Rudarji
Okrajnega rudnika v
Podgorcih smo prejeli
nagrade za 1948
Vičanci, februarja 1949. Ob začetfca letošnjega leta so ptujska okrajna pod-jetja razdelila nagrade iz aklada vodstva svojim delavcem in nameščencein.
Tudd v našem podjetju »Okrajni pre-mogovniki Podgorci« smo prejeli nagra-de po socialistifcnem aačelu: »Vsakomur po nj&govih zaslugahk.
Delamo dalje. Naše delo }e težko. Ne-prijazni so rudniški vpadi in rovi, ko na prostem sije sonce. Večkrat smo tudi zunaj tiho, drugič pa razpravljamo o po-daljšanju rova, izkopavanju, izražanju in prodaji, svojih živiliskih kartah. tekstil-nih nakaznicah in plačaii.
Tov. Heber Jože, Petek Ferdo in drugi nam radi povedo kaj o svojam življe-njii. 2ivijo vsak po svoje. Večkrat tudi pr'i tej skromnosti pridejo težave. Osta-nejo doma dan za dnem, pomagajo že-nam ali pa gredo na protiuslogo kme-tom za njive, oranje, vožnje, listje... Zopet ee vrnejo k nam na del-o zaskrb-ljeni, včasih nevoljni. »Nisem kmet ia ne delavec« se jezi včasih eden ali dru-gi in dela, ne da bi se pri t«m zavedal, kako hitro rainevajo  ure in dnevi.
Drugi nim ajo ne njiv ne krav, kolin in   ttTd4  ne               ti&mf^mm*au j 11 —
Orjejo 6an               va. mdinikTi. V  nj<em
puščajo svoje raoci. Pri nakopanem, iz-voženem \n prodanem premogu pa je to-plo našim tovarišem v tovarnali in pi-sarnah. Goepodinje kuhajo in pečejo^ za svoje družine. V toplih šolah sedi nešte-to naših sinov in hčera. ki se priprav-Ijajo na pametno in srečno življenje. Na vlaklh potuje na toplem mlado in stasro. Povsod potrebujeio premog. Kapljice in kapljice znoja nam stečejo s čela in hrbta.
Naš upravnik je videl, da smo požr-tvovalno delali in se pri fcem nisano na-slanjali na nekaj vrst koru-ze ali krom-pirja, kravo in ostalo, temveč na do-hodke od svojega dela. To so videli Ijudje iz našega podjetja in so nas pred-ložili za nagrade.
Novo moč nam daj« to priznaaje, de-nar pa smo porabili za potrebe svojib. skromnlh  družin.