Marija Klofutarjeva: Med wzaostalimia v otrokovem stoletju (Nadaljevanje) Problem vzgoje moralno manjvrednih. »Ne ljubi manj me radi mojih hib!« — Schakespcare. — »Rešujte mladost, naj bo osnova — deviza sodobne socialne miselnosti« — Joli. »Mladost jc usoden korak, korak proti soncu ali v mrak.« V zadnjih desetlctjih po vojni se evropska kriminalistika precej bavi z reševanjem problema o vzgoji uličnih otrok, zlasti pravniki, pa socialno, medicinsko in pedagoško misleči Ijudje. Žalostno je le to, da je vsaka akcija glede zaščite otrok v zvezi s finančnim vprašanjem. Ker je to rak rana, bi bilo dobro ugotoviti, da li je v intcresu varčevanja, obvarovati zapuščeno deco od priložnosti, ki bi povzročila njen pad. Lažc je paziti na zdravega, kot zdraviti bolnega. »Ptiček brez gnczda« v primernem vzgajališču prav gotovo manj stane kot pa poznejši zločincc, ki obremeni državo z večletnim bivanjem v zaporih ali pa z zdravljenjem v ambulanti za pobijanje spolnih bolezni Poraja se vprašanje — kako? »Čim naravneje, tem verjetneje, tem prijetneje, tem veljavneje« — S. Gregorčič. Ne dviganje padlih, temveč preprečiti pad, to je racionalno. Tudi zdravnik ne čaka bolnikove smrtne ure, temveč ga zdravi prej. Kaj moremo pričakovati od otroka, v katerega je življenje z žarečimi črkami vpisalo vse najslabše in najtrše? Preslab, da se bori sam s sabo in z okoljcm, bruz koristnih nasvetov in vzgledov, ki bi jih posncmal, podlcže okužitvi ulične pokvarjenosti in vstopa v vrsto duševnih gobavcev, ki okužijo vse, s čimer pridcjo v tlotiko. Živeči tako brez nadzorstva, brcz vzgoje, brez družinskc toplote, brcz discipline, postajajo brezdomci, nadležni vsakomur — glej »iMladih zanikrncžev lastni životopisi« - Milčinski. Ta zapuščeni ulični element, ki je ->prejemljiv za vsako zlo, kajti hrano dobivajo le najnižji instinkti, ni dovolj kaznovati, temveč reševati, preden pride do prckoračenja meje družbenih pravil. »Živeti sc nc pravi biti, temveč nastajati« — Luthcr. Smcmo li verjeti optimLstičnim besedam Nictzschejevim? »Prišla bo doba, ki ne bo poznala drugih misli kakor vzgojo.« Ccto moralnih okužencev jc trcba eliminirati v posebne zavode, kjer pod stalnim nadzorstvom in v mejah prisrčnc domačnosti in preizkušenih pedagoških pravil vdihavajo novo ozračje. Dolžnost zdravnika je, da pri svojcm bolniku najprej ugotovi diagnozo in potcm prvotni vir bolczni. Važna je zanj ugotovitev, dali je vzrok bolczni prirojen ali pridobljen. Vzgojiteljeva naloga se v bistvu ne razlikuje mnogo od zdravnikove. S točno diagnozo si olajša delo. Jasno je, da sc dedna obremenjenost nc da ozdraviti, dobro pa je, da sc zabrani stik z zdravo okolico in to iz dveh vzrokov: 1. Po pravilu, da gnilo jabolko okuži zdravo. 2. Po pravilu, da alkoholik brcz alkohoJa ni pijancc. Sprejemanje v zavod je v naši državi tako pičlo in omejeno le na one, ki so prišli že tako daleč, da so se zaradi svojih del morali zagovarjati pred sodnim forumom, kar sem že omenila med pogoji za sprejero. K senčnim stranem kolektivne vzgojc se vrnem pozneje, poudariti pa moraTn, da uspeh zavodske vzgojc ne more biti rešilen, če je že prepozno, kot so neozdravljive vse bolezni v zadnjem štadiju. Šamo v pravoeasnem, skupnem sodclovanju vseh v poštev prihajajočih faktorjev bi se mogla rešiti propadajoča mladina mcstnih ulic. Prospch in bodočnost naroda in vsega človeštva sta odvisni od vzgoje mladcga rodu, ki je up vsakega naroda. Vsa mladostna moč zavrženih otrok, ki so potegnjeni v službo zla, naj se regulira v koristno nacionalno smer, naj posluži ponosu naroda, ki potrebuje ljudi, o katerih bi sc končno vendar lahko reklo: »Al' te je treba bilo al' ne, vendar prisrčno ljubim tc« — Prešeren — in katerim »ne bo poštcnost sarn« bela krizantema na prsih življenjskega diktatorja, tcmvcč bogastvo bogatega« — C^ankar. Iz dosedanjih misli o poreklu »poboljševancev« bi se dalo sklepati, da prejme nezakonski in zapuščeni otrok že kot »krstno darilo« vse pogoje za telcsno, dušcvno in mo ralno manjvrednost, čc jih ni princscl žc kar s seboj na svet. O dolžnostih družbe do otroka je že preccj izrečenih in napisanih misli. Misel pa se oploja samo z ljubeznijo, hotenjcm in delom. »Podajtc roko padlemu človeku, da gaj bodete dvignili, ali bridko jočite nad njim, čc gine, toda nikar se ne norčujte iz njega. Ljubite ga, vidite v njejn samega scbe in ravnajte z njim kakor s seboj!« Gončarov v Oblomovu. Čim zdravnik določi diagnozo, mu ni težko določiti način zdravljenja. Isto velja za pedagoga. Klasičen dokumcnt notranje strukture vsake šole, vsakc vzgojne in naučne institucije je Cankarjevo slovo od »Enajste šole«. »Enaijsta šola, Bog s tcboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel mojcga življenja in spoznanja. — Dali so me v šolo, v ono pusto, srepogledo, od vseh strani zadelano, kjer ni ne sončnega belcga proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ročnika in kapeljnov še celo ne. Samo trde, človeku nerazumljive besede so tam in pa velike črke, na črno tablo napisane.« Preden preidem k vzgojnemu delu v vzgojni poboljševalnici, bi bilo še važno vprašanjc, kaj zavod lahko doseže proti hibam, ki zadevajo moralni čut. Dcdno in po okolju moralno ogroženih otrok jc razmeroma jako mnogo. Ciotovo je, da dcdno obrcmenjenih zavod in šola ne moreta »popraviti«. Toda pr.preči se lahko vsaj moralno ancstctičnim otrokom kvarni stik bodisi / domom bodisi z moralno intaktnimi otroki. Dom teh otrok je večinoma tak, da nt vpliva vzgojno v socialnem smislu. Vcčkrat jili celo oče ali mati navajata k prosjačenju, k tatvini itd. V SIov. Požegi scm imela gojenko, katere mati jc bila ponosna, da je njena hčerka že . 13. letom dobila »dečka« in dopuščala je, da ga je voilila na dom in tam služila denar zase in za starše mnogokrat vprico mlajših bratov in scster. V omenjenem zavodu je šc sedaj deklica, ki ima »šlagirano« mater tcr je babica vse tri vzdrževala s prostitucijo. V sodnem zapisniku je bilo navedeno, kako se je dcklica pri peku pohvalila: »Danes je babica zopct zaslužila 15 din, da imamo za kruh.« Na vprašanje — kako? — je odgovorila: »Prišel jc neki moški, pa mu jc babica najprej ocvrla jajca, poteni pa je legla z njim v poste4jo. Iz blazin jc napravila ograjo, da jaz nc bi vidcla, kaj dela. Pa meni jc dala pojesti samo tri pečenc krompirje« itd. Dalje se moramo zavedati. da so v poboljševalnici žal tudi otroci, ki tja ne spadajo, ker niso zavedno ničesar zakrivili, ne spadajo pa tudi v nobeno, ne v normalno in ne v pomožno šolo, ker povsod samo ovirajo delo in pouk. To so otroci, ki so kot plevel v »božjem _yrtcu« in za katerc manjka zavodov, ker nc morcjo ostati pri starših. Pri takih otrocih ne bi smeli iz napačne humanosti oklevati, nego bi jih morali, dokler ni zavodov, izolirati v zavetišča, hiralnice ali norišnice. Pri njih je najvestnejša vzgoja brezuspešna. Z moralne strani nepopravljivo defektni, razumsko ncpristopni otroci bi morali vse življenje ostati pod okriljem kakega zavoda. Tudi taka deklica, razumski na stopnji idijotije, se nahaja v Slav. Požegi. Pri njej je ostalo brezuspešno vsako šolanje. Leto dni sem se spccialno bavila z njo, uporabljajoč pri tem vse svoje znanje, dobro voljo in potrpežljivost, preizkusila sem vsa učila, metode in tcstc, ki sem jih zasledila v kaki knjigi, ali pa sem jih sama sestavljala in dosegla toliko, da se je naučila mehanski svojega podpisa. tiskane črke brez vezave in števila do 10 bre/ razumevanja številčnega razmcrja, dnevov v tednu pa po temle načinu: V nedeljo gremo k maši in obl.čemo »svetačne haljine«, v ponedeljck peremo perilo, v torek in četrtek jemo meso, v srcdo gremo v bolnioo na pregled, v petek imamo verouk in dobimo od g. kateheta včasih sličice, v soboto se pa kopljcmo in preoblačimo. Božič jc takrat, kadar koljemo pajccke in dclamo klobase. o veliki noči pa jemo šunko, pirhc in pojemo Kristusovo trpljenjc. Drugih dogodkov v Ietu si ni zapomnila. Obleči se, umiti in počcsati sc ni naučila. Surovo rcpo, krompir, zelje, korenje, oglje in vse, kar se da razdrobiti ali raztopiti, je pojcdla z istim tckom kot nedelj.ke zrezke, ki jih je kaj spretno ukradla in skrila v — hlačke. V pubcrtetni dobi je postala nasilna in razdražljiva. Če ji je le uspelo, jc pobegnila na cesto ali k plotu, kjer jc nagovarjala moške in sanjala o tem. kako sc bo poročila. Ko sem jo vprašala, kaj misli delati, ko bo poročena, je odgovorila: »Pasla bi kravo.« Estetski absoluttio intaktna, kljub največji pozornosti vedno umazana in raztrgana, si je z vscmi mogočnimi krpami, trakovi in pctlami podpirala naraščajoče grudi, da bi tako opozorila na svojo žcnskost. Ni se naučila prišiti si gumbe in olupiti krompir, čeprav sem se zelo mnogo trudila, da jo naučim vsaj najprimitivnejšega kuhanja. , Oče, dobro situiran nameščen.c s stalnim mesečnim zaslužkom, se svoje edinke sramuje, ker mu jemlj. »uglcd«. Ko scm zaprosila zavod za duševno bolne v Vrapčah pri Zagrebu za sprejem tc deklice, je uprava zahtevala 25 dinarjcv dncvne vzdržcvalnine, česar krediti v »poboljševalnici« niso dovoljevali, oče pa od lastne enonadstropne hiše -s poststvom rti mogel utrpcti »tako vclikc žrtve«. Kaj bo z njo? Po že cifiranem zakonu o prisilni vzgoji nedoraslih od 6. februarja 1902. lahko ostane v zavodu do 18. leta, potcm pa bo plen pauperizma in event. mati enega ali več kretenov. Socialno skrbstvo pri nas šc ni toliko razvito, da bi vodilo cvidenco o vsakem posamezniku in v danem primeru prisililo očeta, da reducira nekaj svojih užitkov v hčerkino rcšitev. Prav tcmna pa jc ta slika šelc takrat, kadar sc zamislimo v hitrcjšo množitcv teh obrcmenjcnih rodbin. Socialno nezavarovan človck z manjšim čutom odgovornosti ima žc v zgodnji mladosti otroke brez pomisleka na bodočnost, dočim bolj odgovorni človek čaka na socialno in eksistenčno možnost. Zatc^ stojimo dancs prcd žalostnim dcjstvom, da se manj vredni prekomerno množe in da vcč vredni izumirajo. Ne spada v moj delokrog, da razpravljam tu o evgeničnih ukrepih in sredstvih, ki so žal zopet tcsno povczana z gospodarskimi razmerami, nisem hotela namigniti na stcrilizacijo, ki pri nas še ni uzakonjena in ki bi ostala brc/uspcšna tako dolgo, doklcr se nc dvignc do najvišje točke socialno skrbstvo, ki mora misliti pač tudi na to, da nc obremeni bodočih gcncracij z vzdrževanjcm vcdno več hiralnic, »poboljšcvalnic«, kaznilnic in norišnic, da nc bodo brcmcna vcč vrednh za manj vrcdnc narastla do neznosnosti. Bolje je varovati, kot zdraviti. Iz navedenega je razvidno, da jc v vzgojnem poboljševalnem zavodu mnogo gojenk, ki po svoji dispoziciji ne spadajo vanj. V-ar: Božične sanje učitelja Suhača Sredi gozda, visoko nekjc gori v naših slovcnskih hribih, ki so idilični lc za turi&te in smučarje, ki poredkoma prihajajo tja gori, a ne za one, ki tam živijo stalno in si služijo svoj tcžki vsakdanji kruh, službuj. in vtepa v drobnc glavicc otrok znanje učitclj Suhač. Usoda je hotela pač tako, da žc os.m let službujc v tem kraju in ga najnujncjši opravki vsaka lcto dva ali kvečjcmu irikrat zancscjo v oddaljcno dolinsko mcsto. Vsak bi misKl, da si takrat učitclj Suhač privošči malo življenja, a motil bi se tLsti, kajti učitelj Suhač ima druge, važncjše skrbi, ki ga tarejo. Družina, žcna in trije otroci, to so njcgovc skrbi. Najstarejši bo kmalu moral v srednjo šolo, a učitclj Suhač sc ne more rc šiti oddaljencga hribovskega kraja in priti bližje mcstu, kcr jc pač usoda taka, da je slučajno med tistimi mnogimi, ki pač morajo biti na takih šolah dolgo dobo let. Silni porast cen vsem življenjskim potrebščinam je zadel tudi oddaljena naselja in to dbčuti tudi učitelj Suhač, ki je kljub desetletnemu službovanju komaj letos prilezel v VIII. skupino in mu povišica šc ni bila nakazana, Ker že čaka nekaj mescev, se je veselil, da sc mu bo natrala čedna vsotica, nekaka trinajsta plača, da bo lahko nekaj odrinil upniku, ki ga že tcrja vcč mescev, a ga vedno tolaži, čes povišica šc ni prišlu, nekaj bo pu lahko uporabil za nakup najpotrebnejših zim- skih potrebščin za ženo, za otrokc in, če kaj ostane, tudi zase. kar naj bi bilo tudi za božično darilo. A vse je padlo v vo-do. Prišcl je svcti večer, tisti lepi več.r, ko božični zvonovj naznanjajo večno slavo in večen mir, ko njihov odmev razncži šc tako trdo srce, ko bi moralo miniti vsako sovraštvo in se razliti ljubezen med vse zemljane. A ti zvonovi, ti lepi glasovi brana, niso mogli raztaliti dcbelega ledu, s katcrim je obdano trpko Suhačcvo srce. Čim bolj sc je bližal najsvečanejši trenutek, ko sc zbira vsa družina okrog božičnega drevesca in občuduj. nastavljene daTove. tem bolj jc postal učitelj Suhač redkobeseden in nemiren. Nič ne bo darov in otroke bo moral potolažiti s tcm, da bo Božiček prinesel darove k njim drugič, ko bo imel več dcnarja, pri tem je mislil na svojo povišico. Ko vse to razrnišlja, mu šine v glavo nova misel, ampak ntra_veseljiva. Drugod dobivajo trinajste plačc, s katerimi razveseljujejo starši svoje otroke. On, učitelj, vzgojitelj, pa tega ne dobi in zaradi tega tudi ne bo mogel razveseliti svojih otrok. Da, če bi dobil on trinajsto plačo, bi bilo vcsclje v hiši največje. V takcm razmišljanju ga prekine žena in ga povabi v sobo, kjer so prižgali skromno božično drevesce, pod katcrimi so bili »prazniki«, ni bilo nikakih darov. Vendar to ni motilo veselega razpoloženja otrok, ker so jih mikale redke gorcče svečice na bcržičnem drcvcscu. A to veselje otrok jc še bolj stisnilo lugo v njegovem srcu, na očeh pa sc mu je prika- zala debela solza, ki se mu je zakotalila pre ko upadlih lic. Veselje jc polcglo, ugasnili so svečke in se podaii k počitku. Zunaj jc divjala hribov\ska burja, od daleč sc je slišal glas božičnih zvonov. v kotu so spali trije otroci in globoko dihali. Tudi žena poleg njega jc žc zaspala, le Suhač ni mogel zatisniti očesa. Misli o povišici, o trinajsti plači, o prcmcstitvi, o božičnem miru in božičnih darovih so begalc pred njim z veliko brzino kakor slike na filmskem platnu. Ni jih mogcl pregnati, vcnomer so sc zopet prikazovale in pojavljale, ga vznemirjavalc in ga opominjale njcgovega gorja in trpljcnja. Ncmirno se je premctaval v postelji in spanec ni hotcl zatisniti njegovih trudnih oči. Slišal jc, kako je nekje daleč zvonil veliki cerkvcni zvon in vabil zemljane k polnočnicam. Srcčni so ti ljudje, scdaj bodo na svojo bol pozabili, tam v cerkvi bodo sredi božičnc noči, sredi burje in mraza in vendar so srečnejši od**njcga, ker ga tarc misel, da svojih otrok ni mogel obdarovati. V takih mislih jc zaspal. Zazibal sc jc v svet sanj, ki so izpolnilc njegove željc in prctvorile kruto rcalnost v lepo idilo božičnega večera. Sanjal je! Bil jc v šoli, v razredu in s. trudil ter učil. Nekdo potrka na v-rata! PLsmonoša! Da pismonoša je prišel. V roki je nosil pismo in še drug listek. Pismo? — Od kod neki...? In ! ček!, da ček je bil, pravi bcli ček — in na njem čedna vsota. Na čeku pa jc bilo tudi zapisano: »Trinajsta plača!« Kako sc jc začudil! Podpisal jc in pismonoša mu jc našteval denar. V roki ga jc držal, ni vedcl, kam bi stekcl, k ženi ali v razred, da bi nadaljeval svojo delo! Skoraj pozabil jc na pismi), ki ga je držal v drugi roki. Naglo in nervozno ga jc odpiral; kaj je neki v pismu? In glej! Dekrct! Premeščen jc, prav blizu mesta jc njegovo službeno mesto. Kakšno prescnečciijc! Dvc novi presencčcnji v njcgovem življenju! Trinajsta plača in dekret o premestitvi in to tako izncnada, tik pred božičnimi prazaiki. To jc najlepšc božično darilo, vsi sc ga bodo razvesclili. V tcm ves.lju, v tcm radostnem trenutku steče v kuhinjo, zakriči: »Žena glej! — Božično — da — — — — !« V tem se zbudi in okrog njega vlada gluha noč, le žena stoji ob njem in drži v roki prižgano svečo ter ga gleda. »Kaj je?« ga vpraša. Ko se popolnoma zave, spozna, da so bile le sanje, da ni ne sluha ne duha ne o dekretu ne o trinajstj plači. Sanjska idila sc jc zopet spremenila v kruto realnost. Nemirno je prebil ostali dcl noči in drugi dan je bil blcd in lica so bila še bolj upadla. Mislil pa jc le to: »Kdaj se bodo neki njegove svetonočne sanje izpolnale!« Stran 2. » U C i T F L J S K I TOVAKIS« Štev. 17