Dodajmo življenje letom
Vsako (eto praznujemo 7. aprila svetovni dan zdravja. Tega dne /e leta 1948 pričela veljati usta-novna listina Svetovne zdravstvene organizacije, ene izmed specializiranih ustanov Organizacije združenih narodov. Letošnji, po vrsti že 33. svetovni dan zdravja, /e namenjen problemom, s katerimi se sreču-jejo ostareli, zato ima zanimivo ges/o: »Dodajmo živ-Ijenje letom«.
Izgleda, da se marsikje po svetu pojavlja zmotna in celo krivična predstava o ostare-lem človeku, češ da je v dolo-čeni starosti porabil vso ener-gijo, ki jo je imel, da je torej prišel čas, ko se je potrebno umakniti in se sprijazniti s pričakovanjem naravnega konca. Res je, da je veliko ostarelih ljudi bolnih, vendar je marsikdaj njihova bolezen taka, da se lahko polno vklju-čujejo v življenje. Studija Sve-tovne zdravstvene organizaci-je, ki je zajela razmeroma zdrave osebe, je pokazala, da so ti celo v starosti 70 let lah-ko opravljali- precej vsako-dnevnih opravil, da so korist-no uporabljali svoje umske sposobnosti in so igrali aktiv-no vlogo v družbi.
Ostareli ljudje imajo v sebi ogromen kapital, ki so ga pri-pravljeni razdajati v dobrobit družbe, in nanje ne smemo pozabiti, ne smemo pustiti, da se kot »odpisani« umaknejo v svoj svet razmišljanja in zapi-ranja vase.
Po zadnjem popisu prebi-valstva leta 1981 je bilo v SR Sloveniji 1,891.864 prebival-stva in kar 10,5% starih nad 65 let. Pri nas imamo torej 200 tisoč oseb, ki so že dosegle koledarsko starost, zato po-trebujejo posebno skrb, so-cialno in zdravstveno. Pravi-mo, da so ostareli ranljiva skupina ljudi, ker so manj od-porni, velikokrat imajo soča-sno več bolezni, pri njih se hitreje pojavi invalidnost in celo onemoglost, da postane-jo odvisni od pomoči druge osebe in družbe. Boleča pa je socialna ogroženost, ki se ka-že v usihanju družinskih vezi in s tem postopen prehod ostarelih v osamljenost.
Za starostnike, ki so bili za-posleni, bi morale stalno skr-beti organizacije združenega dela. Današnje povezovanje aktivnih delavcev in upoko-jencev je mnogo prešibko, lahko rečemo, da je komaj za-živelo. Vse premalo je, da biv-še sodelavce povabijo na skupne proslave, mnogo bolj pomembno bi bilo, da jih na nek način zadržijo v svoji sre-dini. Večje delovne organiza-cije imajo razvito kulturno in umetniško aktivnost, dejav-nost, ki daje vse možnosti, da ostareli ostane med Ijudmi, ki mu veliko pomenijo. Prav pa bi bilo tudi, da bi delovne or-ganizacije skrbele za posto-pen padec aktivne udeleženo-sti pri delu; z dnevom upoka-jitve naj bi se torej ne prene-hala vsa obveznost do minule-ga dela. Seveda je potrebna dobršna mera previdnosti pri uresničevanju načela poveza-nosti med aktivnimi in upo-kojenimi delavci. Naj to ne bo zapiranje poti mladim in ne miloščina ostarelim.
Zdravstveno-socialne služ-be so že dokaj dobro razvile skrb za ostarele. V marsikate-rem zdravstvenem domu je zaživela dispanzerska metoda dela pri obravnavanju ostare-lih. Zdravnik, patronažna se-stra, socialni delavec in fizio-terapevt se povezujejo v de-lovno skupino, ki lahko vse-stransko in učinkovito skrbi za ostarele. To so že geronto-loški dispanzerji, pa čeprav nekateri še nimajo tega ime-na. Mnogo zdravnikov že ima diplomski tečaj iz gerontolo-gije.
Prav posebno %oglavje v krogu socialne skrbi za osta-rele so domovi za starostnike.
Računamo, da potrebuje 5% ljudi, starih prek 65 let, dom-sko oskrbo, kar pomeni za SR Slovenijo 9.623 mest. Konec leta 1981 je bilo že 8.275 mest, v tej številki pa še niso všteta mesta v novem domu na Ko-leziji in v Mostah. Poudariti je treba, da je bil prav v zadnjih letih dosežen izreden napre-dek v graditvi domov, zato se izračunanim potrebam že pri-bližujemo.
Ne smemo reči, da je dom-ska oskrba pravilna oblika re-ševanja problemov večine ostarelih, ko mora ostati v svojem okolju in tako tudi je. Premestitev v dom je hajveč-krat hud udarec za starostni-ka, ki ima močno okrnjeno sposobnost prilagajanja na novo okolje. Vendar, kakor smo že omenili, pri nas je 5% starih nad 65 let, pri katerih ni mogoče drugače rešiti proble-ma, ki se je pojavil v starosti, kakor z domsko oskrbo. Veli-ko je težkih, kroničnih bolni-kov, zdravih je razmeroma malo.
Sodobni domovi za ostarele ne dajejo oskrbovancem sa-mo najnujnejšega, stanova-nja, hrane in zdravstvene po-moči. Ti domovi so že razvili široko aktivno povezanost z različnimi dejavnostmi kra-jevne skupnosti. Povedano z drugimi besedami; pomični, duševno neprizadeti oskrbo-vanci se lahko vključujejo v aktivnosti izven doma in s po-močjo organiziranih služb v domu stopajo spet v aktivno življenje.
Omenili smo obe skrajnosti skrbi za ostarele, organizacije združenega dela in domove za starostnike. Kolikšen delež bi lahko prevzele delovne orga-nizacije, ni znano, vsekakor pa ostaja še veliko takih osta-relih, ki potrebujejo pomoč samo nekaj ur dnevno. Posto-poma se razvija sosedska po-moč, pomoč Rdečega križa, marsikje pa že lepo deluje po-moč s strani klubov in dru-štev upokojencev. Predvsem v klubih in društvih upoko-jencev je pomoč dvosmerna.
V njih dobijo ostareli stik s svetom, kadar pa potrebujejo pomoč na domu, se vzpostavi klubska, prijateljska pomoč.
Vse do zdaj je bilo govora o skrbi za ostarele, ki smo jo dolžni dajati tej skupini ljudi. Vsa prizadevanja pa ostanejo lahko brez večjega uspeha, če posameznik ni mislil in živel v prid boljši starosti. Na starost se je torej potrebno pripraviti. Ni dovolj, če se streznimo leto dni pred upokojitvijo, pravza-prav je potrebno vse življenje usmerjati tako, da bo starost čim bolj prijetna. Samo, če bi
v starost stopili tako priprav-Ijeni, .bi se marsikatera težava, in brez teh starost ni, bistveno zmanjšala.
Letošnji svetovni dan zdravja je s svojim pozivom, naj letom dodamo življenje, zajel vse, družbo in posamez-nika.
Bolj bo potrebno razmišljati o obliki priprav na upokojitev in starost, kar je težka in ob-čutljiva naloga, saj enotnega pravila ni.
dr. MILENA VRENK-JERŠE, ZDRAVSTVENI DOM LJUBLJANA