Učitelj v naših očeh
Bližajo se predvsem za otroke tako pričako-vane počitnice! Takšen stavek bomo odslej tahko večkrat slišali ali prebrali. Pri tem ne-redko izustimo še — blagor učiteljem, dva me-seca dopusta! In pri tem le izjeme tudi prizna-jo, da so si učitelji ta dopust tudi zaslužili, da tak in tolikšen odmor tudi potrebujejo.
Učitelji so namreč svoje delo morali opravi-ti v desetih mesecih, zato so potrebovali tudi več naporov, več prizadevanj, več psihične zbranosti, več osebnih odpovedi.
Učiteljev delovni dan se namreč ne konča, ko se zaprejo šolska vrata. Takrat se mora najbolj intenzivno pripravljati za naslednji dan, za to, da opravi vse stopnje v predpisa-nem učnem načrtu. Učni načrt pa niso obliko-vali ljudje izza katedra, temveč iz pisarn, izven šolskega življenja. Prav zato ni prav nič ču-dno, če so zahteve, ki so postavljene pred učitelja včasih nemogoče previsoke, nerealne. In kar je pri vsem najbolj tragično, vsega učiteljevega dela, prizadeyanj, dodatnih na-porov, učitelju nihče ne prizna. Veliko bolj smo dovzetni do njegovih napak, kot pa do njegovega kvalitetnega pedagoškega in vzgoj-nega uspeha.
Ce znanstvenik ali umetnik ustvari neko izjemno delo zanj slišimo vse in vsepovsod. Če pa učitelj pripravi kvelitetno šolsko uro za katero je porabil tudi do 26 ur dodatnih pri-prav, na kateri so se otroci zares nekaj naučili, zanjo ne ve nihče, kot da je to samo po sebi umevno.
Pa je samo po sebi umevno tudi to, da neredki učitelji skoraj ne shajajo s svojim
osebnim dohodkom. da jih je že veliko med njimi v kategoriji socialnih problemov, da le po sreči razmer lahku pridejo do stanovanja, da imajo slabo organizirano ali pa raje ne preživljanje zasluženega Ietnega dopusta? Ali je samo po sebi umevno tudi to, da mora učitelj izpolnjevati »ukaze« nekaterih zakone pišočih, pa čeprav ve, da to ni dobro za otro-ka. Naprimer ali je prav, da gredo učenci, vseh trideset ali še več, z noži v rokah nabirat regrat?
In pri vsem tem pozabljamo, da imajo uči-telji tudi svoje družine, svoje probleme, ki jih morajo pred šolskimi vrati pustiti in se z na-smehom pojaviti pred otroki. Pozabljamo tu-di, da se mora učitelj s šolo ukvarjati tudi v svojem »prostem« času, ki ga tako jemlje svoji družini.
Učitelj, ki otrok ne nauči delati,. ni dober, pa čeprav včasih radi rečemo katero čez učite-Ija, ki jc dal otroku toliko nalog, ki otroku ni spregledal čez prste in mu dal višjo oceno, kot jo je zaslužil. Tak učitelj, pravimo, ni dober, pa čeprav vsi zakoni v šolskem sistemu temu nasprotujejo, kajti napisani so tako, da otroku dajejo potuho, ga ne naučijo delati, ne uve-Ijavljajo načela delitve po delu - otrokovem ali pa tudi učiteljevem.
Odprimo torej oči, poglejmo resnici v obraz in povejmo, kakšnega učitelja hočemo. In ko se bomo odločili, potem dobremu učitelju tudi priznajmo - z ustno pohvalo in materialno stimulacijo, da je delo dobro opravil.
NINA ĆOŽ