94 Glasnik SED 63|2 2023 Muzejske strani Neža Kokot* BELO ZLATO: ZGODBE O BOMBAŽU Recenzija razstave v Slovenskem etnografskem muzeju * Neža Kokot, študentka dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; kokot.neza@mailbox.org. Januarja 2023 se je v prvem nadstropju razstavne hiše Slo- venskega etnografskega muzeja (SEM) za osem mesecev odprla občasna razstava Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ta je govorila o pridelovanju bombaža, vse od prvobitnih agrarnih procesov do vplivov industrializacije, kapitaliz- ma in globalizacije na to kmetijsko dejavnost. Z razstavo so poskušali osvetliti kompleksnost pridelovanja bomba- ža na različnih koncih sveta ter globalno povezanost pri pridelovanju te surovine in trgovini z njo. Pripravili so jo kustosi SEM – dr. Marko Frelih, mag. Ralf Čeplak Mencin in Tina Palaić – ter soavtorji Kanika Gupta (Indija), Akash Kumar Sahu (Indija) in Ana Reberc (Slovenija). Razstava je bila rezultat evropskega projekta Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi (2019–2023), v katerem je SEM pri interpretaciji zunajevropskih zbirk v luči razmisleka o trajnostnih praksah bivanja na planetu sodeloval še z dvanajstimi etnografskimi muzeji (Polenec 2023: 4). Med seboj so povezali pet tematik (Področja skr- bi, Ekološka znanja, Oblikovanje trajnostne prihodnosti, Od ohranjanja do skrbi in Skrb v svetu, ki si ga delimo z drugimi), s pomočjo katerih so preučili nove strategije blaženja posledic podnebne krize. V SEM so se kustosi osredotočili na proces pridelave bom- baža. Ne glede na vsakdanjo prisotnost te surovine v naših življenjih ne vemo praktično nič o njeni pridelavi, zato je bila ta tema še bolj zanimiva za preučevanje. Poleg tega je proces pridelave bombaža pomembno preoblikovala tran- satlantska trgovina z zasužnjenimi ljudmi, kasneje pa kolo- nialni projekti evropskih imperijev, v katerih so sodelovali tudi posamezniki s slovenskega ozemlja. Ta zgodovina je pomembna za razumevanje današnjih trgovskih poti in ne- egalitarnih odnosov med ljudmi. Raziskovanje in preuče- vanje pridobivanja bombaža do obdobja modernizacije je avtorjem razstave pomagalo bolje razumeti industrializaci- jo in globalizacijo ter razmerja moči, ki še danes ohranjajo družbeno neenakost. Današnje pridelovanje bombaža je za- radi podnebnih razmer še bolj problematično: sprememba vremenskih stanj je povzročila porast škodljivcev in bolezni ter posledično povečevanje pesticidov in novih regulacij za pridelovanje in kakovost bombaža. Hkrati pa trendi sodob- ne mode in množične potrošnje še dodatno spodbujajo pro- blematično proizvodnjo bombaža. Pri celostnem razumevanju razstavne tematike pomaga razstavni katalog, ki ga je uredila Tina Palaić. Na razsta- vi so krajša besedila, ki razstavljenemu gradivu dajejo tudi potrebni kontekst. V katalogu so na začetku predstavljena osnovna dejstva o sami razstavi ter o bombažu, v drugem delu pa vsebine o Bengalskem misijonu in delu muzejske indijske zbirke, ki so ga zbrali misijonarji tega misijona. Predstavljena je zgodba bombaža iz Toga v povezavi z zbi- rateljema Leonom Poljancem in Antonom Codellijem ter raziskavi terenskega dela v indijski zvezni državi Odiši in v afriškem Togu. V muzeju so pripravili tudi štiri vodstva, ki so jih izvedli dr. Marko Frelih, mag. Ralf Čeplak Mencin z Meto Krese ter Tina Palaić, ki je imela poleg samostojnega vodstva tudi vodstvo z mlado raziskovalko ZRC SAZU Ano Reberc, ki je za potrebe razstave med lokalnimi kmetovalci v Togu opravila raziskavo na temo pridelovanja bombaža. Odprtje razstave Belo zlato: Zgodbe o bombažu (foto: Blaž Verbič, 19. 1. 2023). Prikaz muzejske indijske zbirke na razstavi Belo zlato: Zgodbe o bombažu (foto: Blaž Verbič, januar 2023). Glasnik SED 63|2 2023 95 Muzejske strani Neža Kokot Razstava je bila postavljena v manjšem prostoru, zato je bilo potrebno natančno oblikovanje prostora. Razstav- ni prostor je bil tako s pregradnimi stenami razdeljen na štiri dele: na uvodni del, del o Togu, del o Indiji in del o množični proizvodnji oblačil. Prikazani sta bili dve zbirki z začetka 20. stoletja: misijonarska zbirka iz Bengalije v vzhodni Indiji ter zbirka barona Antona Codellija in Lea Poljanca iz Toga v zahodni Afriki. Obe sta nastali kot re- zultat postranskih zanimanj posameznikov v okviru misi- jonarskih in gospodarskih prizadevanj v teh deželah. Pri- kazujeta gojenje bombaža in izdelovanje izdelkov iz njega ter del oblačilne kulture v obeh deželah na začetku 20. stoletja, obenem pa pričata o vključenosti posameznikov iz slovenskih dežel v kolonialne procese v Indiji in Togu (Palaić 2023a: 11). Uvodoma je bil predstavljen življenjski cikel bombaža ter na kratko orisani razvoj pridelave in trgovine z bombažem ter s tema procesoma povezana transatlantska trgovina z zasužnjenimi ljudmi in kolonializem. Na razstavi je bila predstavljena še povezava med štirimi celinami, ki jo je ustvaril bombaž, ko so Evropejci po dveh stoletjih kupo- vanja bombažnih izdelkov iz Azije začeli iskati cenejše vire bombažnih izdelkov. Tako so ustvarili plantaže bom- baža na Zahodu, bolj natančno na ameriških tleh, kjer so za delo na plantažah uporabljali zasužnjene ljudi, ki so jih pripeljali z afriških obal. Za nakup plantaž in sužnjev pa so uporabili že pridobljeni denar od prodaje azijskih bomba- žnih izdelkov. Na koncu so nastale dobrine iz ameriških tal uvažali v Evropo (Palaić 2023b: 22). V osrednjem delu razstave se je vsebina podrobneje osre- dotočila na obdobje pridelave bombaža od začetka 20. sto- letja do danes. Predstavljen je bil primer Toga, kjer so v različnih zgodovinskih obdobjih na plantažah gojili bom- baž izmenično za francoski, angleški in nemški trg. V tem delu razstave je bilo prikazano delo na radiotelegrafski po- staji, ki sta jo pomagala postaviti Slovenca Anton Codelli in Leon Poljanec. Ogledali smo si lahko izbor 82 fotogra- fij, ki jih je Leon Poljanec posnel v času svojega bivanja v Afriki v obdobju 1912–1914. K vsaki fotografiji je bil do- dan tudi pripis, ki je pojasnil kontekst njenega nastanka ali njen motiv (Frelih 2023: 62–66). Vse to je bilo združeno na razstavnih panojih, vendar se zgodba v celoto poveže šele ob branju kataloga. V katalogu so avtorji razstave še dodatno predstavili predmete (Frelih 2023: 69). Prebrati je mogoče Poljančeve komentarje fotografij, ki jih je posnel v vasi Kamina in okolici, katalog pa ponuja tudi komentar- je Pavle Štrukelj, ki jih je ob inventarizaciji oblačil zapi- sala v inventarno knjigo in jih pripravila za razstavo Obla- čila Afričanov južno od Sahare iz leta 1972 (Frelih 2023: 70–74). Z namenom predstavitve tipičnega moškega obla- čila, ki so ga pridelovali iz bombaža, sta bila iz Poljančeve zbirke na razstavi prikazana bombažno moško ogrinjalo kente in obleka bubu z okrasno vezenino iz bombažne pre- je. V ta del razstave je spadal še dokumentarni film iz prve polovice 20. stoletja z naslovom V nemškem Sudanu. Film je posnel in režiral Hans Schomburgk s sodelovanjem An- tona Codellija, ki je proces snemanja izboljšal z novimi inovativnimi postopki (npr. ohranjanjem filmskega traku v zahtevnih klimatskih razmerah) (Frelih 2023: 76). Po kon- čanem snemanju in objavi filma sta Schomburgk in glavna igralka Meg Gehrts objavila tudi knjigi, ki sta govorili o njuni izkušnji na terenu. Na razstavi je bil predvajan slabih pet minut dolg izsek iz desetminutnega dela filma z naslo- vom Bombažna industrija v nemškem Sudanu, ki govori o bombažu, tkanju in prodaji dobrin na tržnici. Sam odsek filma je pomemben za razumevanje konteksta kolonizacije Toga in izkoriščanja te dežele z namenom črpanja surovin. Drugi del osrednje postavitve je osvetlil pridelovanje bombaža v Indiji. Na Indijskem polotoku je v 19. stole- tju začela spodbujati proizvodnjo bombaža Velika Brita- nija (Palaić 2023b: 29). Njen glavni cilj je bil »povečati raznolikost britanske trgovine in tekmovati z ameriško proizvodnjo bombaža«, vendar so bili pri tem neuspešni, med drugim zaradi slabše prilagoditve tujih vrst bomba- ža, manjšega dostopa do novih obdelovalnih površin ter predolgega obdobja zorenja tujega bombaža (Palaić 2023). Pri tem delu razstave je sodelovala Kanika Gupta, umetno- stna zgodovinarka in aktivistka, ki preučuje indijska tradi- cionalna znanja in mitologijo. Za indijski del razstave je naredila izbor predmetov iz muzejske zbirke. Na razstavi so bili razstavljeni trije sariji in tiski bazarske umetnosti, ki so jih zbirali misijonarji, njihove preteklosti pa so se avtorji razstave dotaknili v katalogu, ki, podobno kot pri afriškem delu, poveže vsebino razstave v celoto. Kanika Gupta je na podlagi barve in dolžine predvidevala, da so bili sariji najverjetneje iz Bengalije (Gupta 2023: 51). Ti- ske bazarske umetnosti, na katerih lahko zaznamo oblačil- no kulturo Indije 20. stoletja, je Gupta razdelila v več ka- tegorij. Na razstavi je bilo mogoče videti tisk, ki prikazuje žensko med tkanjem, tiske znanih osebnosti (žensk), tiske, ki prikazujejo ženske pri različnih opravilih in odražajo Bombažna oblačila je v Togu zbral Leo Poljanec pred prvo svetovno vojno (foto: Blaž Verbič, januar 2023). Glasnik SED 63|2 2023 96 Muzejske strani Neža Kokot pričakovanja glede vloge žensk v 19. stoletju, propagan- dne tiske in tiske z motivi boginj. Proti koncu razstavnega prostora je bil nato postavljen še zaslon, kjer sta bila predvajana dva videoposnetka s priče- vanji pridelovalcev bombaža iz Odiše in Toga, ki se soo- čajo z izzivi sodobne pridelave bombaža. Video o indijski zvezni državi Odiša sta posnela Kanika Gupta in Akash Kumar Sahu, video o Togu pa je prispevala mlada razi- skovalka Ana Reberc. Videa sta nam tako podala dodaten vpogled v izzive, s katerimi se soočajo današnji pridelo- valci bombaža in vsi vpleteni v ta proces. Na koncu se je razstava posvetila tudi množični proizvo- dnji bombaža, ki ima vpliv tako na okolje kot tudi na vse vpletene v verigi tekstilne industrije. Problematična je zaradi velike količine vode, porabljene v procesu gojenja bombaža, ki lahko na območjih z manj vode še dodatno izčrpa ta naravni vir. Pri množični pridelavi bombaža je uporabljana tudi velika količina pesticidov, ki pomaga, da bombaž zraste v najboljšo možno obliko, hkrati pa ti pesti- cidi škodujejo tako plantažnim površinam kot tudi delav- cem na teh plantažah. Velik del množične pridelave bom- baža temelji tudi na hitrosti in nizki ceni, kar pa pripomore k večji količini nepoštenih delovnih praks in izkoriščanja delavcev. Avtorice in avtorja razstave so nas postavili pred vprašanje, ali je vredno trajnostno ukrepati, da ljudje, de- lavci, ne bi izgubili okolja, v katerem živijo, in obenem (celo edinega) prihodka, ki jim omogoča preživetje? Raz- stava nam ni ponudila odgovora, vendar je v nas prebudila razmišljanje o tem. Razstava je bila v primerjavi z drugimi razstavami v SEM precej majhna, zato sta bila za kustose izziv tako organizi- ranje razstavnega prostora kot razporejanje vsebine, da bi obiskovalcem omogočili kar najboljše razumevanje tema- tike. Razstavo so estetsko in vizualno dobro pripravili, saj so z razstavljenimi predmeti in video vsebinami obiskovalci dobili vpogled v kompleksen proces pridelave bombaža in odnosov, ki se pletejo pri njej. Pri tako obsežni vsebini se lahko tudi pripeti, da obiskovalec sam težko izlušči bistvo – v tem primeru so bila v pomoč katalog in vodstva. Tema razstave je smiselna za današnji čas, ko ljudje iščejo odgovore na trenutne pereče okoljske, ekonomske in hu- manitarne izzive. Lepo se vključuje v sam projekt Etno- grafski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi, katerega namen je opozoriti na nevarne učinke naravnih kriz in na dejstvo, da ne prizadenejo vseh delov sveta ena- ko (glej Etnografski muzeji b. n. l.), kar je razstava poka- zala s prikazom posledic množične proizvodnje bombaža zunaj Evrope, v Indiji in v Togu. Poleg tega se SEM, ta- ko kot tudi drugi partnerski muzeji, trudi, da bi pri ljudeh vzbudil odziv na podnebne spremembe in kot del tega boja tudi ponovno preoblikoval prostore, v katerih deluje, ter skupaj z raziskavami in interpretacijami predmetov na razstavah deloval v prid pozitivnim spremembam. Z izpo- stavljanjem posledic podnebnih sprememb lahko muzeji ponudijo zgled in vplivajo tudi na razmišljanje obiskoval- cev. Razstava in spremljajoči katalog sta bila pripravljena ravno s tem namenom, zdi pa se mi, da je bilo za resničen premik v razmišljanju ljudi na razstavi premalo poudarka na kritiki množične potrošnje. Literatura in viri SEM: Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi: Evropski projekt v Slovenskem etnografskem muzeju; https:// www.etno-muzej.si/sl/etnografski-muzeji-in-muzeji-svetovnih- -kultur-kot-prostori-skrbi, 22. 8. 2023. FRELIH, Marko: Belo zlato iz Toga v muzejski zgodbi. V: Tina Palaić (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 58–79. GUPTA, Kanika: Muzejska indijska zbirka sarijev in tiskov iz zgodnjega 20. stoletja. V: Tina Palaić (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 50–57. PALAIĆ, Tina (ur.): Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. PALAIĆ, Tina: Dolga zgodovina pridelovanja bombaža. V: Tina Palaić (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 20–37. PALAIĆ, Tina: Uvod. V: Tina Palaić (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 6–13. POLENEC, Natalija: Predgovor. V: Tina Palaić (ur.), Belo zla- to: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 4–5.