PESMI M. J. LERMONTOVA
PREVEDEL   MILE KLOPČJČ
ZAKAJ?
Hudo mi je zato, ker ljubim te srčnč
in ker predobro vem: mladosti tej ne bo
prihranjeno tega sveta obrekovanje.
Za slednji jasni dan, za vse omamne sanje
usodi se oddolžiš s solzami in boljo.
Ker si vesela, glej, zato mi je hudo.
(1840)
Ne, zate moje srce ne drhti in zame tvoje ne bleste prelesti — ne, v tebi ljubim prejšnje le bolesti in izgubljene svoje mlade dni.
Ko včasih te zamaknjeno motrim, ko v svoje tvoje kdaj lovim poglede in šepetam skrivnostne si besede, takrat iz duše z drugo govorim.
Jaz govorim z družico mladih dni,
v potezah tvojih iščem druge črte
in v ustnih živih — ustne že zaprte,
v pogledih — žar ugaslih že oči.         (1841)
$    *    »
Sam samoten stopil sem na cesto; pot v megli peščena se blesti; noč je, svet boga posluša zvesto, zvezda z zvezdo tiho govori.
Slavnostno blestijo se nebesa, sinji svit prepredel je zemljč ... Mar mi žal je česa, čakam česa, da tesno mi je pri srcu in bridko?
Tu ničesar več se ne nadejam, za preteklim nič mi, nič ni žal. Po svobodi in pokoju žejam, rad bi se pozabil in zaspal.
557
Vendar ne želim si sna gomile; tad tako bi večno ležal tih, da bi v meni žive bdele sile, da bi prsi dvigal še moj dih;
da bi uspava je neprestano sladek glas mi o ljubezni pel, da bi večno zelen hrast nad mano sklanjal se košat in mi šumel.
(1841)
SEN
V  poldanjem žaru v dolu Dagestana negiben ležal sem zadet v srce; globoka še se je kadila rana,
po kapljah kri mi vrela je iz nje.
Sam ležal sred doline sem peščene, naokrog vrhovi skalnih goličav, in sonce žgalo je rumene stene in mene — toda jaz sem mrtev spal.
In  v snu zagledal sem  v domačem kraju večerno slavje in voščenk blesket; in mlade žene v cvetju in sijaju o meni pletle so vesel ščebet.
Le ena nič se ni zmenila zanje, sedela je samotna in molče. Bogve zakaj, a hude, strašne sanje so njeno mlado begale srce.
Sanjala je dolino Dagestana ...
V  dolini znanec njen ubit leži. Na prsih se kadi mu črna rana, pojemajoč iz nje polzi mu kri.
(1841)