219
Stavim: na Otoku vinskem
doživimo večje čudo
kakor Lukian s svojim spremstvom,
ki napil se je prehudo.
Mi si bomo kratkomalo
otok okupirali
in pri Društvu narodov
brž ga registrirali.
In potem? Potem začeli bi z eksportom na debelo in bi s samim suhim zlatom tlakovali vso deželo ...
In tako bi se zgodilo prvič v naši zgodovini: bi Slovenci bili eno, srečni v novi domovini! —«
Družba dvignila je čase, samo eden se ni ganil — pač, v izvajanj teh sladkost kapljo je pelina kanil:
»Do nadaljnjega, gospoda! Ne bi svobode prestali, kmalu bi v laseh bili si in otok — prodali! ...«
JOŽA LOVRENČIČ
ČUDEŽ ŽIVLJENJA
V tišini, ki je do obupa težka, mi od nekod v srce pozvanja, ko da nedelja je in v cerkvi je ta trenutek čas povzdigovanja.
220
O moje misli, moja hrepenenja, v trpljenju molka plašne ptice, poslušajte, ali vas Bog ne kliče v goreči grm ljubezni in resnice?
V tišino so ušesa se odprla,
zdaj slišim žari j večna pota
in vse je trikrat svete pesmi polno,
vse jo živi iz Sabaota ...
Blagoslovljena ura razodetja — od zemlje k nebu svetla lestva se pne in božji angeli po nji pojo mi v srečo blaženih kraljestva.
FRANCE BEVK
OČE
Tisti večer — bila je pomladna nedelja — se je Polajnar razdražen vračal iz krčme. Noge so se mu čudno zapletale, a vendar ni bil pijan, saj je bil vino komaj utegnil pokusiti, ko so mu neka namigavanja od vseh strani začela leteti na ušesa. Sprva se ni zmenil zanja, ni jih razumel; bil je dobre volje in se mu niti najmanjša zla misel ni dotaknila srca. Nazadnje pa se je le zavedel in napeto posluhnil. Ali se to res njega tiče?
Krivec, s katerim sta si bila zaradi nekega laza že več let v laseh, je bil ta večer najglasnejši; ni mogel zadrževati svojega žolča, ki mu je prekipeval od vinjenosti. Tam je sedel, na drugem koncu mize, ves črn v obraz, žvečil cigaro in ga prebadal s strupenim pogledom. Govoril je nerazločno, rezljajoče, ker mu je jezik utekal skozi škrbino zob. Ali je res, da ženi Ferjana? Polajnar bi mu bil najrajši odgovoril osorno, nevljudno: In če bi bilo to tudi res, kaj komu mar? Pa se je zadrževal zaradi sosedov. »Jaz za to nič ne vem,« je dejal. Ni vedel, kaj tiči za tem, ni ga obhajala niti najrahlejša slutnja. Pogovor je poizkusil navrniti v drugo smer, omenil je seno, ki je poskočilo v ceni. Toda Krivec, kakor da ga je ta dan obsedel vrag, ni miroval. Kaj bo tajil in se delal, kakor da ne ve, kaj se godi v njegovi hiši, ko pa o tem govori že vsa vas. In pri tem je mežikal kot satan in svaljkal cigaro med prsti. Polajnar ga je divje pogledal. Kam Krivec