sem na priliko vse to že davno odpravil. V svoji mladosti sem vedn. Titk:j. j pričakoval. vedno nekam hrepenel, sta) pred življenjem kakor pred temno zaveso. Trdno sem upal na neko čisto moje „ razvdeije. Trajalo je pri meni do tridesetega leta. A ko sem oiJ st.-,? trideset let. se je uganka razrešila. Bilo je med veliko vojno, v neki baraki na zoprnem Oberštajerskem. Tovariši so sp.-b in Krkaii. po meni je s streife* kapljala voda in ostuden mrčes me je nadlegoval. Spati nisem mogel in brez misli sem preklinjal. v: mi je prišlo pod zob. Tedaj se spomnim, da bo jutri moj trideset* rojstni dan. Skočil sem z ležišča, kot da sem zagledal pošast, in taval sem po baraki do vrat. Vrata so bila zaprta, nisem jih mogel odpreti. Zgrudil sem se na tla. Neizrečena bolest mi je razplala srce. Zarja neke strašne misli mi je legla na možgane in ječal sem na tleh: «Čas sc je izpolnil, povej, kam?» Tedaj se je zgnetle vseh mojih trideset let v eno samo podobo, tako veliko, kakor je dan od jutra do večera. Vstalo je v meni mogočno čuvstvo, da sem gospodar vsega dejanja in nehanja, ki je nanizano v podobi mojega življenja. Vidite, ob tistem čuvstvu sem pozabil na življensko uganko. Rekel sem sam pri sebi: «Živi in gledaj, to je vse!» Zaspal sem sladko na tleh, sam ne vem kdaj, a drugo jutro sem soldatom povedal tako smešno historijo, da so se vsi krohotali. Od tiste noči nisem pretočil v svojem srcu nobene krvave solze več in sem za tisti dogodek svoje duše danes popol* noma ravnodušen, z eno besedo, če bi bilo mogoče iti iz sebe in videti sebe, kakor se vidimo v sanjah, namreč kot predmet, gledal bi sebe jaz, Tonček Švigajev, kakor gledamo po ljubih bližnjih v cerkvi ali polni krčmi ali splch, kjer je veliko na kupu tc človeške nesnage!» Tonček Švigajev je naglo vstal in popravil nekaj na polici. Nato se je sprehodil po ozkem kupeju od duri do okna in zopet nazaj, ne da bi se zmenil za tihega nasprotnika. «Kaj nisem nekaj povedal?» — jc vprašal hlastne in zopet sedel. — «Veste, jaz rad govorim, ali če hočete, jaz rad mislim na glas in sam sebe poslušam. Misliti brez izgovorjene besede je prava muka za mene. Dokler so misli same, begajo in tavajo kakor megle, izgovorjena beseda jih pa disciplinira, da se razvrste v predmetnem redu in so jasne in so tu!» Nenadoma se je oglasil neznanec: «Umolkni že enkrat, gobezdalo!» Tonček Švigajev jc videl, kakor v megli, znan profil in na njem zarezo ironije, visečo od usten liki oster nož. Kliknil jc radostno: «O, Mark Antonij, ti si tu! Zakaj se mi nisi poprej oglasil! Si me spoznal? Daj mi roko!» Mark Antonij pa mu ni roke podal in je sedel v kotu, kakor da bi ga ne bilo. Tonček Švigajev ga je videl bolj v spominu nego živega in resničnega tam med potno šaro kovčegov in plaščev. Zastrmel je vanj. A že je vzkliknil s posmehom brez dolgega oklevanja: «Tudi v Češki Pragi si bil tak ponosen in ves kakor v zastra? ženi trdnjavi. Še pomniš? Stanoval si v Nebovidski ulici in si bil načelnik neke inteligentne tolpe, ki je imela rodoljubni program za slovenski svet in še en program «kulture in lepote» za vesoljno človeštvo. Še pomniš, nebovidci? Jaz sem takrat divjal in se lovil še po vseh grmih. Zavidal sem vas zaradi vaših dveh programov in zaradi vaše proklete zrelosti. .Moj Bog, kaj je zdaj s tistimi ljudmi? Kje je danes tvoja praška čreda, moj gordi Mark Antonij?» — Mark Antonij je odgovoril kratko in pikro: «Vse v domovini. Vse hiteči kruhoborci. Nekateri že plešasti, stari!» «To imaš še od Cankarja. Da, spominjam se, vsi «nebovidci» ste bili cankarjanci. Postarani in plešasti kruhoborci, praviš! Saj taki so bili že takrat. Kaj ne veš, da v vsakem Slovencu lajajo tisoč let lačni živci? Cankar je vso to našo ubogo histerijo zasmehoval in nam napravil več škode nego Evropi svetovna vojna. Iskal je pri nas filistre. Saj jih ni. Pokaži mi samo enega, dam ti za njega cekin. Gledaj jim v oči, pa dobro, pa globoko, pa dolgo, — in videl bcš, da so vsi sami lačni idealisti, katerim je vrhu tega rimskokatoliška dogma zmedla pamet. Ali so bili lačni včeraj in jih je strah, da bodo lačni jutri, ali pa trpe od podzavestne groze gladevanja, podedovane od neslavnih pra* dedov. Tak je naš človek, a Hrvati pravijo, da je dober kočijaž in naša žena da je dobra dekla, samo site da so! — uboge slo* venske stvarce!» «Daj, daj, prismoda!» — je gnevno zaklical Mark Antonij. «Hahaha!» — se je smejal Tonček Švigajev, — «zadel sem te v živo, saj ti prihajaš iz Pariza. Vem, bil si na mirovni konferenci in si videl, kako so naši moledovali okrog mogotcev tega sveta. Še neki mazil jeni škof se je tam sukal. Sodrga, tolpa ves ta zapad. Tudi jaz sem jih videl, farizeje. Pravico so krojili po rumenih salonih in tete ä tete po damskih budoarjih. In ko so onemogli izcejeni diplomati, so prišli na vrsto diplomatski kuliji ter so visoke dame še tiste požrle. Jaz sem dejal našim lačnim fantom: Kaj se mučite s pisarijo in ponižujete z moledovanjem! Pojdite rajši po salonih in budoarjih in se vrzite med mastne dobro negovane visoke evropejske dame! Zgrabi tako damo spretno in f ob pravem času pošteno za bok in drugi dan ti dado diplomati pol Istre!» S širokim hohotem je Tonček Švigajev zaključil svojo zbad? ljivost in zopet popravil nekaj na polici. Nato se je sklonil in privlekel izpod klopi opleteno steklenko laškega vina. Nagnil jo je na usta in jo izpil grgraje do dna. «Kanaljc laške, vino imajo dobro,» — je dejal in se razpregel po zofi. — «Nemara je v njem rnnc go krvi, mnogo solza, mnogo človeške mizerije.» «Kaj misliš, moj gordi Mark Antonij,» — je nadaljeval Tonček Švigajev razmišljeno, — «koliko ljudi je že živelo na tem svetu? Samo v Evropi, koliko jih je že leglo k večnemu počitku! Vsa Evropa je eno samo gnojišče, kjer je gnilo, smrdelo in iz* hlapevalo na miljarde človeških trupel. V našo premilo Slovenijo je leglo, sem izračunal, čez sto miljonov naših pradedov, smo torej mi Slovenci od sedmega stoletja po Kristusu stomiljonski narod, z mrtvimi vred seveda. In pomisli, moj gordi Mark Antonij, mi vsi se rodimo že na gnojišču, črpamo soke iz tega gnojišča, zremo govno in pijemo govno, povsod le govno, govno do absurda. Kje je še košček deviške zemlje, da jo oskrunim s svojim truplom in se razkošno razpadem v njej, ne da bi se mešal moj prah z ostanki ljubega bližnjega!» Mark Antonij je zamrmral: «Docela nič pesniškega! Včasi si imel lepše vizije. Še pišeš kaj?» Tonček Švigajev je srdito zakričal: «Jaz? Za koga neki? Mar za tvoje postarane in plešaste kruhoborce? Ali pa za cankarjansko navdahnjene slovenske device, ki se učijo histerije iz sirupnosladkih verzov naše moderne? Koliko pa je pri nas ljudi, ki sploh citati znajo? Zdaj ko smo se ujedinili s Srbohrvati v eno oboroženo celoto, bi bilo pametno in koristno, da pišemo v jeziku «bogmejev», kakor pravi Prešeren, ali pa oni da pišejo v našem načičkanem narečju! Pa tudi to me ne miče. Premalo publike, premalo! Clown ne more biti duhovit v praznem cirkusu. Rad bi pisal v jeziku, ki ga govore miljoni, sto miljonov ljudi, na priliko v angleškem ali ruskem jeziku. Sploh pa je že čas, da bi kak mednarodni forum eno* stavno z dekretom in s silo zakona določil človeštvu tri jezike kot organe duhovnega življenja. Francoščino za verze, ruščino za pripovedne prozo, nemščino za filozofijo. V cerkvah lahko zadržite sveto latinščino. Vse druge jezike črtajte in s silo zakona prepovejte tiskanje knjig na spakedranih idijomih. Da vidiš, moj gordi Mark Antonij, koliko lepih in resničnih genijev bi vstalo na svetu in koliko literarne branjarije bi izginilo s sejma! Jaz za sebe delam verze samo še na francoskem jeziku. In niso slabi. Poslušaj! Jc suis un animal qui n'a pas son egal — Tudi imam pobožno legendo o sveti Katarini. Gladki fran* coski verzi... Eh, moj gordi Mark Antonij! A kadar se ponižam do proze... Tonček Švigajev je postal naenkrat silno resen in umolknil nenadoma. «Povej nekaj resničnega,» se je k njemu sklonil Mark Antonij šepetaje. Tonček Švigajev je začel tiho in z novim glasom: «A kadar se ponižam do proze, mi jje svet vsak stavek, ki ga napišem. Bedim nad njim cele noči in se mučim, da ga izkopam, kakor ga v srcu čutim. Ne hranim v sebi veliko zakladov, a kar jih imam, je pravo biserje. In nosim s seboj to strašno breme lepote in ga ljubosumno čuvam pred vsako scnco življenja. Edino tega mi ni še oskrunilo. Kaj mi jc osebna čast, stan, rodbina, kaj moja telesna udobnost! Kaj so mi vsi me* ščanski pojmi v spodobnosti in dolžnosti, kaj mi je Kristusov steber sveta: «Ljubi bližnjega kakor samega sebe!» V imenu svoje lepote, resnično, jaz bi lahko moril tega svojega bližnjega na hekatombe. V imenu nje so že letele na mene psovke, brez* značajnež, lopov in vlačuga, seveda bob v stene. Vse, kar delam, storim po nagibu, da ohranim v sebi to čisto harmonijo lepote.» Tonček Švigajev se je boječe ogledal in nadaljeval: «Včasi se dvigne v meni nekaj germanskega... Z mano vitla glas, ki mi pravi, da upravo jaz stojim med poslednjima dvema epohama v zgodovini človeštva. In tedaj gineva individualnost, jaz postajem vrsta in tip. V meni se stikajo brezmejni svodi živ* ljenja, sloneči na stoletjih kakor na visokih stolpih. Od blaženih časov, ko je človek znal spretno preklati črepino svojega bliž* njega in z naslado izpiti prebele drhteče možgane, pa vse do danes, ko polni nad nami vzduh brnjenje vitkih avijonov... In čutim v sebi grozno odgovornost, kako izročim to svojo moč in lepoto bodočim pokoljenjem, da jim zašije višek večnostalne sreče, kakor jo včasi trenotno uživam jaz. Dajte mi vesoljno zakonodajo, v imenu lepote izkoreninim za vedno vsako težeče vam zlo. Dajte mi oblast nad oboroženo silo, v imenu lepote izžgem vse gobavce med vami. Zakaj hromi in gobavi, crkajoči » in v sebi gasneči ne dado živeti resničnim in pravim. Vem pa, da so vsa sredstva še v vaših rokah in da imam jaz edinole svojo besedo, ki raste iz moje srčne krvi. Jaz sem vojujoča beseda, verbum militans!» Zopet ga je izpodlegel Mark Antonij: «Stavim, da v svojem transu nc razumeš vprašanja: Kaj imaš na stativah, kaj nam misliš dati velikega in novega?» Tonček Švigajev je razdražen zaklical: «Kaj sem obrtnik? Ste zopet razpisali kakšno «nagrado» in pisači drve za njo kakor konj za snopom sena? Ker smo že pri konjih, hahaha!... Svoje dni mi je očitala neka ljubka in muzi? kalična kobilica, zakaj da opisujem kmeta in delavca in zakaj nc grem v salone... In pa, kaj je danes v Evropi velikega in novega? Če je veliko, ni novo, če je novo, ni veliko. Sploh, kaj jc to, veliko in novo, čemu veliko in novo? Kdor ne nosi v sebi zakladov, kakor jih nosim jaz, ne more dati ničesar velikega in novega. Takšna je danes Evropa, takšni so danes narodi, ki jih štejemo med prve. Vse preživelo, izživelo in usahlo, vse le ugasli vulkani. Da, ugasli vulkani, to je beseda. Čudovito, glej, ob njej se mi odpirajo nepregledni idejni vidiki... Igrava domišljija mi je dala besedo in beseda celi svet. Ostani pri meni, ti novi svet, da raz? grnem čez tebe svojo dušo. Jaz te imam, jaz te čutim, jaz sem te Osvojil Z eno samo besedo!» (Konec prihodnjič.) o je Anatole France zatisnil oči, je ves prcsvetljeni svet imel na koncu jezika besedo, ki jo Grki rabijo o zapadajočem solncu: ßaoUetiei caruje. Mncgim je izraz «Kralj umetno? sti» zares zdrknil izpod peresa, n. pr. Albertu Thibaudetu; Eliza Richterjeva, profesorica romanskega jezikoslovja na Dunaju, ga nazivlje nespornega kralja proze (N. W. Tagblatt). Dasi se je o «prvem piscu našega planeta» pri nas že razpravljalo, n. pr. Slovan 1915 in Dodatek k Pingvinskcmu Otoku 1920, da nc cmenjam člankov po vseh dnevnikih ob Franccovi osem? desetletnici in potem ob smrti, hočemo vendar nekoliko izpopolniti podatke o njegovem življenju, oziraje se zlasti na njegov značaj. Mati mu je bila iz Brug, oče Thibault, goreč katoličan iz Ven? deje, pa si je ka?li kot kraljev gardist pred 1. 1830. po tedanji vojaški šegi privzel vzdevek «France», ki se ga je pozneje še držal kot pariškega knjigarja. Na prvem delu, La Legende de sainte Radegonde, reine de France, 1859, str. 9, se je mladi začetnik še podpisal s cclotnim imenom: Anatole?Fran9ois Thibault. Brošurica, tiskana v desetih izve dih, je tako redka, da se je 1.1918. en iztis prodal za 2520 frs. A. Debeljak / Anatole France Od 16. aprila 1844. do 13. oktobra 1924. Kakšna mu je bila mladost, se da posneti iz njegovih precej avtobiografskih del: Livre de mon ami, Pierre No* ziere, Le Petit Pierre, La Vie en fleur in iz novele Desirs de Jean Servien. Predvsem je bil poznejši mojster iz vile «Said» ob Bolonjskem gozdu pristen Parižan, za* ljubljen v svojo Lutecijo. Ako nekje pripoveduje o gospe, do* stopni zgolj za «krojaško lepoto», bi bil smel o sebi dejati, da je pristaš «mestne krasote»: vsak kamen mu je pravil mične zgodbe, zgodovino stare in sodobne Francije. Na levem bregu Seine pa je vdihaval «pokojno življenje in dobre študije». Vsa ta leta niso nič obetala, da se bo France kedaj bratil s prekucuhi in petrolerji. V Chalgrinovi ulici 5 so se pri Francetu shajali maloštevilni prijatelji, n. pr. romancier Barres (1862 do 1923), Kamil Benott i. dr. Benoit, vsestranski mož, je 1. 1891. obelodanil izvrsten prevod F a u s t a , za katerega je France napisal znamenit uvod, kjer med drugim brani klasični študij: «Latinska kultura je nam potrebna kultura. Mi imamo dva materina jezika: latinščino in francoščino. Nemci nimajo kaj početi s Heleno in njeno lepoto. Saj niso obsojeni kakor mi na dovršenost, niti določeni v to, da bi nesli misel na najvišjo stopnjo skladnosti in reda. To delo je pripadlo nam, rimskim sinovom ...» Čudno nam bodo zvenele besede 451etnega Francea o vojni: «Ali naj povem? Bolj ko mislim na to, manj si upam želeti konca vojne. Ako izgine ta velika in strašna sila, se bojim, da bo odnesla s seboj čednosti, ki jih je rodila in na katerih še danes sloni vsa naša družabna zgradba. Odstranite vojaške kreposti, pa se poruši vsa grajanska družba. Pa ko bi se ta družba mogla preosnovati na novih podlagah, bi predrago plačala vesoljni mir, ako bi ga morala kupiti za ceno čuvstev hrabrosti, časti in požrtvo* valnosti, ki jih boj goji v človeških srcih.» Tedaj je bil France prideljen senatski knjižnici in obenem lektor rokopisov pri založniku Lemerru, za katerega je pisal slov* stvene opazke, zbrane leta 1913. v zvezek: le Genie litte* r a i r e. Kot «prčfacier» ali sholiast klasičnim izdajam je služil 100 frankov na mesec: z ostanki svojega črnila si je mogel barvati po šveh suknjo, ki se je gulila. Naj izpišem nekaj vrstic iz malo znanega uvoda za Profils contemporains (Michelis di Rienzi, 1893), ker bomo pozneje, naleteli na protivna mnenja: «Nimam posebnega zaupanja v bodočnost. Ustvarjajo jo ljudje, in to je zadosten razlog, da dvomiš o njeni modrosti... Ali recimo bolje: ničesar se ni bati in ničesar se nadejati; z mirnim očesom je treba gledati potek stvari...» Razmerje med založnikom in pisateljem je bilo dostikrat viharno, ker se je ta malomarno držal danih obljub. Lemerre se je srdil, pa zaman. V Senatu, kjer so ga imeli za brezbrižnega uradnika in celo za nazadnjaka, je avtor Zlatih spevov živel v prijateljstvu z Lecontom de Lislom, s katerim pa bi se bila kašnje skoro dvobojevala. Parnasovci ga na splošno niso ljubili, ker se jim je zdel presveboden duh, tuj njihovim težnjam. Razen tega je v «T e m p s u» delil grajo in pohvalo sodobnim pesnikom toli razborito in samostojno, da mu tega niso odpustili. Leta 1881. se mu je rodila hči Suzana, kateri je posvečen II. del «Knjige mojega prijatelja», živa slika očetova z vsemi telesnimi in duševnimi svojstvi, s tistim «zrncem prismojenosti», ki ga je pisec Korintskc svatbe želel vsem svojim dragim, češ, da to «dela srce veselo». Kot žena Mihela Psicharija, ubitega v vojni leta 1917., je v naslednjem letu naglo podlegla španski hripi, pustivši sina Lucijana, Renanovega potomca po očetu. Odlomka «Petelin» in «Lutke» (Livre de mon ami) dokazujeta, kako daleč je France umel razviti nežnost očetovskega čuvstva. Mnogo se govori o dobroti Anatola Francca. Njegovi prijatelji s skrajne levice so ga predstavljali kot preroka, ki žrtvuje pro* letarskemu človeštvu neizčrpno, jauresovsko srce. Na drugi strani pa se nam vriva vprašanje, ali ne gre piščeva zloba v delih kot «Vrbova lutka» (Mannequin d'osier) predaleč. V istini je Francea težko vtakniti v kak predal, bodi nravstven ali umski ali političen. France ni imel suhoparnega srca. Dokaz temu «Knjiga mojega prijatelja» in mojstrska povest «Zločin Silvestra Bonnarda». ki pričata, da globina čuvstva (Gemüt) ni izključna lastnost Gcr* manov. Tako rahločutno ter izbrano štivo, ta svežina, ta nežnost, spojena z ironijo, se redko najde, zato ni čudo, če je J. Lemaitra ganila do solz. Iskrena rodbinska ljubezen odseva iz uvoda v «Petrovo knjigo» (5). Pravcato oboževanje matere razodevajo takale priznanja: «Zaupanje, s kakršnim me je navdajala moja mati, je bilo nekaj neskončnega: kadar se spomnim te divne, te božanstvene zaupljivosti, se mi hoče pošiljati poljube drobnemu možiclju, kakršen sem bil, in kdor ve, kako težko je hraniti na tem svetu čuvstvo povsem nedotaknjeno, bo razumel tak zanosit polet proti sličnim spominom» (ib. 35). S podobno pristnostjo čuvstvovanja sta prežeti deli le Petit Pierre in laVie en fleur. A. France, čigar slovstvena prtljaga je neznatno večja od Can* karjeve, je bil len za pisanje kakor danes Paul Valery, čeprav silno delaven. Od vseh slavnih pisateljev je bil morda najmanj podvržen literarni ničemurnosti. Rajši je razmišljal. Ko bi bil bogat, bi bil morda tu pa tam zle žil kak stih. Založnik Calmann* Levy ga je morda tisočkrat naganjal, naj prime za pero. V redno pisateljevanje se je spustil stoprav po svojem 40. letu. Pač pa je bil kakor Mallarme sijajen kramljač, navzlic ne« ljubemu jecljanju. Le nerad je 1887. prevzel tedenski kritični podlistek v «T e m p s u», iz katerih se je nabralo četvero zvezkov laVie littčraire. «Vi ste,» pravi uvodoma Adrienu Heb* rardu, «izkoristili moje sanjarije in unovčili mojega duha. Zato vas štejem kot brezprimernega narodnega ekonoma.» Rad je pravil o samem sebi, da ni sposoben bogve za kaj in da ga ni vredno trpinčiti. V predgovoru k zadnjemu snopiču pravi, da ne zna, kako naj bi imenoval svoje sestavke. Najmanj primeren se mu zdi naziv: kritični članki. «Imamo pripovedke o vilah. Ako se dobe tudi pripovedke o književnosti, so to. Vse jc tu občutje. Bil sem iskren do preprostosti. Povedati svoje mišljenje, je draga zabava, vendar preslastna, da bi se ji kedaj odrekel. Da bi pa koval teorije, to je ničemurnost, ki me prav nič ne miče.» S tem jc ustvaril tako zvano impresionistično kritiko. Tem odličnejši je v njej, ker je smel svobodno razmišljati, nc da bi moral premagovati svojo lenobo. To svojo prirojeno lastnost je hudomušno nazval «oslarijo». Z oslom ga je zmerjal tudi alza* ški profesor Haase s Francoskega Kolegija, ki ga je pri višjem tečajnem izpitu vrgel v zemljepisu, kakor čitaš pri P. Gsellu Propos d'Anatolc France. Z oslom ga je psoval tudi profesor Grepinet, kakor pripoveduje sam v P e t r č k u. «To mi je bilo tem mučnejše, ker še nisem čital Metamorfoze in še nisem vedel, da mi je treba samo jesti rože, pa bi se zopet učlovečil. Čim pa sem to zvedel v cvetu svojih let, sem malo* marno sprovajal svoje oslovstvo po vrteh Modrosti in ga hranil z rožami vede in razmišljanja. Požrlo je cele grme z dišavami in trni vred; ali na njegovi počlovečeni glavi je vselej molel konček šilastega uhlja» (XXXI). Uganili sta, kaj naj pomeni «oslovstvo» tega najrazboritejšega moža. Tudi Jean de La Fontaine je spoznal, kako so dolgouhi sivčki često prebrisani. «Vselej sem veljal za silno naivnega v družbah, koder sem živel,» pravi Vrtiraženj, junak iz «Gosje nožice». Slično je ravnal France, a je znal kruto dokazati na* sprotno plat, ako se je kdo preveč izpozabil. Pisec «Kuhinje pri Gosji nožici» je imel posebno slast za nasprotovanje. Čim si mu pokazal gladko pot, se spusti v prečnico in često pozabi prvotnega smotra. Sicer pa je li kedaj poznal svoj namen in svoje izhodišče? «Chateaubriand, katolik in monarhist; Beranger, napoleonski, republikanec in svobodomislec, evo dveh znamenj, pod katerima sem se rodil» (Petrčck, I). Logično bi bilo to privedlo v romantiko, katero pa je Francc že v mladosti zaničeval. V nobenem prepričanju se namreč ni maral ustaliti. Predlani je založnik* Po vole zkv obelodanil bistvene izvlečke iz Montaigna; France pa je napisal uvod, kjer pravi med drugim: «LJčimo se pri njem pravega dvoma, prizanesljivega dvoma, ki nas usposablja razumeti vsa verovanja, pa da nas nobeno njih ne prevara; nc prezirati ljudi, kadar se metijo, uživati celo njih zablode, če tolažijo njihovo nevednost, katere nosimo tudi v sebi tolikšen delež, in cclo njih laži, kolikor vse? bujejo poezije; jih pemilovati, kadar so nesrečni ali zlobni, jih ljubiti, jim streči nc po nespremenljivih pravilih, ampak tako kakor hoče vsakdo njih biti ljubljen in postrežen.» Dvom! Tudi J. Vrtiraženj trdi, da ni lahkoveren, temveč čudo? vito nagnjen v dvojbo. Na vse, kar so mu rekli nenavadnega, se je izrazil: «zakaj pa ne?» čeprav se je tako večkrat ujel v proti? slovje. Kar se mu upira, jc to, da bi mu kdo prinesel izrazito mnenje in mu ga hotel vsiliti, kakor se konju natakne komat. Šel je skozi vse politične stranke, pa se nobeni povsem podvrgel. Kako so merali biti nekateri levičarji kot universitarcc Aulard neprijetno dirnjeni, ko so čitali prvič Žejne bogove, roman o francoski revoluciji, doccla sličen idejam drja. Le Bona, ki meni, da prekucije kopičijo zgolj ruševine in se končavajc z diktaturo, da narod, sproščen družabnih vezi in prepuščen nagonskim impulzom, kaj hitro zapade v pradedno sirovost. Vse delo strankarskega zgodovinarja je omajano s to knjigo, ki pa jo je Aulard moral vendar vljudno sprejeti. Krepke brce lastni revolucionarski stranki pomenijo tudi dela Latinski duh in oba zvezka Zgodovine Ivane d' A r c o v e. France se vprašuje, ali ne prideš najlaže do resnice na ta način, da veruješ baš nasprotno, kar trdijo ljudje. Naglo pa izprevidi, da je tudi ugovarjanje nično ter naposled nc verjame v zmote in istine. Z množico ne more in ne mara korakati, ljubi pa preprosteže, zavržencc, slaboumnike, ki jih je dovolj po nje? govih novelah. Prerešetal je vse sodbe zgodovine in legende, o Macbethu sluti, da je bil pravičen in pameten kralj, Rdeče? b r a d c u, ki je ubil menda sedem žen, jc vrnil ugled, češ: «Toliko so mi dopovedovali o grozoti tega moža, da sem začel dvomiti o njej.» Kajti potreba po logiki in jasnosti ga neprestano razjeda. (Koncc prihodnjič.) Karlo Kocjančič f Iz zbirke „Večna plamenica" Vseh kozmičnih tež oproščen . . . Vseh kozmičnih tež oproščen, se je dvignil moj duh iz telesa in se razširil na vse strani. Z nogö je stopil na Južni križ, z roko se naslonil k sozvezdju Severnice. Moj duh, ki je zledenel veletoke krvi z grozotnim veličastvom glacialne kozmogonije in se zarogal z relativitetno teorijo vsem tradicijam, je vstal, da zvrta zadnje stene in požene zadnje strope v zrak, ki mu zakrivajo razgled v brezbrežnost. Šel je, da razbije nebo in potegne huleče se bogove s prestola. In so mi pljuča zahropla in mi je srčna mišica prestala biti: Boga ni razen mojega duha; ni mej, ni sten — le tiste so, ki sem kot človek vanje zakopan. * Ni začetka, ni konca. Čim ogremnejši jaz, tem ogromnejša brezmernost. Čim ogromnejši jaz, tem neznatnejše vse končnosti. Prašek je Rimske ceste sistem in v nič je zemlja izpuhtela. Neznana svetovja se iztopevajo v gorčična zrna. Čutim kozmične volje gigantski napor, ki stresa svetovja, pra? megle zgoščuje, vžiga solnca in vrti prcmičnice, drobi materijo ter jo deli (kakor galvanski toki anione, katione) in jo nasiča sebe, spet jo spaja. Kje so vrednote izmerljive! Čas je šinil vase in se razletcl ko tresk granate. Eno je preteklost s prihodnostjo, eno sta preteklost in prihod? nost s sedanjostjo. Pa je vse troje nič! Ni začetka, ni kenca. V prazninah krožijo vrtinci brez smeri. Svetovja vstajajo, propadajo, spet vstajajo ... Jaz čutim kozmične volje siloviti napor, ki jih ureja (kakor sebe) v harmonijo. Jernej Jereb / Suženj demona (Nadaljevanje) o jc prišla pomlad, so oživele stene naše sobe. Skozi odprto okno so padali žarki v širokih zlatih snopih in trepetali s trepete m zelenega, polprozornega listja dreves. Vonj eksotičnega cvetja je prihajal z bližnjega vrta v širokih opojnih valovih mimo nas. V to rast in kipenje je šumela pesem kot padajoči slap cekinov. Nedoumljivo in neznano se je združilo s srcem v eno, kot da se je izvršilo združenje v Bogu vsevidnem in vsevednem in smo postali sami drobec te vsevidne in vsevedne meči. Silo ustvar* janja in nagon ploditve večnih vrednot sem začutil v sebi. Sedel sem in sem pisal verze ... Tedaj je stopila gospa Fani v sobo. Neprijeten občutek me je spreletel. Ženska nikoli ne verjame, da s svojo navzočnostjo oblatLlepoto. Meje srce je bilo resonančno dno. Trudoma sem črpal svojo notranjost; bil sem šibek. Gospa Fani je videla trudne poteze mojega obraza in je dejala brezdušno: «Ali motim?» Odkimal sem. Iz vljudnosti sem ji lagal. Ona pa je nagnila glavo nad mizo, da so se njeni lasje dotaknili mojih las. Začutila je to in se zopet umaknila. «Pesem?» je vprašala in nasmeh je spreletel njen obraz. «Ali mi jo pokažete?» «Saj nič ni! Saj ni zanič!» Odmikal sem papir, ki so ga lovile njene oči. «Kako srečna bi bila, če bi videla vsaj pikico. Prav nič ne?» «Ni dovršeno!... Saj ni...» Prijela me je za roko in jo odtrgala s papirja. Pri tem me je krčevito stisnila. Zatrepetal sem. Ona pa se je dvignila od mize. Videl sem, da jo je prešinila hipna misel. Njene cČi so me zrle, ustnice pa so se neprestano nategovale v smeh. Umaknil sem pogled. Spoznal sem, da iž nje ni gorela le radovednost za pesem. Občutil sem nekaj drugega, meni neznanega. Nekaj trenutkov je stala v zadregi, nato je pretrgala molčanje z nepremičnim pogledom na mojih laseh: «Ali imajo pri vas vsi tako črne bujne lase?» Segel sem z roko v košato grivo, ki mi je padala na čelo. Stresel sem z glavo in zagnal lase nazaj. Pogledal sem jo čudno, prežimo; odgovoril ji nisem. Gospa se je obrnila in odšla. ____Jernej Jereb / $už*t$i demona Polno in toplote je sijalo poletje, Ozračje je trepetalo v bdi svetlobi, .drevesa si> .stala oh cestah nalik utrujenim pofc* nikom v piraJni m povei&lft' vejle. Podnevi smo se rasbegnUl v sence gosdnMt prehodov, zvečer smo prJb.^j> V Äfe je imela veliko» rdečo eiždaino. Rdedžca ji je pißniiia v obraz, skoro opoiekla ee je t-d ss&drege* PrcMa scia je roko itt 'dejala: «Pozdrav od goapi.» Bila--je šala» storjena ca siavo» na dnts te šale ps, aerc. videl skrit «meJi gos^-g Fa&r, is «Maicom, ka sesa ga satefefJ. v gy^bnaßo» je gJeckS topi obras, Dmgo jutro je dejala: «Cfidsanen vm je darovala gospodična Madja; rekla pa je drugače,-ker se je .sssurnovaSa.» Njeni h&i sem «e rsasssehÄ To M prvi -spOira&L Droga pa je M božj neEep. * ■ Jaaka Je bila nekega "fee sapeljala- dražba, d& Je pdM sveče? pijan doc^ov, ©res se je slačil pred nami» trea: zvžze jt pri» povedoval doživljaje «dneva. Smejali smo se ma. . Smeh privabil gospodinjo v sobo. Prekrižala je rcfee M gledala pranega dijaka e pol pc/£n&>vöteaoa f^ehcsa, Je vprt pijane oči vase jo; naenkrat je spreletelo njegove ustnice sekaj, pijam misli podebnegs- Izrekel je pet bessd m je v svoji pijanosti verjel, da Je napravil dovfcip. Beoede so bilo nsimzn&hč gosjpe xß .so wdanüe kot bič sn^d nas. Ona mi smo u^cörmB.. Nato je pogledala gospa s doSgim pogledom name,. V tästem Mpu pa Je plašila in s&e3iaela, Janko je trepetal pod njenmif besedami" ki se Je v trenatka stresna!. je-prena&öil uda^se m gledal v-o^t^dni obras žeaisfce, katere oči so še v trenntku, ko se ni .več Iskal© mojega Inresa. • Ko jo je pc&M Igk, fc: je g.? an ffi t ggpgaio» ^iifrales je ^agSo odšla wate 2a seboj. Vsi sane? jfiaöldaEi. Mene je mučil .njen j^gkd» ki je še vedno Meerteit v temni točiti esredH aofee, kjer Sisla • Jasen» ^etel dasi •o^feonv^. iSožsfeega leta je. ofiil, ko srno* -na»-praylb. izlet na S//etö Gero. Z ai&ern poza«ly ssato so versa učšako /all name. «Lepa peseran je to,» sem dejal, in -c^diožnl papir. Gospa je po« gledik v miza. m tü reki«; nič. Hc*5 3iae bičala v mislih ki v- s^nj*!* rln jfte Ko sem »e dvignil izmučen v jutranjo zaajc, sem se vprašal, kaj mi .in si ffiisem odgov»®^ Predpoidbd m» je vprašali go&p«.: «Ali ©t® mislili naiEjo?» . Bä^Jä Je is mojfö. izm^č^niii oSi -Za^ks-i sem. «Kaj boste storili, če povem njeno ime?» «Ne vem.» Skomizgnil sem z rameni. «Če bi bila prepričana, da je ne boste zaničevali, bi bila že dovolila, da vam razodcncm ...» Njen glas je trepetal, njene ustnice so se skrivile v izraz, ki jc očitoval zadržani jok. Nato sva govorila vsakdanje stvari, brez zveze, brez začetka in brez konca. Njene oči so prežale na moje lase, moje ustnice je pežiral njen pogled. Slednjič jc prekinila pogovor. «Kakšne lase imate! Kakor Absalon. Zakaj jih ne počešete?» «Saj jc vseeno,» sem dejal. (Dalje prihodnjič.) Avgust Žigon / K. Rudež Levstiku: 12 pisem (Iz Levstikove ostaline) L V Ribnici 18. Febr. 1864. An'ga sam'ga so imäjli Pa še tist' jc v šulo šel bil! D. „ . ... n Hilm, narod.« ragi moj pri jate!! Slava Bogu! Kar smo iskali, dobili smo, akoravno ne prav vsega, česa smo si želeli. Šolskih glavnih zapisnikov, kjer so vsi šolarčki zapisani, nisim sicer dobil, ker se ti dobijo [še|le] še le od leta 1818; ka vender ima «Ribenšku mäjstu zlate bükve» uže od leta 1808, ki vanje zapisa* vajo imena vsih tistih šolarčkov, ki se posebno dobro obnašajo, tako, da darila dobe, in pa tistih, ki so prvi za temi. V tej knjigi se dobi ime^našega slavnega Prešerina zapisano, in togve leti zaporedoma. Zlate bükve, in kako je Prcšerin in njegovi součenci vanje zapisani, Ti hočem zdaj bolj na tanjko popisati, ker bi bilo | mogoče, da kterega od tejh poznaš in bi potem kaj po njemu zvedil-, kar bi bilo važno. «Zlate bükve» imajo naslov, se ve da po nemški: $udj ber (£l)ren für bie SRcifnijer Sd)ulc. Do leta 1811 ni cd Prešerina nič sledu v bukvah; od tega leta pa stoji notri: 1 Levstiku priljubljena domača popevka, kar jc R. tu vedel; zato citat, v njem neki obema skupen vesel spomin. (Prim, odlomek Levstikovega pisma iz 1.1858: Slovan 1917, str. 8). 2 Prvotno: zvedel, prvotni e pa ima popravo lastnega peresa Rudeževega v i. 3m Sat)rc 1811. Sit ber II*" fllaffe Ijaben Sdjufyreife erljalten: 1. 3öaneti[dj Martin aus Mitling. 2. Skopin Stephan aus [£«] <5d)ufd)ie m bet ^farr tReifnty. 3. ftlun Stepfjan au« Bieifnij. SluSgejcidjnctc Srfjiifer. 1. 8d)tctic^a föapfjael oon Bakra bei $iume. 2. Jftartin oon Safd)itfc^. 3. Sauföiit 9)žatf)ias oon SBetnij auS betu ^fart'Si* fariate ©oberfdjitjd). 4. «Roffan NnbreaS »on Cberborf in ber ifariate Safdjitfd). 3. SBenebif Sodann oon Se^ad). 4. vgfopin SJtidjael oon Sd)ufd)tc in ber tßfarr föeifntj. ber I>" ftlaffc fabelt Sdjutyrctfc erhalten. 1. . 2. 3eUou|d)eg granj aus geiftrij in ber $farr Sornegg. 3. Xföefeffnig Sodann aus föeifnip. MuSgeseicfpictc (Srfjiilcr. 1. 3toaar Sobann oon s£riidel aus bcm ^fari»93i* fariate Soberfdjiifd). 2. SJrejar ^ofepf) oon Jammer in ber ^farr Seifenberg. || 3. $obnig Mnbreas oon fteiftrij in b« $farr 'Sornegg. 4. ^ujel Sojene oon Üieifnij. Iz tega previdiš, dragi brate, da lod] Prešernovih vrstnikov veliko poznaš in boš marsikaj od njih lahko izvedil. Šola je pri nas v Ribnici uže od dalnih časov v dva razreda razdeljena bila, in to tako, da v prvim razredi je en sam učitel učil to, kar se sedaj uči v prvih dveh klasih; in to so zvali „Öftere it. untere 2I6tl)eiIimg" Med narodom* pa to ni bilo znano, zato Ti nisim tega mogel na tanjko povedati. V drugim razredi pa se jc učilo to, kar se sedaj v III. uči. Jaz tedaj mislim, da brž ko ne je bil Prešerin v I klasi uže eno leto poprej | pa da niso iz „Untere Stfttljeihmg" nikdar nobenega še «klasificirali» ampak še le v drugim leti v „Öftere", zato, ki v zlatih bukvah ni prav nič od „Obere unb untere Slfttljeilung" omenjenega, ampak samo od I. in II klasa. Tukaj v Ribnici nobenega ne po^ znam, da bi ga bolj na tanjko mogel o Prcšcrinu poprašati; ampak v Ljubljani so precej 3 znani: Ivanetič, Pogorelec pa Franc Rudež, ki Ti bodo gotovo vedli kaj povedati. Franc Rudež je tisti, ki piše, kakor diurnist pri Ljubljanski Okolici in ki ga gospod Kunčič dobro pozna. On je sicer pri nas znan, kakor velik burovž3, ampak ima sicer tudi dobro glavico, | posebno da se kmali povsod so? znani in za vsakega človeka ve, kako in kaj; zato mislim, da mora on kaj vediti |od Prešerina.| Za dekana je bil v Ribnici o tistim času, ko je Prešerin v šolo hodil, Bonaventura Humel. Če je bil kaj Prešerinu v rodi in kako, ni mi še znano; in tudi ne, kje da jc Prešerin stanoval. Vse to mislim boš Ti laglej zdaj v Ljubljani zvcdil, ki poznaš njegove vrstnike tam bivajoče, kakor jaz v Ribnici. Popraševal pa bom, in Ti bom, če bo le moč kaj zvediti, koj pisal. Za zdaj pa sim mislil je nar bolje, da Ti naglo naznanim, kar sim do zdaj dobil. Kar boš še želel tu pri nas zvediti, mi pa piši in jaz Ti bodem, dragi | prijatelju, vstregel, kolikor bo moč. Kar sim iz zlatih bukev prepisal sim na tanjko lse]|z| vsemi napakami in nemško pisavo, kakor je notri pisano, da lahko si misliš, da v zlatih bukvah učenčke preberaš. Zdaj pa, ljubi prijatel z Bogom! Pozdravi|m| vse Ljubljanske prijatle. Lepo Te objame in poljubi Tvoj zvesti prijatel Dragutin Rudež. 3 Prvotno: burouž, toda u je jasno prepisan s kesnejšim v. 108 Avgust Žigon i K. Rudež Levstiku: 12 pisem 2. V Ribnici 9. Marca Ljubi prijatel! 1864. Nezameri, da Ti toliko časa nisim odpisal; uže zdavnej imam «data» nabrana o Humelnu, ki se še zdaj v prgamentih nahajajo, in uže zdavnej sim bil volje Ti pisati, pa vselej je kaj vmes prišlo, kar me je zadržalo. Kadaj da je bil Humel v Ribnici dekan, sem prosil naše duhovnike, da bi preiskali. Gospod dekan ga jc dobil uže leta 1803 zapisanega, ampak kadaj, da je prišel, tega ni mogel dobiti. Da jc bil pa Humel še leta 1818 dekan v Ribnici; to nam sopet do* kažejo zlate bukve. |Za|Pisal je namreč neko prigodbo v to knigo tako: 29. Junia ob 7mih zvečer je bil prišel grof Karl Inzaghy, guber* nator Ilirski se svojo gospo in z novomeškim | okrožnim kape* tanom /:^rei^öuptrnonn:/ Veselom /:93effef:/ in z[e| vso Ribniško gospodo v farovž. Drugi dan je bil obiskal šolo i. t. d. Drugi [dan] |mesec| 8. Julia jc bil prišel Ljubljanski škof Avguštin Gruber v «Visitation» v Ribnico. Drugi dan 9. Julia V28 uri je po cerkvi pregledal vse /: Visitation:/. Pole j je Ljubljanski kanonik /:S)ommIjerr it. ©u&ernialratl):/ Jožef Valant, ki je bil ravno poprej za škofa Goriškega in Gradiščanskega izvoljen, škofu Gruberju, od Papeža izvoljenemu /:delegirt:/ namestniku prisegel in vero* zakon očitno spoznal. Priče so bili gospodje stolni dekan Ljub* ljanski in Generalvikar Gollmayer in Iški župnik gospod Jožef Steinmetz. Notar pri tej svečanosti je bil: gospod Bonaventura Humel, dekan Kibni.škilin součenec novoizvoljenega škofa. Tudi 10 duhovnov iz Ribniške dekanie je bilo zraven in neštevilna množica ljudi. Na to so 1230 otrok birmali. Drugi dan, 10 Julia, je škof | bil pri5 šolarski maši in je potem obiskal šolo, kjer ga je učenec France Kajdiž ogovoril. Tudi so bili0 pri tej priložnosti večidel prej imenovanih gospodov, in vrad* niki in bolj mogočni velikaši Ribniški pričujoči. Vse to se dobi na tanjko popisano v Ribniških šolskih «zlatih ' bukvah» in zdolej se je z lastno roko podpisal Bonaventura Humel, dekan Ribniški in je pristavil dan in leto 1818. 4 Pismo: Ribniški... 5 Rokopis ima: pri pri...; dvakrat zaporedoma, kar je le hiba pisave. * Prvotno: bilo Zdaj mislim, da imaš, dragi prijatelju, dovolj dokazov, da je v časih, ko je naš sloveči pesnik Prešerm v Ribnici v šolo hodil, Humel in ne Prešerin bil dekan v Ribnici. Da pa je prav lahko mogoče, da sloveči pesnik ni nobenega ; sorodnika v Ribnici imel, Ti hočem z nekoliko dokazi pokazati. Ti se mi bodeš, znabiti sopet smejal, kakor si se v Ljubljani, če pravim, da jc Ribniška šola bila imenitna in da | je dalječ okoli slovela; pa je vender le tako! Da boš to laglej verjel, sim Ti še nekoliko šolarjev iz zlatih bukev izpisal, ki so bili nckteri še dvakrat dljer doma, kakor je bil Prešerin, in so vender v Ribnico bili prišli. Leta 1808. II. Razred. Valcnčič Anton iz Bistrice v Trnovski fari. Orel Jožef iz Skopega v Tomajski fari /:ta zato, ki je naši rodovini v rodi:/. Valenčie Jožef iz Bistrice v Trnovski fari. I. Razred. Hren Anton iz Bcgenj v Cirkniški fari. Samsa Janez iz Bistrice v Trnovski fari. Leto 1809. II. Razred. Hren Anton iz Beg. v Cirk. f. Dcllkot Blaž iz Cirknice. Zajic Janez iz Broda /.Hrvaška:/ I. Razred.7 Koprivcc Martin iz Polhovega gradca. Leto 1810. II. Razred. Koprivec Martin iz Polh.gr. Pctrič Štefan iz Lašč. I. Razred. Ivanctič Martin iz Metlike.8 Od leta 1811 in 1812 jih imaš spisane. || Leto 1814. II. Razred. Pcrko Anton iz Vrhnike. Varlavarič Janez iz Kastve. Gabrovšcksova Jcra iz Planine. Camlič Matija iz Kastve. I. Razred. Tomšič Janez iz Vrhnike. CJabrovšck Franc iz Planine. 7 V pismu pomotoma: II. Razred. s t 17. IX. 1881, bVi pop.; v 86. letu. (Slov. Narod 1881. št. 211.) Prim, tudi: Stritar .lož.. Lešniki. V Celovcu 1906. Str. 169: Martin Ivanetič. (Stritarjev učitelj v Ljubljani.) Leto 1815. II. Razred. Kalčič I Matija] Jožef od svt. Matije pri Reki. Scrdoc Janez iz Kastve. Tomšič Janez iz Vrhnike. Varlavaris® Alojzij iz Kastve. Jurkovič Jožef iz Kočevja. Camlič Matija iz Kastve. I. Razred. Otoničar Janez iz Otonicc v Cirkniški fari. Meie Jakob iz Logatca. Leta 1816. II. Razred. Nadler Tomaž iz Kočevja. Barlič Janez iz Krašnc /ritrogen;/. I. Razred. Weiss Maria iz Mokronoga. Iz tega boš previdil, ljubi prijatel, da so o tistim času od dalnih krajev otroci hodili v Ribnico v šolo. Takrat ni bilo namreč v vsaki vasi šola kakor zdaj in tudi dobri učitel|j|i so bili redki | zato se je lahko zgodilo, da je bil v Ribnici prav dober učitel in ljudje so raji otroke sim pošiljali, ki je bilo živenje dosti cenejše, kakor v kakovim mesti. Ribniška šola je tudi uže od dalnih časov. V cerkvi svt. Jurja pri Ortncki se vidi se svinčnjekom zapisano. Ten 18. 1778 ift ffietfnifc obflefcrunnen. Odzdolcj: Simon Gradischer ©dmlmciftcr Anno 1690. Jakob Schmit L. M.10 in ftcifnifc Anno [18] 1732. (Vmiift Sab. Rcpcsch Luderector Anno 1756. Iz teh napisov se lahko previdi, kako da je pri nas v Ribnici11 uže stara šola, in to je dosti lahko pripomoglo da jc bila znana po svetu.12 0 Pač pisna pomota nam.: Varlavarič 1,1 Ludi Magister, ljudskošolski učitelj. (Op. priobčevatclj.) " V rokopisu pisna hiba: v Ribnica 12 Jahresb. Obcr*Rcalsch. Laibach 1864 (Ldsar Anton, Ribniška dolina), str. 9: * «od 1. 1807 Bonaventura Humel, 1818 korar in stolni fajmošter v Ljubljani, od 1. 1819 Valentin Prcšerin, t 3. julija 1833, od 1.1834 Janez Ev. Traven, t 19. sept. 1847, od 1. 1848 Ignaci Holzapfel.» ' Tako je, še ne pol leta kcsncjc, segel v vprašanja gorenjega pisma Levstiku in Rudežu takratni «katehet in učitelj slovenščine na ljubljanski c. kr. viši realki», doma iz Ribnice. — Zanimivo pa je, da nima Lesar v svojem spisu ni besedice o Prešernovem šolanju v Ribnici, dasi omenja na str. 8 «stare zlate bukve vaše (— ribniške) šole», tiste «zlate bükve», ki jih jc grajščak Karel Rudež odnekod spet iz prahu izkopal — vsi cd iniciative Levstikove. (Prim, tu tudi: Stritarjev uvod k Wagncrjevcmu «Klasju» iz 1. 1866, kjer stoji na str. 7.. da je Prešeren iz Zdaj pa še nekaj novega: Dve pismi sem dobil ki ste močno mični; eno je od Vodnika v Slovenskim jeziku pisano, drugo pa od Kopitarja v nemškim / jeziki. Obi ste pisani gotovo mojem ranjcim očetu in govorijo skorej samo.o Slovanskih zadevah. Zdaj pa, dragi prijatel, zdravstvuj. Iz srca Te pozdravi in poljubi Tvoj zvesti prijatel (Dalje prih.) Karel Rudež.i:; Dizma / Na Krekovem grobu Vstanita, borca, v tugi sključena preko groba, kjer ljubezni in bratstva spi prerok: dosti je vajine tihe bolesti, dosti molčečega žalovanja, dosti je čakanja — vstänita! Vstanita in vzravnajta svoji telesi in v pest stisnita svoji desnici, v gnev in grožnjo stisnita svojo bol: da ne zasujejo, da ne zakopljejo bratstva nam in ljubezni v grob — vstanita, borca!... O, kakor bratje prišli so k nam: osvoboditelji, z godbo in slavoloki pozdravljeni, s tisoč let čakano milo besedo nam dobrodošlico vračajoč — in zdaj so z nami kakor sovražniki! Ribnice «prišel 1811. leta v Ljubljano v latinske šole», dasi z opombo (menda Levstikovo), da «ta letnica nikakor ni trdna»; Rude/ pa je Levstiku že 1. 1864 v pismu ugotovil: 1811. — I. razred, 1812. — II. razred! — In prim, tu šc: Novice 2. V. 1866, str. 145 vprašanje o «žlahtniku Preširnu»!) 13 To pismo je odgovor na Levstikovo pismo z dne 21. II. 1864, ki ga je objavil Al. Turk (Lj. Zvon 1925/46 pod 2.), in ki je bilo odgovor Rudcžcvemu, najbrže v Ljubljani z osebnim pogovorom povzročenemu listu z dnč 18. II. 1864. Levstik je torej Rudežu v svojem zanimanju za stvar bil odgovoril takoj po prejemu dopisa. O, kakor bratje smo jih sprejeli: z vero in upanjem in ljubeznijo; kot tabernaklji ob darovanju bila so naša srca odprta — in zdaj smo z njimi kakor sovražniki! Varalice, sejmarji besed so izneverili nam vero, so osleparili nam upanje; za srebrnike laži*apostoli (o, enajst jih je med dvanajstorico!) križali so ljubezen našo, dali, žejni, ji piti žolča!... In vajina žalost se ni še prevrgla v srd? In vidva še vedno molčita tu, sklonjena borca, in čakata —? Do kdaj še, do kdaj? Anatole France / Gestas Gestas, je rekel Gospod, stopi v nebeški raj! «Gestas je v naših starih misterijih ime razbojniku, križanemu ob Kristovi desnici.» (Augustiii Thierry, La Redemption de Larmor.i Vtem času baje živi malovreden dečko z imenom Gestas, ki zlaga najslajše pesmi na svetu. Na toponosem obličju mu je bilo zapisano, da bo polten grešnik in proti večeru se mu zle radosti svetijo v zelenih očeh. Mlad ni več. Bunke na črepini so se mu jele lesketati nalik bakru. Na tilnik mu vise dolgi zelen* kasti lasje. Pri vsem tem pa je preprost in je ohranil otroško vero svojega detinstva. Kadar ni v bolnici, prebiva v kaki hotelski sobici med Panthecnom in Botaniškim vrtom (Jardin des Plantes). Ondi v starem ubornem oddelku ga pozna sleherni kamen, mračne uličice imajo potrpljenje z njim, in ena teh uličic, obrobljena z 1 To je pesnik Paul Verlaine, ki je upodobljen tudi v romanu Rdeča lilija, in sicer pod imenom Choulette. (Op. prev.) vinarnami in beznicami, mu je posebno pogodu, kajti na nekem hišnem oglu nosi sveto Devico zamreženo v njeni modrikasti vdolbini. Zvečer hodi od kavarne do kavarne ter opravlja svoje olske in alkoholske postaje v stalnem redu: veliki posli razuzda* nosti zahtevajo metode in pravilnosti. Pozna noč je, ko se je zopet vrnil v svoje umazano stanovanje bog si ga vedi kako in po vsakdanjem čudu našel posteljo na jermenih, kamor se zavali kar oblečen. Tu vam spi kakor polh spanje potepuhov in otrok. Ali to spanje je kratko. Čim zora pobeli okno in sproži med zavese v podstrešnici svoje svetle strelice, ctvori Gestas oči, se dvigne, se strese liki pes brez gospodarja, ki ga prebudi brca, pohiti niz dolgo zavojnico stop? nišča in z naslado vnovič ugleda ulico, blago cesto, tolikanj uslužno pregreham ponižnih in ubožnih. Trepalnice mu~mcžikajo pod rahlo bodico dnevnega svita; nosnice, slične Silenovim, se mu napihujejo v jutrnjem vzduhu. Čvrst in pokončen je, noga pa mu je otrdela od stare skrnine, zato se opira ob drcnovko, pri kateri jc obrabil železo po dvajsetletnem klateštvu. Kajti na svojih nočnih pustelovstvih ni nikdar izgubil ne vivčka ne palice. Tedaj je videti prav dober in prav srečen. Pa je tudi zares tak. Na tem svetu mu jc v največje veselje, ki ga kupuje za ceno svojega spanja, hoditi po krčmah na vse zgodaj pit z delavci belo vino. Pijanska nedolžnost: to svetlo vino v bledem jutru med belimi jopiči zidarjev so čiste preproščine, ki mu kar očarajo dušo, še vedno detinsko navzlic napakam. Nekega pomladanskega jutra pa je Gestas tako korakal od svojega brloga proti Zamorčku; tu mu je bila dana slast, da je videl, kako so se odprla vrata, nad katerimi je molela Saraccnova glava iz popleskanega litega železa, in da se je pri* bližal kositrni mizi v družbi prijateljev, ki jih ni poznal: ccl oddelek delavcev iz sreza Creuse, ki so trkali s svojimi čašami, govoreč o domačem kraju, in se pretirano širokoustili nalik dva* najsterim velmožem Karla Velikega. Pili so kozarček in kaj majhnega prigrizovali; kadar je komu šinila dobra misel v glavo, se je krepko zasmejal in da bi jo bolje raztolmačil tovarišem, jih je močno s pestjo suval v hrbet. A starci so medtem polahko dvigali komolec in molčali. Ko so ti možje odšli na svoje delo, je Gestas zadnji ostavil Zamorčka in dospel k Dobri kutini, čije mreža v obliki suličnih osti mu je bila znana. Tudi tam je pil v ljubeznivi druščini in celo ponudil kupico dvema nezaupnima, milima stražnikoma. Nato jc posetil tretjo pivnico, katere izvesek iz kovanega železa predočujc dva možica, noseča ogzmv.m gro^d, ta tamkaj 'srna j® postaregla krasa 5».' gospa Tm* . beröws, slaräa po vsej ssaestM Mti po svoji ^odrostfi, ssoča äü dobrovolj&osfci Potlej se je pribUižal msnjim utrdbam m pil še pri prdba^j&vftkäh, kje? se v SMraku svs££jo ibafcre&e pip^ sodov, in pn prodajalca«, psi katersb. so setene oboibsiee ves mbrt*& jene med dvema s^bojernaa s kvoribami Nato as j« poroali v Ijudsüftte okraje m ss dal prinesti pdiiakovoa in trofribov&ft v rasnih kavarnah. Um je bila osem, Korakal je pokončno, -umerjeaao, togo i® anrečauo; čudil se je, kadar so ga Renate, ki ,so go&ogkvve äu 0 fegujjo las ü&ä täkuSku hitele «a trg po üivÜa, suvale a svojimi težkimi košarami ali kadar m je k jgfl^JSS zadel ob deklico, ki je stiska!a v naročaj velikanski jbmh. Včasi pa, kadar je šel preko nasipa, se je- «mlekarjev vosy kjer no plesali in peli pločevinasti vrči, ustavil toll tesno t$k njega, da je sačutU na svojem lieu topli'd£b konja. AH bres naglice je M svojo pot, ■no meneč m za Metviae podeželskega mlekarja. Kajpada mu je bila hoja, zagotovljena 3 svibovo gorjačo, ponosna m pokojna. V notrkd pa se js stari mož opotekal Nie več mu Iii preost&Wo jutrae veselostL Skrjaae©, Id mu je bM $acvrčal svoje radosfcae gostolevke v njegovo bitje s prvimi k&päj&mi cvička, je'bliskoma odletei m sedaj mu je bila dv& a meglena pustinja, koder so gavrani krakali po črnem drevju, Do smrti je bil žalosten. Od velikega -gnusa pred oazami 3eboj se mu je hotel žeEodes preobrniti. Glas njegovega kesaaja iß njegove sramote-mu je vpil: «Praoec! prased Ti si prasec!» 1st čudil se je temu razkačenemu ki čistemu glasu» temu lepemu angelskemu glasu, ki je bil tajinstveno v njem ki je ponavljal: «Prasse! prasecl T\ si prasecl» Porajala se mu je neskončna želja po nedolžnosti m po čbtosfci Jokal je; -debele solze so mu poitaele po ko®ji bradi Plakal j 5 nad s^mim seboj. Poslušen besedi gospoda, ki je veÜel: «Jočite se nad seboj in nad svojism otroci, hčere jeruzalemskem je škropil grenko srago svojih oči na srvojb» pok, osramočeno, s sedmerimi grehi, ki na svoje nespodobne sanje, zaplojene v pijanosti. Vera njegove mladosti se je poživljala v xajena, se razpredala vsa presna in vsa cvetna, iz ustnac so mu tekle preproste moÜtviee. Čisto potihezn je pravil: «Moj Bog, daj, da zopet postanem podoben otročlčku, kakršen sem bÜ» V trenutku, ko je tako deünski moM, je obstal pod cerkvenim pndvorom. To je bila stara veža božja, nekcč bela m lepa pod svojimi kaanenltimi čipkami/ jih Čas m ljudje raztrgali. Sedaj je počrnela ko sulamita in nje krasota govod samo še srcu pesnikov; l>i).a je to hiša božja «stara m sfooüm nalik materi Franceta Villona, ki je morda svoje dni hodila sem klecat in videla na stenah, danes pobeljenih, naslikan raj, čigar harpc je dozdevno slišala, in pekel, kjer se kuhajo pogubljcnci, kar je neznanski plašilo blago ženico. Gestas je vstopil v božji hram. Nikogar ni tu naletel, niti človeka, ki bi ti podal blagoslovljene vode, niti borne starke liki mati Franceta Villona. Zbor stolev, urejenih v vzornih vrstah po ladji, je edini svedočil o vernosti župljanov in na videz nadaljeval skupno molitev. V hladni in vlažni senci, ki je padala od obokov, je Gestas krenil po desni strani preti spodnjemu koncu, kjer je blizu pri* dvora pred soho Device železno stojalo za sveče dvigalo kvišku svoje ostre zobe, na katerih še ni gorela nobena zaobljubljena voščenka. Tu je motril belo, medro in rdečkasto podobo, ki se je smehljala med zlatimi in srebrnimi srčcci, obešenimi v dar, pripognil svojo staro okorelo nogo, pretakal solze svetega Petra in pretrgoma vzdihal premile besede: «Dobra Devica, moja mati, Marija, Marija, tvoje dete, tvoj otrek, majka!» Nagloma pa je spet vstal, storil nekaj urnih korakov ter obstal pred izpovcdnico. Ta izpovednica iz hrastovine, porjavele po dolgem času, prepojena z oljem kakor bruna pri stiskalnicah, je bila videti poštena, prisrčna in domača nalik priletni omari za perilo. Verski znaki na uokvirjenih ploskvah, sestavljeni iz školjčnih lupin in käme? ničja, so spominjali na nekdanje meščanke, ki so prihajale sem* kaj sklanjat svoje čepice z visokimi resami od čipek in umivat svoje gospodinjske duše v to simbolično krnico. Kamor so pokle? kale one, tja je Gestas pokleknil in z ustnami tik ob leseni rešetki potihoma poklical: «Oče moj, oče!» Ker se nihče ni odzval nje? govemu klicu, je čisto nalahno s prstom potrkal na durce. «Oče moj, oče!» Otrl si je oči, da bi bolje videl skozi luknje v mreži, in se mu je zazdelo, kakor da je razločil v somraku belijcoretelj svečenika. Ponavljal je: «Oče, oče, poslušajte me no! Izpovedati se moram, dušo si moram oprati; črna je ter umazana; gnusi in gabi se mi, tako da se mi od tega vzdiguje. Hitro, oče, kopel kesanja, kopel od* puščanja, kopel Jezusovo. Ob misli na mojo nesnago se mi srce preobrača in čutim, da bom bljuval od studa nad svojo ne? čistostjo. Kopel, kopel!» Nato je počakal. Včasi se mu je zdelo, kakor da mu je roka v izpovednici dala znamenje, včasi pa ni mogel razbrati v kolibici e'rugega ko prazen sedež, zato je dolgo čakal. Nepremično je klečal kakor prikovan na leseno stopnico, upiraje pogled v okence. ä Anutole France I Gest as odkoder naj bi mu bilo prišlo odpuščanje, mir, okrepitev, rešitev, nedolžnost, sprava z Bogom in z njim samim, nebeška radost, zadovoljstvo v ljubezni, najvišja blaginja. Presledkoma je mrmral nežno moledovanje: «Gospod župnik, oče, gospod župnik! žejen sem, dajte mi piti, silno sem žejen! Blagi gospod župnik, dajte mi, karkoli imate, čiste vode, belo haljo in perotnic za mojo ubogo dušo. Dajte mi pokoro in odpuščanje.» Ker ni dobil nobenega odgovora, je jače potrkal na omrežje in dejal na glas: «Izpoved, prosim!» Naposled je izgubil potrpljenje, vstal je in močno tolkel z drenovačo po stenah izpovednice tuleč: «Ohe, župnik! Ohe, kaplan!» In kakor je govoril, je krepkeje razbijal, udarci so srdito padali na izpovednico, odkoder so vstajali oblaki prahu in ki je na te žalitve odgovarjala z ječanjem svojih starih črvojednih desäk. Vratar, ki je pometal po žagradu, je pridirjal na hrup, z za? vihanimi rokavi. Čim je uzrl moža z batino, je za trenutek obstal, potlej se mu je previdno in počasi bližal kakor sluge, ki so obelili v službi najskromnejšega redarstva. Prišedši na slišaj ie vprašal: «Kaj pa bi radi?» «Izpovedati se hočem.» «Obsorej ni izpovedovanja.» «Izpovedati se hočem.» «Odidite.» «Župnika hočem videti.» «Čemu pa?» «Da me izpove.» «Župnika ni doma.» «No, pa prvega kapclana.» «Tudi njega ni doma. Pojdite.» «Drugega, tretjega kapclana, četrtega kapclana, zadnjega kapclana.» «Odidite!» «Presneto, ali naj umrjem brez izpovedi? Saj je huje ko 1. 93., bi človek mislil! Čisto majčkenega vikarja. Kaj vam mar, ako se izpovem čisto majhnemu vikarju, ki ni višji od komolca? Rccite kakemu duhovnu, naj pride in me izpove. Obetam mu, da mu hočem zaupati redkejše grehe, nenavadnejše in zanimivejše, prav gotovo, od vseh onih, ki mu jih utegnejo raznizati njegove klepetave spokornice. Opozoriti ga smete, da ga prosijo k lepi izpovedi.» ____I Tone Seliškar I Orači miru «Poberite se!» «Ampak kaj res ne razumeš, stari Barabas? Zmiriti se hočem z dobrim Bogom, ti pravim, za Bega svetega!» Dasi ni imel veličastne postave kakor kak cerkvenik v bogati župniji, je bil ta bradničar vendarle korenjak. Popadel vam je našega Gestasa za pleča in vam ga zagnal ven. Na cesti je imel Gestas eno samo misel v glavi, namreč vrniti se v cerkev skozi stranska vrata in, ako mogoče, prekvapiti vra? tarja odzad, da bi tako zasačil kakega vikarčka, ki bi ga maral izpovedati. Po nesreči pa je bila cerkev obdana s starimi hišami in Gestas se je brez nade na vrnitev izgubil v nerazmotnem blodišču cest, uličic, prehodov in zagat. Ondi jc stala pivnica, kjer se je ubogi skesance namenil iskati tolažbe v pelinkovcu. Prišel je do nje. Ali hitro ga je obšel nov kes. In to potrjuje njegove prijatelje v upanju, da se bo rešil. Vero ima, preprosto, krepko in otreško vero. Dobrih del pa bi mu prej nedostajalo. Vendar ne kaže obupovati nad njim, saj on sam nikoli ne obupava. Ne da bi se spuščali v znatne težkoče glede predestinacije ali razmotrivali zadevna mnenja sv. Avguština, Gotesiala, Albi* gencev, Wiclefovcev, Husitov, Lutra, Kalvina, Janseniusa in veli? kega Arnauda, splošno sodimo, da je Gestas naprej določen za večno blaženstvo. (Iz knjige «Tok iz biserne matice» prevcl A. Debeljak.) Tone Seliškar / Orači miru Orači, vi silni ljudje koprnečih pokrajin, pripravite pluge, jeklena rezila za črno prst! Solnce že pleza na obok vaših misli — silni orači — naj stopi vodnik iz vaših vrst! Ta, ki bo vodil najjačje rezilo, z močno roko rezal zemljo v globino, gnal brazde v neskončnost — ta bo vaš mož! Silnež iz silnih! Kako vas bo vodil preko sveta! Vse boste zorali! Spremenili pustinjo v vrt; pripravili brazde sejalcu življenja, ki raste iz duše vseživljenskega vrenja — orači vi silni, pred vami beži smrt! / r KNJIŽEVNA POROČILA Friedrich Schiller: Marija Stuart. Tragedija v petih dejanjih. S porabo Ccgnar* jevcga prevoda poslovenil Oton Župančič. V Ljubljani 1923. Kakor leta 1861. Janežič svoje «Cvetje iz domačih in tujih logov», tako je tudi kr. založba šolskih knjig in učil v Ljubljani svoje «Domače in tuje klasike» otvorila s Schillcrjevo tragedijo «Marija Stuart». Zakaj jc začela ravno s tem delom, ne vem; morda so odločali kaki slučajni zunanji vzroki. Potrebne jc pa bi brez dvoma bilo, ko bi se bila predvsem izdala najvažnejša domača dela; takih izdaj tem težje pogrešamo, ker za najvišja razreda naših srednjih šol še vedno nimamo slovenskih čitank, tako da ves slovstveni pouk visi v zraku. Če pa se je že izdal prevod, bi bilo pač umestneje, seči po delu kake druge literature, kajti <