ZASOUENE CENE SADJA IN ZELENJAVE NA LJUBLJANSKEM TRGU
Premalo uporabljamo železnico
Novembra 1975 je sekretar predsedstva izvršnega komi-teja CK ZKJ Stane Dolanc na posvetovanju o nalogah ko-munistov y preskrbi izrekel misel, ki danes ni le nič manj aktualna, temveč ima morda celo večjo težo: »Izvršni ko-mite se je odločil za to posve-tovanje na taki ravni - udele-ženci so bili iz vseh republik in pokrajin - ker smo trdno prepričani, da je problem oskrbovanja našega prebival-stva in to ne le v mestih in industrijskih središčih, tem-več prebivalstva nasploh, v bistvu eden temeljnih proble-mov v sedanjih političnih in gospodarskih razmerah z vse-mi tistimi posledicami, ki izvirajo iz dejstva, da je skrb za človeka sestavni del naše razredne politike.«
Letos je ta naš človek izpo-stavljen močnim stihijskim nihanjem pri oskrbi. S trgov po vsej državi prihajajo števil-na opozorila, da izbira sadja in vrtnin ni zadovoljiva in da so cene previsoke. Pri tem ljub-ljanska tržnica seveda ni no-bena izjema. Med proizvajalci (zadruge, kombinati) in trgo-vino ni sodelovanja in dogo-
vorov, tako da so proizvajalci in potrošniki prepuščeni sa-mim sebi in stihiji na trgu. To praznino pa mašijo nakupo-valci in prekupčevalci, ki odi-rajo in izrabljajo tako proizva-jalca kot potrošnika.
Slovenski železničarji si že skoraj deset let prizadevajo, da bi organizirano prepeljali vsaj del sadja in zelenjave, pridelanega v Makedoniji in Srbiji in namenjenega sloven-skim tržnicam za neposredno in takojšnjo prodajo. Večina teh tovorov sadja in zelenjave namreč še vedno potuje s to-vornjaki več kot tisoč kilome-trov daleč. Še nekaj let nazaj so očitali železnici, da je pre-počasna in da ji zato hitro pokvarljivo blago beži na ce-ste. Zdaj pa se makedonski paradižnik in paprika pripe-ljeta z vlakom na ljubljanski trg že v okrog tridesetih urah, to je v času, ki se mirno kosa s tistim, ki ga za isto razdaljo po cesti potrebujejo tovornjaki. Zaradi pogostih zapor in za-stojev na naših prenatrpanih cestah je to občutljivo in hitro pokvarljivo blago dostikrat prepuščeno vročemu soncu pod ponjavami tovornjakov,
medtem ko vagoni posebnih, hitrih tovornih vlakov za pre-voz sadja in zelenjave ostajajo neizkoriščeni.
Trgovske organizacije pra-vijo, da je prevoz z vlakom sicer res cenejši, a neudoben in zapleten zaradi pretovarja-nja s tovornjakov na vlak in nazaj na tovornjake in da se ne izplača. To pa prav nič ne moti zasebnih prodajalcev in preprodajalcev, ki za precej višjo ceno vsak dan pripeljejo v Ljubljano z ekspresnimi potniškimi vlaki več kot 2500 kilogramov sadja in zelenja-ve. Saj plača potrošnik.
Potrošnik plača v obliki viš-je končne cene tudi od želez-niškega za eno tretjino dražji cestni prevoz. In jo bo tudi plačeval vse dotlej, dokler bo trgovina dajala prednost udobnejšemu in nezapletene-mu, a dragemu cestnemu pre-vozu - morda tudi zaradi mož-nosti zaračunavanja višjih marž na podlagi višjih prevoz-nih stroškov? - pred hitrim ekonomsko ustreznejšim, prevozom sadja in zelenjave po železnici.
Olga Mažan