Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L 2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . . L 3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
m	
	§9
Leto XX. - Štev. 49 (1029)
Gorica - četrtek. 12. dec. 1968 - Trst
Posamezna številka L 50
KORAK NAZAJ?
Med letošnjo proračunsko razpravo v deželnem svetu (vsebino govora svetovalca Slovenske skupnosti dr. Štoke smo objavili zadnjič) smo še enkrat videli, kako težko se odločijo za reševanje slovenskih vprašanj celo tisti svetovalci, ki pravijo, da se je te zadeve treba lotiti. Tako smo videli, da je svetovalec Krščanske demokracije Ramani v znak protesta zapustil dvorano, ko je dr. Štoka rekel, da imamo Slovenci pravico do strokovnega industrijskega zavoda v lastnem jeziku in da naše šolstvo ni privilegirano zaradi tega, ker je v nekaterih razredih manj otrok kot v italijanskih šolah. Drugi primer imamo Pri deinokrščanskem svetovalcu Ginaldiju, ki je trdil, da bi bil položaj slovenske manjšine izumetničen, če bi bila privilegirana, kar z drugimi besedami pomeni, če bi bila zaščitena. Spominjamo se še, da sta pred leti prav omenjena svetovalca Pogumno branila pravice slovenske narodne manjšine, ko je bila na vrsti razprava o dr. škerkovem zakonskem osnutku proti žalitvam Slovencev. Ali morda to pomeni, da je Krščanska demokracija naredila korak nazaj v odnosih do Slovencev? Cernu sicer ta premik na desno?
Resnično nam je tudi žal, ker predsednik deželne vlade dr. Berzanti ni hotel sprejeti dr. štokovega predloga, naj bi se dežela borila za razširitev svoje pristojnosti in skušala doseči, da bi ji država, odnosno vlada odstopila vsaj del pristojnosti za reševanje vprašanj slovenske narodne manjšine. Doslej jih namreč ni hotela reševati ravno zato, ker se je izgovarjala na vlado, ki ji to pristojnost odreka. Ljudje, ki odločajo, naj nam vendar enkrat povejo, kaj naj Slovenci naredimo! Vlada in rimski parlament se ne zmenita za nas, odnosno se nas spomnita le, ko je treba zavrniti kakšno določilo v prid Slovencev, ki je na splošni pritisk •e prišlo v kakšen deželni zakon (in celo Pravilnik!); dežela, ki je dobila posebni statut prav zato, ker tu živimo Slovenci, Pa se izgovarja na vlado, ki ji ne da nobene pristojnosti.
NISMO ENAKOPRAVNI
Dr. Štoka je v svoji glasovalni izjavi o Proračunu za leto 1968 jasno odgovoril svetovalcu Ginaldiju, da Slovenci ne uživamo niti enakopravnosti, kaj šele, da bi bili privilegirani. Nismo enakopravni, ker smo celo kaznovani, če pred sodiščem govorimo v svojem jeziku. Nismo enakopravni, ker v uradnih odnosih z državnimi in krajevnimi organi ter uradi ne moremo občevati v svojem jeziku. Takšnih Primerov je vse polno. Enakopravnost Predpostavlja enako ravnanje z vsemi državljani na podlagi njihovih naravnih in Človeških pravic. Stališče, da Slovenci ne smemo biti privilegiram, pa je protlustav-tio. Privilegij namreč pomeni zaščito in Ustava izrecno govori o zaščiti narodnih manjšin. Slovenci, je dejal dr. Štoka, bi bili že precej zadovoljni, če bi bili res enakopravni z drugimi, kar seveda ne Pomeni, da bi se za las odpovedali ustavi, bi nalaga zaščito narodnih manjšin.
Na koncu je dr. Štoka izrekel upanje, da so v levi sredini kljub vsemu le še takšne sile, ki čutijo potrebo, da nas podprejo v borbi za naše pravice. Da bi podprl te sile, je izjavil, se hoče pri glasovanju o proračunu vzdržati.
Dr. Štoka je v tej zvezi predložil tudi osem resolucij, od katerih se štiri nanašajo na splošna vprašanja, štiri pa na Slovence. V prvi je zahteval, naj večina več stori za reševanje vprašanj slovenske manjšine in naj dežela naredi potrebne korake, da se razširi njena pristojnost tudi na vprašanja slovenske skupnosti. Prvi del resolucije je odbor sprejel, drugega pa ne.
V	drugi resoluciji je dr. Štoka zahteval, naj dežela pri natečajih za zaposlitev lovih uslužbencev prizna določeno število točk v prid tistim, ki poznajo slovenščino. Odbor je to resolucijo sprejel. Sprejel je 'udi tretjo dr. štokovo resolucijo, naj se Zvišajo prispevki za slovenska kulturna, Prosvetna, dobrodelna in športna društva, četrta resolucija govori o ukrepih za od-
pravo gospodarsko-socialnega zastoja v Beneški Sloveniji. Ostale resolucije govorijo o ukrepih za vrtnarstvo in cvetličarstvo, o dobavi vode za kmetijske potrebe na Krasu, o zgrešeni trasi avtomobilske ceste skozi Sovodnje in o potrebah treh slovenskih občin na Goriškem. Vse te resolucije so bile sprejete.	—j —n
Italija v pričakovanju nove vlade
Lavričev grob ostane kot naš spomenik
Pred časom smo poročali, da so naši izvoljeni predstavniki v goriškem občinskem svetu poslali odboru prošnjo za ohranitev groba dr. Karla Lavriča na goriškem pokopališču brez plačevanja kakršnekoli takse. Sedaj lahko sporočamo, da je občinski odbor na seji v ponedeljek, 9 t. m. prošnji naših svetovalcev ugodil.
Tako 'bomo goriški Slovenci lahko častili zaslužnega slovenskega moža in polagali cvetje na njegov grob v zahvalo za njegovo plemenito delo v zgodovini našega preporoda. Priporočamo vsem, ki Obiščejo pokopališče, naj se poklonijo tudi dr. Lavriču, obujajoč v sebi duha narodne zvestobe in ljubezni, saj je on pred sto leti podžigal in vodil naše ljudstvo iz dobe brezpravnosti v čas postopne osvoboditve.
Kongres Zveze srednješolskih profesorjev
Pretekli teden se je začel v tržaškem mestu vsedržavni kongres Zveze srednješolskih profesorjev. Tema kongresa je: »Svoboda in avtoriteta v šoli«. V okviru kongresa so na sedežu ljudske knjižnice v ul. Teatro Romano odprli razstavo dokumentov o tržaških srednjih šolah do leta 1918.
Po dolgi vrsti posvetovanj med posameznimi predstavniki treh strank, ki naj bi kot do sedaj sestavljale bodočo vlado leve sredine, je bilo preteklo soboto izdano naslednje poročilo: »Stranke Krščanske demokracije, italijanskih socialistov in republikancev so ob-zaključku sestankov od 2. do 7. decembra pod vodstvom določenega predsednika Rumorja dosegle sporazum za sestavo vlade leve sredine, ki naj bo s svojo usmeritvijo in z jasnostjo smotrov sposobna načeti in rešiti nujna vprašanja države in tista, ki so povezana z , rednim državljanskim in demokratičnim razvojem italijanske družbe.«
Vsak italijanski politik bo na prste naštel in kot očenaš zdrdral gospodarske, družabne, prosvetne in upravne reforme, ki so Italiji potrebne kot vsakdanji kruh. V tem oziru ni nobenega nesoglasja in ga tudi po slovesnih izjavah sodeč, ni bilo niti pred petimi leti, ko je na političnem obzorju prvič vzšlo sonce leve sredine. Toda v vsem tem času se je storilo le malo in novi vladi, ki jo sestavlja demokrščanski prvak iz Vicenze Mariano Rumor, gre v bistvu za to, da italijansko javnost še enkrat prepriča, kako neodjenljiva je njena volja izogniti se vsem nesrečnim okoliščinam, ki so doslej ovirale izvedbo zaželenih načrtov.
DELIKATNA VPRAŠANJA
Pri tem pa imajo socialisti nekatere posebne zahteve, ki nekoliko kvarijo to ravnovesje dobrih
želja. Na njihovem seznamu se še vedno javlja zahteva po razčišče-nju vprašanja vojaške protišpio-nažne službe SIFAR, ki je obilno posegala v narodno politično življenje s spletkami, izsiljevanjem in korupcijo. Na socialističnem praporu vihra tudi terjatev po spremembi sistema žitnega odkupa (Federconsorzi), ki ga ima s stotinami milijard državnega denarja v izključnem zakupu zveza kmetijskih konzorcijev in z njo skupina demokrščanskih politikov.
Obstajajo tudi vprašanja, ki so za zdaj sploh zunaj dosega nekakega sporazuma med koalicijskimi strankami, tako npr. razveza konkordatnega zakona ali prosta prodaja sodobnih kontracepcijskih sredstev; jasno je, da ima glede tega krščansko demokratska stranka isto stališče kot Cerkev. Glede tega so se koalicijski partnerji dogovorili za svobodo akcije v parlamentu.
Poglavitni očitek socialistov glede preteklih vlad, v katerih so sodelovali, je pa v tem, da vladajoči niso znali ali niso hoteli gospodarskega prospeha spremeniti v socialni napredek. Italijanska podjetja so v razmahu, država razpolaga z bogatimi zlatimi rezervami in lira je trdna. Istočasno pa revni ostajajo revni, brezposelni ne najdejo dela, tisoči se izseljujejo. Kritiki vladajoče gospodarske politike se zgražajo nad neprestanim odtekanjem kapitala v tujino. Računa se, da lastniki ka-pitalov pretihotapijo vsako leto čez meje 500 milijard lir, to je
"lllllllllllllllllllllllllllllll  ..
Osemdeset let Ciril-Metodovih šol
V	Trstu so preteklo nedeljo slovesno proslavili osemdesetletnico Ciril-Metodovih šol, ki so si v času pred prvo svetovno vojno pridobile nevenljivih zaslug za ohranitev slovenskega življa na narodnostno ogroženih ozemljih.
Medtem ko smo začeli pred približno sto leti dobivati Slovenci v tržaških predmestjih in v okolici tržaškega mesta prve slovenske osnovne šole, je pa mestno središče ostalo brez njih. Glavna ovira je bil mestni občinski svet, ki je imel italijansko-nomško večino ter je dosledno odklanjal zahteve redkih slovenskih svetovalcev, da se da tudi slovenskim otrokom v mestu možnost poulka v materinem jeziku. Razlog za takšno ravnanje je bila težnja italijanskih nacionalističnih krogov, potujčiti
potom asimilacije v šoli otroke slovenskih staršev, ki so bili v Trstu zaradi odsotnosti slovenskih šol prisiljeni obiskovati italijanske ali nemške.
Tedanji Slovenci pa na to očividno krivico niso hoteli pristati. Leta 1886 je bila ustanovljena v Ljubljani Ciril-Metodova družba prav s tem namenom, da ustanovi in vzdržuje šole na narodnostno ogroženih področjih. Prva podružnica te šole je bila ustanovljena že 27. februarja naslednjega leta v Trstu. Prav ta podružnica je takoj začela misliti na slovensko šolo v središču mesta. Že jeseni leta 1888 — torej pred osemdesetimi leti — se je vpisalo v njeno šolo pri Sv. Jakobu 74 otrok; leta 1900 jih je bilo že 700, v šolskem letu 1913-1914, tik pred prvo svetovno vojno, pa že nad
Rafael Caldera, voditelj krščansko demokratske stranke v Venezueli, COPEI imenovane, je postal novoizvoljeni predsednik le na petroleju bogate južnoameriške države. Svoje mesto bo nastopil prihodnjega marca, ko bo potekla mandatna doba sedanjemu predsedniku Raulu Leoniju.
Caldera vodi krščansko demokratsko stranko že 21 let. Udeležil se je kot kandidat že štirih predsedniških volitev. To pot mu je uspelo zmagati, čeprav z majhno razliko glasov. Prejel je namreč 1.082.941 glasov, njegov neposredni tekmec od sedaj vladajoče stranke »Demokratska akcija« Gonzalo Barrios pa komaj 31.000 manj, tj. 1.051.870 glasov.
Venezuela uživa šele zadnjih deset let resnično demokracijo. Leoni bo drugi predsednik države, ki mu bo uspelo končati zakonodajno dobo brez kake odstavitve ali revolucije. Prvi je bil Romulo Betan-court, ki je bil izvoljen potem ko so leta
1958 vojaki zrušili osebno diktaturo generala Rojas Pinille.
Tako Betancourt kot Leoni sta izšla iz vrst »Demokratske akcije«, tj. neke vrste socializma, ki je pritegnil Venezuelce zaradi svojega socialnega programa. Sedaj so volivci svoje zaupanje poverili Cakleri, zlasti ker je vladajoča stranka zadnje čase precej zgubila na svoji dinamičnosti. Zgodilo se je prvič, da si je v Venezueli opozicija priborila oblast na volitvah, drugič pa v zgodovini južnoameriških držav, da je bil izvoljen kandidat demokrščanske stranke. Pred štirimi leti je namreč zmagal v Cilu Eduardo Frei, prav tako iz vrst krščanskih demokratov. Po drugih državah Južne Amerike pa razmere za Krščansko demokracijo še niso dozorele: v Argentini, Peruju in Braziliji vladajo s trdo roko vojaki, v Uruguayu, Eouadorju in Kolumbiji pa so na oblasti tradicionalne stranke konservativnega kova in laicistične inspiracije.
20.000. Sola pri Sv. Jakobu se je kasneje razdelila v deško in dekliško, poleg tega pa se je ustanovila še nova na Akvedotu. Leta 1912 je bilo pri Sv. Jakobu zgrajeno novo šolsko poslopje. Leta 1930 je fašizem šolo nasilno ukinil. Med zadnjo vojno je postlopje utrpelo bombardiranje, po vojni pa je bila stavba obnovljena in sta sedaj v njej tiskarna ter uredništvo »Primorskega dnevnika«.
Vodstvo Ciril-Metodove družbe pa je poleg šole v središču tržaškega mesta poskrbelo tudi za otroške vrtce v samem Trstu in v njega okolici. Bilo jih je kar enajst, ■med njimi pri Sv. Jakobu, v Rojanu, na Greti, pri Sv. Ivanu, v Rocolu, Skednju, Sv. Mariji Magdaleni zgornji, na Kolonji in drugod. V teh otroških vrtcih je bilo v letu 1913-1914 vpisanih nad 700 otrok.
Sole in otroški vrtci Ciril-Metodove družbe so v polni meri dosegli svoj namen: dolga doba skoraj nujnega utapljanja slovenskega otroka v italijanskih mestnih šolah Trsta se je ustavila, ne sicer v celoti, a gotovo v precejšnji meri.
Od kod je naše ljudstvo tedaj jemalo sredstva za vzdrževanje vsega tega? Mnogi se bodo še spominjali vžigalic s slovensko trobojnico in napisom: »Mal položi 'dar domu na oltar«. V tem stavku je bila skrita tista moč, kjer je po drobtinicah prihajalo, kar je obseženo v ljudskem reku: »Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača«. Tako so takrat gradili naši predniki. Slava jim!
Katoliška skupnost na Seychelles otokih
Na otokih Seychelles sredi Indijskega oceana, ki jih je kar 92, živi 47.500 ljudi, od katerih je 44.000 katoličanov. Cerkveno so združeni v škofiji Port Victoria, katero že trideset let vodi škof-kapucin msgr. Maradan. Po rodu je Švicar; na omenjene otoke je prišel kot misijonar pred 42 leti, star 27 let.
pa skoraj natančno toliko, kolikor si pritrgajo milijoni italijanskih delavcev v tujini in po skrom nih poštnih nakaznicah čez leto pošljejo svojcem v domačih krajih. Socialistom se zdi ta pojav sramoten in zahtevajo zato od bodoče vlade, da bolj zapre kapitalu vrata v tujino; ta naj bo bolj uporabljen doma, da Italijanom ne bo treba večno »hoditi s trebuhom za kruhom« v tujino.
Bivši minister za zdravstvo, socialist Mariotti, je tudi povzdignil svoj glas ter očital zakladnemu ministru demokristjanu Colombu, da sta blaginja italijanskih velepodjetij in mednarodna trdnost italijanske valute sicer lepa reč, da pa so zaradi tega še upokojenci, brezposelni in družine brez stanovanj, šolarji brez poslopij in drugi množični sloji nimajo dosti od tega.
Ni čuda, da je bilo vprašanje pokojnin ena temeljnih postavk na posvetovanjih za sestavo nove vlade. Po dolgotrajnih in napornih pogajanjih so vse tri stranke pristale na to, da se bodo pokojnine v okviru INPS-a povečale od 1. januarja 1969. Pokojnine od sedanjih 21.900 lir se bodo zvišale na 25.000 lir mesečno, tiste od 13.200 (spolovinarji, neposredni obdelovalci zemlje, koloni, obrtniki) na 16.000 lir in ostale pokojnine na splošno za 10%. V prihodnje bodo pokojnine vključene v okvir državnega programiranja, to se pravi, prihodnji poviški bodo povezani s poviškom narodnega dohodka.
NEVARNOST POLITIČNE IN SOCIALNE KRIZE
Italija je pred petimi leti zabredla v hudo gospodarsko krizo; iz nje se je izkopala s smotrnejšim izkoriščanjem dela, z racionalizacijo proizvodnih postopkov, z modernizacijo industrijskih naprav, pa tudi z odpuščanjem delavstva. Število zaposlenih je še vedno manjše kot leta 1963. Sedanji italijanski uspeh sloni na izvozu in na visoko pozitivni plačilni bilanci, medtem pa notranja poraba potrošniških dobrin očitno zaostaja. Vse to poraja socialno in politično krizo v državi, ki se napoveduje prav v trenutku, ko je finančni položaj Italiji omogočil, da je ostala ob robu mednarodne denarne krize, ki je pretresla francoski frank.
Gospodarsko tehnični razvoj in z njim povezano družbeno pre-snovanje sta prinesla s seboj krizo politične miselnosti. Politični položaj postaja podoben onemu iz Francije v dobi njene četrte republike, preden je De Gaulle prišel na oblast. Italijanski strankarski sistem je na tem, da se izrodi, sistem prefektur in kvestur je že zdavnaj zastarel, saj je nastal pred sto leti, neokretnost upravnega aparata je postala naravnost du-hamorna. Ni čuda, da pridobivajo protestna gibanja, ki segajo od študentov do dninarjev na Siciliji, od upokojencev do »oporekajočih« kristjanov na vplivu in moči.
Nova vlada leve sredine igra morda svojo zadnjo politično karto. Če igri ne bo kos, pride lahko do pretresov, ki so lani v maju Francijo spravili na rob gospodarskega in političnega razsula. Upajmo pa, da bo zavest odgovornosti, ki jo imajo vse tri stranke leve sredine pred državo in narodom, močnejša kot pa razni strankarski ali osebni interesi.
ALI MORE POSTATI KRISTUSOVA Cerkev demokratična ustanova?
S pol stoletja za sabo, pa nazaj v misijone ?
(Poroča misijonski brat Joško Kramar SDB)
DAN NEMIRA namesto dan miru
V naslovu zastavljeno vprašanje ni brez trenutne važnosti zaradi pojavov v katoliškem svetu v pokoncilskem času. Zadnji v vrsti takih pojavov je zadeva župnije »Isolotto« v Firencah. O tej zadevi se se-daj veliko piše in govori; tudi italijanska televizija ji je posvetila pažnjo kot pojavu, ‘ki zbuja ljudsko radovednost in ki je značilen za naš čas. Za kaj pa pravzaprav gre v zadevi »Isolotto«?
ZADEVA »ISOLOTTO«
»Isolotto« imenujejo župnijo, ki se je razvila v zadnjih desetih iletih v predmestju Firenc. V to župnijo je florentinski kardinal poslal mladega župnika don Entza Mazizija, da bi jo versko in moralno dvignil, ikajti versko življenje je bilo v župniji zelo na psu. Mladi župnik se je vrgel na delo z vso mladostno ognjevitostjo in tudi iznajdljivostjo. Vpeljal je nov način vodstva župnije, da bi jo preoblikoval v župnijsko občestvo. V cerkvi je zbiral vernike ne toliko k pridigam, temveč k razpravam, k razgovoru, debatam. Toda to niso bile razprave o verskih in moralnih vprašanjih, ampak so bili to mitingi o socialnih zadevah, sindikalnih vprašanjih in tudi političnih dogodkih. Mladi župnik je poveril vodstvo župnije posebnemu odboru laikov, ki je odločal, kaj se bo v župniji delalo.
Tudi izrven cerkve si je don Mazzi dal veliko opraviti z obiskovanjem družin, s socialno pomočjo, z iskanjem dela brezposelnim, s poseganjem v sindikalne spore in podobnim. Seveda si je s takim načinom delovanja pridobil simpatije velikega števila vernikov. Tudi na škofiji so sprva z naklonjenostjo gledali na tega mladega duhovnika, ki je v tako zapuščeni delavski župniji žel toliko uspehov. Saj je tudi krščanski nauk poučeval zelo originalno in sestavil poseben katekizem.
DRUGA STRAN MEDALJE
Toda kmalu se je začela kazati še druga stran medalje. Ali po lastni pobudi ali zato, ker so ga dogodki potegnili za seboj, je don Mazizi vedno bolj segal na področja, ki niso pristojna ne za župnika in ne za Cerkev. V župniji so se rodile razne manifestacije bolj ali manj političnega in sindikalnega značaja, ki jim je načeloval župnik. Pridružili so se svetovnemu gibanju za mir, ki je priznana komunistična ustanova; simpatizirali so z Danilom Dulcijem, znanim agitatorjem na Siciliji. Posebno pa je cerkvene kroge prizadelo, ko so v župniji Isolotto javno odobravali in podpirali tiste, ki so zasedli katedralo v Parmi. O tem so imeli zborovanje tudi v župni cerkvi. Z eno besedo: don Enzo Mazzi je postajal vedno bolj politični in sindikalni agitator ter je v te namene uporabljal cerkev in tudi krščanski nauk. Njegove kateheze so vedno bolj prikazovale Kristusa kot socialnega agitatorja, ki je držal z ubogimi proti bogatinom, in krščanstvo mu je postajalo zmeraj bolj le socialna ideologija. To je tudi javno izpovedal, ko je svoj katekizem dal tiskati in je iz njega izpadlo vse, kar govori o Kristusu Bogu in Odrešeniku. Seveda je v zvezi s tem tudi po svoje pojmoval Cerkev in cerkveno avtoriteto. Cerkev mu je postala božje ljudstvo, v kateri vsa oblast pripada vernikom.
CERKVENA OBLAST ODSTAVI ŽUPNIKA
Jasno, da je s takimi idejami moral priti v spor s cerkveno oblastjo. Da bi se zadeva pomirila, so na škofiji menili, da je najboljše, če župnika premestijo. Toda župnik, zvest svojemu pojmovanju Cerkve, se je začel sklicevati na ljudsko voljo. Med tem časom je florentinska škofija obsodila tudi njegov tiskani katekizem, češ da je krščanstvo, ki ga v katekizmu prikazuje, le socialni humanizem. Ker se don Mazzi do postavljenega roka ni hotel odpovedati župniji, ga je kardinal Florit odstavil od župnijske službe.
V tem trenutku je nastopilo »ljudstvo«.
V	župniji so se začeli pobirati podpisi, naj župnik ostane, otroci so začeli s stavko in so poklicali na pomoč še nekatere šole izven župnije. V nedeljo, 8. decembra je šla pred stolnico posebna povorka demonstrantov z napisi, naj kardinal Florit odstopi, češ da je izdal Cerkev ubogih. Z eno besedo, zganila se je baza in hoče uveljaviti svoje zahteve v florentinski Cerkvi. Vse manifestacije pa vodi poseben koordinacijski odbor laikov. Laiki hočejo imeti v rokah vodstvo Cerkve, češ da so le oni avtentična Cerkev.
KDO VODI CERKEV?
Sedaj nastaja vprašanje: Je li dopustno v Kristusovi Cerkvi, da jo vodijo laiki? Ali je Cerkev »ljudska demokratična republika«?
Slični pojavi v zgodovini Cerkve niso nič novega. Dobimo jih v 4. in 5. stoletju, ko je ljudstvo prav tako volilo škofe, jih odstavljalo, se cepilo v stranke, povzročalo razkole. V vse te spore so takrat posegali še vladarji in si prisvajali pravico razsodnikov. Cerkveni očetje so tako postopanje obsodili, obsodili so ga razni cerkveni zbori in papeži. Vsi so soglasno poudarjali, da Kristusova Cerkev ni »demokratična republika«, da je vsa oblast v Cerkvi od Kristusa in ne od ljudstva ali svetnega vladarja. O tem ne more biti nobenega dvoma.
Cerkev je namreč v polnem pomenu Kristusova ustanova. Saj je on začel zbirati ljudstvo in mu oznanjati božje kraljestvo. Povabil je ljudi, naj v to kraljestvo vstopijo, in postavil pogoje: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kristus je tudi ustanovil Cerkev kot vidno božje kraljestvo in ji postavil vodstvo: apostolski zbor in apostola Petra. To je božjepravna uredba Cerkve, ki je nihče ne more spremeniti. Saj če bi se menjala, bi Cerkev ne bila več Kristusova ustanova, temveč človeška. V Ceiikvi je zato Kristus njena glava, 'ki nevidno vodi božje ljudstvo, na zemlji pa ima svoje zastopnike, ki v njegovem imenu vodijo Cerkev.
Tako je bilo v apostolskih časih in tako mora ostati, kajti Cerkev je »apostolska«, uči cerkveni koncil v Niceji. Po svojem nauku in zakramentih in svoji vodstveni strukturi mora ostati takšna, kot so jo pustili apostoli, ker nijim je bila poverjena naloga, da uresničijo Kristusovo zamisel o vidnem božjem kraljestvu.
V	Cerkvi izhaja torej vsa oblast od Kristusa in vsak ima tiste naloge in tiste pravice, ki mu od njega prihajajo. Zato ima cetlkvena hierarhija naloge, ki jih je prejela, in pravice, ki so s tam združene; laiki pa prav tako naloge in pravice, ki jim po Kristusovi zamisli v Cerkvi priti-čejo. V nobenem primeru si pa laiki ne morejo lastiti pravice, da oni vodijo Cerkev proti volji hierarhije. Te pravice niso imeli cesarji v srednjem veku, te pravice ne more imeti demokratično ljudstvo danes. Zato je takšno poseganje v pravice cerkvenega vodstva, kot se je pokazalo v župniji Isolotto, za Cerkev nekaj nedopustnega in proti Kristusovi volji.
VSI SMO POKLICANI, DA V CERKVI SODELUJEMO
Pač pa je res, da je na zadnjem koncilu Cerkev povabila laike, naj v Cerkvi v večji meri sodelujejo pri izpolnjevanju njenega poslanstva. Priporočila je nadalje škofom, naj v večji meri pritegnejo laike k vodstvu Cerkve in k reševanju cerkvenih zadev. Toda nekaj drugega je sodelovati in pomagati in nekaj drugega je voditi, odločati. To je po naredbi Kristusovi pridržano samo papežu in zboru škofov.
(r+r)
Da,prav tako je! Spomladi bom srečal Abrahama na svojem novem misijonu. Zadnjega julija 1966 sem bil po 31 letih misijonskega delovanja izgnan iz Burme. Vzrok je bil v tem, da po mnenju vlade misijonsko delovanje ne soglaša s socialistično politiko ondotne dežele. Dve leti sem po svojih močeh pomagal v domovini. Danes pa sem že zopet na poti v druge, nove misijone.
Pa kaj me vendar žene v misijone, mar ni tudi doma lepo? Prav gotovo je doma najlepše. Toda če pomislim na milijone, ki še ne poznajo Kristusa in zakramentov, se mi srce krči in mi ne dopušča, da bi jaz užival dobrote, ki jih moji manj srečni bratje ne morejo doseči, ker jim do njih ni nihče pomagal.
In kakšno je delo salezijanskega pomočnika v misijonih? Zelo raznolično; prav tako kot v današnjem modernem svetu. On je: obrtni mojster, učitelj, šolski nadzornik, arhitekt, zdravnik, agronom, gradbenik, direktor itd. Zame je gotovo najbolj privlačno delo obrtnega mojstra. Ubogi otroci v zaostalih narodih potrebujejo najprej materialnega kruha. In do tega jim mojster pomaga s tem, da jih izuči obrti, jih preskrbi s potrebnim orodjem in jim posreduje službo, kjer si bodo mogli sami služiti pošten kruh. Mladina ima danes tudi v misijonih odprte oči; tudi tam zna presojati, s kolikšno požrtvovalnostjo skrbi mojster za njihovo materialno vzgojo. Zato so tamkajšnji mladi ljudje zelo dovzetni tudi za duhovno pomoč, ki jim jo misijonar nudi ob vsaki priložnosti. Med delom, med razvedrilom, v šoli, zlasti pa med veroučno uro ti odprti mladi cvetovi kar pijejo verske resnice.
Po dovršeni učni dobi postanejo ti mladi obrtniki pravi apostoli svojega rodu. Po končanem delu vsak večer poučujejo na svojem domu verouk, ki so se ga v šoli naučili. V nedeljo nadomestujejo duhovnika, če ga ni v vasi. Ko pa pride misijonar, so mu ti fantje prava desna roka. Medtem ko on spoveduje, mu »saya«
pripravljajo otroke in odrasle. Pripravijo oltar in poučujejo petje. Vse, prav vse, kar so se naučili v šoli, skušajo podati tudi drugim.
Še več kot s poučevanjem pa storijo s svojim dobrim zgledom. Navadno si izberejo za življenjsko družico bivšo gojenko misijonske šole, ki jih vodijo sestre. Iz teh vzornih krščanskih družin pa izhajajo stoodstotni katoličani in dobri duhovniški ter redovniški poklici. Več kot eden misijonar mi je zatrjeval, da ima bivši gojenec v vasi veliko več uspeha kot pa ga ima misijonar sam.
Takšno torej je misijonsko delo bratov in sester po misijonskih šolah. Preko bivših gojencev in gojenk se kraljestvo Kristusovo veliko hitreje širi in bolj zdravo kot pa s samim delom po divjini. Duša vsega misijonskega življenja so šole, da so le pravilno usmerjene. Še veliko bolj pa to velja o strokovnih in poljedelskih šolah.
To me torej vleče nazaj v misijone, da še tega malo časa, kar mi od življenja ostaja, porabim v prid uboge mladine, ki je tako hvaležna in dovzetna za vse, kar se stori za njen materialni in duhovni blagor.
Pridi k nam tvoje kraljestvo...
Joško Kramar SDB
P. S. - Med tem je misijonski brat Joško Kramar že odpotoval iz Rima na svoje novo službeno mesto na Filipinih.
Zanimivi poskusi pri oblikovanju bogoslovcev
V	Združenih državah so začeli s pre-osnovo semenišč. Zdi se, da v tem pogledu prednjačijo jezuiti. 75 bogoslovcev je naprimer v pokrajini New England zapustilo veliko stavbo semenišča in se naselilo v šestih skromnih hišah skupaj s profesorji. Tvorili bodo šest samostojnih skupnosti. Za vzdrževanje bodo poskrbeli profesorji s svojimi plačami. Nekatera predavanja bodo imeli skupno z bogoslovci drugih krščanskih veroizpovedi.
Misijonski brat Joško Kramar, oblečen po burmansko v družbi svoje 8-letne nečakinje iv gorenjski narodni noši
»Šest dni delaj, sedmi dan pa počiva), ker to je dan tvojega Boga!« Tako pravi Gospod v svetem pismu. Sedmi dan ie torej posvečen Bogu in telesnemu ter dtt' hovnemu počitku.
Toda ali je v današnjem vznemirjene«1 in zmedenem svetu sedmi dan, to je # kristjane nedelja, v resnici dan, ki ie posvečen Bogu in počitku? Za mnoge i>a žalost, ne. Ni jih malo, ki opuščajo nc deljsko sveto mašo.
Med onimi pa, ki gredo ob nedeljah v cerkev, jih je zelo malo, ki v resnici s®1 delujejo z notranjim in osebnim doživ' Ijanjem evharistične skrivnosti. Za neka' tere je nedeljska sveta maša preprost prispevek, ki ga morajo dati Bogu, dolž' nost, ki jo je treba izvršiti, dejanje, kjef ni prostora za ljubezen. Toda kaj ostaB® od krščanske vere, če ji odvzamemo 1JU' bežen in dobroto?
Za mnoge nedelja ni izgubila samo svo jega svetega značaja, marveč tudi značai dneva počitka. Ta dan prinaša zanje še večjo potrošnjo živčne energije, preobr? menitev dela in skrbi in s tem še več]0 telesno in duševno utrujenost. Pomislim0 samo, koliko napora in skrbi povzro# izlet za tistega, ki živi v velikem mest11. Tako je zvečer, ko se vrne, še bolj utr'1' jen, potrt in živčen In zagrenjen.
Gotovo moderna organizacija življenj8' ki je povsem mehanizirana in zato koff plicirana, zmedena ter odgovarja bolj el$' tričnim možganom kot pa človeškim, sai človek ni stroj, napravlja neprijetno kratko vožnjo z avtomobilom zaradi ltr žav in nevarnosti prometa, zaradi na# ce, s katero hočejo vsi storiti vsako stvaf’ zlasti pa zaradi naše omike, ki nas 0° prestano žene k vedno novim močnim vti' som in senzacijam in tako prepreči, da ^ uživali in cenili preproste stvari.
Človek danes čuti potrebo, da bi vedi'0 videl nove stvari, nove kraje, različ*,e obraze, in zato neprestano hiti za ciljeU1 nepričakovanega, zanimivega in izredne' ga. Vse to tekanje pa ima za posledic0 utrujenost in razočaranje. Morda modeli človek želi od stvari to, česar mu te »e morejo dati. želi si veselje, vedrino & mir. Toda to so duhovne notranje stvaf nosti, ki jih materialne stvari nimajo V jih zato ne morejo dati, razen na vid** in na varljiv način. Samo Bog je B°* miru.
Prav zato je rečeno v psalmu 62: Sai^ v Bogu je počitek za mojo dušo. Je P* neka povezava med nedeljo kot Bog* posvečenem dnevu in kot dnevu počitk* Ko se obračamo k Bogu, ko ga častln10 in se mu zahvaljujemo, ko mu izpoved11' jemo svojo zvestobo in svojo ljubezen najdemo veselje, mir in počitek. Morda je Bog zato hotel, da bi bil dan počitk9 za človeka njemu posvečen. Toda člove* je ločil, kar je Bog združil. Mislil je naj1* mir in počitek v tem, da pozabi Bog*' da spremeni dan, ki je posvečen Bog11' v dan posvečen stvarem, divjemu užlv°' nju minljivega in negotovega veselja, jih dajejo stvari. Ta ločitev pa ni koristil11 njegovemu miru in njegovemu počitki1'
Ni torej drugega načina, da vrnemo tf delji značaj dneva počitka: vrniti mu ramo značaj Gospodu posvečenega di,£
 ............................................................................................................    mn....	    iiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii|i;i
Zapostavljanje katoličanov v Severni Irski
V	Londonderryju, starodavnem mestu Ulstra, tj. Severne Irske, ki je še vedno pod angleško oblastjo, je 16. novembra letos prišlo do hudih demonstracij, ki jih je uprizorilo nad deset tisoč katoliških Ircev zoper vladno politiko, ki še vedno sloni na zapostavljanju Ircev katoliške vere, čeprav tvorijo v Ulstru tretjino prebivalstva.
Pri vsakih volitvah pride to zapostavljanje do posebnega izraza. Vsaik protestant ima toliiko volilnih glasov, kolikor poseduje hiš ali ima delovnih odinic. Ce npr. razpolaga s šestimi kioski za prodajo časopisov, ima pravico do šestih glasov; nasprotno pa imajo katoličani pravico le do enega glasu na osebo, pa čeprav bi bili lastniki še toliko hiš in podjetij. Ker je ta anglikanska »demokracija« res krivična, ni čuda, če se ji irski katoličani stalno upirajo in pritiskajo na to, da bi ena oseba bila tudi en glas.
Kako je prišlo do tega krivičnega stanja? Korenine segajo v 16. in 17. stoletje, ko so angleški kralji hoteli Irsko nasilno odtrgati od papeža. Francoski kralj Ludvik XIV. je bil v sporu z angleškim kraljem Viljemom III. Oranškim. Da bi ga zadel v živo, je organiziral napad na Irsko in poslal tja vojsko s pretendentom na anglešiki prestol katoličanom Jakobom
II. iz družine Stuartov. Zgodilo se je to leta 1689. Na Irskem so se razvili strahoviti boji med katoliškimi Irci in priseljenimi anglikanci. Zlasti je bilo hudo v središču Londonderryja, kjer so morali protestanti sikozi nekaj mesecev trpeti obleganje katoliških čet Jakoba II. Stuarta. Še danes je zato središče tega mesta nekaka sveta zemlja za irske protestante in oblasti še danes skrbno pazijo, da ne pride do kakih katoliških protidemonstra-cij v teh mestnih ulicah. Toda Jakob II. je bil leta 1690 na reki Boyne premagan. S tem je bila usoda katoliške Irske zapečatena za 230 let.
Pred 45 leti se je vlada v Londonu odločila, podeliti Irski narodno in državno svobodo; tej nameri pa so se uprli irski anglikanci v Ulstru, to je na severu otoka. Ker so bili v večini, so Ulster odtrgali od Irske in se raje podredili Londonu kot pa Dublinu, ki je postal glavno mesto svobodne Irske. Danes je položaj v Ulstru tak, da si stojita nasproti dve stranki: unionistična, to je anglikanska hoče biti zvesta britanski kroni, nacionalistična, tj. katoliška, pa si želi spojitev Ulstra z irsko republiko na jugu.
Pokrajinska vlada v Belfastu, glavnem mestu Ulstra, skrbno pazi, da bi katoliška manjšina ne dobila kakega vpliva na vo-
denje javnih zadev, zato razmejuje volilna okrožja tako, da anglikanci vedno zmagajo, deli denar za javna dela po mačehovsko in službena mesta podeljuje tako, da so v državni službi edinole protestanti. V Dungannonu so nedavno sezidali 192 stanovanjskih hiš. Niti ene ni dobil katoliški prosilec.
Najbojevitejši med zagrizenimi sovražniki katoličanov v Ulstru pa je baptistični duhovnik Richard Paisley, ki vsak dan prireja shode in razpihuje versko nestrpnost. Predsednik ulstrske vlade 0'Neil je klen protestant in vse prej kot katoličanom naklonjen. Toda ker je pristal na nekoliko tesnejše sodelovanje z republiko Irsko v gospodarstvu in turizmu, si je že nakopal Paisleyevo jezo. »Pozivamo te, o Gospod — grmi ta protestantski fanatik na shodih —, da nas rešiš veleizdajalca, ministrskega predsednika kapetana Teren-cea 0’Neila, ki je k nam vtihotapil papeško kugo in dela na to, da bo v deželi zavladala rimska vlačuga. Cujem, o bratje, božje svarilo proti babilonski vlačugi, rimski cerkvi, sovražnici svobode.«
V	Londonu so postali pozorni in zaskrbljeni nad temi nekulturnimi izbruhi fanatičnega pastorja. Kakih sto laburističnih poslancev je ustanovilo »Akcijo za demokracijo v Ulstru«. Ulster je končno le
del Vel. Britanije. Naj poslanci iz Sevefl^ Irske še tako zatrjujejo, da gre za n0, tranje zadeve avtonomne dežele, postaj9 jasno, da se mora prekiniti z dosedarij0 versko nestrpnostjo, sicer bo sčasoma ložaj v Ulstru prerasel v pravo revolucij0. Znano pa je, da so revolucije, ki jih dijo verski nagibi, najbolj strahotne.
Nov italijanski prevod sv. pisma
Italijanska družba za študiranje in šif jenje sv. pisma je pripravila nov prevet sv. pisma. Posebnost tega prevoda je * tem, da je skupno delo katoliških, proIf stantskih, pravoslavnih in judovskih sti^ kovnjakov. Delo je trajalo devet let, sir delovalo pa je pri njem 36 strokovnjaku''
Nova katoliška univerza
V	Lizboni, glavnem mestu Portugalsk0 gradijo poslopje za novo katoliško m1''' verzo. Priključili ji bodo tudi filozofs^5 fakulteto iz mesta Braga, ki je v je/.u*1’ skih rokah in je bila ustanovljena pre dvajsetimi leti. Ob priliki blagoslovitve meljnega kamna za novo zgradbo je zbonskl patriarh kardinal Cerejeira izra?J željo, naj bi nova univerza ne predsta'’ ljala kakega katoliškega geta, temveč bil'1 odprto okno v svet.
21. lab«1 Slovashe musrcli»Trsu Ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja
Letos je bil tabor pri Sv. Ivanu, čeprav smo mislili, da bo novi dom že dograjen enkrat v poletju ali zgodnji jeseni. Vendar smo še vedno v letu Gospodovem 1968, ko je zrasla iz tal nova trdnjava slovenskega hotenja po življenju in po prosvetnem in slovenskem verskem udejstvovanju — novi Marijin dom pri Sv. Ivanu. Predsednik Slovenske prosvete, prof. Marij Maver je ob začetku tabora znova izrekel pozdrav vsem, ki so ta dom gradili in zanj toliko žrtvovali, predvsem Svetoivančanom in njihovemu dušnemu pastirju, gospodu Petru Šorliju.
Po tem prisrčnem pozdravu polni dvorani tržaških Slovencev je prvi zapel cerkveni pevski zbor iz Mačkovelj; to je tisti zbor, ki prihaja pomlajen in prenovljen, pa vedno še z močnimi nekdanjimi pevci vsaiko leto pet in je prvi zapel 1947. menda med vsemi na taboru Slovenske prosvete na Repentabru. Zdaj vodi zbor prof. Zorko Harej.
Za Mačkovljani so stopili na oder »Fantje izpod Grmade«. Več jih je kot v začetku, močnejši so kot so bili sprva, sigurnejši so, ubrano pojo in bili smo jih resnično veseli. Njihov dirigent Ivo Kralj vodi zbor z ljubeznijo in z vedno večjo izkušenostjo.
Nastop zbora slovenskih skavtinj je spored popestril, nekaj pevk je manjkalo zaradi zimskega prehlada, a zapele so prisrčno, sveže, dekliško. Njihov dirigent Janko Ban vodi zbor k dinamičnemu izrazu.
Po svoji sili in množici pevcev je presenetil znova cerkveni zbor od Sv. Ivana. Ne samo po ravnotežju glasov, tudi po upetosti in po lepem izrazu je navdušil občinstvo. Zbor je Nada Žerjal pripeljala do zelo ubranega in sigurnega petja.
Med pesmimi, oziroma med nastopom enega in drugega zbora so brali pisatelji od Sv. Ivana odlomke svojih ded. Med najmlajšimi sta bili Novela Benedetič (prebrala je tri pesmi) in Ivana PJacer (njeno črtico je brala Marija Štrekelj). Sveto-ivanski veteran Josip Kravos, ki ga poznamo predvsem po njegovih humorističnih spominskih prispevkih v listih in revijah, pa je bral, kako ga je mati natepla ter žel pri tem obilo pozornosti in smeha. Stanko Janežič je ob koncu prebral nekaj ■s-vojith pesmi, ki izražajo ljubezen in predanost materini govorici in zvestobo in ljubezen do naroda.
To je bil resnično praznik naše pesmi in naše besede. Zdi se nam posrečena misel, ki se ponavlja že z Repentabra, da na takih velikih prireditvah vidimo tudi tiste naše oblikovalce besede, od naj-mlajših do starejših, ki s tako veliko ljubeznijo pojo in oblikujejo slovensko misel v izbrani in lepi naši besedi.
Za tem prvim delom je stopil na oder naš deželni poslanec dr. Drago Štoka. Ce kdaj, je bilo umestno, da smo ga znova videli na prosvetnem prazniku pred seboj, saj je desetletja nastopal med nastopajočimi na Repentabru in bodril v igralskem izrazu rojake k zvestobi materini besedi in slovenstvu. Tudi na letošnjem taboru je v pozdravu poudaril to misel zvestobe in neustrašenosti slovenstvu. Občinstvo zna ceniti to iskrenost in je zato dr. Štoka nagradilo in pozdravilo z veselim odobravanjem.
Nato se je pričela predstava Slovenskega odra, ki je letos izbral Pregljeve »Božje mejnike«. Dramatiziral jih je za to priliko Jože Peterlin, nastopili pa so v glavnih vlogah naši že priznani igralci, ki jih poiznamo iz prejšnjih nastopov, posebno pa iz radijskih oddaj. Pregelj je
pisal to povest, ko je bil profesor v Pazinu in je od blizu gledal življenje v Istri in živel s tamkajšnjimi ljudmi. Zato je v delu mnogo topline in mnogo poezije. Zdelo se je, da je ta toplina in ta poezija govorila tudi iz vseh nastopajočih, ki so v dialogu obnovili to prelepo Pregljevo zgodbo.
Kaplan Šime Križmanič, ki je bil tajnik pri tržaškem škofu Dobrili, se je vrnil v svojo rojstno Istro na kratek oddih. Po tem srečanju s svojimi ljudmi je dolgo časa zelo hrepenel. In ko se vrne, doživi nešteto stvari, mnogo veselja in mnogo žalosti in končno najde na domačih tleh tudi smrt.
Projekcije istrskih motivov, ki so bile med posameznimi slikami in so prizore povezovale, so svet dogajanja približale gledalcem, posebno pa je celotno odrsko podobo dopolnjevalo razmišljanje glavnega junaka preko zvočnika in izvirni istrski glasbeni motivi, ki so to razmišljanje podpirali.
Zdi se, da je bila to ena najboljših ljudskih predstav Slovenskega odra v zadnjih letih, tako po izbiri dela kot po igralskem podajanju. Taboru je tako dala res pravi pečat. Igralci so v predstavo položili vse svoje srce, prizore doživeto podali in zaslužijo vsi brez izjeme naše priznanje.
Številni tržaški Slovenci, ki so napolnili to lepo novo dvorano pri Sv. Ivanu, so odhajali srečni in zadovoljni na svoje domove. Bil je to lep večer. Ni bil sicer Repentabor, bil je bolj intimen in domač, pomeni pa zapovrstje taborov. Nedeljski je v verigi, ki vodi spet do Repentabra. Takrat se bomo vnovič zbrali.
Majhen po številu je naš narod, med velikane je postavljen, trd mu je obstoj na lastni zemlji. Rodil je pa zato vrsto velikih mož in žena, ki so mu prinesli slave in časti. Zato jih upravičeno proslavljamo. Med njimi zasluži posebno priznanje pisatelj Ivan Cankar, ki je vzrastel in se razvil pod najtežjimi pogoji.
Njegovo delo bomo prav razumeli le, če ga bomo gledali iz zornega kota socialno čutečega človeka, ki je videl, kako premnogi lažni rodoljubi izžemajo njegov narod, katerega je on tako zelo ljubil in mu prinašal v dar vse, kar je imel. Jasno je doumel problematiko narodnega obstoja in boja za samoohranitev. Slovenska kultura mu je bila še neobdelan diamant, ki ga je on obrusil in mu dal sedanjo neizrekljivo lepoto.
ŽIVLJENJE IN DELO
Ivan Cankar se je rodil na Vrhniki 10. februarja 1876 kot osmi izmed dvanajstih otrok. Njegova mati je bila hči delavca, oče Jožef pa je bil po poklicu krojač. Cankarjevim je bila dodeljena težka usoda goslačev. Oče je odšel na jug in vso skrb je morala prevzeti mati. Bila je dninarica in tako s težkim delom preživljala družino.
Jeseni leta 1888 je mladi Ivan vstopil v realko v Ljubljani. Bil je izredno nadarjen fant, zato je z lahkoto izdelal nižje razrede. V višjih razredih pa je v učenju popustil in začel živeti svoje dvojno življenje, ki ga je potem spremljalo do smrti. Življenje v družbi, pa življenje v svoji duši, v sanjarijah in snovanjih, v katerih je šele resnično živel, delal in zmagoval.
IIIHIIIIIIIIIIItlllllllllllllllltllllltlllllllltlltllllllllltlllllllltllllltllllllllllllllllillllllllllllElltllllllMIIIIHIIIIIIIIIIIllllllilltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIItllllltltllllltl
Resnični slovenski praznik
Lojze Ude je objavil v ljubljanskem »Delu« v zvezi z 29. oktobrom 1918 članek, ki je bil svoj čas izšel v »Svobodni mladini« št. 6-7 leta 1928 v Ljubljani ob priliki desetletnice slovenske osamosvojitve. Med drugim je v njem rečeno:
V zgodovinsko slabo obdelanem obdobju prehoda iz Avstrije v Jugoslavijo manjka poglavje, ki bi s političnega in pravnega vidika razčlenilo svobodo, ki jo je imela Slovenija od 29. oktobra do tako imenovanega »ujedinjenja« 1. decembra 1918, nato pa vedno manj do vidovdanske ustave (28. junija 1921), s katero je srbsko nadvladje v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev dobilo pravno utemeljitev.
V dogodkih 1. decembra 1918 je treba ostro ločiti dvoje: politično združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev iz bivše avstro-ogrske monarhije s srbsko državo samo po sebi in način združitve. Politično združitev samo po sebi moremo pozdravljati tudi mi, odočno pa odklanjamo način združitve. In ravno v načinu združitve je značilnost 1. decembra 1918, saj je prišlo do drugačne združitve kakor je bila 8. novembra 1918 dogovorjena v Ženevi. Dejstvo je, da se je politična združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev izvršila brez vsakih izrecnih jamstev za politično svobodo Slovencev kot Slovencev, temveč le kot Jugoslovanov po srbsko imperialističnem razumevanju tega pojma, kateremu je prišla nasproti slovenska svobodomiselna inteli-
perializem dobil končno svojo pravno sankcijo.
Naš resnični praznik je le 29. oktober 1918. Tistega dne smo Slovenci proglasili svojo politično svobodo. Res smo še bili polni slabosti in nejasnosti. Kot prvi poizkus po tisočletnem suženjstvu postaviti se zopet na lastne noge pa se spominjamo tega dne z bridko radostjo v srcu.
Z ustanovitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev za nas kot Slovence ni prenehal teči čas. Če slovenska javnost še vedno boleha na dvomu: ali v spojitev s Srbi in Hrvati v en narod ali v okrepitev slovenske narodne svojstvenosti, je za nas to vprašanje rešeno brez dvomov. Krepitev slovenske narodne individualnosti je po našem mnenju slej ko prej najvažnejše delo bodočnosti. Sodelovanje 'z drugimi narodi, politična zveza zlasti s Hrvati, Srbi in Makedonci bo zaradi tega še vedno mogoča. Zlitje v en narod, jezikovno ali kovanje nekega enotnega jugoslovanskega kulturnega tipa — je nesmisel. Ne zapravljajmo dragocenega časa!
Nismo sovražniki jugoslovanske ideje, kolikor se razume pod to idejo biti s Hrvati, Srbi in Makedonci v tesnejši politični zvezi kakor pa z ostalimi narodi okrog nas. Istočasno pa poudarjamo, da se moramo Slovenci v sebi okrepiti toliko, da bomo znali iti svojo pot, če se izkaže, da imamo od te politične zveze trajno več hudega kakor pa dobrega.
Te sanjarije je potem Cankar umetniško oblikoval. Najlepše in najbolj globoko jih je izrazil v zbirki črtic »Podobe iz sanj«, ki so nastale v času prve svetovne vojne.
Prišel je čas mature. Padel je v fiziki in bil odklonjen za eno leto. Leta 1896 pa je maturo srečno opravil in odšel na dunajsko univerzo. Vpisal se je na stavbenem oddelku tehnike, a kmalu odkril, da ta študij ni zanj. Zagrabila ga je melanholija, mislil je celo na samomor. V tej hudi stiski so mu priskočili na pomoč rojaki na Dunaju. Preskrbeli so mu stanovanje, Cankar pa je prevzel službo časnikarja in postal tako prvi slovenski poklicni pisatelj. »Rdeči prapor« in »Ljubljanski zvon« sta bila lista, v katerih je širil svoje nazore in objavljal literarne spise. Politično se je udejstvoval v socialno
S TRŽAŠKEGA
Seja tržaškega občinskega sveta
Na petkovi seji občinskega sveta v Trstu so sprejetli pravilnik novega konzorcija za ureditev zgodovinskega vojnega muzeja, ki bo upravljal za dobo petnajstih let bogato zgodovinsko zbirko orožja prof. Henriqueza. Zgodovinski vojni muzej bodo postavili na Padričah, med Golim vrhom in trbiško cesto. Novi konzorcij sestavljajo tržaška občina, tržašika pokrajina, Pokrajinska turistična ustanova, Avtonomna turistična in letoviščarska ustanova.
Skedenj
Letošnje miklavževanje je zadobilo novo obličje; združilo je namreč v Domu ške-denjsko šolsko mladino od vrtca do prvega razreda višje šole. Prav zaradi otroškega vrtca je bilo obdarovanje že ob 16. uri. Lahko rečemo, da je bila tako prvič združena vsa škedenjska šolska mladina in prav v svojem najbolj veselem in pričakovanemu dnevu. Vsaik je dobil dar, primeren svojim letom. Oči najmlajših so kar blestele od sreče; dali so nam najlepšo sliko nedolžnega, presenečenega in nasmejanega obraza. Barvne slike nam bodo ohranile razne prizore tega dne.
V nedeljo, 8. decembra je bilo v Domu predavanje o Ivanu Cankarju ob 50-letnici njegove smrti. Lik Ivana Cankarja nam je opisal dr. Marijan Bajc, razne odlomke pa so brali Igor Pavletič, Melita Valli, Magda Štoka in Helena Sancin.
Kot smo že pred časom odločili, bo v nedeljo, 15. decembra mladinski izlet na sneg. Drugi podoben izlet bo v nedeljo, 5 januarja. Kmalu po praznikih pa bomo začeli s pripravami za mladinski nastop, ki bo ob koncu šolskega leta.
Občinska seja v Zgoniku
Na zadnji seji zgoniškega občinskega sveta so poleg drugih sklepov odobrili tudi sklep o zgraditvi 'poslopja za osnovno šolo v Briščikih. Novo poslopje bodo zgradili v okviru zaikona o šolskih gradnjah z državnim prispevkom.
VATIKANSKI RADIO V SLOVENŠČINI
Na k.v. 48,47, 41,38 in ra s.v. 196 m: v ponedeljek in petek ob 21.30; v torek,
genca z idejo o enem narodu Srbov, Hr- ...............................................................................    četrtek	in	soboto	ob	18.15.
Na k.v. 41,38, 31,10 in na s.v. 196 m: v
vatov in Slovencev ter tako segla srbskemu imperializmu pod pazduho. Zato vidimo mi v 1. decembru 1918 le zarodek vidovdanske ustave, s katero je srbski im-
demokratski stranki in leta 1907 celo kandidiral za njenega poslanca. Stanoval je pri znanem socialističnem prvaku Etbinu Kristanu, predstavniku levega krila socialno demokratske stranke. Spoznal je Mici Kesslerjevo in jo vzljubil. Za poroko pa ni imel niti pravega razpoloženja niti denarnih sredstev. Njegove spise mu je objavljal prijatelj Schwentner, ilustriral pa Hinko Smrekar.
Po povratku z Dunaja je živel nekaj časa v Sarajevu, kjer je bil njegov brat Karel kanonik, nato pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Stanoval je na Rožniku, ki mu je nudil idiličeri mir. V tistih letih ga je prevzela verska mistika, zaradi česar se je približal katoliški reviji »Dom in svet« in tam začel objavljati svoje literarne proizvode. Iz socialne demokracije je prešel v krščanski socializem. Začel je polemiko s socialnimi demokrati, s katerimi se idejno ni več strinjal.
Malo pred koncem vojne je obiskal Trst in govoril o temi »Očiščenje in pomlajenje«. Nato ga je zagrabila pljučnica in priklenila na posteljo, s katere ni več vstal. Dne 11. decembra 1918 je umrl. Pokopan je pri Sv. Križu v skupnem grobu slovenske moderne; tu leži poleg Murna-Aleksandrova in Ketteja. Po 50 letih smrti je še vedno svež in bo vedno ostal veljaven moto, ki je Cankarja vodil pri njegovem pripovednem ustvarjanju in ga je on sam izrazil tako čudovito in resnično:
MATI — DOMOVINA — BOG.
N. T.
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
nedeljo ob 11.50.
Naslov: Radio Vaticana, Via Concilia-zione - Slovenske oddaje - Vaticano.
RAZNO
Molitve za vlažne vetrove
Nedavno je predsednik svetovne banke George Woods izjavil, da je bodočnost indijskega gospodarstva, zlasti prehrane z živili, v veliki meri vezana na potek dobe monsumov, to je vlažnih vetrov. V zvezi s tem je nadškof koadjutor v Novem Delhiju, ki je istočasno tajnik Konference indijskih škofov, povabil vse škofe v de želi, naj odredijo po vseh župnijah in cerkvah molitve za ugodno deževno obdobje, ki zavisi prav od vlažnih vetrov.
Redovnica ravnateljica na državni gimnaziji
Vlada v vzhodnoaf riški državi Tanzaniji je imenovala sestro Jacques Marie za ravnateljico srednje šole za dekleta v Bvviru. Redovnico je dala na razpolago vladi tamkajšnja škofovska konferenca, ki želi sodelovati z oblastmi pri reševanju težkega šolskega problema, kateri muči deželo. 2c dalj časa sta dve drugii redovnici profesorici na državni srednji šoli v Chopra.
Plodovita služba mašnih strežnikov
V 24 jugoslovanskih škofijah s skupno 3000 župnijami je okoli 15 do 20 tisoč ministrantov ali mašnih strežnikov. Ti ministranti so zelo pogosto tudi apostoli verskega tiska, dobrodelnosti in drugih dobrih del. Ministranti posameznih župnij prirejajo svoja romanja in izlete. V nekaterih škofijah pa imajo ministrantske dneve, ki so povezani z romanjem v kakšno Marijino cerkev ali stalnico. Na teh romanjih se zbere od 600 do 700 ministrantov. Najbolj zadovoljivo je dejstvo, da pride 70 ali več odstotkov vseh duhovniških poklicev prav iz ministrantskih vrst.
  ..................................................................................    """"".................................  ""...................................................      "O"11""'...................................................................minil,n    iiiiiiiiut   m,  .............................................................................................................................................................................................................................           n,............................
t Msgr. Janez Hladnik
7 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
( SPOMINI )
Toda velika noč mi je bila še bolj doživeta. Minila je strupena zima, ko me je kar naprej zeblo v noge. Prišla je tiha nedelja in lihi ponedeljek, rovtarski semenj. Tudi v nebesih ne more biti več lepih in dobrih stvari kot tiste, ki smo jih videli na štantih ta dan.
Na cvetno nedeljo so bile v ospredju butare in butarice, polne jabolk in pomaranč, mi smo pa ugotavljali, čigava je najbolj velika . .. Sledil je veliki teden z božjim grobom in velika sobota z vsta-jenjsko procesijo, z godbo, petjem, molitvijo. Pisana procesija pa se je vila med banderami, 'ki so jih nosili zastavni fantje, iz vsake vasi svoje. »Kdaj bom nesel pa jaz petkovsko?« je vstajalo v meni vprašanje.
DRUŽINSKI DOGODKI
Očetov god in dva dni nato materin ter petelinova glava, to je bilo vedno v vročem poletju. Oče Nace 31. julija, mati Franca pa*na porcijunkulo. Takrat so bili štruklji in to kakšni štruklji! Nikoli ne bom jedel več tako dobrih!
Koline so bile prve o sv. Martinu, glavne pa o božiču.
Pri starem očetu im materi smo imeli otroci svoj raj. Tam je bila v zimskih mesecih gorka peč s tisoč stvarcami za igranje, kjer so delali grablje in so bili sestavni deli nekaj izredno lepega. Stara mati pa so predli noč in dan. Brez nehanja je pel kolovrat in so se kopičila vretena, mi smo pa potem odvijali na motovilil štrene.
In kadar se je pekel kruh — družina je uživala črnega, le stari preužitkarji so imeli pravico do belega — je bil za vsakega nas tudi hlebček. Nikdar več ne bom jedel tako dobrega kruha. V nedeljo, pred-no smo šli k maši, sem nesel staremu očetu hrano, ki je bila v užitku zapisana:
pol litra vina in ena mesna juha pri Mazetu.
Kadar smo dobili novega bratca ali sestrico, ga je prinesla Bobkajca, občinska babica. Naša sreča pa ni bila predvsem v tem, da je eden več, ki bo hotel svoj delež od božičnega drevesca, kakor to, da je bilo to znamenje lepih praznikov, V pametnem dogovoru z vsemi, ki so nam bili botri, so le-ti prinašali štruce v razmaku nekaj dni. Najboljša je bila Petrov-čeva, potem Turkova a tudi Gašperjeva je bila dobra. Vsak je dobil svojo štručko, tako da jo je sam po mili volji jedel. Seveda mati niso mogli to pot postaviti svoje besede. Štručka je bila tako vse bolj ocenjena, ker je vsak sam skušal kar najbolje porabiti jo.
Leta 1911, ko sem imel osem let, so prenavljali hlev. Kranjski deželni odbor je dal kmetom pobudo in tudi pomoč za to. Kmetijstvo je takrat napredovalo do za-vidne višine. V našem hlevu je vedno bil kak plemenski bik iz Švice. Temu primemo so modernizirali hlev z novimi higienskimi zahtevami. Tudi ni več pel cepec ob mlatvi pikapok. Moderna mlatil-
nica je grmela par dni, pa je bilo vse omlačeno, medtem ko smo slišali pikapok še iz mnogih drugih sosednjih domačij.
ZLATA POROKA
Na hišnem stropniku je zapisana letnica, katere seveda otroci nismo znali prebrati. Ko so začeli govoriti o zlati poroki, so prenovili vso zunanjost in notranjost hiše in tamkaj so se prikazale 2late podobe količkov in križev ter drugih črk. Bila je letnica 1862. Tistega leta se je priselil naš rod v Rupo in je bila poroka našega starega očeta in matere.
Vsi njuni sinovi in hčere, bilo jih je dvanajst rojenih, a tedaj še osem živih, od teh Johana v Ameriki, so se domenili, da naj se vrši lepa slovesnost zlate poroke.
Bilo je to moje prvo svečano doživetje sveta. Joj, koliko ljudi je bilo na Petkov-cu, kjer je bila maša, ki jo je daroval sin Janez, župnik, državni in deželni poslanec, veilik prijatelj dr. Janeza Evangelista Kroka. Prišle so kočije, fotograf, bili so govori in koliko dobrega na mizi! Vsi strici in tete z očetove strani in njih po-
tomci — samo nas je bilo tedaj že sedem, toliko tudi Janeščeviih, vsi Turvoki, Gašperjevi — stric Jakob še ni bil oženjen, v mlinu ni bilo otrok, potem pa še sosednji in otroci neikaterih družin sorodstva stare matere. Tedaj se je ruparska domačija postavila, kakor nobena vse naokoli!
V	ŠKOFJO LOKO
Sredi vsega tega dogajanja sem upal, da so pozabili na tisto o šoli.
Toda kmalu po zlati poroki je prišel dan, ko se je stvar obnovila. Vpričo rovtarskega gospoda so me poklicali na Lo-vrencovo nedeljo in so me vprašali: »Janezek, ali boš šel v šole? Da boš učen, boš profesor koit stric, boš gospod kot stric gospod.«
Kaj je bilo meni zato, da bom »gospod«, tak ali onak, da se bom voziil v kočiji... Prav zato so se mi gabile, ker sem v njih nekaj takega slutil. Da bom vsa‘k dan jedel meso in potico, ne, za kaj takega nisem in nisem bil navdušen.
(Se bo nadaljevalo)
Roditeljski sestanek na višjih srednjih šolah
Preteklo nedeljo je ravnatelj dr. Mihael Rožič sklical prvi roditeljski sestanek v tem šolskem letu. Udeležilo se ga je lepo število staršev in njihovih zastopnikov. Vendar bi prav gotovo lahko prišel še kdo, ki ga ni bilo. Ravnatelj Rožič je navzočim staršem prikazal nekatere probleme slovenskih višjih srednjih šol. Predvsem je poudaril, da se čuti živa potreba po stalnem profesorskem kadru. Tega sedaj ni, ker niso še razpisani natečaji za stalna profesorska mesta na slovenskih srednjih šolah. Posledica tega je, da tisti profesorji, ki želijo dobiti stalnost, morajo delati konkurze na italijanskih šolah in tam tudi nekaj let poučevati, ker tako predpisuje zakon. Zaradi tega se dogaja, da marsikak profesor, ki se vživi v okolju italijanske šole, ne najde več poti nazaj na slovensko šolo. Potrebno bi zato bilo, je poudaril ravnatelj Rožič, da bi vsi odgovorni slovenski ljudje zastavili vse moči, da ministrstvo izda dekret, ki bo razpisal redne konkurze na /slovenskih višjih in nižjih srednjih šolah. To je potrebno zaradi večjih uspehov na šoli, pa tudi zaradi socialne pravičnosti do profesorjev, ki bi vendar morali imeti enake pravice in možnosti napredovanja kot njih kolegi na italijanskih šolah. Saj so tudi slovenske šole enakopravne italijanskim. Naj se zato čimprej odpravi ta diskriminacija.
Ravnatelj je poudaril tudi še nekatere druge težave slovenskih šol kot je pomanjkanje učbenikov in pa nesodobni učni programi. To slednje se pa ne tiče samo slovenskih šol, ampak zadeva vse višje srednje šole v Italiji. Kajti vlada, ki je začela šolsko reformo z enotno srednjo šolo, dela ni nadaljevala, temveč je pustila delo nedokončano. Upajmo, da bo nova vlada to uredila, ker drugače je res skoro nemogoče nadaljevati z uspešnim poukom po sedanjih programih.
Za ravnateljevimi besedami se je razvil razgovor med starši in navzočimi profesorji o uspehih in neuspehih njih deklet in fantov.
Apel ravnatelja Rožiča, da je treba pospešiti razpis konikurzov na slovenskih srednjih šolah, je vsekakor treba z vso močjo podpreti, kajti čas je, da se odpravi ta diskriminacija na račun Slovencev, ki traja že skoro 25 let. Ker so šole uzakonjene, imamo pravico, da se začeto delo dokonča.
Sv. Miklavž je obiskal naše otroke
V	četrtek, 5. decembra popoldne je obiskal sv. Miklavž v družbi krilatcev in peklenščkov Katoliški dom v Gorici, kjer so ga že željno čakali naši šolski otroci iz mesta in goriškega podeželja. Deklice in fantki iz Zavoda isv. Družine so nastopili z lepo igrico »Miklavžev obisk«, ki jo je spisal skavt Tomek Vetrih. Nato je sv. Miklavž otroke bogato obdaril.
Širite »Katoliški glas"
Na praznik Brezmadežne je bila goriška stolnica polna naših ljudi kot ob najbolj slovesnih prilikah. Ne samo članice slovenske Marijine družbe v Gorici, tudi mnogi drugi naši rojaki so prišli v omenjeno svetišče, da skupno proslavijo 60-letnico življenja družbe ter se Bogu zahvalijo za vse milosti in dobrote, ki so jih bile tako članice kot naša skupnost po družbi v tem razdobju deležne.
Poseben poudarek je dala tej jubilejni pobožnosti navzočnost goriškega nadškofa msgr. Petra Cocolina. V slovesnem vhodu, spremljan od msgr. Klinca in msgr. Močnika ter še treh slovenskih duhovnikov, je prišel pred oltar, od koder je naslovil v slovenščini na prisotne občutene besede.
Dejal je, da je prav rad sprejel vabilo na to srečanje, ki je obenem molitev in zahvala Njej, katera je mati naše Cerkve, nebeška patrona družbe in zgled vseh čednosti za vse družbenice. Prav v teh naslovih pa so zajete dolžnosti in obseženo delo Marijinih družbenic.
Bile naj bi živi udje Cerkve; z veliko vero naj sprejemajo Kristusov nauk, ki nas vabi, da prenovimo svoje življenje v smislu Marijinih besed »Zgodi se tvoja
Tudi v Štandrežu je sv. Miklavž na predvečer svojega praznika rad obiskal mladi rod. V župnijski dvorani je presenetil zlasti tiste, ki mu še neomajno zaupajo, z zares bogatimi darovi. Zaslugo za to lepo doživetje imajo starši, ki niso štediii, ko je bilo treba napraviti veselje svojim otrokom.
Zelo je zadovoljil sv. Miklavž tudi otroke naših slovenskih vrtcev v ulicah Croce in Randaccio v Gorici ter v Štmavru. Povsod je očaral naše najrnlajše. Nespametno se nam zdi samo, da hočejo nekateri naši »napredneži« odvzeti sv. Miklavžu njegov naslov »sveti«. Miklavžev je dosti po vsej Sloveniji, lahko se pišejo Dolenci, Gorenci, Lahi in Turki, a sv. Miklavž je le eden: tisti, ki darove prinaša. Včasih postane taka »naprednost« vse prej kot okusna. Diši po žaltavem maslu in po skisani pameti!
Morda se zdi naslov pretiran, toda kdor je prejšnji ponedeljek prisostvoval javnemu sestanku v Boljuncu, ki ga je sklicala dolinska občinska uprava, bo lahko potrdil, da je omenjeni sestanek potekal v res bojnem razpoloženju. Na dnevnem redu je bila razprava o tem, kje naj se zgradi novo nogometno igrišče, kajti staro je zasedlo podjetje, ki urejuje področje za tovarno Grandi Motori.
Ker se Boljunčani smatrajo za najbolj prizadete pri zadevi, menijo, da mora novo športno igrišče ostati v njihovem kraju. V podkrepitev svojega stališča navajajo več razlogov, med temi, da je prejšnje igrišče bilo zgrajeno z njihovimi napori ter da bi oddaljitev takšnega objekta škodila turističnemu prometu. To stališče so zelo odločno zagovarjali na omenjenem sestanku in so se zaradi tega znašli v hudem sporu z županom. Predaleč bi nas zavedlo, če bi hoteli omeniti argumentacije vseh, ki so posegli v razpravo, vendar iz razgovora z domačini se zdi, da Boljunčani najbolj zamerijo županu, da se ne drži obljube, ki jim jo je bil dal na enem prejšnjih vaških sestankov (menda 28. oktobra), da bo igrišče ostalo v Boljuncu.
Iz posegov v razpravo predstavnikov drugih vasi dolinske občine izhaja, da le-ti načelno niso proti temu, da bi se igrišče zgradilo na kraju, za katerega se potegujejo Boljunčani, vendar ker ne gre le za nogometno igrišče, ampak gre za več športnih objektov, menijo, da bi najboljša rešitev bila, da bi se zgradil takšen športni center na najprimernejšem prostoru z vseh vidikov.
Na omenjenem javnem sestanku ni prišlo do konkretnih sklepov, ker je bilo ozračje preveč razburjeno, pa tudi skli-
volja!« Na takšen način bodo postale znamenje odrešilne pričujočnosti Kristusa v svetu.
K Mariji kot patroni družbe se je treba tudi zatekati in jo prositi, da posreduje milost trajnega združenja z Bogom po milosti božji. Končno pa je treba Mater božjo tudi iposnemati v njenih krepostih. Pri tem naj bodo dela usmiljenja, zlasti pomoč bolnikom prvi in najlepši izraz javnega pričevanja naše vere. Tudi ne gre pozabiti vzgojnega dela med dekliško mladino, saj je le na ta način zagotovljen bodoči rod krščanskih žena in mater, ki se bodo čutile odgovorne za versko vzgojo svojih otrok.
V	času, ko se na splošno opaža kriza organizacij, naj tudi slovenska Marijina družba razmišlja, kako bi mogla čim boljše odgovarjati zahtevam sodobnega časa. Poleg lastne posvetitve je nujno treba zajeti tudi sedanjo mladino.
Po nadškofovem nagovoru so sledile pete litanije Matere božje z odpevi, članice so obnovile svojo posvetitev Mariji, zadonela je mogočna zahvalna pesem, nato pa je g. nadškof podelil svoj nadpastirski blagoslov vsem zbranim.
SKPD »F. B. SEDEJ« - ŠTEVERJAN
vabi na kulturni večer v četrtek, 19. decembra ob 20.30, ki bo posvečen
IVANU CANKARJU
Govoril bo prof. Rado Bednarik. Na sporedu so še diapozitivi in recitacije članov dramske šole iz Gorice.
Pevma - Zanimivo predavanje o Ivanu Cankarju
SKPD »J. Abram« iz Pevme je priredilo 10. decembra kulturni večer v spomin 50. obletnice Cankarjeve smrti. Povabili smo prof. R./Bednarika, ki je zelo izčrpno prikazal življenje in delo našega največjega mojstra nevezane besede. Predavanje je bilo zelo zanimivo zlasti še, ker je predavatelj osebno poznal pisatelja kot študent v Ljubljani in zato so bila njegova izvajanja bodisi o življenju bodisi o Cankarju-mislecu nadvse verodostojna in večkrat tudi v nasprotju s trditvami najuglednejših slovstvenih zgodovinarjev. Odbor društva je prof. Bednariku za predavanje zelo hvaležen. Predavanje so spremljale skioptične slike in recitacije.
catelji sestanka niso odločitve prepustili zborovalcem v dvorani. Vendar se zdi, da bo do odločitve moralo priti čimprej, ker je potreba po športnem igrišču zelo pereča. V zvezi s tem nekateri upravičeno pripominjajo, da bi se tako glede obsega kot tudi smotrne razvrstitve ter lokacije vseh telesno-kulturnih objektov morala upoštevati mnenja kompetentnih strokovnjakov. Ce bi se že od vsega začetka postavil problem na to osnovo in ne na politično špekulacijo, bi verjetno ne prišlo do takšnih razburljivih sestankov kot je bil tisti 2. decembra v Boljuncu.
Občan
Srečanje primorskih kulturnih delavcev
Slovenski kulturni delavci z obeh strani slovenske zahodne meje, iz kroga revij »Goriška srečanja« (Nova Gorica), »Kaplje« (Idrija), »Idrijski razgledi« (Idrija), »Mladika« (Trst), »Most« (Trst)', in »Zaliv« (Trst) so se dne 7. decembra 1968 zbrali v Tupelčah na Krasu na svoj prvi prijateljski in delavni sestanek.
Ob tej priložnosti so primorski kulturniki izrazili svoje zadoščenje, da je povsem spontano prišlo do srečanja, ki je izraz nove človeške sproščenosti in nove kulturne prizadetosti širšega slovenskega občestva.
Po vsestranski in odkriti razpravi, v kateri so si prisotni izmenjali izkušnje iz prakse posameznih revij, so se porazgo-vorili o ozračju in razmerah na obeh straneh meje.
Ne glede na neformalni značaj tega sestanka so prisotni imeli za potrebno, da posredujejo slovenski javnosti nekaj svojih stališč:
1. primorska kultura, ki jo že njena tradicija obvezuje za posebno narodnostno občutljivost, se mora posebno danes, v času množičnih prelivov čez slovensko zahodno mejo zavedati odgovornosti, da razgiba zavest slovenskega človeka in krepi njegov ponos;
2. zaskrbljujoča neinformiranost matičnega slovenskega človeka o stanju v zamejstvu narekuje primorskim revijam čim večje sodelovanje in medsebojno informiranost;
3. zaradi tega so sodelavci omenjenih revij sklenili, da se uredniške skupine predstavijo širši javnosti z vrsto javnih nastopov v glavnih primorskih središčih;
4. na koncu so prisotni izrazili enodušno mnenje, da je dozorel čas za neovirano kroženje slovenskega kulturnega tiska v celotnem slovenskem prostoru.
Obisk skupine šolskih ravnateljev iz Jugoslavije
Osemnajst ravnateljev znanstvenih zavodov iz Jugoslavije je pretekli teden obiskalo naše mesto in si ogledalo znanstveni licej »G. Oberdan«. Goste je pozdravil ravnatelj liceja prof. Viola, ki jim je obrazložil učni načrt zavoda in odgovarjal na njihova vprašanja. Nato so si gostje ogledali učilnice in so prisostvovali pouku. Srečanja se je udeležil tudi tukajšnji šolski skrbnik prof. Angioletti.
, RADIO
A TRSTA
Spored od 15. do 21. decembra 1968 Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de lavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 »Deček iz Connecticuta«. Dramatizirana zgodba. Drugi del: »Vohun na kolenih«. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasba po željah. 13.00 Odmevi tedna v naši deželi. 13.30 Glasba po željah. 14.45 Glasba iz vsega sveta. 15.30 Fabbri: »Inkvizicija«. Drama v treh dejanjih. 18.30 Dr. Bratuž: »Oskar Dev ob stoletnici rojstva«. 18.40 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Bednarik: »Pratika«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednjo šolo. 12:10 Kalanova: Pomenek s poslušavkami.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Car glasbenih umetnin. 17.35 Vaše čtivo. 18.30 Radio za srednjo šolo.
18.50 Zbor »E. Grion« iz Tržiča. 21.05 Kulturni odmevi - dejstva in ljudje v deželi.
Torek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00 Bednarik: »Pratika«. 12.30 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Cankarjeve črtice (12): »Četrta postaja«.
19.45 Zbor »S. Kosovel« iz Ronk. 20.35 Puccini: »Turandot«, lirska drama v treh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Ljudmila Prunkova - Utva«. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na radiu Trst. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Slavni pevci v tržaških gledališčih. 19.10 Lupine: Higiena in zdravje. 19:15 Priljubljene melodije. 20.35 Simfonični koncert, četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Finžgar: »Mirna pota«. Šesti in zadnji del. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce:	Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.35 Manzari: »Salud«. Drama v treh dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za obe stopnji osnovnih šol. 12:10 Lokar: Blagoznanstvo za domačo rabo. 12.20 Za vsakogar nekaj.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.35 Ne vse, toda o vsem. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za obe stopnji osnovnih šol. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 16.45 Otrokov pravljični svet: »Sneženi mož«. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta.
17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Slovenski vokalni oktet. 19.10 Theuerschuh: Družinski obzornik. 20.35 Teden v Italiji.
20.50 Lovrečič: »Naša gospa«. 21.30 Vabilo na ples. 22.30 Zabavna glasba.
»Pastirček« št, 3
Dve pesmi: Advent in Moja pesem, Materi božji posvečena, nas uvedeta v december. iSvetonočni skrivnosti je posvečena »Najlepša zgodba« v sedmih prizorih izpod peresa Darine Konc. Ona nas tudi seznani z zanimivostmi madžarskega glavnega mesta Budimpešte. Objavljeni sta dve pesmi z notami »Beli snežek« in »Božična«. O spreobrnjenju nekega moža v Lurdu piše Tončka Curk. O razmerju skavta do kulture razmišlja Ivo Jevnikar. Ne manjka prijemih zgodbic. Poleg povesti v nadaljevanjih »Kmetija otrok« najdemo še zgodbo »Hrast in bilka« (Zora Saksida) in »čudežno zdravilo« (Branko). Zelo poučen in vzgojen je spis o svetnici meseca sv. Bibijani (2. decembra) pod naslovom »Najvišje dostojanstvo«. O dveh tipih ladij, karaki in karaveli, ki sta se pojavili na Atlantskem oceanu ob odkritju obeh Amerik, poroča Marijan Jevnikar. V rubriki »Šport« je govora o zadnji olim-piadi v Mehiki in o mednarodnem nogometu. Boris, Marko in Jasna si to pot potožijo, da proizvajalci filmov na otroke prav malo mislijo, da bi jim nudili kaj lepega, vzgojnega in zabavnega hkrati. Povsod se pozna praznina, ki jo je pustil za seboj lani umrli Walt Disney. S številnimi dopisi otrok se zaključi tudi to pot zanimiva številka našega priljubljenega mladinskega lista »Pastirček«, ki bo prihodnje leto obhajal že svoj srebrni jubilej izhajanja. Veseli smo, da ga imamo in da tako redno prihaja med nas.
-jk
SKPD - ŠTANDREž
priredi v torek, 17. decembra ob 20.30 kulturni večer, posvečen
IVANU CANKARJU
Na sporedu je predavanje prof. Rada Bednarika, diapozitivi in recitacije članov dramske šole iz Gorice. Toplo vabljeni!
ZA KMETOVALCE
Važno za naše oljkarje
Tudi letos bo država plačala prispevek 269 lir za vsak kilogram pridelanega oljčnega olja. Vendar je letos bila uvedena zelo važna novost. Po zakonskem odloku št. 1150 z dne 19. novembra 1968 mora vsak pridelovalec prijaviti letošnji pridelek oljk najkasneje do 31. decembra 1.1. Tiskovine za prijavo so na razpolago pri pokrajinskem kmetijskem nadzorništvu v Trstu, ulica Ghega 6. Za olajšanje dela ponesite s seboj osebno izkaznico. Izpolnjeno prijavnico je nato treba oddati pokrajinskemu nadzorništvu za prehrano v Trstu, ulica Stella l/II najkasneje do 31. decembra. Kdor ne izpolni te prijave, ne bo prejel državnega prispevka za oljčno olje. Zato naj prizadeti pohitijo.
SLOV. MARIJINA DRUŽBA V GORICI
bo priredila v nedeljo, 15. decembra ob 16.15 v Katoliškem domu v Gorici
PRILOŽNOSTNO AKADEMIJO
ob priliki 60-letnice svojega plodovitega delovanja. Nastopile bodo družbenice s petjem, otroško igro, deklamacijo in drugim. Lepo vabljeni poleg članic vsi prijatelji Družbe.
Članstvo slovenskega III. reda v Gorici naj se udeleži te prireditve v Katoliškem domu, ki bo nadomestila običajni mesečni shod.
OBVESTILA
Natečaj za uradniško mesto na goriški občini z znanjem slovenskega jezika
Goriško županstvo razpisuje natečaj za štiri uradniška mesta na občini. Za eno izmed teh je pogoj popolno obvladanje slovenskega jezika skupaj z diplomo višje srednje šole. Rok za vložitev prošnje zapade 23. decembra ob 12h. Prošnjo je treba napisati na kolkovanem papirju za 400 lir in jo vložiti na protokolnem uradu goriškega županstva. Tu se dobijo tudi vsa zadevna pojasnila.
Ministrstvo za javna dela je razpisalo javni natečaj za 27 mest asistenta radio-tehnika in radio operaterja v staležu iz-vršilnega osebja pri Upravi za javna dela-Zahteva se diploma nižje srednje ali njej sorodne šole. Prijaviti se je treba do 18-decembra 1968. Uradni list št. 293 z dne 18. novembra 1968.
Finančno ministrstvo je razpisalo nate-čaj za sto mest podračunovodje v staležu računovodij pri tehničnih uradih perife-rične uprave carin in posrednih davkov. Zahteva se diploma višje srednje šole-Rok zapade 23. januarja 1969. Uradni list št. 298 z dne 23. novembra 1968.
DAROVI :
Za Slomškov dom: ob priliki krsta Katje Slobec 3.000 lir; v spomin -pok. Antona Križmančiča 4.000 lir.
Za Skedenjski dom v novembru: skupni prispevek 45.500; gospa Bruna Sancin v spomin drage svakinje Armande Sancin 5.000; N. N. 15.000; N. N. 10.000; N-N. 5.000; N. N. 10.000; N. N. 2.000; vsak po 1.000 lir so darovali šuman, Gulič. Kosič, Baučer, Opara in drugi neimenovani.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
Dobrostoječ, mladosten fant srednje starosti, želi spoznanja z resnim, največ 30-letnim dekletom v svrho poroke. Pisma na upravo Kat. glasa pod šifro »Pino«.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več 89* davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Jubilejna pobožnost v goriški stolnici
Bitka za športno igrišče v dolinski občini