INSTITUT ZB NOVEJŠO ZGODOVINO K II 573/2000 il. I. II11 m M/% -m m -m COBISS lil tII VI lasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik XXIII, št. 2 Ljubljana 2000 arkf\ UDK 930.25 (497.12) (05) ISSN 0351-2835 UDC 930.25 (497.12) (05) Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta dell'Associazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Gazette of the Archival Association and Archives of Slovenia © 2000 Arhivsko društvo Slovenije Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije Uredništvo: Zvezdarska 1, p.p. 21, SI-1127 Ljubljana telefon: (01)2414-200 telefaks: (01)2414-269 Uredniški odbor: dr. Matevž Košir (glavni urednik), Andrej Nared (odgovorni urednik), Tatjana Šenk (tehnična urednica), dr. Jože Ciperle, Jožo Ivanovič, Miran Kafol, dr. Peter Pavel Klasinc, dr. Bogdan Kolar, dr. Alfred Ogris, Marija Hernja Masten, Ivanka Uršič, Maruša Zagradnik, mag. Ivanka Zajc-Cizelj Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, Primož Hainz dr. Peter Vodopivec Lektorica: Tatjana Hosta Prevodi: mag. Niko Hudelja (nemščina), Katarina Kobilica (angleščina), Anna Nizza (italijanščina) Fotografska dela: Dragica Kokalj, Borko Radešček (animiranifilmi), Tatjana Rodošek Izdajo so omogočili: Ministrsh'o za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo in Arhivsko drušh'0 Slovenije Žiro račun: Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, 50100-678-45309 Računalniški prelom in oblikovanje: Franc Čuden, MEDIT d.O. o., Notranje Gorice Tisk: Grafika - M s.p. Naklada: 500 izvodov Slikovno gradivo so prispevali: Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije (animirani filmi), Borko Radešček (animirani film Vitez in koš), Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (z razstave Gremo v trg), Arhiv Republike Slovenije (z razstave Žiga Herberstein - odkritelj Rusije), Zgodovinski arhiv Ljubljana (z razstav Postavimo Prešernu spomenik in Mestni trg z okolico). Izjema je drugo slikovno gradivo, ki je objavljeno v okviru člankov in je vsebinsko povezano z njimi. Na naslovnici: Risanifilm Kurir Nejček, producent: Vibafilm 1961, režiser Miki Muster, Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik XXIII št 2 Ljubljana 2000 Na predhodni strani: Sprejem poslanikov velikega kneza Vasilija Ivanoviča pri cesarju Maksimilijanu I. 25. marca 1518. Gravura H. Burkmayerja iz leta 1775. Ruski državni arhiv starih aktov, fond 184, inv. 2, zadeva 14, folij 8a. ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 KAZALO L ČLANKI IN RAZPRAVE Branko Radulovič, Arhivsko gradivo o koroškem plebiscitu v slovenskih arhivih......................... 1 Gorazd Stariha, Vodno pravo in vodne pravice............................................................................. 11 Wilhelm Wadl, Vprašanje stroškov v avstrijski arhivski dejavnosti ............................................ 25 Matevž Košir, Urad deželne registrature in stanovski arhiv od nastavitve registratorja v 16. stoletju do upravnih reform v času Marije Terezije.................................... 29 Saša Serše, Začetki obrtnega šolstva na Kranjskem v obdobju 1750-1850 ............................ 41 Jelka Melik, Uvedba državnih pravdništev (tožilstev) po letu 1848 .................................... 47 Mateja Jeraj, Slovenska ženska društva med obema vojnama (1918-1941) ............................. 53 Tatjana Tomažin Dakič, Analiza brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini (1941-1943) .................. 63 Natalija Glažar, Slovenske in zvezne turistične konference (1945-1949) ..................................... 75 Janez Kopač, Državna ureditev in upravno-teritorialni razvoj v Sloveniji (1945-1963) ........... 83 Ida Strnad, Slovenski animirani film......................................................................................107 II. IZ PRAKSE ZA PRAKSO Olga Pivk, Druga izdaja splošnih mednarodnih standardov za arhivsko popisovanje ..........117 Bojan Himmelreich, Načini poslovanja s spisi pri okrajnih in občinskih komitejih Komunistične partije Slovenije (KPS) / Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v letih 1945-1989 ......................................................................................129 Lucija Planine, Restavriranje zemljevida Karta Italia fisica.........................................................133 III. IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK Boris Goleč, Iz zgodovine uradovalne slovenščine 17. stoletja................................................141 Zdenka Bonin, Statut bratovščine svetega Andreja iz Kopra iz leta 1576 ...................................155 Maja Ilich, Osebni fond dr. Franca Simoniča (1847-1919)....................................................161 Bojan Balkovec, Gradivo Narodnega viječa Slovenaca, Hrvata i Srba v Hrvaškem državnem arhivu ..............................................................................165 Ivanka Zaje Cizelj, Arhivsko gradivo kot dokument o preprečevanju in zdravljenju stekline ........169 Andrej Zadnikar, Zapuščina p. Ludvika Modesta Gobe O.T..........................................................177 IV. O DELU ARHIVSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE 19. zborovanje Arhivskega društva Slovenije v Bovcu (Metka Gombač)........................................181 Poročilo o delu Arhivskega društva Slovenije (Metka Bukovšek) ...................................................183 14. mednarodni kongres arhivov, Sevilla (Bojan Cvelfar) ...............................................................186 V. O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH 3 ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 14. mednarodni arhivski kongres Sevilla, Arhivi novega tisočletja v informacijski družbi: Prvo plenarno zasedanje, Varstvo in uporaba elektronskih zapisov v odnosu do globalizacije (Jedert Vodopivec) .......................................................................................................189 Drugo plenarno zasedanje, Razvoj arhivistike v znanstveno disciplino (Matevž Košir)..................................190 Tretje plenarno zasedanje, Vloga arhivov v družbi prostega časa (Natalija Glažar) .......................................191 Začetni tečaj nemške paleografije v Arhivu Republike Slovenije (Damjan Hančič) .......................................193 Nemško arhivsko zborovanje, Nürnberg (Natalija Glažar)..............................................................................193 6. mednarodna konferenca arhivov, posvečena Jerziyu Skowroneku, "Arhivi nekdanjih mednarodnih organizacij držav srednje in vzhodne Evrope", Varšava (Ljuba Dornik Šubclj) .....................195 Posvetovanje Arhivska praksa 2000 v Tuzli (Žarko Štrumbl) .........................................................................197 Mešani tehnični simpozij, Pariz 2000 (Vladimir Sunčič) .................................................................................197 Okrogla miza v Ankari (Vladimir Sunčič)........................................................................................................202 5. arhivski kolokvij arhivske šole Marburg (Natalija Glažar)..........................................................................204 Sodelovanje Avstrijskega državnega arhiva z upravnimi organi (Vesna Gotovina, Žarko Štrumbl).............208 Na obisku v državnih arhivih LR Kitajske (Natalija Glažar)...........................................................................210 Tematska konferenca o organiziranosti slovenskih izgnancev, o oblikah nasilja nad Slovenci v drugi svetovni vojni (Metka Gombač) .............................................................................214 Poročilo o delovnem obisku v Kanadi 1999 (Milica Trebše Štolfa) ................................................................215 Poročilo o delovnem obisku v Kanadi 2000 (Milica Trebše Štolfa) ................................................................216 VI. OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH PUBLIKACIJE IFLA, Načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim (Jedert Vodopivec) ..............................219 Nadškofijski arhiv Ljubljana, Vodnik po fondih in zbirkah (Boris Goleč) .......................................................220 Vodnik po arhivskem gradivu o Sloveniji v oblastnih, okrajnih in podjetniških arhivih Češke republike (Peter Ribnikar) ...............................................................................................223 Jelka Melik, V imenu njegovega veličanstva kralja! Kazensko sodstvo v jugoslovanski Sloveniji v letih 1930-1941 (Miroslav Stiplovšek)...........................................................225 Darinka Drnovšek, Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954, Viri 15 (Božo Repe) ...............................226 Tatjana Rezec Stibilj, Lojz Tršan, Filmsko gradivo Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije, tretji del (Igor Košir) .............................................................................227 Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo - 1848 (Saša Serše) ......................................................228 Aleksander Žižek, Rokodelci mojega mesta (Gorazd Stariha) ........................................................................230 Dijaški dom Tolmin 1919-1999 (Aleksandra Pavšič Milost) ..........................................................................232 Ivanka Zaje Cizelj, Osnovna šola Celje 1777-1919 (Saša Serše)......................................................................232 Primorska poje trideset let, Zbornik ob tridesetletnici revije 1970-1999 (Aleksandra Pavšič Milost).........................................................................................234 Vendar peti on ne jenja, Kronika Akademskega pevskega zbora France Prešeren Kranj (Janez Kopač) .....................................................................................................234 Marianne Klemun, ...mit Madame Sonne konferieren. Die Grossglockner-Expeditionen 1799 und 1800 (Matevž Košir) ..............................................................................................................235 4 ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 100 let vrtca v Solkanu (Vlasta Tul) .................................................................................................................238 Zbrana dela Angele Vode (Saša Serše) .............................................................................................................239 Žarko Lazarevič, Jože Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva (Nada Cibej)............................................242 TUJI ČASOPISI IN REVIJE Arhivski vjesnik (Darinka Drnovšek) ..............................................................................................................244 Vjesnik Državnog arhiva u Rijeci (Vlasta Tul) .................................................................................................247 Mitteilungen des Steiermarkischen Landesarchivs (Nada Jurkovič)................................................................248 Rassegna degli Archivi di stato (Zdenka Bonin) ..............................................................................................249 Der Archivar (Sonja Anžič)...............................................................................................................................254 Archiva Ecclesiae (Bogdan Kolar) ...................................................................................................................257 The American Arhivist (Milica Trebše Štolfa).................................................................................................259 RAZSTAVE Žiga Herberstein med Ljubljano in Moskvo ali arhivsko bratenje z Rusi (Andrej Nared)...............................263 Razstave Zgodovinskega arhiva Ljubljane (Tatjana Šenk) ..............................................................................266 Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg (Janez Kopač).................................................................................268 Gremo v trg, Vipava v prvi polovici 20. stoletja skozi objektiv Ivana Možeta (Ivanka Uršič).........................269 VII. OSEBNE VESTI Aleksander Videčnik, častni član ADS - osemdesetletnik (Ivanka Zaje Cizelj) ..............................................271 VIII. NOVE PRIDOBITVE ARHIVOV V LETU 1999 ......................................................................273 IX. BIBLIOGRAFIJA ARHIVSKIH DELAVCEV V LETU 1999 ..................................................279 X. POVZETKI...............................................................................................................................................289 5 ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 INHALTSVERZEICHNIS INDICE INDEX I. AUFSÄTZE UND ABHANDLUNGEN /. ARTICOLIE TRATTATI I. ARTICLES AND PAPERS Branko Radulovič, Das Archivgut über die Kärntner Volksabstimmung in den slowenischen Archiven..................... 1 Materiale archivistico sul plebiscito carinziano negli archivi sloveni Records on the Carinthian Plebiscite in Slovene Archives Gorazd Stariha, Das Wasserrecht und die Wasserrechte.......................................................................................... 11 Diritto in materia delle acque e diritti sulle aeque The Water Legislation and Water Rights Wilhelm Wadl, Zur Kostenfrage im österreichischen Archivwesen........................................................................ 25 Questione delle spese neU'attivitä arehivistica austriaca The Issue of the Expenditures in the Austrian Archives Matevž Košir, Das Amt der landschaftlichen Registratur und das Ständearchiv von der Anstellung des Registrators im 16. Jahrhundert bis zu den Verwaltungsreformen Maria Theresias ...................... 29 Ufficio del registro della provincia e arehivio degli Stati provinciali dall'istituzione del registro nel XVI secolo fino alle rifarme amministrative del periodo di Maria Teresa The Provincial Records Office and the Archives of the Diets from the Appointment of a Registrar in the 16th Century to the Administrative Reforms in the Period of Maria Theresa Saša Scräc. Die Anfänge des Gewerbeschulwesens in Krain in der Zeit von 1750 bis 1850 ............................ 41 Inizi della scuola professionale in Carniola nel periodo 17SO-1850 The Beginnings of Craft Schools in Carniola (1750-1850) Jelka Melik, Die Einführung der Staatsanwaltschaftennach 1848 ..................................................................... 47 Istituzione delle procure (accuse) statali dopo Vanno 1848 The Introduction of the State Prosecution after 1848 Mateja Jeraj, Die slowenischen Frauenvereine in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen (1918-1941)....... 53 Associazioni femminili Slovene tra le due guerre (1918-1941) Slovene Women's Associations Between the Wars (1918-1941) Tatjana Tomažin Dakič, Die Analyse der Arbeitslosigkeit in der Provinz Ljubljana (1941-1943)..................................... 63 Analisi della disoccupazione nella provincia di Lubiana (1941 1943) An Analysis of Unemployment in the Ljubljana Province (1941-1943) Natalija Glažar, Die Fremdenverkehrskonferenzen in Slowenien und auf Bundeseben in den Jahren 1945-1949 ................................................................................................................ 75 Conferenze turistiche Slovene efederali negli anni 1945-1949 Slovene and Yugoslav Conferences on Tourism 1945-1949 Janez Kopač, Die Staatsverfassung und die verwaltungsterritoriale Entwicklung in Slowenien Í1945-1963).............................................................................................................. 83 Ordinamento statale e sviluppo amministrativo-territoriale in Slovenia (1945-1963) Political Systems and Administrative-Territorial Development in Slovenia (1945-1963) Ida Strnad, Der slowenische Zeichentrickfilm..................................................................................................107 II film animato sloveno Slovene Animated Films II. AUS DER PRAXIS FÜR DIE PRAXIS IL DALLA PRASSI PER LA PRASSI II. FROM PRACTICE FOR PRACTICE Olga Pivk, Die zweite Ausgabe der allgemeinen internationalen Archivierungsstandards ..............................117 Seconda edizione degli standard internazionali generali per rinventario archivistico General International Standard Archival Description, Second Edition 6 ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 Bojan Himmelreich, Lucija Planine, Die Art und Weise der Aktenführung bei Bezirks- und Gemeindekomitees der Kommunistischen Partei Sloweniens (Zveza komunistov SLovenije, ZKS) in den Jahren 1945-1989 ................................................................................................................ 129 Modalitä di gestione dei documenti all 'intemo del comitati distrettuali e comunali del Partito comunista sloveno (KPS)/ Lega dei comunisti sloveni (ZKS) negli anni 1945-1989 Methods of Managing Documents by Local and Municipal Committees of the Communist Party of Slovenia/The Association of Communists of Slovenia in the Period 1945-1989 Die Restaurierung der Landkarte Italia fisica.................................................................................133 Restaura delta earl:na geografica Italia fisica Restoration of the Map Italia Fisica III. AUS DEN ARCHIVBESTANDEN UND -SAMMLUNGEN III. DAI FONDIARCHIVISTICIE DALLE RACCOLTE III. FROM ARCHIVAL FONDS AND COLLECTIONS Boris Golec, Das Slowenische als Amtssprache des 17. Jahrhunderts................................................................141 Dalla storia dello sloveno usato rteWamministrazione del XVII secolo From the History of Official Slovene of the 17th Century Zdenka Bonin, Das Statut der Bruderschaft des Heiligen Andreas in Köper aus dem Jahre 1576 .......................... 155 Statuta della confraternita di sant'Andrea di Capodistria dell'anno 1576 The 1576 Statute of the Saint Andreas Brotherhood from Köper Maja Ilich, Das Privatarchiv Dr. Franc Simoniis (1847-1919) ........................................................................161 Ilfondo personale del dr. Franc Simonie (1847 1919) Personal Fond of Dr. Franc Simonie (1847-1919) Bojan Balkovec, Das Archivgut des Narodno vijece SHS im Kroatischen Staatsarchiv............................................165 II materiale del Narodno vijece del SHS neU'archivio statale croato Documents of the National Council of the Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes in the Croation National Archive Ivanka Zajc Cizelj, Das Archivgut als Dokument über Vorbeugung gegen und Heilung von Tollwut.........................169 II materiale archivistico come doeurnento sulla prevenzione e la cura della rabbia Archival Records as Documents on Prevention and Treatment of Rabies Andrej Zadnikar, Der Nachlaß von Ludvig Modest Golia O. T.................................................................................177 Ereditä del Ludovico Modesto Golia O. T. The Heritage of Ludvik Modest Golia O. T. IV. TÄTIGKEIT DES ARCHIVVEREINS SLOWENIENS IV. SUL LAVORO DELL'ASSOCIAZIONE ARCHIVISTICA DI SLOVENIA IV. ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVAL ASSOCIATION OF SLOVENIA 19. Tagung des Archiv Vereins Sloweniens in Bovec (Metka Gomba£)...............................................................................181 La diciannovesima riunione della Societä archivistica di Slovenia a Bovec) The 19th Conference of the Archival Association of Slovenia in Bovec Arbeitsbericht des Archivvereins Sloweniens (Metka BukovSek).......................................................................................183 Relazione sul lavoro della Societä archivistica di Slovenia Report on the Activities of the Archival Association of Slovenia XIV. Internationaler Archivkongreß in Sevilla (Bojan Cvelfar)..........................................................................................186 XIV congresso archivistico internazionale di Siviglia XIV. International Congress on Archives in Sevilla V. TÄTIGKEIT DER ARCHIVE UND TAGUNGEN V. SUL LAVORO DEGLIARCHIVIE SÜLLE RIUNIONI V. ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES XIV. Internationaler Archivkongreß in Sevilla, "Die Archive und die Informationsgesellschaft im nächsten Jahrtausend": XIV congresso internazionale di Siviglia, Gli archivi deI nuovo millennio nclla societä informatica: XIV. International Congress on Archives, Sevilla 2000, Archives of the New Millenium in the Information Society: - Erste Plenarsitzung, Die Verwaltung und Benutzung elektronischer Unterlagen im Zuge der Globalisierung (Jedert Vodopivec)......................................................................................................................................189 • Prima sessione plenaria, Sieurezza e utilizzo delle note elettroniche in relazione alia globalizzazione - First Plenary Session, The Management and Use of Electronic Records in a Global Context 7 ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 - Zweite Plenarsitzung, Die Entwicklung der Archivwissenschaft als wissenschaftlicher Disziplin (Matevž Košir)..........190 - Seconda sessione plenaria, Sviluppo dell'archivistica in una disciplina scientifica - Second Plenary Session, The Development of Archival Science as a Scholarly Discipline - Dritte Plenarsitzung, Die Aufgaben der Archive in der Freizeitgesellschaft (Natalija Glažar) .........................................191 • Terza sessione plenaria. Ruolo de gl i archivi nella societä del tempo libero - Third Plenary Session, The Role of Archives in the Society of Leisure Der Anfängerkurs der deutschen Paläographie (Damjan Hančič)........................................................................................193 Corso iniziale di paleografía tedesca German Paleography, a course for the beginners Tagung der deutschen Archivare in Nürnberg (Natalija Glažar) .........................................................................................193 Riunione archivistica tedesca, Norimberga German Archival Conference, Nürnberg VI. Internationale Konferenz der Archive "Die Archive der ehemaligen internationalen Organisationen der mittel- und osteuropäischen Staaten" in Warschau, gewidmet Jerziy Skowronek (Ljuba Dornik Šubelj) ..........................195 VI conferenza internazionale de gl i archivi dedicata a Jerziy Skowronek, "Gli archivi delle ex organizzazioni internazionali dei Paesi dell'Europa centrale e Orientale", Varsavia The 6th International Conference of Archives, dedicated to Jerziy Skowronek, "Archives of the Former International Organisations of the Countries of Central and Eastern Europe", Warsaw Die Fachberatung Die archivische Praxis 2000 in Tuzla (Žarko Štrumbl) ..........................................................................197 Consultazione "Prassi archivistica 2000" a Tuzla Discussion "Archival Practice 2000" in Tuzla Das Rundtischgespräch in Ankara (Vladimir Suníií) .........................................................................................................197 Tavola rotonda ad Ankara Round Table in Aneara Das Technische Symposium in Paris (Vladimir Suníií) .....................................................................................................202 Simposio técnico, Parigi Technical Symposium, Paris 5. Archivkolloquium der Archivschule Marburg (Natalija Glažar) .....................................................................................204 V colloquio delta scuola archivistica di Marburgo The 5 Archival Colloquium of the Marburg Archival School Besuch in Österreich: Die Zusammenarbeit des Österreichischen Staatsarchivs mit den Verwaltungsorganen (Vesna Gotovina, Žarko Štrumbl)......................................................................................................208 Visita in Austria: Collaborazione delVArchivio sta tale austríaco con gli organi amministrativi Visit to Austria: Cooperation of the Austrian National Archive with Administrative Agencies Besuch bei den Staatsarchiven der Volksrepublik China (Natalija Glažar).........................................................................210 In visita negli archivi statali deüa Repubblica Popolare di Cina Visit to National Archives of the People's Republic of China Themenkonferenz über die Organisation der slowenischen Vertriebenen, über die Arten der an den Slowenen verübten Gewalttaten während des Zweiten Weltkriegs (Metka GombaC)..............................................214 Conferenza a tema sull'organizwzione degli esiliati sloveni, sulle forme di violenza su gli sloveni nella seconda guerra mondiale Conference on the Organisation of Slovene Exiles and Forms of Violence Against the Slovenes in the Second World War Bericht über den Arbeitsbesuch in Kanada im Jahr 1999 (Milica Trebbe Stolfa)................................................................215 Relazione sulla visita di lavoro in Canada nel 1999 Report on the Working Visit to Canada, 1999 Bericht über den Arbeitsbesuch in Kanada im Jahr 2000 (Milica Trebbe Stolfa)................................................................216 Relazione sulla visita di lavoro in Canada nel 2000 Report on the Working Visit to Canada, 2000 VI. REZENSIONEN UND BERICHTE ÜBER PUBLIKATIONEN UND AUSSTELLUNGEN VI. VALVTAZIONIE RAPPORTI SULLE PUBBUCAZIONIE SULLE MOSTRE PUBBLICAZIONI VI. REVIEWS AND REPORTS OF THE PUBLICATIONS AND EXHIBITIONS PUBLIKATIONEN PUBBUCAZIONI PUBLICATIONS IFLA. Načela za hrambo knjižničnega gradiva in ravnanje z njim (Jedert Vodopivec).......................................................219 Nadškofijski arhiv Ljubljana, Vodnik po fondih in zbirkah (Boris Goleč) ..........................................................................220 8 ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 Vodnik po arhivskem gradivu o Sloveniji v oblastnih, okrajnih in podjetniških arhivih Češke republike (Peter RibnikarJ.........................................................................................................................................223 Jelka Melik, V imenu njegovega veličanstva kralja! Kazensko sodstvo v jugoslovanski Sloveniji v letih 1930-1941 (Mirko Stiplovšek)..................................................................................................................................225 Darinka Drnovšek, Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954, Viri 15 (Božo Repe).................................................226 Tatjane Rezec Stibilj, Lojz Tršan, Filmsko gradivo Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije, tretji del (Igor Košir) ...........................................................................................................................................227 Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo - 1848 (Saša Serše).........................................................................228 Aleksander Žižek, Rokodelci mojega mesta (Gorazd Stariha).............................................................................................230 Dijaški dom Tolmin 1919-1999 (Aleksandra Pavšič Milost)...............................................................................................232 Ivanka Zaje Cizelj, Osnovna šola Celje 1777-1919 (Saša Serše).........................................................................................232 Primorska poje trideset let, Zbornik ob tridesetletnici revije 1970-1999 (Aleksandra Pavšič Milost).................................234 Vendar peti on ne jenja, Kronika Akademskega pevskega zbora France Praäeren Kranj (Janez Kopač).............................234 Marianne Klemun, ...mit Madame Sonne konferieren. Die Grossglockner-Expeditionen 1799 und 1800 (Matevž Košir)............................................................................................................................................235 100 let vrtca v Solkanu (Vlasta Tul) ....................................................................................................................................238 Zbrana dela Angele Vode (Saša Serše) ................................................................................................................................239 Žarko Lazarevič, Jože Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva (Nada Čibej) ...............................................................242 AUSLÄNDISCHE ZEITUNGEN UND ZEITSCHRIFTEN GIORNALIE RIVISTE STRANIERI FOREIGN MAGAZINES AND REVIEWS Arhivski vjesnik (Darinka Drnovšek)..................................................................................................................................244 Vjesnik Državnog arhiva u Rijeci (Vlasta Tul)....................................................................................................................247 Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs ( Nada Jurkovič) ..................................................................................248 Rassegna degli Archivi di stato (Zdenka Bonin) .................................................................................................................249 Der Archivar, (Sonja Anžič) ................................................................................................................................................254 Archiva Ecclesiae (Bogdan Kolar).......................................................................................................................................257 The American Arhivist (Milica Trebše Štolfa) ....................................................................................................................259 AUSSTELLUNGEN MOSTRE EXHIBITIONS Sigismund von Herberstein zwischen Ljubljana und Moskau oder die archivalische Verbrüderung mit den Russen (Andrej Nared) ...........................................................................................................................................263 Žiga Herberstein ira Lubiana e Mosca e collaborazione archivistiea con i russi Žiga Herberstein between Ljubljana and Moscow or Archivai Fraternizing with the Russians Die Ausstellungen des Historischen Archivs Ljubljana (Tatjana Senk) ..............................................................................266 Le mostre dell'Archivio storico di Lubiana Exhibitions of the Historical Archive of Ljubljana Der Marktplatz mit Umgebung und der Kyrill-Method-Platz in Ljubljana (Janez Kopač)..................................................268 Borgo città e i dintorni e Piazza Cirillo e Metodio a Labiana The Town Square and its Surroundings and the Cirl-Metodov Square Auf geht's zum Markt - Vipava in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts im Objektiv von Ivan Može (Ivanka Uršič) .............................................................................................................................................269 Andiamo in piazza, Vipava nella prima metà del XX secolo attraverso l'obiettivo di Ivan Može Let's Go to the Town, Vipava in the First Half of the 20th Century Through the Camera of Ivan Može VII. PERSONELLES 9 ARHIVI, LETNIK XXIII, LETO 2000, ŠTEVILKA 2 VII. NOTIZIE PERSON AU VII. PERSONAL NOTICES Aleksander Videínik, Ehrenmitglied des Archivvereins Sloweniens, wurde achtzig (Ivanka Zajc Cizelj).........................271 Aleksander Videcnik, Membro ad onore dell 'Associazione archivistica in Slovenia in occasione degli ottant'anni Aleksander Videcnik, Honorary Member of the Archival Association of Slovenia - Octogenerian VIII. NEUE ERWERBUNGEN IN DEN ARCHIVEN 1999 ..........................................................................................273 VIH. NOVITÀ ARCHIVISTICHE NEL1999 VIII. NEW ACHIEVEMENTS OF ARCHIVES 1999 IX. BIBLIOGRAPHIE DER ARCHIVARBEITER 1999.....................................................................................279 IX. BIBLIOGRAFIA DEGLIIMPIEGATIARCHIVISTICI NEL 1999 IX. BIBLIOGRAPHY OF ARCHIVISTS IN 1999 X, SYNOPSEN ................................................................................................................................................................289 x. SINOSSI X. ABSTRACTS 10 ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave I Članki in razprave UDK 930.253:341.223.4(436.5=163.6)" 1920" Arhivsko gradivo o koroškem plebiscitu v slovenskih arhivih* BRANKO RADULOVIČ Na začetku bi rad poudaril, da namen pričujočega prispevka ni razjasnjevanje vzrokov in okoliščin, ki so privedle do plebiscita, niti analiza rezultatov le tega, temveč predstavitev arhivskega gradiva o koroškem plebiscitu, ki ga hranijo slovenski javni arhivi in nekatere druge institucije, in bi lahko ob poglobljenem primerjalnem študiju arhivskih virov v slovenskih in avstrijskih arhivih pripomoglo k pojasnitvi problematike okrog koroškega plebiscita. Splošno o plebiscitu Po koncu 1. svetovne vojne je antanta kot zmagovalka vojnega spopada na pariški mirovni konferenci prevzela nalogo povojne ureditve Evrope. Slika Evrope je bila v primerjavi s tisto izpred vojne čisto spremenjena. Razpadle so starodavne monarhije in cesarstva. Na njihovih tleh so nastale eno- ali večnacionalne državne tvorbe. Ena takih propadlih monarhij je bila tudi več-stoletna Avstrijska monarhija. Na tleh nekdanje skupne države so nastale nove: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Češkoslovaška republika, Poljska, Republika Avstrija in Madžarska. Desetega septembra 1919 je bila v St. Ger-mainu v okviru pariške mirovne konference podpisana mirovna pogodba med antantnimi silami in Republiko Avstrijo. V tej pogodbi je bilo med drugim v členih 49 in 50 določeno, da se v južnem delu Koroške izvede plebiscit o pripadnosti tega ozemlja Republiki Avstriji ali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Določeno je bilo tudi, da se mora plebiscit izvesti v treh mesecih po uveljavitvi senžermenske mirovne pogodbe. Ta je stopila v veljavo 16. julija 1920. Jugoslovanska stran je glede izvedbe plebiscita zahtevala, da bi se uveljavila nekatera določila kot v Posarju in Schleswigu. Plebiscit naj bi izvedli šest let po podpisu mirovne pogodbe.1 Mirovna konferenca je sprejela drugačen sklep o izvedbi plebiscita, plebiscitno ozemlje pa je bilo razdeljeno na dve coni. Iz plebiscitnega ozemlja so bile izvzete Mežiška, Kanalska in Ziljska dolina. Julija 1920 je Medzavezniška plebiscitna komisija prišla na Koroško in je bila poleg Vrhovnega sveta mirovne konference in Velepo-slaniške konference pristojna za izvedbo plebiscita. Komisija je nadzorovala delovanje uprave v obeh plebiscitnih conah, tako v jugoslovanski kot tudi v avstrijski. Tako so med drugim septembra 1920 Koroško morale zapustiti jugoslovanske oborožene sile, kar je pomenilo silen razmah pro-avstrijske propagande tudi v coni A plebiscitnega ozemlja. Pravico do glasovanja na plebiscitu so v coni A imeli vsi, ki so pridobili domovinsko pravico pred 1. januarjem 1912 in so 1. januarja 1919 imeli stalno bivališče na območju cone A. Od 39.291 glasovalnih upravičencev se jih je glasovanja udeležilo kar 37.636, oddanih je bilo 37.304 veljavnih glasov, od tega za Republiko Avstrijo 22.025 (59.04%), za Kraljevino SHS 15.279 (40.96%).2 Razultati plebiscita 10. oktobra 1920 so pomenili veliko razočaranje za vso slovensko javnost, takratna jugoslovanska politika pa je doživela poraz na ozemlju, na katerem je po štetju prebivalstva leta 1910 69.18% prebivalstva uporabljalo slovenščino kot občevalni jezik. Tako je plebiscit, ki naj bi zaokrožil že tako okrnjeno celovitost Slovenije (zahodni del Slovenije je namreč po rapallski pogodbi pripadel Italiji) pomenil le še en boleč poraz za vso slovensko politiko. Prišlo je do tega, da koroški plebiscit ni pomenil izrekanja o nacionalni pripadnosti, ampak je bilo to osebno izrekanje o pripadnosti državi ali kot je bilo rečeno pred podpisom senžermenske mirovne pogodbe, prebivalcem naj se da možnost, da izbirajo med nacionalnimi in Referat, ki ga je avtor imel na mednarodnem simpoziju ob 80-letnici koroškega plebiscita. Celovec, 6. 7. oktober 2000. Prispevek bo v nemščini objavljen tudi v zborniku simpozija. Gl. Emica Ogrizek, Zbirka koroški plebiscit, Katalogi IV., Pokrajinski arhiv Maribor 1990, str. 7. Enciklopedija Slovenije 5, Kari-Krei, Ljubljana 1991, str. 289. 2 Članki in razprave ARHIVI XXIII (2000), št. 2 drugimi, predvsem gospodarskimi interesi.3 Republika Avstrija je bila namreč privlačna tudi za večino prebivalstva s slovenskim obče-valnim jezikom, predvsem zaradi raznih gospodarskih dejavnikov, ki so tudi v veliki meri vplivali na glasovalni izid. Poleg tega je bila jugoslovanska plebiscitna propaganda v primerjavi z avstrijsko zgrešena in ni upoštevala nekaterih bistvenih dejavnikov, dočim je avstrijska predvsem apelirala na nedeljivost Koroške, torej na deželno pripadnost, pomen Celovca in Beljaka kot gospodarskih središč, poudarjala je prednosti republike pred monarhijo, opozarjala na vojaško obveznost v Kraljevini SHS (Avstrija je v tem času ni imela, vemo pa, kakšno je bilo razpoloženje ljudi do vojske in vojskovanja neposredno po vojni) in strašila pretežno kmečko prebivalstvo, kije bilo v večini slovensko, pred konkurenco rodovitnega Banata in Vojvodine.4 Uprava v Sloveniji in na Koroškem Ob razpadu Avstroogrske monarhije je na delu njenega ozemlja (Kranjska, Spodnja Štajerska, Koroška, Primorska, Hrvaška, Dalmacija) konec oktobra 1918 nastala nova državna tvorba Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je imela z Narodnim viječem sedež v Zagrebu. Skoraj sočasno pa je bila 31. oktobra ustanovljena v Ljubljani Narodna vlada za Slovenijo, ki je ob nastanku prevzela vsa dela in naloge, ki so jih prej opravljale deželne vlade po posameznih kronovinah. Narodnemu vijeaeu v Zagrebu je bilo prepuščeno le vodenje zunanje politike in pa monetarna politika. Čeprav Narodna vlada ni imela samostojnega poverjeništva za zunanje zadeve, je kljub temu zlasti v začetnem obdobju popolnoma samostojno reševala mnoga vprašanja s področja zunanjih zadev, zlasti ureditev medsebojnih odnosov z nemško Avstrijo. Poleg tega je Narodna vlada neposredno sodelovala še z vladami Češkoslovaške, Poljske, Madžarske in antantnih sil. Efektivna oblast Narodne vlade je bila odvisna od konkretnih razmer na terenu, teoretično pa je pod njeno pristojnost spadalo poleg ozemlja današnje Slovenije razen Prekmurja še ozemlje Trsta, celotne Istre in južne Koroške. Narodno vlado so sestavljali: predsednik Josip Pogačnik (Slovenska ljudska stranka, dalje SLS), dr. Janko Brejc, poverjenik za notranje zadeve (SLS), dr. Vekoslav Kukovec, poverjenik za finance (Jugoslovanska demokratska stranka, dalje JDS), prelat Andrej Kalan, poverjenik za kmetijstvo (SLS), dr. Karel Verstovšek, poverjenik za uk in bogočastje (SLS), ing, Vladimir Remec, poverjenik za javna dela (SLS), dr. Karel Triller, poverjenik za trgovino in industrijo (JDS), dr. Lovro Pogačnik, poverjenik za narodno obrambo E. Ogrizek, n. d., str. 8. Prav tam, str. 9. (SLS), dr. Ivan Tavčar, poverjenik za prehrano (JDS), dr. Anton Brecelj, poverjenik za zdravstvo (SLS) in Anton Kristan, poverjenik za socialno skrbstvo (Jugoslovanska socialdemokratska stranka, J SDS).5 Po združitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo in Črno Goro je Narodna vlada dne 27. decembra 1918 podala ostavko, ki jo je regent Aleksander sprejel in 20. januarja 1919 imenoval novo, Deželno vlado za Slovenijo, ki pa je imela precej manj pristojnosti kot prejšnja Narodna vlada. Sestavljali so jo predsednik, podpredsednik in šest poverjenikov: za notranje zadeve, uk in bogočastje, pravosodje, javna dela, socialno politiko in kmetijstvo. Za zadeve ostalih resorjev so bila pristojna neposredno ministrstva v Beogradu. Tudi Deželna vlada se ni obdržala. Vidovdanska ustava iz leta 1921 je predvidela ustanovitev Pokrajinske uprave za Slovenijo (1921-1923), kot upravnega oblastva za prehodno obdobje. Sestavljali sojo predsedstvo, oddelek za notranje zadeve, oddelek za kmetijstvo, oddelek za javna dela, oddelek za socialno skrbstvo, oddelek za prosveto in vere, oddelek za pravosodje in oddelek za gozdarstvo. Na čelu so bili šefi oddelkov, Uprava je bila prehodnega značaja, saj je na podlagi čl, 134 Vidovdanske ustave morala prenesti pristojnosti na ministrstva, na velike župane in oblastno samoupravo. Na Koroškem, točneje v coni A plebiscitnega območja, je bila organizirana uprava po vzoru jugoslovanske uprave. Značilnost jugoslovanske uprave v plebiscitni coni A je bila po juniju 1919 tudi v tem, da je bila uprava poverjena jugoslovanskim oblastem na podlagi senžermenske mirovne pogodbe z Avstrijo. Položaj v obeh plebiscitnih conah je bil diametralno nasproten; v coni A seje vzpostavljala čisto nova oblast, ki se je težko reševala spon bivše oblasti, na drugi strani pa je ostala takorekoč neokrnjena uprava bivše monarhije. Po dokončni določitvi demarkacijske črte med plebiscitnima conama je prešla uprava v civilne roke in pod okrilje tedanje Deželne vlade za Slovenijo. Najvišji organ oblasti na južnem Koroškem je bil vsekakor Narodni svet za Koroško, kije imel sedež v Veliko vcu.6 Poleg Narodnega sveta je jugoslovanska civilna uprava ustanovila dve okrajni glavarstvi, prvo je imelo sedež v Borovljah, drugo pa v Velikovcu. Ko je jugoslovanska vojska oktobra 1918 zasedla Velikovec, je Narodna vlada v Ljubljani že na svoji prvi seji 1. novembra 1918 Ur.l. Narodne vlade za Slovenijo, št. 1/18. Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1921, Ljubljana 1992, str. 36 in str. 184. Peter Ribnikar, Sejni zapisniki Narodne vlade SHS in Deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921 1. del: od 1. novembra 1918 do 26. februarja 1919, Ljubljana 1998, str. 14-Podrobneje o sestavi in delovanju Narodnega sveta v nadaljevanju prispevka. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 3 imenovala komisarja za slovenski del Koroške. Odstavila je tedanjega okrajnega glavarja v Velikovcu in imenovala novega. Za zahodni del slovenske Koroške je bila decembra 1918 ustanovljena začasna politična ekspozitura za ozemlje okrajnih glavarstev Celovec, Beljak in Smo-hor, v kolikor so bila ta glavarstva pod juris-dikcijo Narodne vlade, s sedežem v Borovljah. Delovanje obeh uradov je bilo močno ovirano zaradi bojev med jugoslovanskimi in avstrijskimi četami vse do jugoslovanske ofenzive junija 1919. Po plebiscitu je Jugoslaviji od Koroške dokončno pripadla občina Jezersko in Mežiška dolina, za katero je bila ustanovljena začasna politična ekspozitura v Guštanju (Ravne na Koroškem). Gradivo o koroškem plebiscitu v slovenskih arhivih Arhivsko gradivo in fonde, v katerih se to nahaja, lahko razdelimo na več vsebinskih sklopov: 1. Fondi in gradivo, ki je nastalo pri poslovanju organov uprave v jugoslovanskem delu plebiscitnega območja v času od 1918 do oktobra 1920, s poudarkom na obdobju od jugoslovanske ofenzive pomladi 1919 do plebiscita 1920. Arhivsko gradivo, ki je nastalo pri poslovanju jugoslovanskih oblasti na plebiscitnem območju med leti 1918 in 1920 večidel hrani Arhiv Republike Slovenije v naslednjih fondih: Narodni svet za Koroško Velikovec, Narodni svet Borov-lje, Okrajno glavarstvo Borovlje in Okrajno glavarstvo Velikovec. 2. Arhivsko gradivo o Koroški in plebiscitu v fondih uprave in upravnih organov takratnih slovenskih oblasti s sedežem v Ljubljani (tukaj bi omenil predvsem dva fonda, in sicer Predsedstvo Pokrajinske uprave za Slovenijo s predhodniki Narodno vlado in Deželno vlado za Slovenijo ter Poverjeništvo za notranje zadeve pri Deželni vladi za Slovenijo). V ta sklop bi uvrstil tudi gradivo, ki ni v neposredni povezavi s koroškim plebiscitom, je pa posledica plebiscita, predvsem njegovih rezultatov (primer preganjanja koroških Slovencev v času po plebiscitu; nekaj tega gradiva se je ohranilo v fondu Poverjeništva za notranje zadeve pri Deželni vladi za Slovenijo, šk. 9). 3. Arhivsko gradivo o koroškem plebiscitu, ki so ga hranili oz. ustvarjali udeleženci ali sopotniki takratnega dogajanja na Koroškem in je danes del raznih privatnih oz. osebnih fondov in zbirk. 4. Posebne zbirke, kijih tvori predvsem arhivsko gradivo kot so letaki in plakati s propagandno agitacij sko vsebino, povezano s plebiscitom na Koroškem. Tovrstno gradivo, ki ga hranijo poleg arhivov tudi druge institucije s področja kulture (muzeji, inštituti), ponavadi de- limo na propagandno gradivo jugoslovanske in avstrijske provenience. 5. S posebnim poudarkom bi omenil gradivo o koroškem plebiscitu, ki je del arhivske zbirke Inštituta za narodnostna vprašanja, prej Manjšinskega inštituta v Ljubljani, ki hrani večjo količino gradiva, zbranega z vseh vetrov in na različne načine. 6. Gradivo o koroškem plebiscitu, ki ga v sicer zelo omejeni količini hranijo pokrajinski in zgodovinski arhivi v Sloveniji. 7. Nekaj plebiscitnega gradiva pa je danes v lasti raznih zasebnih zbiralcev in inštitucij, ki tudi hranijo arhivsko gradivo, vendar o tem v tem trenutku nimamo žal nobenih informacij. Nek namig sem dobil le za gradivo župnije v Ravnah na Koroškem, del katerega naj bi bilo tudi nekaj gradiva o dogodkih na Koroškem v predplebi-scitnem času. Narodni svet za Koroško Velikovec, 19191920,1,5 t.m., 14 š. Narodni svet za Koroško s sedežem v Velikovcu je bil ustanovljen 26. junija 1919 na pobudo generala Rudolfa Maistra, ko se je zbralo 16 znanih Slovencev z velikovškega območja. Narodni svet za Koroško je bil osrednje slovensko politično telo na Koroškem, točneje v coni A plebiscitnega območja. Pri tem je treba poudariti, da omenjenega Narodnega sveta za Koroško s sedežem v Velikovcu ne smemo zamenjevati z Narodnim svetom za Koroško s sedežem v Celovcu, ki je bil ustanovljen v času razpadanja Avstroogrske države septembra 1918 in je bil le eden od pokrajinskih odsekov Narodnega sveta za Slovenijo.' Po svoji vlogi je bil Narodni svet za Koroško s svojimi odseki (pododbori, sveti) nadstran-karski organ, ki si je na kulturnem in gospodarskem področju prizadeval za dvig slovenstva na Koroškem in za uresničevanje programa Zedinjene Slovenije. V tem se je območje plebiscitne cone A tudi razlikovalo od osrednje Slovenije, kjer je bilo v tem času že čutiti močan strankarski utrip. Po sklepu tako imenovane "avgustovske koroške ankete" v dneh 28. in 29. avgusta 19198 je bil Narodni svet za Koroško Gl. Damjan I lani ič, Inventar Narodnega sveta za Koroško, Velikovec; poleg tega sta bila ustanovljena še pokrajinska odseka za Štajersko in za Primorsko. Konec avgusta 1919 je v Ljubljani potekala "anketa" (posvetovanje) katere so se poleg dr. Brejca, predsednika Deželne vlade za Slovenijo, in Rudolfa Maistra, predsednika Narodnega sveta za Koroško, udeležili še zastopniki slovenskih političnih strank, vojske in koroških Slovencev. Na njej so razpravljali o pripravah na plebiscit, kako se postaviti v bran tuji propagandi, kako izboljšati sodno in politično oblast v coni A. Sodelujoči so se dogovorili tudi o financiranju propagandnih akcij; gl. Bruno Hartman, Rudolf Maister, General in pesnik. Ljubljana 1998, str. 80. 4 Članki in raz1 rave ARHIVI XXIII (2()00)Jjt. 2 določen za najvišji organ na plebiscitnem območju in je bil podrejen neposredno in izključno Deželni vladi za Slovenijo v Ljubljani. Organizacijsko je Narodni svet za Koroško razen "narodnih" predstavnikov Koroške zajemal tudi predstavnike tradicionalnih političnih strank z izjemo socialdemokratov. Tako je Vseslovenska ljudska stranka imenovala za svoja pooblaščenca dr. Janka Brejca in Franceta Grafenauerja, medtem ko je Jugoslovanska demokratska stranka imenovala Karla Mahkoto. nadučitelja v Borovljah, in Albina Primica, naddavkarja v Ve-likovcu. Čeprav so bili v Narodnem svetu za Koroško tudi nekateri najvišji predstavniki osrednje slovenske oblasti, pa so bili uresničeni le nekateri predlogi tega organa, ki so bili posredovani osrednjim slovenskim oblastem. Delokrog Narodnega sveta za Koroško je geografsko obsegal območje Koroške pod jugoslovansko vojaško in civilno upravo (cona A), za katerega je bil v skladu s 50. členom sen-žermenske (St. Germain) pogodbe med antant-nimi silami in Republiko Avstrijo določen plebiscit, na katerem se bo prebivalstvo samo odločilo, ali želi pripadati Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ali Republiki Avstriji. Na lokalni ravni so najnižjo stopnjo organizacije Narodnega sveta za Koroško predstavljali krajevni narodni sveti. Do konca leta 1919 je imel Narodni svet za Koroško že 47 krajevnih odsekov, do 14. avgusta 1920 pa 50. Kot nekakšno vmesno stopnjo med krajevnimi narodnimi sveti in osrednjim Narodnim svetom v Velikovcu pa je bil za območje okrajnega glavarstva Borovlje ustanovljen Narodni svet za boroveljski politični okraj. Med nalogami Narodnega sveta za Koroško in njegovih krajevnih odsekov ni bilo le izpolnjevanje naročil in sklepov osrednjega Narodnega sveta v Velikovcu, ampak tudi samostojna priprava in vodenje plebiscitne dejavnosti na določenem območju. Po poslovniku so morali biti člani krajevnih odsekov narodno popolnoma zanesljive in delovne osebe iz dotičnega okoliša. Imenoval, odobril ali odstavil jih je Narodni svet za Koroško. Število odbornikov je bilo odvisno od velikosti okoliša in števila prebivalstva, vendar ni smelo biti manjše od 6 in večje od 15 oseb. Poleg tega so morali krajevni odseki postavljati v posameznih krajih svojega območja zaupnike, v svojem okviru pa imeti vrsto posebnih odsekov: gospodarskega, propagandnega, aprovizacij-skega. Krajevni narodni svet je moral biti v stalnem stiku s slovenskim uradništvom, orožni-štvom in vojaštvom. V pomoč pri delovanju krajevnih narodnih svetov so bili agitatorji. Posebej pa je bila krajevnim narodnim svetom naročena izdelava seznamov plebiscitnih glasovalcev in njihova karakterizacija s stališča za katero stran bodo glasovali. Budno so morali spremljati tudi delovanje nasprotnikov. V okviru Narodnega sveta za Koroško je delovala tudi posebna ženska zveza s cca. 40 odbori.9 Gradivo Narodnega sveta za Koroško, ki je shranjeno v Arhivu Republike Slovenije, je pomembno za raziskovanje zgodovine delovanja jugoslovanske vojaške in civilne uprave v coni A plebiscitnega območja v času od začetka junija 1919 do srede oktobra 1920, ko je omenjeno območje v skladu z izraženo plebiscitno voljo večine tamkajšnjega prebivalstva prišlo v ustavnopravni sestav Republike Avstrije. Gradivo fonda, ki obsega 14 tehničnih oz. 205 popisnih enot, bi v grobem tako po vsebini kot po ustvarjalcih lahko razdelili na štiri skupine oz. serije: 1. Gradivo nastalo pri poslovanju Narodnega sveta za Koroško z državnimi institucijami, društvi in privatnimi osebami, dalje korespondenca med Narodnim svetom za Koroško in krajevnimi narodnimi sveti, zaplenjena korespondenca iz cone B, naslovljena na naslovnike v coni A, seznami glasovalnih zaupnikov slovenske strani ob plebiscitnem glasovanju po posameznih občinah, seznami proslovenskih, pronemških in neopredeljenih glasovalcev po občinah, fotografije predplebiscitnih prireditev, seznami pobeglih avstrijskih agitatorjev in volksverovcev, situacijska poročila krajevnih narodnih svetov in pa ohranjena pomagala, ki so nastala pri poslovanju uprave, vendar zaradi večkratnega preurejanja gradiva fonda niso več uporabna in so vključena v kategorijo gradiva. 2. Plebiscitno propagandno gradivo: letaki, lepaki, plakati, razglednice, brošure. 3. Gradivo nastalo v zvezi z delovanjem Policijske trupe za Koroško in Oddelka kraljeve policijske postaje SHS v Celovcu. 4. Cenitev in povračilo vojne škode, ki je nastala v času vojaških operacij na južnem Koroškem v prvi polovici leta 1919. Zadnje preurejanje in popis fonda je bilo izvršeno marca 2000. Pri tem je gradivo fonda dobilo novo tehnično ureditev, saj je bilo iz fasciklov v celoti prestavljeno v arhivske škatle. Pri tem je treba poudariti, da se samo del gradiva fonda nahaja v Arhivu Republike Slovenije, ostalo pa hrani Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Gradivo, ki se nahaja v Arhivu Republike Slovenije, je leta 1976 izročila Narodna in univerzitetna knjižnica iz Ljubljane. Kot je bilo že omenjeno, je k gradivu Narodnega sveta za Koroško v Velikovcu zaradi sorodne vsebinske tematike priključeno tudi gradivo, katerega ustvarjalci niso spadali neposredno pod pristojnost tega organa. To je gradivo policijsko-redarstvenih organov in Komisije za povračilo vojne škode za severno ozemlje Slovenije na poslovanju v Velikovcu. Tone Zorn, Prispevek k vprašanjem jugoslovanske uprave v plebiscitni coni A, v: Koroški plebiscit, Ljubljana 1970, str. 286-290. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 5 Gradivo je bilo že pred zadnjim preurejanjem urejeno po vsebini, kljub temu sta, predvsem zaradi pregleda pisarniškega poslovanja, v fond vključena tudi dva ohranjena delovodnika Narodnega sveta za Koroško. Kot dodatek k tema delovodnikoma pa je ohranjen še poseben de-lovodnik, v katerem so evidentirani samo spisi v zvezi s tobačnimi trafikami oz. oskrbo s tobakom v plebiscitni coni A. Edino izjemo v omenjenem fondu pa predstavlja gradivo oddelka kraljeve policijske postaje Kraljevine SHS v Celovcu, ki je v glavnem ohranil prvotno ureditev in so spisi odloženi kronološko po delovodnih številkah, žal pa se v tem primeru niso ohranile pisarniške evidence (delovodnik, indeks). Okrajno glavarstvo Borovlje, 3.0 t.m., 15 š., 27 fasc., 11 k. Poleg Narodnega sveta za Koroško je najbolj pomemben fond Okrajnega glavarstva Kraljevine SHS v Borovljah. Okrajno glavarstvo v Borovljah je bilo ustanovljeno kot politična ekspozitura politične uprave za slovenska območja okrajnih glavarstev Celovec, Beljak in Smohor, ki pa so jo v prihodnjih mesecih, po ponovni zasedbi Koroške, preimenovali v Okrajno glavarstvo Borovlje. Po končani ofenzivi junija 1919 je poveljstvo dravske divizijske oblasti zaprosilo Poverjeništvo za notranje zadeve pri Deželni vladi za Slovenijo za obnovo civilne oblasti, orožništva in policije na območju Bo-rovelj.10 V tem času so na vsem plebiscitnem območju tudi dokončno utrdili slovensko občinsko upravo. Ta uprava je ostala nespremenjena vse do plebiscita oktobra 1920. Gradivo Okrajnega glavarstva Borovlje, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, obsega le gradivo iz časa jugoslovanske uprave v coni A in je kronološko urejeno. Ta ureditev velja le za del gradiva, kije urejeno in popisano. Del gradiva pa je le grobo urejen, v prihodnosti se bo treba lotiti podrobnega urejanja in popisa gradiva celotnega fonda, ki s svojim obsegom predstavlja najob-širnejši in zato tudi najpomembnejši del gradiva za čas zasedbene jugoslovanske uprave v coni A. Za vodenje evidenc spisov so na okrajnem glavarstvu uporabljali enostaven delovodnik in indeks s stvarnimi, imenskimi in krajevnimi gesli. Gradivo od fascikla 1 do 15 je urejeno kronološko in odloženo po delovodnih številkah, pozneje so to gradivo v okviru tehnične ureditve fonda preložili v arhivske škatle. Ostalo gradivo, kije ponovno številčeno od 1 do 27, je prav tako v veliki večini urejeno in odloženo kronološko po delovodnih številkah, del gradiva pa je po vsebini zbran v konvolute (fasc. 17-20). Gradivo lahko po vsebini razdelimo: 10 Prav tam, str. 284. - splošne zadeve (prošnje, uradna korespondenca, okrožnice, zdravstvo, kmetijstvo) - obrtne in lovske zadeve - policijske in orožniške zadeve (prekoračitve policijske ure, preganjanje tihotapstva, poizvedbe, seznami agitatorjev, tiralice, poročila o delovanju nasprotnikov Jugoslavije v boroveljskem okraju) - vojaške zadeve (poizvedbe, zapisniki, korespondenca, seznami agitatorjev, seznami vojaških obveznikov) - gradivo Komisije za povračilo vojne škode - mednarodna plebiscitna komisija (zapisniki zasedanj o premirju, 1.-4. zasedanje, maj 1919). Gradivo v fondih uprave v Sloveniji Predsedstvo Narodne vlade za Slovenijo in pozneje Deželnih vlad je bilo zadolženo predvsem za opravljanje splošnih nalog, to je vodenje personale, tajništva in glavne pisarne. Prav tako je bilo zadolženo za spremljanje aktualnih dogajanj, vzdrževalo je zveze z najpomembnejšimi institucijami doma in v tujini, pripravljalo je zakonske predpise za objavo v uradnem listu in skrbelo za izvedbo sklepov sej Narodne in kasneje Deželnih vlad za Slovenijo. Gradivo predsedstva lahko v grobem razdelimo na štiri vsebinske sklope: 1. zapisniki sej Narodne in Deželnih vlad ter gradivo za seje; 2. notranjepolitične razmere v jugoslovanskem delu Slovenije (situacijska poročila); 3. koroška problematika 1918-1921, zlasti finančne zadeve; 4. likvidacija Pokrajinske uprave za Slovenijo; Gradivo Predsedstva Narodne in Deželne vlade ter Pokrajinske uprave za Slovenijo je Arhiv Republike Slovenije prevzel leta 1948 od Federalnega zbirnega centra (FZC). Gradivo upravnih oblastev za obdobje 1918-1924 je združeno predvsem zaradi skupnega pisarniškega poslovanja in vodenja spisovnih evidenc. Gradivo Predsedstva Narodne vlade za Slovenijo, Deželnih vlad in Pokrajinske uprave za Slovenijo je pomembno predvsem zaradi dejstva, da je v sklopu tega fonda ohranjena serija zapisnikov sej Narodne in Deželnih vlad za Slovenijo. Tako so ohranjeni zapisniki sej Narodne vlade za Slovenijo za čas od 1. novembra 1918 do 24. januarja 1919 ter Deželnih vlad od 24. januarja 1919 pa vse do 7. julija 1921. Serijo zapisnikov sej je takratnemu Državnemu arhivu Ljudske Republike Slovenije (LRS) leta 1955 izročil Izvršni svet Skupščine LRS, skupaj z veliko količino arhivskega gradiva I. in 11. oddelka Ban ske uprave Dravske banovine. Orae- '' AS128, Popis Okrajnega glavarstva Borovlje. 6 Članki in raz1 rave ARHIVI XXIII (2()00)Jjt. 2 njene sejne zapisnike so odkrili, ko so leta 1960 začeli z urejanjem omenjenega gradiva. Do tedaj se je menilo, da so bili zapisniki uničeni tik pred drugo svetovno vojno. Bili so vloženi v en večji fascikel. Po odkritju so jih uredili tako, da so najprej ločili originale od kopij in ostalega gradiva. Za originalno se je štelo tisto gradivo, ki je bilo podpisano. Nekaj originalnih zapisnikov je manjkalo, zato so jih nadomestili s kopijami. Iz enega fascikla so naredili tri fascikle, in sicer fascikel originalnih sejnih zapisnikov, fascikel kopij sejnih zapisnikov ter fascikel prilog k sejnim zapisnikom. Sejni zapisniki so vloženi v ovoje in mape ter predstavljajo serijo 204 zapisnikov najvišjih organov oblasti v Sloveniji. Na sejah med leti 1918-1921 so veliko pozornosti namenili tudi razmeram na Koroškem in pripravam na plebiscit. Arhiv Republike Slovenije je pred dvema letoma na pobudo arhivskega svetnika Petra Ribnikarja začel z izdajanjem sejnih zapisnikov v knjižni obliki. Do danes sta izšla dva zvezka; prvi zajema seje od 1. novembra 1918 do 26. februarja 1919, drugi pa od 28. februarja 1919 do 5. novembra 1919. V pripravi je tudi tretji, zadnji del, ki bo imel na koncu tudi kazalo oseb in krajev. Vsi trije zvezki bodo nepogrešljiv vir in pripomoček tudi za raziskovanje zgodovine koroškega plebiscita, predvsem s slovenske strani. Poleg sejnih zapisnikov je v gradivu fonda ohranjenega mnogo gradiva, ki se nanaša na Koroško v predplebiscitnem in tudi v poplebi-scitnem obdobju. Za obdobje pred plebiscitom naj omenim samo situacij ska poročila o razmerah v jugoslovanskem delu Koroške, ki so ohranjena za čas od novembra 1919 do oktobra 1920,12 nadalje poročila o pripravah na koroški plebiscit v letu 1920,13 v fondu je ohranjeno tudi nekaj gradiva, ki se nanaša na civilno in vojaško upravo plebiscitne cone A na Koroškem. Gre predvsem za gradivo okrajnih glavarstev Kraljevine SHS v Borovljah in v Velikovcu, za sezname upravičencev do povrnitve vojne škode ter za vojaške in varnostne zadeve jugoslovanske uprave na Koroškem (razni dopisi in seznami).14 Zanimivo je tudi gradivo iz poplebiscitnega obdobja, predvsem iz leta 1921. Gre predvsem za preganjanje koroških Slovencev, poročila o razmerah na Koroškem po plebiscitu, o reševanju problematike koroških beguncev.15 Ohranjeno je tudi veliko gradiva, povezanega s finančnim poslovanjem, predvsem s financiranjem plebiscitne agitacije. Ob koncu bi omenil še gradivo, ki ni neposredno povezano s plebiscitom, je pa posledica 1 ^ AS60, Predsedstvo Pokrajinske uprave za Slovenijo, a.e. 3143. 13 AS_60, Predsedstvo Pokrajinske uprave za Slovenijo, a.e. 52. 14 AS_60, Predsedstvo Pokrajinske uprave za Slovenijo, a.e. 62. 15 AS_60, Predsedstvo Pokrajinske uprave za Slovenijo, a.e. 101- 103. plebiscitne odločitve koroškega prebivalstva. To so poročila o delu razmejitvene komisije na meji med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS iz leta 1922.16 Oddelek oz. Poverjeništvo za notranje zadeve pri Narodni, pozneje pri Deželni vladi in Pokrajinski upravi za Slovenijo je opravljal vse posle, ki jih je do 31. oktobra 1918 opravljalo Ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju in pristojna deželna politična oblastva. Poleg tega je poverjeništvo opravljalo posle bivših deželnih zborov in odborov, razen tistih, ki so bili odrejeni drugim organom oblasti. Pristojno je bilo za stvari zunanje vojaške uprave in za zadeve deželne politične uprave. Poverjeništvu so bila podrejena okrajna politična oblastva, Policijsko ravnateljstvo v Ljubljani in policijski komisariati, varnostna straža za Slovenijo in prisilne delavnice. Vodil ga je poverjenik, razdeljeno je bilo na odseke, ki so jih vodili referenti. Med gradivom tega fonda ni toliko gradiva o Koroški in plebiscitu, ker je tovrstno gradivo prihajalo predvsem na predsedstvo. Ohranjeno je nekaj gradiva o preganjanju oz. pobijanju nemške agitacije na območju Slovenije in pa poročila o preganjanju koroških Slovencev v letu 1921.17 Poleg teh dveh največjih in najpomembnejših organov oblasti v prvem povojnem obdobju pa so prej ali sočasno delovali tudi nekateri drugi organi, ki so se ukvarjali s koroško problematiko. Na tem mestu bi predvsem izpostavil Narodni svet za Slovenijo s sedežem v Ljubljani, ustanovljen avgusta leta 1918, in pa Pisarno za zasedeno ozemlje v Ljubljani. Med gradivom Narodnega sveta je v pododseku za Koroško ohranjeno gradivo zapisnikov sej tega organa. V gradivu fonda Pisarne za zasedeno ozemlje je ohranjena knjiga poročil s Koroške za leti 1918/19, vendar je žal nepopolna.18 Drobci arhivskega gradiva so se ohranili tudi v nekaterih drugih upravnih fondih iz tega obdobja, predvsem v gradivu fonda Oddelka za prosveto in vere pri Pokrajinski upravi za Slovenijo in med gradivom Višjega šolskega sveta iz Ljubljane, kjer se nahajajo viri, povezani z reorganizacijo šolstva na južnem Koroškem in nastavitvijo slovenskih učiteljev v letu 1919.19 Osebni in rodbinski fondi Med osebnimi in rodbinskimi fondi v Arhivu Republike Slovenije je tudi nekaj takih, v katerih je med ostalim tudi gradivo, povezano s koroškim plebiscitom, V fondu Alfreda Lavriča, koroškega borca, je ohranjen fascikel, povezan s AS60, Predsedstvo Pokrajinske uprave za Slovenijo, a.e. 120. 17 AS_61, Oddelek za notranje zadeve pri Pokrajinski upravi za Slovenijo, šk. 9. 1 o Gl. AS_59, Pisarna za zasedeno ozemlje, fasc. 2. 19 Gl. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana 1999, fonda št. 63 in 102. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 7 koroškim problemom. Gre predvsem za prepise in izrezke časopisnih člankov, uradna poročila in prepise poročil o delovanju na Koroškem za čas med novembrom 1918 in januarjem 1919.20 Dr. Teodor Sporn je bil v času pred plebiscitom svetnik Deželne vlade za Slovenijo in je bil poslan v Velikovec. Iz tega obdobja njegovega delovanja so ohranjena poročila o izvajanju plebiscita na Koroškem, rezultati plebiscita, razni dopisi glede nepravilnosti pri plebiscitu, ki so prihajali od raznih upravnih organov in posameznikov, podatki o nepravilnostih pri glasovanju, poročila o aprovizaciji in izvozu dobrin iz cone A v cono B v času plebiscita, poročilo o prometu z živežem na Koroškem po ukinitvi demarkacijske črte in pa poročilo o organizaciji prehrane na Koroškem.21 V osebnem fondu Wutte je ohranjeno predvsem plebiscitno propagandno gradivo, seveda prevladujejo letaki in plakati s slovensko agitacij sko vsebino (27), poleg slovenskih so ohranjeni tudi nemških letaki (13) in nekaj izvodov časopisov iz leta 1920 (Hoo-rrruk,.!! List za plebiscitno zabavo, Korošec, Mir, Draupost in Deutsch - Österreichische Blätterstimmen).22 Posebno pomemben in obsežen je osebni fond Loj za Udeta, zgodovinarja in publicista, ki se je pri svojem delu ves čas posvečal predvsem koroški manjšinski problematiki, tako po prvi kot tudi po drugi svetovni vojni. Med ohranjenim gradivom je tudi precej originalnega gradiva, povezanega s koroškim plebiscitom, med drugim originalne pole z osebnimi podatki o koroških prostovoljcih v bojih za severno mejo 1918/19,23 gradivo Narodnega sveta za Koroško, gradivo krajevnih odborov, sestanka zaupnikov Narodnega sveta za Mežiško dolino (12. 10. 1918) fotografije in osebni podatki borcev za severno mejo,24 zapisnik pogovorov o premirju v Gradcu (16. do 22. januar 1919), osebne zabeležke majorja Andrejke na pogovorih o premirju v Gradcu, pogodba o premirju med Narodno vlado za Slovenijo in nemško-avstrijsko pokrajinsko vlado v Gradcu (13. 2. 1919), gradivo pogajanj o premirju v Kranju (med 4. in 7. junijem 1919) in inštrukcije vojaške narave za vodenje pogovorov v Kranju, zapisnik izjave Josipa Jerka, ujetega 7. 1. 1919 pri Borovljah, o nasilnih postopkih avstrijskih vojakov z ujetniki, številčno in moralno stanje slovenskih čet na Koroškem konec februarja 1919, dokumenti o avstrijskem nasilju na Koroškem leta 1919 (8 prepisov), razna vojaška povelja in manifesti ob spomladanski ofenzivi leta 1919,25 sejni zapisniki Narodnega sveta za Štajersko (28. 9. 1918 - 30. 12. 1918, 20 AS_919, Popis osebnega fonda Alfred Lavrič. 21 " AS_1019, Popis osebnega fonda dr. Teodor Sporn. 22 AS_1046: Popis osebnega fonda Wutte. T, AS_1193, Popis osebnega fonda Lojze Ude, šk. 22. 24 Prav tam, šk. 47. 25 Prav tam, šk. 48. tipkopisi, prepisi), zapisniki sej Deželne vlade za Slovenijo 1919/20, zapisnik Pisarne za zasedeno slovensko ozemlje z dne 31. 3. 1919 o plebiscitu na Koroškem in poročilo naslovljeno na Predsedstvo Deželne vlade za Slovenijo o razmerah na Koroškem,26 zgodovina pešadijskih polkov iz Dravske divizij ske oblasti, dnevnik vrhovne komande (30. 11. 1918-24. 11. 1919),27 gradivo jugoslovansko-avstrijskih pogovorov o premirju v Celovcu maja 1919, pet telegramov28 ter spomini in dokumenti koroških borcev o vzhodni koroški fronti.29 Zbirka plakatov, letakov in koledarjev Letaki, plakati, razglednice in brošure s propagandno vsebino so v času pred plebiscitom takorekoč preplavile obe coni plebiscitnega območja. V zbirki plakatov in letakov v Arhivu Republike Slovenije zavzemajo pomemben del plakati in letaki s plebiscitno vsebino. V zbirki so označeni z oznako PL V, PL VI, in PL VII, kar pomeni, da so v okviru zbirke dobili čisto posebno mesto. V okviru PL V, Koroški plebiscit, so zbrani letaki, plakati in brošure, ki so s svojo vsebino propagirali in pozivali Korošce, naj glasujejo za priključitev njihove dežele h Kraljevini SHS. Vseh plakatov, letakov in brošur v tem sklopu je 81 in so različni po vsebini, velikosti ter sporočilnosti. V sklopu PL VI so zbrani plebiscitni razglasi in proklamacije prebivalcem koroškega plebiscitnega ozemlja; vsega skupaj jih je štirinajst. Pod oznako PL VII se skrivajo nemški plebiscitni plakati in letaki, ki jih je bistveno manj (skupaj 43) kot ostalih, ki so pozivali k priključitvi Kraljevini SHS. Poleg teh je pod oznako "razno plebiscitno gradivo" shranjeno še propagandno gradivo, nalepljeno na trd karton. V zbirki plakatov Arhiva Republike Slovenije hranimo tudi album s propagandnim gradivom o koroškem plebiscitu, ki pa poleg letakov in plakatov vsebuje tudi nekaj fotografij in zbirke denarja iz plebiscitnega obdobja. Leta 1961 je gradivo arhivu predal koroški borec Škof30 Propagandno gradivo, ki je bilo natisnjeno v velikih količinah, hranijo poleg Arhiva Republike Slovenije med svojim gradivom tudi druge institucije s področja varovanja kulturne dediščine na področju Slovenije. Tukaj bi rad omenil predvsem Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, Muzej narodne osvoboditve v Mariboru in pa obe osrednji slovenski knjižnici, Narodno in univer- 26 Prav tam, šk. 54. 27 Prav tam, šk. 60. 28 Prav tam, šk. 62. 29 Prav tam, šk. 73. AS_1194, Zbirka plakatov, letakov in koledarjev, Večinom gre za darila zasebnih zbiralcev ali za nakupe. Med najstarejše pridobitve spadajo plakati in letaki o koroškem plebiscitu, kupljeni leta 1961. 8 Članki in razprave ARHIVI XXIII (2000), št. 2 zitetno knjižnico iz Ljubljane ter Univerzitetno knj ižnico iz Maribora, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani Inštitut za narodnostna vprašanja je bil ustanovljen kot Manjšinski inštitut že v času prve jugoslovanske države, točneje 1. februarja 1925, in je bil zadolžen za zbiranje in obdelavo raznega gradiva, ki se je ukvarjalo z manjšinsko in narodnostno problematiko. S tem delom je inštitut nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni in se neposredno navezal na delo partizanskega Znanstvenega inštituta, ustanovljenega januarja 1944. Veliko spremembo v delovanju je pomenil sklep Izvršnega sveta LRS, ki je z odlokom dne 24. julija 1956 inštitut ločil od univerze in ga preimenoval v Inštitut za narodnostna vprašanja?1 V okviru inštituta deluje specializirani INDOK center in knjižnica z bogatim fondom gradiva s področja etničnih študij, posebej še iz slovenskega zamejstva. Temelji za oblikovanje arhiva so bili postavljeni že na predvojnem Manjšinskem inštitutu. Zal je bil večji del arhiva med 2. svetovno vojno uničen, ohranili so se le fragmenti arhivskega gradiva, ki ga je zbiral inštitut. Ob ustanovitvi inštituta leta 1948 je ta tako prevzel poleg obsežne knjižnice le šest fasciklov arhivskega gradiva nekdanjega Manjšinskega inštituta.3-" Inštitut za narodnostna vprašanja je ob ustanovitvi pridobil še nekatero starejše arhivsko gradivo iz obdobja med obema vojnama, povezano predvsem s problematiko razmejitve po razpadu Avstroogrske monarhije, ki je bilo ob okupaciji leta 1941 odpeljano v celovški arhiv in leta 1945 restituirano. Tako se je inštitut obogatil z gradivom raznih fondov, in sicer: - Pisarna za zasedeno slovensko ozemlje (1918-1921; 31 fasc.) - Medzavezniška plebiscitna komisija, Sekcija SHS (1920; 21 fasc.) - Komisija za mirovno konferenco pri Narodni vladi SHS v Ljubljani (1918-1920; 8 fasc.) - Narodni svet za Koroško Velikovec (1919— 1920; 4 fasc.) - Okrajno glavarstvo Borovlje (1919-1920; 1 fasc.)34 Pozneje je bilo prevzeto še nekaj osebnih fondov, med katerimi izstopa arhiv dr. Josipa Vilfana, a je bil predan v hrambo Zgodovinskemu arhivu v Ljubljani. Inštitut danes hrani približno sto tekočih metrov arhivskega gradiva v več fondih,35 V fondu Pisarne za zasedeno ozemlje v T I Janez Stergar. Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za na rodnostna vprašanja, Ljubljana 1995, str. 31. 32 Janez Stergar. n.d., str. 41. 'i-i Janez Stergar, n.d., str. 41. Janez Stergar, n.d., str. 41. 35 Janez Stergar, n.d., str. 43. Ljubljani se hrani gradivo o delovanju upravnih organov na zasedenih slovenskih ozemljih od Koroške do Italije. Največ gradiva se nanaša na poročila pisarni z okupiranih področij, razna zborovanja ter resolucije zaradi zasedbe ozemelj na Koroškem in drugod. Medzavezniška plebiscitna komisija, Sekcija SHS hrani gradivo, povezano s problematiko izvedbe plebiscita, predvsem so zanimivi predlogi jugoslovanske strani, okrožnice plebiscitne komisije, poročila o nemškem terorju, zapisniki sej Medzavezniške komisije v letu 1920, razne pritožbe glede plebiscita, situacij ska poročila za dan 10. oktobra 1920 in izjave za Kraljevino SHS. Komisija za mirovno konferenco pri Narodni vladi SHS v Ljubljani je bil organ, kije spremljal delo mirovne konference v Parizu. Tudi gradivo se nanaša na sestavo delegacije v Parizu, razna pravna vprašanja, osnutke mirovnih pogodb, ureditev mej na Štajerskem in Koroškem, organizacijo propagande glede plebiscita, finančne in aprovizacijske zadeve na Koroškem.36 Gradivo Narodnega sveta za Koroško je razdeljeno med Arhiv Republike Slovenije in Inštitut za narodnostna vprašanja. Del gradiva, kije shranjen v INV, je izročil leta 1957 dr. Felacher. Gradivo lahko razdelimo na finančno poslovanje sveta in na gradivo o povzročeni škodi. Gradivo Okrajnega glavarstva Borovlje, ki obsega vsega en fascikel, se nanaša predvsem na oskrbo prebivalstva za čas jugoslovanske uprave v coni A. Zanimiv in dokaj obsežen je t. i. Mačkovškov arhiv.37 Iz tega fonda bi rad izpostavil tri zvezke dnevnikov, ki jih je dr. Janko Mačkovšek38 pisal tako v Parizu med pariško mirovno konferenco (prva dva zvezka), kot tudi pozneje, ko je bil poslan na Koroško v zgodnjem poletju 1920 (Dnevnik I. - Pariz 6. 6.-9. 7. 1919, Dnevnik II. - Pariz 9. 7.-14. 8. 1919 in Dnevnik III. -Koroška 29. 6.-22. 7. 1920). Gradivo o plebiscitu v ostalih slovenskih javnih arhivih Arhivsko gradivo, ki se je o koroškem plebiscitu ohranilo v Sloveniji, je skoraj v celoti Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, Komisija za Mirovno konferenco. 37 Arhiv Instituta za narodnostna vprašanja, Mačkovškov arhiv, obsega 7 fasciklov gradiva, izstopajo poleg dnevnikov tudi zapisniki zasedanj Mednarodne plebiscitne komisije. Mačkovšek Janko (1888-1945), narodni delavec in politik. Študiral na Visoki tehnični šoli v Pragi in leta 1913 opravil inženirski izpit. Po 1. svetovni vojni je bil referent za meje pri Narodnem svetu za Slovenijo in izvedenec v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. Sodeloval je pri na Stanku Manjšinskega inštituta v Ljubljani. Leta 1944 gaje aretiral gestapo in ga poslal v Dachau, kjer je umrl: gl. Enciklopedija Slovenije 6, Krek-Marij, Ljubljana 1912, str. 349. ARHIVI XXIII (2000), št. 2_Članki in razprave shranjeno v dveh institucijah, na eni strani v Arhivu Republike Slovenije in na drugi strani v arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja. Kljub temu pa so se drobci arhivskega gradiva ohranili tudi v drugih arhivskih inštitucijah. V Pokrajinskem arhivu v Mariboru (PAM) hranijo zbirko koroški plebiscit,39 v kateri so zbrane nalepke jugoslovanske in avstrijske plebiscitne propagande, ki prinašajo drobne informacije (46 kos.), razglednice obeh strani (16), letaki in lepaki, ki so po številu naj obširnejši (181), plakati (30) in časopisni izrezki. Nekaj dokumentov je v zbirko prišlo iz fondov upravnih organov in sodišč, predvsem gre za navodila Deželne vlade za Slovenijo in Medzavezniške komisije v Celovcu jugoslovanskim upravnim in pravosodnim organom na plebiscitnem ozemlju. Nekaj gradiva pa je vsekakor ohranjeno tudi v t. i. "Maistrovem fondu", zbirki o bojih za severno in vzhodno slovensko mejo po prvi svetovni vojni.40 V fondih Zgodovinskega arhiva Celje (ZAC) se je gradivo v manjšem obsegu ohranilo predvsem v fondih občin. Mestna občina Celje hrani gradivo o glasovalnih pravicah pri plebiscitu na Koroškem iz leta 1920 in seznam Maistrovih borcev.41 V gradivu občine Šoštanj najdemo gradivo o ustanovitvi legije prostovoljcev za Koroško, podpore za borce za severno mejo in agitacije Nemcev na zasedenem ozemlju.42 Podobno gradivo je ohranjeno tudi v fondu občine Hrastnik-Dol: glasovalne prijavnice za koroški plebiscit in mirovni pogoji z Avstrijo.43 Zadnji javni arhiv, ki hrani vsaj nekaj gradiva o koroškem plebiscitu v Sloveniji, je Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL). V enoti za Dolenjsko in Belo Krajino hranijo eno škatlo gradiva o plebiscitu, ki vsebuje zapisnike narodnega sveta v Podljubelju, učiteljske konference v Podljubelju, priprave za sestavo volilnega imenika, spise Narodnega sveta za Koroško in Narodnega sveta v Borovljah ter jugoslovansko in avstrij sko propagandno gradivo.44 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Zbirka koroški plebiscit, obsega 3 škatle gradiva; gl. Vodnik po fondih in zbirkah PAM, Maribor 1990, str. 463; E. Ogrizek, n. d., str. 9. ^ PAM, Zbirka prevratni dogodki na slovenskem Štajerskem, ohranjeno je fadivo za čas od 1887 do 1920, gradivo fonda obsega 1.3 tm v 13 škatlah. Za uporabnike je na voljo tudi popis gradiva fonda; gl. Vodnik po fondih in zbirkah PAM, Maribor 1990, str. 465. 41 Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Mestna občina Celje II., 1919 1941, sig. 196. 42 ZAC, Obtina Šoštanj, 1880-1940. 43 ZAC, Občina Hrastnik-Dol, sig. 489 in 490. 44 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Zbirka Koroški plebiscit (NME-191), 1919-1920. 9 V škofjeloški enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana se je v zbirki "Varia" ohranila plebiscitna korespondenca Jakoba Potočnika z bratom Ivanom iz leta 1920.45 Ostali javni arhivi v Sloveniji, Zgodovinski arhiv Ptuj, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici in Pokrajinski arhiv Koper, med svojim gradivom nimajo gradiva o koroškem plebiscitu. SUMMARY RECORDS ON THE CARINTHIAN PLEBISCITE IN SLOVENE ARCHIVES In the introduction, the author presents the question of the plebiscite as it was depicted in professional works - the main emphasis being placed on those written in Slovene. He goes on with the presentation of the postwar administration on the territory of Slovenia in this period, which was incorporated in the newly established Yugoslav state. In greater detail, the author also presents the administrative organisation on the occupied territories of southern Carinthia up to the year 1920. In his article, the author focuses particularly on the presentation of the records on the Carinthian plebiscite kept mostiy in Slovene archives and other institutions concerned with the protection of cultural heritage. Among these records, the most important is the fond of the National Council for Carinthia which had its seat in Velikovec, kept in the Archives of the Republic of Slovenia. This fond contains the most important documents for the study of the 1920 plebiscite in Carinthia. The fond of the District Board in Borovlje, kept in the Archives of the Republic of Slovenia, is also important, while a number of other documents on the plebiscite are additionally preserved in the administrative fonds of the former Provincial Government for Slovenia, in personal and family fonds, as well as in a collection of posters, leaflets and calendars. The records on the plebiscite kept by the Institute for National Issues in Ljubljana are particularly important, as the Institute is the only institution in Slovenia, apart from the Archives of the Republic of Slovenia, which keeps a larger number of records on this topic. Some fragments of records on the Carinthian plebiscite - mostly posters and leaflets, are also kept in other Slovene archives. 45 ZAL, Varia Škofja Loka (ŠKL-291). ¡0 Članki in razprave ARHtVl XXIII (JOOOi, št. 2 Eksponat z moskovske postavitve razstave Žiga llcrberstem odkrile!j Rusije. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 11 UDK 351.79(497.4)(091) Vodno pravo in vodne pravice GORAZD STARIHA Začetki modernega urejanja vodnega prava Pomembno področje vodnega prava glede vodnih pravic je bilo za območje slovenskih dežel razmeroma dolgo nesistemsko urejeno, saj je Avstro-Ogrska dobila prvi celosten vodni zakon za ves avstrijski del države šele leta 1869,1 na podlagi le-tega so izšli deželni vodni zakoni.2 Potrebo po zakonu, ki bi v celoti urejal vodno pravo, so seveda čutili že dalj časa. Tako so leta 1835 spodnejavstrijski stanovi in Kmetijska družba na Dunaju opozorili na nujnost in pomanjkanje vodnega zakona in takratni spodnjeavstrijski deželni maršal je ukazal ustanoviti komisijo, ki bi preučila položaj, vendar praktičnih uspehov ni bilo. Naslednji pomembnejši korak je bil storjen na kmetijskem kongresu na Dunaju leta 1849, kjer so temeljito obravnavali tudi vprašanje vodnega prava. Na podlagi sklepov obravnave je takratno ministrstvo za kmetijstvo in rudarstvo naslednje leto naredilo osnutek vodnega reda in ga izročilo trgovskemu ministrstvu. To je zahtevalo strokovno mnenje od trgovskih in obrtnih zbornic na Dunaju, v Milanu in Benetkah, nadalje od obrtnega združenja v Pragi in Libercu in od spodnjeavstrijske finančne prokurature. Njihove izjave so nato v letu 1853 posredovali notranjemu ministrstvu, ki je nerešeno zadevo v celoti odstopilo ministrstvu za trgovino in obrt. V predloženih izvedenskih mnenjih osnutek vodnega reda iz leta 1850 ni naletel na ugodna mnenja. Ugotovitve izvedenskih mnenj je povzelo ministrstvo za trgovino in leta 1862 pripravilo nov osnutek vodnega zakona3 za v ožjem državnem svetu zastopane dežele in ga dalo v pretres strokovnim komisijam v posameznih kronovinah. Trgovsko ministrstvo je izhajalo iz ugotovitve, da je koristna moč vode nujna in je bistvenega pomena za poljedelstvo, industrijo in trgovino. Upoštevati pa da je treba tudi možnost poplav in rušilno moč vode. Vse to je seveda zahtevalo urejenost na lastniškem in gradbenem področju. Ministrstvo je v uvodnih mislih ob predstavitvi svojega osnutka priporočalo, da če hočejo komisije dobro opraviti svoje delo (pregledati, do- 1 30. 5. 1869 (RGB 93/1869). 2 Za Goriško in Gradiško 28. 8. 1870 (LGB 41/1870); za Trst 28. 8. 1870 (LGB 44/1870); za Koroško 28. 8. 1870 (LGB 46/1870); za Istro 28. 8. 1870 (LGB 52/1870); za Štajersko 18. 1. 1872 (LGB 8/1872); za Kranjsko 15.5. 1872 (LGB 16/1872). 3 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond: Deželno predsedstvo za Kranjsko (AS 16), delovodna številka 1528/1862. polniti osnutek zakona), da morajo biti v njih predstavniki poljedelstva, industrije, trgovine, strokovnjaki za vodogradnje in izvedeni pravniki civilnega prava. Osnutek je nadalje ugotavljal, da z izjemo Lombardsko-Beneškega kraljestva, kjer sta še vedno veljala vodna zakona iz dobe francoskega gospostva iz let 1804 in 1806, za vse druge avstrijske kronovine vodna zakonodaja ni bila urejena sistematično. Deli splošnih norm o vodnem pravu so bili še v nekaterih drugih zakonih,4 nekateri predpisi pa so veljali samo za posamezne dežele, npr. za Štajersko patent z dne 25. 7. 1780 (nadalje so našteti predpisi še za druge, neslovenske dežele). Vendar lombardsko-beneš-ka vodna zakona nista več zadostovala in tudi v deželi sami so izražali željo po reviziji le-teh. Predlagatelju osnutka se je postavljalo tudi vprašanje, v katerih deželah vsega cesarstva naj bi vodni zakon veljal, ker da iz oktobrske diplome (20. 10. 1860) izhaja, da ne bi mogel veljati za dežele madžarske krone, češ da vodna zakonodaja ne sodi v področje, ki ga ureja zakonodaja za vso državo (kot bomo videli, je to ugotovil tudi kranjski deželni zbor). Zakon naj bi torej veljal za druge dežele cesarstva, s pripombo, da gre za normiranje pomembnega dela zasebnega prava in da to ne bi mogel biti predmet zgolj deželne zakonodaje, ampak bi moral biti to kot vladni predlog ožjemu državnemu svetu. Vprašanje lastnine voda kot temeljno, na katero naj bi odgovoril novi vodni zakon V osnutku zakona iz leta 1862 je omenjeno, da prejšnji iz leta 1850 ni bil ugodno ocenjen. Predvsem je na nasprotovanje naletelo načelo, da tekoče vode praviloma ne morejo biti povsem zasebna lastnina. Če bi se to načelo uveljavilo, bi bile ogrožene vse že obstoječe posestniške pravice. Tako je bilo znova prvo in najpomembnejše vprašanje meja med zasebnimi in javnimi vodami. Veljavna zakonodaja je npr. predvidevala, da je potok zasebna lastnina, vendar pa ni bilo določeno, kje oz. v kakšnem primeru se (zasebni) potok spremeni v javni tok. 4 V §§ 287, 290, 340, 413, 477 in 854 Občega državljanskega zakonika iz leta 1811; mlinskega reda z dne 1. 12. 1814; dekreta dvorne pisarne o vodnih gradnjah z dne 10. 11. 1830 in 22. 9. 1831; v §§ 24-43 gozdnega zakona z dne 1. 1. 1853; v §§99, 105, 128-130 rudarskega zakona z dne 23. 5. 1854; v §§ 31. 33, 42 obrtnega zakona z dne 20. 12. 1859 in v ministrski uredbi z dne 7. 7. 1860. 12 Člitnki in razprave ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Na to naj hi odgovoril vodni zakon. Predlagatelj osnutka iz leta 1862 je pri leni opomnil, da po rimskem pravu vodotoku značaj javnosti dajeta velikost m stalno:-! toka. kar da se v bistvu ujema z nemškim pravom, ki kot kriterij za določitev vodotoka kot javnega uporablja plovnost (z ladjo m splavom) slednjega.1 Avstrijsko držav no pravo da tudi loči plovne iti neplovne vode skratka gre za to da so plovne vode javne (vodna pot mora bit. tako kot cesta odprta za ves promet), druge pa so lahko tudi zasebne, kar da potrjujejo že stara prava in praksa. Naloga vodnega zakona naj bila torej ta. da že znana i nI v praksi upoštevana dejstva smiselno uzakoni Temeljno vprašanje, na katero naj bi odgovoril novi vodni zakon, je bilo torej vprašanje lastnine. Profesor Runda ie v svoji razpravi zapisal, da si lastnino predstavljamo kot nekaj, kar v svoji prostorski sklenjenost pripada nekemu lastniku. Glede voda temu pojmovaniu od govaijajo vodnjaki bajerji, izviri, rezervoar]: in naravne kotanje stoječe vode, ki pripadajo /cm Ijiškemu posestniku ne pa tekoče vode iil morje v celoti. Tekoči vodotoki namreč predstavljajo celoto, ki je lahko prostorsko razdeljena samo po del m struge. Neprekinjenih vodnih tokov torej iz naravnih ra/logov ne moremo obuivnavat kot stvar lastnine, nc glede na to, ali gre za veletoke, reke al potoke, ker nad vodnim tokom ni možno prostorsko gospostvo, lastništvo Na vodne tokove gre gledati kot na zračne tokove, na /¡ak, ki je resnična res onmiitm cvm manis (lasi vseli) in je glede na možnost lastništvo posameznega dela zraka (vode) res nulUus (nikogaršnja last). Iz tega izhaja tudi pravna osnova, ki pojmuje tekoče vode /a nepogrešljivo potrebo vsega človeštva, ki n'kakor D^ini svetnik, član gosposke zbornice in državnpga sodišča, redni pralei-or prava na praSki univerzi dr, Anion Randn, ki je napisal zeli) lemcljito Razpravo o vodnem pravu {Anion Kanrla Dns Oslcrrcichisclic Wasscriccht, Praga 1891) si jc razlagal stališče rimskega prava m-kdiko drugače, saj ic zapisal da ima le-to /a javne vse tekoče reke in prislaniiča. Vseeno 4« je, ali je reka»&clika ali majhna. plovna ali ne. Še lako majhen m prekinjen potoček da je javna last. Zasebna latfl :ln so torej lahko samo hudourniki, ki so sam» občasno tekoči, in pa izviri ki izvirajo m ponikajo na zemlji lastnika. Tako jc Randa menil, da upravljanje s lo javno pravico pripada državi zaiadi njene vrhovne pravice in da če-zasebnik potrebuje pravico do upo rabe javnih voda, recimo /a ptigonsko moč, mora od države za to dobili koncesijo (ki jo Inliko nadomcSča samo prastara pravica o/, že od nekdaj" pristavljal objekt). S lako podelitvijo pridobi konee.-:ionar pravico do uporabe vode, vendar mu je lahko odvzela ali omejena samo ¿aradi vzrokov, ki jih zahicva javno dobro ali proli odškodnini. koncesija za izkoriščanje javnih voda je konslilulivna. t c pra-vtce. čeprav je praviloma neodtujljiva ne gre gledali kol neko zasebno pravico (čc fic za kon«čiyt) za javne vodotoke). Nasprotno pa gi« pri dovoljenju za uporabo zasebnih voda k za lo da :;c obstoječa zasebna praviea deklarativni) prizna iu z oblastno konctJsijo potrdi, da pri izkoriščanju vode s stališča javnega prava m nobenih zadržkov ni združljiva z izklj\ičmm lastništvom posameznika nad njo. Pa potreba se kaže v pomembnosti vodotokov kot komunikacijskega sredstva, pogonskega 7a industrijo m obrt, namakalnega /.a poljedelstvo, končno ma vodni ¿istem komaj ocenljiv daljnosežni pomen za klimatske razmere (prvie se zapiše ekološka vrednost!). Narava stvari n splošno dobro torej naravnost zahtevata, da sc unajo tekoči vodotoki za javne in da so /a splošno uporabo. Ker pa vodotok sestoji iz vodnega toka m struge, posledično izhaja, daje tudi rečno konto sestavni del reke torej splošno dobro. Tudi rimsko pravo poimuje lastništvo struge odvisno od lastništva reke Reka brez struge lahko pomem ravno toliko knt potok brez vode. Od rečnega kor.ta gre razlikovati rečne brežine, ki so lastnina zemljiškega posestnika, na čigar posestvu se nahajajo (moraio pa biti na voljo za rečno plovbu pristajanje). .vreulov ui/m ob BiJščici. Gorenjski muzej Kranj, fototeka. imen) si 93/¡2 (Avtor fotografije A. Novak). Pri rečnem kor-tu pa se vendarle pojavi pridržek, ali j^a gre jemati (kot javne ceste) za državno lastnino, seveda omejeno z občo uporabo reke, ali kol da j J brc? lastnika in podrejeno samo pravu državne suverenost Randa je ugotovil, da so v literaturi o občem piavu zastopana vsa la stališča (lastni!, struge država, nihče, posameznik). Proti na/iranju, da je država lastnik struge, sc običajno navajajo otok? sredi reke in opuščene struge, ki so zemljiška posest. Vendar je bil Randa mnenja, da to samo na sebi iv argument, ker struga samo kot taka (z.'vodo pokrit-.! površina) pripada državi. Rimsko pravo ne govori o strugi kot lastil m dr/ave. ampak sc zadovolji s stališčem o suverenosti Nadalje |e R-inda naštel, da ima francosko sodstvo vse reke ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 13 za javne, pruska zakonodaja pravi, da so samo plovni vodotoki obča lastnina države, neplovni pa so zasebne vode (zasebna lastnina), madžarski zakonik iz leta 1885 in hessenski iz 1887 pojmujeta vse vodotoke za državne, bavarski zakoni pa gledajo na reke in potoke, ki jih ne uporabljajo ladje in splavi, kot na zasebno lastnino lastnikov brežin. Po italijanskem kodeksu so vse reke in jezera javni, le majhni potočki (rivi) so lahko zasebni. Javna, državna in zasebna lastnina voda, vodnih in priobalnih zemljišč6 Bistveno je bilo torej vprašanje, katere vode so javne oz. državne in katere so lahko zasebne. Randa je navedel, da Obči državljanski zakonik v § 287 glede stvari, ki so v državni lasti (§ 2867), razlikuje med dvema kategorijama: a) stvari, ki so vsem državljanom na voljo samo za uporabo, kot deželne ceste, tokovi, reke, morska pristanišča in morske obale - to so obča ali javna dobra; b) stvari, ki jih potrebuje država za svoje delovanje, kot denarni, poštni in drugi monopoli, kameralna dobra, rudniki, soline ...- to je državno premoženje oz. lastnina. Zakonik je torej razglašal reke in potoke za javno dobro oz. za državno dobro, ki je namenjeno splošni, javni rabi, za res publicae, quae in communi usu sunt (državna last, ki je v javni uporabi), pri tem je razumeti res publica kot državno lastnino, omejeno z javno rabo. Po splošnem razumevanju § 287 Občega državljanskega zakonika bi si lahko razlagali, kot da so vse tekoče vode (vodotoki, reke, potoki) razglašene za javno dobro, vendar pa zakonik v § "Glede na kraj, v katerem se voda nahaja, razlikujemo površinske, podzemne in talne vode. Nadalje lahko glede na kraj in na obliko voda razlikujemo tekoče, izvirne, talne in stoječe vode, kot so npr. vodotoki, jezera, izviri, javni vodnjaki in obalno morje. Končno lahko vodo razlikujemo tudi glede na njeno kvaliteto. Poleg navadne vode poznamo tudi zdravilne, termalne in mineralne vode. Med navadno vodo pa ima posebno mesto pitna voda. Preskrba s pitno vodo ima prednost pred uporabo in izkoriščanjem vode za druge potrebe. Končno lahko vodo razlikujemo tudi glede na njeno agregatno stanje. Poleg tekoče vode poznamo tudi vodne pare in - kar je bolj pogosto - led. Zaradi logične povezanosti vode z bližnjim zemljiščem, zakonodaja vodnega prava skupaj z vodami obravnava tudi morsko obalo ter vodna in priobalna zemljišča. Vodna zemljišča so struge in korita z brežinami do tiste višine, do kamor sežejo srednje letne vode. Vodna zemljišča so tudi opuščene struge in prodišča, ki pa jik voda od časa do časa še poplavlja. Za vodno zemljšče se šteje tudi dno obalnega morja in njegova obala do višine najvišjega vodostaja plime Priobalno zemljišče zajema varovalni pas, ki se razteza neposredno nad vodnim zemljiščem ..." (Lovro Sturm, Vodno pravo, v: Upravni zbornik 1996, str. 220). "Stvari, ki se nahajajo na državnem ozemlju, so bodisi državna bodisi zasebna lastnina. Slednja lahko pripada posamezniku, manjšim (z)družbam ali občinam." 854 izrecno govori o "privatnih potokih" in podobno so povzemali tudi poznejši zakoni, ki so obravnavali tekoče vode (npr. § 105 rudniškega zakona, § 6 gozdnega zakona, § 6 ministrske odredbe z dne 21. 4. 1857). Ker splošni zakonik ni pobliže razjasnjeval, kaj pomeni "javnost" nekega vodotoka, se je bilo treba pri tem vprašanju vrniti k staremu dvornemu dekretu z dne 14. 6. 1776, kjer je bila plovnost merilo javnosti. Postavljalo se je vprašanje, ali so potem tudi netekoče vode lahko javne oz. komu "pripadajo". To vprašanje očitno še ni bilo rešeno in Randa je navedel vrsto različnih pravnih razlag in mnenj (uporabljena, tretja in dopolnjena izdaja Randovega dela je izšla leta 1891). Med drugim pravi, da sodna praksa dopušča možnost zasebne lastnine nad nejavnimi tekočimi vodotoki, posebno na mlinskih potočkih. Končna ugotovitev je bila, da so vse plovne in splavne reke javne, javni uporabi namenjeno javno dobro, neplovne vode pa so javne samo, če niso "olastninjene" z deželnim zakonom, običajnim pravom in drugimi naslovnimi pravicami za posamezne uporabe oz. pravice nekdanjih gos-posk, občin ali oseb. Torej, če nekdo ne more izkazati lastninske pravice do neplovnega vodotoka, je tudi ta javen. Na bistvu Občega državljanskega zakonika je temeljil tudi na začetku omenjeni prvi avstrijski državni vodni zakon z dne 30. 5. 1869 in po njem napisani deželni zakoni. Po tem zakonu so reke in tokovi od mesta, od katerega se uporabljajo za plovbo ladij ali za plovbo zvezanih splavov, skupaj s svojimi stranskimi rokavi, javno dobro in ohranjajo to lastnost tudi takrat, kadar je uporaba začasno prekinjena ali kadar povsem preneha. Sicer pa naj bi zakon ne poudarjal plovnosti z ladjami ali splavi, ampak dejansko uporabo reke za promet z ladjami ali splavi. Zgornji, neplovni tok reke torej ni javen. Vlada lahko zasebne vode, ki so primerne za plovbo ladij in zvezanih splavov, z razlastitvijo (§ 365 splošnega državnega zakona) razglasi za javno dobro (§ 6 Občega državljanskega zakonika). Paragrafa 2 in 3 vodnega zakona, ki naštevata, katere tekoče in stoječe vode so javne, se samoumevno ne nanašata na ledenike in ledeniški led (to pač niso "vodotoki"). Kjer so ledeniki, kot na Tirolskem, razglašeni za državno lastnino (dvorni dekret z dne 7. 1. 1839), je ledeniški led seveda državna lastnina. Osnutek vodnega zakona (že pred Rando) ugotavlja uporabnost vode pri namakanju (poljedelstvo), kot gonilno silo (industrija), njeno prevozno funkcijo (ladjarstvo, trgovina), njeno prehranjevalno moč (ribolov) in "čistilno" funkcijo (oskrbovanje gospodinjstev z vodo). Vendar pa so vse te neizmerljive vrednosti voda povečini izgubljene, če se vodotokov v njihovem naravnem toku ne regulira (prazni, razširja, 14 Članki in raz1 rave ARHIVI XXIII (2()00)Jjt. 2 zožuje, izravnava). To pa bi moral urejati vodni zakon s svojimi določbami, kazenskimi ukrepi in vzpostavitvijo vodnih oblasti. To vse naj bi upošteval bodoči vodni zakon, ki naj bi bil daljnosežnejši kot kateri koli dotedanji. Pri tem naj bi imeli pred očmi predvsem jasnost pravnih razmerij in narodnogospodarsko izrabo voda. Zakon o rabi, usmerjanju vodotokov in obrambi pred vodami iz leta 1869 Osnutek je po vseh razpravah in dopolnitvah leta 1869 pripeljal do že omenjenega zakona, ki je urejal vodne pravice v osmih oddelkih (I. - o pravni lastnini vodotokov, II. - o rabi javnih voda za plovbo z ladjami in splavi ter o "napravah za prečenje voda" in o pravnih razmerah lastnikov bregov, III. - o uporabi in usmerjanju zasebnih voda, IV. - o ribolovnih upravičencih, V, - o vodnih družbah glede varovalnih in regulacijskih gradenj, o napravah za odvodnjavanje in namakanje, VI. - o prispevnih obveznostih privatnih posestnikov pri vodogradnjah, ki se financirajo iz državnega oz. deželnega proračuna, VII. - o pristojnostih deželnih zborov za izdajo izvedbenih določil tega zakona, VIII. - o nastopu veljavnosti in izvajanju zakona) in 29 členih. Zadnji, 29. člen, je izvajanje zakona nalagal ministrom za poljedelstvo, pravo, trgovino in notranjemu ministru. Po sprejetju tega zakona je profesor Randa lahko ugotovil, da sodobna zakonodaja razlikuje: L zasebne vode. Mednje sodijo: a) Studenci, atmosferske padavine, vodnjaki, bajerji in drugačna, kakor koli že nastala vodna zajetja (vodovodi, rezervoarji) na zasebnih zemljiščih. Ce npr. bajer dobiva vodo iz potokov, ki tečejo po posesti, sam bajer ostaja v zasebni lasti, četudi se napaja iz javnega vodotoka, vendar pa ne sme biti motena pravica nekoga drugega do vode, preden potok priteče na posest in ko odteče z nje. Tako, recimo, tudi za pridobivanje ledu lastnik zemljišča, na katerem se led nahaja, ne potrebuje soglasja upravnih oblasti. b) Kanali (jarki) in drugi umetni vodovodi, ki se napajajo iz zasebnih voda ali se uporabljajo za napajanje zasebnih voda. Odprti kanali, ki se napajajo iz javnih vodotokov in tečejo po zasebnem zemljišču, so javni, s tem da posestniki zemljišč, po katerih so speljani kanali, lahko uporabljajo vodo v kanalih in je njihova zasebna pravica do npr. ribolova ali gonilne sile vode nemotena. c) Poleg naštetega še tekoče ali stoječe vode (jezera, potoki, toki), za katere nekdo dokaže, da mu "pripadajo", vendar pa je takšno dokazovanje izključeno pri vodotokih, ki so primerni za plovbo z ladjami in splavi. V tem primeru ne gre spregledati, da nikdar ni govora o tehničnem lastništvu vodotokov, ampak gre vedno le za lastništvo korita in takšnih ali drugačnih pravic do uporabe, še posebno pravice do izkoriščanja (mehanične) vodne sile ali kemičnih lastnosti vode, pravic do izkoriščanja organskih in anorganskih bogastev vodotoka (vodnih rastlin, školjk, rib, biserov). II. javne vode. Sem sodijo vse stoječe in tekoče vode z izjemo naštetih v točki I, Tu ne gre prezreti, da vodni zakon v dvomu pojmuje za javne vse tekoče vode, ne samo plovne. Ob koncu se je postavljalo vprašanje, ali je lastniško stanje voda stvar vpisa v javne knjige ali ne? Zakoni o nastavitvi novih zemljiških knjig8 so v § 2 določali, da se v zemljiško knjigo vpišejo vse nepremičnine in pravice, vezane na te nepremičnine, javne dobrine (javna lastnina) pa ne, o nepremičninah, ki so javno dobro, se v zemljiški knjigi naredi samo "zaznamek". Glede na to so zasebne vode s koritom vred (npr. bajerji, zasebna jezera, potoki) stvar vpisa v zemljiško knjigo, ne pa javne vode, ki so glede na gornje določilo vpisane v zemljiško knjigo le kot zaznamek z navedbo parcelne številke in kratko oznako. Gre torej za zadeve, ki dobijo vložno številko v zemljiški knjigi, in za zadeve, ki so samo v seznamu, ki ni vnesen v zemljiško knjigo. Javne parcele niso vpisane v zemljiško knjigo kot druge zasebne, ampak zanje velja poseben seznam. Pravna razmerja glede javnih voda Novi zakon je tako določal, da so javne vode javno dobro in so last države, do uporabe le-teh pa je v mejah državnih predpisov upravičen vsakdo. Splošna raba javnih voda seje izražala v naslednjem: 1. Javne vode lahko uporablja vsakdo, ki se drži administrativno predpisanih meja in pri tem ne moti pravice do (enake) uporabe vseh drugih ali pridobljene zasebne pravice tretjega. Tako je tu mišljena uporaba javne vode za kopanje, pranje, napajanje (pitje), splavljanje lesa, črpanje (zajemanje), potem za pridobivanje rastlin, blata, prsti, peska, proda, kamenja in ledu, s tem, da se pri tem ne poškoduje (spremeni) vodni tok ali breg, ali komur koli pri tem povzroča škoda - vse to pa ob upoštevanju policijskih predpisov (tako npr, lahko občina za zaščito svojih koristi prepove oz. omeji uporabo zgoraj naštetega). Na vprašanje, ali javna raba vključuje tudi ribolov, bi bil sicer odgovor glede na pravno naravo javnega dobra pozitiven, vendar pa je glede na taksativno naravo paragrafov v deželnih vodnih zakonih (v kranjskem npr. § 1, v češkem § 15), ki med naštetim ne določajo tudi ribolova, slednji odtegnjen javni rabi in pridržan državi kot lastnici javnega dobra.9 8 Za Kranjsko 25. 3. 1874. 9 Ribolovna pravica je bila kot ena vodnih pravic vedno zelo zanimiva in zato tudi bolj določena kot druge. Pravico do ribolova je najprej imela skupnost ali lastniki brežin. Od 15. st. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 15 2. Vodotoki se lahko svobodno uporabljajo za plovbo in splavarjenje ob upoštevanju policijskih predpisov o taki plovbi. Postavitev zasebne prevozne naprave, kot pridobitnega podjetja, je (tudi na zasebnih vodotokih) vezana na dovoljenje upravnih oblasti. 3. Za vsako drugačno rabo javnih voda, kot je določena v 1, in 2. točki, kot tudi za postavitev vodnih naprav, ki vplivajo na stanje ali tok voda ali ki ogrožajo breg, še posebej postavitev gonilnih naprav, vodovodov, jezov, je nujno dovoljenje upravnih oblasti. To velja posebno za graditev mostov in cestnih jezov, da ne prihaja do raznih zastojev vode. Dovoljene naprave mora posestnik vzdrževati v takem stanju, da imata voda in led nemoten tok, da brez potrebe ne otežujejo ribištva in drugih načinov uporabe vode, da se z vodo ne razsipava (§ 6 dež, vodnega zakona za Kranjsko). Podeljena (koncesionirana) pravica preide, če ni izrecno omejena na osebo prosilca, z vsemi pravicami in dolžnostmi na vsakokratnega lastnika tiste naprave ali nepremičnine, za katero se glasi dovoljenje - je torej realna pravica, pravica, povezana z lastništvom zemljišča, tudi če to ni razvidno iz vpisa v zemljiški knjigi. Ta pravica do uporabe obstaja, dokler obstaja vodna naprava, to pomeni, da je v takem stanju, da je možna uporaba (izraba) vodne pravice. To velja tudi, če naprava začasno ni usposobljena za obratovanje. Ce preneha pravica do obrti, se še dalje je v veČini avstrijskih dežel polagoma prehajala v domeno (regal) oblastnih zemljiških gospostev. V Salzburgu je tako ribolovna pravica od 15 st. dalje skoraj izključno regal nadškofov, v veljavi vsaj še do leta 1891. Za Štajersko Randa piše, da se zdi, da pripada ribolovna pravica deloma deželnim gospodom, deloma (upravnim) oblastem, deloma zasebnikom. Stanje da je negotovo, neurejeno. Na Koroškem in Kranjskem je pripadala ribolovna pravica posestnikom, ki so imeli lastnino vpisano v deželni deski. Pripadniki višjih stanov na Koroškem, Kranjskem, v Goriški in na Gradiškem naj bi v splošnem imeli vsepovsod pravico loviti s trnkom. V Dalmaciji je bil (morski) ribolov prost. Z zemljiško odvezo ribolovna pravica gospostev ni bila odpravljena. Le za Češko, Moravsko in Šlezijo sta izšli dve odrebi (z dne 27. 6. 1849 in 11. 7. 1849), ki govorita o odvezi glede ribolovne pravice, ki se izvaja na dokazljivo tujem posestvu in zemljišču, Kasneje je izšla še odredba (31. 1. 1852), kije po-bliže pojasnita, da mora na Češkem, Moravskem in v Šleziji tisti, ki hoče svoje posestvo in zemljišče osvoboditi bremena ribolovne pravice, predložiti dokaz o lastništvu le-tega, namreč o lastništvu vodnega korita. Glede na takšno pojasnilo, je bilo pri težavi, kako dokazati lastništvo vodnega dna, korita (še zlasti pri rekah), v čeških deželah skoraj povsem ituzorno doseči odvezo od ribolovne pravice gospodov, saj je bilo na dlani, da kot dokaz ne more biti dokazilo o lastništvu "mejnega" zemljišča (ki meji na vodo). Temu nasproti pa je v drugih deželah ostalo nespremenjeno pravno stanje iz leta 1847, saj ga zemljiška odveza ni spremenila Seveda pa ne gre poenostavljati, da če je zemljiškim gos-poskam v več deželah pripadala ribolovna pravica (regal), da so jim pripadale tudi druge pra"ice izkoriščanja tekočih voda ali kar celo "lastniške pravice" do voda. ne more sklepati o prenehanju vodne pravice (deželni vodni zakon za Koroško je glede tega v §18 poznal tudi triletni zastaralni rok). Podeljene vodne pravice se morajo zapisati v uradno vodeni vodni knjigi. Vendar pa ima ta knjiga zgolj značaj vodnega katastra in ne zemljiške knjige in sama na sebi ne daje nobenega dokaza o obstoju in vsebini vodne pravice (lahko pa je v vodni knjigi navedeno, katere listine to dokazujejo). Koncesionirano dovoljenje ima naravo javne pravice, vzpostavljene z enostranskim aktom državne uprave. Zakon ne razlikuje med poljedelskimi in industrijskimi napravami, večjo pomembnost enega ali drugega morajo po svobodni presoji določiti upravne oblasti (če zaradi pomanjkanja vode - ki ga nekoč prej ni bilo - že obstoječe naprave oz. pravice do uporabe vode ne morejo biti v celoti izkoriščene in je treba določiti prednost obratovanja). Praviloma lastnik vodne naprave, ki koncesionirano izrablja svojo vodno pravico, ni odgovoren za škodo, ki jo s tem morebiti prizadene tretji osebi, npr. da zaradi jezu nastajajo poplave pri visoki vodi ali zamočvirjanje. Tako § 7 dež. vodnega zakona za Kranjsko pravi, da mora lastnik v takih primerih prenarediti vodne naprave (npr. jez) na svoje stroške samo, če gre za njegovo krivdo, kar pa ugotavlja upravna oblast (okrajno glavarstvo). Bregovi javnih vodotokov so lastnina posestnikov bregov. Pravna razmerja glede zasebnih voda Pri zasebnih vodah je zakon razlikoval: a) zaprte oz. stoječe vode, z dokazljivo zasebnimi jezeri vred; b) v stalnih strugah tekoče, dokazljivo zasebne vode (studenci, potoki). Pri prvih gre za popolno zasebno lastnino vode in vodnih korit s pravico do izkoriščanja. Ta lastnina je lahko omejena s pravico tretje osebe do služnosti, tako imajo npr. kraji in srenje pravico do izkoriščanja zasebnih voda, če svojih osnovnih potreb ne morejo pokriti drugače. Pravice lastnikov zasebnih voda so lahko omejene tudi z razlastitvijo. Za zdravilne vrelce je veljalo posebno varovanje. Po § 4 državnega vodnega zakona lahko pripadajo zasebnemu posestniku: a) podzemne vode, ki izvirajo na njegovem ozemlju (tudi mineralni vrelci), z izjemo solnih virov, ki sodijo v solni monopol, in rudniškemu regalu pripadajoča cementna voda; b) meteorna voda, ki se zbira na njegovem posestvu; c) vodnjaki, bajerji, cisterne ali drugačni zbiralniki vode, kanali za zasebne namene, cevi in podobno zaprte vode. Pri kanalih so mišljeni le tisti, ki vodijo vodo do druge stoječe zasebne 16 Članki in raz1 rave ARHIVI XXIII (2()00)Jjt. 2 vode, pri tem niso mišljeni kanali (mlinski potoki), ki so speljani iz javnih ali zasebnih tokov in se spet stekajo nazaj v strugo. Tekoč vodni vir ostaja "res mtUiiis et omnium communis" tudi Če je speljan v umetni strugi po zasebni posesti; d) odtoki omenjenih voda do steka v tujo zasebno ali javno vodo oz. dokler ne zapustijo posestva lastnika. Randi se je postavljalo vprašanje, kakšnega pravnega značaja so (tekoče) podtalnice. Menil je, da glede na vodni zakon niso niti zasebne niti javne. Zasebne niso, ker tega ne opredeljujeta a) in d) odstavek § 4 državnega vodnega zakona. Javne pa ne glede na § 3, ker ta predvideva tekočo vodo v koritu, podtalnica pa nima ne korita ne brežin. Obravnava osnutka vodnega zakona v kranjskem deželnem zboru10 Na dvajsetem zasedanju kranjskega deželnega zbora 25. 1. 1866 so poslance seznanili, da je vlada izdala osnutek novega vodnega zakona. Pripravilo in vladi izročilo ga je trgovsko ministrstvo, vlada pa ga je med drugim posredovala tudi kranjskemu deželnemu zboru, da prispeva svoje pripombe in predloge. Dr. Bleiweis je predlagal, da bi osnutek zakona obravnaval in nanj dal pripombe devetčlanski odbor, v katerem bi bili predstavniki gospodarstva in industrije, vsaj en član odbora pa moral biti tudi vešč prava. Njegov predlog so upoštevali. Odbor je poročal na 26. zasedanju kranjskega dež. zbora dne 12. 2. 1866. Poročevalec, dr. Costa, je začel poročanje z vprašanjem, ki da se je zastavilo odboru, preden je ta začel preučevati vsebino osnutka vodnega zakona, in sicer ali je ta osnutek res vprašanje državne in ne deželne zakonodaje. Odbor je ugotovil, daje to vprašanje deželne zakonodaje in ne državne. To je utemeljil v štirih točkah: 1. Po tretjem odstavku oktobrske diplome so predmet kompetence državne zakonodaje samo zadeve, ki se že dolgo vrsto let obravnavajo in se o njih odloča skupno, kar pa ne velja za vodno zakonodajo, saj velja niz zakonov (našteti so od leta 1770 dalje), ki so že izdani za posamezne dele države, dežele, posamezna območja dežel. 2. Po § 11 februarskega patenta (26. 2. 1861) in § 18 deželnega reda za Kranjsko je vprašanje v pristojnosti deželne zakonodaje, ker kar najožje zadeva poljedelstvo. 3. Tudi zaradi narave stvari same (uporaba, usmerjanje vodotokov in obramba pred vodo) leta zaradi povsem različnih razmer ne more biti enako urejena za vse kraljevine in dežele. Vlada je to sama pripoznala za Lombardsko-Beneško kraljestvo. Pa so razlike, ki obstajajo med dru- 10 Stenografska zapisnika zasedanj kranjskega deželnega zbora z dne 25. 1. 1866 in 12. 2. 1866. gimi deželami, kaj manjše? Lahko isti zakon učinkovito ureja razmere v deželah, ki so z vodo bogate, in v tistih, ki so z vodo revne? Ponekod je nujno umetno namakanje, drugod so redne poplave, ponekod uporabljajo vodo za industrijo, drugod za poljedelstvo. Pravna stran vodne zakonodaje pa je urejena z veljavnimi uredbami civilnega in kazenskega prava, torej je povsem odveč te uredbe zbrati skupaj v nekem novem zakonu, kar predlaga osnutek. 4. Proti temu, da bi se nekako v smislu (že obstoječe) državne zakonodaje podalo le osnovna načela policijske strani vodnega zakona, kot je bilo to v primeru občinskega zakona, pa govori, ne glede na neprimerljivost obeh stanj (vodnega in občinskega), slaba izkušnja z občinskim zakonom. Vsi deželni zbori so bolj ali manj, kranjski pa še posebno, spoznali, da je smiselno organiziranje občin v posameznih kronovinah in deželah padlo ravno na načelih, zapisanih v državnem zakonu (morda se je v tem načelnem upiranju vsedržavnim zakonom kazalo tudi nasprotovanje centralizmu - op. pis.). Kljub sklepu, daje vodni zakon stvar deželne zakonodaje, pa se je odbor čutil odgovornega prispevati pripombe k posameznim delom zakona in tako posredno še nadalje utemeljiti svoje stališče. Pri tem je za merilo jemal le deželne razmere, nujnost zaščite zemljiških posestnikov, še posebno pa je upošteval, da je na Kranjskem odločno prevladovalo poljedelstvo. V pripombah je odbor za preučitev osnutka očital ponavljanje že obstoječih predpisov v Občem državljanskem zakoniku. Nadalje da § 1 osnutka govori ravno nasprotno kot državljanski zakonik, ki pravi, da so vse vode zasebna lastnina, razen tistih, ki so izrecno navedene kot javna lastnina. V osnutku pa so zasebne vode naštete, kar je lahko nevarno, ker je takšno taksativno naštevanje lahko nepopolno in tako posega v zasebne pravice. Poleg tega je odbor menil, da bi moralo v kranjskem deželnem vodnem zakonu posebno mesto dobiti Ljubljansko barje (kar je pozneje predvidel § 46 deželnega vodnega zakona, namreč da se glede barja izda poseben deželni zakon - op. pis.). Odbor je poročilo končal s predlogom, da deželni svet sprejeme naslednje sklepe: 1. Predmet vladnega predloga osnutka vodnega zakona je stvar deželne zakonodaje in kot tak sodi v pristojnost deželnega zbora. 2. Vlado se zato zaprosi, da deželnemu zboru za naslednje zasedanje predloži v obravnavo osnutek deželnega zakona o rabi, usmerjanju vodotokov in obrambi pred vodami v Vojvodini Kranjski in tudi osnutek ribiškega reda. 3. Pripombe odbora k vladnemu osnutku se potrdijo. 4. Deželnemu odboru se naloži, da vlado seznani s temi pripombami in tudi s sklepi prve in druge točke. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 17 Predsednik deželnega zbora je nato odprl splošno razpravo, vendar se ni prijavil nihče, zatem pa še posebno obravnavo, najprej za prvo točko zahteve odbora. Oglasil se je poslanec Kromer. Zdelo se mu je, da je to vendarle stvar državne zakonodaje, da bi moral biti tako pomemben zakon, ki zadeva zasebne pravice, enak za vse državljane, sicer da bi se delale po deželah razlike glede lastninskih pravic. Zato se je odločil, da bo glasoval proti prvi in drugi zahtevi odbora. Poročevalec dr. Costa se je deloma strinjal z njim, vendar je poudaril, da bistvo tega zakona ni pravno, ampak policijsko, ni zakonodajno, ampak "urejevalno", kar pa bo seveda različno po deželah. Osnutek da je zakonodajen le toliko, kolikor mogoče krči zasebne pravice, vendar tudi to na podlagi § 365 Občega državljanskega zakonika. Pri predlogu za sprejetje pripomb odbora seje spet oglasil Kromer in dejal, da je za preučitev tako pomembnega zakona imel le 24 ur časa, kar da je odločno premalo, premalo časa da bi bilo tudi za sprejetje pripomb na takratnem zasedanju deželnega zbora, ampak da naj bi o osnutku in pripombah odločali na naslednjem zasedanju deželnega zbora. Po manjših, bolj proceduralnih zapletih so bile pripombe odbora sprejete. Nastavitev vodnih knjig, kart in zbirke listin Kot že omenjeno, so na podlagi državnega izšli še deželni vodni zakoni, na podlagi teh pa uredbe o uvedbi in vodenju vodnih knjig, vodnih kart in zbirk listin.11 Razvid o vodnih pravicah in posestih naj bi se torej vodil podobno kot zemljiški kataster, vodenje vodnih knjig pa je uredba nalagala okrajnim glavarstvom. Prav tako kot zemljiški kataster, je bila tudi vodna knjiga javna. Vodna knjiga je imela šest vpisnih rubrik. V prvo so vpisovali zaporedno številko vpisane pravice, v drugo občino oz. kraj, kjer je bil objekt vodne pravice, ime vodotoka in brežno stran, ime lastnika vodne pravice in oznako vodne karte, v tretjo namen, obseg in način uporabe vode, dovoljena višina vode, kje stojijo jezilne mere in kakšne so, opis jezilnih in vodo usmerjajoči!! naprav, opis vodnih naprav z opombo, na katere listine ali drugačna dovoljenja se opira vodna pravica, oz. s sklicevanjem na obstoječe stanje, v četrto morebitne služnosti, ki so se nanašale na vodne pravice, v peto seznam listin k vodni knjigi in v šesto opombe. Za vodne družbe je bil namenjen še poseben obrazec s sedmimi rubrikami, ki seje dodajal vodni knjigi. Na podlagi te uredbe so okrajna glavarstva v vodne knjige zapisala obstoječe stanje, potem so vodne knjige v taki obliki vodili do začetka druge svetovne vojne. Kakšni so bili vpisi, si lahko 11 Ministrski odlok z dne 20. 9. 1872. pogledamo na primeru vodne knjige, kivso jo vodili pri okrajnem glavarstvu v Kranju. Čeprav sta deželni vodni zakon in uredba o uvedbi vodnih knjig predvidevala, da mora vodno knjigo voditi vsako okrajno glavarstvo, so v Kranju vodili vodno knjigo^2 tudi za območje okrajnih glavarstev Tržiča in Škofje Loke. Vodotoki so bili seveda zelo različno "poseljeni" z vodnimi napravami, največja gneča je bila v fužinarskih in obrtniških krajih, kjer je bil izrabljen dobesedno vsak meter ob vodi, npr. v Tržiču in Železnikih. Poglejmo si primer iz Železnikov, zaporedno številko 226, ki je v vodni knjigi zapisana v prvem stolpcu. V drugem stolpcu občina in kraj: Železniki; vodotok: Selščiea, desni breg; davčna občina: Železniki, pare. št. 148/1-3; posestniki: Jožef Levičnik, Johann Globočnik, Franc Prevc (kdaj natančno je bil opravljen prvi vpis v vodno knjigo ni zapisano, vsekakor pa po uvedbi le-te, po letu 1872); po ogledu iz septembra 1888 je namesto Franca Prevea postal solastnik Jožef Košmelj; po izročilni in darilni pogodbi z dne 14. 5. 1901 je lastniška pravica Johanna Globočnika prešla na ime gospodične Marija Ahačič -Globočnik, pozneje poročene Novak; 1908 je bila lastninska pravica Marije Novak zaradi vnovične možitve prepisana na ime Marije Eger, vdovele Novak; kot zadnji lastnik je leta 1923 vpisan JakobvDermota iz Železnikov; vodne karte: 1) karta Železniki, list št. 2 in 3, situacijska skica iz septembra 1888. V tretjem stolpcu je opis vodnih naprav. Več delavnic v Spodnjih Železnikih je imelo skupen jez takoj po sotočju Selščice s Prednjo Smolevo, in sicer pri hiši Neže Krek v Zg, Železnikih št. 33 (Na plavžu). Od jezu je vodil kanal, dolg 440 klafter (834 m). Ob kanalu je bilo več naprav, kot prva kovačnica (vigenjc) "Pod lazam" (kovačnice so imele svoja imena) s štirimi ognjišči oz. ješami (dve Jožefa Levičnika, eno Johanna Globočnika in eno Franca Prevca), Napravo je poganjalo eno podlivno vodno kolo. Poleg kovačnice so leta 1859 postavili tudi vizirni steber za določanje višin vodnih naprav (jezu). Po tehničnem ogledu iz septembra 1888 je bila Selščiea zajezena z 48,60 m dolgim, enkrat zalomljenim lesenim jezom, zametanim s kamenjem, ki je bil last Johanna Globočnika. Od desne strani se je cepil kanal, ki je imel na začetku zapornico, sestavljeno iz treh delov, širokih po 1,65 m. Kovačnica je bila 22,50 m od začetka kanala na njegovem desnem bregu. Vodno kolo in tudi ognjišča so bili demolirani (po ogledu septembra 1888). Leta 1923 je bila vodna naprava stopa za trenje čresla, ki jo je poganjalo dvižno podlivno vodno kolo premera 3,90 m in širine 2,40 m. Z odločbo škofjeloškega sreskega načelstva z dne i ^ Vodna knjiga se hrani v Zgodovinskem arhivu Ljubljana Enoti za Gorenjsko Kranj, v fondu Vodnogospodarsko podjetje Kranj (KRA-151). IS Član ki i n razprave ARHIVI XX'1I (2.000), št. 2 Novakov (pozneje Žimirovj mlin oh Savi v Prehačevem pred prvo svetovno vojno. Gorenjski muzej Kranj, fototeka, invent. št 232/1. 4. 11 1937 se je dovolilo odvajanje odpadnih pralnih vod iz usmarnc v Selščico pod pogojem, da. sc poleg obstoječega pralnega bazena zgraai še en s čistilno napravo v obliki treh tisti Sili jam. V četrtem stolpeii, služnostne pravice, je vpis b leta 1908, da se je vodna pravica gospe Marije Novak zaradi njene vnovične poroke prepisala na ime Marija Eger, vdovcla Novak V petem stolpcu so vpisane povezave z zbirko listin (seznam listin) zapisnik o določitvi (postavitvi) viziinega stebra z dne 27. 7. 1859, zapisnik tehničnega ogleda iz septembra 1888, izročilna pogodba z clnc 14. 5. 1901, odločba z dne 12. 8 1923, št. 13074/23, odločba z dne 4. 11. 1937, št. 7798 Druga naprava na tem kanalu je vpisana pnd zaporedno številko 227. Kot prvi posestnik je vpisan Jožef Demšar (za čas vpisa velja kot pri prvem primeru), po pobvedbi iz leta 1901 pa Marija Demšar Ob omenjenem kanalu (opisanem pn št. 226) sta bila postavljena mlin in žaga "Plenada". Mlin na levi strani kanala je imel štiri mlinske kamne in stopo s šestin i pafv Poganjalo ga jc pet pndlivnin lopatast.h vodnih koles, na katera je bila voda speljana nepostedno iz kanala, /aga na desni stran, kanala je mela en enolistn'i gater, ki ga ie poganjalo eno podlivno vodno kolo Po tehničnem ogledu iz septembra 1888 je v mli ni sedem r.adlivnih vodnih koles poganjalo šest mlinskih kamnov in stopo s šestimi pahi, žago (na desni strani kanala) pa jc poganjalo eno vodno kolo. Približno šestnajst metrov pnd mlinom je bil z leve strani kanala postavljen 8,58 m dolg in 1,95 m visok jez iz tramov. Za določanje višin so uporabljali na spodnjem koncu žage, vpisane pod številko 228, leta 1878 postavljeni vizimi steber (vpisane so rudi višinske kote). V četrti stolpec je pod služnostne pravice vpisano, da je bilo s poravnavo okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 24 10. 1901 v dvanajstih točkah določeno razmerje med napravama št. 227 in 228 glede dslovanja le-teh. Preden pogledamo vsebino točk, povejmo še, da je bil pod zaporedno številke 228 v času prvega vpisa v vodno knjigo imetnik vodne pra vic.e Johann Globočnik. Pn izročiln. m darilm pogodbi z dne 14. 5. 1901 je lastniška piavica Johanna Globočnlka prešla na me gospodične Marije Ahačie - Globočnik, pozne|e poročene Novak Leta J008 je bila lastninska piavica Marije Novak zaradi vnovične možitve prepisana na ime Marije. Eger, vdovele Novak, kot zadnji lastnik pa je leta 1924 vpisan Gustav Eger Ob omenjenem kanalu (pri št. 226) ic stala kovačnica "Skerjcvc" ze um težkim kladivom in enim mehom Poganjalo u jc eno nadlivno in eno podlivno vodno kolo. Z dovoljenjem ?■ dne 30. 6. 1878 oz z odlokom ministrstva za poljedelstvo z dne 6. 1 1879 je bila dclavniea pre delana v žago za deske z enim vertikalnim gat rotn. Po tehničnem ogledu iz septembra 1888 se je voda \? kanala pri št. 221 debla tako, da je bil desni krak speljan po leseni raki širine 1,50 m in dolžine 39,71 m do kolesa, kije gnalo žago; levi del kanala pajc vodrl na žago m mlin st 227. S poravnavo okrajnega sodišča v skolji Loki ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 19 z dne 24. 10. 1901 je bilo torej glede na razmere med napravama št. 227 in št. 228 sklenjeno, daje: 1) jez, kanal, pare. št. 710 in stara zapornica na začetku kanala in del le-tega, ki vodi vodo do žage gospe Marije Novak, last slednje; 2) glede višine rake je veljavna poravnava okrajnega urada Loka z dne 31. 7. 1860, in sicer da je desni konec zapornice 4 cole (10,52 cm) nižji kot levi; 3) pri nizki gladini mora biti žaga gospe Demšarjeve ustavljena in dotok vode h kolesu zaprt; 4) pri še nižji gladini mora gospa Demšar tudi pri mlinu ustaviti do 3 kamne in stopo; 5) pri še nižji gladini pa se vodna moč deli tako, dajo sme dvanajst ur vso uporabljati Demšarjeva, dvanajst ur pa Novakova, pri čemer je slednja prva na vrsti; 6) pravico do zapore dotoka vode v kanal ima Novakova kot lastnica, vendar pa mora zaporo Demšarje vi napovedati šest ur prej, razen v nujnih primerih, ko lahko vodo zapre takoj, brez napovedi; 7) Demšarjeva ima pravico pod stopo št. 226 splavljati (hlode) na nakladišče za hlode na pare. št. 710 proti odgovornosti za morebitno pri tem povzročeno škodo na kanalu; 8) če bi želela Novakova kanal betonirati ali kako drugače izboljševati, ima pravico do uporabe nabrežja Demšarjeve; 9) obe stranki imata enako pravico do zbiranja peska v kanalu pri parceli št. 710 in za izkoriščanje te pravice lahko Novakova uporablja prostor in pot Demšarjeve ob kanalu, proti odgovornosti do morebitne povzročene škode; 10) če bi Novakova želela izboljšati ali betonirati kanal, mora Demšarjeva ob poteku del začasno odstrani svoj most čez kanal pod stopo št. 226. Stroške za odstranitev in vnovično postavitev mostu mora kriti Demšarjeva. Novakova ima pravico do souporabe tega mostu; 11) če bi bilo treba zaradi izboljšav pri žagi ali mlinu Demšarjeve zapreti dotok vode, mora za to prositi Novakovo, ki določi dan (za zaprtje); 12) ta sporazum velja tudi za naslednike pravice in imetja obeh strank. To je primer vpisa pri gosto postavljenih objektih, kjer so vpisi zaradi pogostih sprememb lastnikov (zlasti pri fužinah, kjer je bilo več lastniških deležev) obsežni. Vpisi pa so lahko tudi povsem enostavni. Tak je vpis pod zaporedno št. 386 za potok "Vasenca" v Strahinju, kjer sta kot lastnika vpisana Andrej Eržen z Okroglega in Neža Ažman iz Pivke. Potok je bil v tem primeru uporabljan za namakanje travnika "v Grobljah". Pod Strahinjem je bil z dvema zapornicama usmerjen na travnik Eržena in na travnik Ažmanove, Vpisan je še ogled iz leta 1904 in da je notranja širina obeh zapornic 79 cm. Kot že omenjeno, so vodne knjige, uvedene na podlagi deželnih zakonov iz leta 1872, vodili do začetka druge svetovne vojne (zadnji vpisi v vodni knjigi kranjskega sreskega oz. okrajnega glavarstva so iz leta 1940). Avstro-ogrski vodni zakoni po letu 1872 Glavni zakon, ki je urejal vodne pravice za celo državo, je bil torej sprejet leta 1869, deželni pa v letih 1870 in 1872 (za slovenske dežele). Bistvene zadeve in razmerja so bili urejeni, vodne knjige nastavljene, zdaj pa naštejmo še druge zakone, ki so urejali vodne pravice po letu 1872. Seveda naj pri tem opozorimo, da gre za zakone, ki so urejali vodne pravice neposredno, upoštevati pa je treba še druge zakone, ki so se nanašali na pravice do uporabe vod, npr. ribolovne in rudniške zakone, prometne itd. Najprej še en zakon iz dobe Avstrije, ki še ni bil omenjen, in sicer deželni zakon za Primorsko o vodni preskrbi za življenjske potrebe in poljedelstvo v Istri z dne 14. 11. 1864 (LGB 18/1864). Omenili smo že ugotovitev odbora pri kranjskem deželnem zboru, ki je imel nalogo pretresti osnutek vladnega zakona o vodah, da naj bi bila vodna zakonodaja stvar deželne in ne državne zakonodaje. Mnenje verjetno ni bilo osamljeno in državni zakon z dne 21. 12. 1867 (RGB 141/1867), ki je s 24 členi dopolnjeval ustavo z dne 26. 2. 1861, je med drugim v § 12 teh dopolnitev vodno zakonodajo res prepuščal deželnim zborom, ker le-ta ni bila našteta v§ ll,kijev točkah od a) do o) našteval, katere zadeve sodijo v področje državnega zbora. Vodne zakone so pozneje, kot že omenjeno, res sprejeli deželni zbori, vendar na podlagi državnega vodnega z oko O 3. Zakon z dne 30. 6. 1884 (RGB 116/1884) je določal predvsem finančne okvire glede pospeševanja kmetijstva z izsuševanjem in namakanjem zemljišč, pri tem pa je seveda opozarjal tudi na vodnopravna določila. Glede tehničnega dela projektov je splošne smernice določala ministrska odredba z dne 18. 12. 1885 (RGB 1/1886), glede financiranja pa še zakoni z dne 31. 5. 1889 (RGB 96/1889), 6. 7. 1896 (RGB 144/1896), 20. 4. 1897 (RGB 111/1897), 24. 1. 1902 (RGB 28/1902) in 4. 1. 1909 (RGB 4/1909). Gradbene (usmerjevalne) posege v gorske vode (hudournike) je urejal zakon z dne 30. 6. 1884 (RGB 117/1884). Glede tehničnega dela projektov je splošne smernice določala ministrska odredba z dne 18. 12. 1885 (RGB 2/1886), zakon z dne 7. 2. 1888 (RGB 17/1888) pa je določal sodelovanje državnih organov pri projektiranju in vodenju hudourniških gradenj. Zakon z dne 14. 2. 1894 (RGB 45/1894) je v smislu temeljnega zakona o vodnem pravu natančneje urejal graditev, vzdrževanje, rabo in opuščanje ribnikov. 20 Clank it. razprave ARHIVI XXIli (2000,)K5t. 2 Majdicev mlin v Kranju, ob Savi. Gorenjski muzej Kranj, fototeka, mvent. št. 374/28. Zakon o izvrševanju sodne oblasti m o pn stojnosti rednih sodisc v civilnih pravdnih zadevah z dne 1. 8. 18%' (RGB pi^ je v § 82 določal, da spore glede vodnih pravic obravna vajo sodišča, pristojna za območja, na katerih sc je pravica kršila 13. 7. 1902 (LGB 10/1902) je za Istro kot dopolnilo k deželnemu vodnemu zakonu iz leta 1870 izšel zakon o vodnih družbah. 28. 11. 190« (IGIi 2Q/1 je za Koroško izšel zakon o občinsKili vodovodih m voda'i lj Vodni zakoni Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije Večina zakonov, pravilnikov in drug'h državnih uredb (ki so zadeval upravi |anje z vodami) iz medvojnega jugoslovanskega obdobja se je ukvarjala z administrativno organizacijskim urejanjem Dva zakona sta bila tehnične narave m sta določala pogoje postavljanja vodnih naprav, v tridesetih letih pa sc ic že pojav la potreba po določnejšem urejanju nadzora nad jfiftiimi ir. odpadnimi vodami. 8. 7. 1919 (Ur. t. dež. vlade za Slovenijo 132/1919) ije prestolonaslednik Aleksander pod pisal Uredbo o ustrojit Ministrstva kmetijstva in voda. Ministrstvo jc sestavljalo pet oddelkov (A, B, V, G, D) Generalna direkcija voda jc bila oddelek B Debla seje na adm.nistrativni odsek, oddelek za pomorsko tehnično službo, oddelek za plovne roke in kanale (za notranjo plovbo), oddelek za vodne toke n sile, oddelek za kme tijske melioracije tal Ta uredba govori o organizaciji generalne direkcije za vode v okviru ministrstva za kmetijstvo in vode. 29. 4. 1920 (Ur. I. dež. vlade /a Slovenijo 64/1920) je bila s kraljevo odredbo na predlog ministra za kmetijstvo r. vode na podlagi 38. člena Uredhe o sestavi ministrstva za kmetijstvo in vode ukazana ustanovitev generalne n> ¡pek- Vode, Značaj in usoda, str. 129-131; Ženski pokret, leto XIV. št. 4 -5, Beograd, april maj 1933 str. 52. 47 Izpremembe uredbe o draginjskih dokladah državnih uslužben- cev z dne 11. aprila 1934 (Službene novine kraljevine Jugosla- vije z dne 13. aprila 1*534, št 84/XXI/195 oziroma Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 21. aprila 1934, št. 32, letnik V, št. predpisa 256). bedo in pomanjkanje".48 Istega leta so ženska društva priredila tudi številna protestna zborovanja proti zmanjševanju števila žensk v službah. Nenaklonjenost do zaposlenih žensk je namreč v tridesetih letih naraščala, finančni zakon za leto 1934/35 pa je vseboval določbo, ki je pooblaščala ministrski svet za določitev pogojev o zaposlovanju žensk v državnih, samoupravnih ali zasebnih službah. Ženske so nastopile proti takemu ravnanju z obrazložitvijo, da so tudi one "polnovredni državljani", in opozarjale, da delajo večinoma iz "gospodarske potrebe", zaradi česar bi njihovo odpuščanje z dela imelo "za mnoge družine katastrofalne posledice" 49 Leta 1935 je bilo protestno zborovanje združenih ženskih organizacij proti nameravani ukinitvi mestne ženske gimnazije v Ljubljani in proti odpravi^ ženskega prvega letnika na učiteljiščih.50 Šestega junija 1936 je Jugoslovanska ženska zveza pripravila zborovanje za spremembo občega državljanskega zakona.51 Kot predstavnica zaposlenih žensk je nastopila Angela Vode s predavanjem Življenje zahteva nove zakone.52 V njem je poudarila, da ženske "napredujejo z velikimi koraki ter se uveljavljajo kot javne delavke, kot delavke v poklicih, kot univerzitetno izobražene ženske na vseh področjih" in se ob tem spraševala: "Ali niso že neštetokrat pokazale svojo enakovrednost z možem? In v dobi krize - ali ni bilo nešteto mater, ki so vzdrževale svoje družine? Kako bi mogla taka žena in mati priznavati zastarelo določbo: možje glava družine?"53 Prav poseben uspeh je doživela "akcija za novo bolnico", februarja 1936. Pobudo za protestno zborovanje so dali člani Akademske akcije za izpopolnitev univerze, ki so zbrali obsežno gradivo o grozljivih razmerah v bolnišnici in izdali brošuro z naslovom Ljubljanska bolnica, ki je vzbudila zanimanje najširše javnosti.54 Prizadevanja za novo bolnišnico so združila pri- 4® Če je imela, na primer, mati 110 din pokojnine, hči pa 1350 din plače, je hčerin odtegljaj znašal 375 din - več kot 3 materine pokojnine! Najhuje so bili prizadeti najnižji državni uslužbenci, še posebej upokojenci. Npr.: Upokojenki s 640 din pokojnine in z možem obrtnikom, ki je bil že več kot leto dni brez dela in zaslužka, so odvzeli celotni dodatek (400 din), tako daje tričlanska družina prijemala le 240 din (Ženski svet, leto XII, št. 7-8, Ljubljana, julij avgust 1934, str. 190. Glej tudi: Vode, Značaj in usoda, str. 126). Angela Vode, K redukcijam žen v državni službi, Ženski svet. XH, št. 4, Ljubljana, april 1934, str. 87. Muser, Socialisti in komunisti..., str. 209, 210 in Vode, Značaj in usoda, str. 129. 5 * Prva Jugostavija še ni imela enotnega državljanskega zakonika, V Sloveniji so položaj žensk v družini odrejale določbe avstrijskega občega državljanskega zakonika iz leta 1811. 52 Del predavanja je bil objavljen pod naslovom Za spremembo našega državljanskega zakona v Ženskem svetu, XIV. št, 7-8, Ljubljani. 1936, julij-avgust, str. 174-176. 53 Vode, Značaj in usoda, str. 137. Obzornik, Slovenci zahtevamo novo bolnico, Ženski svet, XIV, št. 4, Ljubljana, april 1936, str. 05. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 59 padnike različnih slojev, poklicev in svetovnih nazorov: uvodni govor je imela predsednica ženske organizacije Minka Govekarjeva, dr. Bogomir Magajna je kot zdravnik utemeljil potrebo po novi bolnišnici, dr. Roman Tominc pa je kot duhovnik na podlagi svoje izkušnje z na smrt bolnimi razložil, "kako hudo je za človeka, ki bi se želel še poslednjikrat razgovor iti, pa mora ležati na isti postelji s tujim človekom". Ta naj bi navzoče tako navdušil, "da bi bili prijeli takoj za lopate" in začeli graditi bolnico, če bi bilo mogoče,55 Deset dni pozneje je bilo ustanovljeno tudi društvo Akcija za razširitev ljubljanske bolnice, ki so ga podprli zastopniki najpomembnejših slovenskih gospodarskih in kulturnih organizacij ter ustanov (delavske in zdravniške zbornice, okrožnega urada za zavarovanje delavcev, raznih strokovnih organizacij, humanitarnih društev in večine ženskih organizacij).56 JŽZ je prevzela tudi pripravo proslave ob 20-letnici majniške deklaracije.57 Ženska društva so se zavzemala za pomilostitev političnih kaznjencev, med katerimi je bilo še posebno veliko komunistov. V imenu njihovih mater, žena in otrok so pisala resolucije in spomenice, zbirala so podpise raznih organizacij in znanih osebnosti.58 JŽŽ se je, na primer, pridružila prošnji svojcev trboveljskih rudarjev, ki so jih po končani stavki aretirali in brez vsake utemeljitve zadržali v prostorih ljubljanske policije.59 Leta 1940 je ženska zveza sestavila tudi peticijo za izpustitev Pepce Kardelj, ki je bila kljub hudi bolezni zaprta v Bileči.60 Oblast je skušala na različne načine preprečiti njihovo delovanje: s cenzuro člankov in govorov, z zasliševanjem na policiji in celo sodnim preganjanjem.61 V začetku leta 1939 je Jugoslovanska ženska zveza v sporazumu s predstavnico komunistov povabila vsa ženska in mešana društva k pripravi posvetovanja o tako imenovanem narodnoobrambnem delu. Tridesetega marca je 67 ženskih in 185 mešanih društev podpisalo spomenico, v kateri so opozorila, da morajo vsi Slovenci pozabiti na dotedanje spore in strniti vsa prizadevanja za ohranitev svoje nacionalne države, v kateri so videli edini na- 55 Vode, Značaj in usoda, str, 138. Slovenci zahtevamo novo bolnico, Obzornik, Ženski svet, XIV, št. 4, Ljubljana, april 1936, str. 95-96. Glej tudi: Žene, pridružimo se akciji za novo bolnico v Ljubljani, Obzornik, Ženski svet, XIV, št. 10, Ljubljana, oktober 1936, str. 231-232. 57 Vode, Značaj in usoda, str. 138-139. 58 Prav tam, str, 139-140; Vode, Ženska društva, str. 10600/6061. Decembra 1939 je bila stavka rudarjev iz Hrastnika, ki so se ji pridružili tudi rudarji iz Trbovelj in Laškega. Zaradi naraščajoče draginje so zahtevali večje plačilo in uvedbo družinskih naklad. Stavka se je brezuspešno končala 27, decembra 1939 (Glej Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slover skem 1968 1980, Delavska enotnost, Ljubljana 1981, str. 150). 60 Vode, Značaj in usoda, str. 179 -180. 61 Prav tam, str. 139-140. ravni okvir za narodno rast in edino poroštvo za politični, gospodarski in kulturni razvoj slovenskega naroda.62 Vsako leto maja je potekalo praznovanje materinskega dne, 11. novembra, na mednarodni praznik miru, pa so združena ženska društva v vseh večjih krajih organizirala mirovne manifestacije, na katerih so se zavzemala za mir med vsemi narodi.63 Za skupne nastope so ženske največkrat izkoristile konkretne priložnosti, zlasti primerne so bile volitve. V svoj program so seveda vključile tudi zahtevo po volilni pravici. Zadnji ali pa vsaj eden izmed zadnjih nastopov te vrste pred začetkom druge svetovne vojne v Sloveniji je bil 10. decembra 1939 v Ljubljani.64 Bližnje volitve v narodno skupščino so ženske spodbudile, da so pričele prirejati zborovanja in manifestacije in na njih zahtevale splošno in enako volilno pravico s tajnim glasovanjem. Novi volilni načrt, od katerega so si veliko obetale, jih je namreč globoko razočaral: voliti bi smele samo ženske z visoko izobrazbo in s strokovnim znanjem, ki so opravljale samostojne službe ali vodile obrt, od katere je bilo treba plačevati davke, večina žensk pa bi še vedno ostala brez volilne pravice - kmetice, delavke in seveda tiste, ki so bile "samo matere in gospodinje". Marsikatera se je spraševala: "Kje je ostalo priznanje svetosti materinstva?" Sledil je val ogorčenja, protestov in dokazovanj, da bi bilo zakon treba popraviti - "toda bilo je že pozno. Usodni dnevi za Jugoslavijo so se bližali s hitrimi koraki."65 Kljub idejnim razlikam se je v boju proti zmanjševanju starih in za pridobivanje novih pravic sčasoma ustvarila nekakšna enotna v "ženska fronta". Največkrat sta sodelovali JŽZ in Zveza delavskih žena in deklet, v tridesetih letih pa se jima je pogosto pridružila tudi komunistična partija (KP). Komunisti so sicer tako kot socialisti menili, da je žensko vprašanje le del socialnega vprašanja, zato se ga ne sme reševati ločeno. Prav tako so nasprotovali tudi ustanavljanju ženskih organizacij znotraj partije. Vendar so sodelovanje žensk nujno potrebovali, saj so se zavedali, da nobena revolucija ne more uspeti brez podpore polovice prebivalstva.66 Vsako samostojno javno delo jim je bilo prepovedano, zato so začeli delovati v dovoljenih ženskih orga- 62 Prav tam, str. 149-151. 63 Angela Vode, Ženska društva, str. 10600/61. 64 Govor priv. doc. dr. Borisa Furlana na zborovanju za žensko volilno pravico v Ljubljani, 10, decembra 1939, Ženski svet, XVffl, št. 15, Ljubljana januar 1940, str. 15 in Angela Vode, Ali mnremo soglašati - misli k novemu načrtu volilnega zakona, Ženski svet, XVIII, št. 15, Ljubljana, januar 1940, str. 16. 65 Vode, Značaj in usoda, mapa 5, str. 178-179. 66 Vida Tomšič, Jugoslovanske ženske v graditvi socializma, iz razšiijenega referata Vide Tomšič, predsednice Centralnega odbora AFŽ, ob slovesni akademiji za 8. marec leta 1949 v Beogradu. Ženska, delo, družina, družba, Komunist, Ljubljana 1978, str. 40. 60 Članki in raz1 rave ARHIVI XXIII (2()00)Jjt. 2 nizacijah. Kolikor večja je bila nacionalna ogroženost in kolikor hujša je bila gospodarska kriza, toliko bolj uspešno je bilo sodelovanje ženskih organizacij s komunistično partijo. V drugi polovici tridesetih let pa se je ideološki vpliv partije tako povečal, da je leta 1939 že lahko postavila v ospredje razredno vprašanje. To je povzročilo diferenciacijo med članicami ženskih organizacij in precejšen del, predvsem mlajših, se je pridružil njenemu revolucionarnemu boju. Na 5. državni partijski konferenci oktobra 1940 je bila vsaka naklonjenost do "feminizma" označena kot "desničarska oportunistična pomoč meščanskemu ženskemu gibanju pri širjenju iluzij, da se da žensko vprašanje rešiti v okviru razredne družbe s pomočjo nekakšnih reform" in kot poskus spodkopavanja vodilne vloge KP v boju za enakopravnost žensk.67 Nič čudnega torej, da je bila JZZ že zelo kmalu izključena iz Osvobodilne fronte z obrazložitvijo, da "hoče dobiti monopol nad vsemi ženami".68 Partija očitno tudi na ženskem področju ni trpela konkurence. Po vojni se je njeno vodstvo potrudilo, da je vse tako imenovano meščansko žensko gibanje skupaj z njegovimi voditeljicami in sodelavkami zatonilo v pozabo, njihova dela pa so zapuščena obležala na odročnih policah arhivov in redkih knjižnic, ki so jih hranile. Beseda feminizem je imela negativen prizvok. Uveljavilo se je stališče, da so ženske v socialistični državi že dosegle formalno enakopravnost, za njeno popolno uresničitev pa bi bilo potrebnih le še nekaj popravkov na socialnem področju, ostanki tradicionalnih patriarhalnih odnosov pa naj bi sčasoma zamrli sami od sebe.69 Zato tudi ni čudno, da je ohranjenega razmeroma malo arhivskega gradiva o ženskih društvih iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Samostojnih fondov teh društev je v slovenskih arhivih zelo malo, gradivo je večinoma ohranjeno le fragmentarno in ne za celotno obdobje delovanja, deloma pa ga najdemo tudi v okviru osebnih fondov nekaterih političnih in kulturnih delavk iz tistega časa. V Arhivu Republike Slovenije70 je gradivo Zveze katoliških učiteljic, pododbor Vrhnika za obdobje 1939-1945 (okrožnice 1945, poročila o delu 1944-1945, organizacijske zadeve, programi dela), Kola jugoslovanskih sester v Ljubljani za obdobje 1921-1941 ®7 Referat Vide Tomšič na 5. državni konferenci KPJ od 19. do 23. oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu. Ženska, delo, družina in družba, Komunist, Ljubljana 1978, str. 29. 68 AS, Oddelek H, NOB fasc.445, mapa 13, Historiat dela partije med ženami v Ljubljani od 1941 do 1945. viasta Jalušič, "Nove demokracije" in "ženske študije", Od ženskih študij k feministični teoriji. Posebna izdaja Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 1993, str. 114-115. 70 Vsi v nadaljnjem besedilu navedem podatki o arhivskem gra divu so povzeti po Vodniku po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, m. knjiga, Ljubljana 1999. (poziv k ustanovitvi društva leta 1921, pravila, poročila občnih zborov 1922-1939, tajniška poročila 1930-1933, zapisniki sej, proslava destlet-nice obstoja, prejeti spisi podružnic, korespondenca, prošnje, dopisi 1921-1941, delovodniki 1936-1938), Podpornega društva za služkinje v Ljubljani71 za obdobje 1930-1941 (računi 19301933, prošnje davčni upravi mesta Ljubljane, obračuni adaptacije Doma služkinj) in Orlic v Mariboru za obdobje 1919-1929. Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Ljubljano73, hrani gradivo Splošnega ženskega društva v Ljubljani za obdobje 1897-1945 (pravila, okrožnice, sejni zapisniki, seznami članic od 1907 dalje, slike in rokopisi Vide Jeraj, Alojzije Stebi in Angele Vode, biografije Ivanke Negro-Hrastove, Fanny T laus man novc.^ Pauline Pajkove, Marije Kmetove, Alojzije Stebi, Vide Jerajeve, Zofke Kved-rove, Luize Pesjakove, Ivanke Klemenčič-An-žičeve, pesmi Anice Cernejeve, Ljudmile Prun-kove-Utve, finančne zadeve 1897-1945, razstave 1926, 1934, 1936, spisi 1897-1945) in Evan-geljskega ženskega društva Ljubljana74 za obdobje 1852-1945 (pravila, pravilniki, statuti 1882-1920, zgodovinski pregled 1905, seznami članov, vodstvenih organov, participacije 19061945, dokumentacija o dejavnosti 1906-1936, finance 1890-1945, obvestila, darila, prispevki in delovodniki 1852-1902). Pokrajinski arhiv Maribor pa hrani gradivo Društva za varstvo deklet v Mariboru za obdobje 1934-1941.75 Nekaj gradiva o ženskih društvih najdemo tudi v okviru osebnih fondov. Arhiv Republike Slovenije hrani arhivsko gradivo Minke Govekar (korespondenca 1932-1940; spomini; predavanja; govori; članki; osebni zapiski 1926-1939; gradivo JZZ, sekcije za Dravsko banovino 19341941; občni zbori 1936-1939, zapisniki širših sej 1938-1939, okrožnice, programi, poročila 19341938, zapisniki skupščin JZZ 1922-1938; kongresi Mednarodne ženske zveze na Dunaju in v Dubrovniku v letih 1930 in 1938; akcija za novo bolnišnico v Ljubljani 1936; članki in prispevki drugih avtoric 1928-1936), Angele Hafner, učite- 71 ' Društvo je delovalo v Ljubljani in okolici. Prizadevalo si je za izboljšanje gmotnih razmer stužkinj in skrbelo za bolne in onemogle članice. Vodja upravnega odbora je bil duhovnik. 72 Ženski telovadni krožek telovadne organizacije Orel v Mariboru, ki je organiziral igre prireditve in javna predavanja, tudi skupaj z Orli. 73 Podatki v nadaljevanju besedila so povzeti po Vodniku po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Gradivo in razprave, 11, Ljubljana 1992, str. 196 in po historiatih ter popisih društev, ki mi jih je posredovala Marjana Kos. Za prijaznost se ji najlepše zahvaljujem. 74 Društvo je bilo ustanovljeno leta 1852 z namenom, da bo gojilo versko življenje in skrbelo za uboge bolne in za mladino. Delovalo je do leta 1945. 75 Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ, SR Slovenija, Savez arhivskih radnika Jugoslavije, Beograd 1984: Pokrajinski arhiv Maribor, str. 200. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 61 ljice in tajnice Kola jugoslovanskih sester (osebni dokumenti in korespondenca 1902-1935), Pavle Hočevar, (pisma, dopisi, poročila, članki in referati iz let 1925-1947), politične delavke Ade Krivic Dequal (med drugim tudi gradivo o taborih Društva visokošolk v Ljubljani), pesnice in pisateljice Mare Lamut (korespondenca, dnevniki, časopisni izrezki in tiski, knjige in osnutki pesmi iz obdobja 1898-1967), Alojzije Stebi (osebni dokumenti, pisma Ivana Cankarja, Regenta, Jalna, brata Antona Stebija, razne beležke in potrdila) in Angele Vode (kazenski spis -zasebna tožba Angele Vode proti kritikom njene knjige Spol in usoda 1939, izrezki kritik iz časopisov in revij 1938-1939, prošnje in peticije za izpustitev kaznjenk iz Bileče 1940, seznam publicističnega dela in pregled akcij, članki in predavanja, referati, gradivo ženskih društev in organizacij 1930-1941: JZZ, sekcija za Dravsko banovino, Mednarodna ženska zveza, Slovensko društvo, razno študijsko gradivo). Nekaj podatkov o delovanju ženskih društev lahko najdemo tudi v nekaterih zbirkah spominskega gradiva.76 Pri raziskovanju delovanja ženskih društev pa ne smemo pozabiti rokopisnega oddelka pri Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Se posebej je treba opozoriti na zapuščino Erne Muser, ki se je z ženskimi vprašanji ukvarjala tako pred drugo svetovno vojno kot tudi po njej in zbrala bogate osebne zbirke številnih pomembnih osebnosti slovenskega ženskegav gibanja (Vere Albreht, MarjeBoršnik, Tončke Čeč, Anice Čer-nej, Elvire Dolinar, Minke Govekar, Leopoldine Kos, Zofke Kveder, Milene Mohorič, Angele Ocepek, Zlate Pirnat Cognard, Alojzije Stebi, Angele Vode, Vide Tomšič itd.), zbirke fotografij (Marice Nadlišek Bartol, Lee Fatur), dokumentacijske zbirke (med drugim tudi o ženskem vprašanju in Domu visokošolk) ter gradivo o ženskih organizacijah (Društvo akademsko izobraženih žena, Jugoslovanska ženska zveza, Mednarodna demokratična federacija žena, Zveza delavskih žena in deklet). Slovenski šolski muzej v Ljubljani hrani bogato gradivo o slovenskih učiteljicah, od katerih so bile številne dejavne tako v ženskih društvih kot na drugih področjih javnega življenja. Zapuščina Angele Vode, ki je v tem muzeju, je tako očarala Mirjam Hladnik Milharčič, daje bila pobudnica nastanka treh knjig z obširnimi uvodnimi študijami in natisi njenih že objavljenih pa tudi neobjavljenih del.77 Vendar pa bi si pozornost zaslužila še marsikatera izmed njenih sodobnic. Danes, ko ponovno živimo v državi s kapitalističnim gospodarstvom in večstrankarskim političnim sistemom, ko so socialne pravice 7 f\ Podatki so povzeti po Vodniku po fondih in zbirkah Arhiva republike Slovenije, III. knjiga, Ljubljana 1999. 77 Zbrana dela Angele Vode: L knjiga- Spol in upor, Ljubljana 1998, 351 str.; II. knjiga, Značaj in usoda, Ljubljana 199, 274 str.; HI. knjiga, Spomin in pozaba, Ljubljana 2000, 346 str. negotove, ko ženske znova iščemo svoj prostor v javnem življenju, ko vedno znova in znova razglabljamo o demokraciji, se večkrat srečujemo s podobnimi problemi, s kakršnimi so se Slovenke spopadale že v prvi polovici dvajsetega stoletja. Zato je gradivo ženskih društev dobilo svež, aktualen pomen, besede njihovih predstavnic pa so dobile novo težo. Alojzija Stebi je leta 1919 napisala naslednje: "Demokratizem, po katerem stremimo, bo osrečujoče učinkoval le tedaj, če vzgaja vsakdo neprestano samega sebe, če posreduje dobro vzgojo, vzgojo, ki krepi in neguje vse dobre in plemenite kali v človeški duši, tudi drugim. Zenstvu se odpira tukaj neizmerno polje dela, materam zlasti veličastna naloga, da zažgo v dušah svojih otrok predvsem plamen nesebičnosti, delavnosti, poštenosti, da ne vzgajajo svojih otrok le za boj za obstanek, le za to, da bo imel otrok večji in boljši kos kruha, kakor so ga imele same, temveč tudi za to, da se otrok zaveda vedno bolj in bolj, da je sreča bližnjega tudi njegova sreča, da je napredek celote odvisen od napredka posameznika. Ne samo jemati, tudi dajati je treba."78 SUMMARY SLOVENE WOMEN'S ASSOCIATIONS BETWEEN THE WARS (1918-1941) The article deals with the activities of the Slovene women's associations in the period between World War I and II and the related archival records. The author presents the organisational structure of these associations, the contents and form of the various activities in which these women's organisations were involved during the time in question, and their aims. The article also introduces some of the most prominent leaders of the women's movement, their ideological orientation, and their connections to political parties, as well as the reasons why these societies were abolished and were gradually forgotten in the period of socialist Yugoslavia. A very detailed account is also given of the activities of the Slovene section of the Yugoslav Women's Association. which encompassed the largest number of various women's associations of all the sections within Yugoslavia. The author has also compiled a list of the institutions which keep the archival records of these associations and presents the fonds and collections which keep these materials, along with a description of the types and contents of these archival records. 7® Alojzija Štebi, Demokratizem in ženstvo, izdala in založila Slovenska socijalna matica, tiskala "Zvezna tiskarna" v Ljubljani, 1918, str. 2. C.2 Članki m razprave ARHIVI XXIII (2100), št 1 Izvir reke Vipave PoeHtpea, Vipava 1901 Z razstave Gremo v trg Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Trgatev v okolici Vipave, 1913. 7 razstave Gremo v trg Pokrajinskega arhiva v Novi (Jorici. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 63 UDK 331.56(497,4)"1941/43" Analiza brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini (1941-1943) TATJANA TOMAŽ1N DAKIČ 1. UVOD Statistično so pojav brezposelnosti analizirali že pred drugo svetovno vojno. V članku sem se posvetila analizi brezposelnosti za italijansko zasedbeno območje Slovenije (t. i. Ljubljanska pokrajina) med drugo sv. vojno oz. v obdobju 1941-1943, saj sta bili takrat metodologija zajemanja podatkov in analiza le-teh drugačni kot danes, predvsem pa je imela statistika med vojno drugačen pomen, kot ga ima danes. Okupatorje, poleg drugih ukrepov, v skladu s fašistično ideologijo izvajal nasilje nad Slovenci. Ob pomoči statističnih podatkov, ki pa jih ni uporabljal za reševanje brezposelnosti, je izvajal tudi množične internacije prebivalstva v koncentracijska taborišča. Statistiko brezposelnih je vodil zaradi političnih in gospodarskih interesov. V okviru političnega interesa je želel nadzorovati gibanje slovenskega prebivalstva in uresničiti načela fašizma, v gospodarskem interesu pa je na osnovi statističnih podatkov ugotavljal, katere in koliko dobrin lahko izvozi v Italijo oz. kaj lahko pridobi z okupacijo slovenskega ozemlja. V letu 1941 pa je vodil okupator statistiko brezposelnih tudi v propagandne namene. Na podlagi statističnih podatkov o brezposelnih, ki prikazujejo močan padec brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini v obdobju 1941-1943, je hotel pokazati, kako učinkovit je fašistični režim na področju zaposlovanja. Izdelava analize brezposelnosti je bila še posebej poučna zaradi ugotovitev, do katerih sem prišla ob prebiranju italijanskega gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo II. Zaradi nepoznavanja zgodovinskih dejstev, sem si najprej ustvarila napačno sliko o ukrepih italijanskega okupatorja, predvsem v zvezi z "reševanjem" vprašanja brezposelnosti. Menila sem, daje bil okupator pri reševanju vprašanj v zvezi s tem zelo uspešen, vendar pa so podrobnejša analiza statističnih podatkov, prebiranje arhivskega gradiva in že objavljene zgodovinske raziskave pokazali, da gre za kompleksno problematiko in da podatki ne kažejo resničnega stanja brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini. To sem utemeljila z analizo brezposelnosti v obdobju 1941-1943. Evidenco registriranih brezposelnih je takrat vodila Borza dela v Ljubljani, ki je zbirala podatke o prijavah in odjavah brezposelnih ter posredovanju dela brezposelnim tudi za Dravsko banovino (le za prvo trimesečje leta 1941) ter za območje Ljubljanske pokrajine. Zaradi različ- nega geografskega območja (Dravska banovina in Ljubljanska pokrajina) nisem mogla primerjati brezposelnosti za obe območji, saj so podatki statistično neprimerljivi. Borza dela je izdajala letna poslovna poročila, v katerih so bile objavljene statistične analize o brezposelnosti. Podatke o brezposelnih danes zbira Statistični urad Republike Slovenije, posreduje pa Republiški zavod za zaposlovanje. V drugem delu članka sem predstavila politične, gospodarske in socialne razmere na zasedenem ozemlju, predvsem v Ljubljanski pokrajini. Omejila sem se na obdobje 1941-1943, ko si je del našega ozemlja prilastil italijanski okupator. Ko so ob kapitulaciji Italije septembra 1943 Ljubljansko pokrajino zavzeli Nemci, seje namreč spremenil tudi način zbiranja podatkov o brezposelnosti. Sledita poglavji o metodologiji zajemanja podatkov z definicijami in drugimi pojasnili metodologije same in analiza brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini v obdobju 1941-1943, s katero sem skušala prikazati gibanje brezposelnosti in dobljene rezultate pojasniti tudi z zgodovinskega vidika. Prav tako sem analizirala podatke o posredovanju zaposlitev v Ljubljanski pokrajini. Analiza prikazuje, kako "učinkovita" je bila Borza dela v Ljubljani pri izvajanju enega izmed okupatorjevih ukrepov. 2. ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE 2.1. Okupacija in razkosanje Slovenije Po napadu Nemčije, Italije in Madžarske na kraljevino Jugoslavijo 6. 4. 1941 in po kapitulaciji le-te je bila Slovenija v dotedanji Dravski banovini razkosana med tri okupatorje: nemškega, italijanskega in madžarskega. Nemčija je tako zavzela vso slovensko Štajersko, severni del Dolenjske, Gorenjsko in slovensko Koroško (Mežiška dolina, dravograjsko območje) in severozahodni del Prekmurja (skupaj 10.118,52 km2), Italija večino Notranjske (njen zahodni del je imela že od leta 1918), večino Dolenjske ter Ljubljano (skupaj 4.550,66 km2) in Madžarska večino Prekmurja (skupaj 99,54 km2). Čeprav noben od okupatorjev ni bil zadovoljen s tistim, kar je dobil v Sloveniji, je vsak svoj del ogradil z državno mejo. S tem so bile pretrgane gospodarske, kulturne in druge vezi med pokrajinami. Zlasti nenaravna je bila meja med Italijo in Nemčijo, ki je Ljubljano odrezala od njenega zaledja na severu (Ferenc, 1997, str. 7-8). 64 Članki in razprave ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Vse meje je določil nemški okupator, ki se ni oziral na dotedanje pokrajinske, okrajne in občinske meje. Mejna črta je sekala tudi meje katastrskih občin. Upošteval je le njen strateški značaj, seveda v nemško korist, saj je meja potekala tako, da so bili vrhovi hribovja na nemški strani. Tako je lahko nemški okupator z obmejnimi organi obvladoval italijansko stran. Seveda s takšno mejo ni bila zadovoljna nobena stran, vendar se ni dalo nič spremeniti. Nemške okupacijske oblasti so vztrajale pri svoji odločitvi (Ferenc, 1987, str. 30). Italijanska okupacijska politika do Slovencev je bila v začetku milejša od nemške. Upoštevali so slovenske kulturne in prosvetne ustanove ter si tako hoteli pridobiti naklonjenost prebivalstva. Sprejemali so razne ukrepe, med njimi tudi finač-ne in upravne ter policijske. V okviru finačnih ukrepov je bila sprejeta prepoved izvoza denarja, kreditnih pisem, zlata, srebra, dragocenih predmetov in umetnin itd. Med upravne in policijske ukrepe pa je spadal popoln nadzor nad policijo in zapori, nadzor nad telefoni in telegrafska cenzura, zaprtje univerze zaradi njenega protiitalijanskega delovanja ... (Ferenc, 1987, str. 114). Večina slovenskega prebivalstva ni bila navdušena nad italijanskim režimom. Ljudje so bili obupani, zbegani, nekateri so ga občutili kot narodno in osebno katastrofo (Nešovič. Prunk. 1993, str. 20). 2.2. Oblikovanje Ljubljanske pokrajine in njena priključitev h Kraljevini Italiji Na italijanskem zasedbenem območju je nastala tako imenovana Ljubljanska pokrajina, katere meja se je na severu in vzhodu ujemala z novo italijansko-nemško in italijansko-hrvaško državno mejo. Na jugu pa je meja Ljubljanske pokrajine potekala po stari italijansko-jugoslo-vanski državni meji. Ljubljanska pokrajina je tako obsegala naslednje okraje: Ljubljana, Logatec, Novo mesto, Kočevje in Črnomelj, torej skupno 5 okrajev s 95 občinami. Obsegala je 4.544,09 km2 s 336.279 prebivalci. Italijanski okupator je tako leta 1941 dobil komaj polovico toliko slovenskega ozemlja kot nemški (Ferenc, 1997, str. 7). Dne 3. 5. 1941 je bilo celotno ozemlje t. i. Ljubljanske pokrajine formalnopravno priključeno h Kraljevini Italiji. S statutom (Ukaz italijanskega kralja Viktorja Emanuella III. 3. maja 1941 o priključitvi Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, 1941) naj bi bila slovenskemu prebivalstvu zagotovljena etnična in kulturna avtonomija, sodelovanje pri upravi, dvojezičnost. moški pa oproščeni vojaške obveze. Takšen ukaz naj bi poudaril liberalnejši odnos italijanskega okupatorja do Slovencev v primerjavi z geno-cidnim režimom nacistov na Gorenjskem in Štajerskem (Slovenska kronika XX. stoletja, 1941-1945, 1996, str. 14). Vladno oblast v Ljubljanski pokrajini je opravljal visoki komisar, ki mu je pomagal posvetovalni organ (sosvet štirinajstih zastopnikov), ki so ga sestavljale politične in cerkvene osebe, vdane italijanskemu okupatorju (Ferenc, 1987, str. 42). 2.3. Gospodarstvo Ljubljanske pokrajine Okupacija Slovenije leta 1941 je močno vplivala na gospodarske tokove in povzročila precej motenj, saj je, na primer, pretrgala gospodarske zveze med pokrajinami, gospodarskimi panogami itd. Italijanski okupatorje v Ljubljanski pokrajini v obdobju 1941-1943 uvajal vojno gospodarstvo in si prizadeval, da bi dobil čim več dobrin za svoje vojaške potrebe. Prevladoval je interes, da v Ljubljanski pokrajini izkopljejo čim več premoga in v Italijo izvozijo čim več lesa, predvsem z območja Dolenjske in Notranjske. Okupatorjev odnos do slovenskega gospodarstva je bil usmerjen predvsem v zadovoljevanje njegovih lastnih potreb in izkoriščanje tistega, kar mu je primanjkovalo, saj je bila Ljubljanska pokrajina v gospodarskem pogledu revnejša kot območja severne Slovenije, ki so bila pod nemško oblastjo. Večina prebivalcev se je ukvarjala s poljedelstvom in živinorejo. Ljubljanska pokrajina je imela 263.470 ha oz. 57,5 odstotka uporabne poljedeljske površine, neuporabne zemlje 1346 ha oz. 1 odstotek, gozd je zajemal 182.327 ha oz. 40,1 odstotka celotne površine. Industrija v Ljubljanski pokrajini je bila slabo razvita, saj so bila glavna industrijska območja (Maribor, Celje, Kranj, Jesenice) na nemškem zasedbenem ozemlju. Imela je tudi slabe surovinske vire, razen lesa. Ravno zaradi tega je bila najpomembnejša v Ljubljanski pokrajini lesna industrija. V pokrajini je bilo nekaj manjših premogovnikov (Kočevje, Krmelj, Kanižarica), saj je bil zasavski premogovniški bazen na nemškem zasedbenem ozemlju. Ljubljanska pokrajina je bila revnejša tudi z električno energijo. Na tem območju sta bili le dve pomembnejši elektrarni, hidrocentrala Zagradec in termocentrala Ljubljana, ki pa je bila do italijanske okupacije v rezervi. Vse pomembnejše elektrarne so bile prav tako v nemškem delu. Zato je italijanski okupator moral uvažati električno energijo z nemškega zasedbenega območja in iz t. i. NDH (Nezavisna država Hrvatska). Prav tako so iz Italije in NDH uvažali živež (moko, makarone, maslo ...), ki ga je največ primanjkovalo v okraju Ljubljana, v katerem je bivala skoraj četrtina prebivalcev vse pokrajine (Ferenc, 1987, str. 33-37). 3. VIRI PODATKOV IN EVIDENCE ZA STATISTIČNO ANALIZO 3.1. Delovna sila v Ljubljanski pokrajini Zaposlovanje delovne sile v Ljubljanski po- ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 65 krajini v obdobju 1941-1943 je bilo za italijanskega okupatorja velikega pomena. S tem je skušal nadzorovati gibanje slovenskega prebivalstva. Tako je bilo vprašanje delovne sile pod italijansko okupacijo Ljubljanske pokrajine popolnoma drugačno kot v severni Sloveniji pod nemško okupacijo. Znano je, da so Nemci vprašanje brezposelnosti "reševali" hitreje (z uvajanjem javnih del, s prisilnim pošiljanjem delovne sile v avstrijske in nemške pokrajine, z vpoklici v državno delovno službo in vojsko ter z graditvijo novih gospodarskih obratov) kot Italijani, saj so potrebovali več delovne sile. Ker je kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji določal, da za prebivalstvo te pokrajine ne bo obvezna vojaška služba, je tako odpadla tudi ena od možnosti za zmanjševanje brezposelnosti, saj vojakov niso šteli med brezposelne, ker so bili plačani. Čeprav so vojne razmere zahtevale več delovne sile po uradih in nekaterih drugih službah, v Ljubljanski pokrajini s takšnim zaposlovanjem ni bilo mogoče odpravljati brezposelnosti, saj je Ljubljana, prej glavno mesto Dravske banovine, z okupacijo izgubila vlogo središča. Brezposelnost je bila občutna tudi zaradi pomanjkanja surovin in pomanjkanja za vojsko pomembne industrije. Prav tako je bila večja brezposelnost povezana z ukrepi nemškega okupatorja: izselitev vsega slovenskega izobra-ženstva; izselitev, z družinami vred, Slovencev, ki so se priselili po letu 1914; izselitev prebivalcev obsavskega in obsoteljskega pasu ... (Fe-renc, 1997, str. 28). Prav tako je nemški okupator s svojega zasedbenega območja odstranil in popisal ljudi, ki so bili doma v Ljubljani in jih je imel za nezaželene, ter tiste, ki so tam živeli kot delavci ali mali trgovci. Ti ukrepi so povzročili pritisk beguncev na ozemlje Ljubljanske pokrajine, kar je še bolj poslabšalo razmere na trgu dela. Brezposelnost je bila občutna tudi v gradbeništvu, predvsem zaradi pomanjkanja cementa, prav tako v tiskarstvu. Leta 1941 se je zaposlilo več delavcev samo v premogovništvu, kar je najverjetneje posledica potrebe Italije, da izkoplje čim več premoga. Fašistična pokrajinska uprava v Ljubljanski pokrajini je videla edino možnost za odpravljanje brezposelnosti v javnih delih, ki so jih začeli izvajati kmalu po Mus-solinijevi razglasitvi priključitve pokrajine k Italiji (Arhiv Republike Slovenije (naprej AS), Oddelek II, fond Javna borza dela (naprej JBD), šk. 38.). 3.2. Delavske ustanove Kot je bilo omenjeno, je skušal italijanski okupator nadzorovati gibanje slovenskega prebivalstva z zaposlovanjem in predvsem registracijo brezposelnih delavcev v Ljubljanski pokrajini. To mu je delno uspevalo ob pomoči ustanov, ki so zbirale podatke o brezposelnih. Te ljudi so nato pošiljali tudi v internacijo, v koncentracijska taborišča. Glavna ustanova, ki je imela nalogo registrirati brezposelne delavce in razpoložljiva delovna mesta, posredovati zaposlitev in dajati "podpore" brezposelnim, je bila Borza dela v Ljubljani. Na osnovi podatkov o brezposelnih, ki jih je dobivala od namestitvenih oddelkov po okrajih, je izdajala letna poslovna poročila, iz katerih je moč razbrati položaj delavstva v Ljubljanski pokrajini. Z naredbo visokega komisarja št. 52 je bil pri Borzi dela zaradi ureditve povpraševanja in ponudbe dela 25. 6. 1941 ustanovljen Pokrajinski namestitveni urad (Ufficio provinciale di col-locamento) s podrejenimi občinskimi oddelki namestitvenega urada na sedežih občin. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 in nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine je Borza dela v Ljubljani do maja 1944 nadaljevala poslovanje po italijanskih predpisih. Dne 9. 5. 1944 pa je vrhovni komisar za operacijsko območje Jadransko primorje, kamor je spadala po kapitulaciji Italije tudi Ljubljanska pokrajina, izdal naredbo o ustanovitvi uradov dela. S tem seje Borza dela v Ljubljani preimenovala v Delovni urad (Arbeitsamt) v Ljubljani, ki je bil neposredno podrejen vrhovnemu komisarju za operacijsko območje Jadransko primorje (Vodnik 1999, AS 1649, str. 454). Poleg Borze dela v Ljubljani je imela na območju Ljubljanske pokrajine podobne naloge tudi Pokrajinska delavska zveza s sedežem v Ljubljani, ki pa je bila predstavnica delavcev. Ustanovljena je bila z naredbo visokega komisarja z dne 15. 11. 1941 (Službeni list z dne 19. 11. 1941 št. 521/93), pravila, po katerih je delovala, so bila odobrena z odlokom visokega komisarja z dne 25. 1. 1942 št. 13 (Službeni list z dne 11. 2. 1942 št. 48/12). Pokrajinska zveza svobodnih poklicev in umetnikov je bila ustanovljena z naredbo visokega komisarja z dne 19. 2. 1942 št. 29 (Službeni list z dne 21. 2. 1942 št. 56/15). Pokrajinska delavska zveza je postala pravna oseba, ki je zastopala splošne interese delavcev, skrbela za njihovo zaščito, podpiranje in nravstveno vzgojo, v prvi vrsti pa je varovala pravice delavcev in nameščencev z urejanjem kolektivnih delovnih odnosov. Skrbela je tudi za zaščito individualnih pravic delavcev. Osnovna organizacijska enota je postal sindikat, ki je praviloma zajemal delavce vseh strok v pokrajini. V Pokrajinsko delavsko zvezo so bile vključene tudi vse podporne ustanove, ki so jih ustanovile te organizacije oziroma sindikati. Sindikati so bili združeni v štiri oddelke, in sicer: industrijskega, trgovinskega, poljedeljskega ter bančnega in zavarovalnega. Vsak sindikat je imel predsednika, upravni odbor, izvršilni odbor in preglednika računov. Predsednika in preglednika računov je imenoval visoki komisar, kije v PDZ (Pokrajinska delavska zveza) imenoval tudi po- 66 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 sebnega italijanskega strokovnega svetovalca. Posamezni oddelki so imeli predsednika, skupščino, upravni odbor, izvršilni odbor in svet preglednikov računov (knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino (naprej INZ), Službeni list za Ljubljansko pokrajino za leto 1941 in leto 1942). 4. METODOLOŠKE OSNOVE IN ANALIZA 4.1. Metodologija zajemanja podatkov o brezposelnosti Z naredbo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino (Uredba povpraševanja in ponudbe dela za Ljubljansko pokrajino, št. 63) je italijanski okupator z ureditvijo povpraševanja in ponudbe dela želel ugotoviti število delavcev, ki so bili na območju Ljubljanske pokrajine na voljo za delo in tako poskrbeti za njihovo namestitev na različna prosta delovna mesta, predvsem v kraju stalnega bivališča. Te posle je opravljal Pokrajinski namestitveni urad pri Borzi dela v Ljubljani. V vsaki občini so ustanovili oddelek namestitvenega urada, ki ga je vodil zaupnik Borze dela, odgovoren za zaposlitev delavcev z območja občine. Oddelki so opravljali, vsak na svojem območju, vse posle urada. Za nameščanje delavcev, ki so želeli biti zaposleni zunaj pokrajine ali pa so prihajali iz kakega kraja zunaj pokrajine, je skrbel komi-sariat za preseljevanje in kolonizacijo. Po tej odredbi so bili delavci osebe, "ki dajejo trajno ali priložnostno v službi in pod vodstvom drugih svojo ročno ali umsko delovno moč na razpolago radi zaslužka ali izobraževanja" (INZ, Službeni list za Ljubljansko pokrajino za leto 1942). Poleg delavcev pa so bili še nameščenci, med katere se je štelo predvsem uradništvo in podobno ter težaki (delavci, ki so opravljali težja fizična dela, npr. pristaniški delavci), ki pa niso bili zavarovani pri Zavodu za socialno zavarovanje (ZSZ). Delavci, ki niso imeli dela, so se morali vpisati po svoji stroki v seznam namestitvenega urada okraja, v katerem so imeli svoje bivališče. Namestitveni urad jih je moral vpisati po vrstnem redu, kakor so bile vložene prošnje. Poleg tega so morali delavci v petih dneh od dne, ko je njihova zaposlitev prenehala, prijaviti temu namestitvenemu uradu svojo brezposelnost. Delodajalci, ne glede na vrsto poslovanja, niso smeli sprejemati delavcev, ki niso bili vpisani v seznamih pri namestitvenem uradu in brez posredovanja tega urada. Smeli so sprejemati delavce, če je sprejetje le-teh preprečilo škodo osebam, surovinam ali napravam, da bi se zagotovilo nepretrgano delo, pa tudi v primeru namestitve žene, članov sorodstva in svaštva delodajalca, vodilnega osebja, uradnikov ali stalnega osebja ali uradniškega ali delavskega osebja v službi javnih oblastev ali ustanov javno-pravnega značaja, delavstva na domu, kmetijskega delavstva, provizij sko plačanega osebja ali grafičnih delavcev, vpisanih v njihov strokovni sindikat Pokrajinske delavske zveze. Tako zaposlitev so morali sporočiti namestitvenemu uradu v treh dneh, pri tem je bilo treba navesti tudi vzrok za sprejetje. V vseh drugih primerih se je morala namestitev delavca opirati na pismeno obvestilo, ki ga je prejel delodajalec od namestitvenega urada (INZ, Službeni list za Ljubljansko pokrajino za leto 1942). V Ljubljanski pokrajini so med brezposelne osebe šteli tiste, ki so bili popolnoma brez dela, ki so se ukvarjali z določenimi dejavnostmi (prodaja časopisa, čiščenje čevljev ...), česar niso šteli za zaposlitev, ki so se preživljali z delom "na črno" (AS, JBD, Poročilo o položaju delavstva v Ljubljanski pokrajini, 1943). Stanje zaposlitve oziroma nezaposlenosti v Ljubljanski pokrajini so skušali oceniti ob pomoči treh virov podatkov. Prvi vir so bili statistični podatki o starostni, zlasti pa o poklicni in socialni razdelitvi prebivalstva, ki jih je pokazal zadnji popis. Ker je bil zadnji popis izveden leta 1939 in ker podatki za ozemlje Ljubljanske pokrajine niso bili obdelani, so morali najprej poiskati odgovarjajoče podatke za to ozemlje, potem pa oceniti nastale spremembe. Drugi vir so bili mesečni izkazi o stanju zavarovancev v posameznih poklicih, ki so jih sestavljali organi socialnega zavarovanja. Organi zavarovanja so bili: Okrožni urad za zavarovanje delavcev, Trgovsko bolniško podporno društvo in Glavna bratovska skladnica. Ti izkazi so upoštevali vse delavce v industriji, trgovce in obrtnike ter gospodinje, ne pa nameščencev in delavcev na železnici, pošti, v javni službi ter v poljedelstvu. Tretji vir so bili po poklicih razporejeni izkazi, ki jih je mesečno sestavljala Borza dela o številu pri njej prijavljenih brezposelnih. Vsi trije načini ugotavljanja brezposelnosti imajo relativno vrednost in slabe strani. Vrednost prvega vira je v tem, da daje pregled zaposlitve vsega prebivalstva, medtem ko dajeta druga dva pregled zaposlitve le za del prebivalstva. Vrednost drugega in tretjega vira je v tem, da izločata vsako ocenjevanje in temeljita na natančnih evidencah. Pri tem so bili podatki Javne borze dela še posebej neposredni, saj so šteli prijave brezposelnih. Prebivalstvo Ljubljanske pokrajine je bilo poklicno in socialno razdeljeno v šest skupin, in sicer: I. skupina kmetje (tudi mali posestniki, ki žive pretežno od mezdnega dela); II. skupina kmetski delavci; III. skupina obrtniki, gostilničarji, trgovci in zasebni promet; ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 67 IV. skupina obrtni, industrijski, trgovski delavci in nameščenci ter služkinje; V. skupina javna služba, vojska, železnica in pošta; VI. skupina upokojenci, rentniki in drugi. V Ljubljanski pokrajini sta bili problematični V. in VI, skupina. Oprostitev od vojaške službe je sproščala približno 3.000 novih delavcev v letu 1941. Ker so bili v Ljubljani uradi za vso Slovenijo oz. Dravsko banovino, se je hipertrofija uradništva kazala v javni službi, pri železnici, pošti in drugod. Skrbno so preučevali tudi VI. skupino. Vanjo so sodili dijaki, precejšen del teh zaradi vojnih razmer ni študiral. Prav tako so v tej skupini upokojenci in rentniki socialnih ustanov, ki so bili pripravljeni iskati novo zaposlitev, saj so se njihove rente znižale pod minimum (AS, fond Pokrajinska delavska zveza (naprej PDZ), šk. 70). Izredno pomembni so tudi statistični podatki, ki jih je zbirala Borza dela v Ljubljani o posredovanju zaposlitev in o brezposelnih delavcih in nameščencih, ki so sami prijavili brezposelnosti, da bi dobili denarno podporo ali pa službo s posredovanjem Borze dela v Ljubljani. Prijavljanje brezposelnosti je bilo do 30. 6. 1941 neobvezno, po 1. 7. 1941 pa je postalo obvezno. Šele z uvedbo obvezne registracije brezposelnosti in s popolnejšo organizacijo evidentiranja so statistični podatki dali resnično sliko o pravih socialno-gospodarskih razmerah med delavci in nameščenci v Ljubljanski pokrajini. Podatke o brezposelnih so namestitveni oddelki po okrajih zajemali tedensko in mesečno ter jih pošiljali Borzi dela v Ljubljani. Ta jih je objavljala v publikaciji Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani. Tako dobljene podatke je Borza dela v letnem poslovnem poročilu analizirala po spolu, poklicnih skupinah (uradniki, kvalificirani delavci, nekvalificirani delavci) in po gospodarskih panogah (AS, JBD, šk. 38). 4.2. Analiza brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini v obdobju 1941-1943 V tem poglavju sem prikazala gibanje registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini za obdobje 1941-1943 in razdelitev števila registriranih brezposelnih po okrajih za isto obdobje. Z analizo sem na osnovi statističnih podatkov o registrirani brezposelnosti prikazala odnos italijanskega okupatorja do slovenskega prebivalstva v obdobju 1941-1943, kije bil ravno tak kot nemški. Leta 1941 je bil italijanski okupator res milejši od nemškega, vendar je kmalu pričel izvajati nasilje nad slovenskim prebivalstvom, predvsem z množičnim pošiljanjem prebivalstva v internacijo, kar je tudi razvidno iz rezultatov, dobljenih z analizo. Za obdobje 1941-1943 sem se odločila ravno zaradi zgoraj omenjenih podatkov. Poleg tega sem analizirala tudi podatke o letnih pregledih izvršenih posredovanj zaposlitev v Ljubljanski pokrajini za pet gospodarskih panog, ki so bile za italijanskega okupatorja zaradi vojnih razmer zelo pomembne. Gospodarska panoga "stavbna industrija" je bila za okupatorja pomembna zaradi graditve cest, železnic in drugih objektov, pomembnih za vojskovanje. Gospodarski panogi "tekstilna industrija" in "oblačilna industrija" sta imeli velik pomen, ker je bilo treba vojsko oskrbeti z uniformami in drugimi oblačili. "Gozdna in lesna industrija" in "trgovina" pa sta bili gospodarski panogi, ki sta okupatorju prinašali dobiček. Iz poročila Pokrajinske delavske zveze (PDZ) lahko razberemo, daje bilo zaposlitveno stanje v Ljubljanski pokrajini v letu 1941 slabo in da je obstajala velika odkrita in latentna brezposelnost. Ta brezposelnost je bila relativno izražena mnogo hujše, kakor pa je bila v času velike krize v industrijskih državah, ki so med krizo najbolj trpele. Iz članka v časopisu Jutro z dne 5.4, 1941 št. 81 je iz statistike za posamezne stroke razvidno, daje v januarju 1941 naj občutneje nazadovala zaposlenost v gradbeni in lesni stroki, vendar je bilo število zaposlenih delavcev precej večje kot leta 1940. Glede na številno razpoložljivo delovno silo je skušal italijanski okupator z uvajanjem javnih del, zaposlovanjem delavcev v premogovnikih in lesnih obratih poiskati nove možnosti za zaposlitev predvsem v industriji in obrti. Zaradi svojih interesov (izvoziti čim več lesa v Italijo) so posvetili veliko pozornosti lesnemu gospodarstvu in vsem tistim strokam, ki se opirajo na les kot surovino. Iz poslovnega poročila Borze dela v Ljubljani o gibanju registrirane brezposelnosti so razvidni podatki o novih prijavah brezposelnih in o odjavah iz registra brezposelnih za leto 1941. Tabela 1: Gibanje registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini v letu 1941. Četrt- Stanje Nove Odjave Odjave Stanje letje na za- prijave zaradi zaradi na kon- četku posre- drugih cu če- četrt- dovanja razlo- trtletja letja gov I. 7820 10.728 360 6842 6746 n. 4081 7958 107 3688 8244 III. 8244 4296 2301 4739 5500 IV. 5500 6665 4241 2825 5099 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1941, str. 18 Zanimivi so le podatki od II. četrtletja leta 1941 dalje, saj so podatki za I. četrtletje leta 1941 še iz časa Dravske banovine. Vidimo tudi, da se stanje na koncu I. četrtletja leta 1941 in na 68 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 začetku n. četrtletja leta 1941 ne ujema, kar je posledica oblikovanja oz. nastanka t. i. Ljubljanske pokrajine na območju Dravske banovine. Podatki v tabeli 1 o novih prijavah brezposelnih kažejo, koliko brezposelnih je bilo na novo prijavljenih. Podatki o teh prijavah po posameznih četrtletjih prikazujejo zanimivo sliko kronološkega razvoja gospodarsko-socialnih razmer. Omenim pa lahko, da se je na koncu I. četrtletja leta 1941 zmanjšalo število prijav brezposelnih, kar je običajno (pomladna dela na poljih in kmetijah). Podatki za II. četrtletje leta 1941 kažejo vnovičen porast prijav, kar je bila posledica nenadno neurejenih gospodarskih razmer v Dravski banovini in posebej v Ljubljanski pokrajini zaradi okupacije Dravske banovine in zaradi dotoka beguncev iz drugih krajev nekdanje lugoslavije v Ljubljansko pokrajino. V zadnjem četrtletju leta 1941 se kaže porast novih prijav, kar je posledica uvedbe obveznega prijavljanja brezposelnosti, ki se je začelo izčrpno in redno izvajati šele septembra 1941, ko je bila vzpostavljena organizacijska mreža javne službe posredovanja dela (okrajni in občinski namestitveni uradi) po vsej Ljubljanski pokrajini. Odjave iz registra brezposelnosti so nastale zaradi novih zaposlitev po posredovanju Borze dela ter iz drugih razlogov (zaposlitev brez posredovanja Borze dela, prestop v druge pridobitne poklice, izselitev, zapori, internacije v koncentracijska taborišča v Nemčiji in Italiji idr.). Izredno veliko odjav je moč zaslediti na koncu I. in na začetku II. četrtletja leta 1941, kar je posledica obsežnih vpoklicev na orožne vaje in delne mobilizacije v kraljevo jugoslovansko vojsko. Izreden skok v številu odjav v III. četrtletju leta 1941 je posledica prečiščenja registra brezposelnih, ker je Borza dela črtala s seznama vse tiste, ki se niso več redno tedensko prijavljali. Večina odjav v IV. četrtletju leta 1941 pa je bila posledica akcije Rdečega križa, kije za zimo organiziral razmestitev brezposelnih beguncev po krajih in vaseh Ljubljanske pokrajine. To je bila le zasilna preskrba, zato je niso šteli med izvršena posredovanja zaposlitev (AS, JBD, šk. 38). Tudi podatki v letu 1942 še ne dajejo točne slike o stanju brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini in to zaradi novih predpisov in nove prakse, nestalnosti v poslovanju večjega dela občinskih namestitvenih oddelkov, internacij, vojaških operacij, strahu pred registracijo brezposelnosti zaradi obvezne službe itd. Ti statistični podatki vsebujejo le polno brezposelnost in registrirajo v glavnem le tiste osebe, ki prvič iščejo zaposlitev v zasebnih službah. Nekdanjih državnih uslužbencev in absolventov šol pa v glavnem še niso registrirali. Tabela 2: Gibanje registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini za leto 1942. Četrtletje Stanje na začetku četrtletja Nove prijave Odjave zaradi posredovanja Odjave zaradi drugih razlogov Stanje na koncu četrtletja L 5099 6389 2962 1502 7024 ; n. 7024 4564 5682 4399 1507 in. 1507 4041 3098 1276 1174 IV. 1174 2777 2454 594 903 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1942, str. 34 Iz tabele je razvidno, da je število registriranih brezposelnih od začetka leta 1942 do konca leta 1942 padlo s 5099 brezposelnih na 903 brezposelne, tako da je bila registrirana brezposelnost konec leta 1942 petkrat manjša od registrirane brezposelnosti na začetku leta 1942. V I. četrtletju leta 1942 je bilo registriranih brezposelnih zelo veliko. V naslednjih četrtletjih je število registriranih brezposelnih padalo tudi zaradi množičnih odhodov v internacijo in s tem povezanega zmanjšanja števila prebivalstva v Ljubljanski pokrajini. Primerjava registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini za leti 1941 in 1942 daje tako sliko: Tabela 3: Primerjava registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini na začetku II. četrtletja za leti 1941 in 1942. Stanje na začetku II. četrtletja leta 1941 Stanje na začetku II. četrtletja leta 1942 Indeks II42/ II41 4081 7024 172,1 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1941, str. 18 in leto 1942, str. 34 Število registriranih brezposelnih na začetku II. četrtletja leta 1942 v primerjavi z začetkom II. četrtletja leta 1941 se je povečalo za 72,1 odstotka. Z zgodovinskega vidika je porast števila registriranih brezposelnih posledica pritoka beguncev z nemškega zasedbenega ozemlja na italijansko zasedbeno območje, tem pa italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini ni dal zaposlitve. Poleg tega se je število registriranih brezposelnih delavcev povečalo tudi zaradi prijave brezposelnosti teh delavcev namestitvenim oddelkom po okrajih, da bi jim izplačali denarno podporo za brezposelnost, če jim Borza dela ne bi našla zaposlitve. Februarja leta 1942 so bila zaradi hude zime ustavljena tudi javna dela, to pa ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 69 je še dodatno vplivalo na povečanje števila registriranih brezposelnih delavcev. Trg dela je bil v letu 1943 ustaljen. Brezposelnost v pokrajini je bila majhna. V stavbarski, električni in oblačilni stroki je kvalificiranih delavcev primanjkovalo. Borza dela v Ljubljani ni mogla zadostiti naročilom delodajalcev. Gibanje registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini v letu 1943 kaže spodnja tabela: Tabela 4: Gibanje registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini v letu 1943. Četrtletje Stanje na začetku četrtletja Nove prijave Odjave zaradi posredovanja Odjave zaradi drugih razlogov Stanje na koncu četrtletja I. 903 3814 3052 483 1182 II. 1182 3929 3723 488 900 III. 900 3438 3233 452 653 IV. 653 3042 2532 364 799 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1943, str. 34 Povprečno število vpisanih brezposelnih delavcev je padlo s 1182 na koncu I. četrtletja leta 1943 na 799 na koncu IV. četrtletja istega leta, leta 1942 pa je bilo na koncu I. četrtletja 7024 registriranih brezposelnih delavcev, konec IV. četrtletja leta 1942 pa 903. Med letom se je število brezposelnih še bolj znižalo. V drugi polovici leta 1943 je število brezposelnih padlo za dobro polovico. Podatki, ki se nam ponujajo iz zgornjih tabel, odsevajo razmere v Ljubljanski pokrajini v prvih dveh letih italijanske okupacije in vojnih razmer. Brezposelnost je res padla, vzroki pa so bili specifični: veliko prebivalstva, zlasti s podeželja, je bilo internirano v razna italijanska koncentracijska taborišča, prebivalstvo je pobegnilo pred nasiljem italijanskega okupatorja. Del delavcev je bil tudi v kola-boracijskih vojaških formacijah (Milizia volonta-ria anticomunista, vaške straže). Zaradi plačila, ki so ga prejemali, jih niso šteli med brezposelne. Primerjava registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini za leti 1942 in 1943 daje tole sliko: Tabela 5: Primerjava registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini na začetku II. četrtletja za leti 1942 in 1943. Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1942, str. 34 in leto 1943, str. 34 Iz zgoraj dobljenih rezultatov je razvidno, da seje število brezposelnih na začetku II. četrtletja leta 1943 v primerjavi s številom brezposelnih na začetku II. četrtletja leta 1942 zmanjšalo, in sicer za 83,2 odstotka. Vzrok za padec brezposelnosti so bile vojne razmere, kot sem že povedala. Da bi bila slika gibanja registrirane brezposelnosti v Ljubljanski pokrajini bolj natančna, sem v naslednjih tabelah primerjala gibanje brezposelnosti po okrajih za leti 1942 in 1943, ker za leto 1941 podatkov te vrste v arhivskem gradivu nisem našla. Tabela 6: Struktura števila registriranih brezposelnih v Ljubljanski pokrajini konec januarja in konec decembra 1942 ter konec januarja in konec decembra 1943 po okrajih. Okraji Konec januarja 1942 (v %) Konec decembra 1942 (v %) Konec januarja 1943 (v %) Konec decembra 1943 (v%) Ljubljana 70,8 93,0 87,0 97,2 Novo mesto 10,6 1,6 2,3 0,4 Kočevje 10,4 3,2 3,2 Črnomelj 4,1 0,4 0,3 0,1 Logatec 4,1 1,8 7,2 2,3 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1942, str. 21 in leto 1943, str. 20 Razvidno je, da je največji del registrirane brezposelnosti odpadel na mesto Ljubljana in njen okraj, tako v letu 1942 kot v letu 1943, in sicer zaradi pomanjkanja delovne sile na podeželju (ljudje so bili v koncentracijskih taboriščih, zaporih, streljali so talce, odhodi v partizane in druge vojaške formacije, tudi gospodarski vzroki - italijanske koristi, zlasti vojaške in profitne ,,,), Prebivalci so bežali v Ljubljano v zmotnem prepričanju, da jim bo v mestu lažje in da si bodo našli zaposlitev. Ker je bila Ljubljana že tako polna beguncev z nemškega zasedbenega ozemlja, med njimi predvsem inteligence in uradnikov, je bila možnost za zaposlitev zelo majha. Zaradi političnih razmer veliko občinskih namestitvenih oddelkov ni več delovalo ali pa je bilo njihovo delo omejeno, kar je tudi eden izmed vzrokov za manjšo registrirano brezposelnost na podeželju. Stanje na začetku II. četrtletja leta 1942 Stanje na začetku II. četrtletja leta 1945 Indeks II 43/ II 42 7024 1182 16,8 70 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Tabela 7: Primerjava brezposelnih med okrajema Ljubljana in Črnomelj za junij 1942 in junij 1943 ter december 1942 in december 1943. Mesec Ljubljana Črnomelj ^Črnomel/ II i ubija mi Junij 1942 1.034 135 13,1 December 837 4 0,47 1942 Junij 1943 748 2 0,27 December 777 1 0,13 1943 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1942, str. 35 in leto 1943, str. 33 Izračunani indeksi kažejo, da je število brezposelnih v okraju Črnomelj glede na okraj Ljubljana od junija 1942 do decembra 1943 padlo s 13,1 odstotka na 0,13 odstotka. Navedeni razultat tako potrjuje že prej naštete ugotovitve. Struktura opravljenih posredovanj zaposlitev (kolikokrat je Borza dela uspešno posredovala pri zaposlitvah) po poklicnih skupinah in spolu -v prvem delu tega poglavja sem analizirala gibanje brezposelnosti. V nadaljevanju pa sem prikazala: strukturo opravljenih posredovanj zaposlitev v Ljubljanski pokrajini po poklicnih skupinah v petih takrat najpomembnejših gospodarskih panogah v obdobju 1941-1943, strukturo uspešnih posredovanj zaposlitev po okrajih Ljubljanske pokrajine v obdobju 19421943, strukturo opravljenih posredovanj zaposlitev v Ljubljanski pokrajini po spolu v petih takrat najpomembnejših gospodarskih panogah v obdobju 1941-1943. Med najpomembnejše gospodarske panoge je italijanski okupator štel "stavbno industrijo", "tekstilno industrijo", "oblačilno industrijo", "gozdno in lesno industrijo" in "trgovino". Gospodarska panoga "stavbna industrija" je bila ena najpomembnejših zaradi izvajanja javnih del (graditev cest, železnic, stavb ...), ki so služila vojaškim potrebam. Italijanski okupator ni imel namena reševati problema brezposelnosti prebivalcev slovenske narodnosti zaradi izboljšanja socialnega in gospodarskega položaja v Ljubljanski pokrajini, temveč je vsa javna dela izvajal sebi v korist oz. v vojaške namene. Sledita gospodarski panogi "tekstilna industrija" in "oblačilna industrija", kar je povsem razumljivo, saj je bilo treba vojsko obleči. Gospodarska panoga "gozdna in lesna industrija" je bila pomembna zaradi lesa, ki so ga Italijani "izvažali" v Italijo. Peta gospodarska panoga "trgovina" pa je bila pomembna zaradi dobička, ki si ga je prilaščal okupator. Naslednja tabela prikazuje strukturo opravljenih posredovanj zaposlitev po poklicnih skupinah v petih najpomembnejših gospodarskih panogah v Ljubljanski pokrajini za obdobje 1941-1943. Tabela 8: Struktura opravljenih posredovanj zaposlitev po poklicnih skupinah (uradniki, kvalificirani delavci, nekvalificirani delavci) v petih najpomembnejših gospodarskih panogah v Ljubljanski pokrajini za obdobje 1941-1943. Gospodarska panoga 1941 (v %) 1942 (v %) 1943 (v %) UR KVD NKVD UR KVD NKVD UR KVD NKVD Stavbna ind. 48,9 49,9 77,2 37,0 46,3 76,6 35,0 37,7 78,7 Tekstilna ind. 17,8 4,3 10,1 10,6 2,2 5,2 20,1 2,8 4,9 Oblačilna ind. 16,5 0,8 24,6 3,6 0,7 32,2 5,3 Gozdna in lesna ind. 8,9 22,0 7,7 8,2 19,0 13,2 6,7 18,4 9,1 Trgovina 24,4 7,3 4,2 44,2 7,9 1,4 36,6 8,9 2,0 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1941, str. 30, leto 1942, str. 40 in str. 41, leto 1943, str. 40 in str. 41 ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 71 Vidimo, da je bilo največ posredovanih zaposlitev v vseh treh poklicnih skupinah v gospodarski panogi "stavbna industrija", in sicer zaradi izvajanja javnih del (graditev cest, železnic ...), ki jih je italijanski okupator pričel kmalu po priključitvi Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji. Seveda je bilo posredovanih zaposlitev največ za nekvalificirane delavce, ker so številčno prevladovali, saj je bila večina uradnikov in kvalificiranih delavcev v taboriščih. Tudi v letu 1942 je bilo največ posredovanj zaposlitev v gospodarski panogi "stavbna industrija", in sicer v poklicni skupini "kvalificirani delavci" in "nekvalificirani delavci". Razlog za takšno stanje je tak kot v letu 1941 (izvajanje javnih del). Za poklicno skupino "uradniki" pa je bilo največ opravljenih posredovanj zaposlitev v gospodarski panogi "trgo- vina", ker je bila večina uradnikov italijanske narodnosti ali pa so bili njihovi privrženci. Tako je ves dobiček, pridobljen s prodajo, ostal v italijanskih rokah. V letu 1943 je bilo zaradi istih razlogov opravljenih največ posredovanj zaposlitev v gospodarski panogi "stavbna industrija", prav tako za poklicni skupini "kvalificirani delavci" in "nekvalificirani delavci". V gospodarski panogi "trgovina" so bili zaposleni predvsem uradniki italijanske narodnosti in njihovi privrženci. Podobno kot je v prvem delu tega poglavja prikazana primerjava gibanja registrirane brezposelnosti po okrajih Ljubljanske pokrajine, sledi še primerjava opravljenih posredovanj zaposlitev po okrajih Ljubljanske pokrajine za leti 1942 in 1943, saj za leto 1941 podatkov te vrste v arhivskem gradivu nisem našla. Tabela 9: Razdelitev letnega števila opravljenih posredovanj zaposlitev po okrajih Ljubljanske pokrajine za leti 1942 in 1943. Okraji St. opravljenih posredovanj St. opravljenih posredovanj v % Indeks I43/I42 1942 1943 1942 1943 Ljubljana - mesto in okraj za ljubljansko okolico 9493 9883 66,9 78,8 104,1 Kočevje 1094 524 7,6 4,2 47,9 Novo mesto 1296 940 9,2 7,5 72,5 Logatec 1448 973 10,2 7,7 67,2 Črnomelj 865 220 6,1 1,8 25,4 Skupaj 14.196 12.540 100,0 100,0 88,3 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani Iz števila opravljenih posredovanj zaposlitev je razvidno, daje bilo tako v letu 1942 kot v letu 1943 največ posredovanj zaposlitev v okraju Ljubljana, najmanj pa v okraju Črnomelj. Omeniti je treba, da tudi ti statistični podatki ne pomenijo resničnega stanja zlasti iz dveh razlogov: - izvajanje predpisov o obveznem posredovanju zaposlitev prek namestitvenih oddelkov v okrajih v letu 1942 še ni bilo splošno, ker mnogi delodajalci niso poznali teh predpisov, - veliko občinskih namestitvenih uradov v vseh petih okrajih v letu 1942 ni poslovalo v celoti ali deloma zaradi izrednih dogodkov v pokrajini. Iz zgornjih statističnih podatkov je razvidno, da je bilo brezposelnih čedalje več, in to predvsem v Ljubljani, saj so bili prebivalci s podeželja, kot sem že omenila, ali v zaporih, leto 1942, str. 18 in leto 1943, str. 20 koncentracijskih taboriščih ali pa v vojaških formacijah (nekateri so odšli v partizane, drugi na stran okupatorja). Prav tako so kmetje imeli zemljo in niso potrebovali dela tako kot delavci v mestih. Zanimivo je tudi to, da okupator med brezposelne ni uvrščal tistih, ki so bili v kola-boracijskih vojaških formacijah, saj so bili plačani. Prav tako so leta 1942 in 1943 potekali hudi boji in je bilo delo onemogočeno (npr. rudniki v Črnomlju, Kočevju ...). Najbolj je trpelo delavstvo na podeželju, ker je bilo odrezano od mesta, v katerem so običajno naročali potrebni material in surovine za delo. Prav tako se niso obnavljale porušene tovarne in obrtne delavnice, poleg tega povsod niso bile vzpostavljene prometne povezave. Večina prebivalstva je bila od 4. 10. 1943 poslana na prisilno delo v Nemčijo, kar je razvidno iz naslednje tabele: 72 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Tabela 10: Pregled delovne sile, poslane na delo v Nemčijo, v času od 4, 10. 1943 do 31. 12. 1943 po okrajih. Kraj ■ • l»V v bivališča pred odhodom Dijaki Delavci Nameščenci Kmetje Prosti poklici in drugo Skupaj m ž sk m ž sk m ž sk m ž sk m ž sk m ž sk Ljubljana -mesto 19 5 24 291 105 396 41 20 61 11 11 28 28 390 130 520 Ljubljana -okolica 1 1 48 11 59 4 1 5 2 2 54 13 67 Novo mesto 53 53 2 2 55 55 Logatec 26 26 1 1 2 3 3 30 1 31 Kočevje 140 140 1 1 6 6 147 147 Črnomelj 54 54 3 3 1 1 58 58 SKUPAJ 19 6 25 612 116 728 50 22 72 25 ... 25 28 ... 28 734 144 878 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1943, str. 43 Od 4. 10. 1943 do vključno 31. 12. 1943 je bilo odvedenih na prisilno delo v Nemčijo po posredovanju Borze dela v Ljubljani skupno 878 ljudi, kar je v primerjavi s podatki, ki so razvidni iz arhivskega gradiva, precej nizka številka. Italijanski okupator je namreč odgnal v koncentracijska taborišča okoli 20.000 ljudi, po-strelil 21 skupin s 145 talci, požgal je na stotine vasi, več kot 600 otrok pa je bilo ukradenih. (Ferenc, 1997, str. 22.) Večina ljudi je "odšla" s šestimi transporti, nekaj tudi posamezno. Vse transporte so spremljali uradniki Borze dela v Ljubljani. Konec tega poglavja prikazuje še primerjavo opravljenih posredovanj zaposlitev v petih najpomembnejših gospodarskih panogah po spolu v Ljubljanski pokrajini za leta 1941, 1942 in 1943. Tabela 11: Struktura opravljenih posredovanj zaposlitev po spolu v petih najpomembnejših gospodarskih panogah v Ljubljanski pokrajini za obdobje 1941-1943. Gospodarska panoga 1941 (v %) 1942 (v %) 1943 (v %) Moški Ženske Skupaj Moški Ženske Skupaj Moški Ženske Skupaj Stavbna ind. 77,5 5,4 69,2 73,6 17,3 66,3 75,6 13,0 65,8 Tekstilna ind. 2,4 55,3 8,5 1,8 21,7 4,4 1,6 20,6 4,6 Oblačilna ind. 4,1 13,7 5,2 5,6 40,5 10,0 7,4 44,6 13,2 Gozdna in lesna ind. 13,1 1,9 11,8 16,6 3,0 14,9 13,2 4,0 11,8 Trgovina 2,9 23,7 5,3 2,4 17,5 4,4 2,2 17,8 4,6 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1941, str. 32, leto 1942, str. 42 in leto 1943, str. 42 ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 73 Od letnega števila opravljenih posredovanj zaposlitev je odpadlo v letu 1941 največ posredovanj na moške v gospodarski panogi "stavbna industrija", in sicer 77,5 odstotka. Na ženske pa največ v gospodarski panogi "tekstilna industrija", in sicer 55,3 odstotka. Večina moških je bila zaposlena pri javnih delih, v rudnikih in v gozdovih zaradi okupatorjevega interesa, da se čim več gradi v vojaške namene in izkoplje čim več premoga ter izvozi les, ki ga je v Italiji primanjkovalo. V letu 1942 je odpadlo od letnega števila opravljenih posredovanj zaposlitev največ opravljenih posredovanj na moške spet v gospodarski panogi "stavbna industrija", in sicer 73,6 odstotka. Največ posredovanih zaposlitev za ženske je bilo v gospodarski panogi "oblačilna industrija", 40,5 odstotka. V letu 1943 je prav tako odpadlo od letnega števila posredovanih zaposlitev na moške največ posredovanj v gospodarski panogi "stavba industrija", na ženske pa v gospodarski panogi "oblačilna industrija". Iz podatkov v tabelah (glej Tab. 1, 2 in 3) je poleg zgoraj navedenih ugotovitev razvidno, da se je sorazmerni delež žensk pri posredovanjih zaposlitev v letu 1942 nekoliko dvignil v primerjavi z letom 1941, saj so v letu 1942 predvsem moški odhajali v razne vojaške formacije. Zaradi vojnih razmer (večina moških je bila v taboriščih ali v vojaških formacijah) se je v letu 1943 v primerjavi z letom 1942 sorazmerni delež števila posredovanih zaposlitev za ženske spet povečal. Sledi še tabela o letnem pregledu posredovanih zaposlitev po spolu v gospodarski panogi "stavbna industrija" v obdobju 1941-1943. Ta gospodarska panoga je zanimiva, ker je v takratnih razmerah ponujala največ možnosti za zaposlitev in je bilo zato največ izvedenih posredovanj zaposlitev ravno v tej panogi. Tabela 12: Primerjava opravljenih posredovanj zaposlitev v gospodarski panogi "stavbna industrija" po spolu v Ljubljanski pokrajini v obdobju 1941-1943. Spol 1941 1942 1943 I »/I41 I43/42 Moški 2841 5691 5114 200,3 89,9 Ženske 26 199 162 765,4 81,4 Vir: Poslovno poročilo Borze dela v Ljubljani za leto 1941, str. 32, leto 1942, str. 42, leto 1943, str. 42 Izračunani indeksi potrjujejo že prej navedene trditve. Leta 1942 je bilo posredovanih zaposlitev pri moških kar dvakrat več kot v letu 1941, pri ženskah pa kar sedemkrat več. Tak rezultat je posledica zmanjšanja števila prebivalcev Ljubljanske pokrajine zaradi množičnega interniranja žensk, otrok, študentov in starejših moških v koncentracijska taborišča. Tako je preostalo prebivalstvo dobilo možnost za zaposlitev. Če pa primerjamo leti 1942 in 1943, opazimo tako pri moških kot pri ženskah padec števila posredovanj zaposlitev, saj je okupator tudi druge prebivalce, ki jih internacija v letu 1942 ni zajela, kasneje zaprl, izgnal ali interniral. Zaradi hudih bojev v letu 1942 ni več delovala tudi večina namestitvenih oddelkov po okrajih. Prebivalci so se začeli upirati in odhajati v partizane. Ravno tako ni bilo rednih prometnih povezav in Borza dela v Ljubljani ni prejemala poročil o posredovanju zaposlitev iz drugih okrajev. Vsi ti razlogi so pomenili hud problem pri merjenju brezposelnosti, kar je razvidno tudi iz podatkov, ki jih je zbiral italijanski okupator in objavljal v poslovnih poročilih. Na osnovi analize brezposelnosti za Ljubljansko pokrajino za obdobje 1941-1943, ko je bila pod italijanskim okupatorjem, je razvidno, daje bila največja brezposelnost v letu 1941 in seje zmanjševala vse do osvoboditve, ko je spet narasla. Število brezposelnih ni upadalo zaradi zaposlitve slovenskega prebivalstva, temveč zaradi zmanjševanja števila prebivalstva na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Padec števila brezposelnih ponazarja tudi spodnja tabela: Tabela 13: Število brezposelnih na dan 31. 12. vsakega leta v Ljubljanski pokrajini in 1. 8. 1945 v Sloveniji. Datum Ozemlje St. brezposelnih 31. 12. 1941 Ljubljanska pokrajina 10.198 31. 12. 1942 Ljubljanska pokrajina 1806 31. 12. 1943 Ljubljanska pokrajina 1598 31. 12. 1944 Okupacijska cona Jadransko primorje 144 1. 8. 1945 Slovenija 2519 Vir: Poročilo o gibanju brezposelnosti v času od 6. 4. 1941 do 1. 8. 1945 Konec leta 1941 je bilo nesorazmerno veliko število brezposelnih posledica več dejavnikov. Razpad jugoslovanske vojske je povzročil, daje ostalo precejšnje število častnikov in navadnih vojakov nekdanje jugoslovanske vojske na ozemlju okrnjene Slovenije, tj. Ljubljanske pokrajine. V največji meri se je število brezposelnih povečalo zaradi dotoka beguncev s Štajerske in Gorenjske, ki so tu iskali zaposlitev. Ker jih Borza dela v Ljubljani ni mogla zaposliti, jim je plačevala denarne podpore za brezposelne. Leto 74 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 1942 kaže močan padec števila brezposelnih. Vzrok je odhod prebivalcev k partizanom, saj so Italijani takrat izvajali množične aretacije in nato internacije v koncentracijska taborišča. Brezposelni z dežele in okolice Ljubljane se niso prijavljali zaradi omejitve ozemlja z bodečo žico in drugih ovir. Veliko ljudi seje balo prijaviti svojo brezposelnost, ker bi jih lahko odvedli v internacijo. Za leto 1943 je značilno, da so bile razmere podobne kot leta 1942. Vzrok padca števila brezposelnih v letu 1944 je bil v tem, da je bilo veliko brezposelnih mobiliziranih k domobrancem. Teh prav tako niso šteli med brezposelne, ker jih je delovno mesto, ki so ga zapustili pred vstopom k domobrancem, ob vrnitvi še čakalo. Dobili so tudi plačilo. Veliko jih je pristopilo k policiji in raznim organizacijam. Dokaj visoko število brezposelnih v letu 1945 je posledica povečanja območja Javne borze dela ter v dejstvu, da večja industrijska podjetja zaradi pomanjkanja surovin in poškodovanih naprav še niso obratovala v polni meri, trgovina pa je bila zaradi pomanjkanja dobrin v zastoju. 5. SKLEP V študiji sem prikazala gibanje registrirane brezposelnosti in gibanje opravljenih posredovanj zaposlitev v Ljubljanski pokrajini za obdobje 1941-1943. Ugotovila sem, da je bila registrirana brezposelnost, glede na statistične podatke, ki so objavljeni v Poslovnem poročilu Borze dela v Ljubljani, največja v letu 1941. V letih 1942 in 1943 pa je močno upadla. Če ne bi poznali zgodovinskega ozadja oziroma političnih, gospodarskih in socialnih razmer v Ljubljanski pokrajini v obdobju 1941-1943, med vojno, bi lahko na podlagi teh statističnih podatkov napačno sklepali, da je italijanski okupator vprašanje brezposelnosti reševal zelo dobro. Ker je veliko slovenskega prebivalstva interniral v koncentracijska taborišča, je tako preostalo prebivalstvo dobilo možnost za zaposlitev, kar je povzročilo, da se je število izvedenih posredovanj zaposlitev povečalo (razvidno iz statističnih podatkov za leto 1942). Z registracijo brezposelnih oseb je italijanski okupator prek Borze dela v Ljubljani skušal zlasti nadzorovati gibanje slovenskega prebivalstva in ne reševati problema brezposelnosti. Hotel je imeti nadzor nad slovenskim prebivalstvom, kar je bilo razumljivo s političnega in vojaškega vidika. Poleg tega je z zaposlitvijo brezposelnih delavcev v gospodarski panogi "stavbna industrija" omogočil graditev cest, železnic, vendar vse za vojaške potrebe. Iz gradiva v Arhivu Republike Slovenije je moč razbrati, da pojav brezposelnosti v medvojnem času ni imel enakega pomena, kot ga ima danes. Zanimivo bi bilo tudi analizirati stanje brezposelnosti na nemškem zasedbenem ozemlju, kjer se je vprašanje brezposelnosti "reševalo" hitreje in drugače kot v Ljubljanski pokrajini, in tako dobiti vpogled stanja brezposelnosti za večino ozemlja Slovenije. LITERATURA Marjan DRNOVŠEK, France ROZMAN, Peter VODOPIVEC (ured.); Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1945, Ljubljana; Nova revija, 1996, 598 str. Tone FERENC; Fašisti brez krinke, Dokumenti 1941-1942, Maribor; Obzorja, 1987, 517 str. Tone FERENC; Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana; Modrijan, 1997, 95 str. Zdravko KLANJŠČEK; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana; Partizanska knjiga, 1976, 1157 str. Branimir NEŠOVIC, Janko PRUNK; 20. stoletje, Ljubljana; Državna založba Slovenije, 1993, 260 str. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, Ljubljana; Arhiv Republike Slovenije, 1999. VIRI AS, JBD, šk. 15-38. AS, PDZ, šk. 71-112. AS, Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino, šk. 2. Knjižnica INZ, Službeni list za Ljubljansko pokrajino. Knjižnica INZ, Zmanjšanje zaposlenosti, Gibanje v posameznih strokah, Jutro, Ljubljana, XXII (1941), 81, str. 2. Rezultati raziskovanj, Ljubljana, Statistični urad RS, 1998, 317 str. Trg dela. Statistične informacije, Ljubljana; Statistični urad RS, 1998, 24 str. SUMMARY AN ANALYSIS OF UNEMPLOYMENT IN THE LJUBLJANA PROVINCE DURING WORLD WAR II The article presents an analysis of unemployment on the territory of the Ljubljana Province (occupied by Italy) in the period 1941-1943. The author presents the method of compiling data on unemployment and the analysis of unemployment - a state which resulted from the activities of the Italian occupying forces. At the time, the unemployment statistics were compiled by the Public Labour Exchange in Ljubljana, which thus exercised its control over the movement of the Slovene population. The Public Labour Exchange also provided jobs for the unemployed in the Ljubljana Province. Its aim. however, was quite different from the aim of the Employment Office today. Thus, the analysis of unemployment in the Ljubljana Province, depicted in the article, shows how "successful" the Italian occupying forces were in solving the problem of unemployment in occupied Slovenia. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 75 UDK 061.3:338.48(497,4)"1945/49" Slovenske in zvezne turistične konference 1945-1949 NATALIJA GLAŽAR Za prvo obdobje turistične organiziranosti so bile značilne republiško - regionalne turistične konference in tudi zvezne turistične konference za vse republiške turistične organe, ki so običajno potekale v Beogradu. V fondu Komiteja za turizem in gostinstvo Vlade LRS (v nadaljevanju KTG) so primarni dokumenti omenjenih konferenc ohranjeni le deloma,1 več pa je sekundarnih dokumentov, ki govore o pripravah slovenskih delegacij na vsako zvezno turistično konferenco. Običajno je to poročilo ali elaborat za zvezno turistično konferenco, ki opisuje stanje in aktualno turistično problematiko v Sloveniji v preteklem letu.2 Zvezne turistične konference v Beogradu so potekale v letih: 1946, 1947, 1948 in 1949. V fondu Komiteja za turizem in gostinstvo ni podatka o morebitni zvezni konferenci za leto 1950. Med prvimi slovenskimi konferencami za področje turizma zasledimo 9. 10. 1946 "Konferenco organov turizma za sestavo petletnega načrta izgraditve turizma v LR Sloveniji".3 Ker je bil Odsek za turizem pod vodstvom Karla Kušarja v sestavi Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS (v nadaljevanju MTP), je bil tudi petletni načrt turizma sestavni del planiranja celotnega ministrstva Na omenjeni konferenci je petletni načrt za turizem predstavil A. Vrhunec, šef Odseka za načrtovanje pri MTP-ju. Petletni perspektivni načrt je dal poudarek na investicijskih vlaganjih na področju turizma. Za leto 1946 je Vrhunec navedel 1.700.000.000 din investicij, kar "daleč presega vse predvojne letne investicije".4 Zaradi naložbenih potreb drugih gospodarskih sektorjev pa je bilo poudarjeno, da se ta znesek v letu 1947 ne bo povečal. Pri vsebinski sestavi petletnega načrta se je iz vseh takrat obstoječih organizacij5 Arhiv Republike Slovenije, Komite za turizem in gostinstvo Vlade LRS, AS 278 (v nadaljevanju KTG) a.e. 518, 519 520, 522, 523, šk. 12 in 593, šk. 14. 2 KTG, a,e. 581, šk. 13, Poročilo IO Turističnega društva Slovenije za zvezno konferenco o turizmu v letu 1946. KTG, a. e. 593, šk. 14 "Program rada savezne turističke konferencije 1947" in "Elaborat za vse-državno turistično konferenco", 1947. KTG, a.e. 700, šk. 17, "Poročilo za zvezno turistično konferenco" (odgovor na Okrožnico 22. 11. 1948). KTG a e. 523, šk. 12, Poročilo slovenskih državnih organov za konferenco 1949 "Turizem leta 1948 v LRS". 3 KTG, a.e. 579, šk. 13. 4 Prav tam, več o investicijah in obnovi v turizmu glej Natalija Glažar: "Snovanje turizma v Sloveniji 1945 -1949", Prispevki za novejšo zgodovino, let. LX, št. 2, 2000, str. 79-94. 5 Odsek za turizem MTP, Turist-hotel, Zveza nameščencev in de- lavcev gostinske stroke, Združenje gostinskih podjetnikov, Put- nik, Planinsko društvo. Turistično društvo (KTG, a.e. 579, šk. 13). iskalo predloge za oblikovanje skupnega načrta, kar je bilo za takratno "centralizirano petletko" nekoliko nenavadno. Predstavnik podjetja Turist hotel je primerjal Hrvaško državno gostinsko podjetje, ki je za leto 1946 prejelo 70 milj. din za investicije. Predstavnik Združenja gostinskih podjetnikov dr. Levičnik pa je poudaril pomen zasebnega sektorja gostinstva in nujnost razmejitve delovnih področij z državnimi gostinskimi podjetji. Za podjetje Putnik kot podjetje "zveznega značaja" je bilo poudarjeno, da bo moralo izdelati načrt za zvezno vlado, ki mu bo določila investicijsko kvoto. Zanimivo je, da so se že v letu 1946 strinjali, da je treba v petletnem načrtu upoštevati tudi Slovensko primorje, planinske domove in podzemske kraške jame. Posebna komisija naj bi predloge vseh naštetih organov oblikovala v enoten 5-letni načrt. Prvi organizacijski dogovori niso potekali samo v okviru državnih organov za turizem, pač pa tudi v okviru prostovoljne društvene dejavnosti, ki je imela bogato tradicijo in izkušnje že v predvojnem času. Izvršni odbor Turističnega društva Slovenije (v nadaljevanju TDS) je 16. 10. 1946 obravnaval društveno problematiko, predvsem mesečna poročila Okrožnih odborov TDS, ki so v tem času že delovali.6 Tudi okrožni odbori TDS so se ukvarjali z obnovitvenimi deli, ki so jih tudi finančno vodili Okrožni ljudski odbori (OLO). Na sestanku so pozivali ne samo k rednemu mesečnemu poročanju, pač pa tudi k enotnemu delovanju okrožnih odborov TDS. Tako kot Odsek za turizem pri MTP je tudi IO TDS obravnaval poročilo za zvezno turistično konferenco v Beogradu za leto 1946. Zato tudi lahko sklepam o sodelovanju med državnimi organi za turizem (Odsek za turizem pri MTP) in Turističnim društvom Slovenije, to dokazuje tudi poziv k predlogom za oblikovanje petletnega turističnega načrta. Na omenjenem sestanku TDS-ja je nastala tudi prva pobuda (Kušar - Odsek za turizem) za organiziranje vremenske opazovalne službe v zimskih mesecih, vodilo naj bi jo TDS. Omenjeno poročevalsko službo pa so organizirali šele leta 1948, pod vodstvom Komiteja za turizem Vlade LRS. Ta je v Hotelu Union v Ljubljani 14. 12. 1948 izvedel anketo o zimsko - športni vremenski poročevalski službi.7 6 KTG, a.e. 581, šk. 13. KrG, a.e, 584, šk, 13, Anketa je določila: kje naj se poročila zbirajo; kdo bo zbiral podatke ter kako se bodo zbirali, kdo bo posredoval zbrana poročila, kdo bo poročila nadzoroval in kako objaviti podatke. Natančno pa je obravnavala tudi v katerih krajih je treba zbirati vremenske podatke. 76 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Letnih zveznih turističnih konferenc je bilo v tem obdobju več, ohranjeni pa so podatki za zvezne turistične konference za leta 1946, 1947, 1948 in 1949. V nadaljevanju pa obravnavam posamezne dokumente, ki govorijo o problemskih sklopih vsake od naštetih konferenc. Dokumenti o poteku prve Zvezne turistične konference v Beogradu, ki je bila od 15. do 20. 11. 1946,8 v fondu KTG niso ohranjeni v celoti, pač pa le fragmentarno. V celoti je ohranjeno le poročilo IO Turističnega društva Slovenije za zvezno konferenco o turizmu v letu 1946.9 To poročilo je obravnaval izvršni odbor TDS-ja na svoji že omenjeni seji 16. 10. 1946. Iz ohranjenega dokumenta TDS je razvidna struktura poročila; zasnovana je bila po predvidenem dnevnem redu zvezne konference - obravnava posameznih problemskih sklopov za področje turizma. Vsebinski sklopi poročila in domnevno tudi prve zvezne turistične konference v letu 1946 so bili: naloge sodobnega turizma, turistični kraji, gradnja novih turističnih objektov, kategorizacija gostinskih objektov, preskrba turistov, turistična propaganda, statistična služba, vzajemno delo gostinskih in turističnih organizacij, koordinacija dela posameznih ljudskih republik.10 Glavni namen konference je bil priprava "zveznega zakona, odloka, naredbe ali navodil o turizmu", na podlagi katerega, bi vsaka republika razvijala svoj turizem. Zanimiv je bil predvsem postopek proglasitve turističnih krajev, ki je predvideval dve razvojni stopnji: prehodna doba prvih 5 let in druga končna doba. Republike naj bi v tem prvem obdobju proglasile vse klimatske, planinske, zim-sko-športne in zgodovinske kraje, ki so zadostovali tem pogojem: primerne prometne zveze, električna razsvetljava zadostna količina pitne vode, gostišča z vsaj 10 posteljami. Za zdravilišča in kopališča pa so veljale "posebne strožje odredbe". V delovanju Uprave za turizem in poznejšega Komiteja za turizem je razvidno administrativno prizadevanje za pregled stanja turističnih krajev, izdelovanja raznih seznamov, kriterijev za uvrščanje na "seznam turističnih krajev". Prav tako priprava službenih potovanj funkcionarjev komiteja, z namenom ogleda in poročanja o možnostih turističnega razvoja posameznih regij v Sloveniji. Ta aktivnost turističnih organov je prisotna vse do sredine 50. let. Naslednji sklop poročila za zvezno konferenco leta 1946 je bila statistična služba. To je bila v primerjavi s predvojnimi razmerami nova uvedba. Omogočila pa naj bi: a) pregled razvoja turizma v množičnem smislu in b) ugotavljala gospodarski učinek turizma. V konferenčni točki (zvezne konference 1946) koordinacije z drugimi republikami so ugotavljali, daje v tem obdobju turistično društvo delovalo samo v Sloveniji, zato so druge repub- 8 KTG, a.e. 518, šk. 12. 9 KTG, a.e581,šk. 13. 10 Prav tam. like pozvali k posnemanju ter prav tako k ustanovitvi zvezne turistične ustanove te vrste.11 Posebna turistična konferenca v Beogradu je potekala od 13. Do 15. 3.1947,12 udeležili so seje iz Uprave državnih gostinskih podjetij LRS načelnik Jakopič in g. Skerlep ter iz MTP-ja Jožko Sottler in Vilko Boje. Poročilo o konferenci (datirano f8. 3. 1947) prvenstveno govori o problematiki tujih turistov: za domače in tuje goste naj bi bile cene enake, za vstopne vizume iz vseh držav naj bi skrbel Putnik s poslovalnicami v Londonu, Parizu in New Yorku, tujci so se po državi lahko gibali z dovolilnicami, turistični kraji, namenjeni tujcem pa so bili Bled (Hotel Toplice), Rogaška Slatina (Slovenski dom) ter v Jugoslaviji - Opatija, Crikvenica, Rab, Dubrovnik in Split.13 Konferenca je obravnavala tudi organizacijo Zagrebškega velesejma, pripravo so zaupali podjetju Putnik. Omenjene so bile tudi priprave na turistično konferenco v Opatiji (april 1947) v organizaciji uprave za turizem LR Hrvaške, ki naj bi pomenila začetek turističnega poslovanja. Za Slovenijo so bili na konferenci pomembni tudi dogovori o izvozu mineralnih vod, in sicer prek izvozne družbe Centroprom, s pridobljenimi devizami pa naj bi republika razpolagala samostojno. Konferenca je sprožila potrebo po izobraževanju gostinskega kadra ter nabavi tuje literature o gostinstvu: kuharske knjige, tablice z navedbo kalorij ipd.14 Druga Zvezna turistična konferenca za leto 1947 je potekala od 9. do 11. 12. 194715 v Beogradu. V fondu KTG so ohranjeni sklepi konference in tudi posamezni referati z naslovi: "Planski poslovi u 1948 godini", "Problemi našeg turizma", "Rezultati ovogodišnje turističke sezone" ter "Plan mreže v turizmu". Prav tako so na konferenci obravnavali Uredbo o organizaciji turistične statistične službe na območju Jugoslavije. Ohranjen je tudi predhodni "Program rada savezne turističke konferencije", ki zajema tri glavne vsebinske sklope (tako kot zgoraj omenjeni referati): rezultate turistične sezone 1947, problemi "našeg turizma" in planska izgradnja in planski promet v letu 1948.16 Prvotno je bil za kraj zvezne konference predlagan Zagreb (dne 8. 11. 1947),17 vendar je iz dokumentov po konferenci razvidno, daje potekala decembra 1947 v Beogradu. Poznane so tudi posamezne problematike, ki so jih obravnavali in so razvidne iz poznejših dokumentov, ki so sledili v začetku leta '1 Prav tam. 12 KTG, a.e. 519, šk. 12. i T Za turistične namene je bila kupljena oprema v poročilu je omenjeno, da "je v državo prispelo 18 vagonov porcelana, kije bil razdeljen po republikah". 14 KTG, a.e. 519, šk. 12, Literaturo so kupovali pri sovjetski založbi Gostorgizdad v Moskvi, 15 KTG. a.e. 520, šk. 12. 16 KTG, a.e. 593, šk. 14. I 7 Prav tam. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 77 1948 (januar/ februar 1948). Tako je načelnik Uprave za turizem in gostinstvo LRS Marko Ivanetič 14. 1. 1948 obveščal Mestni LO glavnega mesta Ljubljane o nujnosti vrnitve turističnih objektov, zaseženih v ne - turistične namene (vojaške, administrative, stanovanjske) - v skladu z obravnavo zvezne turistične konference decembra 1947 in regionalnih konferenc LRS.18 Zvezna konferenca 1947 je sprožila vrsto okrožnic, ki so jih izdale glavne uprave po republikah, obravnavale pa so tole problematiko: vprašanje turističnih referentov po republikah, kategorizacija gostinstva, turistični kraji (omenjen je pravilnik uprave za turizem o turističnih krajih), zaseg gostinskih objektov v neturistične namene, zbiranje objektov za sindikalne, mladinske in invalidske domove, letoviške kolonije za ministrstvo za zdravstvo in ministrstvo za socialno skrbstvo LRS ter podrejenost gostišč in bifejev "republiški direkciji v Ljubljani"19 (Direkcija za gostinstvo LRS je bila ustanovljena šele 20. 5. 1949, v okviru Komiteja za turizem LRS). V povezavi s sklepi omenjene zvezne turistične konference konec leta 1947 je ohranjen originalni dopis "Glavne uprave za turizam, Mi-nistarstvo trgovine i snabdevanja FNRJ", z dne 10. 1. 1948, v katerem glavni upravnik Adam Kamenica obvešča Glavno upravo za turizem LRS v Ljubljani, na katerih področjih turizma pričakujejo razvojna prizadevanja v skladu s konferenco.2^ Omenjena področja so: organizacija terenske turistične službe, notranja organizacija uprave, obravnavanje splošnega gostinstva, izročitev podjetij lokalnemu gospodarstvu in sindikatom, prevzem hotelov od drugih ustanov ter delovanje komisije za raziskavo turističnih področij. Pri prvem sklopu organizacije turistične službe je bil poudarek na dogovorih s predsedstvi vlad narodnih republik in ministrstev za komunalne zadeve o turističnem poslovanju ter prenos teh dogovorov na organe komunalnih zadev v narodnih odborih, posebno v turističnih mestih. Za notranjo organizacijo uprave je bila značilna izdelava pravilnikov o svoji organizaciji, pristojnostih ter administrativno-operativno vodstvo in nadzor nad poslovanjem podjetij v pristojnosti republiških uprav. Obravnavanje celotnega gostinstva po sklepu zvezne konference v letu 1947 je pomenilo zajeti gostinstvo v celoti (ne le turistična podjetja) z izjemo "menz i narodnih resto-rana". Naloga republiških uprav pa je bila zbrati vse podatke o tem gostinstvu. Pri prepustitvi podjetij v pristojnost lokalnega gospodarstva je bil poudarek na krepitvi vloge lokalnega gospodarstva, zato je bilo pričakovano, da podjetja lokalnega pomena, naj ne bi bila več pod operativnim vodstvom republiških uprav za turizem.21 18 KTG, a.e. 588, šk. 13. 1 ^ Prav tam. 20 KTG, a.e. 594, šk. 14. T | Prav tam, pozneje se pojavi tudi pojem "podjetja republiškega Glede problematike hotelov, ki sta jih zavzeli Jugoslovanska vojska in administracija pa so zahtevali takojšen seznam objektov, kapacitet in uporabnikov - domnevam, da zaradi želje po hitrem ukrepanju. Komisije za raziskavo turističnih območij naj bi raziskale možnosti graditve, obnove in uporabe posameznih predlogov in objektov za razne oblike turizma. V teh komisijah pa naj bi bili tudi predstavniki sindikata, narodnega zdravja, socialnega skrbstva, mladine in strokovnih ustanov. Druge obveznosti, ki jih je zvezna turistična konferenca v letu 1947 pričakovala od republiških turističnih uprav22: - raziskava možnosti ustanovitve gostinsko-turističnih šol ter organizacija tečajev za specializacije (MTP pa odgovoren za izobraževalne programe in kadrovsko načrtovanje) - gostinska podjetja naj bi zagotovila udeležence za izobraževalne programe (na osnovi odredbe "Zakona o učesnicima u privredi"); - republiške uprave naj bi priporočale podjetjem izvajanje delovnih in drugih načrtov in zagotavljale sodelovanje sindikalnih podružnic; - vsa podjetja bi morala spoštovati predpise o zaščiti dela, delovnega časa in plačil zaposlenih - uprave bi morale navezati stike z organizacijami, ki pokrivajo otroška letovišča (pretresti vprašanja otroškega turizma); - zagotavljati rezervacije za člane sindikata in drugih organizacij; - navezati stik z lastniki zasebnih sob, kakšna dodatna oprema je potrebna za usposobitev zasebnega sektorja; - prek republiških ministrstev (MTP) reševati oskrbo trgovin v turističnih mestih; - glede cen, ki jih je zvezna glavna uprava za turizem sprejela od vseh republiških uprav, pa je bila zvezna uprava odgovorna za izdajo kalkulacij in analiz z vzporejanjem, iz česar se lahko sklepa na pripravo enotnih cen. Uprava za turizem in gostinstvo LRS pod načelnikom Markom Ivanetičem je na vse sklepe zvezne konference iz leta 1947 odgovorila z dopisom 1. 3. 1948 glavni upravi za turizem FNRJ.23 Iz poročila je mogoče razbrati, da so v Sloveniji načrtovali 26 turističnih odsekov oz. referatov pri okrajnih LO-jih ter pripravljali pravilnik o organizaciji te službe, prav tako pa tudi poslovnik za notranje poslovanje uprave za turizem LRS. Tu je tudi prvič omenjena ljubljanska Srednja šola za gostinstvo in turizem, za katero so ugotavljali pomanjkanje ustreznih prostorov. Uprava je takrat tudi obvestila, da je do marca 1948 že organizirala tri strokovne tečaje za vodilno osebje (ravnatelje, računovodje, ekonome) gostinskih podjetij ter organizirala deset ali zveznega pomena 22 Odredbe in uredbe zvezne vlade o vezanih cenah in zajamčeni preskrbi, KTG, a.e. 590, šk. 14. 23 KTG, a.e. 590, šk. 14. 78 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 strokovnih gostinskih tečajev (Ljubljana, Bled, Rogaška Slatina, Prestranek) za vodilno, kvalificirano in polkvalificirano osebje. Tečaji so zajeli predvidoma 500 oseb. "Elaborat za vse-državno turistično konferenco" daje pregled cen za gostinske storitve v letu 1947. Cenik je razdeljen na republiški sektor, državni sektor lokalnega pomena, gostišča zadružnega sektorja in zasebni sektor, za katerega pa poročilo navaja, da uprava za Slovenijo še nima natančnih podatkov, čeprav je le-ta v sezoni 1947 že konkuriral državnemu sektorju.24 Omenjeni dokument podaja tudi splošno problematiko oblikovanja cen v povojnem obdobju ter oblikovanje popustov (25 odstotkov) za člane sindikata, pripadnike jugoslovanske vojske in policije. Prav tako elaborat govori o posebnih dogovorih z Direkcijo Putnik, Ljubljana pri organizaciji množičnih izletov in posebnih dogovorih o financiranju tega podjetja. Posebnost v tem obdobju je namreč bila, da so državna gostinska podjetja plačevala 1 din od vsake nočitve Putniku, ne glede na to, ali je bil pri tem posrednik ali ne. Statistični podatki za skupaj 17 hotelov in zdravilišč za obdobje 1. maj - 30, sep. 1947 kažejo, da je znašala skupna kvota vseh nočitev 270.365 din (po evidenci Putnika) oziroma 277.699 din (po statistični evidenci).25 Sledijo priprave na Zvezno turistično konferenco za leto 1948, kije potekala od 31.1. do 2. 2. 1949.26 Udeleženci tokratne zvezne konference iz Slovenije so bili: ing. Hugo Weiss (začasni namestnik predsednika KTG), Majda Novak (načelnik personalnega oddelka KTG), Jožko Sottler (šef plana prometa KTG) in Tone Kodrič (poverjenik za turizem in gostinstvo pri MLO Ljubljana).27 O vsebini zvezne konference, podobno kot za prejšnje govori slovensko delegacij sko "Poročilo za zvezno turistično konferenco" (odgovor na Okrožnico 22.11. 1948).28 Glavnina problematike tega poročila so nacionalizacijski postopki zasebnih gostinskih podjetij. Z nacionalizacijo so bila podjetja dodeljena KTG-ju oz. podjetjem, ki so bila pod operativno-upravnim vodstvom KTG-ja. Nacionalizacija na osnovi Zakona o nacionalizaciji 194629 (ki je začel veljati 5. 12. 1946) je zajela poleg zasebnih podjetij tudi "zadružna podjetja" (Zdravilišče Dolenjske toplice, Hotel Evropa Celje, Dom v Planici - podjetje v lasti Fiskulturne zveze Slovenije). Komite je opozarjal tudi na napake pri popisu in oceni vrednosti premičnega in nepre- 24 KTG, a.e. 593, šk. 14. 25 Prav tam. 26 KTG, a.e. 593, šk. 14. 77 Dopis dne 19. 1. 1949 za Komitet za turizam i ugostiteljstvo pri Vladi FNRJ o sestavi delegacije LR Slovenije za zvezno turistitno konferenco 31. 1 - 1.2. 1949, KTG, a.e. 594, šk. 14, 28 KTG, a.e. 700, šk. 17. Ur. L. ELRJ, št. 98/1946, Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. mičnega premoženja, ki so ga izvajali delegati PV LRS,3^ zato so nastajale na področju turizma in gostinstva nejasnosti. To je bil razlog za predlog revizije cenitve vsega premoženja. Tako je KTG ob pomoči sodnih komisij spet popisoval nacionalizirana podjetja, ker so le celovita državna podjetja lahko začela s poslovanjem. V prvi nacionalizaciji (5. 12. 1946) ter v drugi nacionalizaciji (april 1948) je bilo nacionaliziranih 1136 podjetij, med katerimi je bilo okrog tri četrtine industrijskih podjetij oziroma 839 ali 73,8 odstotka industrijskih podjetij.31 To pomeni, da je bil v preostalih 26,3 odstotka neindustrijskih podjetij ter podjetij storitvene dejavnosti vključen tudi nacionaliziran sektor turizma (v glavnini hotelskih in gostinskih objektov). V omenjenem poročilu za konferenco so našteta na novo ustanovljena gostinska podjetja republiškega pomena: Dom pod Prisojnikom, Hotel Triglav v Sežani, Hotel Kanin Bovec, Savinjski dom v Sv. Pavlu pri Preboldu in Zdravilišče Kotuljska slatina - Kotlje pri Guštanju. Prvič je bil v poročilu omenjen tudi osnutek za ustanovitev podjetja "Prirodne znamenitosti" s sedežem v Postojni, ob čemer so že takrat uvideli težave z "razmejitvijo kompetenc za kraške jame in prirodne parke z Zavodom za varstvo in zaščito kulturnih spomenikov in naravnih parkov ter Ministrstvom za gozdarstvo".32 Prav tako se v tem dokumentu prvič omenja Servis za gostinstvo LRS, ki naj bi prešel v zvezno pristojnost, pod Zvezno upravo za servise (ne pa v pristojnost KTG-ja). Omenjena je bila pobuda za izdajo uredbe o ustanovitvi Komiteja za turizem in gostinstvo pri Vladi LRS (ustanovljen 20. 8. 1948) ter uredbe o ustanovitvi Glavne direkcije za gostinstvo LRS (ustanovljena 20. 5. 1949). V omenjenem Poročilu opisuje KTG problematiko, s katero se je ukvarjal v letu 1948: tako so prevzeli obrtno-pravne posle Ministrstvu za trgovino in preskrbo LRS in reševali pritožbe na 2. stopnji proti odvzemu obrtnih dovoljenj gostinskim podjetjem (skupno 156 pritožb). Nadalje so ugotavljali stanje referatov za turizem in gostinstvo pri OLO-jih in sestavili seznam zasebnih gostišč "republiškega pomena", ki bi jih lahko nacionalizirali. V letu 1948 so izvedli likvidacijo Stavbinske in hotelske družbe Union v Ljubljani, ki je bila lastnica "republiškega hotela Union". V letu 1948 so, po podatkih poročila za zvezno konferenco 1948, izločili iz uprave blejskih turističnih podjetij štiri vile (Partizanko, Vrbo, Rožnik, Gaj), ki so jih dobili v upravo drugi Delegate nacionaliziranih podjetij je imenovala PV LRS za postopke nacionalizacije (za po«amp*jia turistična podjetja), ko je bilo premoženje izročeno v upravo državnemu gospodarskemu podjetju, je bi delegat razrešen svoje funkcije. KTG, a.e. 700, šk. 17. 31 Jože Priniič: Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po drugi svetovni vojni, VIRI, št. 5, Ljubljana, 1992 str. 8. 32 KTG, a.e. 700, šk. 17. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 79 državni forumi (domnevno za svojo uporabo). O usodi vil na Bledu je mogoče razbrati tudi iz drugih dokumentov fonda, kjer poročajo o različnih poslih, ki so se izvajali z vilami, kot na primer zamenjave za hiše v Ljubljani,33 zaplembe (vila Radovna Bled34), nacionalizacije (vila Nada Bled) ter prevzemi vil v upravo Predsedstva Vlade LRS (vila Zlatorog in vila Rog, Bled)35, prav tako pa so nekateri objekti na Bledu prešli v upravo Ministrstva za notranje zadeve LRS.36 Zaradi posebne koncentracije predvojne turistične dejavnosti na Bledu pa je bil izdelan po vojni tudi seznam vseh nepremičnin na Bledu (fizičnih oseb), za katere se je preverjalo, ali sodijo v "narodno imovino".37 Ker v letu 1948 še ni bila izvedena nacionalizacija hotelov in podjetij, se je Komite pogajal z zasebnimi lastniki za nakup ali najem teh objektov: Hotel Slon Ljubljana, Kavarna Astorija Maribor, Hotel Astorija Bled, Dom v Planici, Zdravilišče Dolenjske toplice, Hotel Evropa Celje, Hotel Orel Maribor, Penzion Zainer v Sv. Pavlu pri Preboldu. Prav tako so se ukvarjali s problematiko zemljišč (vknjižba upravnih organov na nepremičnine) in predvsem vrnitve zemljišč, odvzetih z agrarno reformo, republiškim podjetjem, posebno zdraviliščem (Dolenjske toplice, Rogaška slatina ter Radenska slatina). Sprožili so tudi vprašanje preživnine nekdanjim lastnikom nacionaliziranih gostinskih podjetij. Ukvarjali so se s problematiko likvidacije terjatev (upniki in dolžniki nacionaliziranih gostinskih podjetij) do splošnega ljudskega premoženja, pridobljenega z zaplembo ali nacionalizacijo, Ministrstvo za finance LRS pa je ustanovilo poseben fond za izplačilo terjatev. Obširno je bilo tudi vprašanje vrnitve inventarja iz "splošnega ljudskega premoženja" v upravo državnih podjetij in vrnitve gotovine, najdene pri zasebnih lastnikih turističnih podjetij ob postopkih nacionalizacije (gotovine, ki so jo delegati za nacionalizacijo velikokrat odtujili). Redno so reševali tudi postopke likvidacije zasebnih gostinskih podjetij, tako je ohranjen zapisnik likvidatorjev "Hotela Park družbe z omejeno zavezo na Bledu", 29. 7. 1948.38 V poročilu za zvezno konferenco 1948 so omenjena tudi pogajanja za Rimske toplice z vojaško sanitetno upravo JA; ta ga ni hotela izročiti civilni upravi. V letu 1948 je komite posredoval navodila podjetjem za registracijo pri Ministrstvu za finance LRS. Poleg tega so si prizadevali, da komite iz republiške uprave gostinskih objektov ne bi izročal izključno po direktivah zveznega Komite-ja za turizam i ugostiteljtvo Vlade FNRJ 33 KTG, a.e. 742, šk. 19. 34 KTG, a.e. 750, šk. 19. 35 KTG, a.e. 711, šk. 17. 36 KTG, a.e. 710, šk. 17 in a.e. 712, šk. 17. 37 KTG, a.e. 710, šk. 17. 38 KTG, a.e. 693, šk. 17. in po sklepu zvezne konference 1947, pač pa so skušali tudi sami vplivati na končne rešitve. Že leta 1948 so v omenjenem poročilu razmišljali, kako bi iz opuščenih vojaških objektov na Primorskem ustanovili nova podjetja (vojašnica Log pri Trenti, objekti pod Bogatinom, "visokogorska zgradba pod Triglavom 2500 m" -domnevno današnji Dom na Kredarici ter turistične postojanke pod Snežnikom). Avtor opisanega poročila, dr, Franjo Dolinšek (pravni referent komiteja), je podrobno opisal tudi pomanjkljivosti delovanja pravne službe KTG ter kakšni pravilniki, odločbe in uredbe so bili v tistem trenutku še potrebni.39 Prav tako poudarja nujnost pregleda ustanovnih odločb lokalnih gostinskih podjetij državnega, zadružnega ali zasebnega sektorja ter njihovo skladnost z Zakonom o gospodarski petletki. Izražali pa so tudi nujnost uredbe za razmejitev pristojnosti med MTP in KTG glede nadzora nad poslovanjem "delavsko-uslužbenskih restavracij". Planiranje turističnega poslovanja za leto 1948 seje izvajalo hierarhično z odločbo zvezne planske komisije, ki je osnovne kalkulacije načrta posredovala na "Ministarstvo trgovine i snabdevanja FNRJ", le-ta pa je obvestil 16. 1. 1948 Upravo za turizem pri MTP LRS. Plan turizma za LR Slovenijo je zajemal naslednje podatke: a) prenočitvene zmogljivosti v državnem sektorju (3,735 postelj), b) struktura turistov (domačih 199, tujih 7) in c) obseg turističnega prometa (št. nočitev 1390, v tisočih).40 Ker je omenjeni načrt nastal na podlagi predloga glavnih uprav za turizem in gostinstvo posameznih republik, je zelo verjetno odsev poročila prometa za leto 1947, kar kažejo tudi natančne, ne pa zaokrožene številke. Za Tretjo redno vsedržavno turistično konferenco v jBeogradu 31. 1. - 2. 2. 1949 imamo nekoliko več dokumentacije.41 Poročilo slovenskih državnih organov za tretjo redno konferenco ima naslov "Turizem leta 1948 v LRS".42 Poročilo daje številčni pregled konec leta 1948: tri slatinska zdravilišča (Rogaška slatina, Radenska slatina, Kotuljska slatina), sedem topliških zdravilišč (Dolenjske, Dobrnske, Laško, Rimske, Medijske, Čateške), okrog 100 planinsko-kli-matskih krajev prek 500 m nadmorske višine, 57 planinskih postojank, 20 zimskošportnih središč ter gostinska mreža, ki je zajemala vsa gostišča v 39 Čeprav dr. F, Dolinšek v pregledu predpisov s področja turizma in gostinstva našteva kar 39 uredb, navodil in odločb, objavljenih v Uradnem listu LRS in Uradnem listu FNRJ samo za obdobje od leta 1945 do 1948. (KTG, a.e. 703, šk. 17). Dr. Dolinšek je tudi poudaril, da turistično gospodarstvo v letu 19t8, razen Zakona o gospodarski petletki, ni imelo nobenih drugih pravnih osnov za delo in je bilo zato organizacijsko delo težavno (KTG, a.e. 523, šk. 12). 40 KTG, a.e. 614, šk. 14. 41 KTG, a.e. 522 in 523, šk. 12. 42 KTG, a.e. 523, šk. 12. 80 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 LRS - 3884, od tega je imel zasebni sektor zmogljivost 3030 postelj. Poročilo razdeli ozemlje LR Slovenije na šest turističnih območij: Gorenjsko s središčem Ljubljano, Celjsko, Mariborsko, panonsko območje s središčem v Ljutomeru, na Dolenjsko s središčem v Novem mestu in Primorsko s turistično-prometnim središčem Postojna. Poročilo povzame delo uprave oz. komiteja za turizem od februarja 1947 dalje, to opiše v obširnih 92-ih točkah (tisk obdela posebej). Menim, da so pomembnejše tele: - organizacija prireditve "turistični dan 1948" po vsej Sloveniji; - začetek izdajanja turistične in reliefne karte Slovenije (merilo 1: 300.000) in zbiranje starih kartografskih znakov; - prizadevanje za odpravo trošarine za bivanje tujcev; - načrtno razporejanje invalidov, socialnih zavarovancev, sindikalistov; - ustanavljanje republiškega Turističnega sveta in okrajnih TS; - vključitev tudi Slovenskega primorja v realizacijo plana turizma od 1. 1. 1947 (plan republiških gostinskih podjetij za leto 1948 realiziran do 29. nov. 1948); - organiziranje regionalnih turističnih konferenc za leto 1947 in za leto 1948; - izdajanje navodil za kalkulacijo prodajne cene storitev vsem OLO-jem ter izračunavanje narodnega dohodka za leto 1947 za republiško gostinstvo; - oblikovanje osnutka za ustanovitev podjetja "Kraške jame Slovenije"; - predelava sistema statistike za republiško gostinstvo za leto 1949 in navodil za vodenje statistike tudi za OLO-je; - prevzem obveznosti KTG-ja za oskrbo z živili in industrijskimi izdelki poleg republiških podjetij tudi za vse preostalo gostinstvo, v letu 1948 (razen menz, DUR-ov in planinskih postojank) -nadzor planskih kontingentov v okviru plana gostinske mreže in kapitalne izgradnje: sestava gostinske kartoteke in seznama nerabljenih gostinskih objektov; - organiziranje tečaja za 40 članov komisij za kategorizacijo gostišč. Šestnajst komisij na terenu je popisalo 4500 podjetij s 6000 osnovnimi obrati, izdanih je bilo 4000 odločb o kategorizaciji; - oblikovanje mreže družbenih obratov (neaku-mulativega gostinstva); - izdelava investicijskega načrta republiškega gostinstva 1949; - veljavnost večine določil za gostinsko področje (zaposleni, nevidni lom, nagrajevanje, norme porabe blaga, popust pri aranžmajih, pravila za točenje pijač, oskrba gostinskih podjetij); - urejanje internih zadev: knjižnica in vzgoja kadrov; - obširna prizadevanja na področju propagande (tisk, radio, kino, foto, prireditve, razstave, informacijska služba in rezervacije). Seveda, so za obdobje do leta 1949 opozarjali tudi na številne operativne težave, s katerimi so se srečevali. Tako na ravni OLO-jev in KLO-jev ni bilo v letu 1948 predvidenih skoraj nobenih proračunskih kreditov, podobno se je zgodilo tudi v predlogu za proračun leta 1949. Organi za turizem in gostinstvo so se pri OLO-jih ustanavljali šele v prehodu 1948/49, ker "turizem ideološko ni bil, ali je bil nepravilno tolmačen in široke množice zato zanj niso imele potrebnega razumevanja".43 Kategorizacija gostišč, postavljena v začetku 1947, ni bila izpeljana. Neuspešnost dela pa so razlagali v dejstvu, da OLO-ji "niso iskali v zadostni meri podpore v širokih množicah ali vsaj v turistični javnosti".44 Regionalne turistične konference Regionalne turistične konference so bile organizirane konec leta 1947 in konec leta 1948. Regionalne turistične konference v letu 1947 so potekale v teh regijah: - v Ljubljani v prostorih Hotela Union dne 16. 10. 1947 za okraje: Okrajni LO Ljubljana-okolica, Mestni LO Ljubljana, Okrajni LO Grosuplje, Okrajni LO Jesenice, Okrajni LO Kranj, Okrajni LO Kamnik, Okrajni LO Škofja Loka;45 - v Novem mestu v dvorani okrožnega sodišča, 20. 10. 1947, za Okrajni LO Črnomelj, Okrajni LO Trebnje, Okrajni LO Novo mesto, Okrajni LO Kočevje, Okrajni LO Krško;46 - v Mariboru v prostorih Okrajnega odbora OF Maribor, 23. 10. 1947, za Mestni LO Maribor, Okrajni LO Maribor-okolica, Okrajni LO Lendava, Okrajni LO Prevalje, Okrajni LO Radgona, Okrajni LO Ljutomer, Okrajni LO M. Sobota, Okrajni LO Ptuj, Okrajni LO Slovenska Bistrica;47 - v Postojni v prostorih Jamske restavracije 25.10.1947, za Okrajni LO Tolmin, Okrajni LO Idrija, Okrajni LO Postojna, Okrajni LO Ilirska Bistrica, Okrajni LO Rakek, Okrajni LO Gorica, Okrajni LO Sežana;48 - v Celju v prostorih Hotela Evropa 27. 10. 1947, za Mestni LO Celje, Okrajni LO Slovenske Konjice, Okrajni LO Mozirje, Okrajni LO Šmarje pri Jelšah, Okrajni LO Trbovlje.49 Vsaka regionalna konferenca zajema poročila vseh okrajnih LO-jev, ki so delovali na posameznih regijah in so zato lokalno obravnavali stanje turističnih objektov ter možnosti za nadaljnji razvoj. Vsem regionalnim konferencam za leto 1947 je predsedoval Jožko Sottler - šef plana tu- A "l Prav tam, poročilo str. 1. 44 Prav tam, poročilo str. 3. 45 KTG, a.e. 1, šk. 1. 46 KTG, a.e. 3, šk. 1. 47 KTG, a.e. 5, šk. 1. 48 KTG, a.e. 4, šk. 1. 49 KTG, a.e. 2, šk. 1. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 81 rističnega prometa pri Upravi za turizem in gostinstvo LRS, kar kaže tudi na plansko usmeritev vsebine prvih turističnih konferenc. Pri izvedbi konferenc je imelo pomembno vlogo tudi Turistično društvo Slovenije (TDS), katerega delo sta podpirala Uprava za turizem in gostinstvo LRS in Komite za turizem in gostinstvo Vlade LRS. V pripravah na turistično konferenco leta 1948 je TDS izpostavil, daje težišče dela društva in njegovih podružnic "na olepševanju turističnih krajev".50 Od komiteja pa so pričakovali predvsem "moralno zaslombo in materialno pomoč". Regionalne turistične konference za leto 1948 so potekale od 16. 11 do 3. 12. 1948 v Ljubljani, Mariboru, Celju, Radenski Slatini, Novem mestu in Postojni. V sklepih vseh regionalnih konferenc za leto 1948 je razviden splošen odnos do turizma v tem obdobju ter razumevanja njegove namembnosti v socialistični družbeni ureditvi: "... ugotavljajo, da je turizem celotnega področja LRS važen činitelj v ljudski dejavnosti. Niso tu posredi samo gospodarski, kulturni in politični momenti; namen nuditi delovnemu človeku zasluženi odmor, utrjevanje njegovega zdravja, sploh telesno in umsko sprostitev, daje novemu socialističnemu turizmu njegovo pravo vsebino in zato še posebno vlogo in pomen".51 Posamezne regionalne konference so obravnavale problematiko, ki je bila značilna za določeno območje, in sicer s povsem konkretnimi problemi posameznih krajev, voznih povezav, varstvo spomenikov ipd. Zaključki vseh regionalnih konferenc za leto 1948, dne 8.12.1948 zajemajo kar 37 točk,52 ki opozarjajo ne samo na potrebo po izgradnji in posodobitvi turističnih krajev, pač pa tudi po oblikovanju regulaturne osnove za prednostno pomembnejše turistične kraje. Opozarjali so na specifično problematiko vključitve Slovenskega primorja, ki je prešel v LRS, na izkoriščanje kulturnozgodovinskih in naravnih znamenitosti v turistične namene, na označbo vseh pomembnejših krajev iz NOB, na preprečevanje industrijskega onesnaževanja rek (zlasti Save), na izboljšavo prometnih in voznih povezav, na okrepitev ljubljanske filiale Putnik za izvajanje "množičnega turizma", na omejevanje konzuma alkoholnih pijač,53 na ustanovitev turističnih svetov pri okrajnih LO, na načrtovanje izletov s Putnikom in turističnimi društvi in na podpiranje izletniškega turizma ob koncu tedna in tudi ponudbo zabave. V sklepih konferenc so nadalje naštevali, daje treba turizem bolj propagirati tudi delovnim ljudem, da 50 KTG, a.e. 694, šk. 17. 51 KTG, a.e. 693, šk. 17. Prav tam. KTG, prav tam, slikovito se izrazijo glede konzuma alkohola na dopustu: "Vsakdo naj bi dobil pripadajočo merico. Interesi skupnosti seveda izključujejo prekomerno uživanje ali celo pijančevanje in bi bilo zoper kršilce - konzumente kakor za gostince - uporabiti kazenske sankcije". je novemu turizmu potreben študij in znanstveno-kritična obravnava, vzgoja strokovnega kadra in tudi prevzgoja širokih množic54 ter izboljšava informacijske službe za turiste itd. Regionalne konference so dale tudi nekaj statističnih podatkov o večanju številu gostov v prvih letih:55 1946 1947 1948 (do septembra) število gostov 160.643 215.207 180.243 število nočitev 638.082 1.137.290 991.402 Izračunano povprečje za obdobje pred drugo svetovno vojno, med leti 1932-1940, kaže:56 število gostov 181.237 (tujih: 46.432, domačih: 134.805) število nočitev 921.048 (tujih: 239.356, domačih: 681.692) Ta primerjava kaže, da glede na predvojno raven turizma tudi povojni turizem (vsaj v številkah) ne more biti zanemarljiv, ker že z letom 1947 presežejo nekajletno predvojno povprečje, tako v številu gostov kot v številu nočitev. Z letom 1947 dosežejo celo maksimalen turistični promet iz leta 1938 (v številu gostov: 214.073 in v številu nočitev: 1.136.022). Bistven je po vojni predvsem osip tujih gostov, ki so pred vojno dosegli povprečje 46.432 gostov, maksimalno pa leta 1938 s 62.946 tujimi gosti. Po drugi svetovni vojni pa v letu 1946 le s 3.134 tujimi gosti in leta 1947 s 6.478 gosti. Tuji gostje so v predvojnem obdobju predstavljali okrog eno četrtino vsega turističnega prometa v slovenskem prostoru, neposredno po vojni pa le 3 odstotke za leto 1947 in 1,9 odstotka za leto 1946, kar je tudi povsem razumljivo. Zelo slikovit je tudi podatek o letnem dohodku, izračunanem za obdobje pred drugo svetovno vojno: letno je bil obisk vseh gostov okrog 200.000, povprečna doba bivanja 5 dni, kar znese 1 milj. nočitev, povprečna poraba gosta je bila 100 din na dan (nastanitev, hrana, potni stroški, osebna poraba), kar znese letni dohodek 100 milj. din v Sloveniji.57 Dne 1. oktobra 1949 je gostinska mreža zajela 50 hotelov, 759 prenočišč, 45 restavracij, 2858 gostiln, 83 bifejev, 84 kavarn-slaščičarn in 5 barov. Prenočitvene zmogljivosti so bile v državnem sektorju 10.427 postelj, v zasebnem sektorju 821 postelj, kar je skupno 11.248 postelj.58 Od tega je bila vsaka postelja zasedena povprečno samo 100 dni v letu, povprečen gost pa je bival okoli 5 dni (v zdraviliščih 10 dni). Največ turističnega prometa je bilo v poletni sezoni, kjer 54 Da se izboljSa tudi odnos podeželskega prebivalstva do turistov. 55 Iz uvodnega nagovora na eni od konferenc v letu 1948, KTG, a.e. 694, šk. 17. 56 KTG, a.e. 589, šk. 13. 57 KTG, a.e. 615, šk. 14, Elaborat k proračunu stvarnih izdatkov za pospeševanje turizma v letu 1946 (MTP; Uprava za turizem). 58 KTG, a.e. 694, šk. 17. 82 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 pa je bila prenočitvena zmogljivost daleč premajhna. Poleg rekreativnega in zdravstvenega turizma so se rodile tudi ideje za mladinski turizem (spoznavanja domovine, kulturev taborjenja, vzgojni pomen - po vzoru Rusije). Že konec leta 1948 so razmišljali o tem, da bo mototurizem naraščal posebno z odprtjem meja ter z začetkom mednarodnih turističnih tokov. O nadaljevanju letnih republiških regionalnih turističnih konferenc za leto 1949 in 1950 v fondu Komiteja za turizem in gostinstvo Vlade LRS ni podatkov. ZAKLJUČEK Organizacija zveznih in republiških regionalnih turističnih konferenc je bila značilnost povojnega obdobja, kajti iz organizacijskega vidika je bila to nujnost za razvoj turistične dejavnosti. Čeprav na centralističen način, so lahko snovalci turizma vzpostavili in dopolnjevali sistem, ki je lahko služil potrebam turizma, tako na državno-administrativni kot tudi na regionalno-lokalni ravni. Seveda je bil poudarek prvega turističnega obdobja 1946-1950 v delavsko-tnnožičnem turizmu, ki se je skladal s socialistično politiko "delovnega človeka, potrebnega odmora". Tako da šele poznejše obdobje pripelje do take stopnje razvoja, da so v socialističnem gospodarstvu pričeli razmišljati tudi o turizmu kot o gospodarski panogi, ki ima lahko pomemben delež v narodnem dohodku. Vsekakor pa so tudi same turistične konference in začetno obdobje organiziranja turizma tisti temelji, ki so omogočili poznejši hitrejši razvoj domačega in tujega turizma v slovenskem in jugoslovanskem prostoru v 60-ih in 70-ih letih. VIRI IN LITERATURA: Arhiv Republike Slovenije, Fond Komite za turizem in gostinstvo Vlade LRS, AS: 278. Brane Kozina, Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953, Ljubljana, 1996. Natalija Glažar, Turizem kot gospodarska panoga v fondih uprave po letu 1945, Zbornik XVII. Posvetovanje Arhivskega društva Slovenije, Koper, okt. 1996. Natalija Glažar, Razvoj turizma v Sloveniji - ali -kaj najdemo v fondu Komiteja za turizem in gostinstvo Vlade LRS, ARHIVI, XIX, št. 1-2, 1996. Jože Prinčič, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu 1945-1956, Novo mesto 1992. Jože Prinčič, Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetovni vojni, VIRI, št. 5, Ljubljana 1992. Božo Repe, Turizma ni mogoče zavreti, čeprav bi ga prepovedali z zakonom, 28. zborovanje Slovenskih zgodovinarjev, Zbornik Razvoj turizma v Sloveniji, Bled, 26. - 28. 9. 1996. mag. Vekoslav Seršen, 90 let Turistične zveze Slovenije, Lipov list, jubilejna številka, september 1995. Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979. SUMMARY SLOVENE AND YUGOSLAV CONFERENCES ON TOURISM One main characteristics of the field of tourism in the post-war period was the organising of conferences on tourism on the Yugoslav federal level and on the level of the republics or regions. At the time, they were probably a necessity in the development of tourism. The first period of tourism from 1946 to 1950 was characterised by working-class mass tourism, which was entirely in keeping with the socialist policy of "a working man is entitled to a break" The first ideas of tourism as an economical branch which could play an important part in the production of public revenues appeared in Slovenia and Yugoslavia much later (in the 1960s and 1970s). Federal conferences on tourism were always organised in Belgrade in the years 1946, 1947 and 1949. There were three regular federal conferences (1946, 1947, 1949) and one extraordianry conference (1947). The first Federal Conference on Tourism was held from the 15th to 20th November, 1946, while the extraordinary conference took place from the 13lh to 15th March, 1947; the second conference from the 9th to 11th December, 1947, and the third conference from the 31sl January to 2nd February, 1949 (it was held for the year 1948). Very often the documents and data in the fond of the Committee for Tourism and Catering of the Government of the People's Republic of Slovenia are not completely preserved but are fragmented. The regional conferences in Slovenia were first held in 1947; i.e. from the 16th to 27lh October 1947 in Ljubljana, Postojna, Novo Mesto, Maribor and Celje. In 1948, these were followed by regional conferences on tourism held in Ljubljana, Maribor, Celje, Radenska Slatina, Novo Mesto and Postojna from 16' November to 3 December, 1948. The fond of the Committee for Tourism and Catering of the Government of the People's Republic of Slovenia does not keep any reports on the regional conferences for the following period, from 1949 to 1950. Special reports from regional conferences also offer a lot of statistical data on the state of tourism facilities (i.e. accommodation) in Slovenia in comparison to the pre-war period, and on the annual income of the tourism sector. Although this was carried out in a very centralistic way, the conferences nonetheless provided the managers of the tourism industry with the means to establish and supplement a system which served the needs of tourism at the time on the national-administrative level as well as the regional and local level. The author concludes that one can safely state that the Conferences on Tourism were the foundations which later enabled a more rapid development of domestic and foreign tourism in Slovenia and Yugoslavia. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 83 UD K 342.26(497.4)" 1945/1963" Državna ureditev in upravno-teritorialni razvoj v Sloveniji (1945-1963) JANEZ KOPAČ Od konca druge svetovne vojne maja 1945 do prve slovenske ustave januarja 1947 Jože Pirjevec je v knjigi Jugoslavija 19181992 zapisal, da so bili oporni stebri Jugoslavije, ki je nastala po končani drugi svetovni vojni "... partija, vojska in tajna policija ,..".1 Partija je svojo vodilno vlogo uveljavila na vseh področjih družbenega življenja in se je do konca štiridesetih let močno utrdila tudi na vseh ravneh upravnega področja. Člani politbiroja CK KPJ so prevzeli ključne funkcije v državnem vrhu, na nižjih ravneh pa se je krepil državno-partijski aparat in izvajal revolucionarne ukrepe, kot so bili nacionalizacija, agrarna reforma, kolektivi-zacija kmetijstva, plansko gospodarstvo itd.2 Po končani 2. svetovni vojni sta federalno Slovenijo, ki se je imenovana tudi Federalna država Slovenija,3 v okviru 7. marca 1945 ustanovljene Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ),4 upravno vodila Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) kot najvišji slovenski zakonodajni in predstavniški organ in njegovo predsedstvo. Kot izvršilni in odredbodajalni organ je bila na podlagi navodila o osnovnih načelih za ustanovitev federalnih vlad federalnih enot (aprila 1945 ga je sprejelo predsedstvo Avnoja), v Ajdovščini 5. maja 1945 z zakonom ustanovljena Narodna vlada Slovenije, katere predsednik je postal Boris Kidrič.5 Narodna vla- Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992, Nastanek, razvoj ter raz- pad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije, Koper 1995, str. 155. Enciklopedija Slovenije (v nadaljevanju ES) zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija. ES, zvezek št. 3, Ljubljana 1989, geslo Federalna Slovenija; Federalna Slovenija ali tudi Federalna država Slovenija je naziv, ki je označeval "... individualnost in suverenost slov. naroda, kije na podlagi sklepov 2. zasedanja Avnoja skupaj z drugimi narodi oz. federalnimi enotami tvoril federativno državo Jugoslavijo...". ES zvezek št. 2, geslo Demokratična federativna Jugoslavija, Ljubljana 1988; ES zvezek št. 4, Ljubljana 1980, geslo Jugoslavija; DFJ je bila prehodna državna oblika ob koncu 2. svetovne vojne, ki jo je vodila začasna enotna vlada Tito-Šubašič in je prevzela vodenje državnih poslov v Jugoslaviji do volitev v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945 oz. razglasitve Federativne ljudske republike Jugoslavije 29. novembra 1945, Nazboru SNOS v Črnomlju februarja 1944 je bil potrjen sklsp II. zasedanja Avnoja o priključitvi Slovenije kot federalne enote k Federativni Jugoslaviji. Zakon o Narodni vladi Slovenije, Ur. 1 . SNOS in NVS št. 5- da Slovenije, ki je 10. maja 1945 prišla v Ljubljano, je izdajala naredbe in navodila na osnovi zakonov in odlokov Protifašitičnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) in njegovega predsedstva ter odlokov Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in njegovega predsedstva.6 Na nižjih upravno-teritorialnih ravneh v federalni Sloveniji je po končani vojni obveljalo splošno načelo, po katerem se je ozemlje Slovenije upravno razdelilo na okrožja, okraje in kraje, ki so jih upravno vodili narodnoosvobodilni odbori, ki so bili na osvobojenem ozemlju izvoljeni že med vojno,7 in ljudski odbori Osvobodilne fronte, ki so se izoblikovali med vojno in so delovali na neosvobojenem ozemlju in zato ob koncu vojne še niso bili izvoljeni po načelih, kijih je določal odlok o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore, ki gaje 19. februarja 1944 sprejelo predsedstvo SNOS. Tako se je postopno oblikovala t. i. ljudska oblast, saj se delovanje ljudskih odborov proti koncu vojne "... ni več omejevalo na vojne potrebe, temveč se je razširilo na pripravo povojnega življenja ..." in je "... razvoj ljudske oblasti pomenil obenem razvoj slov. državnosti ...".8 Po odloku Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta z dne 19. februarja 1944 o razpisu volitev v narodnoosvobodilne, naj bi lokalno upravo vodili neposredno izvoljeni krajevni narodnoosvobodilni odbori in okrajne skupščine. Izvršilni organi okrajnih skupščin so bili okrajni 27/45; Ukaz o imenovanju Narodne vlade Slovenije, Ur. 1. SNOS in NVS št. 5-28/45; ES zvezek št. 5, Ljubljana 1991, geslo Boris Kidrič, ES zvezek št. 7, Ljubljana 1993, geslo Narodna vlada Slovenije Zdenko Čepič: Ustanovitev prve slovenske narodne-ljudske vlade v Ajdovščini, Ljubljana 1985. Brane Kozina: Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953, Ljubljana 1996, str. 46-47. ES zvezek št. 7. Ljubljana 1993, geslo Narodnoosvobodilni odbori; Narodnoosvobodilni odbori so bili politični in oblastni organi jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja v letih 1941 1945. "... V Sloveniji, kjer so bili temeljni organi ljudske oblasti oz. partizanske uprave odbori OF, so bili NOO na osvobojenem ozemlju izvoljeni organi te uprave. Leta 1942 so jih izvolili na Dolenjskem in Notranjskem na krajevni ravni, 1943 v Slovenskem primoiju na občinski ravni, 1944 pa na krajevni, okrajni in okrožni ravni v večini slovenskih pokrajin. Slovensko primorje je bilo edina pokrajina, v kateri so izvolili pokrajinski NOO ...". Glej tudi ES zvezek št. 7, Ljubljana 1993, geslo Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo. ES zvezek št. 6, Ljubljana 1992, geslo Ljudska oblast. 84 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 narodnoosvobodilni odbori, ki so jih izmed svojih članov izbrale okrajne skupščine. Na višji ravni so bile okrožne skupščine, ki so jih izvolile okrajne skupščine, njihovi izvršilni organi pa so bili okrožni narodnoosvobodilnimi odbori, ki so jih izmed svojih članov izbrale okrožne skupščine. Odbori in skupščine so bili po določilih 2. člena odloka "... samoupravne edinice, grajene na osnovnih načelih slovenske in jugoslovanske narodne oblasti ..." in so bile hkrati "... zakonodajne oziroma naredbodajne in izvršilne oblasti ..."9 Na podlagi omenjenega odloka je predsedstvo SNOS 1. marca 1944 razpisalo volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine. Za osvobojeno ozemlje so bile razpisane za obdobje od vključno 25. marca 1944 do vključno 30. aprila 1944. Za ozemlja, ki pa so bila ta čas še pod nemško zasedbo, je veljalo, naj volitve izvedejo vzporedno z osvoboditvijo. Volitve v oba organa oblasti so po odloku potekale hkrati. Kot volilna območja "... za volitve krajevnih narodnoosvobodilnih odborov ter odposlancev v okrajne narodnoosvobodilne skupščine ..." so bila "... osnovna ljudska naselja (vasi, trgi, mesta itd.) ....", ki so bila hkrati tudi terenska območja krajevnih narodnoosvobodilnih odborov. Izvedba volitev je bila naložena predsedstvu SNOS, kije postavljalo okrožne volilne komisije, pooblaščene za postavljanje okrajnih volilnih komisij.10 Kraji, okraji in okrožja pa so bili maja 1944 definirani kot osnovne samoupravne enote.11 Na podlagi odloka predsedstva SNOS z dne 30. junija 1945 je volitve razpisovalo in izvajalo ministrstvo za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije. V 2. členu odloka je bilo še določeno, da se poslej krajevni narodnoosvobodilni odbori po mestih imenujejo mestni narodnoosvobodilni odbori. Za večja mesta, ki bodo z odredbo ministrstva za notranje zadeve določena pozneje, pa je bila uzakonjena možnost, da bodo imela značaj okrajev ali celo okrožij. Odlok tudi podrobneje opredeljuje število članov krajevnih, okrajnih in okrožnih odborov in njihovih organov ter volilno pravico. Le ta je bila v splošnem odvzeta narodnim izdajalcem, ki so po odloku bili "... aktivni belogardisti, plavogardisti, domobranci, kulturbundovci, gestapovci in tisti, ki so se pregrešili zoper slovensko narodno čast ..." in y Odlok o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore z dne 19. februarja 1944, Ur. 1. SNOS in NVS št. 15-131/45. Odlok predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o razpisu volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine z dne 1. marca 1944. Ur. 1. SNOS in NVS št. 15-132/45; Odlok z dne 19. februarja 1944 govori o okrajnih skupščinah, odlok z dne 1. marca 1944 pa o okrajnih narodnoosvobodilnih skupščinah, 11 Odlok predsedstva SNOS o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih. Ur. 1. SNOS št. 2- 10/44. umobolnim osebam. Sicer pa je bila volilna pravica splošna za vse osebe, ki so dopolnile 18 let, "... vključno vojaške osebe ne glede na starost...".12 Na podlagi omenjenih odlokov je ministrstvo za notranje zadeve 30. junija 1945 izdalo odredbo, s katero je razpisalo nadaljevanje volitev v krajevne, mestne in okrajne narodnoosvobodilne odbore, kjer do tedaj še niso bile izvedene. Volitve so bile razpisane za obdobje od 15. julija 1945 dalje. Določitev konkretnega datuma volitev v narodnoosvobodilne odbore je bila v pristojnosti okrožnih volilnih komisij,13 ki jih je ministrstvo imenovalo v začetku julija tega leta.14 Julija in avgusta so potekale številne dejavnosti kot priprave na volitve in so se izražale skozi množična volilna zborovanja. Okrožne volilne komisije pa so določile datume volitev. Na mariborskem območju so bile volitve v lokalne organe oblasti razpisane in so tudi potekale 29. julija 1945, na Gorenjskem pa 15. avgusta 1945. Volitve so se končale 19. avgusta 1945. Z več kot 90 odstotki oddanih glasov je zmagala lista OF. Po volitvah so se dotedanji ljudski odbori OF preimenovali v narodnoosvobodilne odbore (krajevne, mestne, okrajne in okrožne).15 Prvo upravno razdelitev Slovenije po končani vojni je uzakonil zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije z dne 6. septembra 1945. Ozemlje federalne Slovenije je bilo razdeljeno na okrožno mesto Ljubljana in na celjsko, ljubljansko, mariborsko in novomeško okrožje. Okrožno mesto Ljubljana je bilo razdeljeno na 10 mestnih četrti (Center, Tabor, Rakovnik, Moste, Vič, Bežigrad, Šiška, Polje, Ježica in St. Vid). i Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore, sprejetega dne 19. II. 1944 na I. zasedanju SNOS-a in odloka predsedstva SNOS-a o razpisu volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne na rodnoosvobodilne skupščine z dne 1. m. 1944, Ur. 1. SNOS in NVS št. 15-133/45; Odlok o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odboTe, Ur. 1. SNOS in NVS št. 15-131/45. I 3 Odredba ministrstva za notranje zadeve o nadaljevanju volitev v narodnoosvobodilne odbore, Ur. 1. SNOS in NVS št. 15128/45. 14 Odredba ministrstva za notranje zadeve o imenovanju okrožne volilne komisije za ljubljansko okrožje, Ur. 1. SNOS in NVS št. 15-129/45. 15 Božo Zakrajšek; Obdobje administrativnega socializma, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979. str. 888-893; Slavica Tov-šak: Razvoj mariborskih četrti v letu 1*545 s poudarkom na upravnih spremembah in značilnostih prvih volitev, Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik XIX, Ljubljana 1996, str. 60-76; Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946, Ljubljana 1992, str. 283-307; Janez Kopač: Upravni in teritorialni razvoj Kranja od 9. maja 1945 do sredi leta 1950 in prizadevanja za izpolnitev prvega petletnega plana, Kranj v svobodi in obnovi 1945 1950, Kranj 1986, str. 24-26. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 85 Okrožja pa so bila razdeljena na 28 okrajev, in sicer: Celjsko orožje na okraje: Celje mesto^ Celje okolica, Gornji Grad, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj in Trbovlje; Ljubljansko okrožje na okraje: Grosuplje, Jesenice, Kamnik, Kranj, Ljubljana okolica, Rakek in Škofja Loka; Mariborsko okrožje na okraje: Dolnja Lendava, Ljutomer, Maribor mesto, Maribor desni breg, Maribor levi breg, Murska Sobota, Pre-valje, Ptuj in Radgona; Novomeško okrožje na okraje: Črnomelj, Kočevje, Krško, Novo mesto in Trebnje, Okraj Celje mesto so razdelili na mesto Celje in kraje, okraj Maribor mesto pa je obsegal nekdanje mestno ozemlje Maribora, ki je bilo opredeljeno s katastrskimi občinami. Vsi drugi okraji pa so bili razdeljeni na veliko krajev.16 Četrti, kraje, mesta in okraje so upravno vodili njihovi izvoljeni narodnoosvobodilni odbori. Krajevnih narodnoosvobodilnih odborov je bilo zelo veliko. Samo na Gorenjskem, ki je bila razdeljena na okraje Jesenice, Kranj in Škofja Loka, je v 130 krajih delovalo prav toliko krajevnih in mestnih ljudskih odborov.17 Zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije z dne 6. septembra 1945 ni veljal za slovenska območja, ki so po prvi svetovni vojni prišla pod italijansko oblast, čeprav so tudi na teh območjih med drugo svetovno vojno (od zgodnjega poletja pa do pozne jeseni 1944) potekale volitve v narodnoosvobodilne odbore. Po dogovoru med predstavnikoma jugoslovanske armade in britanske vojaške oblasti z dne 5. maja 1945 je začasno oblast v Julijski krajini, ki jo je med drugo svetovno vojno sestavljalo območje Slovenskega primorja in Istre, pripadala Jugoslaviji. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje (izvoljen 15. septembra 1944) je 6. maja uvedel, 12. maja 1945 pa izdal odlok (dopolnjen 21. maja), po katerem je bilo Slovensko primorje upravno razdeljeno na Goriško okrožje (obsegalo je 15 okrajev: Cerkno, Idrija, Grgar, Kanal, Gorica, Ajdovščina, Miren, Dörnberg, Komen, Bovec, Tolmin, Gradišče ob Soči, Krmin, Tarčent in Čedad), Tržaško okrožje (obsegalo je 9 okrajev: Devin-Nabrežina, Milje-Dolina, Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica, Koper, Piran, Postojna, Sežana in Tržič) in na avtonomno mesto Trst. Sporazum o jugoslovanski začasni upravi z dne 5. maja 1945 je bil spremenjen z beograj- Zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije, Ur. 1. SNOS in NVS št. 33-231/45; Podroben pregled zakonodaje o upravno teritorialnem razvoju Slovenije glej Tatjana Senk: Upravni organi na lokalnem nivoju 1945-1995, Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik XX, Ljubljana 1997, str. 121-127. 17 Janez Kopač; Uprava in samouprava, Gorenjska 1900-2000, knjiga gorenjske samozavesti, Kranj 1999, str. 182. skim sporazumom z dne 9. junija 1945 in (nekatera vprašanja je reševal tudi devinski sporazum z dne 20. junija 1945), ki je območje Julijske krajine razdelili na cono A (anglo-ame-riška vojaška uprava), v katero sta spadali Goriško okrožje (obsegalo je 7 okrajev: Bovec, Kobarid, Kanal, Brda, Miren, Komen in Gorica), Tržaško okrožje (obsegalo je 4 okraje. Milje-Dolina, Nabrežina, Sežana in Tržič) Trst in občina Pulj, ter na cono B (jugoslovanska vojaška uprava za Slovensko primorje, Istro in Reko), Celotno območje Slovenskega primorja znotraj cone B je bilo vključeno v Vzhodno primorsko okrožje z naslednjimi okraji: Cerknica (kmalu so ga priključil k okraju Idrija), Idrija, Koper (obsegal je območje slovenske Istre), Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica, Postojna, Ajdovščina, Grgar in Tolmin. Od tedanje Jugoslavije je bila cona B Julijske krajine ločena z nadzorovano italijansko-jugoslovansko mejo, ki jo je bilo mogoče prestopiti s posebnimi dovoljenji, medtem ko je bil prehod med cono A in B mogoč z osebnimi izkaznicami.18 Na tretjem zasedanju Avnoja, ki se je začelo 7. avgusta 1945 v Beogradu in se mu je pridružilo še 82 med vojno nekompromitiranih poslancev Kraljevine Jugoslavije, predstavnikov strank ter meščanskih zunaj strankarskih politikov, seje 10. avgusta 1945 Avnoj preimenoval v Začasno ljudsko skupščino Demokratične federativne Jugoslavije. Njena glavna naloga je bila priprava ustavne ureditve na novo nastale države. Sprejela je volilno zakonodajo za izvolitev in delo nove ustavodajne skupščine, s katero so dobili volilno pravico vsi moški in ženske, ki so dopolnili 18 let, pa tudi mlajši, "... če so sodelovali v narodnoosvobodilni vojni ...'V9 in tudi zakon o ustavodajni skupščini, kije uzakonil njeno dvodomnost, ki sta jo predstavljala dom narodov in zvezni dom. V nadaljevanju zasedanja je sprejela še vrsto zakonov, ki so v državi uzakonili premoč partije in ureditev nove oblasti ter pridobitve NOB.20 Neposredne volitve v oba domova (zbora) ustavodajne skupščine, na katerih je z več kot 95 odstotki oddanih glasov zmagala lista Ljudske 1 8 Nevenka Troha: Uprava v Slovenskem primorju 1918-1954 (pregled), Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik XX, Ljubljana 1997, str. 88-102, ES zvezek št. 1, Ljubljana 1987, geslo Beograjski sporazum 1945; ES zvezek št. 2, Ljubljana 1988, geslo Cona A Julijske krajine; ES zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Julijska krajina, ES zvezek 7, Ljubljana 1993, geslo Morganova trta, Jože Pirjevec: n. d., str. 159. 20 Božo Zakrajšek: n. d., str. 889; Začasna ljudska skupščina je zasedala do 26. avgusta 1945. Poleg zakona o ustavodajni skupščini in volilne zakonodaje je Začasna ljudska skupština DFJ sprejela še nekaj pomembnih zakonov, npr. zakon o državljanstvu, o agrarni reformi in kolonizaciji, o tisku društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih itd.; ES, zvezek št, 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija. 86 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 fronte Jugoslavije (v Sloveniji lista Osvobodilne fronte, ki je bila sestavni del Ljudske fronte Jugoslavije), so bile razpisane 31. avgusta 1945 in so potekale 11. novembra 1945,21 njeno zasedanje pa je trajalo od 29. novembra 1945 do 31. januarja 1946. Na začetku zasedanja je sprejela deklaracijo o razglasitvi republike z imenom Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), s čimer je bila dokončno odpravljena monarhija. Ob koncu zasedanja, 31. januarja 1946 pa je sprejela še novo ustavo Federativne ljudske republike Jugoslavije. Ustavodajna skupščina se je preimenovala v Ljudsko skupščino FLRJ, predsedstvo dotedanje ustavodajne skupščine pa se je preimenovalo v prezidij ljudske skupščine FLRJ, ki je "... opravljal funkcijo državnega vodje ... Ustava, ki je bila "... napisana pod nadzorom sovjetskega ambasadorja, je bila skoraj enaka stalinistični iz leta 1936: liberalna na prvi pogled, a v bistvu primerna le za utrditev diktature proletariata oziroma njegove avantgarde ...".23 Državo FLRJ je opredelila kot skupnost enakopravnih narodov, živečih v šestih republikah (znotraj Srbije še v avtonomni pokrajini in avtonomni oblasti), ki so se po načelu samoodločbe narodov ("... ta je vključevala tudi pravico do odcepitve ,..")24 povezale v zvezno državo. Uveljavila je načelo ljudske demokracije in načelo diktature proletariata. Organizacija državne oblasti je temeljila na načelu enotnosti oblasti in demokratičnega centralizma. Formalno je bila kot najvišji organ državne oblasti in kot izključna nosilka zakonodajne oblasti uzakonjena dvodomna Ljudska skupščina FLRJ, sicer pa "... je bil njen pomen manjši, kot je določala ustavna ureditev ...". En dom skupščine je predstavljal zvezni svet, ki je bil po proporcionalnem načelu izvoljen na podlagi splošne volilne pravice (en poslanec na 50.000 prebivalcev), drugi dom pa je predstavljal svet narodov, v katerem so imele republike po 30, avtonomna pokrajina po 20 in avtonomna oblast po 15 predstavnikov. Mandat poslancev v obeh domovih je trajal 4 leta. Nosilca izvršne oblasti sta bila prezidij Ljudske skupščine FLRJ in vlada FLRJ, ki sta tedaj, ko skupščina ni zasedala (zasedala je praviloma dvakrat na leto, možen pa je bil tudi izredni sklic), sprejemala najpomembnejše državne odločitve. 21 Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946, Ljubljana 1992, str, 308-369; Prve volitve s črnimi skrinjicami, Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1995, Ljubljana 1996, str. 129-130; Božo Zakrajšek v n. d. na str. 890 navaja, daje bil v dveh okrajih v Prekmurju izid volitev za Ljudsko fronto nega tiven. ES zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija: ES zvezek št 6, Ljubljana 1992, geslo Ljudska skupščina FLRJ. 23 Jože Pirjevec: n. d., str. 163. 24 ES zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija. Prezidij, ki je bil vpeljan po zgledu ruske ustave iz leta 1936, je bil podrejen in odgovoren Ljudski skupščini, združeval pa je pristojnosti vodje države, vodstva ljudske skupščine in še več pristojnosti iz delokroga najvišje državne oblasti (npr.: sklicevanje in razpuščanje ljudske skupščine, razpisovanje volitev, sklepanje o skladnosti zakonov, ratificiranje mednarodnih pogodb, razreševanje in imenovanje članov vlade FLRJ itd.). Sestavljalo gaje največ 30 članov, ki sta jih izvolila oba domova ljudske skupščine, predsednika in 6 podpredsednikov ter tajnika. Po sprejetju zvezne ustave se je tudi predsedstvo SNOS preimenovalo v prezidij SNOS. Vlada FLRJ je bila po ustavi najvišji izvršilni in upravni organ v državi in je izdajala uredbe z zakonodajno močjo, s čimer je močno posegala v zakonodajno vejo tedanje oblasti. Bila je odgovorna Ljudski skupščini, ki jo je tudi imenovala in razreševala.25 Ustava FLRJ je dokončno uzakonila ljudsko oblast "... kot sistem upravljanja družbe in ohranjanja pridobitev NOB ,..".2° Na podlagi ustave FLRJ je predsedstvo SNOS 14. februarja 1946 z zakonom spremenilo uradne nazive v republiki. Dotedanji naziv federalna Slovenija se je spremenil v naziv Ljudska republika Slovenija, Narodna vlada Slovenije seje preimenovala v Vlado Ljudske Republike Slovenije, okrožni, okrajni in krajevni narodnoosvobodilni odbori pa v okrožne, okrajne in krajevne ljudske odbore.-"7 Značilni za obdobje, ki ga je opredeljevala ustava FLRJ iz leta 1946 sta bili koncentracija in centralizacija oblasti v rokah zveznih izvršilnih in upravnih organov, ki so bili tesno povezani z organi Komunistične partije Jugoslavije. Jože Pirjevec v n. d. ugotavlja, da so bila precejšnja razhajanja med načeli zapisanimi v ustavi in stvarnostjo in da je bilo najslabše urejeno področje sodstva.28 25 ES zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija: ES zvezek št. 6, Ljubljana 1992, geslo Ljudska skupščina FLRJ, geslo Ljudska skupščina LRS; Pri geslu Ljudska skupščina FLRJ v ES (zvezek št. 6 na strani 291) je navedeno, da je bila ena od pristojnosti prezidija tudi, da je "... razreševal in imenoval člane vlade FLRJ ...", v geslu Jugoslavija (zvezek 4 na strani 322) pa, daje bila vlada FLRJ ".. podrejena ljudski skupščini, ki jo je imenovala in razreševala ..": Sprejeta prva slovenska ustava. Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1995. Ljubljana 1996, str. 147. 26 Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946, Ljubljana 1992, str. 392-400; Ivan Kristan' Družbena ureditev SFRJ, Maribor 1976, str. 45-49; ES zvezek št. 6, Ljubljana 1992, geslo Ljudska oblast. ~7 Zakon o nazivu Ljudske republike Slovenije ter organov državne uprave in državnih oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. SNOS in NVS št. 15-62/46; ES zvezek 6, Ljubljana 1992, geslo Ljudska republika Slovenija. 28 Glej op. 25; Jože Piijevec: n. d., str. 163-165. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 87 Zelo veliko lokalnih upravnih enot, ki jih je uzakonil zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije septembra 1945, je pomenilo tudi velik strošek za državo, pa tudi njihova učinkovitost je bila slaba, zato je v začetku aprila 1946 sprejeti novi zakon o upravni razdelitvi Slovenije njihovo število zelo zmanjšal. Vendar pa zakon ni začel veljati.29 Delno je aprilski neuveljavljeni zakon povzel in tako tudi zmanjšal število upravnih območij nov upravni predpis iz septembra 1946. Ozemlje LRS je bilo upravno razdeljeno na okrožja (Ljubljana mesto, Celjsko, Ljubljansko, Mariborsko in Novomeško), okraje in kraje. Okrožje Ljubljana mesto je bilo izvzeto iz Ljubljanskega okrožja in je bilo razdeljeno na mestne četrti. Po tem zakonu se je število okrajnih ljudskih odborov zmanjšalo za enega, tako da je bilo poslej na območju Slovenije 27 okrajev (odpravljen je bil okraj Gornji Grad v okrožju Celje, v katerem se je okraja Slovenske Konjice preimenoval v Konjice, Šmarje pri Jelšah pa v Šmarje, namesto okraja Šoštanj pa se pojavi okraj Mozirje), V okrožju Maribor sta bila združena dotedanja okraja Maribor desni breg in Maribor levi breg v nov okraj Maribor-okolica, na novo pa je bil ustanovljen okraj Slovenska Bistrica. Zmanjšalo se je tudi število krajevnih ljudskih odborov, npr. na Gorenjskem za 30. V obeh zakonih o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije se zopet pojavi delitev Slovenije znotraj novih krajevnih ljudskih odborov na kraje, ki so dali ime krajevnemu ljudskemu odboru, na katastrske občine, ki so bile združene v okviru kraja ter na naselja, ki so tvorila katastrske občine.30 Konec maja 1946 je bil v Ljudski skupščini FLRJ sprejet Splošni zakon o ljudskih odborih, ki je uzakonil tedanji sistem oblasti, saj je v 1. in 2. členu določal, da so ljudski odbori organi državne oblasti, po katerih ljudstvo izvaja svojo oblast v upravno-teritorialnih enotah, ki so na svojih območjih najvišji organi lokalne državne oblasti, hkrati pa na svojih območjih izvajajo tudi naloge splošnega značaja. Skladno z ustavo in drugimi zakoni so v okviru svojih pristojnosti ljudski odbori sprejemali tudi splošne predpise. Določeno je bilo tudi število članov ljudskih odborov in njihov izvršilnih organov, kar je bilo odvisno od števila prebivalstva na njihovih območjih.31 Člani izvršilnih odborov ljudskih odborov so vodili oddelke in odseke, ki so jih v okviru zakonov ustanavljali pri ljudskih odborih. Medsebojna oblastna razmerja med ljudskimi odbori so bila urejena po načelu enotnosti ljudske Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 26-119/46, Zakon o odložitvi izvedbe zakona o upravni razdelitvi LRS z dne 2. 4. 1946, Ur. 1. LRS št. 44-108/46. Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št 62-242/46, Janez Kopač: n. d., Gorenjska 1900-2000, str. 180-185. 31 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1. FLRJ št. 43-288/46. oblasti in načelu demokratičnega centralizma, ki je povezovalo vse ljudske odbore v homogeno celoto, saj so bili predpisi višjih ljudskih odborov obvezni za nižje. Na ta način je bil "... ljudski odbor posamezne teritorialne enote edini in najvišji organ oblasti v tej enoti in na njegovem območju praviloma ne more biti organov, ki ne bi bili njegovi oziroma njemu podrejeni ...". To je tudi pomenilo, "... da izvršujejo ljudski odbori v zadevah lokalnega pomena prav tako kot ljudske skupščine v republiki oziroma federaciji, vse funkcije lokalne oblasti, se pravi: zakonodajno, kakor tudi upravno in sodno ...". Izvajanje sodne funkcije se je izražalo z izvolitvijo sodnikov. Tako so postali ljudski odbori "... predvsem podaljšek oblasti višjih organov ...".32 Zakon, ki v drugem členu določa, da so ljudski odbori na svojem območju najvišji organi državne oblasti v zadevah lokalnega značaja in da na svojem območju uresničujejo tudi zadeve splošnega značaja, še ni določal razlike med nalogami oziroma zadevami lokalnega pomena in zadevami splošnega pomena, saj so bile zaradi komaj končane vojne vse naloge zadeve splošnega pomena, ki so jih opravljali ljudski odbori kot državni organi. Tako za organe in njihove člane je veljalo načelo dvojne odgovornosti. Najprej so bili odgovorni svojemu ljudskemu odboru, nato pa še višjemu ljudskemu odboru in članom njihovih izvršilnih organov. Sistem ljudskih odborov je bil zelo razčlenjen sistem lokalnih enot, "... Vodilna ideja te organizacije je bila, da se ljudski odbori čim bolj približajo prebivalstvu..., da se tako najširši sloji aktivirajo za opravljanje nalog, ki so bile v tem času aktualne v zvezi z izgradnjo nove države ...". Določeno je bilo, da se ljudski odbori ustanavljajo na območjih upravno-teritorialnih enot, ki so bile kraji (vasi in manjša mesta), mesta, okraji, okrožja, možno pa je bilo namesto okrožij ustanoviti tudi oblasti, saj "... ni treba, da bi manjša ljudska republika imela okrožja ,..". Upravno-teritorialna razdelitev je bila v zakonski pristojnosti republik, ki so z zakonom tudi določile, katera mesta so izvzeta iz upravnega sestava okraja oziroma okrožja in imajo zato značaj okraja ali okrožja. V 10. členu zakona je bilo določeno, da se v vaseh in manjših mestih "(mestecih in trgih)" ustanovijo krajevni ljudski odbori. V (večjih33) mestih se ustanovijo mestni ljudski odbori, ki imajo po določilih 13. člena zakona "... stopnjo okrajnega ljudskega odbora. Mestni ljudski odbori mest, ki so izvzeta iz 32 ES zvezek št. 6, Ljubljana 1992, geslo Ljudska oblast. 33 Splošni zakon o ljudskih odborih iz leta 1946 v 11. členu govori le o mestih, Janez Smidovnik pa v publikaciji Koncepcija jugoslovanske občine, Ljubljana 1970, na strani 115 uporablja izraz "večjih mestih", ki naj bi imela značaj okraja. Zakon izraz "večja mesta" uporablja v 12. členu, ki daje možnost, da republika z zakonom "... v večjih mestih ustanovi četrtne ljudske odbore, v posebnih primerih pa v velikih mestih tudi ljudske odbore mestnih predelov ...". 88 Članki in razprave ARHIVI XXIII (2000), št. 2 upravnega sestava okrožja, imajo stopnjo okrožnega ljudskega odbora ...". Okraje so upravno vodili okrajni, okrožja pa okrožni ljudski odbori. Med njimi je bila glede na operativno pomembnost temeljna lokalna enota okraj. Mandatna doba na volitvah izvoljenih ljudskih odborov na krajevni ravni je bila dve leti, na mestni, okrajni, okrožni in po letu 1949 oblastni ravni pa tri leta. Izvoljenih odbornikov v ljudskih odborih je bilo zelo veliko: na krajevni ravni od 7 do 35 članov, na mestni in okrajni ravni od 45 do 60 članov, na okrožni ravni (okrožja so bila odpravljena v začetku leta 1947) od 80 do 120 članov in na oblastni ravni od 80 do 150 članov. Pomembno vlogo pa so imeli zlasti izvršilni odbori, ki so bili po zakonu izvršilni in upravni organi in so opravljali največ nalog ljudskih odborov. V izključni pristojnosti ljudskih odborov so bili: proračun, gospodarski načrt, sklepanje posojilnih pogodb, ustanavljanje podjetij in ustanov, krajevne davščine, lokalne volitve itd. Sicer pa so bile glavne naloge tedanjih, zlasti izvršilnih odborov, številna opravila, povezana z izgradnjo in vodenjem socialističnega planskega gospodarstva na temeljih državne lastnine, vodenje lokalne kulturne in zdravstvene politike, preskrbe in drugih javnih služb.34 Ustava je predvidevala tudi "... pobudo in udeležbo ljudskih množic in njihovih organizacij pri izvajanju splošnih in krajevnih nalog ...", kar pa se v praksi ni širše uveljavilo.35 Ustava Ljudske republike Slovenije z dne 16. januarja 1947 Ivan Kristan ugotavlja, da so glede na federativno ureditev Jugoslavije imele "... republike lastnost države, zaradi česar ima vsaka republika tudi svojo ustavo, ki jo samostojno sprejme ...",36 pa čeprav je ustava FLRJ opredeljevala temeljno sestavo in funkcije najvišjih upravnih organov države v republikah. Dne 9. in 10. septembra 1946 je v Ljubljani potekalo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Predsedstvo SNOS je sprejelo ukaza o razpustu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in o razpisu volitev v ustavodajno skupščino Ljudske republike Slovenije za 27. oktober 1946. Izvoljeno je bilo 120 poslancev.37 Ustavodajna skupščina se je prvič sestala 18. novembra 1946, v naslednjih tednih pripravila osnutek ustave, jo decembra posredovala v javno razpravo, 14. januarja 1947 je 34 Janez Šmidovnik, n. d., str. 91-102. ES zvezek št. 6, Ljubljana 1992, geslo Ljudska oblast. Ivan Kristan: n. d., str. 49; Poglavje o ustavi je na straneh od 49 do 57. 37 Volitve v ustavodajno skupščino, Slovenska kronika XX. stoletja 1941 1995, Ljubljana 1996, str. 143-144; O rezultatih glej Božo Zakrajšek: n. d., str. 890. pričela obravnavo predloga in 16. januarja 1947 sprejela odlok o proglasitvi ustave Ljudske republike Slovenije.38 Slovenska ustava v 2, členu ugotavlja, da seje po končani drugi svetovni vojni "... slovenski narod na osnovi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in do združitve z drugimi narodi ter na osnovi načela enakopravnosti, združil z drugimi narodi Jugoslavije in njihovimi ljudskimi republikami... v skupno zvezno državo Federativno Ljudsko Republiko Jugoslavijo ...". Z drugimi ljudskimi republikami v Jugoslaviji je ozemlje LRS povezano v enotno državno in gospodarsko območje. Določeno je bilo, da slovenski narod svojo oblast izvaja prek ljudskih odborov, ki so svobodno izvoljeni predstavniški organi vse od krajevnih ljudskih odborov do Ljudske skupščine LRS. V 9. členu ustave je bilo določeno, da Ljudska republika Slovenija izvršuje državno oblast suvereno, področja suverenosti pa so opredeljena v 44, členu ustave, na federalno raven pa prenaša pravice, ki so kot zvezne določene v ustavi FLRJ, V pristojnost Ljudske republike Slovenije so tako sodile: sprejemanje republiške ustave, odločanje o spremembah republiških meja, upravno teritorialna razdelitev republike, državljanstvo, zaščita državne ureditve in pravic državljanov ter javni red in varnost, sodstvo, amnestija, proračun, posojila in gospodarski načrt republike, skrb za republiško gospodarstvo, republiška podjetja, komunikacije republiškega pomena, vodenje komunalnih in stanovanjskih zadev in zakonodaja na področju republiške industrije, rudarstva, trgovine, kmetijstva, gozdarstva, voda, gradenj, gospodarskega poslovanja, šolstva, zdravstva, telesne vzgoje, kulture in znanosti. Glede lastnine proizvajalnih sredstev je ustava opredeljevala obče ljudsko imovino "... to je imovina v rokah države ..." (vsa rudna in druga bogastva v zemlji, vode, viri naravne sile, sredstva železniškega in letalskega prometa, pošta, brzojav, telefon in radio) in imovino ljudskih zadružnih organizacij. V 17, členu pa sta še posebej "... zajamčeni zasebna lastnina in zasebna podjetnost v gospodarstvu ...". Glede lastništva zemlje pa je v 18. členu zapisano, da "... pripada tistemu, ki jo obdeluje ...", lahko jo poseduje tudi ustanova ali oseba, ki ni poljedelec, zakon pa bo določal koliko. Za vele-posestva je bilo določeno, da nikakor ne smejo biti v zasebni lasti. Ustava je določala, da je najvišji organ ljudske oblasti in ljudske suverenosti Ljudska skupščina Ljudske Republike Slovenije, v katero seje po sprejetju ustave preimenovala ustavodajna skupščina. Izvrševala je vse tiste pravice, ki z ustavo niso bile prenesene na prezidij in vlado 38 Sprejeta prva slovenska ustava, Slovenska kronika XX. stoletja 1941 1995, Ljubljana 1996, str. 147. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 89 LRS. Mandat Ljudske skupščine LRS kot najvišje zakonodajne oblasti je trajal 4 leta, za vojne in druge izredne razmere pa je bilo predvideno podaljšanje mandata. Redna zasedanja je imela dvakrat na leto, in sicer prvič najpozneje 15. junija in drugič najpozneje 15. decembra. Na predlog prezidija Ljudske skupščine LRS ali na zahtevo tretjine poslancev se je sestala tudi na izredno zasedanje. Za opravljanje posameznih nalog je Ljudska skupščine LRS iz svoje srede izvolila odbore, Z večino glasov večine navzočih poslancev je Ljudska skupščina LRS sprejemala zakone, z absolutno večino celotnega števila poslancev pa je sprejemala tudi spremembe in dopolnitve ustave, ki so jih smeli predlagati pre-zidij, vlada ali tretjina poslancev Ljudske skupščine LRS. Ustava je po zgledu zvezne ustave vpeljala prezidij Ljudske skupščine LRS, katerega naloga je bila sklicevanje zasedanja Ljudske skupščine, razpis volitev vanjo, razglašanje in obvezno tolmačenje zakonov. Na predlog predsednika vlade prezidij izvršuje imenovanje in razreševanje članov vlade med dvema zasedanjema Ljudske skupščine, na predlog vlade določa podjetja republiškega pomena itd. Odgovoren je Ljudski skupščini, v primeru razpustitve Ljudske skupščine pa do izvolitve nove opravlja njene posle. Kot najvišji upravni in izvršilni organ je ustava Ljudske republike Slovenije postavila vlado LRS, ki jo je imenovala in razreševala Ljudska skupščina LRS in je bila njej tudi odgovorna, v času ko Ljudska skupščina ni zasedala, pa je bila odgovorna prezidiju Ljudske skupščine LRS. Poleg vladnih uredb je vlada smela izdajati tudi uredbe z zakonsko močjo. Tako sta prezidij in vlada lahko posegala s svojimi pristojnostmi tudi v zakonodajno vejo oblasti. Vlado so sestavljala ministrstva. Glede na pristojnosti je ustava ločila zvezno-republiška in republiška ministrstva. Zvezno-republiška so bila tista ministrstva, ki so vodila določene panoge državne uprave in so opravljala "... poleg poslov lastne pristojnosti tudi posle zvezno-republiških ministrstev zvezne vlade po njihovih pravilnikih, navodilih, odredbah in odločbah .,,". Ta ministrstva so bila: za finance, za notranje zadeve, za pravosodje, za industrijo in rudarstvo, za trgovino in preskrbo, za kmetijstvo, za gozdarstvo, za delo in za gradnje. Republiška ministrstva pa so bila tista, ki so vodila "... samostojno določene panoge državne uprave, spadajoče v pristojnosti republike in so odgovorna samo vladi LRS ...".Ta ministrstva so bila: za prosveto, za ljudsko zdravstvo, za socialno skrbstvo in za komunalne zadeve. Na nižjih upravno-teritorialnih enotah so bili organi državne oblasti ljudski odbori. Glede njihovega delovanja in pristojnosti je slovenska ustava povzela določila zveznega Splošnega zakona o ljudskih odborih iz konca junija 1946. V zadnjem delu pa je ustava urejala še področje pravosodja, kjer so poslovala Vrhovno sodišče LRS ter okrožna in okrajna sodišča ter ustrezajoča javna tožilstva. 39 Od prve slovenske ustave januarja 1947 do ustavnega zakona konec januarja 1953 Le nekaj dni po sprejetju slovenske ustave, 23. januarja 1947, je prezidij Ljudske skupščine LR Slovenije razglasil zakon o spremembi upravne razdelitve, ki je veljala od septembra 1946. Po novem se je ozemlje LRS upravno delilo na Glavno mesto Ljubljana ter na okraje in kraje. Odpravljena so bila dotedanja okrožja, število okrajev pa se ni spremenilo. Zakon je upravne pristojnosti odpravljenih okrožij začasno prenesel na vlado LRS in njene organe ter na okrajne ljudske odbore.40 Na podlagi mirovne pogodbe z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 in je začela veljati po ratifikacijah 15. septembra 1947, je bila določena nova meja med Jugoslavijo in Italijo. K Jugoslaviji so bila priključena nekatera območja Gorice ter območja Idrije, Ilirske Bistrice, Postojne, Sežane in Tolmina. Vlada FLRJ je že 8. septembra 1947 sprejela uredbo o zamenjavi italijanskega denarja na območju, kije bilo priključeno k Jugoslaviji. Uredbo je konkretiziralo navodilo zveznega ministrstva za finance z dne 13. septembra.4'Priključitev je 15. septembra 1947 uzakonil ukaz prezidija Ljudske skupščine FLRJ o veljavnosti jugoslovanske ustave, zakonov in drugih predpisov na območja, ki so bila priključena Jugoslaviji, prezidij slovenske Ljudske skupščine pa je čez tri dni sprejel še ukaz o veljavnosti slovenske ustave in slovenskih zakonov na območju priključenih ozemelj Slovenske primorske.42 39 Ustava Ljudske Republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 4A-20/47; Brane Kozina: n. d., str. 54-56; ES zvezek št. 6, Ljubljana 1992 gesli: Ljudska republika Slovenija in Ljudska skupščina LRS. Zakon o spremembah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 5-21/47. 4' Uredba o odvzemu iz obtoka in zamenjavi denarja, ki se glasi na lire ter o preračunanju obveznosti v dinarje FLRJ na ozemlju, kije po mirovni pogodbi z Italijo priključeno k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, Ur. 1. ELRJ št. 77-536/47; Na vodilo za izvajanje uredbe o obveznem obtoku in zamenjavi denarja, ki se glasi na lire ter o preračunavanju obveznosti v dinarje FLRJ na ozemlju, ki je po mirovni pogodbi z Italijo priključeno Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ter za ureditev plačilnega prometa v zvezi s to uredbo, Ur, 1. FLRJ št. 79-544/47. 49 Ukaz o raztegnitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih pravnih predpisov FLRJ na ozemlje, ki je po mirovni pogodbi z Italijo priključeno Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, Ur. 1. FLRJ št. 80-549/47; Ukaz o razširjenju veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov Ljudske republike Slovenije na področje, priključeno po mirovni pogodbi z Italijo k ozemlju Federativne ljudske republike Jugoslavije, kolikor pripada to ozemlje Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 39-211/47. 90 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Za območje Trsta s širšo okolico ter koprskega in bujskega območja je bilo na pariški mirovni konferenci februarja 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki je imelo poseben mednarodni status. Razdeljeno je bilo na cono A (pod zavezniško vojaško upravo), ki je zaokrožala območja občin Trst, Devin-Nabre-žine, Zgonik, Repentabor, Dolina in Milje ter na cono B (pod vojaško upravo jugoslovanske armade), ki je obsegala območje slovenskega okraja Koper in hrvaškega okraja Buje. Za njuno oblastno območje je bilo 20. februarja 1947 ustanovljen Istrski okrožni ljudski odbor.43 Ponovna upravna sprememba v Sloveniji je nastala februarja 1948, ko je Ljudska skupščina LRS sprejela novi zakon o upravni razdelitvi. Ljudska republika Slovenija je še naprej ostala razdeljena na Glavno mesto Ljubljana (to pa na 4 rajone: I. Center, II. Bežigrad-Šiška, III. Moste in IVvVič-Rudnik in na kraje: 1. Ježica, 2. Polje in 3. Št. Vid) ter na okraje in kraje, ki so jih upravno vodili ljudski odbori. Število okrajev in s tem tudi okrajnih ljudskih odborov se je povečalo z dotedanjih 27 na 29 (na novo je bilo ustanovljenih 8 okrajev, in sicer: Dravograd, Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Poljčane, Postojna, Sežana in Tolmin, odpravljeno pa je bilo 6 okrajev, in sicer: Konjice, Prevalje, Rakek, Slovenska Bistrica, Šmarje, Škofja Loka. Vseh 29 okrajev je združevalo 1.263 krajev.44 Nove upravne spremembe so se dogodile spomladi 1949. Sredi februarja je Ljudska skupščina LRS sprejela spremembe in dopolnitve zakona o upravni razdelitvi Ljudske Republike Slovenije. Po novem je bilo ozemlje LRS upravno razdeljeno na Glavno mesto Ljubljana (še naprej razdeljeno na 4 rajone in le še na en kraj Polje), na Primorsko oblast s sedežem v Postojni (obsegala je okraje Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Sežana in Tolmin) ter na okraje, mestne rajone in kraje. Ta zakonska sprememba je tudi okraj Maribor mesto razdelila na 3 rajone in kraj Kamnica, ki je bil zato črtan iz okraja Maribor okolica.45 Dne 6. maja 1949 je Ljudska skupščina LRS sprejela zakon, ki je v upravno področje vpeljal oblasti. S tem je bila kot nova upravno-teri-torialna enota vpeljana oblast, ki je povezovala več okrajev in mest in je bila zlasti gospodarska celota. Upravno so jih vodili oblastni ljudski odbori. V Ljudski Republiki Sloveniji so bile ustanovljene 3 oblasti, in sicer: 43 Nevenka Troha: n. d.; ES zvezek št. 2, Ljubljana 1988, geslo Cona A in cona B STO; ES zvezek št. 7, Ljubljana 1993, geslo Mirovna pogodba z Italijo; ES zvezek št. 12, Ljubljana 199S geslo Svobodno tržaško ozemlje. 44 Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 9-55/48. 45 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razde- litvi Ljudske Republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 8-34/49. - Goriška oblast s sedežem v Gorici, začasno pa v Postojni je obsegala okraje: Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Sežana in Tolmin, - Ljubljanska oblast s sedežem v Ljubljani je obsegala območje mesta Celje in okraje: Celje okolica, Črnomelj, Grosuplje, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Krško, Ljubljana okolica, Mozirje, Novo mesto, Trbovlje in Trebnje, - Mariborska oblast s sedežem v Mariboru je obsegala območje mesta Maribor in okraje: Dravograd, Lendava, Ljutomer, Maribor okolica, Murska Sobota, Poljčane, Ptuj in Radgona. - Mesto Ljubljana je bilo kot glavno mesto LRS izločeno iz oblasti in je predstavljalo posebno upravno enoto.46 Hkrati z zakonom o ustanovitvi oblasti je Ljudska skupščina 6. maja 1949 sprejela tudi zakon o volitvah in delu začasnih oblastnih ljudskih odborov in o prenosu pristojnosti nanje. Zakon je predvidel volitve za odbornike oblastnih ljudskih odborov za obdobje do rednih volitev v ljudske odbore. Odbornike v začasne oblastne ljudske odbore (od 70 do 120) so glede na število prebivalstva volili okrajni in mestni ljudski odbori v oblasti, na prvih zasedanjih pa so oblastni ljudski odbori izvolili svoje izvršne odbore, predsednike in tajnike. Zakon je predvidel, da bosta prezidij Ljudske skupščine in vlada LRS z ukazi, uredbami in odločbami prenesla pristojnosti na oblastne ljudske odbore.47 Nove upravne naloge ljudskih odborov v dobi nacionalizacije, kolektivizacije in socialističnega petletnega planskega gospodarstva (vsi ti procesi so do leta 1949 močno spremenili socialno in gospodarsko strukturo jugoslovanske družbe) je sredi leta 1949 prinesel novi Splošni zakon o ljudskih odborih.48 Sprejela ga je Ljudska skupščina FLRJ na seji 28. maja 1949. V uvodnem delu zakona je zapisano, da se zakon sprejema zato "... da se ljudski odbori še bolj okrepijo in razvijejo kot organi oblasti v državi ..." in "... da se zagotovi najširša neposredna udeležba ljudskih množic pri izvajanju oblasti in da se tako ljudske množice ... naučijo voditi državo,... da postanejo ljudski odbori zmožni kar najbolje opravljati vse zadeve, ki se tičejo gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja na njihovem območju ...". Obdržal je vse bistvene elemente, ki jih je prinesel Splošni zakon o ljudskih odborih iz leta 1946, "... vnesel pa je važne izpopolnitve ..., ki v določeni meri že nakazujejo povečano vlogo ljudskih odborov kot organov lokalne samouprave oziroma večjo Zakon o ustanovitvi oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 16-86/49. 47 Zakon o volitvah in delu začasnih ljudskih odborov in o načinu prenosa pristojnosti na oblastne ljudske odbore, Ur. 1. LRS št. 16-87/49. 48 Splošni zakon o ljudskih odborih. Ur. 1. FLRJ št. 40-410/49. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 91 stopnjo njihove samoupravnosti ...".49 Zelo se je povečal pomen t. i. lokalnega gospodarstva, kije bilo materialna podlaga za delovanje ljudskih odborov. Spet se je začelo uveljavljati načelo lokalne samoupravne oblasti (lastne zadeve ljudskih odborov) v obliki samostojnega urejanja znotraj ljudskih odborov in od države na ljudske odbore prenesene oblike državne oblasti. Zakon je določal, da med zadeve oziroma naloge lokalnega pomena sodijo prizadevanja ljudskih odborov za gospodarski, socialni in kulturni razvoj njihovih območij. V okviru pooblastil pa so smeli nadzorovati tudi gospodarska podjetja in ustanove republiškega in državnega pomena. V splošnem so med zadeve lokalnega pomena spadala vsa tista področja, ki so "... zagotavljala, da so ljudski odbori lahko nastopali kot popolni samoupravni organi lokalne državne oblasti ,,.", V splošno delovno področje ljudskih odborov pa so po zakonu spadale zadeve, "... katerih narava zahteva neposredno vodilno vlogo višjih organov državne oblasti ..,". Zakon je za posamezne stopnje ljudskih odborov natančno predpisal njihove pristojnosti. Nekoliko pa je popustil neposreden vertikalni nadzor nad izvajanjem aktov nižjih ljudskih odborov. Po 43. členu zakona so višji ljudski odbori imeli pravico razveljaviti ali odpraviti nezakonite in nepravilne akte nižjih ljudskih odborov. Te pravice pa niso imeli izvršilni odbori višjih ljudskih odborov pa tudi ne vlada. Imeli so le "... pravico zadržati izvršitev nezakonitih in nepravilnih aktov nižjega ljudskega odbora in predlagati svojemu ljudskemu odboru oziroma prezidiju ljudske skupščine ljudske republike naj jih razveljavi ali odpravi ... Ce pa so ti akti izdani na podlagi splošnih predpisov (odlokov) nižjega ljudskega odbora, sme izvršilni odbor višjega ljudskega odbora samo zadržati njihovo izvršitev in predlagati nižjemu ljudskemu odboru, naj jih razveljavi ali odpravi...". Janez Smidovnik ugotavlja, da je Splošni zakon o ljudskih odborih iz leta 1949 pomemben zlasti zato, ker "... je izražal krepitev ljudskih odborov, in sicer tudi kot organov lokalne samouprave v teritorialnih enotah; ljudski odbori so postajali samostojnejši faktor jugoslovanskega političnega sistem. S tem zakonom je že bil storjen prvi korak proč od sovjetskega modela lokalne samouprave in organizacije državne oblasti ..." ,50 kar je bilo zlasti očitno po letu 1948, po napadu Informbiroja. Jugoslavija se je otresla ruskega nadzora in Stalinovega dogma-tizma, obnovljeni sta "... bili tezi o nujnosti popolnega preoblikovanja lastnine, tj. iz državne v družbeno, in popolne uveljavitve delavstva kot vodilne sile socialistične družbe ...".51 Po letu 1948 je Jugoslavija v sistemu državne in druž- Janez Smidovnik: n. d., str. 102. 50 Janez Smidovnik: n. d., str. 104. 5' ES zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija. bene ureditve "... ubrala docela novo pot in uveljavila nove rešitve, za katere ni bilo vzorca niti na vzhodu niti na zahodu ...".52 V prvem členu zakona je bilo določeno, da so ljudski odbori lokalni organi oblasti v upravno-teritorialnih enotah: v krajih, mestih, mestnih rajonih in naseljih, v okrajih in v oblasteh. Splošni zakon o ljudskih odborih je uvedel za mesta novo nomenklaturo njihovih možnih položajev; uvedel je pojme "mesto v sestavu okraja", "mesto, izločeno iz okraja" in "glavno mesto republike". Mesto, ki je imelo značaj mesta v sestavu okraja, je bilo na stopnji kraja, upravno ga je vodil mestni ljudski odbor, ki je imel enake pristojnosti kot krajevni ljudski odbor, Mesto, ki je imelo značaj mesta, izločenega iz okraja, je bilo na isti stopnji okraja. Glavno mesto pa je bilo upravno na stopnji oblasti.53 Nekaj upravnih sprememb je Ljudska skupščina LRS sprejela 23. februarja 1949. Poslej je bilo Glavno mesto Ljubljana razdeljeno na 5 rajonov (odpravljen je bil kraj Polje), na novo pa je bilo določeno, da se upravna razdelitev Slovenije dopolni z mesti, izločenimi iz okrajev. Poslej je bilo na ozemlju LRS 27 okrajev in mesti Celje in Maribor, ki sta imeli status okraja.54 Nekaj manj pomembnih sprememb, npr. vključevanje in izključevanje krajev v okraje, je bilo sprejetih tudi konec oktobra 1949.55 Pri organizaciji uprave na okrajni ravni se je zgodila pomembna sprememba junija 1950, ko sta se mesti Jesenice in Kranj izločili iz okrajev Jesenice in Kranj in sta dobili značaj samostojnega okraja, kar je bilo v skladu z 12. členom Splošnega zakona o ljudskih odborih. Preostali del dotedanjega okraja Jesenice pa se je preimenoval v okraj Radovljica, kamor se je prenesel tudi sedež okraja. Hkrati sta se preimenovala dva okraja, in sicer okraj Dravograd v okraj Slovenj Gradec in okraj Mozirje v okraj Šoštanj, Poslej je na območju LRS delovalo 27 okrajev, mestoma Celje in Maribor pa sta se s statusom okraja pridružili še mesti Jesenice in Kranj, Določeno pa je tudi bilo, daje praviloma sedež krajevnega ljudskega odbora v kraju, po katerem se ljudski odbor imenuje.56 Nekaj teritorialno-upravnih sprememb na mariborskem koncu je bilo sprejetih z ukazom prezidija Ljudske skupščine Slovenije novembra 59 " Janez Smidovnik: n. d.: str. 102. 53 Splošni zakon o ljudskih odborih. Ur. 1. FLRJ št. 49-410/49, od 11. do 16. člena; Janez Smidovnik: n. d., str. 115. 54 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 33-206/49. 55 Ukaz o spremembi in dopolnitvi zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 35-220/49. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 20-107/50. 92 Članki in razprave ARHIVI XXIII (2000), št. 2 1950, ko se je mesto Maribor razdelilo na 7 rajonov.57 Po letu 1949 so se v Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji zgodile korenite spremembe v družbenoekonomski in politični ureditvi države. Vzroki zanje so bili neugodne notranje gospodarske razmere, preveč izrazito "... posnemanje sovjetskega socialističnega vzorca, kar je opazno slabilo podporo prebivalstva novi oblasti in zaviralo gospodarsko rast ..." ter informbirojevski spor, katerega posledica je bilo tudi pretrganje gospodarskih stikov z vzhodnoevropskimi državami in zastoj v jugoslovanskem gospodarskem razvoju. Zaradi takih razmer se je FLRJ odločila za nadaljnjo samostojno pot. Odločila seje za obliko upravljanja gospodarskih organizacij, ki je označena kot delavsko samoupravljanje. Formalni začetek novega načina upravljanja je uzakonil Temeljni zakon o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih, ki je poznan tudi kot zakon o delavskih svetih oziroma zakon o samoupravljanju, ki ga je 27. junija 1950 sprejela Ljudska skupščina Federativne Ljudske Republike Jugoslavije. V preambuli zakona je zapisano, da je zakon sprejet zato "... da bi se postopno izvedlo gospodarjenje z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih po socialističnem načelu, da morajo z družbeno proizvodnjo gospodariti neposredno proizvajalci in zato, da bi se demokratična načela ljudskega samoupravljanja dalje razvijala ...". Pojem višje gospodarsko združenje je definiran v drugem odstavku prvega člena zakona in je pomenil združenje več gospodarskih podjetij. Kot organi upravljanja so bili uvedeni delavski sveti (od 15 do 120 članov) in upravni odbori (od 3 do 11 članov), za proizvodnjo in poslovanje podjetja pa je bil odgovoren direktor. Že pred sprejetjem zakona pa je v Jugoslaviji delovalo okoli 800 poskusnih delavskih svetov, med njimi tudi v tovarni Sava Kranj, ki je bil izvoljen 7. januarja 1950 na podlagi Navodila o osnovanju in delu delavskih svetov državnih gospodarskih podjetij, ki sta ga 23. decembra 1949 izdala Gospodarski svet vlade FLRJ in Centralni odbor Zveze sindikatov Jugoslavije. Z uvajanjem delavskega samoupravljanja se je v državi namesto centralnega državnega planiranja v gospodarstvu začelo uvajati družbeno planiranje, tržne zakonitosti, večja samostojnost posameznih podjetjih pri gospodarjenju in postopno zmanjševanje državnega vpliva na gospodarjenje.58 Začel se je uveljavljati nov gospo- 57 Ukaz o spremembi meje med mestom Mariborom in okrajem Maribor okolica ter o spremembi razdelitve mesta Maribor na rajone. Ur. 1. LRS št. 34-195/50. 38 Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, Ur. 1. FLRJ št. 48-391/50; Jerca Vodušek Starič: darski sistem, ki je postopno ločeval državno upravo od gospodarstva. To je začelo delovati bolj samostojno in seje v naslednjih letih držalo letnih družbenih planov ter proračunov na vseh ravneh od zveznega, republiškega do okrajnega in občinskega. Te usmeritve pa so se v naslednjih letih kazale na celotnem sistemu jugoslovanskega družbenega razvoja, tudi v strukturi države in lokalne samouprave. Začela se je deetatizacija, ko so državni organi in s tem tudi ljudski odbori izgubili pravico, da neposredno vodijo gospodarska podjetja, zavode, javne službe in druge organizacije. Podjetja, ki so bila dotlej zvezna, republiška in okrajna, so postala samostojna in samoupravna, kar je pomenilo konec državnega kapitalizma in administrativnega gospodarjenja v Jugoslaviji. To je imelo velike posledice tudi za državne organe, h katerim so tedaj spadali tudi ljudski odbori. Kljub temu pa je država tudi poslej na gospodarskem področju še vedno imela pomembne funkcije. To so bile splošno planske in nadzorne funkcije, ki so morale zagotavljati usklajenost delovanja gospodarskih in drugih subjektov v državi. Poslej so državni in upravni organi imeli zlasti številne evidenčne in nadzorne naloge. Družbene spremembe so se v državi uveljavljale postopno, a že na začetku so imele za posledico krčenje in zmanjševanje državnih nalog in s tem tudi državnega aparata, to je ministrstev, direkcij in drugih operativno-upravnih organov, ki so do tedaj neposredno vodili gospodarstvo. Po navedbah Dušana Bilandžiča se je zaradi reorganizacije aparata centralnih državnih organov uprava zmanjšala za 40 do 60%.59 To pa je imelo za posledico, da se je pričel postopek "... obsežne decentralizacije nalog od zveznih in republiških organov na ljudske odbore... ", saj nova razmerja med državnimi in samoupravnimi organizmi niso zahtevali več centralizirano urejene države. "... Zaradi odprave razlikovanja med podjetji oziroma zavodi zveznega, republiškega in lokalnega pomena so dobili ljudski odbori ustrezne planske Začetki samoupravljanja v Sloveniji 1949-1953, Maribor 1983, str. 61-110; ES zvezek št. 10, Ljubljana 1996, geslo Samoupravljanje; ES zvezek št. 2, Ljubljana 1988, geslo Delavsko samoupravljanje; Prvi delavski svet v kranjski Savi, Slovenska kronika XX. stoletja 1941 1995, Ljubljana 1996, str. 181 (V tem zapisu je očitna napaka, saj kot letnico sprejetja zakona navaja leto 1949; O uvajanju delavskega samoupravljanja v Jugoslaviji: Branko Petranovič, Čedomir Štrbac: Istorija so-cialističke Jugoslavije, prva knjiga, Beograd 1977, str, 127135; Branko Petranovič: Istorija Jugoslavije 1918-1978, Beograd 1980, str. 507-532; Dušan BilandžiČ: Historija socialističke Federativne Republike Jugoslavije, glavni procesi 1918-1985. Zagreb 1985, str. 164-178; Dušan Bilandžič, Stipe Tonkovic, Samoupravljanje 1950-1974, Zagreb 1974; J. Vodušek: Nov gospodarski sistem, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 900-902. 59 Dušan Bilandžič: n. d., str. 176. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 93 in nadzorne funkcije nasproti vsem organizacijam na svojem območju ...". s čimer se je okrepila vloga in položaj ljudskih odborov. Spremembe so bile tudi v predstavniških organih, to je v skupščinah in ljudskih odborih, kjer so imeli preveliko vlogo njihovi izvršilni organi, saj so samoupravljavci v gospodarstvu kot vedno bolj pomemben dejavnik v političnem sistemu države "... morali dobiti svoje mesto v okviru predstavniških organov ...".60 Pri organizaciji državne oziroma lokalne samouprave so družbene spremembe v Sloveniji dobile prvi odziv januarja 1951 z odpravo oblasti kot upravno teritorialnih enot v LRS. Zakon je predvidel prenos pristojnosti oblastnih ljudskih odborov na republiške in okrajne organe ter na organe mest, ki so imela značaj okrajev. Prenehali sta Ljubljanska in Mariborska oblast, za Goriško oblast pa je bilo določeno, da začasno še deluje.61 S 1. marcem 1951 pa je bila odpravljena tudi Goriška oblast.62 Družbene spremembe je uzakonil Splošni zakon o ljudskih odborih, ki ga je 1. aprila 1952 sprejela Ljudska skupščina FLRJ,63 Zakon je, kot navaja Dušan Bilandžič, z odpravo hierarhičnega odnosa centralnih do lokalnih organov znatno razširil avtonomijo lokalnih organov.64 Kot ugotavlja Janez Smidovnik, je bil pri urejanju upravnih področij to prvi zares splošni zakon, ki je postavljal le glavna načela za organizacijo, delovno področje, razmerja in delo ljudskih odborov. Ker ni veljal neposredno, je bil podlaga za poznejšo republiško zakonodajo s tega področja. Ljudska skupščina LRS je v začetku julija 1952 zato sprejela tri zakone, in sicer: Zakon o občinskih ljudskih odborih, Zakon o okrajnih ljudskih odborih in Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin.65 Vsi štirje citirani zakoni so deloma spremenili dotedanjo ustavno strukturo ljudskih odborov, zato so bili ustavnega pomena in so bili sprejeti po ustavni proceduri. V zakonu se prvič v jugoslovanski zakonodaji pojavi pojem lokalna samouprava, ko je v drugem odstavku prvega člena zapisano: "Ljudski odbori kot lokalni organi državne oblasti so organi ljudske samouprave v občinah, okrajih in mestih ....". Janez Smidovnik meni, daje bil pri utrjevanju samouprave v lokalnih teritorialnih enotah "... najpomembnejši ukrep ... uvedba pojma in institucije občine v sistem lokalnih teritorialnih enot, ... da smo dobili z zakoni o ljudskih odborih iz leta 1952 dejansko občino kot 60 Janez Smidovnik: n. d., str. 105-109. Zakon o odpravi oblasti kot upravno-teritorialnih enot v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 4-21/51. 62 Ukaz o doloCitvi dneva, ko preneha Goriška oblast, Ur. 1. LRS št. 9-42/51. 63 Splošni zakon o ljudskih odborih, Ur. 1. LFRJ št. 22-244/52. 64 Dušan Bilandžič: n. d., str. 177. Vsi trije zakoni so objavljeni v Ur. 1. LRS št. 19/52 pod za porednimi številkami 88, 89 in 90. politično institucijo,... kot pravno organizirano elementarno sociološko skupnost, v kateri se izražajo in se lahko tudi uveljavljajo najbolj neposredni interesi prebivalcev te skupnosti... ". Po tem zakonu ni bilo več krajevnih ljudskih odborov kot najvišjih organov državne oblasti na lokalni teritorialni enoti. Zakon pa je v 67. členu dopuščal možnost v vaseh in naseljih ustanoviti vaške odbore zato, "... da se lahko uspešno opravijo posamezne zadeve, za katere je pristojen občinski ljudski odbor; da državljani lažje pridejo do svojih pravic in da se opravijo take zadeve, ki imajo pomen samo za prebivalce vasi (naselja), pa o njih ne odloča zbor volivcev ,..". To pomeni, da so bili ti vaški odbori samo podaljšana roka občinskih ljudskih odborov in niso bili samostojni organi lokalne uprave. Opravljali so posamezne zadeve, za katere je bil pristojen občinski ljudski odbor. Zelo pomembno je tudi dejstvo, zapisano v 15. členu zakona, da so občina, okraj in mesto pravne osebe. Dotlej je na podlagi 24. člena Splošnega zakona o ljudskih odborih iz leta 1949 veljalo, da so bile pravne osebe njihovi organi, to je ljudski odbori, ki so jih kot pravno osebo zastopali predsedniki izvršnih odborov.66 Kot splošno predstavniško telo so bili v občinah za tri leta izvoljeni občinski ljudski odbori, pri okrajnih in mestnih ljudskih odborih, ki so z zakonom postali dvodomni, pa so funkcijo splošnega predstavniškega telesa opravljali za štiri leta izvoljeni okrajni zbori in mestni zbori. Drugi zbor okrajnih in mestnih ljudskih odborov se je imenoval zbor proizvajalcev in je bil "... predstavniško telo proizvajalcev, ... ki delajo v proizvodnji, prevozništvu in trgovini ... zastopani v razmerju s svojim prispevkom,... kakor ga kaže njihov delež v družbenem produktu okraja ali mesta.". Smernice Splošnega zakona o ljudskih odborih iz začetka aprila 1952 je že upošteval nov zakon o upravni razdelitvi Ljudske Republike Sloveniji, ki gaje Ljudska skupščine LRS sprejela na seji 12. aprila 1952. Zakon je zmanjšal število okrajev z dosedanjih 27 na 19 (odpravljeni so bili okraji: Grosuplje, Idrija, Ilirska Bistrica, Kamnik, Kranj okolica, Lendava, Polj-čane, Radgona in Trebnje). Prenehali sta tudi mesti Jesenice in Kranj. Območje dotedanjega mesta Jesenice je bilo priključeno k okraju Radovljica, območje dotedanjega mesta Kranj pa v vnovič ustanovljeni okraj Kranj, h kateremu se je priključil tudi dotedanji okraj Kranj okolica. Značaj mesta so po novem zakonu imeli: glavno mesto Ljubljana, Maribor in Celje. Glavno mesto Ljubljana je bilo razdeljeno na "ožje mestno območje" in na občini Polje in Šentvid, medtem ko sta mesti Maribor in Celje ostali sklenjeni upravno-teritorialni enoti. V 6. členu pa je bila 66 Janez Smidovnik: n. d., str. 109-111. 94 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 dopuščena možnost, da se mestna območja vseh treh mest s statutom mestnega ljudskega odbora razdelijo na občine, za okraje pa je veljalo, da so v njih povezane mestne občine in občine. Po zakonu o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 12. aprila 1952 so bili v Sloveniji tile okraji: -okraj Celje okolica: 40 občin, med njimi mestni občini Laško in Slovenske Konj ice, -okraj Črnomelj: 8 občin, med njimi mestni občini Črnomelj in Metlika, -okraj Gorica: 17 občin, med njimi mestni občini Ajdovščina in Nova Gorica, -okraj Kočevje: 12 občin, med njimi mestna občina Kočevje, -okraj Kranj: 22 občin, med njimi mestne občine Kranj, Skofja Loka in Tržič, -okraj Krško: 26 občin, med njimi mestne občine Brežice, Kostanjevica ob Krki, Sevnica in Videm-Krško, -Okraj Ljubljana okolica: 40 občin, med njimi mestne občine Domžale, Kamnik, Litija, Višnja Gora in Vrhnika, -okraj Ljutomer: 15 občin, med njimi mestni občini Gornja Radgona in Ljutomer, -okraj Maribor okolica: 34 občin, med njimi mestna občina Slovenska Bistrica, -okraj Murska Sobota: 22 občin, med njimi mestni občini Lendava in Murska Sobota, -okraj Novo mesto: 23 občin, med njimi mestna občina Novo mesto, -okraj Postojna: 15 občin, med njimi mestni občini Ilirska Bistrica in Postojna, -okraj Ptuj: 24 občin, med njimi mestni občini Ormož in Ptuj, -okraj Radovljica: 13 občin, med njimi mestne občine Bled, Jesenice in Radovljica, -okraj Sežana: 13 občin, med njimi mestna občina Sežana, -okraj Slovenj Gradec: 12 občin, med njimi mestni občini Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec, -okraj Šoštanj: 10 občin, med njimi mestni občini Šoštanj in Velenje, -okraj Tolmin: 10 občin, med njimi mestne občine Bovec, Idrija in Tolmin, -okraj Trbovlje: 13 občin, med njimi mestne občine Hrastnik, Radeče, Trbovlje in Zagorje ob Savi. Skupaj je bilo spomladi 1952 na območju Ljudske republike Slovenije 372 občin (2 v okviru Glavnega mesta Ljubljana - mesti Maribor in Celje nista bili razdeljeni na občine - in 369 v okviru 19 okrajev), med njimi je bilo tudi 44 mestnih občin.67 Manjše upravne spremembe, npr. ustanovitev nove občine Kamnica v mestu Maribor in nove občine Kal nad Kanalom v okraju Gorica, zlasti Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okra je in občine, Ur. 1. LRS št. 11-39/52. pa priključitve nekaterih katastrskih občin in delov upravnih občin k drugim občinam, so bile izvršene že konec junija 1952,68 Sredi maja 1952 so se zgodile spremembe tudi v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja. Dne 15. maja je bila izdana odredba, s katero je bil odpravljen Istrski okrožni ljudski odbor, njegove pristojnosti pa so prešle na Okrajni ljudski odbor Koper, ki se je vse bolj vezal s slovenskimi oblastmi, in na Okrajni ljudski odbor Buje, ki seje povezoval s hrvaškimi oblastmi.69 Ker je Splošni zakon o ljudskih odborih uzakonil le splošna načela za organizacijo, pristojnosti in delo ljudskih odborov, so bile podrobnosti urejene z republiškimi zakoni o občinskih, mestnih in okrajnih ljudskih odborih, ki jih je sprejela Ljudska skupščina LRS na seji 30. junija 1952. Janez Smidovnik ugotavlja, da je bilo "odkritje" občine v Jugoslaviji leta 1952 izjemno pomembno. Vsi trije republiški zakoni o ljudskih odborih v uvodnih členih uzakonjajo določilo, da so ljudski odbori (občinski, mestni, mestnih občin in okrajni) lokalni predstavniški organi oblasti in organi ljudske samouprave na svojih območjih. Na svojih območjih so bili najvišji organi državne oblasti in so jim bili podrejeni vsi lokalni upravni organi. Le z republiškimi zakoni je bilo mogoče na njihovih območjih za zadeve, ki so spadale v republiško pristojnost ustanoviti upravne organe, ki so bili "... podrejeni naravnost republiškim državnim organom ..,". Za vse tri oziroma štiri oblike ljudskih odborov je veljalo, da dajejo smer gospodarskemu, socialnemu in kulturnemu razvoju ter razvijajo svojo samoupravo, pa tudi samoupravo gospodarskih in drugih družbenih organizacij ter zagotavljajo pravice državljanov. Citirani trije zakoni so podrobneje opredelili pravice in dolžnosti ljudskih odborov. Za podeželske občine, kot jih je imenoval Janez Smidovnik, je veljal zakon o občinskih ljudskih odborih. Kot osnovne naloge občin in občinskih ljudskih odborov, ki jih Smidovnik označuje kot naloge oziroma pristojnosti lokalnega pomena, "... ki se neposredno nanašajo gospodarski, komunalni, kulturni in socialni razvoj občine ...", so navedene naslednje: proračun in lokalne davščine, zagotovitev reda in določitev načina izkoriščanja pašnikov, gozdov, livad in kamnolomov, s katerimi gospodari, sporazumno z okrajnim ljudskim odborom izdajanje regulacijskega načrta, skrb za občinske komunalne naprave (vodovodi, studenci, izviri, vodnjaki, kanalizacija, kopališča, pralnice itd.) in izkoriščanje le-teh, skrb za ureditev kraja, izgradnjo in 68 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1. LRS št. 19-92/52. 69 Nevenka Troha: n. d., str. 100. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 95 vzdrževanje ulic, drevoredov, za krajevni promet in krajevne poti ter lokalni promet, za pokopališča in za vzdrževanje stanovanjskega sklada. Občinska pristojnost je bila tudi vzdrževanje zdravniške službe, zdravstvenih postaj, ambulant itd. ter izvajanje ukrepov za preprečevanje bolezni, skrb za materialno oskrbo šol in drugih zavodov, skrb za varstvo otrok in mater ter za onemogle ter vzdrževanje lokalnega reda in posredovanje ob elementarnih nesrečah. Šmidovnik te naloge in pristojnosti označuje kot izrazito klasične naloge občin, ki poudarjajo "... reševanje tistih vprašanj, ki so z gledišča širokih državnih okvirov majhna, za življenje ljudi v naseljih pa temeljnega pomena ...". Prav tako so bile občinam in njihovim ljudskim odborom dodeljene tudi naloge oblastnega širšega pomena, saj je bilo določeno, da " . občinski ljudski odbor neposredno izvršuje zakone in druge predpise višjih državnih organov in izvaja zadeve izvršilne dejavnosti v razmerju do državljanov, gospodarskih in družbenih organizacij in zavodov, kadar mu je to z zakonom ali drugim predpisom dano v pristojnost .,.", Finančno pokritje za izvajanje občinskih pristojnosti je bilo šibko. Občine so bile upravičene le do dela družbenih prihodkov, ki so jih morala plačevati gospodarske organizacije in običajni davčni zavezanci z njihovega območja, višino pa je določal družbeni plan okraja, ki je moral biti v skladu z družbenim planom republike. To pomeni, da je o glavnih občinskih dohodkih odločal okraj, zato je bil položaj občine v največji meri odvisen od položaja okraja, v katerega je spadala občina. Tudi zakonodaja je okrajem namenila največji pomen pri odločanju o lokalnih javnih nalogah. Zaradi takega sistema se finančna moč občine ni izražala skozi finančno in gospodarsko moč njenega območja. Občine pa so smele v skladu z zakoni razpisati občinske doklade in krajevne samoprispevke, ki so bili zlasti namenjeni za zgraditev komunalnih, kulturnih, zdravstvenih in socialnih občinskih naprav.70 Zvezni zakon o ljudskih odborih, kakor tudi republiški zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin sta na upravnem področju mestom dodelila poseben položaj. Zaradi specifičnosti mest kot urbanih naselij so mesta "... morala dobiti vsaj del tistih pravic, ki so bile sicer v sistemu dane okrajem ...".71 Omenjeni republiški zakon je v 3. členu povzel določila iz zakona o upravni razdelitvi LR Slovenije z dne 12. aprila 1952 in spet definiral kraje, ki so imeli v Sloveniji status mesta. To so bili Ljubljana, Maribor in Celje. Le 1372 od 44 občin, ki so bile 70 Zakon o občinskih ljudskih odborih, Ur. 1. LRS št. 19-88/52, zlasti Člen 12; Janez Šmidovnik: n, d., str, 110-113. 7' Janez Šmidovnik: n. d., str. 116. 72 Janez Šmidovnik v n. d. na str. 116 navaja, daje bilo teh občin 14, v 3. členu zakona pajih je navedeno 13. v zakonu o upravni razdelitvi Slovenije označene kot mestne občine, je zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin opredelil kot "... mestne občine v sestavi okraja, ki imajo posebne pravice ..." oziroma občine s posebnimi pravicami. To so bile mestne občine Bled, Idrija, Jesenice, Kamnik, Kranj, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Postojna, Ptuj, Skofja Loka, Trbovlje in Tržič, Po zakonskem določilu je to pomenilo, da so bile mestne občine s posebnimi pravicami samostojne teritorialne, gospodarske in komunalne celote v okraju in so "... družbeno-politično, gospodarsko in kulturno središče svoje okolice ...", zato so imele posebne pravice in dolžnosti. Zanje je veljal zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin. Za vseh preostalih 31 občin, ki so imele v aprilskem zakonu o upravni razdelitvi Slovenije oznako mestna občina, pa so veljale določbe zakona o občinskih ljudskih odborih in so bile, razen z imenom, izenačene z običajnimi (navadnimi) občinami. Take pa so bile te mestne občine: Ajdovščina, Bovec, Brežice, Domžale, Črnomelj, Gornja Radgona, Ilirska Bistrica, Hrastnik, Kočevje, Kostanjevica ob Krki, Laško, Lendava, Litija, Ljutomer, Metlika, Ormož, Radeče, Radovljica, Ravne na Koroškem, Sevnica, Sežana, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šoštanj, Velenje, Videm-Krško, Višnja Gora, Vrhnika, Tolmin in Zagorje ob Savi. Mestne občine, za katere je veljal zakon o občinskih ljudskih odborih, so upravno vodili enodomni mestni ljudski odbori (MLO). Mestne občine, ki so bile opredeljene v zakonu o ljudskih odborih mest in občin, so upravno vodili ljudski odbori mestnih občin (LOMO), ki so bili enodomni, izvoljeni za dobo treh let. Kraje, ki pa so imeli status mesta, pa so upravno vodili ljudski odbori mest, ki jih zakon imenuje tudi mestni ljudski odbori in so bili dvodomni, sestavljeni iz mestnega zbora in zbora proizvajalcev. Mestni zbor je imel mandat štiri leta, zbor proizvajalcev pa dve leti.73 Nekaj sprememb pri volitvah v mestni ljudski odbor in ljudski odbor mestne občine je bilo jeseni 1953, ko je za oba zbora mestnih ljudskih odborov obveljal štiriletni mandat.74 Ljudski odbori mestnih občin so dobili v pristojnost vse zadeve izvršilne dejavnosti v razmerju do državljanov in organizacij, za katere so bili sicer pristojni okrajni ljudski odbori. To so bile naloge s področja financ, komunale, gradenj, obrti, turizma, gostinstva, lokalnega prometa, stanovanj skih zadev, trgovine, zdravstva in 73 S tem zakon povzroča zmedo, kajti tako so se imenovali tudi ljudski odbori mestnih občin, ki so bili izenačeni z običajnimi občinami (glej 6. in 7. člen zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin). 74 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin. Ur. 1. LRS št. 31-100/53. 96 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 socialnega skrbstva. V teh zadevah so imeli nadzor nad ljudskimi odbori mestnih občin republiški in ne okrajni organi. Te občine so imele svoje družbene plane, ki so se neposredno vključevali v družbeni plan republike, tako kot je veljalo za okrajne družbene plane, in so bile finančno izenačene z okraji.75 Zakonodaja o ljudskih odborih iz leta 1952 je največjo vlogo namenila okrajem in okrajnim ljudskim odborom. Postali so tisti dejavnik v strukturi teritorialnih enot, na katerega je prehajalo težišče odločanja o javnih nalogah, hkrati pa so bili tudi prvostopenjski organi za izvrševanje zveznih in republiških zakonov. To je pomenilo veliko koncentracijo oblastnih funkcij na tej stopnji lokalne oblasti. Smidovnik ugotavlja, da je bil "... okraj ... v razmerju do občin center oblastvene, finančne pa tudi politične moči .,.", Postal je operativni nosilec gospodarskega in družbenega razvoja in je postal povezovalni člen, "... ki je združeval vse oblike nastajajoče samouprave v gospodarstvu in javnih službah ter v drugih družbenih dejavnostih na svojem območju ..." in je že predstavljal elemente bodoče komunalne ureditve države. Okrajni ljudski odbor kot nosilec okrajne oblasti sta sestavljala okrajni zbor kot splošno predstavniško telo in so ga prebivalci okraja volili za dobo štirih let in zbor proizvajalcev, ki so ga kot predstavniško telo zaposlenih v okraju volili za dobo dveh let.76 Določeno je bilo, da okrajni ljudski odbor opravlja vse zadeve, ki se neposredno nanašajo na gospodarski, komunalni, kulturni in socialni razvoj okraja kot celote in da za izvajanje omenjenih nalog iz okrajnega proračunskega denarja ustanavlja okrajna gospodarska podjetja in ustanove. Prav tako je bilo v pristojnosti okrajnega ljudskega odbora na prvi stopnji voditi upravni postopek.77 Zakoni o ljudskih odborih iz leta 1952 so odpravili dotedanje izvršne odbore, ki so bili enotni izvršilni organi. Nadomestili so jih sveti za opravljanje posameznih upravnih zadev. V občinskih ljudskih odborih sveti niso bili obvezni, pri okrajnih in mestnih ljudskih odborih pa je delovalo po pet svetov: za gospodarstvo, za komunalne zadeve, za pro sveto in kulturo, za ljudsko zdravstvo in socialno politiko in za notranje zadeve. V pristojnost okrajnih in mestnih ljudskih odborov ter ljudskih odborov mestnih občin so sodili tudi sodniki za prekrške, ki so odločali o upravnem kazenskem postopku. Omenjeni ljudski odbori so smeli izvoliti enega ali več sodnikov za prekrške. 75 Zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin, Ur. 1. LRS št. 19-90/52; Janez Smidovnik: n. d., str. 114-119. 76 Po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o okrajnih ljudskih odborih (Ur. 1. LRS št. 31-99/53) s srede septembra 1953 je tudi zbor proizvajalcev dobil štiriletni mandat. 77 Zakon o okrajnih ljudskih odborih. Ur. 1. LRS št. 11-81/52. Z uveljavljanjem zakonodaje o ljudskih odborih je na upravnem področju začelo postopno slabeti načelo demokratičnega centralizma.78 Ustavni zakon z dne 30. januarja 1953 Družbene spremembe, ki so bile posledica uvajanja samoupravljanja, in spremembe, ki so nastajale kot posledica zakonodaje, zlasti zakonov o ljudskih odborih, so bile tako temeljite, da se je spremenila ustavna ureditev. Ustavne spremembe v državi79 in republikah so bile uzakonjene z ustavnimi zakoni. Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske Republike Slovenije sprejela 30. januarja 1953. Bistveno je bilo, daje uzakonil družbeno lastnino proizvajalnih sredstev, s čimer je bila odpravljena državna lastnina nad njimi. V tretjem členu zakona je zapisano: "Družbena lastnina proizvajalnih sredstev, samouprava proizvajalcev v gospodarstvu in samouprava delovnega ljudstva v občini, mestu in okraju so temelj družbene in politične ureditve." Z določilom v šestem členu je bila zagotovljena tudi samouprava delovnega ljudstva na prosvetnem, znanstvenem, kulturnem, socialnem in zdravstvenem področju; ta se izvršuje po samoupravnih zavodih. Predstavniki proizvajalcev so v zborih proizvajalcev v okrajnih in mestnih ljudskih odborih odločali, "... koliko materialnih sredstev naj se da za družbene potrebe in kako naj se porabijo ...". Suverenost republike so po sprejetem ustavnem zakonu omejevala le določila zvezne ustave, Ljudska skupščina Ljudske Republike Slovenije, katere mandat je trajal štiri leta, pa je postala predstavnik suverenosti slovenskega naroda in najvišji organ oblasti v republiki. Ustavni zakon je tudi v skupščini Ljudske Republike Slovenije uvedel dvodomni sistem.80 Uzakonjena sta bila republiški zbor, v katerega so volili po enega poslanca na 12.000 prebivalcev, in zbor proizvajalcev, v katerega so volili po enega poslanca na 16.000 proizvajalcev, kijih je zakon označeval kot "proizvajalsko prebivalstvo". Za izvajanje nalog iz svojih pristojnosti sta zbora imela odbore in komisije. Spremembe so nastale tudi v zveznih in republiških izvršilnih organih. Na obeh ravneh so bili odpravljeni prezidiji ljudskih skupščin, 7Q v Janez Smidovnik: n. d.: str. 120-125. 79 Ustavni zakon na državni ravni je sprejela Ljudska skupščina FLRJ dne 13. januarja 1953; Ivan Kristan: n. d., str. 57-64. Rfl Na zvezni ravni se je dvodomni sistem z zveznim ustavnim zakonom spremenil toliko, da je dotedanji zbor narodov postal sestavni del zveznega zbora, v posameznih primerih pa se je lahko izločil kot samostojen zbor. Na novo pa je ustavni zakon na zvezni ravni uzakonil zbor proizvajalcev.; ES zvezek št. 4: Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 97 izvršilni organi pa so bili poslej izvršni sveti. Na zvezni ravni je bila na novo uvedena funkcija predsednika republike, ki je postal izvršilni organ Ljudske skupščine FLRJ in je hkrati opravljal tudi naloge predsednika zveznega izvršnega sveta, funkcijo individualnega vodje države in funkcijo vrhovnega poveljnika jugoslovanskih oboroženih sil. Zvezni izvršni svet so volili izmed poslancev zveznega zbora, v njem so morali imeti predstavnike vse federalne enote, po položaju pa so bili njegovi člani poleg predsednika republike še predsedniki izvršnih svetov ljudskih republik. Opravljal je politično izvršilno funkcijo, upravno izvršilne funkcije pa so opravljali zvezni upravni organi. Na republiški ravni so izvršilno oblast prevzeli republiški izvršni sveti. V 71. členu slovenskega ustavnega zakona je bilo določeno, da Ljudska skupščina "... poveri izvršnemu svetu predstavljanje Ljudske republike Slovenije, skrb za izvajanje zakonov, nadzorstvo nad delom republiške uprave, nadzorstvo nad zakonitostjo dela ljudskih odborov in določenih samoupravnih zavodov ter opravljanje drugih izvršilnih zadev iz pristojnosti republiških organov oblasti ...". Republiški izvršni svet, ki ga je volila republiška ljudska skupščina, je bil odgovoren ljudski skupščini in je štel od 20 do 30 članov. Za proučitev posameznih vprašanj iz svoje pristojnosti pa je iz svojih članov ustanavljal odbore in komisije. Za neposredno opravljanje določenih izvršilnih nalog so bili ustanovljeni državni sekretariati in drugi republiški upravni organi, za izvajanje pristojnosti splošnega pomena na področju prosvete, znanosti, kulture in zdravstva ter socialne politike pa so se ustanavljali republiški sveti. Zakon je določal naslednje državne sekretariate: za notranje zadeve, za pravosodno upravo, za gospodarstvo in za proračun in državno administracijo. Predpisana sta bila tudi dva republiška sveta, in sicer: za prosveto in kulturo ter za zdravstvo in socialno politiko. Ustavni zakoni so razširil pristojnosti republik, saj so imele pravico izvrševati oblast samostojno, razen v zadevah, ki jih je omejevala zvezna ustava. Pomenili so delno decentralizacijo.81 Od sprejetja ustavnega zakona januarja 1953 do uvedbe komunalnega sistema junija 1955 V letih po uveljavitvi ustavnega zakona se je o I Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije, Ur. 1. LRS št. 313/53; Zakon za izvršitev ustavnega zakona ..., Ur. 1 . LRS št. 3-14/53; Z. Čepič: Obdobje socialistične demokracije 19531963, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 902-916; ES zvezek št. 12, Ljubljana 1998, geslo Socialistična Republika Slovenija. v Ljudski republiki Sloveniji pripravljala obsežna upravna reforma. Cilj je bil formirati teritorialne upravne enote, ki bodo gospodarsko čim bolj samostojne, zato sledimo zmanjševanju števila občin kot najmanjših upravno-teritorialnih enot. Nekaj majhnih sprememb, zlasti na celjskem območju, se je zgodilo septembra 1953. Mesto Celje se je poslej delilo^ na ožje mestno območje in občine Skolja vas, Šmartno v Rožni dolini in Store, ki so bile dotlej v okviru okraja Celje okolica.82 Nove upravno-teritorialne spremembe pa so se spet zgodile konec marca 1954. Z zakonom je bilo odpravljeno mesto Celje, tako sta bili poslej v LR Sloveniji dve mesti: Glavno mesto Ljubljana in mesto Maribor. Prenehal je okraj Celje okolica, ki ga je nadomestil okraj Celje, h kateremu so bile priključene vse občine dotedanjega okraja Celje okolica, kraj Celje pa je dobil status mestne občine.83 To statusno spremembo pri dotedanjem mestu Celje je uzakonil tudi zakon o spremembi zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin, ki ga je Ljudska skupščina LRS sprejela prav tako konec marca 1954. Tako se je nova mestna občina Celje pridružila dotedanjim 13 mestnim občinam v sestavi okrajev, ki so bile določene konec junija 1952 in so imele posebne pravice.84 Novi okrajni ljudski odbor Celje pa je do volitev dobil status začasnega okrajnega ljudskega odbora.85 Z londonskim sporazumom, ki je bil podpisan 5. oktobra 1954, sta v coni A in coni B Svobodnega tržaškega ozemlja prenehali vojaški upravi. Na območju cone A je začela veljati italijanska, na območju cone B (okraja Koper in Buje) pa jugoslovanska uprava.86 Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je 27. oktobra 1954 sprejela tudi zakon o razširitvi veljavnosti slovenske zakonodaje na koprsko območje. Ker se je na zasedbenem območju še pred priključitvijo k Jugoslaviji postopno uvajal med drugim tudi jugoslovanski upravni sistem, je zakon določal, "... da opravlja zadeve iz pristojnosti občinskega ljudskega odbora začasno ljudski odbor občine Koper okolica, dokler ne bo s posebnim zakonom urejeno vprašanje upravno-teritorialne pripadnosti tega območja, zadeve iz o-, Zakon o spremembi zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. 1, LRS št. 31-101/53. 83 Zakon o spremembah zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, oktaje in občine, Ur. 1, LRS št. 13-41/54. R4 Zakon o spremembi zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin, Ur. 1. LRS št. 13-40/54. 85 Zakon o začasnem ljudskem odboru Celje, Ur. 1. LRS št. 1342/54. 86 ES zvezek št. 6, Ljubljana 1992, geslo Londonski sporazum; ES zvezek št. 2, Ljubljana 1988, geslo: Cona A in cona B; ES zvezek 5t. 12, Ljubljana 1998, geslo: Svobodno tržaško ozemlje. 98 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 pristojnosti okrajnega ljudskega odbora pa ljudski odbor okraja Koper Leta 1954 so zelo intenzivno potekale priprave za novo upravno razdelitev Ljudske republike Slovenije in nove pristojnosti ljudskih odborov, in sicer kot podlaga za komunalno ureditev bodočih občin. Na Gorenjskem so bila npr. opravljena številna posvetovanja, tako da je pripravljalni odbor za formiranje komun na Gorenjskem na seji 13. novembra 1954 že sprejel osnutke bodoče upravno-teritorialne razdelitve obeh tedanjih gorenjskih okrajev (Radovljica in Kranj). Predvidevali so, naj bi bilo v bodoče na Gorenjskem 10 komun.88 Uvedba komunalnega sistema sredi leta 195589 Sredi leta 1955 se je v Ljudski federativni republiki Jugoslaviji začelo temeljito spreminjanje lokalne, občinske samouprave. Vzpostavljen je bil komunalni sistem, "... ko je občina spremenila svojo naravo kot lokalna samoupravna skupnost klasičnega tipa ...", ki jo je močno presegla. Janez Smidovnik ugotavlja, da so se zametki komunalne ureditve pojavili že z zakonskimi in ustavnimi spremembami, vendar tedaj na okrajni ravni. Osnovno teoretsko načelo komunalnega sistema je bilo, da je občina komuna temelj političnega sistema v državi, ki je skupnost proizvajalcev in porabnikov na geografsko in ekonomsko sklenjenem območju. "... Komuna naj bi bila torej v prvi vrsti nekakšen zaokrožen gospodarski organizem, ki bi bil kot celota uravnovešen in sposoben samostojnega življenja ,..".90 Komune so dobile tudi povsem ekonomske funkcije in "... začele prevzemati tisto vlogo, ki jo je imela v administrativnem socializmu država ...". Takšna vloga pa je zahtevala ekonomsko močnejše občine, zato je sledilo združevanje občin in okrajev.91 Komunalni sistem je formalno uvedel zakon o ureditvi občin in okrajev, ki gaje sprejela skupščina Ljudske republike Jugoslavije 16. junija 1955. V prvem členu je zapisano, da zakon "... določa položaj občin in okrajev in postavlja pravni temelj za ustanovitev novih okrajev in občin ,,.", in sicer dokler ne bo sprejet zvezni zakon o občinski in okrajni samoupravi. Občine so bile opredeljene kot temeljne politično- K7 Zakon o razširitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov Ljudske republike Slovenije na koprsko območje, Ur. 1. LRS št. 43 156/54. oo Glas Gorenjske, posebna izdaja letnik VE, št. 46 a Kranj, 15. november 1954. QQ Dragutin Božič, Savin Jogan: Samoupravljanje v občini. Zagreb 1974. 90 Janez Smidovnik: n. d., str. 126-131. 91 Z. Čepič: Obdobje socialistične demokracije 1953-1963, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 903. upravne organizacije92 samouprave delovnega ljudstva in kot temeljne družbeno-ekonomske skupnosti prebivalcev na njihovih območjih. Okraji pa so bili opredeljeni kot politično-teritorialne samoupravne organizacije in družbeno-ekonomske skupnosti občin in prebivalcev na njihovih območjih. Zakon je nakazoval zmanjšanje pristojnosti okrajnih in povečanje pristojnosti občinskih ljudskih odborov, ker je določal, da bodo zvezni in republiški zakoni predpisali, "... katere zadeve iz sedanje pristojnosti okrajnih ljudskih odborov preidejo v pristojnost občinskih ljudskih odborov ..,". Podrobno pa so morali pristojnosti ljudskih odborov določiti v statutih občin in okrajev. Da bi bila mogoča kar največja udeležba državljanov pri občinski samoupravi in da bi se opravljanje posameznih zadev, ki so neposredno pomembne za krajevno prebivalstvo kar najbolje izvajalo, je bila dana možnost, da z občinskim statutom v posameznih krajih občine ustanovijo krajevne odbore, ki so nadomestili dotedanje vaške odbore ustanovljene leta 1952. Izoblikovali naj bi se ne kot oblastni organi, ampak kot organi samouprave v posameznih naseljih, ki naj bi se zlasti ukvarjali s komunalnimi problemi na svojih območjih. To so zametki poznejših krajevnih skupnosti. Prvič pa so se v zakonodaji pojavili krajevni uradi, katerih namen je bil, "... da bi bile določene občinske upravne službe bližje prebivalstvu ...". Krajevni uradi so postali organi občinske uprave zunaj sedeža občin. Z občinskim statutom so jih lahko ustanovili občinski ljudski odbori, Z zakonom je bilo na splošno določeno, da naj občinski ljudski odbori štejejo od 15 do 50 članov, za okrajne ljudske odbore, ki so ostali dvodomni, pa je veljalo, da morajo okrajni zbori šteti po novem od 50 do 100 članov, zbori proizvajalcev pa najmanj od tri četrtine do enakega števila odbornikov, kot so jih imeli okrajni zbori. Okrajne in občinske ljudske odbore so vodili predsedniki (možno je bilo imeti tudi podpredsednike), za opravljanje določenih nalog pa so bili s statuti določeni sveti. Za neposredno izvajanje upravnih nalog so bili ustanovljeni upravni organi, ki so se pri občinah lahko imenovali oddelki, odseki, uradi, uprave, upravne komisije, inšpekcije in upravni zavodi. Pri okrajih so upravne organe imenovali enako, dodana so bila le še tajništva. Upravni organi so se ustanavljali s statuti in v okviru statuta z odloki ljudskih odborov. Zakon je opredelil tudi institut občinskih in okrajnih sodnikov za prekrške, ki so znotraj svojih pristojnosti vodili upravno-kazen-ske postopke za upravne prekrške in vse druge Janez Smidovnik v n.d. na str. 131 in 132 opozarja, da se je uveljavila nova terminologija za lokalne teritorialne enote, saj se "... dotedanji naziv: upravnoteritorialna enota spreminja v političnoteritorialna enota. Nova terminologija naj bi izražala novo politično vsebino občinske samouprave ...". ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 99 vrste prekrškov. Na ravni okrajev pa sta bili predvideni še personalna komisija in disciplinsko sodišče. Novi ljudski odbori so morali biti izvoljeni in začeti poslovati 1, septembra 1955. Skrajni rok za začetek delovanja novih ljudskih odborov pa je bil 1. oktober istega leta.93 Izvedbo splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev je v Sloveniji urejal zakon o izvedbi nove ureditve občin in okrajev, ki ga je Ljudska skupščina Ljudske Republike Slovenije sprejela 28. junija 1955. Ta zakon v glavnem povzema določila zveznega splošnega zakona. Določal pa je, da morajo biti prve seje novih okrajnih ljudskih odborov najpozneje do 20. julija, ljudskih odborov občin pa najpozneje do 10. avgusta 1955. Z dnem, ko so se konstituirali novi ljudski odbori novih občin in okrajev, so prenehali delati pripravljalni odbori za formiranje komun, ki jih je definiral zvezni splošni zakon. Najpozneje do 31. avgusta 1955 so dotedanje občine morale zaključiti svoje uradne knjige, arhive pa izročiti novim občinam in okrajem oziroma njihovim ljudskim odborom. Nekoliko podrobneje je bilo v izvedbenem republiškem zakonu opredeljeno tudi delo bodočih krajevnih uradov, ki so morali začeti poslovati najpozneje 1. januarja 1956, v krajih pa, kjer je do sedaj bil sedež občine, pa po novem to več ne bo, so krajevni uradi morali začeti poslovati 1. septembra 1955. Tako se je ohranila določena upravna kontinuiteta pri izvajanju najbolj osnovnih upravnih nalog v krajih, kjer so odpravili dotedanje občine. Naloga krajevnih uradov je bilo vodenje matičnih knjig in volilnih imenikov in izdajanje izpiskov iz njih, sprejemanje vlog državljanov za občinski ljudski odbor in izdajanje živinskih potnih listov za območje, za katero so bili ustanovljeni,94 Omenjeni zvezna in republiška zakonodaja sta močno posegli v upravno-teritorialno razdelitev Ljudske Republike Slovenije. Ta se je z manjšimi popravki obdržala vse do slovenske osamosvojitve leta 1991 oziroma do ustanovitve novih občin konec leta 1994, Novo upravno razdelitev v državi, za katero Janez Smidovnik meni, daje bila v postopku formiranja komun najbolj korenita in očitna in eden najvažnejših reorganizacij skih ukrepov za uveljavitev komunalnega sistema,95 je zahteval že četrti člen zveznega splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev. Izvedbeni slovenski zakon in isti dan sprejeti republiški zakon o novi upravni razdelitvi Slovenije pa sta dotedanjo upravno razdelitev odpravljala s 1. septembrom 1955. Ljudska skupščina Ljudske Republike Slovenije je novi zakon o upravni razdelitvi Slovenije, ni Splošni zakon o ureditvi občin in okrajev, Ur. 1. FLRJ št. 26269/55: Janez Smidovnik: n. d., str. 140. 94 Zakon o izvedbi nove ureditve občin in okrajev, Ur. 1. LRS 5t. 24-120/55. 95 Janez Smidovnik: n. d., str. 133, 136. zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski Republiki Sloveniji, sprejela 28. junija 1955. Zakon ni več poznal mest in mestnih občin kot upravno-teritorialnih območij, ampak je jSlove-nijo upravno razdelil na okraje in občine. Število okrajev se je zmanjšalo, prav tako pa se je znatno zmanjšalo tudi število novih občin. Od srede leta 1955 je na območju tedanje Ljudske Republike Slovenije delovalo 11 novih okrajev, v katere je bilo združenih 130 novih občin: -okraj Celje s sedežem v Celju (obsegal je občine Celje, Kozje, Laško, Mozirje, Planina pri Sevnici, Rogaška Slatina, Slovenske Konjice, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj, Vojnik, Vransko in Žalec), -okraj Gorica s sedežem v Novi Gorici (obsegal je občine Ajdovščina, Bovec, Cerkno, Dobrovo^ Idrija, Kanal, Kobarid, Komen, Nova Gorica, Šempeter pri Novi Gorici, Tolmin in Vipava), -okraj Kočevje s sedežem v Kočevju (obsegal je občine Dobrepolje, Draga-Loški Potok, Kočevje, Lašče, Predgrad, Ribnica in So-dražica), -okraj Koper s sedežem v Kopru (obsegal je občine Divača, Hrpelje, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Pivka, Postojna in Sežana), -okraj Kranj s sedežem v Kranju (obsegal je občine Bled, Bohinj, Cerklje, Gorenja vas, Jesenice, Kranj, Radovljica, Skofja Loka, Tržič, Železniki in Žiri), -okraj Ljubljana s sedežem v Ljubljani (obsegal je občine Borovnica, Cerknica, Dobrova pri Ljubljani, Domžale, Grosuplje, Ivančna Gorica, Kamnik, Litija, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Center, Ljubljana Črnuče, Ljubljana Moste, Ljubljana Polje, Ljubljana Rudnik, Ljubljana Šentvid, Ljubljana Šiška, Ljubljana Vič, Logatec, Loška dolina, Medvode, Mengeš, Moravče in Vrhnika), -okraj Maribor s sedežem v Mariboru (obsegal je občine Črna pri Prevaljah, Dravograd, Lenart, Maribor Center, Maribor Košaki, Maribor Tabor, Maribor Tezno, Podvelka, Polj-čane, Rače, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem, Ruše, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica in Šentilj), -okraj Murska Sobota s sedežem v Murski Soboti (obsegal je občine Beltinci, Cankova, Gornja Radgona, Grad, Lendava, Ljutomer, Martjanci, ^Murska Sobota, Petrovci-Šalovci in Videm ob Ščavnici), -okraj Novo mesto s sedežem v Novem mestu (obsegal je občine Črnomelj, Kostanjevica Podbočje, Metlika, Mirna, Mokronog, Novo mesto, Semič, Straža Toplice, Šentjernej, Trebnje in Žužemberk), -okraj Ptuj s sedežem v Ptuju (obsegal je občine Bori, Cirkovce, Desternik, Gorišnica, Juršinci, Lešje, Ormož, Ptuj, Središče in Videm), 100 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 -okraj Trbovlje s sedežem v Trbovljah (obsegal je občine Brežice, Hrastnik, Radeče, Senovo, Sevnica, Trbovlje, Videm-Krško in Zagorje ob Savi). Čeprav zakon ne pozna več mest in mestnih občin, pa je v njegovem četrtem členu določeno, da se s statutom okrajnega ljudskega odbora Ljubljana in Maribor lahko za občine v okviru nekdanjih mest Ljubljana in Maribor ustanovi skupen organ, ki seje imenoval mestni svet"... za opravljanje komunalnih in drugih zadev, ki imajo skupen pomen za te občine Dejstvo, da mestne občine in zlasti velika mesta niso bila več upravno-politični pojem, čeprav so imela "... najbolj idealne gospodarske, kulturne in druge pogoje za uresničevanje funkcije komune ..." Janez Smidovnik ocenjuje za enega najbolj spornih ukrepov, ki so bili sprejeti v zvezi z oblikovanjem komunalnega sistema. Razdelitev velikih mest na več občin so opravičevali z razlogom, da v velikih mestih ne bi bilo mogoče uresničevati neposrednega družbenega samoupravljanja kot bistvenega elementa komunalnega sistema.^7 Že naslednji dan, 29. junija 1955, je izvršni svet Ljudske skupščine LR Slovenije z odločbo ustanovil devetčlansko republiško komisijo za pravilno in pravočasno izpeljavo organizacije ljudskih odborov novih občin in okrajev98 ter odločbo, s katero je določil število odbornikov v ljudskih odborih za vseh 11 okrajev. Povprečno so okrajni zbori šteli od 50 do 60 članov (najmanj 44 odbornikov v okrajnem zboru okrajnega ljudskega odbora Kočevje, največ po 70 odbornikov v okrajnih zborih okrajnih ljudskih odborov Celje in Gorica). Nekoliko manj je bilo odbornikov v okrajnih zborih proizvajalcev (najmanj 32 v kočevskem okrajnem ljudskem odboru in največ 70 v celjskem okrajnem ljudskem odboru).99 Z oblikovanjem novih večjih občin in okrajev so nastale zaokrožene geografske in gospodarske celote, ki naj bi bile sposobne samostojnega življenja, čeprav je za marsikatero novo občino veljalo, da kljub obsežnosti svojega ozemlja ni imela dovolj materialnih pogojev za izvrševanje nalog komunalnega sistema. Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 24-119/55. 97 Janez Šmidovnik: n. d., str. 138. 98 Odločba o ustanovitvi republiške komisije za izpeljavo organizacije ljudskih odborov novih občin in okrajev, Ur. 1. LRS št. 24-127/55. 99 Odločba o določitvi števila odbornikov ljudskih odborov novih okrajev, Ur. 1. LRS št. 24-128/55. 100 Janez Šmidovnik v n. d. na str. 137 navaja, daje seje na ob močju celotne države FLRJ leta 1955 ustanovilo 1 479 novih občin, medtem ko jih je bilo leta 1952 skupno kar 4 070. Na ta način se je povprečna velikost občine in število prebivalcev v njej povečalo za trikrat. Prav tako se je v državnem merilu tudi število okrajev močno zmanjšalo s 327 leta 1952 na 107 leta 1055; glej tudi str. 139. Od uvedbe komunalnega sistema sredi leta 1955 do sprejetja ustave Socialistične republike Slovenije aprila 1963 Janez Smidovnik ugotavlja, da sprva ni bilo "... načelno pravno določeno, kakšne naj bi bile sploh funkcije komune ..." in so tako nastalo praznino poskušali zapolniti z občinskimi statuti. Zato je bila akcija za pripravo in sprejemanje občinskih statutov, ki so morali biti vsaj približno vsebinsko enaki, "... da bi vsaj približno izražali politične ideje o komuni ..." vsedržavna in močno usklajena. Akcija priprave občinskih statutov je potekala na vzorčnem statutu občine Kranj, ki ga v n. d. predstavlja Janez Smidovnik. Meni, da so pripravljalci statutov imeli težave z določanjem funkcij komune, ker so bile "... formulacije občinskega statuta po večini izrazito abstraktne, bolj politične kot pravne ..." in zato skoraj neizvedljive, kar pa je bilo tedaj po mnenju avtorja manj pomembno vprašanje. Prevladovalo je namreč "... mnenje, da oblastvene funkcije države in s tem tudi občine hitro odmirajo ...".101 Sicer pa je za spremljanje problematike, povezane s statuti, Ljudska skupščina LRS 13. julija 1955 z odlokom ustanovila tudi posebno petčlansko komisijo, katere naloga je bila zlasti pregled in analiza statutov okrajev.10-" Po sprejetju temeljne zakonodaje, ki je uzakonila komunalni sistem, je sledilo obdobje postopnega prenosa pristojnosti z okrajev in republike na občine. V začetku julija 1955 je bil sprejet zvezni zakon o pristojnostih občinskih in okrajnih ljudskih odborov. Opredelil je pristojnosti na zvezni in republiški ravni, podrobneje pa med okrajnimi in občinskimi ljudskimi odbori, in določil naloge, kijih opravljajo ljudski odbori na svojih sejah, sejah njihovih svetov in sejah upravnih organov.103 Za območje Ljudske Republike Slovenije je pristojnosti med okrajnimi in občinskimi ljudskimi odbori podrobno opredelil republiški zakon, ki je bil sprejet 13. julija 1955. Določal je "... pristojnosti ljudskih odborov občin in okrajev v zadevah, ki so na podlagi sedanjih republiških zakonov in drugih predpisov spadale v pristojnost ljudskih odborov ...". V prilogi I-B k zakonu so naštete pristojnosti občinskih ljudskih odborov, ki so že po dotedanji zakonodaji sodile v občinsko pristojnost, v prilogi I-A so navedene zadeve, ki so po dotedanji republiški zakonodaji spadale v pristojnost okrajnih ljudskih odborov, s tem zakonom pa so prešle v pristojnost občinskih ljudskih odborov. V prilogi II pa so navedena področja, ki so še naprej ostala v pristojnosti 101 Janez Šmidovnik: n. d., str. 135-136. 102 Odlok o ustanovitvi komisije Republiškega zbora Ljudske skupščine LRS za statute, Ur. 1. LRS št. 26-132/55. l rn Zakon o pristojnostih občinskih in okrajnih ljudskih odborov, Ur. 1. FLRJ št. 34-371/55. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 101 okrajnih ljudskih odborov. V vseh prilogah so pri posameznih pristojnostnih področjih navedeni tudi odgovarjajoči republiški zakoni in drugi predpisi.104 Marca 1956 je bil sprejet zvezni zakon o državni upravi, ki jo kot funkcijo enotne oblasti delovnega ljudstva izvršujejo upravni organi. Leti neposredno izvajajo zakone, družbene plane in druge na podlagi zakonov izdane predpise. Po določilih 11, člena zvezni, republiški in okrajni upravni organi ne smejo prevzeti nobene zadeve iz pristojnosti republiškega, okrajnega oziroma občinskega upravnega organa, razen če to izrecno določa zakon. V nadaljevanju pa zakon podrobneje opredeljuje zvezne in republiške upravne organe.105 Strukturo upravne oblasti na območju Ljudske Republike Slovenije na vseh ravneh je določal zakon o upravnih organih, ki je bil sprejet 25. aprila 1956, Kot republiški državni organi so bili določeni trije državni sekretariati (za notranje zadeve, za pravosodno upravo in za finance), devet sekretariatov izvršnega sveta Ljudske skupščine LR Slovenije (za zakonodajo in organizacijo, za splošne gospodarske zadeve, za industrijo in obrt, za kmetijstvo in gozdarstvo, za blagovni promet, za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve, za promet, za delo in za občo upravo), samostojne republiške uprave in inšpekcije (uprava za gozdarstvo, uprava za vodno gospodarstvo, uprava za ceste, geodetska uprava in sanitarni inšpektorat) ter drugi republiški upravni organi (zavod LR Slovenije za gospodarsko planiranje in zavod LR Slovenije za statistiko). Kot izvršilno-upravni organi na področju prosvete, kulture, zdravstva in socialne politike ter na drugih področjih z družbenim upravljanjem so bili ustanovljeni republiški sveti (za šolstvo, za kulturo in prosveto, za zdravstvo in za socialno varstvo). Zakon je predpisoval tudi svete in upravne organe pri okrajnih in občinskih ljudskih odborih. Svete kot izvršilne organe in upravne organe, ki vodijo upravne zadeve okrajnih in občinskih ljudskih odborov ter njihove pristojnosti, določijo okrajni in občinski statuti, V 50, členu je bilo določeno, da ",,, sveti dajejo upravnim organom ljudskega odbora smernice za njihovo delo in nadzorujejo njihovo delo ...", upravni organi pa morajo svetom poročati o svojem delu. Naloge upravnih organov so podrobneje opredeljevala določila zveznega zakona (2. člen) o državni upravi. Okrajni ljudski odbori so morali ustanoviti naslednje svete: za notranje zadeve, za splošno upravo, za družbeni plan in finance, za gospodarstvo, za urbanizem in komunalne zadeve, za 104 Zakon o pristojnostih občinskih in okrajnih ljudskih odborov v zadevah, ki so urejene z dosedanjimi republiškimi predpisi, Ur. 1. LRS št. 26-130/55. 105 Zakon o državni upravi, Ur. 1. FLRJ št 13-127/56. delo, za šolstvo, prosveto in kulturo, za zdravstvo in za socialno varstvo. Okrajni ljudski odbori so lahko za eno področje ustanovili več svetov ali pa za več področij samo en svet. Za občinske ljudske odbore pa so bili predpisani tile sveti: za notranje zadeve, za splošno upravo, za družbeni plan, za finance, za gospodarstvo, za komunalne zadeve, za stanovanjske zadeve, za delo, za šolstvo, kulturo in prosveto, za zdravstvo, za socialno skrbstvo, za varstvo družine in za druga področja socialnega skrbstva. Zakon je opredelil tudi okrajne in občinske upravne organe. Med okrajne upravne organe so šteli tajništva, uprave, inšpektorate, upravne zavode in direkcije. Pri vsakem okrajnem ljudskem odboru so bila obvezna tajništva: za notranje zadeve, za finance, za gospodarstvo, za delo, za šolstvo, prosveto in kulturo, za zdravstvo in socialno skrbstvo. Pri okrajnih ljudskih odborih so bili tudi upravni zavodi za planiranje, za statistiko in katastrski urad. Drugi okrajni upravni organi so lahko delovali kar v okviru tajništev. Upravni organi občinskih ljudskih odborov so bila tajništva, ki so bila enotni organi občinske uprave, njihove notranje organizacijske enote pa so lahko bili referati in odseki. Za bolj razvite in večje občine je bilo dovoljeno ustanoviti tudi druge vrste upravnih organov.106 Spet je v organizacijo uprave ljudskih odborov posegel zakon, ki je bil sprejet v začetku julija 1959. Določil je, da so temeljni upravni organi občinskega ljudskega odbora tajništva ali pa oddelki, temeljni upravni organi okrajnega ljudskega odbora pa so bili po novem oddelki, le izjemoma, kadar je tako določal zakon, tudi tajništva. Pri obeh oblikah ljudskih odborov so bili upravni organi lahko tudi uprave, direkcije, upravni zavodi in komisije. Posebni upravni organi pri okrajnih ljudskih odborih so lahko bili tudi inšpektorati, pri občinskih ljudskih odborih pa so bili kot posebni upravni organi označeni krajevni uradi. Upravni zavodi in krajevni uradi so bili samostojni upravni organi, vsi drugi pa so smeli delovati le v okviru tajništev oziroma oddelkov. Določeni so bili s statutom ljudskega odbora. Zakon je določal tudi področja dela posameznim upravnim organom.107 lanez Smidovnik ugotavlja, da " ...primerjava med obvezno minimalno organizacijo okrajne in občinske uprave ... pokaže, da se je povečana vloga komune le počasi prebijala ..,".108 V splošnem pa je mogoče ugotoviti, da so se v letih, ki so sledila do sprejetja nove ustave leta 1963, pristojnosti občin in njihovih ljudskih odborov povečevale, pristojnosti okrajnih ljud- 106 Zakon o upravnih organih v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 13-45/56. 107 Zakon o organizaciji uprave ljudskih odborov, Ur. 1. LRS št. 22-119/59. 108 v Janez Smidovnik; n. d.; str. 146. 102 Članki in razprave ARHIVI XXIII (2000), št. 2 skih odborov pa manjšale. Leta 1957 so bile z okrajev na občine prenesene pristojnosti do gospodarskih organizacij na občinskih območjih. Občine so dobile svoje inšpekcijske službe, kot so bile finančna, tržna, veterinarska, kmetijska, gradbena inšpekcija in inšpekcija dela. Se vedno pa so lahko posredovale okrajne inšpekcije, kadar občinske niso dobro delovale. Spet so bile dodatne pristojnosti občinskim ljudskim odborom dodeljene konec leta 1957.109 Z večanjem pristojnosti občinskih ljudskih odborov, pri katerih se je vse bolj uveljavljalo načelo občinske univerzalne pristojnosti glede izvrševanja vseh zakonov in drugih predpisov in izvajanjem vseh javnih služb v občini, so se povečevale tudi njihove finančne težave. Janez Smidovnik ugotavlja, da je bilo občinam veliko lažje dajati nove pristojnosti, kakor zagotoviti ustrezna finančna sredstva za njihovo delovanje. Občine so postale prvi in najvažnejši člen pri izvrševanju javnih nalog in bile hkrati ves čas zadnje v vrsti za pridobitev sredstev za izvrševanje nalog. Zaradi tega so se po letu 1958 pri občinah začeli oblikovati zunajproračunski skladi (investicijski, stanovanjski in cestni), s katerimi so se financirale posamezne potrebe splošnega pomena. Polnili so se iz prispevkov in davkov gospodarskih organizacij in posameznikov z občinskega območja.110 V sestavo občinskih ljudskih odborov je posegel zakon o volitvah in odpoklicu odbornikov, ki je bil sprejet sredi julija 1957. Novost je bila, da je zakon tudi v občinski ljudski odbor vpeljal dvodomni sistem, saj so po zakonu občani volili odbornike v občinski zbor (od 15 do 50 odbornikov), odbornike v občinski zbor proizvajalcev (od tri četrtine do enakega števila odbornikov kot za občinski zbor) pa so volili v proizvajalski skupini industrije, trgovine in obrti in v proizvajalski skupini kmetijstvo. Za okrajni zbor je bilo določeno, da se izvoli od 40 do 80 odbornikov, v okrajni zbor proizvajalcev pa po enakem sistemu kot v občinski zbor proizvajalcev.111 Volitve v okrajne in občinske ljudske odbore so bile razpisane za oktober 1957, in sicer za okrajne in občinske zbore za 20. oktober, za občinske in okrajne zbore proizvajalcev pa za 26. oktober za proizvajalsko skupino industrija, trgovina in obrt in za 27. oktober za proizvajalsko skupino kmetij stvo.112 I ^ Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pristojnosti ob činskih in okrajnih ljudskih odborov v zadevah, ki se urejajo z dosedanjimi republiškimi predpisi (v prečiščenem besedilu so predpis poimenovali Zakon o pristojnostih občinskih in okrajnih ljudskih odborov), Ur. 1. LRS št. 49-227/57; Uredba o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov, Ur. 1. LRS št. 49-228/57. 110 Janez Smidovnik: n. d., str. 147 151. 111 Zakon o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1. LRS št. 25-117/57. II ^ " Odlok o razpisu splošnih volitev v ljudske odbore, Ur. 1. LRS Konec maja 1958 je bilo s spremembo zakona določeno, da morajo občinski zbori šteti od 15 do 70 odbornikov, okrajni zbori pa od 40 do 100 odbornikov.113 Zaradi vse večjih občinskih pristojnosti in skromnih finančnih sredstev za izvajanje le-teh so začeli odpravljati manjše in finančno šibkejše občine. Prav odpravljanje občin in tudi okrajev je bilo značilnost obdobja v drugi polovici petdesetih in prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja. Na območju celotne Jugoslavije se je v letih od 1956 do 1963 število okrajev zmanjšalo z 107 na 40, na območju Slovenije od 11 na 4, število občin v celi državi s 1 479 na 581, na območju Slovenije pa s 130 na 66. V Sloveniji so bili formalni predlagatelji za odpravo občin okrajni ljudski odbori, vendar pa so prebivalci zapiranju svojih občin tudi nasprotovali in Janez Smidovnik ugotavlja, "... da se je odpor zoper odpravo občin stopnjeval čim bolj seje manjšalo njihovo število ..,".114 V letu 1956 ni bilo skoraj nikakršnih sprememb v upravno-teritorialnih zadevah, le pri okraju Koper je bilo konec aprila dodanih nekaj katastrskih občin in naselij.115 Proti koncu petdesetih let pa je bilo spreminjanje ter odpravljanje okrajev in občin vedno bolj pogosto. Dne 12. julija 1957 je slovenska skupščina sprejela zakon, s katerim sta bila odpravljena okraja Kočevje in Ptuj. Del območja dotedanjega okraja Kočevje so priključili okraju Ljubljana, del pa okraju Novo mesto, medtem ko je bilo celotno območje okraja Ptuj vključeno v okraj Maribor. Hkrati so bile odpravljene tudi naslednje občine: Planina pri Sevnici v Celjskem okraju, Draga-Loški Potok in Predgrad v dotedanjem okraju Kočevje ter Bori, Cirkovce, Desternik, Juršinci in Videm v dotedanjem okraju Ptuj. Območja razpuščenih občin so bila priključena drugim občinam. Delno so spremenili tudi meje med nekaterimi občinami v okraju Maribor,116 Izpe- št. 31-153/57; Odločbi o imenovanju republiške in okrajnih volilnih komisij, Ur. 1. LRS št. 31-154, 155/57; Volitve v republiški zbor so bile razpisane za 23. marec 1958, za republiški zbor proizvajalcev pa za 25. in 28. marec 1958; Odlok o razpisu volitev v republiški zbor in zbor proizvajalcev Ljudske skupščine LR Slovenije, Ur. 1. LRS št. 48-222/57. Ljudska skupščina LRS, ki je bila izvoljena na volitvah 22. in 24. novembra 1953 je delovala do 16. januarja 1958, ko je sprejela Odlok o razpustu Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije; Ur. 1. LRS št. 3-15/58; Izidi volitev v Republiški zbor in Republiški zbor proizvajalcev ljudske skupščine LR Slovenije so objavljeni v Ur. 1. LRS št. 10-57, 58/58 in Ur. 1. LRS št.l 159/58. 1 13 Zakon o spremembi zakona o volitvah in odpoklicu odbornikov ljudskih odborov, Ur. 1. LRS št. 17-79/58. 114 Janez Smidovnik: n. d., str. 148-151. 115 Zakon o dopolnitvi zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 13-47/56. Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 25-118/57. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 103 ljavo zakona je urejal isti dan sprejeti izvedbeni zakon.117 Konec maja 1958 je bila sprejeta odločitev o odpravi okraja Trbovlje. Območje le-tega so delno priključili okraju Ljubljana (občine Hrastnik, Radeče, Trbovlje in Zagorje ob Savi), delno pa okraju Novo mesto (občine Brežice, Senovo in Videm-Krško), Poslej je bilo na območju Ljudske republike Slovenije le še 8 okrajev.118 Izvedbeni zakon je določal, da ljudski odbor okraja Trbovlje preneha delovati 30. junija 1958.119 Do razpustitve nekaterih občin v okraju Celje (Kozje, Rogaška Slatina, Vojnik in Vransko) in okraju Maribor (Črna na Koroškem, Gorišnica, Lešje, Podvelka, Poljčane, Središče in Šentilj) in do sprememb meja med nekaterimi občinami je prišlo zopet jeseni 1958. Območja odpravljenih občin so priključili sosednjim občinam. Ljudski odbori v odpravljenih občinah so prenehali delovati 31. oktobra 1958.120 Z 31. decembrom 1958 so bile kar v šestih okrajih odpravljene še nekatere občine. V okraju Gorica občini Čerkno in Komen, v okraju Koper občini Divača in Pivka, v okraju Kranj občini Cerklje in Gorenja vas, v okraju Ljubljana občine Mengeš, Moravče in Radeče, v okraju Murska Sobota občine Cankova, Grad, Martjanci in Videm ob Sčavnici ter v okraju Novo mesto občine Kostanjevica Podbočje, Mirna, Mokronog, Semič, Straža Toplice in Šentjernej. Območja razpuščenih občin so bila priključena sosednjim občinam, njihovi ljudski odbori pa so prenehali delovati 31. decembra 1958.121 Leta 1959 so sredi leta odpravili občine Vipava v okraju Gorica, Borovnica v okraju Ljubljana in Rače v okraju Maribor. Njihovi ljudski odbori so prenehali delati 30. junija 1959.122 Dne 31. januarja 1960, ko so prenehali delovati njihovi občinski ljudski odbori, so bile odpravljene občine: v okraju Gorica občina Šempeter, v okraju Ljubljana pa občine Dobre-polje, Lašče in Sodražica. Območja odpravljenih občin so delno ali v celoti priključili sosednjim občinam.123 S 1. aprilom 1960 so prenehali de- 1 17 Zakon o izvedbi priključitve odpravljenih obCin in okrajev, Ur. 1. LRS št. 25-119/57. 1 1 R Zakon spremembi zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 17-77/58. 119 Zakon o izvedbi odprave okraja Trbovlje, Ur. 1. LRS št. 1778/58. 1 90 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 34-168/58; Zakon o izvedbi odprave nekaterih občin v okraju Maribor in Celje, Ur. 1. LRS št. 34-169/58. 121 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 44-215/58. 122 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 17-73/59. 193 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 2-6/60. lovati ljudski odbori dveh občin v okraju Maribor, ko sta bili odpravljeni občini Maribor Košaki in Ruše, njuni območji pa priključeni sosednjim občinam.124 Zaradi številnih upravno-teritorialnih sprememb po letu 1955 je bila preglednost nad okraji in občinami na območju Ljudske republike Slovenije že zelo slaba, zato je bilo v zakonu, ki je odpravljal občini v okraju Maribor in je bil sprejet 29. februarja 1960, dano pooblastilo zakonodajnemu odboru republiškega zbora Ljudske skupščine LR Slovenije, da pripravi in izda prečiščeno besedilo zakona o območjih okrajev in občin. Ljudska skupščina LR Slovenije je prečiščeno besedilo, ki je pregledno predstavilo upravno razdelitev, sprejela 19. oktobra 1960. Območje LR Slovenije je bilo upravno razdeljeno na 8 okrajev, v katerih so bile združene tele občine: -okraj Celje s sedežem v Celju (obsegal je občine jCelje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj in Žalec), -okraj Gorica s sedežem v Novi Gorici (obsegal je občine Ajdovščina, Bovec, Dobrovo, Idrija, Kanal, Kobarid, Nova Gorica in Tolmin), -okraj Koper s sedežem v Kopru (obsegal je občine Hrpelje, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana), -okraj Kranj s sedežem v Kranju (obsegal je občine Bled, Bohinj, Jesenice, K raji j, Radovljica, Škofj a Loka, Tržič, Železniki in Žiri), -okraj Ljubljana s sedežem v Ljubljani (obsegal je občine Cerknica, Dobrova pri Ljubljani, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Ivančna Gorica, Kamnik, Kočevje, Litija, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Center, Ljubljana Črnuče, Ljubljana Moste, Ljubljana Polje, Ljubljana Rudnik, Ljubljana Šentvid, Ljubljana Šiška, Ljubljana Vič, Logatec, Loška dolina, Medvode, Ribnica, Trbovlje, Vrhnika in Zagorje ob Savi), -okraj Maribor s sedežem v Mariboru (obsegal je občine Dravograd, Lenart, Maribor Center, Maribor Tabor, Maribor Tezno, Ormož, Ptuj, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec in Slovenska Bistrica), -okraj Murska Sobota s sedežem v Murski Soboti (obsegal je občine Beltenci, Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota in Petrovci-Šalovci), -okraj Novo mesto s sedežem v Novem mestu (obsegal je občine Brežice, Črnomelj, Metlika, Novo mesto, Senovo, Sevnica, Trebnje, Videm-Krško in Žužemberk). Po tej upravni razdelitvi je na območju Ljudske republike Slovenije ta čas delovalo le še 83 občin. 1 94 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 9-47/60. 104 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Kakor je veljalo po upravni razdelitvi iz srede leta 1955, sta Okrajna ljudska odbora v Ljubljani in Mariboru za ljubljanske in mariborske občine tudi po tej upravni reformi s statutom lahko ustanovila povezovalni organ, ki se je imenoval mestni svet in je skrbel za opravljanje komunalnih in drugih skupnih zadev v teh občinah,125 Novo zmanjševanje občin z združevanjem in priključevanjem je sledilo 15. februarja 1961, ko so morali prenehati delovati ljudski odbori nekaterih občin. V okraju Ljubljana so bile odpravljene občine Dobrova pri Ljubljani, Ivančna Gorica, Ljubljana Črnuče (priključena občini Ljubljana Bežigrad), Ljubljana Šentvid (priključena občini Ljubljana Šiška), občini Ljubljana Polje in Ljubljana Moste sta se združili v novo občino Ljubljana Moste Polje, občini Ljubljana Rudnik in Ljubljana Vič sta se združili v novo občino Ljubljana Vič Rudnik. V okraju Novo mesto pa sta bili odpravljeni občini Senovo in Žužemberk,126 Nadaljnje združevanje občin je sledilo 1. junija 1961. Ta dan so prenehali delovati ljudski odbori občin, ki so se združile. V okraju Kranj so se združile občine Bled, Bohinj in Radovljica v novo občino Radovljica, občini Železniki in Škofja Loka v novo občino Škofja Loka in občini Žiri in Logatec v novo občino Logatec. Delno so spremenili tudi mejo med občino Tolmin in novo občino Škofja Loka.127 S 1. julijem 1961 so se združile občine Dobrovo, Kanal in Nova Gorica v novo občino Nova Gorica, občine Bovec, Kobarid in Tolmin pa v novo občino Tolmin. Malenkostno so se tudi spremenile meje med občinama Radovljica in Tolmin.128 S 1. januarjem 1962 je bila v okraju Ljubljana odpravljena občina Loška dolina in se je skoraj v celoti vključila v občino Cerknica, delno se je spremenila tudi meja med občinama Cerknica in Ljubljana Vič Rudnik.129 Konec leta 1962 je bil sprejet zakon, ki je s 1. januarjem 1963 združeval oziroma odpravljal tudi nekatere okraje. Združili so se okraja Gorica in Koper v novi okraj Koper s sedežem v Kopru, okraji Kranj, Ljubljana in Novo mesto v novi okraj Ljubljana s sedežem v Ljubljani in okraja Maribor ter Murska Sobota v novi okraj Maribor s sedežem v Mariboru. Dosedanje občine Brežice, Sevnica in Videm Krško, ki so bile v okraju Novo mesto, so bile vključene v okraj Celje. Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji (prečiščeno bestdilo), Ur. 1. LRS št. 37-218/60. 126 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 3-33/61. 127 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 14-138/61. ne Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 18-161/61. 129 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 32-298/61. Poslej so bili na območju Ljudske republike Slovenije samo še 4 okraji (Celje, Koper, Ljubljana in Maribor).130 Zadnja teritorialno-upravna sprememba pred sprejetjem nove zvezne in republiške ustave spomladi 1963 je bila izvršena 1. aprila 1963. Združile so se občine: v okraju Koper se je občina Hrpelje delno združila z občino Ilirska Bistrica v novo občino Ilirska Bistrica, delno pa z občino Sežana v novo občino Sežana. V okraju Ljubljana sta se združili občini Medvode in Ljubljana Šiška v novo občino Ljubljana Šiška. V okraju Maribor sta se združili občine Petrovci-Šalovci, Murska Sobota in delno Beltenci v novo občino Murska Sobota, preostali del občine Beltinci pa seje združil z občino Lendava v novo občino Lendava. Delno se je spremenila tudi meja med občinama Hrastnik in Laško. Dosedanje ime občine Šoštanj se je spremenilo v občino Velenje s sedežem v Velenju.131 Pred sprejetjem nove zvezne in republiške ustave spomladi 1963 je bilo območje Ljudske republike Slovenije teritorialno-upravno razdeljeno na 4 okraje in 66 občin. V primerjavi z letom 1956 se je število okrajev zmanjšalo za 7 (z 11 na 4), število občin pa za slabo polovico (s 130 na 66).132 Dne 7. aprila 1963 je Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije sprejela novo ustavo, ki jo Janez Šmidovnik označuje kot enega najvažnejših mejnikov v razvoju družbenopolitičnega sistema Jugoslavije.133 Uzakonila je dotedanji razvoj države in določila izhodišča za nadaljnji družbeni razvoj. Njena značilnost je bila, da "... je opustila klasično obliko ustave kot državnega dokumenta, ki se ukvarja pretežno z organizacijo državne oblasti; postala je nekakšna listina o ureditvi družbe in nadaljnjem razvoju samoupravljanja ...". Uzakonila je samoupravljanje kot temeljni družbeni odnos, ki je temeljil na svobodnem delu človeka z družbenimi produkcijskimi sredstvi (svobodno združeno delo) in na družbenem samoupravljanju v delovnih organizacijah in v teritorialnih družbenopolitičnih skupnostih, "... hkrati pa okrepila moč zvezne države 130 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 39-274/62. 1 31 Zakon o spremembi zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. 1. LRS št. 8-64/63; O teritorialno upravnih spremembah na Gorenjskem glej Janez Kopač: Uprava in samouprava, Gorenjska 1900-2000, Kranj 1999, str. 180-185; Janez Kopač: Upravni razvoj v Gornje-savski dolini 1941-1995, Jeseniški zbornik 1995, Jesenice 1995, str. 9-30; Janez Kopač: Uprava radovljiškega območja (1849-1994), Kroparski zbornik Ob 100-letnici Plamena 18941994, Kropa-Radovljica 1995, str. 72-88; Janez Kopač: Občina Preddvor, upravni razvoj 1941-1998, Zbornik občine Preddvor, Preddvor 1999, str. 325-335. 1 v Janez Šmidovnik: n. d., str. 144. | ll v Janez Šmidovnik; n. d., str. 151. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 105 (republika ni več opredeljena kot država) ...",134 čeprav se prvo uvodno temeljno načelo glasi: "Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, so se narodi Jugoslavije ... združili v zvezno republiko svobodnih in enakopravnih narodov ... Socialistično federativno republiko Jugoslavijo ...".135 Pri slovenski ustavi pa je v enem od temeljnih načel zapisano, da se je dotedanja Ljudska republika Slovenija "... na podlagi pravice vsakega naroda do samoodločbe, vključno pravice do odcepitve ..." utemeljila v okviru federativne državne skupnosti svobodnih in enakopravnih narodov Jugoslavije.136 Zvezna ustava, ki je spremenila tudi uradni naziv države v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ),137 je kot najvišji organ družbenega upravljanja in samoupravljanja v teritorialnih družbenopolitičnih skupnostih uvedla skupščine, s čimer je bila v shemi oblasti uvedena enotnost jugoslovanskega političnega sistema. S tem je odpravila dotlej zelo uveljavljen pojem ljudskega odbora. Ustava je uzakonila novo sestavo zvezne skupščine. Za zagotovitev odločanja vseh področij družbenega dela (ne le gospodarstva), je spremenila sestav zvezne skupščine. Dotedanji zbor proizvajalcev (uveden leta 1952) se je razdelil na štiri specializirane samoupravne zbore delovnih skupnosti, in sicer na gospodarski zbor, prosvetno-kulturni zbor, socialno-zdravstveni zbor in organizacijsko-politični zbor. Se naprej pa sta delovala zvezni zbor in zbor narodov. Vsak od zborov je štel po 120 poslancev. V zvezni zbor so volili občani poslance na neposrednih volitvah, v zbore delovnih skupnosti so volili na občinskih skupščinah, v zboru narodov pa so bili poslanci, izvoljeni na republiških skupščinah,138 Splošni politični zbori so kot splošno pristojni sprejemali odločitve s posameznimi zbori delovnih skupnosti. "... S tem se je ohranil poseben dvodomni način sprejemanja odločitev ,..".139 Mandat za vse zbore zvezne skupščine je bil štirileten, ustava pa je uvedla pomembno novost, načelo rotacije, kar je pomenilo, da "... je vsakdo lahko zaporedoma izvoljen samo enkrat v isti zbor iste skupščine ,,,". Druga pomembna novost zvezne ustave iz leta 1963 je bila, da predsednik republike (države) ni bil več hkrati predsednik Zveznega izvršnega sveta. Tudi za predsednika republike je veljal štiriletni mandat z možnostjo še enkratne vnovične izvolitve, kar pa za predsednika Josipa Broza Tita ni veljalo. Poslej je predsednik republike predstavljal državo doma in v tujini, opravljal je politično-izvršilne funkcije, določene z ustavo, npr. razglašanje zveznih zakonov, postavljanje in odstavljanje diplomatskih predstavnikov države v tujini, razglašanje vojnega stanja, če se zvezna skupščina ne more sestati, bil je vrhovni poveljnik jugoslovanskih oboroženih sil in hkrati predsednik zveznega sveta za ljudsko obrambo itd. Zvezni izvršni svet je ustava opredelila kot politično-izvršilni organ zvezne skupščine; tej je bil tudi odgovoren. Člane je volila zvezna skupščina med svojimi člani in pri tem je bilo treba upoštevati nacionalno načelo. Po položaju so bili njegovi člani predsedniki republiških izvršnih svetov in še nekateri zvezni funkcionarji. Tudi za člane Zveznega izvršnega sveta je veljalo načelo rotacije, ki je onemogočalo dve zaporedni izvolitvi. Upravne zadeve države so opravljali zvezni upravni organi, kot so bili državni sekretariati, zvezni sekretariati in drugi zvezni upravni organi. Člane zveznih upravnih organov je volila zvezna skupščina za štiriletni mandat in tudi zanje je veljalo načelo rotacije. Med najpomembnejšimi novostmi, ki jih je prinesla zvezna ustava leta 1963, je bila ustanovitev ustavnega sodišča Jugoslavije in uvedba ustavnih sodišč v republikah z nalogo, da skrbijo za varstvo ustavnosti in zakonitosti; to so v preteklosti opravljali zvezni in republiški pre-zidiji, po odpravi le-teh leta 1953 pa zvezna in republiške skupščine. Zvezna ustava iz leta 1963 je izenačila tudi statusa dotedanje avtonomne pokrajine Vojvodine in avtonomne oblasti Kosovo-Metohija. Poslej sta bili obe pokrajini statusno izenačeni kot avtonomni pokrajini.140 134 ES, zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija str. 323, 327. 135 Odlok o razgtasitvi ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije, UR. 1. SFRJ št. 14-209/63. 136 Odlok o razglasitvi ustave Socialistične republike Slovenije, Ur. 1. SRS št. 10-90/63, tudi ES, zvezek št 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija, str. 324. 137 ES, zvezek št. 12, Ljubljana 1998, geslo Socialistična federa tivna republika Jugoslavija 138 Ivan Kristan: n. d., str. 65-68. 139 ES, zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija, str. 323. 140 Ivan Kristan: n. d., str. 67-70; ES zvezek št. 4, Ljubljana 1990, geslo Jugoslavija. 106 Članki in ra/pravu ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 SUMMARY POLITICAL SYSTEMS AND ADMINISTRATIVE-itERRITORIM. DEVFLOPMENT IN SLOVENIA IN THE Pf-RIOD FROM END Of- WORLD WAR 11 TO H IE CONSTITUTION OF 1963 The period from the end of World War 11 to the adoption of the Yugoslav Pederal Constitution and the constitutions of the republics in April, 1963 is characterised by dynamic changes in the constitutional field and, even more, in the administrative and territorial field. In the administrative and territorial field we can follow the shaoing of numerous regulations which defined the jurisdiction of local, regional and district, and for some time, also government administrative solutions. The responsibilities of government committees i.e. the so-called People's Committees, wr,rc defined by the Federal Constitution of 1946, the Constitution of the Republic from 1047 two (both federal and republic) constitutional laws from 1953 and several other laws governing the operations and responsibilities of these People's Committees. These committees gradually intro duccd a municipal form of exercising power on the lowest administrative levels. The 1950s were also the period in which the self-management System was introduced as a specific Yugoslav form of management of the administration and tiie economy The changes that took place til mid 1955 were also very important, since they introduced the soLcalled Communal system in Slovenia and Yugoslavia, by which large municipalities (also called Communes) which had a relatively large amount of autonomy in the field of economics, were established. In 1963, these Communes were introduced m the Federal Constitution, as well as in the constitutions of all the republics. On the territory of Slovenia the municipalities/communes which were formed misil the adoption of the constitutions of 1963 underwent very few changes until the establishment of the new municipalities at the end of 1994 Pročelje Moietove hiše v Vipavi v začetku 20. stoletja Z razstave Greta o v trg Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici k ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Članki in razprave 107 UDK 791.43(497.4)(091) Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja 108_Članki in ra/pravu_ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja ARHIVI XXIII (2000), št. 2_Članki in razprave_109 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja 110_Članki in ra/pravu_ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja ARHIVI XXIII (2000), št. 2_Članki in razprave_m Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja 112_Članki in ra/pravu_ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja ARHIVI XXIII (2000), št. 2_Članki in razprave_3 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja 114_Članki in ra/pravu_ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja ARHIVI XXIII (2000), št. 2_Članki in razprave_5 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja 116_Članki in ra/pravu_ARHIVI XXIII (200E)), št. 2 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 117 Iz prakse za prakso UDK 006.44:930.251 Druga izdaja splošnih mednarodnih standardov za arhivsko popisovanje OLGA PIVK Splošni mednarodni standardi za arhivsko popisovanje ISAD(G) - General international standard archivai description so bili sprejeti leta 1994 v Ottawi in jih je razvila posebej za to ustanovljena komisija za standarde popisovanja pri Mednarodnem arhivskem svetu. V slovenščino so bili prevedeni leta 1998, skupaj z Mednarodnimi standardi za arhivski zapis o ustvarjalcih arhivskega gradiva: pravnih osebah, fizičnih osebah in družinah - International Standard Archivai Authority Record for Corporate Bodies, Persons and Families. Kot je bilo že takrat predvideno, je komisija na podlagi pripomb, ki so jih posredovali razni arhivi in posamezniki, napravila ustrezne popravke in dopolnitve. Pred nami je prevod novega besedila, ki je izšlo letos, ob 14. kongresu arhivarjev v Španiji. Druga izdaja se od prve razlikuje kar v nekaj stvareh. Predvsem je razširjena in ilustrirana z več primeri: npr. prej so bili samo primeri iz Kanade, ZDA in Francije, zdaj tudi iz Avstralije, Italije, Brazilije in Španije. Ti so navedeni na koncu vsakega posameznega pravila, kot to poznamo že iz prve izdaje, vendar so zdaj dopolnjeni tudi s podatki o stopnji popisa, državi in o instituciji, ki hrani to gradivo. V prevodu primeri niso navedeni. Spremenjen je tudi geslovnik. Dodano je nekaj novih gesel, npr. dopolnjevanje fondov, avtor, zbirka, varovanje, medij, druga so samo dopolnjena, npr. vrsta gradiva, ustvarjalec, nekatera pa so brisana, npr. čas nastanka gradiva, lokacija, obdobje zbiranja gradiva. Novosti oz. dopolnitve elementov popisovanja so v prevodu poudarjene. Nekaterih elementov ni več oz. so pridruženi drugim, npr. 3.2.3 Čas zbiranja gradiva je združen s 3.1.3 Datum(i), Pravni status je združen s Pogoji dostopnosti pod 3.4.1 in 3.5.4 Sorodno gradivo odpade. Drugi elementi so ostali takšni kot prej, npr. 3.1.4 Stopnja popisovanja, večina pa so vsaj deloma spremenjeni. Dodano je tudi 3.7 Področje nadzora popisovanja. Besedilo zaključujeta dve shemi. Prva je bila predstavljena že v prvi izdaji in prikazuje model stopenj razčlenitve fonda, ne vključuje pa vseh možnih kombinacij stopenj popisovanja. V drugi shemi lahko vidimo na posameznih primerih prikazano povezavo med arhivskimi popisi in ustvarjalci arhivskega gradiva. Na koncu je še dodatek, ki je tudi novost. Sestavljajo ga primeri, ki so jih prispevali različni arhivi in ki pojasnjujejo standarde v celoti. Predstavljeni so v obliki, kot je prikazana v standardih, vendar glede na odstavek 1.6 ... "standard ne definira oblike izpisa ali načinov predstavitve teh elementov popisa, npr. v obliki inventarjev, katalogov, seznamov itd.", oblika in vrstni red elementov popisa v tem dodatku nista obvezujoča. Večstopenjski vidik ISAD(G) je prikazan z vključevanjem tolikih stopenj popisov v posamezni hierarhiji, kot je to potrebno za namene teh standardov. Vsi primeri niso večstopenjski, kjer pa so, je to navedeno. Popis posameznih delov nekega fonda ne prikazuje nujno vseh stopenj ali popisov, ki bi bili rezultat popisovanja fonda ali njegovih delov. Prav tako primeri ne vključujejo vseh 26 elementov popisovanja, kot to omogoča odstavek 1.12. Uporabljeno je tudi večstopenjsko pravilo 2.4 Neponavljanje informacij: npr. če je ustvarjalec popisne enote na višji stopnji isti kot ustvarjalec na nižji, se ne ponavlja na nižjih stopnjah. Oštevilčevanje in poimenovanje elementov popisa je na levi strani v angleškem jeziku, tako kot so v angleščini tudi standardi. Glede na odstavek 1.4 se za posebne vrste gradiva uporabljajo lokalna oz. že obstoječa pravila. (To se navadno pojavlja na stopnji popisa dokumenta). Imena elementov popisa za specialno gradivo, ki se ne navajajo v ISAD(G), so prikazana v oklepajih in pod 3.7.2 so navedena uporabljena pravila. Vsebina elementov popisovanja je v sredini stolpca v tistem jeziku, v katerem je bila predložena Komisiji za standarde. Če jezik popisa ni angleški, se imena elementov popisa navajajo dvakrat, v levem stolpcu v angleščini, v desnem stolpcu v jeziku popisa. Drugih gesel, kot so imena ustvarjalca(ev) arhivskega gradiva, v primerih ni. V prevodu je v Prilogi B predstavljen samo primer fonda, ki je uporabljen tudi kot vzorčni primer v Prilogi A2. Popravljena izdaja standardov le bolj natančno osvetljuje posamezna pravila, ne prinaša pa bistvenih sprememb. Na posameznih mestih sicer 118 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 dodatno vključuje tudi Mednarodne standarde za arhivski zapis o ustvarjalcih arhivskega gradiva: pravnih osebah, fizičnih osebah in družinah ISAAR(CPF) kot pomoč pri navajanju informacij o ustvarjalcih. Na primerih, ki so jih prispevale različne države, pa lahko vidimo uporabo standardov in posebnosti, ki se pri popisovanju gradiva uporabljajo pri njih. VSEBINA PREDGOVOR UVOD 0. SLOVAR GESEL, POVEZANIH S SPLOŠNIMI PRAVILI 1. VEČSTOPENJSKO POPISOVANJE 1.1 UVOD 2. PRAVILA VEČSTOPENJSKEGA POPISOVANJA 2.1 POPISOVANJE OD SPLOŠNEGA K POSAMEZNEMU 2.2 PODATKI, KI USTREZAJO STOPNJI POPISOVANJA 2.3 POVEZOVANJE POPISOV 2.4 NEPONOVLJIVOST PODATKOV 3. ELEMENTI POPISOVANJA 3.1 PODROČJE IDENTIFIKACIJE POPISNE ENOTE 3.1.1 Signatura 3.1.2 Naslov 3.1.3 Datum(i) 3.1.4 Stopnja popisovanja 3.1.5 Obseg in medij popisne enote (količina, obseg, velikost) 3.2 PODROČJE KONTEKSTA 3.2.1 Ime ustvarjalca 3.2.2 Historiat ustvarjalca 3.2.3 Historiat fonda 3.2.4 Izročanje gradiva 3.3 PODROČJE VSEBINE IN UREDITVE 3.3.1 Okvir in vsebina 3.3.2 Valorizacija, uničevanje in odbiranje gradiva 3.3.3 Dopolnjevanje gradiva 3.3.4 Sistem ureditve 3.4 PODROČJE DOSTOPNOSTI IN UPORABE 3.4.1 Pogoji dostopnosti 3.4.2 Pogoji za reproduciranje 3.4.3 Jezik in pisava 3.4.4 Zunanje značilnosti in tehnične zahteve 3.4.5 Pripomočki za uporabo 3.5 PODROČJE POVEZAV GRADIVA 3.5.1 Obstoj in lokacija originalov 3.5.2 Obstoj in lokacija kopij 3.5.3 Sorodne popisne enote 3.5.4 Objave 3.6 PODROČJE OPOMB 3.6.1 Opombe 3.7 PODROČJE NADZORA POPISOVANJA 3.7.1 Opombe arhivista 3.7.2 Pravila in dogovori 3.7.3 Datum(i) popisov PRILOGE PREDGOVOR P1 Delovna komisija za standarde popisovanja (ICA/DDS) pri Mednarodnem arhivskem svetu, ki je razvila ISAD(G), je postala leta 1996 na mednarodnem arhivskem kongresu v Pekingu na Kitajskem stalna komisija (ICA/CDS). Kot svojo primarno nalogo v programu za obdobje štirih let 1996-2000 je zastavila revizijo ISAD(G) (Ottawa 1994). P2 Druga edicija ISAD(G) je popravljena izdaja, ki je bila napovedana v uvodu v izdajo leta 1994, kjer je bil predviden petletni revizijski ciklus. Povabilo mednarodni arhivski skupnosti, da pošlje svoje komentarje za revizijo, je bilo leta 1998 pisno poslano vsem inštitucijam in pridruženim članom MAS-a, prav tako pa tudi različnim pomembnejšim organizacijskim enotam znotraj MAS-a. Obvestilo je bilo objavljeno tudi na spletnih straneh. Komentarje je bilo treba poslati do 15. septembra 1998, da bi se revizijsko delo lahko začelo na drugem plenarnem zasedanju komisije. P3 Do konca septembra 1998 je sekretariat ICA/CDS prejel približno 33 predlogov, ki so jih poslale nacionalne komisije, organizacije in posamezniki iz 25 držav. Komentarji so bili združeni v izvleček, kije obsegal 101 stran. Poslan je bil vsem članicam komisije naprej in je postal delovni dokument za drugo plenarno zasedanje ICA/CDS. P4 Drugo zasedanje ICA/CDS je bilo v Haagu, od 19. do 22. oktobra 1998. Tu je nastal prvi osnutek popravljenih ISAD(G), ki je temeljil na predloženih komentarjih. Krožil je med člani in ti so ga naprej popravljali s korespondenco. Končan je bil na tretji plenarni komisiji v Stock-holmu na Švedskem in predložen v tisk v začetku leta 2000^ za 14. mednarodni kongres arhivov v Se villi v Španiji septembra 2000. UVOD 1.1 Standardi dajejo splošna navodila za pripravo arhivskih popisov. Treba jih je uporabljati v povezavi z veljavnimi nacionalnimi standardi ali kot podlago za razvoj nacionalnih standardov. 1.2 Namen arhivskega popisovanja je identificirati in razložiti kontekst in vsebino arhivskega gradiva, da bi s tem povečali njegovo dostopnost. To dosežemo z izdelavo natančnih in uporabnih predstavitev in z ureditvijo le-teh glede na naprej določene modele. Postopki, ki se nanašajo na popisovanje, se morajo začeti takoj, oz. še preden ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 119 je gradivo sploh nastalo, in se nadaljevati ves čas obstoja gradiva. Ti postopki omogočajo uvedbo strokovnega nadzora, nujnega za izdelavo zanesljivih, avtentičnih, sporočilnih in dostopnih popisov gradiva. 1.3 Specifični elementi informacije o arhivskem gradivu se zapisujejo v vsaki fazi njihove obdelave (tj. ustvarjanje, valorizacija, dostopnost, konzervacija, ureditev), če naj bi se gradivo po eni strani varno hranilo in nadzorovalo in bi bilo po drugi strani dostopno ob pravem času vsem, ki imajo pravico, da ga pregledujejo. Arhivsko popisovanje v najširšem smislu besede pokriva vsak element informacije, ne glede na to, na kateri stopnji obdelave je identificiran oz. uveden. Na vsaki stopnji informacije o gradivu ostaja dinamično in se lahko popravlja glede na nadaljnje poznavanje vsebine gradiva ali konteksta nastanka. Računalniški infomacijski sistem je še posebej dobrodošel pri povezovanju ali selekciji elementov informacije glede na potrebe in jih lahko posodobi ali popravi, t eprav je težišče teh pravil popisovanje arhivskega gradiva potem, ko je že bilo izbrano za hrambo, se lahko uporablja tudi v zgodnejših fazah. 1.4 Standardi prinašajo splošna pravila za arhivsko popisovanje in se lahko uporabljajo ne glede na obliko ali medij arhivskega gradiva. Pravila, kijih določajo standardi, ne dajejo navodil za popisovanje specialnega gradiva, kot so pečati, zvočni zapisi ali karte. Priročniki za popisovanje takšnega gradiva že obstajajo. Da bi omogočili premišljeno popisovanje specialnega gradiva, naj bi se standardi uporabljali v povezavi s temi priročniki. 1.5 Ta zbirka splošnih pravil za arhivsko popisovanje je del postopka, ki bo: a) zagotovil izdelavo doslednih, uporabnih in razumljivih popisov, b) olajšal ugotavljanje in izmenjavo informacij o arhivskem gradivu, c) omogočil izmenjavo podatkov o ustvarjalcih gradiva in d) omogočil povezovanje popisov različnih arhivov v enoten informacijski sistem. 1.6 Pravila dosegajo ta namen z identifikacijo in definiranjem 26 elementov, ki se lahko kombinirajo pri izdelavi popisa neke arhivske enote. Struktura in vsebina informacij v vsakem od teh elementov bi morala biti oblikovana glede na uporabljana nacionalna pravila. Kot splošna pravila so namenjena za širšo uporabo pri popisih arhivov, ne glede na naravo ali obseg popisne enote. Kakorkoli že, standardi ne definirajo oblike izpisa ali načinov, po katerih naj bi bili predstavljeni ti elementi, npr. v obliki inventarjev, katalogov, seznamov itd. 1.7 Standardi za arhivsko popisovanje temeljijo na sprejetih teoretičnih načelih. Npr. načelo, da arhivsko popisovanje prehaja od splošnega k specifičnemu, je praktična posledica načela spoštovanja fonda (op.: domneva se, da se pravila, ki jih uporabljamo za popis fonda oz. njegovih delov, lahko uporabi tudi pri popisu zbirk). To načelo mora bili jasno izraženo, če naj bi se zgradila splošno uporabna struktura in sistem arhivskega popisovanja, ki ne bo odvisen od pripomočkov v kateremkoli arhivu, naj bodo ti v obliki priročnika ali v avtomatizirani obliki. 1.8 V dodatku A-l najdemo hierarhični model ureditve za fonde in njihove sestavne dele. To so stopnje popisovanja, z različno mero podrobnosti, ki so primerne za vsako stopnjo ureditve. Primer: fond se lahko popisuje kot celota z enim popisom ali se ga predstavi kot celoto in v njegovih delih na različnih stopnjah popisovanja. Fond je najširša oblika popisovanja; deli fonda oblikujejo naslednje stopnje, katerih popis je pogosto popolnoma jasen šele, ko se jih vidi v kontekstu popisa celote. Tako imamo lahko popise na stopnji fonda, serije, združenih dokumentov ali dokumenta. Možne so tudi vmesne stopnje, kot so podfondi ali podserije.Vsaka teh stopenj se v nadaljevanju deli na podstopnje glede na kompleksnost upravne ureditve in dejavnosti organizacije, ki ustvarja arhivsko gradivo in ureditve gradiva. V dodatku A-2 je model, ki predstavlja kompleksno povezavo med ustvarjalcem(i) in popisnimi enotami, ne glede na stopnjo, kot je to prikazano v okvirjih, ki predstavljajo arhivske zapise o ustvarjalcih arhivskega gradiva glede na ISAAR(CPF) in povezave med njimi in okvirji, ki predstavljajo popisne enote fonda in njegovih delov. Dodatek B kaže popolne primere arhivskih popisov in nekaj njihovih delov. 1.9 Vsako pravilo vsebuje: a) ime elementa popisa v skladu s pravilom, b) razlago, zakaj je element vključen v popis, c) navedbo splošnega pravila oz. pravil, ki se nanašajo na element, in d) po potrebi primere, ki ilustrirajo uporabo pravila. 1.10 Paragrafi so oštevilčeni in so navedeni samo zaradi citiranja. Te številke naj se ne bi uporabljale za označevanje elementov popisa. 1.11 Pravila sestavljajo sedem področij popisnih informacij: 1. Področje identifikacije: tu so navedene bistvene informacije za identifikacijo popisne enote. 2. Področje konteksta: tu so navedene informacije o izvoru in hrambi popisne enote. 120 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 3. Področje vsebine in strukture: tu so navedene informacije o vsebini in ureditvi popisne enote. 4. Področje pogojev dostopa in uporabe: tu so navedene informacije o uporabnosti popisne enote. 5. Področje sorodnega gradiva: tu so navedene informacije o gradivu, ki ima pomembno povezavo s popisno enoto. 6. Področje opomb: tu so lahko navedene posebne informacije in informacije, ki se jih ne da navesti v katerem koli drugem področju. 7. Področje nadzora nad popisovanjem: tu so navedene informacije kako, kdaj in kdo je napravil arhivski popis. 1.12 Vseh teh 26 elementov, ki jih pokrivajo splošna pravila, je na voljo za uporabo, vendar je pri posameznem popisu treba uporabiti le del teh elementov. Samo nekaj jih je bistvenih pri mednarodni izmenjavi popisnih informacij: a) indentifikacij ska oznaka, b) naslov, c) ustvarjalec, d) datum(i), e) obseg popisne enote, f) stopnja popisa. Primeri v besedilu ISAD(G) so ilustrativni in ne predpisujoči. Bolj osvetljujejo določbe pravil, na katera se nanašajo, kot da bi te določbe širili. Ne vzemite teh primerov ali oblike, v kateri so predstavljeni, kot navodilo. Za pojasnitev konteksta vsakemu primeru sledi navedba stopnje popisa v kurzivi in oklepaju. V naslednji vrsti je ime institucije, ki hrani gradivo, ki ga primer ilustrira, oz. je navedeni primer priskrbela, tudi pisano v kurzivi. Nadaljnje pojasnjevalne opombe, ki morda sledijo, so tudi v kurzivi in sledijo besedi Opomba. Ne mešajte navedbe stopnje popisa, izvora primera in kakršnihkoli opomb s primerom samim. 1.13 Morebitna razširitev danega arhivskega popisa z več kot bistvenimi elementi informacije je odvisna od narave popisne enote. 1.14 Gesla temeljijo na elementih popisa. Njihova vrednost se povečuje s strokovnim nadzorom podatkov o ustvarjalcu. Zaradi pomembnosti gesel za raziskovanje so bili pri Mednarodnem arhivskem svetu razviti ločeni standardi: Mednarodni standardi za arhivski zapis o pravnih osebah, fizičnih osebah in družinah: ISAAR (CPF). ISAAR(CPF) daje splošna pravila za oblikovanje arhivskih zapisov za opis pravnih oseb, fizičnih oseb in družin, ki se lahko imenujejo ustvarjalci v popisih arhivskih dokumentov. (Glej prilogo A-2 za shematsko ilustracijo povezave med popisi gradiva in zapisi o ustvarjalcu.) Geslovniki in smernice, ki naj bi se uporabljali pri drugih geslih, naj se razvijajo po državah ali ločeno za vsak jezik. Pri razvijanju in ohranjanju nadzorovanih geslovnikov so uporabni naslednji standardi: ISO 5963 Dokumentacija - metode za pregledovanje dokumentov, določanje zadev in izbiranje izrazov za kazala, ISO 2888 Dokumentacija - navodila za oblikovanje in razvoj enojezičnega slovarja in ISO 999 Informacija in dokumentacija - navodila za vsebino, ureditev in predstavitev kazal. 1.15 Pri citiranju tiskanih virov pri kateremkoli elementu popisa sledite zadnji verziji ISO 690 Dokumentacija - Bibliografske reference - Vsebina, oblika in struktura. 0. SLOVAR GESEL, POVEZANIH S SPLOŠNIMI PRAVILI 0.1 Slovarje sestavni del pravil popisovanja. Definicije so izdelane posebej za te standarde. Arhivski popis, arhivsko popisovanje (archival description) - Natančna predstavitev popisne enote in njenih sestavnih delov, narejena z evidentiranjem, analiziranjem, urejanjem in zapisovanjem informacij, ki se uporabljajo za identifikacijo, obdelavo, lociranje in razlago arhivskega gradiva in konteksta ter sistema ureditve pri ustvarjalcu, kjer je gradivo nastalo. Ta izraz označuje tudi rezultat popisovanja. Avtor (author) - Posameznik ali skupina oseb, odgovornih za nastanek vsebine dokumenta. Ne smemo mešati z ustvarjalcem gradiva. Dokument (document) - Zapisana informacija ne glede na medij ali značilnost (glej tudi Zapis). Dokument (item) - Najmanjša nedeljiva arhivska enota: tj. pismo, memorandum, poročilo, fotografija, zvočni zapis. Dopolnjevanje fondov (accrual) - Dodatno pridobivanje gradiva k popisni enoti, ki se že hrani v arhivu. Dostopnost (acces) - Možnost uporabe gradiva fondov glede na predpise in pogoje. Fond (fonds) - Celota zapisov, ne glede na obliko ali medij, ki so nastali oz. so bili zbrani in uporabljeni pri dejavnosti posameznih oseb, družin ali pravnih oseb med njihovim delovanjem. Formalni naslov (formal titel) - Naslov, ki se jasno pokaže na popisni enoti ali v njej. Geslo (acces point) - Ime, izraz, ključna beseda, fraza ali oznaka, ki se lahko uporabi za raziskovanje, identificiranje in lociranje v arhivskem popisu. Medij (medium) - Fizična podlaga oz. nosilec v oz. na katerem je zapisana informacija (tj. glinaste ploščice, papirus, papir, pergament, film, magnetni trak). Naslov (title) - Beseda, fraza, črka ali skupina znakov, ki poimenuje popisno enoto. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 121 Stopnja popisa (level of descriptions) -Pozicija enote popisa v hierarhiji fonda. Novi naslov (supplied title) - Naslov, ki ga arhivist določi za popisno enoto, ki nima formalnega naslova. Podfond (sub-fond) - Razdelitev fonda na pod-fonde, ki ustrezajo organizacijski strukturi ustvarjalca oz. če to ni mogoče, po krajevnih, kronoloških, funkcionalnih ali podobnih kriterijih. Če ima ustvarjalec kompleksno hierarhično strukturo, ima vsak del fonda spet toliko podrejenih skupin, kolikor je potrebnih, da so razvidne vse stopnje hierarhične strukture določene institucije. Popisna enota (unit of description) - Dokument ali skupina dokumentov v kakršnikoli fizični obliki, ki se pojmuje kot celota in je kot taka podlaga za posamezni popis. Pravna oseba (corporate body) - Institucija ali skupina oseb, ki se označuje s posebnim imenom in deluje oz. lahko deluje kot pravna oseba. Preverjanje podatkov o ustvarjalcu (authority control) - Glej geslovnik ISAAR(CPF). Pripomočki za uporabo (finding aid) - V najširšem pomenu vse vrste popisov in pripomočkov, ki so nastali pri urejanju in popisovanju v arhivu, ali prvotnih pripomočkov, ki so nastali zaradi preverjanja gradiva in pregleda nad njim. Provenienca (provenance) - Povezava med gradivom in institucijo ali posamezniki, ki ga ustvarjajo, zbirajo oz. hranijo in uporabljajo med svojim delovanjem. Serije (series) - Dokumenti, ki so urejeni glede na določeno pisarniško poslovanje ali so ohranjeni kot enote, ker so rezultat istega zbiranja, evidentiranja in dejavnosti, ali kot enote, ki imajo posebno obliko, ali zaradi kakšne druge povezave glede na njihov nastanek, prevzem ali uporabo. Serija je znana tudi kot serija zapisov. Ureditev (arrangement) - Intelektualni in fizični postopki in rezultati, povezani z analizo in urejanjem dokumentov v skladu z arhivskimi načeli. Ustvarjalec (creator) - Pravna oseba, družina ali fizična oseba, ki ustvarja, zbira oz. hrani gradivo med svojim delovanjem. Ne smemo mešati z zbirateljem. Valorizacija (appraisal) - Postopek določanja rokov hrambe gradiva. Varovanje (eustody) - Odgovornost za varovanje dokumentov na podlagi lastništva. Varovanje ne vključuje vedno pravne lastnine ali pravice do nadzora dostopa do gradiva. Vrsta gradiva (form) - Vrste dokumentov, ki se razlikujejo glede na splošne fizične (tj. akvarel, risbe) oz. vsebinske (tj. žepni koledar, časopis, dnevnik, knjiga zapisnikov) lastnosti dokumentov. Zapis (record) - Zapisane informacije v kateri koli obliki ali mediju, ki so narejene ali pridobljene in hranjene pri instituciji ali osebi med njenim poslovanjem. Zbirka (collection) - Umetno zbiranje dokumentov, ki so zbrani na osnovi nekaterih splošnih značilnosti, ne glede na provenienco. Ne smemo mešati z arhivskim fondom. Združeni dokumenti (File) - Urejena popisna enota, združena bodisi zaradi poslovanja pri ustvarjalcu ali v postopku arhivskega urejanja, ker se nanaša na isto zadevo, dejavnost ali poslovanje. Združeni dokumenti so običajno osnovna enota v okviru serije. 1. VEČSTOPENJSKO POPISOVANJE 1.1 UVOD Če popisujemo fond kot celoto, zadostuje enostopenjsko popisovanje. Uporabimo elemente iz poglavja 3. Če pa je potreben popis posameznih delov fonda, jih popišemo posebej in pri tem prav tako uporabimo ustrezne elemente iz poglavja 3. Kot je prikazano v dodatku, predstavlja celota teh hierarhično urejenih popisov fond in njegove dele, za katere je bil popis narejen. Glede na predpise, se takšna tehnika popisovanja imenuje večstopenjsko popisovanje. Pri takšnem hierarhičnem popisovanju moramo paziti na štiri bistvena pravila (2.1 - 2.4). 2. PRAVILA VEČSTOPENJSKEGA POPISOVANJA 2.1 POPISOVANJE OD SPLOŠNEGA K POSAMEZNEMU Namen: predstavitev konteksta (izvora) in hierarhične strukture fonda ali njegovih delov. Pravilo: na stopnji fonda navedemo podatke za fond kot celoto, na naslednjih stopnjah pa le za dele, ki jih popisujemo. Popise moramo sestaviti v njihovi hierarhični povezavi, pri kateri izhajamo od splošnega (fonda) k posameznemu. 2.2 PODATKI, KI USTREZAJO STOPNJI POPISOVANJA Namen: natančna predstavitev konteksta in vsebine popisne enote. Pravilo: navedemo le tiste podatke, ki so resnično pomembni. Ne dajemo npr. natančnih podatkov o vsebini, če je enota popisa fond, ne dajemo podatkov o historiatu ustvarjalca za celo ministrstvo, če je ustvarjalec enote popisa le en oddelek. 2.3 POVEZOVANJE POPISOV Namen: navedba natančnih podatkov o položaju popisne enote v hierarhiji. Pravilo: če je mogoče, vsak popis povežemo z naslednjo višjo enoto popisovanja in določimo stopnjo popisovanja. (Glej 3.1.4) 2.4 NEPONOVLJIVOST PODATKOV Namen: izogibanje odvečnim informacijam. Pravilo: na najvišji stopnji navajamo tiste podatke, ki so skupni za vse dele fonda. Ti se na nižjih stopnjah ne smejo ponavljati. 122 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 3. ELEMENTI POPISOVANJA 3.1 PODROČJE IDENTIFIKACIJE POPISNE ENOTE 3.1.1 Signatura Namen: identifikacija arhiva in povezovanje arhivskega gradiva s popisom. Pravilo: vpišemo oznako države po zadnji verziji ISO 3166 Oznake za predstavitev imen držav, nato oznako arhiva, ki ustreza nacionalnim standardom, sledi signatura fonda in druge oznake, potrebne za identifikacijo arhivskega gradiva. Za izmenjavo informacij na mednarodni ravni morajo biti zapisani vsi trije elementi. 3.1.2 Naslov Namen: navedba imena popisne enote Pravilo: določimo bodisi formalni naslov ali kratki novi naslov glede na pravila večstopenjskega popisovanja in nacionalnih predpisov. Če je mogoče se predolg naslov skrajša, vendar se ne sme izgubiti ključnih informacij. Novi naslovi na višji stopnji vključujejo ime ustvarjalca gradiva. Na nižjih stopnjah pa lahko npr. vključuje ime avtorja dokumenta in izraz, ki nakazuje vrsto gradiva v popisni enoti. Kjer je možno, naj naslov opiše funkcijo, dejavnost, zadevo, lokacijo ali temo, na katero se popisna enota nanaša. Razlikovati je treba med formalnim in na novo nastalim naslovom glede na nacionalne oz. jezikovne predpise. 3.1.3 Datum(i) Namen: ugotovitev in zapis datumov oz. obdobja popisne enote. Pravilo: zapišemo najmanj enega sledečih tipov datiranja za popisno enoto, glede na gradivo in stopnjo popisa. Datum(i), kdaj se je gradivo zbiralo pri ustvarjalcu. Datum(i), ko so nastali dokumenti. To vključuje datume kopij, edicij ali prevodov, prilog ali originalov dokumentov, nastalih pred zbiranjem pri ustvarjalcu. Ugotovimo vrsto danih datumov. Drugi datumi se lahko določajo in ugotavljajo glede na nacionalne konvencije. (Priporoča se uporaba ISO 8601:1988 Podatkovni elementi in oblike izmenjav - Izmenjava informacij -Predstavitev datumov in časovnih obdobij.) Zapišemo posamezen datum ali časovno obdobje. Časovno obdobje mora biti vedno vključeno, razen če je popisna enota gradivo (ali del njega), ki je še v aktivni uporabi. 3.1.4 Stopnja popisovanja Namen: ugotovitev stopnje ureditve popisne enote. Pravilo: vpišemo stopnjo popisne enote. 3.1.5 Obseg in medij popisne enote (količina, obseg, velikost) Namen: ugotovitev in opis a) fizičnega ali logičnega obsega in b) medija popisne enote. Z arabskimi številkami opišemo obseg popisne enote, tako da navedemo število in velikost fizičnih in logičnih enot. Navedemo specifični medij popisne enote. Možno je navesti tudi dolžinski ali prostor-ninski obseg popisne enote. Če je obseg popisne enote izražen z dolžino, se dodatne informacije navede v oklepaju. 3.2. PODROČJE KONTEKSTA (Nekatere od informacij tega področja, tj. ime ustvarjalca in historiat ustvarjalca, so lahko pod določenimi pogoji v povezujočih datotekah ustvarjalcev. Glej 1.14) 3.2.1 Ime ustvarjalca Namen: ugotovitev ustvarjalca (oz. ustvarjalcev) popisne enote. Pravilo: zapišemo ime instituicij(e) ali posameznika(ov), ki so odgovorni za nastanek, zbiranje ali hrambo gradiva v popisni enoti. Ime mora biti napisano v standardni obliki, kot jo predpisujejo mednarodni in nacionalni predpisi glede na načela ISAAR (CPF), 3.2.2 Historiat ustvarjalca Namen: ugotovitev strukture ali biografskih podatkov ustvarjalca(ev) za boljše razumevanje gradiva, ki sodi k popisni enoti. Pravilo: na kratko opišemo vse pomembne podatke o izvoru, razvoju in delu institucij(e) ali življenja in dela posameznika, odgovornega za nastanek popisne enote. Če so dodane informacije na voljo v publikacijah, jih navedemo. Področje informacij o ustvarjalcih pri ISAAR(CPF) predlaga specifične informacijske elemente, ki jih lahko vključimo. Za osebe ali družine zapišemo podatke, kot so polno ime in nazivi, datum rojstva in smrti, kraj rojstva, kraj bivanja, dejavnost, poklic, rojstno ime in druga imena, posebni dosežki in kraj smrti. Za pravne osebe zapišemo naslednje podatke: uradno ime, datum nastanka, zakonske podlage, funkcije, namen in razvoj pravne osebe, njeno hierarhijo, morebitne spremembe imena. 3.2.3 Historiat fonda Namen: navedba podatkov o historiatu popisne enote; ta je pomemben za njeno avtentičnost, popolnost in interpretacijo. Pravilo: v kronološkem zaporedju opišemo spremembe v lastništvu, odgovornosti in hranjenju popisne enote in navedemo to dogajanje, npr. historiat urejanja, izdelavo pomagal, vnovično uporabo gradiva za druge namene ali programske prenose, ki so prispevali k zdajšnji strukturi in ureditvi. Navedemo datume teh dejavnosti, če se jih da preveriti. Če je historiat neznan, to tudi zapišemo. Če je bila popisna enota prevzeta neposredno od ustvarjalca, ne opisujemo historiata fonda, ampak podatke o izročitvi gradiva. (Glej 3.2,4) ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 123 3.2.4 Izročanje gradiva Namen: ugotavljanje izročiteljev gradiva. Pravilo: opišemo vir, od katerega je bilo gradivo prevzeto, in datum oz, način prevzema, če podatki niso zaupni. Če je vir neznan, to navedemo. Lahko dodamo akcesijsko številko. 3.3 PODROČJE VSEBINE IN UREDITVE 3.3.1 Okvir in vsebina Namen: omogočiti uporabnikom presojo o pomembnosti popisne enote. Pravilo: navedemo časovni in geografski okvir in vsebino, npr. vrste dokumentarnega gradiva, zadeve in upravni postopki popisne enote, glede na stopnjo popisovanja. 3.3.2 Valorizacija, izločanje in odbiranje Namen: navedba podatkov o valorizaciji, izločanju in odbiranju. Pravilo: opišemo vse postopke valorizacije, ki so bili izvedeni, če to vpliva na iterpretacijo gradiva. Kjer je možno, vpišemo tudi odgovorne osebe, ki so postopek izvedle. 3.3.3. Dopolnjevanje gradiva Namen: informiranje uporabnika glede predvidenih prilivov gradiva k popisni enoti. Pravilo: navedemo podatke o morebitnem dopolnjevanju gradiva. Kjer je možno, koliko ga bo še prevzetega in s kakšno frekvenco. 3.3.4 Sistem ureditve Namen: informiranje o notranji strukturi, ureditvi in sistemu klasifikacije popisne enote. Pravilo: podrobno označimo notranjo strukturo, ureditev in sistem klasifikacije popisne enote. Zapišemo, kakšna dela so bila opravljena na gradivu. Za elektronske zapise navedemo informacije o sistemskem oblikovanju. Katero koli teh informacij lahko vključimo tudi v Okvir in vsebino pod 3.3.1 glede na nacionalne dogovore. 3.4 PODROČJE DOSTOPNOSTI IN UPORABE 3.4.1. Pogoji dostopnosti Namen: informiranje o pravnem statusu ali drugih predpisih, ki omejujejo oz. vplivajo na dostopnost popisne enote. Pravilo: podrobno navedemo zakon oz. pravni status, dogovore, predpise, pravila, ki vplivajo na dostopnost popisne enote. Naznači se časovno obdobje zapore in datum, ko bo gradivo na voljo uporabnikom. 3.4.2 Pogoji za reproduciranje Namen: ugotovitev omejitev glede reprodu-ciranja popisne enote. Pravilo: navedemo pogoje, kot so avtorske pravice, ki določajo reproduciranje vpopisne enote, potem ko je postala dostopna. Če obstoj takšnih pogojev ni znan, se to zapiše. Če ni nobenih pogojev, ni potrebna nikakršna izjava. 3.4.3 Jezik in pisava gradiva Namen: ugotovitev jezika, pisave in simbolov, ki se uporabljajo v popisni enoti. Pravilo: zapišemo jezik in pisavo gradiva v popisni enoti. Opomnimo na posebnosti jezika (dialekta), pisave in simbolov ali okrajšav. Možno je vključevanje primernih ISO oznak za jezik(e) (ISO 639-1 in ISO 639-2: Mednarodni standardi za jezikovne oznake) ali pisave (ISO 15924: Mednarodni standardi za imena pisav). 3.4.4 Zunanje značilnosti in tehnične zahteve Namen: informiranje o pomembnih zunanjih značilnostih ali tehničnih zahtevah, ki vplivajo na uporabo popisne enote. Pravilo: navedba pomembnih fizičnih pogojev, kot so zahteve po varovanju, ki vplivajo na uporabo popisne enote. Označba potrebne strojne in programske opreme, ki vpliva na dostopnost popisne enote. 3.4.5. Pripomočki za uporabo Namen: ugotovitev obstoja pripomočkov za uporabo popisne enote Pravilo: navedemo podatke o pripomočkih, ki jih ima arhiv ali ustarjalec gradiva za dajanje podatkov, ki se nanašajo na kontekst in vsebino popisne enote. Če je možno, vključimo tudi podatke, kjer so ohranjene kopije pripomočkov. 3.5.1 Obstoj in lokacija originalov Namen: ugotavljanje obstoja, lokacije, uporabnosti oz. uničenja originalov, kjer je popisna enota sestavljena iz kopij. Pravilo: če je na voljo original popisne enote (bodisi v instituciji ali kje drugje), se zapiše lokacija skupaj s pomembnimi signaturami, Ce originalov ni več ali ni znana njihova lokacija, se navede tudi to informacijo. 3.5.2 Obstoj in lokacija kopij Namen: navedba obstoja, lokacije in uporabnosti kopij popisnih enot. Pravilo: če je na voljo kopija popisne enote (ali v instituciji ali kje drugje), se navede lokacija skupaj s pomembnimi signaturami. 3.5.3 Sorodne popisne enote Namen: navedba sorodnih popisnih enot. Pravilo: zapišemo informacijo o popisnih enotah v istem arhivu ali kje drugje, ki so sorodne po provenienci ali drugi zvezi. Uporabimo primerno uvodno besedilo in razložimo naravo sorodnosti. Če je sorodna popisna enota pripomoček, uporabimo element popisovanja za pripomočke 3.4.5, da se označi ta povezava. 3.5.4 Objave Namen: navedba publikacij, ki so nastale na podlagi uporabe, študija ali analize popisne enote. Pravilo: navedemo citat oz. informacijo o publikacijah, ki so nastale na podlagi uporabe, študija ali analize popisne enote. Vključimo tudi povezave z izdanimi faksimili in prepisi. 3.6 PODROČJE OPOMB 3.6.1. Opombe Namen: navedba informacij, ki jih nismo mogli navesti kje drugje. Pravilo: zapišemo posebne ali druge po- 124 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 membne informacije, ki jih nismo mogli navesti pri kateremkoli elementu popisovanja. 3.7 PODROČJE NADZORA POPISOVANJA 3.7.1 Opombe arhivista Namen: razlaga, kako je bil narejen popis in kdo ga je naredil. Pravilo: zapišemo opombe o virih, ki smo jih uporabili pri popisovanju in kdo je to pripravil. 3.7.2 Pravila in dogovori Namen: navedba predpisov, na katerih temelji popis. Pravilo: zapišemo mednarodne, nacionalne oz. lokalne predpise ali konvencije, ki smo jim sledili pri pripravi popisa. 3.7.3 Datum(i) popisov Namen: navedba, kdaj je bil popis narejen oz. popravljen. Pravilo: zapišemo datum(e), ko je bil vnos narejen oz. popravljen. Priloga Al Model stopenj razčlenitve fonda FOND PODFOND ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 125 PRILOGA B Fond pravne osebe: popis fonda, ene njegovih serij, podserij, pod-podserij, združenih dokumentov in dokumentov. Jezik popisa: angleščina (Kanada) Številka in ime Popis Ime elementa v elementa popisa jeziku popisa Nivo fonda CA OTV/VUAR-14 Fond Methodist Church (Canada) Missionary Society (ok. 1851- ok. 1930), prevladuje 1884-1925 Fond 15.34 tm tekstovnega in kartografskega gradiva 3.1.1 Signatura 3.1.2 Naslov 3.1.3 Datum(i) 3.1.4 Nivo popisa 3.1.5 Obseg in medij popisne enote (količina, obseg, velikost) 3.2.1 hne ustvarjalca Methodist Church (Canada). Missionary Society. Wesleyan Methodist Church in Canada. Missionary Society. Methodist Church of Canada. Missionary Society. 3.2.2 Historiat Missionary Society of the Methodist Episcopal Church ustvarjalca Canada Conference, Methodist Church in Canada (misijonska družba pri kanadski metodistični cerkvi) je bila ustanovljena leta 1824. Leta 1833 seje kanadska metodistična cerkev združila z angleško Wesleyenovo cerkvijo v Wesleyan Methodist Church in Canada, njena misijonska družba pa se je vključila v Auxiliary of the Wesleyan Missionary Society (Velika Britanija), da bi podprla delovanje domačih misijonov, vključno z misijonom med prvotnimi prebivalci. Ta združitev je trajala do leta 1840 in se ponovno začela leta 1847. Leta 1854 je bil k Missionary Society in Canada prenesen misijon British Hudsons Bay Territory, kije postopoma prevzel nadzor nad vsemi angleškimi misijoni, začenši s centralno Kanado in severozahodom. Misijonska družba je z nekaj spremembami v upravni strukturi obstajala kot del Methodist Church of Canada in kot del Methodist Church (Canada). Naloga Misijonske družbe je bila podpiranje in razširitev misijonov med staroselci, Francozi, domačini, tujci in drugimi pod vodstvom centralnega odbora in uprave in kasneje pod Škofovsko konferenco. Leta 1906 so bili misijoni razdeljeni med dve ministrstvi, zunanje in notranje. 3.3.1 Okvir in vsebina Fond vsebije naslednje serije: glavna uprava misijonov 18651925, korespondenca generalnih sekretarjev 1868-1925, gradivo tujih misijonov 1888-1950, gradivo domačih misijonov 1906-1927, gradivo financ 1899-1930, četrtletna poročila glede staroselskih institucij in šol 1902-1923, tiskovine, ustanovitveno in finančno gradivo za Superannuation Fund for Lay Missionaries of Foreign Fields 1919-1929. 126 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 3.5.3 Sorodne popisne Glej tudi fond United Church of Canada Board of Overseas enote Missions (502) za gradivo misijonov, ki so se po združitvi 1925 nadaljevali pri United Church. 3.7.2 Pravila oz. Urad kanadskih arhivistov: Arhivska pravila za arhivsko dogovori popisovanje (Rules for Archival Description (RAD), Bureau of Canadian Archivists, 1990) C A OTV/V U AR-14/3 Gradivo tujih misijonov 1888-1950, prevladuje 1888-1925 Serija 4 tm tekstovnega in kartografskega gradiva Nivo serije 3.1.1 Signatura 3.1.2 Naslov 3.1.3 Datum(i) 3.1.4 Nivo popisa 3.1.5 Obseg in medij popisne enote (količina, obseg, velikost 3.3.1 Okvir in vsebina Serije vsebujejo gradivo naslednjih misijonov: West Chinal891-1931, West China Union University 1896-1950 in Japan 1873-1925 3.6.1 Opomba Signatura (location number): 78.084C, 78.096C-78.098C. Nivo podserij 3.1.1 Signatura 3.1.2 Naslov 3.1.3 Datum(i) 3.1.4 Nivo popisa 3.1.5 Obseg in medij popisne enote (količina, obseg, velikost) 3.2.1 Ime ustvarjalca 3.2.2 Historiat ustvarjalca 3.3.1 Okvir in vsebina 3.4.5 Pripomočki 3.6.1 Opomba CA OTV/VUAR-14/3/1 Zbirka West China Mission 1891-1931, prevladuje 1891-1925 Podserij a 2,2 tm tekstovnega in kartografskega gradiva Canadian Methodist Mission of West China. Mission Council Kanadski metodistični misij on v Zahodni Kitajski je bil ustanovljen leta 1891. Podserije vsebujejo korespondenco generalnih sekretarjev pri Metodistični cerkvi (Kanada), Misijonski družbi; zapiske W.J. Mortimorja, zapisnike misijonskega sveta, poročila, finančno gradivo, posestne registre, rokopise zgodovinskih in biografskih študij in drugo gradivo, ki se nanaša na evangelijsko, pastoralno, izobraževalno in zdravstveno delo misij ona v Zahodni Kitajski. Pripomoček: 19 Signatura (location number): 78.096C. Nivo združeni dokumenti 3.1.1 Signatura 3.1.2 Naslov 3.1.3 Datum(i) 3.1.4 Nivo popisa 3.1.5 Obseg in medij popisne enote (količina, obseg, velikost) CA OTV/VUAR-14/3/1/1 Canadian Methodist Mission Property Register, West China 1899-1923 Združeni dokumenti 1 cm tekstovnega gradiva in en načrt ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 127 3.3.1 Okvir in vsebina Združeni dokumenti vsebujejo seznam posesti Kanadskega metodi stičnega misij ona v Zahodni Kitajski za Chegtu univerzo in Chengtu mesto. Nivo dokumenta (1) 3.1.1 Signatura 3.1.2 Naslov 3.1.3 Datum(i) 3.1.4 Nivo popisa 3.1.5 Obseg in medij (količina, obseg, velikost) 3.6.1 Opombe CA OTV/VUAR-14/3/1/1/1 Chengtu, Univerza, št. 1, univerzitetni predel vzhodno od administrativne zgradbe, ki meji na vzhodno in zahodo cesto proti svilarski šoli, s prekinitvami, 1914 1922 Dokument Posestna listina, 1 kos Datum nakupa, 1914 Datum vknjižbe, oktober 1922 Nivo dokumenta (2) 3.1.1. Signatura 3.1.3 Naslov 3.1.3 Datum(i) 3.1.4 Nivo popisa 3.1.5 Obseg in medij popisne enote (količina, obseg, velikost) 3.7.2 Pravila oz. dogovori CA OTV/VUAR-14/3/1/1/1 Chengtu, Univerza, št. 1, univerzitetni predel vzhodno od administrativne zgradbe, ki meji na vzhodno in zahodo cesto proti svilarski šoli, s prekinitvami (kartografsko gradivo) 1914 Dokument 1 zemljevid, 10x30 cm Urad kanadskih arhivistov: Arhivska pravila za arhivsko popisovanje (Rules for Archival Description (RAD), Bureau of Candian Archivists, 1990.) Kartografsko gradivo: Priročnik za interpretacijo AACR2, Angloameriški odbor za katalogizacijo kartografskega gradiva. (Cartographic material: A manual of interpretation for AACR2, Anglo-American Cataloguing Committee for Cartographic Materials [Hugo L.P. Stibbe, ed.], 1982) Prevedla in pripravila za objavo Olga Pivk Primer povezave med arhivskimi popisi in ustvarjalci arhivskega gradiva Standardiziran(i) arhivski popis(i) glede na ISAD(G) 02. nacionalna pravila 4U11.Î uot n JArn. ■.: I li'ÍYVIIHJ'I pplH PirtíJ^Í t-3 JHHH E£HÜH.M lid IB'itfKr£wlli zatj-^-jüfí^a s-(Ljr;h KC ; mHtosrt. 1314 '■■^.¿iiïy-i ïiï-iûj Visito 1.12K 1 1 ÜL ifeHtm Siknite "i pre^tavl/a popisno enoty Okvir, v kale rom so posamezni primen C1s, <1 lo luje arhvske pop se nzaoiseo . Arhivski zaptsi o ustvarjalcij gled® na : ISAAE(CPF) oz. racionalna pravila Canadian Mft t bodli* Hicilon of Wait Chin a. M S5 c i Co ur ni I M.kiH in-r- - Ktftii ^ prsfliiT«ri|\f\-ry .Li Kiu^-jj tu USn MajeraldiHtai .(? put 5PSM-3fc"Na iW____ HWi-iii ilTi/'ir [C fliMi; U|i my?« fft ■/fw c ma Mi« an ui ClbrfUi, iMiss^Dti- Coupc* MUfihoiJist aiureh ol Canada, iflHtiMflrsi SotMy L»U H px-i -Ya^f-v li WtJtMiiP/JJicId Cuti in ■l^uJj Msan-ay&iacty L-+3 i->=tJ S-Of^mi-Mfrt ■ Lfj >ll jdivlaviiu Mncnr) Skim p KWVitb WoaMWi'SCC M i h o a i s t Church i Canada). MpB-siorcary StKiqly Lr!* irM w xtinnvJeu ■4iri>jsi Cr^ii ■a - m j'J.w mx-m : LI jnj-i^iij Ainu-: i j'1*1 sK-jLj-ti jk^ M r.-Mr:i COvKil Wesleyan Met h odisf Church in Canada. Missionary Society L IBS i V} pT8U1W1U|BJU \l w echo di st t pi se op al CI" in: l- t Ct'iada [* 878-1S33) MiSKiorary ■See .3 tiy LsUi 1S74 ie p uineriupio v Methodist Cju :h otCdiJClč Missl C ISiy "Society Gle IjJi Mel-iuUnl hp o|--fil "l"i-rfh in Canada Mssione-y Society Methodist Chuch ot Canada M'ssloiary Society. Sherroje oblikoval Huge L P Stibbe, 195 8 PRILOGA A2 ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 129 UDK 651:329(497.4)KPS" 1945/1989" Načini poslovanja s spisi pri okrajnih in občinskih komitejih Komunistične partije Slovenije (KPS) / Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v letih 1945-1989 BOJAN H1MMELREICH Gradivo, ki je nastajalo pri poslovanju komitejev KPS (ZKS), je od svojega nastanka leta 1949 zbiral Zgodovinski arhiv (ZA) CK KPS (ZKS).1 Čeprav je leta 1973 sekretariat CK sprejel sklep, da bo ZA CK ZKS hranil le gradivo, ki je nastajalo pri CK, medtem ko naj arhivsko gradivo lokalnih organov ZKS prehaja v hrambo pokrajinskim zgodovinskim arhivom, ga v Zgodovinskemu arhivu Celje (ZAC) nismo hranili, ker je bilo prevzemanje zaradi prostorske stiske onemogočeno. ZAC se je sicer na to nalogo pripravljal (ko ga je "o aktualnosti sklepa" obvestil CK septembra 1978). Po razpustitvi ZKS ga je prevzel Arhiv Republike Slovenije, ki je gradivo, nastalo pri komitejih na območju njegove pristojnosti, izročil ZAC poleti leta 1993. Gradivo je bilo izročeno urejeno in okvirno popisano. Njegovo valorizacijo so opravili že v ZA CK in je bilo ob izročitvi skoraj v celoti arhivsko, zato pri urejanju v ZAC ni bilo izločeno veliko (le morebitni duplikati, nepomembna finančna in članska dokumentacija). Kolikor je zaradi pomanjkljivo ohranjenega gradiva moč ugotoviti (članek se naslanja le na gradivo komitejev, hranjenih v Zgodovinskem arhivu Celje), so komiteji KP/ZK od leta 1945 do uvedbe arhivskih znakov leta 1959 za evidenco spisov vodili navadne delovodnike (po tekočih številkah) in indekse spisov. V gradivu nekaterih okrajnih komitejev (Krško, Šoštanj, Trbovlje) so ohranjeni delovodniki že iz leta 1946. Tedaj so še "rokopisni", narejeni "doma", v letu 1947 pa so že v tiskanih zvezkih. Že v letu 1946 so imeli izdelano razdelitev gradiva za odlaganje v štiri "mape za odlaganje", ki so jih poimenovali: I. CK KPS Ljubljana, II. Okrožni komite KPS, III. Okrajni komite (razni), IV. Teren (celice). A vsi spisi v delovodniku niso dobili tega "vložnega zaznamka". Indeksi k delovodniku so prvič omenjeni v letu 1948, tako delovodniki kot indeksi pa se pri posameznih okrajnih komitejih pojavljajo prvič šele v letu 1950, 1953 ali celo 1956. Občinski komiteji, oblikovani leta 1952, so najprej vodili le delovodnike za prejete in odposlane spise (imenovali so jih delovodniki poš- Darinka Drnovšek, Martin Ivanii, Prikaz gradiva Zveze komunistov Slovenije po osvoboditvi, Arhivi 1983, štev. 1-2, str. 63 te). Prve zasledimo v ohranjenem gradivu v letu 1954 (Celje, Trbovlje), pri večini komitejev so prve omembe iz let 1955 in 1956. Poslovanje s spisi v okrajnih in občinskih komitejih ZKS je doživelo večjo spremembo leta 1959. Organizacijsko-politični sekretariat CK ZKJ je februarja izdal Odlok o pisarniškem poslovanju v komitejih ZKJ in na tej podlagi tudi navodilo za njegovo izvrševanje. Veljati je začel 1. maja. Komiteje je glede na velikost razdelil v štiri kategorije in jim predpisal vodenje knjig in evidenc. Manjši komiteji (npr. v podjetjih) so morali voditi delovodnik, knjigo odposlane pošte in knjigo obdelanih ali vezanih zapisnikov; srednji komiteji (občinski komiteji v manjših krajih) so morali poleg naštetega voditi še kazalo k delovodniku; večji komiteji (občinski komiteji v večjih mestih) so morali voditi običajni, zaupni in strogo zaupni delovodnik, seznam spisov, kazalo, knjigo odposlane pošte, kurirsko knjigo in knjigo obdelanih ali vezanih zapisnikov; največji komiteji (okrajni komiteji) pa so morali voditi vse z navodilom predpisane knjige in evidence (poleg že naštetih še interno dostavno knjigo, knjigo prejete pošte, kontrolnik poštnine, arhivsko in dežurno knjigo). Omenjena navodila za izvrševanje odloka o pisarniškem poslovanju so kot arhivski fond pojmovala urejeno gradivo ene organizacije ali organa v celoti. Tako je arhivski fond okrajnega komiteja celotno gradivo, ki beleži njegovo delo, delo drugih (nižjih) organov in vseh organizacij na njegovem območju. Po tem načelu bi morali tudi urediti gradivo preteklih let pred začetkom veljavnosti navodil. Ža na novo nastajajoče gradivo je bilo določeno, da ga bodo vlagali v arhiv, ki mora biti urejen v največ dveh letih. Okrajni in občinski komiteji naj bi gradivo hranili le tri leta, o tem vodili arhivsko knjigo kot inventarni pregled arhiva in ga po preteku tega obdobja izročali ZA CK ZKS. Dveletno obdobje za ureditev starejšega gradiva je bilo določeno, ker so se zavedali, da gradivo preteklih let, še zlasti za prvo povojno obdobje, marsikje ni bilo primerno urejeno in zavarovano. Ker so ocenili, da je ta arhiv glavni zgodovinski vir za znanstveno preučevanje vloge KP/ZK, so pri komitejih ustanovili komisije za ureditev arhivov ter natančno določili način ureditve le-tega in izdelavo kazal, na osnovi katerih so vpisovali gradivo v spre- 130 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 jemno knjigo ZA CK ZKS. Kot je bilo že omenjeno, so navodila v obvezno uporabo uvedla arhivske znake za urejanje arhiva. Z njimi naj bi vodili celoten arhiv, sledeč organizacijski shemi in sistemu poslovanja. Za vsak arhivski znak naj bi nastavili ločen fascikel z oznako organizacij ske enote, letnico, arhivskim znakom in kratko vsebino vloženih zadev. Organizacijskih enot je bilo pet, gradivo znotraj vsake pa seje še delilo: 01 Sekretariat 01/1 Splošno 01/2 Dopisovanje s CK ZKS 01/3 Dopisovanje z OK ZKS 01/4 Statistika in evidenca 01/5 Zapisniki plenuma, sej komiteja in sekretariata 01/6 Članski dokumenti 01/7 Prošnje, predlogi in pritožbe 01/8 Naročilo članskih izkaznic 01/9 Zapisniki osnovnih organizacij ZK 01/10 Ponovni sprejemi v ZK 02 Ideološka komisija 02/1 Splošno 02/2 Ideološka komisija CK ZK 02/3 Ideološka komisija OK ZK 02/4 Ideološka komisija občinskega komiteja ZK 02/5 Seminarji 02/6 Politična šola 03 Kadrovska komisija 03/1 Splošno 03/2 Kadrovska komisija CK ZK 03/3 Kadrovska komisija OK ZK 03/4 Kadrovska komisija občinskega komiteja ZK 03/5 Informacije in analize 03/6 Dopisovanje v zvezi s šolanjem kadra 03/7 Kadrovski sestav partijskih vodstev 03/8 Kadrovski sestav vodstev osnovnih organizacij ZK 03/9 Karakteristike 04 Revizij ska komisij a 04/1 Splošno 04/2 Poročila revizijske komisije občinskega komiteja ZK 05 Splošni posli 05/1 Splošno 05/2 Finančno in materialno poslovanje 05/3 Uslužbenske zadeve Omenjeni način poslovanja je postal obvezen za komiteje ZK leta 1959, vendar so nekateri tako označevali gradivo in ga odlagali že pred tem. Primer je občinski komite Laško, kije uporabljal petštevilčno klasifikacijo že leta 1958. To so izjeme, izjeme pa so bili tudi tisti občinski komiteji, ki so sledili navodilom in začeli poslovati z gradivom s petštevilčno klasifikacijo že leta 1959. Večina jo je uvedla v letih od 1960 do 1964, okrajni komite Celje pa šele leta 1965. Omenjeni sistem znakov je veljal do novega navodila za pisarniško poslovanje okrajnih in občinskih komitejev, ki je začel veljati 1. januarja 1964, Uvajal je novo označbo posameznih organizacijskih enot (dopolnilnih znakov znotraj enot, po katerih so združevali gradivo pred arhiviranjem, ne navajamo): 01 Komite ZKS (občinski ali okrajni) 02 Sekretariat 03 Ideološka komisija 04 Komisija za kadre 05 Organizacijska komisija 06 Kontrolna komisija 07 Osnovne organizacije 08 Splošne in finančne zadeve Omenjena klasifikacija je bila glede števila arhivskih znakov nespremenjena vse do leta 1983, vsebina posameznih znakov, čeprav je bila okvirno nespremenjena, pa se je v drugi polovici začela polagoma širiti in deloma spreminjati. Omenjene spremembe so opisane na primeru Občinskega komiteja Celje. Vsebina treh arhivskih znakov (01, 04 in 08) ni doživela nobenih sprememb, več pa je tistih, ki so jim bile dodane nove vsebine. Znak 02 je od leta 1966 vključeval tudi gradivo komisije za družbeno-ekonomska in politična vprašanja (kasneje so jo označevali kar kot ekonomsko), od 1975 pa tudi komisije za samoupravljanje. Pod znakom 03 je od leta 1976 poleg gradiva ideološke komisije moč najti tudi gradivo komisije za delo z mladimi. Njeno gradivo je leta 1971 (sicer izjemoma, kar velja tudi za versko komisijo) najti pod znakom 05, sicer pa je ta znak ves čas vseboval spise organizacijske, od leta 1976 pa tudi statutarne komisije. Gradivo kontrolne komisije je pri znaku 06 leta 1966 zamenjalo gradivo komisije za mednarodne odnose in ekonomsko politiko ali na kratko za mednarodna vprašanja, kot so jo imenovali kasneje. Pri znaku 07, ki je prvotno vseboval gradivo OO, predvsem zapisnike sestankov, od leta 1974 najdemo tudi gradivo komisije za informativno dejavnost, pri znaku 08 pa lahko že od leta 1964 sledimo tudi delu revizijske komisije. Prvo spremembo števila arhivskih znakov prinese šele leto 1982. Tedaj je dodan znak 09, ki je vseboval gradivo komisije za preučevanje zgodovine ZK. Korenit poseg v označevanje spisov pa pomeni uvedba nove delitve arhivskih znakov leta 1983: 01 Občinski komite ZKS 02 Predsedstvo občinskega komiteja ZKS ARHIVI XXIII (2000 , št. 2 Iz prakse za prakso ni 02/1 Aktiv komunistov - delavcev 02/2 Kadrovska komisija 02/3 Komisija za družbeno-ckonomskc odnose 02/4 Delovne skupine 03 Tovariško razsodišče 04 Nadzorna komisija 05 Statutarna komisija 06 Komisija za organiziranost razvoj n kadrovsko politiko v ZK 07 Komisija za idejno m icorelično delo v ZK 07/1 Občinska politična šola ip seminar 08 Kumisija za informativno in propagandno dejavnost 09 Komisija za mednarodno sodelovanje ZK m za vprašanja v zvezi z našimi delavci v tujim 010 Komisija za preučevanje zgodovine zveze komunistov 011 Komisija za prošnje in pritožbe 012 Komisija za SLO m DS 013 Aktivi ZK v organizacijah, društvih in SIS 014 Osnovne organizacije ZK 014/1 Akcijske konference fdelovne, problem ske) 015 Sveti ZK v krajevni skupnosti 016 Splošna služba 017 Finančna služba 018 Statistika m evidenca 019 Sumoupravn akti delovne skupnosti organa ZKS občinskega komiteja Ta razdelitev znakov je bila v veljavi do konca delovanja Občinskega komiteja leta 1Q90. Stan 'plač' pred nekdanjo osnovno šolo (danes 'trg Pavla Rnšta), Vipava 1902. Z razstave Gremo v trg Pokraj-nsLega arhiva v Novi Gorici. L 132 l? prakse i.dt prakso ARHIVI XXIII (2000;, te 2 m m Ljubljanske narodne dame prirede v nedeljo, dne ,5 julija 1903 leta v ¡juDljanslr „Zvezdi' veliko -■——— * Prešernovo ilavno.it | v korist Prešernovemu spomeniku % ■Jfideluj^jo „Glaob^na ^.a+ka'< - — pevsko društvo „Ljubljana" —j trgovsko društyo ¿.Merkur1 — pp^sko društvo Jr51avec,f — telovadno društvo „5okol'r nadilje iarrburašl — ljubljanska društvena godba — meščanska godba iz Nuv^ga mesta. Začetek .siavnosti ob 5 ur popoiudne Vstopnina 6C vinarjev ^a osebo, * Ms® k Vipor^d >a tretji strani. * IV* . M m m 'i O ' v i r, 'J Vabilo na Prešernovo slavnost, T julij 7903. 7AL, Odbor za postavitev Prešernovega spomenika, foi 223. VIHIVI XXlll(?QOQ), SL 2 Iz prakse za ;irakso 133 UDK 912:7.025 Restavi iranje zeml evida Karta ItaKa fisica LUCIJA P LAN'INC Opisala bom restavnranje papirnega zemljevida z naslovom Karta Italia fisica. Ta karta Ita lijeje last Goriškega muzeja Prvič je zam rnva zaradi aktualne sporočilne funkcije, kaže mejo Italije s sosednjim, državam v obdobju med obema vojnama. Zavzema tudi ozeml je Istre, Hrvaške, Slovenije, otoke Korziko, Sardinijo, Sicilijo in nekatere dele sosednjih držav Avstrne, Švice in Francije, Drugič pa je /aiumiva zaradi velikost saj meri 176,5 cm v širino in 188 cm v višino. Večji formati so pii restavnianji* inj rokovanju boij zahtevni in nepred\ idljivi kot manjši. Restavriranje obsega tele faze: suho in mokro čiščenje, dopolnjevanje manjkajočih delov, ravnanja, retuša in shranjevanje. Zemljevid je barvni tisk in ga sestavlja šest enako velikih pravokotnikov, ki so lepljen v celoto. Lepljen je b:.l na platno, ki je bilo spndaj in zgoraj z žeblp pritrjeno na okruglo letvico. Med zgornjo letvico je bila vpeta tuiii vrvica za obešanje zemljevida 1 STANJE PRID RLST A V RI ii \ N.J E!Y1 Poškodbe so bile predvsem mehanske. Spodnji del je bil bolj poškodovan kot zgornji. Povsod so bili več) in manj s* manjkajoči deli ter večje in manjše raztrganine Na bolj poškodovanem spodnjem delu je bil papir med luk njami oguljen, krhek, valovit, raztegnjen in zmečkan, torei deformiian Zemljevid je bil povsod zelo prašen. Na licu so bili iztrehk. žuželk, blato, prah in plesen. Na spodnji desm stran- je bil zelo velik madež razlite rjave tekočine, okrog njega pa razpršene kapljice Predvidevam, da je bil zemljevid nepravilno hranjen in izpostavljen zunanjim vplivom prahu m vlagi ter bil zelo grobo uporabljen iij dlje časa zvit v zvitek. Platno je ostalo cclo. Sestavljeno jc bilo iz dveh dolov, ki sta bila na sredi sešita skupaj. Stanje pred restavriranjem m fc prakse za praks» ARHIVI XXIII (2000)|BK2 Kcstiivriranje 2. POSTOPKI RESI AVR1RAN.JA Čiščenje objekta Čiščenj1.] objekta jc bilo treba posvetiti veliko pozornost, in časa. Zemljevid je bil med čiščenjem položen na pleksi steklo. Najprej sem z lica z vato pobrisala prah, nato pa ga še večkrat temeljito poradirala z naribano radirko, ker menim. da bi bilo enkrat premalo. Sa listih mestih, kjer je bil papir krhek, oguljen in zato manj trpežen, sem ga očistna s celo radirko. To sem naredila zelo previdno in / rnanj?irn pritiskom, da se papir nc bi strgal. Madež na desni strani spodaj sem s površine odstranila s skalpelom, ker mi z radirko m uspelo odst.anni ničesar in sicer vsako posamezno kapljico. Se prej sem poskusila tudi z mešanico alkohola in vodsjflv razmerju 1:1, vendar je jbfl poskus neuspešen 1 udi blato in iztrebke žuželk sem odstranila s skalpelom. Pazit, sem morala, da mserr odstrani la barve a 1 poškodovala površine. Zaradi takega postopka m velike površine je suho čiščenje trajalo zelo dolgo. Zemljevid sem obrnili na hrbet ter mehansko odstranila platno z objekta Na objektu je ostalo zastarano skrobno lepilo; počasi in temeljito sem ga odstranila s skalpelom in zelo drobnim vodo-biusnim papirjem. Zemljevid brez platnene pod lage jc bil v še slabšem stanju Poleg večjih m man j» h lukenj so nekatere ia?trganme segale celo do sredine objekta. Zaiadi takega slama in velikosti sein se odločila, da zemljevida ne bom mokro Čistila oz. prala v vodi. Zemljevid sem nato položila na naravno desko in obrnila na lice. Ker je bil papir raztrgan, zamaknjen n valovit, sem ? lica vse raztrganine najprej zalepila skupaj. Uporabila sem enosmerni japonski papit 624 050 n meti (celulozno lepilo, ki se pozneje lahko odstrani mehansko. Izhajala sem iz sredine zemljevida in raztrganine zlepila glede na nsbo geografskih leg, meja, poti, rek, cest, nadmorske višine in zemljepisnih imen ter gleds na prvotno lego papirja na raztrganini Nisem pa raztrganine zalepila tako, da bi jo prisilila v drugačno lego. Na daljše raztrganine sem nalepila več krajših trakov enosmernega japonskega papirja', da ta v nadaljuj-h fazah restav riranja ne bu oviral raztezanja papirja. Tako obdelan zemljevid je bil nekaj časa obicžen pod deskami, da se je poravnal. Japonski papir uporabljamo zli dopolnjevanje lukenj manjkajočih delov. Ne vsebuje polnil in klejev: Mfejgn jc ročno iz doma gojenih rastlin, ki imajo dolga in čista celulozna vlakna. V naši dclavnici uporabljamo več različnih tipov |a ponskih papirji za različne vrste papirjev glede na debelino m sestavo. Zemljevid sem nato obrnila na hrbet Tudi vse raztrganine na hrbtni stran- sem zalepila in nudila 7 vodno rezan mi trakovi japonskega papnja 611 140 in primerno razredčenim škrobmm lepilom. Vse manjkajoče dele sem dopolnila z dvema japonskima papirjema spodaj z japico 632 461 in zgoraj z vang 25 511. Manjkajoči del na zemlje vid a ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz prakse za prakso 135 Prvega sem prej navla/iia z vodo m iti/1 prsileem, in sicer zato ker se navlažen papir pri vnovičnem vlaženju ne razteza več Izbrala sem ga /ato, ker ima dolga vlakna, se zelo dolgo prilagaja in razteza. Najprej sem japonski papir japico 632 461 položila na luknjo ter z, vodnim re^om obrezala linijo manjkajočega dela pt ibli/no ceiUnneter če/ rob. Ko je bila oblika v celoti odtrgana in pri pravljena, sem poravnala vlakna m io 7 malo razredčenim škrobnim lepilom zalepila na objekt. Dopolnjeni del sem med holileksi in pivnik obte/ila m pustila čez noc. da se je posuši 1 Drugi dan sem vse odstranila in preveriia. ali je bilo ravno, zalepljeno in suho. Ponovila sem postopek če ni bilo dobro zalepljeno ali ravno. 7xdo pomembna pn obeh japonskih papirjinje smer vlaken. Ne glede na naravo manjkajočega dela so smeri vlaken japonskega papirja vedno obrnjene vertikalno. Nepravilno KSnjeh3 aJi zamaknjena vlakna v fazi ravnanj in sušenja lahko poškodujejo, nagubajo papir na originalu. Vodni rez naredimo lako, da ? moknm čopičem ali kostjo potegnemo linijo po papnm; po mokri liniji s potegom papi Ji a/dvoji mo. Rob papirja ni oster kol pn repnju, ker se vlakna rclak.drajo in razdvojijo. Neoster rob jc manj opazen in bolj fleksibilen, ko je nalepljen na drugega. Dopolnjevanje manjkajočega dela Dopolnjen manjkajoči del spodnjim japonskim papirjem Dopolnjen anje maiifkajočega dela 136 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Holiteks je netkana tkanina, narejena iz sintetičnih vlaken, ki so z močnim pritiskom stisnjena skupaj, ne vsebujejo polnil. Uporabljamo ga v postopkih restavriranja. To pomeni, da se lepljeni objekt na holiteks ne zalepi. Zemljevid sem obrnila na lice. Za restav-riranje zgornje strani sem izbrala papir vang 25 511, saj ima podobne značilnosti kot zemljevid, ker ima zgornjo površino gladko. Naravna barva japonskega papirja ni bila ustrezna, zato ga je bilo treba tonirati. Uporabila sem akrilne barve. Ob pomoči vzorčkov sem poiskala pravi odtenek. V kopeli izbrane ustrezne nianse sem pobarvala večje kose japonskega papirja in jih nato obesila na palico. Ko so se listi posušili, sem jih poravnala v stiskalnici. Papir je bil prej tudi na-vlažen. Prav tako kot pri prejšnjem japonskem papirju je tudi tokrat pomembno, da so vlakna vertikalno glede na original. Na licu objekta sem na presojni papir s svinčnikom natančno obrisala določen manjkajoči del. Oblikovan japonski papir sem prenesla na toniranega in ga s skalpelom odrezala na presvetljeni mizi. Obliko sem nato prenesla na manjkajoči del na zemljevidu. S čopičem sem z mešanico metilceluloze in malo škrobnega lepila premazala spodnji japonski papir in nanj položila oblikovan zgornji obrezan japonski papir in ga prek holiteks a s kostjo pogladila, da se je zlepil s spodnjim. Na holiteks sem položila še pivnik, nato ravno desko in vse obtežila z utežmi. V sendviču sem ga pustila čez noč, da se je vse popolnoma posušilo. Drugi dan sem vse odstranila. Tako sem dopolnila vse luknje. Postopek sem ponovila z novim papirjem, če so nastale gube ali če se je dopolnjeni papir zamaknil. 3. PODLEPLJANJE ZEMLJEVIDA Priprava za podlepljanje Podlepljanje objekta na hrbtno stran z japonskim papirjem je namenjeno utrjevanju podlage namesto platnene podlage. Odločila sem se za dve plasti japonskega papirja 611 140. Raztopino pripravimo iz 150g danskega škroba in 1 litra destilirane vode ter skuhamo v vodni kopeli po receptu. Skuhano lepilo sem primerno razredčila z destilirano vodo in ga z metil-celuloznim lepilom culminal zmešala v električnem mešalniku. Izbrala sem culminal MC 3000, ker je manj viskozen, kar pomeni, da bolj prodira v papir in je manj tog. Uporabila sem 20 g culminala in 800 mililitrov destilirane vode. Pripravljeno mešanico lepila uporabljamo za premazovanje japonskega papirja. Za podlepljanje sem izbrala japonski papir japico 611 140, ker je zelo tanek. Vse robove sem vodno obrezala, da stiki na zemljevidu ne bi bili preveč opazni. Pomembno je, da so stranice vzporedne in ohranijo pravi kot. (To sem dosegla tako, da sem prvi list na kupu upognila po vertikali in prekrila vogale. Z grafično iglo sem na obeh vogalih naredila luknjico in položila list nazaj. Luknji na eni strani sta označevali linijo, po kateri sem vodno odrezala vzporednico na vseh listih hkrati. Tako sem naredila tudi po horizontali.) Iz trde folije sem odrezala tudi dva enako velika formata, nekoliko večja, kot je velikost enega pripravljenega japonskega papirja, na katerem sem premazovala japonski papir s pripravljenim lepilom med podlepljanjem in prenašanjem na zemljevid. Nekoliko manjši kos holitexa kot je zemljevid sem položila spodaj. Več manjših enako velikih kosov holiteksa, frotirnih krp in filcev sem pripravila za zgornjo stran zemljevida po podlep-ljanju. Uporabila sem dva čopiča: nadebake in tsukemawashibake, ki morata biti pred uporabo čista in navlažena. Z lica sem odstranila enosmerni japonski papir, ki je fiksiral raztrganine in luknje pred restavriranjem. Izdelava harmonike S harmoniko ravnamo objekt. Debelejši japonski papir japico 642 181 sem vodno narezala na 20 cm široke trakove pravokotno na smer vlaken. Vse trakove sem nato na gosto upognila v smeri vlaken v obliki harmonike. Trakove sem z nerazredčenim škrobom zalepila pet milimetrov po vseh robovih na hrbtno stran zemljevida. Prav tako sem zalepila tudi stična mesta trakov. Zelo pomembna je postavitev smeri vlaken harmonike glede na objekt: spodaj in zgoraj vertikalno, desno in levo pa horizontalno glede na zemljevid. Prvo podlepljanje Zaradi velikosti zemljevida sem pri delu potrebovala pomoč kolegic. Najprej smo cel zemljevid s finim razpršilcem navlažile z vodo. Na-vlažen mora biti predvsem enakomerno in toliko, da je na otip zelo vlažen, obrnjen pa z licem navzdol. Pripravljeni kos tankega japonskega papirja smo položile na trdo folijo in ga s pripravljenim lepilom premazale enakomerno iz sredine navzven v obliki križa. Prenesle smo ga s folijo na prvi vogal zemljevida tako, da je segal čez objekt skoraj do roba harmonike. Položenega na zemljevid smo pogladile s čopičem prek folije in jo počasi in previdno odstranile z japonskega papirja. Ker je bilo vse mokro, se robovi pod-lepljenega japonskega papirja na objektu niso dobro videli, zato smo jih označevale s svinčnikom. Tako smo podlepile vso površino, kose premazanega japonskega papirja smo polagale ARHIVI XXIII (2000j, 51. 2 Iz prakse za prukicj 137 Podlepljunje zemljevida (dobro je vidtta ''harmonika na robovih) drugega poleg drugega. Robovi so se prekrivali največ 5 mm Ko je bilo delo končano, smo objekt najprej pokrile s holiiexomv nato s fro-Urastimi krpan.i m nazadnje še s iilcem v te materiale ja prenicala vlaga iz objekta Hitreje je potekalo vse skupaj zato, ker smo si razdelile delo. Ena je prema/ovala papuje., dve sva polagali papn s folijn na objekt, druge pa so žc pod lepi jene dele pokrivale s ho!itexom m frotirjem, da se ni prehitro sušilo, Delo smo pričele zgodaj zjutraj, ker je med sušenjem treba objekt nadzorovati m opazovati, kaj se z njim dogaja re7 nekaj ur smo na filc položile tudi folijo, da se ni prehitro sušilo, V tc.m primeru ¡ni bilo težav. "Naslednji dan sem odstrarrla folijo in v takem stanju seje zemljevid sušil nekaj dm Obrnila sem ga na lice, da sem lahko videla, kaj se bo z objektom zgodilo. Stanje objekta sc po prvem podlepljfmju ne spreminja več. Pojavilo se je nekai gub za katere menim, da so po sledica prej omenjenih deformacij ki jih je imel v sebi poškodovan' papir in jih ni mogoče v ce loti odpraviti. Na vseh večjih gubah sem podlep-Ijen japonski papii na hrbtni stran prerezala z grafično iglo iij pogladila s kostjo. Gube so izginile, prerezane linije pa so bile neopazne. Drugo podlepljunje Pripravila sem enako velike kose japonskega papirja japico 611 140 kot v prvem podlepljanju Uporabila sem tudi isto lepilo, holitexe, frotime krpe. m filc. Zemljevid smo spet v celoti navla/ile. Postopek je popolnoma enak kol v prvetn podlepljanju. Začele pa smo po diagonal, v nasprotnem kotu, kjer smo končale prvo podlepljanje. Pomembno je, da druga plast japonskega papirja ne lezi na istem mestu, ampak morajo biti robovi s prvo plastjo japonskega papirja premaknjen'. Bolj so robovi premaknjeni- bolje je /.a objekt V končm fn/.l se zaradi zaimka papirjev na podlepljei hrbltv strani riše mreža iz robov pod lepljenega papirja V obeh primerih moram omenit: pomembnost vlaženja objekta med podlepljanjcm. Ker jo bil ohjekc velikega formata, se je med proccsom na drugem koneu ze delno posuifi!, zato smo tam spet navlažile. Med sušenjem smo ves čas opazovale, kaj se dogaja Moram omen ti, da sc je. pri drugem podlepljanju pojavilo nekaj novih gub Dvakratno podlepljanje je dalo dovolj trdno podlago za poznejšo uporabo. 4. K\VN\NJE ZEMLJEVIDA I HARMONIKO Zemljevid, ki je bil obrnjen na lice, je bilo potrebno spet navlaziti. Zunanji del harmonike, približno 3 cm, smo zavihale navzgor. Pod zavihek smo na desko nalepile nerazredčen škrob, na katerega smo zalepile zavihani del. Pri lepljenju smo papir povlekle hkrati vsaka proti sebi. da se j i napel in napetega zalepile na desko.-Najprej po širini iz sredine navzven in nato še po dolžini. Ce je žc navlažetr objekt pravilno m enakomerno nalepljen ter napet, Je veliko k 138 Iz prakrtq.za prakso ARHIVI XXIII (2000). št. ? Ravnanje s možnosti, da se bo med sušenjem /.do dohro poravnal Poknie smo ga s holitcksi, nato s frotira slimi krpami m nazadnje še s filci. Pravilno izbrani pa^irj' in pravilno naravnane smeii vlaken preprečujejo nepričakovana gibanja 111 raztezanja papirja na objektu. V takem sendviču iq pritrjen na desko sem zemljevid pustila štirinaj^i dni. da sc je popolnoma posušil Funkcija ravnanja zem ljevida s harmoniko je, da se med sušenjem papir krči, ker pa je objekt ves čas pritrjen na desko se krčenje in ravnanje dogaja v papirju samem. Odrezala sem harmoniko z deske. Desno in levo stran harmonike sem odrezala do roba zgoraj iif spodaj pa sem papir pustila, ker je pozneje služil za montažo IclvL. 5, RETUŠA Vseh večjih lukenj, ki sem jih ročno dopolnila s toniramm japonsk-m papiijem, nisem rctušiula, ker so že imele ustrezen enoten odtenek. Odločila sem se za rettišo razLrganin in majhnih luknjic. Nazadnje sem retuširala še črto, ki okvirja karto. 6. MONTAŽA Na restavriran objekt sem namestila nove bukove letvic®. Preden sem jih montuala, sem jih premazala s premazom za les. Dve pr merraj debeli letvici, enaki kot originala, sem premazala s sintetičnim lepilom /a les ter stisnila vse skupaj s sponami v razdalj. 30 du 40 centimetrov zgoraj m spodaj na japonski papigi oz. na harmoniko objekta. Ta je ostal nedotaknjen. hannor.ika Retuširan detajl J ARHIVI XXI(I (2000), St. 2 I7tprakse za praksd H9 Med zgornji letvici sem dudala šc primerno debelo vrv, ki je bila prvotno namenjena /a obešanje karlc n;reteno. 7. lR\NSPORI Pri prevozu zemljevid zaradi njegove velikosti ni mogel biti raztegnjen, zato sem pripravila val: iz, trdega kartona s premerom enega metra Nam sem tik pred prevesim navila zemljevid in ga zaščitila najprej z debelejšim papirjem, nato še z zaščitno peno. Zvitek je bil uporaben samo za prevoz ker so zemljevid takoj nato razvili. 8. skuep S tako velikim formatom sem delala prvič. Med restavriranjem nisem imela posebnin težav. Za delo^šem porabila 456 ur. V nekaterih fazah |etdavriranja je bilo potrebno skupinsko delo. Sodelovale smo^itaša Višmkar, Marjana Cjuha, latjana Rahovsky Buligoj, Mateja Kotar m Lucija Planine. Delale smo pud vodstvom re-stavralorke Karmen Corak Rincsi itj vodjo našega oddelka Jedrt Vodopivec. Z restavriranim zemljevidom sem bila zelo zadovoljna. UPORABI JENI M MERI M J: J APONSKI PAPIR: vang 25 51 1, japieo 632 461.611 140,642 181.624 050 LEPILO: CULMINAL MC 3000, Škrobno lepilo pšenifino, sintetično lepilo za papir in karton BUKOVE I-ET VICE? okrogle PREMAZ ZA LES. Belinka, belton aqua Resiavruan zemljevid (končan objekt z montiraiumi letvicami) 140 Iz prakse za prakso ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Neznana ženska z o/rokom iz Vipave ali okolice, ¡921 Z razstave Gremo v trg Pokrajinskega arhiva i' Novi Gorici. J ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 141 Iz arhivskih fondov in zbirk UDK 930.253:811.163.6"16" Iz zgodovine uradovalne slovenščine 17. stoletja BORIS GOLEČ Potem ko je bila v zadnjih štirih letnikih Arhivov predstavljena bera slovenskih uradnih in poluradnih besedil iz obdobja od 1708 do okoli 1791, povečini shranjenih v ne ljubljanskih arhivih, so tokrat na vrsti starejša besedila iz 17. stoletja, ki so mi v zadnjem času tako ali drugače prišla pod roke v Arhivu Slovenije in v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Na nekatera so me ljubeznivo opozorili kolegi, na druga pa sem naletel bodisi po srečnem naključju bodisi med iskanjem po možnih hraniščih. Po obsegu in vsebini sicer skromni dokumenti in njihovi deli predstavljajo zvrstno razmeroma pestro paleto uradnih zapisov v slovenščini, ki poleg tega za tako zgodnji čas doslej večinoma še niso bili evidentirani. Kolikor sem mogel dognati, gre največkrat sploh za najzgodnejše primerke posameznih zvrsti slovensko pisanih dokumentov: za najstarejše zastavno pismo, zaznamek o prvem znanem slovenskem urbarju, nadalje za pogodbo o nakupu in prodaji podlož-niške posesti, ki se vsebinsko navezuje na že objavljeno najstarejšo znano slovensko podlož-niško listino, ter za dva najzgodnejša slovenska opisa deželskosodnih meja. Namen pričujoče komentirane objave slovenskih uradnih in poluradnih besedil ni jezikovna ali slogovna analiza, temveč predvsem ugotavljanje okoliščin in razlogov za njihov nastanek ter postavitev v kontekst (že znanih) zvrstno enakih in sorodnih slovensko pisanih dokumentov. Značilnosti in posebnosti jezika se bom nekoliko dotaknil le tam in toliko, kolikor zadevajo zgornje prednostno vprašanje in kolikor se zdi potrebna razlaga posameznih pojmov in besednih zvez. 1) Zastavni pismi župnika v Vodicah nad Ljubljano ključarjem Marijine cerkve na Šmarni gori iz leta 16201 Po času nastanka je med predstavljenimi NŠAL, ŠAL/Zgodovinski zapiski, fasc. 10, Stara slovenska pesniška in prozna besedila od 17. do 19. stoletja. dokumenti najzgodnejši prepis dveh potrditev o zastavitvah, ki ju je leta 1620 izstavil Matija Medved (Ursus), župnik v Vodicah nad Ljubljano. V njem sta zajeta zapisa dveh njegovih zastavitev ključarjem Marijine cerkve na Šmarni gori, prve, opravljene na praznik sv. Florijana, 4. maja 1620, in druge, datirane na Marijino obiskanje, 2. julija. Oba zapisa sta bila šele pozneje prepisana na isti samostojni list, v zaglavju naslovljen kot prepis župnikovih "pripoznanj" šmarnogorski cerkvi: "Copia presb/yte/r/is/ Math:/iae/ Vrfi recognationum pro eccl/es/ia B. V. in Kalnperg". Glede okoliščin nastanka prepisa, ki ne more biti dosti mlajši od ne-ohranjenih originalnih pisem, žal ni bilo mogoče ugotoviti nič določnejšega. Neznani sta tudi pro-venienca dokumenta in njegova pot do današnjega hranišča, zbirke Zgodovinski zapiski v Nadškofijskem arhivu Ljubljana.2 Nekaj več vemo le o avtorju obeh tekstov, župniku Matiji Medvedu. Bil je rojen Kranjec, posvečen v duhovnika leta 1602, od 1607 do 1612 župnik v Kovorju pri Tržiču in nato 1612 v Vodicah. Ravno v letu nastanka obravnavanih besedil ga je škof Tomaž Hren ob vizitaciji kaznoval, ker je živel s priležnico in imel z njo nezakonskega sina Jurija. Vodiški župnik je bil vsaj še konec naslednjega leta 1621, nato pa o njegovi nadaljnji življenjski poti ni podatkov.3 Pravo zastavno pismo je v vsebinskem in oblikovnem pogledu samo starejši od obeh zapisov. Matija Medved se v prvi osebi zavezuje, da bo štirim poimensko navedenim ključarjem vrnil posojenih sto goldinarjev, za katere jim pred Zbirko Zgodovinski zapiski je nekako med letoma 1971 in 1978 uredila s. Mateja Gorišek, pri čemer ni upoštevala niti provcnienčnega načela niti ni navedla, iz katerih fondov in zbirk je dokumente združila v skupni fascikel. Večino starejših slovenskih besedil Nadškofijskega arhiva je sicer, kot kaže, zbral France Pokorn. škofijski arhivar v obdobju 1911-1940. ■ Po informaciji dr. Franceta M. Dolinarja, vodje Nadškofijskega arhiva v letih 1978-1987 in 2000- vLjubljani 10. 12. 1999. NŠAL, Zgodovinski zapiski: Pokorn, fasc. 42, Vodice. 142 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 pričami zastavlja 40 "rudečeh"4 v zlatu. Poleg Medvedovega latiniziranega imena in naslova sta pomenljivi tudi latinski dataciji na začetku in koncu, ki dajeta dokumentu potrebni uradni značaj. Drugo, dva meseca mlajše pismo, je zgolj kratka župnikova prošnja za vnovično posojilo, ki jo je ta poslal ključarjem po "gospodu Gro-gorju", tedanjem vodiškem kaplanu Gregorju Juraju (Jeraju).5 Le-temu naj bi ključarji v zameno za prinesenih osem "rudečeh" izročili zaprošeno vsoto 20 goldinarjev. Oblikovno torej ne gre za zastavno pismo, temveč za nekakšen nadomestek z očitno zadostno pravno veljavo. Ker je pisanje namenjeno izključno ključarjem, je razen uvodnega pozdrava (Bonus dies) in latiniziranega priimka Ursus v celoti slovensko. Takšna je njegova datacija na Marijin praznik, kakor tudi piščev podpis "fajmošter vodiški". Dejstvo, da se Matija Medved v prvem pismu naslavlja kot vikar (Vicarius Wodiz.ah), tokrat pa kot župnik, pri tem nikakor ne sme motiti. V pravem zastavnem pismu je namreč uporabil latinski, formalnopravno točnejši naslov župnijskega vikarja, medtem ko se je v drugem, ki je bolj zasebne narave, temu primerno podpisal kot vsem dobro znani "fajmošter". Izbira slovenščine je v obeh primerih povezana s tem, da gre za neposredno poslovanje s preprostimi ljudmi, ki niso razumeli drugega jezika in so izstavitelja najverjetneje sami prosili za slovensko pismo. Potreba je enako ravnanje narekovala pri pisanju drugega pisma, ki ga je prosilec poslal naslovnikom po tretji osebi. Zapisa se v transkripciji glasita takole: An no 1620 Fes to S: Floriani Jest Matthias V rs us, Vicarius Wodizah sposnam s letim pissmam De so kluzhar 'e Diuice Maria na Shimarni gori mtiri stu rainish6 koker 100 f smo dones obraitale gotouih denario possodile: prutie iest sim niem ulete skatelze n 'm kluzhariam sastauel 40 rudezheh uslatim stukou1 katere iest supet reshil bodem sgotouimi denariame, bres use škode imi mu e. Tega so prizho Gospud Sebastian Groshel Faimoshter per S: Martini, Vsi shtirie Kluzharie. Matthia Korbiza . Hanshe Peterle . Nie laus Lap. ino Andre premshekh. srauen tudi Paul Mushan ino Martin Meshnar etc. ino moie listna, rokhe pissmu. Actum in Monte Mariano eodem ut supra . /. prizho Jun. Juri Korbiza Matthias Vrsus Idem qui supra . /. Bonus dies Lubi kluzharie schemarne gore, iest nam letukaj skusi gospoda Grogoria ossem rudezheh slatih poshliem, ino prossim de v meni nat 'ste bote duaissete rainish drobnih dena/ri/ou possodili, hozhem skorai nam supet takushnc uerniti. Pissan/o/ na dan ob skania Divize Mariae v leti 1620 etc. Matthias Vrsus Faimoshter Wodishki Verjetno gre za zlati goldinar (Goldgulden), ki je med naraščanjem vrednosti v t. i. "Kipperzeit" ravno v letih 1620-1621 dosegel vrednost 2 goldinarjev in pol, kar natanko ustreza razmerju v obravnavanem zastavnem pismu: 40 "rudečeh" za 100 renskih goldinarjev. — Glede denarnih vrednosti prim. Arnold Luschin von Ebengreuth, Das lange Geld oder die Kipperzeit in Steiermark, v: Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark XXXVUI (1890), str. 40. - Izraz "rdeči zlati" se z drugačnim pomenom pojavlja v blejskem gospostvu v začetku 18. Stoletja (prim. Peter Ribnikar, Slovenske podložniške prisege patrimonialnega sodišča Bled, Ljubljana 1976, str. 29, 50). - Na Luschinov članek in omembo izraza v Ribnikarjevem delu meje prijazno opozoril mag. Matjaž Bizjak z ZRC SAZU, za kar se mu iskreno zahvaljuj en. Gregor Juraj (Jeraj) je bil posvečen v duhovnika leta 1619 in je kot kaplan služboval v Vodicah med letoma 1619 in 1622, ko Črkopisna podoba zapisov priča, da se vodiški župnik ni ravnal zvesto po bohoričici sodobnih slovenskih tiskov. Se posebej nedosledno je zapisoval glas s, tako enkrat kot s (stu, iest) in drugič kot ss {pissmam, possodili). Nemška praksa gaje mestoma motila tudi pri izbiri znakov za šumnik š, denimo v besedah skatelze, škode, schemarne gore, ki ga je sicer največkrat pisal enako kot ž: reshil, Faimoshter, Hanshe, Meshnar. V besedotvorju se ni mogel izogniti je odšel za župnika v Polhov Gradec (NiAl,, Zgodovinski zapiski: Pokorn, fasc. 42, Vodice). Rajniš = renski goldinar. Stuk = kos. ARHIVI XXIII (2000), št- 2__L arhivskih fondov in zbirk__143 mmm :'fčA \ Afr/i- •,! v''-'i ■■C"'v* < ¿/A. / 1 -i1 "Si .<", ¡M?,;*.V: L ¿tMJK>khhi} /Ml «- fitiiftMjU kif ¿mMh / L i* mitih i^Mit.■ "ij^^J®?^^ ' /T ( • - / '/i -S^fiBgSEi^—/1 •: . ■." ■■■'•'■.;--*■>;..-' J^ ^ y v....... . ^ ¡/^ {MtjMdk nfi'Mufkm ; ■ ■ I ■■ iS ' '/ ■ • L i I----- fčic ¡mmk "Cdihuiifl Uprtih | Zastavni pismi vodiskega župnika iz leta 1620 (nekoliko mlajši prepis). 144 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 nekaterim narečnim potezam (sim, denariame) in kalkom iz nemščine {prutie, le tukaj, takushne), skladnja je precej neslovenska zlasti pri zastavnem pismu, ki zvesto posnema nemški pisarniški vzorec. Pomen pričujočega vodiško-šmarnogorskega zapisa je tem večji, ker imamo opraviti s prvotno samostojnima aktoma iz poslovnega življenja, kakršnih se je že zaradi narave in oblike dokumenta ohranilo zelo malo. Kolikor sem mogel ugotoviti, gre sploh za najstarejši izpričani poslovni akt v slovenščini in pred 19. stoletjem bržčas tudi za edino evidentirano zastavno pismo. Deset let mlajša je, denimo, najstarejša znana slovenska zadolžnica ali t. i. dolžni list, nastala leta 1630 v Beli krajini,8 v leto 1643 pa datira zakupna pogodba ključarjev iz prekmurskih Martjancev.9 Najzgodnejša objavljena slovensko pisana pobotnica je najverjetneje sploh šele potrdilo ljubljanskemu mestu iz poznega leta 1743.10 Drugega od obeh vodiških aktov, župnikovo pisno prošnjo za vnovično posojilo, moremo poleg tega upravičeno označiti za najstarejše znano povsem slovensko pismo. Tega dejstva ne zmanjšujeta ne njegova kratkost ne vsebinska skromnost, saj ima vse značilnosti poslanega in prejetega pisma. Doslej je primat najstarejšega v celoti slovensko pisanega pisma pripadal le malo mlajšemu, nedatiranemu, sicer pa neprimerno obsežnejšemu pisanju, ki ga je generalni vikar ljubljanske škofije Adam Sontner pisal škofu Tomažu Hrenu med 24. avgustom 1620 in 26. novembrom 1621.11 Pisemce vodiškega župnika z dne 2. julija 1620 je tako vsaj nekaj tednov starejše od Sontnerjevega in enako kot slednje ni zasebne narave. 2) Zapis o slovenskem urbarju gospostva Gra-dac v Beli krajini iz let 1625-1629 O slovensko pisanem priročnem urbarju belokranjskega gospostva Gradac poznamo eno samo lapidarno omembo, medtem ko je urbar izginil brez sledu. V zapuščinskem inventarju Janeza Jurija barona Purgstalla, sestavljenem 29. marca 1640 v tedaj od potresa napol porušenem gradu Gradac, so inventurni komisarji navedli, da so tu Objava s komentarjem:Vatroslav Oblak, Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja, v: Letopis matice slovenske 1887, str. 306-315. - Prim. Jože Toporišič, Bohoričica 17. in prve polovice 18. stoletja, v: Obdobje baroka v slovenskem jezi ku, književnosti in kulturi (Obdobja 9), Ljubljana 1989, str. 237. 9 Objavi: France Štele, Gradivo za prekmursko zgodovino, v: ČZN XXD (1927), str. 1-9; Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976. 10 Mirko Rupel, Slovenska pobotnica iz 1743, v: Slavistična revija II (1949), str. 323. 11 Objava: Slovenščina v dokumentih skozi stoletja. Razstava ob 25-letnici samostojnega delovanja Arhiva Slovenije. Ljubljana 1971, str. 26-27. poprej že inventarizirali pisane listine in druga pisanja, ki so zdaj v Ljubljani. V Gradcu tako ni bilo drugega gradiva razen štirih urbarjev, od katerih je na prvem mestu naveden "ein windisches vrbari vndter No. 1 von 25 bis in 29. jar". Temu sledi urbar, za katerega je prav glede na prejšnji slovenski urbar izrecno poudarjeno, daje pisan v nemščini: "ein teutsches deto von 33. biß ins 38. mit No. 2, darinen des herrn von Purgstall freyherns etc. aigner handtschrifft die ausstandt zusamen gezogen", nato pa še dva mlajša urbarja brez navedbe jezika.12 Zapis o slovenskem urbarju ob vsej svoji lapidarnosti ni ostal povsem neopažen. Neznana roka, najbrž M. Smoletove, je v zapuščinskem inventarju s svinčnikom pripisala "slovenski urbar!!", v literaturi pa jev na njegov obstoj mimogrede opozorila M. Zvanut. Glede na izredno posebnost, ki jo gradaški urbar predstavlja med urbarji slovenskega ozemlja, si velja zastaviti vprašanje o okoliščinah njegovega nastanka in njegovi nadaljnji usodi. Za zdaj ni mogoče ugotoviti niti, kdo je bil v času vodenja slovenskega urbarja lastnik gra-daškega gospostva. Pri drugem, nemško pisanem urbarju, je v zapuščinskem inventarju izrecno navedeno, da je nastal že v dobi Purgstallovega lastništva - leta 1629 je namreč Gradac pripadel Janezu Baltazarju Purgstallu in po njegovi smrti leta 1632 sinu Janezu Juriju -, ne vemo pa, v čigavih rokah je bilo gospostvo v času vodenja urbarja 1625-1629. Potem ko je leta 1615 kot lastnik Gradca umrl Oton Henrik grof Thurn-Valsassina, je namreč šele za leto 1629 izpričano, da je prišlo gospostvo v last prej omenjenega Janeza Baltazarja Purgstalla "zum Khrupp, Freyenthurn vnnd Grädez".14 Vprašanje vmesnih lastnikov ostaja odprto, saj tudi v kranjski imenjski knjigi ni najti ničesar določnejšega ne pri prejšnjih lastnikih Thurnih-Valsassina ne pri poznejših Purgstallih.15 Ko je Janez Baltazar Purgstall že čez dve leti (1631) umrl, so sestavili dva zapuščinska inventarja, prvega v Krupi in drugega v Ljubljani.16 Pri tem je zanimivo, da med listinami in spisi ni urbarjev; ti se popisovalcem očitno niso zdeli dovolj pomembni, zato pa je pri krupski zapuščini navedeno nedatirano kupno pismo za gospostvo Gradac. Med številnimi dokumenti pritegne pozornost edini, pri katerem je posebej naveden jezik, tj. hrvaško dolžno pismo Ivana 12 ARS, Zbirka zapuščinskih inventarjev deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 80, P-23, 29. 3. 1640, str. 1. 13 Maja žvanut, Od viteza do gospoda, Ljubljana 1994, str. 35. 14 Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana, str. 168. 15 ARS, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 19', 21, 48', 49. 16 ARS, Zbirka zapuščinskih inventarjev deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 80, P-18/1, 8. 7. 1631; P- 18/E, 4. 5. 1632. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 145 Soldatiča za 50 trdih tolarjev (ein Crabatischer Schuldtbrieff).17 Hrvaško pisana listina je torej v grajski pisarni izstopala podobno kot devet let pozneje (1640) zabeleženi slovenski urbar. Tako rekoč sočasna uporaba izrazov "windisch" in "crabatisch" v istem okolju pa obenem jasno potrjuje, da je šlo za dva različna jezika, med katerima so inventurni komisarji, vsi domačini -Belokranjci, kajpak dobro razlikovali. S tem je izključena možnost, da bi gradaški urbar pomotoma označili kot "windisches vrbari", v resnici pa bi bil pisan v hrvaščini tako kot glavnina priročnega urbarja gospostva Metlika iz leta 1593, katerega jezik je ikavska štokavščina.18 Sled za slovenskim urbarjem se izgubi že v 17. stoletju. Če je bil leta 1640 še v gradu, ga pogrešamo v kronološko naslednjem gradaškem zapuščinskem inventarju, sestavljenem leta 1693 ob smrti Serene Magdalene Gusič roj. Marenzi, Med pokojničinimi pisanimi listinami je sicer naveden "ain alts vrbarium deli guett Gradez", ki ga je izdelal Janez Ludvik grof Thurn, ter prav tako nedatirani priročni urbar.19 Slednji je bil po vsem sodeč še aktualen, medtem ko je moral stari Thurnov urbar nastati v začetku stoletja, nekako med letoma 1601 in 1610, ko je bil Gradac v posesti grofa Janeza Ludvika Thurn-Valsas-sina.20 Od slovenskega priročnega urbarja ni bil samo starejši, ampak tudi pomembnejši, zato so ga v Gradcu hranili vsaj še leta 1720. Tedaj se namreč v zapuščinskem inventarju Janeza Sig-munda barona Gusiča imenuje "das stock urbar von dem schloss vnd guett Gradez", ki ga je lastnoročno podpisal grof Janez Ludvik in ki vsebuje "alle herrlihkheiten", ob njem pa sta bila le še dva_ priročna urbarja (andere hundt vrba-rien).21 Če je torej Thurnov urbar izviral iz začetka 17. stoletja in se je kot temeljni urbar prenašal z enega gospodarja na drugega, se je slovenski priročni urbar tako kot njegov nekaj let mlajši nemški naslednik "izgubil" najpozneje v drugi polovici 17. stoletja (med 1640 in 1693), potem ko sta v očeh uprave zemljiškega gospostva dokončno ugasnili njegova uporabna vrednost in aktualnost. Vrednost neohranjenega gradaškega urbarja bi bila toliko večja za današnjega raziskovalca preteklosti in jezika, saj ne gre le za najstarejši izpričani dokument te vrste - kontinuirano vodeni register podložniških obveznosti, temveč 17 Prav tam, šk. 80, P-18/1, str. 1 in 2 (No. 3 in No. 7). 18 Objava: Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15,18. stoletje) (Viri za zgodovino Slovencev. Trinajsta knjiga), Ljubljana 1991, str. 323-363. Avtor kritične izdaje jezik sicer označuje kot kajkavsko hrvaščino (isti, str. 24). 19 ARS, Zbirka zapuščinskih inventarjev deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 33, G-46, 30. 3. 1693, str. 17. 20 O lastnikih Gradca M. Smole, Graščine, str. 168. ? l ARS, Zbirka zapuščinskih inventarjev deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 36, G-75, 30. 7. 1720, str. 4. na Slovenskem za takorekoč izjemni primer. Kolikor je znano, ne obstaja noben primerek slovensko pisanega urbarja niti ne poznamo drugih omemb obstoja takšnega dokumenta. V ohranjenih urbarjih s slovenskega ozemlja srečamo sicer že zgodaj posamezne slovenske izraze za dajatve,22 zelo redki pa so drugi zapisi v ljudskem jeziku, med katerimi so najobsežnejši opisi deželskosodnih meja.23 O izključno slovensko pisanih registrih dajatev nasprotno ni poročil vse do konca jožefinske dobe, a še tedaj jih srečamo le v obliki predpisov. Leta 1790 je bil, denimo, natisnjen slovenski obrazec "Stibrnih bukev" kot sestavni del "Navuka" županom oziroma rih-tarjem za pobiranje cesarskega davka.24 V tem primeru torej ne gre niti za urbarje v ožjem pomenu besede niti za prakso gospoščinske pisarne, temveč zgolj za navodilo najnižjim organom modernizirajoče se državne uprave, ki šele začenjajo pisarniške posle. Primere urbarjev, vodenih v ljudskem jeziku, poznamo samo z obrobja etničnega ozemlja, in sicer kajkavsko-prekmurske urbarje za vasi Ižakovci in Ropoča v Prekmurju, natisnjene v letih 1767 in 1775.25 V tem kontekstu velja še enkrat opozoriti še na precej starejši priročni urbar gospostva Metlika iz leta 1593, katerega glavnina je pisana v hrvaščini, saj je nastal v dobi, ko je bilo to obmejno gospostvo zastavljeno hrvaškim fevdalcem Erdodijem.26 Ni naključje, da je edini znani slovensko pisani urbar nastal na etničnem obrobju, v Beli krajini, deželici z močno pisno tradicijo v ljudskem jeziku. Na uporabo živega jezika v upravi je tu pomembno, če že ne odločilno vplivala bližina hrvaške meje. Spomniti velja na delovanje glagoljaških protestantskih predikan-tov v Beli krajini, na znano rabo glagolice in cirilice v črnomaljski šoli (1575),27 kakor tudi na izpričanost hrvaščine v uradnem poslovanju v Metliki v drugi polovici 16. stoletja.28 Tod torej ni manjkalo spodbud in zgledov za poslovanje v 22 Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi. Zvezek 5), Ljubljana 1982, str. 22. 23 Prim. Zgodovina slovenskega slovstva I, Do začetkov romantike, Ljubljana 1956, str. 313. 24 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. n. zvezek. Družbena razmerja, Ljubljana 1980, str. 50-51. T C Martina Orožen, Uradovalna slovenščina v drugi polovici 18. stoletja, v: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Obdobja 10), Ljubljana 1980, str. 156. 26 Objava: D. Kos, n. d., str. 323-363. 27 Prim. Josip Gruden Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1910-1916, str. 738-740. Poleg že omenjenega metliškega urbajja iz leta 1593 je znano zakupno pismo za vinograd v Žumberku, pisano leta 1573 v štokavščini (objava: Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, Ljubljana 1971, str. 23). 146 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 domači belokranjski slovenščini, ki mu lahko na metliških tleh kontinuirano sledimo od konca 16. stoletja. Ljudski jezik je našel mesto v cehovski knjigi metliških čevljarjev (1599-1696) in njihovem dopisu mestnim očetom (1676),29 v zadolžnici podložnika križevniške komende (1630-1644),30 v pravnem pouku in prisežnem obrazcu mestnega sveta iz srede 18. stoletja,31 v drugem desetletju 18. stoletja pa srečamo v Metliki celo slovensko vodeno poročno matično knjigo (1716-1719).32 Metlika tudi v širšem slovenskem prostoru izstopa po raznovrstnosti ohranjenih zapisov uradne slovenščine, pri čemer smemo domnevati, da v tem pogledu niso opaz-neje zaostajala druga belokranjska središča in med njimi zlasti Črnomelj, le da se je preostankov starejšega uradnega poslovanja tam ohranilo znatno manj ali sploh nič. Mednje sodi omemba gradaškega slovensko pisanega urbarja, ki v svojem času in belokranjskem okolju bržkone sploh ni bil tako izjemen. 3) Blejska podložniška pogodba o prodaji in nakupu iz leta 166733 Podobno kot Bela krajina je bilo tudi brik-sensko gospostvo Bled okolje slovenske pisarniške tradicije, vendar zvrstno skromnejše in povečini mlajše, najobilneje izpričane za 18. stoletje. Znane so zlasti številne podložniške prisege blejskega patrimonialnega sodišča, ki jih je pred četrt stoletja objavil P. Ribnikar. Od skupaj 179 priseg iz obdobja 1648-1785 sta najzgodnejši dve povsem lapidarni, prva prava in popolna prisega nosi letnico 1680, njihova kontinuirana vrsta pa se začenja šele z letom 1698.34 Poleg individualnih priseg, nastalih v civilnih in kazenskih zadevah, je Ribnikar objavil tudi štiri starejša, poprej že priobčena slovenska besedila iz prve polovice 17. stoletja: kolektivni podložniški prisegi zvestobe na novo izvoljenemu briksenskemu škofu (1629 in 1642), škofov razglas podložnikom (1642)35 ter kot najstarejše slovensko besedilo pismo gospoščinskega uprav- nika o prodaji in nakupu podložniške posesti, datirano 25. februarja 1625. Slednje je bilo prvič objavljeno samo nekaj let prej (1971) in velja za najstarejšo znano podložniško listino v slovenščini.37 Pri tem se zdi komajda verjetno, da bi ostalo povsem neopa-ženo drugo slovensko pismo te vrste iz leta 1667, ki se ne samo vsebinsko navezuje na prvega, temveč z njim očitno že vse od nastanka deli skupno usodo. Gre namreč za sočasna prepisa listin, nastala v blejski gospoščinski pisarni bržkone še v 17. stoletju v zvezi z nekim sodnim sporom. Tudi v Zbirko regest in prepisov listin Arhiva Slovenije sta vsekakor prišla skupaj, in sicer z izločitvijo iz fonda Gospostvo Bled.38 Kakorkoli že, mlajše kupoprodajno pismo pogrešamo v obeh razstavnih katalogih slovenskih dokumentov Arhiva Slovenije (1971, 1982) in presenetljivo tudi v Ribnikarjevih Slovenskih podložniških prisegah. Kot kaže, se je nanj za nekaj časa iz takšnega ali drugačnega razloga pozabilo. Prepisa kupoprodajnih listin iz let 1625 in 1667 sta, kot rečeno, sočasni izdelek blejske gospoščinske pisarne, pisana na enakem papirju in z isto pisavo. Da sta bila nekoč skupaj uporabljena v nekem dokaznem postopku, zaradi katerega sta tudi nastala, najbolj jasno priča njuno oštevilčenje s številkama "No. 1" in "No. 2". Z drugim črnilom sta pisana naslova na hrbtni strani: "Kupleno Pismo od Jurja Jaana na Jakoba Matzhka" (1625) in "Kupleno Pismo od Jakoba Matschka na Primosha Shoklizha" (1667). Listini povezujeta skupna posest kot predmet prodaje in nakupa ter oseba Jakoba Mačka, ki leta 1625 nastopa kot kupec rovta in planine, 42 let pozneje pa kot njun prodajalec. Glede na to, da je prvo pismo doživelo že dve transkribirani in faksimilirano objavo, ga na tem mestu ne kaže ponovno priobčiti. Njegovo vsebino poleg tega dovolj izčrpno povzema mlajša pogodba o prodaji in nakupu, ki se glasi takole: 29 Modest Golia, Slovenica v spisih metliškega Čevljarskega ceha, ZČ 5 (1951), str 214-222. "jn . . Vatroslav Oblak, Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVH. stoletja, v: Letopis matice slovenske 1887, str. 306-315. 3 1 Janez Kos, Slovenski prisežni pouk iz Metlike, v: Jezik in slovstvo XIX (1973/74), str. 257-259. . . . . Boris Goleč. Slovenica iz prve polovice 18. stoletja v metliški poročni matici in ljubljanski oklicni knjigi, v: Arhivi XXII (1999), str. 133 136. 33 ARS, Zbirka regest in prepisov listin, 1667 m. 12., Bled. 34 P. Ribnikar, n. d., str. 41 si. 35 Isti, str. 91-93. 36 Isti, str. 91. — Izvirnik: ARS, Zbirka regest in prepisov listin, 1625 IL 25., Bled. 37 Objava: Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, Ljubljana 1971, str. 28-29. - Objava faksimila: Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku, Ljubljana 1982, str. 35. Prepisa sta bila do leta 1999 del Kronološke serije Zbirke listin, odtlej pa sta v Zbirki regest in prepisov listin. — Po informaciji arhivista Jožeta Škofljanca, v Ljubljani, 18. septembra 2000. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 147 Jest Jannes Petshoher Frajer od shofota,39 Hauptman ino stantman40 bles= ke graishine sposnam od rihtne ino gruntne gosposke,41 de je upokorsheni pershou Hmeni Jakob Matshek is gornieh gorjan42 ino je naprei doperne fsou de on ozhe pod to gosposko podloshni Rot43 ino planino, katere je von od Jurja Jaana tega 25tega Februaria 1625ga leta is useme pravizami, koker je von ushivou temo postenimo Primoshu Shoklitsh ino niegovim verbam44 vast45 sa sto ino dveist Rane sh46 predati. Je mene p roso u de bi jest uleto per\'olou ino pismo garpostaveu, jest sem tedei proke plazhilo desetiga venarja47 sturu, ino fzer nato visho48 de ta imenvani Primosh Skoklizh ino niegovi Verbi imenvan Rot ino planino na sastopleno visho, posede, nuza ino ushiva, ino tudi zhems49 zesarsko datio50 ino kar navado gosposka ima terjati ino pogervat, natanku odraitat, kir bi pa to opustu tok le ta Rot ino planina Frei ino ledek51 bleski gosposki nasai pade. H ke guisnosti tega sem jest svesto ino /prečrtano: bres/ varno sam soje imme koker Hauptman ino stantman bleske graishine podpifsou ino petzhat s raven pertisnou, to je od riht= ne ino gruntne gosposke, vendar bres graishinske škode, tega so prizhe Gospod Juri Pobashnig, Primus Crulouz, Urban Podlipnek, ino Andri podlipnek sterjeno na Bl/es/ki graishini tega 12tega Martia 1667. L: S:52 Johann Petschoher m: p:53 Kupuauzje plazhou ta lOti venar 12 f Pismo 4 26 Ta druge unkostenge54 na graishino 4 4 Adaptirani pojmi, ki so bili vsekakor dobro znani zaradi pogoste ustne rabe, so predvsem izrazi iz upravne sfere: hauptman, stantman, rihtna in gruntna gosposka. Splošno razširjeni in sprejeti nemcizmi so na primer činž. viža, ra(j)neš in verb, nadalje nekateri glagoli, kot po-gen'ati, odrajtati, bolj vsiljeno pa v slovenskem sobesedilu deluje uradniško-pravniška sintagma fraj ino ledek. Med kalki velja poleg dobro znanega zastopleno omeniti zlasti glagole iz pisarniškega jezika, ki prejkone kažejo na prevod v sili: dopernesti, gorpostaviti, nazaj pasti. Svojevrstna je samonaslovitev izstavitelja, blejskega glavarja in zakupnika gospostva (Hauptman ino stantman) Janeza Pečaherja, ki se imenuje "Frajer od shofota". Vendar pa "frajer" v Von Schöffart = plemiški naslov Janeza Petschacherja po kmečkem dvorcu Šefert (Schöffart) blizu Zminca v Poljanski dolini. 40 Hauptmann und Bestandman = glavar in zakupnik. 4' Von Gerichts- und Grundobregkeit wegen = kot sodna in zemljiška gosposka 42 Zgornje Gorje. 43 Rovt. 44 Erben = dediči. 45 Narečno: v last. 46 Rajniš — renski goldinar. 47 Deseti vinar ali deseti denarič = dajatev zemljiški gospoščini ob prodaji nepremičnine. 48 Weise = način. 49 Zins = činž. 50 Dača, dajatev. 5' Frei und ledig = brez obveznosti. s? L. S. - locum sigilli. 53 m. p. = manu propria. 54 Unkosten = stroški. njegovem primeru ni adaptirani baronski naslov (Freiherr),55 ampak lahko pomeni samo svo-bodnika (Freimann, Freibauer).56 "Shofot" je namreč kmečki dvorec Sefert (Schoffart) blizu Zminca v Poljanski dolini, ki ga je imela rodbina škofjeloških Pečaherjev v lasti od druge polovice 16. stoletja. Pečaherji so sicer pred sredo 17. stoletja dosegli poplemenitenje z naslovom "zum Schoffart", nikoli pa niso postali baroni.57 Janez Pečaher sije adaptirani naziv "frajer" nadel samo v slovensko pisani listini, s čimer si gotovo ni hotel lastiti baronskega naslova. Izraz "frajer" je v živem ljudskem jeziku bodisi resnično pomenil kmečkega svobodnika ali pa gre le za Peča-herjevo oziroma pisarjevo nerodno slovenjenje. V vseh nemških dokumentih se Pečaher imenuje samo kot "von und zum Schoffart".58 Tako se naslavlja leta 1640 kot lastnik Seferta59 in nato 55 Prim. naslavljanje "visoku žlahtnu rojeniga Janeza Bajkorta Valvasorja, frajerja (sie!) iz Mudije inu Zavrha itd. " v slovenski pozdravni pesmi v uvodu k Slavi vojvodine Kranjske. — Prim. Janez Dular Slovenska plemiška etiketa, v: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Obdobja 9), Ljubljana 1989, str. 267-273. 56 Freimann = Freibauer = svobodnik, svobodnjak kmet, ki pla čuje samo cesarski davek (prim, Anton Alois Wolf, deutschslowenisches Wörterbuch, Erster Theil A-L, Laibach 1860, str. 544, 545, prim. Jacob und Wilhelm Grimm, Deutsches Wörterbuch, Band 4 Leipzig 1878, reprint Wien 1991, str. 118). 57 Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973, str. 333-334. - Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997. str. 322. — Gl. tudi geslo Petschacher v: Enciklopedija Slovenije. 8. Zvezek, Ljubljana 1994, str. 332. 58 ARS, Gospostvo Bled, fasc. 17-19, PodložniSke listine. 59 I. Jakič, n. d., str. 322. 148 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 od 1656 do 1669 kot zakupnik blejskega gospostva.60 Pred njim je imel gospostvo Bled v letih 1653-1656 v zakupu že njegov oče Marko Pečaher "von und zum Schoffart". 1 Slovensko pisana podložniška listina zakupnika Janeza Pečaherja je edini znani izdelek v slovenščini, pisan v njegovem imenu. Prav tako je pogodba o prodaji in nakupu iz leta 1625 osamljen primer slovenskega dokumenta med podložniškimi listinami, ki jih je izdal takratni gospoščinski upravitelj Adam Pipan. V dobi Pi-panovega upravitelj stva sta sicer nastali obe slovenski prisegi podložnikov novemu briksen-skemu škofu (1629 in 1642), omenjenega upravnika pa omenja tudi škofov slovenski razglas podložnikom (1642) o Pipanovi odpustitvi in imenovanju njegovega naslednika z naslovom glavarja.6*- Iz 42-letnega časovnega razpona med obema podložniškima kupoprodajnima pogodbama 1625-1667 je četrti in zadnji primerek izpričane uporabe pisane slovenščine kratka podložniška prisega iz leta 1648. Navedena slovensko pisana besedila potrjujejo, da pisna raba slovenskega jezika blejski grajski pisarni vsaj od prve četrtine 17. stoletja ni bila tuja, pri čemer pa omenjeni pogodbi zvrstno močno odstopata od sočasnih in poznejših primerov slovenskih uradnih besedil. Nastanku slednjih je botrovala izključno potreba. Blejski podložniki so lahko prisegali edinole v materinščini, s katero se je moral nanje v svojem razglasu obrniti tudi brik-senski škof. Nasprotno pa med nekaj sto ohranjenimi podložniškimi listinami blejskega gospostva razen naših dveh pogodb ni niti ene slovenske. Dokumenti te vrste so imeli namreč drugačno namembnost, zato tudi ni bilo nujno, da bi jih nepismeni in nemščine nevešči kmečki ljudje razumeli. Izjemnosti dveh pogodb v ljudskem jeziku ne potrjuje samo količina takšnega gradiva v nemščini, temveč nič manj dejstvo, da sta obravnavani listini med seboj vsebinsko tesno povezani. Zdi se, da prav v tem tiči odgovor na vprašanje, čemu sta bili napisani v slovenščini. Največjo "krivdo" za to je očitno treba pripisati prejemniku obeh listin, Jakobu Mačku iz Zgornjih Gorij, ki v prvi pogodbi nastopa kot kupec in v drugi kot prodajalec. Mož je moral 60 ARS, Gospostvo Bled, fasc. 17-19, Podložniške listine. - Šele od začetka leta 1667 se Pečaher v podložniških listinah naslavlja hkrati kot glavar in zakupnik gospostva. ®1 Prav tam. - O rodbinskih zvezah Pečaherjev gl, P. Blaznik, n. d,, str. 318, 333. - Drugačne podatke o zakupnikih ima P. Ribnikar n. d., str. 12-13, ki jih povzema po delu Franceta Gornika, Bled v fevdalni dobi, Bled 1967. Gornik Marka Pečaherja sploh ne omtnja, Janez pa naj bi bil zakupnik šele od leta 1666 do 1669, ko mu je posebna komisija zakupništvo odvzela zaradi njegovega neprimernega odnosa do podložnikov, ter ponovno od 1674 do svoje smrti leta 1677 (Gornik, n. d., str. 132-133). 62 Ribnikar, n. d., str. 91-93. obakrat izraziti izrecno željo, da mu gosposka izda dokument v domačem jeziku, ki ga je po vsej verjetnosti znal brati in morda tudi pisati. In če teh veščin ni obvladal sam, je želel, da bi mu bilo besedilo vsaj razumljivo, ko bi mu ga kdo glasno prebral. Drugi potrebni pogoj za nastanek slovenskih pogodb sta bili seveda pripravljenost in usposobljenost gospoščinskih uradnikov, da takšni prošnji ustrežejo. Izpričane sočasne slovenske prisege in škofov razglas jasno pričajo o obstoju določene prakse slovenskega pisanja. Ta je bila sicer redka in zvrstno omejena, a vsekakor dovolj ustaljena, da so Mačku tako prvič kot drugič brez posebnih težav ugodili, čeprav je šlo za neobičajno željo in za v dokumentih te vrste neobičajni (ali neuporabljani) jezik. Zanimivo bi bilo vedeti kaj več o osebi, socialnem položaju in o življenjski poti Gorjana Jakoba Mačka, vendar razpoložljivi viri ne bi dali zadovoljivih odgovorov. V drugih podlož-niških listinah blejskega gospostva njegovega imena ni zaslediti, urbarji, ki bi edini razkrili Mačkov socialni položaj, za ta čas niso ohranjeni, v cerkvenih maticah pa bi našli o njem le gole osebne podatke. Navsezadnje niti ni toliko pomembno, ali je bil Jakob gruntar ali kajžar. Zato pa zasledimo predmet dvakratne prodaje in nakupa še okoli leta 1750 v najstarejšem ohranjenem blejskem urbarju. Pri kajžarju Lovrencu Sokliču iz Spodnjih Gorij, ki se je pisal enako kot Primož Soklič, kupec Mačkovega rovta in planine leta 1667, je navedena polovica rovta v Rjavih dolinah, in sicer skupaj z imenom nekdanjega lastnika Jakoba Mačka (von Jacob Matscheckh halben gereith Riave Doline).63 Mačkovega priimka v tem času v Zgornjih Gorjah ni bilo več, zato tudi ni mogoče ugotoviti, katera posest je sto let prej pripadala našemu Jakobu Mačku. Sicer pa so v urbarju izpričani vsi trije priimki lastnikov rovta in planine, ki nastopajo v slovenskih listinah: Jan, Maček in Soklič. Njihovi nosilci so bili kajžarji z nekaj krpami zemlje, živeči v Spodnjih Gorjah.64 Na koncu velja opozoriti, da sem naletel še na eno zvrst slovenskega uradnega dokumenta, ki doslej za blejsko gospoščinsko pisarno ni bila izpričana, njena najdba pa le še dodatno potrjuje vlogo blejskega gospostva kot središča slovenskega uradnega pismenstva. Gre za opis dežel-skosodnih meja iz leta 1749, ohranjen samo v transliteriranem prepisu v zapuščini L. Haupt-manna,65 s katerim prehajamo na zadnjo zvrst predstavljenih primerov uradovalne slovenščine 17. stoletja. 63 ARS, Gospostvo Bled, knj. 2, urbar s. d., pag. 686. 64 Prav tam, pag. 678, 684, 686. — Vsi trije priimki obstajajo v Gorjah še danes (informator domačin izr. prof. dr, Božo Repe 6. aprila 2000). 65 ARS, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, Gradivo za historični atlas slovenskih dežel, šk. 1, št 9, Veldes. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 1?. arhivskih fondov in zbirk *fl ¿oi 4er jŽri, tr oc. ti 9 ratp/ V j ffr&ic /z/ff Ar h/7Src. •i' r Svfjff ///¿l 'jm i-/-1 /e.tv** ^eržAi/i jfmesn 4, *//ft/?Ae-- vMteA^ (rr}*m t/t¿j \ /iet^rti de on ¿A* f ^ /e^jnŽn^Jrc^SvAttt/ ■¡jf?f<*fttnc/ki j t iajtiuria /pfi' ¿1 T '"ir/a /tOfj*/r/a to ttoipttpruoi^^ , t fin /rrnoffitmus^** i/Ž^/t&A tnf 2,/c /'.no dtrtt?£ mm*rti Jt, oŠ&rrA K. J ** * •>• i' i t.. O J/ / " / t ^ JJ ^ . ne r nt ^rufrtttl^ VI ¿er ifa* *"/fCj /if d rude >> rt J/f> /enjf t.//n r,- t?/ttn r Blejska podložuiška pogodba o prodan ni nakupu ¡z leta 1667 (poznejši prepis). 4) Opis meja dcželskcga sodišča Ortnck i : leta 1655«' Tako kot blejska podložniška pogodba sodi tudi opis meja ortneškega deželskega sodišča iz leta 1655 med tista slovenska besedila, ki so a.hivistom v preteklosti nesporno že prišla v roke, niso pa jih predstavil, širši javnosti.6 V katalogu ob razstavi Arhiva Slovenije I? roda v rod sta bila namreč iz istega arhivskega fonda Gospostvo Ortnek objavljena opis meja iz leta 1673 in njegov faks i mi le po mlajšem orlneškem 6G ARS, Gospostvo Ortnek, Km. 2, urbar Orlnefe 10^5 t<»<32 fol. 140. 6 Zanimivo je. d.i najdemo v arhivskem popisu gospostva Ortnck iz leta 1960 zabcležbo "s slovenskim opisom dcžclsko-sodnill mej ravno in sumo pri urbarju 1731 1737 (knj II) ki pa takega opha ne vsebuje. 150 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 urbarju 1699-1706.68 Izbira tega besedila za objavo namesto njegovega predhodnika, katerega najstarejši datirani zapis najdemo v urbarju 1655-1662, je bila prejkone posledica odkritja, da je starejše besedilo pred tem že bilo objavljeno v drugi različici, in sicer po nedatiranem urbarskem izvlečku, ki so ga ob objavi postavili v konec 17. stoletja.69 ( oprav so razlike med opisom v urbarju in nedatiranim izvlečkom malenkostne, besedilo iz urbarja vseeno objavljam. Pri tem želim opozoriti predvsem na zgodnji čas njegovega nastanka in s tem povezano mesto med istovrstnimi slovenskimi besedili. Kot vse kaže, je namreč opis ortneških de-želskosodnih meja v urbarju iz let 1655-1662 doslej sploh najzgodnejši znani zapis te vrste v slovenščini.70 Natančen čas njegovega nastanka je zavit v meglo. Nenazadnje bi lahko prvotna predloga izvirala z začetka 17. ali celo še iz 16. stoletja. Za takšno podmeno sicer ni trdnih dokazov, zato pa je v ortneškem gospoščinskem arhivu pomenljiva poznejša okvirna datacija prej omenjenega urbarskega izvlečka, identičnega slovenskega opisa ortneških in nemškega opisa ribniških deželskosodnih meja: "Landgerichts Sachen 1602-1700".71 Spodnja letnica morda kaže na obstoj enakega opisa v danes izgubljenem urbarju z začetka 17. stoletja, iz katerega bi izvleček utegnil izvirati.72 Med ohranjenimi ortneškimi urbarji je od onega iz let 1655-1662 starejši samo priročni urbar za obdobje 15931598, ki pa ne vsebuje ničesar razen popisa podložnikov in njihovih obveznosti.73 Slovensko besedilo, nastalo najpozneje leta 1655, nosi nemški naslov in se glasi takole:74 68 Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku, (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi, Zvezek 5), Ljubljana 1982. str. 75 (priloga 1) in 42 (faksimile). ®9 Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, Ljubljana 1971, str. 11, 30-31. 70 O slovenskih opisih deželskosodnih meja iz 18. stoletja prim. Zgodovina slovenskega slovstva I. Do začetkov romantike, Ljubljana 1956, str. 313. - Poznejše objave: Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, Ljubljana 1971. str. 30-31; Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku, Ljubljana 1982, str. 75. 77. 71 ARS, Gospostvo Ortnek, fasc. 28, s.d., Wahrhaffter Extract der Herschaft Orttenegkh Landtgerichts Confinen. 72 V delu Erläuterungen zum historischen Atlas der öster reichischen Alpenländer, I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil, Kärnten, Krain, Görz und Istrien, Wien 1929, str. 470, navaja L. Hauptmann pet različnih datacij opisov ortneških deželskosodnih meja, med njimi najzgodnejšo iz leta 1630 (!). Razen tega opisa najdemo vse navedene tudi v njegovem privatnem arhivu (ARS, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, Gra divo za historični atlas slovenskih dužel, šk. 3, št. 24, Ortenegg). 73 ARS, Gospostvo Ortnek, knj. 1, urbar 1593 ■ 1598. 74 ARS, Gr. A. Ortnek, knj. 2, urbar Ortnek 1655-1662 (Urbarium der Herschafft Orttenegkh 1655.), fol. 140. Extract der Landtgerichts Confinen der Herschajft Orttenegkh. Na Spizhniki fe fazhne Rihta?J Orttnefhka, is Ipizhnikha na Velliki Tifsauez, od unod glih pokupi na malh Tifsauez, kar fe lefsam ualli, pokupi tu ie nufhe, trnu k'e is malliga Tifsaueza, na uelliki Gorelliz, is ueliikiga Gorelliza nu Verhoufhek, od tod nu Germado, od Germade na Pezhino, od tod na Studenz, od Studenz.a nu puftu Mallenifhe, od unod pofreidi Vode Rafhize do fuirka, od Suirka Rufhize na eden ftudenez kir Raimizi fuira, kateri fe merfliakh imenuie, od tod po poti fa Raunifkim Niuami, tur na eden ftudenez pod uellikim Verham, od tod popotoku dolli do eniga potoka kir mimu fuetiga Michdela tezhe, undi fe ftizhe Orttnefhka, Teriafhka, inu Lofhka Rihta.76 Od undod fupet po potoku tur na Smukuuiza, od Smukauize tur na uerh Blofheku, od Blofheka fupet dolli pruti Lofhkimu potoku, od unod fupet nefai na marfli Dull, od marfliga Dullci na eden Studenez kir uranifhkih Niuuh fuira, tar dolli uklanze kir fe Prefsed imenuie, od tod nefui tar gori na novi Pott, tar feuurham fa Brinfheke, od unod na Kremfharezo, od tod kir fe Stupizaue inu hudo konzuue Niue ftizheio, od unod dolli pohribih Vpotoki, po potoki nu Terfhizh, od Terfhizha na Panikue, od tod na Vedru, od Vedra na Ver h Spizhnekha, kir fe Rihtu fezhne. Tudi v tem primeru imamo opraviti s precej nedosledno bohoričico. Za šumnik š je sicer dosledno rabljen znak /h (O rine f Irka, Mallenifhe), ki pa nadomešča tudi sh za ž (Terfhizh), fodobno kot je fpogosto ustreznica za s in z (fe azhne, fuetiga, Pipet), V jeziku se močno izraža dolenjsko narečje, kar je razumljivo ob dejstvu, da sestavljajo glavnino besedila (mikro)toponimi, kakršne je zapisovalec pri obhodu meja slišal od domačinov. Vsebinska izpovednost besedila je temu primerno majhna, zelo malo pa je, razumljivo, tudi adaptiranih nemških besed (rihta, glih). Enak opis z malenkostnimi prepisnimi odstopanji se nato pojavlja v ortneških urbarjih še nekaj desetletij v drugi polovici 17. stoletja. Zasledimo ga v treh urbarjih iz let 1663-1669, 1676-1682 in 1683-169077 ter v zgoraj omenjenem nedatiranem urbarskem izvlečku, 8 vsa- 75 Gericht = sodišče. 76 Stičišče meja deželskih sodišč Višnja Gora, Tuijak in Lož. 77 ARS, Gospostvo Ortnek, knj. 3, urbar 1663-1669, s. p. (Extract der Herschafft Orttenegkh Landtgerichts Confinen); knj. 6, urbar 1676-1682, fol. 166'; knj. 7, urbar 1683-1690, fol. 163'-164 . V dveh drugih urbarjih iz tega časa kakršen koli opis deželskosodnih meja pogrešamo. Priročni urbar iz let 16711680 (knj, 4) navaja samo podložnike in njihove obveznosti, urbar 1674-1679 pa vsebuje zgolj kratek artikel o deželskosodnih pravicah in njihovem izvrševanju (knj, 5 s. p., Landtgericht.). 78 ARS, Gospostvo Ortnek, fasc. 28, Wahrhaffter Extract etc. ARHIVI XXIII (2000) št. 2_ Iz arhivskih fondov in zbirk IR I f|4 Ad ^"ftljt Isi jt 1 Hi^i ** £ JiMc tU t*J a* ¿!'tuJU*& cA «« «f™ jtU<**> J^t.u/i t'/*^*»*!^ rVtll*»! T*\ H*. t(U*ji J*** ^f" . /iT Jjmu», t» AtSi H *in v^if^i' p1 «d W r^ bt . V. v V} ^ a |f*+,ft* • 4 c vV, ^t\ Opis meja ortneškega dežel skega sodišča v urbarju gospostva On nek 1655 1662. 152 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 kokrat skupaj z nemškim opisom meja dežel-skega sodišča Ribnica. Poleg tega se je v zapuščini L. Hauptmanna ohranil prepis identičnega besedila iz leta 1665, nastal v arhivu ortneškega gradu konec 19. stoletja.79 Spremenjeno besedilo opisa meja, ki je že bilo objavljeno, je prvič zaslediti v urbarju za obdobje 1691-1698 in v nato v naslednjem urbarju 1699-1706.80 V njem so upoštevani mejni popravki med ortneškim gospostvom in turjaško grofijo, kot jih je že leta 1673 določila razmejitvena komisija (in 1673ten jähr mit der Graffschafft Auersperg agiustiert vnd verglichen sein worden). Pri tem je zanimivo, da so jih v osnovno besedilo vnesli z 18-letno zamudo, potem ko so v prejšnjih dveh urbarjih 1676-1682 in 1683-1690 navedeni v nemščini takoj za slovenskim opisom meja. Spremenjeni opis z upoštevanimi komisijskimi popravki srečamo edinole v teh dveh urbarjih, saj je iz poznejšega časa ohranjen le priročni urbar 1731-1737 brez takšnih dodatkov. Kot vse kaže, pa so ortneške deželskosodne meje vsaj do tega časa ostale nespremenjene, o čemer priča najmlajši ohranjeni prepis iz Hauptmannove zapuščine, datiran z letnico 1739.81 Kmalu zatem so meje po približno tričetrt stoletja določili na novo. Tedaj je nastal njihov tretji opis v slovenščini, znan iz nedatiranega mlajšega zapisa82 in iz prepisa, ki je bil narejen konec 19. stoletja v ortneškem arhivu in nosi datacijo "okoli leta 1750" (18. Jh. c. 1750).83 Dejstvo, da so v ortneški gospoščinski pisarni meje deželskega sodišča najmanj eno stoletje zapisovali v slovenščini in zapise kontinuirano prepisovali v urbarje, je navsezadnje celo pomembnejše od spoznanja, da imamo v primeru objavljenega zapisa iz leta 1655 najverjetneje opraviti z najzgodnejšim znanim tovrstnim slovenskim besedilom te vrste. Čeprav imajo opisi deželskosodnih meja za spoznavanje in pro- 79 ARS, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, Gradivo za historični atlas slovenskih dežel, šk. 3, št. 24, Ortenegg. Prepis predloge, pisane na papirju, je 10. avgusta 1896 po vsej verjetnosti naredil Fran Leveč, kije dokument tudi datiral z letnico 1665. Tu se nahajata še dva mlajša prepisa opisov iz danes neznanega ortneškega urbarja iz okoli leta 1673 ter iz urbarja 1676-1682. 80 ARS, Gospostvo Ortnek, knj. 8. urbar 1691-1698, s. p. (Extract der Herrschafft Orttenekh Landtgerichts Confinen); knj. 9, urbar 1699-1706, fol. 185-185'. 8' ARS, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, Gradivo za historični atlas slovenskih dežel, šk, 3, št. 24, Ortenegg. - Prepis na samostojnem listu je Franu Levcu 11. novembra 1877 izročil tedanji ortneški graščak Janez Kosler st. 82 ARS, Gospostvo Ortnek, fasc. 28, s. d., Na tem malim Mrazhetavem Lafu etc. — Objava v razstavnem katalogu Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku, Ljubljana 1982, str. 77, je datirana s koncem 18. stoletja. 83 ARS, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, Gradivo za historični atlas slovenskih dežel, šk. 3, št. 24, Ortenegg - Prepis je nastal 9. 8. 1896, datacijo ca. 1750 pa navaja Hauptmann tudi v Er- läuterungen zum historischen Atlas, str. 470. učevanje starejše uradovalne slovenščine kajpak majhno vsebinsko vrednost in konec koncev niti ne gre za izdelke uradovanja v ožjem pomenu besede, pa so v tem kontekstu vredni vsaj kratke obravnave. 5) Opis meja deželskega sodišča Višnja Gora po letu 1661 Nekaj let mlajši od ortneškega je nedatirani opis meja deželskega sodišča Višnja Gora, nastal nedolgo po letu 1661, ki se v njem omenja kot edina in glede na kontekst še vedno aktualna letnica. Ohranila sta se dva izvoda, shranjena v privatni zbirki Ljudmila Hauptmanna v Arhivu Slovenije.84 Kot priča pripomba na robu enega od njiju: "Dobil v: SchloCarchiv Auersperg, s. d.", izvirata iz turjaškega grajskega arhiva.85 Razloga, zakaj je opis višnjegorskih deželskosodnih meja zašel na Turjak, in kdaj se je to zgodilo, ni več mogoče ugotoviti. Odgovor se skriva v podatku, da je višnjegorsko sodišče mejilo na turjaško. Med sosedoma so tako morala izbruhniti mejna nesoglasja, pri čemer je višnjegorsko gospostvo svoje pravice dokazovalo z obravnavanima prepisoma poteka meja. Drugače kot pri Ortneku pa ni izpričano, da bi slovensko besedilo kdaj prišlo tudi v višnjegorske urbarje, ki se jih je ohranilo malo in jih pogrešamo zlasti za 17. stoletje. Iz obdobja od 161986 do srede 18. stoletja poznamo namreč le urbar iz leta 1705 z nemškim opisom meja.87 Oba primerka slovenskega besedila, med katerima obstajajo povsem zanemarljive razlike, nosita na hrbtni strani naslov: "Landgerichts Confinen der Herrschaft Weixlberg in krainerischer Sprache", v istem gradivu pa je kot samostojen dokument ohranjena tudi nemška inačica opisa. Že oblika in pisava pri vseh treh odkrivata, da ohranjeni opisi ne datirajo v drugo polovico 17. stoletja, temveč v mlajši čas. Vse kaže, da so nastali šele v prvi tretjini 19. stoletja, najpozneje leta 1830, saj nosi nemška inačica na hrbtni strani zanimiv izračun: 1830 1661 169 Prva številka se seveda nanaša na leto izračuna, druga predstavlja v opisu meja navedeno letnico 1661, tretja pa časovno razliko med 84 ARS, Zbirka Ljudmila Hauptmanna,Gradivo za historični atlas slovenskih dežel, šk. 3, št. 26, Weichselberg. oc V delu Erläuterungen zum historischen Atlas 0929), str. 471, je taisti opis med štirimi opisi deželskosodnih meja gospostva Višnja Gora (1573-1804) označen kot nedatiran opis iz 17. stoletja. 86 ARS, Terezijanski kataster za Kranjsko, RDA, N 205, No. 36, urbar Višnja Gora 1619. 87 Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien, Archiv Auersperg, A-15-123, Handt=Vrbarium bey der Herrschafft Weichselburg 1705., s. p. (Beschreibung Landtgericht Confinen etc.). ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 153 njima - 169 let. Kot rečeno, se letnica nanaša na dogodek in osebo iz bližnje preteklosti, oba ob opisu meja vsekakor še dobro znana. Tako je bil kot ena od mejnih točk označen mlin na reki Krki, v rokah nekega Platnarja, čigar ženi je viš-njegorsko sodišče leta 1661 naložilo visoko kazen par volov. Vzrok kaznovanja je v nemškem besedilu izražen pomensko natančneje - kot zako-nolom (Ehebruchs halber), v slovenskem tekstu pa sočneje - kot kurbanje (Setwj! kerbania). Zapis deželskosodnih meja je torej glede na izčrpnost podatkov in natančno datacijo dogodka mogel nastati kvečjemu nekaj let po 1661, zelo verjetno še pred vnovično določitvijo ortneških meja leta 1673. Potemtakem ga moremo z veliko mero gotovosti označiti kot drugi najstarejši znani slovenski opis meja za ortneškim iz leta 1655. V primerjavi s slednjim je povednejši in skoraj enkrat daljši. Glasi se takole: Popi fsuaine Letech Confinou88 visehenske Richte, koker (e ti sdei u pravem pose [sit89 snaidejo. Se sazna gori per Schmarije na krisehem Potu, kir zesta prute Lubilani dershi, Med Martinovem Debelzhovem hisebami. Od tod S raven LubUtnske Richte sgorei nad Gospud gollovem Bajerjam. Od tam noter do te V a (si Huda Polliza, kir se terjasehka Rrchtcft0 is Vischensko sazne, inu Lublansko sapusti. Od tukei na to Vafs Vuhanz, kir se Wishke potok snaide, tukej ostane terjashka Richta, inu se zusperska sazne, gresta is Vischenska inu Zhusperska Richta91 u kop potem Wischkem Pottoku noter do stene, per sidanem Mostu sdolei pod Wei fsensteinskem grudam.l>~ Od tod na Ret e na schamkiga Supana schnoschet Pologu na Vodotuzhino, na Gabersko Le (so. Na Zerkueni Prag Suetue Trojize u Illovi gori. Potler na Platnarjou Malert Vunkrei Kerke, kateriga schena je tega Leta, kir se je Pifsalo 1661 Savol kerbania od Visehenske Richte sa en par Vollou strafana bla. Na Skali Na Korrenze Na Suetiga Marca Na Prach Suetiga Jurja u Korin Na Dezho Vafs na hiseho, v kateri en Sitischki kmet93 stois jemenam strohen. Tukei sapusti Vischenska Richta Zliuspershko na mest katere se schusenberskiP4 sazhne. oo Confinen = meje, mejniki. 89 Iz lat. possessio = posest, last. 90 Dežetsko sodišče Tuijak. 91 Deželsko sodišče Čušperk. 92 Grad Boštanj pri Žalni. 93 Podložnik samostana Stična. 94 Deželsko sodišče Žužemberk. Od tod sraven Kerke na Muschlou Malen. Na Suete Merjete Zirku pod Valischno Vafsijo, na Kremenek, u katerem ven hrastou dervu en schelesen branen schebel je noter u bit, na Kunschtekovo Le fso. Na Obzhino, tukej se ottoschka Richta95 Sazne. Od Obzhin gresta Vischenska, inu Vo-tosehka Richta Skeb po dollini na steno, na Kuharzhen Malin is Trebenga, sgorei na to Vafs Glenig po sred Vafsi na farjov Borst is Trebenga, po tem Potu na Zhatesch /prečrtano: hrib/ kriseh, rut eno hojo, od sgorei nad resbormi per gritsehi na eno hrusehko. Tukej se slatenska Richta sazne, inu se konzhct ottoschka is Visehenske, Vischenska, inu Slatenska Richta96 gresta u kop po potu na Tabor Primskou na suetiga Mtklauscha Prach, na Pressiko, rut Babino Petsch. Od tod na Pottok Metnaischizo, po tem potoku Per Schmartene z.hes. U ta Pottok Reka noter u sauo. Na tem kra' ostane Slatenska richta, inu se sazne ponovischkxfi1 is Vischensko, gresta Po un kre' Save u kep noter do Berneka. Tukej ostane Ponovischkct inu se sazhne krisehka,98 gresta u skeb po Savu gori ta stari ga grada, tam ostane krisehka, inu se spet sazhne Lublanska is Vischenska, gresta u keb po potoku u Bessenzo Na Jellenou Ruch. Na Javor S&L AnnaiL Zirkueni Prach, na to V a fs Panze. Na Mali Lipoglou, na totajova Le fso, od tod na spuden Verch, Sgorei nad schrnarjo po pote spet na Zherto tega krisehem Pota, kir se je sazhellu. Besedilo po črkopisni plati še bolj odstopa od knjižne bohoričice kot ortneško, pri čemer ne smemo pozabiti, da sta obe nastali v času, ko je od zadnjega slovenskega tiska minilo že več kot pol stoletja. Za glasova š in ž je tako praviloma rabljen nemški sch (Schmarije, Wischkem, krisehem, schena) in veliko redkeje s h (Zhuspershko, dershi), povsem pa pogrešamo /h. Čeprav je šumnik č največkrat zapisan kot z.h (sazhne, zhes), srečamo zanj tudi z (zusperska sazne), ki sicer označuje glas c. Pod opaznim vplivom nemške ortografije je raba ch za h (Richte, Prach) in še posebej tseh za č (gritsehi, Petsch), bržčas pa tudi nedosledno pisanje velike in male začetnice. Glede na naravo besedila so v jeziku manj navzoči adaptirani nemcizmi, denimo rihta, ba-jer, farjev ali strafana ter prek nemščine prevzeta izvorna latinizma konfine in poses. Zanimivi so zapisi (mikro)toponimov, zlasti slovenskih imen gradov, a med njimi za Boštanj vendarle srečamo nemško oznako (pod Wei fsensteinskem gradain). 95 Deželsko sodišče Otočec. 96 Deželsko sodišče Slatna, 97 Deželsko sodišče Ponoviče. 98 Deželsko sodišče Križ pri Komendi. 154 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Besedilo seveda ne more skriti, da je nastalo v dolenjskem okolju, čeprav ima morda manj izrazite narečne poteze od ortneškega. Obstoj slovenske in nemške različice teksta zelo verjetno kaže na običajno prakso nastajanja tovrstnih opisov. Gospoščinski uradniki, ki so s podložniki obhodili in zaznamovali območja deželskih sodišč, so se najlaže izognili pomotam, če so mejne točke zapisovali natanko tako, kot jih je označevalo lokalno prebivalstvo. Odtod se je v nemške opise vrinilo toliko slovenskih mikrotoponimov, največkrat izraženih v mestniku. Zanje bi nenazadnje le stežka našli povsem natančne ustreznice v nemščini. Tudi nemška različica slovenskega opisa meja višnjegorskega deželskega sodišča je tipičen primer takšne jezikovne mešanice, pri kateri na nemščino neredko "odpadejo" predvsem kratke besedne povezave med slovenskimi toponimi in mikro-toponimi, ki so v nasprotju z nemškimi pogosto zapisani z latinskimi pismenkami. Nemški tekst s slovenskimi topografskimi označbami je v urbarjih nasploh razmeroma pogost pojav, vendar pa nove najdbe kažejo, da tudi povsem slovenski opisi niso bili posebna redkost. V zapuščini L. Hauptmanna je, denimo, poleg prepisov višnjegorskega in ortneških opisov najti tudi mlajše prepise in izvirnike za druga deželska sodišča, ki pa datirajo v 18. stoletje." Popravki k prispevku "Slovenica iz prve polovice 18. stoletja v metliški poročni in ljubljanski oklicni knjigi" v Arhivih XXII (1999) V lanski številki Arhivov se mi je v prispevku z zgornjim naslovom zapisalo nekaj spodrsljajev, med katerimi imajo nekateri tolikšno težo, da se mi zdi nanje potrebno opozoriti in jih popraviti. Prva netočnost je trditev (str. 137), "da so vsi zapisovalci dosledno uporabljali nemško obliko glagola biti v tretji osebi ednine (ist) namesto slovenskega je, in sicer po nemški skladnji vsakokrat na koncu povedi". Takšna precej nenavadna uporaba nemškega pomožnega glagola sredi slovenskega besedila je že sama po sebi težko razložljiva. Ponovno prebiranje oklicev z distance me je navedlo k drugačnemu, trdnejšemu sklepu. Za nemški ist bi zapisovalci le stežka uporabljali tako neenotne zapise, kot so: Ist, ist, ifSt, i/st in is [t, še posebej zadnje tri s poudarjenim podvojenim -s. Poleg tega ne gre spregledati, da se ist na mnogih mestih zaključuje z dvopičjem, kar pomeni okrajšano besedo in ne konec misli. Ist za bivališčem ženina in neveste skratka pomeni is stanovanjem (=s stanovanjem, v pomenu stanujoč), npr. u gradishi / s /i\7ano vanjem/, Sa Capucinarie isft./ano-vanjem/ (str. 139). Potrditev, da gre za navedbo bivališča, najdemo nenazadnje na primeru konz rofhne gafie v [stan:lovim] u/ (str. 152)! Natančnejše oznake in razlage je potreben izraz "Beisitzer" (str. 138, 141 in 157), ki sam po sebi ne pomeni deželana, temveč prisednika pri sodišču (ograjnem ali tudi deželnoglavarskem) oziroma poverjenika deželnih stanov, kolikor gre za gospoda ali viteza in ne za prelata. "Beisitzer" je sicer avtomatično izhajal iz vrst deželanov. Dve drugi nedoslednosti sta bolj terminološke narave. Za nakladninski urad, nemško Aufschlagamt (str. 155 in op. 46 na str. 141), je v strokovni literaturi v rabi ustreznejši izraz na-kladniški urad, za dajatev pa naklada in ne (zastarelo) nakladnina (prim. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek, Ljubljana 1980, str. 725; Glosar zgodovinskega domoznanstva nemško-slovensko-i talij anski, Maribor-Graz-Klagenfurt-Trieste 1995, str. 28). Podobno je s pojmom "deželni nadkonjar" za "Stallmeister", ki ga najdemo le v starejših slovarjih skupaj s konjušnikom. Ustrezen strokovni termin je deželni konjušnik (prim. Ruplov prevod Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, Ljubljana 1984, str. 201), gre pa za dedno deželno službo, ki jo je sredi 18. stoletja vsaj že dve stoletji "opravljala" ena veja rodbine grofov Lambergov (prim. Valvasor, Die Ehre etc., IX, str. 10-11). " Opis meja grofije Turjak v izvirniku, ki ga je L. Hauptmann datiral v čas okoli leta 1700 (ARS, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, Gradivo za historični atlas slovenskih dežel, šk. 1, št. 17, Auersperg), Hauptmannova transliteracija opisa meja gospostva Bled iz leta 1749 (prav tam, šk. 1, št. 9, Veldes), opis meja grofije Turjak iz leta 1767 (prav tam, šk. 1, št. 17, Auersperg). ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 155 UDK 255(497.4 Koper)(094) Statut bratovščine* svetega Andreja iz Kopra iz leta 1576 ZDENKA BONIN Čas ustanovitve bratovščine sv. Andreja ni znan. Naldini jo omenja ob ustanovitvi samostana observantov. Le-ti naj bi ob prihodu v Koper postavili blizu vrat v Bošedragi najprej cerkvico Blažene Device Marije. Septembra leta 1492 jim je zemljo v Bošedragi za izgradnjo nove cerkve in samostana podaril Antonio Almerigotti. Mejila je Bratovščine, kot so jih tudi drugače imenovali confratemite, lat. confmtemitas - atis, fratemilates, scuole, fraglie. so zelo stara cerkvena združenja vernikov. V različnih oblikah so se pojavljale skozi ves zgodnji srednji vek. Čeprav so že tedaj opravljale dobrodelna in usmiljena dela (pomoč templju, vzdrževale so večno luč, spremljale h pokopu, dajale miloščino), so se vendarle ločile od bratovščin, ki so svoj razcvet doživele od 13., zlasti pa od 14, stoletja dalje. K razvoju bratovščin in njihovem širjenju so veliko pripomogli tudi uboštveni redovi (manjši bratje sv. Frančiška in dominikanci). Ta združenja laikov so bila ustanovljena z religioznim namenom, navadno s patronatom najbolj priljubljenega svetnika. Pomembna je bila njihova socialna vloga, saj so skrbele za pomoč vdovam in sirotam umrlih članov bratovščin. Nekatere so imele zavetišča za reveže in otroke, oziroma hospitale za bolne in stare. Za praktične in verske namene so imele svoj oltar, lahko tudi kapelico ali cerkev. Božjo službo za žive in mrtve ude bratovščine je ponavadi opravljal najeti duhovnik. Med seboj so se ločile po barvi ali obliki obleke, ki so jih nosili člani bratovščin, statutih ali pravilih, po procesijah in dobrodelnih delih ter križih in posebnih znamenjih, ki so jih uporabljali v obredne namene. Po srednji in zahodni Evropi so se iz poklicnih ah stanovskih bratovščin razvili cehi. Od tridentinskega koncila dalje so bile vse bratovščine podrejene škofovskemu nadzoru in so kot take sestavljale cerkveno organizacijo. Nekaterim so ¿aradi njihove starosti in pomena dali ime nadbratovščine (archiconfarternitas, arciconfraternite). Sedež so imele navadno v Rimu, podružnice pa po posameznih škofijah in župnijah po vsej Evropi. Prve vesti o koprskih bratovščinah zasledimo v dokumentih od 14. stoletja dalje. Leta 1580 naj bi jih bilo v Kopru 20 oziroma 21, v zalednih vaseh pa še 45 (Lavrič, 1986, 131-135 in 195-196). Koprski podestat in kapitan Lorenzo Donato je v letu 1675 v Kopru omenil 20, na koprskem teritoriju 100, v celotni beneški Istri pa 512 bratovščin (La Provincia, 1874-76, 1853). Leta 1741 je bilo v beneški Istri 670 bratovščin. Koprski podestat in kapitan Paulo Condulmier jih je v Kopru omenil 16, na celotnem koprskem ozemlju pa 101 (Luciani, 1872, 21 23). V dobi francoske vladavine so večino bratovščin v Istri ukinili, njihovo premoženje pa priključili državnemu imetju. V 19. in 20. stoletju se jih je ohranilo le še malo in še te so imele zgolj verski pomen. Leta 1880 naj bi jih bilo le še enajst, leta 1945 pa šest (Giollo, 1969, 87-88). Kot ostanek bratovščinskega delovanja so bile v Kopru Še vse do leta 1954 značilne procesije (na dan sv. Nazarija, sv. Rešnjega telesa, velikega petka, sv. Antona karmelske Marije), ki so se jih aktivno udeleževali tudi člani koprskih bratovščin. Giollo zadnjo procesijo omenja leta 1955, na dan karmelske Matere božje (Giolllo, 1969, 120). na vrt, ki ga je imela v lasti škofija, in na cerkev, posvečeno apostolu Andreju, ki jo je imela bratovščina sv. Andreja kot svoj oratorij. Škof Jernej de Sonica1 je observantom leta 1505 dodelil cerkev sv. Andreja skupaj s pokopališčem pod pogojem, da v nanovo zgrajeni cerkvi posvetijo oltar sv. Andreju v dobro istoimene bratovščine. Na tem celotnem ozemlju so nato observanti v naslednjih letih zgradili novo cerkev in samostan (Naldini, 1700, 193-195). Cerkev sv. Ane naj bi bila končana pozimi leta 1513, današnja (je večja) pa leta 1627 (Sennio, 1910, 7). Bratovščina je tako imela svoj oltar v cerkvi sv. Ane,2 kjer še danes hranijo del bratovščinskih "znamenj",3 ki so jih nosili v procesijah. Koprske bratovščine je v 16. stoletju podrobneje opisal veronski škof Agostin Valier v vizi-tacijskem poročilu o koprski škofiji,4 ki jo je vi-zitiral od 4. do 22. februarja leta 1580 (Lavrič, 1986, 2). Škofija je takrat obsegala poleg mestnih še 12 župnij5 in imela okoli 300 dukatov prihodka na leto.° Večino dohodkov je dobila od oljne desetine in nekaj od maloštevilnih polj, ki jih je obdelovala (Lavrič, 1986, 35). V Kopru je bilo po podatkih koprskega škofa približno 4000 ljudi/ v 43 vaseh na koprskem območju pa še 6577 ljudi Bartholomaei de Asonia je bil koprski škof od 5. aprila leta 1503 do 13. aprila leta 1529 (Hierarchia Catholica... IH, 1968, 216). Valier je v opisu cerkve sv. Ane opisal tudi sedem oltarjev. Dva od njih naj bi bila bratovščinska, in sicer oltar Marijinega spočetja in sv. Jezusovega imena. Ollar sv. Andreja je opisan, vendar ni zapisano, dr, je bratovščinski (Lavrič, 1986,69). Domačini so jih imenovali s skupnim imenom "attrezzi" in jih delili na "insegne in mistere, stelle, fanak in fand". To so veliki, iz lesa izrezljani in pozlačeni zaprti svečniki, ki so jih člani bratovščin nosili v procesijah. Največji med njimi je bil fand, manjši pa fanali. Nekateri so še vedno ohranjeni. Izvirajo iz beneških rezbarskih delavnic. Najstarejši so iz prvih let 18. stoletja, večina drugih pa je mlajših. Leta 1935 jih je bilo v cerkvi sv. Ane 25, v cerkvi sv. Jakoba na Brolu 28 in osem v cerkvi sv. Bassa (Inventario degli oggetti d'arte dTtalia, 1935, 36 in 58-59). Sedaj jih je 27 v cerkvi sv. Ane (npr. fanali bratovščine sv. Andreja), 19 pa v stolni cerkvi (npr, fanali bratovščine sv. Antona opata). (Istriae Visitatio Apostolica 1579, Visitatio Iustinopolitana Augustini Valerii); Lavrič, 1986 Šmarje, Kaštel, Korte, Izola, Koštabona, Pomjan, Krkavče, Marezige, Truške, Kubed, Sočerga in Tinjan. Ta podatek je škofu povedal koprski kanonik Ioannes de Senis pokojnega Christophori (Lavrič, 1986,35). To število navaja koprski škof (Lavrič, 1986, 31), medtem ko koprski podest Nicolo Donado v svojem poročilu navaja, da je v Koptu živelo okoli 5280 ljudi (AMSIVI, 1890, 85). 156 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 (AMSIVI, 1890, 100). V občinsko blagajno seje (odvisno od davkov) na leto stekalo med 14000 in 15000 lir (AMSI VI, 1890, 81). Po podatkih za leto 1580 je bilo v občinski blagajni približno 2400 dukatov dohodkov, stroškov pa so imeli 2500 dukatov. Primanjkljaj občinske blagajne je bil tako 690 lir in 4 solide (AMSI VI, 1890, 99). Škofje popisal 20 bratovščin, ki so tedaj delovale v Kopru. Te so bile: bratovščina sv. Antona opata (Puščavnika), sv. Nikolaja, sv. Križa, Matere božje pri servitih, sv. Jezusovega imena, sv. Krištofa, Križanega v kapeli sv. Tomaža, sv. Rešnjega telesa, Križanega v stolni cerkvi, sv. Marije v rotundi, sv. Marije nove, sv. Andreja, sv. Jurija, sv. Sebastijana, sv. Frančiška, sv. Roka, sv. Nazarija, sv. Janeza (Evangelista), sv. Barbare in sv. Marije "del bel verde" (Lavrič, 1986, 131-135). Valier pa je 14. februarja v koprski stolni cerkvi ustanovil bratovščino "krščanske ljubezni",8 tako da je bilo koprskih bratovščin leta 1580 v resnici enaindvajset. Večina jih je imela svoj statut. Izjema so bile ženske bratovščine9 in bratovščina sv. Barbare,10 v katero so bili vključeni bombardirji, Valier je popisal tudi bratovščinsko premoženje in s pomočjo njegovega popisa lahko sklepamo o njihovi ekonomski moči. Skupno so imele (v denarju) približno 5890 lir letnega prihodka, kar je bilo približno 40 odstotkov vsote, ki jo je imela tedanja koprska občinska blagajna. Njihovo premoženje pa je bilo nedvomno večje, saj so nekatere bratovščine imele tudi nepremičnine (vinograde,, oljčne nasade, solna polja, hiše, skladišča). Člani bratovščin so denar večinoma porabili za bogoslužje, vzdrževanje cerkva ali kapel, večno luč na oltarjih in za skupne zajtrke. Tiste, ki so imele nepremičnine, pa so ga rabile tudi za obdelovanje vinogradov in pobiranje oljk. Bratovščina sv. Antona opata je v Kopru od leta 1454 dalje vzdrževala hospicij sv. Nazarija.11 Valier je pri bratovščini sv. Andreja zapisal, da "ima svoj statut, nima pa svojih lastnih prihodkov, "Deinde instituit societatem S.mae Charitates ..." (Lavrič, 1986, 5 H. 9 Bratovščina Matere božje pri servitih, ki je bila nanovo usta novljena, in Križanega v stolni cerkvi sploh nista imeli statuta, sv. Marije "del bel verde" pa je imela nekaj malega statuti vendar ga niso mogli videti, ker ga je imel pisar, ki je bil takrat v Benetkah (Lavrič, 1986,132-134). 10 Škofje poročal, daje bila ustanovljena komaj 4 mesece [najverjetneje v mesecu novembru leta 1579] (Lavrič, 1986, 135). 11 Aprila 1454 je koprski veliki svet sprejel sklep, po katerem je hospicij prešel v domeno bratovščine sv. Antona opata. Dokument je potrdila tudi beneška oblast. Hospicij seje močno povečal, dajal je domovanje popotnikom, pomoč slaboumnim, mleko otrokom, doto dekletom in druge miloščine. Njegova cerkev je bila posvečena škofu in mučencu sv. Bassu ... (Naldini, 1700,254). Hospicij je imel sedež na sedanjem Prešernovem trgu (Piazza del Ponte ali Ponte di Pietra, tudi Piazza del Traffico) in je bil ustanovljen v času škofa Konrada leta 1262. razen nekaj malega miloščine, ki jo plačujejo bratje in jo porabijo za maše ter nakup voska in olja. Je nova bratovščina, vanjo so vključeni ribiči. Nima dolžnikov" (Lavrič, 1986,134). Statut bratovščine sv. Andreja hranijo v Mestni knjižnici v Trstu, v oddelku Diplomatskega arhiva (v nadaljevanju DAT)12 pod signaturo 2 D 28. Sprejeli so ga 12. decembra 1574 na generalni skupščini v sv. Ani ob navzočnosti 21 bratov, potrdili pa 15. februarja 1576 leta in dokončno 28. maja leta 1577, Gastald je bil Pe-legrin Bozza, providurja pa Zuanne Israel in Nicolo di Marince (DAT, a.e. 2 D 28, 6b). le pergamenten kodeks, vezan v usnjene platnice velikosti 18 krat 27 cm. Kot zaščitni list so pri vezavi kodeksa uporabili papir. Kodeks obsega 12 pergamentnih listov, v velikosti 17 krat 26 cm. Vidne so s tankim pisalom vlečene vrstice in oba krajnaroba. Listi so številčen! v zgornjem desnem kotu, niso pa številčene posamezne strani. Sam statut je pisan do strani 6b in je pisan v huma-nistiki. Obsega uvod in 27 členov, ki urejajo delovanje bratovščine, pri čemer je 25. člen izpuščen (najverjetneje je pisar člene nepravilno številčil). Na prvi strani je v spodnjem delu slabo viden napis "A Laude della (mogoče Gloriosa) Ver-gine". Pisarje pri inicialki A (velikost 3,5 krat 5 cm) uporabil svetlo modro in rdečo kombinacijo barve. Začetni napis "IESVS M ARI A", vsa številčenja členov in inicialke posameznih členov so pisani z rdečo barvo. Na koncu statuta so nato kot dodatek dodani še nekateri pomembni sklepi13 posameznih zasedanj generalne skupščine bratovščine od leta 1590 do leta 1704.14 Zasledimo lahko vsaj pet različnih pisav. Nekateri pisarji so se podpisali. Tako so podpisani Leonardus de Cabal-lis (na strani 7a), Petrus Paulus Zarotus (str. 7b), Zuanbatista Angiari15 (str. 7b, 8a, 8b, 9a) in Francesco Diuo (str. 9a, 9b, lOa). Zadnji list kodeksa ni popisan. Na predzadnji strani (str. 12a) je le slabo viden napis, najverjetneje "MARCO (mogoče SANTA) ANA ". Statut predpisuje delovanje bratovščine in s svojimi odloki hkrati posega tudi v vsakdanje življenje posameznih članov bratovščine in njihovih družin. V uvodnem delu so pojasnjene dolžnosti kristjana in namen ustanovitve bratovščine. V posameznih členih nato statut določa način volitev bratovščinskih funkcionarjev in nj i-hove dolžnosti, sprejemanje novega članstva, skrb za bolne, stare, umirajoče in mrtve člane bratovščine ter izpolnjevanje bratovščinskih 1 9 Biblioteca Cívica "Attilio Hortis" Trieste; Archivio Diplomático e Storico. 13 Od strani 6b do strani 1 lb je dodanih 13 sklepov in so pisani z različnimi pisavami. 14 Pri posameznih sklepih je naveden izid glasovanja zato lahko sklepamo o približnem številu članstva. Leta 1618 je bilo tako na skupščini 80 članov. Podpisuje se tudi "Zanbatista di Angiari" in "Giovannibatista Angiari". ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 157 dolžnosti ob tem ter skrb za duhovno življenje članov in bratovščinsko premoženje. Upravitelj bratovščine je bil gastald. Vsako leto so ga skupaj z blagajnikom (massaro), pisarjem in dvema nadzornikoma (proueditori), ki sta skrbela za bratovščinsko premoženje, izvolili na skupščini, kije bila na dan sv. Andreja.16 Nihče, ki je bil izvoljen, funkcije ni mogel odkloniti, sicer je bil kaznovan s 5 lirami kazni in z enoletno izključitvijo iz bratovščine. Ob izvolitvi novega gastalda in blagajnika sta morala prejšnji gastald in blagajnik v osmih dneh izročiti vse bratovščinsko premoženje, sicer bi ju za vedno izključili iz bratovščine. Dolžniki so morali svoj dolg poravnati v enem mesecu, če so bili zunaj koprskega območja pa v enakem časovnem obdobju po vrnitvi v mesto. Če niso imeli denarja, so gastalda lahko prosili za odlog plačila, sicer so bili izključeni in so nato morali vsako leto plačati "mo-cenigo ordinario" (samo tisti iz ribiške dejavnosti). Za vse, ki so se ukvarjali s katerokoli ribiško dejavnostjo, tako tujce kot domačine, je bilo članstvo v bratovščini obvezno. Kdor ni hotel vstopiti v bratovščino, je moral vsako leto plačati 24 solido v, sicer ga je moral gastald prijaviti "pravici". Ob včlanitvi v bratovščino so morali biti posamezni člani šest mesecev na preizkusni dobi in plačati vpisnino. Bratje so morali plačati 10, sestre pa 5 solidov. Bratovščina je morala imeti knjigo članov, knjigo za vpisovanje članarine (člani so morali vsako drugo nedeljo v mesecu plačati en solid) ter knjigo, v katero je pisar vpisoval vse prihodke in odhodke. Poseben člen je določal, naj izberejo nekoga (comandador), ki je občasno hodil po hišah in člane obveščal o bratovščinskih stvareh (kdaj so bile maše, procesije, skupščine, obveščal jih je o smrti članov in o pogrebih). Člani bratovščine so morali bedeti pri bolnem ali umrlem članu. Umrlega so bili dolžni pod kaznijo 5 solidov pospremiti na zadnji poti in ga, če le-ta ni imel dovolj denarja, pokopati na bratovščinske stroške. Člani bratovščine so morali vsako leto dajati po eno liro olja za večno luč na oltarju sv. Andreja. Na njegov god jim je gastald dal svečo na bratovščinske stroške. Vsak član je moral iti dvakrat na leto (za božič in veliko noč) ali pa vsaj za veliko noč k spovedi in obhajilu. Če ni šel, ga je moral gastald naznaniti škofu ali vikarju ter je bil nato, za čas, dokler ni opravil svojih verskih dolžnosti, izključen iz bratovščine. Pod kaznijo petih solidov so bili dolžni iti na vsak Marijin praznik in na dan mrtvih k maši ter se udeleževati procesij na dan sv. Marka,17 sv. Rešnjega telesa, sv. Vida,18 sv. Nazarija19 in sv. Sebastijana.20 Poseben člen je določal, da gastald 16 30. november. 17 25. april. 18 15. junij. 19 19. junij. 20 20. januar. in providurji brez dovoljenja skupščine ne morejo porabiti več kot 1 dukat denarja. Povsod, kjer so prodajali ribe, so morali imeti poseben zaboj ček za pobiranje miloščine. Ta denar in denar, ki so ga dobili vbogajme pri mašah, so morali dati v posebno, s tremi ključi zaklenjeno skrinjo. Po en ključ so imeli gastald in oba providurja. Ob navzočnosti teh funkcionarjev so denar prevzemali in ga nato lahko porabili le v dobro bratovščine. Prepis statuta: MDLXXVI IESVS MARIA Al Nome sia et della gloria della Altissima Trinita Die figliuolo et spirito santo et a honore, et riverentia della gloriosa Vergine Maria, et delli santissimi Apostoli Pietro, et Paolo, et del beato santo Andrea, il gual al presente noi habbiamo eletto per nostro spetial Auocato dauanti il figliuol del grande Iddio. Nei iquali siamo congregati in questa benedetta Confraternita; Inuocato prima la gratia Diuina, la qual e principio, et fine d'ogni perfetta, et bouona operatione. Considerando, che tutte le cose di questo mondo sono uane et transitorie, et che quelli, i quali uogliono esser ueri, et perfetti Christiani debbano osseruare li Commandamenti di Dio, cioe in amar quello con tutto il core, e con tutta la mente, et appresso il prossimo suo; perché tutti quelli che osseruaranno li predetti Commandamenti saranno in stato di saluatione. Pero tutti di uno animo, et uolere se habbiamo mosso per adempire li predetti Commandamenti, e quelli di buona, et perfetta in-tentione osseruare: pregando il Signor nostro Giesu Christo, il qual per uolerci saluare uolse uenir in questo mondo prendere carne humana; perché a tutti quelli, che hanno altra intentione, et uogliono il contrario li scatia della sua mente, et intelletto tal sua cattiua fantasía, e faccia, che questo nostro proponimento se adempisca, et succeda secondo il nostro buon Volere, et disiderio a laude, et honore di sua Diuina Maesta, et possa per l'auuenire crescere di bene [str. Ib] in meglio: perché si come uolse spargere il suo preciosissimo sangue per nostra redentione, e uolse uenire in questo mondo per farci da Signor Seruo; Cosi noi ancho dobbiamo a suo honore, e riuerentia amarlo et riuerirlo reuerentemente come ogni fedel Christiano é obligato et appresso amar, e riuerir il suo prossimo, Come esso nostro Signor ci'l commanda accrescendo con ogni nostro potere, et sapere il nome suo santissimo, et della gloriosa Vergine Maria sua pij s sima madre, la qual ancorche non siamo degni inuochiamo per nostra intercetrice, con il nome del gloriosissimo nostro Auocato Santo Andrea a honore, et riuerentia del quale siamo tutti congregati in questa benedetta e santa Confraternita che vogliono impetrar gratia 158 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 da Christo nostro Signore, et Redenttore, che in questa nostra charitá, e diuotione ne uoglia feruentemente conseruare, et tenirci perfettamente congregati insieme sotto buona obedientia honorando il pros simo nostro a laude della eterna Trinitá et accrescimento di questa santa, et benedetta Institutione, et a saluatione delle Anime nostre. Amen. Capit. I. Prima Volemo, et ordenemo che ogni volta, che questa nostra mariegola si leggerá in Capitolo General, che ciascheduno fratello, che sará in detta nostra Scuola habbia a diré diuo-tamente ingenocchione la salutatione Angélica cioé Aue Maria gratia plena Dominus tecum benedicta tu in [str. 2a] mulieribus, et benedictus fructus uentris tui Jesús sancta Maria mater Dei ora pro nobis peccatoribus nunc, et in hora mortis nostre. Amen. E perché alcuna uolta in questo mondo non puó essere, ne si puó di ragione fare senza di non introdurre qualche buonissimo ordene, et principio, pero fa necessitá di creare, e ordinare un Capo, ouero come si dice Gastaldo con li suoi Proueditori, Mas s aro, e Scriuano, li quali ciascheduno habbia il carico suo di fare, e prouedere tutto quello, che detta nostra Scuola, e Confraternitá ordinerá, et questa tal creatione si fará in detto giorno di santo Andrea cosi di anno in anno in detto giorno, facendosi quelli tali fratelli, che uorranno essercitar tal carichi di Gastaldo, Proueditore, e Massaro con Scriuano, farsi balottare, doppoi che saranno eletti, et quelli, che hauerano piü balotte, quelli tali s'intendino esser romasti. Cap10. II Doppoi questo uolemo, et ordenemo, che quelli tali, che saraño di tempo in tempo in detti offitij, et carichi eletti, non pos sino in pena di lire cinque quelli renuntiare, ne refudare, et di piü stare anno uno fora della Scuola, et se per caso detto fratello in detto anno uenisse a mancare di questa Vita, che Iddio non uoglia, es si fratelli non siano obbligati di compagnar quello alia sepoltura, ne farli funeral di alcuna sorte. Cap10. III Anchora uolemo, e ordenemo, che quando lo Gastaldo Vecchio renuntierá li beni di detta Scuola, al Gastaldo, che sará fatto di nuo-[str. 2b] uo, li quali habbia lui di dispensar secondo sará nacessario, et poi li beni, che per detto anno ueniranno in essa Scuola, habbia il Massaro obligo di quelli conseruare, et dispensare secondo il uolere di detto Gastaldo in beneficio di detta Scuola. Cap10. IIII Anchora uolemo, e ordenemo che'l Gastaldo Vecchio si a tenuto, e obligato in termine di giorni otto consignar al detto Gastaldo nuouo tutto quello, che si ritrouerá nelle mani di ragion di detta Scuola con un conto particolare del suo mañizo. Item similmente sia tenuto, et obligato il Massaro di consignare al Massaro nuouo tutto quello, che si ritrouerá hauer nelle sue mani, sotto pena a cadauno di loro mancando di esser perpetualmente cacciati della Scuola. Cap10. V. Anchora ordenemo, che se alcuno fradello sará debitore alia Scuola, quello tal sia tenuto, e obligato di pagar detto suo debito in termine di mese uno p [pero] ritrouandosi nella Cittá, et non ritrouandosi s'intenda dopoi, che sará uenuto di pagar in termine come di sopra, e se quello non hauera il modo, debbasi presentar dauanti detto Gastaldo, e adimandar piü longo termine, oueramente misericordia, e non presentandosi detti debitori siano perpetualmente priuati della Scuola, et pagar il mocenigo ordinario ogni anno, quelli pero che sarano dell'Arte. Cap10. VI. Anchora uolemo, che ogni anno nel giorno di Me. Santo Andrea [str. 3a] sia letta questa nostra mariegola, et che ognio Uno sia tenuto ascoltarla, et star diuotamente alia Messa sotto pena di soldi cinque. Cap10. VII Anchora uolemo, e ordenemo, che per diuotione di. M. Santo Andrea nel detto giorno di quello di detta Scuola sia per il Gastaldo dato a ciascheduno fratello una Candella intendendosi pero a quelli, che non andaranno debitori della luminaria. Cap10. VIII. Anchora uolemo, che ciascheduno fretello sia tenuto, e obligato di dar a detta Scuola lira una di oglio all'anno, et questo per far che'l tutto il tempo dell'anno sia una luminaria dauanti 1'Altare di M. Santo Andrea a laude, é riurenza del quale habbia sempre di ardere. Cap10. IX Anchora uolemo, et ordenemo, che ciascheduno sia Terriero o forestiero che uorra habitare in questa Cittá con alcuna arte di pescare sia tenuto, et obligato di entrare in detta Scuola con le conditioni sopradette, et non uolendoui entrare sia tenuto a pagare soldi 24 all'anno alia detta Scuola e non uolendo pagare detti soldi 24 sia il Gastaldo obligato quello far pignorare per uia di Giustitia. Cap10. X De piü uolemo, e ordenemo, che sia tenuto uno libro, doue siano descritti tutti li fratelli di ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 159 detta Scuola, et habbia per cadauno [str. 3b] una tolella con il suo nome scritto sopra: laqual ogniuno sia obligato di uenirla eleuare ogni seconda Domenica del mese et pagar il suo soldo stando alia Messa dicendo cinque Pater nostri, et cinque Aue Marie per l'anima delli nostri fratelli, e sorelle, che sono passate da questa uita al'altra. Cap1". XI. Item ordenemo che quello, o quelli, che uorrano entrar in detta Scuola si habbia da metter alia proua per mesi sei e dopoi la buona proua, il Gastaldo habbia di menar quello o quelli dauanti l'Altare di M. Santo Andrea, et ingenochiatosi dauanti a quello debbano promettere a Iddio, et a M. Santo Andrea di obedire, et osseruare tutto quello, che in detta nostra mariegola si contiene dandoli esso Gastaldo a basciare la pace in segno di amore, et di charitá. Cap10. XII Oltra di Ció uolemo, che'l scriuan s'habbia di teñir un libro a parte, doue sia descritte tutte l'intrade, et spese, che si faranno in detto anno, et s'habbia di scontrar con il dare, et con il riceuer. Cap10. XIII Item acció che tutti possano essere insieme in detta mariegola, et che alcuno non possa mai dire di hauer per ignoranza fallato uolemo et ordenemo, che sia creato uno Cómandador, il qual uada di tempo in tempo secondo s ara necesario per le case di es si faratelli, facendoli intendere li giorni ordenati delle Messe, di processioni, che si fará capitolo, et della morte di cias- [str. 4a] cheduno, et in che loco quello s'attroua, et quelli, che non s'attroueranno siano tenuti di pagar la detta pena come si contiene in detta mariegola. Cap10. XHII Anchora uolemo per Zelo di charitá, che sia obligato il Gastaldo di mandar la Croce con il penello dauanti la Casa di cadauno nostro fratello, che sará passato di questa uita al'altra, inanci, che'l corpo sia leuato, et dopoi quello accompagnare con tutti li fratelli alia Chiesa, il qual sia sepelito con le candelle accese in mano, et star per fino será sepelito, dicendosi cosi nel leuarlo di Casa, come alia fossa, ouer sepoltura cinque Pater nostri, e cinque Aue Marie, et s'intenda es ser sepelito non hauendo il modo di quello della scuola, e se essa scuola non hauera il potere il detto Gastaldo, et proueditori siano tenuti di andaré adimandando elemosina, a ciaschedun fratello, accio il detto corpo sia sepelito. Cap10. XV. Et uolemo, et ordinemo anchora, che se alcuno fratello, mancase di questa uita fuora di questa Cittá, et che sará uenuto a notitia il Gastaldo habbia il giorno ordinario delle Messe far conuocar li fratelli in Chiesa, et li si debba far l'officio, come il Corpo fosse presente, et tutti li fratelli ancho habbino a far, come é ordinato in questa nostra mariegola. Cap10. XVI Anchora uolemo, che se alcuno faratello di questa bene- [str. 4b] detta Scuola si ammalasse, ouero cascasse in qualche necessitá, che'l Gastaldo sia tenuto uisitar quello, ouer quelli, et souenirli delli beni della Scuola fino che perueniráno a sanitá, et se detta scola non hauesse il modo sia tenuto, cóme di sopra andar cercando elemosina per esso fratello, et se quello, ouer quelli fratelli ammalati morissero li siano fatto, cóme é dichiarito di sopra. Cap10. XVII Di piü uolemo, e ordenemo, che alcuno nostro faretello non habbia di far parole, ne briga, ne teñirse la fauella, et se fosse alcuno fratello, che questo facesse, et che alcuno fosse, che' lo sapesse sia tenuto, et obligato di farlo sapere al Gastaldo, qual sia tenuto a castigarli, et far, che tra loro sia pace, et concordia, et colui, che man-cherá, et che non uorrá detta pace sia cacciato di detta nostra Scuola, et non possa essere accettato se prima non si acquieterá, et fará buona, et sincera pace. Cap10. XVHI Item uolemo, che cadauno nostro fratello sia tenuto, et obligato di confessarsi, et communi-carsi due uolte all'anno cioé di Natale, et di Pasqua se potrano, et se non potrano dette due uolte lo farano almeno una di Pasqua, et non lo facendo sia tenuto cadauno fratello quello o quelli, che non lo faranno accusarli al Gastaldo, qual sia tenuto andar dauanti il Vescouo, et quello, ouer quelli denontiare, et non essendo il Vescouo al Vicario di questa Cittá, et sia cacciato da ogniuno fuora della scuola, ne piü accettato [str. 5a] in quella se prima, cóme si e detto non si confessará, et communicará. Cap10. XIX. Anchora uolemo, e ordenemo, che se sará comandato ad alcuno nostro fratello cosi di qiorno, cóme di notte a ueggiar, et far Com-pagnia ad alcuno nostro faretello infermo, ouer morto, che sia tenuto di andaré, ouero di mandare una sofficiente persona, e quello, che contrafará, caschi alia pena di soldi X. Cap10. XX De piü uolemo, e ordenemo, che ogni festa, che sara della gloriosa Vergine Maria sia nostro giorno ordinario, et simelmente il di dei morti, et che'l Gastaldo con tutti li fratelli della Scuola debba andar per le chiese dicendo, et facendo 160 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 orationi per le anime delli nostri passati di questa uita all'altra. Cap1". XXI Item uolemo, et ordenemo, che a tutte le processioni solenni, cioè di S. Marco, del corpo di Christo, di S. Vido, di S. Nazario; e il giorno délia sacra di S. Bastian, et tutte le altre solenni il Gastaldo con tutti i fratelli debbano andar con la Croce, et penello diuotamente insieme di Com-pagnia con le altre Scuolae sotto pena di soldi cinque per cadauno, che cadauna uolta mancará saluo giusto impedimento. Cap1". XXII Item uolemo, e ordenemo, che tutti li Gastaldi, et Prouediton, che saranno di tempo in tempo in detta scuola non possino, et non hab-bino auttorità di spendere delli danari délia scuola predetta se [str. lb] non alla somma di ducato uno, et passando detta somma siano obligad congregar il Capitolo, et secondo la disposition di quello spender, et sopra più, et far quello, che a esso ciô parera necesario. Cap1". XXIII Dechiarandosi oltra tutto ció, che quello o quelli, che di cetero uorranno entrare in detta scuola cosí fratelli, come sorelle, habbino a pagare li fratelli soldi X, et le sorelle soldi cinque, facendoli obligati a quanto di sopra si contiene. Cap10. XXIIII Oltra di ció uolemo, et ordenemo, che tutte le moglie, et figliuole et figliuoli di essi nostri fratelli, et sorelle, che staranno in casa i figliuoli di anni sette in suso, siano tutti obligati andar come di sopra con il penello eleuare, et far tutto quello, come fossero faretelli, et sorelle, et mancando siano tenuti pagar, ut supra. Cap10. XXVI Item uolemo, che li Patroní di tratta, et grippi, che torranno Compagni la guadragesima in pescare, che non sia fratello, siano obligati essi patroni di Tratta, et grippo, tenir a quel, o a quelli soldi cinque, et non li tenindo siano obligati pagar del suo intendendosi pero per la quadragesima sola. Cap'°. XXVII Volemo, che di più sia di continouo ogni giorno; sera, et matina tenuta nella pescaría, doue si suole uender il pesce una casseletta per le elemosine, che di tempo si cauarano, cosí da pescatori [str. 6a] et fratelli, come etiam da altri, la qual elemosina con tutte le altre, che si cauara, cosi di questo, come in giorno delle Messe sia posta in una cassetta serrata con chiaui tre; una delle quali stia appresso il Gastaldo, et le altre due, una per Proueditore: Itache quella non si possa eleuare senza l'interuento di questi tre officiali, et che esse limosine ut supra siano dispénsate in beneficio di detta scola di quello gli fará bisognio, et gli sará necesario. Adi 12 Decembre 1574 Congregado Capitolo general in sant'Anna, doue furono fratelli n° XXI, et per ser Pelegrin Bozza Gastaldo, et ser Zuanne Israel, et ser Nícolo di Marinee Proueditori fu proposta l'infrascritta mariegola, la gual fu balottata, et presa a tutte balotte (DAT, a.e. 2 D 28). VIRI IN LITERATURA: AMSI VI (1890): Relatione del Nobil Homo Ser Ales s andró Zorzi, ritornato di Podestá et Ca-pitanio di Capo d'Istria. 1581, Parenzo, fasci-colo 1-2, str. 93-103 AMSI VI (1890): Relatione del Nob. Homo Ser Nicoló Donado ritornato di Podestá et Capi-tanio di Capodistria. 1580, Parenzo, fascicolo 1-2, str. 85-93 AMSI VI (1890): Relatione del nobel homo Ser Nicoló Bondulmier ritornato di Podestá e Capitanio di Capodistria. 1579 dopo Giugno, Parenzo, fascicolo 1-2, str. 78-85 DAT, Diplomatski arhiv Trst, a.e. 2 D 28, Mariegola della Confratérnita di S. Andrea di Capodistria 1576 Enciclopedia eccclesiastica (1855): 2. del, Ve- nezia, str. 904-906 Enciklopedija Jugoslavije (1985): 2. del, Zagreb, str. 446-449 Enciklopedija Slovenije (1987): 1. del, Ljubljana, str. 358 Giollo, R. (1969): San Nazario. Protovescovo e Patrono de Capodistria, Trieste Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi (1968): volumen III, Patavia Inventario degli oggetti d'arte d'Italia (1935): V, Provincia di Pola, str. 36, 58-59 La Provincia (1874-76): Seminario o Collegio di Capodistria, str. 1853 in 1899 Lavrič, A. (1986): Vizitacijsko poročilo Ago-stina Valierja o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana Luciani, T. (1872): Prospetto delle scuole laiche dell'Istria e delle loro rendite nel 1741, Capodistria, La Provincia dell'Istria, št. 18-21 in 23 Naldini, P. (1700): Corografía ecclesiastica o sia descrittione della cittá e della diócesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, Historiae urbium et regionum Italiae rariores XXXIX, Bologna Schauber, V. - Schindler, M. (1995): Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Ljubljana Sennio, I. (1910): La chiesa ed il convento di S. Anna in Capodistria, Capodistria ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 161 UDK 930.253.4:929 Simonič F. Osebni fond dr. Franca Simoniča (1847-1919) MAJA ILICH Pisna zapuščina dr. Franca Simoniča, znanega slovenskega bibliotekarja in bibliografa, je dragocen dokument za kulturno zgodovino Slovencev, Ker je raztresena po različnih kulturnih ustanovah - Pokrajinski arhiv v Mariboru, Štajerski deželni arhiv v Gradcu, družinski arhiv Simonič/Slebinger v Gornji Radgoni, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Univerzitetna knjižnica v Mariboru in Univerzitetna knjižnica na Dunaju - in j;, vsaj kar se tiče družinskega arhiva Simonič/Slebinger, nedostopna širši javnosti, je moj namen prikazati, kaj od Simoničeve zapuščine se je ohranilo in kje je mogoče te dokumente najti. Franc Simonič se je rodil 2. oktobra 1847 v Ivanjkovcih. Prva dva razreda osnovne šole je obiskoval v Svetinjah, 3. in 4. razred pa v Radgoni, Gimnazijo je končal v Mariboru in se je po maturi leta 1869 vpisal na študij zgodovine in slavistike v Gradcu. Tam sta mu predavala znana slavista dr, Gregor Krek in dr. Franc Miklošič ter zgodovinarja dr. Franc Krones in dr. Joh. B. Weiss. Leta 1874 je Simonič kot pomožni bibliotekarski uradnik (Bibliothekarshilfbeamter) nastopil službo v graškem muzeju Joanneum ter čez dve leti na graški Filozofski fakulteti doktoriral iz zgodovine Babenberžanov z disertacijo: Politische Stellung Leopold des Glorreichen zum Deutchen Reiche von Jahre 1197 bis Februar 1213. Leta 1877 je dobil mesto bibliotekarskega pomočnika (amanuensisa) v Univerzitetni knjižnici na Dunaju in potem tam z leti napredoval v skriptorja in provizoričnega kustosa do defini-tivnega kustosa. Po upokojitvi leta 1907 se je preselil v Gornjo Radgono in tam živel do smrti. Simonič je večji del življenja preživel na cesarskem Dunaju in delal v tamkajšnji Univerzitetni knjižnici, osrednji ustanovi te vrste v habsburški monarhiji. Skoraj vse slovanske in slovenske knjige, ki so izšle v monarhiji, so se znašle v tej knjižnici. Simonič, ki je bil od leta 1891 referent za vso slovansko filologijo, je tam začel sistematično zbirati slovansko literaturo, skrbel za njeno dobavo, popis itd. Pri svojem delu je uvidel, da je urejena bibliografija nepogrešljiva osnova za znanstveno delo. Popisal je vsako slovensko knjigo, ki mu je prišla v roke v knjižnici, kjer je delal, ali pa so ga o njenem izidu obvestili zanesljivi viri. Med počitnicami je odhajal v domovino, kjer je popisoval knjige, ki jih na Dunaju ni bilo. V 25 letih mu je tako uspelo zajeti 75 odstotkov slovenske knjižne produkcije za obdobje 350 let: od prve Trubarjeve knjige do leta 1900. Tako so v letih 1903 do 1905 v Ljubljani pri Slovenski Matici izšli trije zvezki Slovenske bibliografije, I. del: Knjige (1550-1900), načrtovani pregled člankov, II. del Članki, pa žal ni izšel. Slovenci smo s tem dobili odlično sodobno retrospektivno bibliografijo -prvo v slovenščini - kiji tudi danes, po skoraj sto letih, ni enake. Simonič pa se je s tem zapisal v slovensko zgodovino. Pri tiskanju njegove bibliografije je s korekturami in dodatki sodeloval tudi dr. Janko Šle-binger, ki ga marsikje omenjajo skupaj s Simo-ničem, Slebinger ni bil namreč le njegov zet, temveč tudi učenec v bibliografiji in nadaljevalec njegovega dela. Simoničeva pisna zapuščina obsega osebne dokumente, šolska spričevala, indeks, dekrete o imenovanju in o upokojitvi, razna odlikovanja in pisma. Ohranjeni dokumenti - pri tem so izvzeta pisma, ki jih bom obravnavala pozneje - ki bi govorili o Simoničevi zgodnji mladosti (18471856) in o njegovih starših, so zelo skromni. Nekoliko več jih sega v čas njegovega šolanja (1856 -1876), večino jih hranimo v družinskem arhivu Simonič/Slebinger. Dokumenti o Simoničevi prvi zaposlitvi v graškem muzeju Joanneum (1874—1877) so bili v tamkaj snem arhivu uničeni, tako imamo v družinskem arhivu Simonič/ Slebinger edini primerek iz tega časa. Največ dokumentov seje ohranilo iz časa, ko je Simonič delal v Univerzitetni knjižnici na Dunaju (1877— 1907), in sicer v tamkajšnjem arhivu in v družinskem arhivu Simonič/Slebinger v Gornji Radgoni. Simoničevo dunajsko obdobje je temeljito obdelal dr. Walter Lukan, sodelavec avstrijskega Inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo na Dunaju. V svojem prispevku z naslovom Poklicna pot slovenskega bibliografa Franca Simoniča v dunajski univerzitetni knjižnici1 je obdelal Simoničeve dokumente, ki jih hrani Univerzitetna knjižnica na Dunaju. Dokumenti, ki segajo v čas Simoničevih zadnjih let življenja v Gornji Radgoni (19061919), so zopet zelo redki. Družinski arhiv Simonič/Slebinger sta v zasebni hiši v Gornji Radgoni uredili Simoničevi vnukinji, Zora Ilich in njena sestra Vera Marentič Novak (obe roj. Šlebinger). Tako se tam poleg zbirke starih knjig, časopisov in fotografij hranijo: Ta prispevek je Lukan prebral na Mednarodnem znanstvenem simpoziju ob 150. obletnici rojstva dr. Franca Simoniča v Ivanjkovcih in je potem v razširjeni obliki izšel v Simoničevem zborniku v Mariboru leta 1999 (str. 21-59). 162 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Spričevalo 3. razreda osnovne šole v Radgoni — Schulzeugniss für die dritte Classe (Radgona, 8. avgusta 1859), potrdilo o cepljenju - Impfung Zeugniss (Ormož, 18. septembra 1861), rodovnik - Stammbaum v gotici, ki ga je Simonič dobil od župnijskega urada pri Sv. Miklavžu, da je dokazal svoje sorodstvo s Plohlom (Sv. Miklavž, 1861), spričevalo 1. razreda gimnazije v Mariboru - Gymnasial Zeugniss (Maribor, 28. februarja 1862), spričevalo 7. razreda gimnazije v Mariboru - Gymnasial Zeugniss (Maribor, 22. februarja 1868). Prijavna pola - Meldungsbogeri graške univerze za prvi letnik filozofije (Gradec, šol. leto 1869/70), vpisna pola na Filozofsko fakulteto graške univerze (Gradec, šol. leto 1870/71), Indeks - Index lectionum z Univerze v Gradcu (Gradec, šol. leto 1870/71-1873/74), ocene seminarskih nalog na graški univerzi (Gradec, 1873 in 1874), naslovni list disertacije Politische Stellung Leopold des Glorreichen zum Deutschen Reiche vom Jahre 1197 bis Februar 1213 (Gradec 1876), spričevalo - Zeugniss o opravljenem izpitu iz italijanščine (Gradec, 14. aprila 1877), doktorska diploma (Gradec, 15. julija 1876). Spričevalo - Zeugniss o službovanju v knjižnici graškega muzeja Joanneum (Gradec, 30. julija 1877). Nastavitveni dekret o imenovanju Simoniča za amanuensisa v dunajski univerzitetni knjižnici (Dunaj, 17. julija 1877), Simoničeva prošnja za pridobitev mesta kustosa na graški univerzitetni knjižnici (Dunaj, junija 1885), kupna pogodba ■ -Kauf\'ertrag za Simoničevo hišo v Gornji Radgoni (Radgona, 21. avgusta 1886), dekret o imenovanju Simoniča za skriptorja v dunajski univerzitetni knjižnici (Dunaj, 19. oktobra 1887), potrdilo o oprostitvi vojaške službe (Dunaj, 3, januarja 1888), Simoničeva knjiga Dr. Gregor Jožef Ptohel, imeniten humanist ali dobrotnik slovenski, njegova domačija in rod v Ivanjkovcih (Dunaj 1888), dekret o imenovanju Simoniča za definitivnega custosa dunajske univerzitetne knjižnice (Dunaj, 22. avgusta 1900), Simoničeva Zbirka dodatkov k Wolf-Pleteršnikovemu slovarju, sporedi koncertov oz. Ročnih slovanskega pevskega društva (Dunaj, 1902-1906), ki pričajo, da se je družina Simonič redno udeleževala prireditev slovenskega oz. slovanskega družabnega življenja na Dunaju, upokojitveni dekret in odlikovanje — viteški križec Fr.-Jožefega reda (Dunaj, 21. januarja 1907). Osmrtnica F. Simoniča, ki so jo raznašali po hišah v Radgoni (Gornja Radgona, 15. julija 1919), račun J. Slebingerja, kije naročil Simoničevo osmrtnico v Slovenskem Narodu (Ljubljana, 16. julija 1919), mrliški list F. Simoniča (Sv. Peter pri Radgoni, 26. julija 1919), uradno potrdilo o pogrebnih stroških (Sv. Peter pri Radgoni, 4. avgusta 1919). Spominski dnevnik Vere Marentič Novak in knjiga Babičina beseda, ki jo je pripravila dr. Barica Marentič Požarnik v spomin ob 10. obletnici smrti Olge Slebinger (Ljubljana, februarja 1977). Od Simoničeve pisne zapuščine so še posebej zanimiva številna pisma. Ves čas svojega študija v Gradcu in službovanja na Dunaju je Simonič s pismi ohranjal stike z nekaterimi slovenskimi izobraženci doma - literarni zgodovinarji, slavisti, pesniki, pisatelji, pravniki, duhovniki, bibliotekarji in drugi - , ki so ga sproti obveščali o domačem političnem in kulturnem dogajanju. Ohranjena pa so tudi pisma, ki se nanašajo na Simoničeve sorodnike, največkrat ožje družinske člane. Zato je iz pisem mogoče razbrati Simoničevo politično naravnanost ali strokovno mnenje (bibliotekarstva, slavistike, zgodovine), in tudi kaj izvedeti o njegovih družinskih zadevah (npr. odnosi z bratom, njegovimi hčerami, zeti) ter drugih občasnih dejavnostih (npr. delo v posojilnici in gospodarjenje na domačiji). Pisma, ki so se ohranila in jih hranijo različne kulturne ustanove, so nastala v letih od 1872 do 1918. Vseh skupaj jih je 206: 92 iz družinskega arhiva Simonič/Slebinger v Gornji Radgoni, 61 iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru, 33 iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru, 20 iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Od tega je 84 pisem napisal Simonič, preostale (122) njegovi korespondenti. Če razdelimo vsa pisma, ne glede na vsebino, po tem, koliko je ohranjenega gradiva, vidimo, da največ ohranjenih pisem (130) sodi v čas, ko je živel in delal na Dunaju (1877-1907), polovico manj (73) jih je iz časa, ko je Simonič živel v Gornji Radgoni (1806-1919), in samo drobec (3) je ohranjen iz njegovih študijskih let in bivanja v Gradcu (1869-1877). V družinskem arhivu Simonič/Slebinger v Gornji Radgoni se hrani: I, Simoničeva pisma ženi Rozi Simonič (8, 1897-1900), hčeri Olgi in njenemu možu Janku Šlebingerju (63, 1906-1918). II, Simoničeva korespondenca z Božidarjem Flegeričem (4, 1873-1901), Karlom Glaserjem (1, 1901), Francetom Hauptmanom (2, 18821883), Valentinom Kocbekom (1, 1916), Karlom Lubcem (1, 1897), Matejem Slekovcem (3, 1879- 1880), Andrejem Senekovičem (8, 18721897) in Jakobom Žmavcem (1, 1907). Univerzitetna knjižnica v Mariboru na oddelku za domoznanstvo hrani: I, Simoničevo pismo Janku Šlebingerju (l).2 II, Simoničevo korespondenco z Josipom Ms 268 Slebinger Janko, II. Korespondenca: 11. Franc Simonifi (t, 1901). Katalog rokopisov Univerzitetne knjižnice Maribor. Ms 1 - Ms 300. Založba Obzorja Maribor: Maribor 1978, str. 87. ARHIVI XXill (2000), št. 2 17 arhivskih fondov i ft zbirk 163 Renkoviccm (l),3 Romunom Fckonjo (9),4 Ja neznm Gajškom (l),5 Karlom Glazrrje.m (6),^ Toma/em Janežičem (4)^ Gregorjem Krekom (7),s Emilom Kiimmlom (2),9 Franom Levcem (2),10 Karlom Lubcein (2),il Franiem Magdicem (l),12 Vatroslavom Oblakom (2),13 Jakobom Sketom (l),14 Matejem Šinkovcem (l)15 in Davorinom Trstenjakom (21).16 Pokrajinski arhiv v Mariboru hran. I Simoničcvo korespondenco z Matejem Sle-kovcem (33).' Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubijai i v rokopisnem oddelku hrani" I. Simoniccva pisma Franu Levcii (4),IK Matiji Murkii (2),19 Luki Piniarju (3)20 in I«nku Mp-j 3 Ms 288 .Simonič Frani;, II. Korespondenca: 1. Josip Betikovič (1,1899) Katalog rokopisov , sir. 93. 4 Ms 288 Simoni&Franc 11 Korcspondcnca: 2, Roman Fekonja (9, 1888-1895). Katalog rokopisov ... , str. 93. Ms 288 Simonič I ranu H. Korespondenca: 3 Janez GajSek (l 1876). Katalog rokopisov ..., str. 93. l) Ms 268 Šlcbingcr Janko, fll. Tuja korespondcncj 16. Francu Simoniču: l. karcl Glaser (6, 1908-1909). Katalog rokopis^ .... str. 87. Ms 288 Simonič Franc, II. Korespondenca: 4. Toma/ Janežič (4 1878 1882). Katalog rokopi-;ov ... sir. 93. ® Ms 268 Slcbingcr Janko, lil. Tuja korespondenca- 16 Francu Simoniču: 2. Gregor Krek (2, 1881 1882). I® 288 Simonič Franc, II. Korespondenca 5. Gregor Krek (5, 1887 1892). Katalog rokopisov str 87. 93. 9 Ms 288 Simonič Franc [I. ¡\orcspondenca: 6. I ir.il Kiimmcl (2, 1877 1 S"7®). Katalog rok spisov ..., str. 93. 'n Ms 268 Šlcbingcr Janko III. Tuja korespondenca: 16 Francu Simoniču' 3. Fran Lcvcc (I 1882), IV. Prepisi tuje korespondence: 24. Franc» Simoniču fflan Lcvcc (1, 1882). Katalog rokopisov .... str 87 88, ' 1 Ms 288 -Simonič Franc II. Kon-Spnndenca: 7. Karel Lubec (2, 1882). Katalog rokopisov .... str. 93. Ms 288 Simonič Franc II. Korespondenca: 8. Franjo Magdi£ (1 1881) Katalog rokopisov ,,„ str. 93. ' ' Ms^8fi Simonič Franc, II. Korespondenca: 9. Valroslfi' Oblak (2,1891) Katalog rokopisa* ... str. 93. Ms 268 Šlcbingcr Janko, III. Tuja korespondenau 16- Franffi Simfoniču: 4. Jakob Sket (1, 1882). fffiiriilog rokopisov ..., iff 87 Ms 268 Šlebinger Janko, III. Tuja korc.s^ondcncu: 16. Franqi Simoniču: 5. Matej Slckovec (1, 1882). K Halog rokopisov ..., str. 87. Ms 208 Slčblnger lanko, III. Tuja korespondenca 16. Francu Simoniču: 6. Davorin Trstenjak (21 1881 1888). Katalog rokopisom., str. 87. Arhivsk; fond: Simonič Franc Dunaj. Ohranjeno gradivo: 33," 1883-1903 Pokrajinski arhiv Maribor. Ms 1409 Lcvcc Fran II. Korespondenca; Franc Simonii (4 1882-1888). Katalog rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Ms 1385 - Ms I4"?0. NtJK Ljubljana 1999. str, 175 Ms 1119 Murko Matija, p Korespondenca: Franc Simonič (2 1899- 1902). Katalog rokopisov ... Ms 1000 Ms I 170. NUK: Ljubljana 1980, str. 66. Ms 106(1 Pintar laika, IV. Korespondenca: Franc Simonič (3 1901-1902). Kalatog rokopisov - sir. 30. bingerju (3).21 il. Simoaicevo korespondenco z Rožidariem Flegeričem (3 + 1 pesem),22 Matejem Huhadom (2),-1 Gregorjem Krekom (l)24 in Andrejem Senekovicem (2).25 Vidimo lahko, da jc Simnničeva pisna zapuščina raztresena po vsej Sloveniji :n tujin Smiselno hi bilo, da bi se zbrala i rt hranila pod eno streho. v okviru one institucije n pod enotnim imenom, ki bi se lahko glasilo "Osebni fond dr. Franca Simonica".26 Franc Sitnarite m France Kidrič leta 1910 v Gornji Radgoni. Družinski arhiv Simonič-Slehinger v Gornj, Radgoni. ' M; 1431 Šlcbinger Janko. III. Korespondenca: Franc Simonič (3, 1907 1909). Katalog rokopisov ... Ms 1385 - 1470. NUK: Ljubljana 1999, str. 311. 22 Ms 1431 Šlebinger JankSvil. Tuja korespondenca: Francu Simoniču Boiidar Flcgerič (3+1 pesem 1894). Katalog rokopisov str. 316. Ms 1431 Slcbingcr Janko, VII. Tuja korespondenca: Francu Si tnoniču Matej Ilubad (2 1894). Katalog rokopisov ..., str, 316. 24 Ms 14 H Šlcbingcr Janko, VII. Tuja korespondenca: Francu Si moniču Gregor Krek (1 1894). Katalog rokopisov ...,slr. 316. 2 Ms 14H1 Šlcbinger Janko, VII. Tuja korespondenca. Francu Simoniču Andrej Scnekovii (2 1893-1894). Katalog rokopise .., str. 316. Več o tem glej: Maja llich, Življenje iti tlelo slovenskega bibliotekarja iti bibltoe,rafa Franca Simonina (¡84?- ¡919), Kroniki» časopi' za slovensko krajevno zgodovino, Icln. 48 št. 3: Ljubljana 2000, str 49 93. 164 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHfVf XXfff (2000), št. 2 A* s, S.JžJžlL Dekret o ■ ff f imenovanju Simoniča za skriptorja v dunajski univerzitetni knjižnici z dne 19. oktobra 1887. Družinski arhiv Simonič-Slebinger v Gornji Radgoni. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 165 UDK 930.253:342.5(497.5)"1918" Gradivo Narodnega viječa Slovenaca, Hrvata i Srba v Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu BOJAN BALKOVEC Hrvaški državni arhiv v Zagrebu hrani 20 škatel gradiva nastalega in ohranjenega pri Narodnem viječu SHS. Inventar fonda je bil izdan 1. 1993.1 Inventar zelo natančno navaja vsebino vsake od 20 škatel. Glavnina gradiva je iz leta 1918 in 1919. Manjši del, predvsem finančni dokumenti, so tudi iz kasnejših let. V prvih osmih škatlah je gradivo povezano z nastankom Narodnega viječa, ter delom predsedstva in osrednje pisarne. Naslednjih osem škatel vsebuje gradivo sekcije za organiziranje in propagando. Tri škatle vsebujejo ohranjeno gradivo vojaškega odseka in ena škatla pripada gradivu finančnega odseka. Ob pregledovanju gradiva me je zanimalo predvsem gradivo za čas od konca oktobra 1918 do konca omenjenega leta. Zanimalo me je predvsem gradivo povezano z delovanjem Narodne vlade SHS v Ljubljani od njene ustanovitve do odstopa konec decembra 1918. Različni politični organi v Sloveniji, od krajevnih do osrednjih, so obveščali Narodno viječe o obmejnih težavah. V različnih škatlah naletimo na gradivo, ki opozarja na italijanska postopanja na Primorskem. Ob prodiranju italijanske vojske na Primorsko so obvestila o njihovih premikih in zasedanjih krajev.2 Nekajkrat so Narodno viječe obveščali o Italijanih pri Logatcu.3 Po italijanskem prekoračenju demarkacijske črte in umiku s področja Vrhnike pa najdemo v telefonskem poročilu 16. novembra 1918 opazko, da Italijani kažejo velik strah pred Srbi.4 Razpoloženje med slovenskimi vojaki na Goriškem nam kaže protest, ki gaje poverjeniku za obrambo v Ljubljani, ta pa gaje posredoval v Zagreb, poslalo iz Gorice poveljstvo 2. gorskega strelskega polka. Naj ga navedem v celoti: Josipa Bosiljka Paver: Narodno viječe Slovenaca, Hrvata i Srba, Arhiv Hrvatske, priredili Josipa Paver in Slavica Pleše. Zagreb 1993,179 str. (dalje Paver, Narodno viječe). 2 Hrvatski državni arhiv (HDA), Narodno viječe Slovenaca, Hrvata i Srba (dalje Narodno vijece SHS), škatla 7, številka 3, Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 1. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 103, št. 3. 3 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, št 8, Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 6. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 104, št. 8. HDA, SHS, Hrvata i Srba, škatla 7, št. 14, Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 12. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 104, št. 14. 4 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, št. 18, Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 16. novembra 1918. Paver, Narod- no viječe, str. 105, št. 18. Narodna vlada SHS v Ljubljani poverjenik za narodno brambo Ukazujem, da se umaknete s protestom: Razorožiti se ne damo. Smo jugoslovanska vojska in stojimo v Gorici na lastni jugoslovanski zemlji. Za nas pogodba glede premirja, sklenjena med italijansko in bivšo avstrijsko vlado ne eksistira. Naša država SHS od avstro-ogrske ni odvisna, temveč popolnoma samostojna, a je nevtralna in z Italijo nima vojne. In zato ker se hočemo izogniti bojnemu konfliktu se umaknemo, a odločno protestiramo proti siloviti okupaciji naše zemlje osobito tudi mesta Gorice od italijanske strani. Ta protest izročamo po svoji vladi mednarodnemu mirovnemu kongresu, ki je za nas merodajen. Vas pa prosimo, da sporočite naš protest svoji vladi. Poveljst\'a 2. g. str. polka Gorica. Gorica 7. november 19185 Narodni svet v Kamniku v dopisu z 21. novembra 1918 poziva naj se zaščitijo Slovenci v Trstu, na Goriškem in drugje v Primorju. To ozemlje naj bi zasedle antantne sile.6 Štiri dni kasneje naletimo na obvestilo Narodne vlade, da so Italijani razpustili Narodni svet v Trstu. Narodna vlada je pozvala Narodno viječe da protestira.7 Oktobra 1918 je odsek Narodnega sveta v Gorici izvedel glasovanje, na katerem so prebivalce vpraševali o zaželeni državni pripadnosti. Glasovalci so se množično odločili za pripadnost k samostojni Jugoslaviji.8 Narodni svet iz Ljubljane je Narodno viječe o tem glasovanju obvestil HDA, Narodno viječe Slovenaca, Hrvata i Srba, škatla 3, številka 1205, spis 14. Prepis protesta poveljstva 2. gorskega strelskega polka, 7. novembtr 1918. Paver, Narodno viječe, str. 47 št. 1205, spis 14. HDA, Narodno viječe SHS, škatla 2, številka 455, Dopis Narodnega sveta v Kamniku. 21. november 1918. Paver, Narodno viječe, str. 24, št. 455. Podobno Narodni svet iz Rečice obvešča Narodno viječe SHS o dveh protestnih zborovanjih proti italijanskemu nasilju. Pozivajo Narodno viječe SHS naj ukrepa zopet omenjeno nasilje. HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, številka 29. Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 27. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 106, št. 29. HDA, Narodno viječe SHS, škatla 2, številka 501, Poročilo Narodne vlade SHS v Ljubljani Narodnemu viječu o razpustitvi Narodnega sveta v Trstu, 25. november 1918. Paver, Narodno viječe str. 26, št. 501. Primerjaj Branko Marušič: Na Primorskem ob razpadu Avstro-Ogrske. Kronika 28, št. 1, str 35, Ljubljana 1980. 166 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 5. decembra 1918.9 Zagotovo pa je bilo ob italijanski zasedbi zanimivo v občini Podgrad v Istri. Kot je poročal Narodni svet v Ljubljani, je krajevni narodni svet želel od župana Petrič-Krilete prevzeti vodenje občine. Zupan temu ni nasprotoval. Stvar pa so zapletli Italijani, ki županu niso dovolili predati vodenja občine Narodnemu svetu. Zaplet naj bi reševal poverjenik za notranje zadeve. Kasnejših poročil o zapletu ni, vendar lahko sklepamo, da so ga rešili Italijani sami.10 S Primorsko je povezan tudi umik vojakov nekdanje avstro-ogrske vojske s Soške fronte. O tej težki nalogi najdemo predvsem poročila o umikanju,11 o težavah s prevozom12 in pomanjkanju hrane.13 Tudi koroška problematika, in širše odnosi z Nemško Avstrijo, imajo svoje mesto med ohranjenimi dokumenti v arhivu Narodnega v ¡ječa. Omenim naj predvsem skupino 14 dokumentov, povezanih z delovanjem Lavriča in Narodne vlade SHS v Ljubljani na Koroškem iz novembra 1918.14 Iz sredine novembra 1918 je tudi dopis Narodne vlade SHS iz Ljubljane o slovenskih zahtevah na Koroškem. Na tozadevno vprašanje Narodnega viječa je odgovoril poverjenik Triller. Meja slovenskih zahtev na Koroškem je bila črta Št. Mohor - Beljak - Celovec - Št. Vid - Št. Janž na Mostiču (St. Jochan am Briicklein) - Ve-likovec - Št. Andraž. Na Štajerskem je ta črta Dravograd (Unterdrauburg) - Maribor - Marnberg - y HDA, Narodno viječe SHS, Škatla 2, številka 626. Telefonsko obvestilo Narodnega sveta iz Ljubljane o glasovanju na Goriškem, 5. december 1918, Paver, Narodno viječe, str. 30, št. 626. 10 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, številka 19, Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 17. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, Str. 105; št. 19. 11 Npr. poziv poverjenika za obrambo pri Narodnem viječu SHS dr. Drinkoviča feldmaršalu Boroeviču, naj slovenske vojake usmeri na Kranjsko, hrvaške v Zagreb, Karlovac ah na Reko, avstrijske in madžarske pa prek Beljaka in Celovca v Avstrijo oz. na Madžarsko. HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, številka 3. Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 1. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 103, št. 3. 12 Poročilo Narodne vlade SHS iz Ljubljane, da Italijani zadržujejo lokomotive in vagone, HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7. številka 9. Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 7. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 104, št. 9. Ob ponovnem opozarjanju na težave, seje Karel Triller ponujal, da bi šel v Trst kot pooblaščenec Narodnega viječa. HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, številka 11. Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 9. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 104, št. 11. 13 4. novembra 1918 so iz Ljubljane poročali o umiku 5. armade. Opozarjali so, da je hrane le še za nekaj dni. Umik naj bi trajal 5-6 tednov. Zapisali so, da bo do Kranjska opustošena. HDA, Narodno viječe SHS, škatla 18, številka 335. Telefonska obvestila prejeta 4, novembra 1918. Paver, Narodno viječe. str. 153, št. 335. 14 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 3, številka 1133. Poročilo s 4. decembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 43-45, št. 1133. Špilfeld - Radgona - Št. Gotthard na Ogrskem. Triller pravi, da so omenjena mesta slovenska.15 Najdemo tudi posamezne dopise pooblaščencev z Dunaja (Defrancescija in Šveglja) v zvezi z zaščito jugoslovanskih interesov v Nemški Avstriji.16 Ohranjen je tudi zanimiv telegram, ki gaje iz Ljubljane v Zagreb poslal predsednik Narodne vlade SHS Josip Pogačnik. Telegram kaže na zmedo in nejasnosti ob imenovanju jugoslovanskega pooblaščenca na Dunaju. Narodna vlada SHŠ v Ljubljani je na to mesto imenovala dr. Šveglja. Nato je morala zaradi opozorila Narodnega viječa, da naj s takimi imenovanji ne hiti, to imenovanje preklicati. Že nekaj dni kasneje je Narodna vlada SHS v Ljubljani Šveglja znova imenovala.17 Pogačnik je v telegramu spraševal Narodno viječe SHS, kdo je pooblaščenec na Dunaju, Defrancesci ali Švegelj.18 Med gradivom vojaške značaja najdemo, poleg dopisov in poročil o umiku vojske s Soške fronte in akcij na Koroškem in Štajerskem, še nekaj zanimivih dokumentov. Tako iz različnih krajev naprošajo za vojaške okrepitve, ki bi varovale premoženje in onemogočale izbruhe nezadovoljstva. Tako Narodni svet iz Brežic 5. novembra 1918 prosi za vojaško pomoč zaradi band iz Klanj ca.19 Verstovšek je iz Maribora opozarjal na širjenje boljševizma in pozival na se pokliče antantne sile.20 Iz januarja 1919 je ohranjeno poročilo o učiteljih - častnikih na vojaški realki v 15 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, številka 16. Telefonska obvestila prejeta 14. novembra 1918. Paver, Narodno viječe str. 105, št. 16. Obe nemški imeni sta navedeni tudi v originalu. 16 Tako npr. Švegelj poziva, naj se imenujejo zastopniki pri posameznih ministrstvih pokojne Avstro-Ogrske, ki bodo ščitili jugoslovanske interese. HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, številka 17. Telefonska obvestila prejeta 15. novembra 1918. Paver, Narodno viječe, str. 105, št. 17. I 7 Glej Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, 1. del od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919, Ljubljana 1998, str. 76, Zapisnik 6. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 5. novembra 1918; prav tam, str. 91, Zapisnik 10. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 9. novembra 1918; prav tam str. 103, Zapisnik 14. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 13. listopada 1918. Glej tudi Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1921, Ljubljana 1992, str. 62-63. 18 Pogačnik je 28. novembra 1918 poslal Drinkoviču naslednji telegram: "13. listopada doslo v ljubljano sledeče telefonicno poročilo: "ker dr. defrancesci radi obilnega posla ne more sprejeti zastopstvo naj imenuje narodna vlada v ljubljani zaupnikom narodnega viječa konzula dr. šveglja stop. on naj stopi v odbor in naj sodeluje v soglasju z dr. defrancescijem" narodna vlada je torej po naročilu nv. imenovala dr. schwegla prosim kdo je sedaj zastopnik predsednik narodne vlade pogacnik". HDA, Narodno viječe SHS, škatla 17, številka 1537. Oddelek za narodno obrambo, Predsedstveni spisi 1. 1918. Paver, Narodno viječe, str, 142, št. 1537. 19 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 18, opči spisi operativnog odsjeka, številka 181. Paver, Narodno viječe, str, 148, št. 181. 90 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 18, opči spisi operativnog odsjeka, številka 349. Paver, Narodno viječe, str. 153, št 349. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 167 Mariboru. Poročilo je pravzaprav izpolnjen vprašalnik. Zaposlenih naj bi bilo 21 oseb.21 Med gradivom zunanjepolitične dejavnosti predsedništva Narodnega viječa najdemo tudi zapisnike konference v Ženevi med 6. in 9. novembrom 1918. Iz sicer znanega gradiva naj omenim le, da je bil med tremi predlaganimi kandidati Narodnega viječa za člana skupne vlade v bodoči združeni jugoslovanski državi, predlagan tudi dr. Janko Brejc.22 Oddelek Narodnega viječa, ki je bil zadolžen za organizacijo in propagando, je bil očitno zasut z najrazličnejšimi dopisi, ki so jih pošiljali krajevni Narodni sveti. Zato je omenjeni oddelek 13. novembra 1918 vrnil Narodnemu svetu v Ljubljani nekatere dopise, ki so jih poslali krajevni Narodni sveti iz Slovenije v Zagreb. Hkrati je propagandni oddelek pozval Narodni svet v Ljubljani, naj krajevne odbore v Sloveniji pozove, naj pošto pošiljajo v Ljubljano in ne v Zagreb.23 S propagando in informacijami je povezan poziv Narodnega viječa naj časopisi, ki izhajajo na ozemlju države SHS po en brezplačen izvod pošiljajo v Zagreb. Med 37 časopisi so 3 iz Slovenije (Edinost iz Trsta, ter Slovenski narod in Slovenec iz Ljubljane), 3 iz Dalmacije (Split, Zadar), 2 iz Istre (Sušak in Pula), 1 iz Beograda, 1 iz Sarajeva in 27 iz Hrvatske in Slavonije (Zagreb, Varaždin, Petrinja, Vinkovc i, Požega in Osijek).24 S časopisi je povezan tudi protest Slovenca pri novinarskem oddelku narodnega viječa. Slovenec je protestiral, ker je Slovenski narod dobil neke informacije, Slovenec pa ne, ne glede na to, da jih je zahteval oz. iskal.25^ Kratko poročilo o gradivu Narodnega viječa naj končam s predlogom grba in zastave Države SHS. Pavle Haman z Vrhnike je Narodnemu viječu SHS poslal svoj predlog grba in zastave. V dopisu datiranem 5. novembra je predlagal grb s tremi polji. V zgornjem naj bi bili trije stolpi, med katerimi bi bil srednji višji od stranskih. Simboli so po njegovem simboli moči. V srednjem delu grba bi bilo na modri podlagi vzhajajoče sonce. V spodnjem delu pa bi bili enaki barvni stolpci kot na zastavi, sredi njih trikotnik s tremi rastočimi lipovimi listi.26 ? i HDA, Narodno viječe SHS, Škatla 19, opči spisi operativnog odsjeka, Številka 252. Paver, Narodno viječe, str. 158, št. 252. 22 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 4, Predsedništvi. zunanje politična dajavnost 1. 1918, številka 10. Zapisnik konferencije održane 6,-9. XI. 1918 u Ženevi, Paver, Narodno viječe, str. 58, št. 10. 23 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 9, številka 74. Paver, Narodno viječe, str. 110, št. 74. 24 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 9, številka 125. Paver, Narodno viječe, str. 111, št. 125. 25 HDA, Narodno viječe SHS, škatla 7, številka 15, Telefonska in brzojavna obvestila prejeta 13. novembra 1918. Paver, Na rodno viječe, str. 105, št. 15 26 HDA, Narodno viječe SHS, škatta 6, številka 824. Paver, Narodno viječe, str. 85, št. 824. Haman je svoja predloga tudi narisal in pobarval z barvicami. Mestni trg 24, Souvanova palača, 1910, ZAL, Fototeka, PozIl/\2, 22, J ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 169 UDK 930.253:619 Arhivsko gradivo kot dokument o preprečevanju in zdravljenju stekline IVANKA ZAJC CIZEU Pestrost pričevanj, kijih skrivajo arhivski dokumenti, je zlasti bogata v gradivih upravnih fondov. Nemalokrat smo presenečeni, ker dokumenti razkrivajo stvari, ki jih nismo pričakovali med gradivom. Tako sem ob urejanju in inventari-zaciji gradiva okrožnega urada Celje naletela na okrožnico z navodili, kako ravnati ob poškodbi, ki bi lahko povzročila steklino. Opisan je tudi preventivni postopek, ki ga mora narediti vsak sam ali navzoča oseba, če ni v bližini zdravilca in kaj mora storiti padar glede na čas, ki je potekel od poškodbe - ugriza sumljive živali. Dokument kot tak je bolj izjema kot pravilo, saj kot pričevanja o preprečevanju stekline v omenjenih fondih zasledimo le morebitna poročila o gibanju sumljivih živali, ki jim sledijo t. i. kontumaci ali prepovedi prostega in nenadzorovanega gibanja psov in mačk; v statističnih poročilih o razširjenosti nalezljivih boleznih pa s tem v zvezi dobimo še podatke o številu obolelih in umrlih v določenem časovnem obdobju. Predpisi, ki so urejali problematiko o tem, segajo v 18. stoletje. Patent, datiran 1. februarja 1781 na Dunaju, v osemnajstih točkah opisuje bolezenska znamenja ter preprečevanje in zdravljenje stekline: 1. Vse nekoristne pse je moral odstraniti ali lastnik sam ali gosposka, izjema so bili samo tisti psi, ki jih je posameznik uporabljal za opravljanje dejavnosti, in čuvaji. 2. Vsak lastnik psa ali katere koli druge živali je moral že pri najmanjšem sumu o steklini narediti vse potrebno (opazovati žival, obvestiti gosposko), da bi preprečil širjenje stekline, in sprejeti tudi morebitne materialne posledice -odškodnine za ubito žival (govedo, konj, drobnica, prašič ...) predpis ni predvideval. 3. Kadar je pes odklanjal hrano, predvsem tekočino, ter imel tudi druga tipična znamenja bolezni, so ga morali natančno opazovati, da so pravočasno odkrili, za kakšno vrsto bolezni gre. 4. Simptomi, ki so zbujali sum, da je pes zbolel za steklino, so predvsem vedenjski: pes je poklapan, išče samoto, se izogiba ljudem, renči (golči) in ne laja, ima zmedene oči, ne je, in kar je glavno boji se vode in vsega, kar je tekoče. 5. Nadaljnja znamenja, ki so potrdila sum, so: pes brezglavo teče, dokler ne omaga, ne spozna svojega gospodarja, spremeni glas, med tekom hlasta levo in desno, iz gobca mu visi jezik in je blede barve, beži pred drugimi psi, ki z dvignjenimi smrčki vohljajo po zraku, če se oboleli pes giblje v njihovi bližini. 6. Že pri najmanjšem sumu o steklini je moral gospodar psa privezati na verigo, da ni vimel možnosti, da bi koga poškodoval in okužil. Če se je pojavilo več značilnih simptomov, je moral gospodar o tem obvestiti krajevno gosposko, kije bolezen prijavila in poslala konjederca, daje psa ubil in (skupaj s kožo) globoko zakopal. Pri tem je moral biti zelo previden, da se ni okužil s slino ali krvjo bolne živali. 7. Omenjeni simptomi, še posebej strah pred vodo, se pojavijo tudi pri drugih obolelih živalih, izjema ni niti perutnina. 8. Domačo žival je lahko stekli pes ali kakšna druga stekla žival popadla brez vednosti gospodarja, zato je bilo treba vsako poškodovano (ugriznjeno) žival opazovati in ob izbruhu bolezni sporočiti gosposki, daje poskrbela za njeno "odstranitev". 9. Tisti, ki je vedel ali sumil, da je določeno žival ugriznila stekla žival, je moral poskrbeti, da so zadevo takoj prijavili oblastem, ker se je le tako lahko pravočasno poskrbelo za preventivo in s tem preprečilo prenos bolezni. S truplom okužene ali bolne živali so morali ravnati zelo previdno in preprečiti kakršen koli poseg na njem, pa naj je šlo za govedo, konja, drobnico, prašiča... Mrhovino so morali globoko zakopati s kožo vred tja, kjer ni bilo nevarnosti, da bi jo kdo izkopal. 10. Pri sumu, da gre za steklino, so najprej odstranili otroke in zaprli sumljivo žival, takoj nato pa opozorili okolico na nevarnost. S skupnimi močmi so žival ubili in obvestili gosposko, ki je morala poiskati lastnika. Kdor je opazil, da se po okolici potika sumljiva žival, je moral na to takoj opozoriti sosede. 11. Kadar je stekla žival ugriznila ali kako drugače poškodovala človeka, oziroma če je bil le v stiku z njeno slino, je bilo treba takoj poklicati padarja, medtem pa je moral poškodovani počivati. Rano so "očistili" tako, da so jo poškropili z milnico ali urinom in rano izprali (zdrgnili) z laneno krpo; pri tem delu roka nikakor ni smela biti v stiku s poškodbo ali kužnino. Ranjenca so nato takoj odpeljali k zdravilcu; nikakor ni smel sam hoditi ali se kako drugače gibati, ker bi to pospešilo krvni obtok in s tem dotok strupa v telo. 12. Če zdravilca ni bilo pravočasno na razpolago, je morala "primerna" oseba brez oklevanja izvesti "tri" posege. 170 lil arhivskih fondov in /.birk ARHIVI XXIII (2000),;'št. 2 -.j / ^^ Vvf" /&'/ / 's* s? I . & S*' t? -A***' S t.' A&M^tfmSjjfeip v ^ ^ f,./'/■-'■'' -------------------JjfefMV ^ > ^ttJ------»-j- s ^j? • i* V"', ."fvfi* 44 '¿f Tis***** ^ S' ^f^- Apf/S J O/ ¿/ji** ^ ' ■ h ¿¡¿rs i m , m mr? $ M Prepis razglasa okrajnega glavarstva Celje z dne 27 marca 19i4 Št. 17068 o omejevanju gibanja psov (1 stran). 7AC, MOC1, fasc. 157. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 171 13. Če je bil ugriz oziroma poškodba na delu telesa, kjer potekajo žile in kite in je mišičnega tkiva bolj malo, je bilo treba rano po izpiranju z urinom brez kakršnega koli oklevanja sprati in drgniti s slanico in laneno krpo, dokler ni začelala močno krvaveti; kri naj bi namreč izprala strup iz rane. Slanico so pripravili tako, da so pest soli raztopili v tekoči vodi. V navedenem primeru so kot prvo sredstvo bolj priporočali slanico, ker bi z nožem lahko poškodovali kite in žile, 14. Globoko rano na mesnatem delu telesa, npr. na mečih, stegnu ali debelejših delih roke, so z ostrim koničastim nožem krožno razširili in tako povzročili močno krvavitev celotne ranjene površine, kar naj bi spralo strup, nato so rano "očistili" še s slanico. 15. Pri površinskih, lažjih poškodbah in okužbi (praska, odrgnina, oslinjenje) so priporočali izžiganje "okuženega" predela z vročim železom tako močno, da je sledilo vnetje in gnojenje; z gnojem naj bi se namreč izločil strup iz organizma. 16. Nazadnje pa je bolniku še vedno ostalo upanje, da se priporoči bogu in zaupa v njegovo pomoč. 17. Poškodovanec, ki ni takoj ukrepal, ker je bil prepočasen ali preobčutljiv, oziroma ga je bilo strah, je moral sebi pripisati posledice hude bolezni. 18. Kadar koli se je zgodilo kar koli od omenjenega, ne glede na posledice (tudi če jih ni bilo), je bilo treba o tem obvestiti pristojno krajevno gosposko, ta pa je morala o zadevi obvestiti pristojno oblast in ravnati po njenih navodilih. Na koncu sledi še pripis oziroma priporočilo, naj imajo ljudje pri sebi belo laneno krpo, da se lahko zavarujejo pred steklim psom, in sicer tako, da krpo držijo pred seboj. S krpo namrež dosežejo, da ima žival vtis, daje voda; ta pa pri besneči živali vzbuja strah in se zato boji približati človeku.1 Na podlagi obravnavanega patenta je 24. aprila leta 1781, izšla okrožnica, kije zahtevala odstranitev vseh psov, ki niso potrebni za opravljanje dejavnosti in čuvanje ter potepuške pse in tudi pse, ki hodijo po ulici brez vrvice.2 Sledila je okrožnica c. k. gubernija (11. junija leta 1783) z navodili, kako naj bi izbruh in širjenje pasje stekline v največji možni meri preprečili. Obnovljena je bila zahteva, da se pobije vse pse brez gospodarja, potepuške in zanemarjene pse. Ista zahteva je bila ponovljena tudi v okrožnici 7. julija leta 1799. Vermehrtes Handbuch der Gesetze durch verlässige Auszüge vielfaltiger, in die öffentliche Angelegenheiten, das PolizeiWesen, und andere jedermann, insonders den Beamten zu wissen nützliche Gegenstände einschlagender, von Jahre 1740 bis Ende Weinmonats 1784 erflossener allerhöchsten Ver Ordnungen, str. 566 - 571, Gradec, 1. november 1784. Isto kot zgoraj, str. 269. Psi so bili namreč glavni prenašalci stekline, in ker so živeli z ljudmi, tudi največja nevarnost za okužbo človeka. Tej okrožnici je bil dodan opis začetnih bolezenskih znamenj in potek bolezni pri psih in drugih živalih; navedeni so bili tudi osnovni sanitarni ukrepi za preprečitev in omejitev širjenja bolezni, kajti znano je bilo, da za steklino niso obolevali samo psi, ampak tudi ljudje in vse toplokrvne živali, ki so bile v neposrednem stiku z okuženo ali bolno živaljo. Vsi preventivni ukrepi so do takrat še vedno obsegali le uničevanje bolnih živali, potepuških psov in psov brez gospodarja ter živali, za katere so sumili, da so okužene. Pobijanje vseh psov brez nadzora in brez gospodarja pa ni bilo vedno učinkovito, saj so lahko obolevali tudi psi, ki so imeli lastnika in so bili celo priklenjeni, zato je okrožnica leta 1833 navajala: "Med živalmi (mačkami in psi) se v naših deželah iz neznanega vzroka (torej na videz sama od sebe) pojavi bolezen, znana pod imenom pasja steklina (Hundswuth), zvijanje (Windigkeit), strah pred vodo (Wasserscheu) in opozarjala tudi na te pse ter hkrati ugotavljala, daje bila steklina med ljudmi včasih pogostejša, ker niso poznali tako "učinkovitih sredstev, kot je hitra in takojšnja oskrba rane s sredstvi, ki izzovejo vnetje in gnojenje in niso bili dovolj pozorni na pse in njihovo bolezen. Sedaj ima država na voljo sredstva, da obvesti in razjasni, predvsem pa poduči, zato je pojav te bolezni med ljudmi redek, se pa še pojavi sem in tja kak nesrečen primer".4 Nato so sledila navodila, ki "jih štajerskemu zdravstvenemu osebju priporočajo le kot nasvet in ne želijo z njimi vplivati na njihovo prepričanje in mnenje". In kakšna so bila novodila? Vsaj v tem, daje nujna čim hitrejša prva pomoč, se niso razlikovala od današnjih. Tudi kar se tiče temeljitega izpiranja ranjenega mesta, je ostalo enako - le da so takratni postopek nadaljevali s širitvijo poškodbe in izžiganjem rane, kar je predvideval že patent leta 1781. Po predpisani metodi so morali obravnavati vsak sumljiv ugriz živali, ki sicer ni bila napadalna in je zaradi bolezni spremenila značaj: "Vsak ugriz živali, ki je popadla iz nepojasnjenega vzroka, ne da bi jo dražili, in če ni po takojšnjem opazovanju le - te ugotovljeno, da je popolnoma zdrava, je treba skrbno preventivno oskrbeti. Ob tem je treba povedati, da vsa poročila, ki prihajajo na gubernij navajajo, daje nepoznani pes (potepuški) brez opozorila ugriznil človeka (največkrat otroka) ali žival, na katero je naletel. Skoraj vedno so psi tisti, ki razširjajo nevarno steklino (die Wasserscheu), zelo redko mačke in Zgodovinski arhiv v Celju /ZAC/, fond Okrožni urad Celje /OUC/ fasc. 139, sig 139/1179, okrožnica z navodili za rav- nanje ob sumljivi poškodbi, Gradec, 22/8—1833. 4 ZAC, OUC, fasc. 130, sig. 139/1179. 172 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 še redkejši so primeri, da je to lisica ali volk."5 Če seje zgodila poškodba na zgoraj navedeni način, so morali rano obravnavati kot kužno in jo primerno oskrbeti. Prepričani so bili, da lahko hitra in "predpisana" prva pomoč ter "zdravljenje" preprečita izbruh stekline in mučno bolezen, ki se je navadno končala z grozljivo agonijo, pri kateri je bil lečeči zdravnik brez moči, zato so bila vsa njegova prizadevanja omejena na lajšanje agonije, da je zmanjšal trpljenje na "kar je resnično nujno". Rano so najprej - v najkrajšem možnem času po ugrizu - sprali in zdrgnili s soljo ali dobrim lesnim pepelom, in sicer tako močno, daje snov prodrla v ranjeno tkivo, nato so počakali padarja ali zdravnika. Kot pomemben postopek pri zdravljenju okrožnica navaja, "da po krvavitvi in izmitju rane aplicirajo hitro nekaj ostrega, če drugega ni pri roki pa urin, pomešan s cestnim prahom, zemljo, tobakom ipd; najboljši pa je lesm pepel, ki veže hitro tekoče živalske substance". Če je padar menil, da rana ni dovolj odprta ali da je pregloboka, jo je razširil z lanceto, ki so jo takrat uporabljali za puščanje krvi, da je lahko vanjo vstavil manjšo količino jedkovine (lapis causticus chi-rurgis) in jo pustil v njej toliko časa, da je rano zažgalo - tako naj bi namreč uničili strupe na površini. Po izžiganju so rano spet sprali. Podoben učinek bi lahko dosegli tudi z žarečim železom, vendar uporabo tega navodilo odklanja, ker je bil postopek s psihološkega vidika težko sprejemljiv. Nekateri padarji so uporabljali tudi špansko muho, ki sojo v obliki čepka vstavljali v rano ali z obližom pritrdili na ranjeno mesto, vendar jo kot sredstvo prve pomoči navodilo ne priporoča, ker nima neposredne uničevalne moči in rane ne zažge, ampak deluje samo vnetno, zato jo priporoča le kot sredstvo, ki sproži vnetje in poznejše gnojenje. Hkrati navodilo opozarja tudi na negativne posledice pretiravanja pri uporabi lapisa (vražji kamen = der Höllenstein), saj je lahko povzročil dogotrajno vnetje, ki je slabo vplivalo na zdravstveno in duševno stanje bolnika. Lužila naj bi uporabljali količinsko in časovno v takih mejah, da se rana zagnoji, kajti "padarjem je nato na voljo veliko sredstev, da poskrbijo, da gnojenje vzdržujejo od šest do osem tednov, ampak tudi pri tem ne smejo pretiravati z nasilnim draženjem in prepogosto uporabo jedkovin".6 Postopek je bil neprijeten in "grozljiv" ter je z današnjega medicinskega stališča in poznavanja bolezni nesprejemljiv, ker je pomenil dodatno nevarnost za zastrupitev, tetanus (cestni prah), gangreno in še za niz komplikacij, ki so lahko nastale zaradi navedenega "zdravljenja" in so obremenile telo in oslabile imunski sistem. Tako 5 ZAC, OUC, fasc. 139, sig. 139/1179. 6 ZAC, OUC, fasc. 139, sig. 139/1179. je marsikateri bolnik lahko umrl v agoniji zaradi tetanusa, gangrene ali sepse in niti ni bilo treba, da je zbolel za steklino. Zal so opisi poteka bolezni pri tako "zdravljenih" ljudeh verjetno izgubljeni, bi pa bili vsekakor zanimivi, saj bi iz njih lahko sklepali, kakšen je bil pravi vzrok smrti. Razumljivo je, da so se ljudje bali "zdravljenja", zato okrožnica še posebej poudarja, daje treba ljudem razložiti, da je cilj zdravilčevega postopka predvsem preprečiti obolenje in smrt v mukah. Za preventivni poseg naj bi bilo dovolj, da so rano takoj oskrbeli, jo zažgali z lapisom ali drugim lužilom in dosegli vnetje ter posledično gnojenje. Strah pred kirurškim posegom se je pojavljal zlasti pri materah in nekatere so s težkim srcem prepustile otroka padarjevemu obravnavanju, kar naj bi bilo prav tako nevarno kot zamolčanje poškodbe. Ljudje, ki nevarnosti niso dobro poznali, so se bolj bali padarjevega "kirurškega" postopka kot bolezni in so z odlašanjem izzivali usodo. Možnost za preprečitev bolezni je bila le, če je bila poškodba pravočasno očiščena; torej čim prej po poškodbi, da so odstranili čim več kužne sline in tako preprečili ali zmanjšali vdor virusa v telo. Ker niso poznali povzročitelja in so mislili, da je to neke vrste strup, tudi niso vedeli, da je, ko je virus prodrl v telo, vse zaman, zato so menili, da bi bilo "neodgovorno ogrizenega, ki prvi dan po poškodbi ni dobil pomoči, prepustiti usodi, kajti tudi že zaprto ugriznino je treba oskrbeti -odpreti in vstaviti lužilo ... Postopek je aktualen tako dolgo, dokler vse niso pojavili simptomi strahu pred vodo... Čas razvoja bolezni v živalskem organizmu ni določen (inkubacijska doba) ... in je glede na opazovanja včasih zelo kratek in včasih zelo dolg; vsak ima še lahko upanje, da se je z uničenjem poškodovanega tkiva uničil tudi strup ..."7 Postopek odpiranja rane in vstavljanja lužil ter sredstev, ki so povzročala vnetje (kantarida/ španska muha, beladona/volčja češnja, žveplo, klor ,,.), so ponovili tudi, če se je rana kljub "zdravljenju" zacelila. Izbiro ustreznega dražil-nega sredstva so prepuščali "modri odločitvi zdravnika". Poleg opisa navedenega postopka "zdravljenja" je okrožnica kot posebej pomembno pri preprečevanju stekline omenjala še obveščanje in poročanje.8 Preprečevanje stekline kot kužne bolezni je bilo urejeno z zakonom št. 35, ki je bil sprejet 29. februarja leta 1880 in je določal postopke za preprečevanje in zatiranje kužnih /nalezljivih/ bolezni pri domačih živalih. Mednje je prišteval tudi steklino psov in drugih domačih živali. 7 ZAC, OUC, fasc. 139 sig. 139/1179. 8 ZAC, OUC, fasc. 139, sig. 139/1179. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskin fondov in /hirk. 173 Hundemarken KRUMAU f 8V> Snlzhui 1802 l)ib HirirTiiijite ml itü..!l und HunüflkopJ ititrh Wahl laitl IlfiiAUnllon wii. oh 8.,-iO GrOflere Quantitäten laut Obereinkornmen. IS— II taij Texte in tielitbiger Spracbc. ■JOSEF ZIMBLBR. k. II. h. Uolllctemnt, Melnll- und Eromcworenlnbrllt, WIEN, VN/Z, üu.iginse 33. Vzorci payih znamk, cca. J210. ZAC, MOC l, jase. J36. Kako postopali ob sumu da gre za steklino, določa člen 35 omenjega zakona, ki pravi, da je treba, bolno žival m živa! pri kateri, zaradi simnlomov obstaja sum, da je okužena, takoj ubiii -n io tako odstraniti, da n nir ■ najmanjše nevarnosti okužbe Določene živali, ki jih je bilo škoda ubiti samo zarad suma, da so okužene s stekhno, so morali ločit; od zdravih in jih je moral nadzorovati živinozdravnik - za konje in govedo je bila karantena 4 mesece, za drobnico m prašiče pa 3 mesece Če so se pri določeni živali, ki je bila v karanteni, pojavili očitni znaki stekline, sojo morali takoj ubiti Vse živali, ki se prosto gibljejo in zs katere n' 174 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 bilo možnosti, da bi jih dali v karanteno, so morali ubiti že ob sumu, da so okužene. Brezpogojno so morali pobiti vse bolne živali in tudi vse pse in mačke, ki so bili v stiku z bolno živaljo. Če so kje opazili stekle ali sumljive pse, jih je dala oblast takoj pokončati in o tem je obvestila sosednje oblasti, ki so lahko predpisale omejitev gibanja psov - psi so morali biti pod nadzorom - priklenjeni na verigi pri domačiji ali na povodcu opremljeni z varnim nagobčnikom. Pse, ki niso bili opremljeni v skladu z navodili gosposke ali so prosto tekali, so takoj pobili. Okrajno politično glavarstvo je po potrebi organiziralo lovski pogon, da so pobili pse, lisice, volkove in druge možne prenašalce stekline. Prepovedano je bilo odirati stekle živali, uporabljati njihovo meso ali ga prodajati. Trupla bolnih in okuženih živali so morali zakopati cela in le živinozdravniki ali drugi zdravniki so mrhovino lahko secirali.9 Zakonu je sledil izvršilni predpis ministrstva za notranje zadeve, za pravosodje in za kmetijstvo ter trgovino, ki v členu 35 podaja dopolnitve postopkov, navedenih v zakonu. S preventivnega in zdravstvenega vidika pomeni omenjeni predpis vsekakor napredek, ker zahteva, da živali, pri kateri je šlo samo za sum okužbe, niso ubili, ampak so jo dali v karanteno in opazovali, kajti le tako so lahko z gotovostjo potrdili ali ovrgli sum. S tem so tudi preprečili, da bi ubijali zdrave živali. Žival, kije zbolela za steklino, kar so ugotovili po simptomih, so takoj ubili in obvezno secirali. Dokler sum stekline pri klateškem psu ni bil v celoti odstranjen, je bilo treba v vseh naseljih, kjer so takega psa opazili, omejiti gibanje psov, izjema so bili le lovski psi med pogonom in pastirski med pašo. Prostor, kjer je bila stekla žival, so morali razkužiti, slamo in lesene stvari (ležišče) zažgati, kovinske posode in orodje pa razžariti. Predpisu je bilo dodano navodilo, ki opisuje simptome, značilne za določeno kužno bolezen, pri posameznih živalih. Navodilo definira, da je "steklina nalezljiva, hitro napredujoča bolezen, ki je najbolj pogosta pri psih in jo prenašajo stekle živali - najpogosteje psi z ugrizom. Najbolj značilni znaki obolelosti so: razburjenost, besnost, razdraž-ljivost, nagnjenje h grizenju, bodenju, trkanju ... (prava steklina ali besnost) oziroma nasprotno: brezvoljnost, mlahavost, omrtvičenje določenih delov telesa (tiha steklina)." Pasja steklina se pokaže tako, da žival spremeni obnašanje, postane brezvoljna, neprijazna, neubogljiva, išče samoto, odklanja hrano in grize popolnoma neužitne stvari, kot so: kamenje, Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1880, del XIV, št. predpisa 35, Dunaj 14. april. 1880, Zakon o preprečevanju in zatiranju kužnih bolezni pri živalih. slama, les, kovina, perje, usnje, ter liže vodo ali celo svoj seč. Ti znaki trajajo dan ali dva, nato začne pes besneti in hoče pobegniti; grize vse, kar se mu približa: pse, mačke in tudi večje domače živali, glas je zategnjen in hripav. Napadu besa sledi krajša omedlevica, tej pa mirovanje, med katerim pes ždi in popolnoma miruje -- to stanje lahko vsak močnejši dražljaj prekine in pes začne besneti. Navodilo poudarja, da ne drži trditev, da bi se stekel pes bal vode, pač pa da odklanja hrano ter grize neprebavljive in gnusne stvari. Pes hitro hujša, dlaka izgubi lesk, oči so kalne in vdrte; sledi ohromitev spodnje čeljusti in zadka. Napadi besnenja so vse bolj šibki in redki, pogin sledi v petih do sedmih dneh. Pri tihi obliki stekline so znaki besnosti manj izraziti in hitreje nastopi ohromelost. Mačja steklina je po simptomih podobna pasji in je opazna zlasti zaradi nenavadnega nemira in popadljivosti mačk. Konjska steklina se kaže v z neobičajnem obnašanju živali; konj grize ranjeno mesto, postaja nemiren, plašen in vznemirjen, zgubi tek, težko požira, spremeni glas, pojavijo se krči; ob napadih rita, udarja, grize, kar doseže - sebe, opravo in druge živali; sope, iz gobca se mu cedi slina. Napadi so z napredovanjem bolezni milejši; konju ohromi zadek in tako oslabi, da le še leži, dokler ne pogine, navadno četrti do šesti dan bolezni. Goveja steklina je podobna konjski, le da govedo bode in trka z rogovi vse, kar doseže. Ovčja in kozja steklina - živali so nemirne, spolno razdražene, imajo srbečico in odklanjajo hrano. Med napadi nenavadno poskakujejo, teptajo, škripljejo z zobmi, trkajo z rogovi, iz gobca se jim cedijo sline. Sledi ohromelost in pogin. Svinjska steklina - bolni prašiči so plašni in razdražljivi, si drgnejo mesto ugriza, med napadom sopejo, na rilcu se jim pojavi pena, iz oči jim sije groza, grizejo kar koli. Pred poginom jim ohromi zadek.1- Nov zakon o preprečevanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni je bil sprejet 6. avgusta leta 1909 in je obravnaval varovanje domačih živali pred kužnimi boleznimi ter odpravljanje škodljivih posledic teh bolezni. Kot domače živali so navedene vse koristne domače živali, h katerim prišteva tudi pse, mačke in perutnino. Zakon je natančno definiral nalezljive bolezni, ki so jih morali prijaviti ustrezni oblasti, med njimi omenja tudi steklino; lastnik živali ali Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, leto 1880, št. predpisa 36, Ukaz ministerstev za notranje reči pravosodje, poljedelstvo in trgovino od 12. aprila 1880, s katerim se izdajo izvršitvena določila k postavi 29. februarja 1880 (Drž. zak. št. 35) o odvračanji in zatiranji kužnih bolezni pri živalih, Dunaj 1880. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 175 tisti, ki je skrbel za žival (pastir, oskrbnik), je moral bolezen prijaviti občinskemu načelniku in bolno ali sumljivo žival osamiti. Kot sumljive so obravnavali vse tiste živali, pri katerih so se pojavila znamenja bolezni in tudi tiste, za katere so vedeli ali samo sumili, da so bile v stiku s kužnino. Bolezen je lahko prijavila tudi tretja oseba. Občinski načelnik je o izbruhu bolezni obvestil politično okrajno oblast in hkrati poskrbel: - da so dali bolne živali v karanteno, - da živali iz "okuženih" krajev niso premeščali, - da v "okuženih" krajih ni bilo sejmov in drugega trgovanja z živalmi, - da so zdrave živali takoj ločili od bolnih in sumljivih. Če je žival poginila, so jo "shranili" na določenem kraju do prihoda sanitarne ("kugopazne") komisije, ki jo je vodil pooblaščen živino-zdravnik.11 Navedeni predpis se po opisu bolezni in preventivi posebej ne razlikuje od prejšnjega pomeni pa precejšen napredek v postopkih sanitarne in veterinarske službe. Merila so bila strožja in "stimulirali" so prijavljanje bolnih in sumljivih živali tudi s tem, da so kmetje ali drugi lastniki živali, če je šlo za urgentni zakol, dobili odškodninino na podlagi cenitve žive živali. Stekle živali in tiste, pri katerih je obstajal sum, da so okužene, niso smeli klati ali kakor koli uporabljati. Trupel teh živali, če so poginile ali bile ubite, niso smeli odirati in razsekavati, ampak so jih morali "odstraniti" cela - jih ustrezno zakopati, ali kar je bolj priporočljivo, zažgati. Glede psov kot glavnih prenašalcev stekline na domače živali in ljudi, je bilo sprejeto, da mora biti vsak pes evidentiran in imeti razpoznavno pasjo znamko, ki je zavedena tudi v pasjem katastru - tega so morala voditi občinska predstojništva; poleg navedenega je omenjeni kataster vključeval še te podatke: ime in naslov lastnika, opis psa (pasma, velikost, barva in dolžina dlake, posebna znamenja) in številko pasje znamke. Pes, ki na ovratnici ni imel pasje znamke, je bil obravnavan kot potepuški in odstranjen. Lastniki psov so morali vsako spremembo števila psov pravočasno sporočiti na občinski urad. Pravila so bila strožja v dobi pasjih zapor.12 Med njimi so bili na podlagi državnega zakona št. 177 iz leta 1909 sprejeti tile veterinar sko-policijski ukrepi: 11 Državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopan; v državnem zboru, del LXXX, izdan 27. novembra 1909, zakon št. 177 z dne 6. avgusta 1909 o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni, Dunaj 1909. 1 ? Zgodovinski arhiv v Celju, fond Mestna občina Celje I, fasc, 157; Razglas št. 17068 z dne 27/3-1914. 1. Vsi psi so morali na kovinski ali usnjeni ovratnici nositi razpoznavno pasjo znamko, ki jo je izdala pristojna občina. 2. Posestniki so morali v 24 urah sporočiti vsako spremembo števila psov ustreznemu upravnemu organu; v Celju mestnemu magistratu. 3. Vsi psi so morali nositi varen nagobčnik, ki prepreči grizenje, in biti na vrvici. Hišni psi (čuvaji) so morali biti podnevi in ponoči pripeti na varno verigo. 4. Lovci so lahko izjemoma uporabljali svoje pse, ampak le v kraju lovskega pogona in med lovom. Pred lovom in po njem pa je veljala zapora tudi za te pse. 5. Pse je bilo prepovedano jemati s seboj v gostilne in javne lokale. 6. Psov iz kraja, v katerem je veljala pasja zapora, niso smeli izvažati; izjema so bili samo tisti psi, ki so jih nameravali pobiti. 7. Pse, ki niso bili opremljeni (zavarovani) v okviru teh določil ali so bili brez pasjih znamk, so konjederci brezpogojno uničili. Pobili so jih tudi po odpravi pasje zapore, če niso bili primerno opremljeni (vrvica, nagobčnik, pasja znamka) - te pse so odpeljali in usmrtili na stroške posestnika oziroma lastnika; proti temu so tudi uvedli kazenski postopek zaradi kršitve zgoraj omenjenega zakona. 8. Konjederci so delali varnostne obhode vsakih enajst dni. 9. Na mejah ogroženih občin - ob cestah in poteh - so postavili table, označene s slamnatimi snopi in napisi Pasji zapor. 10. Prebivalstvo so seznanili z načinom prenosa bolezni in nevarnostjo za okuženega, ker je "skoro izključno smrtna". 11. Pse in mačke, ki so bili v stiku z bolno živaljo (psom) so takoj ubili.13 Glede na ohranjene dokumente sklepam, daje šlo za tri stopnje omejitve gibanja psov in mačk -najstrožji (kot je navedena zgoraj) ob pojavu stekle živali, sledila je blažja oblika, ko je bila nevarnost stekline mimo - ali kot navaja predpis: "... ko se je posrečilo s strogimi naredbami zatreti pasjo steklino ... s tem, da so se uničili vsi okužbe sumljivi psi in se je na ta način zanesljivo odstranil vir te nevarne kuge..."14 V tej fazi so psi z varnim nagobčnikom lahko prosto tekali in jim ni bilo treba biti na vrvici, hišnim psom, na mestih, kjer ni bilo nevarnosti, da bi prišli v stik z drugimi psi, ni bilo več treba nositi nagobčnika; tej je sledila tretja, ki naj bi pomenila odpravo pasje zapore, je pa bila še vedno preventivna in je zahtevala Vsi psi v mestu morajo biti vpisani v pasji kataster mestne občine. i ^ Zgodovinski arhiv v Celju, fond Mestna občina Celje II, fasc. 84; Razglas št. 460/20, mesto Celje, pasji zapor. 14 Zgodovinski arhiv v Celju, fond Mestna občina Celje II. fasc. 84; Razglas št. 1181/23, dovoljenje za olajšavo strogega pasjega pripora, mestni magistrat 30/3-1923. 176 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Vsi psi, tudi priklenjeni, morajo biti vedno opremljeni s pasjo znamko, ki jo je izdal mestni magistrat. Konjederee mora psa brez znamke uničiti, lastnika pa prijaviti, da proti njemu uvedejo kazenski postopek.15 Z navedemi preventivnimi ukrepi so se najbolj zanesljivo borili proti smrtni bolezni, katere povzročitelja dolgo niso odkrili, saj ga vsi dokumenti, ki opisujejo "zdravljenje", navajajo kot "strup". In čeprav povzročitelj ni bil znan, so se v bistvu lahko borili proti razširjanju bolezni, ker so poznali pot okužbe - vedeli so, da se bolezen prenaša neposredno s slino bolne ali okužene živali, ki mora priti v stik z "žrtvino krvjo", to pa se lahko zgodi z ugrizom ali li-zanjem. Zdaj je dokazano, da steklino povzroča virus, proti kateremu še niso odkrili zdravila in je edina možna zaščita pasivna imunizacija (v telo vnesejo protitelesa) in aktivna imunizacija (v telo vnesejo oslabljen ali mrtev virus in telo samo izdela protitelesa). Pasivno imunizacijo uporabljajo predvsem pri utemeljenem sumu, daje žival, kije poškodovala človeka okužena ali bolna ali to dokažejo s preiskavo. Aktivno imunizacijo pa uporabljajo preventivno - predvsem pri ljudeh, ki veliko delajo z živalmi in v gozdu. Eden od najbolj razširjenih preventivnih ukrepov je vsakoletno obvezno ceplenje vseh psov proti steklini. Kot nekdaj so tudi danes še vedno najpogostejši možni vir okužbe človeka psi in mačke, ki so prišli v stik z okuženo divjo živaljo (lisico, kuno, veverico ,..) ali so žrli okuženo mrhovino. Z vgrizom ali lizanjem ranjenih delov telesa prenese okužena ali bolna žival virus v rano. Če ob poškodbi obstoja sum, da je bila žival okužena ali stekla, je treba takoj ustrezno ukrepati. Prva pomoč je takojšnje temeljito spiranje rane z vodo, ščetko in milom. Poškodbo je treba prijaviti Zavodu za zdravstveno varstvo, ki sproži postopek za nadzorovanje živali - navadno psa ali mačke. Ključnega pomena je pravočasna zdravniška pomoč po sumljivi poškodbi, vsekakor pa pred pojavom prvih bolezenskih znakov - torej pred izbruhom bolezni. Že pri najmanjšem sumu, da gre za steklino, je nujno zaščitno aktivno cepljenje in cepljenje s hiperimunim serumom. Cepljenje mora biti pravočasno, kajti cepivo začne varovalno delovati šele po dveh tednih po aplikaciji in vsako zapoznelo cepljenje pomeni v bistvu "tekmo s smrtjo".16 V zadnjem času so aktivno cepljenje z oslabljenimi ali mrtvimi povzročitelji izboljšali 15 Zgodovinski arhiv v Celju, fond Mestna občina n, fasc. 84, Razglas št. 1181/23, odprava pasje zapore, Mestni magistrat celjski 20/11 1923. 16 Dr. Gerhard Venzmer, Domači zdravnik, MK Ljubljana 1977, str. 353. /Cepivo — imunski serum proti steklini je odkril Francoz Luis Pasteurpred več kot sto leti; "1866, +1895/. do te stopnje, da ga lahko uporabljajo kot profilakso pri izpostavljenih osebah (veterinarji, gozdarji) ter zaščito pri domačih in divjih živalih (vsakoletno obvezno cepljenje psov, nastavljanje antirabičnih vab lisicam). Potek nezdravljene bolezni je dramatičen in v prvi fazi latenten. Po okužbi potuje virus po mezgovnicah do živčevja. Bolezenski znaki se pojavijo, ko pride virus do živčnih celic možganov in hrbtnega mozga. Inkubacijska doba (čas od okužbe do pojava bolezni) je približno od enega do treh mesecev. Bolezen se začne z neznačilno rahlo povišano telesno temperaturo, glavobolom, pobitostjo, nedoločenim strahom in občutkom tesnobe. Okuženi ima lahko bolečine na mestu vnosa okužbe in mravljinčavost v predelu, ki ga oživčujejo prizadeti živci. Melanholiji prve stopnje sledi stopnja močne razdražljivosti, ko lahko že najmanjši dražljaj (šum, dotik) povzroči pravo besnenje, ki se mu pridružijo še težave z dihanje in požiranjem. Bolnika se ne da pomiriti. Sledi faza, ko bolnik ne more več požirati, slina mu teče iz ust in že ob pogledu na tekočino se mu začnejo goltne mišice močno krčiti, zato je bolezen tudi dobila ime hidrofobija (strah pred vodo). Bolezen se lahko konča z zadušitvijo ali visoko telesno temperaturo, ki ji sledijo omotičnost, nezavest, ohromitev mišic in čutil ter v enem do treh dneh smrt.17 Bolezen tudi danes ni ozdravljiva, zato so vsa prizadevanja zdravstvene službe usmerjena v preprečevanje okužbe in pravočasno ukrepanje v primeru suma, da gre za poškodbo, ki jo je povzročila stekla žival. Bolezen je torej ostala smrtna, le s to razliko, da je z odkritjem povzročitelja in cepiva možno preprečiti izbruh bolezni in s tem tudi smrt. S cepivom torej pretrgamo pot povzročitelja od mesta okužbe do živčnih celic možganov in hrbtnega mozga tako, da vnesemo v telo že formirana protitelesa s hiperimunim serumom ali da poskrbimo, da telo ta protitelesa ustvari samo z aktivnim cepivom, ki vsebuje oslabljene oziroma mrtve povzročitelje bolezni. Tako danes, nekoč pa je bilo vse, kar so lahko naredili le to, da so poskušali preprečiti, da bi povzročitelj vdrl v telo oziroma da bi vdrl v čim manjših količinah in bi bilo vsaj upanje za preživetje; postopek, ki so ga pri tem uporabljali, pa je bil z zdravstvenega vidika vprašljiv in je pomenil dodatno možnost za okužbo in smrtno nevarnost tudi za tistega, ki niti ni bil okužen z virusom stekline. 17 Kako deluje?, Človek in njegove bolezni, Tehniška založba Slovenije Lj. 1988, str. 360. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Iz arhivskih fondov in zbirk 177 UD K 929 Goli a L. M. Zapuščina p. Ludvika Modesta Golie O.T. ANDREJ ZADNIKAR Decembra leta 1999 je minilo trideset let od smrti Ludvika Modesta Golie, duhovnika, arhivi sta in zgodovinarja. Rojen je bil leta 1916 v Ljubljani. Po maturi je vstopil v križniški red ter nato študiral na teoloških fakultetah v Innsbrucku in v Ljubljani. Leta 1942 je odšel na prvo službeno mesto v Metliko. Po vojni je deloval kot član restitucijske komisije, postal predsednik Okrožnega zbirnega centra v Novem mestu ter nato referent pri Federalnem zbirnem centru. Leta 1947 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz zgodovine. Od leta 1948 je bil zaposlen kot arhivist v Osrednjem državnem arhivu Slovenije ter nato kot znanstveni sodelavec v ljubljanskem Mestnem arhivu. Po letu 1952 je spet služboval na različnih župnijah, nazadnje na Rudniku pri Ljubljani. Leta 1967 se je upokojil. Dve leti pozneje je v Ljubljani umrl. P. Golia je raziskoval cerkveno zgodovino na Slovenskem, predvsem obdobji protireformacije in jožefinizma, pisal o zgodovini Bele krajine, Ljubljanskega barja, o zgodovini cestnega omrežja in obrtništva. V arhivu nemškega reda na Dunaju je iskal nove vire za zgodovino reda v naših krajih in tako želel dopolniti Petteneggovo delo.1 Njegovi najpomembnejši deli pa sta verjetno prevod Herbersteinovih Moskovskih zapiskov z obširnim uvodom in opombami2 ter prevod Kronike grofov Celjskih, ki pa je izšel že post-humno.3 Ohranjenih je tudi več kratkih Golievih leposlovnih del.4 Zapuščina p. Modesta Golie, ki jo hrani knjižnica priorata križniškega reda v Ljubljani, je bila urejena in popisana spomladi leta 2000. Obsega devetnajst map v petih škatlah. Naslove: Korespondenca, Genealogija, Gradivo za zgodovino Barja, Gradivo za duhovno miselnost Slovencev, Sigismund Herberstein, Kronika grofov Celjskih, Zgodovina cest na Slovenskem je bil napisal p. Golia sam. 1. Osebni dokumenti Osnovnošolska in gimnazijska spričevala Ed. Gaston Graf von Pettenegg (Hrsg.), Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Zentralarchives zu Wien, Bd. I, Prag — Leipzig, 1887. (Knjižnica hrani izvod z opombami in dodatki Modesta Golie). 2 Sigismund Herberstein, Moskovski zapiski, Ljubljana, 1951. T Kronika grofov Celjskih, Maribor, 1972. 4 Maks Miklavčii, Ludvik Modest Golia, ZČ, 24, 1970, 1/2, str. 101-102; Jože Dular, Modestu Goliu v spomin, Dolenjski razgledi, sn. 2, št. 2, 10. 6. 1971, str. 24. Študij na teoloških fakultetah v Innsbrucku in v Ljubljani Študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani 2. Sprejem v red in noviciat Dušnopastirska služba Odločbi o prekršku (22. 8. 1953; 21. 12. 1953) Profesor v Metliki. Referent pri FZC. Član restitucijske komisije Arhivar v ODAS in Mestnem arhivu v Ljubljani 3. Korespondenca Biblioteka SAZU (Primož Ramovš) 23. 9. 1953; 19. 4. 1954; 22. 11. 1960; 27. 9. 1961; 18. 6. 1962 p. Leon (Božič) 26. 8. 1966 Jože Dular 25. 3. 1965; 11. 5. 1965; 11. 9. 1965; 18. 10. 1965; 21. 2. 1966; 1. 4. 1966; 14. 7. 1966; 3. 12. 1966; 17. 1. 1967; 28. 4.1967 Pavel (Golia) 26. 3. 1956; 7. 2. 1957; 21. 1. 1958; 24. 3. 1958; 3. 5. 1958; 28. 8. 1958; 11. 11. 1958; 10. 12. 1958; 26. 8. 1959; 4. 11. 1959; 2. 12. 1960; 27. 4. 1961; 6. 3. 1962; 9. 4. 1962; 1. 5. 1962; 24. 1. 1963; 7. 3. 1963; 8. 4. 1963; 20. 6. 1963; 6. 9. 1963; 5. 12. 1963; 15. 3. 1964; 9. 4. 1964; 28. 5. 1968;10. 12. 1968 Vlado Habjan 3.2. 1963; 2. 12. 1966 Kari. H. Lampe 2. 10. 1965; 26. 11. 1965 Anton Melik 26. 3. 1953 John Mervar 23. 3. 1968 Maks Miklavčič 26. 6. 1958; 3. 9. 1958; 9. 5. 1964; 26. 5. 1964 Klaus Militzer 23. 6v1967; 19. 7. 1967 Jože Savora 7. 2.1968 p. Klemens Wieser 23. 11. 1964; 28. 11. 1964; 17. 5. 1965; 8. 6. 1965; 11. 10. 1965; 28. 10. 1965; 17. 1. 1966; 24. 1. 1966; 24. 1. 1966; 21. 2. 1966; 4. 3. 1966; 10. 3. 1966; 21. 6. 1966; 26. 6. 1966; 17. 8. 1966; 14. 10. 1966; 9. 12. 1966; 30. 1. 1967; 18. 4. 1967; 10. 6. 1967; 20. 6. 1967; 8. 11. 1967; 12. 12. 1967; 18. 12. 1967; 26. 1. 1968 178 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Bogo Teply 8. 11. 1966 p. Marian Turnier 12. 2. 1966; 26. 2. 1966; 11. 3. 1966; 25. 6. 1966; 12. 11. 1967 Stanko Zorko 4. 3. 1968 Filip Žakelj 4. 3. 1968 4. Genealogija Življenjepisni podatki družine von Fichtenau Rodovnik: Matthias Jellouschegg Vrstni red, po katerem so postali sledeči deželni stanovi kranjski. Delano po knjigi: Ludwig Schiwiz von Schiwizhofen, Der Adel in der Matriken des Herzogthums Krain, Gorz, 1905. 5. Gradivo za zgodovino Barja Jožefinski kataster. Občine: Borovnica, Brezovica, Dobravica, Orlje, Studenec-Ig Verordnungen u. Gesetze Kaisers Joseph des IL 1740-1780(1) Posestno stanje na Ljubljanskem Barju pred 1. 1825 (gradivo) 6. Gradivo za zgodovino Barja (izpiski iz virov in literature) 7. Gradivo za zgodovino Barja (izpiski iz virov in literature) 8. Gradivo za duhovno miselnost Slovencev (izpiski iz virov in literature) 9. Gradivo za duhovno miselnost Slovencev (izpiski iz virov in literature) Patroni cerkva slovenskega ozemlja Pogostnost oz. zaporedje patronov cerkva na slovenskem ozemlju 10. Razvoj vesolja, življenja in človeka v luči znanosti in vere. Veroučna predavanja za viso-košolce, ki jih je imel pri frančiškanih v Ljubljani v akademskih letih 1968/70 p. Modest Golia O.T. 11. Ljubljanska sinodalna določba o upravi cerkvenih arhivov (Seminarska naloga). Ludovik fr. Modest Golia O.T. Modest Golia, Cerkveni opravilniki. Modest Golia, Religiozni motivi v slovenskem ljudskem etosu. Poskus jn ogrodje. Ludovik Modest Golia, Škof Karel Herberstein. Prispevki k problematiki jožefinizma na Slovenskem. Ljubljana, 1946. 12. Golia Ludovik, Moji spisi in pesmi ter prigodbe. Modest Golia, Belokranjska Velika noč. Modest Golia, Neverni Tomaži. Oblaki so rdeči ... Pomlad 1941 (Brez podpisa). Spravna nedelja 1943 (Brez podpisa). Modest Golia, Velika noč. Velika noč - rojstni dan slovenske zemlje (Brez podpisa). Modest Golia, Velikonočna beseda. Vstajenje (Brez podpisa). Kajetan Hrošč (psevdonim Modesta Golie), Sneg in Ljubljančani. Kajetan Hrošč, Vrabci, kmetje in birokrati. Kajetan Hrošč, Tobak, tihotapci in financarji. Zgodovinski oris in inventar župnijske cerkve sv. Simona in Jude na Rudniku (Brez podpisa). Modest Golia, Od slikopisa do tiska I-V. Agrarna reforma (Brez podpisa). Rekonstrukcija Jožefinskega katastra (Brez podpisa). Modest Golia, Gozdni pas ob Ljubljanici. Zgodovina zemljiške razdelitve na Ljubljanskem barju (Brez podpisa). Mestna gmajna Ilovica (Brez podpisa). Modest Golia, Obrtniško življenje v preteklosti. Predpust v stari Ljubljani (Brez podpisa). Arhivske zbirke v Tolminskem okraju (Brez podpisa). 13. Modest Golia, Primorska duhovščina v borbi za Slovenščino. Modest Golia, Kobariški dekan Andrej Jekše. Gozdni red za Črni vrh (Brez podpisa). Modest Golia, Umetnostno zgodovinske drob-tine s Tolminskega. Modest Golia, Drobne zanimivosti iz Kreda. Neznani primorski ljudski umetnik (Brez podpisa). Modest Golia, Razvoj cestnega omrežja do Bele Krajine v 16. in 17. stoletju. Modest Golia, Obrtniško življenje v Metliki. Modest Golia, Metliški čevljarski ceh. Modest Golia, Metliški arheološki hram. Modest Golia, Cerkvica sv. Martina v Metliki. Modest Golia, Bratovščina Rešnjega Telesa v Metliki. Modest Golia, Kulturno - zgodovinska škoda v Sloveniji. Prevod pisma o plemstvu bratov Andreja in Sebastijana de Reya z dne 29. junija 1735. Prevod zdravniškega spričevala za celovškega škofa. J. G. Glynn, Mat Talbot svetniški skladišnik. Prevedla Modest Golia in Martin Žerovnik. 14. Ludvik Modest Golia, Demografska in ekonomska slika Metlike v osemnajstem stoletju, Ljubljana, 1966. 15. Sigismund Herberstein Pismo Modesta Golie DZS, 11.6. 1948. Pismo Modesta Golie DZS, 17. 2. 1950. ARHIVI XXHI (2UUÜ) St. 2 L arhivskih fondov in zbirk 179 Prošnja Modesta GoliSza študijski dopust, 7. 3 1950. Herberstein, Moskovski zapiski, Slovenski poročevalec, 23. 1, 1952, Pogled v Rusijo pred štiristo letijradijskn predavanje, 31.1 1952. 16. Kronika grofov Celjskih Predlog Modesta Golic za izdajo "Celjske kronike", 21 9. 1952. Pismo VILO Celje, 7. 4 1952. Priporočilo dr Milka Kosa, 1.8. 1955. Pismo Modesta- Golie MLO Celje, 8. 8. 1955. Pogodba, sklenjena med uredniškim odborom tn Ljudskim odborom občine Celje, 15. 9 1955. Poročilo uredniškega odbora, 21.5. 1956. Pismo Študijske knjižnice v Celju Vladu Hab-junu, 26 1 1963. Pismo Modesta Golie uredništvu založbe Ob zorja, 7. 12. 1966. Kronika grofov Celjskih. Pievedel m z opombami opremil L. M. Golia. 17. Zgodovina cest na Slovenskem Prošnja Skupnosti cestnin podrtij SRS za recenzijo razprave Josipa Lipoviča, Slovensko cestno omrežje, 29. 8 1966. Pismo Modesta Golie Skuonosti cestnih podjetij SRS, 8. 9. 1966. Modest Goli^ Ocena razprave Josipa I jH> viča, Slovensko cestno omrežje, 8. 9. 1966. Pijmo Modesta Golie Skunnosti ccslriih podjetij SRS, 5. 10. i960. Pismo Modesta Golie Cestnemu skladu SRS, 21 7. 1967. Pismo Modesta Golie Cestnemu skladu SRS, 17. 1 1968. Pismo Modesta Golie. Cestnemu skladu SRS, 27. 1. 1968. 18. Tagebuch 1899 der Julia Baronin Codeiii. Vinko Bevk, Kdo je ordiniral redovnike? Ti haner Toth; Kristus in mladina. Prevedel Jože Savora. Ljubiiana 1961 19. Johann Herbard Frb v Taufforer. Grenadierhauptmann in Moltkischen Regiment Veröflentlichnngen aus den Prh v. Tauf-trerisehen Archiv , Schlosse WeiLelbach. Kr. 2. Mai 1940. Die Geistlichen aus dem Hause Taufferei Veröffentlichungen aus den Frh v. Tauf frerischen Archiv iri Schlosse Weixelbach. Nr. 3. Juni 1940. L.atinska vadnica. Izdal Odsek za prosveto. 1945. S. Ilerberstem, Rerum Moscovtticarum commentarii, Dunaj 1549, Nacionalna i sveučilišna knjižnica Zagreb, Biblioteka Zrinjskih - flistonci Pannomae et Orientalium, št 22. 180 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI XXIII (2000), št. 2 R'.sani Jlhn Vitez in koš. Producen!: Triglav film 1952, scenarij, režija Tn animacija Saša Dobrila, brani Borko Radešcek. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu Arhivskega društva Slovenije 181 O delu Arhivskega društva Slovenije 19. zborovanje Arhivskega društva Slovenije v Bovcu, 4. - 6. oktober 2000 V prelepem okolju Bovca je potekalo 19. zborovanje slovenskih arhivistov. Bogatemu obisku je gotovo botrovala dobro izbrana programska zasnova. V obravnavo so bile predlagane tri teme in bile ene bolj druge manj podrobno obdelane. Že tradicionalno, je bila za zborovanje pripravljena publikacija z referati, tako da so se udeleženci lahko že pred predavanji seznanili s problematiko posameznih refen tov, in to seje poznalo tudi pri bogatih razpravah. Po uvodnih besedah predsednice Arhivskega društva Slovenije Metke Bukošek in pozdravu župana občine Bovec Siniše Germovška, je Drago Trpin podal pregled zgodovine zgornjega Posočja do konca 18. stoletja. Njegovemu referatu bi moral slediti referat Branka Marušiča in predstavitev zadnjih dvesto let v Posočju, vendar avtorja ni bilo na zborovanju, zato je njegovo predavanje odpadlo, lahko pa si ga preberemo v publikaciji. Prva tema prvega dne zborovanja, je obravnavala arhivsko gradivo v nearhivskih ustanovah, v knjižnicah, muzejih in drugih kulturnih ustanovah. Svoje referate so predstavili kolegi iz različnih nearhivskih institucij in pa arhivisti iz raznih slovenskih arhivov. Ta problematika, očitno precej aktualna, je bila na sporedu 12. arhivskega zborovanja v Ormožu leta 1985, ker pa marsikaj v zvezi z njo še ni dorečeno in tudi vsi dogovori z omenjenega zborovanja niso bili izpeljani, se je vodstvo Arhivskega društva odločilo, da jo zopet uvrsti na spored zborovanja v Bovcu. Mišljena je predvsem priprava in izdaja publikacije, ki naj bi zajemala vse arhivsko gradivo zunaj arhivov, popisano po načelih arhivistike; to je bil eden od sklepov (št. 3) ormoškega zborovanja. Uvodni referat je pripravil Vladimir Žumer. Izpostavil je več problemov, kot kako razmejevati arhivsko gradivo, kako deliti strokovno delo ob upoštevanju pogojev za ustrezno varno hranjenje arhivskega gradiva, kako gradivo strokovno obdelati, omogočiti dostopnost in njegovo uporabnost. Predlagal je rešitve, ki so v soglasju z veljavno zakonodajo. Opozoril je, da je še vedno prvi in edini pregled nad arhivskim gradivom muzejev, knjižnic, galerij in inštitutov v Sloveniji Vodnik iz leta 1965. Kritično se je dotaknil tega, kar je bilo do sedaj opravljenega oziroma neopravljenega in podčrtal, da je treba pripraviti popis, ki bo uporabnika pripeljal do gradiva, ne glede na to, v kateri ustanovi se hrani. Pomembno je, da arhivi gradivo evidentirajo, popisujejo in vključujejo v arhivski informacijski sistem. Podroben pregled arhivskega gradiva v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK) je v svojem referatu predstavil Mihael Glavan. Opozoril je, da ima rokopisna zbirka funkcijo nacionalnega literarnega arhiva. Podatke o tem gradivu je mogoče dobiti v Katalogih rokopisov, gradivo pa je obdelano po evropskem bibliotekarskem standardu. Pripravlja pa se tudi računalniška podatkovna baza, ki bo vključena v nacionalno mrežo knjižničnih fondov za Slovenijo. Pojem domoznanstva in domoznanske zbirke v slovenskih knjižnicah je predstavil Branko Goro-pevšek iz Osrednje knjižnice Celje. Povedal je tudi, kakšna skrb je namenjena obdelavi domoznanskega gradiva in posredovanju gradiva in informacij. Razvoj arhivsko-muzejske službe pri Univerzi v Ljubljani je opisala Tatjana Dekleva. Govorila je predvsem o zgodovinskih dejstvih. Zajela je obdobje od leta 1919, ko je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani, do današnjih dni. Nada Jurkovič je za zbiranje podatkov v ptujskih kulturnih ustanovah pripravila vprašalnik in na podlagi zbranih podatkov potegnila nekatere sklepe. Gotovo je, da kulturne ustanove imajo arhivsko gradivo in vprašanje je, ali ga bodo v arhive kdaj dali. Predlagala je, da naj bi kulturne inštitucije upoštevale navodila pristojnega arhiva o urejanju in hranjenju gradiva ter uporabnikom omogočila dostop do njega. S stanjem arhivskega gradiva v kulturnih ustanovah in nekaterih pomembnejših zasebnih zbirkah na območju, ki ga pokriva Pokrajinski arhiv Nova Gorica, je poslušalce seznanila Ivanka Uršič. Iz povedanega je bilo mogoče povzeti, da zlasti Goriški muzej hrani bogato arhivsko gradivo, da pa je za uporabnika težje dostopno kot v arhivu. Vzroki so različni, način hranjenja, popisi itd. Poleg tega še vedno ni urejeno zbiranje gradiva na terenu. Tu bo nujno še dosti dogovarjanj in usklajevanj, prva naloga pa je po mnenju Uršičeve dogovor o uporabi enotnega sistema pri urejanju gradiva in uporaba enotnih elementov popisovanja gradiva. Kako je hranjeno in obdelano arhivsko gradivo v muzeju Jesenice, je poročala Irena Lačen Benedičič. Razumeti je bilo, da je arhivsko gradivo v tamkajšnjem muzeju dobro urejeno in na voljo uporabnikom, za kar skrbi kustos arhivist. Kritična je bila v svojem prispevku Zdenka Semlič Raj h, ko je analizirala hrambo, uporabo arhivskega gradiva v Univerzitetni knjižnici v Mariboru in informiranost o njem. Predlagala je, da se med strokovne kadre v knjižnici vključi arhivist, oziroma da se poskrbi za strokovno izobrazbo s področja arhivistike za delavce, ki so odgovorni za arhivsko gradivo. Želela je tudi, da bi se vzpostavilo strokovno sodelovanje med knjižnico in pristojnim arhivom. 182 O delu Arhivskega društva Slovenije ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Primorski prostor, ki sodi v okvir Pokrajinskega arhiva Koper, in njegovo sodelovanje z drugimi kulturnimi ustanovami je predstavila Nada Čibej. Lahko se strinjamo z njo, da ko od muzejev in knjižnic zahtevamo naj arhivsko gradivo uredijo in hranijo po arhivskih predpisih, pozabljamo, da s tem muzealcem in knjižničarjem onemogočamo iskanje gradiva, ki je označeno z muzejsko ali knjižnično inventarno številko. Predlagala je izdelavo evidenc arhivskega gra diva, ki bodo v popisu fonda vsebovale vse inventarne številke, tudi muzejske in knjižnične. Tako bi omogočili najširšo dostopnost arhivskega gradiva v muzejih in knjižnicah, Franc Benedik pa nam je podrobno predstavil štiri sklope arhivskega gradiva, zbranega v Gorenjskem muzeju v Kranju. Vzrok za toliko zbranega arhivskega gradiva v muzeju so časi, ko arhivska služba na tem prostoru še ni delovala. Peter Pavel Klasinc je pripravil anketne liste, in jih poslal zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine, da bi tako zbral podatke, kakšne zvrsti arhivskega gradiva in koliko ga hranijo te ustanove. Odziv je bil le polovičen, iz zbranih podatkov pa je sklepal, da zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine nimajo posebnih popisov o arhivskem gradivu in v glavnem ne sodelujejo z arhivi, zato je predlagal, da se arhivi povežejo z zavodi. Predavanja in živahna razprava o tej temi so poka zala, daje praksa po Sloveniji še precej različna. Ponekod so dogovarjanja in sodelovanja strok v interesu uporabnikov, drugod so razhajanja. Izoblikovan je bil predlog o nujnem usklajevanju različnih ustanov in o dogovoru med raznimi strokami pri pridobivanju gradiva. Marketing v arhivih je bila druga tema slovenskih arhivistov v Bovcu. O tej problematiki je bilo do sedaj v slovenskih arhivskih krogih malo dorečenega, se pa pojem vse bolj pojavlja tudi v naši stroki. Marketing v arhivih je bil predmet obravnave tudi na mednarodnem arhivskem kongresu v Sevilli septembra 2000. Vsi se zavedamo, da je poleg sredstev, ki nam jih zagotovi država, vedno bolj pogosto iskanje dodatnih virov financiranja, ki nam bodo omogočili iti v korak s časom, v katerem živimo in delamo. Tehnične možnosti so tudi v naši stroki vse večje, so pa tudi drage. Tudi v arhivih se vse glasneje pojavlja beseda trženje -marketing. Zelo konkretno je o tem predavala Kristina Šamperl Purg v referatu z naslovom Trženje pameti in trženje v arhivu pridobljenih znanj. Obdelala je pojem trženja s posebnim ozirom na arhive in predstavila številne zanimive ugotovitve ko je pojme, kot so tržno gospodarstvo in tržno komuniciranje, prenesla na arhive in arhivsko delo. Po njenem v arhivih arhivisti sicer že delajo po tržnih gospodarskih principih, a svojega dela še ne vrednotijo tako. Povzela je, da bo treba na tem področju še veliko narediti. Aleksandra Pavšič Milost je v svojem prispevku govorila o možnostih promocije arhiva in arhivske dejavnosti. Peter Pavel Klasinc je poudaril potrebo po ovrednotenju dela arhivistov, predlagal je, naj se arhivi uveljavijo kot kakovostne kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove, naj za svoje uveljavljanje uporabijo različne medije, pomembno pa je tudi izdajanje publikacij itd. Ugotovimo lahko, da vse te dejavnosti v naših arhivih že potekajo in jih je treba nadaljevati. Navodila o tem, kako čim bolje izpeljati trženje in promocijo pri svojem delu nam je dala Tjaša Mrgole Jukič. Kako daleč so na tem področju v muzejski stroki, nam je povedal Dejan Vončina. Opisal je namreč tržnokomunikacijski splet v Muzeju novejše zgodovine. Natalija Glažar, ki v Arhivu R Slovenije skrbi za področje odnosov z javnostjo, je v precej teoretičnem predavanju razložila možnosti te dejavnosti v arhivskih ustanovah. Marta Rau Selič je obravnavala tematiko trženja v filmskem arhivu in razmišljala, ali pojem "tržnost" sploh lahko uporabimo v arhivih. Cilj marketinga v arhivih je po njenem kakovostna zagotovitev uporabe arhivskega gradiva; to pa zahteva primerno organizacijo in dobro načrtovano delo. Zakonski predpisi in solidna finančna podlaga morajo podpirati zgoraj omenjeni cilj. Napotke v zvezi s plačevanjem upravnih taks in informacije o taksnih oprostitvah, ki veljajo za arhive, je razložila Jolanda Fon. Takse določa novi Zakon o upravnih taksah, kije v veljavi od februarja 2000. Tretja tema srečanja je bilo računalniško popisovanje arhivskega gradiva v praksi. O tem so govorili referad, ki so jih pripravili Miran Novak, Dean Ceglar in Adrijan Kopitar. Iz njihovih predavanj je mogoče povzeti, da je uvajanje sodobne računalniške tehnologije v slovenskih arhivih že prineslo pomembne uspehe. Delovne dneve na zborovanju sta obogatili predstavitvi videokaset Pokrajinskega arhiva Nova Gorica in Zgodovinskega arhiva Ljubljana in pa ogled razstave o oglejskih patriarhih v Čedadu. Za uspešno izpeljano in v prijetno zborovanje se gre zahvaliti organizatorjem Arhivskemu društvu Slovenije in njegovi predsednici ter kolegom iz Pokrajinskega arhiva Nova Gorica. Ob koncu zborovanja je bila imenovana komisija za sklepe. V njej so Metka Bukošek, Ivan Lavrenčič in Milica Trebše Stolfa. Svoje delo je skrbno opravila in pripravila 12 sklepov, katerih izvedba bo ena glavnih nalog Arhivskega društva (ADS) v bližnji prihodnosti: 1. ADS naj ustanovi skupino za popisovanje arhivskega gradiva v nearhivskih institucijah. Nosilci projekta naj bodo arhivi, sodelujejo pa naj še predstavniki muzejev, knjižnic in zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine. 2. ADS naj izda Vodnik po arhivskem gradivu v nearhivskih institucijah. Pri pripravi moramo upoštevati že dane signaturne številke (popisi morajo vključevati vse uporabne inventarne številke muzejskih označb in bibliotečnih enot). Pri vsakem fondu je treba dodati, ali je na voljo računalniški popis in v kakšnem programskem j eziku. ARHIVI XXIH (2000» št. 2 O delu Arhivskega društva Slovenije m 3. V nearhivskih institucijah naj zaposlijo oziroma usposobijo delavce za delo z arhivskim gradivom. Za to delo se morajo usposobiti v arhivih 4. Arhivsko gradivo vlfceb javnih ustanovah mora biti dostopno vsem raziskovalcem in popisano po enotnih merilih 5. Predlaga se ustanovitev interdisciplinarnega strokovnega svetovalnega telesa, k bo usmerjalo da rovalce, kam izročiti gradivo. 6. Pri letnem finančnem ovrednoteniu akcij arhiva ji smiselno dodati pèstavko za promocijo. 7. Arhivsko društvo in arhivi si bodo prizadevali za več projektnega dela v arhivih. Pn vrednotenju projektov je treba upoštevati vse postavke od programa do izvedbe vključno z zaščito intelektualne lastnine Ugotovljeno je bilo, da marketing n amo denar (mhče od nas ne pričakuje dobička). Pričakuje pa se, d& dobimo za projekt ki je tinančno ovrednoten 100-odstotna sredstva m ne le 50 odstotna kot je v prnkri doslej. Pri odobravanju sredstev za projekte je treba upoštevat: pričakovano inflacijo in s tem tudi porast drugih stroškov. 8. IO ADS naj ustanovi delovno skupino ¿a ugo- tavljanje vrste in načina marketinga v arhivih. 9. Komisija za .sklepe predlaga še dodaten sklep v zvc/i z informatiko v arhivih, m sicer da komisija strokovnjakov /a računalništvo, ki so jo imenovali direktorji zavodov, upošteva mnenja raspiavljalcev na posvetovanju 10. Predlagan je bil tudi sklep, da 10 v imenu ADS ministrstvu poda apel za izboljšanje plač po kolektivni pogodb v arhivih (dopolnilo kolektivne pogodbe). 11. Predstavnica SVIZ a je predlagala, da se v prid izboljšanja našega materialnega položaja priključimo sindikatu. Vključitev naj poteka prek društva, zato da bomo v stroki enotno nastopali v enem sindikatu Premislili bomo in se pozneje odločili, kateremu sindikatu se bomo pridružili. 12. Predlagana je bila morebitna tema naslednjega zborovanja. Izhajala je i/ razprav udeležencev, nanašala pa naj bi se na vrednotenje dela v arhivih, strokovno in finančno. Možen naslov bi bi! "Kar nič nettane, ni nič vredno!" Metka Gomhač Zborovanje ADS v Bovcu. Poročilo o deiu Arhivskega društva Slovenije AI>S ob zaključku predsedniškega mandata Marijana Ccrdoja Ob koncu dvoietnega mandata predsednika ADS Marijana Gerdeja naj na kratko podam poročilo o delu, ki ga je opravilo društvo v času njegovega predsedovanja. Izpostavim naj predvsem dve pogta vitm nalogi ki ju je društvo dolžno izpolniti vsako leto. Kot prvo naj omenim organizacijo 19. posveto- vanja ADS v Gozdu Martuljku v času od 7 do 9. oktobra 1998 katero je bilo ob pomoči Zgodovin skega arhiva Ljubljana ter požrtvovalne Mijc Mravlja izvedeno v letu 1998. Naslednje leto je bilfl "organi zirano od 29. 9 do 1 10 posvetovanje ADS v Po stojni, lukrat pud taktirko Arhiva Republike Slovenije in našega tajnika, Mirana Kafola Ob zborovanjih sta izšli publikaciji, leta 1993 Arhivi in računalništvo, leta 1999 pa Fvidentiranje virov za zgodovino Slovencev v tujini, Novosti v slovenski arhivski zakonodaji. Ar hivski informacijski sistem Druga pomembna dejavnost društva je izdaianje 184 O delu Arhivskega društva Slovenije ARHIVI XXIII (2000), št. 2 publikacij. V letu 1998 sta izšli dve številki Virov: 12. številka avtorja Zdenka Čepica z naslovom Zamisli o gospodarski ureditvi po drugi svetovni vojni v narodnoosvobodilnem gibanju ter 13. številka avtorja Jurija Perovška Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918-1929). V lanskem letu je izšla zajetna publikacija Darka Friša Korespondenca slovenskih katoličanov v ZDA med leti 1882-1924. Arhivi so do sedaj redno izhajali, čeprav v takšni obliki verjetno zadnjič. V prihodnje se nam obetata dve ločeni, po obsegu tanjši številki, ki, upam, vsebinsko ne bosta zaostajali za prejšnjimi številkami. Obe uredništvi se trudita obdržati visoko strokovno raven, ki je bila zastavljena že v preteklih letih. Pridružujem se mnenju predsednika Marijana Gerdeja, da so vse izdane publikacije v ponos dejavnosti ADS. ADS je skrbelo tudi za stike z drugimi arhivi. Sodelovalo je na seminarju Blue Shield, obiskalo razstavo Slovenija, alpska dežela na Hrvaškem, obiskali so nas češki arhivisti, sodelovali smo na občnih zborih arhivskih društev sosednjih držav (Italije, Nemčije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške), kjer smo izmenjali izkušnje iz naše teorije in prakse. Za boljše medsebojno poznavanje pa društvo organizira tudi strokovne ekskurzije. V tem mandatu je bila organzirana na žalost le ena. V letu 1998 je ekskurzija v Grčijo zaradi političnih vzrokov na jugu Balkana odpadla. Lani smo od 3. 6. do 5. 6. za tri dni obiskali Toscano. Ob ogledu arhitekturnih in muzejskih krasot smo si v Sieni ogledali tudi državni arhiv (Archivio di Stato), ki hrani ogromno listin o mestu Sieni. Najstarejšo listino krasi letnica 736 in nanjo so resnično ponosni. Veliko dela je bilo opravljenega, vendar se ni bati, da nam ga bo v naslednjem obdobju zmanjkalo. Poročilo o delu ADS za obdobje od 15. 3. 2000 do 14.3.2001 Leto 2000 je bilo volilno leto za Arhivsko društvo Slovenije. Občni zbor društva je kot ponavadi potekal v čitalnici Arhiva republike Slovenije, ki nas tako že vrsto let potrpežljivo gosti in nam nudi streho nad glavo. Novo manadatno obdobje, trajajoče dve leti, je prevzel Izvršni odbor v sestavi: Metka Bukošek predsednica, Miran Kafol - tajnik, Mihaela Knez -blagajničarka ter člani Kristina Šamperl Purg - ZAP, Marijan Gerdej - PAM, Žiga Železnik - ZAL, Lilijana Vidrih-Lavrenčič - PANG, Milica Trebše-Stolfa -PAK, Peter Stih - Univerza Ljubljana, Andrej Hozjan -Univerza Maribor, Jože Ciperle ter Marjan Vogrin. Urednika sta še vedno za Arhive mag. Matevž Košir in za Vire dr. France M. Dolinar. Podpredsednik društva je bil imenovan na prvi seji IO ADS, in sicer Marijan Gerdej iz PAM. V skladu z večno pomanjkljivimi finančnimi sredstvi smo se poskušali obnašati racionalno in smo pripravili le pet sej izvršnega odbora. Nekaj vprašanj smo rešili korespondenčno. Dela, ki jih je izvršni odbor opravil v tekočem letu: Izdaja publikacij in revij 1, Izšla je revija Arhivi, in sicer v malo drugačni podobi, kot smo bili navajeni. Revijo smo bili prisiljeni razbiti in jo objaviti v dveh delih. S tem smo ugodili zahtevam, ki nam jih je postavil financer. Tako je prvo izšlo Bibliografsko kazalo revije Arhivi 19781997, letnik XXIII, št. 1. Drugi del Arhivov bo izdan v tekočem letu. Podrobnejšo razlago vam je v svojem poročilu zapisal njihov urednik Matevž Košir. 2, Izšla je petnajsta, zelo obsežna številka Virov, ki zajema kar 386 strani, avtorice Darinke Drnovšek. Viri nosijo naslov Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945/1954. 3, Čeprav naslednje besedilo ne sodi v to rubriko, ne morem prek dejstva, da je lani izšla publikacija Pravo, zgodovina, arhivi. Izidu knjige je botroval Arhiv Republike Slovenije, vendar je treba pojasniti, da so zamisel in veliko vloženega dela prispevali člani našega društva, natančneje Skupine za pravosodje, čeprav rojstvu knjige ne botrujejo. Zaradi neresnosti nekaterih avtorjev je delo kar za dolgo časa zastalo in izid knjige je bil sploh vprašljiv. Arhiv Republike Slovenije se je odločil za izdajo knjige, čeprav nepopolno zaradi odsotnosti nekaterih avtorjev, ki niso v roku oddali besedil. Čeprav smo veseli izdaje te knjige, naj neresnim avtorjem izrečemo opomin, ker s svojo nevestnostjo zavirajo delo tistih, ki se potrudijo in bi želeli videti rezultate svojega dela in si to tudi zaslužijo. Kakor veleva že nekajletna tradicija, nam je tudi tokrat ob 19. zborovanju v Bovcu uspelo izdati zbornik razprav z naslovom Kulturne ustanove in arhivsko gradivo, Arhivi in marketing, Računalniško popisovanje arhivskega gradiva v praksi, 19. posvetovanje Arhivskega društva Slovenije, Bovec 2000. V omenjenem zborniku je na 136 straneh kar petindvajset referentov objavilo svoje razprave. Zbornik je izšel le nekaj dni pred začetkom zborovanja, čeprav smo napeli vse moči, da bi izšel veliko prej, ker bi to omogočalo razpravo ob predstavitvi referatov. Žal nam zaradi nedoslednosti, lahko rečem že kar malomarnosti nekaterih referentov, to spet ni uspelo, zato izkoriščam priložnost, da na tem mestu prosim vse bodoče sodelujoče, da nam omogočajo mirnejši spanec in nam pošljejo svoje izdelke v določenem roku. Posvetovanja in zborovanja 19. zborovanje arhivskih delavcev v Bovcu Zborovanje je v sodelovanju z Arhivskim društvom Slovenije pripravil Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, in sicer v času od 4. do 6. oktobra 2000. Pohvaliti se moramo z zelo dobro udeležbo (prek 130 udeležencev), še bolj pa je pohvalno, da so prišli med nas tudi muzealci in knjižničarji, s katerimi smo preko aktualnih tem, ki smo jih obravnavali, postavili temelje za sodelovanje v prihodnje. Ob ideji, da nas vodi enaka motivacija, kako čim bolje ohraniti našo kulturno dediščino ter jo približati tistemu, ki mu je name- ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu Arhivskega društva Slovenije 185 njena, smo vzpostavili most, ki nas bo, močno upam, povezoval v prihodnjih letih. Omeniti moram veliko odmevnost zborovanja, saj je zbudilo zanimanje za medsebojno sodelovanje kulturnih institucij. Podrobnejši pregled poteka zborovanja je zapisala Metka Gombač v Zgodovinskem časopisu, v rubriki Kongresi, simpoziji, društveno življenje. Na zborovanju je bilo sprejetih tudi dvanajst sklepov. Od že uresničenih naj omenim le nekaj poglavitnih. V mislih imam ustanovitev predlaganih komisij oziroma sekcij: a. Komisija za popis arhivskega gradiva zunaj arhivov Njeno delo pomeni nadaljevanje že začetega dela, ki so ga arhivi opravili že pred več kot desetimi leti, to je bilo delo za t. i. deseti TOM, ki pa na žalost zaradi znanih političnih razmer ni nikoli izšel. Čeprav smo ugotovili, da so se razmere od takrat močno spremenile in nam že opravljeno delo ne more več veliko koristiti, pa smo našli vzvod za ponovno delo v sodelovanju s predstavniki drugih institucij (muzejev, zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine in knjižnic), ki tudi hranijo arhivsko gradivo. Začrtali smo si smernice, ki nas bodo vodile na pod sodelovanja. Pomembna naloga se nam zdi, da uskladimo popise z njihovim načinom evidentiranja, da jim ne porušimo sistema. Cilji so isti izdaja Vodnika po arhivskem gradivu v nearhivskih institucijah. Ker nai bi šlo za skupen projekt vseh zainteresiranih strani, se nam njegova izvedba zdi realna. b. Sekcija delavcev, ki delajo z dokumentarnim gradivom zunaj arhivov Sekcija je spet začela delati. Uspešno je delovala že pred desetimi leti, vendar je zaradi znanih političnih in gospodarskih vzrokov delo zamrlo. Na pobudo posameznih arhivov smo jo znova uvrstili v našo dejavnost. Naloga posameznih arhivov v prihodnje bo, da se povežejo z zainteresiranimi delavci v gospodarstvu, v upravi in drugod in pripravijo seminarje in izobraževanja. Predlog arhivov je bil, da sekcija določene stvari poenoti za vse arhive (npr. izobraževanje naj bo enotno za celo Slovenijo, sekcija poskrbi za vse posamezne predavatelje, ki so strokovnjaki na določenem področju). c. Delovna skupina za ugotavljanje vrste in načina marketinga v arhivih Delovna skupina orje ledino pri svojem delu. Ob podrobnejši debati, kakšno je področje njenega dela, se je osredotočila na neprofitni marketing, na njegovo vlogo v arhivih, na zmožnost njegovega uveljavljanja in podobno. Možnosti so široke, naloga skupine pa je, da razišče možnosti za uporabo marketinga in poenoti vse arhive pri uporabi le-tega. C oprav je zveza arhivi-marketing še malo težko sprejemljiva, pa ne dvomim o uspešnosti komisije. Vse naštete vsebine so se izoblikovale na prvih konstitutivnih sejah vseh treh komisij in skupin in vse že delajo. XIV. mednarodni kongres arhivov v Sevilli v Španiji je potekal od 21. do 26. septembra. Naslov kongresa je bil Arhivi novega tisočletja v informacijski družbi. Udeležilo se gaje okoli 2500 gostov. Delovni dnevi so bili razdeljeni na plenarne seje, ki so potekale dopoldne, popoldanski čas pa je bil namenjen srečanjem in seminarjem. Zaradi "šibke" društvene blagajne na kongresu nismo sodelovali do zadnjega dne. Vendar pa so si na njem pridobivali kongresne izkušnje kar štirje predstavniki arhivskega društva: Metka Bukošek, Bojan Cvelfar, Gorazd Stariha in Daniela Juričič-Čargo. Posvetovanje v Radencih Sodobni arhivi v času od 12. do 14, aprila. Posvetovanja seje udeležil tajnik društva Miran Kafol. 71. nemški arhivski dnevi so potekali med 10. in 13. oktobrom v Nurnbergu. Glavna tema posvetovanja so bili arhivi na začetku tretjega tisočletja - arhivsko delo med pritiski za racionalizacijo in pričakovanji servisiranja. Nemški kolegi so gostili nad tisoč udeležencev iz dvajsetih držav. Poleg predavanj so si udeleženci ogledali tudi mestni in državni arhiv^ Arhivsko društvo Slovenije je zastopala Kristina Sam-perl-Purg. Društvo je imelo tudi svojo predstavnico na zborovanju Congress of the social sciences end humanities na Univerzi v Alberti v Kanadi. Kongres je potekal od 24. do 31. maja 2000. Povabljeni smo bili tudi na četrto Posvetovanje arhivskih delavcev Bosne in Hercegovine, ki ga je gostilo mesto Olovo. Potekalo je od 18. do 19. januarja 2000. Udeležila sta se ga predstavnika našega društva, in sicer Žare Štrumbl in Gašper Šmid. d. Aškerčeve nagrade Velika naloga društva je bila ustanovitev Aškerčeve nagrade. Vsi smo bili enotnega mnenja, da morajo nagrade zaživeti, ker je med nami veliko zaslužnih arhivistov. Vendar se je ustavilo pri pridobivanju sredstev za izplačilo nagrad. S korespon-denčno sejo smo spremenili 4. in 5. člen Pravilnika o podeljevanju Aškerčevih nagrad in Aškerčevih priznanj za posebne dosežke v arhivistiki. Spremenili smo določila o višini nagrad. Poenotili smo jih z vrednostjo nagrad, kot jih imajo podobna društva. Ker smo z veliko smole (naj omenim samo menjave ministrov) in nekaj nespretnosti zamudili eno leto, smo prisiljeni akcijo prestaviti na naslednje leto. Predlagana bo v načrtu za leto 2002, vendar ne bomo zamudili nobene priložnosti za pospešitev zadeve. e. Arhivska strokovna ekskurzija V letu 2000 smo se spopadli z eksotiko in osvajali Daljni vzhod. Gostilo nas je glavno mesto Kitajske Peking. Bili smo gostje Glavnega zgodovinskega ar hiva Kitajske v Pekingu. Arhiv ima čudovito lego, sodi namreč v sklop Prepovedanega mesta. Zanimivost 186 O delu Arhivskega društva Slovenije ARHIVI XXIII (2000), št. 2 arhiva je njegovo jedro, saj vključuje arhivsko gradivo dinastije Ming (1368-1644) in Qing (1644-1912). Gradivo ni opravilo dolge poti; pred 75. leti so ga preselili kar iz bližnje palače. Tako arhiv sedaj skrbi za 14 milijonov arhivskih enot, delo pa obvladuje s pravo vojsko uslužbencev kar 173 jih je. Seveda smo izkoristili priožnost in si nabrali močne vtise ob množici kulturnih spomenikov, hkrati pa smo z mešanimi občutki dojemali njihov vsakdan. f. Sindikalna dejavnost Arhivsko društvo Slovenije seje letos lotilo še ene zadeve, ki tudi ni običajen del njegove dejavnosti. Na zborovanju v Bovcu nas je zadnji dan izzvala predstavnica SVIZ Mojca Jenko. Predstavila je slab materialni položaj delavcev v kulturi v primerjavi z drugimi primerljivimi poklici ter nas pozvala, naj se bolj dinamično vključujemo v sindikate. Arhivsko društvo je sprejelo izziv in pozvalo svoje člane, naj se pridružijo sindikalnim vrstam. Čeprav se zavedamo, daje težko vse naše člane vključiti v en sam sindikat, pa je vodstvo društva dalo namig tistim, ki še niso v nobenem sindikatu, da se čim bolj poenotijo in se včlanijo le v en sindikat. Tako lahko bolj množično uresničujemo naše želje. g. Humanitarna dejavnost Arhivsko društvo je pripravilo tudi humanitarno akcijo za pomoč ljudem, ki so izgubili svoje domove ob naravni katastrofi v Logu pod Mangrtom. Ker smo prejšnje leto na posvetovanju v Bovcu uživali gostoljubje Bovčanov in njihovega župana, ki nam je s svojo domiselnostjo in prisrčnostjo olepšal srečanje, smo čutili dolžnost, da jim prijaznost skromno povrnemo. Akcija je stekla bliskovito, saj je od začetka do konca preteklo le slabih 48 ur. Zbrali smo 147 tisoč tolarjev in jih izročili županu Siniši Grmovšku. Prispevek je bil skromen, a vodilo nas je načelo: "Kdor hitro da, dvakrat da." Kakor je razvidno iz zgoraj zapisanega, je delo društva zelo dinamično. Seveda je lahko tako le ob vaši pomoči in z vašim vestnim sodelovanjem. Zato tudi v prihodnjem obdobju pričakujem živahno delo, ki ga boste z nami oblikovali tudi vi. Metka BukoSek 14. mednarodni kongres arhivov, Sevilla, 21. -26. september 2000 Na jug Španije smo se namenili po železni cesti, zato smo morali na pot že dva dni pred pričetkom 14. mednarodnega kongresa arhivov. Dobesedno sredi noči smo stopili na vlak Venezia express, polovica odprave v Zidanem Mostu, polovica pa v prestolnici. V nasprotju s pričakovanji nam je dolga pot, popestrena s številnimi prestopanji (Benetke, Genova, Ventimiglia, Portbou, Barcelona, Madrid), pridobivanjem rezervacij ter iskanjem in lovljenjem vlakov, do cilja kar hitro minila. Treba pa je omeniti, da smo bili (pot je namreč trajala kar 44 ur) s približevanjem mestu kongresa vse hitrejši, saj smo iz Ljubljane do Benetk porabili okoli sedem ur in pol, za zadnjo etapo od Madrida do Seville (567 km) pa le dve uri in pol, seveda s pomočjo španskega supervlaka AVE (povprečna hitrost na tej razdalji je bila čez 200 km na uro). Seveda sta pri premagovanju tako dolge poti odločilno vlogo odigrala dobra volja in veselo razpoloženje; obeh res ni manjkalo. Tako smo v Sevillo prispeli pozno zvečer, dan pred uradnim pričetkom kongresa. Namestili smo se v prijetnem hotelu** v središču mesta, skromno proslavili srečen prihod ter vidno utrujeni od poti odšli nabirat moči za nemoteno udeležbo na zasedanjih. Naslednjega dne smo se v ogromno in prečudovito kongresno palačo (Palacio de Congresos y Exposiciones de Sevilla) zunaj mesta odpravili že dopoldne. Po prvotnem programu naj bi bila otvoritev kongresa, ki je z naslovom Arhivi novega tisočletja v informacijski družbi (kar je obetalo zanimive teme), šele zvečer, toda naša intuicija je bila močnejša od neobveščenosti. Tako smo si lahko v miru "nabrali" nekaj gradiva za zasedanja ter na uvodni slovestnosti s pričetkom ob 12,30 (nekateri tudi čisto od blizu) občudovali španskega kralja Juana Cariosa. To pa je bil za nas tudi ves uradni program prvega dne (slavnostne večerje za direktorje arhivov se seveda nismo udeležili), Prijetno sončno popoldne smo izrabili za spoznavanje kraljevske Seville ter si z užitkom vsaj v grobem ogledali njene največje znamenitosti, peš in s tradicionalnim prevoznim sredstvom. Naslednji dan smo že ob 9. uri sedeli v ogromni dvorani kongresne palače med približno 2500 udeleženci ter spremljali predstavitve zanimivih ugotovitev naših kolegov z vseh petih celin. Dopoldne je bilo na programu prvo plenarno zasedanje. Prva glavna referentka na kongresu je bila domačinka Magdalena Canellas Anoz, direktorica tamkajšnjega "Archivo general de Indias". Opozorila nas je na zelo hiter razvoj informacijske tehnologije ter v tem smislu je skušala definirati arhivske elektronske zapise ter vlogo in funkcijo arhivistov pri tem. Seveda ni pozabila niti na vprašanje varovanja in ohranjanja elektronskih zapisov, nakazala pa je tudi nekatere metode za zagotavljanje dostopa do njih. Na njen referat so se navezovala še štiri besedila. Najprej je Američan Kenneth Thibodeau aktualiziral problematiko varovanja in ohranjanja elektronskih zapisov ter namignil na nujnost rešitve le-te. Verne Harris iz Južnoafriške republike je pripravil primerjalne izsledke o pravnem položaju elektronskega gradiva, Italijanka Claudia Salmini je analizirala nekatere najpomembnejše poglede v razmerju med uporabniki in informacijsko tehnologijo v arhivih. Luciana Duranti iz Kanade pa je govorila o vplivu tehnoloških sprememb na arhivsko teorijo. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu Arhivskega društva Slovenije 187 Popoldanski čas je bil namenjen srečanjem in seminarjem. Temi sta bili dokaj posrečeno izbrani, in sicer arhivi v politični tranziciji ter nevladno sodelovanje in razvoj arhivov. Naš edini delovni dan smo sklenili s prvo generalno skupščino arhivskega kongresa. Zaradi prazne društvene blagajne je namreč "močno" zastopstvo Arhivskega društva Slovenije tega večera že pripravljalo kovčke za vrnitev na sončno stran Alp. Zato in tudi zaradi neplačane kotizacije, smo se iz Seville poslovili z nekoliko grenkim priokusom, ki pa nam ga je uspelo nevtralizirati z veselimi in tudi nekoliko komičnimi dogodivščinami. Vrnitev se je, vsaj meni, kot vedno, zdela hitrejša Glavni razlog je bilo verjetno veselo razpoloženje, ki nas kljub tegobam zlepa ni minilo. Sicer pa je mednarodni arhivski kongres nemoteno nadaljeval svoje poslanstvo tudi brez nas. Nadaljeval se je z drugo plenarno sejo, kjer je osrednji referat predstavil direktor bavarskega državnega arhiva Hermann Rumschöttel in odprl temo z naslovom Razvoj arhivske znanosti kot šolske discipline. V koreferatih na to temo so sodelovali še Švicar Jan Dahlin (Zgodovina arhivske znanosti pregled historiograftje), Dong Quan Yang iz Kitajske (Zgodovina arhivske znanosti v Aziji), Brazilka Ana Maria de Almeida Ca margo s filozofske fakultete v Sao Paulu (Na poti k modelu izobraževanja arhivistov), Dunajčan Leopold Kammerhoffer (Nova področja, novi arhivi), Jose Maria Desantes Guanter s fakultete informacijskih znanosti univerze v Madridu (Mesto arhivov v pravnih predpisih). Popoldne so se nadaljevala srečanja in seminarji temi pa sta bili geografsko omejeni. Udeleženci so se lahko ukvarjali s problematiko varovanja gradiva v sredozemskem prostoru ali pa s sedanjostjo in prihodnostjo arhivov v Latinski Ameriki. Delovni dan pa se je, tako kot prvi, v noč prevesil z generalno skupščino. Nedelja, dan počitka, je bila rezervirana za strokovne ekskurzije. Zaradi velikega števila udeležencev je bilo na voljo več destinacij, med zanimivejšimi je bil prav gotovo ogled prečudovitega Toleda. Naslednjega dne so se "kongresniki" spet zbrali v čudoviti kongresni palači. Tretje plenarno zasedanje je pričel José Bernai Rivas iz Kostarike ter odprl aktualno temo o vlogi arhivov v družbi prostega časa. Na to temo so se navezovali Nizozemec Filip Maar schalkerweerd (Marketing: izkušnje in predlogi), Ibrahima Lo iz Senegala (Izobraževanje uporabnikov arhivskega gradiva), Julia Chee iz Singapurja (Podoba in sprejemljivost arhiva v družbi primer Singapurja) ter kot poslednji Rus Aleksej Kiseljev (Strategija odnosa do strank). Popoldne je bilo namenjeno srečanjem, dan pa se je končal s konferenco prejšnjega, 13. mednarodnega kongresa arhivov. Dopoldne zadnjega dne so potekala štiri vzporedna zasedanja z izredno zanimivimi temami, kot: Prispevek arhivov k kakovosti upravljanja v javnih in zasebnih institucijah (Anne-Marie Schwirtlich iz Avstralije), Uporaba kakovostnega managementa kot metode za izboljšanje arhivske službe (Simon F. K, Chu iz Kitajske), Arhivska terminologija možnosti in meje v mednarodnih spremembah (Bruno Galland iz Francije) ter Standardizacija kot strokovno orodje v kontekstu nacionalnega in regionalnega izročila (Lajos Körmendy iz Budimpešte). Sledila je tretja generalna skupščina, popoldne pa je 14. mednarodni kongres arhivov s sklepno slovestnostjo zaprl svoja vrata. Povzetke vseh na kongresu predstavljenih referatov si lahko pogledate v petjezičnem zborniku (na voljo so v španskem, angleškem, francoskem, nemškem in ruskem jeziku). Bojan Cvelfar 188 O delu Arhivskega društva Slovenije ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Grof Karel Frulenk ¡.smihiert h ojicirski unifontu avstroogrske vojske, av^ttsla ¡805. / mTSAtvr Gremo t trg Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 189 O delu arhivov in zborovanjih Sevilla 2000, 14. mednarodni arhivski kongres: Arhivi novega tisočletja v informacijski družbi Prvo plenarno zasedanje: Varstvo in uporaba elektronskih zapisov v odnosu do globalizacije Magdalena Canellad Anoz, direktorica seviljske-ga osrednjega kolonialnega arhiva in gostiteljica kongresa, je nastopila kot uvodna plenarna predavateljica na 14. mednarodnem arhivskem kongresu, katerega osrednja tema je bila "Arhivi novega tisočletja v informacijski družbi". Prispevek, ki ga je naslovila Varstvo in uporaba elektronskih zapisov v odnosu do globalizacije, je razčlenila na pet sklopov: 1. koncept in definicija e-arhivskih zapisov, 2. vloga in funkcija arhivistov, 3. pravni vidiki, 4. materialno varovanje e-zapisov, 5. dostop do arhiviranih e-zapisov. V prvem sklopu je predstavila definicijo arhiv skega elektronskega zapisa in v čem se elektronski zapisi razlikujejo od tradicionalnih. Uvedba novih tehnologij je posegla v temelje praktično vseh področij človekovega delovanja, zato so tudi arhivisti prisiljeni razumeti občutne spremembe v vlogi, izobraževanju in obravnavi na sploh. Če ne bo tako, bo arhivistika kot poklic postala irelevantna in arhivske ustanove le še muzej informacijskih izdelkov. Vlogo arhivistike vidi v: A) Nadzoru pri ustvarjanju e-zapisov, zagotavljanju avtentičnosti, zanesljivosti in trajnosti. Arhivisti morajo dati navodila, oz. definicijo svojih nalog, tako da lahko uspešno sodelujejo s specialisti na različnih področjih in tudi z ustvarjalci gradiva. B) Funkcionalni presoji intelektualne vrednosti e-arhivskih zapisov. C) Materialnem varovanju, dostopnosti in uporabi. E-arhivski zapisi morajo biti dostopni in razumljivi, ker pa je pri izjemno hitrem razvoju računalniških tehnologij izjemno zahtevna naloga. Preservacija in migracija e-zapisov: narava problema Kenneth Thibodeau, direktor elektronskih arhivov pri NARA, ameriškem nacionalnem arhivu v Washingtonu D. C., je v prvem plenarnem koreferatu podrobneje predstavil zapleteno problematiko preser-vacije e-zapisov, obravnavo tega problema, potrebe arhivistov pri reševanju navedene problematike, in- formacijsko arhitekturo in vztrajanje pri ohranitvi strukture arhivskih fondov. Opozoril je, da je obravnava problema trajne hrambe e-arhivskih fondov še v fazi raziskovanja in razvoja in bo na tej stopnji ostala še kar nekaj časa. Razlogi za to so tako na tehničnem kot na arhivskem področju. Prvič ne razvijajo se specialne tehnologije, ki bi zadostile oz. ustrezale arhivskim potrebam, ampak je obratno, arhivistika se mora prilagajati novim tehnološkim zahtevam. Drugič - kjer se razvoj dotika arhivskih potreb, ima metoda široko aplikativnost zlasti v digitalnih knjižnicah, muzejih in zbirkah znanstvenih podatkov. Pravni vidik e-zapisov: primerjalna študija Verne Harris, pomočnik direktorja južnoafriškega nacionalnega arhiva, je svoj referat razdelil v tele sklope: arhivska zakonodaja, zakon in pričevalnost, nezmožnost presnemavanja, strateški vidiki. Ob koncu pa se je vprašal o značilnosti, pomembnosti e-zapisov, kako jih povezati z resničnostjo, kakšno resnico povedo. Arhivisti si morajo prizadevati vedno razjasniti ta vprašanja, sicer dobijo vlogo odvisnih uradnikov. Informacijske tehnologije in uporabniki Claudia Salmini iz državnega arhiva v Benetkah je v drugem koreferatu prvega plenarnega zasedanja predstavila najpomembnejše vidike povezave med uporabniki in informacijskimi tehnologijami. Predstavila je tradicionalna in tudi e-pomagala pri ustvarjanju informacijskega sistema za javno uporabo. Prispevek je bil pripravljen na osnovi najpomembnejših projektov te vrste, ki trenutno potekajo v Italiji, in na podlagi analiz in rešitev, ki so jih pripravili italijanski kolegi. Glede na kompleksnost italijanske arhivistike, predstavljeni primeri lahko dajo vpogled v podobne situacije v drugih državah. Vpliv tehnoloških sprememb na arhivsko teorijo Luciana Duranti, profesorica arhivistike iz univerze Britanske Kolumbije iz Vancouvra, je v svojem referatu ugotavljala, da je zadnje desetletje proizvedlo več zapisanih informacij kot katero koli prejšnje, vendar je ironija, da so ti zapisi doslej najtežje dosegljivi. Zaradi raznolikosti medijev in formatov je že med redno uporabo težko zagotavljati ustrezen odnos med 190 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 posameznimi e-zapisi, popolna neznanka pa je trajna hramba in uporaba tako nastalega arhivskega gradiva. Prizadevanja za razreševanje te problematike so pokazala, da tehnologija sama po sebi ne bo kos problemom, ki jih porajajo e-zapisi. Pokazalo seje, da seje pri razvoju strategij, politik in standardov za delo z e-zapisi nujno vrniti k temeljnim konceptom in metodam arhivske teorije, seveda v luči nove stvarnosti. Temeljni arhivski koncepti, ki poudarijo vsako raziskavo o e-medijih in vsako odločitev o njihovem upravljanju, morajo upoštevati zapis, zanesljivost, avtentičnost in arhivsko vez. Temeljne arhivske metode, ki jih je treba nujno upoštevati pri upravljanju z e-zapisi, pa so selekcija, obdelava ter trajna hramba in uporaba. Ob sklepu je predavateljica poudarila, da se arhivska teorija, tako kot teorije katere koli znanstvene discipline, nenehno razvija in raste. Nanjo vplivajo notranji in zunanji dejavniki, zlasti tisti iz prepletajočih se disciplin in področij. Zato so nujne stalne raziskave in testiranje hipotez ter dosežkov, kajti le tako se lahko ugotavlja smernice prihodnosti arhivske teorije. Jedert Vodopivec Drugo plenarno zasedanje: Razvoj arhivistike v znanstveno disciplino Uvodni referat v okviru drugega plenarnega zasedanja je imel Hermann Rumschöttel, generalni direktor Bavarskega državnega arhiva. Najprej se je posvetil terminološkim vprašanjem, nato pa je orisal razvojne faze arhivistike od francoske revolucije do danes. Osrednjo pozornost je posvetil razvoju arhivistike kot avtonomne znanstvene discipline v zadnjih petdesetih letih. Predstavil je metode in rezultate dosedanjih raziskav v arhivistiki in posebno pomen interdisciplinarnosti. Naslednji referat je imel Jan Dahlin, direktor Državnega arhiva v Lundu (Švedska). Predstavil je zgodovino in pregled stanja raziskav v arhivistiki. V referatu je podal kratek pregled glavnih elementov, ki karakterizirajo razvoj arhivistike v odnosu do zgodovine. V zadnjem delu pa se je osredotočil na terminologijo, ki se uporablja v raziskavah o arhivističnih vprašanjih. Zgodovino arhivistike v Aziji je predstavil Dong Quan Yang, direktor upravnega oddelka Državne arhivske uprave na Kitajskem. V referatu je predstavil 3000 let staro tradicjo skrbi za arhivske dokumente na Kitajskem. Pri predstavitvi arhivistike je izhajal iz kitajskih izkušenj in njihovega vpliva na sosednje dežele. Pri najnovejši zgodovini pa je dal poudarek predstavitvi šolanja arhivistov, arhivskim časopisom, objavam, oblikovanju arhivskih društev, ipd. Kljub številnim podatkom je bil njegov referat bolj infor- mativne narave, saj ni posvetil dosti pozornosti vsebinskim vprašanjem. Sledil je referat Ane Marie de Almeida Camargo, profesorice arhivistike na filozofski fakulteti v Sao Paulu. Referat je imel naslov Na poti k modelu za izobraževanje arhivistov. Referentka je menila, da arhivistika ni edina znanost, ki mora razmisliti o svojih referenčnih okvirih in iskati nove standarde za organizacijo in izobraževanje, da bi bila dorasla spremembam v današnjem svetu. Tudi v arhivistiki so opazne posledice dinamike današnjega sveta. Medtem ko so mnenja o tem, da je arhivistika samostojna znanost enotna, pa so mnenja deljena ob vprašanjih povezave z drugimi znanostmi. Prav to pa se odraža tudi pri izobraževanju arhivistov. Tako še ni bil izoblikovan koncept šolanja, ki bi ga podprle vse strani. Tudi pri poklicni strategiji obstajajo različni pogledi. Na eni strani so zagovorniki večstopenjskega teoretičnega izobraževanja iz akademskih izobraževalnih ustanov, na drugi strani pa zagovorniki kontinuiranega izobraževanja, ki je orientirano praktično. Drugo vprašanje, ki je aktualno pri šolanju arhivistov, je odnos med splošno in specifično izobrazbo. Izobraževalni programi so sicer usmerjeni na jedro iz temeljnih vsebin, se pa pojavljajo različne usmeritve, npr. v aktualno pisarniško poslovanje in sodobne spise oziroma v zgodovinske spise, ipd. Vsak izobraževalni proces vsebuje razvoj specifičnih rešitev. Referentka je na koncu predstavila še nekaj predlogov izobraževanja arhivistov. Sledil je referat Leopolda Kammerhoferja iz Avstrijskega državnega arhiva na Dunaju o novih nalogah arhivov v času digitalizacije. Pri tem je izpostavil drugačnost digitaliziranih dokumentov od tistih na papirju. Izhajal je iz danes aktualnih pojmov kot so globalizacija, centralizacija in sočasna decentralizacija, ukinitev prostora, ipd. Avtomatizacija in racionalizacija naj bi pripeljala do "elektronske vlade", stabilno administrativno hierarhijo naj bi zamenjala dinamična poslovnost, kar je izvajal na primeru interneta. Digitalni čas naj bi produciral presežek informacij. Bistven problem pri tem je kratka življenjska doba večine elektronskih medijev. Hitra produkcija velikih količin informacij, njihovo razmnoževanje in začasno shranjevanje v najrazličnejših bazah podatkov in končno nekontrolirano uničevanje je značilnost življenjskega ciklusa elektronskih dokumentov. Referent je predstavil različne skupine elektronskih dokumentov. Po podrobni predstavitvi novega digitalnega sveta je opozoril na nove naloge arhivov. Arhivi bi morali dobiti večjo vlogo pri kontroli nad produkcijo spisov, na drugi strani pa uporabljati tehnologijo pri svojih uslugah. Informacijska tehnologija nudi tudi nove možnosti, kar pa poleg nove tehnike zahteva tudi nova znanja. Sledil je referat Jose Maria Desantes Guanterja, odvetnika in profesorja informatike na Univerzi v Madridu. Uvodoma je predstavil pojem dokumenta, njegove pravne in informativne funkcije in različne vrste dokumentov. Dokumente je nato osvetlil iz pravnih in drugih vidikov. Arhiv je postavil v različne ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 191 pravne sisteme in primerjal pravne predpise, ki zadevajo arhive. Arhiv je predstavil v vlogi različnih funkcij: kot dokaz v pogajanjih, kot nosilca kulture, zgodovinsko pričo, vir za znanost, sredstvo širjenja informacij, ipd. Predstavil je arhive Evropske unije in posebej še evropske predpise, ki se nanašajo na arhivsko področje. V zaključku referata je skušal oblikovati "vsesvetoven" pojem arhiva in poudaril pomen arhivov tako za posamezno kulturo kot za vse človeštvo, posebno kot komunikacijo med generacijami. Matevž Košir Tretje plenarno zasedanje: Vloga arhivov v družbi prostega časa Uvodno predavanje je imel g. Jose Bernal Rivas iz Kostarike (predavatelj arhivskih študij na Fakulteti za zgodovino Univerze v Kostariki, San Jose). V začetku je opredelil, kaj je to družba ugodja in prostega časa (leasure society), to pojmovanje namreč zajema aktivno preživljanje prostega časa, predvsem ne pomeni "delati ničesar". Užitek naj bi pomenilo že delo samo. Uporaba prostega časa na aktiven način in ideologija prostega časa sta se začela razvijati v dvajsetih letih 20. stoletja Bistvo njegovega prispevka pa je seveda bil v tem, kakšna je lahko vloga arhivske organizacije v družbi te vrste, kjer naj bi bile tudi vlade odgovorne za izkoriščanje prostega časa državljanov v t. i. "civilizaciji prostega časa", v kateri se oblikujejo nove družbene vrednote ter drugačne družbene obveznosti. Prost dostop do arhivskega gradiva, nove ekonomske možnosti ter nove tehnologije so prinesle tudi nove oblike "brezdelja". Podoba arhivske organizacije v družbi prostega časa se zato spreminja. V takih razmerah je zelo ugoden prijem "širjenja kulture", ki se osredotoča na občinstvo prostega časa. Uporaba interneta kot orodja je pri tem lahko gonilna sila dejavnosti te vrste. Prav zato je v prihodnje nujno poudariti javno naravo arhivov ter pravice državljanov do dostopnosti arhivskega gradiva. Poudarek je na pretoku informacij. Torej ne gre zgolj za vlogo arhivov za izobraževalne in raziskovalne potrebe, pač pa tudi za potrebe družbe prostega časa (npr, genealogija, kajti identiteta obiskovalcev je del njihovega prostega časa). Seveda sta ponudba in izkoriščanje takih možnosti zelo različna, in odvisna predvsem od stopnje razvitosti posamezne družbe. Drugi referent navedene tematike je bil Flip Marschalkerweerd iz Nizozemske (državni in občinski arhivist) z referatom "Marketing: izkušnje in predlogi". V svojem prispevku si je najprej postavil vprašanje, ali imamo arhivi marketinško vrednost. V primerih ponatisa in multipliciranja neke arhivalije (npr. v ZDA Deklaracije o neodvisnosti) vsekakor lahko govorimo o določeni marketinški vrednosti. Poudaril je, da sicer nihče iz arhivov ne želi delati propagande in marketinga vendar dejstvo je, da arhivi morajo poiskati svojo enkratno pozicijo ponudbe in povpra- ševanja,1 tako kot vsak drug izdelek ali storitev na tržišču. Živimo v komercialnem svetu in temu se tudi arhivisti ne moremo izogniti. V svetu kulture pa v splošnem že prakticirajo take prijeme, predvsem v muzejih in galerijah. Podal je definicijo Philipa Kot-lerja kaj je marketing: to je aktivnost, s katero ugodimo potrebam in željam naših potrošnikov. Pri tem pa bi morale biti potrebe in želje medsebojno ločene. Kot blago v arhivih bi lahko opredelili informacije, vire informacij ipd. Področja, ki se ukvarjajo z dejavnostjo te vrste, so oglaševanje, odnosi z javnostmi in marketing. Pri tem je pomembno, da so vrste informacij, ki so v arhivih drugačne - oz. to so "starejše informacije". Kar pomeni, da imamo različne arhive in različne vrste informacij. Marketing v arhivih bi moral zajemati dva vidika; odgovornost za varstvo dediščine ter državljanska pravica in odgovornost avtoritete. Pri razpravljanju o marketingu je pomembno, da pri arhivskem delu ni marketing tisti, ki določa naše delovne postopke, pač pa da jih določajo strokovna merila in pravilniki, ki opredeljujejo funkcije arhiva. Kljub temu ne moremo obstajati izven sveta, ki mu pripadamo in to je svet marketinga. Vendar dobiček (profit) ne bi smel biti merilo dela v arhivih, kar pomeni, da lahko uporabljamo "kulturni marketing" na omejen način ter z večjim številom zadržkov in pogojev. Načela so tisto, kar je pri arhivih pomembno lahko govorimo tudi o "moralni ekonomiji". Vendar to je nekaj, kar je težko merljivo pomembno je torej, da je v arhivih prisoten ustrezen (adekvaten) management. Treba pa se je zavedati, da so uporabniki tisti, ki želijo dobiti informacijo na "marketinški način" (npr. razne oblike reprodukcij so lahko marketinško blago) vendar to je realnost zunanjega sveta. Navedel je primer Kulturnega centra v Maastrichtu, ki je uporabil koncept "the history supermarket": že objekt "ceramic centre" je bil privlačno opremljen, središče je bila knjižnica načelo delovanja je bil kultura + prosti čas. Vendar so ga kmalu zaprli, pa ne iz finančnih razlogov, pač pa se jim je zdelo, da tak center ni potreben, in to je bila napaka. Referent je poudaril, da bi morali v arhivih gojiti take kontakte z uporabniki, kot to počnejo knjižnice z obiskovalci. To pomeni "prisiliti trg (market) v ne-marketinški kontekst". Priporočil je tudi, da za arhive ni sprejemljiv marketing brez odnosov z javnostmi. Na koncu je postavil retorično vprašanje, ali nismo arhivisti preveč skromni glede na kulturno dediščino, ki jo hranimo. Tretji referent je bil gospod Ibrahima Lo, Senegal (predavatelj arhivskih študij na Soli za bibliotekarstvo, arhivskih in informacijskih študij Univerze v Da-karju).2 V začetku se je vprašal, kakšna znanja bi morali imeti uporabniki arhivskega gradiva to je odvisno od delovnega okolja uporabnikov in od predmeta raziskave, ki jo opravljajo z leti se namreč pojavlja vse bolj zahtevno občinstvo. Po drugi strani pa je potrebno skrbeti za nivo zadovoljstva v arhivih: ker je publika uporabnikov raznolika, je problem tudi V originalu: a unique seeking point. Archival Studies, School of Library, Archival and Information Studies , University of Dakar. 192 O delu arhivov in zborovar.nh ARHIVI XXIII12000), št. 2 Del udeležencev iz Arhiva Republike Slovenije skupaj z delegacij ~> Arhiva Črne gore na arhivskem kongresu v Sevilh, v pripomočkih, ki so včasih prekompleksm V začetku razvoja arhivskih ustanov so b'i; arhivi "akademsko ustanovljen;" in akademiz.ma sc v glavnem tudi držijo - pozabliajo pa pii tem na druge splošne uporabnike in tematike, ki tudi obstojijo' moramo se namrsč vprašati, kdo so primarni uporabniki arhivov. Ker je pri delu v arhivih poudarek na historicnosti pomembnih dokumentov, se to odraža tudi v oblikovanju priročnikov za uporabo Pomembno je oblikovanje pripomočkov za uporabo, ki bi lahko obstojali na računalniSki ter na lahko dojemljiv način. Prav tako bi morali katalogizirati obstoječe članke^'prispevke in raziskave, ki bi morah biti dostopni na domačih spletnih straneh lahko bi izvajali tudi usposabljanje uporabnikov za delo v arhivih, prek tečajev po Internetu Četrta referentka je bila ga. Julia Chee iz Sin gapurja (pomočnica direktorja Nacionalnega arhiva v Singapurju) ki je predstavila način dela njihovega arhiva v novih marketinških pogojih Poudarila je, da se določene pozitivne spremembe že dogajajo, zato je opazna strategija širjenja kulture k množičnemu občinstvu. Opisala je, kakšen novejši pristop so pričeli uporabljati v nacionalnem arhivu - vendar k temu je prispevaia širša reorganizacija v kateri jc athiv leta 1993 postal sestavni del Uprave za nacionalno de-diSčino ("National Heritage Board'1), ki pa v širšem sruslu sodi pod ministrstvo za informacijsko tehnologijo. V upravi za nacionalno dediščino so organi- zacije, ki imajo sorodne poglede na širjenje kulturne dediščine Uspeli so se povezati z mestom Singapur in dopolniti obstoječo turistično ponudbo to imenujejo kulturni turizem Singapuija. Za meščane organizirajo "spoznavanje mesta tn njegove preteklosti". Akcije izvajajo v povezavi s singapurskim turističnim uradom ( Singapore Jourism Board'), zato tudi na spletnih straneh izvemo o mestu kot celoti, in ne predstavljajo se posamezne ustanove posebei. V primeru njihovega načina dela je arhiv tisti, ki priskrbi vsebino, partnerji pa obliko in vsestransko podporo (tudi finančno). Jako nastajajo v kooperaciji CD RuMi, letaki, brošure, novičarska pisma (newsletter) za šole iod Skupaj s filmskim arhivom in mestnim centrom organizirajo projekcije iti razstave. Uporabniku torej ni treba priti do čitalnice, da bi se seznanil z vsebino arhivskega gradiva. V takih primerih je zelo pomembna strategija arhivisti se morajo pri tem učiti iz drugih strok in znamSu, da bi bili iahko pri tem uspešni Poleg tega je poudarila, djTbi moraf izdelan lastno profesionalno identiteto, ki bi moraia vključevati vedenje o tem kako biti uporaben v informacijski dobi". Uporab nikom torej dati tisto, kar so niihove potrebe. Poleg tega bi morah postaviti nove arhivske ''zastopnike" ( archival advocates"), katerih naloga bi biia širiti dediščino vzporedno z drugimi izobraževanj i 5 ter predvsem na ravni novih informacijskih uporabnikov-iskalcev (nove informacijske oblike andiovizualne, govorne ipd.). Z globalnim občinstvom se porajajo ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 193 novi problemi tudi v arhivih z informacijsko tehnologijo (IT) bomo pričeli uporabljati tudi informacijski management. Zadnji referent je bil Alexei Kisselev iz Rusije (vodja oddelka za varstvo in obdelavo gradiva pri Zveznem arhivskem oddelku Rusije v Moskvi). V svojem referatu je prikazal predvsem način dela, ki ga prakticirajo v Zvezi moskovskih arhivov gre za koordinacijo sedmih arhivov v mestu). Poudaril je ne samo pomen publiciranja arhivov, pač pa tudi način notranjega organiziranja ter strukture organizacije. Pri vseh projektih, publikacijah ali razstavah je pomembno sodelovanje z drugimi arhivi tako doma kot v tujini (doslej so sodelovali z arhivi v Parizu, Londonu, Pekingu, Belgiji) pri tem je vedno pomembna sklenitev dogovora o razstavi ali drugem projektu. Poudaril je, da ko govorimo o nacionalni kulturni dediščini, je kulturna dediščina samo tisto, kar "uspemo nositi s sabo" oz. kar "reproduciramo v svoji glavi". Zato je tudi pomembno, kako so arhivi uspešni pri prenosu te vsebine na okolico. Publikacije, ki jih izdajajo, so vsekakor dosegljive v knjigarnah ter po posebnih "nacionalnih cenah". V šole so uvedli predmet "Spoznaj Moskvo", ki ga pripravljajo skupaj z arhivi. Male priročne publikacije predstavljajo posamezne dele mesta - akcija še ni zaključena. Za prevzemanje arhivskega gradiva v arhiv gojijo neposredne kontakte z Moskovčani in zbirajo posamezne arhivalije po načelu dela muzejev, posebno je to uporabno za dokumente "iz vsakdanjega življenja". Ob razstavah pripravijo videopredstavitve, ki so rekonstrukcije nekdanjega načina življenja v Moskvi (družabno življenje, kongresi, sestanki ipd.). Vse, kar počenjajo, omogoča dvostranski komunikacijski proces - ne le posredovanje vsebin, pač pa tudi povratna informacija publike. Meščani sami zahtevajo take projekte, v katerih sodeluje tudi do deset različnih arhivov Moskve. Tematika je na splošno vzbudila zelo različna mnenja tudi med diskusijo, vsekakor pa se je pokazalo, da je to področje še nepoznano in tudi možnosti ali nemožnosti tovrstnega delovanja še niso definirane. V diskusiji je nastal celo predlog za ustanovitev posebnega komiteja za področje marketinga v arhivski organizaciji. Vsekakor je pojem marketinga veliko bolj širok, kot zgolj pojmovanje profita in prodaje, in za arhive je s tega vidika pomembno predvsem, da smo arhivi prisotni "udeleženci na kulturnem odru", kot se je izrazil nekdo v razpravi. Natalija Glažar Začetni tečaj nemške paleografije v ARS V dneh od 22. 5. do 2. 6. 2000 je v Arhivu Republike Slovenije potekal dvotedenski petdeseturni začetni tečaj nemške paleografije. Tečaja, ki se v ARS pripravi vsakih nekaj let, se je tokrat udeležilo okrog deset slušateljev, predvsem arhivskih pripravnikov ali mladih arhivistov iz naslednjih slovenskih arhivov: Arhiva Republike Slovenije, Arhiva Univerze v Ljubljani, Nadškofijskega arhiva Ljubljana, Škofijskega arhiva Maribor, en udeleženec tečaja pa je bil iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Težišče tečaja je bila transkripcija, branje in interpretacija pisane nemške gotice od 1450 do 1918. Tečaj je bil glede na različnost pisav v posameznem obdobju razdeljen v tri sklope, ki so jih vodili različni predavatelji; branje in interpretacija nemških besedil od 1450 do 1650 (Drago Trpin), branje in interpretacija nemških besedil od 1650 do 1800 (Matevž Košir) ter branje in interpretacija nemških besedil od 1800 do 1918 (Saša Serše). Predavatelji so za transkripcijo oziroma branje pripravili nekaj najbolj značilnih rokopisnih tekstov upravnih in sodnih organov ter zasebne korespondence iz posameznega obdobja. Tečaj je bil koristen za tiste udeležence, ki so se branja pisane gotice učili že med študijem na fakulteti v okviru lektorskih predavanj nemškega jezika pri prof. Niku Hudelji, pa tudi za tiste, ki so se na tečaju prvič srečali s to pisavo. Večina udeležencev je imela izkušnje z branjem že pred tečajem. Menim, da bi bilo v prihodnje potrebno začetne tečaje nemške paleografije nadaljevati in vanje vključiti širši krog arhivistov: poleg arhivistov, ki pokrivajo fonde s starejšim gradivom, tudi tiste, ki delajo v arhivskih čitalnicah. Koristno pa bi bilo, če bi v bližnji prihodnosti pripravili tudi nadaljevalni tečaj nemške paleografije, kjer bi dali še večji poudarek ne samo transkripciji gotskih tekstov, ampak tudi prevodom transkribiranih besedil iz stare nemščine. Tako bi zainteresirani, predvsem arhivisti, ki delajo s starejšim gradivom, lahko še bolj izpopolnili znanje, ki so si ga pridobili na začetnem tečaju oziroma že na fakulteti. Damjan Hančič Nemško arhivsko zborovanje, Nürnberg od 10. do 13. oktobra 2000 Slovenska delegacija, v kateri so bili ga. Sonja Anžič, ga. Mira Hodnik (Zgodovinski arhiv Ljubljana) ter g, Marjan Dobernik in ga. Natalija Glažar (ARS), se je udeležila zborovanja Arhivske zveze Nemčije. Nemški arhivski dan (Deutscher Archivtag) s strokovnim arhivskim sejmom je potekal od 10. do 13. oktobra 2000 v mestu Nürnberg; kraj je slavil tudi 950-letnico. Osrednja tema 71. nemškega zborovanja je imela naslov "Arhivi na začetku tretjega tisočletja -arhivsko delo med pritiski racionalizacije in pričakovanji javne službe" (Die Archive am Begin des 3. Jahrtausends Archivarbeit zwischen Rationali sirungsdruck und Serviceewartungen), Ob približno tisoč udeležencih (skupaj z razstavljalci) iz različnih arhivov vseh predelov Nemčije so zborovanje pozdravili 194 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 tudi gostje iz tujine, iz dvajsetih držav. Pozdravni nagovor v imenu vseh tujih gostov je bil letos, ob otvoritvi zborovanja, častno dodeljen dr. Hugo Covi iz Državnega arhiva v Trstu. Aktivnosti nemškega arhivskega dne so se začele že pred uradno otvoritvijo zborovanja, in sicer so bili organizirani: a) zvezna konferenca občinskih arhivov v Mestnem arhivu Nürnberg, b) vzporedno posvetovanje, v Münchenu, posebne skupine za arhive parlamentov, političnih strank, skladov in zvez, c) delovni razgovor "Dan arhivov", d) delovna skupina "Arhivska pedagogika in zgodovinska izobrazba", e) otvoritev sejma za arhivsko tehniko ARHIVISTICA in f) sprejem za tuje goste, ki gaje organiziral direktor Direkcije bavarskih arhivov prof. dr. Hermann Rumschöttel ter odprtje razstave "Norenberc Nürnberg 1050-1806", kot prispevek k zgodovini bogatega mesta, ki jo je pripravil Državni arhiv Nürenberg, Poleg uradnega programa zborovanja, je bil vsak dan organiziran ogled Mestnega arhiva Nürnberg ter Državnega arhiva Nürnberg. Udeleženci iz Slovenije smo si 10. oktobra izbrali ogled mestnega arhiva, ki ima prostore v novo zgrajenem objektu, zato je bilo za ogled tudi precej zanimanja med udeleženci zborovanja. Tuje bila postavljena razstava mestnega arhiva, kot prispevek k 950-obletnici mesta, z naslovom "V spreminjanju. Nürnberg pred 100 leti. Fotografije Ferdinanda Schmidta 1860-1909". Razstava je nazorno prikazala, kakšno je bilo staro mestno jedro pred drugo svetovno vojno, kot je znano, je ta precej uničila staro mestno arhitekturo. Vsak dan zborovanja je bil organiziran za udeležence tudi turistični ogled mesta Nürnberga. Otvoritev 71. nemškega arhivskega dne je 11. oktobra izvršil predsednik Nemške arhivske zveze dr. Norbert Reimann. Na častno uvodno predavanje pa je bil povabljen prof. dr. phil. Hermann Lübbe iz Züricha, ki je predstavil retorično-fdozofski esej z naslovom Bodočnost preteklosti. Komunikacij sko-mrežno zgoščevanje in arhivska dejavnost (Die Zukunft der Vergangenheit. Kommunikations, netverdichtung und das Archivwesen). Prvo skupno delovno zasedanje sta vodila dva glavna referenta: generalni sekretar Mednarodnega arhivskega sveta v Parizu gospod Joan van Albada ter dr. Klaus Oldenhage (Koblenz). Gospod Albada je govoril o položaju in doseženem stanju v organizaciji ICA svoje predavanje je naslovil "Mednarodni arhivski svet med realizmom in idealizmom". Gospod dr. Oldenhage, ki je med nemškimi arhivskimi kolegi najbolj zaslužen za mednarodno udejstvovanje Nemčije v dejavnosti MAS-a, je govoril o vlogi, ki jo Nemčija ima in ki jo je z leti ustvarila v mednarodnih arhivskih organizacijah. Njegovo predavanje je imelo naslov "Nemška arhivska dejavnost v mednarodnih okvirih" (Das Deutsche Archivwesen im internationalen Rahmen). Popoldansko posvetovanje se je nadaljevalo z zasedanjem štirih sekcij z naslovi: - sekcija I, Tvorba arhivskega izročila na začetku tretjega tisočletja, - sekcija II, Varstvo in uporaba arhivske kulturne dobrine neka napetost odnosov?, - sekcija III, Arhivsko delo v spreminjajočih okvirnih pogojih, - sekcija IV, Arhivska storitev v digitalni dobi. Štiričlanska delegacija se je razdelila v tri različne sekcije. Marjan Dobernik je prisostvoval sekciji IV, Mira Hodnik in Sonja Anžič v sekciji II. ter Natalija Glažar v sekciji III. V sekciji, ki sem ji prisostvovala so štirje referenti predstavili področje svojega dela: Hans-Georg Ruppel iz Offenbacha je govoril o novih upravnih strukturah v občini ter o njihovih učinkih na arhiv. V glavnem je bil njegov poudarek na finančnih težavah malih arhivskih organizacij ter orisal, kako se lahko taka ustanova s pomočjo novih organizacijskih prijemov racionalizira ter sama prispeva k izboljšavi stanja. Omenil je tudi "fundraising", kot možnost pridobivanja finančnih virov, le da je to počasen in dolgotrajen proces, ki pomeni za arhive nekaj povsem novega. Zato je pomembno, da ga (sploh) dopustimo, da se postopoma začno spremembe ter da se javnosti jasno predstavijo finančne težave arhivskih ustanov, ker bo le na ta način dosežena modernizacija. Dr. Bettina Wischhofer iz Kassla je predstavila temo "Fundraising v arhivski dejavnosti" (Fundraising pomeni ustanavljanje fondov finančnih sredstev). Kot arhivist je zaposlena v Deželnem cerkvenem arhivu v Kasslu, predstavila pa je možnost pridobivanja finančnih sredstev za njihovo mrežo sedemindvajsetih arhivov evangeličanske cerkve. Predstavila je tudi rezultate ankete iz leta 1999, s katero je dobila pregled stanja o uporabi sponzorjev, skladov, državnih subvencij ter sodelovanje z neprofesionalnimi-častnimi sodelavci. Predstavila je nekaj temeljih pojmov, ki zajemajo delo neprofitne organizacije (javnost dela, oblikovanje korporativne identitete ipd.). Za uvajanje "fundraisinga" pa je nujna vpeljava marketinga, ki naj bi bil kontinuiran in načrtovan. Vsekakor se je ob njenem referatu pokazalo, da manjše arhivske ustanove hitreje posegajo po novih znanjih in marketinških razmišljanjih, in to zaradi nezadostnih javnih financ. Švicarska gostja iz Basla Traude Loebert je predstavila nov način klasificiranja arhivskega gradiva po vzoru "avstralskih standardov" in ob pomoči avstralskih kolegov. Gre za pionirski pristop k delu, ki ga v Evropi redko vidimo. Njen referat je imel naslov "Od decentralne lastne odgovornosti k centralnemu arhivu. Fuzija dveh velikih bank in njeni učinki na arhiv". Gost iz Nizozemskega tako imenovanega vmesnega arhiva iz Winschotena Bert Luper je svoj prispevek naslovil "Centralna arhivska obdelava na Nizozemskem Model CAS". Poudaril je, da so v zadnjih letih začele med arhiviste prodirati organizacijske vede, kar je tudi rezultat tehnološkega razvoja, medtem ko je bila v začetku 20. stoletja poudarjena "kulturniška funkcija" arhivov. Menil je, da tako imenovana "kustodialna mentaliteta" v arhivih ne pomaga reševati sodobnih problematik ob spremembah ustanov. Nastajajo tudi razlike med statičnim in dinamičnim arhivom. Našteval je, katera znanja naj ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 195 bi arhivisti postopoma osvojili na multidisciplinarnem polju: management, organizacijske vede, informacijsko tehnologijo ipd. Predstavil je tudi "Model Records Continuum" (v prevodu: model kontinuitete dokumenta), ki istočasno združuje več funkcij arhivskega gradiva (in ne več "življenjski cikel" arhivskega gradiva). Vsekakor sodobna razmišljanja, ki so le potrdila nujnost multi-disciplinarne usmeritve v arhivski prihodnosti. V popoldanskih urah je bil organiziran forum imenovan "Povzdignjena služba" ("Forum Gehobener Dienst"), V četrtek 12. oktobra 2000 je bilo posvetovanje zasnovano na delu šestih strokovnih skupin: 1. arhivisti v državnih arhivih (udeležba Glažar, Dobernik), 2. arhivisti v mestnih arhivih in arhivih ostalih javnopravnih teritorialnih skupnosti (udeležba Anžič, Hodnik), 3. arhivisti cerkvenih arhivov, 4. arhivisti v arhivih gospostev, družin in dvornih arhivov, 5. arhivisti gospodarskih arhivov, 6. arhivisti v arhivih parlamentov, političnih strank, skladov ter združenj (del zasedanja je potekal v Miinchenu), 7. arhivisti medijskih arhivov ter arhivisti visokošolskih arhivov in arhivov znanstvenih inštitutov. Po končanem delu skupin je sledil občni zbor Združenja nemških arhivistov, na katerega tuji gostje nismo imeli vstopa, V zaključnem skupnem delovnem zasedanju je bila osrednja tematika z naslovom Deset let nemške enotnosti v arhivski dejavnosti - kritična bilanca ("Zehn Jehre deutsche Einheit im Archivwesen eine kritische Bilanz"). Vse dni zasedanja je sejem ARHIVISTICA z nekaj deset razstavljalci prikazoval stopnjo razvoja arhivske opreme od arhivskih polic, škatel, do računalniške opreme, posebnih arhivskih programov aplikacij, tehnične opreme za mikrofilmanje, skeniranje, fotokopiranje in drugo. Natalija Glažar 6. mednarodna konferenca arhivov, posvečena Jerzyiu Skowroneku, "Arhivi nekdanjih mednarodnih organizacij držav srednje in vzhodne Evrope", Varšava, 13. do 14. oktobra 2000 Udeležila sem se 6. mednarodne arhivske konference "Colloquia Jerzy Skowroneku dedikata", na kateri je sodelovalo 50 udeležencev iz 14 držav ter iz Unesca, Nata, Evropske skupnosti in arhivov Open society iz Budimpešte. Po uvodnem nagovoru Darij e Nalecz, generalne direktorice poljskega državnega arhiva, je bilo posvetovanje razdeljeno na dva dela. Dopoldne je bilo plenarno zasedanje z naslovom Arhivi mednarodnih organizacij, popoldne pa panelno zasedanje Evropski projekti, naslovljeni na knjižnice, muzeje, arhive in druge kulturne institucije njihova vloga v združujoči se Evropi. Uvodni referat v prvem delu je imel Vladislav Stepniak, in sicer je govoril o mednarodnih organizacijah kot subjektih arhivskih študij. V njem je dal poseben poudarek nedostopnosti oziroma nedeklasi-ficiranosti dokumentov, ki se nanašajo na varšavski pakt in se hranijo v okviru arhivov najvišjih sovjetskih vojaških organov. Druga taka skupnost je Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (SEV), o kateri je v svojem referatu govorila referentka iz Rusije. Ste-paniak je izpostavil vprašanje organizacij, ki združujejo vladne in nevladne organizacije in so nastale po političnih spremembah v severni, vzhodni in jugovzhodni Evropi, po drugi strani pa imajo nekatere članice teh organizacij še vedno socialistično ureditev kot Kitajska, Kuba, Laos, ZRJ. Vprašanje je, ali se arhivi teh mednarodnih organizacij hranijo v državi, v kateri je sedež organizacije; to ni vedno pravilo (primer varšavski pakt!). Države srednje in vzhodne Evrope so še vedno članice nekaterih organizacij (zunaj OZN), CEFTA, članica je tudi Slovenija, in WTC. Dokumenti v Natovih arhivih so dostopni 30 let po nastanku, če so seveda deklasificirani. Statut te organizacije določa, da so dokumenti nedeljivi (torej so centralizirani in jih ne hranijo posamezne članice). Naloga tega posvetovanja naj bi bila, da v skladu z mednarodnimi standardi poizkušamo omogočiti javnosti dostop tudi do nekdanjih arhivov teh mednarodnih organizacij. Naslednji referent je bil Jens Boel, glavni arhivist pri Unescu. Prikazal je vodnik po arhivu medvladnih organizacij na računalniku in v izhodiščih svojega prikaza poudaril, da morajo v prihodnje arhivisti čim več vodnikov umestiti na svetovni splet, da lahko neodvisni zgodovinarji, ki bodo raziskovali zgodovino Unesca in podobnih mednarodnih organizacij, dobijo vpogled v obstoječa gradiva. Tudi on je pozdravil Natovo potezo, da je leta 1999, ob 50. obletnici svojega nastanka, prvič odprl svoje arhive. Vodnik po arhivu imajo na internetu in tudi na papirju. Istvan Rev, direktor arhiva Open society pri osrednji evropski univerzi iz Budimpešte, je imel referat z naslovom Zadnji član varšavskega pakta. V njem je orisal, kako je Madžarska že leta 1956 skušala izstopiti iz varšavskega pakta, v resnici pa ji je to uspelo šele leta 1991. Ker niso našli originala s podpisom predsednika, je madžarski parlament šele 23. 6. 1998 sprejel nekaj zakonov, s katerimi je anuliral prej sprejete zakone, med njimi tudi tistega, ki govori o članstvu v varšavskem paktu. Tako je Mažarska v resnici 8 let živela v "bigamiji", saj je bila hkrati članica Nata in varšavskega pakta. V Nemčiji so prvi objavili deklasiftcirane dokumente nekdanje DDR o vlogi njene vojske v okviru varšavskega pakta. Poseben poudarek je bil, da vsi ti načrti niso bili defenzivni, ampak ofenzivni vse do leta 1984. Šele v letu 1985 so začeli preigravati obrambne operacije. O 196 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 varšavskem paktu govorijo tudi dokumenti, shranjeni v ZDA v institucijah, kot so: NSA, CIA, Hoowerjev inštitut ipd. Na nekem sestanku leta 1999 v Budimpešti, kjer so dali pobudo za srečanja voditeljev arhivov držav, nekdanjih članic varšavskega pakta, je v zasebnem in neuradnem pogovoru vodja Rossarhiva Kozlov povedal, da je arhiv varšavskega pakta shra njem v Sofiji, vendar material trenutno še ni de-klasificiran. Leszek Pudlowski je poročal o arhivih mednarodnih organizacij OSA v Budimpešti, v instituciji, ki jo je ustanovil Georg Soros. Referent je poudaril, daje njen nastanek omogočil zlom komunizma. Predvsem si prizadeva zbirati zasebne arhive (nedržavne in nevladne). Najbolj obsežen je arhiv posnetkov radia "Svobodna Evropa", ki se je v njihove arhive preselil najprej v Prago, zaradi pomanjkanja prostora pa nazaj v Budimpešto in je bil prvi fond OSA. Zbirajo arhivske podatke o padcu komunizma in hladni vojni, o uresničevanju človekovih pravic in o fundaciji Georga Sorosa. V zvezi s človekovimi pravicami hranijo dokumente helsinškega monitorja, ki je bil sprva na Dunaju, sedaj pa je tudi v Budimpešti. Gre tako za pravice manjšin kakor tudi posameznikov. Ker je gradivo zelo občutljivo, imajo dostop do njega le tri osebe, lahko pa določijo tudi čas zaprtosti. Poseben fond se nanaša na nekdanjo Jugoslavijo vse od leta 1992 in vsebuje poročila mednarodnih organizacij, tudi Rdečega križa. V tem sklopu so tudi gradiva organizacije Zdravniki za človekove pravice. Dopoldanski del konference je končal prispevek Margaret Fruth iz Nemčije z naslovom Arhivi partije in množičnih organizacij DDR, oddelek zveznega arhiva Arhivski material, ki se nanaša na varšavski pakt in SEV (CMEA), kolikor jih vsebuje zvezni arhiv. V referatu je natančno obdelan čas trajanja varšavskega pakta od 1955 do 1991, članice in kje so dokumenti. Enako za SEV - od definicije, članov do oddelkov, v katerih so dokumenti. Roki hranjenja so običajno 30 let, upoštevajo pa tudi roke, ki so jih določili posamezniki ob izročitvi. V referatu je navedla tudi način dostopnosti arhiva. V popoldanskem delu so bili trije vodilni referati. Marek Konopka je predstavil prispevek Spomin sveta dolžnost in možnost. Poljaki so se odzvali na ta svetovni program s prispevkom Spomin sveta spomin Poljske in v njem so predstavili 15 izbranih projektov od 325 predlaganih. To je hkrati možnost za promocijo nacionalne kulture in države; predlagajo, da bi Slovenija v tej Unescovi akciji sodelovala s prvim zapisom v slovenskem jeziku (Brižinski spomeniki?), šlo naj bi za skupni projekt Poljske, Rusije in Slovenije. V diskusiji je Vladislav Stepnjak poudaril, da se je Poljska v ta projekt vključila zelo zgodaj, že leta 1993, in predlaga vsem državam, da ustanovijo nacionalne komiteje. Druga referentka Marija Sliwinska je predstavila "Kultivate CEE program". To je program, ki vključuje kulturno dediščino in skupno mrežo knjižnic, muzejev in arhivov srednjeevropskih držav. Projekt usklajuje British Council, člani pa so doslej, poleg Velike Bri- tanije, Poljska, Avstrija, Bolgarija, Rumunija, Madžarska, Litva, Estonija, Latvija, Slovaška in Češka. Slovenija še ni vključena. Program bo trajal 3 leta, začel se bo leta 2001, za Rusijo pa bodo pripravili poseben program. V diskusiji je Darja Nalecz poudarila, da naj bi se ob tem programu naučili najti finančno pomoč za projekt, predlagati projekte, ki so lahko zanimivi ne le za arhive, ampak tudi za knjižnice in muzeje, in seveda udeležbe v projektu. Panelno zasedanje se je končalo s prispevkom Eve Rosowske Skupna arhivska dediščina držav in narodov v srednji Evropi. Predstavila je projekt, ki so ga začeli že na lanskem petem posvetovanju in je bil zato objavljen v publikaciji, ki smo jo prejeli udeleženci letošnjega posvetovanja. Govori o tem, da je bil ta del Evrope že neštetokrat razdeljen na mnoge države, prebivalstvo se je preseljevalo, bežalo, delilo, države so nastajale in propadale. Omenjeni projekt naj bi omogočil pregled nad skupno arhivsko dediščino vseh teh držav. Svet Evrope podpira idejo o evidenci gradiva. V diskusiji je bila izrečena misel, da je še posebno pomemben za nekdanjo Jugoslavijo, ki je v zadnjih 10 letih razpadla na več držav. Drugi dan je bilo plenarno zasedanje posvečeno isti temi kot dopoldan prvi dan, le da so bili referati omejeni na SEV in gospodarski vidik. Turina Elena Aleksandrovna, direktorica ruskega državnega ekonomskega arhiva, je predstavila referat Arhivski materiali mednarodnega arhiva SEV. V njem je izpostavila, da je vse na enem mestu, da pa zaradi pomanjkanja denarja in odsotnosti računalnikov gradivo ni in v do-glednem času še ne bo dostopno, ampak ga le hranijo, medtem ko popisov zaradi pomanjkanja finančnih sredstev še niso sposobni narediti. Margareta Mihaela Chiva je predstavila dokumente, ki jih hranijo v romunskem nacionalnem arhivu, to so dokumenti CK KP Romunije v zvezi s SEV. Gyory Majtenji in Attila Seres sta predstavila SEV in Madžarsko ter vire za zgodovino SEV, ki jih ima državni madžarski arhiv. Pri tem sta izpostavila nedostopnost ustreznih ruskih arhivov. Eva Rosovska je predstavila arhive SEV, kolikor jih hrani poljski državni arhiv, Margareth Fruth pa, kaj vsebujejo arhivi partije in množičnih organizacij v DDR v zvezi z varšavskim paktom in SEV. Diana Pirte je v imenu direktorja državnega komiteja ukrajinskega arhiva pripravila referat Ukrajina na mednarodnem prizorišču arhivska baza in viri, Tatjana Klečeng je govorila o dokumentih OZN kot delu državne arhivske dediščine Belorusije. Ta je bila namreč tudi kot članica nekdanje SZ ena od ustanoviteljic OZN in ves čas njena direktna članica. Waldemar Vojcik, direktor osrednjega vojaškega arhiva, je pripravil referat Pomembnost dokumentov varšavske zveze kot osnovnega vira za študijo vojaške politike Poljske v obdobju hladne vojne. Sama pa sem ob sklepu drugega dneva predstavila referat Podatki o osebah, obtoženih zaradi dejavnosti v zvezi s Kom-informom. Koreferate sta prebrala prvi dan Rajko Kalezič o ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 197 vlogi Črne gore v obstoječi ZRJ in drugi dan Tronda Pejovič o ustanovitvi in delovanju makedonskega arhiva. Sestanek se je končal po živahni razpravi s predlogom sklepov in s predlogom, da bo tema naslednjega kongresa strategija avtomatizacije arhivov. Ljuba Dornik Sabelj Posvetovanje Arhivska praksa 2000 v Tuzli v Bosni in Hercegovini Zgodovinski arhiv Tuzla in Arhivsko društvo Bosne in Hercegovine sta 1. in 2. junija 2000 pripravila 13. posvetovanje Arhivska praksa 2000. Posvetovanje je bilo namenjeno usodi registratur-nega (dokumentarnega) gradiva v obdobju na prehodu Bosne in Hercegovine. Cilj posvetovanja je bil pokazati položaj gradiva socialističnega obdobja, nove kategorizacije in valorizacije gradiva, privatizacijo, strokovno izobraževanje delavcev v njihovih pisarnah in arhivarjev, potrebe po novih kadrih v pisarnah. Prav tako je bil cilj posvetovanja pokazati smeri razvoja v sodobni arhivistiki, zaščiti verodostojnosti in avtentičnosti dokumentov v elektronskih medijih in opozoriti na žgoča vprašanja arhivske teorije in prakse. Zborovanje je odprl doc. dr. Azem Kožar, arhivski svetnik in direktor tuzelskega zgodovinskega arhiva. Opozoril je na registraturno gradivo BiH v procesu tranzicije (na obdobje do pričetka tranzicije, na vojno 1992-1995 in na etapo "daytonskega" mira). Opozoril je, da so tranzicijo spremljale številne težave, med drugim uničenje ogromnih količin gradiva. Spremeniti bi se moral arhivski sistem, in sicer bi moral temeljiti na pravni podlagi. Seada Hadžimehmedagič, arhivska inšpektorica iz Arhiva Federacije BiH, se je dotaknila gradiva socialističnega obdobja na območju BiH in poudarila, da je bilo v obdobju tranzicije najbolj zaščiteno arhivsko gradivo v arhivskih ustanovah zaradi večje skrbi arhivskih delavcev, v registraturah (pisarnah) pa je bila večina gradiva uničena. O gradivu socialističnega obdobja in uničenju le tega ter o prizadevanjih za rekonstrukcijo je govoril še referat Ner-mane Hodžič, arhivistke iz tuzelskega zgodovinskega arhiva. Na rekonstrukcijo uničenega gradiva je opozoril tudi Muhamed Musa, vodja službe za nadzor, zaščito in evidenco nad registraturami v sarajevskem zgodovinskem arhivu. V svojem referatu se je Seada Hadžimehmedagič dotaknila stopnje izobrazbe arhivi sto v v organih uprave in pravosodja. Podobne teme glede stopnje izobrazbe in potrebe po strokovnem izpopolnjevanju sta imela še Nijaz Brbutovič in Izet Šabotič, arhivista iz tuzelskega zgodovinskega arhiva. Šaban Zahirovič, arhivski svetnik, namestnik direktorja Arhiva BiH, je govoril o izkušnjah arhivistov v procesu tranzicije in sprejemanju zakonodaje o tem. Nermina Hadžimuhamedovič, strokovna sodelavka za družbene dejavnosti in občo upravo občine Gradačac, pa je orisala sprejemanje novih predpisov v pisarniškem poslovanju v občini Gradačac in vodenje evidenc. Na arhiviranje v bankah je opozorila Marijana Galušič iz tuzelske banke. Ismet Semič, direktor sektoija za organizacijo in bančno tehnologijo, BOR Banka Sarajevo, pa je govoril o podobni problematiki kot na prejšnjem zborovanju, in sicer o informacijski tehnologiji in pisarniškem poslovanju brez zapisov na papirju in prenosu vseh informacij s papirja v sodobne elektronske medije. Zborovanja so se udeležili tudi predstavniki iz Slovenije, Avstrije in Hrvaške. Iz Slovenije so na zborovanju sodelovali: univ. doc. dr. Peter Pavel Klasinc, znanstveni in arhivski svetnik iz mariborskega pokrajinskega arhiva govoril je o vrednotenju registraturnega gradiva, o izdelavi navodil v sodelovanju s krajevno pristojnim arhivom, o odbiranju arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva, o določanju rokov hrambe, o valorizaciji gradiva in o zagotavljanju nadaljne hrambe arhivskga in dokumentarnega gradiva. V drugem referatu se je dotaknil vprašanja varovanja registraturnega in arhivskega gradiva v Sloveniji 1990-2000. Podobno temo o gradivu glavnih pisarn državnih upravnih organov Republike Slovenije, o izdelavi rokov, pisnih navodil in pravilnikih o odbiranju arhivskega gradiva iz dokumentarnega je imel Žarko Štrumbl, višji svetovalec za arhivsko gradivo v Arhivu RS. Dr. Miroslav Novak, arhivski svetovalec iz Pokrajinskega arhiva Maribor je govoril o problemih zagotavljanja avtentičnosti sodobnih oblik arhivskega gradiva. Gordana Kost iz hrvaškega državnega arhiva v Zagrebu se je dotaknila registrature in arhivov, človekovega odnosa do dela v registraturi ter strokovnega nadzora arhivske službe ter prehoda na elektronski zapis in varovanja le-tega. Iz države Republike Avstrije: Dr. Walter Brunner, direktor Štajerskega deželnega arhiva iz Gradca, je govoril o aktualnih smereh v avstrijskih arhivskih inšti-tucijah. Orisal je avstrijske novogradnje in adaptacije in opozoril, da morajo biti arhivi v bližini registratur. V drugem referatu se je dotaknil pomena graškega deželnega arhiva za zgodovino jugovzhodne Evrope. Žarko Štrumbl Mešani tehnični simpozij, Pariz 2000 Od 19. do 22. januarja 2000 je v Parizu potekal 5. mešani tehnični simpozij (Joint Technical SymposiumSymposium Technique Mixte). Simpozij ima velik vpliv na znanstvenem in tehničnem področju. Udeležili smo se ga strokovnjaki s področja filmske, avdiovizualne in zvočne dediščine. Prisotnih je bilo proko 300 udeležencev iz 39 držav. Prvi mešani tehnični simpozij je bil v Stockholmu leta 1983, naslednji v Berlinu leta 1987, nato v Ottawi leta 1990 in v Londonu leta 1995. Peti simpozij v Parizu je bil organiziran na podlagi predlogov in podpore Unesca, Mednarodnega združenja 198 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 filmskih arhivov (FIAF/Fédération Internationale des Archives de Film), Mednarodnega združenja televizijskih arhivov (FIAT, IFTVA/International Federation of Television Archives), Mednarodnega združenja zvočnih arhivov (IASA/International Association of Sound Archives), avdiovizualnega komiteja Mednarodnega arhivskega sveta (ICA/ International Council of Archives) in Mednarodne federacije združenja knjižnic (IFLA/International Federation of Library Associations and institutions). Pri organizaciji so sodelovali še ARCHI-MEDIA, GAMMA skupina, Združenje arhivistov gibljivih slik (AMIA/Assiciation of Moving Image Archivists), Britansko združenje za kinematografe, zvok in televizijo (BKSTS/British Kinematograph, Sound and Television Society) in Združenje za znanstveno proučevanje grafičnih umetnosti (ARSAG/Association pour la Reserche Scientifique sur les Arts Graphiques). Organizacijo simpozija je prevzel francoski Nacionalni center za kinematografijo(CNC/Centre National de la Cinematographic). Pri neposredni orga nizaciji so mu pomagali Višja tehnična komisija za sliko in zvok (CST/Commission Supérieure Technique de l'Image et du Son), Nacionalni avdiovizualni institut (Institut National de l'Audiovisuel) in Nacionalna biblioteka (BnF/Biblotheque nationale de France). Nosilna tema petega simpozija je bila Arhiviranje in dostop do slikovnega in zvočnega materiala, izziv za tretje tisočletje (Image and Sound Archiving and Access: the challenges of the 3rd Millennium). Razdeljena je bila na tri vsebinske sklope. V prvem sklopu z naslovom Ocenitev nevarnosti pri varstvu slikovnega in zvočnega arhiva je bilo prebranih enajst prispevkov. V prispevku z naslovom Vinegarjev sindrom: uspešnost hrambe pri nadzorovanju vinegarjevega sindroma sta Jean-Louis Bigourdan in James M. Reilly (Image Permanence Institute) predstavila raziskovalni projekt o stabilnosti acetatnega filma, projekt je leta 1988 naročila ameriška nacionalna ustanova za humanistične vede. Obstojnost je odvisna od notranjih dejavnikov, kot sta stabilnost in podpora, ter zunanje okoliščine . Pri raziskavi sta se osredotočila na: - opredelitev ključnih dejavnikov pri nadzoru kemičnega razkroja; - pogoje hrambe in - razvoj nadzornih mehanizmov za spremljanje stanja acetatnega filma. Rezultati so pokazali, daje možno hraniti filme v makro in mikro klimatskih pogojih. V zadnjih letih je bila ocenjena uspešnost nadzora vinigarjevega sindroma v mikroklimatskih pogojih. Z absorbenti vlage (molecula sieve) in čistilci plinov. Čim nižja je temperatura, v kateri hranimo film, dalj časa traja razkroj. Vendar ga tudi z ekstremno nizkimi temperaturami ne moremo preprečiti. To je zelo pomembno pri načrtovanem kopiranju filmov, prizadetih z vinegarjevim sindromom. Ena najboljših poznavalk problematike vinegar- jevega sindroma Michele Edge (Oddelek za kemijo na Metropolitanski univerzi v Manchestru) je v prispevku Tehnika za opazovanje degradacije filmskega in zvočnega gradiva s kemičnimi formulami ponazorila uničenje acetatnega filma. Proti koncu 20. stoletja so se v arhivih soočili s kratko življenjsko dobo materiala, na katerem so posneti slikovni in zvočni zapisi. Ob pomoči zbranih podatkov so odkrili vzroke razpada in določili optimalne pogoje za hrambo. Razvite so bile metode za upočasnitev razpadanja. Proces razpadanja filmov, inficiranih z vinegarjevim sindromom, se lahko upočasni, toda nemogoče ga je ustaviti. Z barvnimi indikatorji se v mikroklimatskih pogojih (filmska škatla) odkrije in določi stopnja inficiranosti z vinegarjevim sindromom. Arhivist hkrati določi prednostni vrstni red filmov, za kopiranje. Za druge nosilce filmske slike in zvoka (poliester, magnetni trak, CD-ROM) je narejenih malo testov. Testi so tudi pokazali, da kovinski ioni, predvsem iz železa, pospešujejo degradacijo (razkroj), posebno pri starejših filmih. Pri filmih do leta 1968 so opazni ostanki fiksirja,ki jih pri procesiranju niso odstranili. Ti ostanki so tudi eden izmed vzrokov za razvoj vinegarjevega sindroma. V prispevku z naslovom Uporaba statistike pri pravilni presoji hitrosti širjenja vinegarjevega sindroma v velikih zbirkah S testi so ugotovili, da je filmski trak Pyral najslabši so Bertrand Lavedrine, Michelle Aubert, Jean-Louis Cot, Renaud Duverne in Benoit Raindey poudarili, da je hitrost razkroja odvisna od vrste, tipa in leta produkcije filma ter hrambe. Razkroj slike na acetatnem filmu je posledica razkroja polimera na nosilcu. Za ovrednotenje stanja zbirke je nujno analizirati posamezne primerke. Magnetni trakovi so bolj podvrženi razkroju kot drugi nosilci, nosilec in najbolj podvržen razkroju. Trakovi A-D so zelo uporabni pri določanju stopnje razkroja. Mark-Paul Meyer iz nizozemskega filmskega muzeja in Paul Read iz Soho Images sta v svojem prispevku Restavracija in varstvo acetatnih filmov, prizadetih z vinegarjevim sindromom, predstavila dosedanje smeri raziskovanja, ki se je osredotočilo na metode izdelave kopij iz navedenih filmov. Arhivi prosijo in zahtevajo praktične in varne napotke pri delu z razkrajajočimi se filmi ter specifična priporočila za uporabo metod in opreme za dosego najboljših rezultatov pri kopiranju. Za obdelavo filmov z vinegarjevim sindromom se priporoča: - postopek razkrčenja, - ponovna ovlažitev in - vakumiranje. V referatu Degradacija pigmentnega vezalca in pričakovana življenjska doba magnetnih trakov je lan Gilmore iz avstralskega filmskega in zvočnega arhiva (Screen Sound Archive) ocenil teste, ki so jih naredili na magnetnih trakovih. Z njimi so želeli pridobiti podatke o življenjski dobi avdio- in video-nosilcev. Pri magnetnih trakovih so proučevali vpliv kovinskih delcev in oksirno ter hlapljivo prevleko na razkroj magnetnih trakov. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 199 Na svetu je približno 40 milijonov ur avdio in videoposnetkov, so v svojem prispevku Najmanj moteč pristop k določitvi življenjske dobe magnetnih trakov, navedli Otto Hinterhofer in Leopold Kranner iz Avstrijskega inštituta za plastiko ter Dietrich Schiiller iz Fonogramskega arhiva Avstrijske akademije znanosti in umetnosti. Večina tega materiala je analogni original. Zaradi varstva se bodo morali ti materiali presneti na digitalne nosilce. Presnemavanje naj bi potekalo desetletja, zato je nujna valorizacija avdiovizualnih materialov. Bernd Hansch iz jugozahodnega radia Stuttgart (Sudwestrundfunk) je v prispevku CD-R proti R-DAT kot vmesni avdioformat poročal o tem, da predvsem manjši zvočni arhivi presnemavajo avdio-materiale na CD-R ali R-DAT, Življenjska doba le teh se še ne da točno določiti, zato je nujen reden nadzor. Navedena je primerjava med CD-R in R-DAT ter statistična obdelava napak obeh formatov. Trajnost CD-R ni odvisna samo od formata, ampak tudi od tega, na kakšen način so bili ti napisani, je v prispevku Trajnost formata CD-R poudaril Jacob Trock iz danske kraljeve akademije lepih umetnosti. V prispevku Začetna kakovost in staranje CD-ROMA je Jean-March Fontaine iz francoske nacionalne biblioteke na podlagi izvedenih analiz na CD-ROMU v obdobju več let navedel zaskrbljujoče stanje kakovosti komercialnih diskov. Posebno je vprašljiva kakovost barvnih diskov. Zaradi tega se morajo diski redno preverjati. Te težave se morajo upoštevati pri pričakovani življenjski dobi. V prispevku Ažuriranje standardov za varstvo informacij je Peter Z. Adelstein iz Inštituta za stalnost slike, ročesterskega inštituta za tehnologijo (Image Permanence Institute, Rochester Institute of Technology) navedel, da je pred kratkim je prišlo do pomembnih sprememb pri določanju standardov na področju varstva informacij. Čeprav ima večina industrijskih držav lastne organe za standardizacijo, se zadnje čase vedno bolj poudarja vloga Mednarodne organizacije za standarde (ISO). Vsi standardi na tem področju so pod jurisdikcijo Tehničnega komiteja (TC) 42. Najprej je komite skrbel samo za pripravo standardov za fotografije. Področje dela se je pozneje razširilo na varstvo magnetnih trakov in optičnih diskov. Varstvo informacij je odvisno od dveh dejavnikov, pripadajoče stabilnosti medija in hrambe. Standardi za različne vrste filmov so že izdelani, podobni standardi za magnetne trakove in optične diske pa še ne. Testne metode za določanje temperature in vlažnosti (za nekatere diske) so bile standardizirane. Standardi, ki priporočajo pogoje hrambe, so bili objavljeni za filme, kopije, magnetne trakove in optične diske. Življenjska doba je bila določena za fotografske izdelke in magnetne trakove in je odvisna od tega, ali se materiali hranijo pod pogoji, ki jih priporoča ISO. Podatki na digitalnih nosilcih se morajo presnemavati vsakih 5 do 10 let, kar zviša stroške pri varstvu za 50 do 100 odstotkov. O dostopnosti in uporabi znanstvenih in tehničnih podatkov govori prispevek Vzpostavitev znanstvenih in tehničnih informacij pri varstvu avdiovizualnih nosilcev: dostop in uporaba Joelle Garcia, JeanMarc Fontaine in Dominique Marzet so analizirali vire podatkov, katerih lokacija je otežena. Kako lahko najlažje lociramo, selekcioniramo in uporabljamo vire od primarnih do sekundarnih podatkov, natisnjene ali ne, na spletnih straneh ali ne, itd.? Druga skupina prispevkov je bila posvečena prenosu in restavraciji originalne slike in zvoka. Predstavljenih je bilo sedem referatov. Xavier Trochu, Majed Chambah in Bernard Besserer iz laboratorija L3i Univerze v La Roc-hellu so v prispevku Digitalni kolorimetrični postopek starejših filmov prikazali, kako se z digitalnim postopkom lahko izboljša barvni film, ki je visoko kromatično nestabilen. S tem se olajša delo korektorja slike. Obnovitev barv je računalniško vodena. Igrani in drugi filmi so dostikrat v slabem stanju: praske, nestabilna slika, obledele barve in degradacija osnove so skupna težava vseh arhivov. To je v prispevku Digitalizacija: rešitev za stare in nove filme poudaril Harold Brandes iz zveznega filmskega arhiva v Berlinu (Bundesarchiv-Filmarchiv). Omenil je še, da se veliko problemov ne da rešiti le z analognimi restavratorskimi prijemi. Se lahko ti rešijo z računalniško tehnologijo? Je skupno arhivsko znanje povezano z novimi tehnologijami zmožno ohraniti filmsko dediščino? Georg Brock-Nannestad iz Danske je predstavil zgodovinski pregled številnih metod, uporabljenih pri kalibraciji opreme za ponovno predvajanje. V prispevku Kalibracija avdioopreme za mehanske plošče je dan poseben poudarek kalibraciji diskov ali cilindrov signalov, ki so bili v uporabi po letu 1900. V sedemdesetih letih je BBC vsa poročila posnela na obračilni 16mm barvni filmski trak. Do spremembe je prišlo v osemdesetih letih z uvajanjem novega formata U-Matik. Tudi montaža je bila narejena na novem formatu. Adam Lee iz Arhiva BBC je v prispevku Ravnanje s kasetami U-Matik na BBC-ju podal kratko zgodovino uvajanja in probleme z dostopnostjo U-Matika. Arhiv hrani 61000 U-Matik videotrakov, posnetih od leta 1982 do leta 1988. Od leta 1988 se je format spremenil na Beta SP. Namen projekta je prenos materiala na digitalni format. Z digitalnim nosilcem se bo izboljšala dostopnost in uporaba gradiva. Izdelana je kopija traku na DVC-PRO za izposojo uporabnikom. Denis Frambourt iz INA je v prispevku Strategija digitalne migracije televizijskih programov, shranjenih na analognem videoformatu, izrazil upanje, da se bodo starejši videoformati zaradi nasprotja med vedno večjo uporabo in načinom na katerega so posneti, čimprej presneli na nove nosilce. Problem starejših videoformatov je tudi fizična in kemična dekom- 200 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 pozicija. Istočasno se bo z uporabo novih tehnologij zmanjšal čas uporabe in stroški hrambe. Novi načrti presnemavanja so v pripravi, čeprav še ne obstajajo standardi transferja in novi pripomočki za hrambo. V prispevku Kontrola uporabe, zadostnost filmske manipulacije in restavracija s HPC je Walter Plazchung iz HS-ART digitalnega servisa (Digital Services) poudaril, da je digitalna restavracija filmov še vedno draga in težka. S projektom DIAMANT, pri katerem sodelujejo Velika Britanija, Francija, Norveška, Nizozemska in Avstrija, želijo zgraditi integralni sistem, ki bi omogočil operaterju interakcijo, piksel, okvir in sceno na različnih ravneh. Sistem, ki ga razvijajo, naj bi bil cenejši od dosedanjih. Pomembno je tudi, da naj bi na razvoj sistema vplivala FIAF in FIAT. Naslednji projekt z imenom ACTC Aurora je v prispevku Najnovejši pripomočki pri predvajanju programov zunaj arhivov predstavil Jean-Hugues Chenot iz INA, Vedno večje so zahteve po predvajanju kakovostnih videoprogramov in filmov. Te zahteve so opazne pri uporabi obstoječih arhivov. Z zgornjim projektom je za relativno nizko ceno omogočena restavracija avdiovizualnih materialov in filmov, in to trak na trak ali disk na disk. Dana je tudi možnost digitalne obnove posamezne sličice. Celotni sistem s pripadajočo opremo (tudi programsko) je na voljo od leta 1998. V tretjem sklopu pod skupnim naslovom Podatkovno vodljivi sistemi in strategija migracij je bilo predstavljenih dvanajst prispevkov. Werner A. Deutsch iz Avstrijske akademije znanosti in umetnosti je v prispevku Segmentacija zvoka za opis vsebine predstavil metodo segmen-tacije, kije lahko avtomatična ali ročna. Da bi olajšali poizvedovanje po vsebini se mora uporabiti prekrivajoča se segmentacija. Direktoriji registra zvoka lahko narastejo (več tisoč vstopov za posamezni register) na podlagi komulativne segmentacije. Če se mora avdiosignal različno segmentirati glede na zahteve uporabnika, je smiselno shraniti metapodat-kovno segmentacijo v različnih registrih. Ti registri služijo kot vhod do avdiovsebine povezujočih se podatkovnih baz. Arhivirani podatki o zvoku se ponavadi ne spremenijo po digitalizaciji. Redno se morajo ažu-rirati metapodatkovne baze in povezave ter sekvenca segmentnih postopkov za hitro brskanje. V prispevku Dve jasni poti od analogne avdio-dediščine k avdioarhivu prihodnosti - R-DAT in DLT kot zaželena formata je Klaus Heinz iz družbe AudioFile poudaril, da pri teh dveh formatih ni izgube kakovosti. Toda še vedno obstaja problem nosilca, saj je zelo neobstojen. Lahko je uničen fizično ali pa že s polito kavo. Vprašanje sistema masovnega skladiščenja avdio-in videomateriala, njegovo prikazovanje ter razvoj na področju digitalnih medijev v prihodnje je nakazal Rainer A. Kellerhals iz družbe TecMath v prispevku Soglasno upravljanje pri produkciji programa in arhiviranju. Na vprašanje, kaj nas čaka v bližnji prihodnosti pri načrtovanju zvočnega multimedijskega arhiva, je v prispevku Načrtovanje potreb modernega avdio- in multimedijskega arhiva poskusil v svojih izvajanjih odgovoriti Ralf Gradhand iz podjetja Menagement Data. Današnji zvočni nosilci bodo propadali še naprej, zato jih je nujno potrebno kopirati na nove nosilce. Internetne tehnologije in nova podjetja za predvajanje zahtevajo hiter dostop do avdiomateriala in kmalu nato še multimedijo. V bližnji prihodnosti bodo zvočni arhivi del masovnega sistema hrambe in interaktivno povezani z: - obstoječimi podatkovnimi bazami za metapodat- ke, - obstoječimi aparaturami za iskanje, - produkcijskimi sistemi (računalniško podprtimi radijskimi sistemi)in - digitalnimi avdiodelovnimi postajami za sprejemanje, restavracijo in montažo. Katere tehnologije bodo pomagale pri prenosu velikih analognih zvočnih arhivov v digitalno domeno, je v prispevku Prenos velikih zbirk iz analogne domene v digitalni masovni sistem hrambe - izziv in odgovor! poskusil odgovoriti Joerg Houpert iz podjetja Spectral Design. Z novimi tehnologijami naj bi bili zagotovljeni kakovost in nizki stroški. Valorizacijo in varstvo podatkov ter ustvarjanje skupnega arhivskega modela za vesoljske polete je v svojem prispevku Varstvo podatkov vesoljskih odprav: pragmatičen pristop in multidisciplinarni formalni model, prikazal Claude Huc iz CNES iz Toulousa. Pravilno in pravočasno načrtovanje uporabe nove tehnologije pri presnemavanju in varstvu avdiovizu-alnega materiala je poudaril Ed Zvvaneveld iz kanadskega Nacionalnega urada za film v prispevku Standardi in nova tehnološka strategija pri varstvu gradiva, posnetega na magnetni trak ali disk. Avdio vizualno gradivo, posneto na magnetnem traku ali disku, je podvrženo nevarnostim iz okolja. To so visoka in spreminjajoča se temperatura, relativna vlažnost in onesnaženo ozračje. Pri varstvu in hrambi se mora upoštevati tudi zastarelost tehnologije, s katero je bilo gradivo posneto. Zakaj standardizacija metapodatkov, se sprašuje Elizabeth Giuliani iz Nacionalne biblioteke Francije. Za odgovor na to vprašanje moramo definirati pojem metapodatkov, različnih tipov in polj aplikacij ter oceniti izziv le teh v bližnji prihodnosti. Standardizacija bo potekala v internacionalnih (ISO, CEN, IFLA ...) in nacionalnih (ANSI, AFNOR, BSI, DIN ...) institucijah ter na Webu (W3C, IETF, ISOC ...). Prispevek Horsta Schachlbanerja iz IRT Poročilo o EBU študijah: arhiviranje bodočih programov digitalne televizije obravnava vdor tehnologije IT na področje televizije. Močan vpliv bo nova the-nologija imela na vsebino, distribucijo in produkcijo ter na metodologijo arhiviranja. Arhiv bo zaradi bogastva podatkov, ki jih hrani, postal srčika televizijskega poslovanja Dave McCarn in Thom Shepard iz WGBH ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 201 izobraževalne ustanove (Educational Foundation) v prispevku Univerzalni format za varstvo - Priporočljiva praksa za aktiviranje medija in elektronskih podatkov razlagata uporabo in tehnične zahteve univerzalnega formata varstva (UPF Universal Preservation Format) za arhiviranje medija in elektronskih podatkov. UPF je podatkovni mehanizem, ki uporablja kontejner ali ovojno strukturo. Vsebuje metapodatkovnik, ki indentificira vsebino znotraj standardnega registra podatkov in služi kot izvirnik kode za načrtovanje ali prevajanje binarne sestave v dostopne in uporabne oblike. UPF je okarakteriziran kot "samoopisen", ker vključuje znotraj svojega metapodatkovnika vse tehnične specifikacije, potrebne za gradnjo ali ponovno gradnjo primernih medijskih brskalnikov za dostop. Zaključni prispevek Na poti medijskemu (ne) arhivu Jima Lindnerja iz podjetja VidiPaxa predstavlja idejo vsesplošnega povezovanja arhivov na arhivskem internetu. Razvoj medijev in instočasno njihova krhkost po njegovem prepričanju pelje k nujnemu povezovanju in menjavi podatkov. Posvetovanje so spremljale tudi manjše razstave, posvečene problematiki varstva filmskega, avdiovizu-alnega in digitalnega gradiva. Imperialni vojaški muzej (Imperial War Museum) je predstavil sistem FICA za hrambo filmov za daljše obdobje. CRCDG iz Francije je na primerih filmov iz CNC indentificiral bakterije, ki povzročajo plesen. Na podlagi laboratorijskih testov so predlagali način ravnanja s filmi, okuženimi s plesnijo. Poskušali so odkriti skupno sredstvo za dezinfekcijo vseh oblik plesni. Študija o rezultatih testov bo objavljena naknadno. Kakšen vpliv ima onesnaževanje s plini S02 in N02 na CD-ROM? To so poskusili odkriti pri CRCDG. Izdelali so preliminarne teste za študijo o vplivu onesnaževanja na CD-ROM. Testi so pokazali, da so ti občutljivi na onesnaženje. Plini različno vplivajo na razkroj. Hitrost in način razkroja je odvisen od kakovosti zaščitnega premaza na CD-ROMU. Danski filmski institut/Filmski arhiv je predstavil reševanje filma "Palača, kjer straši" iz leta 1963, inficiranega z vinegarjevim sindromom. Testi s trakovi A-D so pokazali drugo stopnjo razkroja. Kopija je kljub temu bila primerna za prikazovanje. Začeli so projekt zbiranja podatkov iz drugih arhivov, ki hranijo kopije omenjenega filma in to predvsem z namenom, da odkrijejo, ali je morda neprimerna hramba vzrok za razkroj. Morda je osnova filma tako slaba, da pospešuje razkroj. Umetno so izpeljali preizkus naravnega razkroja osnove filma in ocenili različne pogoje hrambe. Ti podatki jim bodo v pomoč pri določitvi primernih pogojev hrambe. Pri prenosu podstandardnih filmskih formatov na 35mm poliestersko kopijo so v CNC morali rešiti naslednje probleme: - optične tehnike povečave slike pri upoštevanju okvira slike originalnega formata, - nestabilnosti originala, - okvirja (pozicija slike v povezavi s perforacijo), - kontrasta, - gostote, - prask in - specifičnosti perforacije originala. S pomočjo testov so prišli do rešitev pri kopiranju 9,5 mm, 35 mm, 17,5 mm in 28 mm filmov s posebno perforacijo. Laboratorij L3i na Univerzi v La Rochellu je prikazal digitalno sledenje in odstranitev linijskih prask na filmu. Linijske praske so najbolj značilen tip poškodb na filmu. V tem primeru je edina rešitev digitalni postopek, ker tradicionalne metode lakiranja in mokrega kopiranja niso popolnoma uspešne. Pri digitalnem postopku se najprej odkrijejo napake, ki se nato izolirajo na sekvence digitalnih okvirov. Odkrita napaka se ojača s kalmanovim filtrom. Mesto napake se rekonstruira. Tehnike interpolacije upoštevajo tako nizke kakor visoke frekvence (na primer zrnatost) v okolici praske. Restavracija poškodovanega mesta na filmu se izpelje z detekcijo, rekonstrukcijo in začasnimi filtri. Zato je ta skoraj neopazna. Nacionalna biblioteka Francije je pred začetkom sistematičnega varovanja izvedla tehnični nadzor nad 50.000 kasetami domačega videa iz let 1978-1992. Pri nadzoru so preverili staranje trakov ter izvedli avdio-in videoanalizo VHS, V2000 in betamax kaset. Sean Davies iz Velike Britanije je predstavil tehnične zahteve za arhiv bodočnosti. Avdiovizualni in zvočni arhivi se pri varstvu in dostopnosti gradiva srečujejo s posebnimi težavami. Formati zvočnih nosilcev postajajo vedno bolj zastareli. Z internetskim projektom bo širša javnost seznanjena z ogroženimi arhivi, ki niso člani FIAT, FIAF in IASA. Po internetu naj bi zbirke v le teh postale dostopnejše in bolj znane. Pri projektu bo sodelovala fondacija Soros. V letu 2000 bo FIAT finačno podprl prevode katalogov televizijskih arhivov v vzhodni Evropi, arabskem svetu in Afriki. Denar bodo prispevala podjetja, ki sodelujejo s FIAT. Na petem mešanem tehničnem simpoziju so prevladovale teme, kot so problem vinegarjevega sindroma, novi nosilci slike in zvoka, dostopnost in uporabnost gradiva Problem vinegarjevega sindroma v filmskih arhivih po svetu je postal akuten v devetdesetih letih, v nekaterih predelih pa že prej. Poglobljene raziskave doslej niso pripeljale do zadovoljive rešitve tega problema. Dobro je znan potek razkroja filma, toda vzrok oziroma vzroki še niso indentificirani. Tako se ne da odpraviti ali ustaviti razkroja filma, ki gaje napadel po vinegarjev sindrom. Potek razkroja se da delno upočasniti, vendar na koncu film vseeno razpade. Zelo zanimivo dejstvo je, da nitratni film ni prizadet, ampak samo acetatni. Cas bo pokazal, ali je nova poliestrska osnova material, ki bo zdržal dlje. Kaj naj arhivi, predvsem televizijski in radijski, naredijo s svojimi analognimi avdivizualnimi in zvočnimi materiali? Ti materiali so posneti na starih nosilcih, ki so podvrženi razkroju. Istočasno se po- 202 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 stavlja vprašanje opreme za predvajanje takih materialov. Ali naj arhivi postanejo neke vrste tehnični muzej zastarele opreme, predvsem ko nimajo finančnih možnosti presnetja starih materialov na nove nosilce. V svetu se krepi trend presnemavanja analognih materialov na nove nosilce, in to predvsem digitalne. Pri raziskavah novih nosilcev se je pokazal problem njihove obstojnosti in kakovosti. Mednarodni institut za standardizacijo (ISO) še ni izdelal standardov za diske in magnetne trakove, razen splošnih navodil glede hrambe (temperatura in vlaga). Takšnih standardov, kot so za film, ni. Gradivo na novih nosilcih se mora po dosedanjih izkušnjah presneti vsakih 10 do 15 let. S tem so povezani veliki materialni izdatki. Kdo na svetu si lahko privošči, kot je to storil Arhiv BBC-ja, presnemavanje iz formata U-Matic na DVCPRO za 60 milijonov funtov, in to le za obdobje 1980-1989? Majhni in srednje veliki arhivi zagotovo ne. Na simpoziju je bilo izpostavljeno vprašanje kakovosti novih nosilcev, saj je v primeru nekaterih zelo dvomljiva. Z razvojem in uvajanjem multimedijev, postajajo arhivi vedno bolj središče zanimanja, predvsem zaradi milijonov podatkov, ki jih hranijo. Te metapodatkovne baze so vedno bolj neobvladljive in težko dostopne za uporabnike. Vprašanje dostopnosti in urejenosti je pereč problem. Kako omogočiti dostopnost in kako predstaviti podatke? Pri takšni množini podatkov in gradiva je potrebna premišljena in strokovna valorizacija. Kaj bo izziv za arhive v tretjem tisočletju? Zagotovo bo to množica podatkov, ki jih hranijo, njihova dostopnost, uporaba ter medsebojna povezanost in izmenjava podatkov. Zahteve uporabnikov po boljši in hitrejši dostopnosti do podatkov in informiranosti. Nova računalniška tehnologija daje nove možnosti pri varstvu, zaščiti, restavraciji in uporabi. Zmožnosti računalnikov so vedno večje, in kar ni najbolj nepomembno, cene se znižujejo. Morda generacija, ki že nekaj časa dela v arhivih, novega "preboja" ne bo doživela, toda hočemo ali nočemo, uvajajo se nove tehnologije in nosilci, a tudi ti se hitro spreminjajo. Od arhivov se pričakuje, da temu sledijo in nenazadnje povedo predvsem strokovno mnenje, kakšno podobo naj ima in kako naj deluje arhiv v tretjem tisočletju. Vladimir Sunčič Okrogla miza v Ankari od 27. do 29. oktobra 2000 Od 27. 10. do 29. 10. 2000 je generalna direkcija turških arhivov pri uradu predsednika vlade orga nizirala v Ankari okroglo mizo z delovnim naslovom "Pogoji varstva, restavracije arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah, ob neposredni vojni nevarnosti in v vojni ter dostopnost arhivskega gradiva". Okrogle mize so se udeležili predstavniki arhivov Albanije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Bolgarije, Madžarske, Grčije, Romunije, Slovenije, Turčije in predstavnik Unesca. Namen posvetovanja je bil, da si v okviru Pakta stabilnosti za JV Evropo arhivi držav članic izmenjajo izkušnje s področja varstva arhivskega gradiva v primeru naravnih nesreč in v vojni. Posamezni arhivi imajo bogate izkušnje na področju varstva in zaščite arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah. To so predvsem arhivi Turčije in Grčije. Arhivi Hrvaške in Bosne in Hercegovine so utrpeli veliko škodo na arhivskem in dokumentarnem gradivu ter stavbah v vojni 1992-1995. Ob zamenjavi družbenega reda v Albaniji in Romuniji je bilo veliko gradiva uničenega, poškodovanega in odtujenega. Zaradi tega je generalna direkcija turških arhivov organizirala zgoraj navedeno posvetovanje. Uvodni prispevek "Pogoji varstva, restavracije arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah, ob neposredni vojni nevarnosti in v vojni ter dostopnost arhivskega gradiva" je prebral generalni direktor turških arhivov dr, Yusuf Sarinay. Avgusta leta 1999 je Turčijo prizadel katastrofalen potres. Najbolj prizadeta je bila okolica Carigrada ter naselja ob Egejskem morju. Na prizadetem območju je bilo veliko arhivskega in dokumentarnega gradiva uničenega in poškodovanega. Gradivo turškega cesarstva (Otomanov), shranjeno v carigrajskem arhivu, ni bilo poškodovano. Ob potresu se je pokazalo, da se pri gradnji arhivskih zgradb, predvsem arhivskih skladišč, morajo upoštevati najnovejša protipotresna dognanja. Sprejeli bodo tudi bolj natančna navodila za odpravo posledic. Načrtujejo ustanovitev posebno izurjenih protipožarnih skupin. Glavne priprave za primer naravnih nesreč morajo biti izvedene že prej. Zelo pomembno je varnostno mikro-filmanje in skeniranje arhivskega gradiva. V primeru oboroženega spopada turški arhivi načrtujejo evakuacijo gradiva v notranjost države. Dr. Axel Plathe iz Unesca je predstavil prispevek "Nujni program Unesca za varstvo pomembnega arhivskega gradiva v primeru oboroženega spopada". Na XXXI. mednarodni okrogli mizi o arhivih, ki je bila leta 1995 v Washingtonu, so udeleženci sprejeli sklep, da Unesco izdela študijo o varstvu arhivskega gradiva v primeru oboroženega spopada. Na podlagi tega priporočila je bil izdelan nujni program ter objavljen leta 1998. V programu so podana priporočila glede pomembnega arhivskega gradiva, arhivskih skladišč, določitve stopnje nevarnosti, mikrofilmanja, varstva, načrta varstva in "modrega ščita". Pri izdelavi načrta varstva se mora upoštevati: - okolje, v katerem deluje arhiv, - določitve o najpomembnejšem arhivskem gradivu, - stanje, v katerem so stavbe arhiva, - stanje arhivskega gradiva, - stanje arhivskih skladišč, - stopnja nevarnosti in - načrt varstva. Nujni program in priporočila za izdelavo načrta varstva predstavljajo primeren okvir in pripomoček pri načrtovanju varstva arhivskega gradiva. Pomočnik direktorja Državnega arhiva Hrvaške mag. Miljenko Pandžic je v svojem prispevku "Zaščita ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 203 in varstvo arhivskega gradiva ob neposredni vojni nevarnosti in v vojni in ob naravnih nesrečah" poudaril, da je potrebno na različne načine pristopiti k načrtovanju delovanja arhivov v vojni in ob naravnih nesrečah, Arhivi še vedno načrtujejo varstvo arhivskega gradiva v vojni z varnostnim mikrofilmanjem in evakuacijo najbolj dragocenega gradiva. Za boljšo zaščito arhivskega gradiva v primeru vojne je nujno potrebno posodobiti (ažurirati) haaško konvencijo iz leta 1954. Posamezne spremembe so že ažurirane in vnesene v tako imenovani "Drugi protokol haaške konvencije iz leta 1954 za zaščito kulturne dediščine v primeru oboroženega spopada". Tekst drugega protokola je doslej sprejelo 48 držav. Posredoval je tudi zanimiv predlog, da naj bi bili posamezniki, ki namerno uničujejo arhivsko gradivo, obtoženi za vojne zločine. Na končuje z diapozitivi prikazal stopnjo uničenja arhivov na Hrvaškem v vojni 1991-1995. Vodja oddelka za konzervacijo in restavracijo v Nacionalnam arhivu Madžarske dr. Gabriella Albrecht-Kunszeri je prebrala prispevek "Uničenje kulturne dediščine; poškodovano arhivsko gradivo v Nacionalnem arhivu Madžarske". Arhivsko gradivo je bilo poškodovano in deloma uničeno v vojni leta 1945 in ob revoluciji 1956. Med boji za osvoboditev Budimpešte leta 1945 je arhiv med drugimi zadela tudi zažigalna bomba. Zadela je tretje nadstropje arhiva, kjer je bilo uničeno vse gradivo, ki se je tam nahajalo. Zgorelo je 3100 tm gradiva, kar je v tistem času predstavljalo 20 odstotkov vsega gradiva. V revoluciji leta 1956 je zahodno krilo stavbe ponovno zadela zažigalna bomba. Ogenj so pogasili komaj po petih tednih. Veliko gradiva je bilo uničenega, še več pa poškodovanega. Po petinpedesetih letih še vedno restavrirajo gradivo in še sami ne vedo, kdaj bo delo končano. Zadnji prispevek prvega dne posvetovanja je prebral direktor Državnega arhiva Albanije dr. Shaban Si-nani. Prispevek je imel za razmere v Albaniji značilni naslov, in sicer "Albanski arhivi v obdobju tranzicije". V devetdesetih letih je ob notranjih sporih in napetostih v Albaniji prišlo do zamenjave oblasti. Spremembe so vplivale na arhivsko službo in arhivsko gradivo. Pred spremembami so v Albaniji delovali državni in partijski arhivi. V obdobju notranjih sporov državni arhiv ni pretrpel glede arhivskega gradiva nobenih hujših izgub. Drugače se je godilo partijskim arhivom. Ljudje so v posameznih okrožnih partijskih arhivih, posebno na jugu države, gradivo zažgali ali ga odtujili. Zaradi tega je bilo gradivo partijskih arhivov proglašeno za del državnega arhiva. Približno 60 do 80 odstotkov pomembnega gradiva v državnem arhivu in v partijskih arhivih je varnostno mikrofilmanega. Drugi dan posvetovanja je prvi prispevek prebrala direktorica Državnega arhiva Grčije dr. Ekaterini Be-karoglu-ExadaktyIou. Prispevek je imel naslov "Pogoji zaščite arhivskega gradiva v Državnem arhivu Grčije". Zaradi velike potresne ogroženosti grški arhivi upoštevajo pri gradnji novih arhivskih skladišč najnovejše dosežke na področju protipotresne gradnje. V državnem arhivu hranijo posebno pomembno arhivsko gradivo v posebnih proti potresom varnih prostorih. Zaradi tega pri močnem potresu leta 1999 ni bilo omembe vrednih poškodb arhivskega gradiva. Nadaljnji korak pri boljši zaščiti arhivskega gradiva naj bi bilo pospešeno varnostno mikrofilmanje. V zadnjem obdobju so pričeli razmišljati tudi o skeniranju, zato se zelo zanimajo za izmenjavo izkušenj na tem področju. Prispevek z naslovom "Problemi pri restavraciji arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah in v vojni" je prebral dr. Florea Oprea, vodja oddelka za konser-vacijo in restavracijo v Državnem arhivu Romunije. Decembra leta 1989 je bilo ob nemirih v Romuniji uničenega in poškodovanega veliko arhivskega in dokumentarnega gradiva. V obdobju tranzicije je bilo v nekaterih državah JV Evrope uničenega in poškodovanega veliko gradiva. Restavracija le tega bo zato dolgotrajna. Za primer, kaj se lahko zgodi z gradivom v času tranzicije je navedel primer, ko je neznano kam izginilo 500 tm gradiva ministrstva za turizem. Predlagal je razvrstitev gradiva v pet stopenj: v 5. stopnji je nepoškodovano gradivo, v 4. stopnji je manj poškodovano gradivo, ki ga ni potrebno restavrirati, v 3. stopnji je poškodovano gradivo, potrebno restavracije, v 2. stopnji je zelo poškodovano gradivo in v 1. stopnji je tako poškodovano gradivo, da se ga ne da restavrirati. Na podlagi tako klasificiranega gradiva bo restav-rator lažje določil čas, potreben za restavracijo, število ljudi, količino materiala in opreme. Višji svetovalec - arhivist Vladimir Sunčič iz Arhiva Republike Slovenije je v svojem prispevku "Način zaščite arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah, neposredni vojni nevarnosti in v vojni v Sloveniji" opisal način in načrt delovanja slovenskih arhivov v zgoraj navedenih primerih. Po letu 1991 se je spremenila shema in delovanje arhivov v primeru naravnih nesreč. Stari, do tedaj veljavni sistem, je opuščen, novi pa še ni popolnoma vzpostavljen. Namestnik generalnega direktorja bolgarskih arhivov Ventislav Velchev je v prispevku z naslovom "As-pekti regionalnega povezovanja na področju varstva kulturne in zgodovinske dediščine v začetku novega tisočletja" poudaril pomen medregionalnega in širšega povezovanja med arhivi ter izmenjave podatkov in izkušenj pri načrtovanju varstva arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah in v vojni. Za primer dobrega sodelovanja med arhivi je navedel sodelovanje med bolgarskimi in turškimi arhivi. Zadnji prispevek na posvetovanju je prebral prof. dr, Matko Kovačevič, generalni direktor Arhiva Bosne in Hercegovine. Naslov prispevka je bil "Uničenja med vojno 1992-1995 in naše izkušnje pri revitalizaciji arhivske mreže v Bosni in Hercegovini". Med vojno so največ škode pretrpeli arhivi v Sarajevu. Tako je bil popolnoma uničen arhiv Orientalnega inštituta. Ni pa bilo uničeno in poškodovano samo arhivsko, prizadeto je bilo tudi dokumentarno gradivo. Arhivi v BIH nimajo zadosti skladiščnih prostorov, 204 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 zato ne morejo prevzeti gradiva, ki je pri imetnikih. Na podlagi ankete o hrambi arhivskega gradiva, ki jo je med arhivi izvedel Arhiv BIH, jih je bilo kar 75 odstotkov mnenja, da so pogoji hrambe katastrofalni. Približno 30 do 60 odstotkov arhivskega gradiva je poškodovanega ter okrog 20 odstotkov dokumentarnega gradiva uničenega. Arhivi v BIH se soočajo s problemom kakovosti kadrov, kajti 25 do 50 odstotkov izkušenih arhivistov je zapustilo arhive. Spremembo na bolje pričakujejo s sprejetjem programa revitalizacije arhivov v BIH. Program revitalizacije bo podprla mednarodna skupnost. Udeleženci okrogle mize smo po posvetovanju in usklajevanju sprejeli priporočila za boljše varstvo arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah in v vojni. Priporočila so bila poslana vladnim organom držav udeleženk in mednarodnim institucijam s področja kulture. Sprejeta so bila naslednja priporočila: 1. Uporaba "Haaške konvencije o zaščiti kulturne dediščine v primeru oboroženih spopadov" (1954) kakor tudi "Drugi protokol" (1999); 2. Poudariti pomen Unescovega Spomina o svetovnem programu za zaščito arhivskega gradiva in dostopnost do svetovne dediščine; 3. Oživiti (poudariti) vlogo Mednarodnega arhivskega sveta (MAS) pri določitvi standardov in smeri pri zaščiti in dostopnosti kulturne dediščine; 4. Pozdraviti prizadevanja Mednarodnega komiteja modri ščit/ International Committe of the Blue Shield (ICBS) za varstvo svetovne kulturne dediščine; 5. Spoštovati Priporočilo št. R(2000)13 komiteja ministrov Sveta Evrope članicam glede "Evropske politike dostopnosti arhivskega gradiva"; 6. Priporočilo, da vlade začnejo sprejemati potrebne ukrepe za varstvo arhivskega gradiva v primeru naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter ob oboroženem spopadu; 7. Kot specifične ukrepe za zaščito arhivskega gradiva se vladam priporoča: a. pripraviti načrte za zaščito arhivskega gradiva ob naravnih nesrečah in nesrečah, ki jih povzroči človek, v okviru veljavne zakonodaje; b. pri pripravi teh načrtov načrtovati izobraževanje vojaškega osebja; c. adaptirati obstoječe arhivske stavbe ter pri novogradnjah vključiti v načrte način zaščite arhivskega gradiva; d. pospešiti varstvo in zaščito arhivskega gradiva posebno z varnostnim mikrofilmanjem in uporabo druge moderne tehnologije; 8. Spodbuditi vlade, da pri zaščiti arhivov in knjižnic upoštevajo mednarodne bilateralne sporazume o sodelovanju v okviru haaške konvencije; 9. Priporočilo, da se mednarodno sodelovanje poudari zato, a. da bi se olajšali odgovori na pritiske in nevarnosti, ki bi ogrožali arhive; b. da bi bila arhivom omogočena hitra obnova ob naravnih nesrečah; c. da bi bile dosegljive kopije poškodovanega ali uničenega arhivskega gradiva, ki so v drugih arhivih. 10, Priporočilo vsem udeležencem okrogle mize, ki hranijo gradivo iz obdobja turškega cesarstva, da omogočijo izmenjavo arhivskih pripomočkov in kopij na podlagi nacionalne zakonodaje. 11. Generalna direkcija turških arhivov naj dostavi omenjena priporočila vsem članicam Pakta stabilnosti za JV Evropo in zainteresiranim mednarodnim organizacijam. Priporočila, ki so jih na okrogli mizi soglasno sprejeli predstavniki državnih arhivov JV Evrope (razen Makedonije in ZRJ), so lahko dober smerokaz pri nadaljnjem načrtovanju varstva in zaščite arhivskega gradiva in kulturne dediščine v celoti. S priporočili niso seznanjene le vlade udeleženk, ampak vse zainteresirane mednarodne organizacije s področja varstva arhivskega gradiva in kulturne dediščine. Območje JV Evrope so v devedesetih letih 20. stoletja prizadeli močni potresi (Turčija in Grčija), vojne (Hrvaška, Bosna in Hercegovina) in spremembe političnih sistemov, povezane z notranjimi spopadi (Albanija in Romunija), kar je pustilo sledi pri varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Vsi udeleženci smo menili, da je ta okrogla miza le prvi korak za boljše varstvo arhivskega gradiva ter medsebojno izmenjavo izkušenj in informacij. Udeleženci smo izrazili željo in upanje, da okrogla miza ni bila zadnja ter da se bosta sodelovanje in izmenjava izkušenj nadaljevala ter poglabljala. Ob koncu okrogle mize so bili podpisani med-arhivski bilateralni sporazumi med Generalno direkcijo turških arhivov ter Državnim arhivom Albanije, Arhivom Bosne in Hercegovine in Državnim arhivom Hrvaške. Vladimir Sunčič 5. arhivski kolokvij Arhivske šole Marburg Kolokvij z naslovom Dostop do informacij v upravi - transparentnost kot dosežek arhivske storitve ("Der Zugang zu Vervvaltungsinformationen Transparenz als archivische Dienstleistung") v organizaciji marburške arhivske šole je potekal od 23. do 24. 6. 2000. To je že peti arhivski strokovni kolokvij, ki ga vsako leto v tem času organizira Arhivska šola v Marburgu in se ga udeležujejo arhivisti in arhivarji iz deželnih in državnih arhivov Nemčije, diplomanti arhivske šole, pa tudi nekateri tuji gostje predvsem iz sosednjih držav (Avstrije, Nizozemske in Francije). Po številu udeležencev je to manjše posvetovanje, vendar je strokovno na zelo visoki stopnji, predvsem pa sproža med nemškimi kolegi plodne diskusije, ki so ob manjšem številu udeležencev (do 150 ljudi) tudi izvedljive. Tokratno posvetovanje je nadaljevalo lanskoletno tematiko o elektronskem arhivskem gradivu z naslovom "Digitale Archive Ein neues Paradigma?".' Glej Natalija Glazar: "50 letnica arhivske šole Marburg", ARHIVI, let. XXH, 1999, št. 1-2. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 205 Aktualnost problematike ter naslov "Transparent-nost kot arhivska storitev" je organizator opredelil že z uvodnimi pojasnili v programu kolokvija. S širitvijo elektronskih medijev ter svetovnega spleta dobivajo namreč zahteve po dostopu do informacij v upravi novo razsežnost in so tudi predmet javnih razprav. Kolokvij naj bi zato prispeval različne, vendar jasne poglede na transparentnost uprave, prav tako pa naj bi določil položaj arhivov v tej razpravi kajti arhivi so tudi del uprave. Kolokvij je bil tematsko razdeljen na štiri vsebinske sklope, in sicer: 1. zanesljivost in moč pričanja arhivskega gradiva; 2. arhivi prihodnosti nove oblike, transparentnej-ša prezentacija; 3. sodelovanje uprave in arhiva pri pripravi trans parentnosti; 4. politična zahteva po transparentnosti. Vsaka tema. je imela štiri predavatelje, ki so izhajali predvsem iz arhivskega delovnega okolja, torej iz nemških državnih in deželnih arhivov, ni pa bilo predavateljev z drugih strokovnih področij (informatiko v, pravnikov, strokovnjakov iz državne uprave, ipd.), ki so predavali na kolokviju lani. Z izjemo uvodnega predavanja prof. dr. Klausa Lenka iz univerze v Odlenburgu, s katedre za upravne znanosti. Njegovo predavanje z naslovom "Elektronska vlada in transparentnost. Odprtost uprave kot posledica novih informacijskih in komunikacijskih tehnik" je opredelilo problematiko vlade v novih razmerah informacijskega razvoja. Postavil si je izhodiščno dilemo, da je z modernizacijo in racionalizacijo pojav "elektronske vlade" ("Electronic Government") vprašljiv, vendar se na to posledično navezuje vprašanje zakaj/čemu obstaja uprava. Uprava običajno opravlja tisto, kar ji je naročeno, vendar nujno je, da ne počne samo tisto, kar je efektivno, pač pa tudi tisto, kar je prav. Zato bi bilo treba transparentnost uprave okrepiti in morala bi postati tudi realnost. Transparentnost po njegovem izvajanju pomeni zaupanje v upravo, da je iz njenega delovanja razvidno, kaj počne in ali deluje v skladu z dogovori. Kot cilje neke prihodnje družbe je opredelil: demokratičnost, učinkovitost, transparentnost ter uspešnost. Opredelil je bistvo elektronske vlade: to je interakcija ter dostop do informacij ter dosežkov vlade. Seveda ta koncept predvideva reorganizacijo ter (tele)kooperacijo s komunikacijskim oddelkom pa ne le v smislu predstavitev na spletnih straneh, pač pa skupnega projekta informacijskih podatkov, ki zajemajo celovite procese odločanja (Entscheidung Prozesse). Namen transparentnosti je: nadzor, informacij sko-demokratično odločanje in boljši informacijski pretok znotraj upravne enotnosti. Torej, da ne bi informacije iz uprave pritekale zgolj iz medijev, pač pa tudi iz nekega lastnega informacijskega središča. Razvoj takega državljanskega informacijskega sistema bi imel več faz, ker je vprašanje, kdaj je mogoče odpreti določene informacije ter za koliko časa. V prvem vsebinskem sklopu je predaval dr. Jans Metzdorf iz Saškega državnega arhiva v Leipzigu. S predavanjem: "Bister čuvaj mednarodna diskusija o elektronskih zapisih, hranitelji in arhivistična odgo- vornost". Najprej je opisal razvojne razlike med ameriškimi in nemškimi arhivi, V Nemčiji, tako kot drugod v Evropi, arhivi večinoma temeljijo na določeni tradicionalnosti in historičnosti ustanov. V Združenih državah, Kanadi in Avstraliji pa je opazen pojav postkustodiarizma. V Združenih državah Amerike je v letih 1934/36 prišlo do novega vrednotenja federalnih arhivov ter posledično do gradnje novega objekta za arhiv. Na novo so dejansko morali ustvariti tisto, kar je Evropa že davno imela - upravljanje z arhivskim gradivom ter kontinuiteto upravljanja z dokumentarnim gradivom. Ustvariti so morali tudi svojo arhivsko teorijo, in to ravno v času gospodarske depresije. V 80. letih pa se je z digitalizacijo začela nekakšna renesansa arhivistične znanosti, vendar se je na novo pojavilo vprašanje valorizacije in odločanja. Seveda so pri digitalizaciji nujni značilni ukrepi: večji nadzor nad ustvarjalci, problem vzporednega nastajanja arhivskega gradiva v digitalni obliki ter problem zagotavljanja varnosti in integritete arhivskega gradiva v elektronskem okolju ipd. Dr. Albrecht Ernst iz Glavnega državnega arhiva v Stuttgartu je svoj referat naslovil: "Sporočilnost materialov nespremenjeno hranjenje kot zagotavljanje avtentične sporočilnosti". Opredelil je problematiko ugotavljanja avtentičnosti klasičnih dokumentov ter težavnost avtentičnosti novih dokumentov v elektronskem okolju. Pri standardnih dokumentih je bilo mogoče ugotavljati ponarejanje oz. originalnost dokumenta na osnovi materialov kemične sestave papirja, Črnila ter ugotavljanje provenience na osnovi pisave, vodnega znamenja, pečatov ipd. Ugotavljanje identitete in originala, ki je neke vrste umetnost, ni pomembno samo zaradi dokazilne vrednosti, pač pa tudi zaradi historične vrednosti arhivskega gradiva. Veliko težje in bolj problematično pa je ugotavljanje originalnosti pri mikrofilmskem gradivu in digitalnih arhivih. Ker jih je težje nadzorovati, so te vrste arhivskega gradiva bolj izpostavljene, zato je nujna tudi večja previdnost. Oddelek za elektronsko arhivsko gradivo v NARA v Washingtonu seveda priporoča kakovost pri oblikovanju dokumentov, in sicer: za originale kakovostna standardizacija "Iay-outa" (izgleda) oziroma poenostavljeno, vnaprej določeni končni izgled izpisa nekih informacij iz obstoječe baze podatkov (kar daje večjo zanesljivost kot prosti način izpisa iz baze podatkov). Dr. Nils Brubach iz marburške arhivske šole je s predavanjem "Vpliv strukturnih oblik pri upravnem dokumentarnem gradivu na lastno sporočilnost" skušal prikazati od starih listin do elektronskih dokumentov, kakšne so strukturne oblike upravne dokumentacije ter posledično, kakšno je učinkovanje na sporočilnost te dokumentacije. V zgodovini so bile najprej uradne knjige (Amtsbiicher): registri, protokoli, kopialne knjige, v katerih je bil zajet celoten proces nekega dejanja. Papirna revolucija in njen vpliv je prinesla lažji in cenejši dostop do informacij, vendar so se že takrat pojavile spremembe glede dokazne vrednosti, ko ni bilo več pergamenta kot osnove za dokument. Potrebna so bila dodatna obojestranska pravna zago- 206 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 tovila. V naslednji fazi pri pojavu spisov, listin je bilo za dokazno vrednost pomembnih že več elementov: struktura, kontekst in vsebina. V današnjem času pa z digitalnimi zapisi in z zagotavljanjem njihove sporočilnosti nastajajo težave. Upravljanje z zapisi v elektronskem okolju ima težave z avtentičnostjo, zanesljivostjo, stabilnostjo, integriteto, uporabljivostjo in sporočilnostjo. Kakšne instrumente lahko pri tem uporabljamo? Naštel je nekatere možne ukrepe: načrtovanje elektronskih dokumentov, razvrščanje elektronskih dokumentov, upravljanje z metapodatki kot s funkcionalnimi instrumenti (kar ne nastaja v arhivu). Transparentnost struktur in kontekstov novih zapisov naj bi bil tudi cilj arhivskih storitev. Dr. Lorenz Beck iz Saškega glavnega državnega arhiva v Dresdnu je nastopil z zapletenim naslovom "Storitev in metode teorije poslovanja z dokumentarnim gradivom pri interpretaciji formaliziranih značilnosti pri historičnem, upravnem dokumentarnem gradivu za rekonstrukcijo poslov in poti obdelave". Kot se je sam izrazil pomeni sam naslov preprosto "Aktenkunde" (teorija upravljanja z listinami, spisi, dokumenti ipd.). V drugem tematskem delu (Arhivi prihodnosti Nove oblike, transparentnejša prezentacija) je prvi predaval Dr. Beate Dorfey, Glavni deželni arhiv Koblenz, z referatom "Navodilo za uporabo na internetu". Predstavil je konkretne napotke pri oblikovanju domače spletne strani: Obrazložitve naj bodo preproste, natančne ter nedvoumne. Vsaka www stran mora vsebovati: čas delovanja čitalnice in informacij, dostop do stavbe arhiva in zgodovino razvoj arhivske ustanove. Iz praktičnih izkušenj Deželnega arhiva v Koblenzu je priporočil, da naj bo stran pripravljena tako, da je mogoče menjavati vse vsebine, navajati novosti in spremembe. Vsekakor mora domača stran podati pregled fondov in zbirk ter tudi nekaj zgodovinskih zanimivosti iz arhiva (npr. na ravni dežele). Možen je tudi koncept virtu-alnega arhiva vnos komičnih človeških figur, ki naj kot vodniki vodijo po virtualnem arhivu, čitalnici, virtualni razstavi listin v tridimenzionalnem prostoru ipd. Dobro je tudi, da je na spletnih straneh predstavljen zadnji raziskovalni projekt. Posamezni eksponati pa so lahko digitalizirani, tako da jih je po potrebi možno prebrati in povečati ter dobiti razlago besedila. V razpravi k njegovemu referatu pa je bilo zanimivo, da imajo arhivi v Nemčiji zelo redko predstavitve tudi v drugih jezikih (npr. v angleškem), ker pričakujejo le uporabnike z znanjem nemščine. Sledeči predavatelj dr. Gerald Maier, Deželna arhivska direkcija Baden-Wiirtenberg, Stuttgart, je svoj prispevek naslovil "Predstavitev arhivske celote na internetu arhivske informacije, "on-line" pripomočki, digitalizirano arhivsko gradivo". Pri internetski predstavitvi so možni različni "portalni" scenariji: npr, portal enega arhiva ali arhiv enega nosilca, možen je tudi portal vseh arhivov v deželi ali več dežel skupaj -torej državna raven; lahko je tudi zveza več ustanov (muzeji, biblioteke) ali celo portal na mednarodni ravni. Udeležencem kolokvija je v živo prikazal dve internetski predstavitvi: stran Državnega arhiva v St. Gallnu ter stran Arhivske direkcije v Baden-Würten-bergu, Stuttgart. Predvsem pri zadnji je bila razvidna tektonika predstavitve: iz nivoja vodnika naj bi se prešlo tudi na inventarje ter končno tudi na popis dokumentov. Videli smo tudi primer skeniranih dokumentov na internetu, katerih sliko se je lahko poljubno povečevalo, kar je omogočalo branje starih pisav. Posamezne dokumente se je lahko iskalo po iskalniku, podobno kot za inventar. Dr. Hans -Dieter Kreikamp iz koblenškega zveznega arhiva je z referatom "Evropski nastavki pri predstavitvi on-line pripomočkov", opisal Encoded Archival Description (EAD) (prosti prevod: kodirani arhivski opis), ki se v Evropi še ni uveljavil, poskušajo pa ga prek delovnih skupin vnesti v evropski prostor. Gre za standardizirano obliko on-line pripomočkov za iskanje arhivskega gradiva. Več izkušenj z on-line iskalniki imajo vsekakor v ZDA, kjer imajo v NARA Washington standardizirano obliko za iskanje gradiva. V Evropi se seveda zavzemajo za to, da ne bi upoštevali le ameriških, pač pa tudi britanske standarde pri strukturi popisov in predstavitvi arhivskega gradiva. Na ravni evropskih dogovorov bi vsekakor radi dosegli kompati-bilnost med arhivi, je pa predavatelj izpostavil problem, kako doseči enotne standarde med različnimi državami. Dr. Angelika Menne-Haritz iz marburške arhivske šole je v predavanju z naslovom "Izdelava mednarodne kompatibilnosti arhivskih navedb z XML formatom izmenjave" najprej postavila vprašanje: zakaj je potrebna mednarodna kompatibilnost? Arhivi običajno nismo navajeni takih vprašanj. Vsekakor pa so odgovori sledeči: zaradi poznavanja drugih dežel, zaradi nujnosti mednarodne diskusije, zaradi boljše prakse (t. i. "best practice") ter spremljanja razvoja v ZDA. Prej predstavljen sistem EAD je vsekakor prodor k internacionalizaciji. Tako bodo lahko presežene zgolj nacionalne in regionalne tradicije ter pričakovanja o uporabi arhivskega gradiva le iz domačega kraja. XML (format) je nov tehnični pristop, ki dopušča veliko fleksibilnost, razširjeno izbiro znakov za različne jezike ter tro-nivojske sestavne dele pripomočkov za uporabo. XML (format) je tudi izhod za prenos na uporabo EAD. Arhivska šola Marburg je razvila on-line iskalnike z aplikacijo MIDOSA. Videli smo primer, ki ga šele razvijajo skupaj z nekim ameriškim raziskovalnim centrom ter arhivi v ZDA, prav tako z različnimi arhivi v Nemčiji (informatiki in arhivisti skupaj) - gre za bilateralno skupino. Rezultati kompatibilnosti so lahko: skupne značilnosti in pridobitve iz sodelovanja. Perspektivi pa sta: skupni nadaljnji razvoj ter ponudba metod (Wissenmanagement ali knowledge management ali upravljanje z znanjem). Ta projekt v praksi nemških arhivov še ne poteka, še vedno se namreč pojavljajo jezikovni problemi pri kompatibilnosti tehničnih možnosti posameznih informacijskih sistemov. Naslednji dan, 24. junija je v tretjem vsebinskem sklopu začela predavanje dr. Thekla Kluttig, s saškega ministrstva za notranje zadeve v Dresdnu. Predavanje ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 207 je imelo naslov "Strategije in maneverski prostor arhivskega uradnega svetovalca". Opisala je način prevzemanja in uporabe gradiva v Saškem državnem arhivu. Z novimi digitalnimi arhivi se namreč postavlja vprašanje valorizacije. Navedla je, kako pri njih poteka strateško odločanje v dogovoru med arhivi in ministrstvi - treba je namreč vnaprej zastaviti strategijo odločanja. Pri valorizaciji pa je treba upoštevati e-maile, fotokopije, faxe, itd. Elektronske oblike dokumentov lahko predstavljajo problem, zato prevzemajo elektronski register e-dokumentov določenega ustvarjalca, in sicer v ASCII obliki. Dr. Andreas Hedwig iz hessenskega glavnega državnega arhiva v Wiesbadnu je predaval pod naslovom "Arhivska udeležba pri koncepciji birosistemov", V prispevku se je vprašal ali in kako lahko arhivisti vplivamo na ustvarjalce gradiva. Vendar to je tehnično in formalno vprašanje. Kako z ustvarjalci doseči ohranitev raznih vrst gradiva, da bi ga bilo mogoče arhivirati ter pozneje rekonstruirati dogajanje nekega obdobja. V 70. letih so se priporočali posebni dogovori z ustvarjalci, v 90. letih (posebno leta 1999) pa je postalo aktualno vprašanje upravljanja z zapisi. Devetdeseta leta so prinesla tudi avtomatizacijo pisarniškega poslovanja na zvezni in lokalni oblastni ravni. Poudaril je, da imajo tudi predstavitve raznih ustvarjalcev na spletnih straneh svojo pomembnost za bodoče uporabnike arhivskega gradiva in obstaja vprašanje kako jih ohraniti. V 80. letih se je praksa sodelovanja med upravo in arhivom razvila tudi v smeri potreb uprave, ne le arhiva. Pri elektronskih registrih (evidencah) se že kažejo težave, kako jih prenesti v arhivsko uporabo. Vsekakor pa je opozoril, da so podobni projekti sodelovanja z upravo tudi finančno dragi npr, v primeru, da imajo projekti za digitalno pisarniško poslovanje v registraturah že vstavljeno valorizacijo. Dr. Michael Hollman iz zveznega arhiva v Berlinu je v predavanju z naslovom "Razmišljanja ob novih konceptih uporabe v zveznem arhivu" predstavil, kako so se lotili izboljšav zveznega arhiva v Berlinu. Izdelali so nekatere konkretne statistične preglede: koliko je obiskovalcev, kolikšno število dni z obiski ipd. Lotili so se tudi analize, kako so priključili in valorizirali gradivo nekdanje DDR. Med raziskovalci arhivskega gradiva so izvedli raziskavo, kaj znanstveniki in drugi mislijo o uporabi in pogojih uporabe gradiva. Nujna bi bila celo raziskava o tem, kaj lahko v arhivski dejavnosti naredimo za obiskovalce, kakšne profile raziskovalcev imamo ter kaj oni sami želijo ipd. Dr. Jürgen Treffeisen iz Deželne arhivske direkcije Baden-Würtenberg v Stuttgartu je v predavanju z naslovom "Transparentnost arhiviranja dokumentacija o postopkih odločanja pri arhivski valorizaciji" opozoril, da je transparentnost še vedno zelo visoko zastavljeni cilj in ni lahko dosegljiv. Zato lahko tu le iščemo "možne odgovore" ne pa trdno določene. V zadnjem tematskem sklopu je prvi nastopil prof. dr. Herman Rumschöttel, generalni direktor bavarskih državnih arhivov iz Münchena, z referatom "Splošna pravica dostopa do informacij med varstvom podat kov, arhivskimi zakoni, uradnimi tajnostmi in učinkovitostjo uprave". Povedal je, da je v zadnjem času žgoča debata v različnih državnih forumih o tem, ali je informacija zaželena, uporabna in nujna skratka problematika dostopa do informacij v državni upravi. V zadnjem času daje gospodarska politika in njena usmeritev poudarek pomenu in dostopu do državnih informacij. Komercializacija informacij je še odprto področje, vsekakor pa je zaželena transparentnost dejavnosti. Ob tem so se pojavila tudi vprašanja stroškov za objavo informacij, ker si je težko zamisliti, kolikšen bi bil finančni strošek dati vse informacije javne uprave na razpolago in tako doseči transparentnost njihove dejavnosti. Vsekakor pa so danes aktualna vprašanja pravice do informiranosti. Na ravni Evropske unije (EL) je nujen tudi pretok informacij med državami članicami, zato je znotraj nacionalnih okvirov prisotna (nemška) zakonodaja o trasparent-nosti. Med zakonodajo o informiranosti ter zakonodajo o pravici do varovanja podatkov pa je tudi arhivska zakonodaja. Poudaril je, da politični cilji v omenjeni pravici do informiranosti niso zelo pomembni, vendar lahko postanejo pomembni pri vprašanju dostopa do arhivov. Arhivska politika bi po njegovem izvajanju morala določiti tele osnove: dostopnost do gradiva se ne bi smela poslabšati, vztrajati bi bilo treba pri ločevanju arhivskega od registraturnega gradiva, elektronski sistemi bi morali z dostopom zagotoviti tudi uporabo novih medijev in hrambo teh novih medijev ter treba bi bilo predvidevati finančne stroške za potrebe te vrste. ZDA so v boljšem položaju, ker ima nacionalni arhiv svoj razvojni center, v katerem zbirajo elektronske arhivske baze in jih arhivirajo. Dr. Rumschöttel je svetoval tako spoznavanje upravne zgodovine kot tudi razvoja uprave in upravnih znanosti ter temu ustrezno prilagajanje arhivske dejavnosti. Dr. Udo Schäfer iz Deželne arhivske direkcije Baden-Würtenberg v Stuttgartu je z referatom "Nemška zakonodaja v t. i. nacionalnih in naddržavnih predpisih o transparentnosti v Evropi" opisal različne situacije problematike te vrste v Nemčiji ter primerjalno v drugih evropskih državah. Švedska ima najdaljšo tradicijo in najbolj liberalno politiko na tem področju; vsak švedski državljan ima namreč pravico dostopa do informacij na podlagi napisanega pravnega predpisa. Na Švedskem imajo tudi arhivske zakone, ki določajo različne roke nedostopnosti arhivskega gradiva najdaljši je 70 let za osebne podatke. Nadalje je opisal položaj v Franciji, kakšne zakone ima ter kako se je spreminjalo stanje glede dostopnosti, rokov nedostopnosti ter zakonske spremembe na tem področju. Za razmere v Italiji je omenil predvsem dvojno zakonodajo: zakon o posedovanju podatkov ter zakon o uporabi arhivskega gradiva. V Veliki Britaniji to problematiko določajo tile zakoni: "Freedom of Information Act" (zakon o pravici do informiranosti), Public Records Act (zakon o javnem arhivskem gradivu) ter "Data protection Act" (zakon o varovanju podatkov). Na ravni Evropske unije (EU) pa se pojavlja potreba po supranacionalni transparentnosti, zato je bila ustanovljena komisija za določitev temeljev regulativ za dostop 208 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 do informacij. Vsekakor je poudarek na demokratizaciji uporabe gradiva. Na kratko je tudi opisal, kakšna je smer razvoja v Nemčiji, Prof. dr. Rainer Polley iz marburške arhivske šole je v referatu "Zakoni o svobodi informiranja v Berlinu in Schlesvrig-Holsteinu ter listina zakona pravice vpogleda v Brandenburgu" podal pregled predvsem nemške zakonodaje s tega področja, in sicer na različnih ravneh (dežel in države). Opozoril je celo na protislovja, kijih prinašajo posamezni členi več-stopenjske zakonodaje (tudi s kopijami skupno petih zveznih in deželnih zakonov). Zakonodaja s področja pravic državljanov do informiranosti se je v Nemčiji pojavila v 90. letih, ko jih je pričelo izdajati ministrstvo za notranje zadeve, sedaj pa je problematika segla že do arhivov. Načelne usmeritve in favoriziranja dostopa do arhivov ("access to archives") so predvsem značilna za Svet Evrope. V sklepu pa je poudaril, da arhivi sicer morajo upoštevati "nadrejene" cilje, vendar pa nima smisla, da politizirajo oziroma, da se pri problematiki te vrste raje omejijo na racionalna vprašanja. Predavatelji in diskutanti so na tokratnem kolokviju posegali na področja, ki niso zajemala le problematike transparentnosti, prepoznavnosti in dostopnosti arhivskih ustanov, kot sestavni del uprave oziroma uprave kot celote, temveč so se spustili tudi na področja državnih zakonskih regulativ, ki določajo pravico do informiranosti državljanov ter na drugi strani zakonskih zahtev varovanja podatkov. Obravnavali so problematiko veljavnosti novih elektronskih zapisov in tudi problematiko (svetovalnih) storitev, ki naj bi jih arhivske ustanove, kot strokovne institucije, ponujale različnim ustanovam v državni upravi, tudi v razmerah novih tehnoloških možnosti in razvoja. Natalija Glažar Sodelovanje Avstrijskega državnega arhiva z upravnimi organi Prehod gradiva iz Zveznega ministrstva za zunanje zadeve Republike Avstrije v Avstrijski državni arhiv - Arhiv Republike Avstrije Vzrok za odhod na Dunaj Za obisk Ministrstva za zunanje zadeve Republike Avstrije in Avstrijskega državnega arhiva — Arhiva Republike Avstrije smo se v Arhivu Republike Slovenije odločili skupaj z vodjo glavne pisarne Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije (opomba: v nadaljevanju MZZ RS) in njihovo arhivarko, da bi bolje spoznali pot od nastanka dokumenta do oblikovanja zadev in način prehoda gradiva v arhiv. Vzrok za obisk so bila tudi nekatera strokovna nesoglasja med MZZ RS in Arhivom RS. Arhiv RS nima nobenih pooblastil glede izvajanja pisarniškega poslovanja pri posameznih upravnih organih, čeprav pa skoraj vsi upoštevajo strokovna navodila o vodenju evidenc in odlaganju spisov tako v tekočo kot stalno zbirko. Največ razhajanj je bilo predvsem zaradi neupoštevanja Uredbe o pisarniškem poslovanju in o dolžnostih upravnih organov do dokumentarnega gradiva1 in Navodila za izvajanje uredbe o pisarniškem poslovanju in o dolžnostih upravnih organov do dokumentarnega gradiva.- Glavni problem je v tem, da na MZZ RS dokumentov ne klasificirajo in jih vsebinsko ne razvrščajo, kar pomeni, da ne oblikujejo zadev z obrazložitvijo, da se z računalniškim programom Lotusnotes Spis in enostavnim delovodnikom najdejo vsi dokumenti. Glede evidenc in oblikovanja zadev ne upoštevajo členov od št. 14 do št. 36 omenjene Uredbe. Se vedno vodijo enostavni delovodnik in dokumente številčijo do več tisoč, kar je čez določeno dobo nemogoče rekonstruirati. Prav tako so nas na te nepravilnosti nenehno opozarjali na drugih ministrstvih in upravnih organih, s katerimi MZZ RS sodeluje. Prav tako po 47. členu Uredbe ne ločijo tekoče in stalne zbirke dokumentarnega gradiva. Tekoče zadeve, rešene in nerešene, se zadržujejo pri strokovnih delavcih, ki pa ravno zaradi narave svojega dela večkrat prehajajo z enega delovnega mesta na drugo. Zato je vedno vprašljiva evidenca gradiva. Poudariti pa moramo, da imajo vse to zapisano v internem Pravilniku o ravnanju z dokumentarnim gradivom MZZ RS z dne 17. 3. 1997, h kateremu je priložen tudi klasifikacijski načrt. Zaradi omenjenih dejstev3 in kljub Navodilu za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega, ki smo ga izdelali na podlagi klasifikacijskega načrta, je ta brezpredmeten, dokler se ne bodo pričele voditi evidence na podlagi že sprejetega klasifikacijskega načrta.4 Avstrijsko zvezno ministrstvo za zunanje zadeve (Bundesministerium für Außeres) Na zveznem ministrstvu nas je sprejel g. Gerhard Milletich, vodja Oddelka VI. 7, ki skrbi za elektronsko tehnologijo. Avstrijsko pisarniško poslovanje ima dvestoletno tradicijo in je ostalo, z nekaterimi manjšimi spremembami, podobno kot v dobi Marije Terezije. Vsa avstrijska ministrstva še vedno uporabljajo "papirnato obliko poslovanja", z izjemo zunanjega, ki zaradi lažjega poslovanja in zaradi številnih ambasad in konzulatov po svetu prehaja na elektronske medije. G. Gerhard Milletich nam je razložil, da je avstrijsko zunanje ministrstvo edino na nemško govorečem območju, ki uporablja "elektronski akt" z elektronskim podpisom. Dokumenti nastajajo v treh oblikah: elektronska pošta, faks in papir. Za vodenje pisarniškega poslovanja imajo enotno zakonsko osnovo. Za zunanje 1 Uradni list RS, št. 72/94 in 82/74. 2 Uradni list RS, št. 41/95. Vodenje enostavnega delovodnika, neoblikovanje zadev in razmejevanje med tekočo in stalno zbirko. 4 Pravilnik o ravnanju z dokumentarnim gradivom MZZ, 17. 3. 1997. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 209 ministrstvo v celoti ni enotnega klasifikacijskega načrta.5 Za vsako organizacijsko enoto (sektor6) imajo poseben klasifikacijski načrt. Prav tako ne poznajo enotne glavne pisarne, ampak imajo 20 pisarn, kjer gradivo klasificirajo in skeniraio. Prav tako ima vsak oddelek svojo "tekočo zbirko", ki gradivo hrani od tri do štiri leta, nato pa prehaja v "stalno zbirko",8 kjer se hrani do prevzema v avstrijski državni arhiv. Bistvo pa je, da vsak dokument, ki prispe v ministrstvo, klasificirajo in vsebinsko razvrstijo^ tako na papirju kot v elektronski obliki in dokumente hranijo tudi do prehoda v avstrijski državni arhiv. Na vprašanje "kako hraniti arhivsko gradivo, ki nastaja v elektronskih medijih", je g. Gerhard Milletich odgovoril, da so te zadeve za zdaj še nedorečene, vendar naj bi se razrešile najpozneje do leta 2004. V omenjenem oddelku, ki se ukvarja pretežno s finančno dokumentacijo, so postavili sedemletni rok hranjenja pri ustvarjalcu. V avstrijskem državnem arhivu pa tega roka niso poznali, ko smo jih vprašali o njem, tako da tudi v Avstriji lahko opazimo nesoglasje med tra dicionalno arhivistiko (na papirju) in na novo na stalimi dokumenti na elektronskih nosilcih. Avstrijski državni arhiv — Arhiv Republike in vmesni arhiv (Österreichisches Staatsarchiv - Archiv der Republik und Zwischenarchiv Österreich) V Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju nas je sprejel generalni direktor prof. dr. Lorenz Mikoletzky. Najprej nas je seznanil s celotno organizacijo državnega arhiva s posebnim poudarkom na arhivskem gradivu zveznih upravnih organov od leta 1918 dalje in na sodelovanju z ustvarjalci zveznim ministrstvom za zunanje zadeve. V Avstriji je bil šele 1. januarja leta 2000 sprejet zvezni arhivski zakon, ki med drugim ureja tudi, katero zvezno gradivo se izroča republiškemu arhivu, kije del državnega arhiva. Vse gradivo, ki so ga zvezna ministrstva, vključno z zunanjim ministrstvom, izročila Arhivu Republike Avstrije, je dostopno za javnost 30 let po nastanku.10 Prva pomembna razlika med arhivsko dejavnostjo v Sloveniji in Avstriji je tem, da v avstrijskemu arhivu poznajo še "vmesni arhiv" (Zwischenarchiv), kamor prihaja gradivo še pred pretekom 30 let. Gradivo hranijo11 v "vmesnem arhivu" 25 let po nastanku. Do tega časa ima ustvarjalec dostop do gradiva in sicer za operativne namene. Po preteku 25 let pa ustvarjalec določi, katero gradivo je odprto oziroma zaprto za javnost in katero je določeno za valorizacijo. Šele tedaj začne pa Arhiv Republike Avstrije s strokovno obde- Leta 1997 so hoteli uvesti enoten klasifikacijski načrt, vendar brez uspeha. ® Imajo 7 sektorjev, mi smo bili v šestem, ki je razdeljen še na sedem oddelkov. 7 Ne poznajo pojma tekoče zbirke. ® Ne poznajo pojma stalne zbirke. 9 Še pred kratkim je veljalo prepričanje, da tudi če bi priletel list papirja skozi okno, da bi ga klasificirali in razvrstili. 10 Kot v Sloveniji. 1' Deponirajo. lavo in po njej gradivo postane dostopno za javnost. Strokovno delo mora biti opravljeno do preteka mejne letnice 30 let po nastanku. V Sloveniji obstaja podobni "vmesni arhiv" za šest ministrstev12 pri Servisu skupnih služb Vlade RS. Deluje v okviru glavne pisarne Servisa skupnih služb in sodeluje z Arhivom RS kot "ustvarjalec" arhivskega gradiva. Za tri ministrstva hrani cca 3 km gradiva, vendar pa ima, na žalost, zaposlenega samo enega arhivarja. Druga razlika, ki smo jo opazili, je, da arhiv sam ne sodeluje z ustvarjalci arhivskega gradiva pri oblikovanju pisarniškega poslovanja ne pri izobraževanju njihovih delavcev, ne sodeluje pri oblikovanju klasifikacijskih načrtov ne pri določanju rokov hranjenja, teh sploh ne poznajo, ker izročajo vse gradivo v že imenovani "vmesni arhiv" (Zwischenarchiv). Pisarniško poslovanje in vodenje evidenc je od leta 1945 z zelo majhnimi dopolnili nespremenjeno, kar v našem primeru ne moremo trditi, saj se je od leta 1945 velikokrat spremenilo.13 Pri tem ni bilo kontinuitete kot v avstrijskem primeru, kjer se vodijo evidence že od obdobja, ko je vladala cesarica Marija Terezija, kot se sami tudi radi pohvalijo, brez pretresljivih sprememb. Tretja bistvena razlika pri skrbi za novejše gradivo je glede določitve rokov hranjenja, saj, kot je direktor prof. dr. Lorenz Mikoletzky večkrat poudaril, je ravno med gradivom, ki bi ga ustvarjalci po svoji presoji po 25 letih predvideli za uničenje, največ arhivskega gradiva. Ministrstva dajo samo predlog za valorizacijo, to pa opravijo delavci arhiva sami v arhivu, zato tudi ne poznajo Navodila o odbiranju arhivskega gradiva iz dokumentarnega. Valorizacijo pa opravijo honorarni delavci, ki jih najame ustrezni zvezni upravni organi. Za Slovenijo tak način nikakor ne bi prišel v poštev. Prva ovira bi bila vsekakor prostorska stiska.14 Četrta razlika med Avstrijo in Slovenijo je pojmovanje fonda. Na primeru avstrijskega zveznega ministrstva za zunanje zadeve smo videli, da obstaja za vsak oddelek (sektor), za vsako ambasado, konzulat, veleposlaništvo itd. poseben fond (Bestand). S tem sistemom imajo dobre izkušnje, saj prevzema arhiv gradivo po posameznih oddelkih in tako ni ovir, da zaradi manjše količine gradiva, ki ga pri ustvarjalcu še vedno potrebujejo, ne bi mogli prevzeti še preostalega. Na področju elektronskih zapisov imajo malo izkušenj, saj se avstrijska zvezna uprava, z izjemo dela zveznega ministrstva za zunanje zadeve, še ne ukvarja s prehodom gradiva na papirju v elektronske medije. V arhivu pa deluje skupina, a še ni v celoti organizirana, ki naj bi spremljala razvoj elektronskih medijev. Mikrofilmske posnetke uporabljajo samo za varnostno kopiranje državnih listin. Prav tako še ved- 1 o Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za pravosodje RS, Ministrstvo za zdravstvo RS, Ministrstvo za finance RS in Ministrstvo za promet in zveze RS in deloma Davčna uprave RS ter Servis skupnih služb Vlade RS. IT Gotovina Vesna, Sistemi poslovanja s spisi od 1955 dalje, Arhivi, št. 16, 1-2, 1993, str. 45-54. 14 Na Dunaju imajo novo stavbo, ki pa je zaradi omenjenega načina prevzemanja skoraj v celoti zasedena. 210 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 no nimajo izdelanega računalniškega programa za popisovanje arhivskega gradiva. Trenutno se še razvija. Tako da tudi na tem področju Arhiv RS ne zaostaja, nasprotno, celo v prednosti je. Ob koncu razgovora nam je generalni direktor prof. dr. Lorenz Mikoletzky razložil, da je v Avstriji zadnja vlada sprejela varčevalne ukrepe in to je prizadelo tudi arhiv. Zaposlovanje je ustavljeno. Sedaj je zaposlenih 132 uslužbencev, od tega 27 z akademskim naslovom, 60 "manipulantov", drugi zaposleni pa so z višjo ali visoko izobrazbo. Veleposlaništvo Republike Slovenije na Dunaju Na Veleposlaništvu RS na Dunaju nas je sprejel veleposlanik g. Ivo Vajgl. Dokumentarno gradivo nam je predstavil g. Jože Hlep. Kot predhodnik našega veleposlaništva je bil leta 1990 na Dunaju ustanovljen Urad Republike Slovenije, ki ga je vodil koroški Slovenec Karel Smolle. Gradivo veleposlaništva je urejeno vsebinsko po presoji posameznih strokovnih delavcev. Ti so ga urejali brez ustreznih strokovnih navodil z MZZ RS in brez ustrezne računalniške podpore. Žgoč problem se je pokazal posebno na konzularnem oddelku. S podobnimi težavami pri pisarniškem poslovanju in arhiviranju so naju seznanili že ob obisku na konzularnem oddelku na Veleposlaništvu RS v Zagrebu in Konzulatu RS v Trstu. Povsod so pokazali veliko zanimanja za ureditev pisarniškega poslovanja po Uredbi. Od MZZ RS pričakujejo ustrezna navodila in ustrezno izobraževanje pred nastopom na delovnih mestih v tujini, vendar to doslej v 10 letih ni bila praksa. Prav tako so predlagali, da bi se ob menjavi mandatov naredile zapisniške predaje in prevzemi dokumentarnega gradiva in da bi se kontinuiteta poslovanja nadaljevala tudi ob kadrovskih zamenjavah, ki so ponavadi na štiri leta. Glede na to, da tudi na Veleposlaništvu RS na Dunaju ne uporabljajo klasifikacijskega načrta, sva opozorila na arhivsko gradivo, kot so odškodnine, denacionalizacija ... (npr. lipicanci, Nuklearna elektrarna Krško itd.), na katero naj bodo posebej pozorni, saj smo jih v Navodilu za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega za MZZ RS označili kot arhivsko gradivo. Vesna Gotovina, Žarko Štrumbl Na obisku v državnih arhivih LR Kitajske V okviru Sporazuma o kulturnem sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Kitajsko je delega cija Arhiva Republike Slovenije uradno obiskala kitajske državne arhive v Pekingu, in to od 3. do 6. aprila 2000. Slovensko arhivsko delegacijo so sestavljali 15 Žal za to obdobje gradiva ni, ker je po nekaterih navedbah še pri g. Karlu Smolletu. mag. Vladimir Žumer, direktor, Marjan Zupančič, namestnik direktorja, Nina Zupančič Pušavec, pomočnica direktorja, mag. Vladimir Kološa, svetovalec vlade RS, in Natalija Glažar, svetovalka direktorja. S tem smo vrnili uradni obisk kitajski arhivski upravi, katere delegacija je obiskala Ljubljano od 17. do 21. oktobra 1999. Kitajsko delegacijo je vodil gospod Feng Hewang, drugi namestnik generalnega direktorja Državne arhivske uprave Kitajske, v njej pa so bili gospod Sun Gang, namestnik direktorja Oddelka za nadzor arhivskih institucij in arhivov pri Državni arhivski upravi Kitajske, gospa Zhang Huiqin, direktorica državnih arhivov pri isti upravi, gospa Xu Quing-qing, direktorica Arhiva CK Komunistične partije Kitajske, gospa Yin Li, namestnica direktorja Oddelka za stike z javnostjo pri Državni arhivski upravi Kitajske, in gospa Zhao Cong, prevajalka za ruski jezik. Slovensko arhivsko delegacijo sta v Državni arhivski upravi Kitajske sprejela prvi namestnik generalnega direktorja gospod Mao Fuming in drugi namestnik gospod Feng Hewang. Na uradnih pogovorih smo izmenjali izkušnje glede organizacije državnih arhivov, arhivske zakonodaje in vprašanj o novostih, ki so jih v arhivsko teorijo in prakso prinesle družbeno-eko-nomske spremembe v nekdanjih realsocialističnih državah. Še posebej so se vodje kitajskih arhivov zanimali za ravnanje z zasebnim arhivskim gradivom v Republiki Sloveniji, kajti tudi sami se vedno pogosteje srečujejo z zasebnim kapitalom na Kitajskem in posledično z zasebnim arhivskim gradivom. Delegaciji sta se dogovorili, da se predstavniki državnih arhivov obiščejo med seboj izmenično vsako leto, eno leto kitajski arhivisti v Sloveniji, naslednje leto pa obratno, v skupnem številu največ treh arhivistov. Slovenska arhivska delegacija je med uradnim obiskom najprej obiskala Arhiv mesta Pekinga (Beijing Municipal Archives), ki ga vodi gospod Xu Junde. To je eden najnovejših arhivskih objektov na Kitajskem, odprt aprila 1996, ki je v letu 1998 tudi prejel posebno priznanje (certifikat) kot "prvovrsten nacionalni arhiv".1 Ustanovljen je bil sicer že v letu 1957 in seje večkrat selil po Pekingu, danes pa novi objekt zajema 20.000 kvadratnih metrov površine, in sicer dvoje nadstropij skladišč v podzemeljskih etažah ter 15 nadstropij skladišč nad zemljo. Oprema arhivske stavbe zajema: avtomatiziran alarmni sistem, protipožarni gasilni sistem, računalniški in videonadzor, sistem avtomatskega nadzora temperature in vlažnosti ter je opremljen z računalniškim mrežnim sistemom. Sicer pa je objekt po zunanjosti približan značilni kitajski arhitekturi. Skupno hrani mestni arhiv 1,13 milijonov arhivskih zvitkov. Več kot tri četrtine tega zajema arhivsko gradivo Republike Kitajske (799.588 enot). Priključeno je bilo tudi gradivo po ustanovitvi Ljudske Republike Kitajske (311.570 enot), vključno z nekaterim historičnim gradivom iz obdobja revolucije, prav tako v manjši meri hranijo tudi gradivo dinastij Ming in Quing (samo 2574 enot). Poleg tega mestni arhiv hrani tudi različne posnetke, videotra- Povzeto po publikaciji "Beijing Municipal Archives", Beijing China, 1998. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 211 kove, filme in fotografije. V letu 1980 po veliki kulturni revoluciji se je Centralni komite KP Kitajske odločil odpreti zgodovinski arhiv za javnost, tako je mestni arhiv samo med letoma 1996-1997 odprl 710.000 zvitkov. Pridobitve arhivskega gradiva so se v mestnem arhivu od leta 1954 do leta 1997 povečale za 86 odstotkov. Arhiv ima danes več različnih oddelkov: oddelek za prevzeme, za urejanje, za konzervacijo, za uporabo, za izdajanje arhivskih pripomočkov in virov, za raziskave, za izobraževanje (meščanov in raznih uporabnikov "department of social education") ter oddelek za tehnološko podporo. Svojim uporabnikom omogočajo branje in preverjanje arhivskih dokumentov, izdelavo reprodukcij, restavriranje dokumentov ter svetovanje v poslovnih zadevah. Arhiv je doslej izdal okrog 20 različnih vrst pripomočkov in izdaj historičnih virov. Periodično pa izdajajo tudi vire za zgodovino mesta Pekinga (Beijing Archival Sources). Mestni arhiv ima tudi naziv "izobraževalni temelj mladostnikov" (Teenagers Educational base) ter naziv "praktična osnova za učenje o arhivih" (posebno za študente z Univerz) kar se nanaša predvsem na številne razstave arhivskega in posebnega historičnega gradiva. Arhiv je resnično sodobno opremljen objekt, v katerem je omogočeno strokovno delo z računalniško podporo. V zadnjih letih je mestni arhiv razširil svojo akademsko dejavnost in mednarodno sodelova nje (izmenjavo arhivistov). Tako so njihovi arhivisti raziskovali arhivsko delo v Evropi, Ameriki in Aziji, sami pa so sprejeli arhiviste iz Francije, Švice, Amerike, Japonske, Rusije, Madžarske, Pakistana, Koreje, Vietnama, Maroka in druge. Te dejavnosti so vzpodbudile vzajemno sodelovanje in prijateljstvo med kitajskimi in tujimi arhivisti. Člani delegacije smo si že med strokovno ekskurzijo Arhivskega društva Slovenije od 26. 3. do 2. 4. 2000 ogledali tudi Prvi zgodovinski arhiv Kitajske, kjer nas je sprejela namestnica direktorja gospa Zou Ailian. Prvi zgodovinski arhiv Kitajske je v letu 1995 praznoval svojo 70-letnico delovanja. Omenjeni arhiv je značilen tip zgodovinskega arhiva, ki v glavnem hrani arhivsko gradivo dinastij Ming in Qing in ne prevzema na novo nastalega gradiva. Zgodovinski razvoj ustanove se je pričel 10. oktobra 1925, ko je bila v Prepovedanem mestu ustanovljena Muzejska palača z dvema oddelkoma: z antikvitetami ter s knjižnico.2 Oddelek knjižnice je bil nekoliko pozneje razdeljen na knjižnično sekcijo ter sekcijo dokumentov. Sekcija dokumentov, ki je bila nastanjena v objektu Nansansuo znotraj vrat Donghua v Muzejski palači je skrbela za upravljanje z arhivi Ming-Qing. Leta 1927 je bila sekcija preimenovana v Sekcijo starih dokumentov (Zhanggubu) ter v letu 1928 v Skladišče dokumentov (Wenxianguan). Njihova glavna naloga pa je bila varovanje, razstavljanje, urejanje in popisovanje arhivov Ming-Qing. V maju 1951 se je končno preimenovala v Arhiv, hkrati pa so se v Muzejsko palačo prenesli predmeti, kot patentne raritete, oficialna pokrivala in oblačila, instrumenti in drugi Povzeto po publikaciji The First Historical Archives of China". podobni predmeti, ki niso sodili v arhiv. V decembru 1955 preide Arhiv Muzejske palače pod upravo Državnega arhivskega urada in spremeni ime v Prvi zgodovinski arhiv. Spremembe imen so se tudi tu nadaljevale. Tako je bil arhiv oktobra 1959 preimenovan v Oddelek Ming-Qing in je prišel v upravo Centralnih arhivov. Reorganizacija Centralnih arhivov v letu 1969 pa je Oddelek Ming-Qing dodelila nazaj v Muzejsko palačo. Končno je bila v aprilu 1980 postavljena zdajšnja ureditev z ustanovitvijo Prvega zgodovinskega arhiva Kitajske v okviru Centralnega urada Komunistične partije Kitajske (CPC-Communist Party of China). Leta 1987 preide arhiv v službo Urada državnega zbora ter pozneje kot kulturna ustanova pod pristojnost Državnega arhivskega urada. Prvi zgodovinski arhiv Kitajske kot državni arhiv hrani največ zgodovinskih dokumentov v državi. V tem arhivu so uvedli sistem "skrbniške odgovornosti", z delovno skupino treh skrbnikov (kuratorjev): glavnega skrbnika (gospod Xu Yipu) ter treh viceskrbnikov (gospodje Qin Guojjing in Liu Yucai). Ta skrbniška skupina določa politiko dela arhivske administracije in vsebino dela za celoten arhiv. Struktura zaposlenih pa je sledeča: 28 arhivistov-raziskovalcev (vključno izrednih arhivistov), 69 arhivistov, 35 arhivskih pomočnikov in 21 administrativnih delavcev. Skupno je zaposlenih 153 oseb. Arhiv danes predstavlja središče za hrambo, uporabo in raziskovanje gradiva Ming-Qing, ima pa tudi pomembno vlogo v kitaj sko-mednarodnih kulturnih raziskavah in izmenjavah. V današnjem objektu, znotraj Prepovedanega mesta pri vratih Xihua so v letu 1975 opravili večja rekonstrukcij ska dela v skladiščnih prostorih in jih opremili z omarami kompaktus, kamor je bila prenesena celotna zbirka arhivov Ming-Qing. Z začetkom splošnih reform na Kitajskem v letu 1980 ter z odpiranjem proti zunanjemu svetu je državna politika začela promovirati dostopnost zgodovinskih arhivov za javnost. Tako je tudi Prvi zgodovinski arhiv začel odpirati svoje zbirke (tudi za tuje raziskovalce) ter izdajati in objavljati različna dela, prav tako pa tudi razstavljati in izobraževati javnost o svojem gradivu dinastij Ming in Qing. V letih od 1980 do 1995 je bilo v arhivu 85.000 domačih in tujih raziskovalcev (iz več kot 20 držav), ki so se ukvarjali s politično, vojaško, pravno in kulturno zgodovino dinastije Qing, pa tudi zgodovino diplomacije, izobraževanja, geografije, astronomije, meteorologije, arhitekture in nacionalnosti. V tem času je bilo uporabljenih več kot 420.000 enot zgodovinskega gradiva, in 30.000 mikrofilmskih zvitkov. Dinastiji Ming in Quing sta bili zadnji dve kitajski dinastiji iz fevdalnega obdobja. Za izvajanje fevdalne oblasti so ustanovili množične državne organe, vladali pa so tudi s pomočjo dokumentarnih in arhivskih pravil. V teh dinastijah, z več kot 500-let starimi pravili, je bilo ustvarjeno zelo veliko dokumentov. Trenutno celotna zbirka dokumentov Ming-Quing zajema 10.000.000 enot (zvitkov) in 74 fondov. Dokumenti v glavnem zajemajo cesarjeve razglase-ukaze, uradne zapiske (dnevnike), uradniške dokumente, in tudi skupne zbirke z skupaj več kot 100 vrstami 212 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 gradiva- Opisani zgodovinski dokumenti niso samo primerni viri za zgodovinarje, specializirane za obdobje Ming in Qing, kot tudi niso samo nacionalni zakladi, pač pa so del celotne človeške kulturne dediščine, Arhiv hrani tudi obsežno zbirko dokumentov v mandžurščini in ne le v kitajščini, zato imajo v arhivu tudi poseben oddelek za mandžurski jezik. Arhiv je zbral večino gradiva Ming-Qing v mandžur-skem jeziku, prav tako pa je pripeljal tudi raziskovalce mandžurskega jezika, ki so veliko prispevali s prevodi, popisovanjem in urejanjem tega gradiva. Objavili so več vplivnih monografij s tega področja. Skupno je bilo objavljenih okrog 30 različnih del v kitajskem in mandžurskem jeziku, med njimi so zanimivi: Zbirka cesarskih ukazov Qinlong regije, Zbrani cesarsko-od-rejeni dvorni spomeniki na Kitajskem v regiji Yong-zheng, Izbrani dokumenti o Kitaj sko-Ryukyu3 odnosih v Qing dinastiji ter izdajajo časopis "Historical Archives". Po zagotovilih je večina gradiva v arhivu mikrofilmana, zato uporabniki pregledujejo predvsem mikrofilme in so posledično originali ohranjeni v zelo dobrem stanju (o čemer smo se prepričali tudi sami ob ogledu nekaterih cesarskih rokopisov pisanih z zlato barvo). Z uporabo računalniške tehnologije ter na podlagi lastnih nacionalnih standardov so v tem arhivu razvili tudi serijo standardov samo za arhive Ming-Qing ter vzpostavili bazo podatkov arhivov Ming-Qing, s trenutno 100.000 vpisanimi enotami (zvitkov ali fasciklov). Kljub "starejšemu tipu" arhiva še vedno občasno prevzemajo gradivo iz cesarskega obdobja, tako so od 1985 do danes prevzeli 3600 enot (zvitkov) iz različnih predelov Kitajske, vključujoč cesarsko genealogijo (pisala se je vsakih 10 let), diplomatska sporočila, pogodbe in pisma slavnih osebnosti ipd. Kot zanimivost lahko opišem, kako je arhiv dal pobudo dvema kitajskima podjetjema za izdelavo "cesarskega zeliščnega čaja" in "vina Guilig" na podlagi starih receptov; danes jih je mogoče najti v prodaji, V stavbi arhiva hranijo tudi primer zlate cesarske omare -zaboja z reliefnimi zmaji, ki so cesarski simbol in v katerem so hranili arhivsko gradivo in cesarjeve odloke. V cesarjevem Prepovedanem mestu je tudi stavba, kjer so bili hranjeni opisani arhivi, imenuje se Cesarjeva arhivska klet, ki je imela 153 opisanih pozlačenih omar, vsaka pa je tehtala 166 kilogramov. Zadnji dan je slovenska delegacija obiskala Mestni konstrukcijski arhiv Pekinga. Razkazal nam ga je namestnik direktorja gospod Su Wen. Zelo zanimiva je praksa mestnega konstrukcijskega arhiva, ki zaradi velikanskega obsega gradiva arhivira novejše gradbene projekte zgolj v obliki mikrofilmov, izvirnike na papirju pa vrača investitorjem oziroma državnim projektivnim uradom. Zanimiva je bila tudi informacija, da razvoj mesta Peking spremljajo z avioposetki iz zraka in jih arhiv tudi hrani. Hkrati pa je to tudi edini možni način nadzora graditve zelo hitro rastočega mesta. V letu 1996 (2, september) je bil v Pekingu organiziran tudi med- Ryukyu ali Ryukyu kingdom je ime za kraljestvo Ryukyu: ki je bilo od 14.-19. stol. in gaje Japonska pripojila, danes pa je to pokrajina Okinava. narodni seminar o urbanističnih arhivih, ki je potekal v stavbi pekinškega mestnega arhiva. V okviru programa smo obiskali tudi Nacionalno knjižnico Kitajske v Pekingu. Sodoben objekt, ki se razprostira na 742 hektarjih, s skupno 140.000 kvadratnimi metri prostornih površin ter z dvaindajsetimi skladišči (od tega trije podzemeljski nivoji).4 Knjižnica ima tudi svojo podružnično enoto v ulici Wenjin v bližini jezera Beihai. Poleg tega, da je to osrednja nacionalna shramba za publikacije, je hkrati tudi center za izobraževanje in raziskovanje na področju bibliotekarstva ter je tudi kulturni center za mednarodno sodelovanje z drugimi knjižnicami. Predhodnik nacionalne knjižnice je bila Glavna knjižnica dinastije Qing. V začetku 20, stoletja pod zahodnimi vplivi ter z reformami je nekaj poznavalcev vročilo cesarju dinastije Qing spomenico-prošnjo za odprtje knjižnic in univerz, da bi lahko nadaljevali izvajanje nacionalne kulture ter poučevali napredne znanosti. Tako je 9. septembra 1909 v prvem letu te vladavine cesar Xuantong dopustil zgraditi Glavno knjižnico v templju Guanghua v Pekingu ter imenoval gospoda Miao Quansun-a za cesarjevega bibliotekarja. Po revoluciji 1911 je knjižnico prevzelo ministrstvo za znanost pekinške vlade in jo odprlo za javnost 27. avgusta 1912, Glavna knjižnica je pričela prejemati zakonite kopije kitajskih publikacij, kar je tudi pomenilo, daje pričela delovati kot nacionalna knjižnica. V dvajsetih letih seje večkrat selila in bila v letu 1928 združena z "Beihai knjižnico Beiping"5 v "Nacionalno knjižnico Beiping" ter pričela oblikovati združeni nacionalni katalog. S hitro rastočimi interesi je premier Ljudske republike Kitajske Zhou Enlai predlagal gradnjo novega knjižničnega objekta, kije bil odprt v letu 1987 in se uvrstil med "deset najboljših objektov Pekinga v 80. letih". Šele v letu 1998 pa se je preimenovala v Kitajsko nacionalno knjižnico, s čimer je prevzela tudi nacionalne odgovornosti. Knjižnica ima obširno zbirko enot v domačem in mnogih tujih jezikih, prav tako pa tudi knjižne raritete. Skupno ima 21.600.000 enot, z letnim dotokom 600.000 do 700.000 enot in se uvršča med pet največjih knjižnic na svetu. Med najstarejšimi zbirkami je kraljeva zbirka Jixidan, v južni dinastiji Song. Najstarejša datirana zbirka v knjižnici pa so zapisi na živalskih kosteh in želvinih oklepih iz dinastije Shang. Posebna zbirka dragocenih knjig zajema milijon raritetnih enot: napisov, odtisov, starih zemljevidov in atlasov, knjig Danhuang, budističnih svetih knjig v mongolskem jeziku, knjig in zemljevidov v jezikih etničnih manjšin, rokopisov uglednih avtorjev, revolucionarnih zgodovinskih dokumentov itd. Med najstarejšimi izdajami je inkunabula, tiskana v Evropi 1473-77. Knjižnica tudi samostojno izvaja restavriranje in konserviranje starejših knjižnih in rokopisnih enot. Zanimivo je, da Povzeto po publikaciji National Library of China, Beijing 1999. Beiping je starejše ime za Peking (danes originalno Beijing) in se je uporabljalo med obema vojnama. Beihai pa je ime za elitni predel mesta Peking po katerem se imenuje tudi jezero Beihai, in kjer tudi danes živijo vladni predstavniki. ARHIVI XXIII (2000)¿st. 2 O delu arhivov m zborovanjih 213 Udeleženci ekskurzije Arhivskega dniEva Slovenije imajo tudi posebno zbirko nublikacij, ki5ls nastale v Hongkongu, Tinvvanu in Maeau Vsekakor ima naj večjo zbirko literature v kitajskem ježiku, medtem ko zbirka v tujih jezikih datira od leta 1920 dalje. Hranijo tudi vse kitajske doktorske disertacije, ki jih je priznal komite za akadsmske nazive državnega zbora. Med gradivom imajo tudi večje Število mikrofilmov in audiovizualnih materialov, okrog 100 CD ROM ov z bazami podatkov ter 1000 naslovov elektronskih publikacij. Kot nacionalna knjižnica izdajajo tudi Kitajsko nacionalno bibliografijo (doslej so izdali več kot 30 biMiograftkih del), združene nacionalne kataloge (ki jih izdelujejo od leta 1927, podrobneje od leta 1957) ter katalogerzbirk Racionalne knjižnice Clfanovin pa^g tudi on line knjižnični kataložni centeF,' ki omogoča računalniško katalogizacijo cele države (skupno ima 73 članov) Knjižnica ima 38 čitalnic, med katerim je 22 čitalnic opremljenih z odprtimi knjižnimi policami (knjižna dvorana), s skupno 1,7 miljjona knjižnimi enotami Prva čitalnica je bila odprta leta 192B, to je bila hkrati tudi prva čitalnica na Kitajskem Kmižnica je odprta vseh 365 dni v letu, z dnevnim povprečjem ^dem do osem tisoč obiskovalci ter z de™t trsoč knjižnimi enotami v ohtoku. S servisom med knjižnične izposoje oskrbujejo 562 knjižnic po vsej Kitajski ter 500 knjižnic v tujini (v skupno 63 državahjSzmenjavo literature pa vodijo z več kot tisoč knjižnicami (v več kot 120 državah in regijah). Skupaj z dnjj»in:i kitajskimi knjiz-nicamiB? pripravili "Kitajsko nacionalno bibliografsko retrospektivno bazo podatkov" (1949 87), ki skupaj z 'Kitajsko nacionalno bibliografska bazo podatkov" (1988-) tvori največjo ba/o podatkov na ed Pr\>im zgodovinskim arhivom Kitajskih Pekingu cionalne bibliografije. Knjižica ima sledeo; oddelke, specializirane čitalnice z»1 družboslovje«za naravoslovje, za pravo čitalnica za kazala in preglede, informacijska služba, časopisni "kliping center", dokumen tacijski centsr itd,0 Knjižnica ima dve računalniški čitalnici, ki sta največji te vrste na Kitajskem, z babami podatkov in elektronskimi publikaciiami za humanistične in naravoslovne znanosti. Poleg tega ponujajo tudi internetne iskalnike, on line knji/ne tekste ter dostop OPAC. AvtomatkacijoTsj pričeli v sredini sedemdesetih let ter v letu 1989 začeli uporabljati enoten upravljalski knjižnični sistem (integrated library management system) za razvoj knjižnične avtomatizacije. Z odprtjem domače splstne strani (100 MB zakupljeni vod) s povezavami na ■državnCzbor, pekinško univerzo in univerzo Tsinghua ter s povezavami na ChmaNet, CERNFT, CSTNet, Beijing Cable TV Network in National Cable TV JjJetwork so postali center za mrežne vire informacij lahko si jo ogledate na www nlc.gov.cn. Knjjžnica organizira tudi različne razstave predavanja iz huma nistike družbenih znanosti, umetnosti pa tudi tehnoloških vprašanj, prav tako konference in seminarje za študije sodobnega knjižničnega upravljanja ter uporabo tehnoloških znanosti. Kot raziskovalni center iz knjižničarstva m informacijskih znanosti je knjižnica odgovorna, za mnoge raziskovalne projekte, ki jih jc dodelila vlada ter posamezna ministrstva Publi Oddelki St: Social Sciences Reference Service, Sci. Tech, lie ¡faïence Service ixgal Information Rcfcrcncc Service, Abstracts and Indexes Reading Room, Information Servi ™ News paper Clipping Centre, Document Supply Centre. 214 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 cistična hiša Nacionalne knjižnice (The National Libraiy of China Publishing House) je objavila več kot 1500 naslovov monografskih del iz knjižničarstva, informacijskih znanosti ter bibliografskih študij. Časopisi, ki jih objavlja pa so Journal of National Libraiy of China (dvomesečnik), Documents (četrt-letnik) in Journal of Libraiy Science (dvomesečnik). Prav tako ima v tej knjižnici sedež kitajsko bibliotekarsko društvo. Z 90-letno zgodovino knjižnice ter z razvojem digitalnih bibliotek so Kitajski bibliotekarski kolegi prepričani, da bo nacionalna knjižnica postala "knjižnica brez zidov". Na splošno lahko rečemo, da smo bili presenečeni nad arhivsko in bibliotečno informacijsko-tehnološko opremljenostjo, ki v celoti poteka v kitajski pisavi. Tudi materialni pogoji varovanja arhivskega in knjižničnega gradiva so zagotovljeni s kvalitetno opremo tako glede arhivskih depojev kot tudi delovnih prostorov. Povsod je poskrbljeno za kovinsko opremo in optimalne klimatske pogoje hranjenja. Vsi arhivi imajo tudi opremo za mikrofilmanje in restavriranje, prav tako pa so tudi informacijsko podprti, čeprav je bilo težko oceniti, kakšni rezultati so bili doseženi v zadnjem času na tem področju. Natalija Glažar Tematska konferenca o organiziranosti slovenskih izgnancev, o oblikah nasilja nad Slovenci v drugi svetovni vojni Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945 je 23. 11. 2000 v Ljubljani pripravilo mednarodno tematsko konferenco o organiziranosti slovenskih izgnancev in prisilnih delavcev, o oblikah nasilja nad Slovenci v drugi svetovni vojni in odprtih vprašanjih vojnih odškodnin, s posebnim ozirom na nemški zakon o ustanovljenem skladu Spomin, odgovornost, prihodnost. Zakon je začel veljati 8. 8. 2000 in upravičenci bodo lahko vlagali zahtevke za povrnitev škode do 11. 8. 2001. Prav tako bodo izgnanci lahko po avstrijskem zakonu o spravi vlagali zahtevke za odškodnino avstrijski državi. Konferenca je bila zelo odmevna, saj so nanjo povabili tudi predstavnika Mednarodne organizacije za migracije iz Ženeve, vodjo pisarne vladne poobla Ščenke z Dunaja in direktorja Mednarodne poizvedovalne službe in dokumetacijskega centra iz Arol-sena, v Nemčiji. Glavni namen konference je bil, Društvo seznaniti s tem, kako vlagati zahteve za odškodnino od nemške in avstrijske države, kako zbrane podatke, ki jih Društvo že ima, uporabiti in posredovati do Mednarodne organizacije za migracije v Ženevo. Za seznanitev gostov z zgodovinskim pregledom dogajanj v Sloveniji je dr. Tone Ferenc pripravil odličen referat, v katerem je povedal, zakaj je bila druga vojna tako usodna za slovenski narod in opisal sisteme in posledice okupatorskih oblasti v obdobju 1941-1945. Sledili sta razlagi nemškega zakona in avstrijskega zakona, povedano je bilo tudi to, kako bodo ljudem priznavali odškodnino in kakšne dokumente bodo upoštevali. Veljavni bodo podatki, ki se hranijo v dokumentacijskem centru v Arolsenu. Na konferenci je bil tudi direktor Mednarodne poizvedovalne službe in dokumentacijskega centra v Arolsenu dr. Charles C. Biederman, kije udeležencem predstavil to institucijo. Center že več kot 55 let zbira dokumentacijo o civilnih žrtvah druge svetovne vojne. Več kot 20 držav mu je že posredovalo dokumentacijo. Povezan je, oziroma še vedno navezuje stike s sorodnimi centri, arhivi in gospodarskimi organizacijami. Pri tem so njihove izkušnje različne. Od tovarne Siemens so dobili vso dokumentacijo iz obdobja druge svetovne vojne, tovarna Volkswagen pa doslej še ni bila pripravljena izročiti gradivo, za katero so prosili. Njihovo delo se je začelo že leta 1943, ko so se v sodelovanju z Rdečim križem organizirali kot poizvedovalna služba v Ženevi, Leta 1944 so se vrnili v Nemčijo in po vojni v Arolsen. Prvi dve leti po vojni, do leta 1947, so v glavnem iskali podatke o ljudeh, od leta 1955 pa so organizirani kot mednarodna poizvedovalna služba, namenjena izključno civilnim žrtvam druge vojne. Večino dokumentov so ob koncu vojne dobili od zaveznikov, na primer gradivo niirnberškega procesa in popise ter gradivo, ki so ga zavezniki zbrali ob osvobajanju koncentracijskih in delovnih taborišč. Pridobili so sezname ljudi, ki so bili iz raznih krajev Evrope izseljeni v določene kraje in tovarne na delo v tedanjo nemško državo. Takoj po vojni so zavezniki v svoji okupacijski coni v Nemčiji zahtevali popis prebivalcev, ki so med drugo vojno bivali v Nemčiji. Tudi te popise so jim zavezniki izročili. Doslej so zbrali okoli 23 km gradiva. Vloge jim pošiljajo ljudje iz vsega sveta. Po sprejetju nemškega in avstrijskega zakona, se jim je obseg dela seveda povečal do te mere, da so morali na novo zaposliti veliko novih moči. Danes imajo kar 430 zaposlenih. Obdelava podatkov in izdajanje odgovorov poteka računalniško. Veliko težav imajo z ovrednotenjem gradiva. Kot zanimivost je povedal, kako se imena in priimki pojavljajo v najrazličnejših oblikah, kar jim zelo otežuje preverjanje; pri tem jim je računalniška obdelava v veliko pomoč. Tako se jim ime Elizabeta pojavlja kar v 265 različicah. Še zanimivejši je podatek za priimek Abramovič. Imajo kar 849 variant tega priimka. Za delo, kijih čaka, so pripravili posebni formular, s 6 rubrikami: ime, priimek, datum rojstva, kraj rojstva, kje je izseljeni delal (tovarna, kmetija itd.) in kraj, kjer je delal. Leta 1999 so prejeli 269.000 vlog. Skrbi jih, ali bodo vse zainteresirane države naenkrat prosile za posredovanje podatkov. Doslej so odgovorili v dveh mesecih, če pa se bo povečal obseg dela bo rok mnogo daljši. Zanimivo je bilo spremljati centrove izkušnje in probleme pri izdajanju dokumentov. Lahko rečemo, da so njihove izkušnje zelo podobne našim, seveda pa so razmeija drugačna. Glede na to, da bodo tudi sloven- ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 215 ski izgnanci zaprosili za odškodnino, se je dr. Bieder-man priporočil za sodelovanje tudi s slovenskimi arhivi in je napovedal svoj obisk v Sloveniji v prvi polovici leta 2001. Metka Gombač Poročilo o delovnem obisku v Kanadi med 1. in 25. oktobrom 1999 Med tem delovnim obiskom Kanade sem se prvič mudila na njenem zahodnem delu. Od 1. do 7. oktobra je moj obisk pri društvih slovenskih izseljencev v Van-couvru v Britanski Kolumbiji pripravila gospa Silva PLUT, letošnja udeleženka seminaija za člane društev, ki so že doslej skrbeli za arhivsko gradivo svojih društev ali bi to želeli v prihodnje. Seminar je pripravil Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu MZZ RS v sodelovanju z Arhivom RS, slovenskimi regionalnimi arhivskimi zavodi, NUK in Inštitutom za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Takoj po prihodu v Vancouver, sem se srečala z ožjim odborom Slovenskega društva/Slovene Society, katerega začetki segajo v leto 1955. Registrirano je bilo leta 1958. Pogovarjala sem se z g. Ivom BERGANTOM, dolgoletnim tajnikom Odseka št. 6 ZVEZDA Vzajemne podporne zveze Bled, ki v Van-couvru deluje od leta 1941, in z nekaterimi člani, ki so bili aktivni pri kulturni dejavnosti društev. Že naslednji dan, po sestanku s člani društva v društvenih prostorih v Bernabieu, so začeli prinašati dele društvenega arhivskega fonda v prijazen dom družine Plu-tovih, mojih gostiteljev. V teh dneh so mi dovolili prefotokopirati tudi celotno gradivo ohranjenih zapisnikov Odseka št. 6 ZVEZDA, V.P.Z. BLED v obdobju 1941-1998. Fotokopije sem prinesla s seboj v Slovenijo in jih bom s popisom izročila kot darilo Odseka Arhivu RS. Ob praktičnem preizkušanju poleti pridobljenega znanja o zbiranju, urejanju in popisovanju arhivskega gradiva so prijazni člani društva našli tudi čas, da so mi razkazali posebnosti njihove bližnje okolice. Srečno naključje je hotelo, da sem se mudila v teh krajih prav v času, ko se lososi vračajo iz Tihega oceana v svoje drstišče v Weaver Creeku in sem si lahko zaradi prijaznosti gospodov Ivana PRIJATELJA in Iva BERGANTA ogledala ta zanimiv naravni pojav. V bližini je tudi kraj Mission z benediktinskim samostanom Westminster Abbey, ki ga je ustanovil naš rojak po očetu, pater Medved. Predsednica društva g. Milica PLANKO me je peljala še v botanično in zoološko znamenit Stanley Park in v muzej indijanske umetnosti ter na univerzo Britanske Kolumbije. Z gospo Plutovo sta prevzeli pobudo, da bi s skupino 11 članov društva do pomladi zbrali vse gradivo, ki bi pričalo o razvejani kulturni in drugi dejavnosti društva v preteklih desetletjih, tako da bi lahko ob moji vrnitvi mednje v maju 2000 že izdelali dispozicijo za jubilejni zbornik, ki bi moral nastati kot rezultat njihovega dela. Fotokopije zbranega arhivskega gradiva pa bodo bogatile zbirko o slovenskem izseljenstvu v Arhivu RS. V Edmontonu v provinci Alberta, kamor sem prispela 7. oktobra, sta me prisrčno sprejela in pričakala rojaka Ivanka in Slavko ZUPET. Naslednji dan smo si dopoldne ogledali vesoljsko in znanstveno središče (Space and Science Center) ter zgradbo parlamenta, popoldne pa smo se že zbrali v veliki dvorani Slovensko kanadskega društva/Slovenian Canadian Association v Edmontonu. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1964, posamezne kulturne dejavnosti pa so delovale že pred tem letom. Tam sem najprej predavala o pomenu ohranjanja arhivskega gradiva društev slovenskih izseljencev za zgodovino in kulturo našega naroda. Veselo me je presenetila skupina več kot 35 rojakov, saj so bili vsi pripravljeni pomagati, da dokumentarno gradivo čim prej zberemo, ga uredimo, popišemo in shranimo v društvenih prostorih. Društvo, ki je že praznovalo 35-letnico svojega delovanja, se lahko pohvali z izredno pestro dejavnostjo na področju kulture in izobraževanja. Prepričana sem, da bo skupini pod vodstvom g. ZUPETA in zakoncev BRUS v zimskih mesecih uspelo pridobiti precej arhivskega gradiva. Zlasti folklorna dejavnost je lepo ohranjena v fotografskem delu ohranjenega gradiva. Društvo pomlajujejo. Ob pomočji mladine obnavljajo tudi športne dejavnosti. Njihova mlada nogometna ekipa Športnega društva SLOVENIJA je regijski prvak na edmontonskem območju, saj v ligi v vsej sezoni ni izgubila niti ene tekme. Zelo bi želeli spoznati tudi svoje vrstnike s turnejo po Sloveniji, se z njimi pomeriti in športno družiti, saj večina od njih naše dežele še ne pozna. Prijazni gostitelji Zupetovi in Brusovi so mi želeli pokazati še okolico Edmontona, vendar je bil čas našega prvega druženja žal omejen. V Winnipegu v provinci Manitoba v kanadski konfederaciji je od leta 1870 kamor sem prispela 10. oktobra, je bil moj obisk programsko zelo bogat. Sedanji predsednik Slovensko kanadskega kluba/Ca-nadian Slovenian Cultural Society Inc. v Winnipegu, društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1951, gospod Branko MALIGEC, tudi udeleženec poletnega seminarja v Sloveniji, mi je s sodelavci pripravil program, po katerem sem se sestajala s člani njihovega društva in s člani Slovenskega cerkvenega odbora, člani odseka Slovenskega svetovnega kongresa, povabili so me na sestanek Kanadske katoliške ženske zveze, kjer sem govorila o pomenu ohranjanja arhivske kulturne dediščine. Že prvi večer pa sem bila tudi gostja svečane kulturne prireditve ob kanadskem zahvalnem dnevu skupaj z ambasadoijem RS v Kanadi dr, Božom Ceraijem s soprogo ter državno sekretarko v Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu MZZ gospo Mihaelo Logar in svetovalcem v tem uradu gospodom Poličarjem. Med petdnevnim obiskom sem po programu v dopoldanskem času obiskovala institucije, v popoldanskem pa smo se zbirali ob arhivskem gradivu. Tako me je 12. okobra sprejel dr. Gordon Dodds, provin-cijski arhivist v manitobskem državnem arhivu in 216 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI XXIII (2000), št. 2 vodja službe za pridobivanje arhivskega gradiva. Pokazali in prikazali so mi svojo dejavnost in mi omogočili ogled Manitoba Archives. Istega dne sem v spremstvu predsednika društva gospoda Maligca obiskala tudi manitobskem Museum of Man and Nature in se srečala tudi z direktorjem muzeja, z vodjo restavratorskega oddelka, knjižnice in arhiva. Ogledala sem si zgodovinske in naravne zbirke v muzeju, pa tudi ločeno, njihovo največjo posebno arhivsko zbirko, ki je tudi najstarejša - zbirko družbe Hudson Bay, z ohranjenim arhivskim gradivom od ustanovitve leta 1670 dalje — v novi, vezni stavbi. V zbirki etničnih skupnosti v muzeju, ki prikazuje obdobje, ko so se domorodcem v Manitobi v letu 1811 pričeli pridruževati najprej Škoti, nato Angleži in Francozi po priključitvi v konfederacijo v letu 1870, za njimi še ruski minoniti, Islandci, Ukrajinci in Nemci. Po II. svetovni vojni so se priseljevali v večjem številu tudi drugi Evropejci, sedanji dotok pa je pretežno iz Latinske Amerike, Afrike, Azije in s Karibskega otočja. V tej skupnosti narodov je Slovenija zastopana z dvema dvomljivima eksponatoma. Izročila sem jim darilo PA Koper, kopijo koprskega mestnega grba iz 13. stoletja, ki je poleg njihovih arheoloških najdb odslej najstarejši razstavljeni predmet. Z odgovornimi smo se dogovorili, da v maju leta 2000, ko se vrnem, z značilnimi eksponati iz slovenske kulturne zakladnice strokovno uredimo slovensko zbirko v posebni vitrini. V Winnipegu poleg slovenske živi še kakih 6o narodnostnih skupnosti. Naslednji dan sem si v spremstvu prijazne gostiteljice, gospe Francke KOZIN, soproge pokojnega zdravnika in direktorja ustanove dr. Philippe Mailhot ogledala muzej St. Bonifacija, ki predstavlja življenje in delo francoskih priseljencev od prve poselitve dalje. V muzejski kompleks sodi tudi znamenita katedrala sv. Bonifacija, pri kateri je od prvotne pozidave zaradi požara ohranjeno le kamnito pročelje. Znotraj objekta so postavili novo moderno katedralo. Winnipeg je tudi upravno središče. Vodili so me tudi po parlamentu, lepi zgradbi, zaščitenem zgodovinskem spomeniku. Tudi pri tem društvu je dejavna tudi mlada ekipa. Njihovo razvejano kulturno dejavnost - izobraževanje, folkloro, pevsko in sicer glasbeno delo predstavljajo kar dobro ohranjeni zapisniki sej preteklega skoraj pol stoletja, pa tudi bogata fototeka. Zainteresirani posamezniki, ki hranijo še nekaj gradiva, bodo prispevali, da bo arhivska kulturna dediščina tudi tega društva lahko zbrana in ohranjena. Njihova plesna skupina bo naslednje poletje obiskala Slovenijo, na Folklorami, največji tradicionalni folklorni prireditvi v Severni Ameriki pa bo slovensko plesno izročilo v avgustu 2000 predstavila folklorna skupina Mandrač Telmont koprske Zveze kulturnih društev. Zaradi časovne neusklajenosti mi tokrat v zahodnem delu Kanade ni uspelo obiskati še Slovenskega društva v Calgaryju in Kelowni; to zanesljivo ostaja naloga spomladanskega obiska v prihodnjem letu. Nasledja postojanka je bilo društvo Slovenski narodni dom Lipa Park v St. Catherinesu v provinci Ontario, kjer sem pridobila nekatere fotokopije zapis- nikov sej odbora v 90-ih letih. V Torontu so me povabili na svečanost ob 40. obletnici ustanovitve SFS NAGELJ. Za to skupino sem v letošnjem letu pripravila, Pokrajinski arhiv pa izdal, društveno monografijo, seveda ob finančni pomoči tudi Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu MZZ in Ministrstva za kulturo RS. Nadalje sem se v Torontu dogovarjala tudi za usposobitev prostorov, kjer bi se po vzoru ukrajinskih in slovaških raziskovalnih centrov zbiralo arhivsko gradivo vseh društev slovenskih izseljencev v Kanadi. Ob pomočji častnega konzulata v Torontu (v prostorih v Mississaugi) in zainteresiranega kroga naših rojakov sponzorjev in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu MZZ RS upam, da nam bo to dolgoletno željo v bližnji prihodnosti uspelo uresničiti. P.S. Ko bo pridobljeno gradivo popisano, ga bom s popisom in historiatom kot darilo slovenskih društev iz Kanade izročila Arhivu republike Slovenije. Milica Trebše Stolfa Poročilo o delovnem obisku v Kanadi od 24. maja do 10. junija 2000 Tokratni delovni obisk v Kanadi je imel štiri cilje: Udeležba na Kongresu družboslovnih in humanističnih znanosti Obisk pri društvih slovenskih izseljencev v zahodni Kanadi Postavitev slovenske zbirke v Manitoba Museum of Man and Nature v Winnipegu Ugotavljanje okoliščin za ustanovitev slovenskega arhivskega in raziskovalnega centra v Torontu Ad 1. Kot članica izvršilnega odbora Arhivskega društva Slovenije in edina članica iz naše države v kanadskem združenju slavistov, sem se udeležila kongresa kanadskih društev družboslovnih in humanističnih znanosti (kamor sodi tudi arhivistika) v Edmontonu v Alberti med 26. in 31. majem letos. Udeleževala sem se razprav dveh sekcij slovanskih študij in problemov narodnostne identitete in ohranjanja jezika in kulture v procesu globalizacije. Sodelovala sem tudi s kratko diskusijo o zakonski, z našo ustavo zagotovljeni in resnični zaščiti avtohtonih narodnostnih skupnosti v Sloveniji in izpostavila problematiko nezaščitenosti dela našega avtohtonega naroda v neposredni soseščini, Opozorila sem tudi na problem ohranjanja arhivske kulturne dediščine narodov, ki so del kanadske multikulturne skupnosti, saj manjšim etničnim skupnostim namenjajo premalo fizičnega prostora v arhivskih ustanovah. Svoja raziskovalna središča pa si lahko privoščijo le najštevilčnejše skupnosti. Ad 2. Ob svojem prvem obisku zahodnega dela Kanade v oktobru 1999 sem pri društvih slovenskih izseljencev ARHIVI XXIII (2000), št. 2 O delu arhivov in zborovanjih 217 tega predela začela vzpodbujati zbiranje in ohranjanje arhivske kulturne dediščine in se dogovorila o načinu zbiranja in o vrstah arhivskega gradiva, pomembnega za slovensko kulturno zgodovino. Zelo me je razveselilo, da so se društva z vso zagnanostjo in odgovornostjo v zimskih mesecih lotila precej zahtevne naloge nekatera med njimi bodo kmalu praznovala že polstoletno delovanje. Najprej sem obiskala Vancouver v Britanski Kolumbiji (24. - 26. maja). Zaradi oddaljenosti društvenih prostorov je bilo vse arhivsko gradivo pri prijazni družini Silve PLUT, udeleženke seminarja za arhivarje pri društvih slovenskih izseljencev, ki je bil leta 1999 v Ljubljani. Prizadevni ekipi, ki smo jo sestavili oktobra, je uspelo pridobiti že precej gradiva o delovanju Slovenskega društva v Vancouvru. Zbrano gradivo smo kronološko uredili. Popisali in dopolnili ga bodo sami, prav tako fotografsko dokumentacijo. Gospa Plut pa tudi že piše v glasila o slovenskih društvih in upam, da sem jo vzpodbudila tudi k pisanju jubilejnega zbornika. Gospod Ivo BERGANT, dolgoletni tajnik odseka V.P.Z. BLED, odseka št. 6 ZVEZDA v Vancouvru je podpisal pogodbo z Arhivom RS o podarjenih fotokopijah zapisnikov sej odsekovega odbora in letnih srečanj za o obdobje od ustanovitve v letu 1943 do leta 1998. Tajnik hrani tudi zajetno korespondenco med odsekom in Glavnim odborom (tri registratorje), ki pa je za ARS nisem odbirala. V Edmontonu v Alberti (26. - 31. maja) sem ob udeležbi na kongresu ob večernih urah pregledovala tudi arhivsko gradivo Slovensko-kanadskega kulturnega društva, ustanovljenega že v letu 1964. Od oktobra, ko sem jih obiskala prvič, so zbrali ogromno gradiva Odbrala sem skoraj 2000 fotokopij arhivskega gradiva in ga prinesla v Slovenijo. Po popisu in obdelavi ga bom s pooblastilom društva izročila Arhivu RS v Ljubljani. Fotodokumentacijo morajo še pravilno označiti. Izročili mi jo bodo na zgoščenki. Društvo želi, da mu do obletnice pripravim društveno monografijo in pri tem delu so obljubili vsestransko pomoč. Slovensko-kanadski klub v Calgaryju v Alberti (31. maja - 2. junija) sem obiskala prvič. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1965. Arhivsko gradivo, ki ga večino hranijo v društvenih prostorih, je nepopolno. Na sestanku trinajstih nekdanjih in sedanjih članov upravnega odbora smo se dogovorili, da ga bodo do naslednjega leta poskusili pridobiti tudi od prejšnjih vodstev kluba, nakar ga bomo uredili in popisali. V Winnipegu v Manitobi (2. - 5. junija) sem spet obiskala Kanadsko-slovensko kulturno društvo, ustanovljeno leta 1951. Tudi pri tem društvu so zbrali in pripravili precej dokumentarnega gradiva in ga kronološko uredili. Potrebno je bilo le odbiranje arhivskega gradiva. Za Arhiv RS sem pridobila več kot 1600 fotokopij, ki sem jih prinesla s seboj (zapisniki sej), člani društva (FS TRIGLAV), ki pridejo julija letos na folklorno izobraževanje in na turnejo po Sloveniji, pa bodo prinesli s seboj še dva registratorja odbrane korespondence in drugega arhivskega gradiva za obdobje od ustanovitve dalje, vključno s kopijami identificiranih fotografij. Tako bo tudi tega gradiva nekako 3000 fotokopij, s katerimi bomo obogatili zbirko fotokopij arhivskega gradiva kulturnih društev slovenskih izseljencev v Kanadi v Arhivu Republike Slovenije. Ad 3. Prav tako v Winnipegu v Manitobi sem se že oktobra dogovorila za postavitev slovenske etnološke zbirke, ki bi predstavljala četrto samostojno narodnostno zbirko v manitobskem Museum of Man and Nature. Z razumevanjem dosedanjih donatorjev Mestne občine Ptuj, Občine Metlika, Mestnega muzeja 'Miklova hiša' iz Ribnice, Muzejske zbirke 'Botognice' Mirka Kurinčiča iz Drežnice, Nine Jerič, sodelavke RKS iz Ceknice in ob pomoči kolegov arhivistov in prijateljev iz teh krajev mi je uspelo ob tem obisku izročiti že prve eksponate. Upam, da bo projekt lahko dokončan v prihodnjem letu, saj bo slovenska zbirka, ko bo dokončana, prikazala posebnosti vseh predelov naše države. Zbirko bom opremila tudi z zloženko z osnovnimi podatki o Sloveniji in o območju in poreklu razstavljenega izdelka tudi v angleškem jeziku. Naj se vsem dosedanjim donatorjem v svojem imenu in tudi v imenu obdarjenega Muzeja v Winnipegu prisrčno zahvalim za darila. Slovenska skupnost v Winnipegu je zelo ponosna na nastajajočo zbirko. Ad 4. V Torontu v Ontariu in na niagarskem območju (5. - 9. junija) sem se v Torontu najprej pogovarjala z nj. ekselenco gospodom Jožetom Slobodnikom, častnim konzulom RS o možnostih postopne uresničitve že predloženega projekta - ustanovitvi arhivskega in raziskovalnega centra v prostorih njegovega častnega konzulata v Mississaugi, katerih del je prijazno pripravljen odstopiti v te namene. Naslednjega dne sem se o tem svojem projektu in dolgoletni želji po ohranitvi slovenske arhivske kulturne dediščine kanadskih rojakov v skupnem centru, pogovarjala z novim predsednikom Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu gospodom Florjanom Markunom. Projekt podpira, če ga bo tudi naša država finančno podprla. (V letošnjem proračunu je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu MZZ RS v ta namen rezerviral že kar lepo vsoto!) Zamisel bomo začeli uresničevati s skupnimi močmi po predloženem projektu in z mojim strokovnim vodstvom. Pozneje bodo naši rojaki sami prevzeli skrb za nadaljnje zbiranje, urejanje in ohranjanje svoje kulturne dediščine ter omogočili raziskovalcem uporabo gradiva v raziskovalne namene v skladu z zakonskimi določili. Seveda jim bom tudi pozneje rada priskočila na pomoč s strokovnimi nasveti, če bo treba. Finančna sredstva za realizacijo delovnega obiska v Kanadi med 24. majem in 10. junijem so zagotovili: Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu MZZ RS, Arhivsko društvo Slovenije in Pokrajinski arhiv Koper. Vsem sofinancerjem se za njihovo razumevanje in pomoč najiskreneje zahvaljujem. Milica Trebše Stolfa 218 O dc.lu arnivov .n zborovanjih ARHIVI XXIII <2000,, št. 2 Trgovanje na dela Ciril Metodovega in Mestnega irga, razglednica 1903. ZA I , Fototeka, Poz!l/G I. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 219 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah Publikacije IFLA Načela za hrambo knjižničnega gradiva in ravnanje z njim, Filozofska fakulteta v Ljubljani in Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000, 122 strani V zadnjih desetih letih se je tudi na področju materialnega varovanja t. i. pisne dediščine pojavilo lepo število publikacij, ki opozarjajo na probleme varovanja in konserviranja knjižničnega in arhivskega gradiva. Med najnovejšimi in tistimi, ki se ne omejujejo le na klasične nosilce: papir, pergament, fotografije in film, ampak vključujejo tudi novejše nosilce informacij, sodi priročnik IFLA - Načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim (IFLA -Principles for the Care and Handling of Library Material). Priprava takega besedila zahteva obsežno skupinsko delo različnih strokovnjakov. Problematika mora biti podana dovolj natančno, jasno, ne preširoko in tudi ne prepodrobno, tako da je razumljiva vsem, ki sodelujejo pri varovanju in uporabi gradiva, iz izkušenj pa vemo, da jih malokdo tudi dosledno uresničuje. Pričujoči publikaciji je to uspelo tudi zato, ker je to že tretja dopolnjena izdaja; prvič je izšla leta 1979, druga dopolnjena leta 1986, tretja dopolnjena pa ob koncu leta 1998. Že od samega začetka so pri pripravi sodelovali mednarodno priznani strokovnjaki za različna področja, ki delajo v številnih ustanovah in organizacijah, ki jim je skrb za trajno hrambo in za dostop do dediščine prednostna naloga. V predgovoru k izvirniku je poudarjeno, daje pričujoče besedilo le splošen uvod v tematiko materialnega varovanja gradiva, in daje nastalo iz mnogih virov. Namenjeno je posameznikom in ustanovam, ki nimajo ustreznega znanja ali pa je le-to pomanjkljivo in se pri svojem delu nimajo časa poglabljati v področje materialnega varovanja. Ker področje materialnega varovanja in konserviranja ne ločuje gradiv po vsebini, ampak po materialu in obliki, veljajo v nadaljevanju zapisana stališča tako za delavce v knjižnicah kakor v arhivih; zato je prevod podprl tudi Arhiv Republike Slovenije. Za prevod smo se odločili iz več razlogov. Prvi razlog je, da so načela, ki jih priporoča IFLA, povsem prenosljiva tudi v slovenski prostor, saj se zahteve in priporočila na področju materialnega varovanja uporabljajo v vseh deželah s podobnimi klimatskimi razmerami. Poudariti je treba, da je pri izpeljavi materialnega varovanja tako kot povsod pomembna ustrezna finančna osnova ter sodelavci, ki so izobraženi, strokovno usposobljeni in zavzeti za delo. In ravno slednjim je publikacija prvenstveno namenjena, kajti načela so pisana predvsem tako, da pomagajo reševati tiste drobne, velikokrat spregledane podrobnosti, na katere vplivamo mi sami s svojim delom, logičnim razmišljanjem, iznajdljivostjo in pogosto niso vezane na večje finančne posege. Drugi razlog za pripravo pričujočega prevoda je, da strokovni sodelavci, ki jim je publikacija namenjena, prihajajo iz različnih strok in imajo različne stopnje izobrazbe, pa tudi delovna mesta jih usmerjajo v poznavanje le dela problematike. Poleg tega smemo trditi, da morajo biti osnovna izhodišča za hrambo gradiva in za ravnanje z njim zapisana v slovenščini in zbrana na enem mestu: doslej so bila dostopna le v tujih izdajah, z delnimi poglavji in objavljena v različnih publikacijah. Prav to težavo naj bi odpravil predloženi prevod. Tretji razlog je bila želja po izpopolnitvi slovenske terminologije. Sele ob prevajanju se pokažejo težave zaradi pomanjkanja ustreznih slovenskih izrazov, ki jih je včasih težko najti in jih je treba v določenih primerih tudi na novo skovati. Zadnji, tudi pomemben razlog pa je, da podobne slovenske publikacije še nimamo. Zato upamo, da je prevod načel IFLA upravičen in da bo pripomogel k primernejši hrambi in boljši dostopnosti do gradiva. Pri pripravi slovenske izdaje je sodelovala skupina strokovnjakov; vsak po svoje so pri strokovnem ali raziskovalnem delu povezani s področjem materialnega varovanja gradiva v arhivih, knjižnicah in tudi muzejih. Vsem se za takojšnjo pripravljenost sodelovati pri pripravi slovenskega prevoda, za trud, nasvete in prijetno sodelovanje zares iskreno zahvaljujem. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi MarieTherese Varlarmoff, direktorici programa IFLA-PAC, ki je našo prošnjo za prevod in tisk IFLA - Načel za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim z velikim navdušenjem nemudoma podprla in dovolila objavo. 220 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 SODELUJOČI PRI PRIPRAVI ANGLEŠKE IZDAJE Člani ekspertne skupine Laurence Bobis, Direction du Livre et de la Lecture, Francija Jeanne-Marie Dureau, Archives de Lyon, Francija Lucie Favier, Archives Nationales, Francija Françoise Flieder, Centre de Recherche sur la Conservation des Documents Graphiques, Francija Virginie Kremp, IFLA-PAC Mednarodni center George Mackenzie, International Council on Archives Dominique Morelon, Bibliothèque du Musée de l'Homme, Francija Dennis Pallier, Inspection Générale des Bibliothèques, Francija Winston Roberts, IFLA Glavni urad Mari-Lise Tsagouria, Bibliothèque nationale de France Marie-Thérèse Varlamoff, IFLA-PAC Mednarodni center Drugi posamezniki in organizacije: Paul Conway, Yale University Library, Združene države Amerike Mirjam Foot, British Library, Velika Britanija Jacques Grimard, National Archives, Kanada Galina Kislovskaya, Library for Foreign Literature, Rusija, IFLA-PAC Regionalni center za vzhodno Evropo in za Zvezo neodvisnih držav Jan Lyall, National Library of Australia, IFLA-PAC Regionalni center za jugovzhodno Azijo in Pacifik Ralph Manning, National Library of Canada in IFLA Oddelek za materialno varovanje Jan Michaels, National Library of Canada Sherelyn Ogden, Northeast Document Conservation Center, Združene države Amerike Ann Russell, Northeast Document Conservation Center, Združene države Amerike Ramön Sanchez, Venezuelska narodna knjižnica, IFLA-PAC Regionalni center za Latinsko Ameriko in Karibe Takao Shimamura, National Diet Library, Japonska, IFLA-PAC Regionalni center za osrednjo in vzhodno Azijo Wendy Smith, Univerza v Canberri, Avstralija Christine Ward, New York State Archives and Records Administration, Združene države Amerike Jean Whiffin, IFLA Oddelek za materialno varovanje, Kanada Slike: Christopher Clarkson, 3la Stanley Road, Oxford, Oxford OX4 IQ Y, Velika Britanija SODELUJOČI PRI PRIPRAVI SLOVENSKE IZDAJE Prevod: Karmela Malinger (Zagotavljanje varnosti in preprečevanje nesreč, Klimatski pogoji, Tradicionalno gradivo) Zvonka Pangerc-Pahernik (Glosar, Predgovor, Uvod, Fotografsko in filmsko gradivo, Audio vizualni nosilci, Repro-duciranje) Strokovni pregled in terminološka uskladitev celotnega besedila: Nataša Golob, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Jože Urbanija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Jedert Vodopivec, Arhiv Republike Slovenije Vladimir Zumer, Arhiv Republike Slovenije Strokovni pregled in terminološka uskladitev posameznih poglavij: Peter Bezeg, P&B informatika, Ljubljana ( Magnetni mediji) Meta Černič-Letnar, Inštitut za celulozo in papir, Ljubljana (Glosar, Klimatski pogoji) Primož Lampič, Arhitekturni muzej Ljubljana (Fotografsko gradivo) Miladi Makuc-Semion, Narodna galerija, Ljubljana (Zagotavljanje varnosti in preprečevanje nesreč, Klimatski pogoji) Ivo Nemec, Mestni muzej Ljubljana (Klimatski pogoji) Darija Plevel, Arhiv Republike Slovenije (Avdiovizualni nosilci, Reproduciranje) Borko Radešček, KUD Cineast (Filmsko gradivo) Marta Rau-Selič, Arhiv Republike Slovenije (Filmsko gradivo) Jože Suhadoinik, Zgodovinski arhiv Ljubljana (Fotografsko gradivo, Avdiovizualni nosilci, Reproduciranje) Andrej Smalc, ZRC SAZU, Tehniška komisija - Sekcija za terminološke slovarje (Glosar - kemijski del) Loj z Tršan, Arhiv Republike Slovenije (Filmsko gradivo) VSEBINA Slovenski izdaji na pot Glosar nekaterih strokovnih izrazov Predgovor Uvod Zagotavljanje varnosti in preprečevanje nesreč Klimatski pogoji Tradicionalno gradivo Fotografsko in filmsko gradivo Avdiovizualni nosilci Reproduciranje Bibliografija Dodatek I Kam po nasvet Dodatek II Standardi Jedert Vodopivec Nadškofijski arhiv Ljubljana. Priročniki. I. Vodnik po fondih in zbirkah, Ljubljana 1999, 271 strani Konec leta 1999 je zagledal luč sveta prvi tiskani vodnik po katerem od slovenskih cerkvenih arhivov. Vodnik po fondih in zbirkah Nadškofijskega arhiva Ljubljana je vsekakor dolgo pričakovan in prepotreben pripomoček za uporabnike gradiva te častitljive arhivske ustanove, ki je malo pred iztekom preteklega leta prvič in tako rekoč simbolično naštela 2000 obiskovalcev v koledarskem letu. Poleg tega Nadškofijskemu arhivu Ljubljana ne gre le sloves najobsežnejšega arhiva kakšne cerkvene ustanove na Slovenskem, ampak se po dragocenosti gradiva uvršča takoj za osrednji slovenski arhiv. Tako nemara ni naključje, da je NŠAL izdal izčrpen kažipot le nekaj tednov za ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 221 Arhivom Republike Slovenije, in kar je še toliko pomembnejše, predstavil doslej sploh prvi uporabnikom namenjeni pripomoček te vrste. Vodnik privlačnega videza, pregledne vsebine in nenazadnje praktičnega formata je skupaj s tremi sodelavci pripravil vodja NSAL dr. Bogdan Kolar, ki je hkrati njegov urednik, s spodbudnimi besedami pa ga je na pot pospremil ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. V uvodnem zgodovinskem orisu se velja pomuditi zlasti pri pomembnih polpreteklih dogodkih iz devetdesetih let: sprejetju odloka o varovanju in uporabi arhivov Katoliške cerkve v Sloveniji, podpisu dveh sporazumov o uporabi arhivov Katoliške cerkve med Slovensko škofovsko konferenco in Ministrstvom za kulturo RS ter preselitvi arhiva v nove prostore. Vsebinska delitev gradiva NSAL, navedena na koncu historičnega opisa, bi sicer nemara sodila že k Navodilom uporabnikom. Izvemo, daje gradivo, ki ga hrani NSAL, razdeljeno v pet sestavnih delov: 1) (nad)škofijski arhiv v ožjem pomenu besede, 2) arhiv ljubljanskega stolnega kapitlja, 3) župnijski arhivi župnij, ki so svoje najstarejše gradivo izročile v varstvo in uporabo NSAL, 4) samostojne zbirke, listine, zapuščine, fotografije, karte in podobno gradivo ter 5) gradivo večinoma ugaslih cerkvenih ustanov. Osnovna delitev v kazalu je sicer nekoliko drugačna. Na eni strani imamo Fonde in serije, kamor so uvrščeni fondi Škofijski arhiv (ŠAL), Gornji Grad, Pfalz, Goričane, Kapiteljski arhiv Ljubljana (KAL), župnijski arhivi (ŽA) ter društva in ustanove, medtem ko je preostalo gradivo združeno v Zbirkah (17 zbirk). Ker je delo na prvem mestu namenjeno širokemu in pestremu krogu od bolj ali manj pogostih, prek naključnih do potencialnih uporabnikov, se v pričujoči predstavitvi omejujem na uporabno vrednost vodnika s stališča te ciljne skupine. Vodnik, sicer kolektivno delo štirih avtorjev, razumljivo ne more povsem prikriti osebne note posameznih sodelavcev projekta, četudi ni navedeno, kdo je obdelal oziroma predstavil katerega od fondov ali zbirk. Poleg bolj ali manj izčrpnih opisov historiata pomembnejših fondov in zbirk ter delovanja ustvarjalcev bi, denimo, pričakovali vsaj kratek uvod tudi v nekatere, ki jim ni namenjena niti beseda (npr. Duhovniški inventarji in testamenti, Zapuščine duhovnikov in drugih, Društva in ustanove, Kartografska zbirka). Mestoma je zaznati nedoslednost pri izbiri kriterijev, katero gradivo zasluži natančno specifikacijo in katero ne. Tako se mora uporabnik, denimo pri Mašnih ustanovah ali Ustanovah, zadovoljiti le z osnovnimi informacijami, precej natančno pa sta obravnavani zbirki Načrti in Škofijski listi, čeprav je zlasti za zadnjo mogoče pričakovati veliko manjše zanimanje. Povrhu tega gre pri Škofijskih listih sploh samo za tiske, ki prej sodijo v priročno knjižnico arhiva kot v popis arhivskega gradiva Uredniška presoja po pomembnosti, stopnji arhivske obdelanosti gradiva ali kakšnih drugih kriterijih tako kaže na precej svobodno izbiro vsakokratnih meril. Uporabniku, ki bo za kazalom vsebine bržkone najprej odprl krajevno in imensko kazalo, se bo tu razkrila vsa površnost vodnika. Sicer posrečena uporaba načela zapisovanja imen krajev z velikimi tiskanimi črkami v razlikovanje od osebnih imen se izkaže za precej nedosledno, saj so med kraje uvrščeni tudi nekateri kanonikati, imenovani po ustanoviteljih (Flachenfeld- Wolwitz, Kiirchperg), ob slovenskem Pulju pa najdemo hrvaško ustreznico Pula, ki naj bi glede na tisk pomenila osebo. Nedoslednost je nadalje močno zaznavna tako pri načinu zapisa krajevnih kot pri osebnih imenih. Znatno število oseb je navedenih le s priimkom in prvo črko imena, mestoma pa osebno ime sploh pogrešamo tudi v primerih, ko bi bila njegova navedba vsekakor potrebna (kateri Codelli?). Še večjo zmedo ponuja nabor krajevnih imen, kjer ni enotnosti ne pri slovenjenju tujih toponimov ne pri slovenskih krajih, saj isti kraj pogosto nastopa pod dvema ali celo več imeni, nekateri so sploh napačno zapisani, spet tretji ostajajo v nemški obliki ali so napačno prevedeni. Škoda je tem večja, ker je kazalo odsev prestevilnih napak v besedilu samem. Ob tako-rekoč nepomembnih, puristom pridržanih spodrsljajih slovenjenja tujih imen, kakršna so Lisbona, Krakow, Budjevice ali Rijeka, je teže mirno spregledati toponim Kral. Hradec (Češki Hradec Kralove) in še zlasti kraja Stanislavovska in Peremiska, kar sta dejansko dela naslovov škofijskih listov Stanislavovske in Peremiske eparhije. Podobno je krajevno ime Modruška, "skovano" iz naslova Senjsko-Modruške škofije. Svojevrsten nesmisel je prevedba pastoralnega lista z naslovom "Hirtentasche" v neobstoječi kraj istega imena v krajevnem kazalu. Bralca nadalje preseneti ime škofije Gurk, saj srečamo na drugi strani pri Škofijskih listih dvojezičnost v primerih Celovec/ Klagenfurt, Gradec/Graz ali DunajAVien, ki jo bo zlasti tujejezični uporabnik v krajevnem abecednem registru pogrešal, podobno kot tuji ustreznici za Gorico ali Trst. Nemško-slovenske dublete bi bile bržčas potrebnejše in zaželene drugje, tako na primer pri malo znanih manjših koroških krajih (Skočidol, Kostanje) in toliko bolj pri nerazrešenih slovenskih imenih za domače kraje (Hortenberg Slatteneg, Sonnegg). Že kar absurdna je stran 167, kjer se denimo Trbovlje pri popisu matrik v dveh zaporednih vrsticah pojavijo najprej kot Sv. Martin-Triffaill in nato kot Trbovlje. Navedena stran je sploh kričeč primer redakcijske malomarnosti, saj najdemo tu skoraj vse očitane napake, od domnevnih tiskarskih škratov (Daniel(!) pri Pliberku, Pilstajn), prek nerazrešenih nemških toponimov (Hortenberg, Ljubljana-Purgstal), površnih prevodov (Sv. Egidij pri Turjaku namesto Št. Ilj pod Turjakom, Sv. Nikolaj pri Pliberku namesto Šmihel), napačnih lociranj (Škale naj bi bile v Savinjski dolini, Prebold in Pištanj na Koroškem) vse do neobstoječe koroške župnije Kalj-Vihlach (nemara Villach/Beljak?) in urbarja župnije Hrastnik iz 18. stoletja (!), čeprav sta hrastniška cerkev in župnija nastali šele sredi 20. stoletja. Sicer pa bo uporabnik na zemljevidih in v šematizmih zaman iskal neobstoječe župnije ljubljanske (nad)škofije - Hortenberg, Ljubljana-Purgstal in Podlipovica, ki jih najdemo med Urbarji raznih župnij. 222 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Površnost te vrste je še posebej "usodna" v kazalu, kjer so nekateri enaki toponimi združeni v enega (npr. Rečica pri Gornjem Gradu in Bledu), druge pa je treba z nemalo iznajdljivosti in historično-geografskega znanja iskati po raznih koncih kazala (Sv. Pankracij pri Slovenj Gradcu - Stari trg pri Slovenj Gradcu). Tako se dozdeva, kot da vodniku povsem manjka končna redakcija, ki bi sicer zahtevala komaj kakšne pol ure za pregled kazala in nekaj več časa za odpravo nepotrebnih, a vse preveč kričečih napak in nedoslednosti v kazalu in vsebini sami. Tolikšne napake v kazalu so seveda posledica zmede v osrednjem delu vodnika. V krajevno-oseb-nem abecednem registru najdemo tako številne manj pomembne osebe in navedbe krajev, ki so pač "zašle" v predstavljeni popis fondov in zbirk, pri tem pa se uporabnik lahko samo sprašuje, koliko pomembnejših osebnih in kraj enih imen iz vodnika ni razvidnih, saj se skrivajo nekje v zgolj pavšalno navedenem gradivu (npr. Ustanove). Tudi sicer je v posameznih fondih in zbirkah zaslediti gradivo, ki tja sploh ne sodi. Naslov zbirke, v kazalu navedene kot Zapuščine škofov in v popisu še z dodatkom v oklepaju Zapuščine škofov (generalnih vikarjev in proštov), je glede na vsebino slej ko prej netočen. V njej so namreč tudi zapuščine nekaterih nižjih duhovnikov, ki sodijo kvečjemu v zbirko Zapuščine duhovnikov in drugih. Še več, kaj počnejo med škofi, generalnimi vikarji in prosti Sodni privilegiji ljubljanske škofije (1629-1669) in Tempo-ralije ob vakancah (1859-1865 in 1875)? Oboji so pomenljivo označeni z dvema zvezdicama, kot bi uporabniku hoteli še kaj povedati. In če se pomudimo pri daleč najbolj uporabljanem fondu Župnijski arhivi, katerega popis je izvleček iz izčrpnejših inventarjev, naj navedemo samo dve opazki, saj smo o netočnih krajevnih imenih pri matrikulah in urbarjih že govorili. Najprej izrazimo upanje, da bodo inventarji župnijskih arhivov odslej dostopni vsem uporabnikom, potem ko so še pred kratkim veljali za "interne popise", uporabnik pa je dobil na vpogled kvečjemu del inventarja in nikoli le-tega v celoti. In drugo: pri vseh župnijskih arhivih so na prvem mestu navedene rojstne (krstne), poročne in mrliške matične knjige, nakar na koncu popisa preseneti še poseben razdelek Matične knjige, v katerem so zgolj prepisi matic župnije Bela Peč, ki je z rapalsko pogodbo leta 1920 ostala v Italiji. Tudi če je samo državna meja razlog izločitve Bele Peči iz popisa župnijskih arhivov ljubljanske (nad)škofije, za prepise belopeških matic ni upravičen poseben razdelek, ampak bi morale tako kot vsi prepisi soditi v zbirko Prepisi matičnih knjig. Toliko bolj, saj najdemo v omenjeni zbirki celo neobstoječo župnijo "Vor-alberk". Na vprašanje, kje leži kraj s takim ali podobnim imenom, sem v NSAL dobil odgovor, da gre za zdomsko župnijo v avstrijski zvezni deželi Predarlsko (nemško Vorarlberg in ne Voralberk), Če je torej med prepise uvrščeno avstrijsko Predarlsko s prepisi iz let 1977-1998, bi tam toliko prej pričakovali Belo Peč, ki je spadala pod ljubljansko škofijo vse od njene ustanovitve, seveda v obeh primerih z ustreznim pojasnilom, kakšen status uživata Bela Peč in "Voralberk" danes; to namreč v uvodni predstavitvi zbirke pogrešamo. V uvodu v to zbirko je med drugim pojasnilo, da v vrsti prepisov matičnih knjig "pri več župnijah s področja Kočevja manjkajo daljša obdobja", nato pa iz popisa očitno izhaja, da za tamkajšnjo leta 1987 ukinjeno župnijo Polom manjkajo prav vsi prepisi. Tako si je namreč mogoče razlagati prazen prostor ob imenu Polom, vendar pred četrt stoletja izdani Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije jasno spričuje obstoj prepisov in kaže na samo še enega v vrsti uredniških spodrsljajev. Nemalo nedoslednosti lahko najde tudi manj pozoren in slabše poučen bralec, ki mu je mar kronologije. Vsaj približen časovni okvir bi bil potreben na primer pri Ustih tematskih sklopih Kartografske zbirke, kjer časovna opredelitev manjka, še zlasti pri Zgodovinskih zemljevidih ljubljanske škofije ali pri Zemljevidih cerkvenih upravnih enot. Prav tako pogrešamo vsaj približen čas nastanka posameznih sklopov v zbirki Zgodovinski zapiski, ko iščemo, denimo, gesla: Ljubljanski stolni kapitelj ali Rokopisi medicinske vsebine. Nenazadnje se uporabnik sprašuje, kaj pomeni različno število vprašajev pri opredelitvi časa nastajanja fondov Društva in ustanove. Pri očitno negotovih letnicah je zaslediti že kar domiselne datacije, kot so: 1932??-1945??, 1919-1945???, 1??? -1945??? do povsem manjkajočih in do rešitve (????) pri Družbi za razširjenje vere. Vsaj nekatere od njih bi mogel urednik z zgodovinarsko izobrazbo popraviti takoj, npr: Zavodi St. Vid (1905-1944??), medtem ko bi druge pač zahtevale kanček truda. Končno si velja zastaviti še vprašanje, ali so v vodniku resnično zajeti vsi fondi in zbirke Nadškofijskega arhiva Ljubljana. Kot je navedeno na 4. strani, kaže vodnik stanje 1. novembra 1999, vendar v njem pogrešamo vsaj še en, v znanstveni literaturi že večkrat citirani fond. Gre za zapuščino škofa Gregorija Rožmana, ki sta jo uporabljala dr, Tamara Griesser -Pečar in dr, France M. Dolinar. Odgovor, zakaj omenjeni fond v vodniku manjka in ali je to edino tako ali drugače "zamolčano" arhivsko gradivo, bo moral uporabnik poiskati na pristojnem mestu. Težko se bo zadovoljil z morebitnim argumentom, da gre za gradivo, ki še ni dostopno raziskovalcem, saj je takega gradiva zaradi zakonskih omejitev zelo veliko, denimo vse matične knjige, mlajše od sto let. Če torej povzamemo vtise, ki jih dobimo ob listanju in prebiranju vodnika po NŠAL, ni moč prezreti njegove privlačne in praktične oblike, pa tudi ne dejstva, da mu manjka korenit urednikov poseg v vsebino in kazalo. Ni se mogoče znebiti vtisa, da gre za delo, nastalo "ad hoc" in brez temeljitega premisleka. A četudi bi bili razlogi za to kje drugje, denimo v časovni stiski, moremo samo obžalovati, da se kaj takega dogaja na račun kakovosti. Ob dobri zamisli in lični izvedbi je škoda truda in časa, če na koncu šepa glavno v vodniku - njegova vsebina. In vendar je ne glede na povedano upati, da bo ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 223 Vodnik po fondih in zbirkah NŠAL dosegel svoj namen, tj. populariziral vedenje o dragocenostih, kijih hrani ta častitljiva ustanova. Uporabnik ima prvič v rokah celovit pregled nad fondi in zbirkami, za katerega lahko rečemo, da so ga pogrešale in pričakovale generacije raziskovalcev. Naj se pričakovanja izpolnijo tudi pri njihovih naslednjih korakih. Uporabnikovemu vpogledu v vodnik naj sledi dostop do inventarjev in popisov posameznih zbirk in fondov, ki edini lahko brez večjih težav privedejo k iskanim podatkom. V nasprotnem bo vodnik bolj ali manj sam sebi namen, od tod pa ni več daleč do pregovornega Sizifovega dela. Pripis: Ker je ocena vodnika nastala neposredno po njegovem izidu, tj. več kot leto dni pred izidom pričujoče številke Arhivov, lahko danes z olajšanjem zapišemo, da je izražena bojazen glede nedostopnosti inventaijev in popisov kmalu postala odveč. Z zamenjavo v vodstvu arhiva in temeljito kadrovsko prenovo ustanove je namreč v NŠAL prišlo do vrste korenitih sprememb: do racionalizacije postopka naročanja gradiva, normalizacije njegove uporabe in predvsem pohvalne humanizacije odnosa zaposlenih do uporabnikov. Boris Goleč Vodnik po arhivskem gradivu o Sloveniji v oblastnih, okrajnih in podjetniških arhivih Češke republike (1212-1945), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000, 202 strani Publikacija obsega 202 strani in vsebuje: predgovor mag. Vladimirja Žumra, direktorja Arhiva Republike Slovenije, članek Nekaj o arhivih v Češki republiki mag. Pavla Rafaja, seznam kratic, popis arhivskega gradiva ter kazali oseb in krajev. V predgovoru Vladimir Žumer poroča o dosedanjem medarhivskem sodelovanju med Slovenijo in Češko; Pavel Rafaj pa nas v članku obvešča o organizaciji arhivske službe na Češkem, o uporabi arhivskega gradiva v čeških arhivih, o evidentiranju arhivskega gradiva "jugoslavika" in "slovenika" ter o objavah popisov tega gradiva v Sloveniji. Seznanja nas tudi o arhivski mreži; poleg osrednjega državnega arhiva v Pragi deluje 5 državnih oblastnih arhivov in dva deželna arhiva, v okviru le-teh pa še številni okrajni arhivi, mestni arhivi v Pragi, Brnu, Ostravi, Plznu in Ustju na Labi in arhivi podjetij, ki delujejo kot samostojne arhivske ustanove. Naslovi arhivov z najpomembnejšimi podatki so v popisu posebej navedeni. V popisu arhivskega gradiva so navedeni arhivi, ki hranijo gradivo "slovenika", razvrščeni so v okviru območij državnih oblastnih arhivov, in sicer: Državni oblastni arhiv v Pragi z državnimi okrajnimi arhivi v Benešovu, Kladnu in Mladi Boleslavi; Državni oblastni arhiv Trebon z državnimi okrajnimi arhivi v Jindri-chovem Gradcu, Pelchrimu, Pisku (sedež v Mirovicah) in Taboru; Državni oblastni arhiv v Plznu z državnim okrajnim arhivom v Rokycanih ter podjetniškima arhivoma Plzensky Prazdroj, d.d., in arhivom podjetja Škoda Plzen; Državni oblastni arhiv v Litomericah z državnim okrajnim arhivom v Češki Lipi; Državni oblastni arhiv v Zamrsku z državnimi okrajnimi arhivi v Hradcu Kralovem, Chrudimu, Rychnovu nad Rnežo, Semilyju, Svitavy (sedež v LitomySlu) in arhivom podjetja Texlen Truntov; Moravski deželni arhiv v Brnu z mestnim arhivom v Brnu, državnimi okrajnimi arhivi v Blanskem, Brno-Venkovu, Jihlavi, Prostejovu, Zlinu in arhivom podjetja Svit d.d., Zlin; Deželni arhiv v Opavi z enotama v Olomoucu in Janovicah, mestnim arhivom v Ostravi, državnimi okrajnimi arhivi v Rrydeck-Mistku, Olomoucu, Prerovu, Vsetinu in arhivoma podjetij Železarna Vitkovice, d.d., Ostrava-Vitkovice in Železarne in žičarne, d.d,, Bohumin. V navedenih arhivih oziroma njihovih fondih in zbirkah je 579 enot arhivskega gradiva, ki so popisane v Vodniku kot "slovenika", od teh 53 datira v obdobje 1212-1500. Redakcijo vodnika so opravili: mag. Pavel Rafaj, dr. Miluša Cepelakova v imenu češke, mag. Brane Kozina, Branko Radulovič in mag. Vladimir Kološa pa v imenu slovenske strani. Popis "slovenike" so opravili mag. Brane Kozina, Branko Radulovič in mag. Vladimir Kološa. Publikacijo je izdal in založil Arhiv Republike Slovenije, javnosti je bila predstavljena 14. 9. 2000 v prostorih Arhiva Republike Slovenije. Na predstavitvi so bili tudi predstavniki Arhivske uprave Češke republike dr. Miluša Čepelakova, mag. Pavel Rafaj in Jiri Prochazka. Popis arhivskega gradiva "slovenika" temelji na opisani arhivski mreži, v okviru posameznih arhivov pa na arhivskih fondih in zbirkah ter arhivskih enotah. Arhivsko enoto zastopa: listina, dopis, pismo, načrt, zemljevid, knjiga oziroma več dopisov, korespondenca, poročila itd., količina gradiva pa je zapisana kot stran, folio, list, kos, knjiga, konvolut, karton, fascikel. Popis gradiva ene arhivske enote vsebuje kratek regest, datum oziroma mejne letnice gradiva, kraj izdaje dokumenta, jezik, v katerem je dokument napisan, podatek o originalu oziroma prepisu, podatek o pečatih, naslov arhivskega fonda ali zbirke in signatura. Iz popisa je razvidno, da glede na provenienco največ arhivskih fondov prihaja od organov deželne in lokalne uprave, glede na količino in pomembnost gradiva pa iz fondov zasebne provenience, torej iz družinskih arhivov, zapuščin in uprav veleposestev. Arhivsko gradivo s področja državne uprave na 1. stopnji zastopajo arhivski fondi državnih okrajnih uradov in arhivi mest; upravne organe na 2. stopnji pa fondi nekdanjih dežel: Moravsko namestništvo v Brnu, Moravski gubernij, Policijsko ravnateljstvo v Brnu, Policijsko ravnateljstvo Moravska Ostrava. Arhivsko gradivo zasebne provenience je v Vodniku popisano kot tuji rodbini: Lichtensteini in rodbina Celjskih in Ortenburških, kot rodbina Schwarzenberg, Eggenberg, Buquoy, Lažansky, Stadion, Taruttmans-dorf, Windischgratz, Lobkovic, Thun-Hohenstein, zapuščina Jana Dukata, rodbina Kinsky, Leslie, Šlik, 224 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Thum-Taxis, zapuščina Františka Metoda Žampacha, rodbina Ditrichstein, Lamberg, Salm-Reiffenscheidt, zapuščina Františka Zike, zapuščina Františka Snopka, rodbina Klein-Wiesenberg, Žerotinov ter zapuščina Josefa Valeka. V skupino zasebnih arhivov moramo šteti tudi arhivske fonde: Osrednje ravnateljstvo Auer-spergovih veleposestev Vlašim, Osrednji upravi Trauttmansdorf in Windischgratz ter arhivske fonde veleposestev Hostinne, Nachod, Rychnov nad Knežo, Sadova-Libcany, Uprava gradu Kolovrat Rychnov nad Knežo, Za področje gospodarstva so v Vodniku zajeti arhivi podjetij: Podjetniški arhiv, d.d., Plzensky Prazdroj s fondi Mestna pivovarna Plzen, Prior Plzen in Prva plzenska delniška pivovarna, arhiv podjetja Skoda Plzen; arhivski fondi podjetij: Cosmanos, Deutsch, Jan Hernych in sin iz Usti nad Orlico, Kubinzky, Mautnerjeve tekstilne tovarne, d.d., Praga, Piette Marsov, arhiv podjetja Texten Trutnov z arhivskimi fondi: Bratje Buxbaum Upice, Ignac Etrich k.d. Horni Stare Mesto, J. A. Kluge Horni Stare Mesto, arhiv podjetja Svit, d.d., Zlin z arhivskim fondom Inozemska družba Bata, d.d., Bata Borovo, arhiv podjetja Železarne Vitkovice, d.d., Ostrava-Vitkovice s fondom Vitko viška rudarska in metalurška podjetja, arhiv podjetja Železarne in žičarne, d.d., Bohumin z arhivskima fondoma Albert Hahn, Cevarna Bohumin in Johann Andsrlitscha, Žičarna Kamnenna. Med arhivske fonde s področja gospodarstva je mogoče uvrstiti arhivska fonda Trgovska in obrtna zbornica Praga in Trgovska in obrtna zbornica Olomouc. Arhivsko gradivo društev predstavljajo arhivski fondi sokolskih organizacij: Telovadno društvo Pisek, Telovadno društvo Sokol Vambrek, Telovadno društvo Sokol Litomysl, Okrožni odbor Sokola Brno, Pro-stejovska sokolska župa, Sokol Prostejov; arhivski fond Prostovoljno gasilsko društvo Chrast; študentska društva: Zveza visokošolcev Brno, Stojanovo literarno društvo bogoslovcev Olomouc; kulturo pa v Vodniku predstavlja filharmonično društvo "Smetana" iz Piska. O delu študentskih društev in o češkoslovaški-jugo-slovanski ligi je gradivo popisano v arhivskem fondu Policijsko ravnateljstvo Brno. Šolstvo je zastopano v arhivskih fondih: Srednja lesna šola Pisek, Kuharska strokovna šola za ženske v Rokycanih in Univerza Olomouc. Dokumenti za cerkveno zgodovino so zbrani v arhivskih fondih; Apostolat svetega Cirila in Metoda, Nadškofija Olomouc, Cerkveni dokumenti Olomouc, zapuščina Františka Snopka, v arhivskem fondu Nemški viteški red - Urad velikega mojstva Opava, nekaj dokumentov pa je tudi v družinskem arhivu Lam-bergov. Med zbirkami je najpomembnejša zbirka Histórica Trebon, ki obsega enote od 24 do 42 za obdobje 14381537. Zbirka vsebuje dokumente o grofu Ulriku Celjskem in o bojih proti Turkom. Poleg te zbirke prinaša Vodnik še zbirki fotografij ter zbirko zemljevidov in načrtov. Najobsežnejše in najpomembnejše je arhivsko gradivo zasebnih provenienc, v katerih se hranijo podatki o pomembnih dogajanjih na Slovenskem. Izpričujejo dogajanja v fevdalnih razmerah na Slovenskem od 13. stoletja dalje. Listine se nanašajo na delovanje samostanov: Jurklošter, ženski samostan v Marenbergu (danes Radlje ob Dravi), nemški viteški red v Veliki Nedelji, dokumentirajo podeljevanje fevdov, delovanje zemljiških gospostev in plemstva na Slovenskem pa tudi povezavo med češkim in slovenskim plemstvom. O teh zvezah pričajo dokumenti plemiških družin: družina Lamberg za posestva na Kranjskem, družina Eggenberg za posestva na Notranjskem in v Gradiški, družina Auersperg za posest na Kočevskem, Dolenjskem, družini Ditrichstein in Leslie za posestva na Ptujskem, družine Schwarzenberg, Trauttmannsdorf in Windischgrätz za posestva na Štajerskem, družina Salm-Reiffenscheidt za posestva krške škofije na Koroškem. O političnih dogajanjih na Slovenskem je največ dokumentov v fondih Policijskega ravnateljstva Brno in Moravskega namestništva v Brnu, nekaj pa tudi v arhivskih fondih okrajnih uradov, o političnih dogajanjih od 16. do 19. stoletja pa v arhivskih fondih plemiških družin Lamberg, Eggenberg; člani teh družin so bili deželni glavarji na Kranjskem in so imeli pomemben vpliv na tedanja zgodovinska dogajanja; člana družine Thun-Hohenstein, Lev in František, pa sta imela visoke položaje v avstrijskih vladah v 19. stoletju. Med pomembnejšimi političnimi dogodki, o katerih so dokumenti v Vodniku, je treba omeniti razpravo o stranki prava (1871-1873), o zahtevah po uporabi slovenskega jezika (1898), o pritožbi goriških predstavnikov zaradi prepovedi uporabe slovenskih zastav (1898-1899), o zasedanju istrskega deželnega zbora v Poreču (1899), o shodu slovanskih novinarjev v Ljubljani (1902), o intepelaciji in odmevih na interpelacijo dr. Antona Korošca na zasedanju državnega zbora na Dunaju 22. 11. 1918, o ustanovitvi Češkoslovaško-jugoslovanske lige in njeni dejavnosti na Češkem med obema vojnama, o sokolskem zletu v Ljubljani (1922), o prirejanju spominskih svečanosti v spomin na bazoviške žrtve na Češkem (1930), o nadziranju tujcev, delovanju krošnjarjev s Kočevske v obmejnih krajih na Češkem ter o nadziranju komunistične propagande na Češkem (1937-1938). Arhivsko gradivo čeških gospodarskih podjetij in arhivsko gradivo trgovskih zbornic prinaša podatke o gospodarskih zvezah med Češko in Slovenijo med obema svetovnima vojnama. Popis gradiva v Vodniku sicer ne prikaže intenzivnosti povezav slovenskih podjetij s češkimi, še posebej ne na področju tekstilne industrije na Slovenskem. Vodnik po arhivskem gradivu o Sloveniji v oblastnih, okrajnih in podjetniških arhivih Češke republike je pomemben dosežek delavcev Arhiva Republike Slovenije pri sistematičnem evidentiranju arhivskega gradiva o Sloveniji in Slovencih v tujih arhivih. Raziskovalcem zgodovine Slovencev bo Vodnik dragocen pripomoček pri zbiranju potrebnih dokumentov v čeških arhivih. Peter Ribnikar ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 225 Jelka Melik, V imenu njegovega veličanstva kralja! Kazensko sodstvo v jugoslovanski Sloveniji v letih 1930-1941, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000, 163 strani Dr. Jelka Melik je začela preučevati problematiko kazenskega sodstva na slovenskem ozemlju, ki je bilo med vojnama v okviru Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, ob urejanjnu gradiva pravosodnih organov v Arhivu Republike Slovenije. Na filozofski fakulteti je konec leta 1993 uspešno končala magistrski študij z delom Kazensko sodstvo na Slovenskem 1918-1929 s posebnim ozirom na arhivsko gradivo Deželnega sodišča v Ljubljani, ki je izšlo kot samostojna publikacija, pod mentorstvom akad. red. prof. dr. Sergija Vilfana. Prav tako je pod njegovim mentorstvom oblikovala tudi naslov in interdisciplinarno dispozicijo doktorske disertacije o kazenskem sodstvu v jugoslovanskem delu Slovenije v letih 1930-1941. Doktorsko disertacijo je leta 1999 uspešno zagovarjala pred komisijo, v kateri so bili red. prof. dr. Miroslav Stiplovšek, red. prof. dr. Jože Žontar in izr. prof. dr, Vladimir Simič, in jo objavila pod naslovom V imenu Njegovega Veličanstva Kralja! V njej se prepletajo zgodovinski, pravni in arhi-vistični vidki obravnave, njeno kronološko izhodišče pa je leto 1930, ki "pomeni v zgodovini našega kazenskega sodstva pomembno prelomnico" (str. 10). S 1. januarjem tega leta so začeli veljati novi temeljni kazenski zakoni, ki so bili enotni za celotno jugoslovansko ozemlje (kazenski zakonik, zakonik o sodnem kazenskem postopku, zakona o sodnikih rednih sodišč in o državnem tožilstvu), ki jih je kralj Aleksander izdal leta 1929 po uvedbi diktature. Z njimi je bilo sklenjeno dolgo obdobje, v katerem je na Slovenskem veljalo kazensko pravo, "ki je bilo, vsaj po zasnovi in vodilnih načelih, enako kazenskemu pravu najrazvitejših in pravno najbolj urejenih držav" (str. 10), temelji le-teh pa so bili oblikovani že sredi 19. stoletja. Delo je pregledno razdeljeno na številna poglavja ter podpoglavja. Uvodni značaj ima predstavitev problematike pravne terminologije v obdobju 19301941, za katero je avtorica kot značilnost poudarila, da se je s poenotenjem kazenske zakonodaje uveljavilo tudi mnogo novih srbskih izrazov za kazni in kazniva dejanja, pojasnila pa je tudi izrazje, ki ga je uporabljala. V njem je nato najprej osvetlila materialno kazensko pravo, ki določa kazniva dejanja in kazni zoper storilce. Pred razčlenitvijo enotnega jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki mu je bil vzor švicarski kazenski zakon in za katerega je presodila, da v nekaterih predelih države razmere še niso bile dozorele za njegovo udejanjenje, je za njegovo boljše razumevanje podala zgodovinski pregled kazenskega prava, sestavljen pretežno po relevantni literaturi. Tako je prikazala tudi razvoj kazenskega procesnega prava in poudarila, da je bila pomembna razlika, ki je ločevala jugoslovanski zakonik o sodnem kazenskem postopku iz leta 1929 od drugih osrednjih in zahodnoevropskih kazenskih postopnikov, opustitev laičnega sodstva, čemur so v Sloveniji nasprotovali. Ob tem je ugotovila, da so poenotenje kazenskih zakonov v državi pripravljali strokovnjaki, zlasti v okviru ministrstva za pravosodje od začetka dvajsetih let, izdal pa jih je šele kralj Aleksander po prevzemu tudi zakonodajne oblasti z diktaturo in zato bi bilo ta izraz ustrezneje uporabljati kot navedbo, da so bili ti zakoni tedaj sprejeti (str. 10). Po kratki predstavitvi ustavnih določil iz let 1921 in 1931 o sodni oblasti je avtorica podrobneje prikazala sestavo in naloge pravosodne uprave oziroma ministrstva "pravde". V obsežnem poglavju o subjektih kazenskega prava (sodišče, tožilec, obdolženec) je zanimiv uvodni prikaz organizacijskega razvoja različnih stopenj sodišč na Slovenskem med vojnama, posebej problematike preselitve vrhovnega sodišča iz Zagreba v Ljubljano jeseni 1939, za kar je našla nekaj novih podatkov v arhivskem gradivu. Ob razčlenitvi pristojnosti, pravic in dolžnosti posameznih subjektov, načina njihovega poslovanja, ustvarjanja sodnih spisov, to je pomembno tudi za njihovo urejanje, pa je zanimiv prikaz ankete iz leta 1936, povzete po časopisju, ali naj se tudi pravnicam da pravico opravljati sodniški poklic, kar je predvideval osnutek novega zakona o sodnikih. Priznani slovenski pravniki so z različnimi utemeljitvami zavrnili tako možnost, le posamezniki so podprli enakopravnost v sodstvu, do katere pa v prvi Jugoslaviji ni prišlo. Avtorica je podrobno osvetlila tudi objekte kazenskega postopka, njihove vrste in značilnosti, faze poteka, različna redna in izredna pravna sredstva proti kazenskim sodbam, načine izvrševanja le-teh ter končno možnosti izredne omilitve kazni in pomilostitve. Poglavje o mladinskem sodstvu je začela z ugotovitvijo, da je novo kazensko pravo "naredilo velik korak naprej na področju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj" (str. 89), pri katerih seje težišče s kaznovanja preneslo na vzgojne ukrepe. Za sojenje mlajšim mladoletnikom so bila ustanovljena posebna sodišča, ki so delovala po posebnem postopku. Toda med lepimi načeli mladinskega kazenskega prava in prakso je bil velik razkorak, in to je osvetlila tudi s prikazom slabih razmer v zavodih "za vzgajanje in poboljšanje1 konec tridesetih let na osnovi arhivskih dokumentov. V poseben poglavju je obdelala tudi problematiko tiskovnega prava in tiskovnih kaznivih dejanj. Medtem ko je zakon o tisku iz leta 1925 veljal "za svobodnejšega" (str. 98), pa je takoj po uvedbi kraljeve diktature doživel bistvene zaostritve z uvedbo cenzure in razširitvijo tiskovnih kaznivih dejanj ter z novimi predpisi o naglem sojenju zaradi tiskovnih deliktov. Značilnosti izvajanja cenzure po navodilih Centralnega presbiroja pri predsedstvu vlade in banske uprave je dokumentirala tudi s konkretnimi primeri iz arhiva Višjega državnega tožilstva. Prizadevanja, da prikaže stanje in naravo kriminalitete na Slovenskem ter posebnosti na posameznih območjih v tridesetih letih, soji zaradi nepopolnosti in pomanjkanja ustreznega gradiva sodišč in tožilstev le 226 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 delno uspela. Edina zbirna poročila o hudodelstvenosti na Slovenskem je našla v poslovnih izkazih Višjega državnega tožilstva v Ljubljani in še to le za čas od leta 1934 do 1939. Obravnavano problematiko je zato fragmentarno osvetlila zlasti s članki iz Slovenca in Slovenskega naroda ter z ugotovitvami iz literature. Po časopisju in deloma arhivskih virih je opisala tudi vse primere izvršenih smrtnih kazni za najtežja kazniva dejanja. Sodno prakso je posebej osvetlila z obsodbami pred Državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu ter pred slovenskimi okrožnimi sodišči, ki so vodila tudi veliko procesov zaradi prepovedane komunistične dejavnosti. Po ohranjenem arhivskem gradivu je ugotovila, da je bilo okoli 20 primerov obtožb slovenskih storilcev po tistem členu Zakona o javni varnosti in reda v državi, na podlagi katerega je bilo mogoče izreči tudi smrtno kazen, izrečena pa ni bila niti ena: "Sodišča torej niso izrekala krutih kazni, čeprav jim je zakon dajal vsa pooblastila. Večinoma so celo uporabljali možnosti zamenjave strožjih vrst prostorskih kazni za milejše ..." (str. 127), v glavnem pa do pet let. Utemeljitve teh sodb bi zaslužile, namesto obsežnih prevzetih ocen nekaterih značilnosti komunističnega delovanja, podrobno analizo po sodnih spisih. V posebnem poglavju je dr. Melikova prikazala stanje arhivskega gradiva kazenskega sodstva v Sloveniji oziroma fondov rednih sodišč in fondov državnih tožilstev, ki jih hrani pet slovenskih arhivskih ustanov oziroma njihove enote. O njem je, po v nekaterih regionalnih arhivih bolj kvantitativnem pregledu, njena temeljna ugotovitev, da je ohranjenost arhivskega gradiva za kazensko sodstvo v njih za trideseta leta "silno slaba" (str. 211) kot posledica neustreznega in nesistematičnega izločanja sodnih spisov ter neizva janja določil arhivske zakonodaje. Ob tem je posebej osvetlila način pridobivanja sodnih spisov v nekdanji Zgodovinski arhiv centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije z razbijanjem fondov. V sklepnem poglavju Kazensko sodstvo, zgodovina in arhivistika je podala poglede na njihove medsebojne odnose, v Zaključku pa je ocenila pomen pravosodnega gradiva za družbeno, pravno, politično in kulturno zgodovino, pri čemer dokumenti kazenskega sodstva kažejo "neko družbo z njene temne plati... Pravzaprav nam kazenski zakoni prikazujejo kulturo, kazenski spisi pa osvetljujejo nekulturo neke družbe" (str. 148). Iz pregleda virov se vidi, da je avtorica uporabljala gradivo osmih arhivskih fondov in zbirk, dalje številne zakone in uredbe, od časnikov pa Slovenca, Slovenski narod in Jutro, na desetih straneh pa je navedla samostojne publikacije in razprave, ki s pravnega, zgodovinskega ali arhivističnega vidika osvetljujejo posamezna vprašanja iz obravnavane problematike. Dr. Jelka Melik je v predgovoru poudarila, da "je kratek prikaz ustroja in delovanja kazenskega sodstva na Slovenskem v tridesetih letih" (str. 5) namenjen arhivistom kot pomoč in opora pri vrednotenju in strokovni obravnavi ohranjenega arhivskega gradiva, pa tudi njegovim uporabnikom, zlasti zgodovinarjem in pravnikom, z vidika "kaj lahko v arhivih pričakujejo in kje to najdejo". V tem pogledu smo dobili dragoceno delo. Tretja namembnost, "tudi vsem, ki verjamejo, da se je mogoče iz zgodovine učiti in se tako izogniti ponavljanju napak," pa ima po izkušnjah skromnejše možnosti za uresničitev, Miroslav Stiplovšek Darinka Drnovšek, Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954, Viri 15, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2000, 386 strani Doslej izdanih petnajst knjig virov izpričuje skrb Arhivskega društva Slovenije in Arhiva Republike Slovenije za dostopnost arhivskih virov čim širšemu krogu bralcev, pa tudi pluralizem in pragmatičnost pri izdajanju (v pozitivnem pomenu besede), za katera ima gotovo precej zaslug dolgoletni urednik zbirke, profesor dr. France M. Dolinar. Osebno me tudi veseli, da so vrata v zbirki še posebej odprta sodobni zgodovini - čeprav seveda ne v škodo katerega koli drugega obdobja. Knjiga Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 19451954 obsega zapisnike politbiroja, ki jih je Darinka Drnovšek pripravila za objavo in jim napisala tudi tehtno uvodno študijo o organizaciji in načinu delovanja komunistične partije Slovenije v letih 19451954. Gre za 157 zapisnikov najbolj odločilnega organa v Sloveniji, v katerem je bilo v celoti gledano v posameznih letih kakšnih petnajst ali šestnajst ljudi, ki so dobesedno vodili Slovenijo. Zapisniki odražajo način delovanja komunistične partije, njena znotraj partijska razmerja, postopno spreminjanje načina delovanja od polilegalnega delovanja izrazito kadrovske partije do nastanka množične organizacije pod vplivom prvega partijskega liberalizma, ki je v začetku petdesetih let izzvalo hude notranje pretrese. Izražajo pa tudi splošno stanje v Sloveniji, odnos do Jugoslavije, stališča posameznih vodilnih komunističnih funkcionarjev in ne nazadnje značajske poteze ljudi, ki so oblikovali slovensko politiko v prvem povojnem desetletju. Po logiki delovanja tedanje politične nomenklature so najpomembnejši vir za preučevanje politične, v dobršni meri pa tudi ekonomske in kulturne zgodovine v prvem povojnem obdobju. Se posebej zanimivo se skoznje odslikavajo revolucionarni procesi, odnos do politične in siceršnje opozicije, do cerkve. Zapisniki še posebej v prvem obdobju so po besedah skopi, po vsebini pa izredno povedni, po eni strani izražajo skrajni revolucionarni pragmatizem, po drugi pa ob pozornem branju - tudi strateško usmeritev komunistične partije, njena prizadevanja za korenito spremembo družbene ureditve, razkorak med idealno zamišljeno družbo in stvarnostjo ter s tem povezana razočaranja tako v odnosu do socialnega kot nacionalnega vprašanja (to je odnosa do Jugoslavije). Običajno velja prepričanje, da zgodovinarji, ki se ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 227 ukvarjamo s sodobno zgodovino, nimamo težav z razbiranjem virov ali da jih imamo vsaj bistveno manj kot tisti, ki se, denimo, ukvarjajo s srednjim ali novim vekom ali še starejšimi obdobji. To velja le deloma. Razvozlavanje imen, kratic posameznih besed, iskanje pomena in podtonov zapisanih stavkov pri dokumentih, ki so obravnavani v tej knjigi, ni nič manj težavno kot pri starejših obdobjih. Zahteva izjemno potrpežljivost, zelo dobro poznavanje historične tva-rine in obravnavanega zgodovinskega obdobja. Šele ko so dokumenti pretipkani, urejeni, komentirani in natisnjeni, postanejo splošno dostopni. S tem se močno poveča moč njihove uporabe. Izdaja zbirk virov te vrste je področje, kjer se prepletata izrazito arhivsko in izrazito raziskovalno delo, stroka in znanost. Za kakovostno pripravo je torej nujna strokovna dozorelost. Sam sem te knjige vesel iz več razlogov. Prvič iz golega pragmatizma, saj mi bo, kot vsem, ki se ukvarjamo s sodobno zgodovino, precej olajšala raziskovanje in omogočila, da kakšno razpravo ali poglavje napišemo brez dolgotrajnega sedenja v arhivih. Drugič zato, ker je eden od dokazov, da so arhivisti vsaj v veliki meri tudi z najbolj občutljivim gradivom (kljub raznim drugačnim namigovanjem, ki jih občasno lahko slišimo) ravnali resno in odgovorno, v skladu z zavezanostjo pravnim normam in etiki poklica. In tretjič tokrat predvsem na osebni ravni kot Darinkin prijatelj in nekaj let tudi njen arhivski sodelavec sem vesel zato, ker je kljub vodenju oddelka, vsakdanjemu odgovornemu arhivskemu delu zmogla tudi izdajo te zbirke virov. Božo Repe Tatjana Rezec-Stibilj, Lojz Tršan, Filmsko gradivo Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije, tretji del, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000, 295 strani V teh spremenljivih časih je pravo olajšanje videti, da se nekatere stvari prav nič ne spreminjajo in da ostajajo takšne, kot morajo biti. Žlahtno konzervativne in strokovno neoporečne. Razveseli in navduši pa nas lahko spoznanje, da se je to primerilo kljub generacijski zamenjavi piscev; čeprav sta novi pričujoči zvezek s popisom filmskega gradiva Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije sestavila mlada nadaljevalca dela gospoda Ivana Nema-niča gospa Tatjana Rezec-Stibilj in gospod magister Lojz Tršan. Podrobnosti o obliki in vsebini zvezka sta oba pisca pregledno in jedrnato opisala v uvodu, iz katerega povzemam le nekaj najpomembnejših dejstev: v zvezku je opisano petsto trinajst filmov, ki tako — z že objavljenimi inventarji - dosegajo vedno bolj osupljivo število tisoč sedemsto šestindevetdeset strokovno obdelanih filmov. Opozoriti velja predvsem na nove stare filme: Postojno iz leta 1909, Postojnsko jamo iz leta 1926, Generala Maistra iz leta 1918, film "Oj, lijetni sivi Sokole" iz leta 1934 ter Planico iz leta 1936. Pomembna novina so manj znani filmi številnih producentov, ki v strokovnih pisanjih doslej niso bili pogosto omenjani. Gre predvsem za izdelovalce naročenih predstavitvenih, propagandnih in vzgojno-izobraževalnih filmov, med katerimi je več kot trideset let prednjačil Unikal studio Ljubljana. Ta je združeval filmske ustvarjalce, ki so, na videz ob robu glavne filmske struge, ustvarjali svoja dela, za katera so mnogi menili, da spadajo v nekako ne prav resno amatersko okolje. Pa se kot mnogokdaj iz časovno le malo bolj odmaknjenega gledišča izkaže, da se od tako imenovanih "umetniških", "profesionalnih" izdelkov prav nič ne ločijo; še več: izkaže se, da so o svojem času na svoj način povedali mnogo več, kot bi jim bili pripravljeni priznati. Ne nazadnje so v številnih predstavljeni vsi pomembnejši "paradni konji" totalitarnega enoumnega slovenskega gospodarstva: Elektrogospodarstvo Slovenije, Iskra Kranj, Tovarna avtomobilov Maribor, Železarna Jesenice, Pionir Novo mesto, SCT Ljubljana, Ingrad Celje, pa tudi Republiški sekretariat za ceste. Samo predstavljamo si lahko vrednost teh filmov čez nekaj desetletij, ko bomo ugotovili, da imamo o svojem delu in nehanju slikovite prikaze iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let, iz devetdesetih in iz novega tisočletja pa ne, ker smo podjetja uničili in zamenjali trajni film za prehitro minljiv magneta skopski trak. Kot oba prejšnja tudi pričujoči zvezek prinaša obsežna posebna kazala: krajevno kazalo, kazalo ustvarjalcev, kazalo stvarnih gesel in abecedni seznam filmov. Pregled kazal pokaže nekaj zanimivih vsebinskih premikov: predvsem kazali ustvarjalcev in stvarnih gesel se kar vidno razlikujeta od seznamov v prvih dveh knjigah. Pojavijo se nova imena filmskih ustvarjalcev, pri nekaterih, že v prvih dveh knjigah videnih imenih, dramatično poskoči število ob imenih zapisanih številk. Zame osebno pa je še posebej zanimivo kazalo stvarnih gesel, ki bi lahko bilo malo za šalo, malo zares prava mala kulturološka ali celo socialnoekonomska formalna analiza časa, ki ga zajema. Če preštejemo samo število ob posameznih geslih izpianih številk, se nam pokažejo zabavne in zanimive posebnosti, pa tudi podobnosti in razlike od prej opisanih časov. Kar zadeva gesla pod črko A, je podobnost s prejšnjima dvema knjigama še najbolj očitna: daleč največkrat so omenjeni avtomobili in vse kar sodi k njim, so pa agrumi posebnost tega tretjega zvezka, saj jih v prejšnjih ne srečamo. Črka B je še vedno v duhu časa posvečena predvsem betoniranju. bagru in bazenom. Največkrat prikazani pojmi črke C so cerkve, cvetje in ceste. Čolni, čebele in časopis so čudno nedoločena skupina. V družbi črke D se ob usihajočih delavcih bolj številno pojavijo diskoteke in deskarji. Črko E — podobno kot v prejšnjih inventaijih popolnoma obvladuje elektrika. F je rezerviran za fotografijo, film in folklorne skupine. Pod G se po- 228 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 javijo pričakovano številni pojmi gradbeništvo, grad in seveda gostilne, gore, gozdovi, pa godbe, glasbeniki in gledališče. Pod H je presenetljivo veliko hotelov, so pa v družbi hidroelektrarn in harmonikarjev. Črka I je presenetljivo polna igrač, ki jim delajo družbo izseljenci in izvir. Sledijo jezera, jadrnice in jabolka. Pod črko K še vedno kraljujejo konji in konjske_vprege, pa kmetije, krave in kozolci, od industrije kovinska, rekreacijo predstavljajo kopalci, kopališča, promet kolesarji, umetnost pa kipi in kiparstvo. V naslednjem koraku srečamo nenavadno veliko letališč, lesa, pa tudi ladje in laboratorije in lovce ter lipicance. Med črkami na M so najpogostejši mostovi, pa tudi motorji, morje, mlini in še vedno množica. Sledijo le narodne, noše. O obiluje predvsem z otroki in vsem, kar je povezano z njimi, sledijo še ovce, oranje in onesnaževanje, ki ga doslej skorajda nismo srečali. Pod črko P prevladujejo promet in njegove pomenske zveze, pa pristanišče, policija, ples, plaža, planinci (in zveze), veliko pevskih, zborov, še vedno partizani in park. R je poln rušenja in ruševin, rudarstva, rib in ribičev ob rekah, pa tudi restavracij. Pod črko S nas zaradi duha časa ne presenečajo številna stanovanja in iz njih izpeljane pomenske zveze naselja, bloki, hiše, stolpnice, številni so še vedno spomeniki, pa seveda slovenski sneg, smučanje z vsemi zvezami in še slap. Imajo štorklje in šole kaj skupnega? T še vedno brni z zvoki traktorjev, tovornjakov, termoelektrarn in tek stilne.industrije, se pa mednje že meša žužljanje tržnice in veseli hrup turizma. Črka U postreže z usnjarsko industrijo in urami, zelo pogost pa je tudi umor. Sledijo seveda vojaki, vlaki in vodnjaki. Z je še vedno poln zastav. Na koncu je Z poln žara, žetve, živinoreje, železarn, železnice, železniških postaj in žičnic. Tako se nam - malo za šalo, malo zares razkrivajo poglavitni pojmi, ki so obvladovali neko naše življenjsko obdobje. Po kmečko bi lahko rekli: "Tu je polje, tu orji!" Filmskim raziskovalcem, pregledo-valcem, pa tudi snovalcem je dano vedno več vsebin, ki bi jih bilo vredno dognati, domisliti in razkriti njihov pravi pomen. Predvsem pa pričujoče delo pomaga temeljito omajati neprevidno zapisano trditev iz nacionalnega poročila o kulturni politiki Slovenije, da bi bilo treba presoditi, ali je šolanje specializiranih filmskih poklicev v Sloveniji sploh smiselno; da bi bilo morda treba razmisliti o štipendiranju v tujini (na primer v Pragi). Kdor koli ga je že zapisal, pač ne ve, koliko filmov in televizijskih oddaj naredimo na leto. Pa ima tudi državna statistika lahko dostopne natančne podatke! Če bi vedel, potem bi se moral najprej zgroziti zaradi dejstva, da na šoli ne_smemo učiti vseh tistih filmskih poklicev, ki bi jih zaradi proizvodnih potreb že zdavnaj morali. Ko bodo na način, ki je sedaj pred nami, predstavljeni tudi akademijski filmi in televizijski izdelki, bo še tako zagorskim dvomljivcem lahko postalo popolnoma jasno, daje tudi šola - to je Akademija za gledališče, radio, film in televizijo pomemben, uspešen in stalen producent filmov in televizijskih izdelkov, ki sodi v osrčje nacionalnega kulturnega programa. Pesnik je zapisal: "Čim bolj se cilji bližajo, tem bolj se pota križajo!" Tako se nam ob izpolnjevanju raziskanega, zapisanega in objavljenega filmskega gradiva vedno bolj živo kaže potreba po podobnih zapisih vsega, kar hrani nacionalna televizija. Šele v takšni celoti bodo sploh mogoče, verjetne in veljavne kakršne koli sodbe o slovenski filmski ustvarjalnosti! Do tedaj pa želim, da bi vsaj delavcem Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije uspevalo redno objavljati sadove dela. Želim jim, da bi jim vsi, ki jim lahko pomagajo v domači ustanovi in v državnih ustanovah, kot so jim že doslej, še naprej stali v oporo. V imenu vseh, ki imamo film radi, se jim za trud, potrpežljivost in strokovno neoporečnost z vsem spoštovanjem zahvaljujem. Igor Košir Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo - 1848, Ljubljana: Korenine 1999, 588 strani V prostorih Kluba Nove revije na Cankarjevi v Ljubljani je bila februarja 2000 predstavljena knjiga dr. Staneta Grande z naslovom Prva odločitev Slovencev za Slovenijo. V knjigi je obravnavano leto 1848. Prav dogodkom v tem letu, še predvsem pa peticijskemu gibanju, je namenjeno delo, ki govori o dogodkih pred 150 leti, o času, ko se je oblast sprostila, ko je absolutizem padel in je nastopil čas demokracije ter večja svoboda za avstrijske narode, ko je bila dosežena svoboda govora, pisanja in združevanja, in ko so razgledani in izobraženi Slovenci sestavljali peticije in v njih izražali svoje želje po novi upravni organizaciji cesarstva ter prvič javno zahtevali združitev vseh Slovencev. Želeli so, da bi se dežele z večinskim slovenskim prebivalstvom povezale v enoto. Zavest o slovenstvu in tudi misel o Sloveniji je bila že pred letom 1848 izoblikovana v glavah in srcih narodno bolj ozaveščenih posameznikov. V javnost pa je prišla po začetku marčne revolucije, ko se je slovenski nacionalni program v nekaj dneh razširil po deželah od Štajerske, Kranjske, Koroške do Primorske. Knjiga je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz uvodne študije ter objavljenih ohranjenih podpisanih peticij. V prvem delu nam avtor predstavi dogajanja leta 1848 v zvezi s peticij skim gibanjem. Uvodnega dogajanja pred letom 1848 zaradi pomanjkanja dejstev ni bilo mogoče pobliže prikazati, zato pa je izčrpno prikazan razvoj gibanja v revolucionarnem letu in širjenje le-tega, z vsemi opisi prizadevanj, da bi kar največ ljudi spoznalo in sprejelo idejo. Piše o zbiranju podpisov po slovenskih deželah ter o različnih odzivih in o pričakovanjih ter zahtevah do takratnih oblasti. Besedilo bogatijo kopije dokumentov o slovenstvu in željah po združitvi od pesmi Vodnika, Koseskega in ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 229 Prešerna do raznih letakov, npr. Klic dunajskih Slovencev, Klic k vseslovenski politični organizaciji, o ustanovitvi slovenskega društva v Ljubljani, klic Jurija Cafa slovenski mladini, Majerjev lepak Kaj Slovenci terjamo in lepak dunajskih Slovencev Kaj bodemo Slovenci Cesarja prosili, pa tudi klic nasprotnikov slovenske združitve Kranjc Kranjcam. Poleg omenjenih dokumentov so v knjigi še mnogi drugi, med njimi Kozlerjev zamljevid in slike pomebnih posameznikov Majarja, Miklošiča, Muršca, Globočnika, Kozlerja, Einspieleija, Cafa, Trstenjaka, Oražna, Tomana, Blei-weisa, Koseskega in Slomška. Drugi del knjige učinkovito dopolnjuje uvodno študijo in zajema prvič objavljene kopije ohranjenih podpisanih peticij, ki so v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju v fondu Dunajskega državnega zbora 1848/49, v fasciklu 117 pod številko 5013 R. T. Te so ostanek enega najobsežnejših in najpomembnejših slovenskih političnih dejanj v revolucionarnem letu 1848. Avtor knjige je peticije za Združeno Slovenijo iskal od leta 1972 in jih po dvaj-setietnem iskanju našel v zgoraj omenjenem arhivu. Pred objavo peticij avtor v uvodni študiji posveti veliko pozornosti njihovemu razvoju in jih primerja med seboj. Dunajska Slovenija, kije bila "kombinacija mladostne navdušenosti, modrosti in izobraženosti", je prevzela glavno vlogo v peticij skem gibanju, ker Kranjska kot najbolj slovenska dežela v teh mar-čevskih dneh ni prevzela pobude. Peticija se je širila na dveh ravneh: na prvi je segala od Dunajske Slovenije do drugih slovenskih društev, na drugi pa prek posameznikov po raznih slovenskih krajih. Dunajski Slovenci pod vodstvom dr. Frana Miklošiča so na svoji poti v Ljubljano peticijske pole najprej izročili predstavnikom graške Slovenije, nato so se sestali s simpatizerji v Celju in jih precej prinesli tudi v Ljubljano. Njihova pot v Ljubljano je bilo izjemno pomembno dejanje in je bila "izraz velike slovenske samozavesti". Na Koroško so peticije najbrž prispele neposredno z Dunaja, na Goriškem pa so jih najverjetneje dobili iz Ljubljane, čeprav tudi dunajske možnosti ni mogoče povsem izključiti. Iz teh središč pa so se peticije širile še po podeželju. K temu je nemalo prispevalo tudi takratno časopisje, ki se je zaradi tedanje svobode tiska zelo pomnožilo, nekateri so bili bolj naklonjeni širjenju ideje, kot drugi. Peticija je tako v resnici prišla med ljudi in je že v približno mesecu dni napravila velik razvoj, in sicer od Majeijeve do dunajske, v kateri so bile "opuščene navezave na Hrvate, ki so nekatere ne samo motile, ampak po nepotrebnem tudi zapletale načrte. Čeprav dunajska prizadevanja 'sorodstva' z Majaijevim početjem ne morejo skriti, pa ne kaže pretiravati z njim. Izbira peticije kot sredstva političnega delovanja, zahteve po Združeni Sloveniji, položaju in vlogi slovenskega jezika kot tudi zavračanju vključitve v nemško državo, vse to je del širših slovenskih idej, ki jih je Korošec prvi zapisal. Po njem je gotovo sprejeto, da peticijo spremlja pojasnilo. S tem je vse prehitevajoči celovški kaplan Matija Majar, ki je v tistih dneh, ko so dunajski Slovenci kronali njegovo začetno dejavnost, moral za kazen iz glavnega koroškega deželnega mesta na sv. Višarje, dobil zadoščenje in priznanje. Slovenci so se kot celota zganili."1 Peticija dunajske Slovenije, ki so jo podpisovali v originalu ali pa v prepisu po vseh slovenskih deželah, je imela tri točke, ki so se nanašale na združitev Slovencev, položaj in vlogo slovenskega jezika v družbi ter zavračanje vključevanja v Nemčijo. Kratek uvod k peticiji se je skliceval na § 4 ustave z dne 25. aprila. Po vsebini je bila kratka in jedrnata, napisana v nemščini in slovenščini ter naslovljena na vladarja. Peticiji je bil dodan lepak z naslovom 'Kaj bodemo Slovenci cesarja prosili?' in je bil podoben Majar-jevemu 'Kaj Slovenci terjamo'. Natisnjen je bil v 6000 izvodih in sestavljen kot prošnja, saj je bil namenjen preprostejšim ljudem, ki so bili zvesti vladarju in je bil zanje sprejemljivejši od Majarjevega. Podpisovanje peticije je najbolje uspelo na Štajerskem, ker je bila narodna zavest tam očitno najbolj razvita, pa tudi sicer je bila organizacija graške Slovenije najboljša. Glede na strukturo članstva dunajske Slovenije bi bilo po avtorjevem mnenju pričakovati, da bo izdelala natančna navodila o podpisovanju, a je iz samih podpisanih peticij razvidno, da jih ni bilo. Iz podpisov peticije in posameznih poročil je razvidno, da so bile žive vse variante in kombinacije. Obseg posamezne akcije je bil precej odvisen od zbiralca podpisov, njegove iznajdljivosti in poznavanja krajevnih razmer ter narodne zavesti prebivalcev. Peticijsko gibanje ni bilo povsod sprejeto enoglasno in z navdušenjem, stališča so bila različna, od "oportunizma, mlačnosti, nasprotovanja iz konser-vativizma do strupenega sovraštva". Slovensko narodno gibanje je naletelo na težave tako na podeželju kot v mestih. Večina slovenskega prebivalstva je bila kmečka, zato je prevladovalo vprašanje, kdaj in kako bodo odpravljene fevdalne obveznosti. Kmetje so namreč revolucijo sprva razumeli kot konec vseh fevdalnih obveznosti. Sledili so nekateri kmečki nemiri in pisanje peticij s strani kmetov ob slovensko-hrvaški meji. V mestih pa so se številni meščani, zaradi svojevrstne politične mode, ki jo je narekoval nemški liberalni nacionalizem, obrnili proti narodnemu gibanju. Zanimiva je tudi obširna predstavitev stališča škofa Antona Martina Slomška do peticijskega gibanja. Avtor meni, da moramo Slomškov odnos "presojati ob dejstvu, daje bil resnično in globoko veren, predan svojemu duhovniškemu poklicu in še škof, da so bili v njegovi škofiji tudi nemški verniki in duhovniki, da je odprava fevdalizma spreminjala gospodarske osnove cerkvenih ustanov, da položaj cerkve v prvih porevolucijskih mesecih tudi med Slovenci ni bil rožnat, da so Hrvatje, h katerim so tako radi škilili slovenski ilirci, postavljali pod vprašaj celibat, skratka, da je ob velikih zadržkih, ki jih je imel in Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana 1*599, Korenine, izdala Založba Nova revija, str. 59. 230 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 moral imeti do revolucionarnega gibanja, vendar zmogel razvoj od odklonitve peticij do podpore."2 Pri številnih udeležencih slovenskega narodnega gibanja je bilo razočaranje po zadušitvi revolucije izredno, saj odprava fevdalizma ni zadovoljila njihovih pričakovanj. Vendar, kot meni avtor, slovenska prizadevanja niso bila brez uspeha. Uporaba slovenščine v uradnih listih, uvedba slovenščine kot obveznega učnega predmeta za slovenske gimnazijce, uvajanje našega jezika v urade, vse to "je imelo za razvoj slovenskega jezika mnogo večji pomen, kakor pa si to navadno predstavljamo".3 V drugem delu knjige so prvič objavljene peticije, ki jih je avtor odkril na Dunaju šele leta 1991 kot "slavonske" in jih slovensko zgodovinopisje doslej ni poznalo. Peticije so objavljene v enakem vrstnem redu, kot jih hranijo v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju v fondu Dunajskega državnega zbora. Vsaka je objavljena v izvirniku (levo) in v prepisu (desno), vedno je naveden kraj na ustreznem mestu peticije. Pod naslovom prepisa prve strani posamezne popisne peticijske pole so osnovna pojasnila o dokumentu in podpisnikih, nekatere manj pomembne opombe pa so zapisane pod črto. V objavi niso upoštevali pozneje vpisanih podatkov na hrbtni strani peticije, in sicer v nemščini napisana imena krajev, dežel in ponekod navedenih seštevkov podpisov. Prepisovalci besedila so namreč naleteli na težave pri branju podpisov, zato so negotovi in pomanjkljivi prepisi označeni z vprašaji. Črtice nad črko, ki označujejo njeno podvojitev, so v prepisu izpisane. Nepismeni so tako kot v izvirniku označeni z X, kar pa je znak za križ, ker so se podkrižali. Tudi znak za isti kraj ali poklic je izpisan. Izpisana ali samo nakazana oznaka za svojeročni podpis na koncu priimka (mp) ni prepisana. Pripisane pa so funkcije v kraju (župan, odborniki), oznake stanu ali navedba poklica, tudi podpisovanje nepismenih (podpisovaleč imen) k imenu in priimku. Navajanje strani (v oklepaju), večinoma so to listi, je poznejša arhivska pa-ginacija in se nanaša na liste v fasciklu, ni pa izvirno oštevilčenje vezanih peticij. Knjiga ni zanimiva le za strokovnjake, ampak tudi za širši krog bralcev, ki jih zanimata zgodovina Slovencev in korenine našega narodnostnega ozaveščanja. Kot pravi avtor, nam popisi na ohranjenih peticijah poleg podatkov o tistih, ki so se imeli možnost izreči za slovenski narodni program, sporočajo še obilo drugih vesti o takratnih razmerah. "Peticija je nedvomno razburkala slovensko javnost. Kljub otipljivim dokazom, da je kar nekaj podpisanih pol zgubljenih ali pa ležijo kje neodkrite, lahko, glede števila podpisov, ugotovimo, da je akcija uspela. Uspeh je tudi to, da je nekdo poskrbel, da je verjetno večina podpisanih, prišla v parlament. Ohranjeni viri ne dopuščajo možnosti, da bi s polno gotovostjo ugotovili, kdo in kdaj je to storil. Krivde, da slovenska peticija ni prišla v parlamentarno debato, pa Prav tam, str. 94-98. Prav tam, str. 123. ne moremo pripisati kakovost dokumenta, ne podpisnikom, ne organizatorjem, tudi Miklošiču ne, če je v resnici bil njihov prinesitelj, ampak poteku političnega življenja v državi in še zlasti parlamentu, ki si je z dolgotrajnimi ustavnimi debatami pomagal kopati svojo lastno jamo. Če izhajamo iz peticijskih zahtev kot celote, zlasti pa načrtov o preureditivi monarhije, ki bi pripeljali do združene Slovenije, slovenske želje niso imele praktične možnosti za uspeh. Bile so seme, ki je v naslednjih desetletjih pogosto klilo, pa je poganjke vselej pobrala takšna ali drugačna slana. Koreninam to ni škodilo, ampak so se krepile, in to je bilo bistveno."4 Saša Serše Aleksander Žižek: Rokodelci mojega mesta, Študije 4, Zgodovinski arhiv Celje, Celje 2000, 207 strani "... Skusil sem Vam cenjeni zborovalci dati nekakšno pojasnilo v zgodovini našega obrta v Celji in njenem okraju ..." Knjiga Aleksandra Žižka o celjskih cehih in obrti je nastala na podlagi njegovega magistrskega dela in časovno zajema obdobje osemnajstega stoletja ter prvo polovico devetnajstega. V uvodu nas avtor najprej na kratko seznani z nastankom in razvojem cehov na Štajerskem od začetkov, ko so se v 13. st. morali mestni in trški obrtniki začeti obvezno vključevati v cehe, do vedno bolj izrazitih posegov države v cehovske svoboščine. Tako je že deželni knez Ferdinand I, leta 1527 skušal povečati svoj vpliv na cehe, dokončen udarec naj bi cehovski nedotakljivosti zadal obrtni red iz leta 1732 - z njim naj bi cehi postali le posvetovalni organ nastajajočega upravnega aparata, pristojen za lokalne obrtne zadeve. Najkorenitejši poseg v zaprašeno obrtno strukturo pa je pomenil obrtni red iz leta 1859. Ta zakon je predvideval moderna obrtniška združenja, kar pa tudi ni potekalo preveč hitro. Označitvi gospodarske, socialne, verske in družabne vloge cehov sledijo ugotovitve o posameznih kategorijah zaposlenih v celjskih obrteh vajencih, pomočnikih in mojstrih. Ker je v obrtništvu v celinskih mestih delala večina prebivalstva in obvladovala vzvode mestne oblasti, so obrtniki še kako pazili, koga bodo sprejeli medse. Najprimernejši so se jim seveda zdeli njihovi otroci. Tako je avtor ugotovil, da je bilo leta 1847 med vajenci, ki so obiskovali nedeljsko šolo, 31 odstotkov sinov obrtnikov, 38 odstotkov kmečkih sinov (vendar so se ti verjetno večinoma vračali v zaledje) in, presenetljivo, 11 odstotkov sirot. Za pomočnike tudi Žižek ugotavlja, da so bili že od nekdaj neobvladljivi, predvsem zaradi svobode, ki so jo imeli ob potujočem izpopolnjevanju, znanju, relativno dobrem materialnem položaju in zaradi po- Prav tam, str. 122. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 231 večini mladostne nevezanosti. Ko so postali mojstri, so nastopile drugačne obveze in skrbi. Tako se z njihovimi potovanji ni širilo samo obrtno znanje, ampak so imeli svojo vlogo že pri širjenju reformacije in pozneje pri širjenju raznih prepovedanih demokratičnih in revolucionarnih idej. Vsi pomočniki seveda niso mogli postati mojstri. Najlažje se je to dalo doseči kar s prevzemom očetove obrti, več je mojstrski kandidat žrtvoval z ustrezno "cehovsko" poroko, seveda pa je tudi lahko zasedel izpraznjen jus ali si pridobil podelitev novega. Avtor nato preide k predstavitvi posameznih obrti oz, cehov, pri čemer je glavnino črpal iz virov prve roke, iz arhivskega gradiva cehov, zbranega in urejenega v Zbirki obrtnih listin Zgodovinskega arhiva Celje. Naslonil se je tudi na druge "prave" vire, kot so arhivski dokumenti upravnih organov okrožnega urada, okrajnega urada in mestne občine Celje ter posamezni fondi sodišč, "Schleejev" elaborat iz graškega arhiva idr., tako daje delo res nov prispevek k zgodovinskem vedenju in ne le nova "literaturna sestavljenka". Pri tem bi opozoril tudi na pomembno avtorsko delo citiranih prevodov pravil posameznih cehov ter obrtnih redov iz let 1732 in 1859. Pri vsaki od obravnavnih sedemnajstih obrti nam avtor najprej poda njeno kratko in splošno podobo v Celju, nato pa predstavi še posebnosti v njenih pravilih, ki so bila po strokah seveda zelo različna. Tako je, denimo, določilo cehovskih pravil usnjarjev le-tem prepovedovalo ubijanje ali slabo ravnanje s psi, mačkami in "podobno živino" in tudi odvažanje poginulih živali; ključavničarji so morali biti razmeroma skromni pri izdelovanju dvojnikov ključev zahtevala se je poštenost drugačne vrste kot pri pekovski vagi. Različna, ali vsaj različno formulirana, so bila tudi splošna pravila, npr. moralna, ki so načeloma prepovedovala cehovske požrtije, v pravilih lončarskega ceha pa so bili pri tem še posebno zahtevni. Določali so namreč kazen za tistega, ki se ga je tako nacedil, da je moral "popito vino spet nespodobno izbruhati". Lončaije je skrbelo tudi za polteno moralo, zato je bilo ob cehovskih popivanjih prepovedano ponujati pijačo deklam in jih opijati. Zanimivo je tudi določilo iz pravil gradbeniškega ceha; zahtevalo je namreč, daje moral pred vsakim cehovskim sestankom najmlajši med navzočimi mojstri poskrbeti, da so člani oddali svoje orožje (bodala, nože, kladiva in meče). Nadalje so dragocen vir zbrani podatki o posameznih obrtnih delavnicah in njihovih lastnikih, mojstrih, ki nam poleg imen povedo tudi kje v mestu so delali, kakšne so bile "obrtne četrti" Avtor nam pri vsaki obrti tudi z gradbenim načrtom predstavi stanovanje in delavnico enega od obrtnikov, razen pri gradbenikih, kjer namesto meščanske hiše dobimo na vpogled posteljni razpored 24 gradbenikov (vseh po vrsti Italijanov) iz leta 1840, ki so bili zaposleni pri graditvi preboldske tekstilne tovarne. Nazornost ugotovitev povečujejo številni grafikoni in tabele, na primer finančno poslovanje cehov, zaposlovanje vajencev, pomočnikov idr. Nekatere plati obrtništva je seveda moč obdelati statistično in dru- gače primerljivo, najbolj sočne pa so posebnosti posameznih cehov in njihove težave ter težave meščanov z njimi. Tako spoznamo probleme s peki; ti so (kot ceh) po drugi strani imeli težave s številno sivo in črno konkurenco (gostilničarska peka, vdovska peka). Peki so se glede tega pritoževali na višje oblasti, mesto pa je ščitilo svoje koristi in pri tem podpiralo tudi "drugačne kategorije" pekovstva. V želji po dodatnem zaslužku in pokrivanju izgube zaradi nelojalne konkurence so peki hoteli točiti in so točili žganje v pekarnah, saj je bila verjetno tudi v Celju znana dobra stara meščanska lumparska navada, da se je po prekrokani noči proti jutru zavilo še k peku na svež kruh in brinovček. Največ težav so imeli peki s težo svojega blaga in glede tega je avtor objavil nasvet iz Novic za dolgo življenje peka, ki so leta 1844 objavile, da je stuttgartski pek na vprašanje glede visoke starosti odgovoril, da je zmeraj dober kruh pekel in pošteno vago dajal. Razumljivo, da je bilo največ težav z živilskimi obrtmi, saj so bili od njih meščani odvisni vsak dan. Tako so bile znane težave z mesarji, ki so vedno in povsod, tudi v Celju, zahtevali višje cene in grozili s stavkami. V primerjavi s peki in mesarji je mestna oblast usnjarje pustila pri miru, jih precej manj nadzorovala in nadlegovala. Avtor meni, da zato, ker so bili obrtniška smetana - iz njihovih vrst se je novačila mestna oblast, bili so denarno pomembni. Pri usnjarjih nam avtor dogajanje znotraj ceha popestri še z mukami in težavami iz življenja dveh potujočih irharskih pomočnikov v Celju. Svojo zgodbo so imeli tudi vsega slabega sumničeni italijanski zidarski pomočniki, ki so jih po nedolžnem vpletli celo v umor. Vsak ceh je torej imel svoje posebnosti in težave. Vsi obrtniki so se bali zunajmestne konkurence in jo preganjali iz mesta, pri gradbenikih pa je bilo obratno - ti so (v škodo someščanov) vse preveč radi sprejemali naročila zunaj mesta. Pri vsem bogatem dogajanju v cehovskem življenju, ki gaje avtor nabral iz arhivskega gradiva, je prav gotovo velika škoda, da se je popolnoma izgubila dokumentacija Čevljarjev, ki so glede na delež med šoloobiskujočimi vajenci poleg pekov imeli verjetno najštevilčnejši ceh. Poleg drugih podatkov tudi vse te zgodbe in posebnosti prispevajo k avtorjevi ugotovitvi, da so skorajda tektonski prelomi v ekonomskem in političnem življenju družbe pustili globlje plasti življenja praktično nedotaknjene. Zagotovljen(?) uspeh so imele le strogo zaukazane upravne reforme, vse ostale pa ob realizaciji puščajo preveč manevrskega prostora, oz. kot lahko preberemo v spremni besedi dr. Janeza Cvirna, da je avtor s strnitvijo množice drobnih podatkov nadvse prepričljivo dokazal, da nista ne težnja po centralizaciji in modernizaciji države, ki so jo gojili vladarji od 16. stoletja, ne državno podprta liberalizacija gospodarstva mogli dokončno pomesti s tem reliktom preteklosti. Pobuda za opustitev cehovske organiziranosti je morala kljub državnemu diktatu priti od spodaj. Ob koncu avtor tudi ugotavlja, da je zgodovina cehov v veliki meri zgodovina mesta, pisali in obli- 232 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 kovali da so jo isti ljudje, da so mestno samozavest oblikovali predvsem meščani in ne morda mogočneži z gradu nad mestom ter da razprave te vrste lahko v skrajnem primeru uporabimo za legitimacijo naše meščanske preteklosti. Vsekakor je to zelo zanimivo delo za nekoga, ki želi kaj več izvedeti o cehih iz tako rekoč prve roke, neizogibno pa je za raziskovalce zgodovine Celja. Manj arhivsko razgledane bralce bi le opozoril, da ZAC pomeni Zgodovinski arhiv Celje, ZOL Zbirka obrtnih listin, MOC Mestna občina Celje, AF arhivski fond ..., sicer pa bo pozorni bralec lahko to razbral tudi sam. Če ne prej, pa iz sklepnega poglavja Uporabljeni viri in literatura. Gorazd Stariha vojni, ko je bila v Tolminu ustanovljena nižja gimnazija in je znova začelo delovati učiteljišče. Vrata je odprl tudi dijaški dom, ki naj bi skrbel "za smotrno učenje in vzgojo po načelih socialistične morale". Tako kot pod Italijo, so tudi v povojnem času poleg srednješolcev v njem bivali tudi osnovnošolci iz raznih od šol preveč oddaljenih krajev ali otroci s slabimi socialnimi razmerami. Sicer pa se je dom vedno prilagajal odpiranju in zapiranju šol v Tolminu in s tem v povezavi je tudi zelo nihalo število gojencev. Tretji del zbornika je namenjen utrinkom iz domskega življenja. Dogodkov iz časa svojega bivanja v domu so se spomnili nekdanja gojenca Danilo Bordignon in Ivan Božič, vzgojiteljici Ida Gabršček in Nasta Leban ter nekdanji ravnatelj Marjan Klavora. Aleksandra Pavšič Milost Dijaški dom Tolmin 1919-1999, Dijaški dom Tolmin 1999, 120 strani V minulem letu, ob osemdesetletnici obstoja, je Dijaški dom Tolmin izdal lično oblikovan in vsebinsko bogat jubilejni zbornik. Stodvajset strani obsegajoča knjižica ima tri vsebinske sklope. V prvem delu, uvodnih besedah, so svoje misli ob častitljivi obletnici povedali sedanji ravnatelj doma Darjo Velušček, minister za šolstvo in šport Pavle Zgaga, višja svetovalka za dijaške domove Danica Starki ter nekdanja gojenca doma., sedanji minister za kulturo Jožef Školč in pisatelj Rudi Šeligo. Osrednji, najdaljši del je namenjen zgodovinskemu pregledu, ki so ga izčrpno podali trije avtorji. Vlasta Tul, arhivska svetovalka iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, je podrobno obdelala obdobje od ustanovitve doma do kapitulacije Italije, povojni čas pa sta orisala Damjana Fortunat Čerailogar iz tolminske muzejske zbirke (obdobje od 1945 do 1979) in v Dijaškem domu Tolmin zaposleni Edvard Mendot (obdobje od 1980 do 1999). Začetki domskega varstva v Tolminu segajo v leto 1919, ko je bil tam ustanovljen konvikt Francesca Scodnika. Ustanovitev je povezana z začetki delovanja učiteljišča v Tolminu. Po prvi svetovni vojni, ko je velik del Primorske pripadal Italiji, italijanska oblast namreč ni dovolila obnoviti učiteljišča v Gorici, ker se je bala, da bi se tam krepilo močno slovansko in protiitalijansko jedro. Primernejše in manj ogrožujoče okoliščine so se jim zdele v Tolminu, ki je s tem dobil vlogo izobraževalnega središča. Ustanovitev konvikta je obenem z rešitvijo stanovanjskega problema dijakov ponujala tudi možnost popolnega nadzora nad gojenci in italianizacije tedaj povsem slovenskega okolja. Italijani so želeli, da bi konvikt postal "gojišče nove kulture in nove zavesti", čemur je bilo podrejeno celotno življenje v ustanovi. Po kapitulaciji Italije so konvikt zaprli. Potreba po domskem varstvu se je spet pokazala po drugi svetovni Ivanka Zaje Cizelj, Osnovna šola Celje 17771919, Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje, Študije 5, Celje 2000, 176 strani V publikaciji Študije 5, ki jih izdaja Zgodovinski arhiv Celje, je konec leta 2000 izšla študija Ivane Zaje Cizelj Osnovna šola Celje 1777-1919. Delo je razdeljeno na devet poglavij, poleg tega pa ima še uvod in opombe. V študiji, ki temelji predvsem na statistični obdelavi arhivskih virov šolskih in upravnih fondov, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Celje, obravnava osnovno šolstvo od uveljavitve prvega osnovnošolskega zakona, sprejetega leta 1774, do razpada monarhije leta 1918. Avtorici je arhivsko gradivo teh fondov dalo izvirne podatke o otrocih in šolah, ki so jih obiskovali v mestu Celju in okolici. Pri svojem delu je uporabila predvsem šolske kataloge, ki pa niso ohranjeni v celoti, kronike, ki povedo marsikaj, čeprav niso povsem objektivne, in dokumente mestnega šolskega sveta, občine in celjskega okrožnega urada Celje. Poleg podatkov, ki soji bili na voljo v celjskem arhivu je zbrala še podatke, ki jih je našla v arhivu Slovenskega šolskega muzeja, in sicer o razmerju glavne šole in nedeljskih ter nadaljevalnih šol. Z obravnavano tematiko se ni omejila samo na gradivo, ki ga hranijo slovenske inštitucije, ampak je pregledala gradivo v deželnem arhivu v Gradcu, a je tam našla le malo podatkov. Na podlagi vsega tega je izdelala številne statistične razpredelnice, ki jih je popestrila z izvirnimi ugotovitvami in sklepi. K nekaterim poglavjem je napisala obsežne uvodne študije, ki temeljijo na literaturi in državnih in deželnih zakonih; z njimi je želela približati bralcu zgodovinski razvoj osnovnega šolstva, še posebej na ožjem celjskem območju. Začela je s splošno šolsko naredbo, s katero je bila uzakonjena splošna šolska obveznost ne glede na stan in spol od 6 do 12 leta starosti. Uvedene so bile tri vrste ljudskih šol: tri-vialke, glavne šole in normalke. Politična šolska ustava iz leta 1805 ni prinesla bistvenih sprememb, ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 233 zato je avtorica posvetila več pozornosti zakonu iz leta 1869. Ta je v osnovno šolstvo uvedel precej novosti, odpravil je trivialke, glavne šole in normalke ter uvedel ljudske in meščanske šole. V tem času so bili ustanovljeni šolski sveti, ki so imeli vodstvo in nadzor nad vzgojo, za nadzornike pa so postavili šolske inšpektorje. Poleg osnovnih šol je avtorica obravna vala tudi nedeljske in nadaljevalne šole, ki so sodile v sklop osnovnih šol. Te so vplivale na višjo izobrazbeno raven prebivalstva, ker so omogočale šolanje tistim, ki iz kakršnih koli razlogov niso mogli obiskovati rednih šol. Sledi podrobnejši oris zgodovine razvoja šolstva v Celju po letu 1774, ko je bila ustanovljena glavna šola. Zanjo je bilo značilno, da so jo obiskovali dečki in deklice, in sicer do ločitve otrok po spolu po letu 1830. V tem času je bila ustanovljena nižja realka, naklonjenost slovenskemu jeziku kot učnemu jeziku se je zmanjšala predvsem v višjih razredih. V letu 1878 so bile postavljene osnove obrtnega šolstva, ustanovljena je bila zasebna dekliška in dekliška meščanska šola z dvorazredno trgovsko šolo in gospodinjsko šolo. Podrobneje je obravnavano delovanje nedeljskih šol, saj jih je bilo kar nekaj: slovenska nedeljska začetna šola za dečke in deklice, nedeljska nadaljevalna šola ali ponavljalna za nemške deklice, ki so končale dekliško mestno šolo, nedeljska nadaljevalna šola za dečke, kije usposabljala za obrtne poklice in je bila nekakšna predhodnica poznejše obrtne šole (1878), ter nedeljska zasebna trgovska šola za dečke, ki jo je vzdrževalo posebno društvo trgovcev. Študija ni omejena le na mesto Celje, ampak obravnava problematiko osnovnega šolstva tudi na območju celjske okolice, kjer je bila prva šola ustanovljena po letu 1875, predvsem zaradi povečanja števila šoloobveznih otrok v mestu. Omenjeno je tudi vprašanje nemško govorečih otrok v obdobju med obema vojnama; ti so nekaj časa obiskovali vzporednice k slovenskim razredom, a so jih postopoma zapirali. Natančneje pa je ta problem obdelan v poglavjih materinščina šolo-obiskujočih otrok in učni jezik. Uvodnemu pregledu sledijo poglavja o šolskem obisku, materinščini, socialni strukturi, veroizpovedi šolajočih se otrok in učnem jeziku. Bistveni sestavni del teh poglavij so statistični podatki. Obdelani so v obliki preglednih razpredelnic, ločenih po obdobjih in po posameznih šolah. Nekatere od njih so tako natančne, da celo poimensko obravnavajo posamezne učence (materinščina) in učitelje (plače). Statistične podatke je avtorica obogatila s številnimi dodatnimi komentarji, s katerimi je bralcem pričarala živo sliko šolskega življenja v omenjenem obdobju. Študija nas tako seznani z lokalno šolsko problematiko, z obiskom šoloobveznih otrok v celjskih šolah in okolici; z mestno šolo, kjer so prevladovali dečki; s socialno in starostno strukturo otok, ki je bila ob ustanovitvi šol precej drugačna kot proti koncu 19. stoletja; z materinim jezikom takratne šolske mladine, ki ni bila le nemščina in slovenščina, ampak tudi slovaščina, italijanščina, hrvaščina itd.; z njihovo veroizpovedjo, ki je bila sicer predvsem katoliška, a tudi protestant- ska, židovska itd.; s krajem rojstva; s tem, kateri sloji prebivalstva so pošiljali svoje otroke v mestno in kateri v okoliško šolo, ter končno tudi s tem, na kateri šoli je kot učni jezik prevladovala nemščina in kje slovenščina. Zanimivo je poglavje o vzdrževanju šol in učiteljev, o tem, kako so se šole ustanavljale in kako so se vzdrževale, kakšne prejemke so imeli zaposleni. Podatke je avtorica črpala iz literature, deloma tudi iz državnih in deželnih zakonikov. V nadaljevanju študije pa preide na opis gmotnega stanja učiteljstva v mestu in v okolici. Te podatke pa je jemala iz drugih virov, kot so šolske kronike, arhivsko gradivo Slovenskega šolskega muzeja in gradivo Mestne občine Celje. Obdelala je posamezne šole, poimensko naštela učitelje in seznam dopolnila z vsemi razpoložljivimi podatki, mnogi med njimi pa so slabo ohranjeni zato tudi pomanjkljivi. Pozabila ni niti na šolske proračune in šolnine, ki so bile obvezne na nekaterih šolah, precej pozornosti je posvetila problematiki šolskih poslopij in prostorov, vzdrževanju šol in obnovam le-teh. Disciplinske kazni, ki pa niso bile namenjene le učencem, ampak so lahko doletele tudi učitelje, avtorica obravnava v poglavju Šolske kazni. Ne obravnava le discipline učencev, ampak tudi učiteljev. Kazenski ukrepi za učence so bili predvideni po šolskem in učnem redu, ki je bil sprejet z odredbo ministrstva za bogočastje in uk 20. avgusta 1870 v poglavju o šolski disciplini. S tem zakonom je bila odpravljena telesna kazen kot vzgojno sredstvo. Pravice in dolžnosti učiteljstva na ljudskih šolah na Štajerskem pa je urejal zakon z dne 4. februarja 1870, ki je predvideval naslednje kazni: posvaritev (opomin), odvzem pravice do dodatka na službena leta, premestitev na nižje delovno mesto in odpust iz službe. V tem poglavju je avtorica opisala tudi nekatere konkretne primere, saj so v fondu Mestnega šolskega sveta v Celju ohranjena pričevanja o nekaterih prestopkih in nepravilnostih učiteljev. Pri disciplinskih prestopkih učencev so posebej izpostavljeni problemi izključenih otrok, ki ga je mestni šolski svet v Celju skušail razrešiti že v letu 1879, ko je predlagal deželnemu šolskemu svetu ustanovitev prevzgojnih domov ali neke vrste azilov, ki bi ustrezno poskrbeli za te otroke. Ti zavodi naj bi bili ustanovljeni v večjih krajih in naj bi pokrivali več šolskih okolišev. Zavedali so se nujnosti takih zatočišč, a žal sredstev zanje ni bilo ne v državnem ne v šolskem fondu. Zato so predlagali, da bi se ustanovilo šolsko društvo, ki bi skušalo zbrati denar z dotacijami in dobrodelnimi prireditvami. Zadnji poglavji sta zelo kratki, ne več kot stran dolgi, obravnavata pa delovanje mestnega šolskega sveta in uporabljeno literaturo in vire opombe. Študija Ivane Zaje Cizelj je zanimiva, saj nam poda razvoj osnovnega šolstva na območju mesta Celja in možnosti, ki so jih imeli tamkajšnji otroci obeh spolov pri izobraževanju. Tako kot drugod v monarhiji je bila tudi tu izobrazba deklet zapostavljena; socialna struktura otrok v mestu je bila drugačna kot v okolici; starost šoloobveznih otrok je bila na začetku vsaj dečkov - visoka; kot učni jezik je prevladovala 234 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 nemščina; za učiteljske plače in vzdrževanje šol je bilo vedno premalo denarja; nekateri učitelji so svojo jezo in nasilnost znašali nad otroki, pa še mnogo drugih zanimivih utrinkov je najti v omenjenem delu, ki temelji na vseh dosegljivih arhivskih virih in literaturi. Saša Serše Primorska poje 30 let, Zbornik ob 30-letnici revije 1970-1999 in ob 30-letnici delovanja Zveze pevskih zborov Primorske, 234 strani K praznovanju 30-letnice "primorskega pevskega praznika" je delček prispeval tudi Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Arhivist Jurij Rosa je namreč na povabilo založnice, Zveze pevskih zborov Primorske, za jubilejni zbornik pripravil poskus zgodovinskega opisa te prireditve. Priložnost je izkoristil tudi za prevzem dela arhivskega gradiva tega ustvarjalca. Prvi predlogi in pogovori v zvezi z organizacijo revije Primorska poje, ki naj bi potekala na obeh straneh meje, segajo v leto 1969. Z njenimi začetki je povezana tudi ustanovitev Združenja pevskih zborov Primorske v Ajdovščini leta 1970, ki je skupaj s Slovensko prosvetno zvezo iz zamejstva (tam so se pozneje priključile tudi druge organizacije) vsa leta tesno povezano z revijo. Vsi skupaj so opravili veliko delo pri vzpostavljanju enotnega slovenskega kulturnega prostora in v prizadevanjih za ohranitev in širitev tradicije zborovskega petja na Primorskem. K sodelovanju so želeli pritegniti zbore iz vse Primorske ne glede na državno mejo, in to jim je v veliki meri uspelo. Na prvi reviji leta 1970 je nastopalo 51 zborov, ob koncu sedemdesetih let jih je bilo že nad sto, pozneje je število še raslo. V dobi političnih sprememb in osamosvajanja Slovenije je krivulja za kratek čas padla, nato spet naraščala. Leta 1999 je bilo prijavljenih 173 zborov. Že od začetka je za večino sodelujočih zborov nastop na reviji pomenil izjemen dogodek, ki so mu posvečali vso dejavnost v sezoni. Kljub občasnim kriznim obdobjem, ko so imeli težave z denarjem in ob večni strokovni dilemi, ali dati poudarek množičnosti ali kakovosti in kako le-to izboljšati, je revija potekala neprekinjeno 30 let. Ves čas je bila praznik primorskega zborovskega petja, namenjena pevcem in njihovim zvestim poslušalcem. Prispevala je tudi k porastu števila primorskih pevskih zborov. Jubilejni zbornik ponuja poleg zgodovinskega sprehoda skozi 30 let revije še več drugih prispevkov. Uvodne misli so namenjene funkcionarjem. V nadaljevanju je Ivo Jelerčič pripravil obsežne zbirne statistične podatke o številu sodelujočih zborov, številu njihovih nastopov, o krajih nastopov ipd., predstavil pa je tudi zbore, ki so na reviji vztrajali vseh 30 let, pa ustanovitelje, organizatorje in soorganizatorje ljudi, ki so se za revijo največ trudili. Branka Kljun je analizirala programsko in izvedbeno kakovost nastopajočih zborov, skupaj z Ivom Jelerčičem pa sta predstavila tudi dosežke primorskih zborov na raznih tekmovanjih. Lea Hedžet (Radio Koper), Janko Ban (Radio Trst A) in Jasna Nemec Novak (TV Slovenija) so se dotaknili opaznosti revije v medijih. V imenu soorganizatorje v sta spregovorila Zorko Harej, predsednik Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst, in Damjan Paulin, predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete Gorica. Na koncu zbornika so zapisane misli, ki so jih izrekli posamezniki, tako ali drugače povezani z revijo. Aleksandra Pavšič Milost Vendar peti on ne jenja, Kronika Akademskega pevskega zbora France Prešeren Kranj (1969-1999), Zbrala in uredila Mija Mravlja, Kranj 2000, 542 strani Akademski pevski zbor Franceta Prešerna iz Kranja je leta 1999 praznoval 30-letnico uspešnega delovanja. Ob tej priložnosti je pevka, ki je pri zboru od njegovega začetka, Mija Mravlja, ki je hkrati tudi arhivska mravljica, kar nekaj časa zbirala in nazadnje zbrala in uredila obsežno kroniko o pevski poti enega najboljših slovenskih pevskih zborov. Zbirateljica podatkov o dejavnosti kranjskega akademskega pevskega zbora v uvodni besedi zelo zgoščeno pojasnjuje način, ki si gaje izbrala pri pripravi zborove kronike. Podlaga ji je bila izvirna kronika zbora, ki jo Mija Mravlja z njej lastno natančnostjo piše praktično vseh trideset let. Njena arhivska vzgoja se kaže tudi v dejstvu, daje kroniko, skupaj z drugim urejenim arhivskim gradivom zbora, oddala v Enoto za Gorenjsko Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Izid kronike kranjskega zbora je lahko tudi zgleden primer, kakšna naj bo objava tovrstnih oblik arhivskega gradiva. Originalna oblika kronike se razlikuje od objavljene. Sestavljena je po strogem kronološkem zaporedju zborovih dogodkov. Okvir je letna pevska sezona, znotraj katere si potem sledijo zapisi o vajah (običajnih in študijsko pripravljenih), o koncertih (vabila, programi, oglasi v časopisju, vsi časopisni izrezki, katerih vsebina se neposredno ali posredno nanaša na koncert, kritike, fotografije itd.), gradivo o družabnem življenju zbora (zborovski krsti s humo-rističnim programom) itd. Izrezki iz časopisov, domačih in tujih, so opremljeni z navedbo časopisa, letom in letnikom in datumom izida, z zaporedno številko časopisnega izvoda in z navedbo strani, na kateri je zapis natisnjen. Poudariti je treba, da je originalna kronika vodena izjemno natančno. Za objavo pa je avtorica zaradi preglednosti in združevanja vsebine originalno kroniko nekoliko preoblikovala, vendar gre samo za metodološki poseg, ki v nobenem pogledu ne posega v integriteto vsebine originalnega zapisa. Kronološko načelo originalne kronike je spremenila v vsebinsko s tem, da je znotraj pevske sezone združila nastope in koncerte, ki jih je ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 235 oštevilčila in tako takoj izvemo, da je zbor v svoji tridesetletni zgodovini imel kar 589 javnih nastopov ali povprečno skoraj dvajset na pevsko sezono. Programi nastopov in koncertov dajejo podatke, ki dokazujejo rast kakovosti zbora. V ta del zapisa sodijo tudi navedbe dirigentov, krajev in dvoran, kjer so prireditve potekale. V objavljeni obliki kronike so pri-občeni tudi vsi dobesedni prepisi časopisnih zapisov o posameznih nastopih in koncertih. Urednica se je odločila za dobesedne objave, zato bralce prosi, naj "... se ne zgražajo nad mojim slovničnim znanjem, ampak nad slovničnim znanjem novinarjev ...". Bralce opozarja, daje v časopisnih zapisih najti tudi nekatere netočnosti; te je odpravila z dodanimi opombami. Kljub temu pa skrbno zbrani zapisi iz časopisja posredujejo še vrsto drugih, za zgodovinski prerez zborove dejavnosti izjemno pomembnih podatkov. Samostojno poglavje zajemajo zborova gostovanja v tujini, ki so se z različno intenziteto začela s sezono 1971/72, potekala pa so po Evropi in nekaterih državah Bližnjega vzhoda. Predstavljena so z zapisi novinarjev (domačih in tujih) ali pa dirigentov in nekaterih zborovcev. Tudi zapisi dirigentov in članov zbora so bili v glavnem objavljeni v tujih in domačih strokovnih in splošnih časopisih. Svojevrstna dejavnost kranjskega Akademskega pevskega zbora Franceta Prešerna se izraža tudi v poglavju z naslovom Intenzivne pevske vaje, krsti. Poleg velike resnosti pri intenzivnih zborovskih vajah, ki je podlaga za rast kakovosti zbora, so si pevci ob koncu takih vaj dali duška tudi z zabavnim sprejemanjem novih pevcev, brucev, ki so morali prestati "naporen" krst. V knjigi so objavljeni datumi in kraji krstov, pa tudi na njih med zborove posvečence sprejetih brucev. Zlasti zanimivi so "dramatizirani" programi sprejemanja novincev; ti so morali prenesti najrazličnejša mučenja. Če so jih, so dokazali, da so dovolj dobri, da postanejo polnopravni člani zborovske druščine z vsemi pravicami in dolžnostmi resnega pevca Na svojih gostovanjih po Sloveniji in tujini so se med zbori spletale pomembne vezi in se utrjevale tudi z gostovanji drugih zborovskih zasedb v Kranju. Te so gostovale na osnovi povabil kranjskega zbora. Tudi o tej dejavnosti kranjskih zborovcev se lahko seznanimo v samostojnem poglavju z naslovom Gostje. Glede na to, daje v tridesetletni zgodovini kranjski Akademski pevski zbor Franceta Prešerna večkrat dosegel vrh slovenskega (pa tudi jugoslovanskega) zborovskega petja, tudi nagrade in priznanja niso izpadli. O tem nas seznani poglavje Nagrade. Objavljena kronika ima tudi nekatere dodatke, ki jih v taki obliki v originalni kroniki ni naju. Urednica zbornika se je potrudila in je za poznavalce kranjskega pevskega zbora, pa tudi ljubitelje zborovskega petja, pripravila zanimive "personalne zadeve" zbora. Pokažejo nam, kateri stalni, občasni in gostujoči dirigenti, ki so jim pomagali korepetitorji, so strokovno klesali zbor. Seveda pa publikacija ob jubilejnem letu zbora ne bi bila popolna, če ne bi imela tudi preglednice vseh, ki so kdaj koli bili člani kranjskega zbora in z njim sodelovali vsaj na kakšnem nastopu ali eno sezono. Avtorica seznama Mija Mravlja samokritično opozarja, da je mogoče, da seznam članov ni popoln (kar pa je zaradi njene arhivske natančnosti malo verjetno), zato naj ga bralci imajo "... le kot za poskus prikaza ...". Razpredelnica članov zbora za ves čas njegovega delovanja je narejena po abecednem redu priimkov, pri ženskem članstvu jih dopolnjujejo dekliški priimki, za vse pa je navedeno, kakšen glas so oziroma prispevajo zboru in kdaj (v kateri sezoni) so se mu pridružili. Škoda je le, da abecednega seznama pevcev ni oštevilčila, da bi lahko takoj ugotovili, koliko pevcev je svoje pevsko znanje brusilo v zboru. Res pa je, da za ta podatek nismo prikrajšani, saj v razpredelnici čisto na koncu knjige, praktično na zadnji strani, zasledimo podatek, da je z zborom sodelovalo 316 pevcev (194 pevk in 122 pevcev) s povprečnim stažem 6 sezon, V sezoni 1997/98 pa so v skrbi za podmladek ustanovili tudi Otroški pevski zbor Franceta Prešerna. Razumljivo je, da zbor ne bi preživel trideset, če ga ne bi vodili zagnani predsedniki; tudi seznam teh je objavljen, K lažjemu prodoru, zlasti v strokovni svet, in finančno pa so zboru pomagali njegovi častni člani. To čast so si pridobili nekateri slovenski in tuji zborovski strokovnjaki in kranjski družbeno ugledni in gospodarsko pomembni možje. Na koncu več kot 500 strani debele kronike, natisnjene na formatu A4, je za proučevalce zborovske preteklosti objavljen pripomoček, ki jim bo zelo olajšal delo. Po abecednem seznamu avtorjev so zbrane vse skladbe (z opozorilom na prve izvedbe), ki jih je zbor naštudiral in izvajal v svoji tri desetletja dolgi zgodovini. Marsikateri zbirni podatek, za nekoga bolj za drugega pa tudi manj pomemben, je tudi v že omenjeni razpredelnici z naslovom Nekaj statistike za konec. Za resen in poglobljen študij zborove preteklosti pa bo vsakemu raziskovalcu koristil tudi pregled virov in literature, ki je avtorici zbornika pomagal pri pripravi za zdaj temeljnega dela o kranjskem pevskem Akademskem zboru Franceta Prešerna. Škoda, da zaradi skromnih finančnih sredstev v knjigi ni objavljenih nekaj fotografij. Menim, da na koncu ni nepotrebno opozorilo vsem, ki bi se v arhivistiki lotili objave kakršnih koli kronoloških virov (npr. tudi šolskih kronik), da se temeljito seznanijo z metodologijo, ki jo je izbrala Mija Mravlja pri pripravi kronike kranjskega pevskega zbora za objavo. Janez Kopač Marianne Klemun, ...mit Madame Sonne konfereiren. Die Grossglockner-Expeditionen 1799 und 1800, Das Kärntner Landesarchiv 25, Klagenfurt 2000, 387 strani Koroški deželni arhiv v Celovcu je izdal v seriji svojih publikacij (št. 25) knjigo o prvi odpravi na Veliki Klek (Grossglockner) z naslovom "Die Gross- 236 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah ARHIVI XXIII (2000), št. 2 glockner-Expeditionen 1799 und 1800", kije zanimiva tudi za nas. Delo je pripravila dr. Marianne Klemun. Težišče njenih raziskav je predvsem raziskovanje zgodovine naravoslovja. Uvodna poglavja so zasnovana širše kot sam naslov, saj se posvečajo vprašanju odnosa do narave v 18. stoletju. Odklanjanje, strah in negotovost, ki so bili povezani z visokimi gorami, pokritimi z ledom in snegom, dotlej niso bili le stvarni, ampak mnogo bolj metafizični. Gore so veljale za ruševine porušenega sveta, za božjo kazen. Odnos do gora seje spremenil s povečanjem zanimanja za sistematično raziskovanje rastlin, živali in kamnin. Družbene elite se niso več zadovoljile z branjem knjig, ampak so se same odpravile v naravo z botaničnimi in geološkimi pripomočki, Uveljavljanje predstave, daje narava smiselna celota, je imelo za posledico, da so postajale gore vse bolj cilj raziskav. Kot piše avtorica, so se gore iz ozemlja mitičnih in političnih projekcij spremenile v modni cilj meščanskih elit. Poenostavljeno bi lahko govorili o spremembi predstave od slabih in grozljivih gora k dobrim in lepim goram. Avtorica predstavlja različne arhetipske in arhaične predstave o gorah, od biblijskih gora (Ararad, Sinaj, Oljska gora itd.) do gora v drugih kulturah, kot npr. Olimpa v grški kulturi. Avtorica je upoštevala tudi mesto gora v afriški in kitajski kulturi. Kot zlobne gore so veljale posebno tiste, povezane s slabim vremenom, drugim so ljudje pripisovali dobre lastnosti, ena najznačilnejših gora z dobrimi lastnostmi na Koroškem je bil Dobrač. V njem naj bi živeli škrati in vile ter varovali neizmerne zaklade. Gore so dobile tudi pomen v politični metaforiki, tako je bil Mont Blanc označen za monarha, Gross-glockner pa so vedno znova označevali za "kralja nemških gora". Ob tem se kar sama od sebe ponuja vzporednica o pomenu Triglava za Slovence. Takoj ko so začele elite drugače razmišljati o gorah, so ti prostori našli tudi svoje mesto v spreminjajočih se znanostih, kot npr. v kartografiji. Razmah naravoslovnih znanosti je dal tudi Alpam novo težo. Raziskave zahodnih Alp so postale zgled za raziskave v vzhodnih Alpah. Eden prvih raziskovalcev, ali kot zapiše avtorica, "predstavnik znanstvenega alpinizma" v prostoru vzhodnih Alp, je bil Baltazar Hacquet (1739-1815). Vzhodne Alpe so ostajale namreč do druge polovice 18. stoletja neraziskane z izjemo Krasa. Veliko zanimanje prvih znanstvenikov je bilo posvečeno predvsem alpski flori. Prvotno naravoslovno usmerjeno raziskovanje Alp se je vse bolj dopolnjevalo s povsem estetskimi in podobnimi motivi. Znanstvenemu motivu za raziskovanje se je pridružil turistični motiv. Povečalo se je zanimanje tudi za prebivalce Alp, ki naj bi živeli sicer trdo, a srečnejše življenje kot meščani, saj so bili v srcu narave, kot je zapisal švicarski pesnik in profesor botanike in anatomije Albrecht von Haller, ki je na svojo generacijo vplival tudi z zelo popularno pesnitvijo "Alpe" ("Die Alpen", 1729). Avtorica postavlja raziskovanje gora v širši kontekst spremenjenega odnosa "kulturnega meščanstva" do tujih in še neznanih krajev in območij. Podrobno analizira spremembo odnosa do narave in rastoč pomen raziskav na terenu tudi na podlagi portretov (Scheucher, Saussure, Hacquet). Opozori na velike podobnosti med mineralogom Hora-cemBenedictomde Saussurom (1740-1799), organizatorjem prve velike odprave na Mont Blanc leta 1787 (leto dni po prvem pristopu 1786), in Hacquetom, ki ga avtorica imenuje kar Saussure vzhodnih Alp. Po poglavjih, v katerih je avtorica osvetlila odnos do narave in gora v 18. stoletju, svoj pogled usmeri na Koroško, kot se kaže v potopisih IS. stoletja: od potovanja skozi dežele do potovanja v gore. Prvi gorski podvigi so se začeli prav v obdobju popularnosti popotniške literature od osemdesetih let 18. stoletja dalje. Potovali niso več le privilegirani, ampak je potovanje postalo propagirano povsem v smislu razsvetljenstva, kot sredstvo za izobraževanje vzpenjajočega se meščanstva. Med pomembnimi raziskovalci tega časa na Koroškem avtorica podrobneje predstavi botanika Franca Ksaverja Wulfena (1728-1805), botanično alpska popotovanja stolnega dekana Sigmunda pl. Hochenwarta (1745-1825) (med drugim je bil prvopristopnik na Planjavi in Mangartu, oboje leta 1793) in seveda podvige tudi za nas posebno zanimivega Baltazarja Hacquta, idrijskega kirurga, profesorja na ljubljanskem liceju in seveda botanika ter alpinista, ki je že leta 1777 poskušal osvojiti vrh Triglava (prišel je na mali Triglav), kar je nato uspelo Willomizerju s tremi domačini v letu 1778. Hacquet pa je stal na Triglavu leto pozneje. V tem je bil Hacquet nadaljevalec svojega predhodnika na mestu ranocelnika v Idrijskem rudniku Scopolija, ki je bil tudi med prvopristopniki naših gora (1758 Storžič, 1759 Grintavec). Hacquet je prvi upodobil tudi Grossglockner, kamor je potoval v letih 1779 in 1781. Leta 1791 je do ledenika Paterze pod Grossglocknerjem potoval tudi Höchen wart in se tja nato še večkrat vračal, o čemer je pisal v Ljubljano tudi svojemu prijatelju Žigu Zoisu. Hacquet se pri svojih raziskavah ni omejil le na Alpe, tem je sicer posvetil največ pozornosti, ampak je potoval od Krima in Karpatov do Švedske. Avtorica nameni posebno podpoglavje še Davidu Heinrichu Hoopu (1790-1845), njegovim potovanjem v Heiligenblut in tamkajšnjim botaničnim raziskavam. Naslednje podpoglavje je posvečeno Grossglock-nerju; njegovim upodobitvam na geografskih kartah v zgodovini in oblikovanju njegovega imena. Sledi osrednji del knjige, ki je posvečen sami organizaciji, poskusom in prvemu pristopu na Grossglockner, Posebno poglavje je posvečeno ideji za sam podvig, ki je prišla iz treh krajev Salzburga, Celovca in Heiligenbluta. V Celovcu je imel pomembno vlogo knezoškof Salm-Reifferscheidt. Rezidenca škofa Franca II. Xaverja grofa Salm-Reifferschidta (1749-1822) je postala središče znanosti in kulture. Škof sije morda prav s podporo ekspediciji na vrh Glosglocknerja želel pridobiti glas spodbujevalca naravoslovnih znanosti. Poleg njega srečamo tu že mednarodno znan krog naravoslovcev: nekdanjega jezuita Franca Xaverja Wulfena, ki je bil od leta 1764 župnik v Celovcu, ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 237 Sigmunda pl Hoihenwartu, (na katerega je Wulfen močno vplival žc v obdobju, ko je bil Ilochenwart na ljuhljanskem jezuitskem kolegiju) in Josefa Rcinerja (1765-1797). Ker je škof Salm prestavil rezidenco v Celovec, se je v prejšnji rczidenci lahko nastanila nadvojvodiuja Marica Anna. Družina Salm je bila tuHi sicer blizu dvoru. Škofov oče Anton veliki grof Salm je bil med drugim celo vzgojitelj poznejšega cesarja Jožefa II., bi! je tudi prostozidar, Salm, Wullen, Hohenwart in Rainer so bih vsi veliki zbnalci mi neralov, podobno kot je bil na Kranjskem Zois. Vsi štirje Korošci so bili predlagani tudi za člane regens-burškega botaničnega društva. Leta 1795 so Wulfen, Hochenwart in Zois skupaj botanizirali na zgornjem Koroškem in prvič merili višino Grossglocknerja. V tem Času so živeli v plan-šarski koči iz slame. Wulfen m Hohenwart sta najela nekaj kmetov iz Heligenhluta, ki so poznali okolico Glocknerja, da so pripravljali pot čez ledenik. Leta 1798 pa je prise! tja v vizitaeijo še škof Salm in na kraju samem preveril ideje kmetov, po kateri poti bi bilo najbolje osvojiti vrh. Prvi poskus naskoka na vrh Grossglocknerja je bil izveden leta 1799. Duhovni oče je bil Wulfen, finančni podpornik knezoškof Salm. Kmetje so poiskali pot čez ledenik Pasterzo in do konca julija 1799 zgradili kočico poimenovano po mecenu odprave škofu Salmu (Saimhilttc). Odprava pa je. bila kljub zgrajenemu zavetišču preložena za dva tedna. Ta odprava jc bila organizirana v velikem ob segu, skupaj s kmeti jc bilo v njej trideset ljudi med njimi generalni vikar Hochenwart, 72-letm Wulfen, knezoškof Salm, njegov osebni sprcmlievalec rudniški svetnik Dillinger, služabniki, devetnajst kmetov s trinajstimi konji. Zaradi poslabšanja vremena je imela odprava precej težav. Najdlje (na mali Glockner v višini 3764 m) je uspelo priti Hohenwartu skupaj s štirimi vodniki. Odpiava je bila označena za uspešno, čeprav so se zavedali, da jim ni uspelo priti na najvišji vrh. Opis odprave jc skof dal natisniti v Salzburgu o njej pa je Hohenwart pisal tudi Zoisu. Škof in Hohenwart sta za naslednje poletje že načrtovala novo odpravo, v katero so bih povabljeni- Josepna Scenus, Franc Xavier Marcher, David Heinrich Hoppe, Ulrich Schiegg, Valentin Stanič, Franz Mihael Vierihaler in Anton Schallhammer Zato so razširili tudi postavljc.no kočo Julija je bilo v HeiligenbmUi zbranih Šestdeset ljudi od tega 16 kmetov, 5 tesarjev, 26 nosačev, 4 služabniki za spremstvo škofu, med njimi celo ena ženska, kot kuharica. Nosači so bili potrebni tudi zaradi številne opreme, ki so jo nosili s seboj. Med udelcženci odprave sta bila seveda tudi Hohenwart in Wulfen. Sledi podroben opis same odprave in vzpona na goro. Pri tem je imela avtorica na voljo veliko gradtva, saj so ohraniena poročila oziroma dnevniki kar štirih udeležencev odprave (Hohenwarts, Hoppcja, Schiegga in Vierthalerja) Pri tem avtorica opozarja tudi na nekatere netočne navedbe v alpinistični literaturi glede prvv>pristopnikov. Na vrh jc prvi prišel Heizendorfer s štirmi kmeti. Škofje, tako kot večji del odprave, prišel do rame Adlersruhe, kjer so po stavili drugo kočico. -limftlfraifiSivöiaRifae lîfïntfe, • » g lu Sers Srrgtou (a ¿train, nt fcw S3tta "Heb m iti SijtoL im Jafcr 177» imb er. ? -dva pa predstavljata slovenske in ruske dežele v njegovem času (članek Šestnajsto stoletje in Slovenci je napisal i erdo Gestrin, Rusija v času Sigismunda Herbersteina pa Jurij IVi Eskin). Knjigo zaključuje katalo/ni del z opisi 35 eksponatov, ki jih je zbral Arhiv RS, in pa opiii 25 fotografij dokumentov iz Ruskega državnega arhiva starih aktov. Mg " •)■" " ijjg; j|j| 1 S. Herberstein, Grateie posteruatt, Viennae J560, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, inv s t. N-24241-D. 2M Ocene in poročila o publikacijah in razstavah ARHIVI XXI'.I (2Q0Q), št. 2 Meni Sigmundis Frcyherms zu Herberstein, etc dieimt itnd Roisen mit dem khurtiistcii vergriffen S. d. /po ¡558/, s, /., Knjižnica hana Potrča Ptuj, Rokopisna zbirka Katalog je posejan s 63 pretežno barvnimi fotogra-lijami iz tazstavne-ga gradiva Preden preidemo na razstavo, spoznajmo Žigo (Sigismunda, Siegmunda) Herbersteina. Rojen je bil 24 avgusta 1486 v Vipavi kot tretji sin iz zakona I enarta Herbersteina glavarja v Postojni in na Krasu ter vipavskega oskrbnika in deželskega sodnika, z Barbaro Jamsko. Pripadal je torej kranjski veji štajerske plemiške družine Herberstemov, ki pa je svoja kranjska posestva kmalu zamenjala za tista na Sta jerskem in v Spodnji Avstriji Rodbina Herbersteinov sicer izvira z gradu Herberstein vb reki Ristriei blizu Gleisdorfa na avstrijskem Štajerskem in je izpričana že v 12. stoletiu. Služba za Habsburžane pa je Zigovega deda Andreja privedla v osrednjo Istro in na Kras, ki sta bila sestavni del dežele Kranjske Na tem mestu bi izpeljal kratek ovinek k problemu Žigove "narodnosti" in skušal zavozlati jezike tistim, ki ga imajo za Slovenca, kot tistim, za katere je hil Nemec. V 16. stoletju je bil pojem narodnosti v da našnjem pumenu še neznan m ri bil predmet sa-moopredeljevanja ljudi, o slovenskem narodu takrat torej še ne moremo govoriti. Visoko plemstvo je bilo pravzaprav vedno internacionalno Mnogo pomemb nejši kategoriji sta bili pripadnost posamezni dežeii in pa pripadnost stanu, in v tem smislu je bil Žiga Herberstein štajerski plemič oziroma deželan. Žiga se je vedno imel za Štajerca. "Nemec" je bil kvečjemu toliko, kolikor je bil nemški jezik njegova m;ite rinščina"Pznanje slovenščine, ki se je je zaradi vsakdanje komunikacije z okolico tako kot večina drugega plemstva s slovenskega prostora naučil v rodni Vipavi, pa nam nc daje pravice, da ga "ponašimo v Slovenca. Zgodnje otroštvo je preživel v Vipavi, kj^r je spoznal iezik svojega okolja, slovenščino dobil pa je tudi osnove italijanščine. Znanje slovenščine mu je po njegovih lastnih besedah kasneje prišlo večkrat hudo prav Osemletnega je oče poslal v šolo k sorodniku v Krko na Koroškem. Čez dve leti se je Žiga vrnil v Vipavo, leta 1497 pa enajstleten skupaj z bratom Juriicm odpotoval po znanje na Duriaj. Tam je naipiej dve leti obiskoval mestno šolo pri Sv. Štefanu nato pa seje vpisal na artistično fakulteto dunajske univerze in jo že po tren ietih uspešno končal. Dve leti je potem obiskoval še pravno fakulteto in si tako že pr: 18 Itfjih pridobil najvišjo možno izobrazbo. A kmalu seje pokazal^da ne bo delal znanstvene kariere. Leta 1506 je že sodeloval v vojni cesarja Maksinuli|ana 7 Madžari, Se bolj pa .se je kot vojak izkazal v vojni z Benečani, v kateri je bil v letih 1508/9 poveljnik najemnikov v Istri, poleti 1514 pa zastavonoša štajerskih čet, ki so razbile beneški obroč okrog Marana v Italiji. V tej vlogi ga je opazil tudi ccsar ki ga |e najprej poklical med ccsarske ordo nance, že konee leta 1514 pa povabil na dvor odlikoval 7 vojaškimi častmi, mu podelil viteški udarec in sprejel v dvorni svet, s čimer se je začela Žigova dolgoletna dvoma in diplomatska kariera Kot član štajerskih deželnih stanov m vladarjev svetovalec je imel kopico pomembnih in uglednih služb, predvsem pa seje izkazal kot občudovanja vreden diplomat Habsburškim vladarjem (tesarjema Maksimilijanu I. in Karlu V., nadvojvodi in kasneje cesarju Fei dinandu I > je na različne načine služil 55 let (l506-1561), v diplomaciji 3S (1515- 1553). V teh letih je opravil 69 potovanj k tujim naslovnikom- od tega 53 diplomatskih misij. Bil je na Danskem, v Švici, Španiji, Italiji, dvakrat v Rusiji, večkrat na Poljskem, Češkem m Madžarskem, srečal se je tudi s turškim sultanom Sulejmanom Veličastnim. Umrl je v osem desetem letu starosti leta 1506 na Dunaju, k|er jK^iudi pokopan. Kljub številnim diplomatskim misijam je Herber stein znan predvsem po obeh potovanjih v Moskvo (leta 1517 in 1526), čeprav v diplomatskem smislu nista Kili usptšni. Obakrat pa je svoje sedemmesečno bivanje v Rusiji s pridom izkoristil za spoznavanje moskovske drčave. ljudi, njihovega živl|enja, običajev, vere, mentalitete . Gradivo za knjigo o tedanji Rusiji je Herberstein zbiral na različne načine: študiral je stare ruske leto pise in samostanske kronike, poizvedoval pn ruskih ljudeh, uradnikih in svojih spremljevalcih zlasti pa je zna! pronicljivo in natančno opazovati. Pn tem so mu pomagali izreden dar za opazovanje, velika načitanost 1 znanje jezikov. Na svojih potovanjih si je delal zapiske in jih nato obdelane ohjavil v knjigi, ki ji v latinščini izšla leta 1549. Pei spet v Ljubljano, v staro krilo Narodne galerije, kjer je 17. maja 20OU zunanji minister RS dr. Dimitrij Rupel ob navzočnosti kulturnega ministra Jožefa Školča, ruskih gostov Vladimirja A. Tjunjejeva in Svetlane R Dolgove, nekaterih članov diplomatskega zbf>ra v F S, delavcev Ariiiva RS ni številnih drugih povabljenih slovesno odprl razstavo o odkritelju Rusije. Se pred tem Jejaniem je h;|a v istih prostorih rrednie slabo obiskana tiskovna konferenca, na kateri smo poustvarjale! Žigove osebe, njegovega dela in časa zapodli o okoliščinah priprave in pa konceptu ter vsebini razstave. Zaradi narave razstave so bili v Ljubljani pr^d stavljeni izvirniki in laksimili (knjige, listine, akti) iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Narod- ARHIVI XXIII (2000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah 265 nega muzeja Slovenije, Knjižnice Ivana Potrča Ptuj Zgodovinskega arhiva Ptuj, Nacionalne i sveučilišne knjižnice iz Zagreba in Arhiva RS ter fotografske reprodukcije dokumentov ¡7 Ruskega državnega arhiva starih aktov. Izvirniki in laksimih so bili na ogled v vitrinah fotopovečave ruskih in tudi nekaterih slovenskih motivov pa f^je bilo mogoče ogledati na 12 panojih. Med razstavljenimi eksponati gre prvo mesto nedvomno šestim najstarejšim izdajam Moskov škili ^apiskov, ki so v letih 1549-1563 jijšjp ffc latinščini, italijanščini in nemščini. (Moskovski zapiski so že v 16. stoletju -zšli v kar 20 izdajah poleg že omenjenih jezikov tudi v angleščini.) Posebna nozor-nost je bila posvečena prvi izdaji i,: leta 1549, ki je danes ohranjena le še v nekaj primerkih med katerimi jc nam najbližji \Jp.agrcbški PKE&ionalni i sveučilišni kn|ižnici. Razstavili smo nadalje nekatera avtobiografska dela (Gratag posteritati Acta, Nalimen- und Cfoschlecht-sifeihe der Herberstemisehen Fatnilie, Selbstbiographie Siegmunds Freiherrn von Herberslcin 1486-1553, Das Familienhueh Sigmunds von Herberstein), v katerih se Žiga predstavlja predvsem kot diplomat veliko pozornost pa posveča tudiRvojemu Btrodstvu V ta sklop spadaj zanimivcj) ^oblikovan rokopifHs kratkinnEpor,iini na poslaniško službo, listina o potrditvi fevdov in ogromen rodovnik njegove rodbine. Kar nekiij naštetega gradiva je bilo tokrat razstavljenega prvič. Drug del razstave je želel z nekaj dokumenti nakazati glavne tokove zgodovinskega razvoja v Žigo-vem času. 1u smo se znašli v11 primežu zgodnje novoveške inflacijo aktovnega gradiva in pa dejstva, daje 16 stoletje zaradi svoje razgibanosti in procesov, ki so v mnogočem zaznamovali nadaljnji razvoj zelo hvaležno za najrazličnejše predstavitve slovenske zgodovine O tem obdobju je bilo v zadnjih dveh ah treh desetletjih samo v I jubljani MEtavljenih kar nekaj razstav (Kmečki punti na Slovenskem, 1973, Slovenci v 16istoletju, 1986; Odmevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, 1987; Bilka pri Sisku, 1993, če naštejem samo nekatere)£7,ato se je mogoče komu zdelo ponavljanje nesmiselno. Pri izboru dokumentov tega časa jc bilo potrebno upošte vali, da je bila razstava v podobni obliki namenjena tudi ruski javnosti in da seje bilo zato nujno omejiti na najznačilnejše in čim bolj izpovedne dokumente] (njihi^iaj število je bilo precej omejeno) in jih pred staviti v novem kontekstu. Kontekst namreč razvozla dokumentom jezik. Z igro kontekstov smo želeli do ■^iči, da bi posamezen eksponat povedal oziroma spomnil na cin! več stvari Za primer naj omenim znjnici šestkitično pesem Ain ncwes lied von den krayne risehen bauren iz leta 1515, pogosto imenovano tudi letak "Stara pravda ', v kateri se med nemškim b§E.ef dilom ponavljajo tudi besede "stara prauda. leukhup, woga gmaina", ki so najstarejše slovenske tiskane besede. A ta letak pove Šc marsikaj diugega. Njegova vsebina zelo plastično pgjzema dogajanje ob kmečkem uporu" kmetje so se spuntali, želijo se maščevati gos poski m ji odvzeti premoženje^ plemstvo .e vojaško organizira, upor se razrašča, kmetje se spravijo že nad mefjfn, dokle^jjih stanovska vojska pod poveljstvom figovega brata Jurija katastrofalno ne porazi in pri merno kaznuje. Pesem se po tematiki uvršča med lands-knehtovske ali žolnirske pesmi in predstavlja posebno obliko tedanjega literarnega ustvarjanja. Slavi najem niško vojsko- ki je imela v maksimilijanovskem vojaškem sistemu pomembnejše}! vlogo m je pnrsoni lieirala nove trende vojskovanji. Toliko o kontekstih. Slovenski eksponati so siccr i govorili predvsem o turških vpadih in obrambi pred njim:, kmečkih upori n in reformacijskem gibanju V vitrinah razstavljeni eksponati so bili pojasnjeni z obširnimi dvojezičnimi le gendami ki jih srečamo tudi v katalogu. Na panojih so prevladovale fotopovečave ruskin dokumentov in slikovnega gradiva o Hcrberstemovem potovaniu v Moskvo ter cEosebah in krajih, ki jih je opisal. Ti motivi so bili kombinirani z ulrinki iz Her heisteinovih del, vse z ustreznimi podnapisi oziroma razlagami. Po-razstavi, ki je bila odprta do IS junija in si jo je ogledalo okrog 1600 oljsko val cevy'so bila za napovedane skupine organizirana vodstva z razlagami kon tekstov. Prispevki o razstavi so bih objavljeni v dnevnem časopisju, oddaji sta bili tudi na radiu in televizi j i l!Ka| Oblikovalsko stran ra^tave je poskrbel Dane Petek. Za postavitev razstave v Moskvi smo čez poletje v dogovoru z ruskimi kolegi pripravili 16 barvnih fotokopij dokumentov in 35 barvnih fotografij, nalepljenih na penaste plošče (razen nekaterih večjih stvari vse v merilu 1:1). Razstavo v Moskvi je po dobro obiskani tiskovni konferenci ter ob nekoliko bolj ekskluzivistični udeležbi (med drugimi jc bilo mogoče videti namestnika ruskega zunanjega ministra in nekaj v Rusiji 'ikredi'iran:h veleposianikov evropskih držav) 18. oktobra 2000 odprl direktoijff^deralne arhivske službe Rusjje Vladimii P. Kozlov. Ko smo mag. Vladimir Zumer, mag. Vladimir Kološa in Andrej Nared kot člani arhivske delegacije, ki je bila med 14, in 20, taktobrom v g(Seh pri ruskih kolegih, stopili v Razstavno dvorano Ruskega državnega arhiva starih aktov, smo ugotovili da je bila moskovska postavitev v primerjavi z ljubljansko razširjena z izvirnimi dokumenti o Herbersteinu in krajih, ki jih je obiskal na svojih potovanjih v Rusijo, pa tudi z nekaterimi Z razstave o Žigi Herbersteinu v Moskvi 266 Ocene in poročila o publikacijah m razstavah ARHIVI XXIII (2000;^t. 2 zanimivimi muzealijami Iz reprodukcij slovenskih dokumentov in knjig je hi I narejen zcio selektiven izbor, na ogled je bilo manj kot polovica poslan.h materialov. Pn postavitvi razstave v MoskviJtaKo delovali tudi Rusko druS)Jvo zgodovinarjev - arbi visto^ Driš^ni ¿godovinski muzej, Vscruska državna biblioteka tuje literature M I. Rudomma, Muzej arhitekture A. V. Suseva in v Rusiji delujoče Društvo dr. France Prešeren, ki je priskrbelo dva kipa /ige Herber.stoina. Glavna avtorica postavitve je bila Svetlana R. Dolgova. Razstava je imela velik odmev v ruskem časopisi in elektronskih medijih, malo manj pa med ljudmi ogledalo si jo je okoli 700 ljudi Pripravo kataloga, ljubljanske postavitve razstave in materialov za Moskvo je finančno v celoti pokril Arhiv RS, ki se napaja iz proračuna ministrstva za kulturo. Ker se tole besedilo končuje (čas je že, kajneda), naj se zahvalim vsem avtorjem kataloga in razstave oblikovalcu, prevaialcema, fotografom, posodnikom arhivskega gradiva in knjig, ki sem jih naštel žc zgoraj, sodelavcem iz Arhiva RS in Narodni galeriji ki nam je brezplačno odstopila prAitore (računala Jt samo režijske stroške). Hvala tudi vodstvu arhiva ki je tvegalo in' mi omogočilo sodelovanje pri projektu Ko sta se Žiga Herberstein in Lconard Nugarolis*i spremstvom aprila 1526 bližala Moskvi, so ju tiK pred mešfbm slovesno sprejeli. Glasnik velikega kneza je najprej povprašal po zdravju cesarja Karla V. in njegovega brata nadvojvode- Ferdinanda I Nato je drugi glasnik izrekel dobrodošlico grofu Nugarolisu, tretji pa Herbersteiiui. Poslanika sc je navadno vprašalo, ali je dobro jezdil, zato sta po njihovi šegi odgovorila: "Bog daj zdravje velikemu knezu. Hvala Bogu in dobroti velikega kneza, ježa jc bila prijetna." Prijetna je bila tud> ježa z Žigo Herbersteinom med Ljubljano in Moskvo, med njo smo srečali ugledne diplomate in razdražene kmete, različne veri? men-taliteie, materialne kulture in vladarske sisteme živahnega 16. stoletja. Andrej Nared Razstave ZgodovmsKega arhiva Ljubljane Ko smo leta 1998 v arhivu dobil- primeren raču nalnik s skenerjem in barvnim tiskalnikom smo arhiv sko gradivo lahko začeli reproduciiai: v privlačnih kopi|ah, primernih za razstavo. Zato seje kmalu rodila ideia, da bi razstave v avli arhiva pogosteje. menjali [h vsaj dvakrat na leto pripravili manjše poljudne razstav» ki bi obiskovalce opozarjale na bogato gradivo, ki ga hran mo. Odločili smo se za razstave, povezane z različnim obletnicami, n za predstavitev vizualno zanimivega gradiva, ki ga hranimo v našem arhivu. Ta tri osnovna načela srao torej upoštevali pri izbiri tem. Odločili smo se, da otvoritev razstav ne bo kajti po- goste otvoritve prinesejo arb'vu finančne obremenitve in kar veliko organizacijskega dela za arhivista^io pa vzame preveč časa. Kl|ufc tej pomanjkljivosti male razstave pritegnejo kar veliko zanimanja. Na vsaki rafc&avi je na ogled prib|i£no 40 dokumentov in kar v (ban narejen manjši katalog, ki da vsem obiskovalcem hitro in osnovno informacijo o dokumentih in času, v katerem so nastah le razstave so za arhiv res minimalni ,;tro;,ek, obiskovalcem pa preprosto in zanimivo predslavijo gradivo. V dobrih dveh letih je Zgodovinski arhiv Ljuhljane pnpraviljfotst manjših razstav v avli arhiva. |lt |.lt Uffevi' Prva iz serije razstav v avli arhiva narejena ob pomoči skeniranih dokumentov, je bila postavljena avgusta 1998. Razstava Cirkus v Ljubljani do prve svetovne vojne, ki sta jo poplavili Nataša Budna Kodrič in Barbara Pešak Mikec jc pritegnila z lepimi dopisi, plakati in brošurami Poleg stalnih obiskovalcev je pritegnila tudi naključne mimoidoče in tu riste. Zanimanje za razstavo je bilo tolikšno, da sta avtorici temo razkrili in se lotili temeljitejše obdelave gradiva. Pripravili sta članek za Kroniko in v njem obdelali razvoj cirkusov Ljubljani do prve svetovno vojne, Tako sta nam približali manj znano in redkeje obravnavano temo. i&IPM SUNEfKEU, OiTiOV lil ABC« V«MMNIfn>Oi:»UtMMIUim«IU Okrobra 1998 jc sledila razstava, ki je bila povezana z okroglo obletnico nastanka Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Tokrat veliko vizualno lepih doku ARH[VI XXI11 (2.000), št. 2 Ocene in poročila o publikacijah m razstavah «N menlov nismo odkrili, pa vendar je prav prijetna raz siliva odkrila da se v arhivu najdejo dokumenti o skoraj vsaki lemi Razstavo Država Slovcncev Hrva tov in Srbov v gradivu Zgodovinskega arhiva 1 jub-Ijana je pripravil Dušan Bahuii, postavljena pa je bila do februarja 1900. LJUBLJANSKI HOTELI V PRETFKLOST! ZGODOVINSKI ARHIV ljubljana ■., J inij jvopnbjr Naslcdnia razstava Ljubljanski hoteli v preteklosti, ki sta jo pripravili Nataša Budna Kodrič in Barbara Pešak Mikcc poleti 1Q9