670
Trošan:  Morala.
•Morala.
Spisal Trošan.
pesnik Slavoljub Milkovič je zbolel od žalosti. V srce ga je pekla zavest, da pesniku ni več mogoče iztekniti izvirne, duhovite morale. In občinstvo je zvračalo vzrok tej bridki resnici na tedanje pesnike, češ, da prav za prav niso pesniki, časih pa tudi na silne duhove prejšnjih časov, kakor da so ti pobrali vso pesniško snov iz življenja. Slavoljub Milkovič pa je bil poštena duša in nikoli ni izmeknil kaj mislij, dasi ni imel svojih, Zato so mu očitali kritiki, da so njega proizvodi podobni strašilu na njivi, katero ima obleko, telesa pa ne. Milkovič si ni vedel pomagati: iskal je morale mnogo mnogo let, toda ni je našel.
Tako zopet sedi nocoj bled in zamišljen ob odprtem oknu in gleda v zvezdnato nebo. Zopet mu stiska srce brezmejna žalost, goreče hrepenenje. Solze mu teko po licih, in v solzah zaspi kakor otrok.
*              *
Zatohla izba; zadi okroglo okence z zarjavelo železno mrežo. Skozi okno se vidi jasno nebo in mesec, ki plava med zvezdami. Rumeni žarki osvetljujejo družbo suhotnih pesnikov. Nekateri slone" ob vlažni steni; Milkovič sedi zamišljen na razsutem zaboji v kotu ; idealist Solzislav pa je sedel kar na rob trhle mize, zakaj njegova je izba. —                                                             .,
Zdajci vstane Milkovič in stopi prav na sredo izbe, tako da se mu upali obraz sveti v mesečnih  žarkih.          -._.
»Bratje, videl sem Moralo!«
Marija Terezija nazvala svojim rešiteljem, Zaradi teh zaslug so jih pa tudi toliko čislali na cesarskem dvoru, in morda nima nobena druga plemenita rodovina toliko članov odlikovanih z redom zlatega runa kakor Khevenhiillerji. Od preprostih plemičev so se leta 1566. pobaronili, a leta 1593. pogrofili; državni grofje pa so od leta 1725. Loža Ostr-viška je bila povišana na kneževsko dostojanstvo leta 1763. Že na početku reformacije so mnogi člani te rodoviue vzprejeli Luthrovo vero, kaKor je bila že takrat navada med plemstvom, pa so ji ostali tudi verni, najsi so morali za protireformacije oditi iz domovine. Celo na književnem polji imajo Khevenhiillerji dosti zaslug. Takd se je proslavil Frančišek Krištof (1588. —1650.) s svojo kroniko »Anuales Ferdinande!« (Del I. do XII. Lipško 1721.—1726., fol), Jožef (1706. —1776.) s svojimi spominskimi črticami, a glasoviti general Ljudevit Andrej s svojimi vojaškimi spisi. — Baron Jurij Kheven-hiiller, zapovednik vojski, o kateri razpravljamo, bil je član 'rodoviue ostrviške. Narodil se je leta   1533., a umrl leta  1587.  Bil je sin Žige, utemeljitelja mlajše lože ostrviške,   in
Trošau:  Morala.
671
Vsi vzkriknejo in obstanejo kakor okameneli. Vse obrvi se dvignejo, usta se na pol odpro, vse roke so razprostrte.
»Bratje, nedolgo, in doživimo srečo in slavo. Morala je blizu, osvojimo si jo!«
»Morala je blizu!« ponovi vsa družba, obrazi se razjasne, kakor posije svetlo jutro po nevihti. Milkovičevo čelo pa se zatemnf. Ozre se, in sedaj šele se mu zazdi čudno, kaj ga je privedlo k prijateljem ; grize si ustna od jeze, da je izdal skrivnost. Umika se počasi, tipaje z rokami za hrbtom. Tukaj je ključanica. Odpro se velika železna vrata in : zapahnejo se zopet; ključ zarožlja v njih. V noč odmeva vzklik: »Morala je moja!« in Milkovič se zadrevi po stopnicah . . . Skozi zamreženo okno pa zro upali obrazi pesnikov, in koščene pesti prete skozi okno.
Ozke ulice se križajo kakor niti pri pajčevini. Povsod stoje visoka poslopja, podobna mrkim velikanom.
Milkovič beži po ulicah. Težka mu je glava, silno težka. Misli se mu vrte kakor malinska kolesa. Tak6 prisopiha do svojega stanovanja; ondu spravi v kovčežič rokopise svojih pesmij in pridene še nekaj praznega popirja. S stene sname svojo pozlačeno lito, dene jo pod pazduho in zbeži s kovčegom v roki na dvorišče. Sluga Peter mu privede Pegaza,   Milkovič ga zajaše in zletf po zraku.
Leti, leti Pegaz ko ptič nad  zemljoj S ponosnimi krili,  pondsnoj glavdj ; Griva po  vetru mu plove, Bliskajo mu se podkove.
Katarine Glinške. Po dovršenih naukih je prišel na dvor cesarja Ferdinanda I. ter je bil kaj skoro imenovan za cesarskega svetovalca. Svojega kneza, nadvojvodo Karola, spremljal je leta 1566. v Rab, in ko je padel Siget, na štajersko mejo. Jurij Kheveiihiiller je bil deželni glavar koroški, razven tega tajni svetovalec in naddvornik nadvojvode Karola. Najsi je bil protestaut, vender je podpiral in branil nadvojvodo proti stanovom, zbranim na zboru v Brucku in pomirljivo posredoval med njimi. Ker so bili pa stanovi v verskem pogledu le preobjestni, hotel je Kheveiihiiller leta 1580. odstopiti kot naddvornik vojvodov. Tega mu nadvojvoda Karol ni dopustil, nego ga je vzel s seboj na cesarski dvor v Prago (leta 1581.). Leta 1582 ga vidimo na zboru v Augsburgu in skoro potem na Dunaji, kjer je sodeloval pri razpravah o ureditvi hrvaške in slovenske krajine. Kako je vodil vojsko na Turka, opisano je obširneje v tej razpravi. Ko se je povrnil v svojo domovino, sezidal je krasni grad Visoko Ostrvico in v beljaški okolici prijazni Weruberg, Njega potomci po sinu Frančišku so še dandanes znameniti knezi. Jurij Kheveiihiiller je pokopan v župni cerkvi v Beljaku.
672
Troškn:  Morala.
Sedaj prileti nad majhno mesto, ravno ko solnce vzhaja. Pesnik razjaše v postranskih ulicah, stopi v neznatno hišo, priveze Pegaza za kljuko pri vratih in pohiti v jedino  nadstropje . . .
V majhni izbi se oblači gospod Peresar. Dolg človek suhot-nega obraza, na katerem se križa brez števila drobnih gubic. Rdeča brada je tako redka, da je ne niti zapaziš v prvem trenutku. Oči mu gledajo nekamo medlo; prvič od spanja, drugič pa, ker jih po navadi zakrivajo naočniki.
Gospod Peresar je dopisovalec mnogim imenitnim listom, dela ode in elegije za razne prilike, piše ljubavna pisma zabitim ljudem, pred prazniki pa je krojač. Baš se mu zazdeha prav široko, ko plane Milkovič v sobo.
»Peresar, ljubi prijatelj moj — na zdravje! . . . Prosim te, ali si  videl Moralo? Vonj  mojega Pegaza me je privedel semkaj!«
»Za Boga, Milkovič, ali se ti  blede?«
»Ne, prijatelj dragi . . . Glej, včeraj zarana sem zajahal Pegaza, in zletela sva v senčni gaj pred mestom. Žalosten je bil moj duh, zakaj nekaj mi je pravilo že dolgo, da mi umira domišljija. Tedaj pa mi je srce zaigralo od srčnega hrepenenja, in tudi Pegaz moj je zdajci vztrepetal — a hvala Bogu, vzletel ni. V tem hipu mi prisveti izza grmovja krasna boginja, lepša od pomladnega jutra in poletne zvezdnate noči . , . In srce mi je dejalo, da je to večni sen mojega srca, da je Morala ... V veselji pa mi je otemnela pamet, in razodel sem skrivnost prijateljem . . . Glej, Peresar dragi, tak6 sem se napravil, da poiščem Moralo; a vodi me Pegaz, ljubljenec moj . . Povej mi, morda je posetila tebe, morda si se ji ti zdel najvrednejši izmed vrednih . .  .«
»Milkovič, prijatelj moj, povej vender, ali je dopisnik že kdaj videl Moralo? In da jo je videl, zvedel bi to izvestno ves svet, zakaj bilo bi čudo . . . Bog te spremljaj na potovanji, Milkovič, jako mi je žali«
Ko pesnik že odide, še zakliče Peresar po stopnicah: »Reci svoji živali, naj te ponese k župniku v Globoko vas. Pravijo, da je dober govornik . . .«
Milkovič zajaše Pegaza in zleti po zraku.
¦X-                                        «•
Globokovaški župnik se pripravlja na govor: »Odgovarjal   bodeš za sleharno  nepotrebno besedo!  . . . Bratje, svet se je pomehkužil,    in   človeške misli   prihajajo   čimdalje plitvejše.
Trošan :  Morala.
673
Ni treba že posebne spretnosti,   da se jih iz jedne besede naredi petdeset . .  . Prosto!«
Milkovič vstopi in se ponižno prikloni.
v
»Častiti gospod, prišel sem k vam z imenitno prošnjo . . . Najprej oprostite, da sem svojo plemenito žival privezal kar pod stopnicami.«
»Kakšno žival ?«
»Pega za!«
»Ah, tako! Vi ste pesnik? Kaj pa hočete?« Župnikov uljudni obraz se nekoliko zmrači ob zadnjih besedah . . . pesnik, to je toliko kakor navaden pisar!
»Gospod župnik — vi . . . no, kako bi se izrazil, vi; ki ste tudi tako nekakšen slovstvenik, vi, ki tudi poučujete ljudi  .  .  .«
»Hm —tudi? Usojam si vas vprašati, ali vi poučujete ljudi?« . . .
»Oprostite! . . . Naj končam. Ali ste morda, gospod župnik, srečali Moralo?«
»Kako izvolite?«
»Moralo, Moralo! . . . Ce ste jo srečali?«
»K6ga? Ali ni vsa Morala, katere potrebuje pošten človek, v vzveličalnih naukih?«   .  . .
»Prosim,  oprostite! . .  . Srečno!«
In Milkovič smukne skozi  vrata in  zleti po zraku.
Nemirno obrača Pegaz glavo. In po pravici je nemiren in zbegan. Za Milkovičem se drevi v daljni dalji znano krdelo pesnikov na svojih živalih.  Oprostili so se tesne izbe in love Moralo.
Milkovič, kam te nosi plemeniti tvoj Pegaz pod sinjim nebom, ko se nagiblje solnce na večerno stran ? Ali ti še vedno gori strast v srci ?
»Ce ne najdem Morale, najdem smrt!«
In Pegaz leti dalje, dalje ... v stolno mesto k državnemu poslancu Besedniku!
» . . Dragi gospod, jaz se ne bavim s takimi stvarmi: ne iščem Morale in ne želim si je. Vsa Morala je v veličastnem stroji svetovne politike, in takcS si posameznik ne sme prisvajati pravice .  .  .«
»Blagorodni gospod Besednik, kakor vidim, ne morete mi pomoči-oprostite mi torej, da se poslovim.«                       >
»Zelo mi je žal, gospod pesnik .  . . ali  .  .  . kakor vidite  .  .  .«
»Srečno, gospod Besednik!«
43
6?4
Troš&n :  Mordla.
In Pegaz odleti, in na Pegazu Milkovič . . . Kam? Pod luno in zvezdami daleč nad   tiho zemljo, najsi na konec   sveta — za Moralo.
*
Kaj pomeni ta silni hrup ?
V preprosti podstrešni izbi se tlači mnogo oseb. Zbor bledih naših pesnikov v črnih oblekah stoji sredi izbe. Na mizi brli luč, na stolu pa sedi drhteč starec. Naočniki mu vise postrani na konci nosu, in nemirne oči se obračajo od osebe do osebe. Vrhu glave se mu sveti pleša, po vratu se vijo beli lasje . . . Ob steni pri odprtem oknu pa stoji visoka ženska, črno oblečena, a obraz in nekoliko tudi obleko ji pokriva bela tančica. Ta ženska je Morala.
»Gospodje, bojim se vas . . . pustite me v miru!« In glas se trese starcu.
»Dajte   nam Moralo, sicer si jo vzamemo sami!«   zakriče pesniki.
Toda ona stoji mirna kakor kip.
»Gospodje,« odgovori starec, »bodite pametni! Kako počenjate 7. mojim gostom . . . To res ni lep6.«
»Dajte nam Moralo!«
»Kaj sem vam pač storil, ubogi, skriti filozof, da me tako preganjate ?«
»Dajte nam Moralo!« Oči se zaiskre pesnikom, in obrazi so jim še bledejši.
Filozof zakliče v solzah: »Torej storite, kakor vam je ljubo, saj sem v vaših rokah . . .« In pesniki jo obstopijo. Skozi okno pa pogleda temni Milkovičev obraz v izbo. Morala se nagne k njemu in mu šepne: »Milkovič! . . . Otmi me!« Milkovič se skloni čez okno, objame Moralo in jo dvigne na Pegaza ... — In Pegaz odleti proti domu, in bela tančica se blišči v mesečini. Doma pa, v tihi, prijazni sobi, odgrne si Morala obraz, razoran, starikav obraz.
»Bratec, jaz sem Morala, in prav zato te pogubim. Glej, služila sem pesnikom toliko časa, da mi je čas vzel lepoto. Bas sem hotela preslepiti starega filozofa, ko si prišel ti, da pogubim tebe .  .  .«
Milkovič omedli in se zvrne na tla.
*
Tako je sanjal ubogi pesnik, a ko se je vzbudil, bil je še bolj bolan od žalosti. Vzame svoje pesmi, katere še niso ugledale belega dne, sežge jih — njegovo življenje pa je od tega trenutka zavito v gosto  meglo ...