VSEBINA.
Stran
Bogdan Vened: Naš stari greh, Polabska povest. (Dalje) ......193
Jož. Bekš:	Romanca od svetega Jurija..........199
Kristina:	Veliki teden . . v..............200
Silvin Sardenko: Pet modrih devic. Štiridejanski igrokaz v proslavo pape-
škega jubileja Leona XIII............202
O. Veselko Kovač: Narobe svet. Narodopisna črtica.........213
F.S.Pavletov: Velikonočni dih. Silhueta...........218
Kristina: On živi!.................	220
J.E.Rubin:	Voz z oslicami. Slika.............221
Anton Medved: Oddaljenim dušam. 5.............228
Fr. Štingl :	Jaroslav Vrchlicky. Slovstvena študija k petdesetletnici
pesnikovega rojstva..............229
Anton Medved: Trnjevi šopki. 4. . v.............234
K. Sojanov:	Izza kulis življenja. Črtice. (Dalje)........235
Peter Žmitek: Rusko slikarstvo. Zgodovinske črtice iz XVIII. in XIX. stoletja. (Dalje)................239
Dr. Fr. Kos:	Rokopis Simona Jenka. (Konec).........242
Književnost........................245
To in ono ........................252
SLIKE.
Ledena palača na Nevi. V. Jakobi. — Slovesna obljuba. M. Nester o v. — Kristusa pokladajo v grob. — Jaroslav Vrchlicky v svoji pisalnici. — Ruska plemkinja. Peter Žmitek. — f Dr. Fr. L. Rieger. — Indijanci poslušajo fonograf.
Listnica uredništva. Nekatere p. n. sotrudnike lepo prosimo, naj nam oproste, če ne priobčimo takoj njihovih stvari. Skoro pri vsaki številki smo v zadregi s prostorom, zlasti še, ker bi radi, da je tvarina v listu kolikor mogoče raznovrstna. Radi raznovrstnosti smo morali tudi odložiti še topot zadnje dejanje igre „Na ogledih", kajti pr ložnostnega igrokaza „Pet modrih devic" ni kazalo ne odkladati ne trgati. — Marija. Prihodnjič! — Adrislavojan. Vaših pesmic ne moremo priobčiti; ali naj Vam jih vrnemo? — Vse svoje čč. sotrudnike prosimo, da nam pri pošiljanju prispevkov za list izrečno povedo, ako žele li rokopis nazaj za slučaj, da ga ne porabimo in da prilože tudi potrebnih znamk za vrnitev. Sicer namreč roma vse, kar je nerabnega, sproti v koš!
„Dom in Svet'4 izhaja prvega dne vsakega meseca.
Urednika: dr. Mihael Opeka za leposlovje, dr. Evgen Lampe za znanstvo in ilustracije. — Založnik in lastnik: „Marijanišče". —Tiska „Katoliška Tiskarna"
v Ljubljani.
Naročnina: 9 K, za dijake 6 K 80 h, za Ameriko 2'5 dolarja, za Italijo 11 lir, za Nemčijo 10 mark. Sprejema lastništvo in upravništvo v„Marijanišču"
T
BOGDAN VENED:
NAŠ STARI GREH.
POLABSKA POVEST.
V.
prekrižanimi rokami in z zaprtimi očmi je sedel Gotšalk precej časa nem na stolu. Očividno so ga v dno duše zabodle hčerine kljubovalne besede. Zabolelo je pa tudi Viljenico prav v srce, da je tako trdo in brezsrčno odgovorila očetu, ko ga je videla tako užaljenega in potrtega. In kesanje, bridko kesanje se ji je zbudilo v srcu. Zakaj je sploh šla prejšnji dan s Slavomirom k onemu sestanku v Volčjo jamo ! Zakaj je bila tako nespametna in kratkovidna, da je prosila Slavomira, naj jo spremi iz Volčje jame domov! Sklenila je popraviti svoj pregrešek pred očetom, vsaj kolikor bi se dalo, in najsibode tudi z zo-petno lažjo. Prijela je očetovo roko, jo poljubila in dejala nežnoprijazno:
„Oprosti, dragi oče, da sem te razžalila! Nisem mislila toli hudo. Obljubim svečano, da te tako ne razžalostim nikdar več."
Nadknez je odprl oči, milo pogledal hčer in dejal:
„Viljenica, zakaj nisi snoči govorila resnice !"
„DOM IN SVET" 1903. ŠT. 4.
„Zato, ker sem se te bala. Pa ne misli, oče, nič hudega, če me je spremil domov Slavomir. Došel me je, ko sem odhajala iz zatišja, kjer sem vedrila — —"
„A zakaj si šla sama z doma? To bi morala vendar vedeti, da se za knežnjo ne spodobi, da gre na šetnjo brez spremstva!"
„Vrišč in hrup včerajšnjega sejma me je spravil kar na tihem z dvorca na morsko obrežje. Mislila sem kmalu priti domov, pa me je zatela nevihta. In slučajno me je dobil ta človek, Slavomir, ko sem se vračala. Kaj sem mu hotela odgovoriti, ko mi je ponudil spremstvo? . . ."
„Spremstvo, da. A kaj ti je li govoril po poti?"
„Nič posebnega. Rekel je samo to, da cvete krščanstvo po vsi deželi, da torej ni zanj nič več opravka v Bodričih in da se povrne nazaj na Pomorsko, od koder je prišel."
„Drugega nič?"
„Ne"---
Morda bi bil nadknez hčer še dalje iz-praševal, pa je vstopil v sobo sluga in naznanil, da je došel duhovnik Eppo in bi rad govoril s knezom.
„Naj pride svobodno!" je dejal Gotšalk. „Ti, Viljenica, pa pojdi k kneginji materi in se opraviči, da si snoči izostala tako dolgo z doma."
Knežnja je odšla očividno vesela, da ji ni bilo treba dalje odgovarjati na očetova vprašanja. Vstopil pa je Eppo.
„Prišel sem", je po poklonu in pozdravu rekel svečenik, „da se poslovim od Vaše Jasnosti sinu, ki odhaja v Lunenburg. Spodobi se, da se poslovim od njega kot njegov prvi učitelj."
„Dobrodošli, častiti oče!" je odgovoril nadknez. „Iskreno me"veseli ta pozornost. Izvplite sesti! Pri obedu tako ostanete pri meni. Kot prvi učitelj mojemu Henriku, mu lahko daste na pot kak dober nauk ali opomin."
„V čast si bodem štel", je odvrnil svečenik in sedel na ponujeni mu sedež.
„In sicer kaj novega, prečastiti?" je prav po domače vprašal nadknez —; bil je najboljši prijatelj Eppov.
„Nič posebnega", je odvrnil duhovnik. „Lep dan imamo danes, krasen dan, kakor bi si ga človek umislil. Nebo se ljubeznivo smehlja zemlji. In zemlja se smehlja nebu. Solnce vroče poljublja in objema svet. In svet se topi v njegovih objemih. Vse je svetlo, vse veselo. Seveda, kjer je svetloba, tam je radost. Ali pa snoči, kakšno je bilo!"
„Grozno!" je pristavil nadknez. „Tema kot v rogu, in vihar je besnel, kakor bi ga podil sam peklenski bes."
„In danes je vzšel tak dan nad krajino! Podobno je bilo nekoč tudi v bodriški zemlji: tema nevere je vladala v deželi, pa je vzšel nad njo beli dan, ko je prisilalo nad njo jasno solnce. Ta dan je bila luč krščanstva, in solnce — nadknez Gotšalk."
„Ej, častiti oče!" se je radostno-smeje oglasil nadknez: „niste bili zaman pri učenih menihih v Fuldi, ker znate delati take primere, kakor oni slepi Grk, ki je opeval desetletno vojsko trojansko . . ."
„Homerja meni Vaša Jasnost."
„Da, da, Homerja so ga imenovali. Še se spominjam: ko sem bil v mladih letih v
Lunenburgu v samostanski šoli, so ga nam brali očetje menihi. Primera mu teče za primero. In menda ste se tudi Vi naučili od njega ... Da me greste primerjat solncu, ko še senca nisem, to vendar ne gre, prečastiti!"
„Kar je res, je res: V temi nevere so živeli Polabci, dokler jim vsedobri Krist ni obudil Vaše Jasnosti, ki ste jim prižgali luč zveličalne vere. Dokler bo križ zasajen v našo zemljo, se bo slavilo Vaše ime. Da ni bilo Vaše Jasnosti, bi molili Bodriči še sedaj malike. Tako pa, glejte, krasno zori čista pšenica božjega nauka po vsi deželi. Le malo je še nečiste ljulike med to pšenico, pa še to bomo kmalu iztrebili. Kje so oni divji Sloveni, ki so z mečem in ognjem strašili sosede? Krotka jagnjeta so, ki se mirno pasejo po domačih lokah in žive v lepem prijateljstvu s sosedi. Poprej so bili trdi neznabožci, sedaj so vneti kristjanje. Divja lesnika je bil poprej bodriški rod, sedaj je plemenito drevo. Polabska zemlja, prej pustinja, je sedaj raju podoben vrt. In kdo jo je preobrazil? Krščanska vera. In kdo je zasijal vanjo seme te vere? Zgodovina bo pisala z zlatimi črkami: Nadknez Gotšalk je oni velezaslužni mož!"
„Nehajte, nehajte, častiti oče!" je segel Gotšalk duhovniku v besedo. „Ne hvalite me, da se ne prevzamem. Ali ne veste, da hvala opija bolj kot najmočnejše vino? Zakaj pa sebe nič ne spomnite in častitih svojih tovarišev? Zapustili ste lepo svojo domovino in prišli k nam, zloglasnim tujcem, oznanjat blagovestje. Vse svoje moči posvečujete nam. Ali ne zasluži ta vaša požrtvovalnost in ta vaša zasluga za Polabce večje pohvale, kakor moje delovanje? Jaz sem vendar knez tega naroda in moram kot tak biti njegov oče, ki je dolžan skrbeti za njegovo blagostanje, Časno in večno. Zgodovina naša bo marveč pravila potomcem s hvaležnimi ustmi, da smo bili divji never-niki, kar najbolj slabega slovesa pri sosedih, pa se nas je usmilil Adalbert, milostivi nad-vladika bremenski, in nam poslal duhovnikov, ki so oteli naš rod satanove sužnosti
in storili iz nas otroke božje, nas naučili pokojnega življenja, sprijateljili s sosedi in nam pridobili dobro ime! Nemškim duhovnikom in redovnikom gre za pokristjanitev Polabcev vsa hvala in zasluga."
„Jaz in tovariši moji ne delamo za posvetno hvalo", je dejal svečenik. „Mi delamo v božjem vinogradu z oskromnimi svojimi močmi za čast božjo in za zveličanje duš. Z veseljem oznanujemo sveto blagovest milemu slovenskemu rodu, ki smo ga vzljubili kot lastni narod svoj. Slovenski rod je bil prej izgubljena ovca, ki se je pa sedaj zopet našla v naročaj Gospodov. Kdo bi se ne veselil tega dejstva? Saj pravi sveto pismo, da se nebesa bolj vesele enega izpokorje-nega grešnika, nego devetindevetdeseterih pravičnih, ki ne potrebujejo pokore. Iz vsega srca se sinovi Germanije vesele preporoda in izpreobrnitve svojih sosedov Slovenov. Saj so si vsi narodi bratje, izšli iz istih roditeljev."
„Da, bratje si moramo biti!" je s sveto navdušenostjo povzel Gotšalk. „Bratje isto-pravni! Poprej, ko smo bili Še neverci, so nas prezirali vsi sosednji narodi. Nikjer nisem slišal dobre besede o Slovenih. In to pre-ziranje mi je šlo tako k srcu, da sem sklenil, svoj od vseh zaničevani narod privesti v kolo drugih omikanih narodov, kar se mi je z božjo in vas duhovnikov pomočjo tudi kolikor toliko posrečilo. Gospod Bog je blagoslovil naše delo in On mi je, upam, tudi odpustil mladostne moje grehe."
„Odpustil, odpustil!" je vzkliknil svečenik. „Saj tako očitno blagoslavlja Vaše Jasnosti plemenita dejanja. Krasno se razcvita med Bodriči krščanstvo in s krščanstvom se jim razcvita blagovitost. Srečen narod ! Doma se lepo razvija duševno in telesno. In sosedje ga spoštujejo. Da, verjemite mi, Jasnost: Nemci čislajo, občudujejo Vas in prebujeni bodriški narod."
„Vedno je bila moja prisrčna želja", je pristavil Gotšalk, „omikati Slovene in jih približati izobraženim sosedom."
„Vaša želja se je izpolnila. Nemci in Sloveni že občujejo kakor stari prijatelji.
Drug drugemu si stiskajo roko. Pa veste, Visokost, s čim bi se še tesneje sklenilo to medsebojno prijateljstvo?"
„S čim, prečastiti?"
„S krvnim sorodstvom!"
„Kako menite, prečastiti?"
„Kako? Vaša Visokost ima ljubeznivo hčerko Viljenico. Saksonski vojvoda ima pa doraslega sina ..."
„In Vi mislite, prečastiti?"
„Da bi bilo pač najboljše, da bi ju poročili in tako na veke utrdili prijateljstvo in zavezo med Nemci in Sloveni. Ta misel mi je prišla oni dan v glavo . .
Komaj je duhovnik izpregovoril zadnje besede, pa je vstopil telesni stražnik nad-kneza Gotšalka in naznanil, da je saksonski vojvodič Magnus z obilnim spremstvom pred mestnimi vratmi in želi priti v dvorec ter govoriti s knezom.
Spogledala sta se Gotšalk in duhovnik in obeh oči so govorile: — Kako nepričakovano !
„Ali je še kaj drugega sporočil vojvodič?" je vprašal nadknez.
„Pač; pravi, da je prišel zato, da popelje in spremi knezoviča Henrika v Lunenbug", je odgovoril stražnik.
„Svoboden mu dohod! Pripravite se na vzprejem!" je velel nadknez.
„Kaj pa, če je prišel snubit knežjo Viljenico?" je smeje dejal svečenik, ko je odšel stražnik. „Pa ne mislite, da se šalim, Svetlost! Pomislite, ali ne bi bila zveza med Vašo in saksonsko hišo zares velepomembna!"
„Velepomembna ? Lahko da", je odgovoril Gotšalk in stopil k oknu.
„Močna in slavna je vojvodska hiša Bil-lungov ..."
„Tega ne more nihče tajiti", je odgovoril Gotšalk in se zamislil . . .
O moči in slavi Billungov res ni mogel nihče dvomiti.
Započetnik moči in slave vojvodske hiše Billungov je bil Herman Billung, mlajši sin „grofa Billunga, ki je imel obširna posestva v okraju Wihmuodi. Okraj, ležeč med dolenjo Vezero in dolenjo Labo, je bil zlasti
13*
izpostavljen napadom danskih morskih roparjev. Ta okolnost in lepe duševne in telesne lastnosti Hermanove so nagnile nemškega kralja Otona I., da je mladega grofa Billunga kmalu po svojem kronanju imenoval za vrhovnega zapovednika kraljeve vojske v novoustanovljenem vojvodstvu Saksonskem ter mu dal nalogo, da čuva državno mejo proti Dancem, obenem pa tudi nadzoruje in kroti uporne Polabske Slovane.
Mnogo plemičev iz kraljevega spremstva je v srce užalilo to odlikovanje. Toda Herman je kmalu pokazal, da je bolj kot kdo drugi zaslužil to čast in oblast. Udri je v deželo Ukrancev, jih zmagal v krvavi bitki in prisilil k danu. Ta njegov uspeh je seveda še bolj bolel njegove tekmece. Eden izmed njih, Ekehard, ga je hotel prekositi. Zbral je krog sebe najhrabrejše može in šel vkljub kraljevi prepovedi še globlje v deželo Ukrancev. Pa jo je lepo izkupil: njega in vse njegove spremljevavce, 108 po številu, so v kratkem boju pobili Sloveni. Hermana Billunga moč pa je vedno bolj rastla, rastla tako, da je že zbujala zavist Otonu samemu. Toda odstaviti si ga cesar ni upal. Pripo-znal ga je za vojvodo novega vojvodstva, in kot vojvoda je Herman Billung umrl leta 973., potem ko je v slovenskem mestu Glinu sezidal grad, ki ga je določil za de-dinski grad svojega rodu.
Po Hermanovi smrti je njega sin Bernhard I. podedoval vsa njegova posestva in vse njegove časti. Ta Bernhard je nemškemu kralju Henriku II. med leti 1002 in 1011 delal velike sitnosti; vendar ni izgubil vojvodske časti. Ohraniti si jo je znal tudi njegov sin Bernhard II. vkljub temu, da mu ni bil prijazen niti Henrik II. niti sališka cesarja Konrad II. in Henrik III. Da nemški cesarji vkljub mržnji, ki so jo imeli in očitno kazali do Billungov, vendar niso temu sovraženemu rodu odvzeli vojvodstva, temu je bil poglavitni vzrok ta, ker so bili Billungi tako imoviti.
Bernhard I. in Bernhard II. sta znala tako izkoristiti ugodne časovne razmere, kakršne so se jima nudile zlasti ob nastopu kralje-
vanja Henrika II., da sta si pridobila celo vrsto grofovin ob mejah svojega vojvodstva kot dedno last. Zato nista bila samo vojvoda, ampak obenem tudi grofa v premnogih delih saksonske dežele. Leta 974. je postal vojvoda Bernhard L grof v okraju Lidbeke, 975. grof okraja Boroktra na West-falskem, 979. grof okraja Osterburg, 983. okraja Astringa v nadškofiji bremenski, 989. okraja Skopingon, 997. pokrajine Engern in okraja Wessegow v škofiji paderbornski, 1004. pa si je pridobil grofovine Auga, Bar-dengau, Drawän, Hailangowe, Hostrungowe, Mosedi, Tilithi ter Wikanafeld.
Bernhardov istoimenski sin, Bernhard II., je takisto marljivo kot oče razširjal in množil dedno last. Leta 1013. je postal grof okraja Merstein, 1022. okrajev Astfala, Belkesheim, Guddingowe in Skotelingen, 1029. grof v okraju Enterigow, 1058., eno leto pred svojo smrtjo, pa grof v okraju Losa.
Razen obširnih posestev so si pa Billungi znali pridobiti tudi dosti denarja. Dobivali so ga zlasti od Slovenov. Nemški zgodovinar Adam Bremenski se zatrdno ni neopravičeno pritoževal o nečloveški lakot-
v
nosti saksonskih Billungov. „Ze precej časa sem", piše ta kanonik, sodobnik Billungov, „vlada med vojvodami saksonskimi in nadškofi hamburškimi različnost v mnenju, kako kaže postopati s Sloveni. Nadškof hoče njih večni blagor, vojvoda pa njihov denar, in že davno bi bila vsa Slovenija krščanska, da ni napredka pri delu zavirala vojvodska lakomnost". In Helmold je sto let kasneje iz istega vzroka izrazil odkrito grajo in zaničevanje saksonskim knezom, ki so bili potomci krščanskih prednikov in vzgojeni v naročju svete matere cerkve, pa so bili vkljub temu nerodovitni in brezkoristni v delu za Gospodovo vero in so v svoji ne-nasitljivi pohlepnosti vsekdar bolj skrbeli za to, kako bi pridobili sebi davkov in zakladov, nego kako bi pridobivali neumrjoče duše Gospodu Bogu. „Zakaj že davno bi bil ugled krščanstva vsled delavnosti duhovnikov pomembnejši, da ni bila pohlepnost Saksoncev napoti."
Pohlepni so pa bili Saksonci po slovenskem denarju tembolj, ker so videli in vedeli, da ga imajo ,Vendi', kakor so imenovali Slovene, precej, zlasti oni, ki so bivali ob Baltiškem morju in so tržili na svojih ladjah daleč po svetu. Da so bili ti Sloveni res premožni, in da so Billungi zlasti pri njih obogateli, izprevidimo kaj hitro in lahko iz vojnih troškov, ki so jih morali plačati Sloveni, stanujoči ob reki Peni, kot premaganci Billungu Bernhardu II. in njegovim zaveznikom.
Okrog leta 1046. so se namreč ljutiška plemena: Kišani, Prekopenci, Dolenčani in Ratari, sprli med seboj in se potegovali za nadvlado. Za njo so se potegovali najbolj Ratari, ker je bilo v njih deželi svetišče boga Radigosta, ki so ga vsi Polabci kot preročišče radi obiskovali in tja prinašali vsakoletnih darov. Vlekli so se za nadoblast pa tudi Prekopenci, ker so tudi oni imeli v svoji deželi sloveč hram božji. Pa se je začel divji bojni ples. Zmagali so Prekopenci v zvezi s Kišani v treh bitkah. Osramočeni Ratari in Dolenčani so pa sedaj poklicali na pomoč danskega kralja Svena, saksonskega vojvodo Bernharda II. in Got-šalka, bodriškega nadkneza. Vsi trije so se odzvali prošnji in vabilu ter prišli z mnogo-brojnimi voji. Pa tudi tem združenim vojskam sta se uspešno ustavljala hrabra rodova Prekopencev in Kišanov. Ko so jima pa sovražniki potolkli že na tisoče ljudi, še več pa ujeli, sta morali ljudstvi prositi miru in sta kupili mir za šestnajsttisoč mark srebra.
Pa tudi v miru so Billungi dobro znali izkoriščati Slovene. Neka listina Henrika IV. nam dokazuje, da sta Bernharda iz onih slovenskih pokrajin, ki so bile ob državni meji, naredila popolnoma samostojno „hišno marko", kjer sta mogla samolastno gospodariti. Mladoletni kralj je namreč 1. 1062. podaril vojvodu Ordulfu, sinu in nasledniku Bernharda II., grad Ratibor in vsa posestva, ki so bila „v vojvodski marki" kot dedno last. Vojvodska marka je torej že prej obstojala. Vsote, ki so jih Billungi na ta ali oni način
pridobivali od Slovenov, so porabljali za to, da so bogatili svojo hišo.
Billungi so pa znali poveličati svoje ime in rod še na drug način. Vojvoda Bernhard II. je spoznal, kako bi bilo častno za njegovo hišo, če stopi v krvno sorodstvo s kako kraljevsko rodbino, pa je porabil priliko, ki se mu je ponudila 1. 1042., ko je nenadoma umrl danski kralj Hardiknut in je Dancem zavladal Magnus, sin svetega Olafa, takrat star šele sedemnajst let. Vojvoda Bernhard II. je precej poizkusil stopiti s tem mladim kraljem v bližjo zvezo. Šel je k njemu v Šles-vik, in kmalu se mu je posrečilo pridobiti kralja za se, za svojega sina Ordulfa pa — kraljevo sestro Ulfhildo. Že v listopadu tistega leta se je poročil Ordulf z dansko princezinjo.
Njun sin je bil Magnus, ki je po očetovi smrti imel seveda prevzeti mogočno voj-vodstvo saksonsko — —
In ta Magnus je sedaj prišel pred Ljubek, da spremi z obilnim spremstvom Got-šalkovega sina Henrika v Lunenburg v samostansko šolo — —
Veselja je utripalo srce nadknezu Got-šalku, ko je slišal od stražnika vest, da prihaja saksonski vojvodič k njemu s tako prijateljskim namenom. In besede svečeni-kove so našle tako mogočen odmev v njegovem srcu, da bi bil najrajši zaukal od veselja na glas.
„To je res krasna misel", je govoril sam pri sebi, ko je še enkrat pretresel svečenikov nasvet. „Viljenico, za katero se že itak tako bojim, da ne bi zabredla na napačno pot, oddam krščanskemu možu. Obenem pa s tem činom utrdim prijateljstvo med Bodriči in Nemci" — —
„Prečastni, pripravimo se za vzprejem vojvodiča saksonskega!" je dejal Gotšalk očividno vesel.
„Da, pripravimo se!"
* *
*
To je bil pa zopet vaš dan, ve radovedne mamke in tetke, in vaša ura, vi otroci ljubeški! Kaj takega še niste videli, kaj ne?
v
Skoda, da niste imeli v glavi po več oči, da bi bolj natanko videli to krasoto!
Hej! Na brzih belcih, v zlatem blesku in svilnatem sijaju so pridirjali v mesto vitki vitezi iz saksonske dežele.
Svetlo solnce samo —• se je zdelo — je, občudovaje te jezdece, ustavilo svoja zlatopesta kola in jih gledalo strmeč.
In kako bi teh lepih vitezov ne občudovale ve, radovedne mamke in tetke, in vi, otroci ljubeški?
Videli ste že dosti domačih konjikov, ali takih železnih vitezov še ne!
Videli ste že prozorno čisti jantar — kaj ga ne bi, saj je pri vas doma! To se blesti, kaj ne, če se solnčni žarki kopljejo v njem! Ali lepše še se leskečejo krasnih tujih vitezov svetli šlemi in oklopja, v katerih se zrcali neba obok in solnca žar.
Videli ste že zeleno travo in pisane cvetice na nji — kako ne, saj jih vsak dan teptate! Ali takih zelenosvetlih svilnatih preprog, v kakršne so odeti viteški konji, in takih krasno-pisanih rož, ki tako živo rasto iz svilenih preprog, še nikdar niste videli. Ta svila se bolj zeleni ko morska zelen pri še fako jasnem nebu . ..
Vitezi so pridirjali v mesto in po ulicah med radovednimi gručami peketali v Gradišče.
Zatrobil je grajski rog, gromko, kakor bi v oblaku zagrmel grom. In odprla so se debela grajska vrata na stežaj.
Nadknez Gotšalk je, obdan od svojih dveh sinov Budivoja in Henrika, od svečenika in hitro skupaj sklicanih mestnih vel-mož, pred dvorcem prijazno sprejel nemške viteze — pred vsemi seveda vojvodiča — se jim zahvalil za pohod in jih povabil v grad in v dvorane na odmor in obed.
To ste se nosile in vrtile, ve ročne ženske, v kuhinji, zlasti pa ti, vešča gospodinja Širita, zorna hči kralja Svena, sedaj nadkne-ginja bodriška, žena Gotšalkova in mati lepega sokoliča Henrika, ki si se danes nalašč ponižala iz svojega dostojanstva in sama prišla nadzorovat kuhinjo. Že dolgo niste bile tako spehane. Saj se je treba zavrtiti
danes. Nemec se ne sme pritoževati nad slovensko jedjo in pijačo, in ne grditi, ko pride domov, kuhinje slovenske.
Dovolj je bilo opoldne veselja v knežji dvorani za bogato obloženo mizo pri okusni jedi in pijači. Domačini in gostje Nemci so se prijateljsko menili kot davni znanci.
Pri obedu je bila poleg kneginje Širite tudi knežnja Viljenica. Precej ko jo je prvič zagledal vojvodič Magnus, ga je njena krasota kar očarala, kakor je očarala tudi druge nemške viteze. Pri obedu sta si sedela nasproti, in skoraj nepretrgoma so švigale njegove oči do nje. In bolj ko jo je opazoval, bolj se je moral diviti njenemu krasnemu obrazku, njenemu vitkemu stasu, še najbolj pa — njenemu veličastnemu ponosu: knežnja je bila namreč silno molčeča in se je nalašč držala nenavadno — rekli bi — oholo-dostojanstveno.
Med obedom je Gotšalk vstal in nazdravil vojvodiču in njegovim spremljevalcem, na kar se je vzdignil tudi vojvodič in izpre-govoril:
„Slava Gotšalku, svetlemu nadknezu bod-riškemu, dičnemu današnjemu pogosto-valcu! Hvala mu za velelep vzprejem! Sedaj smo videli na svoje oči brezmejno slovensko gostoljubnost. Prav pravijo potujoči naši pevci: Pod solncem ni hrabrosti, kakor je nemška, ni gostoljubnosti, kakršna je slovenska.
Kakor brata gosti danes Sloven Nemca. In to je lepo. Prijatelji si moramo biti in se drug od drugega česa naučiti in potlej ne bo pod solncem moči, kakor bo naša vzajemna.
Včasih so si bili Sloveni in Nemci sovražni. Sedaj si ne smemo biti več. Nemci iskreno žele prijateljstva s Sloveni. In v dokaz tega me je poslal moj oče, vojvoda Ordulf k Tvoji Visokosti in mi položil na usta te besede:
— Bratovski pozdrav in poljub od mene, vojvoda saksonskega, Gotšalku, svetlemu nadknezu bodriškemu!
V bratovski skrbi ljubeznivo vprašam, kakšno je Tvoji Visokosti preljubo zdravje.
Moje — lepo hvalim Boga in svetce nebeške — je dobro. Takisto želim s polnim srcem tudi Tvoji Visokosti.
Bili so žalibog časi, ko so si saksonski vojvodi in bodriški knezi stali nasproti v bojnih vrstah. Midva pa sva si dobra, kar je všeč Bogu in svetcem nebeškim in je v prid najinim narodom.
A da si bodo tudi naši otroci in naših otrok otroci prijatelji, sem poslal svojega sina Tvoji Visokosti voščit preljubega Ti zdravja, obenem pa z naročilom, da spremi
Tvojega v luneburško šolo odhajajočega knezoviča Henrika. —
Izpolnujoč to očetovo nalogo sem prišel semkaj. In ko vidim Tvoje Visokosti gostoljubnost, se za njo opetovano zahvaljujem in želim z očetom svojim, da bi bili hiši Billungov in bodriškega nadkneza Gotšalka še tesneje in še bolj bratsko spojeni."
Vojvodič je končal in pri zadnjih besedah pomembno ljubeznivo pogledal Vilje-nico, kar ni ostalo nikomur prikrito.
(Dalje.)
JOŽ. BEKŠ :
ROMANCA OD SVETEGA JURIJA.
In prišel je sveti Jurij sred poljan,
pa vzpodbodel je konjiča in zapiskal na piščalko vrbovo.
Zašumele so mu breze svoj pozdrav, zašumele in dejale: Sveti Jurij, vitez božji, dober dan!
K brezam je stopilo dekle, rdeče kakor vrtni mak, rože mlade na obrazu, v srcu belo lilijo.
Pa je delo brezam dekle: — Aj ve breze zelene, kaj pa ko zapade sneg, ko potrka nam na vrata snežnobeli sveti Božič?
Aj to boste drgetale! Pa ne bo ga viteza, da bi klical vas v življenje na piščalko vrbovo . . .
Nad dekletom z rdečim cvetom, v srcu z belo lilijo grlica je vztrepetala, grlica, prekrotka ptica, in zagrlila sestrici:
— Dekle, dekle, rožno dekle, kaj pa če ospö se rože na obrazu tvojem mehkem, in če bela lilija zvene sred srca ? . . .
Dobri vitez sveti Jurij sveže ne vsadi v srce ti, več ne okrasi ti lica z rožami rdečimi . . .
Varuj, dekle, rože svoje, varuj belo lilijo, več kot brezam je zelenje, ti je bela lilija !
KRISTINA:
VELIKI TEDEN.
Ah, vzcvetite, rože ve krvave,
rože trpkega spoznanja, tu ob grobu Kristovem vzcvetite, rože bridkega kesanja!
Strta duša — zadušene strasti
Rešeniku v dar pokloni, z grehi, krivdami vsa obtežena, na Njegov se križ nasloni!
Vrelec božje milosti, tolažbe
lije, glej, iz ran presvetih . . . Duša moja, dvigni se, ah, dvigni konec bodi blodenj kletih!
2.
Tema . . . črni zästori v svetišču . . . Truma vernikov se nemo klanja, tla poljublja, joka v grešnem strahu in ob križa se drevo naslanja.
Šepetanje usten, vzdihi tajni
in pogledi od solza zaliti . . . Na obrazih berem vas resnobnih, čuti, v srčnih globočinah skriti !
Mrtvec Veliki pa doli s križa
na skesano ljudstvo gleda, gleda — in nebeški srečni raj obeta Njega božja, milostna beseda . . .
3.
Padajo ji zlati kodri na obraz cvetoči, Kristu lijejo na noge solz potoki vroči . . .
Tvoja duša je pač strta, grešna Magdalena — ah, da mogla jaz bi s tabo pasti na kolena!
A srce to trdovratno
se geniti noče: grehi vtiskajo še dalje rane mu pekoče . . .
Magdalena, Magdalena,
daj ljubezni svoje in privedi k svetim nogam grešno srce moje!
LEDENA PALAČA NA NEVI.
V. JAKOBI.
SILVIN SARDENKO:
PET MODRIH DEVIC.
ŠTIRIDEJANSKI IGROKAZ V PROSLAVO PAPEŽKEGA JUBILEJA LEONA XIII.
Prvo dejanje.
Praznično pospravljena kmetiška soba. Sredi glavne stene na bolj vzvišenem prostoru stoji kip Leona XIII. Na mizi leži polno raznovrstnega cvetja in zelenja.
Milka in Cirila spletata šopke.
ilka (stopi k oknu.) Poglej, Cirila, pri tem-le oknu sem slonela, ko sem izvedela, da je umrla Po-tokarjeva Darinka.
Cirila (deva cvetje med zelenje): Jaz pa sem bila ravno tam na polju. In nisem imela, kamor bi se naslonila. Moje noge so omahovale, kakor dete, ki je ravnokar shodilo.
Milka: Verjamem ! Tebi je bilo še huje.
Cirila: O, huje . . . huje, ko je Poto-karica naenkrat zavpila, da sem jaz kriva Darinkine smrti!
Milka: Kako boš ti kriva?
Cirila: Potokarica mi je jokaje očitala: Vidiš ti, neusmiljenka, naša Darinka bi živela vsaj še eno leto, da je nisi pregovorila, naj daruje eno leto za svetega očeta.
Milka: Saj je Darinka prej umrla, kakor pa ste sklenile darovati vsaka po eno leto za svetega očeta.
Cirila: Seveda! Darinka je samo obljubila svoje leto, a darovala ga še ni.
Milka: In kako bi bila rada v sredi peterih modrih devic, ki bodo — pa saj si ti prva med njimi — ki boste danes slovesno prinesle vsaka svoje leto sv. očetu v dar.
Cirila: A Bog ni hotel, da bi bila Darinka vmes.
Milka: Oh, še sedaj jo slišim, kako mi je nazadnje šepetala: — Milka, ko bi se stekli moji dnevi na ljubo svetemu očetu, o, kako bi se mi smrt zdela sladka!
Cirila: Mene in moje družice pa je tako vroče prosila, naj gotovo darujemo
vsaka po eno leto od svojega življenja, da se bomo eno leto prej zopet videle tam gori.
Milka: Oj ti draga Darinka! Sedaj je že tri tedne v grobu.
Cirila: In meni se zdi, kakor bi bila že tri leta.
Milka: Nič ne žaluj, Cirila! Saj se naša nameravana slovesnost zaraditega še ni razdrla.
Cirila: Razdrla se še ni— ali kaj, ko bi se začela razdirati ?. . .
Milka: Zakaj tako praviš?
Cirila: Ne vem zakaj, samo bojim se.
Milka: Nič se ne boj! Le skrbno naprej zaljšaj papežev kip — tvoje družice bodo kmalu prišle — in slovesnost se bo veselo pričela.
Botra (kmetiško, a čedno opravljena, bolj postarna, širokega obraza, jako nemirno-radovednih oči, s košarico v roki): Dobro jutro, Milka in Cirila! M! pa tako pridni!
Milka: Bog daj, da bi bilo dobro tudi Vam, botra!
Cirila: A prezgodaj ste prišli, šele pripravljava.
Botra: Tako! Prezgodaj? Ni mogoče? Mi je prav žal!
Milka: Boste pa počakali, botra.
Botra: O ne, počakati pa ne morem. Sama sem ostala pri hiši — in opoldne bodo prišli drugi domov. Kdo naj jim prinese kosila?
Milka: Saj bo to še bolje, če jim boste prinesli kaj posebnih novic o naši slavnosti.
Botra: 1, kako jim naj kaj povem o nji?! Čakati tako ne morem, pa tudi ne smem. Povejta mi vse kar naprej — čemu bi skrivali?!
Milka (ponudi botri stol): Sedite malo! Pri nas radi spimo.
Botra (sede): No, povejta mi!
Cirila: Botra, to se ne da povedati.
Botra (napol nevoljna): Saj niso božje skrivnosti.
Milka (dokazuje živahno z rokami): Glejte, botra, tudi slavčeva pesem ni nobena skrivnost — a Vam je ne morem opisati.
Cirila: Treba ga je poslušati, slavca samega.
Botra (se napol vzdigne s stola): No, slav-čici moji, zapojta mi, povejta mi, saj vaju bom poslušala.
Milka (Cirili): No, nekaj bi že lahko omenila —
Cirila: To že veste, da se nas je zbralo pet deklet, ki bomo . . .
Botra: Kar že vem, tega mi ni treba praviti.
Cirila: Tega pa še ne veste, čigava so ta dekleta?
Botra: No, to bi pa rada vedela. Jam-nikove Zorke gotovo ni zraven?
Milka: No, ta, ki ji je več za eno leto, kakor pa ciganki za cekin.
Botra: Gotovo ji je žal, da nima leto namesto 365 — 563 dni.
Cirila: Pustimo jo ! Oj, ko bi izvedela, pa bi ne bilo besed ne konca, ne kraja!
Botra: A, da pridemo me prej do konca: Cirila, govori naprej, kar si začela. Katere bodo?
Cirila: Cestnikova Ivanka . . . potem Končanova Vida . . .
Botra: Tista iz Bele vasi?
Milka: Da, tista vljudna in zgovorna, kakor malokatera.
Cirila: Potem Kotarjeva Martina.
Botra: Katera je že Martina, mlajša ali starejša?
Milka: Mlajša! Predlanskim je stopila v Marijino družbo.
Cirila: Potem pa Logarjeva Stanka.
Botra (začudena zopet napol vstane s stola): Ni mogoče?! Logarjeva Stanka? Ko njena mati sama ne ve, kako bi poslajšala in podaljšala edini hčerki življenje.
Milka: Stanka pa pravi, da ji ni mar dolgega življenja.
Botra. Poglej ga, pogumnega dekleta! Tega si pa ne bi mislila.
Cirila: In še kako rada je obljubila eno svojih let —; kakor nobena.
Botra: Milka, ali ti se pa nič ne bojiš za svojo sestro Cirilo, če ti eno leto prezgodaj umre ?
Milka (Cirili): Bogve, če niso Cirili odmerjena daljša leta, kakor pa meni?!
Cirila (zamišljena molči.)
Botra: Bogve! Cirila, kaj pa ti misliš?
Cirila: Jaz mislim, da je vse življenje vseh nas peterih skup v primeri z enim samim papeževim letom le majhen kresni ogenj na gori pred milijonom zvezd na nebu.
Botra: Prav lepo si povedala, samo dobro te nisem razumela.
Milka: Ponovi še enkrat, Cirila!
Cirila (bliže k botri, katera sede): Kajneda botra, majhen ogenj na gori razsvetljuje komaj vrhunec gore, zvezde pa razsvetljujejo vesoljno nebo. Me bi s tistim letom, ki ga darujemo svetemu očetu, morebiti koristile le temu ali onemu, papež pa bi z našimi darovanimi leti neizrekljivo mnogo storili za vesoljno cerkev.
Milka: Vidite, botra, tako je!
Botra: Cirila, ti si pa res učena! Nisi hodila zastonj v Ljubljani v kloštrsko šolo. Kar vesela sem, da sem tvoja botra.
Milka: Mene pa niste veseli? Le čakajte !
Botra: Tudi, Milka, tudi! Obeh sem prav vesela. (Ju prime za roko.)
Mati (vstopi. Visoka, okusno po domače oblečena žena ima v roki dve papeževi zastavici.)
Cirila: Mati, botra so prišli, Godni-kova botra! (Hiti materi nasproti.)
Mati: O, poglej jo no! Reza, kaj si tudi ti prišla na našo slavnost?
Botra: Tvoji hčerki sta mi o nji že toliko lepega napovedali, da sem kar pozabila prašati, kje se ti mudiš?
Mati: Pri sosedu sem bila, pri šivilji... A da ne pozabim (bolj tiho in počasno proti Cirili): Cirila, Julka je naročila, da pojdi sama povedat, kakšne trakove hočeš.
Cirila: Zastavice ste prinesli?
Mati (razkazuje zastavice): Poglej jih! Ali ti bodo všeč?
Botra: M! m! Kako so lepe! (Prime in pogladi zastavico): O, to mora biti pa drago blago!
Milka: No, svila ravno ni!
Cirila: O, bodo pa naša oblačila iz svile.
Botra: Iz svile ? Vseh pet nevest, ali kaj ste že, vseh pet bo imelo svileno obleko?!
Mati: Da, da, vseh pet! Tri belo-, in dve rumeno-svileno oblačilo.
Botra: Zakaj pa ravno belo in rumeno ? Ali zato, kakor bi bili te dve barvi najlepši?
Cirila: O, ne! Ampak — ker sta to papeževi barvi.
Botra: Saj res! Je že res!
Mati: Cirila, pojdi! Julka čaka.
Cirila: Milka, teci tačas po Cestnikovo Ivanko, naj pride zaljšat in krasit papežev kip. (Obe odideta.)
Botra: Saj pravim, vaša hiša pa nima zastonj imena „Praznikova". Danes boste imeli prelep praznik.
Mati: Kajne, kako je pa tudi soba praznična?!
Botra: Pa tudi ti si mi vsa praznična, kakor o Veliki noči.
Mati: I, seveda, kaj nebom! Kaj je pa že pri vas novega ?
Botra: Staro se nazaj vrača. Pri vas je pa danes vse po novem . . . Vidiš, čudno se mi zdi, kako je prišla vaša Cirila na tako misel.
Mati: Na kakšno misel?
Botra: Saj veš — od tistih petih letin petih deklet.
Mati: No, to je popolnoma lahko, ko
v
vedno bere in bere. Se pozno zvečer je ne spravim od knjig. In tudi to misel je nekje brala.
Botra: In precej je postala njena misel.
Mati: Da, njena srčna misel. Vem, da se ji še ponoči sanja o papeževi 25 letnici.
Botra: Misliš?
Mati: Za svojo misel je hitro pridobila nekaj deklet.
Botra: Saj pravim, to so pa res pogumna dekleta! In dobrega, nedolžnega *srca . . .
Mati: Seveda. Mlad človek je tako zaverovan v svoja leta. Hudega še nič izkusil ni — : tudi enega dne si ne bi dal odvzeti od svojega življenja. Te pa so pripravljene dati kar vsaka po eno leto!
Botra: To so redka dekleta!
Mati: Jaz jim pravim „pet modrih devic". Veš, kakor tiste v svetem pismu?
Botra: Vem, tiste, ki so šle z lučjo ženinu naproti.
Mati: Pa tudi naše modre device bodo nosile v rokah svetlo luč v znamenje tistega leta, ki ga bo vsaka darovala za svetega očeta.
Botra: Pa saj to leto ni zavrženo.
Mati: O, ne, ne! Darovano za najvišjega in najimenitnejšega moža na zemlji — ne more biti zavrženo.
Botra: Saj pravim, nikoli ne more biti zavrženo.
Mati (pokaže na kip Leona XIII.): Poglej ga sem! Kako ljubezniv in prikupljiv, res, svet obraz je to !
Botra (ogleduje kip): Meni se zdi, da je ž njim tako, kakor z letom. Čim bolj se namreč leto stara, tem lepše je. Le pomisli na Božič! In . . .
Mati: In čim lepši in pomenljivejši so dnevi starega leta, tem nerajši ga zapuščamo.
Botra: Tudi meni se tako godi. Oh da, s papežem je sam Bog.
Mati: In božji blagoslov! Zato je pa tudi papeževo življenje veliko vredno.
v
Botra: Čakaj, kako je že rekla Cirila? „Življenje nas peterih vkup je v primeri z enim samim papeževim letom le majhen kresni ogenj pred milijonom zvezd na nebu.
M a 1 k a (dekle iz vasi, prihiti v sobo vsa v eni sapi): Mati! . . . (V sapi ji zastaja beseda.) Mati! kje je Cirila?
Mati: K sosedovi Julki je šla nekaj naročit.
Botra (materi): Kaj pa ta hoče?
Malka: Logarjeva mati so mi rekli —
Mati: Da pojdi k nam? . . .
Malka: Ne! Da Cirila namesto Poto-karjeve Darinke še ni dobila nobene druge.
Mati: O... že ... že! Ravno Logarjeva Stanka se je sama od sebe ponudila.
Botra: Čigava si pa ti?
Malka: Mlinarjeva Malka. Tudi jaz sem se prišla Cirili ponudit.
Mati: Prepozno!
Malka: Morebiti bi pa katera druga rada odstopila.
Mati: O nobena!
Botra: Jaz ne vem dobro! Mislim pa tudi, da nobena.
Mati: Katera pa naj bi odstopila?
Malka: Cestnikova Ivanka...
Mati: Ivanka? Ivanka? Misliš? Prva je bila za Cirilo! Ne bo nič, Malka!
Botra (bolj poredno): Omeni katero drugo!
Malka: Kotarjeva Martina . . .
Mati: Zakaj pa naj bi se ta skesala ?
Malka : Ker bi bila vedno rada mlada...
Botra: Ravno prav! Bo še mlajša umrla, Če dä eno leto. (Mati se malo zasmeje.)
Mati: Martina je preveč goreča za Leona. Malka . . . Malka! (Zmaje z glavo.)
Malka: Mislite, da bi me tudi Konča-nova Vida ne pustila namesto sebe?
Botra: Končanovo Vido pa Še jaz predobro poznam. Če se katere stvari oklene, je ne pusti zlepa.
Mati: O... ne... ne! Posebno kot nevesta Leonove slavnosti se ne bo zapustila.
Malka : Seveda namesto Logarjeve Stanke pa tudi ne morem biti?
Mati: Najbrže da tudi ne.
Botra: Jaz bi pa dejala, da je to vsaj nekoliko mogoče . . .
Mati: Da! Logarica je res preskrbna in preboječa za svojo hčer.
Malka: Mati, torej pa povejte Cirili: Če bi Logarjeve Stanke ne bilo, naj pokliče mene.
Mati: Bom . . . bom !
Malka: In jaz sem takoj pripravljena. (Odide.)
Botra: Oh, kako je to dekle vsiljivo!
Mati: Jaz bi rekla, da je tako navdušena za svetega očeta.
Zastor pade.
Drugo dejanje.
Soba kakor prej, le papežev kip je že mnogo bolj okrašen. Okrog sohe stoji v lepem vencu petindvajset luči. Spodaj je venec pretrgan vtoliko, da pride lahko vmes še pet lučic.
Milka (zaljša kip in ga ogleduje oddaleč): Nä, sedaj naj pa Cirila reče, da nimam spretne in pripravne roke! Naš sveti oče so čimdalje lepši. (Zapoje.)
Ivanka (vstopi in prinese cipreso): O! Milka! pa tako vesela!
Milka: Ali ti nisi, Ivanka?
Ivanka: Saj vidiš, da ne jokam. Kam naj denem to cipreso?
Milka: Semkaj jo postavi! (Ji pomaga.) Je-li, težka je ?
Ivanka: Če človek z veseljem nosi, ni nič težko.
Milka: Prav imaš, Ivanka!
Ivanka: Kje je Cirila ?
Milka: K sosedovi Julki je šla nekaj naročit. Kmalu pride!
Ivanka: Papežev kip si pa že lepo ozaljšala. A najimenitnejšega še manjka.
Milka: No, in kaj bi bilo to?
Ivanka: Grb — ali znamenje svetega očeta Leona XIII.
Milka: Le počakaj, Ivanka, vse še bode. Za papežev grb je treba . . . no, česa je že treba za papežev grb?
Ivanka: Treh stvari. Prvič ciprese. . .
Milka: To si že ti prinesla! (Pogleda cipreso): Pa še prav krasno!
Ivanka : Drugič je treba zvezde . . .
Milka: Menda jo priskrbi Kotarjeva Martina.
Ivanka: Da, Kotarjeva Martina! In tretjič: dveh lilij . . .
Milka: Te pa gotovo prinese Logarjeva Stanka.
Ivanka: Kajpada, saj je lilija njena najljubša cvetica!
Milka: In Končanova Vida? Ali ne bo dala nobenega okraska?
Ivanka: Za grb ni treba druzega! A prinesla bo zlate ključe sv. Petra, ki jih bo položila pred ta kip. Tako smo se domenile.
Milka : Naša Cirila bo pa dela vrh kipa zlato krono ... Ali si jo že videla?
Ivanka : Ne še! . . . Kje pa je?
Milka (pelje Ivanko v drugo sobo): Pojdi jo semkaj pogledat! (Odideta.)
Mati (pridejo v sobo in se ozirajo semtertja): Jej . . . jej! Kako je vse lepo! Zdi se mi, da sem v cerkvi, ne pa v naši hiši.
Cirila (prinese raznobojnih trakov): Ali SO botra že odšli?
Mati: O, morajo biti že pri Klančar-jevem mostu.
Cirila: In jaz jim še „z Bogom" nisem rekla.
Mati: Nič ne de! Kdor je pobožen, je vedno z Bogom. In teta so pobožni . . . Odkod je pa ta cipresa? (Se ozrö na cipreso in kmalu odidejo): Nekaj sem pozabila.
Cirila: Gotovo mora biti Cestnikova Ivanka tukaj. (Glasno zakliče): Ivanka!
Ivanka (pride): Krono sem šla pogledat. Ah, kako je krasna!
Cirila: A najlepše se Šele pripravlja .. . Milka, prosim te, steči k Julki, pa ji pomagaj, kar ti poreče, ona ne more vsega.
Milka (pride in z besedami „Takoj... precej!" zopet odide.)
Ivanka: Kip bova pa medve okrasili.
Cirila: No, saj ta je že skoraj okrašen, kakor da je vzrasel med cvetjem.
Ivanka: Pa res, te-le šmarnice se prav podajo.
Cirila : A lilije, te se bodo šele podale! Ali si kaj videla Logarjevo Stanko?
Ivanka: Nič! Sem šla za vasjo. Na vasi je stalo polno ljudi, gotovo pridejo gledat.
Cirila: Naj pridejo, a prej ne, dokler ne pričnemo.
Martina (prinese v roki zvezdo in se smehlja.)
Ivanka: O, smo že tri!
Cirila: Bog te sprimi, Martina!
Ivanka: Zvezde nisi pozabila?
Martina: Ne... nisem! (Položi zvezdo na mizo.)
Cirila: Ali si prišla semkaj s težkim srcem, povej odkritosrčno!
Martina: Kaj vendar misliš, Cirila! Poglej moj veseli obraz —
Ivanka: Kaj so pa doma rekli?
Cirila: Ali se boje za tvoje leto, ki ga bodeš darovala?
Martina: Nič! Mati so rekli: Manj let, manj grehov! Oče so pa dejali: Kaj bo eno leto? Deset jih daj, če hočeš!
Cirila in Ivanka (se smejeta.)
Martina: Samo naša mala Marjetica se me je oklenila okrog vratu rekoč: Tinea, ali bo res tebi jutri bingale - bongale ? (Posnema Marjetico.)
Cirila: Oh, ti nedolžno otroče!
Ivanka: No, dete le toliko ve, kolikor so mu doma povedali .. .
Martina: Mati se vedno ž njo razgo-varjajo. Gotovo ji tudi o tem niso molčali.
Cirila: Seveda, povedali so ji po otročje, in Marjetica te je po otročje prašala. — Kako je mogla drugače?
Ivanka: V otroških besedah je sicer rada resnica, vendar v teh besedah ni treba iskati resnice.
Martina: Saj je ne iščem! Le tako sem omenila, ker ljubim Marjetico . . . Ali, kar Bog hoče, to se bode zgodilo.
Anka (slaboumno dekle z vasi, bolj siromašno oblečena): Nikar mi ne zamerite, če vas motim. (Govori in se obnaša jako otročje.)
Cirila: Anka, kaj bi pa ti rada? (Posnema Ankin glas.)
Ivanka: Oh! Jo že spet vidim!
Martina (radovedno ogleduje Anko.)
Anka (Martini): Čemu me tako ogleduješ, saj sem ravno taka, kakor vselej.
Cirila: Da, ravno taka si kakor vselej. A po kaj si prišla?
Anka: Rada bi bila modra devica.
Ivanka: Kar modra bodi — in pojdi domov.
Anka: Kje imate svetega očeta? Jaz ga hočem tudi videti!
Cirila : Poglej ga !
Anka: Ah, kako je bel, kakor iz kamna!
Ivanka: No, saj je tudi iz kamna!
Anka: Tako praviš, da je! (Gre in po-drsne s prsti po kipu.) Mgm! Saj je res iz kamna! Oh, Cirila, naj bom še jaz modra devica!
Cirila: Saj si lahko modra. Le tiste deviške obleke, ki jo bomo oblekle me, nimaš. Taka pa ne smeš biti!
Anka: Precej pojdem domov in bom oblekla tisto novo obleko z belimi zobci.
Martina: Tisto, ki si jo imela prvikrat na sv. Treh kraljev dan?
Anka: Ti že veš, Martina! Kaj ne, kako je lepa!
Martina: Ravno grda ni!
Ivanka: Lepa pa tudi ni!
Anka (precej trdo): Hm! Ko bi bila tvoja, bi je noč in dan ne slekla.
Ivanka: Seveda, ker bi je ne bilo škoda.
Cirila: Anka, sedaj ni drugače, da greš domov. (Jo zasuče — ali Anka se zopet obrne.) Me si moramo še marsikaj pripraviti. Gledat pa lahko prideš popoldne.
Anka: Ali naj pridem v tisti novi obleki z belimi zobci?
Ivanka: Kajpada, v tisti novi z belimi zobci . . .
Anka (med vrati odhajajoč): Mgm ! V tisti z belimi zobci — —
Cirila: Ta-'le Anka! (Se smehlja.)
Ivanka: Otročja je, kakor bi bila šele letos pri birmi!
Vida (skoraj plane v sobo.)
Ivanka: Kaj si tako zasopla, Vida?
Vida: Hitela sem, kar sem mogla, da bi ... .
Cirila: Da bi ne zamudila?
Martina: Saj Logarjeve Stanke tudi še ni.
Vida: No, ravno to je, vidite. Najbrže je tudi ne bo . ..
Cirila: Vida, nikar se ne šali! Slavnost je resna!
Vida: Brez šale bodi rečeno! Logarica je šla sedaj za menoj. Gotovo ne bo prinesla semkaj najlepšega poročila. (Govori tiho, kakor bi se bala Logarice.)
Martina (gleda skozi okno): Je že tu!
Ivanka: Cirila, opravita z Logarico sami, me se ne maramo vtikati vmes. (Vidi in Martini): Stopimo me tačas semkaj v sobo. (Odhite na levo.)
Vida: A bodi pripravljena, kaj veselega ne bo . . .
Cirila (nekoliko pomaje z glavo in molči.)
L O g a r i C a (resnega obraza s čudno, na glavi zavezano ruto): Ravno prav, da si sama, Cirila! — Ne bodi nevoljna name!
Cirila: Čemu bi bila nevoljna na Vas?
L o gar i ca: Zavoljo tega, kar ti moram povedati.
Cirila: Kaj je posebnega, mati Logarjeva?
Logarica: Naša Stanka ne more biti med tistimi peterimi devicami . . .
Cirila: Zakaj ne? Ali ji kdo brani, da ne more biti?
Logarica: Jaz ji branim, in moram ji braniti.
Cirila: Kdo Vas k temu sili?
L o gar i ca: Le pomisli, Cirila, to-le pomisli! Lani, bilo je ravno na svetega Marka dan, je bila naša Stanka na Velikem vrhu...
Cirila: Tudi jaz sem že bila gori.
Logarica: A tebi se ni prav nič žalega zgodilo?
Cirila: Kaj pa se je pripetilo Stanki?
Logarica: Pomisli, na bližnji smreki se je oglasila kukavica . . .
Cirila: Kukavica je vendar krotka ptica!
Logarica: Res, krotka ptica — pa je vendarle črna. In naši Stanki je prerokovala prezgodnji črni grob . . .
Cirila: To je naravnost nemogoče, Logarjeva mati.
L o g a r i c a: O, pa še kako res je! Stanka je prašala: Kukavica, povej mi, koliko let bom še živela . . .
Cirila: Kdo je pa to kukavici povedal, da bi vedela?
Logarica: In veš, kolikokrat ji je ta črna ptica zakukala?
Cirila (z nasmeškom): No kolikokrat?
L o gar i ca: Samo dvakrat! Moj Bog, samo dvakrat! Pomisli, naša Stanka ima samo še dve leti — in še od tega naj bi izgubila eno leto!?
Cirila: To so vraže! Ko bi bila kukavica prav spočita, pa bi zapela stokrat. Mi-
slite, da bi potem Stanka sto let živela? Pojdite no, to so vraže!
Logar i ca: Nič vraže! Predobro poznam trhlo zdravje naše Stanke. Le malo dni ji je še odmerjenih ... In sedaj naj se ji številce še teh dni pomanjša? Ne, to ne gre! Tega jaz ne pustim. Tega jaz ne prenesem.
Cirila: Ne bodite preplašni in pre-lahkoverni. Stanka naj pride!
Logarica (glasno): Ne bo prišla! Doma sem jo zaprla, da mi posili ne uide.
Cirila: Če ste ji dobra mati, zakaj ji ne pustite tega, kar jo tako veseli?
Logarica: A če je ona dobra hči, zakaj bi ne opustila tega, kar me tako boli?
Cirila: Vi samo tako hudo mislite!
Logarica: In te hude misli so mi prišle prav iz težkega srca. Ne, naše Stanke ne bo, pa je ne bo!
Cirila (sklene roke na prsih): O ti ljubi Bog! Ali naj bodo zastonj vse naše priprave! (Gre h kipu sv. očeta, kakor bi se hotela tam zjokati).
Martina (in za njo oni dve iz stranske sobe): Vse smo slišale pri vratih!
Vida: Kaj hočemo začeti, Cirila? Ali naj darujemo samo štiri leta? . . .
Cirila: Obljubile smo jih pet.
Ivanka: Seveda, ravno pet! Da bi sveti oče čez pet let praznovali 30-letnico, kakor praznujejo letos 25-letnico papeževanja.
Martina: Jaz darujem rada dve leti .. .
Vida: Jaz tudi!
Cirila: A mora nas biti ravno pet, da je bolj pomenljivo.
Ivanka: Naj pride torej vaša Milka.
Cirila: Naša Milka bi že lahko bila. A mora biti ravno Stanka.
Martina: Ravno Stanka? Zakaj?
Cirila: Jaz sem tako preračunala, da bi skupna leta nas peterih znašala ravno 93 let.
Vida: Aha! In sveti oče imajo ravno 93 let.
Cirila: Stankina in naša leta vkup pa štejejo tudi toliko . . .
Martina: Jaz imam 18 let.
Ivanka: Jaz pa 19.
Vida: Mojih je dvajset let — in tvojih tudi toliko, Cirila.
Cirila: Da! Stankinih pa šestnajst let.
Ivanka: No, seštejmo ! (Šteje na prste...) Res, ravno 93 let!
Martina: Oh škoda, daje ni!
Vida: Pa tudi njenih lepih lilij ne bo!
Ivanka: In to vse zavoljo vražjeverne sitnice!
Cirila: Potrpimo malo! Bog, ki nam je to misel dal, nam bo tudi pomagal!
Vida: Kje bi neki drugo poiskale, namesto Stanke?
Ivanka: A mora imeti šestnajst let!
Martina: Čakaj, katera bi bila te starosti . . . (Vse premišljujejo.)
Stanka naenkrat vstopi, držeč v roki dve liliji.)
Cirila: O! o! Stanka, kako je to mogoče, da si prišla?! O! . . . O! . . . (Vse štiri jo kar obsujejo z vprašanji.)
Vida: O. hvala Bogu!
Ivanka: Kako je to mogoče, saj si bila vendar zaprta?
Martina: Ubožica! . . .
Cirila: Kako si se pa rešila?
Vida: Kdo ti je odprl vrata?
Ivanka: Vaša mati gotovo ne? . . .
Stanka (vse štiri jo obstopijo ter jo željno poslušajo): Kajneda, naša mati so prišli sem povedat, da me ne bo ? (Ji prikimavajo.) Mene pa so doma zaprli. Ihtela sem skoraj na glas. Na mojo tolažbo pa so prišli mimo Oodnikova mati.
Cirila: O, naša botra!
Stanka: In pogledali so skozi okno... Poklicala sem jih in jim povedala, zakaj sem zaprta. Pa se niso nič čudili, kakor bi že vse vedeli.
Cirila: Pri nas so bili in so vse izvedeli.
Stanka (nadaljuje): Povedala sem jim, kam devajo naši ključ. In res so ga našli tam. Pa so prišli in odprli.
Vida: Hvala jim stoterna!
Cirila: Kaj pa tvoja mati?
Stanka: Takrat jih še ni bilo domov. Nemudoma sem vzela z okna lilije — —
Ivanka: Pa bi se lahko med potom srečali . . .
Stanka: O ne! Počakala sem pri Trav-nikovih, dokler niso prišli naša mati mimo proti domu.
Martina: To si bila previdna!
Stanka: In kakor hitro so odšli mimo Travnikovih, smuknila sem iz sobe in prihitela k vam. (Se mehko nasmeje.)
Ivanka: Prav si imela! Položi liliji semkaj ! (Ji pokaže prostor in pomaga.)
Vida: Me smo že kar žalovale po tebi.
Martina: Kakor da nisi bila samo zaprta, ampak celo zakopana.
Cirila: Zahvaljena bodi, Stanka, da si tako goreča za našo slavnost in obljubo !
Stanka: Ali naj bi besedo prelomila?
Vida (in druge): Zahvaljena bodi tisočkrat!
Cirila: Sedaj pa hitimo v sosedno sobo, da se pripravimo! (Prime Cirilo za roko.)
Vida: In vrnile se bomo, kakor neveste, ki gredo ženinu naproti.
Stanka: Oh! Kako sem vesela, da morem biti med njimi. (Odidejo.)
Zavesa pade.
Tretje dejanje.
Ista soba. Papežev kip je že ves okrašen. Polovico luči že gori. Nad kipom se blešči zlata tiara, pod njim dva ključa, ob strani bolj pri vrhu svetla zvezda, bolj spodaj dve liliji, v sredi pa cipresa.
Milka: Nobene več ni tukaj. Gotovo se Že napravljajo. (Gre proti vratom stranske sobe in posluša.) Da, že šume svilnata oblačila. Hitro moram nažgati še te luči. Petindvajset luči — v znamenje papeževe pet-indvajsetletnice.
Logar i ca (vsa v veliki, jezni sapi): Ali je naša Stanka pri vas?
Milka: Jaz je nisem videla, da bi prišla.
Logarica : Seveda je prišla! Na teh dveh lilijah poznam . . .
Milka: Morebiti ?
Logar i ca: Nič —morebiti! Mora biti tukaj. Pokliči mi jo takoj!
„DOM IN SVET" 1903. ŠT. 4.
Milka (vidi, da gre Logarica sama proti stranskim vratom, jo prehiti in zakliče): Stanka, pridi malo vun! (Odide v stransko sobo.)
Stanka (pride iz stranske sobe, iz katere se čuje žalostni: „Ah ! že spet!"): Mati!
L o gar i ca (precej jezno): Stanka!
Stanka: Mati, nikar se ne hudujte!
Logar i ca: Stanka, nikar me ne jezi!
Stanka: Ravno nasprotno, razveseliti Vas hočem.
Logarica : Dokler te vidim na tem kraju, me ne moreš razveseliti.
Stanka: Pa mi dovolite, da bom vsaj jaz vesela!
L o g a r i c a : Tega veselja ti ne privoščim. Kdo ti je odklenil doma?
Stanka: Dobra roka!
L o gar i ca: Ali kdo ji je ukazal?
Stanka: Usmiljeno srce!
Logarica: Stanka, zadnjikrat ti rečem in te prosim: Pojdi domovL
Stanka: Oh, mati! Doma sem tolikrat in bom še tolikrat, zakaj bi morala biti ravno sedaj doma, ko moram biti tukaj.
L o ga r i ca : Nikar ne misli, da boš doma kdove še kolikokrat! Ali ne veš, kaj je kukavica kukala! ?
Stanka: Mati, to so bile le otročarije!
L o g a r i c a : Tako praviš, otročarije ! Zakaj pa tolikrat na našem vrtu sova poje?
Stanka: Morebiti že ve, da jo Vi radi poslušate.
Logar i ca: Stanka, nikar se ne šali — do tvojega groba ni daleč!
Stanka : Bogve ! . . .
L o g a r i c a : Nikar ne krajšaj svojih kratkih dni! Če ne maraš zaradi sebe, vsaj zavoljo mene jih ne krajšaj. Jaz sem ti dala življenje.
Stanka: Bog mi je dal življenje, On ga mi bo vzel, kadar mu bo drago.
Logarica: Kmalu ti ga bo vzel, ker tako zametavaš svoje dneve.
Stanka: Mati, jaz jih darujem — jaz jih ne zametavam.
* Logarica: Ah, že vidim, da se ne usmiliš svoje matere. Naj le živijo sveti oče, naj živijo — a tvoja mati bo umirala . . .
14
(jokaje) umirala zaradi tebe. O, Stanka, ali ti je smrt lastne matere tako sladka?
Stanka: Nikar se, mati, ne solzite! Ko bom . . . (Logarica odhaja.) Poslušajte mati... Ko bom darovala leto za svetega očeta, se bom spomnila tudi Vas . . .
Lo garica: Stanka, pojdi z menoj domov!
Stanka: Ne smem, mati. Srce mi ne pusti!
Logarica: Jaz sem tvoja mati — ti pa nisi moja hči. (Izgine.)
Stanka: Kako so čudni! Črnim kukavicam in ponočnim sovam več verjamejo, kakor pa meni.
Cirila (pride s tovarišicami iz sobe): Torej si vendar še pri nas ostala?
Stanka : Brez vas bi ne moglo biti danes mojega veselja.
Vida: In brez tebe bi ne bilo našega veselja.
Ivanka: Ves čas smo se bale zate.
Stanka: Jaz pa sem bila brez strahu.
Martina: Vsak trenutek smo mislile, da te bodo šiloma odpeljali pri vratih.
Stanka: Nikakor ne! Moje srce je danes pregorko in prepogumno.
Cirila: Hvala bodi Bogu! Vendar pa so nas Logarjeva mati nekoliko zamudili.
Ivanka: Se bomo pa sedaj hitreje zasukale ! (Hitro stopi proti stranskim vratom).
Cirila (prime Stanko za roko): Pojdimo, družice moje. Sedaj nas ne premoti več nobena stvar. A ti, Milka, nažgi tačas vse luči.
Milka (ki je tačas zadaj stala): Prej bodo gorele — kakor pa se boste ve napravile. (Vseh petero devic se gre pripravit.)
Milka (prižiga luč za lučjo): Ah, opravljene bodo pa že tako lepo, da bi jih še v nebesa vzeli, ko bi se prikazale na nebeškem pragu. Skoraj mi je žal, da nisem med njimi!
Mati: Ali si jo videla? Logarica je šla objokanih oči od nas.
Milka: Njene solze so prav poceni... Za kaj vse pa ona ne joka?
Mati: Saj res! Če se bliska — joka ... če burja tuli — joka... če jo glava boli joka — vedno joka.
Milka: In če bi ji Stanka umrla — bi pa od samih solza oslepela .. .
A n k a (v praznični obleki z belimi zobci): Ali sem sedaj dobra, Milka?
Mati: Kaj pa ta hoče?! Govori ji prav nakratko!
v
Milka: O, seveda! Se prav lepa si! (Se ji smeje čudi.)
A n k a: Ali sedaj, kajne, sedaj bom modra devica?
Milka: Kakšna?
Anka: Ali sem modra devica?
Milka: Morebiti še boš.
Mati: I, kajpada! ...
Anka: Kje so pa druge modre device?
Milka: Jih ni!
Anka: Vi, mati, kaj pa stoji tukaj ta vaša Milka?
Mati: Čemu pa ti?
Anka: Kam naj pa grem? Tja notri! (Pokaže na vrata v stransko sobo.)
Milka: Tja notri ne bo prav!
Anka: Ali tja vunbopaprav? (Pokaže na glavna vrata.)
Milka in mati (obe hkrati): O, prav . . . prav!
Anka: Torej pa grem . .. samo da bom modra devica ...
Milka: Seveda si modra, samo da greš! ...
Anka (pokaže na obleko): Poglej, Milka, te bele zobce.
Milka: Vidim.
Anka: Poglejte še Vi, mati!
Mati: Jej, kako so lepi! (Anka se smeje in odide. — Kmalu potem, ko Anka odide, pridejo radovednice od vseh strani pogledat, kako je vse ozaljšano pri Praznikovih.)
Z a 1 k a (ena izmed radovednih žensk, vodi za roko majhno deklico. Ko že dolgo ogleduje, vpraša): Kaj pa ta cipresa tukaj ?
Milka: Pomeni papeževo dolgo... dolgo življenje ...
Zalka: In tista zvezda tam gori?
Milka: Pomeni papeževo modrost in bistroumnost...
Zalka: Ali te lilije tudi kaj pomenijo?
Milka: Seveda... Čisto in neomade-ževano življenje svetega očeta ...
Zalka: Poglej, pa ključi so tudi zraven in zlata krona! (Sklone se k deklici, ki jo drži za roko): Ali vidiš? (Milki): Ah, še našo Martino bi rada videla. Tudi Marjetica bi jo rada videla. (Spet se skloni k deklici): Kajne, Marjetica? Tinco sva prišli pogledat.
Marjetica (otročje): Bingele — bangele!
Milka: A v sobi ne bosta smeli biti. Samo tam zunaj pred vrati, ali pa pri oknu.
Zalka: Samo, da kaj vidiva in slišiva!
Milka: Pst! Tiho! Cirila ježe pozvon-čkala. Pričela se bo slavnost. Hitro, hitro!
(Namigava jima z roko, naj odideta.)
Četrto dejanje.
Pred papeževim kipom gori vseh petindvajset luči. V ozadju se čuje mehka pesem na harmoniju. Počasi in slovesno nastopi prva izmed modrih devic, krasno oblečena. Na glavi ima venec, na prsih svetinjo in kokardo s papeževim znakom, ali ob desni roki trak papeževe barve. V roki lučke v podobi srca, ob lučki je pripet droben šopek. Devica se prikloni pred ozaljšanim kipom in s prosečim in slovesnim glasom poklanja svoje leto.
Ivanka (belooblečena):
Vsemodri Bog! Poglej na mojo prošnjo in na moj dar. Ti, ki daješ človeku leta in jih jemlješ, kadar Ti je drago: Vzemi eno leto od mojega življenja in daj ga svetemu očetu Leonu XIII. Sprejmi to lučko, ki je v znamenje darovanega leta polagam pred Tvojega najvišjega namestnika na zemlji. (Odloži lučko in zapoje po napevu: „Naplanincah...")
Gori, gori, lučka, veselo, da bo leto zlato zorelo, da bo Leon sleherno delo blagoslovljen dokončal.
Lučka, prej nikar ne ugasni, da se dnevi vrnejo jasni, da zaspe viharji preglasni nad čolničkom Petrovim . . .
Angel (ki stopi nenadoma devici nasproti, preden se ta skrije med vrati):
Nebo je čulo prošnje tvoje in dar sprejelo srčni tvoj,
in kakor cvet pred solncem bodo cvetela leta pred teboj; in, ko ti zadnji dan ovene, nebo na rožni vrt te vzame svoj.
(Izgine. — Ivanka vesela odide.)
Martina (rumenooblečena):
Vsevedni nebeški Oče! Ti veš, koliko je mojih odmerjenih let. Ali, ko bi jih bilo tudi samo trideset, rada dam trideseto leto Tvojemu Leonu. Ne trese se mi, poglej, ne trese se mi roka, ko pokladam to lučko, kakor bi pokladala eno leto pred Tvojega najvišjega pastirja.
(Odloži lučko in zapoje po napevu: „Slišala sem ptičko pet . . .")
Mati so mi pravili, naj se ne bojim, četudi eno leto manj na svetu tem živim: Tam gori v raju je lepo tam gori plačalo nebo, lepo lepo bo leto to mi plačalo nebo. Oj leto bo lepo lepo mi plačalo nebo.
Naša le Marjetica je zaplakala, da še letos majnika ne bom dočakala, Marjetica, povej, zakaj, ne bo sijal mi letos maj ? Zakaj. . . zakaj. . . ? Če pridem v raj, najlepši moj bo maj! Zakaj . . . zakaj . . . ? najlepši maj bo moj na vekomaj !
Angel (kakor prej) :
Tvojih let ni trideset, tvojih let je petdeset! Petdeseto leto tvoje ne bi sreče ti rodilo, lahko bi te pogubilo.
Leon bo pa s tvojim letom, ki ga Bog bo njemu dal, slavno . . . srečno kraljeval.
(Izgine. — Martina odide.)
Vida (belooblečena):
Vsemogočni Vladar nebes in zemlje, ki pripustiš, da vlada tudi človek v Tvojem imenu na zemlji: poglej na častitljivega starčka, modrega vladarja Tvoje cerkve. O, pomnoži mu srebrna leta! Rada hočem, in Te prosim, da mu jih pomnožiš tudi z enim mojih let.
(Odloži lučko, znamenje darovanega leta, in zapoje po napevu: „Rasti, rasti, rožmarin . . .")
Vzemi, vzemi, ljubi Bog leto dni iz mojih rok! Kaj je meni leto dni, če bi v zgodnjo jamo šli? Koliko je lepih mest onkraj tvojih zlatih zvezd!
Ptičico si vjela bom, pesemco ji pela bom, pela jo bom leto dni, da se ptička nauči:
Ena skala. . . eden Rim, eden vlada Bog nad njim. Slavni Leon — starček siv, pa Njegov je čudež živ.
Kadar ptičko naučim, v beli dan jo izpustim: splavala bo v daljni svet vsem stvarem to pesem pet:
Ena skala . . . eden Rim, eden vlada Bog nad njim: Slavni Leon — starček siv, pa Njegov je čudež živ.
Angel (kakor prej):
Daj, počakaj, modra Vida, čuj besedo mojo sveto triintrideseto leto dalo bi ti sreč obilo, a sedaj je šlo v gomilo. Našla boš pa onkraj zvezd rajsko mesto zlatih cest.
(Izgine — Vida odide.)
Stanka (rumenooblečena):
Neskončno dobrotljivi Bog! Ti si ustvaril ptice pod nebom, da razveseljujejo človeka — a nisi jih ustvaril, da bi mu napovedovale prihodnje reči. Pa če bi bila tudi resnica, da bi se stekli moji dnevi z mojim osemnajstim letom, vendar osemnajsto svoje leto rada posvetim v blagor svetemu očetu. Zapela bi veselo pesem, kakor jo pojejo moje družice, a bojim se, da stoje zunaj moja mati, in žalostno bi se razjokali, ko bi slišali glas svoje Stanke. — — Ta lučka je goreča, a še bolj goreče je moje srce za Te, ljubi Bog in za Tvojega Leona XIII.
An gel j (kakor prej):
Nikar se, Stanka, me ne boj, glej, jaz sem dobri angelj tvoj. Oznanjam sladko ti novico: Ko spet boš čula kukavico, le prašaj, kaj je tvojih let — napela jih bo šestdeset; le svoji materi povej, naj ne žaluje več naprej. . .
(Izgine, in Stanka odide.)
Cirila (belooblečena):
Že devetindvajset lučic gori pred teboj, o sveti oče, luč z neba! Kakor bi te luči goreče prosile za te in za tvoja mnoga leta. Samo še ene lučke je treba, samo še enega leta je treba, pa bi doživel tridesetletnico svojega slavnega vladanja na Petrovem prestolu. In to leto ti poklanjam jaz. (Odloži luč.) Sam Bog ve, kako sem hrepenela po današnjem dnevu in kako sem vesela, da se je izpolnila moja želja. Naj le gorijo naše luči, naj le živijo naša darovana leta v božjo slavo, sveti oče, in pa v blagor vesoljne cerkve.
(Zapoje po napevu: „Ko ptičica sem pevala . . .")
In ko bi mogla, svojih let bi rada dala jih deset, samo da tvoj bi zadnji dan ne bil še dolgo pokopan.
Oj srečo tvojih dolgih let bi v srcu nosil celi svet
in blagoslov iz tvojih rok razlival bi se krog in krog.
Srce pa naše bo povsod ljubilo tvojo varno pot, in prej ugasne solncu žar — zvestoba naših src nikdar.
Angel (kakor doslej):
Oj Cirila, oj Cirila kaj si danes izgubila! Zadnje leto — leto eno, več ne vrne se nobeno . . . Preden bodo rože zale na gredicah cvet pognale, preden si bo prva ptička gnezdo spletla vrh grmička, preden bo ti sredi vrta zelenela vinska trta —
tebi . . . tebi bo pomladno smrt zapela pesem zadnjo. Pa nikar se ne prestraši: V domovini večni naši krasno smo ti spletli krono: Kolikor si dala dni, toliko se v kroni tvoji dragih biserov blišči . . .
(Izgine .
• ■)
Cirila (ponovi prvi dve kitici svoje pesmi):
In ko bi mogla, svojih let bi rada dala jih deset!
(Pridejo še druge modre device in skupno zapojö papeževo himno.)
Angel (se prikaže in jih blagoslavlja.)
O. VESELKO KOVAČ:
NAROBE SVET.
NARODOPISNA ČRTICA.
«^ffijE Kitajcih ste bržkone že marsikaj e||j|§|J Čuli in brali. A verjeli morda niste vsega natanko. Tudi meni se je ^ včasih tako godilo. Toda zanesel me je veter na Kitajsko in zdaj opazujem na svoje oči to ljudstvo „nebeškega kraljestva", njegovo življenje in stremljenje, njega šege in navade. Pa vidim, kako je res marsikaj čudovito drugače, nego pri nas v Evropi. Te kitajske šege in običaji! Menda jih ni nikjer na svetu več tacih! Naj vam jih kot samovidec ob kratkem nekaj
0 O. V e s e 1 k o (Laetus) Kovač, frančiškan, je apostolski misijonar v Šan-tungu. Bodi mu prisrčna hvala za ta zanimivi spis! Obljubil nam je še več sestavkov o Kitajcih. Prosimo, da svojo obljubo rnožko izpolni!
Op. uredništva.
opišem — pa bodisi da tudi meni ne boste vsega verjeli! Kar tako brez vsakega posebnega reda sprejmite nekoliko črtic!
*
* *
Kitajec ne pozna naših pozdravov: „Dobro jutro", „dober dan", itd. Njegov pozdrav je vprašanje: „Ali se ti dobro godi?" „Ali si zdrav?" — „Si že kosil?" — Na vprašanje: „Ali si že kosil? južinal ?" Kitajec vedno odgovori, da se je najedel do sitega, in bodisi da mu pajki še tako predejo po želodcu.
Kadar se prvič snideš s Kitajcem, se zanima za tvojo „visoko starost", za tvoje „lepe dohodke", te vpraša, koliko tisočakov imaš na posojilu itd.; običajno je tudi vprašanje: „Koliko žen imaš?" — pač same šege,
katerih naša evropska kultura ne pozna. — Nasprotno pa se Kitajec zgraža nad našo neotesanostjo, ako ga vprašamo n. pr. po zdravju njegovem ali njegove žene, kakor je to pri nas navada. — Ako se hočemo pri nas komu prikupiti, cenimo njegovo starost — in naj je že zunanjost kakršnakoli — vsaj za nekaj let manj, nego si jo v resnici mislimo; zlasti ženskam, ki imajo „dni lepših polovico" že za seboj, se tako le prikupiš. Pri Kitajcu pa bi s takim dobrohotnim mnenjem slabo naletel. Prisoditi mu moraš vsaj 10—15 let več, nego jih ima v resnici. S tem ga boš zadovoljil.
Desna stran ima pri nas v Evropi prednost pred levico. Na desnico posadimo svojega gosta. Ne tako Kitajec. Dobro bi te zapomnil mandarin, ako bi mu odkazal sedež na desnici! Ne videl bi ga več pod svojo streho . . . Nekoč sem prišel v družbi osivelega misijonarja v kristjansko vas. Utrujen od dvednevne vožnje, v sobo prišedši, hitro sedem. Polastim se sedeža na levici, kakor se to — pri nas — spodobi. Kmalu pridejo ondotni kristijani naju pozdravit. Toda bil sem v ne majhni zadregi, ko je vse najprej mene pozdravilo in prosilo za blagoslov. Imponiralo jim je častno mesto na levici, ne pa siva brada priletnega misijonarja. Sobrat se je smejal moji zadregi in me poučil o čudnem kitajskem običaju.
Pri nas se doma moški v znamenje spoštovanja odkrivamo. Kitajec bi to štel za zaničevanje. Zlasti bi ti ne odpustil izlepa, ako bi ga gologlav sprejel v svojem stanovanju.
S palico v roki, v družbi svoje boljše polovice, gre v Evropi oženjen gospod na izprehod. Kitajec palice na izprehodu ne rabi. Zato pa je njena važnost in veljava pri sodišču tem večja. V družbi svoje ali kake druge žene se Kitajec nikdar ne prikaže na ulico. Družbo mu dela na izprehodu ptiček v kletki, ki jo nosi s seboj. Izletov v božjo naravo na Kitajskem ne cenijo. Sploh ima Kitajec prav malo ali nič čuta za prirodno krasoto.
O telesni lepoti imajo sinovi „nebeškega kraljestva" drugačne nazore nego mi. Čeden
obraz, lepa telesna rast, to je, na kar se pri nas gleda, žal — včasih še preveč. Kitajec pa se n. pr. za obličje svoje neveste nič ne zmeni: on gleda le in občuduje njene — nožice. Čim drobnejše so, tem bolj mu do-pade nevesta, najsi je tudi obraz poln brazgotin. Tu so torej Kitajke veliko na boljem od Evropejk. Zakaj velikost nog se z leti ne izpreminja tako, kot se izpreminja nekoč morda nad vse cvetoči obrazek . . .
Ker sem že omenil neveste, naj povem še, da si le-te kitajski mladenič ne išče sam, marveč je to izključna skrb starišev njegovih. Ako gledajo ti vedno na to, da ima nevesta poleg drugih potrebnih duševnih lastnosti tudi kolikor mogoče drobne nožice, potem je sin z njihovo izbiro vedno zadovoljen.
Kdor hoče biti na Kitajskem gosposki, ta naj si pusti rasti na vseh prstih dolge nohtove v znamenje, da se mu ni treba ukvarjati s teškim ročnim delom —: on je učenjak ali uradnik ali pa bogatin. No — dolge nohtove, vsaj na mezincu — to šego posnemajo nekateri tudi že v Evropi . . .
Praznično oblečenega Kitajca, zlasti gosposkega, ne vidiš nikdar v hlačah, ampak le v dolgi halji. Kitajke pa, narobe, ne nosijo kril, marveč hlače, toda le take v pravem pomenu besede, ne pa v prenesenem. Nimajo namreč svojih mož v strahu, kakor semtertam Evropejke; njihova beseda, zlasti pri poganih, nima nobene veljave. Pogan lahko svojo ženo proda ali drugo kupi ali z drugo zameni, kadar se mu zljubi. — Zanimivo je, da si moški spletajo lase v kito, medtem ko ženskam to ni dovoljeno. Zvijajo jih le v nekak vozelj. — Barva las je izključno temno-črna.
Nam se gabi piti iz posode, ki ni pomita. Kitajec pa je ponosen na vrče in skle-dice, katerih se drži debela skorja čaja, bolje rečeno, nesnage. Teh posod namreč ne pomiva, ker je baje iz njih čaj okusnejši.
O posebnih veselicah in imenitnim gostom se postavi pri nas, če le mogoče, več let stara kapljica na mizo. Tudi Kitajec ima za imenitne goste in izvanredne gostije
nekaj posebnega. Kaj pač? Smrdljiva, več let stara, v trdo kuhana jajca, v katerih beljak več ne zasluži svojega imena, ker je — črn kakor oglje. Ne morem pomagati, ako ne verjamete, a tudi mene so že počastili s tako izborno slaščico, pa je nisem mogel. Nespametni Evropejec, ki ne ve, kaj je dobro!
Kadar te mori v vročem poletju žgoča žeja, kako pohlepno izpiješ kozarec hladne studenčnice! No, Boga zahvali, da nisi na Kitajskem. Tu bi moral piti v najhujši vročini tako vroč krop, da bi se ti mehurji iz-puščali, če ne bi bil previden. In v jutro potem, ko si se vso noč potil, da še očesa nisi zatisniti mogel, ti prinese Kitajec zopet gorke vode, da se ž njo umiješ. Začuden ga pogledaš. Ne veš, ali imaš človeka z normalnim razumom pred seboj. Ko pa zahtevaš mrzle vode, te Kitajec še bolj čudno pogleda, ker si ne more misliti, da se kdo more umivati z mrzlo vodo. — Pisatelj teh vrstic je moral služabniku parkrat zatrobiti na ušesa, potem si je zapomnil, s kako vodo se Evropejec umiva. — Ne verjamem, da bo imel Kneipp kdaj vernih pristašev med Kitajci!
Pri nas doma lažnjivca, na čigar besedo se ne more človek nikoli zanesti, preziramo in zaničujemo iz dna duše. Na Kitajskem, v tako imenovanem „nebeškem kraljestvu" pa imajo o laži nekoliko drugačne nazore. Smatrajo jo skoraj za hvalevredno lastnost, lastnost, brez katere ni mogoče živeti. Namesto da bi stariši svoje otroke za laž kaznovali in jih učili govoriti resnico, se še veselijo njihove „lokavosti" in „prebrisanosti". Vsaj v višjih kitajskih krogih ima mož olikanega vedenja, ki je pa sicer poznat slepar prve vrste, stokrat več veljave nego poštenjak, ki pa ne gleda preveč na ceremonije. Seveda je poslednjih vsled teh žalostnih razmer bore malo. Zvijača, laž je uprav kitajska
v
lastnost. Se celo kristjani se je ne morejo popolnoma iznebiti.
Ni ga darila, s katerim bi napravil dober kitajski sin svojim starišem večje veselje kakor z lepo, veliko — krsto iz debelih, hrastovih desk. Solze hvaležnosti se iskre
v očeh presrečnim starišem ob tako dragocenem daru ... Ali ne-bi povzročilo tako darilo našim starišem največje žalosti, češ: Glej, kako radi bi me že videli v grobu!
Ako hočeš priklicati Kitajca, mu nikakor ne smeš namigniti k sebi. Tako ti bo šel gotovo svojo pot naprej, ne meneč se za tvoj klic. Da pride k tebi, moraš narediti z roko ravno nasprotno znamenje.
V Evropi se podeli zaslužnemu možu osebno ali pa dedno plemstvo. Zadnje je izmed največjih odlik, kar jih pri nas more doseči državljan. Kitajci se v tem oziru diametralno razlikujejo od nas. Če povzdigne cesar zaslužnega moža v plemeniti stan, je te časti deležen vselej tudi njegov oče, ako še živi, ne pa sin ali vnuk. Dedno plemstvo se skoraj nikoli ne podeli, pa tudi nima v očeh Kitajcev skoro nobene veljave. Vsak si mora tako odlikovanje zaslužiti sam. Ako došeže sin kako cesarsko službo, je iste časti, katero uživa on kot višji uradnik, deležen tudi njegov oče, če je bil prej tudi ubog kmet ali rokodelec. Brez dvoma bi bili s to kitajsko naredbo zadovoljni tudi očetje v Evropi, zlasti oni, katerih se nehvaležni sinovi sramujejo, ko so zlezli v gosposke suknje ... — S svetinjami in drugimi znamenji odlikovanja Kitajec ne krasi samo svojih prsi, marveč tudi oni del telesa, ki je pravzaprav odlikovanje zaslužil, namreč — glavo . . .
Tudi štirih strani sveta Kitajec ne razločuje isto tako, kakor mi. On n. pr. ne pravi: Reka A teče proti severo-vzhodu—, oblaki se vzdigujejo na jugo-zapadu; marveč reka A teče po njegovih pojmih proti vzhodu-severju, in oblaki se vzdigujejo na zahodu-jugu. — Kompasova igla kaže, kakor znano, proti severju. Kitajec pa imenuje kompas — „iglo, ki kaže proti jugu". — Ako stojiš na križpotu in ne veš, po kateri poti bi šel, ter vprašaš Kitajca na bližnji njivi, katera pot te povede do tvojega cilja, ti ta ne bo rekel: „Kreni na desno" ali „na levo", marveč dejal ti bo: „Idi proti severju, zavij proti jugu" — in naj je vas, v katero si namenjen, še tako blizu, takorekoČ pred nosom.
Kitajec žaluje v beli obleki, med tem ko oblačimo pri nas črno v znamenje žalosti.
Dolžnost nočnih čuvajev vsepovsod je, varovati speče prebivalce pred tatovi. Kitajski pa, bi človek mislil, te velevažne dolž-
sovem trsu. Tako se tat ali razbojnik prav lahko ogiblje čuvaja in tem previdneje opravlja svoj nočni posel.
Kaj pa kitajska šola? — Nekoč je postalo pri nas v osmi šoli med poukom pre-
nosti nimajo. Oni sicer krožijo celo noč po mestu, morda vestneje kakor marsikateri njihov tovariš v Evropi, toda ne zalezujejo potihem nepoklicane nočne goste, ampak z glasnim razbijanjem po bambu-
cej nemirno. Ne vem več, kaj je bil vzrok skoraj glasnemu šepetanju. Spominjam se le še besed profesorjevih, kateri je zarohnel: „Ali sem v kitajski šoli?" V hipu je nastal običajni mir, dasi je nas bilo osemintrideset
v osmem razredu. Kitajska šola, sem si mislil, kaka neki mora biti! Najbrže tudi tedanji naš profesor ni imel o njej pravega pojma. — V kitajskem učnem redu stoji poleg branja, pisanja in drugih predmetov tudi — kričanje. Ker se otroci ne uče doma, morajo se učiti v šoli. Kitajec pa se tiho učiti ne more. Zato pri učenju kriči ali pa „poje". Čim glasnejše vpije, tem hitrejše se nauči. Razum pri učenju ne pride prav nič v poštev — zato se uči le na pamet. Povedati s svojimi besedami, česar se je naučil iz knjige, tega Kitajec ni zmožen. Seveda ni pravila brez izjeme. — Kadar torej veli učitelj, učiti se na pamet, zavpije: „Kričanje!" In začne se vpitje, da je strah. — Ubogi kitajski učitelj! si misli morebiti kdo izmed čitateljev. Toda pomilovanja kitajski učitelj ne zasluži. Ve si namreč pomagati. Določi, kaj se je učiti — ter gre. Kadar se mu zljubi, se pa vrne pogledat, kdo že zna dotično tvarino. Pri izpraševanju učencu ni treba gledati v strogi obraz učiteljev, ampak obrne mu hrbet in gleda svobodno po šolski sobi nazaj.
Kdor se je učil hebrejščine, ve, da se hebrejske knjige začenjajo tam, kjer se naše končavajo. Kitajci v tem oziru torej niso osamljeni. Toda kot posebnost kitajskih knjig je omeniti, da so gladko obrezane na hrbtu, kjer so vezane, potem spodaj in zgoraj, ne pa tam, kjer se odpirajo. Ko sem dobil prvič
tako knjigo v roke, sem mislil, da ni še prerezana; a Kitajec me je poučil, kako in kaj. Ker tiskajo samo na eno stran papirja, se po dva in dva lista vedno skupaj držita.
Izraz iskrenega prijateljstva, prisrčne ljubezni je po naših pojmih poljub. Kitajec poljubovanja ne pozna. On je silno mrzle
v
narave. Se matere svojih otrok ne poljubu-jejo, mi je dejal misijonar, kateri kitajske običaje dobro pozna.
Stati pred vratmi ali pod oknom in radovedno poslušati, kaj se tuji ljudje v sobi pogovarjajo, je po naših pojmih gotovo nespodobno. Kitajec pa ne vidi v tem nič neolikanega. Imel sem nekaterikrat priliko opazovati, kako so podkraljevi služabniki pri vratih in pri odprtem oknu zijali v sobo ter prisluškavali, kaj se pogovarjata škof in podkralj. In nihče se ni zmenil za nje
Menda ga ni omikanega naroda, ki bi imel za vbrano petje in lepo godbo manj zmisla kakor kitajski. In čudno! Ravno kristjani na Kitajskem vse molitve v cerkvi pojö: rožni venec, križevi pot, da, celo — katekizem. Kakšno pa je to petje, tega, dragi čitatelj, ne vprašaj. Vesel bodi, da ti ga ni treba poslušati. — — — — — —
Tako torej sem ti podal par črtic o kitajskih šegah in navadah. Če si jih pazljivo prebral, pa si vsekako moral tuintam reči z menoj: To Kitajsko, to ti je res pravi — narobe svet!
F. S. PAVLETOV:
VELIKONOČNI DIH.
SILHUETA.
Ip^akor iz vesele dalje mi je dihnil veter v obraz, in v meni se je oglasilo dolgo, goreče hrepenenje. Loško — razvaline kartuzijan-skega samostana!
Na golih, od vremena razdejanih zidovih, mogočnih ramah — sem slonel. Oblačno nebo je plavalo nad menoj. Veter se je igral po ozračju, a ne veter-samozvanec, tiran — ampak tih in skromen veter. Pomladni, prelestni vonj je izpuhteval iz mokrotne zemlje. Zdelo se mi je, kakor bi mi dihalo iz zemlje življenje, mlado, procvitajoče se življenje.
Moje hrepenenje pa je za nekaj časa obnemelo v davnem šepetu, ki se je dvigal iz razvalin . . .
Loško — kje so tisti dnevi?
Kje so dnevi, ko se je v tvojem zidovju oglašal veličastni velikonočni dih — meniških, pobožnih src?
Kje so dnevi, ko se je velikonočna radost in njena spremljevalka, veličastna ale-luja, razlegala po tem tihem zidovju? . . .
Davno so minuli tisti časi.
Samotni starci, hrasti, dvigajo svoje s sivim mahom obrasle roke kvišku, kakor bi si otirali solze . . . Svilnate, rumenkastosive mačice vitkih vrb se vzpenjajo na razvalinah, kakor tihi vzdihi, kakor tihe tožbe. Mir vlada nad njimi, plava, se širi — kakor bi v bisernojasnih jutrih molili menihi-kartuzi-jani svoje jutranjice . . .
Včasih — v onih davnih dneh — so se širili blagoglasni slavospevi iz jasnih in pobožnih grl med tem zidovjem, včasih so ječe odmevale stopinje po tihih, dolgih hodnikih — a sedaj kvečjemu samotno zakroka gavran. In kakor bi se plašil svojega glasu, dvigne peruti in plava proti zelenim cerkniškim poljanam.
A glej! Ko prihaja velikonočni dih v dežel, ko prihaja ž njim po tihih prstih v njegovem spremstvu velikonočna aleluja in njena radost, ko razstre nad razvalinami mehkokrila pomlad svoje jutro, ko se povsod vzbujajo pomladni cvetovi, ko se povsod oglašajo žvrgoleče pevke, ko se povsod vzpenjajo iz zemlje snežnobeli zvončki in prelestni vonj vijolic — tedaj je še, kakor bi se glasil nežni glas samostanskega zvončka in klical menihe k jutranji molitvi, in bi se vzpenjala tiha ponižnost s prelestnim vijoličnim vonjem proti nebesom in bi menihi prepevali velikonočno alelujo — — —
In vejev e ostarelih smrek se ziblje, tre-
peče, šelesti in pripoveduje o davnih dneh ...
* *
*
Bilo je 1. 1528.
Na oknu skromne celice je slonel mlad menih-kartuzijanec. Radostno, živo oko mu je plavalo po okolici. Žarki večernega solnca so se kopali v zlatu se topečih valčkih cerkniškega jezera, si nagajali in se odbijali v neštetih množinah, hiteli — kakor bi se težko poslovili od te v zlatu se topeče, komaj vidno zibajoče se gladine.
Bakrena streha pri cerkvi Matere božje je gorela, okna gotiškega prezbiterija so plamtela. Sence visokega, gozdnatega Javor-nika so se temnile, modrile.
Zadnjič so zatrepetali žarki in izginili; nebes je zažarel v večerni zarji; po polji se je širil večerni mrak. Ratarji, ki so pripravljali in obdelovali zemljo, so poneha-vali z delom. V gručah so se vračali proti domu.
Brat Emerik pa je slonel na oknu. Na bledem, koščenem obrazu mu je plavala tiha, velikanočna radost srečne, presrečne duše...
Še tri dni — komaj jih čaka! — še tri dni, in zadonele bodo orgle v cerkvi Matere božje v slovesnem spevu aleluje . . . Še tri dni — in on bo v tihi radostni sreči molil svojega Boga kot duhovnik, novo-mašnik. Še tri dni — in njegova prva daritev se bo dvigala k nebu . . .
Mladi menih je pokleknil pri oknu, njegovo radostno oko je splavalo proti nebe-som in njegova duša se je pogovarjala z Bogom — —
In večer je prihajal veličastno za mrakom in vodil s seboj noč. Šelest drevja je po-nehaval, zamrli so zadnji glasovi v naravi komaj čutno, komaj slišno . . .
In neko velikonočno pričakovanje je zavladalo povsod — —
* *
Prišel je večer velikonočne sobote. Okrog cerkve Matere božje in po cerkniškem trgu se je še razlegala veličastna, radostnovesela aleluja. Duh kadila se je spe-njal po tišini, tuintam so zazvonili zvončki, tuintam so zapeli menihi pesem radosti, pesem zmage — —
Veličasten, mogočen izprevod se je premikal po trgu, bandero za banderom, luč pri luči, in med množico v sredi so stopali v dragocenih ornatih menihi in molili svojega Boga, Rešenika, ki je zmagal smrt. In za njimi nepregledna vrsta ljudi z velikonočnim hrepenenjem na obrazih — —
V bližini priorja-celebranta je stopal brat Emerik, novoposvečeni mašnik, kot diakon. Sveta radost, sveto hrepenenje na licih in težko pričakovanje je bilo v njegovih izrazih. Oči so mu neprestano, nepremično zrle v sveto Rešnje Telo, njegov duh pa je klečal pred svojim Odrešenikom in mu pel radostno velikonočno alelujo. Blagodišeči vonj kadila se je ovijal okoli zlate, s kamni posejane monstrance in se vzpenjal višje, višje — • Izprevod je dospel že do sredi trga prav do mogočnega tabora, ki je obdajal cerkev.
Tedaj se začuje v ozadju izprevoda nejasen krik, vpitje, čudni vriski. — Vrste po-
božnega ljudstva so se vznemirile, kakor pšenično klasje, kadar potegne veter, plapolajoča bandera so se stresala, nagibala... Krik in vpitje pa sta rastla vedno bolj, in naposled se je čulo jasno:
„Turki!"
In kakor se vznemiri mirno morje poletnega popoldneva, ko solnce pripeka z vso silo, in se polagoma začno na obzorju zbirati oblaki, vedno bolj, vedno v večji množini, in naposled zastre tema vse obzorje, tam od jugozahoda pa hipno pridrvi mogočen piš: kakor se tedaj vznemiri vodovje morja in peni in šumi in buči in hrupi — tako je zašumelo tedaj po izprevodu. Bandera so padala po tleh — krik, vrisk, strah in trepet je zavladal za trenutek vsepovsod. Vse je hitelo v utrjeni tabor pri cerkvi.
Tam v ozadju pa so se pridrvili divji Turki in za njimi in ž njimi groza. Sablje so bliskovito švigale, udarec za udarcem; topot arabskih nemirnih konj z razdraženimi nozdrvmi, jek in žvižg mečev se je čul med grozovitim krikom in smrtnimi vzdihi. In tam, kjer je prej še vladala velikonočna radost
—	je žela smrt z neizprosnim srpom. In tam, kjer se je še prej širil in vzpenjal blagodišeči vonj proti nebesom, tam se je kadila vroča kri pobitih — — —
Menihi z Najsvetejšim so prvi hip onemeli, ostrmeli, potem pa so se hoteli rešiti v tabor. A bilo je prepozno.
Oče prior se je zgrudil z Najsvetejšim; kri mu je oblila starikavo, sveto obličje. Tedaj pa se je sklonil brat Emerik, pobral Najsvetejše, zagnal težko srebrno kadilnico turškemu konju v glavo in stekel proti vratom, ki so jih že zapirali ljudje, kateri so ubežali bliskovitim sabljam.
Krčevito je pritiskal brat Emerik Najsvetejše na svoje mlade prsi in zakrival z roko
—	da je obrani onečaščenja. Že je bil pri vratih, ko ga je zadel udarec. Zgrudil se je. Roke pa so še vedno branile in ščitile svojega Gospoda. Turški konjenik se je sklonil, da bi si prilastil zlato monstranco — tedaj pa ga zadene kamen v glavo. Vrata tabora se naglo odprö, dvoje mož s spošto-
vanjem dvigne novomašnika z Najsvetejšim in ga prenese v tabor . . .
Turki so zastonj poizkušali prodreti v malo trdnjavo. Morali so oditi s pobitimi, krvavimi glavami. Mudilo se jim je, zakaj vedeli so, da se jim za hrbtom zbira vojska. V treh dneh so bili v Postojni, v Cerknici, v Ložu, Ribnici, Kočevju in so odhajali pri Kostelu črez kranjsko mejo.1)
Brat Emerik je stal naslonjen pri oltarju in trepetaje spravljal Najsvetejše v taber-nakel. Kri mu je lila po obrazu in padala po snežnobelih prtih oltarja. Potem pa je hipno obledel, hotel se oprijeti, a roka je
Primeri: Dimitz, Geschichte Krains, II. del, str. 115.
zagrabila v zrak — — in izdihnil je svojo hrepenečo dušo — — pri oltarju božjem.
Brat Emerik, novomašnik, je za prvo daritev — daroval Gospodu svoje mlado življenje.
Njegovo s krvjo poškropljeno obličje se je blaženo smehljalo. Tako srečno, tako radostno, kakor bi bil ravnokar dihnil vanj
velikonočni dih — —
* *
*
Pomladni prelestni vonj je izpuhteval iz zemlje, ko sem se prebudil iz svoje zamiš-Ijenosti.
In kakor iz vesele dalje, mi je dihnil veter v obraz, kakor mirni, hrepenenje in radost noseči — dih velikonočni . . .
KRISTINA:
ON ŽIVI!
Zagorele so gore s solncem jutranjim oblite, h grobu stopajo žene v halje žalostne zavite.
Žalostne so njih oči, lice od joku upalo, tiho stopajo žene h grobu, vsekanemu v
Toda glej... kako vzdrhte ... Grob pred njimi zije prazen, in ob grobu — kaj je to ? — angela svetla prikazen . . .
„Ni ga v grobu — On živi!" Sprava z nebom je končana, zemlja bedna in nebo, glasno kličita: „Hosana!"
J. E. RUBIN :
VOZ Z OSLICAMI.
SLIKA.
{f-®/^sako leto je prihajal v vas voz z Mag/ oslicami. Otroci smo obstopili ta rf||P? voz kot nekaj posebnega in si — ogledali obe oslici, voz in njega prebivalce . . . Ustavil se je vselej pod lipo na koncu vasi, tam, kjer se je navadno ustavljal tudi Ribničan, kadar je prišel prodajat in popravljat rete in rešeta. Pod lipo je bilo sploh postajališče za vsakega tujca, ki je prišel v vas.
Prihajal je v vas še drug voz, ki nam je tudi delal veselje: vozili so ga psi in na vozu je bila muzika-lajna . . . Oboje nam je ugajalo; vpreženi psi so se nam zdeli nekaj čudovitega in večkrat smo poizkušali tudi mi vpreči pse in jih privaditi na vožnjo, a se nam ni posrečilo; pokazali so nam zobe. Zato smo tembolj občudovali te krotke, vprežene pse: vodil jih je deček naših let, muziko-lajno pa je vrtil mož s sivo brado, ki mu je manjkalo desne roke. Psi so vozili lajno od hiše do hiše, in deček je pobiral darove . . .
A vsekako bolj smo se vsakokrat razveselili voza z oslicami. Kadar je prišel, je bila vas kot oživljena. Mi smo bili namreč povse domaČi s prebivalci voza, kajti v tem vozu so bili otroci, ki so se vozili po svetu, ki so vedeli mnogo povedati in so bili prav taki kot mi, samo še bolj raztrgani, in govorili so po „hrvaško". Pri nas govori vsak po „hrvaško", če ne govori čisto po naše. Voz je imel na prodaj lepih, bliščečih reči, in sicer prav po nizki ceni; še rajši, kot za denar pa so ti dajali za različne stare stvari, ki so se dale popolnoma brez škode odnesti od doma. Prodajali so tudi porcelanaste posode in kupovali lase od deklet. Pripovedovali so, da hodi ta voz z oslicami že jako dolgo v vas, in da se je razumela nekdanja njegova posestnica na čudne skrivnosti: bila
je baje čarovnica. Ko je staremu Mrmlju pripovedovala srečo, mu je pokazala neko karto, o katere pomenu mu pa ni hotela nič povedati, češ da je boljše, da molči Crez štirinajst dni potem je Mrmlja ubilo v gozdu drevo ... Pri mrliču so ljudje ugibali, da je morala tista karta pomeniti smrt, in da je starka Mrmlju zato ni hotela razložiti. Tako so pripovedovali stari ljudje o preteklosti voza z oslicami .. . No, tedanji njegov gospodar je bil čisto navaden človek in njegova žena tudi ni imela ciganskega obraza . . . Vaščanje so z obema govorili po domače, posebno vaščanke. Mi pa smo se seznanili z otroki. Vsako leto je bil v vozu en prebivalec več: ležal je na mehki pernici in mnogo jokal. Tako smo pomnili mi otroci že nekaj let . . . Voz je vsakokrat v vasi postal navadno črez nedeljo, potem pa smo se poslovili od njega; za spomin nanj pa je vsak nas navadno kaj dobil: ali zrcalce ali piščalko, kar nas je bilo fantov, deklice pa različne svetinje za vratom in
krasne lasnike v kitah . . .
*
* *
Prešla so leta . . . Pomladanski čas je bilo, ko je prišel voz z oslicami zopet v vas. Ustavil «se je pod lipo, kakor vedno. Sedem prebivalcev je imela pod svojo streho mala, potujoča hiša . . . Kdo bi mogel našteti vseh imena; bila so tuja, čudna, nikdar si jih nismo mogli zapomniti. Samo ime najstarejše deklice smo poznali; klicali so jo za Martino, kar so vaščanje brž okrajšali in jo klicali po svoje: Tina. Da smo si pa zapomnili njo, to je bilo tako-le:
Dve leti poprej se je bil ustavil pri nas voz z oslicami, kot po navadi. Poleti je bilo, ko je mnogo dela na polju. Martina je imela šestnajst let. Zvečer je šla na vas
po mleka. Pride k posestniku Štramaluku. Štramaluk je živel sam z ženo brez otrok. Sedel je za mizo in počival, a ona je kuhala večerjo. Premišljal je težave starih dni, ko ni nikogar, da bi prinesel stolec pod noge, češ: Nä, počij si! Želel si je včasih hčere; mislil si je, da bi ga hči zelo ljubila, da bi mu prinesla vedno kaj dobrega na mizo, češ: Nä, oče, pokrepčaj se po delu! Tudi on, je mislil, bi zelo ljubil svojo hčer... A Bog ni dal; dal mu je denarja v skrinjo, dal polne kašče, dal živine poln hlev, hčere mu ni dal . . . Britko je tožil Štramaluk, a bilo je zaman; ni ga bilo, da bi mu postregel, in ni imel srečnih starih dni.
v
V sobo stopi Martina. Štramaluku se je dopadla še kot otrok; taka bi bila moja hči, si je mislil včasih.
„Ali bo kaj mleka?" je vprašala Martina boječe. Bila je navajena tudi ljudi, ki pode zvečer reveža izpod strehe.
„Ej, bo, bo", pritrdi Štramaluk. — V sobo
v
pride Stramaluška.
„Daj mleka", reče on, in starka odide z Martino iz hiše.
Takrat je pala Štramaluku nova misel v
v
glavo .. . Cemu potujočemu človeku otroci? Nima jim dati postelje ne jedi. Zakaj bi se ne naučili ljudje delati? . . Vsi ne morejo razdeliti med seboj voza . . . Kako naj žive? Tisto dvoje oslic in kupčija z drobnarijo ne more preživiti vseh . . .
Šel je starec drugi dan na delo po cesti . . . Težko je sopel in vroče mu je bilo. V senci lipe je postal . . .
„Dobro srečo!" mu je želel gospodar voza z oslicami.
„Da jo Bog da!" odgovori Štramaluk.
„Greste na delo?"
„Da . . . Dela dosti, delavcev malo, a pri vas nasprotno. Dajte mi delavcev!" ... se pošali starec z namenom.
„Vzemite, vzemite, imamo jih preveč, vzemite, katerega hočete; zasluži si lahko krompirja . . ."
Otroci, ki so sedeli in ležali na travi pod lipo, so se ustrašili... Menda je vsakaterega zaskrbelo, če bi moral iti s Štramalukom.
„Dajte mi Martino za zmerom; priuči se delu, dam ji doto, lahko se dobro omoži. . ."
Tujec je ostrmel. Prehitro je prišla resnica.
„Dajte me, oče!" je rekla Martina in vstala iz svojega ležišča. Dobro si je bila zapomnila dobrega starca prejšnji večer.
„Zvečer se domenimo", je rekel gospo-
v
dar voza z oslicami, in Štramaluk je odšel na polje . . .
Drugi dan se je Martina poslovila od bratov in sestric. Vsi so jokali . . . Voz z oslicami je odšel zopet dalje po svetu. Martina je ostala na pragu svoje nove očetovske hiše in dolgo zrla za njim, ko je izginjal kot črna pika na prašni, beli cesti . . .
Deklica je ostala v vasi in se privadila vsem delom v hiši . . . Dobro se ji je godilo. A vendar je začela hirati, umirati . . . Peti dan je kar naenkrat zajokala pred starcem Štramalukom, objela mu noge, naslonila mu glavo na koleni in prosila:
„Peljite me za njimi, jaz umrjem . . ."
Starec sam se je razjokal. Kaj je hotel?.. Kdo bi se ne jokal?. .
„Zakaj nočeš ostati pri nas?" jo je vprašal.
„Ne morern; prejokala sem celo noč."
Zal je bilo starcu deklice. Bila je priročna in postrežljiva. Vzljubil jo je kot lastno hčer. Znala mu je ustreči . . .
„Ona ti bo skuhala gomilic", jo je tolažil; „vsaj počakaj, da se pozdraviš."
„Ni zdravja, oče, če ne živim med svojimi." — Težko je bilo starcu. Rekla mu je — oče.
„Potolaži se, saj bo bolje; črez leto pridejo spet nazaj, tedaj jih vidiš in pojdeš z njimi; a če se privadiš, ne pojdeš nikamor po svetu ..."
„Ne morem, ne morem!" je jokala deklica in tudi starec je jokal. Ni mu dana sreča. Niti tujci ne marajo njegovega velikega bogastva . ..
„Potrpi, jutri naprežem in te peljem za njimi", jo je potolažil, in deklica mu je od hvaležnosti poljubovala roki . . .
Štramaluška pa je tolažila moža:
„Cigan je cigan; vzemi mu prostost, pa si mu vse vzel..."
Drugo jutro je Štramaluk zapregel svojega vranca in odpeljal Martino po tisti cesti, koder je bil odšel pred šestimi dnevi voz z oslicami. — —
Od takrat tedaj smo natančneje poznali Martino. In po tem dogodku se je tisto spomlad že drugič zopet vrnil v vas voz z oslicami. Sedem prebivalcev je imel, kakor smo dejali — in Martina je bila tudi zopet
med njimi. Imela je tedaj osemnajest let.
*
* *
A tisti dan je bilo nekaj posebnega, kajti po cesti od druge strani se je pripeljala „komedija". „Komedijo", smo mi otroci in sploh naši vaščanje imenovali vsako vozečo se hišo, a tudi sploh vsako družbo, ki je zvečer v vaški krčmi kazala različne igre, šale in razne umetnosti, ki smo jih mi prištevali čarovnijam, a starci so rekli, da znajo taki ljudje slepiti. A kaj bi pravil . . .
Pripeljala se je torej komedija. Privleklo jo je par težkih, močnih konj, in voznik jo je zapeljal — po stari navadi — pod lipo . ..
„E-ha", je zavpil gospodar voza z oslicami . . . „Kam voziš? Ali ne vidiš, da tam stoje oslice, a tu moj voz. Ali si, vraga, neumen, ali si pijan? . ."
„Kaj me briga!" je odgovoril voznik; „meni so rekli zapeljati sem, pa sem zapeljal." In je še nekoliko pognal konje, da je prišla „komedija" v senco. Zunanji konj je prišel tako ravno za mlajšo oslico, ki je povesila ušesa nazaj in se plašno ozrla. Konj je stegnil gobec in zahrskal: menda se mu je dobro zdelo, da je vožnje konec Prestrašena oslica je zarigala z neprijetnim glasom in udarila z obema zadnjima nogama obenem — po nesreči ravno v oje . . . Konj se je ustrašil in zavil na stran, in gotovo bi bil zlomil oje, da ni zadel ob drugi voz in da ga ni voznik prijel za uzdo.
„To imaš!" je vpil gospodar voza z oslicami in prijel trmoglavo oslico, ki je skakala na desno in levo.
„Pa se umakni!" je odgovoril voznik in udaril z bičem konja po gobcu, oslico pa po zadnjih nogah . . .
Prebivalci voza z oslicami — posebno mlajši — so se spustili v jok. Da bi kdo pretepal njihove oslice, temu niso bili vajeni.
Iz „komedije" so se vsuli ljudje, črno-zagorelih obrazov, kodrastih las in raztrgani kot ciganje. Prvi je bil gospodar — visok, močan, širokopleč človek s črnimi, dolgimi brki in gosto brado; za njim je prišla njegova debela žena, nepočesana in v zamazani obleki; za njo pa troje otrok istotako zanemarjenih ; vsi so zagnali krik v čudnem jeziku . . . Dvoje enakih, kuštrastih glav je gledalo še skozi okno.
Gospodar „komedije" je ponosno stopil z voza in pogledal na ljudi pod lipo.
„Ne bo prostora za vse", je rekel gospodar voza z oslicami prijazno in privezoval oslico k lipi.
„Se boš pa umaknil", je odgovoril komedijant v slabi slovenščini.
„Ej, gospod, menda ne veste, da smo bili mi prej tu."
„To mi je malo mar", odgovori široko-pleči komedijant oblastno; „mi smo na ko-munski zemlji; kam naj sicer zapeljem?.. Vselej sem se ustavil tu. Jaz sem govoril z županom, pisal sem mu, preden sem prišel."
„A zato ni treba drugih preganjati. Prostora je za vse . . . Kdor pride prej, ima pravico, sicer ..."
„Ej, boš videl pravico!" je vpil komedijant in začel raznašati pod lipo svoje stvari, ki so bile spravljene v različnih delih njegove vozeče se hiše. Žena je začela raznašati posodo, otroci pa so vpili in grdo gledali na drugi voz. Voznik je izpregal.
Gospodar voza z oslicami je godrnjaje nekoliko umaknil voz, zapeljal oslici v drugo senco in velel svojim umakniti se.
A oblastnemu komedijantu to ni bilo dosti; prijel je za tuji voz in ga porinil iz sence proti cesti, za njim pa še nekoliko prestavil mizo, ki se mu je zdela tudi na poti.
„Ej, bratec, tako ne pojde!" je vpil gospodar voza z oslicami, „jaz pokličem vaške može, da razločijo ..."
„Pokliči, pokliči!" se je drl komedijant in zgrabil kolec od voza, oči pa so se mu
zaiskrile kot zverini. Videti je bilo, da je to čisto divji človek.
„Pokličite, pakaža beraška!" je vpila žena komedijantova in premetavala različno posodo . . .
„Pustite, pustite!" je prosila Martina in prijela očeta za roko. „Kaj mu hočete — pijancu? Umaknemo se rajši mi . . ."
„Ne", je odgovoril mož, ki se ga je polotila jeza: „jaz pokličem vaške može. Stopi k sosedu, reci naj pride sem, in še druge pozovi. . . Pojdi!" je vpil kot besen, in porinil Martino od sebe.
„Pokliči, pokliči!" je vpil komedijant in prevrnil z drogom svojemu nasprotniku mizo z vso ropotijo. Razjarjen je skočil gospodar voza z oslicami po kol.
„Kaj rogoviliš?" je vzkipel gospodar voza z oslicami, ne meneč se za ženo in otroke, ki so ga obstopili, da bi ga potolažili.
„Kaj meniš, da se bom tebe bal, berač?"
„Zakaj ne pustiš moje mize pri miru?.. Ali nimaš dovolj, da sem se ti umaknil?"
„Tu je moj prostor. Zgovoril sem se z županom. Ti postavi svojo beračijo, kamor hočeš. Tu smo mi, naši . . ."
„Prostora imaš dovolj; kaj se še šopiriš?"
„Jaz potrebujem za svoje reči prostora in tebe ne bom vprašal, kam naj denem."
„Poberi mizo!"
„Ha, ha", se je zasmejal debeli komedijant — „kaj pa še! . . . Ali želiš boja?"
„Poberi!" je grmel gospodar voza z oslicami.
„Pazi, da ti ne pomečemo vsega vkup na cesto — —"
„Ti boš metal, meni, ti?" je vpil zopet ta in zavihtel kol — a v tem ga je nekdo prijel močno za roko, in komedijant je izpustil svoj drog . . .
Ko sta bila namreč moža v največji jezi, so vaščanje obstopili lipo, ženske od daleč, možje od blizu, kot je navada . . . Žene so klicale može, naj gredo za božjo voljo strani, da kaj ne iztaknejo, ali pa da ne bodo imeli potov in sitnosti pri sodnijah in kdove kod — kakor pač ženske znajo.
„S tujimi ljudmi ni varno imeti en žep", so dejale.
Prav takrat pa je prišel po cesti še en član komedijantske hiše, fant pri štirindvaj-setih letih; zavil je pod lipo in prijel gospodarja voza z oslicami za roko. Videlo se je, da je takoj spoznal, kaj da je. Morda je bil vajen takim prizorom, kajti skoraj v istem trenutku je pobral tudi preobrnjeno mizo in jo postavil pod lipo v senco, pobral je vso ropotijo na tleh, potem pa vzel komedijantu drog iz rok, in komedijant je samo sovražno pogledal svojega nasprotnika, pa takoj jel premetavati svoje stvari na drugo stran, kot da se ni nič zgodilo.
Razen otrok so se razšli vsi vaščani, ki so pol s smehom pol z jezo poslušali prepir tujcev za prostor pod vaško lipo . . . Mladi človek je prijel gospodarja voza z oslicami za ramo in rekel:
„Oprostite — on je pijan. Saj se lahko zlepa pomenimo."
Gospodar mu je dal roko in v njegovih očeh se je brala hvaležnost.
„Jaz nisem bil kriv", je rekel, „ne maram se prepirati. Tudi umaknil bi se bil še bolj, a tega nisem hotel, da bi kdo kaj zahteval, do česar nima pravice."
Tako je bilo pod lipo mahoma vse mirno, voznik je prišel že iz hleva nazaj — odpeljal je bil konje — oslici sta se v senci že umirili, in tudi ljudje so bili brž potolaženi; samo debela komedijantova žena je premetavala vso mogočo ropotijo in vmes godrnjala:
„Pakaža beraška! Naši smo, naši . . ."
Ko se je mladi komedijant obrnil, je ta trenutek zagledal Martino, ki je zdaj z objokanimi očmi stopila poleg očeta.
„Sam Bog, da ste prišli!" je rekla ljubeznivo in hvaležno pogledala mladeniča. „Bala sam se, da bo nesreča."
„Da, sam Bog Vas je dal", je rekla mati; „saj se bomo zdaj takoj umaknili, da ne bomo komu v napotje."
„Šli bomo takoj dalje", je rekla Martina, a pri zadnji besedi se ji je glasek tresel in pogled ji je ušel na mladega tujca.
„Čemu?" je dejal mladi komedijant. „To vas vendar ne bo spravilo dalje. Prostora je pod lipo za vse. Vsaka malenkost ne straši nas, ki moramo pogosto res kaj hudega prestati. V zadnjem mestu smo bili na takem kraju, da se niti obrniti nismo mogli ... Le ostanite, saj vidite — pijan je bil. . ."
KRISTUSA POKLADAJO V GROB.
„DOM IN SVET" 1903. ST. 4.
„Mene je sram ljudi", je rekla Martina. Mladi komedijant se ji je čudno nasmehnil, mahnil z roko in odšel k svojemu delu.
Komedijantovi otroci so dobro uro potem, oblečeni v pajace, hodili z bobnom po vasi, spremljani seveda od starih in mladih radovednežev, in naznanjali, da je zvečer v gostilni velikanska predstava . . .
Do večera ni bilo miru pod lipo. Komedijanti so razvlekli svoje stvari in prenesli nekaj potrebnih reči v gostilno, druge pa razložili pod lipo okoli svojega voza. S sosedi se niso sprijaznili; širo-kopleči komedijant je robato klel v vseh znanih in neznanih jezikih in premetaval svoje stvari z veliko nejevoljo; njegova žena je letala kot nevihta semtertja in
podila otroke zdaj po vode, zdaj v štacuno, zdaj kam drugam; voznik je sedel pod lipo in kadil; govoril je s obojimi enako prijazno.
Mladi komedijant je bil prijazen in vesel; delal je vedno na tisti strani, kjer je stal voz z oslicami . . .
A tudi Martina je bila ves čas 15
zunaj; hodila je nemirno semtertja in pesto-vala najmlajšega bratca ali pletla svoje ročno delo. Kadar je prihajal mladi komedijant iz gostilne, je šel vselej prav mimo voza, se ustavil pri Martini, in govorila sta o vsem mogočem, kar se sploh govori, kadar se govori, samo da se govori . . . Navadno je prižvižgal ali pripel in je bil posebno veselega, smehljajočega se obraza.
Mladeniču so rekli Aleksander, ali kratko — Leksa. Vaščani so si že tisti večer zapomnili njegovo ime, tem lažje, ker je bil nekdaj v gradu lovec istega imena. Bil je Leksa vitek človek, mladega, nekoliko shuj-šanega obraza, kodrastih las in velikih, črnih oči. Na obrazu je imel resne, prikupljive poteze, ki jih navadno nimajo ljudje te vrste. Komedijantu pravzaprav ni bil čisto nič podoben in, kakor se je videlo, se je malo
brigal za vso ono druščino . . .
*
* *
Ob osmih zvečer je bila cela vas v gostilni. Vstopnina je bila po grošu. Otroci so se že ob petih popoldne spravili na peč in pozabili lahko na domačo večerjo. Drugi, ki so prišli pozneje, so se vstopili na klop ob peči; na peči pa je bil boj, ki se je vršil tiho, a med mnogimi solzami. Tisti, ki niso mogli dobiti na noben način groša, so iz-kušali na prepovedanih krajih, pri oknih ali pri vratih, napasti svojo radovednost.
Kmetje so posedli okrog mize s pol smešnim, pol resnim obrazom, ženske pa so se vstopile ob stenah; z velikim šundrom so ugibale različno o ljudeh te vrste in čakale z radovednostjo, kaj bodo videle.
Uprizorili so komedijanti razne umetnosti.
Otroci so plesali po štakorah, obračali se v zraku, zvijali se kakor kače, hodili po rokah, stali na glavah; dva sta se vstopila na enega, drug so skakali črez drugega in zbijali različne šale. Ljudem je vse to zelo ugajalo. Poveljnik družbe je uganjal različne čarovnije: pokazal je prstan, zavpil je „rokuspokus", in — prstan je imela baba, ki je slonela pri nasprotnih vratih. Iz svojega goltanca je ta
človek privlekel pet dolgih bičev, nato pa še celo vrsto različnih črev . . . Res je bil debel, a kmetje so se zelo čudili takim rečem . . .
„Ta pa zna!" so rekli.
Najbolj so se čudili Leksu. Igral je na čuden inštrument, kakršnega še niso nikdar videli. Bila je navadna miza s strunami, a okoli in okoli nje še različne druge reči, in on je z dvema kladvicema igral na vse. V sobi je bilo tiho, in ko je končal, so se vsi oddehnili . . . Dvoje dečkov je potem igralo na gosli, on pa ju je spremljal na različne inštrumente. Vsi so to hvalili ... Ko je igral, je bil Leksa zardel in parkrat se jim je zdelo, da se je zmotil, a trditi sitega ni nihče upal...
Nemara je bilo res, ker pogled mu je prav takrat ušel na Martino, ki je stala pri stranskih vratih ... Ko je odigral, je obstal popolnoma bled na mestu, komedijant pa je začel s svojimi pomagači zbijati šale. Ljudstvo je prišlo v dobro voljo in zahtevalo je še dalje šal in burk . . . Predstava je trajala celo uro. Skoraj nihče ni videl, kdaj je odšel Leksa iz sobe.
Martina je šla po cesti. Hitela je domov. Od njenih ni bil nihče pri predstavi . . . Nad vasjo je plavala mrzla pomladnja noč, in deklica je bežala. Saj je je bilo skoraj strah . . . Spomnila se je Leksa. Kako je igral, kako so mu žarele oči! In ko jo je pogledal, kako se je zmotil... Ni ga mogla več gledati in pobegnila je iz gostilne, ko je on nehal — niso je zanimale burke. Kako ves drugačen je bil pred predstavo, ko sta govorila.
„Vi ste vedno veseli", mu je rekla ona, ko je bil pripel mimo.
„Da, zakaj ne? Vedno si pojem; no, poslušajte:
Mili moj, mili moj pesemco še zapoj, eno le še zapoj, preden me zapustiš . . .
„No, ali je lepo?" jo je vprašal potem.
„Da, lepo", mu je odgovorila.
On pa je s smehom odhitel dalje in črez nekaj časa zopet pripel drugo pesem mimo.
A zdaj v krčmi pri predstavi je bil tako čuden . . . Martini se je zazdelo, da hiti nekdo za njo in preden se je ozrla, je stal poleg nje — Leksa.
„Martina", je rekel in utihnil. Ona se ga je skoraj ustrašila.
„No, ali ti je bilo povolji?" je vprašal potem mirno.
„Da", je odgovorila ona.
„Zakaj si zbežala?"
Ona ni mogla odgovoriti.
Bližala sta se že" lipi . . .
„Jaz sem čudno razburjen, kadar igram ljudem za denar", je jel pripovedovati Leksa. „Kadar igram sebi, igram lahko mirno."
Martini se je zdelo, da razume, kaj ji hoče povedati. Pogledala ga je sočutno, zdelo se ji je, da se ji smili.
„Počakaj, če hočeš, zaigram ti še eno na citre", je rekel potem, ko je videl, da hoče oditi v hišo, kjer so njeni prenočevali. Martina se ni mogla ustavljati . . .
Prinesel je iz voza svoje citre in jih položil sebi na kolena. Ona je sedla k mizi.
Čudno krasno so mu zapele strune. V teh akordih je ležala globoka žalos", v teh zvokih je odmevala bolečina, spojena z bridko tožbo . . . Čuti bi jo moral vsakdo, ki bi poslušal . . . Mesec je plul nad vasjo, v gostilni se je čul glasen smeh, a sicer je počivala vsa vas v spanju.
Leksu so hiteli trepetajoči prsti po strunah, in pesem je v čudnih odmevih zvenela v noč . . .
Ko je končal, sta oba molčala, potem pa je on tiho ponovil besede preigrane pesmi:
Ej, bratci, molčimo pa tiho trpimo, da nihče ne zve, saj skoraj, saj skoraj umrje srce . . .
Leksa je položil glavo v sklenjeni roki, in Martina je zaihtela. Težko ji je bilo pri srcu, sama ni vedela, zakaj je zajokala . . .
„Martina!" je vzkliknil on, in skočil na noge. .. Citre so padle po tleh, in strune so zapele v čudnih tonih, polnih disonance,
ki vzbude v človeku neko otožnost, katera noče več iz srca . ..
„Pusti me, jaz moram jokati", je rekla ona in zdelo se ji je, da mora jokati. . .
„Martina", je dejal Leksa svečano; „Martina, ali čutiš, da te ljubi moja duša, in da sem nesrečen, ker nimam sreče zate?" . . .
„Da", je odgovorila ona in še bolj zaihtela.
Leksa je bil kot okamenel. Poti do sreče ni bilo . . .
„Ti bi šla z menoj, Martina?" jo je vprašal. Ona ga je pogledala z objokanimi očmi. V mesečni svetlobi so se zalesketale njene solze. . . Leksa je povesil glavo; uvidel je, da je vprašal nespametno, nepremišljeno. Kam hoče, da gre, kam naj gre? Križem sveta, kam ?. .
„Martina, jaz nimam sreče zate", je ponovil Leksa, „a bi ti jo tako rad dal! Ti vidiš, kaj sem. Berač sem, ubogi nič. Vsaka bi se mi smejala, le ti ne . .. Hodim z ljudmi, ki so mi tuji ... Z menoj služijo denar . . . In vendar, čakaj, povem ti vse, da boš vedela ..."
A ni mogel začeti, vsaka beseda se mu je ustavljala —
Pred gostilno je zašumelo. Ljudje so drli s hrumom in šumom domov.
„Ljudje gredo, lahko noč", je rekla Martina, kot vzdramljena iz sanj. On je ni mogel zadržati. Naglo je izginila v sosednji hiši.
Po cesti so šli ljudje v gručah, po dva, po trije in po več. Glasen smeh je kazal njihovo zadovoljnost o tem, kar so videli.
Kmalu potem se je vas umirila. Samo v gostilni je še večerjal komedijant s svojo družino . . .
Pozno v noč pa so sosedje slišali čudno-otožno pesem citer, ki je zdaj prenehala, zdaj zopet bridko zvenela v nočno tišino. Vmes pa je pel Leksa:
Zemlja podonavska, oj opustošena, žemljica miljena, majka moja . . . Orli, orliči vi pijte mi srčno kri
Konca niso več slišali. „Moral si se zjokati", je pripovedoval potem starec o Leksu; „tako je pel, da si se moral zjokati. Ej, kako je pel. . ."
Drugo jutro so pod lipo zopet kurili ... V vasi je bila nedelja, in vas je bila oživljena. Leksa je hodil pobit in žalosten po vasi. Martina pa je sedela molče doma . . .
Popoldne je voz z oslicami odhajal . . . Gospodar je hitro spravil svoje reči v voz in zapregel oslici.
„Treba je iti dalje, s trebuhom za kruhom. Živeti moramo, a kako, to vprašanje nosim samo jaz", je rekel . . . Otroci z ženo so se spravili v voz. Martina se je poslovila tudi pri Štramaluku. Ni pozabila dobrega starca. Dal ji je srebrn dar:
„Za doto—" je rekel; „le pridna bodi!" In v oči sta mu prišle tisti dve solzi, kot po navadi. Tudi Martina je zajokala, kot da se težko loči, kdove, ali od njega, ali od cele vasi, ali od česa?... — In odšli so.
„Dobro srečo", je rekel gospodar, kot po navadi in mehanično švignil z bičem po zraku. Oslici sta potegnili, in komedija se je premaknila z mesta. Martina je sledila vozu noseč malo košarico . . . Leksa se ji je pridružil in jo spremljal daleč iz vasi...
„Ene vrste ljudje*se res takoj najdejo", so rekli vaščani. ..
Zvečer se je vrnil Leksa in se napil v vaški krčmi, potem pa je ležal cel večer pod lipo na svojih citrah . . . Komedijant je moral igrati s svojimi sinovi sam . ..
Črez leto se je zopet vrnil v vas voz z oslicami. Bil je tak kot prejšnja leta, samo zadnji dve kolesi sta bili novi in — Martine ni bilo . . .
Vsa vas jo je pogrešila. „Kje je?" je vprašal plašno Štramaluk . . .
Prebivalci vosa z oslicami so bili žalostni.
„Pokopali smo jo" je odgovorila mati in
v
zajokala. In tudi Štramaluku je prišlo dvoje solz v oči. Mož je bil mehkega srca . . .
„Tako je", je pravila starka. „Nesrečni smo. Nimamo svojih skupaj na zemlji; koder nas pelje pot, tam obležimo." In zajokala je znova bridko, bridko . . .
In ko je nekdo obenem slučajno vprašal tudi po tistem Leksu, se je govorilo, da je izginil bogvekam . . .
v
„Skoda! Peti je znal", je rekel tisti starec, ki ga je vedno hvalil. „Moral si se zjokati, tako je pel; ej kako je pel! . . ."
Voz z oslicami prihaja še sedaj vsako leto v našo vas.

ANTON MEDVED:
ODDALJENIM DUŠAM
5.
Kdo prvi drage je obiske pretrgal in sprejeme ljube? Kogä je rešil s tem iz stiske in kakšne ga otel pogube?
Ne maram za odgovor slovca! To vem: Nekdo je vam natvezel, da jaz sem garij polna ovca — ne vem pa: kje sem jih nalezel...
FR. ŠTINGL:
JÄROSLAV VRCHLICKY.
SLOVSTVENA ŠTUDIJA K PETDESETLETNICI PESNIKOVEGA ROJSTVA.
Nullius aericolae cultu stirps tam diuturna, quam poetae versu seminari potest.
(Cicero „De leg.")
ne 16. februarja pred petdesetimi leti se je porodil Čehom v Lounih velik pesnik — Jaroslav Vrchlicky (s pravim imenom Emil Bohuš Frida1). Nekateri češki časniki in kritiki ga imenujejo „kniže českych bäsnikü" (knez čeških pesnikov.) In po vsej pravici. Čehi imajo mnogo imenitnih pesnikov, a v njihovem zboru je najimenitnejši in najzanimivejši pojav — Jar. Vrchlicky. 2) Noben izmed njegovih prednikov niti sedanjih vrstnikov ne nudi čitatelju toliko bogatega in raznovrstnega gradiva v proučevanje, kakor Vrchlicky. Njegova plodovitost je tolika, da se ž njim ne more meriti nobeden njegovih tovarišev na Češkem Farnasu. Pesnik, ki je v 28 letih svojega delovanja obogatil češko slovstvo z več kakor 50 knjigami izvirne lirike in epike, gotovo nima sebi enakega. Razen tega je izdal Še več kakor 20 izvirnih dramatičnih del, katerim kritika, naj jih ocenja s tega ali onega stališča, pesniške nadarjenosti ne more utajiti; dalje je izdal več kakor 30 večinoma ogromnih pesniških del v prevodu in nekoliko zvezkov leposlovne in slovstveno-zgodovinske proze, katera je pa tudi prošinjena pesniškega duha. S temi deli je Vrchlicky prekosil vse dosedanje češke pesnike, in gotovo se ne bo kmalu Čehom porodil še tak pesnik. Izredna lahkota, s katero se našemu pesniku ponujajo
!) Primeri: Prof. E. Albert: Jaroslav Vrchlicky. Studie. Praha. 1893. — El. Kräsnohorskä: Češke bas-nictvi poslednich dvou desitileti. Osveta. Roč. 24. — Vlasf, roč, IV. a VI. — Hlidka literarni, roč. X. a XII. - Lit. Listy, roč. XIX. - Obzor, roč. XV.
2) Izpočetka je bil profesor na srednji šoli, potem tajnik češke tehnike, sedaj je profesor na češki univerzi v Pragi.
misel, izraz in oblika, z brezprimerno prožnostjo talenta, ki ga nikoli ne zapušča, je iz njega napravila neumornega in najmar-ljivejšega pesnika.
Pesniški proizvodi Vrchlickega se morejo primerjati bohotnemu tropičnemu pragozdu ali pa širokemu valovitemu morju.
Poglavitni vir njegovi pesniški slavi je ogromno bogastvo njegovih 1 i rs ki h in epskih proizvodov.1)
Lirika Vrchlickega je valovito morje akordov, na katerem se od svetlih zvezdnih žarkov do demoničnega vrtinca temnih senc vrsti vsak vtisek nebes in zemlje. Malo je pesnikov v vseh slovstvih, katerih pesmi bi tako izražale notranje čute, od mehke in sladke miline do neusmiljenega sarkazma, od nedolžne šale do proroškega vzleta, od globokega premišljevanja do vulkanskega izbruha strasti, od mirne radosti nad življenjem do obupanja nad ničemurnostjo sveta, od ponosne samo-svesti do resignacije:
„Jako poutnik šel jsem svetem, zamyslil se nad ditetem i nad kmetem tež. . .
(Pisne poutnika.)
Tako pravi o sebi pesnik popotnik, ki je „vše videl, vše zna, všeho zakusil", pred katerega očmi „stoletja tečejo kakor reke". — Neko svojo pesniško zbirko je Vrchlicky na-zval „Motyli2) všech barev" in res so njegove lirične pesmi cveti ter plameni vseh barv, pesmi vseh čutov in vseh glasov.
Navadno govore o Vrchlickem, kakor da bi vsa njegova lirika bila le strastna
!) Zbrane spise Vrchlickega izdaja založništvo J. Otta v Pragi v snopičih po 32 h. Dosedaj je izšlo 250 snopičev. 2) Metulji.
erotika, pomešana samo z mističnim ali pesimističnim premišljevanjem. Da, Vrchlicky je danes pesimist, jutri pa ne več; on ni filozof, kateri bi bil svoje mišljenje uredil v kak enoten sestav; on je le občutljiv pesnik, v katerem se vrsti svetloba za senco, dviganje s padanjem, kakor sploh v življenju in v prirodi. Poleg pesimističnih misli in obupnih dvomov izvirajo iz njegove poezije z enako močjo, z enako virtuoznostjo veselje, radost in vera v končno spravo, tako da v češkem pesništvu skoraj ni večjega optimista nego je Vrchlicky v nepregledni množini pesmi, katere izvirajo iz čistega, naravnega veselja do življenja. — Erotika ima sicer do našega pesnika veliko oblast, dasi nikakor ne preplavlja vse njegove lirične poezije, kakor marsikdo trdi. Najbolj erotične knjige Vrchlickega so „Eklogy a pisne". V ti zbirki opeva pesnik na vsaki strani svoje lire ljubezen z vsemi akordi, v tej knjigi je češki Anakreont.
Kakor vsi pesniki, opeva seveda tudi Vrchlicky v svoji liriki prirodo. Izvrstne take pesmi so v zbirkah „Jak tähla mračna"1) in „Carovnä zahrada".2) Kako zna slikati morje z izpreminjajočimi se valovi, nebo z vso lepoto zvezd in oblakov, gozde z njihovimi skrivnostmi! Kako izvrstno zna označevati kraje italijanske in češke! Vrchlicky pa ni mrtev popisovavec prirode: vsi ti popisi so oživljeni, njih duša je antika. Zato pri Vrch-lickem še zdaj nimfa Echo blodi po šumah, Pan žvižga v trstu, še zdaj odmeva zemlja od dirjanja Kentaurov, noč mu je Sfinga in mladi dan Ojdip. Antika sploh in zlasti staro bajeslovje sta v liriki in tudi v epiki Vrchlickega činitelj odločilne važnosti. S posebno ljubeznijo se je zamislil v antične motive, in ravno v mitoloških snoveh se je njegova poezija povspela posebno visoko. Nekateri taki spisi so tako klasični, da bi bili dosegli gotovo svetovno priznanje, ako bi bili prišli izpod peresa Francoza ali Angleža.
A najlepše so vendar one pesmi, v katerih opeva Vrchlicky češko prirodo, češke
Kakor se vlečejo mrakovi. — 2) Čarobni vrt.
kraje: Njegova poezija je pricvetela v po-četku njegove pesniške spomladi na dan pod romanskimi vplivi, a ko se je navadila češkega ozračja in spoznala, da je njena prava domovina na domačih čeških tleh, so začeli izvirati iz njegove lire rodoljubni zvoki, tako gorki in globoki, da je postal Vrchlicky tudi naroden, rodoljuben pesnik. Toda naš pesnik se ne uklanja slepo vsemu, kar je češko, zato, ker je češko. Z bistro duhovitostjo biča tudi češke narodne grehe; ostre zglede neizprosne satire in pesniške polemike obsegata zlasti knjigi: „Brevir moder-niho človeka" in „Moje sonata".
Kakor je pesnikova epika prešinjena z liriko, deloma popisno deloma premišlje-valno, tako mu segajo tudi epske osebe in epski spomini večkrat v lirsko strujo. Večji tak zgled je „Vittoria Colonna" (romantična slika iz življenja Michelangelovega), manjši „Sonety heroicke" in nekatere lepe pesmi v zbirki „Fresky a gobeliny".
Lirika Vrchlickega je kakor bogat ornament, na katerem rastö iz cvetnih kelihov krasne dekliške postave, iz bujnih listov živalske in človeške bajne prikazni in na vitkih stebelcih se igrajo ptice in amoreti. Iz te bujne domišlije žubori neprestano in nepretrgano življenje, življenje, življenje . . .
* *
*
Epika Vrchlickega je enaka njegovi liriki po svoji obsežnosti in tudi po umetniški vrednosti, da, epika bi celo nadkriljevala liriko, ko bi velikemu delu epičnih pesmi ne povečevala vrednosti baš krasna lirika, ki se nahaja v nji. Ravno tako kakor lirika, je tudi njegova epika zelo obsežna. Od prvih „Basni epickych" do najnovejše pesniške zbirke „Votivni desky" se je dotaknila njegova epika vseh znanih bajk in pravljic starega veka; predvsem se je zatopila v minulo, starodavno omiko narodov, ki so si po Sredozemskem morju menjavali bogove, poraze in zmage; mudila se je na budhov-skem iztoku, preletela je sredino in sever srednjeveške Evrope, dotaknila se je enkrat lahko zemlje Novega sveta in se zopet
vrnila v Evropo, kjer so ji reformacije, pre-kucije in moderno življenje nudili dovolj gradiva. S posebno ljubeznijo je obdelaval pesnik legendo, ne le krščanske, ampak legende vseh ver in vekov; zatopil se je v helenski mythos in v skandinavsko pravljico, v legende starih vekov in plemen. Legenda je tudi najlepša in obenem najdaljša epična pesem Vrchlickega „Hilarion", ki šteje več kakor 4000 verzov; pesnik opisuje v nji življenje svetega asketa v puščavi, katerega edino stremljenje je, da išče pot do Boga. Izvrstno inačico ima „Hilarion" v „Legendi o sv. Prokopu". Nasproti afriški puščavi stoji tu češki pragozd; nasproti duševni drami zamaknjenega premišljevanja idila apostolskega delovanja. „Legenda o sv. Prokopu" je bila prvo pesnikovo delo, katero je črpal iz češke zgodovine. Pesnik, ki je s svojo domišljijo objel vesoljnost in vse narode iz vseh časov in krajev, je segel tudi v češko življenje, v dušo svojega lastnega naroda in je ustvaril celo vrsto pesniških del vtem duhu. In sedaj? Sedaj so se mu prikupile češke ideje, zaljubil se je v častitljivost češke zgodovine in v važnost češkega narodnega boja; dasi je njegova domišljija povsod doma, kjer cvete pesniška lepota, vendar čutimo, da njegovo srce ima svoj dom samo v Cehih.
V svojih epskih pesmih se bavi Vrchlicky tudi s socialnim vprašanjem. In Vrchlicky ne posvečuje socialnemu vprašanju, ali pravzaprav socialnim vprašanjem, samo nekoliko posamnih slik ali misli. Globoko je posegel v ljudsko dušo s svojo knjigo „Selške ballady". V njih se zrcali velika socialna rana, ki je bila ena izmed najbolestnejših in kateri je pesnik, kot zgodovinar gledajoč v preteklost, postavil veličasten spomenik. Dasi nam je težko trditi, kateri del njegove epike je najlepši, vendar o „Selških balladah" moramo reči, da so najizvirnejša knjiga Vrchlickega. Njih gradivo je zajel neposredno iz zgodovinskih virov. „Selške ballady" so spominska knjiga, ki nam pripoveduje preteklo trpljenje, suženjstvo češkega ljudstva in trdi boj za osvoboditev.
Polni žar pesniške lepote je tudi razlit nad tistimi epskimi pesmimi, katerih motiv je ljubezen do ljudstva, odpuščanje in usmiljenje.
S posebno ljubeznijo proslavlja Vrchlicky v mnogih pesmih umetnost, drugje zopet proučuje vesoljnost sveta, večnost, skrivnosti življenja in smrti, Boga in vere.
V legendah in verskih bajkah Vrchlickega se shaja takorekoč celi svet. Zanimivo pa je, da pravoslavni z legendarnimi motivi napolnjeni svet našega pesnika niti enkrat, kolikor mi je znano, ni privabil k sebi navzlic svoji bizantski sijajnosti, ki bi mogla peresu Vrchlickega ponuditi marsikak sijajni predmet.
S tem sem samo s kratkimi črticami narisal vsebino lirike in epike Vrchlickega. Ako bi hotel opisati vse natanko, bi moral napisati ne samo ene, ampak več knjig. — Izpočetka sem omenil, da je Vrchlicky spisal tudi mnogo dramatičnih del in prozaiških spisov. O Vrchlickem kot dramatiku in pri-povedovavcu bom pisal pri drugi priliki. Sedaj omenjam samo to, da so njegovi pro-zaiški spisi prav dobri, dočim so njegove drame več ali manj srednje vrednosti; vendar se tudi v njih vidi takoj na prvi pogled, da jih je pisal velik in nadarjen pesnik. O prvi predstavi nekaterih njegovih dram češka kritika niti ni poročala, ker taka tiha kritika je z ozirom na Vrchlickega najbolj poštena in pravična.
* * *
Odlično mesto v češki književnosti imajo njegovi prevodi tujih pesniških del. Med velikimi pisatelji, katerih dela je prevajal Vrchlicky, se lesketajo imena: Dante, Torquato Tasso, Ariosto, Leopardi, Canizzaro, Carducci, M. Angelo, Victor Hugo, Le conte de Lisle, Häfiz, Poe, Goethe, Schiller itd. Ko bi Vrchlicky bil samo prelagal, bi si bil že s temi izvrstnimi prevodi zagotovil hvaležnost češkega naroda za vselej.
Pesniška dela Vrchlickega so zanimiva po svoji virtuozni obliki in umetniški opravi. Vrchlicky ima jezik čudovito v oblasti in je
Da pa podamo objektivno sliko o pesniškem delovanju Vrchlickega, ne smemo zamolčati tudi tega, kar mu po pravici kritika očita.
Prvo očitanje se tiče izvirnosti njegovih poezij. Mlajša češka pesniška generacija je že večkrat poizkušala dokazati Vrchlickemu, da je to ali ono, kar je on izdal, že napisal kdo drugi. Da se kaže Vrchlicky v izvirni svoji poeziji zlasti kot učenec Viktorja Hu-gona, je sam priznal in s svojimi navdušenimi študijami o tem francoskem pisatelju tudi pokazal. A navzlic temu se mora Vrchlickemu priznavati izvirnost, dasi tuintam odsvit drugih pesnikov barva njegove duševne proizvode ; saj Vrchlicky jih ni samo čital, ampak jih je proučeval. In zato se mu je večkrat vrinil v pero kak odmev že pozabljenega berila. Tudi ni čudno
češčino povzdignil do vsestranske popolnosti: od preproste pesmice do vzvišene ode, za vsako vrsto čuvstev, v miru in razburjenosti, v žalosti in radosti, za silo in milino ima sedaj češki jezik svoje izrazite barve in glasove. Čitatelja mora kar očarati bogata, raznovrstna in izrazna ritmika jezika; arhitektura zloga je pri Vrchlickem naravnost razkošna. Včasih se verzom Vrchlickega očita, da so težko umljivi, toda to velja le o nekaterih redkih zgledih. Večinoma je vse jasno in umljivo. Da se najdejo tu ali tam tudi nepravilne oblike, ni čuda pri toliki množini pesmi. O svojem jeziku lahko reče Vrchlicky s poljskim pesnikom Slowackim:
„Chodzi mi o to, aby jqzik gičjtki1) Powiedzai wszystko,2) co pomysli glowa, A czasetn byl, jak piorun3) jasny, predki,4) A czasem smutny,5) jako piešn stepowa, A czasem jako skarga6) Nimfy miqkki, A czasem pi^kny,7) jak anioiow mowa.8)
pri tako produktivnem duhu, ako mu včasih pride v spomin kaka lastna misel iz prošlih dob.
Po mnenju drugih kritikov zmanjšuje umetniško vrednost njegovim spisom ogromna raznovrstnost in različnost: Nedostaje jim enotnega globjega nazora. Ker nima Vrchlicky enotnega stalnega, svetovnega na-ziranja, je mnogokrat nedosleden, in zato
i) Gibčni. — 2) Vse. - 3) Strela.
4) Brzi. — s) Žalosten. — 6) Tožba.
7) Lep. — 8) Govor.
JAROSLAV VRCHLICKY V SVOJI PISALNICI.
niso mogli proti temu molčati katoliški kritiki, in nastopilo je kmalu dovolj nasprotnikov proti njegovi pesniški smeri. Razni njegovi modroslovni nazori tako globoko segajo v vero, da je bil odpor neizogiben.
Tako n. pr. odgovarja pesnik na vprašanje: „Kaj je človeško življenje in njegov pomen?" i)
„Život lidsky — znela pisen — jeden hon2) a jedna tisen3) pred niin nie a za nim plisen,4) jeho vznik a eil je stni.5)
tudi njegovi nazori niso prepričevalni. Kar pesnik enkrat hvali, to drugikrat zasmehuje; čitatelj potem seve dvomi o njegovi odkritosrčnosti. —
Zato pa je umljivo, da so se slišali takoj, ko je nastopil Vrchlicky na pesniškem polju, v katoliškem češkem taboru očitajoči glasovi. Naš pesnik se obnaša nasproti dogmatično-verskim mislim tako prosto in smelo, da
Strastno vživanje življenja z vsem egoizmom — to je svetovni nazor, za katerega se Vrchlicky večkrat ogreva: 6)
„Proto libej, pij, v tom moudrost veškera!7)
Po lastnih besedah pesnikovih je morala tisen steznik, katerega slači poezija:
„Morilka, jež „ne" riki, to šnerovačka tesna, ji poesie svlekä.8)
Kult poltenosti je Vrchlicky negoval zlasti v prvih pesniških zbirkah s posebno ljubeznijo. V njegovih zbirkah se nahaja cela vrsta pesmi, v katerih opeva poltenost „bez pout a clony" 9), z ognjevito brezobzirnostjo. Edini predmet nekaterih pesmi je samo kult ženskega telesa, n. pr. „Assaka Mala", „Soud Parisüv", „Lais", „Herodice" in v drugih. Seveda se s tem ne more strinjati krščanska morala. Tudi Vrchlic-kemu veljajo besede Vychodilove: „Dva razloga zahtevata, da se naj pesniki kar najbolj izogibajo nenravnih predmetov:
v
Človeške družbe ne smemo opisovati slabše, nego je v resnici, in pa, kar je poglavitno, obvarovati jo moramo, da ne bo postajala s tem slabša, nego je
1)	„Ruzne masky", 80.
2)	Dirka. — 3) Tesnota, gnječa.
4) Plesnoba. — 5) Senca.
6)	Hudba v duši, 123.
7)	Vsa.
s) Dni a noci, 12?.
9) Zakrivanje.
zdaj. Ako ne zahtevamo od pesništva, da bi blažilo ljudi nravno, smemo vsaj od njega zahtevati, da jih ne bi kvarilo. Če doseže toliko, da s kratkočasnim, zanimivim berilom ljudi blaži, zbuja v njih nravne čute ter jih neguje, je dosti storilo. Ako pa naravnost ali pa neposredno z opisovanjem grdih stvari v čitateljih zbuja nedovoljena čuvstva, je nenravno, je pohujšljivo in naj se zatira, tudi če bi iz njega prihajala še tako velika slava ali dobiček ... Zelo usodna je dvojna mera, s katero se merijo pesniška dela. Kritiko mora prešinjati zavest, da je estetika brez morale ali vsaj modroslovne, naravne etike, brez pomena. Zato je protislovno, ako se pravi: Ta pesem je lepo pesniško delo, dasi je nenravno. Nikakor, v nobenem oziru ni lepo, kar je nenravno."1)
Končujem. Iz moje kratke ocene vsakdo razvidi, kako obsežna je nadarjenost Vrch-
!) Dr. Pavel Vychodil: Bäsnictvi a mravouka. Vzdel. bibl. kat. Praha, 1897.
lickega, katera se loti vsega, naj je staro ali novo, daljno ali bližnje; on vse pesniško predeluje, da postane pod njegovimi rokami umetniško delo; ako bi si kot predmet svoje pesmi izbral grudo prsti, pod njegovimi rokami — kakor pravi E. Kräsno-horskä — bi iz nje pricvetela poezija. To je glavni znak njegovega duha. Vrchlicky je pesnik v vsakem dihu, rojen pesnik po milosti božji. In pesnik je vselej, v veselju in srdu, v tugi in smehu, v samoti in v družbi, nad knjigo, nad življenjem in nad grobovi.
V njegov mirni, nepristopni Olimp ne sega boj političnih strasti. Čil in poln zanimanja za ideje in osebnosti, s katerimi občuje, delaven kakor bučelica, občuten kakor eolska harpa, učen, kakor malokdo, razvija vse te lastnosti v energično delavnost, a torišče njegovi delavnosti je izključno le — lepa književnost. Njej žrtvuje in posvečuje vso svojo življenjsko moč in krepost.
ANTON MEDVED:
TRNJEVI ŠOPKI.
Nova quaedam legis, sed lima rasa recenli.
Martial.
4.
Stritar poje: „Milo se meni srce topi, ko te zagledam, deklica, ti. Stara si komaj štirinajst let, pa že zahajaš sama med svet."
Jaz po svoje: Milo se meni srce topi, ko te zagledam, devica, ti: Stara si dobro nad trideset let, pa še zahajaš sama med svet!
K. SOJANOV:
IZZA KULIS ŽIVLJENJA,
ČRTICE.
III.
Sorodniki.
•a vasi je bil polom. Markovec in Podravnikar sta se zopet .. .
„Kdaj si ti meni dajal jesti!" je vpil Podravnikar nad Markov-cem. „Vrana lačna, niti sam nimaš, da bi se pošteno najedel, in da bi tvoji otroci ne beračili po hišah kruha!"
„Ali nisi precej tiho!" se je zadri Markovec. „Čakaj — če me obesijo, jaz ti dam po čeljustih, da me boš pomnil!"
„Ljudje, pomagajte!" je kričala Markov-čeva, ki je zastavljala razjarjenemu možu pot. Lase je imela razpletene, da so ji padali po ramah in ji dajali podobo besne furije.
„Proč... jaz mu že dam ... bode čutil..." je sikal Podravnikar.
„Možje, pomagajte!"
„Jaz bi že", je trdil Lešnikar, „pa ne maram brskati po taki žarjavici."
„Prav imaš, Lešnikar", je pritrjeval Reb-nikar; „drugega ne bi imel, kakor sitnosti, morda bi še katero skupil, in pota bi bila k sodniji."
Mali Kapunček, ki je bil samec in Mar-kovčev boter, pa je gledal viharni prizor izza vežnih vrat, pa tako previdno, da je bil ves zavarovan, le svoj suhi obrazek je semintja malce na piano pomolil, pa ga zopet hitro umaknil.
„Jaz bi mu že dal; kaj bo govoril ta skopuh Podravnikar, ki je same lakomnosti suh kakor strašilo!" Tako je bobnal Kapunček sam zase v svoji trdnjavi, a pazil je, da ga ni nihče slišal, sicer bi se bil utegnil kar nehote zamotati v štreno.
Markovec pa je pahnil svojo ženo vstran, ter hitel k Bregarjevemu plotu, kjer je penečih
ust, roteč se, da zaveže Podravnikarju pregrešni jezik, pulil iz zemlje kol.
„Le izpuli ga, še počakam te!" je jezikal Podravnikar. Njegova ljubezniva pa ga je tešila z vsem na svetu, da ga naj pusti v miru, sicer ga res ubije oni divjak.
„Matija, lepo te prosim, nikar! Kaj hočem z otroki, če te zaprö!"
Markovec pa je bil gluh za mile prošnje ter je pulil dalje kol iz Bregarjevega plotu ... Medtem pa sta se udarili ženski.
„Ti si vsega kriva!" je zavpila Markov-čeva na Podravnikarjevo; „ti si ga naščuvala, da naj pokaže našemu, kar mu gre!"
„Kdo ga je ščuval?" je oblastno vprašala Podravnikarjeva.
„Ti! Pa hvaležna bodi, da ga imaš; saj si dosti moledovala okoli njega, da te je vzel. Drugi te ni nihče maral!"
Podravnikarjevi je zavrela kri. Kar v obraz bi se bila Markovčevi spustila, da je ni potegnila stara soseda nazaj. Zato pa je odprla zaklad svojih skrivnosti, ter pričela nasprotnici izpraševati vest.
„Nobena ni bolj hodila za njim, kakor ti. Kamor se je ganil, ste ga vsi lovili, ti in tvoj brat, da si ga dobila — pijanca, ki je zate dober, ker sama nisi boljša!" . . .
„Čakajte, zdaj-le ! . . ." Markovec je izrval kol, ga dvignil kvišku in jo ubral proti Podravnikarju in njegovi boljši polovici...
Takrat pa so priskočili možje, mu izvili kol iz rok, ter ga mirili. Podravnikarja pa so drugi odpeljali v njegovo hišo. Med potjo so ga tolažili s tem, da so silno zabavljali na Markovca. Tudi Kapunček se je ojunačil, zapustil svojo skrivalnico, ter se vrinil med druge možakarje, ki so se gnetli okoli Markovca, ter se rotil, da bode on, Markovčev boter, dal Podravnikarju duhati, da bo dosti imel . ..
Tudi Markovca so spravili ljudje domov. Potlej pa so se med seboj posmehovali in govorili, češ: „Sorodniki — pa bi se najrajši
pobili! . . . No, vemo zakaj ..."
*
* *
Gluhi Matej se je gori za vasjo, v beli hišici, ki je bila njegova dedščina po stari-ših, pripravljal za belo smrt. V svoji samoti ni imel drugega prijatelja, kakor srebrne krone, za katere bi se bil dal, skop kakor je bil, gotovo križati. Gluh pa je bil kakor mrtva stena. Ako mu je kdo hotel kako novico povedati, se je moral skloniti k njegovemu precej velikemu ušesu, ter precej glasno, besedo za besedo, govoriti naravnost v Matejevo uho. Takrat pa je Matej vzel pipo iz ust, ter z odprtimi usti poslušal pripovedovalca. Kadar je bila povest končana, je vtaknil pipo zopet v usta in nategnil gostozarasle obrvi tako, da se je izza njih posvetilo dvoje zelenkastih oči.
Matej je stotake, ki jih je dobil po sta-riših, vtaknil v hranilnico, in vrhutega skoparil na vseh straneh, da jim je mogel še katerega pridejati. Njegovi sorodniki so slutili, da Matej ni brez krajcarja, zato so ga radi obiskavali in mu radi omenjali, da so ž njim v sorodstvu.
Markovec in Podravnikar sta napela vse strune, kako bi ta ali oni pripravil strica, da bi se preselil v njegovo hišo.
„Stric", mu je svetoval nekoč Podravnikar, „saj se morate vendar naveličati tako sami v ti puščavi. Nikogar nimate, ki bi Vam kaj počedil in zašil, moški je pa le neokreten pri takem delu."
„To je pa res", je prikimaval Matej.
„Na zimo bi bilo bolje, da pridete doli v vas. Moja žena mi vedno pravi, da bi Vam tako lepo postregla, če bi le hoteli priti. Meni bi se pa tudi dobro zdelo, da morem stricu na stare dni olajšati kako uro."
„Preveč sem se tukaj navadil, ne mogel bi biti v vasi."
„Pojdite no, to je sedaj, ko ste zdravi. Kadar pa pride bolezen, pa človek milo
gleda, od katere strani bo kdo prišel, da mu popravi vzglavje, skuha in ga opere. Vidite, pri nas bi se boremalo poznalo, ako bi prišel še en človek v družino. Imeli bi pa tudi vsega, česar bi se Vam zljubilo."
Markovec pa, ki je tudi Mateja častil z lepim imenom ,stric', ni bil tako neumen človek, da ne bi bil prodrl v skrivnosti Pod-ravnikarjeve ljubezni.
„Tukaj sem Vam nekaj prinesel, da si malo usta popravite", je rekel Markovec gluhemu stricu, ko ga je nekoč obiskal ter mu prinesel nekaj pomeranč. „Pa bi nas vendar kaj obiskali."
„Bi že . . . bi že . . ." je godrnjal gluhi stric.
„Jaz bi ne mogel kar tako živeti, da bi nikdar ne pogledal med ljudi."
Matej je držal pipo v roki ter poslušal rahločutnega Markovca. Čudno se mu je zdelo, kako je to, da so ga začeli preganjati iz njegove samote med ljudi.
„Z ženo sva že bila v skrbi, da ste nemara zboleli, ker Vas ni bilo nikjer videti."
„Žena ti je zbolela?" je vprašal Matej zategnjeno.
„O, ne. Z ženo, pravim, sva se menila, da ste morda zboleli."
„Tega pa ne; zdrav sem pa, zdrav", je smehljaje trdil Matej.
„Kadar bi česa potrebovali", je dopovedoval Markovec dalje, „bi nam pa sporočili, da Vam postrežemo. Morebiti imate radi sadje; bom takoj Francka poslal gori, da ga Vam prinese. Jabolka imamo tako lepa, da človeka res kar mičejo."
„Ali si jih dosti pridelal?" je vprašal Matej, ter vprl svoje zelenkaste oči v Markovca.
„Tako dobre letine že davno ni bilo."
„Glejte no", je godrnjal stari.
„Zato pa pravim, da jih Vam rad dam, če se jih Vam le zljubi. Komu rajši, kakor Vam, ki sva si v sorodu. Te pomeranče smo pa danes kupili, in mimogrede sem jih vzel s seboj, da jih pokusite."
Staremu Mateju se je dobro zdelo, da se ljudje še brigajo zanj. Kar podajali so
si vrata obiskovalci. Ako morebiti ni bilo Markovca dalje časa, je hodil pa Podrav-
nikar poizvedavat po strijčevem zdravju.
*
* *
Pritisnila je huda zima ter zmagala gluhega Mateja, da je moral v posteljo. To je bilo takrat skrbi za dobrega strica, da bi ne umrli! Markovec in Podravnikar sta se kar kosala, kdo bo prej zdravnika pripeljal ali kakorkoli polajšal stricu bolezen. Sploh, vsak si je prizadel, kolikor je le mogel, da bi ljudje videli, kako lepo skrbi za gluhega sorodnika, in da bi se ne opravljalo, češ, kako trdi in brezsrčni so njegovi ljudje!
Stric Matej pa je vedno bolj slabel, in bela žena smrt, ki jo je čakal tako sam na božjem svetu, mu je slednjič zaprla oči k večnemu počitku.
„Pogreb mora biti tak, kot se za strica spodobi", je gospodarsko ukazoval Podravnikar.
Markovec pa je nevoljno hodil iz hiše v vežo; tudi on je tukaj ukazoval, tamkaj se jezil nad počasnim cerkvenikom, ki je cincal okoli mrtvaškega odra ter nerodno oblačil mrtvega Mateja.
v
„Sest velikih cerkvenih svečnikov še pri-nesi, Jurij!" je velel Markovec cerkveniku.
„Takoj stopim ponje."
Podravnikar je nevoljno poslušal, kako naroča Markovec kar brez njegotfe volje. „Meni se zdi, da bi bili zadosti štirje", je nagajivo pripomnil.
Markovec je čutil, da mu sorodnik hoče kljubovati, zato je nalahko dejal: „Pa naj bode po tvojem."
„Podravnikar ima povsod svoj nos; pa bi mu vendar--"
„Ne bodi sitna!" je opomnil Markovec svojo ženo, ki ga je zbadala, zakaj pusti Podravnikarja tako svojeglavno gospodariti.
„Bomo že še govorili", se je tolažil Markovec.
*
* *
Mateja so zagrebli, in njegovi ožji sorodniki so šli v županovo gostilno, da opravijo nepotrebno sedmino.
„Dolgčas mi bode po stricu. Glejte no, z rajnim mojim očetom sta dve leti narazen šla na oni svet. Takrat so bili stric še tako močni, da bi jim bil najmanj dvajset let življenja še prisodil. Tako naenkrat jih je omagalo, pa kar nič več jim ni moglo dati moči, da bi se spravili zopet na noge." — Nekako tako žalostinko je za uvod pri sedmini povedal Podravnikar.
Njegova žena pa je nadaljevala: „Jaz sem pa trdno pričakovala, da se jim spomladi zboljša. Kaj se hoče; star človek se le od dne do dne popravlja, pa malo bolj pritisne bolezen, ga pa pobere."
„Zaradi starosti", je pripomnila Markov-čeva, „bi bili prav lahko še kak dan po-živeli."
„Saj slabo ni zanje. Nikomur niso storili zla, živeli so mirno, kakor da jih ni bilo na svetu. Pogovorili so se pa tudi radi, samo da jih je kdo nagovoril. V miru naj počivajo; zato pa jih mi ne motimo in pijmo v spomin našega strica."
Markovec je natakal, in pili so Matejevi dediči.
„Glej jo no, kaj pa misliš, Meta; škodoval ti ne bode, le malo bolj poglej v kozarec", je prigovarjal Markovec Podravnikarjevi. „Oče župan, pa nam prinesite še eno mero prav takega, kot smo ga zdajle pili."
„Ti že, ti", mu je šepnil župan, „ki ga sedaj lahko piješ brez skrbi, ker je stric umrl. Jaz bi si ga tudi privoščil, da sem v tvoji koži."
„Ne vem, morebiti bo kaj, ali pa nič", je nalašč dvomil Markovec.
„Tukaj, otroci, jejte", je dejal Markovec svojim in Podravnikarjevim otrokom, ter jim dajal svinjine in klobas.
Podravnikar in njegova žena sta se ravnala domov, Markovec pa ju je nevoljen zavrnil:
„V sorodstvu smo, tako malokdaj se vidimo, in še danes, ko se vendar spodobi, da malo posedimo in se pomenimo, pa hitita domov!"
„Podravnikar, ko bi bil jaz tak gospodar, kakor si ti, bi se pa ne držal tako trdo.
Baš danes so te kovali Sorčani v zvezde, da si tak gospodar, kakršnega ni dobiti v vsaki fari."
Krčmar je znal prekanjeno mehčati Pod-ravnikarjevo srce.
„Meta", je rekel Podravnikar ženi, „pa posediva še malo. Hlapec in dekla tako vesta, kaj naj delata, za hrbtom jima pa tudi vedno ne morem stati, dasi bi bil doma. — Ti, France", je rekel županu, „prinesi na moj račun še eno mero."
„Danes plačujem jaz", se je odrezal Mar-kovec. „Drugikrat, kadar zopet pridemo k županu, plačaš ti."
„Bodi no pameten!" mu je branil Podravnikar; „to bi vendar ne bilo lepo, da bi ti sam plačeval, mi pa le pili!"
„Kar meni napiši, France!" je klical za
odhajajočim krčmarjem Markovec ...
*
* *
„Naj ima, zaleglo temu lakomniku ne bi, naj je še trikrat toliko dobil, kakor je!" Tako je tolažila Markovčeva svojega moža osmi dan po Matejevi smrti, ko se je izvedelo, da je Podravnikar skoraj polovico več dobil po rajnem stricu, nego Markovec.
V Markovčevo razburkano domišljijo so prihajali oni litri vina, ki jih je zadnjič plačeval pri županu. Peklo ga je, da bi bil najrajši šel k županu, ter zahteval, naj mu račun popravi, in nekaj na troške Podrav-nikarjeve mošnje napiše.
„O, ko bi bil vedel, da bode tako! Niti krajcarja ne bi plačal za Podravnikarjev gol-tanec!"
„Takrat se je lakomnik vsaj zastonj najedel in napil!" je razlagala Markovčeva. „Ti pa seveda tudi ne znaš nehati vlivati vase, kadar se polotiš. Kar plačuješ zase in za druge, kakor da nimaš nikogar za seboj.. ."
„Umazan vendar ne morem biti. Kdo pa je mislil, da bo tako! Kako pa ne bi preslepil strica, ko je vedno slečal pri njem ter se mu lizal."
„Morebiti bi bilo tudi zate sedaj boljše, da si večkrat pogledal gori. Pa te kar pripraviti nisem mogla, da bi se bil ganil z doma."
Podravnikar pa si je veselja mel roke, da je tako dobro opravil.
„Markovec je menil, da je najmanj polovico stričevih krone njegovih. Pa se je zmotil!"
„Zato je pa plačeval liter za litrom, da bi nihče ne mogel reči, kako skopari baš sedaj, ko bode toliko pograbil!..." je dostavljala Meta. „Pa prav je tako — saj bi mu nič ne zaleglo, pijancu!"
Tako in enako so se sodili sorodniki osmi dan.
Markovčevo pa je težilo nekaj v duši. Cel dan je postopala čmerikavo semintja, ter iskala prilike, da se znosi, ali nad možem ali pa nad hlapcem in deklo.
Zvečer so pa natečne babnice, ki so hodile k Markovcu po mleka, tako dolgo vrtile svoje jezike, da so zadele ob dedščino rajnega Mateja.
„Kako ste srečni, da ste toliko dobili!" je hohnjala Sedlarka.
v
„Človek pa res ne ve, kje ga sreča išče", je pomagala druga.
„Nekaj smo res dobili", je menila ne-voljno Markovčeva, „pa bi bili lahko več, ko bi. .. pa kaj bi pravila ..."
Radovednost ženic pa se je tako dolgo vrivala v Markovčeve skrivnosti, da je začela obirati Podravnikarja, in vse njegove dobre lastnosti zabelila s tem, da je pri sedmini za denarje njenega moža jedel in pil . . .
Malo bolj pisana povest, kot jo je pravila Markovčeva babnicam, je prišla do Pod-ravnikarjevih ušes.
„Jaz mu že povem, sleparju!" je zabe-snel Podravnikar. In na vasi je bil polom: Markovec in Podravnikar sta se . . .
(Dalje.)
PETER ŽMITEK:
RUSKO SLIKARSTVO.
ZGODOVINSKE ČRTICE IZ XVIII. IN XIX. STOLETJA.
a Venecijanom so se začeli nekateri umetniki pod navodilom Brjulova Igjf^P baviti z žanrovim slikarstvom; a svoje snovi so jemali večinoma iz italijanskega življenja ali iz drugih narodov; sem spadajo slike: S. Deladvera „Turkinja v kopelji." G. Mihajlova „Kmetiška žena zažiga svečo pred sveto podobo„Poljub" T. Mollerja i. t. d. Med tem pa so v ruskih krogih začeli že gojiti nove narodne ideje; te so stopile na dan zlasti prva leta, ko je začel vladati car Aleksander II., kateri je vpeljal nove reforme. Literatura, kot resnično zrcalo društvenosti, je izražala take ideje in napore že takrat, ko je bila upodabljajoča umetnost še popolnoma mrtva za ta vprašanja in za njihove smotre. Prvi umetnik, kateri se je začel zanimati za društvena vprašanja, ki jih je razvijalo leposlovje, je bil P. Fed o to v, še bolj samouk kot izobražen slikar. Dovršil je le nekoliko slik, vendar pa vidimo na njih, kakor tudi v raznih risbah, kako skrbno opazuje umetnik družbo. Kot bistroumen satirik nam slika zelo plastično žalostne in smešne strani tedanjega- ruskega društvenega življenja. Za primer navajamo sliko „Ogled v trgovski hiši aliMa-jorjeva ženitev".
Toda po tej poti, katero je odprl žan-rist Fedotov, dalj časa ni hotel slediti noben drug umetnik. Sledili so mu še-le odslej, ko je pretresla Rusijo nesrečna krimska vojna, vsled katere se je probudil narod iz lene samozadovoljnosti ter se začel zanimati po zgledu in načelu svojega carja-osvoboditelja za raznovrstno izobrazbo. Takoj, ko so se začeli zavedati v ruskih krogih svojega narodnega čuvstva, so pričeli opazovati tudi svoje narodne lastnosti, svoje kreposti in napake. Začeli so se truditi, da bi našli pravo smer svojemu narodnemu in kulturnemu
(DALJE.)
življenju. Leposlovje je kazalo pot, in ko se je slikarstvo nekoliko osvobodilo, je začelo energično podpirati smer, katero je nastopil žanrist Fedotov. Slikarji so sledili slovstvu in razvoju družabnega življenja. Slikarstvo je vstopilo v življenje. Pojavila so se razna administrativna in socialna vprašanja, katera so odslej zanimala umetnike. Ko je začela javna oblast omejevati pijančevanje in razširjati splošno ljudsko izobrazbo, so takoj porabili te ideje tudi umetniki ter predočevali na slikah in ilustracijah prizore, kateri naj bi odvračali od slabega in vodili k temu, kar je dobro in koristno. Tako je postal ruski žaner nekak publicističen posredovatelj splošno koristnih idej.
Pri tem se je bolj in bolj približeval realizmu, brez katerega ne bi bilo mogoče jasno razodevati in izboljševati socialnih napak. Vendar pa opazujemo pri nekaterih umetnikih pretirano afektacijo, katera nekoliko kvari pravo umetnost. Izkušali so vplivati bolj na človeški razum, kakor pa na čuvstvo gledavcev. Ljudstvo pa je to umetnost opazovalo z velikim zanimanjem in jo krepko podpiralo.
Najbolj vneto se je poprijelo tega žan-rovega slikarstva umetniško društvo „Pere-dvižnikov", katero so ustanovili 1. 1872. To društvo si je postavilo za nalogo, da proučuje svojo domovino in ruski narod ter da seznanja tudi provincijo in širše ljudske slojeve z domačo umetnostjo. To društvo je dalo Rusiji toliko umetnikov neminljive slave in tako število izbornih umotvorov, da se Rusija dandanes po pravici ponaša z njimi. Njihov vpliv se je po razstavah razširil daleč Čez meje ruske države. Njihove slike so po izložbah potovale iz mesta v mesto, najprej po širni Rusiji, zadnja leta pa so jih razstavljali tudi v zapadni Evropi
in tako dosegali svoj namen: razširiti, uglo-biti in razkazati narodno rusko umetnost.
K najznamenitejšim žanristom tega društva pripadajo J. E. Rep in (znamenitejše njegove slike so „Burlaki", „Nihilisti" in druge), G. Mjasojedov (slika „Voščilo mladima zakonskima v hiši pomeščika"), K. Sa-vickij, J. Prjanišnikov (slika „Procesija"), N. Nevrev, V. Maksimov, V. E. Makovskij, I. Jarošenko ter nadarjeni V. Per o v. Izmed žanristov, kateri niso bili udje tega društva, so si pridobili častno ime I. Sokolov, K. Trutovskij, V. Jakobi, F. Žuravljev, A. Korzulin in A. Volkov. V zadnjem času pa postajajo prave žanrove slike vedno redkejše; manj in manj jih vidimo na razstavah; izgubile so svoje prejšnje prvenstvo, in na njih mesto stopa, kakor tudi pri drugih narodih, pokrajinsko slikarstvo.
Slikanje bitk in vojnih prizorov, katero je zadnji čas postalo sorodno žanru, je bilo prejšnje čase popolnoma samostojno. Z ene strani podobno pokrajinskemu slikarstvu, a z druge zgodovinskemu, se je ravnalo po istih pravilih, kakor oni dve. Bojni slikarji so iskali vedno pokrajinskih dekoracij, katere so izvrševali po pravilih pokrajinskega slikanja.. Osebe in živali pa so predočevali po navodilih ekspresije in stremili po čisto akademično formalni dovršitvi. Bojujoče vojake so strinjali v skupno grupo, posamezne osebe pa so predočevali navadno v prisiljeni pozi, z nenaravnim izrazom. Tako so sploh slikali vojne slike proti koncu XVIII. stoletja. Glavna bojna slikarja sta bila tačas M. Ivanov in
v
Sem. S če dri n; a prištevali so jih bolj k pokrajinskim, nego k vojnim slikarjem.
V začetku XIX. stol. je bila ta stroka ruskega slikarstva prav slaba. Izmed zname-nitejših ruskih slikarjev-bataljistov je mogel edino le V. Moškov konkurirati z inozemskimi slikarji, z alzaškim Ž. F. Svebah de Fontainom in z zgoraj omenjenim poljskim umetnikom A. Orlowskim, kateri pa je vendarle dobival največ naročil na slike iz vojaškega življenja.
Car Nikolaj I. je zelo ljubil bojno slikarstvo, katero je tudi vneto podpiral in razširjal; zato se je vedno več slikarjev bavilo s to stroko. Najboljši med njimi so postali A.Zauerveid, K. Piratzki in B.Ville-vald. Značaj bojnega slikarstva je ostal ravno tak, kakršen je bil poprej. Najbolj so pazili na to, da so pravilno razdeljevali in živo slikali razne uniforme, vojaška znamenja, orožje in druge bojne priprave. To je bilo bolj slikarstvo za parado in ni imelo notranjega čuvstva. Toda pozneje se je ta smer popolnoma izpremenila. Umetnost je začela gledati tudi na vojaka kot na individualnega človeka, dasi ga je slikala v uniformi. Začeli so vojne dogodke slikati tako, kakor so se vršili v resnici; niso več zakrivali muk in gorja, niso več bitk olepšavah z izmišljenimi vojaškimi dogodki. Izkratka: začeli so slikati boje kot resničen žaner. Najboljši izmed teh slikarjev so bili: V. Timm, K. Filipov, A. Kocebu (prim, sliko „Bitva pod Lesnim"), N. Sverčkov, A. Šarleman in nekateri drugi. V tej stroki so se izpopolnili pozneje slikarji P. Gruzinskij (prim, slika „Preseljevanje Gorcev") in O. Koval evs ki j (prim, sliko „Lovci"), potem N. D m i t r i j e v-O r en b ur g s ki j in A. Kiv-š e n k o.
Posebno moramo omeniti med bojnimi slikarji V. V. Vereščagina. On ne slika pretresujočih bojnih prizorov le kot navaden ilustrator vojne zgodovine, ampak ta originalni umetnik hoče s svojimi slikami pokazati grozo in sirovost vojne ter zbuditi stud proti nji. Z realističnimi bojnimi slikami in množino pretresujočih prizorov je postal Vereščagin propovednik in raz-širjevavec ideje miru (prim, sliko „Vojne trofeje".)
Pokrajinsko slikarstvo, katero so vpeljali v „Akademiji umetnosti" že ob njenem začetku, se vendar dalje časa ni moglo razvijati samostojno, nego je bilo odvisno od tujega posnemanja. Ruski pokrajinski slikarji XVIII. stol. so se držali načel, katera so bila takrat sploh v navadi v zapadni Evropi, in ki jih je posebno zastopal Lorrain. Kakor
francoski, nemški in drugi umetniki, tako so tudi ruski slikarji bolj realistične struje imeli za nedostojne; trudili so se olepšavati pri-rodo, zakrivali napake, izpreminjali oblike in barve ter krasili pokrajine s figurami, katere so po takratnih nazorih pomnoževale lepoto in idejo.
Prvi boljši ruski pokrajinski slikar je bil Sem. Ščedrin, kateri je kmalu po ustanovitvi „Akademije umetnosti" dovršil svoje študije. Izpopolnjeval se je v Parizu pod navodilom Kazanova, potem pa delal več časa v Rimu. Naslikal je mnogo prizorov iz Rima in rimske okolice, a slikal je tudi ruske pokrajine; za carja Pavla 1 je izdelal mnogo podob iz Peterburga ter iz okolice raznih dvorov, parkov in letovišč, kakor so Gatčin, Peterhof in drugi. Da bi se take slike tem bolj razširile, so vpeljali v „Akademiji" poseben graverski oddelek, kateremu na čelu je bil Ščedrin. Ta slikar je tako napredoval in si pridobil tolik ugled, da je postal slednjič ravnatelj „Akademije". Trudil se je, da razširi med umetniki pokrajinsko slikanje. Izobrazil je mnogo mlajših umetnikov, kakor V. Pričetnikova, V. Petrova, I. Filimonova, A. Martinova in S. G a 1 a t kin o v a. Vsi ti so bili večinoma nadarjeni umetniki, toda popolnoma se še niso mogli osvoboditi šolskega posnemanja.
v
Skoro ravno ta čas kakor 'Ščedrin se pojavlja tudi pokrajinski slikar M.Ivanov, katerega smo omenili že zgoraj pri bojnem slikarstvu. Ko je dovršil rusko „Akademijo", je izpopolnjeval svoje umetniške študije v Parizu pri profesorju slikarstva Leprincu, v Rimu pa pri slikarju Gakkerju; poleg tega je tudi mnogo popotoval po Gruziji in Armeniji. Pod poveljništvom Potemkinovem se je udeležil krimske vojne, iz katere je
prinesel s seboj mnogo vidov, akvarelov in risb.
Pri slikarju Gakkerju v Rimu je izpopolnjeval tudi svoje umetniške študije tretji ruski pokrajinski slikar F. M at ve je v, kateri se je proslavil v začetku XIX. stoletja Živel je večinoma v Italiji, slikal tamošnje motive in se najbolj približeval maniri Ž. V e r n a. Najboljši pokrajinski slikar tega časa pa je bil F. Aleksejev. Najraje je slikal perspektivne mestne podobe, toda tudi drugi njegovi pokrajinski predmeti so izborni. Njegovi znanci so ga imenovali „ruskega Canaletta". In res pričajo njegovi raznovrstni umetniški vidi iz Peterburga, Moskve, Tavride in drugih krajev, da se je zelo približal znamenitemu Benečanu po izrazitosti, efektni razsvetljavi in množini zraka, v toplem in živahnem koloritu, v natančnosti risbe in mojstrski tehniki.
Med naslednjimi pokrajinskimi slikarji sta najboljša M. V o r o b j e v in Silvester Ščedrin. Prvi je naravnost posnemal svojega voditelja Aleksejeva v izborni perspektivi in slikal večinoma take predmete, na katerih mu je bilo mogoče pokazati to znanje. Na mnogih njegovih slikah vidimo razne pokrajine iz evropske Turčije in Palestine, kamor je popotoval dvakrat. Mnogo je pa tudi slikal v moskovski in peterburški okolici. Razne njegove slike pričajo, da je posnemal tudi K. Lorraina in Ž. Verna.
Posebno pa so cenili lepe njegove slike severnih „Belih noči", peterburških spomladanskih prizorov, ali pa kontraste luninega svita z ognjenim.
M. Vorobjev si je pridobil s svojimi jasnimi nazori in s širno izobraženostjo mnogo po-snemovavcev med peterburškimi pokrajinskimi slikarji, in njegov vpliv sega še v novejšo dobo.	(Dalje.)
„DOM IN SVET" 1903. ŠT. 4.
16
Dr. FR. KOS:
ROKOPIS SIMONA JENKA.
Anabaptist.
(Str. 164-166.)
(KONEC.)
Zakaj pa jaz ne moren spati?
(Str. 115, 116.)
Kislega še vedno lica Vozi Karon stergan čoln, V čolnu duše, kih pravica Kliče pred Minosov tron.
Dve ste duši v čoln stopili Brez trebuhov, brez peta, Ravno kar ste se ločili Od prijaznega mesa.
„Dva junaka iz Ljubljane!" Čmerni Karon zanosla, Ko ob bregu čoln obstane; 'Z čolna stopita duha.
Veličastno, kot en paša, Na prestolu kralj sedi, K pervemu obernjen vpraša: Kak si se poslužil dni?
„Nič po krajnski, nichts, ich bitte, Damit geht's mir nimmer recht; 's ding ist bei uns nicht mehr sitte. Ist für noble leut' zu schlecht."
Minos gleda gor debelo; Sam ne ve, če bi verjel, Da pod se Ljubljano belo Silni Nemec bi bil vzel.
K druzemu se zdaj oberne, Nemškovati začne z njim; „Niks tajč, hitro ta zaverne, Jest le krajnsko govorim."
Nemca v nemški raj postavi, Kjer je zelje, pije pir; Krajnca v raj slovenski spravi, Kjer je žgance in krompir.
Stari urbar še poiše, Jezen zgrabi za pero, Pa ime Ljubljane zbriše, Ričet da j' ime novo.
21. decembra 185Ö.
Zakaj pa jaz ne morem spati? Saj solnce spanja mi ne krati, Že davnej je za goro šlo; Tud' tica pevka me ne moti, Zakaj sedaj molči v tamnoti: Vender še čuje mi oko.
Zakaj'pa jaz ne morem spati? Saj roža spanja mi ne krati,
Zaperla pisani je cvet Ne moti me rib bistrih čeda, Že davnej tma vodo obseda, Potihnil v nji življenja sled.
Kaj druzega ne da mi spati: Tam zvezda na nebeški trati Mi mirno spati ne pusti, To ti si, ko sva se ločila, Za pričo tiho odločila
I ž njo moj duh zdaj govori.
Nji izročujem želje svoje, V nji berem zopet želje tvoje, I serce svoje ž njim pojim, To nado sladko vanj mi lije, To lepši mi kot solnce sije, I torej pride, da ne spim.
6. oktobra 1853.
Časi i človek.
(Str. 70, 72.)
Ko solnce še čez raj vshajalo, Človeku srečnimu sijalo,
Nadlog nobenih vid'lo ni; Kako lepo tačas na sveti Pač moglo biti je živeti
Brez kake tuge mirne dni! Zakaj ti časi pretečeni Vsi meni so zaperti? Zakaj je od zibeli k smerti Tak kratek tek odločen meni?
I ko potem dni sreče plodnih Doživel v časih bolj prihodnih Je dokaj sveta gospodar,
I v društvu je z naravo živel I z duhom vsako stvar oživil,
C'lo kamen storil v umno stvar: Zakaj ti časi pretečeni itd.
I ko pozneji čas nastopil, Z njim duh človeški više stopil, Spet k viru svomu hrepenel I misli mislil je globoke, I meril čudeža visoke;
Do vrat nebeških je dospel:
Zakaj ti časi pretečeni itd.
Ko solnce časov tih zaide, I nova doba v bitnost pride,
I pride z njo nov uma plod; Po novih potih zopet hodil, Je nove kraje um prebrodil, I v novim sveti bil povsod:
Zakaj ti časi pretečeni itd.
Kar je prehodil zdaj i vedno, Kar je prehodil uro sledno,
Odpertega mi malo je; Zase je drevje le cvetelo, Na njim je sadje dozorelo, Naprej oddalo seme le:
Tako ste časi pretečeni Vsi meni skor zaperti; Ker od zibeli je do smerti Kaj kratek tek odločen meni!
17. novembra 1853. Dan slovanski.
(Str. 35, 36.)
m
Prišel bo odmenjeni čas, Ko bode razlegal se glas Od krajev, kjer solnce izhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Ko klical Slovane bo vkup Od krajev vsih vojskini hrup:
Na vojsko, junaci, na bor! Na černe osvete pomor! Kar Laba vas je porodila, Kar Donava močna gojila, Vi vsi, kar napaja vas Don, I kar vas preživlja sedlon;
Vsi čujte grometi na glas: Prišel je odmenjeni čas! Od krajev, kjer solnce izhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Kar nosi Slovana ime, Naj složno poda si roke!
V	potocih preliva se kri! Le zemlja, ki prešnje si dni Kri hrabrih očetov popila, Se s trupli njihovi gnojila, Sovražnikov kervco popij, Sovražnikov trupla pokrij!
Nad černimi grobi vesel Slovan bo zastave razpel God slobode nove praznoval, Sveta bo stranem oznanöval Veselega petja odglas, Da tu je odmenjeni čas!
22. avgusta 1853.
Človek.
(Str. 48-50.)
Ko si doveršil, duh, stvarjenje, I zadnjič vse lepote cvet, Človeka zbud 1 si v življenje I v last mu dal vesoljni svet, I uma luč mu vtisnil v glavo, Krepost i moč mu v roko dal: Kaj mislil je, ko je naravo, Je pervič tvoje dela bral?
Neznan občut ga više dviga, Vir svoje bitnosti spozna, I ve, da kar mu v žilah šviga,
V	višavi svoj iztok ima, Spozna namembe glas visoke, Spozna, kdo oče mu je bil,
I zmišlja misli si globoke, Ki jih je v viru večnem pil.
I kot studenc, ki iz oblaka Se je napil dežja moči, Veselo čez skalovje skaka I v morje svojo moč vali, Da spet dobi, kar je oddalo, I kar dobi, da spet odda, I spleta tak verigo zalo Narave vedno znovega:
Tako se človek spenja više, I kar pod solncem ne dobi, S hrepenjem na višavi iše I v viru večnim zadobi. I sreče skorej nezaveden Jo vender dan na dan pije I blagodarov miglej sieden Število nanj nebrojno spe.
Da srečnimu tako sijalo Bilo bi solnce vekomej! Pa dni je tacih danih malo, Nestalno ruši čas naprej;
Pa dan nesreče že se bliža, Trenutek čeren prihiti I k tlam i v prah ga spet poniža, Nebeški žar skor zaduši.
Prah bivši, kaj da je, spregleda, I žar goreč mu serce žge, Oko mu še na kviško gleda: Ne moč, obup iz njega zre. I kakor reka v sili ljuti Razbiti skuša terdni jez; Tako zajezo človek čuti, Pa pot zaperta mu je čez.
I glas nesreče se razlega I moči tok solza oči, Da mili glas do neba sega, Do vrat nebeških se glasi. Rešenje milost misli večna, V človeku vžge se upa žar:
Nehala doba bo nesrečna, Ko steče vekov kolobar!
I milo zabliščeča nada Nov vez storiti mu veli, Aldove na altar poklada, Preliva nežnih jagnet kri: Zastojn zdihuje hrepeneče I kliče serce njega: Mir! Da let nesreče polnih steče Še več, kot sto desetkrat štir.
Pa čas odločen' se je stekel, Napočil dneva svitli žar, Nesreče se oblak razlekel, I srečna je nesrečna stvar; Sam duh nebeški jo je zbudil, K' ozerl se je na svet proklet, Da jez poprešni se je zgrudil I človek bil je človek spet.
1854.

Cy . . p
r»/ tre?freu'/tt*
?Wv, ,..w„m .
tj*	'er^j
...... >- ■

SLOVENSKA.
Aleksandrov. PesmLin romance. V
Ljubljani, 1903. Založil L. Schwentner. — Str. XLII + 136. Cena broš. >3 K 50 h, vez.
v*	7
5 K (po pošti 20 h več). — Aleksandrov, s svojim pravim imenom Jožef Murn, je eden onih pesnikov, ki so legli v grob, preden so se razvili. Bolehna mladost s svojimi šibkimi nazori in boječimi izrazi, s svojo nestalno domišljijo in negotovo obliko gleda iz njegovih verzov. Brez rodbine, brez očeta in matere, vržen vun med širni svet, brez pravic, z zavestjo, da je odveč na svetu — tako je živel, bolehal in umrl. Naša mlajša lirična generacija ima sploh na sebi nekaj bolestno senzitivnega. Murn je živel v sredi med takimi vrstniki, ž njimi stradal, koprnel, sanjaril in pesnil. Mislimo si jetičnega pesnika, kateri životari brez svojega človeka v stari sladornici ob Ljubljanici v gladu in mrazu, in lahek nam bo odgovor, zakaj je njegova lirika bolestna, nejasna in nedozorela.
Mi nečemo govoriti toliko o Murnovih pesmih, kolikor o njegovih motivih. Kot pesnik je nedovršen, nedorasel. Mehek mu je izraz, zveneča beseda, občutljivo uho. A malokatera pesem je enotno zasnovana in izpeljana z ono jasnostjo v potezah, katera je znak zdravega pesniškega duha. Murn nekaj vidi, oglase se mu strune v srcu in zabrenče kakor harfa, skozi katero potegne lahen vetrič. A to je tudi vse: Nekaj akordov, boječe trepetajočih, v pretrganih zvezah. Manjka pa vodilne melodije, katera bi z estetično logiko vodila misli do jasnega zaključka. To so take-le pesmice:
Prišla je jesensko noč, proč je moje spanje, — misli mrö obupajoč, kdo se zmeni zanje?
Prišla je jesenska noč,
proč je moje spanje —
Jaz sem topol samujoč,
ki ne seje in ne zanje (str. 84.)
Tudi oblika je nedovršena. Sicer so naši mladi liriki sploh zgrešili ono pesniško arhitekturo, kateri so naši predniki na slovenskem
Parnasu tako skrbno določevali zakone in merili členovitost. Odvrnili so svoj pogled od zunanje, objektivne celote in vso pesniško nadarjenost uporabljajo za malenkostno slikanje svoje senzitivne subjektivnosti v nežno barvanih miniaturah. Zato pa jim je pravilna oblika pretežka, pesniški zakon pretesen. Z bolj ali manj naravno naivnostjo prelamljajo prozodična in metrična pravila, zanašajoč se, da jim tega ne bomo zamerili, kakor ne štejemo v zlo otrokom, ako kršijo postave, ki so dane odraslim ljudem. To so hipni vtiski, hipno zamišljeni in hipno brez premisleka zabeleženi, obsuti še s cvetličnim prahom prvega občutka, n. pr.:
Že iz daljave mrak prihaja in prva zvezda že gori, zagrinjajo vasi se, polja, zatiska dnevu sen oči.
Senožeti in dobrave, bujne trate, postelj zdaj ste ve, postelj dolga in široka, v baldahinu zvezde vam žare.
(Str. 29.)
G. Prijatelj, kateri je priredil za tisk Mur-novo pesniško ostalino, mu je odkazai pravo mesto v vrsti „modernih", med temi „novimi dušami", ki žive le v svojih občutkih. Cankarja je prištel onim, ki „stoje bližje realnosti" in katerih struja „bi se mogla imenovati naravnost razposajenost". „Iž nje imajo svoj humor, satiro, drastiko in grotesko ... Po najkrepkejših, najživejših barvah posezajo. Nekak korelat je to njih telesnemu življenju, ki je po večini proletarsko. Ta poezija je polna drastičnih kontrastov: Najvišje stavi poleg najnižjega... To je nebrzdano pljuskanje logiki v obraz in estetiki, ustvarjajoč novo logiko in estetiko smešnega ..."
Aleksandrov pa pripada drugi, tudi „moderni" struji. On je tudi, kot novodobnik sploh, „preveč skeptik". „Kadar stopi predenj duša s starimi, davnimi vprašanji bitja, ne gre moderen človek več tako resno na delo, kakor je šel nekdanji; več ne gradi svojih odgovorov v celokupnost sistema . . . Zraven tega je pre-pohabljiv in preslaboten za tako atletsko duševno delo: moči ni v njem za tako takö
ogromno sintetično podjetje, ki mora pri njem duh biti navzoč na vseh koncih in krajih, tuintam z enako silo pletoč brezštevilne, iz kaosa se snujoče niti v eno. Moderni ljudje so odložili kozmos raz svoja pleča, ker ni med njimi več Atlantov in Herkulov. Ako gre moderen človek v prirodo in med ljudi, — gre pa takrat, kadar si sam več ne zadostuje — gre samo poslušat, kako utriplje življenje in kako soglašajo vsa bitja v svojih odzivih, dru-žečih se samih od sebe v čudovito harmonijo. To ni filozofija, ampak neke vrste melanholija" (str. XXVII).
Aleksandrov je res tak pesnik, samo s tem razločkom, da opažamo pri njem neko domo-tožje po poštenem kmečkem delu in življenju, katero ga vleče iz mesta vun na njive in travnike. Zato se je tudi zaljubil v narodno pesništvo, katerega motivi zvene iz večine njegovih boljših pesem. A modernizem in kmečko delo sta dva elementa, ki se ne dasta izlepa spojiti, in tudi v Murnu je ostal vedno ta mučni dualizem, ki ga ni znal spraviti v soglasje:
Dobro jutro, sveža zemlja, solnce še za mano — a prišel sem že jaz s plugom, s kolci sem in brano!
In narežem brazd si čez polje široko, pa začrtajo se brazde v lice mi globoko.
A jaz sejem, orjem, žanjem v Bogu dopadljivem leti in prepiram se, pogajam z doktorji in kmeti! (str. 45.)
Take so te poezije, podobne mlademu cvetju, katero, še nerazvito potrgano, je prej ovenelo, razmetano po tleh, preden ga je še kdo povil v venec. Velik pesnik Murn ni bil, niti globok, niti vzvišen. Morda ga je Prijatelj prehudo ocenil, ko mu je postavil sledeči „Epitaf":
Življenje celo sprt, nestalen, miru, resnice, sreče je iskal — ; njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je pal.
Da, pal je, pal prezgodaj. V njegovem mišljenju je bilo še marsikaj zdravega, kar bi se bilo dalo razviti pod ugodnimi vplivi.
Dr. E. L.
Anton Aškerc. Balade in romance.
Drugi pregledani natisk. V Ljubljani. 1903. Natisnila in založila Kleinmayr in Bamberg. — Čez trinajst let je Aškerc na novo izdal svoje „Balade in romance". V to novo izdajo je sprejel vse pesmi, ki smo jih čitali v prvi;
izmed poznejših ni tej zbirki dodal nobene. Tudi vzpored je ostal isti.
Marsikaj je Aškerc popravil v tehničnem oziru. Takoj v prvi pesmi „Vaška lipa" smo to zapazili. Izpustil je drugo, neokretno kitico in posamezne stihe opilil. Prej n. pr. smo čitali:
In vas porazivši divjali naprej svojo silno so pot...
Zdaj beremo:
In vas porazivši, divjali naprej na krvavo so pot (str. 2.)
Sploh smo pri Aškercu zapazili mnogokrat napako, da je v daktilski meri cele dvozložnice potisnil v tezo, kar je dajalo ritmu precejšnjo trdoto. Tu imamo zgled, kako je popravljal to napako. Prej smo tudi čitali n. pr.:
Da bil bi, pre, pokojnik sloveči tist slikar ...
Zdaj je popravil:
Pokojnik, pre, bil tisti sloveči je slikar . . .
(str. 7.)
To je dobro popravljeno. Včasih se nam ni zdel tako srečen. Da bi bil n. pr. sedanji stih:
A nas tam pohvali glavar (str. 9.)
boljši od prejšnjega:
A nas bo pohvalil glavar,
ne moremo trditi. — Namesto „krščanskega ostroga" (str.8.) imamo zdaj „slavonski ostrog". Namestu „klete te grehöte" v „Svetopolkovi oporoki" čitamo zdaj „ta greh veliki" (str. 13.). Tako so popravljene tudi zadnje kitice „Poslednjega pisma" (str. 15.). Tudi rime so mu dale mnogokrat povod k izpremembam. V Juditi se je prej Holofern rotil:
Pa, kar jih naš meč ti pomoril ne bo, čuj, vsak nam kot sužen pokoril se bö.
Zdaj pa čitamo :
A kogar naš meč strmoglavil ni v grob, čuj, vsak nam zmagalcem bo služil ko rob!
(Str. 19.)
Nam se zdi prejšnja kitica vkljub nepravilni rimi krepkejša, kot druga, ki tudi nima čiste rime.
V „Pevčevem grobu" je odstranil redovnika. Prej je peval:
Pod celicoj svojoj sedi samotar, na vrtu sam s saboj golči samotar.
V drugi izdaji stoji:
Na klošterskem vrtu sedi samotar, sam s sabo ko v snu govori samotar.
(Str. 23.)
In namestu prejšnjega:
Pa ko je redovnik zatisnil okö, zagrebli ga niso pod živo zemljo ...
čitamo zdaj:
Pa, ko je preminul v cvetočih še dneh, zagrebli, ah, niso ga v vrtnih tam tleh.
(Str. 24.)
Umevamo, zakaj je Aškerc redovnika izpustil, a tehnično ga je slabo nadomestil. Drugod je bil zopet srečnejši. V „Slovenski legendi" pa zdaj slavi Trubarja z unificirano mero. Prej je namreč brez reda mešal tro- in dvozložne ritme, zdaj jih je pa izpremenil v same trozložke s tem, da je vrinil razne besede. Prej je pel n. pr.:
Joj! bil vam prepir in spor je na to po celi slovenski strani . . .
Zdaj pa :
Joj! kakšen prepir vnel in spor se na to po celi slovenski je strani. (Str. 62.)
To nam ne zveni bolje. S podobnimi interpolacijami je popravil mero tudi baladi „Attila in slovenska kraljica". N. pr. prej:
Čuj krik njih in vik in jok in stok koljo jih zveri človeške.
In zdaj:
Čuj krik njih in vik in jok, vzdih in stok! koljo jih zverine človeške (str. 98.)
Ali pa prej:
Pred Vido prijaše Attilov sel,
in zdaj:
Pred Vido prijaše Hun kosmat in grd.
(Str. 98.)
Pri dovršnih glagolih ima sedanjik pomen prihodnjika. To je slovniško popolnoma isti-nito, a je v pesništvu vendar včasih nevarno, kar nam dokazuje sledeča izprememba v „Stari pravdi". V prvi izdaji imamo:
Zmaj v g6ri se znova vzbudil bo, verige jeklene zdrobil bo (str. 124.)
Aškerc je to tako-le „popravil":
Zmaj v gori se znova vzbudi tam, verige jeklene zdrobi tam (str. 126.)
Tu se pač vidi, da je urednik premagal pesnika, teorija je skalila čuvstvo. Kaplan Aškerc je bil smel in drzen bard, kateri je s trdo odločnostjo klical v svet svoje kljubovalne verze, in to je zbudilo povsod pozornost, deloma odpor, deloma hrupno priznanje; gospod arhivar in urednik jih je zdaj začel gladiti, in to škoduje njihovi izvirni svežosti.
Najmanj je pesnik še popravljal v „Stari pravdi", katera je tudi izmed vseh njegovih del tehnično najboljša. Sicer je pa Aškerc v obliki toliko prostejši in netočnejši od Stritarja, kolikor je krepkejši in konkretnejši od njega v izrazu.
Po vsebini ni Aškerc ničesa bistvenega izpremenil. Še vedno čitamo ono hladno tolažilo ubogi zapeljani Anki, da ni ne prva, ne zadnja na svetu, zajčki menihi stoje še vedno pred svetom kot pijanci in balada o „misli svobodni" sklepa baladno zbirko še vedno kot glasen anahronizem . . .	Dr. E. L.
HRVAŠKA.
„Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti" je izdala sledeči knjigi:
Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena. Knjiga VII, svezak 2. Urednici dr. T. Maretič i dr. D. Boranič. U Zagrebu 1902. Knižara Jugoslavenske akademije (Dioničke tiskare). Tisak Dioničke tiskare. Ciena 3 K. — Predvsem nas zanimajo vtem „Zborniku" sestavki, ki se bavijo s Slovenci. Dr. Fr. Ilešič je napisal razpravo „Slovenska Hagada", v kateri našteva slovenske inačice k dvema hebrejski „Hagadi" pridejanima pesmama. Prva „Echod mi jaudea" je osnovana na številjenju in našteva po vrsti iz svetega pisma, koliko je tega ali onega: Eden je Bog, dve sta tabli zaveze itd. Pisatelj primerja z njo slovenske, zlasti ono : „Bratec od Ljubljane" in razne druge. Potem preiskuje, kako se dobe tudi pri nas inačice drugi pesmi iz „Hagade", ki ima sledečo vsebino: Oče je kupil jagnje, volk ga je vzel, pes je raztrgal volka, palica je ubila psa, palico je pokončal ogenj, ogenj je ugasnila voda itd. Slične pesmi zasleduje pisatelj tudi v poljskem, nemškem in italijanskem jeziku, in trdi, da se dobi ta motiv tudi v Perziji, Indiji in Afriki. — Dalje razpravlja dr. Ilešič o otročjih igrah, o načinu, kako se otroci pri igri izštevajo, o otroški pesmi „Anguli, ban-guli . . .", katero izvaja iz latinskega „Angite, pangite, cingite me, habilis, fabilis, domine". — Gašpar Križnik popisuje smrtne običaje v Motniku na Slovenskem. — Dr. T. Maretič v „Sitnijih prilozih" razpravlja o nekaterih narodnih pravljicah. — Vladimir Andalič obširno popisuje narodne običaje v Bukovici, Ivan Ž i c pa v Vrbniku na otoku Krku: ta poslednji spis je jako temeljit, ker podaje dobro sliko tudi o domačem gospodarskem življenju. —
Josip Lovretič je nabral za okrasek svojega stanovanja štiriinšestdeset izvirnih narodnih or-namentov, katere so mu vezle selske devojke; zanimivo jih popisuje ter je priložil tudi njihove slike. — Ivan Zovko našteva „Rodbinske nazive u Herceg-Bosni", Nike Bal ar in beleži narodne vraže na Grudi. Dr. Boranič v skrbno sestavljenem „Prijegledu časopisa" poroča o vsebini narodopisnih listov: „Sbornik za narodni umotvorenja, nauka i knižnina" (Sofija), „Živaja starina" (St. Peterburg), „WisJa" (Varšava), „Cesky lid" (Praga).
Rad Jugo-slavenske akademije znanosti i umjetnosti.
Knjiga 150. Razredi filologijsko-historijski i filo-sofijsko-jurid. 58. U Zagrebu 1902. Knjižara jugosla-venske akademije (Dioničketiskare). — Dr. G a v r o M a n o j 1 o v i č jako obširno in temeljito razpravlja o „Jadranskem pomorju IX. sto-lječa u svjetlu istočno-rimske (bizantinske) po-vijesti". Začenja z dobo, ko so Ka-rolingi osnovali svojo mogočno državo, in potem po časovnem redu našteva vse važne dogodke, katere so zadeli pokrajine ob Adriji. Dr. Nikola An drič popisuje življenje in književno delovanje srbskega pisatelja, beneškega korektorja Pavla Solarica. Kot modroslovec ni pisal nič izvirnega, ampak prelagal, in sicer ne najboljše modroslovne spise; bolj znamenit je kot geograf in kot filolog se je prvi med Srbi vglobil v teoretično razmotrivanje slovanskega glaso-slovja. V jeziku je jako rabil ruske oblike, tako da mu je Kopitar po pravici očital, da je zašel „vo iskušanje Russos adorandi". Kot pesnik ni posebno uspel. Str. 117 si. govori
pisatelj o razmerju Solaričevem do Kopitarja, kateri ga je imenoval „noster Solarič". — Dr. Ivan Stroh al razpravlja o „Pojmu vlas-nosti u današnjoj pravnoj nauči", zavrača mnenja raznih modroslovcev ter nato obširno razlaga, kako smatra lastninsko pravico rimsko pravo. — VI. Mazuranič pa v spisu „o rječniku prav-noga nazivlja hrvatskoga" priporoča, naj bi se iz vseh starih hrvaških pravnih spomenikov nabrala narodna pravniška frazeologija. Večina spisov se prihodnjič nadaljuje.	L.
Laszowski Emilij: Matica plemstva župa-
nije požeške, srijemske i vi-rovitičke 1745. do 1902. - 80. str. XIV. + 97. -Marljivi pristav kr. deželnega arhiva E. Laszowski nam hoče sestaviti ročno knjižico o plemstvu, katero je zabeleženo v plemenitaških maticah hrvaških žu-panij. V tej knjižici je zbral podatke iz plemenitaških matic treh slavonskih županij, a za temi slede druge hrvaške županije. Požeška, sremska in virovitiška žu-panija so spadale več kot dvesto let pod turško vlado, in še le 1. 1745. so jih združili s kraljevino hrvaško. Ko so obnavljali županije, je prihajalo tjakaj mnogo plemičev iz Hrvaške in Ogrske; da so mogli plemenitaške pravice prenesti na svoje potomstvo, so morali plemiči dokazati svoje plemstvo, katero se je potem objavljalo pri županijskih sejah in beležilo v posebno knjigo: „Catastrum nobilium." Županija je izdala potem posebno izpričevalo, s katerim je plemič lahko povsod dokazal svoje pravice. Pisatelj je po-razvrstil plemenitaške rodbine po alfabetskem redu in jim dodal razne beležke. Ker se često
RUSKA PLEMKINJA.	peter žmitek.
rabijo podatki o raznih plemenitaških rodbinah, je pisatelj mnogim prav vstregel s svojo knjigo, a njegova dosedanja marljivost nam priča, da bo kmalu izdal tudi plemenitaške matice za druge hrvaške županije.
Leon XIII. kao papa i kao pjesnik.
Priredio Ante Spol jar. 8°, str. 95, cena 50 vinarjev. — V proslavo petindvajsetletnice papeštva Leona XIII. je priredil katehet na samostanskih šolah v Zagrebu g. A. Špoljar
njega Namjesnika Kristova usade dobrim Hrva-tima u srce živo pouzdanje u Boga, odanost svetoj katoličkoj crkvi, ali i ljubav k onoj krasnoj i mukotrpnoj domovini, u kojoj smo rogjeni i preporogjeni — k našoj lijepoj Hrvat-skoj!" —
Hrvatski narodni razgovori. — Izdaje dr. Stjepan Ortner. Sv. I. Knjiga i narod. 120, str. 64, cena 20 vin. Ob štiristoletnici hrvaške umetne književnosti se je porodila
lično knjižico, v kateri je v kratkih potezah opisal delovanje velikega Leona kot papeža, a posebej ga je še očrtal kot pesnika. V tej knjižici je zbral najlepše pesmi Leonove in jih priobčil v izvirniku in v dovršenem prevodu. Knjižica nam je dobro došla, in tudi mi se strinjamo z njegovo željo, da „pjesme sadaš-
misel, da se naj med ljudstvom snujejo ljudske knjižnice. Ta ideja je oživela in doslej je osno-vanih že do trideset ljudskih knjižnic, največ v hrvaškem Zagorju, kjer je ljudstvo sicer siromašno, a najbolj probujeno. Seveda se je pri tem pokazalo, da manjka poljudnih knjig, katere bi mogli dati v roke preprostemu na-
rodu, razen knjig „Društva sv. Jeronima". Da temu pomanjkanju pomore, je začel dr. Ortner izdajati knjižnico „Hrvatski narodni razgovori". V prvem zvezku razlaga poljudno, kaj je knjiga in koliko lahko koristi, a h krati mu podal nekoliko kratkih navodil iz postav, gospodarstva in zdravilstva. Misel je jako dobra; naj bi se le domoljubi zanjo ogreli in napisali mnogo sestavkov, kateri bi narod za knjigo navdušili in ga lahko razumljivo vzgojevali moralno in gospodarsko!
Hrvatske narodne ženske pjesme (muslimanske). Sv. I. Sabrao i uredio Meh med Dželaluddin Kurt (Hafiz Mostari). 80. str. 233. — V novejšem času se mnogi moha-medanci priznavajo za Hrvate, in „Matica hrvatska" je že izdala nekoliko knjig, katere so napisali mohamedanski Hrvatje. Med te spada tudi nabiratelj te zbirke narodnih pesmi, kateri je hotel pokazati, kako so Srbi (med njimi tudi Vuk Štefanovič Karadžič) mnoge pesmi moha-medanskih Hrvatov malo predrugačili in izdali za svoje. V prvi knjigi je priobčil nabiratelj oseminosemdeset pesmi, katere mu je narekovala in pela njegova mati Nafiza, rojena Hadži Mehmed-aga Selimhodžič iz Mostara. Pesmi so težko razumljive; ker je v njih zelo mnogo turških besedi, zato jim je nabiratelj dodal kratek slovarček (str. 203-233). Meh-med Dželaluddin Kurt je navdušen Hrvat, kateri obljubuje: „da če do zadnjeg časa svoga ra-diti za hrvatsku stvar i za svoj mili narod". Svojo zbirko bo nadaljeval; zanimiva je posebno zato, ker bo v sledečih zvezkih priobčil pesmi, ki jih je zbral med mohamedankami, med katere bi drug nemohamedanski nabiratelj težko prišel.	Janko Barle.
ČEŠKA.
Božena Vi k o vä - Ku n et i c k k : Macecha a jine črty. Libuše sv. 206. Naklada Fr. Ši-rnačka. V Praze 1902. Str. 148. - B. Vikova-Kunetickd je znana boriteljica za žensko emin-cipacijo na Češkem. Svoje misli o tem vprašanju je pokazala dovolj v svojih daljših delih „Minulost", „Medrickä" in „Vzpoura". Ko je začela v svojih leposlovnih spisih propagirati žensko emancipacijo, je rekel neki kritik o njenih spisih, da se čudi, kako more kaj takega pisati ženska roka. A v tej knjigi, ki je namenjena širjim krogom, je Kunetickä precej krenila od svoje navadne pisateljske smeri. V daljši povesti „Macecha" nam slika popolnoma drugo mačeho, nego nam jo rišejo navadno
drugi pisatelji. To je vzorna mačeha, ki se z ljubeznijo oklepa osirotelih otrok svojega soproga. Takoj, ko pride v hišo, išče otrok, „katerih po materini smrti nihče ni poljubil, s katerimi nihče ni molil". Tudi druge črte, kakor „Kapital pani Zuzejkove", „V boji se smrti", „Navšteva v jine vsi" i. dr. so dobro zadete slike iz češkega vsakdanjega življenja in so obenem lepe študije kulturnega ter fol-klorističnega značaja.
R. E. J a m o t. Po rüznych stezkäch.
Sbirka drobnych praci. Näkladem Bursi'ka a Kohouta. V Praze 1903. — Pisatelj R. E.Jamot je dr. Thomajer, popularen zdravnik in priljubljeni profesor na češki univerzi. Svoje ime je obrnil in pod tem psevdonimom že izdal nekoliko knjig, katere sta kritika in občinstvo sprejeli z veseljem in priznanjem. („Priroda a lide", „Vedle cesty" itd.) V novi knjigi podaja pisatelj najprej nekoliko zanimivih in dragocenih črtic o raznih rajnih čeških umetnikih, kakor n. pr. o A. Jedličku, B. Havlasu, Stroupežnickem, A. Lhotu in A. Chitussiju. Pridružil jim je nekoliko humorističnih slik iz praškega življenja in nekaj potopisnih odlomkov iz potovanja po Francoskem, Škotskem in Grškem. Vse Jamo-tove knjige so izvirne ter neprisiljene. In taka je tudi ta njegova knjiga.
Jaroslav Kronbauer: Z pražskvch katakomb. V Praze 1902. Nakladatelske druž-stvo Maje. Str. 232. Cena 3*40 K. — Znani pisatelj slik in povesti, katerih predmet je vzet „z zadnjih postaj", iz porodnišnice in najde-nišnice, nas pelje topot s svojimi štirimi slikami v „praške katakombe", ki so danes že večjidel podrte ali pa policijsko zaprte, v prostore praškega ponočnega sveta, kjer sede mračni junaki za umazano mizo in na nečednih klopeh, in kjer raste material za ječe, norišnico, porodnišnico in najdenišnico. To so resnične katakombe, v katere zahajajo izgubljeni ljudje; podnevi je tam egiptovska tema, prostori so zaprti, in ni tam živega krsta, a ponoči postane živahno. Svetlo je v vseh oknih, vpitje in godba vabita že oddaleč. Ti prostori so dolgi in obokani; prej so tu bila skladišča ali hlevi. Vsi prostori so polni, glava pri glavi, možje, ženske, dekleta, starčki in otroci — vsi v eni gruči. Pri klavirju sedi kak večen visoko-šolec, pri mizah in na plesišču je taka ljudska zmes, kakršne ne najdeš nikjer drugje. „Praške katakombe" niso saloni s sijajno razsvetljavo, v katerih strast obhaja za denar svoje orgije, ampak to so vlažni, z brlečimi svetilkami razsvetljeni brlogi, kjer se shajajo nezadovoljni, obupni ter nesrečni ljudje, ki nimajo poguma in moči za samozatajevanje in za boj z usodo.
Takšno je ozračje praških katakomb, iz katerega je R. J. Kronbauer vzel gradivo za svojo najnovejšo knjigo. Pisatelj slika vse iz lastnega naziranja in z resničnim sočutjem. Knjige ni spisal, da bi ohranil spomin na življenje v le-tih zakotjih prejšnje „Stare Prage", kakor pravi v predgovoru, temuč zato, da bi pokazal, kako potrebno je, da se čitatelj varuje enakega moralnega močvirja. Dasi se pisatelj kreta na zelo polzkih tleh, vendar ne žali nravnega čuta in estetike.	Fr. Štingl.
IZ DRUGIH KNJIŽEVNOSTI.
Lectures of Slavonic Law. Teodor S ig el. London, 1902, 80, str. VI, 152. -Vseučiliška knjigarna oxfordska je izdala to razpravo slavnega pravnika Teodora Sigela, profesorja varšavskega vseučilišča. Znani gojitelj slovanskevzajemnostiW.R.Morfill je dosegel, da je pozvalo ravnateljstvo „Taylorjevega zavoda" prof. Sigela, naj Angležem predava o slovanskem pravu ter jih tako seznani z narodi, katere so doslej spoznavali samo iz nezanesljivih in nepravičnih nemških virov. Prof. Sigel, ki je popolnoma vešč angleškemu jeziku, je izpolnil to željo in svoja predavanja zbral v omenjeni knjižici. Začenja z Bolgari in Srbi v najstarejših časih in zasleduje njih domače slovanske pravne tradicije ter vpliv grškega, bizantskega in turškega prava. Nato razpravlja o češkem, poljskem in ruskem javnem in zasebnem pravu.
Iz vsega sklepa pisatelj, da pri Slovanih povsod običajno pravo prevladuje nad zakonitim pravom, in da se tudi na Ruskem, kjer se od XVIII. veka sem smatra zakon kot edina pravna oblika, vendar še zdaj nad tri četrtine prebivalstva ravnajo po starih tradicionalnih običajih. V tem se slovansko približuje bolj angleškemu pravu v Britaniji in v Ameriki, kakor pa kateremukoli evropskemu kontinentalnemu pravu. Rimsko in kanonično pravo sta se pri Slovanih, Angležih in Skandinavcih mnogo manj udomačili, kakor pa med Romani in Germani. Vendar pa je preiskovavcu mnogo lažje najti trdno formulirane pravne nazore pri katoliških, kakor pa pri pravoslavnih slovanskih narodih. Slovansko pravo, trdi Sigel,
nima one razvite vsestranosti, kakor angleško, vendar pa tudi ono vabi vodilne evropske narode, naj pomorejo, da se združi vse človeštvo k enotnemu skupnemu proučevanju večne pravičnosti. S tega vzvišenega stališča je pisana cela zanimiva knjiga tega odličnega slovanskega pravnika.	M. K.
Kusejr 'Atnra und andere Schlösser östlich von Moab. Topographischer Reisebericht von Dr. Alois Musil in Olmütz. I. Theil. (Mit 2 Plänen und 20 Abbildungen.) Wien, 1902, in Commission bei Carl Gerolds Sohn (Aus: Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien, Philos.-histor. Classe, Band CXLIV, Nr. VII). 80, str. 51. — Veliko pozornost znanstvenega sveta je zbudil mladi češki bogoslovni profesor v Olo-mucu, dr. Musil, s svojimi preiskavami južno od Palestine. Saj je pozorišče biblijske zgodovine še jako malo preiskano, in dasi si je prof. Musil izbral jako malo obiskan in skoro neznan del tamošnjega sveta, kraje vzhodno od Moabske dežele, je našel pri svojih pre-iskavanjih 1. 1898. in 1900. vendar zgodovinske ostanke doslej neznane kulture. Tam, kjer nam dosedanji zemljevidi kažejo samo prazno puščavo, komaj zaznamovano z imeni kakih be-duinskih rodov, je našel dr. Musil celo vrsto silno zanimivih gradov s čisto posebno arhitekturo in ornamentiko. Ti gradovi, med katerimi je najznamenitejši Kusejr 'Amra, stoje vsi v središčih beduinskih pašnikov in kažejo v svojih skulpturah bizantsko-perzijski vpliv. A ti gradovi niso niti rimskega, niti perzijskega izvira, ampak so najbrže postavljeni od mogočnih knezov Beni Rašan v osmem krščanskem stoletju.
Dasiravno ti gradovi ne podajejo nikakih pojasnil k biblijski zgodovini, pa je za svetopisemsko vedo jako važno marsikaj, kar je opazoval dr. Musil na teh krajih in ljudeh. Nadaljeval bo svoja poročila o preiskavah po Moabu, Edomu in Kameniti Arabiji. Olomuški knez in nadškof dr. Kohn je dal mlademu učenjaku gmotna sredstva, da je v zadnjih letih na novo prepotoval in preiskal te biblične dežele s posebnim ozirom na sveto pismo. Veselimo se velikega uspeha dr. Musilovega, ker je pokazal orientski vedi nova pota in ker odslej tndi Slovani lahko rečemo, da imamo v tej stroki svojega veščaka.	K. T.
Naše slike.
Ledena palača na Nevi (str. 201.), slika V. J a k o b i j a, nam kaže pustni prizor v Peterburgu. Neva je zamrznila, in iz ledu so postavili palačo, v katero se gnetejo pustne seme. Pod ledenim balda-hinom čepi „carska dvojica", pred katero gre sprevod : spredaj ceremoniar, potem pa najrazličnejša družba, v kateri opazite tudi medveda in zajca. — Čisto nasprotnega duha je pa M. N e s t e r o v a „ S 1 o-vesna obljuba" (str. 216.), katera nosi v ruščini naslov „Veliko postriženje". Kako resno korakajo ruske redovnice v sprevodu v cerkev z brlečimi svečami ! Globoka verska resnost je razlita nad to krasno sliko. — Ruska plemkinja (str. 248.) našega slikarja g. P e t r a Ž m i t k a je že na drugi slovenski umetniški razstavi obrnila nase marsikateri pogled. Lepo ji stoji krasni naglavni nakit, nasut z biseri in dragulji, skrbno čuvana dedščina domače hiše. — Fonograf poslušajo Indijanci (stran 256). Ni še dolgo, odkar je stopil pred svet slavni Amerikanec Edison s to svojo iznajdbo. Ko govoriš ali poješ, se trese zrak, in sicer ima vsak glas svoje posebne zračne tresljaje. Ko udari glas na napeto kožico, se trese tudi ta, in na njej pritrjena ost zariše vsak tresljaj natanko v občutno ploščo. Kadar gre ost zopet čez ploščo, se vzbujajo zopet isti glasovi, ki odgovarjajo tem tresljajem, in tako se shranjuje glas v fonografu, da ga lahko obudiš, kadarkoli hočeš. To se čudijo preprosti Indijanci, kako da morejo pesmi z godbo doneti iz tega majhnega stroja!
Dva ruska koncerta v Ljubljani.
Prošli mesec je Ljubljana slišala dva ruska koncerta, ki sta zbudila veliko pozornost.
„Glasbena Matica" je priredila dne 7. marca koncert, pri katerem je sodelovala gospa Marija Ivanovna pl. Gorlenko-Dolina, primadona carske opere v Peterburgu in solistinja ruskega carja. Ta koncert je bil eden najsijajnejših, kar jih je doslej priredila naša „Glasbena Matica". Slavna ruska pevka je podala res veličasten zgled velike ruske glasbene umetnosti. Njena najizbornejša uloga je „Vanja" iz Glinkove opere „Žiznj za carja", iz katere je zapela arijo v samostanu. Romanca Pavline iz Čajkovskega
sanjave opere „Pikova dama", slavna, po narodnem motivu zložena „Uspavanka" iz Smetanove „Hubičke", več napevov Cezarja Kjuja, Kalinnikova, Dargomyz-skega, Grečaninova in Rimskega-Korzakova. Te sijajne točke, prednašane z največjo umetnostjo, so morale navdušiti vsakoga za velike ruske skladatelje. Na klavirju je spremljala petje gdčna Marija N e d-b al o v a, bivša članica slovenske opere v Ljubljani, katera je zdaj stalna spremljevavka gospe Gorlenko-Doline. Igrala je tudi „Menuet" svojega brata A. Ned-bala, dirigenta „Češke filharmonije" in briljantno „Polonezo" Rubinsteinovo. Moški zbor „Glasbene Matice" je pa zapel Brucknerjevo skladbo „Sen in resnica". Bil je v resnici sijajen večer za naše glasbeno društvo.
Nadina Slavjanskaje tudi obiskala Ljubljano s svojim zborom. To pot je nastopila z „ve-likoruskim orkestrom". To je „orkester", ki je večjega narodopisnega, nego umetniškega pomena. Sestavljajo ga sledeča glasbila: 1. Bala j k a, ki je prav preprost instrument s tremi strunami, v raznih velikostih: piccolo, primo, alto, secondo, bas, contrabas 2. Domra, najbrže naslednica stare egiptske tambure, nas spominja mandoline, ima pa le tri strune. V Rusiji so igrali nanjo prvič v XVII. stoletju na dvoru carja Alekseja Mihajloviča. Tudi ta je v raznih velikostih: piccolo, primo, alto, bas. 3. Zu dok ima tri strune, tudi v raznih velikostih. 4. Svirele so bržkone posnete po starogrških flavtah, na katere so svirali pastirji V Rusiji so med ljudstvom znane šele od XVII. stoletja. 5. Brelka nas spominja piščali, ki se je ohranila pri pastirjih od najstarejših časov do današnjega dne. 6. Na kri so lončeni lonci, ki so prevlečeni s telečjo kožo.
To so vsekako zanimiva glasbila, a s pravim orkestrom seveda ne morejo Lkonkurirati. Bolj je uspela Nadina Slavjanska s svojim vrlo izvežbanim zborom, katerega najlepše točke so bile zopet slavne ruske narodne pesmi.	X.
Novo opero „Amaconke" je zložil g. Viktor Parma. Igrala se je prvič dne 24. marca v deželnem gledišču z dobrim uspehom.
Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani je v svoji odborovi seji 3. februarja 1903 ocenjevalo načrt za nove klopi v Mengšu (Vurnik), načrt (Zu-p ett o) za prezidavo podružnice Hrovača (ž. Ribnica) za novo cerkev v Polšniku (A v sec) in za streho
zvonika na Bregu (ž. Šmartno pri Litiji). — V odborovi seji 3. marca se je ocenjal načrt stranskega oltarja v Polju (Grošelj), stranskega oltarja v Kamni gorici (Vurnik) in za novo cerkev v Cerkljah pri Krškem (Gologranc). — V odborovi seji dne 10. marca se je predsednik spomnil s toplimi besedami prerane smrti vrlega odbornika preč. gospoda dekana M. Sitarja. — Ocenil se je načrt (K reg ar) za ciborij v Sodražici.
Slovanski tisk na Ogrskem. Na Ogrskem izhaja zdaj 31 slovaških, 3 rusinski, 10 srbskih in 16 hrvaških listov.
Hrvaške umetniške razstave. V Zagrebu je nedavno „Društvo za umjetnost i umjetni obrt" razstavilo mnogo predmetov. Potem je razstavil mladi slikar J. Brežan več impresionističnih slik. Bela Čikoš-Sessia in Robert Auer sta pa razstavila več slik v Novem Yorku. M. Cl. C r n č i c je potoval z vsemi svojimi slikami, ki jih doma ni mogel prodati, v Pariz ter jih tam pokazal svetu v salonu „Artin". Vsled te izložbe je dobil cesarsko nagrado 2000 K, da izdela zbirko bakrorezov iz našega Primorja. Tudi Vlaho Bukovac razstavlja svoje slike v Parizu. „Društvo hrvatskih umjetnika" namerava prirediti v domovini v kratkem času še več izložb. Zagrebški veletržec S. Berger pa nabira že dolgo vrsto let izvirne izdelke ljudske industrije hrvaške, čipke, ornamente itd. Razstavil je te predmete v Karlsruhe in tako obrnil pozornost širnega sveta na to domače hrvaško delo. Zdaj je priredil zopet tako razstavo v Düsseldorfu. Nemški časniki pišejo, da podaje zlasti hrvaška ženska noša mnogo posnemanja vrednih vzorcev.
Dr. Ljubomir Nedič in njegova kritika. Ta
prošlo leto umrli srbski književnik je bil kot kritik ena najmarkantnejših osebnosti novega srbskega slovstva. Dasi se je pri Srbih zaradi nasprotstva proti Hrvatom udomačil običaj, da svojih kujiževnih del ostro ne kritizirajo, češ: Kaj bi rekli Hrvatje? sta se vendar v srbski kritiki pojavila dva načina: Subjektivna, impresionistiška kritika, katera ne priznava gotovih občnih zakonov lepote, ampak sodi vse le po estetičnih emocijah posameznika, zastopana po Svetislavu Vuloviču, — in realistična, uti-1 it ar na kritika Svetozora Markoviča, zanesena v Srbijo iz Rusije, katera gleda pred vsem na vsebino in vidi v umetnosti sredstvo, s katerim se širijo med občinstvo razni nazori. Nedic ni bil odločen pristaš nobene teh dveh struj. V verskem oziru je bil plitev racionalist in je hvalil razpopa Dosibija, svobodnjaka, ki je učil, da je narodnost višja od vere; tudi svojih estetičnih nazorov ni Nedic spravil v noben celoten sestav. Sodil je jako oblastno in ostro, zaničeval „narodne ljudi", kakor je imenoval občinstvo, in zastopal proti slovstveni demokraciji „aristokratski"
nazor, da je večina ljudi srednje nadarjena in ji zato tudi ugajajo le srednji proizvodi. Zato je Nedic posebno ostro kritiziral popularne in obče priznane pesnike. Posebno Zmaju je odrekal kar vsako pesniško veljavo in njegovo slavo kratil, koder je mogel. Pisatelji so se pritoževali, da ž njimi dela kakor strog profesor z mladimi dijaki. Ni se oziral na pisateljeve razmere in na njegov dušni razvoj, ampak je vzel kar njegov proizvod pod svoj kritični nož in ga obdelal z neusmiljeno logiko. Malokatera pesniška prispodoba je prestala njegovo kritiko, kajti sodil je le po hladnem razumu in ni imel nič srca za čuvstvene izraze pesniških duš. Jako je nanj vplival tudi politiški moment. Izpočetka so bili v Srbiji v veljavi splošni „svobodnjaški" nazori. Ti so se pa polagoma diferencirali v demokraške in konservativne. Ker je Zmaj prestopil na demokraško stran in celo v neki odi opeval žrtve pariške komune, ga je profesor Nedič kot pristaš belgrajskega konservatizma silno ostro kritiziral in napadal. Njegove ocene so izzivale seveda številne odgovore in razprave, in ravno v tem je največji pomen Nedidev v srbskem slovstvu
Srbski narodopis. Dr. Tih. R. Gjorgjevic v Aleksincu začenja izdajati list za srbsko narodno življenje, običaje in predanja z imenom „Karadžic".
Stara srbska zgodovina. Prof. H. Hölzer v Jeni je napisal nedavno knjigo „Das Patriarchat von Achrida". Lansko jesen je preživel v Ohridi, Korči, Kosturi in na Sveti gori, kjer je nabral mnogo novega gradiva.
Bolgari in Rusi. Načelnik narodne stranke Ivan Gešov je podaril 30.000 frankov, da se zgradi mavzolej ruskim vojakom, padlim pri Plevni.
Iz stare bolgarske zgodovine. G. Zanetov je napisal obširno knjigo „Bolgarskoto naselenje v srednite vekove", v kateri popisuje staro bolgarsko državno pravo in njegov razvoj v srednjem veku.
-Sv®*
f Dr. Fr. L. Rieger.
Češki narod objokuje izgubo moža, kakršni se le redko rode v teku stoletij. František Ladislav Rieger, ki je stal nekdaj na čelu vsemu češkemu narodnemu gibanju, s katerim je češki narod rasel v kulturi in moči, je dne 7. marca zatisnil oči.
Ko je mladočeška burja pomedla staročeško stranko, je strankarstvo iztisnilo tudi Riegerja iz javnega življenja. A vedno bolj jasno je stopala njegova veličastna postava pred oči vsakemu Čehu. Videl sem ga prvič od blizu ob Palackega slavnosti v „Akademickem čtenarskem spolku". Dasi je takrat še bilo mladočeško gibanje na vrhuncu, vendar je bil Rieger zopet mož, katerega so vse oči iskale. Odtlej se je še oživljal zopet spomin njegovih velikih zaslug v vsem narodu. Ko so ga pa nesli k
večnemu pokoju vun na „posvatny Vyšehrad" in je stopil Rieger iz življenja v zgodovino, se je združil zopet ves narod, da ga počasti ob odprti gomili.
Rieger je bil rojen 10. dec. 1. 1818. v Semilih kot sin bogatega mlinarja. Študiral je v Jičinu in v Pragi, kjer je Jungmann v njem zbujal narodnega duha. Takrat se je poizkušal v pesništvu, a kmalu so ga izredne politične zmožnosti nagnile, da je začel proučevati ljudstvo, potoval po čeških in slovaških krajih. Za modroslovnimi študijami je študiral pravo na Dunaju, kjer se je seznanil z najodličnejšitni pristaši vseh slovanskih narodov.
Ko se je vrnil v Prago, je začel takoj delati na to, da se v vsem družabnem življenju na mesto dotlej gospodujoče nemščine postavi češčina. Vsled tega je nastala „Narodni beseda", kateri je bil Rieger predsednik do svoje smrti. Iz sodne prakse je izstopil iz političnih vzrokov, in se pripravljal za sto-lico politične ekonomije, v kateri je hotel predavati v češčini. Njegov prvi spis je bil „O statcich a pracich nehmotnych" (1850). Po njegovem trudu se je osnovala delniška družba za zgradbo češkega narodnega gledišča. Deloval je tudi v „Jednoti ku po-vzbuzeni prümyslu", odkoder je vodil akcijo za ustanovitev češke obrtne šole. Ko je potoval po Italiji 1. 1848., je zvedel, da je Avstrija dobila konstitucijo.
Odslej je stopil popolnoma v javno življenje. S Palackim in Havličkom se je ustavil, da bi šli Čehi v frankfurtski zbor in je delal za slovanski shod v Pragi. Izvoljen v državni zbor, je deloval v smislu federalizma in demokracije.
Ko je prišla doba reakcije, je moral Rieger bežati čez mejo. Ko se je vrnil v Prago, mu ministrstvo ni dalo „veniam legendi". A on je nadaljeval svoje študije. Pisal je povest „Tribuna lidu" in izdal spis „Prümysl a postup vyroby jeho v pusobeni svem k hlahobytu a svobode", preložil Drozovo „Po-liticke hospodarstvi" (1853) in začel izdajati „Slovnik naučny" (spomladi 1859). V narodnogospodarskih nazorih se Rieger še ni mogel iznebiti tedaj gospo-dujočega liberalizma, dasi mu je bil v verskem oziru popolnoma nasproten. Z Julijem Gregrom je ustanovil „Narodni listy"; a ko se je z Gregrom spri zaradi političnih nazorov, zlasti zaradi ruskopoljskega vprašanja, je ustanovil „Narod" in nemško pisano „Politik".
Ko na Dunaju niso mogli Čehi doseči svojih zahtev, so 1. 1860. zapustili državni zbor in začeli „abstinenco", katero je Rieger opravičeval v daljšem spisu. Javno delovanje so prenesli v liste, društva in na shode.
L. 1861. je Rieger sklenil zvezo med narodno češko stranko in med zastopniki konservativnega češkega plemstva. Takrat so položili temelj češkemu državnopravnemu programu, a v tej zvezi sta bila tudi dva elementa: konservativni in liberalni, ki sta pozneje stranko razcepila. Svoj program so izrazili v stavku : „Ravnopravnost in samoupravana zgodovinskem temelju."
Po vojski I. 1866., med katero je Rieger češko deželno blagajno ter blagajne „Hipotečne banke", „Češke Matice" in „Svatobora" spravil v Line, ga vidimo zopet v opoziciji. A Beustu se je posrečilo, da uvede dualizem ter spravi tostransko državno polovico pod nadvlado Nemcev. Rieger odgovori na to z glasovitim „romanjem" v Moskvo. Nezadovoljnost je rastla, cesarja so mrzko sprejeli v Pragi I. 1868. Vladar se je hotel udati, a Beust ni odstopil. Čehi zopet zapuste državni zbor. Rieger hoče napetost med Nemci in Francozi izkoristiti za Čehe ter izroči Napoleonu III. svoj slavni „Memorandum".
Vlada je hotela zlomiti češko moč. L. 1872. je dobil češki deželni zbor nemško večino. Rieger je sestavil proglas, s katerim se Čehi branijo vstopiti vanj. Liberalna Auerspergova vlada je prepovedovala shode, plenila liste, zapirala urednike in razpuščala češke posojilnice A med Čehi je rastel notranji spor. „Svobodomiselna" struja se je dvignila proti Riegru, da ga izpodrine. A Rieger dela dalje, občuje z Gam-betto v Parizu in z Rusom Aksakovom, da bi povzdignil Češko.
Po velikem denarnem polomu sedemdesetih let pride na površje Taaffova vlada. Čehi vstopajo v ospredje avstrijske politike. Vsi važnejši parlamentarni akti nosijo Riegrov podpis. Korak za korakom pridobiva Rieger Čehom šole in urade ter dviga svoj narod do ravnopravnosti. A to gre „svobodomisle-cem" prepočasi. Proti Staročehom se dvigne mlado-češka agitacija, ki se zna narediti popularno s svojim radikalizmom. Riegrove punktacije so jim prekonser-vativne, prepohlevne. Oni hočejo vse naenkrat. Pri marčnih volitvah 1. 1891. zmaga ta nova struja popolnoma. Rieger propade, in 1.1895. ni veliki češki voditelj izvoljen niti več v deželni zbor. A ni se odtegnil delu, ampak deloval dalje za češko narodnost. L. 1897. ga je cesar poklical v gosposko zbornico.
In danes? Kako hitro se izpreminjajo časi! Preden je umrl Rieger, je še videl, kako je najnovejša zgodovina opravičila njegovo delovanje. Odločnost mlado-češka se je unesla, in njim za hrbtom rastejo nove radikalnejše struje, ki so tem močnejše, čim več imajo socialne sile. Iz mladočeških ust je slišal Rieger priznanje: Ko bi danes imeli punktacije Riegrove!
Lep spomenik si je postavil Rieger s svojo oporoko, katera odločuje visoke vsote v narodno-pro-svetne namene. Bil je velik mož, zvest Bogu in domovini.	Dr. E. L.
Petdesetletnica po rojstvu Jožefa Holečka.
Čehi proslavljajo v zadnjem času razne pisateljske jubileje. V novembru je obhajal petdesetletnico svojega rojstva J. Lier, 17. februarja Jar. Vrchlicky in 27. februarja Jožef Holeček, pisatelj in urednik „Nä-rodnich Listov" v Pragi. Jož. Holeček je začel s pesnimi in prevodi jugoslovanskih narodnih pesmi („Ju-näcke pisne naroda bulharskeho" v knjižnici „Poesie
svetova" 1874 in 1875, „Hercegovske pisne" v „Vše-obecni knihovnč" 1876), potem je pisal zanimive, lepe povesti in slike iz Črne gore o vojski in miru. Bodisi da opisuje Črnogoro v orožju ali poje v čeških verzih junaške pesmi bolgarske ali hercegovske, ali pa pripoveduje črnogorske povesti — zmirom veje iz njegovih spisov plemeniti akord slovanskega čutenja Po svojih črnogorskih pripovedkah je postal Holeček popularen. Spisal je še celo vrsto drugih povesti in člankov. Omenjam samo zaplenjene „Rusko-česke kapitole", prevod „Kalevale", „Zäjezd na Rus" in neštevilne podlistke in članke v dnevnikih. V zadnjem času je izšel njegov zanimivi spis v leposlovni obliki „Vysoke hräze treba" v časniku „Zlata Praha". V njem govori o pomenu židovskega vprašanja, o zionizmu in o namenih židovstva sploh. V češke loge, v rojstveni kraj se je Holeček vrnil z alegorično poezijo najboljše vrste, v knjigi „Naši", v kateri opisuje tipe čeških seljakov in južnočeško ozračje. — Holeček je svojemu življenju izvolil ta smoter, da v Čehih širi znanje in vzbuja simpatije k slovanskemu jugu in vzhodu. V tem pogledu nima Holeček na Češkem prednikov niti posnemavcev. Njegovi dolgoletni, zaupni stiki s slovanskim svetom, zlasti z ruskim, črnogorskim in srbskim, mu dajejo zmožnostt, da govori in piše o slovanskem vprašanju. Dasi se ne moremo strinjati z vsemi njegovimi nazori, mu moramo vendar priznati, da v briljantnih člankih propagira vseslovansko misel in zagovarja pravično stvar vseh slovanskih narodov.
Dr. Anton Gruda. 22. februarja je umrl eden najbolj zaslužnih voditeljev češkega ljudstva v Šleziji, dr. A. Gruda, župnik v Katerinkah pri Opavi, v 57. letu svoje starosti. Od 1. 1869. je stal na čelu vsem tistim, ki so se trudili za narodno prebujenje češkega ljudstva v Šleziji. V postavodajalnih zborih se je odlikoval s svojimi navdušenimi in pogumnimi govori ter povsod, kjer je deloval kot duhovnik, neumorno krepil češki živelj.
Jules Verne, znani francoski romanopisec, je 8. februarja obhajal 75 letnico svojega rojstva. Starček, ki je pred nekoliko leti oslepel, še zdaj pazljivo zasleduje znanstveno in slovstveno življenje ter narekuje pisarjem svoje nove romane. Verne je mož izredne domišljije in marljivosti; od 1. 1863., ko je izšel njegov prvi roman, ni odložil peresa, dokler mu ga očesna bolezen ni vzela iz rok. Verne je eden največjih popularizatorjev znanstva, ki je po njegovih romanih postalo dostopno tudi manj omikanemu ljudstvu.	Št.
Olga Kobyljanska.
Olga Kobyljanska, hči bednega maloruskega naroda iz zelene Bukovine, je samouka ženska, ki pa stoji v prvi vrsti novega maloruskega slovstva. Iz tesnih razmer in brez posebne šolske izobrazbe se
je preborila s krepko voljo, jekleno vztrajnostjo in izredno nadarjenostjo do uglednega stališča in pridobila nenavadno znanje zlasti v modernih slovstvih. Učila se je sama, in to se razodeva v njenem značaju in v njenih spisih, toda njena zdrava narava in njen trezni razum sta jo obvarovala, da ni zabredla v enostranosti. Med modernimi pisatelji se je zagledala v Tolstega, katerega navaja rada za motto v svojih spisih, a njegovih skrajnosti se izogiblje. V humoreski „On in Ona" ga celo fino ironizira.
Večni predmet njenim povestim je „ženska duša" v vseh svojstvih in pojavih; duhovita pisateljica jo analizira, razkraja in razkriva v najbolj tajinstvena in nepristopna zatišja. Dasi je njen predmet vedno isti, ga zna opisovati od tako različnih strani in izvabljati iž njega vedno toliko novih pojavov, ga postavljati v tako različne razmere in ga obdajati s takšnim vedno se izpreminjajočim prirodnim razkošjem, da se vrste pred nami, kakor v panorami, vedno nove, izvirne slike. Toda ona ne opisuje navadnih, vsakdanjih žena, ki mirno in potrpežljivo prenašajo žensko usodo in stopajo po stopinjah, odmerjenih jim od vsakdanjih razmer. Kobyljanska vliva svojim junakinjam svojo dušo, svojo voljo in svoje nazore. Primerjal bi jih s hajdukinjami, ki na balkanskih gorah zbirajo svoje junake „za krst častni i svobodo zlato". Njene junakinje so nadženske — hajdukinje svojega rodu, — a vendar večinoma dobre, plemenite, nravne ženske. One se krepko bore s svojo žensko usodo, a večinoma ji podlegajo. Njihova krepka, nadženska narava se razodeva večinoma v trpljenju.
Povesti Kobyljanske so socialni spisi o ženskem vprašanju. A ona ne razlaga in ne razpravlja, ona samo slika žensko dušo, njena svojstva in njene pojave, ono hrepenenje in trpljenje in borenje s sovražno usodo, katero ji je vsilil moderni kulturni vek s svojim brezsrčnim razvojem.
Zakon ji je svet, a žena ne sme biti sužnja zakona, kakor da bi bila na svetu samo radi tega, da se vpreže v zakonski jarem. Ona ne bi smela biti nikdar prisiljena od ljudi ali od razmer, da bi zoper svojo voljo in nagnjenje vstopila v zakon. Zato ji je treba dati priložnosti in pripomočkov, da se bo mogla izobraziti in gospodovati nad svojo usodo. V današnji družbi je edina ženska usoda zakon. Drugačne prihodnosti ona nima in ne more imeti. Ona mora v zakon, ako hoče ali ne. Edina njena skrb je, da dobi moža, pri katerem je preskrbljena sama in odpade morda še kaj za sorodnike. To je po nazorih Kobyljanske usoda ženska, in zoper to poniževalno usodo se bore njene junakinje in podlegajo ali zmagujejo v tem velikem boju.
Kobyljanska je umetnica prve vrste v analiziranju in razkrajanju duše in opisovanju njenih čutov, svojstev in pojavov. Pisateljica slika značaje v najživejših barvah, v najnatančnejših obrisih; ona jih ne opisuje, ampak kaže, kako v njih vre in kipi in se bori. In
v ozadju njenih slik stoje mogočni Karpati, resno in veličastno, — in okrog se razpenja vedno krasna narava, poganja tisočero pestrobujno cvetje, glase se nešteti znaki iz božjega stvarstva in se zlivajo v tisočletja zvenečo, vedno novo harmonijo, in nebeško solnce razliva na to bujno krasno sliko, katere središče je krepko se boreče, trpeče žensko srce, svoj čarobni žar. In to vse se zliva pod njenim peresom v čuda krasne slike, v lepem, umetnem redu vrsteče se pred nami — v panoramo življenja.
Povesti, katerih snov je vzeta iz življenja preprostega ljudstva, so za nas Slovence tudi radi tega zanimive, ker nam živo kažejo življenje in mišljenje nam po duhu in jeziku tako sorodnega maloruskega naroda.
Za otroke in za mladino, ki je komaj prekoračila prag življenja, niso pisane povesti Kobyljanske; odrasli čitatelj in čitateljica bosta pa, ako jih mirno in razsodno bereta, imela od njih gotovo več vžitka in koristi, kakor od marsičesar, kar se dandanes ponuja pod tvrdko „leposlovja". Malorusko življenje, krasno opisana priroda, krepki, zdravi značaji in njihova fina psihologija so nepresegljive prednosti njenih novel.
Večino svojih povesti je priobčila Kobyljanska v časopisu „Literaturno-naukovyj Vistnik", katerega izdaja znanstveno društvo Ševčenkovo v Lvovu. V njem je izšla krasna novela „Valse melancolique", potem „Pod hotym nebom", „Na polah", „Roži i Akkordy", „Poety" in v prvem zvezku letošnjega leta „Čerez
more". V prvem zvezku „Kijevske Staryne" je izšla črtica „Za hotar". Nekaj črtic in novelic je izšlo pod naslovom „Pokora" (ponižnost) v založništvu „Ukrain-sko- ruskega vidavničega spilka" v Lvovu leta 1899. Med njimi se nahajajo „Čas", „Vin i Vona", „Bitva", „Impromptu Phantasie" i. dr. Lepo vezana knjižica stane 1 K 40 h. V „Univerzalni biblioteki" sta izšli paralelni novelici „Priroda" (št. 15) in „Nekulturna" (št. 19», obe v Černovicah v tiskarni „Ruska rada", 1897, in staneta po 60 h. Večja novela „Ljudyna" (človek) ravno tam 1899 in stane nevezana 80 h, velika povest „Zemlja" je izšla v uredništvu „Vistnika" v Lvovu 1902 in stane 2 K 40 h. Tri ilustrirane novele so izšle v nemškem prevodu pri G. C. C. Bruns-u v Minden-u na Vestfalskem s predgovorom doktor G. Adam-a. Večja povest „Carevna" je razprodana. Pisateljica jo je prevela na nemški jezik in izide, kakor hitro dobi založnika. Zbirke njenih maloruskih povesti pod naslovom „Maloruske novele", ki bi pred nedavnim izšla, kakor je poročal zadnji „Slovan", (stran 128), ni nikjer. Pod tem naslovom je izšel samo nemški prevod njenih novel: „Priroda", „Nekulturna" in „Bitva". Lepo poročilo o „Olgi Kobyljanski" je napisal Ostap Luckyj v „Slovanskem Prehledu" (roč-nik V, čislo 2., stran 65—70). Najlažje se maloruske knjige naročajo v knjigarni „Ševčenkovega društva" v Lvovu, Czarnieckega ulica 26. Kolikor morem, sem tudi jaz pripravljen postreči vsakemu Slovencu, ki ga zanima maloruščina.	L. Lenard.
INDIJANCI POSLUŠAJO FONOGRAF.
Dom in Svet" št. 4, 1903.
Sah.
Naloga št. 62.
M. F eigl (Dunaj).
Naloga št. 63.
Boh. Košek (Bohumilice).
Original.
Naloga št. 64.
Andr. Uršič. Orehek. Original.
Mat v tretji potezi. I. darilo v turnirju „Šahmat. obozrenja".
Naloga št. 65.
F. Kö h n 1 e i n. Beli: Kf6, T a 2, c2. Črni: K hl, Lcl, p a 7, c3, e4, f4, g 5. Mat v tretji potezi.
Naloga št. 66.
A. Pill mey er. Beli: Kf3, Da7, Tc5, Lf7, Sel. Črni: Kd4, Sa3, a4, Lf8, pc6, h 7. Mat v drugi potezi.
Naloga št. 67.
P. Münch. Beli: Ke7, Ddl, Lh2, Sd2, pc2. Črni: Kf5, L hI, p g 5, g6.
Mat v drugi potezi.
Popravek. V nalogi št. 57. (A.Wagner) stoj na d 8 bela dama, ne črna.
Naloga 47. (Uršič). 1. Da7 2. Dh7, d7, a3, d4 mat. Naloga 48. (Uršič) z belima pešcema na b 6 in c 5. 1. Kb8 'Vv. 2. Da8, b4, d3, e3.
Naloga 49. (Uršič). 1. Tg6 /vv. 2. d 4; S d 7; e4, De3 mat. Ako je beli kralj na kakem drugem polju, privede tudi vsaka poteza z njim do rešitve; naloga je posilka (Zugzwangaufgabe).
Naloga 50. (Hollstein). 1. Lf3, Sg X *3. 2. Se4-f itd. 1.— Sd X f3. 2. T X e6-j- itd. 1. — e5. 2. Ld4 itd. 1. — KXc5. 2. T X c3 itd. — 1. — L ^vv. 2. Db8+ itd.
Naloga 51. (Hollstein). 1. Lf5, KXe5. 2. Tc5-}- itd. I 1. — fXe. 2. Leč 4- itd. 1. — Kd6. 2. Sef7+ itd.
Mat v tretji potezi.
Mat v drugi potezi.
Naloga 52. (Steinweg). 1. Db7 ^v4X mat. Nal. 53. 1. Tc4, blS! 2. De3! itd. — 1. - Ke4. 2. Sb34-itd. 1.— Sf4. 2. e4 + itd.
Naloga 54. Nerešljiva na Ke4; namenjeno 1. Se3.
Naloga 55. (Uršič). Na a 1 postavi belega kralja! 1. Kb2 S, L, D mat.
Književnost. Pri A. Steinu (Potsdam) je izšla razprava A. Gehterta „Über das Wesen des Schachproblems" (Č0 pfg.) Pisatelj piše razburjeno, kar se pozna na vsaki strani. Reči smemo, da se je mož zaletel iz skrajnosti v skrajnost, dasi ima semtertja dobre misli. Vpliv knjige „Zur Kenntnis des Schachproblems" (glej štev. 2. pod književnost) je očividen.^— „Šachove listy" so prenehali! Škoda! Glavni urednik W. Štefanydes je uvedel za to poseben oddelek za šah v „Sport a hry'' (Kral. Vinohrady, 859, Ko-runni tr. Letnina 6 kron). Slovenskim sportovcem list priporočamo. Iz zadnjič omenjenega dela H. Bauerreisovega podajamo čitateljem zgornje tri naloge s črkami. Izid mednarodnega šahovskega turnirja v Monte Carlu bo skoraj vsakoga presenetil. Tudi gospa Kai'ssa (boginja šaha) ima včasih svoje — trme, kakor princ Dadian Mingrelijski s Čigorinom. — Fr. Schriifer mojstrski problemist in regens-chori v Bambergu, je praznoval 17. marca 80letnico!
Na Dunaju bodo imeli v „Wiener Schachclubu" prvo polovico aprila mednarodni šahovski turnir (do 12 igrav-cev), razdeljen na dva krožka (Runde). Igrali bodo že pozabljeni kraljev gambit (1. e2 — e4, e/— e5, 2. f2 — f4, e5 X f4) in sicer samo ta! Mrtveca pač ne bodo obudili v življenje tudi — mojstri ne!
Listnica. V. Košek, Bohumilice: Hvala za naloge! Se priporočamo za nadalje. — Gosp. vojni zdravnik doktor Ed. Mazel v Dunajskem Nov. mestu: Hvala, da ste se nas spomnili! Nadejamo se Vaše pomoči, prosimo! Srčen pozdrav! — Traxler: Upamo, da ste dobili. Zdravo! Kako pa g. I. Pospišil? — G. A. Wagner: V kratkem pismeno. — G. Ranneforth (Berlin): Zakasnjeno! Bolje pozno, kot nikdar!
V 1
TRUOJNI ODGOVOR.
Pohorska narodna pripovedka. — Zapisal L. Vrh o v s ki.
Nu bärt je biu 'ni bögi paur, kakošnih je še zej dosti po svieti. Sremök je biu doužen na vsieh krojih, tudi štibro ni do-fülgav plačuvat. Nu bart nu jutru pride h' jemu gršinski birič, ga fädrat za štibro. Pavra pa glih tej dama ni bolo, tudi go-spodenje kar, nü pa te vječi čjire. Samo 'ni sremački puob je biu dama. Tistiga bara birič: „Ke pa su ača?" „Ača su nesli v mlin za ti Ionski kruh." „Kepa surnoti?" „Moti dielaju v lesu jösnu, dama pa löpu." „Ke pa je sestra?" „Tista pa je tam v uni koči, ku 'mö joak za ti Ionski smieh." Birič ne bara nič več, gre duomo, 'nu pa vse gu-spuodu povie.
Guspuod, vas ževčen, čie tistiga sre-möka videt, nu pa da mu tiste bisiede vse razloži. Pošle pöjga. Ka sremök pride, ga
nerpre bära: „K6 su ača nesli v mlin za ti Ionski kruh?" „Nič druga tistu ne pomieni, ku da Ioni smu mö'li na pusödu vzet krušnu, letus bumu ju še le värnili, ku smu zmlötili. Tistu su nesli v mlin." „Kä pa tej moti, da dielaju v lesu jösnu, däma pa löpu?" „Nü metleje su šli dubivlat v lies, ke su tiste veje zriedili, je bol jösnu, ku boju pa dama pomietali, bilde pa löpu po tlieh." ,,Ka' pa tej sestra, ku se joače za ti Ionski smieh?" „Tak je lejte bölo. Löni je mjela zmirum svöte, se je smejöla nu — nor'la, letus pa je astola söma z 'nem mölim uträkum. Nima včosi kaj jest, tej se pa lahku joače."
Ku je guspuod vse tito slišau, je šinkau tistemu pauru vsu štibru, puobu pa je dau še ni zlat nauarh.

SOLD1NOV1 PIJANCI.
Pesem Jurija Vodovnika. — Zapisal L. Vr h o v s k i.
Ste čuli moji znanci, kaj v Skomri se godi ? Soldinovi pijanci so stradali kak psi.
Ni b'lo mesa, ni b'lo kruha, ni b'lo že več klobas, da je lačnega trebuha 'jim že vstajal slednji las.
O polnoči je bilo, zakuril je oštir. Grenko se je kadilo se kuhal je krompir
Devet oseb je bilo, ko jih pokliče jest. Pa kaj se je storilo . . . krompirjev samo šest. —
V oblicah so ga jedli, so stali vsi pred njim. Pa vsi so že dol sedli, da b' siti b'li za njim.
9 To popevko sem slišal še kot majhen dečko. Izpričuje mi, da je rajni Jurij kot tkavec večkrat zašel po delu na severno stran Pohorja. Tudi sem slišal, kako so se stari ljudje pogosto o njem menili. Tudi svatoval je tukaj. To ve povedati ženkica, sedaj že čez 85 let stara.	Pis.