ČEKOVNI RAČUN 15.354 LITERARNO-KULTURNA REVIJA i JESEN k« ■ .-.: .s- MtVI 9 2 9 AVTORJI: IV. ALBREHT / A. AŠKERC / ANTE BEG / B. BORKO / DRAGUTIN DOMJANIČ E. GANGL / CV. GOLAR / PAVEL GOLIA / DAN. GOR1NŠEK / FRAN GOVEKAR VIDA JERAJEVA / LJUBA JURKOVIČ / E. JUSTIN / MANICA KOMANOVA / GRIŠA KORITNIK / JOŽE KOSTANJEVEC / MIHOVIL KRUŠLIN / MIRKO KUNČIČ / IVAN LAH JANKO LAVRIN / FRAN LIPAH / JOŽA LOVRENČIČ / MIHA MALEŠ / KSAVER MEŠKO FRAN MILČINSKI / JOS. MURN - ALEKSANDROV / R. PETERLIN - PETRUŠKA JAN PLESTENJAK / MILAN PUGELJ / RAD. REHAR / FR. ROŠ / SILVIN SARDENKO J. SELAN / FRAN STERLE / G. STRNIŠA / JOS. SUCHY / S. ŠANTEL / KATJA ŠPUR-MUROPOLJSKA / MIRKO ŠUBIC / AL.TOMAŽIČ / FRAN TRATNIK / JOS. VANDOT FR. VEBER / DR. JOS. VOŠNJAK / FR. ZBAŠNIK / DR. FRAN ZBAŠNIK / FRAN ŽGUR 48218 MEDK-ZANKI TVORNICE OLJA, FIRNEŽA, LAKOV IN BARV, D. Z O. Z. CENTRALA V LJUBLJANI - LASTNIK FRANJO MEDIC TOVARNE: LJUBLJANA-MEDVODE PODRUŽNICE IN SKLADIŠČA: MARIBOR — NOVI SAD LASTNI DOMAČI PROIZVODI: Laneno olje, firnež, vse vrste lakov, emajlno-lakastih in oljnatih barv / Kemično čiste in kemično olepšane kakor tudi navadne prstene barve vseh vrst in barvnih tonov, čopičev, steklarskega kleja itd. znamke „MERAKL" za obrt, trgovino in industrijo, za železnice, pomorstvo in zrakoplovstvo CENE ZMERNE — TOČNA IN SOLIDNA POSTREŽBA f% Priloga „Odmevom" Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani »ODMEVI« LITERARNO - KULTURNA REVIJA I. LETNIK UREDIL RADIVOJ PBTBRLIN - PBTRUŠKA LJUBLJANA 1930 UČITELJSKA TISKARNA (PREDSTAVNIK FRTJ^TI^JI^ VSEBINA I. LETNIKA: Adamič Anton: Prepozno, l./lll. Albreht Ivan: f Milanu Puglju. 1-/1. Na Golgoti. 12. I. — Rdeče lučke (Miha Male.š). 103./1. — t Milan Pugelj. 105./I. — Klic i/ dalje. 2./1I. — Čas kovač (Janko Glaser). Kitajska lirika (Alojzij Gradnik). 123./I1. — Pot za goro (Al. Peterlin*Batog). 126./1I. O literarnem rešetanju. 131./11. — Janez Trdina. 143./I11. Aškerc Anton: Poslednje pismo dr. Tur; nerju. 12./I. — Pisma dr. Turnerju. 6./IV. Baukart Jan: Zimska nada. 12./II. — Orglar. 8./III. Beg An te: O gobah. 13./I. Bende Roman: Narodni motiv. 12./IV. Bitenc Dane: Triglavu. 8./III. Bolh ar Alojzij: Slovenske književne družs be in njih izdaje v letu 1929. 9./III. Borko Božidar: Drhtenje v duši. 15./1. — »Pan« Miroslava Krleže 12./II. Ljubav u Toskani (Miloš Crnjanski). 132./III. — Iz jed. ne prošlosti: Angelus u ljutomerskim goricama. — Jesenji večeri. — Solstieij. 11./IV. Bučar Vek os lav: Razstava lužiško; binah še sijejo davno minule zarje, da je smehljaj cvetov na otroških tratah še zdaj čist in blag; v sladkost ali trp« kost stopnjevano prelivanje okusa, eks; taze vonja, odmev dotikov v deških letih — vse to se še ni izgubilo v posled; njih dolinah moje notranjosti. Trudoma iščem tipk, ki naj mi vzbude akorde pesmi, ki mi jo je pel nekoč pomladni veter. Nenadoma, ko začujem v vlažni noči njegove prste na šipah svojih oken, se oglasi cela klavijatura občutja: Veter gre čez razore, svetijo se tihe vode, bude se sokovi v drevju in trta napenja nežna očesca. Vonj prsti mi vzbuja barvo in sopuh razkopane zemlje v vinogradu za hišo, privid dolgih odrezanih rozg in odraz solnčnega sija na trati, kjer sem se igral, ko je dehtela težka spomladan; ska gruda. Šumenje dreves mi je včasi godba slajša od Beethovnovih sonat; skozi zategnjen šum mi svira laški kostanj pred rojstno hišo kakor star, tajinstven cigan, ki je zaigral na pragu. Zvonenje me venomer vabi čez hribe, v neznane kraje, k daljnemu, sinje za; risanem obzorju. Če vidim veje cveto; če ga bezga, mislim samo na eno, na njo, cvetočo rožnato vejo, ki se je nihala pred oknom domače hiše. Vse veje niso mogle zabrisati zaljubljene sladkosti, ki jo je vzbudila prva veja, prve rahle omame neke čuvstvene eksplozije, ki se je izrazila v radosti prvega občutja rož; nate barve v solnčnem siju. Takisto imam v duši še cvetoče breskve in ma; relice pred hišo, po zidu se iztezajoča sloka drevesca, ki so se morala boriti s kostanjem za svetlobo in so mi za vsekdar položila v dušo tanke, gracilne linije, ki se končujejo z lepimi pomlad; nimi cvetovi. Mislim na vitka telesa devojk, ki so vzrasle iz težkih senc strasti in se vzpele k solncu, da sprejmejo poljub ljubezni in utešijo svoje hrepe; nenje. Pomlad za pomladjo čutim v prebujenju drevesnih sokov, v kal j en ju cvetlic in trav prelivanje rožnatonežnih barv, dekliško koprnenje po solncu — moški sili in daljavah višnjevega neba; čutim neslišno muziko barv, nihanj in vonjev. Hiša mojih prednikov stoji na ko; lenu hriba, ki ima zgoraj truplo, noge pa mu segajo v dolino pod našim sedlom. Dobro vem, kako so se mi odtod raz; mikala obzorja in kedaj sem odkril linije sinjih bregov, ki zapirajo dve strani velike kupole nad našim krajem. V odkritju dotlej neopaženega sveta ie bilo čuvstvo strahu in radovednosti. Tedaj se je v duši spočelo hrepenenje po nerazodetem, daljnem, neskončnem. V slednji moji metafizični špekulaciji je atom tega čuvstva, vsako moje spo* znavanje ima rahel nadih neke avanture. V njem je čudna zmes ugodja, strahu, nenasičene radovednosti in hrepenenja po drugem elementu, po ženstvenosti. in kakor sem bil nekoč strahoma prvič vstopil sam v gozd, ves teman od težkih jutranjih senc in poln skrivnosti, vsto* pam še danes v vse, kar je zastrto in neznano. Opajajo me daljna obzorja, ki se odpirajo z vrhov; jutranje in večerne zarje mi bude vizije mest, ki plamte v solncu, rumenih puščav, neznanih, le v najtanjših silhuetah zarisanih krajev, ki so jih videli — kdo ve? — davni pred* niki. V zažiganju luči čutim zadnjo rahlo sled spoštovanja pred misterijem ognja, ki razsvetljuje temo in daje toploto; vidim očetovo roko, ki prižiga petro* lejko, in ustnice, ki šepečejo molitev — paganskokrščanski poklon Elementu ve* soljstva. Poslušam pravljice, večerne ba* bičine pravljice. Še vidim njeno dekli* ško pečo izza leta osem in štiridesetega; vidim poslednje kolovrate, ki so predli mojim dedom obleko. Še čutim vonj sta* rinskega kožuha, zadnjega ostanka na* rodne noše v našem kraju. Drobne, tihe relikvije. Čujem uro, ki že pol stoletja tiktaka na istem mestu mojemu rodu usodo. V duši nosim vizije svojih predni* kov, ki so bili rezbarji. Videl sem za mladih let, preden je izumrla stara tra* dicija v rodu, njihove mršave, pohab* Ijene, uboge Zveličarje, nevešče izde* lane, naivno pobarvane Matere božje z rdečimi lički in rožnatimi Jezuščki na rokah. Dotikaje se teh drobnih hišnih malikov sem ugledal v duhu vse polno podob. Videl sem romarje in proščenja z licitarskimi srci, daljno Marijo Bistri* čko, znamenja na razpotjih, borno, po* nižno ljudsko umetnost. Na stenah naše kapele, ki ima zunaj križ nemških križ* nikov in napis z okornimi gotiškimi črkami, so bile slike, ki jih je izdelal brat mojega deda Vid. Živo mi je ostal v spominu njegov patron z velikim kotlom, naslikan z višnjevo in rdečo barvo. Ob temačnih večerih se mi je zdelo, da je to sam neznani stric Vid, poslednji slikar in rezbar mojega rodu. In ko je oče zazvonil Ave Marijo, sem prosil Boga, da mu da obilo nebeških barv in glorije. Vse življenje moram poslušati rahle stopinje mladostnih božičev in velikih noči. Zaznavam liriko decemberskih zornic in majniških šmarnic z orglami in petjem kmečkih deklet. V duši nosim ritem dela na domačih poljih; ko vidim spomladi orače in sejalce, se mi zganejo mišice in zemlja me zavabi opojno kakor razgaljeno dekle. Kam so zatonili trenutki? Čutim, da vse, kar je bilo, leži na dnu; zazri se v te globine, pa se ti zavrti v glavi. Zdaj veš, da ima človek najvišje vrhove in najgloblja dna. Kje je Letha, da poza* Odmevi I. 77 2 bim samega sebe? Ali je vse to, kar nas tvori in kar se v neskončno zapletenih procesih večno presnavlja in preoblikuje, ali je vsa ta snov bivših in sedanjih bitij, vsa sesedlina življenja v naši no* tranjosti, dediščina za večnost? Če smo neumrljivi, kaj gre z nami na neznano pot? Če ugašamo v nirvani, zakaj je bilo vse to v naših dušah? Zakaj nismo eno* stavnejši: kakor trave na polju, kakor metulji nad cvetlicami? DRAGUT1N M. DOMJAN1Č, Zagreb: SPOMEN NA LJUTOMER. HAJDA. Hajda mojai, ti hajdina, kaj se za me gdo spomina? Bi li meni, hajda bella, to povedat štela? Sladko meni ti dišiš, al povedat ne češ niš. Tiha steza poleg gaja dojde i odhaja. Zviraju iz megle krnice zbirajo se lastavice. Nikoga na stezi ni, jeseni se, jeseni... Za me ti se, znam, hajdina nigdo ne spomina. V GORICE. Veselo si fučka tiček, lahko grabi moj konjiček. Pašči se i cesta ž njim prek k goricam tim. Tam pod onim gustim gozdom se nanizal grozd za grozdom. Sladek je i skoro zrel. Bi ga zobat štel? Grozdja imam ja takajše, nekaj drugo ja bi rajše. Slajše je od grozdov vsih vu goricah tih. Zato mi se piašci k kleti. Komu? Reč ni smeti. E. GANGL, Ljubljana: SEBI. Da bil bi kakor jezero globoko, ki bleskovito se smehlja v gorah! Da bi grozavice obupni »ah« iz duše vrgel s smelo, s svojo roko! Naj jasno se od dna srca zrcali, kar je življenje vanje položilo! In ako jadi so me razvihrali, v očeh plamene mi strasti už,gali — naj bo! ... Naj bom, kar sem! ... Samo [slepilo, le krinka mi ne padi na obraz! Kje cena je, da bi prodal svoj jaz, ta pečat bitnosti, časti iin cene, ki ga obličil je moj dušni svet, ko so z oči slepote padle mrene, da vame je spoznanje prihrumelo? Tako me tesno, strastno je objelo, da vekomaj od njega sem prevzet! Lokavosti nastave so vabljive, a če se vanje bi pogteznil plah kam jezero odbegne mi v gorah? Iztrebite plevel me s plodne njive! — Ne, ne! ... Le jezero naj bom: v njem je vihar, nad njim grozeče mogočna orje strela, poje grom, valovje v divjih penah zatrepeče in se iz tesnega objema meče -a ko se vihra izbesni v togoti, zablisnc, zasmehlja se, zaleskeče, gladina v poveličani lepoti! — PAVEL GOLI A, Ljubljana: USPAVANKA. Glej, večer v obleki zlati je skoz okno zasijal, angelčki neso krilati jasne sanje ti z višav, Vse gorje ti je še tuje, duša zla še ne pozna in z nebes, kjer nam kraljuje, se ti Jezušeek smehlja. On na nas ljubezen trosi, tudi tebe ne prezre, žal, igračke lepe nosi le bogatim, revnim ne. Brez konjička gre, brez žoge mimo čarov prvih let, kdor iz matere uboge se rodi na božji svet. Rano oče na nevarno delo hodi — do noči, mati pojde spet v tovarno, da z očetom te vzredi. Nag in moker v mrzli slami sam boš ležal dan na dan, brcal z drobnimi nogami, klical mamico zaman. 19 2» Saj zvečer te bom previla, revček nebogljeni moj, in vso kratko noč hodila v sanjah«bajkah za teboj. V sanjah«bajkah je življenje, a v življenju sanj«bajk ni, borba čaka te, trpljenje in le malo vedrih dni. Komaj shodil boš, že v tlako pojdeš, kjer ti bratci mro, -žganje, trud in glad nejako ti ugonobe telo. Jadrno bežijo tedni, milosti v življenju ni. Spavaj, spavaj, sinko bedni, še nad tabo mati bdi. DANILO GORI N ŠE K, Celje: V In kadar bo najgloblja noč in bo okrog tebe vse mrtvo, začutil sam svojo nemoč — otrok zaplakal boš v temo ALBUM. tedaj najgloblje boš za,zrl, boš klel, da si odprl oči in z gnusom šel boš od ljudi, boš rad umrl. . . FRAN GOVEKAR, Ljubljana: BOA. Saj veste, kakšne so bile Tantalove muke? Žejen je bil, pod nogo mu je žuborela voda, a ko se je nagnil, da bi pil, je voda izginila .... lačen je bil, nad glavo mu je visela veja, polna najokus« nejšega sadja, a ko je iztegnil roko, da bi sadje utrgal, je veja vzplavala v ne« dogled .... Imel sem ljubico. V pismih sva si razlagala svoje hrepenenje .... po ulicah in parkih sva si v naglici stiskala roko . . dvakrat, trikrat sva se za grmom bli« skoma poljubila, objela in zbežala vsak na svojo stran. Tantal sem bil tudi jaz. Zakaj je ona bila žena, jaz pa samec, ki živim z materjo v skupnem gospo« dinjstvu. Z zelo pametno materjo. Ab« solvirala je življensko univerzo v zakonu z mojim očetom. Zato se boji zame in mi ponavlja: »Boj se žensk! Živi počasi, da se ne zasopeš in da ne omagaš prezgodaj!« Zelo modra je moja mati. Toda za zaljubljenca, ki hrepeni, koprni po dra« žestni ljubici, ljubezni željni ženi, so tako modri nauki neumljivi. Razmišljala sva le o tem: kje bi se sešla na urico, dve ... sama, nemotena, udobno, lepo na gorkem .... Končno sem jo našel —■ sobico, to« plo, polno mehkih preprog in blazin. Svojo sobo! Treba je bilo le odstraniti mater. A kam ž njo, da je vsaj dve uri ne bo domov? S posetov se vrača vselej že pred večerjo. Potem se ne gane nikamor več. »Pošlji jo k Hamletu!« mi je predla* gala ljubica. »Pred poldvanajsto se ne bo mogla vrniti«. »Če le ne uide poprej?« sem pomiš* ljal. »Nikakor! Duhovi, ki lazijo po stre* hah in si dajejo sestanke na pokopali* ščih .... kralji in kraljice, ki se more, zastrupljajo .. . princese, ki blazne, pre* pevajo pikantne kuplete in se utap* ljajo... princi, ki se pretepajo po od* prtih grobovih . . . nič zanimivejšega za stare dame solidnega okusa!« je dejala. »Reci ji, da ni noben detektivski ali dvorski roman napetejši, groznejši, pre* tresljivejši. In poglej!« Pa sem ji res rekel in jo pregovoril. Mati je šla gledat »Hamleta«. Še ni se* dela v gledališču, ko je sedela ljubica že na divanu, obložena s svilenimi blaži* nami, v moji topli sobici. Vse žarnice sem prižgal na lesten* cu . ... naložil v peč dovolj drv .... pred divan sem pomaknil mizico in jo pokril z delikatesami. Sam sem bil nakupil ribic, sirov, ka* viarja, peciva, sladkarij, surovega masla, nekaj buteljk sladkega vinca in kup najfinejših cigaret. Lepo sem pripravil krožničkov, vilic, nožev, čaš ... O, dosti dela sem imel, da sem mogel sprejeti ljubico in da nama ni nedostajalo prav ničesar .... Tako sva uživala .... Končno sem sam skuhal na samovarčku še čaja. Ah, bilo je krasno! In ljubica je bila sladka, vesela, prijetna. »Da bi bilo vedno tako! Nikoli bi ne hotela od tebe!« je vzkliknila končno, vstala s preproge in blazin tik divana ter stekla k zrcalu. Hitela si je ravnat fri* zuro, ki sem ji jo razdrl docela, da je bila kakor blazna Ofelija. »Čemu?« sem ugovarjal. »Pusti ven* dar, saj si z razpetimi lasmi najbolj dra* žestna!« »Vem. Celo moj mož trdi isto . . . ampak enajst je minilo. . . mama se vrne!« je odgovorila smehljaje in se od* pravljala. Neverjetno! Debele tri ure so minile kakor pol urice! Jojmene nesrečnika, ki se mora poslavljati, prav ko je postajalo čim dalje lepše! Toda ura je resnično kazala že četrt na dvanajst. Še en objem.... še en po* ljub ... pa še en objem . . . pa še en po* ljub .... »Zbogom, dušica! Hvala ti, hvala ti!« Spremil sem jo do vežnih vrat, še poslednjič objel, poljubil, vzdihnil ter stekel po stopnicah nazaj v svojo sobico. LIrno sem otvoril okni, da sobo prezra* čim, izpustim dim cigaret. . . poravnal sem nagubančene preproge, uredil raz* meta ne in zgnečene blazine, odmaknil mizico, zaprl klavir, ugasnil žarnice do dveh, zavil in poskril ostanke najinega supeja.... potem sem šel v kuhinjo umivat čaše, krožnike, vilice i dr. . . . jih spravil v kredenco in koške . .. oh, hitel sem, delal, delal, da mi je curel pot s čela .. . Končno sem celo s cunjo odrgnil tla v sobi. Parketi so se svetili zopet. . . Tako. Odstranil sem vsak sled za svojim obiskom. »Ha«, sem se oddehnil, mati ne bo mogla niti slutiti....« Upehan sem sedel za mizo in polo« žil predse knjigo. Okni sta bili že zaprti in peč je znova razgrevala sobico. Pred seboj na steni sem zazrl očetovo sliko. »Oh, otec, varal sem majko!« sem razmišljal. »Ne bojim se žensk! Živim prehitro .... saj vidiš, kako sem zasopel in saj slišiš, kako mi bije srce!« Pa se mi je zazdelo, kakor bi preko očetovega lica švignil poreden nasmeh in kakor bi čul besede: »Sinko, vsi moški varamo ženske, da nam morejo le odpuščati od Adamo« vih časov doslej. Sladke so vedno, hude ali mile, v jezi ali ljubezni. Zato le ljubi ženske, sinko, in živi, živo hitro, saj je življenje tako strašno kratko!« Tedaj je vstopila mati: »Še pokonci? Kaj si počel ves večer? — Oh, strahovito dolga je ta igra!« je dejala. »Čital sem.... glej, velezanimiva knjiga. In si zadovoljna, kaj? — Rogoz, junak, kaj? In Šarička, sladka, mila, ne? Pa Medvedova, impozantna? Lipah, ori« ginalen dečko, mar ne? . . .« Ni se ji ljubilo dosti več razgovar« jati. Kmalu se je poslovila: »Zelo sem zadovoljna.... Prav je, da si me spravil po dolgem času zopet enkrat v gledališče.... Samo predolgo je pa vendarle .... Lahko noč!« Šla je spat in takoj za njo sem bil tudi sam v postelji. »Ha! Ničesar ne sluti! Vse je zabrisano. ... Dobro sem jo izvozil«, sem premišljal in zaspal. Močno utrujen. Gospodinjski posli so me uničili, kaj« pada.... Naslednjega jutra se mi je mudilo v pisarno. Hitro sem pozajtrkoval in baš hotel oditi. Tedaj — o strah! — zagledam naen= krat na divanu boo! Pomislite, krasna boa je obležala na divanu! Seveda ljubi? čina boa! Planil sem nanjo, jo zgrabil, zvil in stekel ž njo k svoji omari. Pravkar sem jo stlačil med perilo, ko so se odprle duri materine spalnice. Nervozno sem zaloputnil vratca omarina in jih zaklenil. »Čemu zaklepaš omaro?« je vprašala mati. »Ne vem ... Kar tako ... Ali meni se že silno mudi!« sem še zajecljal in odhitel iz sobe po stopnicah. »Ha, rešen!« sem se oddihaval na ulici. »V zadnjem hipu! Le še trenotek, in mama bi bila boo seveda takoj opa« žila na divanu .. . Joj, joj, kolika sreča! Vse sem pospravil, uredil, pomil, pome« tel... le boo sem — čudno, čudno! — popolnoma prezrl.... Le kaj storim zdaj z boo? Kako naj jo vrnem ljubici? Na kakšen način jo naj iztihotapim iz omare? — No, glavno je, da sem jo še skril pred materinimi očmi!« Ob dveh sem se vrnil domov. Nekam hudomušno se smehljaje mi je mati stregla pri obedu in molčala, kakor bi jo mučila neka misel. Pri kavi pa se je naslonila na stol, me poredno pogledala in dejala: »Sinoči si imel tu ljubico!« »Ali mati! Prisegam...!« »Nič ne prisegaj! Poznam moške prisege . . . .« Ozrla se je na očetovo sliko . .. »Imel si tu ljubico . .. nadejam se, da te je vredna ...?« »Ali ne, mati, veruj mi! . . . Kako moreš misliti vendar kaj takega?« »Ali, sinko, čemu pa si potlej s tako nervoznostjo zaklenil v svojo omaro — mojo boo?« Pomislite! Materino boo sem skril pred materjo! Kajpada sem ji nato priznal vse... ne, samo skoraj vse. Ko pa sem se ozrl na očetovo sliko na steni pred mizo, sem se spomnil si* nočnjih očetovih besed: »Ženske nam morajo le odpuščati. A sladke so vedno ... Zato le ljubi žen* ske in živi, živi urno, saj je naše življe* nje tako strašno kratko!« In poljubil sem mamici roko ... VIDA JERAJEVA, Ljubljana: FANT IN DEKLICA. Kaj bi rada, deklica? Čeveljčke srebrne! Kaj daš zanje, deklica? Svoje kite črne! Kaj bi rada, deklica? Bisere blesteče! Kaj daš zanje, deklica? Ustnice te rdeče! Kaj bi rada, deklica? Prstan zlat in tebe! Kaj zato daš, deklica? Vso, vso, samo sebe! Pa jaz čeveljčkov ne dam, biserov ne dam ti! V solncu rastem, ves vihrav, samo sebe dam ti! MANICA ROMANOVA, Ljubljana: NA KMETIH. »Trk, trk, trk . ..« »Mica, pssst! Mica, čuješ, no!« »Trk, trk, trk . . .« Trenutek tišina, nato pa se začuje iz izbe pritajen kašelj. Tisti hip se že od* drzne okno in dvoje zaspanih dekliških oči se upre v vasovalca: »Miha, ti! Kaj bi rad?« »Kaj bi rad — hm! Da le vprašaš! — Torej je res, da te je zasnubil Kačar* jev Martin, ta pusti hlod, ta drva ...« Dekle zaihti. »Kaj morem, reva! Oče hočejo tako.« »Tvoj oče je prečuden patron. Za tisto ped zemlje in za tistih par repov v hlevu, ki jih ima Kačarjev več kot jaz, pa me ne mara. Saj naša domačija ven* dar ni tako pod nič. Pa se mora pogle* dati tudi malo na človeka! Jaz ali pa Kačarjev — kaj, Mica! In če se gre za moč! Z eno roko ga treščim ob tla, z eno samo roko! Mica, verjameš?« »O verjamem, Miha, pa kaj po* maga!« In dekle seže vnovič preko oči. »Mica, to se ne sme zgoditi! Od* povej mu!« »Imej pamet! Kje pa mu upam na* praviti to sramoto, ko sem že obljub* Ijena. Oče me ubijejo.« »Naj pa Martin odpove!« »Ko bi mi hotel! Pa ne bo!« Vasovalec si seže v razmršene lase ter se zamisli. . . Pa se udari z žuljavo roko ob čelo: »Š1 o bo, Mica! Hočem ga prego* voriti, naj ti pošlje odpoved. In ko tvoj oče tisto dobi v roke, bom že pazil, da bom kje blizu. Z Martinom bom posku* sil vse, tudi nalagati se mu smem, jeli?« »Stori kar hočeš, pomagalo itak ne bo nič,« vzdihne dekle vse obupano. »A sedaj pojdi, da te kdo ne zapazi!« »Grem Mica, pa pridem še! Lahko noč!« Krepak stisk roke in vasovalca je pogoltnila tema. Nedelja večer. V Slamnjakovi go* stilni je glasen vrišč. Okrog »fantovske mize« sedi polno mladih korenjakov. Sami domačini. Vino jim je zlezlo ne* koliko v lase, a to se še ne pravi, da bi bili opiti do greha. Veseli so. Kačarjev Martin z viržinko v ustih, sedi trdo tam v kotu pod »bridko martro«. Pa se na* enkrat znajde poleg njega Miha. »Martin, ti se pa ženiš!« Ogovorjenemu je sitno. Okorno skuša odgovarjati: »Bo nekaj takega, da! To se pravi —■ aha — ti Miha, včasih si — pravili so tako — hodil za njo, za Mico. Pa nisi hud, reci da nisi hud! Nerodno bi mi bilo. Na, pij!« »Eh, kaj bom neki hud! Saj nisem baba,« pravi Miha, segajoč po ponujani pijači. »Še rad te imam, Martin, pa kako! In ker te imam rad, se ti hočem tako odkrito izpovedati, kakor bi klečal v izpovednici. Ampak — o spovedi se ne govori. Nikoli in nikjer! Daj mi moško besedo Martin, da boš molčal kot grob! Če ne, si šleva, da veš!« »Jaz — šleva — ne! Zastavim ti moško besedo! Daj mi roko!« In dvoje lopatastih rok je tlesknilo skup tako močno, da so se vsi fantje ozrli v kot. »Nič hudega,« pravi Miha fantom, nato pa sc nagne k Martinu: »Martin, res je, hodil sem za Mico. In bi še, a kaj, ko staremu nisem dovolj težak. Povem ti pa sedaj nekaj, ker se mi zdi. da bi te goljufal, ako bi ti za* molčal. Ti jo jemlješ za ženo. Veš, Mica je pošteno dekle in tudi jaz sem mislil pošteno. Mislila sva si, saj bova itak mož in žena, pa je bilo med nama že vse, veš Martin — hm — bilo je že tudi tako in tako ...« Miha poredno namežikne, Martin pa izbuli oči: »Kaj praviš, med vama je bilo že tako in tako?« »Jc bilo, pravim ti. In nekoč mi je zatrdila, da če bi jo primorali omožiti se z drugim, bi vendar na skrivaj imela samo mene rada. In to prav do smrti!« Martin udari ob mizo: »Tako da je rekla . . .?« »Da, ravno tako. Ampak nikar ne razbijaj! Jaz sem ti povedal, da me ne bo pekla vest. Pa reci, če ti nisem res dober prijatelj!« Martin izprazni kozarec v dušku . . . Pozno ponoči zapuščajo fantje go; stilno. Miha se poslavlja z Martinom, ki je že ves miren in dobre volje. »Veš Miha, danes vem, koliko si vreden. Zadovoljen sem. Jutri pošljem odpoved. Stari bo robantil, klel ter me obkladal s figa^možem. Za tisto mi jc nekoliko. Pa — bo že minulo. Sčasoma si poiščem drugo. Deklet je dosti in možijo se vedno rade. Pa lahko noč!« »Prav Martin, prav! Lahko noč!« Strahovito je robantil tisti ponede« ljek popoldne stari Bolte, Micin oče. »Ta prokleti figar, ta Martin, huj! Ali je to možato! Hlače bom strgal z njega. Ni vreden, da jih nosi. Slapa, baba prokleta! Ali sem mu ponujal svojo hčer? Sani se je silil! Ta sramota! Kdo jo bo zdaj povohal, našo Mico, kdo?! »Oče, jaz jo prav rad povoham, prav rad, seveda — če je vam prav. Očka Boltetov, dajte pa meni Mico, no,« je zazvenel glas Mihe, ki se je pojavil, kakor bi vzrastel iz tal. Bolte se je pre; senečen ozrl in njegov 1 j viti obraz se je pričel čuda hitro izpreminjati. »Kaj — Miha — ti si! Lej ga lej! — Že res, včasih sta si bila dobra z Mico, kaj? Ali pa sedaj misliš zares?« »Kakopak oče! Mislite, da sem res tak figar kot Martin.« Starec ga je lopnil po rami: »Miha, vedel sem, da si fejst fant. Ampak, takoj jo vzemi, veš! Zgoditi se mora to prej nego bo Kačarjev figar dobil babo! No, ali bo zijal! Miha, le kar hitro! K doti bom pa primaknil cel stotak, zato ker si ti!« »Hej, očka. kako ste vi fejst dedec,« je vzkliknil Miha ves v veselju ter ste; kel iskat svojo nevesto. Presneto so se hitro zasukali. V treh tednih sta bila Mica in Miha mož in žena. Pa kako srečna! »Ali veš, ljuba ženica,« je vprašal neki večer Miha svojo družico, »zakaj ti je Martin tako hitro poslal »koša; rico«? »No, povej brž, kdaj si mi že ob; ljubil!« »Šepnil sem mu, da je bilo med nama že tako in tako .. .« In kakor tedaj Martinu, je Miha poredno pomežiknil svoji ženi. Mica pa je zardela ter ga čofnila po ustih: »Oj ti lažnivec, ti nečednik, da si upaš...! »No, no, saj si rekla, da se lahko zlažem, samo da ga odvrnem od tebe. Sicer pa to zdaj ni več laž, ti moja ljuba Mica!« In Miha je krepko objel svojo drago ženico. GRIŠA KORIT NI K, Ljubljana: MORNARSKE PESMI. i. JUGOSLOVENSKI MORNARJI. Moj ded1 je veslaril, moj oče brodaril, a jaz bom veslaril, brodaril, krmaril; mornar je bil prvii, bo zaidnji po krvi, tako je Bog hotel, tako nas je ustvaril. Iz slavne smo hiše s svobodne obale, jug, burja nam piše zakone na skale; tu čuvamo vesla, brodove, osnove neustrašena srca in zdrave sokove. Od mesta do mesta zelena gre oestia, na severna polja in južne vrtove, združujemo kopna, dežele, rodbve, menjavamo gm-oto in umske plodove. Mi gledamo daleč in vidimo vase, gremo skoz države, oblike in čase — smo maloštevilni, a trezni mornarji — mornarji — mi jugoslovenski mornarji! 2. JUTRO OB Za goro se svita, iznad Velebita vstaja zlati žar; v tosi se zrcali cvetje na obali, dan zvoni zvonar. MORJU. Že lijo slapovi ognja nad vrhovi, drami se nemir; v zarjo se ozira, na piščalko svira sred ovac pastir. Pod poljubi dneva morje podrhteva, vzdramljeno iz sna; v jutrni molitvi ob obali plitvi Val poljublja tla. Gredelj se pogreza., jug vrvi nate za, vlažne od sopar; Vreme se obeta — jadra so razpeta, hoj, na krov, mornar! SVATBA Jadrnica bela moja je nevesta — morje, to zeleno morje moja širna cesta. MORJU. Bratje moji, svaitje moji: penasti valovi — a piskači in svirači: vinjeni vetrovi. Urno v kolo, žurno v kolo, ladjica — nevesta: posvatujva in odplujva vekomaj si zvesta! 4. MORNARJEVO SLOVO OD LJUBICE. Ljubica, ostani zdrava, bodi brez skrbi! Z jarbola vihra zastava, brod gotov stoji. V guimbnici se moji smeje rdeči karanfil — bolj ko kadarkoli preje mi je drag in mil. Bolj ko kadarkoli preje zate zdaj gorim — tvoj poljub me dviga, greje, ko na krov hitim. 5. MORNARJEVA VRNITEV K LJUBICI. S težkim srcem,, trden v veri sem odjacDral v širni svet, ljubica, nič ne zameri — saj sem tukaj spet. Mnogo videl sem v tujini, marsikak zakladi in cvet, ali zvest sem domovini in ljubezni mladih let. Strahom a sem se oziral marsikdaj v zeleno dno -svetle solze sem otiral, klical tebe in nebo. In vsekdar se slika mila je prizibala na krov — z lučjo nadfe mi svetila in privedla me domov. MIHOVIL KRUŠLIN, Samobor: V TUROPOLJU 1916. Šuma lista, sunce toplo čara, u daljini mutna slika žara: golo drvo kao lik varvara u titranju gine i izgara. Glas topova kao zuj bumbara, što proleče. Slika davno stara budi se u duši i otvara staru ranu novi rez handžara. Lemež rdja, brana gubi zubc, zemlja pusta, grob tek da se dube, — počinut če neke ruke grube. — A za vojsku nove čete snube, vazda idu, bubnaju i trube, dok na domu golubi se ljube. - MIRKO KUNČ1Č, Ljubljana: VERA. (Iz cikla »Bohemi.«) 1. Iskal je bohem najlepšo med rožami. Dvajset let, dvajset blodnih, brez* Vemo Je "to [plodnih let cez svoj:° blažn°. zapito preteklost - Mladost, v trpkem sijaju vsa sanjska, ' in te jc našel strto ~ se je za fantomi lovila; 9 kot roža vonjiva vse prek je čudno blodna in vdana ljubila — I)voJe dvoje raztrganih, mrtvih zdaj več ne dehti, več nikogar ne ljubi, le še plaka, plaka, plaka . . . dvoje hromih očitkov, obtožba nema; Kot marmorni kip — tako bleda, tako dvoJe k zvezdam krčevito grabečih [žalostna — ^kni na meji med življenjem in onostran« 0 Vcra' vse bridko je bilo dopolnjeno. [stvom stoji, Zakaj si pozvala bohem a. šteje grobove in čaka----Prisluhnil sem vsemu že, vse sem že [videl: Dvajset let, dvajset blodnih, brez« srca izkljuvana, duše razbite, [plodnih let. telesa gnijoča, obraze izpite; Neizprosno kot črv gloje vest. videl sem solze ponižanja, gnev Kam bi še dalje brez volje, brez vere. samoizatajbe, odpor zadnjih sil, Vera? Saj ni več pravljičnih cest! ustna razjedena, smeh ves oskrunjen; do bolečine najtišje sem bil že [presunjen, iz vseh čaš grenkobo dotlej sem že [pil-- ob tistih cčehl, ob tistih belih dlaneh, moj Bog, pa sem se ko drobno dete | raznežil . . . «Ti si krailjična začarana, Vera. Jaz bo.ni tvo j princ . . .« In sva se dolgo [ljubila. . . Ob dušo je udarila črna perot, črna perot je zasenčila najino daljno [pot. Z grozo dognanja sva iz sebe planila — Dvoje oči, dvoje raztrganih, mrtvih oči. V njih so vse ure brezplodne. Vera, odpusti! Bil sem otrok, bile so sladke blodnje . .. 3. Potegnil bohem čez preteklost je črto — o Vera, si cula že kdaj, da kurent potrgal bi svatovske strune in šel kot asket z vrhunca objesti, božanskega smeha, v to mračno ulico greha? Nadel sem si komaj spokorniški plašč in že sem se vrnil v krogu . .. Ni pota na oni breg, Vera, za nas: predaš se peklu in ne Bogu. Tragediji tvoje mladosti Mesija, o Vera, ne bo bohem — brat. Napil se je nektarja . . . Tak je ukaz: Naj gre zdaj naprej svatovat---! IVAN LAH, Ljubljana: CAHEJEV MAJ. Od jeseni je delal Cahej pri zgradbi visoke hiše zunaj mesta, ki se je dvig« nila v prvih pomladanskih mesecih že tako visoko, da se je z vrha videlo čez vse bližnje hiše tja do visokih kupol, stolpov in zvonikov, ki so se vzpenjali nad širokimi, dolgimi, prekrižanimi in presekanimi grebeni mestnih streh. Ca« hej je zvečer rad posedal nad zidar« skimi odri in gledal na te strehe in stolpe in kupole, ko je zapadalo solnce in so se rjavi grebeni hiš lesketali v rdečih žarkih, dokler ni počasi vsega mesta zagrnil mrak. Ta prizor se mu je zdel tako zanimiv, da se je potapljal vanj kakor v živ dogodek, ki ima v sebi nenavadne čudne misli. Mrak se je bližal izza drevoredov, padal na pred« mest j a in se družil z oblaki dima, ki so plavali preko nizkih streh in se zgri« njali čimdalje temneje nad zaspana sle« mena. Nato je zastrl prve visoke hiše in širil kakor neskončen plašč nad po« nosnimi stavbami, kjer so pod njim za« žarele luči, kot da ga hočejo pregnati s svojimi ostrimi žarki. A mrak je oble« žal nad njimi kot da se je vlegel s te« motnimi peruti na visoke strehe in se potuhnil s pomežikuj očimi očmi v skritih zakotjih, ko je nad mestom raz« krila svoje zlate zvezde visoka noč. V teh trenutkih se je Cahej ozrl na drugo stran pokrajine; tam se je razprostiralo zeleno polje, njive in travniki vse tja do daljnega gozda, ki je stal ob bregu šumeče reke in robil s svojim temnim zelenjem jasno ravan. Tam je še dolgo sijalo solnce, ko so mesto že zagrnile mračne senee, po polju in travnikih so se svetlikali zadnji žarki in se poigra* vali ob gozdu z rumenimi vejami in ze* lenimi smrekami, da se je svetila vsa okolica v čarobnih barvah, dokler se niso živordeči prameni zablesteli na visokem obzorju in gozd in ravan sta izginila v lahnih belih meglah. V njih je izginjala pesem zelenih polj in za njo se je oglasila pesem vasi in poti raz* legajoča se jasno v zvezdnato noč. Vsak večer je gledal Cahej ta dva svetova pred seboj in premišljat o mestu in dimu, o solncu in polju, a misel mu je uhajala tja na vzhodno stran, kjer je bil njegov pravi dom. Tam se je rodil, kakor je bilo usojeno, in je dobil ime Cahej, ker je bil majhne postave; vzeli so ga s seboj zidarji in se je naučil nji* hovega dela; hodil je z njimi od vasi do vasi, gradil, zidal in popravljal hiše in kašče, cerkve in šole, dokler ga ni zanesla pot v mesto na veliko zgradbo. Od vseh strani so bili delavci in zidarji, ki so prišli v mesto na delo, in okoli rastoče zgradbe so se zbirali vsak dan utrujeni in gladni ljudje, ki so čakali na zaslužek. Gledali so s prosečimi očmi na polirja, kadar je prišel mimo, in bla* grovali na tihem delavce in zidarje, ki so se gibali po odrih. Cule so imeli pri* vezane na hrbtih, kakor da so priprav* ljeni odložiti jih ta trenutek in prijeti za delo, ako jih sprejme gospodar. Cahej se je oziral nanje z visokega odra in se čutil srečnega, da ni stal med njimi. »Kruh je kruh,« je premišljal, »gorje človeku, ki ga nima. Hudo je imeti zdrave roke in stati brez dela in kruha«. Kadar je zvečer prilezel s svojih visokih odrov in stopal okoli zgradbe, ki se je ponosno dvigala v sivem pol* mraku, je poslušal njih razgovore, ko so posedali po deskah in tramovih, pri* čakujoči odrešenja od prihodnjega dne. Razgovarjali so se med seboj polglasno, kakor da se boje lastnih besed, in se ozirali z bojaznijo na delavce in zidarje pri baraki, kakor da nimajo pravice pre= nočevati v zatišju nedograjene zgradbe, pri kateri niso sodelovali; skrivaj so si delili zadnje ostanke kruha in cigaret, premišljajoči na tihem, koliko dni bodo še mogli vzdržati brez dela. Cahej je stopal mimo njih kakor gospodar na lastni zemlji, kajti ta zgradba je bila del njegovega dela, zato je imel pravico stopiti kamor je hotel in ko je vse za* grnila noč, je odšel v svoj kot v baraki. »Vem, da so reveži, a ponosni so in ne prosijo,« si je mislil Cahej. »Hudo je, če človek nima dela in neče biti drugim v nadlego. Vem, kako je težko prositi. Nečejo biti berači, roke imajo in dela hočejo. A kaj, ko ni dela za vse!« Pre* miši j al je pogosto o tem. »Ni prav, ako ljudje, ki hočejo delati, nimajo dela. Kajti prositi jih je sram. Prosijo oni, ki nočejo ali ne morejo delati. Oni, ki nočejo, nimajo pravice do kruha. A oni, ki hočejo. . . Zakaj je na svetu tako? Nekaj ni prav. Ni prav, da mora človek prositi za delo in ga ne dobi. To jc nesreča, ker tak človek ve, da ni sam kriv. Zdi se kakor izgnanec, ki ni zanj na zemlji prostora.« Take misli so ga obdajale tudi zvečer, ko je gledal s svo* jega visokega odra na zelene livade onstran mestnih zidov. Zdelo se mu je, da vidi pred seboj življenje vseh teh ljudi: mladega Bosanca z zagorelim obrazom in črno kučmo na glavi, bob nega Macedonca s črnimi očmi in ble* dimi lici in ubogega Ličana v raztrgani obleki. Videl je v mislih vse, kako so odhajali od doma, se poslavljali od svo* jih ljudi in z zadnjimi denarji šli iskat kruha, ki ga ni bilo doma. In zdaj pose* dajo po mestih in proseče gledajo na polirje pri stavbah. Bog ve, kako so sanjali o daljnih mestih, kjer se gra* dijo hiše in računali na tihem, koliko bodo zaslužili in prinesli domov. In zdaj tavajo sami gladni okrog. Vsa ta vprašanja so se mu zdela tako težka in nerazumljiva, da so se v njih zagrnila zelena polja in je strmel v pozni mrak, kakor da jim ne more videti do konca. Ko je nekoč tako strmel in pre* mišljeval, so zaškripale deske na odru in nekaj belega se je zasvetilo v nočnem mraku. Bila je ženska. Maruška! Že nekaj dni je delala med delavci. Bila je mavtarica. Cahej jo je zapazil takoj prvi dan in ko je šla mimo, se je celo ozrl za njo. »Odkod pa ta?« je pomislil. Zidarji so si namigovali in pomežikovali. Oni, ki so bili mlajši, so se posmehovali in govorili nelepe besede. Cahej ni ljubil grdih opazk, zato je molčal in delal, kakor da ničesar ne vidi in ne sliši. »Grdo je, ako se ji posmehuje j o,« je pomislil, »kaj hoče dekle, če nima ne doma, ne kruha. Bolje je, da dela, kakor...« Kmalu so vedeli vsi njeno zgodbo. Sprla se je doma, Bog vedi zakaj, in je odšla v mesto. Bila je veselega obraza in mične postave. Vživela se je takoj prve dni v svoje delo in na nepotrebna vprašanja odgovarjala s kratkimi odgovori. Zve* čer je izginila in drugi dan vsa srečna in zadovoljna nadaljevala svoje delo. »Pridno dekle, kaj se hoče, kruh je kruh,« je pomislil Cahej. »Ni lahko delo. Marsikatera bi ne hotela . . .« Navadno so prihajale za mavtarice starejše ženske, ki so se težko in počasi premikale po lesenih odrih. Mnoge so prišle zato, ker niso dobile boljšega dela. »A ta je še mlada, brhka...« In zdelo se mu je, da vidi tudi njeno zgodbo: ubožna kmečka hiša, ni dela, ni kruha, sprli so se in je odšla . . . Ali pa se je zgodilo kaj takega — kdo ve! Večer je bil lep, predpomladanski, ko so solnčni žarki zvečer tako zlati in vsa zemlja tako proseča gorkote in ljubezni, da vsa trepeta, ko se poslavlja solnce. Cahej se je ozrl, kakor da se je vzbudil iz sanj. »A ti!« je rekel polglasno, naslonil se na ograjo in gledal v polmračni svet onstran reke, kjer so ugašali zadnji od* sveti večerne zarje. »A vi ste tu,« je rekla, ko je stopila iz temnih zidov, »hotela sem si na sa* mem oddahniti.« »Tukaj se lepo vidi,« je rekel Cahej. »Zdaj ne več, mrak je,« je odgo* vorila. Naslonila se je tesno na ograjo in pogledala navzdol, kjer so sedeli de* lavci in zidarji v gručah v poltihih raz* govorih. »Čas bo iti počivat,« je rekel Cahej, kakor da se pripravlja na odhod. »Ali ste vi že dolgo tu?« je vpra= šala. »Vsak večer ...« ».. . mislim pri delu.« »Od jeseni. Prej sem delal na deželi.« »A je tu boljše?« »Delo je delo.« »Jaz sem rajši v mestu.« Cahej je molčal. Ni mu bilo všeč, kar je rekla. »E, za dekleta je skoraj bolje tam,« je rekel počasi. »Seveda, če ima človek polje. A pri nas nimamo ničesar: bajto in mnogo otrok.« »Pa bi šla k sosedom!« »Saj sem bila — pa so nastale be= sede. Vzela sem svoje stvari in odšla.« »E, težko je,« je zaključil Cahej pogovor, kakor da ga ne zanima, zakaj so nastale besede, kajti Cahej je bil redkobeseden človek, ki se je malo za* nimal za govorice drugih; rajši si je o ljudeh ustvarjal sodbo po tem, kar mu je narekovalo njegovo lastno srce. In to je že izpregovorilo na prvi pogled: nekaj ni bilo prav doma... A ona je hotela nadaljevati pogovor, kakor da je iskala nekoga, ki bi mu razodela svojo skrivnost. »Ljudje sodijo in obsodijo človeka po svojih mislih. Saj veste, kakšni so; mislijo: ako je berač, ne more biti po* šten. Zraven nas je bogat sosed, vdo* vec —■ saj veste, in mladega hlapca ima. Morala sem hoditi na dnino. Pa bi ne bila, ampak zaradi soseščine, da nas ni preganjal za vsako malenkost, saj veste, da taki nimajo nikoli dovolj.« Ta »saj veste« je blažilno vplival na Cahejevo srce. Zdelo se mu je, da mu postaja s svojo povestjo vedno bližja. »E, poznam jih,« je zamrmral. »No, in nekega dne sta se do krvi stepla hlapec in gospodar. Nastal je vihar v vasi. Zaradi nje —■ so rekle žen* ske — zaradi mene. In vsa vas se je razdelila v dva dela: eni za hlapca, drugi za gospodarja. Ko bi ne bilo nje ■— so rekli — ne bi bilo prepira in pretepa. Meni pa ni bilo ne za hlapca ne za gospodarja. No, ali ni bilo prav, da sem odšla?« »Seveda,« je pripomnil Cahej za* mišljeno, »najbolje je... Samo v mestu —■ tukaj pri nas —■ tudi ni dobro . ..« »Bolje nego tam. Za začetek. Saj ne bo dolgo. Ko bo prva prilika, poj dem v službo.« »Tako bo prav,« je rekel Cahej in se je prvič ozrl nanjo, da bi ji pogledal v obraz, kajti doslej jo je vedno gle* dal v mislih pred seboj, kakor da se je je bal. Zagledal je njen beli obrazek obdan od kodrov črnih las, rdečo ruto okoli vratu in dvoje mladih rok oprtih na ograjo, zadovoljno prekrižanih, ka* kor da nista bili tisti dve roki, ki sta po dnevi dvigali težko posodo, polno belopeščene mavte. »In nihče se zame ne zavzame,« je rekla, »vsak kaže za menoj in dela opazke. Mislite, da ne slišim.« Sklonila je glavo na roke in zadnje besede so izginile v joku. Cahej je stal trenutno kakor okamenel, v prsih se je nekaj zganilo in nehote je zadržal dih. Videl je v svetu mnogo žalostnega in vese* lega, a vse to je bilo daleč od njega, kajti on je bil sam in, kakor on sam ni prosil ljudi ne dobrote ne milosti, tako se mu je zdelo, da drugi nimajo pra* vice od njega zahtevati več nego to, kar jim po svoji volji daruje. A sedaj se je zgodilo, da se mu je približalo živi je* nje, ki je od njega zahtevalo žrtve. Ne tiste pomoči, ki jo deli človek drugemu samo zato, da mu pomaga v nesreči, nekaj drugega je bilo, kar je zahteval ta trenutek od Cahej a: nekaj, kar je ležalo zakopano nekje globoko na dnu srca, komaj sluteno, neznano, neoživ* ljeno. In zdaj, kot da se je mahoma pre* budilo in oživelo, vroče in kipeče, in hotelo bruhniti na dan kakor čudo* tvorna roža v jasno pomladansko noč. »Ni treba zaradi tega...« je rekel — in beseda mu je zastajala. Da mu je rekla za denar, bi bil posegel v žep in bi ji bil dal, a tako! ... Kaj naj ji da? »Tako sem sama,« je rekla z ihte* čim glasom in jok jo je premagal. Na* slonila je glavo na roke in vse njeno telo je drhtelo v globoki bolesti. To je bila ona vesela deklica, katere smeh je odmeval po ves dan okoli visokih odrov. Sedaj je prišlo na dan vse, kar se je skrivalo za njenim radostnim obrazom. Naenkrat se je vzravnala, stresla z glavo, obrisala si z ruto solze in izginila v temnem zidovju. »Počakaj še,« je jecljal Cahej za njo, »ni treba ...« A slišal je le pridušen glas »lahko noč« in koraki so se izgub* ljali med tramovi in zidovi sredi ogromne nočne zgradbe. Že se je zganil, da bi stopil za njo, toda vse to je prišlo tako nenadoma, da se mu je zdelo po* trebno premisliti ves dogodek in vse, kar je bilo tako nejasno in nerazum* ljivo. Zato je ostal na svojem mestu in se je krepko oprijel ograje. Noč je bila lepa, zvezdnata. Polje je že izginilo v tihem zavoju večernih mrakov in zadaj za njim so se prižigale luči daljnih pred* mestij. Zdaj pa zdaj je zapihljal veter od juga kot glasnik bližajoče se po* mladi. Dolgo je slonel Cahej in smotrel v nerazločno temino pred seboj. »Zakaj je prišla? In čemu je pripovedovala vse to? Kaj je hotela od mene?« Od tedaj so se začele v Cahej evem srcu prve sanje o tem, česar ni nikoli doživel. Čutil jih je bil včasih v mladih letih, a zatrl jih je, kakor da nimajo pravice do življenja. Tam sredi polja, tam kjer rastejo one breze ob njivi, bi stala koča, ne velika, majhna a lepa — njegova koča. Sezidal bi jo sam s po* močjo prijateljev delavcev — ne bi bilo treba mnogo denarja —• in vrt bi si uredil okoli koče in potem bi vprašal Odmevi I. 33 3 njo, Maruško: ali hočeš z menoj v ta moj dom? In bi se nasmejala. Zakaj bi. ne šla? —- Lepo in mirno bi se živelo v koči. On bi hodil zjutraj na delo, vračal bi se opoldne in zvečer in pose* dal na vrtu pred kočo. Ne bi bilo treba sloneti na visoki samoti in gledati v noč brez človeka, ki bi se pogovarjal z njim. Maruška bi se pogovarjala z njim. Ne ona sama, tudi drugi bi prišli, sosedje in prijatelji. Otroci bi prišli, najprej majhni, drobni, nebogljeni — potem vedno večji, nasmejani, razku* štrani, delavni in razigrani. Dovolj bi bilo kruha za vse: za Maruško in za nje. »Za vse sem zidal hiše, zase je nisem sezidal,« je pomislil Cahej. »Ali ni to nespametno. Vsem gradiš dom, sam se potikaš brez doma po svetu. Vsi imajo družine, ti samevaš po visokih odrih in nimaš človeka, ki bi se ti nasmehnil zvečer z ljubečim pozdravom.« In videl je pred seboj Maruško, vso lepo in mlado, s smehom na ustnih, z radostjo v očeh, obdano od otrok in v peči gori ogenj, večerja diši iz kuhinje, vrt zeleni in diši okrog koče — on pa sedi sredi srečne družine — njen oče in gospodar. Dolgo v noč je slonel Cahej na ograji; mesto v ozadju je potihnilo, delavci so že izginili v svoja ležišča, le tu in tam je šel pozni potnik po cesti. Odšel je polagoma navzdol, poiskal je svoj kot v baraki in še dolgo v noč sanjal vse iste sanje, iskajoč v mislih njo, ki je pobegnila v noč, ker ni našel zanjo tolažilne besede. Tako se je začenjala pomlad na poljih okoli predmestne zgradbe in z njo oni lepi večeri, ki so bili prvi in edini v Cahejevem življenju. Zvečer po delu sta odhajala z Maruško na polje in hodila po mladih stezah obdanih od prvega zelenja med njivami in travniki, razgovarjajoča se o koči in vrtu in otro* cih. Cahej je postajal kakor omamljen od sanj in gledal predse, kakor da raste iz tal vse ono resnično življenje, ki ga dotlej ni videl in si še sanjati ni upal o njem. Maruška je hodila pred njim, tu in tam odtrgala mlado cvetko in se radostno smejala njegovim besedam. Nedeljski popoldnevi so bili najlepši. Takrat sta odšla daleč iz mesta, skozi vasi in gozdove, ki jih je Cahej poprej videl samo s svojega visokega odra in zvečer sta se ustavila v predmestni go= stilni, kjer sta gledala srečne družine, ki so se vračale s sprehoda. To so bili čudno lepi dnevi, ko so se vse sanje pri= bližale na doseg in se je Caheju zdelo, da bo drugi dan pričel graditi hišo, kakor si jo je zamislil. »Samo kje, reci, Maruška, kje — pa bo vse naše.« A Maruška se je smejala in ni od* govorila. »Kjer hočeš .. .« Včasih sta zavila proti mestu na igrišče, kjer so se vrteli vrtiljaki in se zibale gugalnice, kričale zverine po belih šatorih in postajala pred njimi množica vse popoldne v nerazumljivem šumu in kriku sredi pojočih in hreščeče igrajočih lajn. Posedala sta po vrtovih v restav* racijah in gledala šumni svet, ki se je zgrinjal od vseh strani, kakor da je tu njegov veliki praznik. Nekoč sta zašla celo v gledališče. Igrali so »Stavitelja Solnesa« in Caheja je privabil naslov. Tudi on je bil stavitelj in hotel je videti usodo stavitelja na odru. Še nikoli nista bila v gledališču. Sedela sta na galeriji in začudeno strmela v žive prizore, kjer se je odigravala tragedija velikega sta* vitel j a. Cahej je v tem svetu zagledal samega sebe: zdelo se mu je, da človek ne sme leteti previsoko, da doseže to, kar mu je mogoče z lastnimi močmi. Maruški se je zdelo vse zelo lepo in je sklenila, da poj deta zopet, kadar bo za n ju primerna igra. Tako sta preživela vso pomlad in prehodila vsa polja in vse kraje okoli mesta. —• Cahej pa je v poznih nočeh štel na tihem, koliko bi bilo še treba za hišo in vrt tam zunaj na polju ... In kakor da se je pomračilo nad jasnim pomladanskim dnevom, je prišel nekoč mlad zidar, rdečeličen in kodro* las, z rdečo kravato in drznim posme* hom. Rekli so mu Darinček. Vesele oči je imel in zgovorno besedo. Zvečer je posedal med delavci in zidarji in raz* lagal nove nauke. Pogledal je Maruško in zastal ji je korak, kri ji je šinila v lica, zatrepetala je. Tudi Caheju se je približal. V oblačnem večeru, ko je odšla Maruška domov, je prišel k njemu na visoki oder in začel z njim razgovor. Kakor rdeč plamen je žarela njegova beseda sredi temnega ozračja, ki ga je v daljavi zdaj pa zdaj presekal dolg blisk bližajoče se pomladanske nevihte. »Tako je in nič drugače,« je govo* ril, »mi zidamo in gospoda stanuje — njim bogate palače, nam niti skromne bajte. —• Koliko si že sezidal, Cahej, in kje je tvoj dom? ...« »A ko bi oni ne imeli denarja, kje bi bilo naše delo in zaslužek?« je ugo* varjal Cahej. »A kdo jim je dal denar drugi nego mi? Nakradli so, Bog ve kdaj in Bog ve kje, če ne oni, pa njih predniki, kajti Bog je nas vse enake ustvaril in ni rekel: ti boš prebival v palači, tebi pa ne dam niti skromne koče. Oni so vse tako naredili. Nagrabili so denar, zaslu* žen od siromašnih žuljev, in zdaj nam milostno plačujejo, da jim gradimo pa* lače, če hočemo živeti. Prišel pa bo čas, ko bomo mi zasedli njih palače, kajti naša last so, mi smo jih zidali. In polo* vico jih bomo pobili, priživnike člove* škega rodu, pijavke in krvosese, ki žive brez dela .. .« »E, tak je svet, je ugovarjal Cahej. Brez stavbnika ni zgradbe in red mora biti.« »Red, red,« je sikal med posmehom agitatorjev glas. »Ta red bomo izpreme* nili. Dovolj dolgo smo jim služili. Zdaj bomo zamenjali: mi v palače, oni v koče. O, pomisli, Cahej, z Maruško v taki palači.« Caheju se je zdelo, kakor da se je dotaknil nečesa svetega. »Nečem,« je rekel, »nečem palače, s kočo sem zado* voljen. Ta je moj dom.« »In če ti je ne dajo! Niti koče! Za* kaj bi ne vzel, kar je tvojega.« »Moje je, kar zaslužim —■ nič več.« »Ali so oni zaslužili, če ne delajo!« »Vsak dela po svoje.« »A brez zidarja ni hiše!« »Brez gospodarja tudi ne.« »Mi vsi smo gospodarji, vse je last vseh, ki delajo. Pomisli svetovna mesta. Kakšna ogromna zgradba človeškega dela — in kdo živi po njih? Gospoda. Delavec, ki jih je zidal, se potika brez doma okoli mest in v razbitih luknjah predmestij. Kje je pravica?« »A brez denarja in inženerjev bi ne zgradili teh mest. Res je, da je na svetu krivica, ampak .. .« ».. . ampak vedno bodi tako. Ti zidaš, drugi uživa, ti gradiš, oni sta* nuje . . .« »In če bi ne bilo tako,« je rekel Cahej, »ne bi bilo vseh teh zgradb in spomenikov zidarjevega dela, kajti če bi ne bilo gospodarjev, bi zidarji ne zidali, bi zidal vsak zase . . .« »In zakaj bi zidal za druge?« »E, to je težko vprašanje .. .« »Ni težko, ampak popolnoma na* ravno, samo vi ne znate naravno misliti, sužnji, roboti ... Če bi se vsi izpameto* vali, bi bilo vaše delo vaša last. Kdor dela, ta naj vlada, kdor zida, naj zida sebi, ne drugim. Pride čas, ko bomo delili. . .« »Težka bo delitev brez gospodarja. Pobili se bodo.« »Pobili bomo mi nje in vas!« Izginil je po temnih stopnicah, Ca* hej pa je vstal in razmišljal o vsem tem. Kadar je gledal z visokega odra na ogromno zgradbo, se mu je zdelo, da čuti v sebi ponos, ker je v nji zakopan del njegovega dela in vselej se je rad ustavljal pred velikimi stavbami pri misli, koliko rok je gradilo, da je ostal za njimi ta spomin. Zato ga niso motile nove misli. »Mlad je še,« si je mislil, »in neiz* kušen.« Kljub temu se mu je zdelo, da ga čuti na svoji desni strani kot zlega duha, ki se je pojavil v tej solnčni po* mladi. Slišal je njegov sikajoči glas in preteči zasmeh. »Delili bomo, prav, a jaz ne maram nič drugega kakor kočo tam na polju in vrt okoli nje ... In njo ...« Čuden strah mu je stiskal srce. »Res je, da je vse naše, vse smo mi sezidali in zaslužili smo si svoj dom,« je premišljeval, »a ne maram deliti doma z nikomer, kar je moje, tudi če je malo. Bolje mirna koča nego nemirna palača, bolje tih dom nego hreščeče mesto.« A med te pomirjujoče besede je švigal kakor rdeč plamen ugovarjajoči glas: »Sužnji, ra* boti, gradili ste za druge in vam niso dali niti strehe za plačilo. Zidal in gra* dil si, o Cahej, in zdaj vso pomlad iščeš prostora, da si postaviš borno kočo zase in za njo . .. Nihče ti ne bo pomagal za zahvalo, da si drugim gradil... Sam se boš trudil in, če ne bo denarja dovolj, bodo propadle vse lepe sanje o koči in o vrtu, o nji in o otrocih. E. Cahej, ne* kaj ni prav na svetu.« »Ni prav,« je pritrjeval Cahej sa* memu sebi, »zaslužil sem si kočo in dom in ni treba, da prosim milosti. Zase in zanjo sem zaslužil dovolj. Mi smo zgradili svet, res je, zase in za svoje otroke. A brez gospodarjev .. . Ne!...« In strmel je v temino, kakor da je tam nekje skrit odgovor tega tež* kega vprašanja... Tako je prišel maj, tisti lepi, vab* ljivi, opojni, ki je prihajal na krilih po* mladanskih vetrov, ves ožarjen v svitu solnčnih pramenov, zmagovit in raz* košen v zelenju in cvetju, poln sanj in šepetanj, z razsipnimi rokami troseč darove iz nevidnih višav na polje in gozde, da se je bleščalo pred očmi in so se vsa srca odpirala v trepetajočem hrepenenju, da bi bila deležna teh pre* čudnih darov. »Sedaj se bo odločilo vse,« je po* mislil Cahej, »ženska je kakor cvet, najlepši je, kadar je skrit na domačem vrtu . . .« In Cahej je čutil v sebi vso krepko moč, ki je potrebna za vse to, kar je nasanjal v pomladanskih večerih. Na prvi maj so praznovali delavci in zidarji svoj praznik in mladi pomoč* nik je govoril vneto in navdušeno. Ma* ruška je stala zadaj ob steni in ga je gledala nepremično. Bil je lep in vab* ljiv. Žareče oči, razkodrani lasje, rdeča pentlja, jasna misel, vesel posmeh in razigrana beseda: vse je bilo kakor novo razodetje večne resnice in neraz* umljive lepote. Cahej je stal ne daleč od nje in ugibal njene misli. »O ko bi bilo življenje po resnici in pravici tako lahko, kakor se kaže v besedah! Zakaj bi človek ne sprejel novega evangelija, ko bi bil mogoč. A človek ni samo človek, človek je ...« Težka misel je obšla Caheja. Videl je, kako so se vprle oči govornika v oni kot, kjer je stala Maruška. Kakor da je ves govor veljal njej. O palačah je govoril, o vladi novih ljudi iz vrst onih, ki delajo, gradijo in ustvarjajo svet. »Nečemo koč, ne drobtin, svojo last hočemo, palače, ki so delo naših rok . ..« Nemo so stali delavci in zidarji in pre* mišljevali drzne besede. Cahej je čutil, kakor da so se te besede zapikale v Ma* ruško. Njemu je veljala beseda o koči. »Nečemo koč, palače hočemo, tam bomo delili pravično našo last. Živela revolucija!« Sprevod je krenil od zgradbe proti mestu in se tam pridružil veliki mno* žici, ki se je valila po ulicah. Tudi Ca* hej je šel, kajti dolgo je videl v ospredju rdečo ruto Maruškino. Hotel jo je dohiteti, a množica ga je zadrže* vala. Končno jo je zgubil izpred oči. Hodil je z množico vse dopoldne, po* stajal po trgih, poslušal govore in se popoldne vrnil k zgradbi v nadi, da se vrne tudi ona in po j deta popoldne na polje praznovat svoj praznik. Ni je bilo, ne opoldne, ne zvečer... In tudi drugo jutro se ni vrnila. Tako je Cahej preživel prvi maj in preblodil ves večer po znanih potih, koder sta hodila po* prej, preiskal vse kote po gostilnah in vrtovih in se pozno v noči vrnil na svoj visoki oder, kakor da je tu njegov pravi dom. Ni je bilo za njim na ta kraj, kjer ji je hotel govoriti o svoji veliki lju* bežni in o vsem, kar je dotlej zaman skušal dopovedati s praznimi besedami. Črna temina je zagrinjala obzorje in v nji je izginjal ves svet pomladanskih sanj, ki se je prej tako čarobno raz* grinjal čez vso pokrajino... Zgrudil se je na tla in molil k zvezdam kakor otrok, ki s solznimi očmi plaka za baj« kami. In drugi dan je odšel na polje in legel na razrahljano zemljo, zagrebel je vanjo prste in se zvijal v grozni bole« čini. »O, mati zemlja, kje je moj cvet, kje je Maruška? Tako bogata si, vsa« kemu daješ svoj dar, a jaz sem imel samo njo in zdaj sem sam. Vrni mi jo, vrni, o, ti...« In je zaril glavo v ozele« nelo grudo in ihtel kakor otrok ... Da si mi dala samo košček prostora na svo« jih tleh, sezidal bi si bil svoj dom in vanj zaprl svojo srečo. A sedaj je pri« šel tat in odnesel s seboj, kar je bilo moja last. O, večer ti moj, povej, kje je spremljevalka moja, da grem za njo in jo iztrgam iz tatinskih rok!« »Če bo hotela ...« je šepnilo skozi večer. »Moja je, moja,« je zaihtel in de« bele solze so padale na mlado grudo. »Saj sem tvoj sin, zemlja moja, in tebi sem hotel živeti z njo . ..« Tiho je bilo po polju kakor da je nekaj težkega le« žalo nad njim. Dvignil se je in z nego« tovimi koraki stopal po potih, ki so bili priča njegovih pomladnih sanj. Nikjer več ni bilo tihega kota, kjer bi se usta« vile njegove misli in zidale svoj dom. Vso noč je preležal na polju kakor ne« znan potnik, ki tava brez cilja sredi noči. Ko se je vračal zjutraj na delo, so delavci in zidarji gledali nanj kakor na tujega človeka, ki ga nihče ne pozna. Caheju se je zdelo, da si njih pogledi šepečejo o nji in mladem zidarju, ki je prišel tako nenadoma in jo odpeljal s seboj. Čutil je njih zasmeh, ko so go« vorili o novih časih, kakor da je to po« vest o visokih palačah in propali koči. »Ako bomo vse delili, kaj pa žen« ske, a?« »Ženska gre vedno tja, kjer se več obeta.« »Za žensko je treba biti mlad . ..« Besede so odmevale po visokih odrih, kakor da se vzidujejo v trde zidove, da ostanejo v njih na vekomaj. Cahej se jim je umikal, kot da se umika sam pred seboj. Zdelo se mu je, da sta nastala iz njega dva človeka: eden, ki hodi po polju skupaj z njo in sanja o koči in sreči, in drugi, ki zida in gradi na visokih odrih in gleda zve« čer brezupno v neskončno noč. A lepši je bil oni z njo sanjajoči o koči in Cahej je stegoval roke v šepetajoči mrak, da bi privabil k sebi ono mamljivo sliko, ki se je bolj in bolj izgubljala v noč. Videl jo je ob takih trenutkih, kako se sklanja ob poti in trga rože in iz daljav se mu je zasmejal njen obraz. Vračala se je . .. Cahej je stegnil roke, kot da lovi srečo svojih sanj . . . Bliže in bliže je prihajala, kakor da je spoznala nje« govo ljubezen in bolest v prevari, ki jo je doživela, ko je odšla ... »O, vrni se, vrni! ...« Vsa je bila lepa cvetoča kakor po« mlad. Deske so zahreščale in zjutraj so ga pobrali na tleh, kjer je ležal z ro« kami, zagrebenimi v zemljo in z glavo, sklonjeno nad njo, kot da jo poljub« lja ... Fr. Sterle: LJUBLJANSKI GRAD Perorisba JANKO LAVRIN, Nottingham: RUSKA MODERNA DO VELIKEGA PREVRATA. i. Proti sredini 90ih let prošlega veka je vstal nov poetičen val v ruski knji* ževnosti — val, ki se je širil in naraščal tako dolgo, da je dosegel v najboljših simbolistih višino, ki bi jo mogli pri* merjati le z veliko dobo poezije pred sedemdesetimi ali osemdesetimi leti. Ruski simbolizem ima dva izvora: prvi je filozofski, a drugi estetski. Oživljeno zanimanje za filozofijo dolguje ta po* ezija importirani marksistični doktrini, ki je postala modna. Pretresali so jo z raznih stališč. Toda preizkušajoč ta nauk do korenin, so spoznali nekateri manj zagrizeni marksisti — kakor Ber* djajev — njegovo enostranost in so se obrnili v imenu globljega vrednotenja življenja proti njemu. Pričeli so tipati za religijoznofilozofsko sintezo. To je bil prvi impulz za formacijo tzv. novo* idealistične skupine v Rusiji. Njeni pri* staši so našli zaveznike v religijozni filo* zofiji Vladimirja Solovjeva,1 v proble* mih, ki jih je spravil na površje Dosto* jevski, in v doktrinah slavofilov. Tako so podvzeli na tej črti kritiko sodobne misli in življenja in jo stopnjema do* vršili. 1 Solovjev je poizkušal napraviti v svoji filozofiji sintezo filozofije, religije in živega življenja. On je eden najglobljih sodobnih razlagateljev krščanstva in ideje o vesoljstvu Cerkve Njegov misticizem spominja tu pa tam na Schellinga. Bil je tudi darovit pesnik in publicist. Novoidealistom se je pridružilo kmalu tudi nekaj novih pesnikov, ki so si prizadevali premagati zagato svoje »dekadence«. Zbližanje teh dveh skupin je deloma odgovorno za značaj ruskega modernizma. Le*ta se je pričel že v zgodnjih 90ih letih po eni strani pod vplivom francoskih »dekadcntov«, a po drugi strani pod vplivom Nietzscheja. Prapor nove šole sta dvignila prva Me* režkovskij in Minski j. Ampak, dočim je koketiral Minskij le z novimi literarnimi manirami, je bil Merežkovskij pravi iskatelj. In res je kmalu dokazal, da je preveč iskatelj ski, a premalo poeta. Druge, darovitejše moči so prišle: Zi* naida Hippius, (ga. Merežkovska), F j o* dor Sologub. Konstantin Balmont, Va* lerij Brjusov. Le*tem je bila prva naloga emancipirati umetnost od vseh tujih služb in dolžnosti. Hkrati so zagovarjali avtonomijo ustvarjajoče individualnosti — pod avspicijami Nietzscheja. Središče jim je bil Djagilova mesečnik »Mir is* kusstva« (Svet umetnosti), utemeljen 1. 1898. Toda sam sebi všečen esteticizem in kult »ega« z vsemi svojimi načini in svrhami se je dozdeval mnogim moder* nim pesnikom ozek, sterilen in destruk* tiven. Odreveneli so polagoma v lastni ekskluzivnosti. Merežkovskij, Zinaida Hippius in nekateri drugi so pa upali, da jih bo rešil akt religijozne ekspan* zivnosti in upoštevanja življenja. Zbog tega so se pridružili novoidealistični smeri. Rezultat tega je bila Merežkov* skega »Religijoznofilozofska družba«, ki ni imela med svojimi člani le profesijo* nalnih pesnikov in filozofov, ampak tudi duhovnike in »bogoiskatelje« vseh vrst. Eden izmed teh je bil nekaj časa Vasilij Rozanov (1836—1910), svojevrsten svo* bodomislec in eden najsubtilnejših so* dobnih metafizikov spola. »Novv put« (1903—4) in pozneje »P r o b 1 e m y ž i * z n i« sta bila perijodična lista, v katerih so se srečali novoidealisti in simbolisti. II. Simbolistična šola v ruski književ* nosti ima mnogo skupnega z romantiz* mom. Smatrajoč vidne oblike le za si m* bole višjih realnosti, si prizadeva pro* nikniti »iz realnega v realnejše«. To jo povprečnemu čitatelju dela često ne* jasno. Še težavnejšo jo dela njena do* vršena tehnika, ki je posledica deloma zapadnih vplivov, deloma povsem novih poizkusov z rusko prozodijo in jezikom. Ruski simbolizem je gospodoval med prevratom 1. 1905. in revolucijo 1. 1917. Merežkovskij, Zinaida Hippius, Annen* skij, Sologub, Balmont, Brjusov, Veče* slav Ivanov so imeli naslednike v mlajši generaciji, vključivši Andreja Belega, Aleksandra Bloka in množico drugih. Izza 1. 1917. se je pričela ta šola razkra* jati v razne nove »izme«. Dmitrij Merežkovskij (r. 1866) je bil večji stimulus nego stvaritelj. Čim se je zavedel tega, se je odpovedal poeziji in je pisal eseje in romane, ki je v njih propagiral svojo religij oznofilozofsko shemo, spominjajočo na Ibsenovo »tre* tje kraljestvo« v drami »Cesar in Gali* lejec«. Po tej shemi je treba premagati antitezo med mesom in duhom z višjo sintezo le*teh ali s krščanstvom »tretje* ga zakona« —• stališče, ki je prišel nanj po Dostojevskem in Nietzscheju. Nje* govi romani kažejo več kulture in eru* dicije nego prave stvariteljske moči. Tudi njegovi članki često bolj ganejo nego prepričajo. Njegovo najboljše delo je dobro znana študija »Tolstoj in Do* stojevskij«. Zinaida Hippius (r. 1867) je bila v svoji prvi fazi morda najbolj tipična dekadentinja. Njena introspektivna, in* telektualna in nekam po Dostojevskem dišeča poezija je tako dovršena in pre* gnantna kakor hladna. Njena proza je manj popolna. Ali njeni kriticizmi, ki jih je pisala pod imenom Anton Krajnij, so imenitni kljub svoji jakosti ali morda baš radi te. Fjodor Sologub (r. 1863), Konstantin Balmont (r. 1867), Valerij Brjusov (173—1924) in Innokentij An* nenskij (1836—1909) so v celoti dobri,> ne glede na njihove religijoznofilozof* ske tendence kot take. So zgolj pesniki. Najbolj dovršena od njih sta Annenskij in Sologub. Oba pišeta za izvoljence. Pesmi Annenskega prištevajo kljub nji* hovemu francoskemu okusu najfinejši »zgoščeni« liriki v ruski moderni. Solo* gub je jasnejši, ali kljub temu ni nič manjši oblikovatelj. Njegova poezija je izpoved tragičnega dekadenta, gledajo* čega na umetnost kot na prostovoljno zavetišče pred življensko vulgarnostjo. Eepota je velika skrivnost, vredna pre* mišljanja, dočim je dejansko življenje njena negacija. Zato zameta Sologub življenje in Stvarnika, goječ kult Smrti in Satana, izražajoč ga tu pa tam v ču* doviti liriki. Temu kultu streže tudi v svojih dramah in prozi. Njegov roman »Melkij Bes« simoblizuje vso zgoščeno vulgarnost življenja in je obenem vzorno delo discipliniranega realizlma. V nekaterih njegovih poznejših delih v prozi so njegovi romantični simboli manj organski, slični samohotno ustvar* jenim alegorijam. Balmonta in Brjusova so smatrali nekoč za najjačja stebra ruske moderne. To stališče se je posihmal izpremenilo, a resnica je le, da moramo njuno pionir* sko delo priznati in ceniti. Že v njunih zgodnjih knjigah, najbogatejših, kar sta jih dala, je kontrast med njima prese* netljiv. Balmont s svojo nedisciplinirano ekspanzivnostjo in entuziazmom, ki je bolj temperamenten nego strasten, je pripravljen vedno potapljati se v bežne trenutke, emocije ali impresije, ki jih poveličuje v svojih pesmih. Podoben je čudežnemu Proteju brez lastne hrbte* niče. Morda ni posebno velik pesnik vprav radi tega, ker je velik medij, vedno pripravljen razmišljati sleherno stvar in uživajoč vedno do viška delirija v ritmih, harmonijah, ukrasih in bojah. Balmont je moulin a paroles mo* dernizma, kakor tudi njegov populari* zator, njegov »sijajni« virtuoz. Razen tega je velik poznavatelj svetovne knji* ževnosti in plodovit prevajalec (preve* del je v ruščino celotnega Shelley*ja). Brjusov nasprotno bolj modelira nego slika z besedami, ima močnejšo voljo nego imaginacijo. Njegov entuziazem je takisto intelektualen, včasih docela mož* ganski. Bori se z besedami in oblikami kakor trdovratnež in samozavestnež, ki si je vedno svest svojega m e t i e r * a. Odtod njegova tendenca, da bi se vrnil k disciplini in rezerviranosti klasikov. Ker pa prevladuje v njem oblikovatelj nad pesnikom kot takim, najdemo v njegovih verzih vse razen »diha božje* ga«. Proza mu je prav tako hrapava in suha. Mnogo parnaškega elektricizma je v tem vestnem akademiku simbolizma. Globlje in bolj notranje je delo Ve* česlava Ivanova, Aleksandra Bloka in Andreja Belega. III. V. Ivanov pripada po svoji starosti (r. 1. 1866.) starejši generaciji, po pravcu svojih spisov pa je vsekakor bližji naj* boljšim od mlajših. Izobražen helenist, religijozen filozof in pesnik hkrati, smatra umetnost za nekako teurgijo in simbolizem za ustvarjanje novih suitov v najboljšem religijoznem smislu. Ven* dar je v njem nekaj knjižnega, četudi ne profesorskega. Verzi so mu sem pa tja preobloženi z ukrasi in cerkvenoslovan* skimi arhaizmi. Vendar je velik talent, ki si prizadeva utelesiti v novih pesni* ških oblikah novo življensko gledanje. Pisal je tudi eseje in prevajal iz grščine. Andrej Belij (r. 1880) je dozdevno razdvojen kakor Merežkovskij v religi* jozno filozofijo in umetnost. Toda Belij je ustvarjajoč temperament in skoz in skoz vizionaren. Ne glede na to, da je pesnik, romanopisec in esejist, je avto* riteta v ruski prozodiji in sploh v be* sedni tehniki. Vendar daje v vsem tem vtis sijajnega, nemirnega eksperiment terja. Pod vplivom Vladimirja Solovjeva (in pozneje Rudolfa Steinerja) si priza* deva neprestano najti nekaj lastnega in četudi je povsem površen, je površen zaradi globine. Ima tudi čut za humor, dovolj močan, da ga reši tiste slovesne resnosti, ki jo često teže prenašamo nego samo površnost. Dasi njegova po* ezija ni prvovrstna, je vendar polna novih tehniških domislic. Taka mu je tudi proza, ki je bistveno ritmična proza Gogolja, le da je modernizovana in povsem zavestno resnična, preveč za* vestno izeksperimentovana. Njegov naj? boljši roman je »Srebrni golob«, veliko delo v zamisli in obdelavi. Njegova po? znejša dela »Petersburg«, »Moskva« itd. so preveč zapletena, da bi ugajala brez pridržka. Prevevajo jih tudi kardinalne ruske dileme, kakor Evropa in Rusija ali Vzhod in Zapad. Večji od vseh svojih sodobnikov je Aleksander Blok (1880—1921). Le=ta je eden izmed najboljših pesnikov v vsej moderni evropski književnosti. Njegova zgodnja zbirka »Stihi o lepi gospe« (1905) je knjiga mistične in simbolične ljubezni, naslovljene na lastno transeen* dentalno vizijo večno ženskega. Ta vi* zija ima rahle sledove vpliva Solovjeva, ali Blok jo izraža na svoj način, ki je iz* redno negotov in eteričen v svojem romantičnem idealizmu. Ampak pola* goma se je izpremenil. Izgubil je notra* nje gledanje. Praznote, ki je prišla za tem ni mogel izpolniti z ničim, niti s svojo globoko ljubeznijo do Rusije. Njegovi simboli in jezik je bil vedno bolj konkreten, a tak je bil tudi njegov gnus do življenja. To vidimo predvsem v pesmih, ki jih je pisal med 1. 1909. in 1916. Tudi njegove alegorične drame (»Lutkovna predstava«, »Neznana go* spa« itd.) kažejo brezupno zdvajanje, ki se poizkuša smejati samo zase ali se ne more. Te drame so polne usodnih slu* tenj. Med prevratom se je pridružil bolj* ševikom. V svojem prvem navdušenju za obljubljeno novo zemljo je napisal svojo najkrepkejšo simbolično realistič* no pesnitev »Dvanajst«, ali tudi ta nje* gova poslednja nada se je zdavnaj zru* šila. Umrl je med najhujšimi leti novega režima. Blokova poezija presega kakršno* koli hvalo. V njej je manj zavestne moči in več neoporečnega ženija nego v verzih drugih simbolistov. Nekatere njegove pesnitve so bile napisane tako rekoč v magični transi. In učinek jc magičen. IV. V kontrastu z mračnimi simbolisti je propovedal in dejansko širil Mihael Kuzmin (r. 1875) »lepo jasnost«, ki jo je utelesil v svoje umetno izrezljane verze. Reakcijo proti simbolizmu so začeli v treznejšem Petrogradu, torej »Akmeisti«, kojih vodja je bil Nikolaj Gumiljev (r. 1886. in ustreljen od bolj* ševikov 1. 1921.). Ta učenec Brjusova in Gautiera je dajal v svojih pesnitvah izraza vsemu tistemu duhu poguma in eksotičnega pustolovstva, ki je bil tako tipičen za njegovo življenje. Akmeisti so se zbirali okoli mesečnika »Apollon«. Drugi imeniten pesnik te skupine je Ana Ahmetova (r. 1889). Njene lirske minia* ture so tako prisrčkane kakor rezervi* rane; diskretni, a vendar utripajoči drobci izpovedi z izrazom delikatne, plahe žene. Noben moški jih ne bi mo* gel napisati. In to je mogoče najboljši poklon, ki ga moremo napraviti ženskim verzom. Izpustivši marsikatero ime obeh šol (Gorodeckega, Vološina, Hodasjeviča, Mandelštajna, strogega in asketskega Baltrušajtisa, vaškega pesnika Kljujeva itd.), pridemo k skupini futuristov. Be* sedo »futurizem« je prvi udomačil v Rusiji verzifikator Igor Severjanin — nezakonski otrok Balmontove muze in Gogoljevega bahača Hlestakova, hruste* čega se, da obeduje »le z ministri in po* slaniki«. Imenoval je samega sebe ego* futurista, dasi nima njegova poezija nič skupnega niti z Marinettijem niti s pra* vim ruskim futurizmom. Poslednji ima eno svojih glavnih korenin v »dadaistič* nih« poizkusih, ki jih je delal Velimir Hlebnikov (1885—1922), čigar raziska* vanje je šlo tako daleč nazaj, da je do* seglo primarne elemente jezika. Na te* melju teh elementov je poizkušal zgra* diti nove besede, nove tehnične poteze in možnosti. Te poizkuse so nato rabili njegovi nasledniki v raznih smereh. Ma* jakovskij jih je združil celo z boljševi* ško propagando. Ali to nas dovede že do dobe revolucije. FRAN LIPAH, Ljubljana: GALICIJA 1975. Nad njim jata vran. Pod njim mlad vojak — zakopan. Sred poljian bor ravan velikan. Pred njim križ. JOŽA LOVRENČ1Č, Ljubljana: OBRAČUN. V modrost otrokovo se vračam, vse, kar želim, imam — Pridite, upniki, vse vam poplačam!, še vrhano vam mero dam! Ti bil si ljubezniv — bi rad hvaležnost? Izvoli rešto fig ali kar cent! In ti za svojo sladko nežnost? Nič? —- Brco vsaji v ekvivalent! In ti ne upaš blizu? Daj, no, ne obotavljaj se in kot si znal zahrbtnosti goniti lajno, o goni, goni jo še posihmal! Veš, slišal sem že mnogo pesmi in mnogo*, mnogo viž — kot tvoja mi ugajala nobena res ni Plosk — in čez najine račune križ! Haha, haha, ste zadovoljni? Prav! Zdaj lepo smo bot in smeje se nam svet vesoljni, ko gremo mirno vsak svoj pot! KSAVER MEŠKO, Slovenj gradeč: SLOVENSKE GORICE. Dežela, bajna kakor iz lepih sanj — tista moja domovina tam doli, naše Slo« venske gorice. Dežela, polna prirodnih čarov, ne sicer pitoresknih, divjih, ne s svojo ogromnostjo mamečih, ne, pre« prostih, idiličnih skoraj; a so baš zaradi tega s tem mehkejšo poezijo ožarjeni in govore tem prisrčneje srcem; in polna nadzemskih, drugosvetnih čarov, polna čarovnij, prepolna vere v čarovnije in vse mogoče nadsvetne moči. Dežela, polna petja in za človeška srca in člo« veška življenja dovolj bogata joka; polna dela in znoja, a tudi polna otroške in otročje lahkomiselnosti in objestne razposajenosti, polna življenske nepre« tehtanosti in neizravnanosti. Dela in muči se tam naš človek, kakor bi name« raval živeti večno. Pa mu pride nesrečen dan, začarana, zakleta ura: premami ga morda vino, sladki njegov rojak in pri« jatelj in najbridkejši njegov sovražnik. Pa si poreče: »Danes še živimo, ali bomo jutri še ve Bog v nebesih. Pa bodimo danes veseli, zajejmo in zapijmo, kar imamo.« Pa se potopi v veselje in uživa« nje, malo da ne utone v njih. Ko pa ven« dar pride tisto negotovo jutri, dela po« koro, kakor jo je le delal kdaj kateri menihov in spokornih puščavnikov v prvih stoletjih. Po ure prekleči v domači cerkvi, trka s težko pestjo na prsi, do klopi dol sklanja skrušeno glavo in vzdi« huje kakor v smrtnih stiskah in težavah; na božjo pot gre ob kruhu in vodi, bos, če je kesanje posebno grenko in žgoče — čez ramo nese težke čevlje; k Mariji Bistriški preko na Hrvaško gre, k Sv. Trojici gori ob robu Slovenskih goric, k Materi božji na Ptujsko goro ali vsaj v Ptuj, k očetom minoritom, vselej mi« lostnim in prizanesljivim sodnikom in tolažnikom. Doma premoli in v kesanju prevzdihuje cele noči, vmes preklinja samega sebe in svojo slabost in lahko« miselnost — da se da v nesvetem tre« nutku spet premagati vinu in napravi novo nerodnost: človek, v duši venomer strastno po nebu hrepeneč, po telesu, po mesa slabosti venomer v preddvore pekla padajoč ... Čudovita dežela: griči in dolinice kakor pesem v daktilih in anapestih; po hribih bele zidanice, krotke golobičice, ki so med zelenje sedle, da se od dob gega poleta ohlade in odpočijejo. Vitki topoli ob sepih vinogradov — palme jih imenuje ljudstvo — hrepene iz pesmi goric kakor vriskajoči akordi proti nebu. Vmes ubožne viničarije, polne bede in trpljenja — ponižni, a čudovito vztrajni klicarji, da je tudi ta ostanek raja zdaj v solzni dolini. Dežela polna poezije, polna čarov. Koliko poezije v zemlji sami, v tistih po gričih položenih vinogradih, v tistih sa* njavih lesih, v tistih tihih dolinah, s kakim samotnim mlinom ob potoku. Popoten človek, ki hodi tam mnogo sam in z odprtimi očmi, s čutečim, razmišlja« jočim srcem gleda vso to poezijo, kako ne bi postal pesnik? Delavec, obrtnik, krojač, čevljar, tkalec ali mizar ali za kar te je že ustvaril Bog, ki delaš tam mnogo samoten in opazuješ ob delu skozi okno to čudežno deželo in predaš svoje misli o njej in njenih skrivnostih, kako ti ne bi bila duša polna odsevov te lepote, polna odmevov tajen in skriv* nosti tamošnje prirode? Tako ni čuda, da ima tam vsak gozd svoje pravljice, svoje skrivnosti, svoja strašila, vsaka cesta, vsak križpot, vsak potok, gozdni studenci, vsako drevo skoraj. Lasje so nam vstajali otrokom na glavi, ko smo poslušali vse tisto strašno in skoraj neverjetno, kar so pripovedo* vali ob večerih belolasi ali plešasti be* rači, za plačilo, da so smeli prenočiti v hiši; ali ob jesenskih večerih čevljarji, ki so delali v šteri za bližajočo se zimo, zlasti njih mojster Jurij Križanič z La* houščaka, zagorel in črn kakor razboj* nik, velik, da se je moral globoko pri* kloniti, kadar je stopal v sobo, dasi duri resnično niso bile nizke, močan, da so učenčki in celo pomočniki trepetali pred njegovo medvedovsko roko. Ali stari krojač Mihal Skuhala, ki je doživel in znal povedati tega toliko, da nikdar končal ni rožnega venca svojih pripo* vedi in strašnih svojih dogodivščin. Mi* hal je šival sam, nič ni imel naraščaja, vajencev in pomočnikov. Šival je lahko kar na pamet, skozi okno je gledal med šivanjem. Tak mojster je bil ta Mihal! Jurij je prišel vsakikrat s celim regi* mentom, vsaj šest fantov, če ne več, je prignal s seboj. Čudil sem se marsikdaj, kako so med pripovedovanjem mojstro* vim večkrat pomočniki in vajenci nena* doma povesili roke sredi dela in so za trenutek v velikem presenečenju zastr* meli v mojstra. Starejšim je po prvem velikem začudenju šinil rahel smehljaj čez ustnice; pa so se naglo sklonili, urno z delom nadaljevali. Pozneje sem zvedel in spoznal vzrok: čudili so se, ker je njih gospodar naslikal kak dogo* dek spet popolnoma drugače, v novi, navadno še strašnejši obleki in obliki. Zavzeli so se ob tem. A jaz sodim: Ve* liki pesniki so bili ti pripovedovalci, ki so kar iz rokava stresali te bohotno* bujne dogodivščine, zdaj nežno poetične, zdaj polne strahot in grozot. Šel je Mihal z dela, že precej pozno zvečer. Res, malo mu je šumelo v glavi, ker vino je bilo tisto leto od sile dobro in močno, in Brumen, pri katerem je šival, ga je prinesel za večerjo, za likof, prav trebušasto čutaro. Pa pride do gozda med Grmom in Lahouščakom, ker tudi kum Skuhala je bil z Lahouščaka, kakor bi bil tam dom vseh teh pesnikov. Pa mu nenadoma zastopi pot znanec, že pred leti umrli. Stoji na stezi, gleda Mi« hala, ne reče nič, ne dvigne roke da bi jo v pozdrav podal, ne trene z očmi, ki se svetita iz brezskrbnega obraza kakor dva žareča oglja. Samo mogočno stoji na poti, a tako, da se Mihal ne more ogniti ne na levo, ne na desno. Mrav« ljinci sprelete krojača, vroče in mrzlo mu postaja. Izpregovoril bi rad, vprašal rajnega, česa želi, zakaj mu zastavlja pot, kako bi mu mogel pomagati. Pa mu beseda ne gre iz ust. Kar se spomni, da nocoj ni pomolil, ko je zvonilo angelovo češčenje. Dvigne roko —■ vsa nekako trda in čudno težka je — pokriža se. dasi iztežka, glasno prične: »Angel Go« spodov ...« Pa prikazen na mah izgine, prosta je pot... A strah se je tako razlil Mihalu v vse ude, da so vsi okorni in skoraj prestopiti ne more, o begu niti govora ni! Gre drugič pozno ponoči z dela. Kar stoji na poti velik pes, črn kakor smr« ten greh, le oči mu planite v čudnem ognju, goreč jezik mu iz ust moli. — »Vsi dobri duhovi hvalite Gospoda Boga! Kdo si, božji?« vzklikne pozni, zavzeti popotnik. In v istem trenutku psa več ni: kakor bi se bil v zemljo pogreznil. In spet tretjič, istotako pozno, ko pa gospodinje narede večerjo tako pozno, ali je treba prišiti kaki srajci zad« nji rokav in ni vredno zaradi tega ho« diti drugi dan toliko sveta nazaj! Že hoče čez prelaz ograje ob Horvatovi hosti. Kar ga vrže za korak, za dva na« zaj — glej, na prelazu sedi človek, res« ničen človek, samo glave nima. Da je le prevara, da se pač oči motijo, bi rekel človek. A ko stopi spet korak proti plotu, glej, ni zmota, ni prevara: resnično sedi človek na prelazu, človek brez glave, negiben, a vendar tako mogočen. Na srečo ima. Mihal rožni venec pri sebi, pri svetem misijonu blagoslovljen z naj« hujšimi žegni. Pa kar — ves jezen — rožni venec iz žepa! »Ali se boš še temu ustavljal?« Pa udari z njim po na pre« lazu sedečem — skozi zrak zašvistnc rožni venec, na prelazu pa nikogar več! Zmerom je dobro, če ima človek take žegne pri sebi. Zakaj nikoli ne veš, s kom se srečaš, s kom se bo treba v temni noči spogledati, s kom se boriti. Zakaj vse polne skrivnosti so take noči, vse polne čarov. Še vino ne daje ob ta« kih srečanjih posebne korajže; sicer ti pa takoj izpuhti, kadar stojiš nenadoma sredi drugosvetnih skrivnosti, sam z ne« poznanimi duhovi in strahovi! In je šel spet domov, ob viharnem večeru; dvakrat pusto je ob takih ve« čerih samemu; ko bi imel vsaj vajenca, če že ne pomočnika, da bi hodila dva; a na enega samega si vse te skrivne moči še bolj upajo. Edino Bog, prečista Devica in angel varih so tedaj človeku na pomoč . . . Gre torej in pride do križ* pota nad vasjo. A glej, na križpotu stoje štirje pogrebci, črno krsto imajo na zemlji pred seboj. — »Kdo je umrl, koga vendar neso?« pomisli. Postane, da bi pogledal. Kar se zablisne čez vse nebo, od vzhoda do zahoda, kakor bero iz evangelija v cerkvi. In vidi: Sosed Luka je, Rakuša. —- »Bog ti bodi milosten, ali si umrl, Luka?« Kar zahrešči, kakor bi se podiral ves nebesni strop, zemlja se zaguga kakor gugalnice gori ob cerkvi na semanjski dan. »Konec sveta,« po* misli Mihal, in zapre oči, da ne bi videl, se bo li pogreznil v brezno peklensko ali bo usmiljeni Gospod Bog iztegnil roko in ga bo v nebesa vzel. A ko ni nič, odpre oči. A glej, nikjer pogrebcev, nikjer mrtvega soseda Luke ... Kako je prišel Mihal tisto strašno noč domov, mu je še sedaj nerazrešena in neraz* rešljiva uganka. Drugo jutro pa so našli soseda Luko v potoku mrtvega. V ne* vihti — menda je bil tudi nekoliko šumenjak, ker v gostilni je bil na poti iz mesta —• je zabredel v vodo in utonil. Kolikokrat je videl Mihal odprto nebo, kolikokrat je videl goreti nebo v temni noči, kolikokrat se mu je prikazal na nebu ogromen križ, zdaj zlat, zdaj ves krvav, kolikokrat je videl cvesti zaklad — z vijoličastim plamenom cveti, a kopal in dvignil ga Mihal nikoli ni, čudno! — kolikokrat mu je govorilo drevje in grmovje ob poti, kolikokrat iz potoka, celo cesta in pot pod njim. pred in za njim sta govorila — o, kdo bi si zapomnil, kolikokrat! Kar le more doživeti človek na svetu, zlasti še v Slovenskih goricah, krojač Mihal Skuhala je doživel to vse! In Jurij Križanič! Nič manj nena* vadnega in strašnega ko kum Mihal ni doživel Jurij. Kdo bi mogel ponoviti vse tiste čudovite dogodke? Koliko je videl mrličev, s kolikimi je celo govoril! S tistim, ki se je obesil na Petkovi hruški. Popoten človek je bil; ne ve nihče še dandanašnji, odkod se je vzel, kje vse je hodil in blodil, kam je bil namenjen. Nič pisanega niso našli pri njem, v žepu ne prahu cvenka. Kakor bi bili žepi prazni že od vekomaj, kakor da je vse vrgel od sebe, preden je šel v večnost, ime, stan, domovino, svojce, imovino, če je je kdaj kaj imel. Vedi Bog, kaj ga je gnalo v tako žalostno smrt. Morda se je naveličal tega popotovanja po svetu, večnega romanja. Lačen je bil morda, bolehen, na smrt žalosten. Zmešalo se mu je morda, pa je mislil, da gre spat; a si je v resnici spletel zanko, potisnil glavo v njo. Bog ve za te skrivnosti, umrljiv človek ne. Zato človek ne sme ničesar reči, nikogar soditi. Gospod bo storil to. In je bilo hudo napačno, da je Jurij tisto noč sodil, sodil brez usmi* Ijenja in krščanske ljubezni. Gre torej Jurij nekega večera tako po večni luči mimo tiste samotne hruške sredi polja — saj se je je sicer zmerom ognil kakor vsak pošten krščanski člo* vek. A tisti večer ga je zapeljal vseh tamošnjih ljudi najhujši zapeljivec: vino. Preveč poguma mu je vlil v žile. Pa je šel kar po najbližji poti gor na hrib, kar naravnost proti hruški. Pride do nje in vidi: človek visi na hruški. Prav tisti popotni človek, s tisti* mi razcefranimi gosposkimi čevlji in prižastimi, oguljenimi hlačami, ki je visel tam pred leti. Veter sopiha in vzdihuje čez polje, se zaletava v drevo in v mrliča, da prav čudno, skoraj smešno binglja z nogami, kakor bi bil še živ in bi se hotel rešiti iz prekrepko ga stiskajoče zanke. In iz vej, čuj, bo* lesten klic: »Pomagajte! Pomagajte!« In še bolestnejši jok — zategel, piskajoč, kakor bi mu vrv že čisto zadrgavala vrat in že ne more več glasno in razločno jokati. Kar razjezil se je tedaj Jurij, vinski duhovi v njem so se razjezili. Pa — ko bi naj vendar iz usmiljenja z ubogo grešno in trpečo dušo očenaš pomolil — osorno, skoraj sirovo zakliče: »Kaj jam* raš zdaj? Roženkranc bi bil rajši tedaj pomolil in se Gospodu Bogu izročil, ne pa si se šel obesit, zgaga trapasta.« Tedaj bi naj bili slišali, ljudje božji, kako je završalo iz hruške. Divji vrtinec je pograbil Jurija, ga dvignil kakor lahko pero, ga vrgel nekam na sredo Čiričeve njive in ga tam kotalil, da ga niso nikoli pri nobenem pretepu — ko je bil še fant, se je pretepal, pozneje nikoli več — tako. Kako je prišel tisto noč s tistih njiv, kako domov, sodni dan bo mogoče razodel to. Zdaj ne ve tega ne on ne nihče drugi. Šel pa od tedaj ni nikoli več po tisti poti. In kako je nekoč Jurija vodilo. O ljudje božji, to, to je bila šele strašna noč! Mlad je bil tedaj še Jurij, pomočnik, dasi je že venomer študiral, da bo kmalu začel delati na svojo pest. In je mislil že tudi na nevesto, na ženitev. Mlad je bil in vroče krvi. In si je izvolil Ančko Mundovo. Lepo in jedro dekle, le neko* liko visoko in hudo pobožno. Nastavljal se ji je prav očitno. In je kmalu spoznal, da ga Ančka tudi ne gleda preveč nepri* jazno. A visoka je bila in hudo pobožna, tako da mu včasih to ni bilo že prav nič po volji. Pa je šel tiste jeseni nekoč mimo Majcenove kleti gori v Kovačkem vrhu. Klet je bila na stežaj odprta, Maj* cen v kleti in nekoliko starejših mož, dva sta sedela na pragu, trije fantje so stali pred kletjo. In so pili. Pa se je usta* vil še Jurij, in so ga povabili. In se ni nič branil. Nasprotno, še prav krepko je nagnil ročko. Saj je bilo zastonj. Do večera so pili, še čez večno luč. Ko so se razšli, si je rekel Jurij — sam je priznal to večkrat po pravici in res* niči, še rahlo nasmehnil se je ob tem spominu, ob nadaljnjih se ni smehljal: »K Ančki pojdem nocoj. In ni škrat, da ne bi dosegel nocoj, česar do sedaj še nisem. Naj bo še tako visoka in šti* mana in na vse viže bogomolna, no* coj —.« Že daleč dol po Kovačkem vrhu je prišel v teh grešnih mislih, ki so se mu pa tedaj dozdevale prav lepe in pri* jetne. Kar zagleda ob cesti, na križpotu, tam, kjer se odcepi ena cesta na desno, v globel in proti Sejancem, druga, na levo, proti Hranjigovcem — tam zagleda nenadoma čudnega možička, majhnega, še malo grbast je menda bil, zato se je dozdeval še manjši. Zelen klobuk mu je Odmevi I. 49 4 pokrival črnolaso glavo, za klobučkom je gorelo v noč podjetno zavihano rdeče pero. Obraz bled, da se je blestel iz noči kakor sneg pozimi, še bolj so se blestele čudno žareče oči. — »Pa mi pokima, še s prstom mi pomigne in pravi poltiho, a odločno: ,Pojdi!' In se je obrnil proti Sejancem dol. — ,Kaj? Kako? Kam? Saj grem vendar v Ključarovce, kar na* ravnost po vrhu dol' — sem se branil v mislih. Glasno še spaku reči tega ni* sem upal, tako nekako čudno mi je bilo pri srcu. Pa se možiček nič zmenil ni. — ,Pojdi!' — In je šel pred menoj, jaz za njim kakor teliček za soljo. A v mi* slih sem si govoril kar naprej in naprej. ,Saj to ni moja pot! Saj nočem s teboj. V Ključarovce dol grem, k Ančki.' — Še ustavil sem se nekaj krati. Pa me je škrat peklenski ošinil s takim pogledom, da mi niti reči ni trebalo več: ,Pojdi!' Kar šel sem, dasi sem vedel, da grem čisto napak. Tako sva prišla doli v sejanske šume. A tam, Mati božja, nikoli ne bom pozabil tistih poti! Kamor sem stopil, sem stopil na ogabnega močerada ali kaj, gliste in nesnage so se mi pač vile in opletale pod nogami. Po deblih so švigali zeleni kuščarji, veliki kakor ve* verice, a čudno svetli; goreče kače so se plazile in vile čez veje, se za repe obešale, dol name sikale. Groza, da strašnejše še nisem doživel. ,V peklu sem' — sem si mislil — ,ali pa sanjam tako divjo grozoto.' — A ko sem z glavo butil ob deblo, da sem videl legijon zvezd, sem vedel dobro, da ne sanjam. Zakaj kamor sem stopil, sem tresnil ob drevo. In od vseh strani so me opletale veje po hrbtu, me klapovuškale čez ušesa, teple me po licih. —- ,Kam greš? Kam si namenjen? K Ančki? V greh?' se je hehetalo neko vražje od vseh strani, okoli mene, za menoj, nad menoj gori, pred menoj. In me je šibalo, da Pilatovi jogri in razbojniki Gospoda Kristusa ne grje. Klobuka že nisem imel — Bog z njim, nikoli več ga nisem videl. Pot mi je lil po licih, po vsem telesu, srajca in suknja sta bili že premočeni. Par krat sem se sredi strahu vendar oju* načil in sem pričel s pestjo udarjati krog sebe. A kaj, ko sem pa udarjal le po trdih deblih. Tisto vražje človeče — če je bil človek, a saj ni bil, kanalja peklen* ska —■ pa se je motovililo in zvijalo pred menoj skozi grmovje in trnje, mi pomi* gavalo z očmi in z roko: .Pojdi! Pojdi!' Pa me je nazadnje le popadla taka jeza, da se ga že več nič bal nisem: .Hudič, pusti me no' — sem zarežal nad njim in s pestjo udaril proti njemu — ,saj še nisem grešil. Samo mislil sem. Tudi ne bom, samemu večnemu Bogu obljubim to nocoj, da bo Ančka moja žena. In v nedeljo grem k sv. spovedi in k sv. ob* hajilu, če le odvezo dobim. K samemu župniku, gospodu Matiji pojdem, ki so hudi in strogi, da nikjer takega.' — Tedaj je nekako popustilo, umirilo se krog mene, odleglo mi. Še tisti spak iz pekla se je zavlekel in potuhnil nekam v grmovje. Ali je bil res iz pekla ali odkod pač? Večkrat sem razmišljal o tem pozneje. Če je bil res iz pekla, saj bi me moral le k Ančki voditi, v greh, pa mi je privoščil ni, teslo to maro* gasto!« — »In ste obljubo izpolnili, stric?« — »Izpolnil, do pike natančno. Spovedal se, da je bilo veselje. Kar celo uro sva se dajala z gospodom, od sile hud mož so bili!« — »In Ančka?« ■— Jurij se je zadovoljno nasmehnil: »Tako lep venec je imela, ko sva šla pred oltar, da nobeno dekle v fari nikoli lepšega « — »In od tedaj ste bili zelo pobožni, stric?« — Po strani je pogledal Jurij vprašalca, precej strupeno. »Bi bil menda tudi ti, če bi bil doživel tako noč.« —• »Vasovali več niste?« — »Ni* sem.« —• »Tudi drugim ne privoščili, pravijo?« — »Kaj jim naj privoščim greh, tej neumni mladini!« — »Veldi* novega Jakca ste pošteno dali in opla* šili, ko je vasoval, se sliši.« — »Sem ga, zelenca mokrega.« — »Povejte, stric, kako je bilo?« — Molči mojster nekaj trenutkov, kakor bi v mislih spet pre* življal ves dogodek. — »Za tistim Kva* rovim dekletom, tisto Tilko, je lazil, ki je šla potem v mesto in je v mestni mlakuži utonila. Pa mi je hudo mrzelo. Zaradi fanta. Škoda se mi ga je zdelo in vedel sem, da ne bo dobrega iz stvari. Pa si zvečer obraz s sajami namažem, ob potoku vrežem leskovko, ne predebelo, da se je lepo šibila, in grem k brvi spo* daj ob mlinu, kjer stoji tista stara vrba. Čakam za vrbo skrit — noč je bila temna, da še palice v roki nisem prav videl. Kar zaslišim korake. Previdno stopa čez brv. Toliko da je na tej strani potoka, naredi v vodi glasno: ,Štrbunk!' Da je povodni mož, jc morebiti mislil fante, a sem le jaz pljusknil s šibo po vodi. Malo se je obrnil, da bi pogledal. kaj je. A mu jc že padla šiba z vso močjo po hrbtu, in še in še — šteti fant gotovo ni utegnil. —• ,Noč ima svojo moč,' sem zamrmral z votlim glasom, da se je zdelo, kakor bi prihajal izpod zem* lje ali iz vode. Fant v beg, jaz mu za petami. In je padalo po hrbtu, kakor bi toča šla. — ,Ali boš hodil ponoči k de* kletom, ali boš lepo doma spal, kanacija ti kilava? Domov, spat!' Ko je videl, da ne ubeži, se je res obrnil in tekel nazaj proti brvi. A jo je v naglici zgrešil. ,Štrbunk!' je reklo še glasneje kakor poprej —■ kakor je bil dolg in širok je pal fant v vodo. Moker seveda do niti. Ali je bilo še kaj drugega v hlačah, ne vem — nisem mu jih jaz pral.« In mojster Jurij se zadovoljno na* smehlja. In prične po kratkem oddihu novo zgodbo, še čudovitejšo od prejšnje. Pesnik, ki mu nikoli ne zmanjka snovi, nikoli dobre volje za pripovedovanje in bajanje. Kako je videl, ko je nesel hudobec sredi noči Koropcu denar, kar skozi dimnik se je spustil s tisto ogromno vrečo. Kar gorelo je iz dimnika, kadilo se gor do neba. In tisti duh — usmiljenje božje, če je v peklu zmerom tak duh, kdo bo tam obstal, kdo bo obstal? Varuj nas Bog in sveti nadangel Mihael, ki je Luciferja premagal! Zato sedaj pri Ko* ropcu lahko merijo stare dvajsetiee, celo goldinarje, na mernike. Zato se sedaj Koropec lahko nosi kakor velik gospod, se lahko nobel v kočiji okrog vozi! A duša, duša, kaj bo z ubogo dušo? In o kleteh in. klečanjah, celo o mar* sikateri beli in tako imenitni zidanici gori v naših vrheh, kaj vse je Jurij o teh vedel! Česar nihče drugi! Mislil bi člo* vek, da so nedolžne in brez greha kakor novorojeni otrok, ko pa tako pokojno in ponižno čepe nad vinogradi. In naši ljudje, saj bi človek mislil, da samo Boga slavijo, samo prečisti Devici čast pre* pevajo. O, kaka zmota, kaka zmota! Koliko je tu med nami greha, koliko strašnih pobojev, koliko črnih ropov! Jurij ve o njih, četudi drugi nihče! Kako je prišel vinski kupec iz Gradca. Bankovcev je imel, same tiso* čake skoraj, da mu je mošnja na prsih kar na visoko suknjo napenjala. In kakšen pas čez obilno telo! In v njem polno srebra, gotovo tudi zlatov ni manj* kalo! Pa je izginil, kakor bi ga bila zemlja požrla. O, Jurij ve dobro, kje so ga opojili, kje ga ponoči umorili. Kje ga zakopali, mu ni tako natančno znano. Morda kar v kleti, v zadnjem kotu, pod gantarji, pod sodi; v vinogradu morda — iz njegovega gnijočega telesa so srkale trte sok, ki so ga ljudje potem z naslado pili. In tisti rdečelasi, dobrodušni gostil* ničar z Dunaja! In oni s Hrvaškega! In tretji s Kranjskega! Priti so jih ljudje videli, njih denar so videli, zlate prstane na njih rokah. A kdo jih je videl od* hajati, to mi povejte, dragi krščanski ljudje! Nihče! Tu gori v vrheh so jim upihnili življenja luč, kakor upihnem jaz tole brljavo petrolejko, kadar zabijem zvečer zadnji klinček v podplat! O greha je med nami, greha, da se Bog usmili! Zato nas Bog tudi tako tepe, zato pošilja točo in sušo, zato slano in pozebo. Zato se rode otroci mrtvi, ne* zakonski — Bogu hvala, da jih ni mno* go! — Z živalskimi glavami, s perutmi kakor mlade ptičke, s plavutmi kakor ribe. Bog se nas usmili, Bog nam pri* zanesi... In tisti bogati krčmar Podlipnik, ki je bil zmerom za mešetarja in tolmača tujim kupcem. V culici je prinesel vse svoje premoženje k nam. A zdaj, kako bogastvo, kaka mogočnost, kaka baha* rija! Vozi se bolj nobel kakor gospod grof spodaj v Ormožu, skoraj kakor gospod grof Bombeles na Hrvaškem preko. Odkod mu bogastvo? to vas vprašam. —■ O, vedel bi Jurij nekaj po* vedati. A kaj, ko je Podlipnik znan z vso gospodo v mestu, prijatelj si z vsemi mestnimi škrici, ki prihajajo k njemu pit in ocvrtih pišk jest. Še v keho te spravi, da sam ne veš, kdaj. Samo kri* vičniki in razbojniki smejo dandanašnji svobodno in glasno govoriti. Pošten kr* ščanski človek ponižno molči! — A ponoči, to ve Jurij zagotovo, v spanju zarjove Podlipnik dostikrat kakor zve* rina. Pokonci plane, po vsi hiši teka — umrli, umorjeni ga preganjajo, vest ga peče bolj ko živa žrjavca. Bodi nam vsem Bog milosti j iv, da tudi nas ne bi kdaj hudi duh, satan peklenski pre* mamil! —• Bog, Bog, koliko skrivnosti hranijo te naše gorice, te naše kleti, naše zida* niče! Kdo jim more priti do dna! Šele sodni dan bo vse razgaljeno in razkrito — misli mojster Jurij Križanič .. . In Bog, Bog, koliko čarov je v tistih naših gozdovih, koliko nerazvozljivih skrivnosti. Vsaka stezica, vsak vir v teh naših lesih — tisti viri. ki so tako dragoceni, saj hodijo daleč gor z vrhov v velikih vrčih po vodo v nje — polni skrivnosti! Izvedenec v teh je bil berač ŠtefuC; tisti z rdečim nosom, ki je vedno vodo hvalil, pil pa žganje, kadar vina bilo ni. Pa je bil navzlic temu izvedenec v studencih, pesnik voda in njih čarov. V Bacmanovem studencu v bukovju pod Kovačkim vrhom ima svoj dom, zlat grad, ki pa ga je mogoče videti samo v kresni noči in še tedaj le, če ima človek praprotno seme pri sebi in še ne ve ne, da ga ima — povodni kralj ima tam svoj dom. Včasih sedi pred virom in se solnči: v podobi velike zelene žabe, na glavi pa ima zlato krono ... In za= kleta kraljična je tam vjeta. Bacmanov pastir jo je videl na lastne oči: lepo vitko belouško. Gledala ga je tako čudno prijazno in proseče, da bi jo bil skoraj pobožal, v roko, v naročje jo vzel. A kako neroden je bil ta fant! Ko se je začela viti proti njemu, se je zbal in je zbežal. Ni vedel, sirota in neroda, da bi si moral ulomiti tanko ieskovko, udariti z njo kačo trikrat in govoriti pri tem zagovor in čar: Kar si zdaj, od koga imaš, daj mu nazaj! Kar si bila, bodi spet: blaga vila! Pa bi se spremenila spet v najlepšo deklico, v sijajno kraljično. In fant bi postal njen ženin, vse zaklade njenega očeta bi podedoval. Tako išče človeka sreča. A človek je ne vidi, ne ume, ne spozna. Pa gre usoda in sreča mimo. In človek ostane siromak za vse življenje. In vil, koliko jih je videl ta berač! Kakor vidi navaden, vsakdanji človek ob žetvi žanjic, ob košnji grabljic. Ni ga bilo potoka v vseh sosednih dolinah, da jih ne bi bil videl plesati ob njem v njih belih, dolgih prozornih oblekah, ne menda travnika, ne gozda. Zakaj ves svet je tam poln teh čudežnih bitij. Samo za to ustvarjene oči je treba imeti, pa jih vidiš. Če ti Bog ni dal takih oči, gledaš zastonj: ničesar ne boš videl. — Čudno le, da mu ni dala nikoli nobena svoje zlate krone, ne mu podarila biser= nega svojega nakita. Da mu ne bi bilo treba beračiti, ampak bi se ob takem bogastvu vozil v četverovprežni kočiji kakor cesarski princ! In tista, ki se je bila zaljubila v sina kmeta Kranjca — kako, da še res nikoli niste slišali te zgodbe? Na kresni večer je šel fant od kresa, zamišljen in žalo? sten, ker je ves večer opazoval, kako se je njegovo dekle, tista lepa Jamnikova Pavla, skrivaj nasmihala Slanovemu Ti= netu. Kar počez čez travnike jo je uda* ril, da bi bil prej doma in bi morebiti zaspal in v spanju svojo žalost pozabil. Kar nenadoma začuti, da ga je nekaj objelo, dvoje mehkih, a čudno hladnih in vlažnih rok. In na ustih začuti poljub, pa čisto drugačen kot so bili Pavlini: hladen kakor najhladnejše snežinke ob snežnem metežu sredi zime. Takoj se je prebudil iz svoje zamišljenosti, svoje žalosti. In je zagledal čudno lepo belo vilo, ki se je privijala k njemu. Prestras šil se je fant, ko je pa samo na svojo Pavlo mislil, angela variha je na pomoč poklical. Pa ni nič pomagalo. Vila ga ni izpustila; gledala ga je z žalostnimi očmi — vsi zaljubljenci imajo tako silno žalostne oči — tesno se k njemu pri* tiskala. Od tiste noči je fant bolehal. Hiral je, da je izbiral. Zakaj nihče ne živi dolgo, ki se zaljubijo vanj nadzemska bitja. Varuj nas Bog, da se ne srečamo prevečkrat z njimi. Zakaj zmerom je nevarno . .. Bog, Bog, koliko čarov je v teh na* šib gozdih, naših potokih, studencih, naših travnikih, koliko nerazvozljanih skrivnosti! In šele coprnice, vse vrste in sorte čarovnic — teh je v naših Slovenskih go* ricah. da menda nikoli nikjer na božjem svetu toliko. Verjel ne bi človek, da jih je toliko, če ne bi bila povedala tako zanesljiva moža, kakor sta bila Skuha* lov Mihal in Križanič Jurij, ki sta jih tolikokrat sama videla. Celo mlada de* kleta, lepa in vesela, da bi jih človek s slastjo poljubil, so med njimi. Iz hiše se splazijo ponoči, ko starši, bratje in sestre spe, na metlo sedejo, izgovore čar, samo njim znan. in sfrče na hrib, nad gozd. kjer čarovnice zborujejo, kar v zraku nad gozdovi zborujejo in svoje grdobije uganjajo. Zakaj metla je njim kakor drugim najmehkejši stol. O, mar* sikatero bi mogla imenovati Mihal in Juraj! Saj sta jih sama videla. A bolj varno je, če modro molčiš. Nikoli ne veš, kje se ti osveti. Zakaj mogočne so. celo pošten in veren človek je brez prave obrambe zoper njih čare. Še tista Zelenjakova Zefa, ki je v cerkvi naprej molila in je lani umrla, je bila med temi coprnicami. Res skoraj neverjetno, a ko je pa prav pred Mihala padla neko noč iz zraka. Kako se je prekucnila z metle, vedi Bog. Morda so jo druge coprnice same vrgle iz svojega zbora, ko pa ie bila taka bogomolka, dasi obenem co* prnica. Mati Marija, kako se je tedaj ustrašil Mihal! Kaj se ne bi, ko je pa imela nos kakor zavihan srp, in je imela konjske zobe in je sovražno hlastnila po njem. Vrat mu je nameravala pre* gristi, da je izdal ne bi! A Mihal v beg, da ne kmalu kdaj tako! Oduren smeh kakor konjsko rezgetanje je zaslišal za seboj, cepetalo je za njim, kakor bi žrebec dirjal. A Mihal se je križal v slovenskem in latinskem jeziku — v la* tinskem je znal iz cerkve sicer samo tri besede: In nomine patre... A vedel je. da se čarovnice latinskega jezika po* sebno boje, ker jih v latinskem mašniki zagovarjajo. To je pomagalo, da ji je ušel . . . Bog in Mati božja, vidva nas varuj ta coprnic in vsakega srečan ja z njimi! O Bog, Bog, kdo bi mislil, da je tam doli toliko skrivnosti in tajen in nevar* nosti celo v zraku! In koliko skrivnosti, sladkih skriv* nosti, čudovite poezije je tam v zemlji. V vinogradih, spomladi, kadar kopljejo. Dolga vrsta kopačev dela v trudu in znoju od jutra do večera. In vendar se glasen smeh odbija od vrst, kipeča pe* sem, vroči vriski se nesejo od vrha do vrha. In šele jeseni! Ko grozdje dozo* reva, ko klopotci klopotajo, da se krdela škorcev, požrešno hlepečih po sladkih jagodah, ne upajo sesti na trte, ampak plašno v ozračju plahetajo. Ko ob trga« tvi zastavni možje nosijo težke brente v kleti gori ob sepih, opiraje se na de« bele palice, v katere vrezavajo znamenja, koliko brent so že zanesli na pod, v ogromne hrastove stiskalnice. In zdaj šele je v pesmih bralcev pravo veselje, zdaj šele v vrisku fantov v nebo kipeča radost, zdaj šele v petju deklet res srečni, najsrečnejši zvok, ker so srca oproščena skrbi: »Ne pride li toča in nam ne oklesti vinogradov do kosti?" In ponoči, ko prešajo in teče mošt v de« belih curkih v velike kadi — tedaj je izpolnjeno vse pričakovanje, dopolnjena vsa radost naših ljudi tam doli. Poezije je v tistih naših krajih tam doli kakor dela, kakor truda, kakor znoja. Več kot vzdihov, več kot solz. Žalosten je kdaj naš človek tam doli. Pa poroma gor k vinogradu, odklene z velikim ključem klet, vzame kupico s klina, odškrne pipo — kar težko jo je zaobrniti, kakor bi bila sama užila pre« obilico močne pijače — si natoči ruj« nega vina, sede v tistem pri jetnem hladu v poltemni kleti kar na zaprašene gan« tarje in pije, pije — Bog s teboj, žalost in bridkost, še pesem si bomo zapeli! Kadar mi je od dela težka glava, težja nego tebi kdaj po preobilno za« užiti pijači, od življenja teže in brid« kosti mi bolno srce, sedel bi k tebi, brat moj iz Slovenskih goric, prigriznil tvoj kruh, pšeničnjak ali ovsenjak, vseeno, odrezal si kos svinjine, če jo imaš. pil s teboj solze naših goric, ki žalost za« tirajo, veselje bude — in bi mi bilo laže! A sem daleč, daleč .. . Domovina, domovina, kako si mi daljna, kako si mi mila in draga! FRAN MILČINSKI, Ljubljana: sožalni poset. So ljudje, ki so na podlagi vztraj« nega in dolgotrajnega premišljevanja prišli k spoznanju, da je ves svet figa, pasja figa mršava. Takim ljudem se pravi, da so filozofi ali modrijani. Med ljudi te vrste je spadal tudi gospod računski inšpektor Mušica. Pravkar je pomalical. S skorjico kruha mu je koščena roka pobrala še drobtinice po prtu in je vse vkupe snažno pospravila v usta. Potem je v skladu s svojim mračnim svetovnim naziranjem vzdihnil in dejal: »Ja ja!« Soproga je marljivo sukala pletilke; zaklicala je: »Polona!« Iz kuhinje je prišla Polona, pa ko je pobirala z mize, se je spomnila gospa: »Kdo neki je danes umrl? Toliko je bilo zvonjenja!« Poleg domačega dela so tudi mrliči spadali v področje stare Polone. In je odgovorila: »O joj!« — kajti je bila doma iz Štajerske. »Ali še ne vedo? Joj, doktor so umrli!« Gospod računski inšpektor se je bridko zasmejal: »Ha!« Vest o doktor* jevi smrti mu je bila le novi dokaz za figasti značaj vsega posvetnega življe* nja. Vzdihnil je: »Ja, ja!« in se vdal globokemu razmišljanju. Gospa pa je zavzeto odložila ple* tenje, sočutno je tlesknila z jezikom »ck, ck« in zmajala je glavo. Preden pa je nadaljevala z izrazi sočutja in da jim uravna pravilno mero in smer, je ven* darle vprašala: »Kateri doktor? Polona, ali ne veste? Kako se je pisal doktor, ki je umrl?« »Ojojzes,« je dejala Polona, »vče* raj so bili doktor še živi, danes so mrtvi! — Kako so se pisali, tudi vem — koj se bom spomnila, prav kratko ime so imeli.« Gospa je sočutno ugibala: »Pri dr. Krčevih je bil nekdo bolan, včeraj sem videla, je stara gospa šla v lekarno.« »Krč, dr. Krč!« — je pritrjala Po* Iona — »Saj sem vedela, da je bilo kratko ime. Kdo bi verjel, včeraj so bili živi, na, danes so mrtvi!« Pospravila je z mize in odstokala iz sobe. Gospa pa je glasno preudarjala pre* senetljivo vest. »Stari dr. Krč! Saj še ni bil tako star, komaj če jih je imel šest* deset, kaj "praviš? Pa je bil zdravnik in starejši sin, dr. Janko, je tudi zdravnik, na, pa je vendarle umrl! Ck, ck! Škoda ga je. Tako prijazno je vedno pozdrav* Ijal! Bog ve, kdo bo za njim prevzel hišo? Ali je naredil kaj testamenta? Veš, da ga je — ne, saj je mlajši sin notar — dr. Rado. — Mož, kaj ti pra* vini, spodobi se, da greš tja in izrečeš najino sožalje, da ne poreko, da ne veva, kaj se spodobi.« Gospodu računskemu inšpektorju so bile iste misli tiho hodile isto pot. Pritrdil je in vzdihnil: »Ja, ja, spo* dobi se!« Gospa je še dejala: »Tako fina dru* žina! Ck, ck! Salonsko suknjo boš vzel in kako rokavico in svež ovratnik. Zdajle je pet, najprimernejši čas za žalni poset, koj ti vse pripravim.« Gospod računski inšpektor je po* kimal: »Resnično, ves svet je le pasja figa mršava.« V mislih so se mu že se* stavljale besede, primerne za ta poset: »Težko prizadeti rodbini iskreno so; žal je!« in »Ohranjen mu bodi blag spomin!« Dr. Krčeva hiša je bila ponos mesta. Na cesto je imela balkon, edini je bil v mestu, vzad pa je bil vrt in so pravili, da rastejo na vrtu celo tri po* marančna drevesca in ena limona in da ni izključeno, da bodo kdaj cvetela. Kaj koristi sedaj vsa ta krasota clr. Krču. balkon in pomaranče in limone! Ha! Še berač Peter ne bi menjal z njim, ki sedi pred cerkvijo in uši tare s kamenom. Ja ja, pasja figa mršava — takšna je naša usoda! Gospodu računskemu inšpektorju je misel na vsesplošno minljivost, ki ji je neizprosno zapisana celo njegova oseba, sprožila solzo v kot desnega očesa. Otrl si jo je in potrkal. Od zno* traj so sc približali koraki, odprla so se vrata, med vrati se je nepričakovano prikazal stari dr. Krč. Gospod računski inšpektor se je prestrašil. Ni pričakoval, da mu bo vrata odprl mrlič. Prikazen pa ga je prisrčno pozdra* vila: »O, kaka čast za nas, gospod račun* ski inšpektor, prosim le noter!« Gospod računski inšpektor se je dokaj hitro zavedel: stari gospod ni umrl, nego kruta smrt mu je z neusmi* ljeno koso pokosila sinu, drja. Janka, v cvetju njegovih let. Kako strašno! Kes* nično res, drugega imena ne zasluži svet, nego da je le pasja figa mršava! Hinavska zavratnost usode je gospodu računskemu inšpektorju stiskala grlo. »Velespoštovani gospod doktor — že dolgo vrsto let uživava jaz in moja soproga izredno srečo, tako rekoč čast — poznava Vas in Vašo cenjeno rodbino iz odkritosrčnega srca. Karkoli se je veselega prigodilo v naročju vaše ce* njene rodbine, tudi najino naročje je bilo veselo. Žalost v vašem naročju pa je tudi žalost v našem naročju ... Tedaj se je iz veže začul glas: »Očka!« in v sobo je pokukal gospod dr. Krč mlajši, po imenu Janko: »Sedaj greva z mamo na kolodvor! O, pozdrav* i jeni, gospod računski inšpektor, in na snidenje! Zbogom ta čas!« Gospod računski inšpektor je glo* boko zajel sapo. Potemtakem ni umrl dr. Janko, umrl je dr. Rado, mladi notar, baš so pripovedovali, da se je srečno zaročil. Kolikšen udarec za obe težko prizadeti rodbini! Dr. Krč starejši je stopil k omari, obče znani vsemu mestu in imenovani »biblioteka«. Iz nje je vzel brušeno ste* klenico in dve čašici in previdno natočil orehovca. »Bog vas živi, gospod računski inšpektor!« Gospod računski inšpektor se jc okrepčal. Njegovi živci so bili okrepčila potrebni. Mrka barva in gor j upi okus pijače sta ga opominjala na žalostno njegovo nalogo. »Nepreračunljiva so pota usode in je ves svet tako rekoč le ... oziroma naša človeška pamet ne razume teh potov. To nam je edina tolažba!« »Še enega, da bo par!« je dejal pri* jazni dr. Krč in nalil. Gospodu računskemu inšpektorju se je krčilo srce: stari gospod si išče pozabljenja v mrki pijači! Razumljivo in odpustno! — Trčnil je, posrknil polovico, se od* kaši j al in nadaljeval: »Velespoštovani gospod doktor, okorna mi je beseda, oprostite! Toda poglavitno je srce —-srce je tukaj!« Gospod računski inšpektor je bil od lastnih besed tako ginjen. da je čutil potrebo vsekniti se, in glas mu je tre* petal: »V Vaši čislani družini se je pri* meril slučaj — ni dalo miru mojemu srcu in srcu moje soproge, nego sem pri* hitel semkaj, da dam duška prisrčnim čutom najinega srca.« Pri teh besedah je gospoda račun* skega inšpektorja žalil potok solz; kar gagal je in se je bilo bati, da mu poplavi potok solza svečano črno suknjo. Pa je segel gospod inšpektor po robec in ihte! vanj. G injen je ihtel vanj in krčevito '.n ni čul veselega hrupa v veži. Stari dr. Krč pa ga je čul in je s čudno prožnimi koraki skočil odpirat in so noter prihrumeli razigrani in veseli dr. Janko in stara gospa mati in je ta za roko držala mlado živahno gospo* dično — bila je nevesta drja Rada, onega, ki je v čast njegovemu spominu baš divjala povodenj solza in ogrožala črno suknjo gospoda inšpektorja, zad* nji pa je pribučal v sobo še dr. Rado osebno in je bilo splošno pozdravljanje in poljubovanje. Pa je slednjič vesela družba zapa= žila in se spomnila še skrušenega go* spoda računskega inšpektorja, ki se je zastonj trudil, da z robcem ustavi neiz* merne valove sočutja, in je starejši dr. Krč vzkliknil: »Glej, Rado, gospod računski inšpektor je bil tako prijazen, in ti je prišel čestitat k zaroki!« Pa je gospod inšpektor skoz solze videl roko, ki mu jo je nekdo nudil, in jo je zgrabil in jo je tresel in tresel in jecljal: »Težko prizadeti rodbini izra* žava iskreno sočutje!« Tedaj je zagledal še lice, ki je spa* dalo k roki, to lice je bilo od doktorja Rada! Ostrmel je in zapeli so mu zobje. Pa mu je plašni pogled obvisel še na nevesti. Kazala je bele zobe in oči so se ji smejale. Pa je še on pokazal zobe in zamrmral: »Bilo srečno!« Z nerod* nimi pokloni je zapustil hišo neizmerne svoje žalosti. Zunaj se je bridko zasmejal: »Ha! Ves svet je pasja figa mršava!« Pa ko je doma zvedel, da je dr. Kratki oni, ki je v istini umrl, je mrko odklonil, da še v tej hiši napravi sožalni poset. t JOSIP MURN;ALEKSANDROV: Šmarna idila. Hlad, polu mrak komaj čuti je jek drobnoglasnih pevcev in vrhljanje smrek. Visoko kot grad z brezo bor stoji, zaklet na vejah dremlje jim vetreCi, se zdi. . . Žurči le nekje tihostrujni potok; po gozdu, nad gozdom povsod mir globok. A čuj, a čuj ta smeli glas! Kot mravljišče oživlja podgorska vas. — Harmonike pojo glasno, bolj se še on smehlja sladko. Ej, ej, babice spet kihajo, kot na ples ti rokave vse vihajo,— Tu, glej osliček, odzadej voz, na njem možiček Polh virtuioz. Kak si deklice mežikajo, kak čudno dedki se premikajo! Pa iz okna zro dnes dekan celo, aj doli zro in se smejo. — Polh, aj, še spravil Boga bi v smeh, smrt, da bi le prišla, izvabil bi v meh. III. Tam sred' vasi, tam borjar stoji, po borjarju, ah, parov pač sto polzi. Ah, radost pa smeh! Glej, kot perje lahka na ličecu lice stopicata dva. Kak čevlji so dnes vsi nakvedrani! Kak laski so dnes nasvedrani! IV. Pa tihi večer je gorice objel, v vinograde zlega pir še se vesel. Saj gode pa Polh jim okrogle tako; stati i svetcem noge bi ne mogle mirno. Aj, radost pa smeh! Glej, pred ljubo svojo ej ljubček presrečni udarja z nogo. Juhu! Juhe! O j ti svet prekrasan! kot smeh sam minil je ves šmarni dan. In nad Čavnom zvezde se utrinjajo, kot sanje blesteče izginjajo. — Tak šepnila mati je sinčku sveto, mu v spanec presrečni zaprla oko. »Le trte lahno se priklanjajte! V majolkah ste vino, tak sanjajte . . .« »Glej, svetinje se svete obiskujejo, od Snežnice pa v Log tja potujejo.« - A dolgo še, dolgo je čuti kak glas . . . Tak biti vesela zna Kranjska le vas! JAN PLESTENJAK, Ljubljana: srečanja. »Kaj bi, ko sem sam, pa pišem svoj dnevnik. Ta mi je še edini prijatelj, ki se me ne sramuje. Vem, da se mi sme* ješ. Toda je tako. Kadar se pogovarjam s praznim papirjem, mi odleže, ali kadar je popisan, me je sram, ker me je sram odkritosti. Odkritosrčnost je sploh moj greh, ki me tepe, strašno tepe.« Javo je sedel nepremično, vlekel ostanek cigarete in grbančil čelo. Jaz sem ga gledal in se mi je smilil, čeprav mu je zdravje gorelo z obraza. Toda oči! Oči so mu bile motne, polne preživetega trpljenja, bdenja in stra* danja! »Upam, da si še človek in me boš razumel. Čitaj!« Pomolil mi je kos papirja, se od* maknil od mene in z obema rokama oprijel kozarec. Zagledal se je v rože namiznega prta, v razdivjane barve, jaz sem pa bral . . . Letine so slabe, povodnji pogoste, še vreme je krmežljavo in strpinčeno, kako bi človek vriskal in požvižgaval svojemu bolestnemu občutju. Grem po cesti in mraz mi je v obraz, oči napenjam, da bi ne spregledal luže in bi se ji ognil. Kalen je občutek, kadar brizgne v čevelj voda, in še neprijetnejši je, kadar zažvrklja v njem, skoro rde* čica oblije človeka, opravičil bi se kakor že; ali kako? O takih rečeh knjiga o lepem vedenju ne razpravlja; knjige o lepem vedenju pišejo ljudje, ki ne vla* čijo raztrganih čevljev po cestah, ampak jih darujejo, kakor hitro jim je noga ustvarila svojo neizprosno, včasih straš* no skremženo obliko. Dnevi so mračni, zgneteni, kot bi bili brodili v apnu, sluzastem in težkem. Po cestah je življenje zamrlo, kot živi mrliči begajo tuje in zamotane postave križem, kot bi iskale nekaj prav poseb* nega. Redko se mi zgodi, da med takimi in podobnimi postavami spoznam prija* telja. Kadar je letina slaba, ni nič čud* nega, da so pač redki prijatelji. Par jih je, ki se me pa tudi izogibljejo. Sami se najrajši izognejo kakršnim že neprijet* nostim in zavijejo, če se le da, v stran* sko ulico in se izogibljejo lužam, pre* pihu in očitnemu kazanju. Človek se v slabih letinah rad skrije in se izmota radovednim pogledom in še bolj ne je* voljnim pozdravom. Srečal sem te dni prijatelja. Ni je bilo stranske ulice, kamor bi bil švignil jaz ali pa on, tudi niso bile več trgovine odprte, morala sva se srečati. »Ej Lojze, kako pa s teboj?« sem ga nagovoril. Zdelo se mi je, da je tako dobro in prav. »Kako z menoj? Ne bom se prito* ževal. Preskrbljen sem dobro, še oženim se, potem imam vse!« je vihravo odgo* varjal in skoro na prstih je stal, da bi se zdel ja dostojanstven. »Jaz sem pa oženj en ... — sem za* tegnil, on se je pa zasmejal, zamahnil z roko, češ, jaz se pa oženim, namreč z denarjem.« Nekdaj sva si bila odkrita prijatelja, to pa dotlej, dokler se ni sreča zakre* nila — meni na levo, njemu na desno. Nekaj sem mu hotel reči, on se je pa obračal in spoznal sem, da mu je ne* rodno, in sem se poslovil. »No, imej se dobro; jaz se odpeljem za praznike v Italijo,« mi je odzdravil in odbežal v pisano množico. Težko mi je bilo, ali zdelo se mi je vse tako razumljivo in potrebno, da sem skoro blagroval novo spoznanje. Tudi spoznanje je, če že ne kulturna, pa vsaj svojevrstna pridobitev in če jih je le precej, so premoženje zase. Je pa grenko tako premoženje. No, pa bogatini naj bodo tudi različni. Včeraj sem zabredel v meglo, in skoro brez misli begal iz ulice v ulico. Okna trgovin so bila povsod razsvet* Ijena, založena z vsemi mogočimi mikav* nostmi tega sveta, in radovedni obrazi so bulili vanje in sanjali. Čez cesto so korakali možje in žene, možje strti k tlom, žene oblastno in zvedavo, češ, nismo najslabši pri nas, in z očmi je kazala smer k zavojem, ki jih je mož komaj zmagoval. Jaz sem šel brez zvedavosti mimo oken, še ozrl se nisem vanje; ampak, ko me je izpodrinil s hodnika obložen de* dec, sem stopil v blato in glasno zaren* tačil. »Prokleti december,« sem hotel krik* niti, da imam polne čevlje vode, pa sem zamolčal — preveč me je bilo sram — in sem krenil v najbolj samotni predel mesta. Tam najdeš navadno najbolj za* kotne gostilne, stisnjene v zidovje, nizke in začrnele, vlažne in napojene s sopa* rico vina, jedi in dima. Mize so nepo* grnjene, natakarice bolj prijazno naklo* njene in družba vedno vesela, včasih celo pri praznih kozarcih. Družba je skoro vedno ena in ista in redko se zgodi, da bi nihče ne mogel plačati litra ' ali dveh. Kadar se človek spozna s tako druž* bo, recimo, da so literati, žurnalisti, in sploh obetajoči ljudje, mu ni treba sto* piti v tako gostilno z bojaznijo, če je vino na mizi, prisedi in pij; če ga ni, prisedi in čakaj, pride ura, ko mora odrešenje priti. In sem zavil v tako zakotno, dobro* voljno gostilno. Iz davnih dni družba je že sedela za mizo in tudi moj prijatelj je sedel med njimi. Natočil mi je ko* zarec. »Nagni, žolna, kaj boš prodajal kiselico obraza!« Nasmehnil se je in zamahnil z roko, češ, saj sem tudi jaz siromak, ampak kaj hočeš.« Hvaležno sem mu pogledal v oči, poznam ga in on nikoli ne pokaže slabe volje, pa naj bi stal minuto pred smrtjo. »Že spet sanjariš?« me je še vščipnil. »Saj veš, kako je!« sem ga zavrnil, več nisem izustil, znova me je zaskr* belo, kako je doma. Žena bi rada pekla potice, otroci moledujejo in naročajo, kaj vse bi radi za novo leto in v novem letu. Jaz pa, no ja, težko mi je in grem, kamor že. »Kaj bi tisto!« Prijatelj je nagnil kozarec in ga zvrnil, natočil sebi in meni. »Vidiš prijatelj,« je nadaljeval, jaz sem zase že obračunal in doračunal s svetom in upam, da tudi svet z menoj. Dnevi so mi vsi enaki, kot nosim enak klobuk, pa naj bo praznik kateregakoli svetnika. Ne vem, ali sem skvarjen člo* vek, ali kali, tak sem in tako je z menoj. Smejem se, ko se ljudje razburjajo za* radi božiča, n. pr. iščejo denarja, ženske se šopirijo, v hišah je kreg in prepir, na cestah in v trgovinah baharija. Tistih bore malo dni, ki jim pravijo božične počitnice, si maše želodce s poticami, in ne vem s čim še vsem, potem pa zopet stradajo, kot so stradali pred počitni* cami. Žene hodijo sicer še vedno po* koncu, ampak v trgovinah so že skrom* ne j še. »Želite še to in to?« »Hvala, dobila sem koline in še prejšnji mesec mi je ostalo. Pozneje prosim!« Da bi človek ne poznal takih za* dreg, nič bi ne rekel, tako pa ...« Meni je vrelo v glavi in nisem se mogel izmotati iz opojnih misli in ni* sem razumel prijatelja. Lovil sem se v razmišljanju, ali on se mi je izmikal in ostal sem v praznini vsakdanjosti. Le žena, otroka, troje čemernih obrazov, sevajočih iz ubitosti upov in sanj, je žarelo v srce in povesil sem glavo, v srcu je bila praznota. »Ja, recimo,« je postal prijatelj ži* vahnejši, »jaz se ne oženim. Prvič, ker sem slab gospodar, in drugič, ker sem izgubil vero v mistično luč davnine. Ženska pa živi samo v tej; tedaj, kako naj bi shajal z njo!« Zapičil je vame dvoje izprašujočih oči, ostrih, in jih ni umaknil. Natočil mi je znova in jaz sem pil, a troje izpra* šujočih obrazov je pa gledalo vame — znanih — pa jih nisem poznal. V dušo me je bolelo, nisem razumel smeha in nisem pojmil osti. Praznota v duši je bila tako odurna, da sem oma* hoval od groze, prijatelj se mi je pa smejal. »Taki ste vi, ki verujete v kako mi* stičnost.« Njegov glas se mi je zazdel tuj, tuj njegov obraz in sram me je bilo. Oživel je pred menoj in v meni očetov in ma« terin spomin, vanj se je razlila čudna mehkoba in iz mehkobe me je zavabilo troje obrazov; obraza otrok in obraz žene. V dušo me je zazeblo in nisem našel besede. Odšel sem, ne da bi se poslovil, in pod nogami se je izgubljala pot. t MILAN PUGELJ: jagrovi — jugoslovani. Gospoda Jagra vsi poznate. Glavno je, ker je bogat. Če imaš penez, vsak »ljubi brate« kliče te in te ima rad. Tako gospod Jager je priljubljen, je trgovec in meščan. Svetovna vojna mu je nesla: zato je zdaj še bolj spoštovan. Znal je dobro. Blago je kopičil, vedno čakal je hujših dni. Po dvestokrat dražje je prodajal, posebno je gulil revne ljudi. Zraven stalo je v časopisih, koliko da za rdeči križ, za nemške špitale . . . Vse je reklo: Jager poj de gorak v paradiž. Odklenkalo je nazadnje Nemcem, dobili so, kar so iskali: Polom. Prišli vso Srbi, enega Jager takoj je vzel kot gosta na dom. Pri Jagru je poglavitna varnost. Liberalec je bil doslej, toda veren, kot oče katolik je vedno in še bo za naprej. Moralo je držal zlasti na zunaj; ko je nastopil splošen prevrat, je med republičane šel, zdaj je nnonarhist in demokrat. Debel je, rdeč, za dva vola mu teče po žilah zdrave krvi, mnogo poje, a še več popije, ponoči strahovito smrči. Ime mu Anton je. Njegova žena je Rezika, postairna, pri močeh še [precej. Zdaj nosi na glavi nekakšen kalpak, pri Flottenvereinu bila je prej. Včasih še nekaj jo zagrabi, »Oh, mladost!« hripavo golči, stisne pesti na velike prsi Škoda, ker vmes nikogar ni. V kavarno radia v črni svili s hčerkama pride in kramlja. Ena je Frici, ena Fini —■ — Imeni povesta, kje smo doma. Prilfrknjenih noskov, kratki, zastavni, stari približno po osemnajst mornariške čepice prej sta nosili. Ena: »Podmornik št. 13.« Na čepici druge napis je bil daljši in se po naše takole glasi: — Barka njegovega veličanstva »Z združenimi močmi.« — Frici ima še v spominu Mažara, toda o tem ne govori. Bil je velik in predtzen, je — pri Bogu! — za tri. Tudi Fini nekega Prusa še ni izbila iz srca, gleda pa vendar že za Srbi: povsod je boljše nego doma. Oficirji sedijo ž njimi, stari, avstrijski, saj zdaj vsi zvezde dejali so na rame, kdor jih še ni, jih bo te dni. Slovenci so in Jugoslovani vsa družba, le sem ter tja s primero nemško si kdo pomaga, na prsih trobojnico vsak ima. Oče med tem pri Figabirtu puši in pije in smrči, pogleda včasih v navdušeni »Narod«, pa ga čemeren odloži. »Jugoslavijo Jugoslovanom!« mu spomin pijano šumi j a. Takole Jager in njega obitelj v nove čase srečno vesla. Mirko Šubic; „ŠTUDIJ A* Lesorez RAD1VOJ REHAR, Maribor: vam, ki le slutnja Vam, ki le slutnja vas plaha pozna v sveti minuti preroških videnj, vam, ki v semenih bodočih življenj spite in niste kali še pognali, vam, ki na odru življenja igrali isto komedijo beste za nami, kot smo igrali jo nekdaj mi sami — bodi posvečen moj zadnji pozdrav! Pota, ki trudni srno mi jih hodili, verno vi boste hodili naprej,, vas plaha pozna! dasi nikoli ne boste prispeli k ciljem neznanim poslednjih skrivnosti, dasi preklinjali boste v bridkosti svojo usodo, kot mi smo jo sami, skregani z Bogom in sami s seboj. Silna, brezbrežna je tajina daljav, kamor se vijejo pota življenja; megla, ki našega tare duha — v smrti samo, se jasniti začenja . . RAD1VOJ REHAR, Maribor: na krasu. Skale, skale, same gole skale, Tu in tam sedi zverižen bor kakor da umrla tu je zemlja in strohnela in v drobovje tiplje s korcnino=šapo, in ostale same bele so kosti... gladen kot šakal ... A nad vsem zavija burja, kot prosilo tisoč zapuščenih bi sirot: - Pokoj duši njeni daj, Gospod . .. FRAN ROS, Celje: jesenska sto rij a. Hladen oktobrski veter je vel po ulicah, ko je pisarniški ravnatelj Ivan Polutnik stopil zvečer iz urada, zavit v zimsko suknjo. Odkar je ozdravel po težkem pljučnem vnetju, je bil dokaj izpremenjen. Koščen in rumen v gladko obriti obraz, osivel nad ušesi, rahlo sključen. Imel je za sabo osem in tride= set let pisarniške službe, pač dovolj, da je oslabel preveč, čeprav mu je samotar« sko življenje potekalo sicer v miru in redu. Odmevi I. 65 5 Kot običajno se je napotil v dolgem ovinku po manj obljudenih ulicah. Točno ob sedmi uri je dospel v gostilno »Pri črnem vranu« in zasedel svoje stalno mesto ob mizi v kotu, da pove* čerja. Z dobrim tekom je použil telečjo obaro z rižem in si natočil kozarec iz četrtinke vina. Tedaj je rahel korak zašumel med mizami in Ivan Polutnik se je ozrl iz* nad očal. Odzdravil je srebrnemu glasu mlade natakarice, ki je še ni bil videl tod. Vitka svetlolaska, jedva dvajset* letna, z živimi temnimi očmi, z nežnim belim obrazom. Vznemiril se je ob daljnem spo* minu, ki mu je potrkal ob srce nena* doma in nepozvan. Vzdramile so se misli, sicer malokdaj budne, globoko pokopane pod trdo vsakdanjo enolič* nostjo. Bilo je pred tridesetimi leti, ko je bil še skromen pisar v istem uradu. In ravno v oktobru je bilo. Lepi Zinki, izbranki svojega srca, je bil pripravil za god dragoceno darilo. Zlat prstan z ru* binom. Nedelja je bila in jo je pričako* val na ulici, da jo popelje na popol* danski izlet, kakor sta se domenila. Da ji slednjič razkrije svoje srce in ji po* kloni prstan k zaroki. Ali Zinke ni bilo. Odpeljala se je bila že v jutru na izlet s trgovskim pomočnikom Drobnetom. Po tem težkem razočaranju se nista več sešla. Edini njegov ljubezenski roman, boren in bolesten! In ta Zinka je bila čudoviio po* dobna novi natakarici Pri črnem vranu! Ubožica Zinka! Zapustila ie kmalu nato mesto in je pozneje umrla v nesreč* nem zakonu, ki ji je dal hčerko Pred Ivanom Polutnikom je stala prazna steklenica. Mehke misli so mu mamile srce, poteze v obrazu so se mu zaokrožavale v otožen smehljal. Pristopila je deklica s svetlo zve* nečim glasom in je privolil, da mu pri* nese še četrtinko, kar sicer ni bilo v njegovi navadi. S pogledom ji je segel v temne oči. Bile so prav tiste, ki so nekoč zažarele v njegovo življenje s toplo svetlobo. Kako lepa, zanimiva in vznemirjajoča uganka je v njih! Ko je izpraznil drugo četrtinko, se je ojunačil: »Gospodična, nanovo ste prišli?« »Da, gospod!« »Kako vam je ime, dovolite?« »Zinka!« In se je nasmehnila z živim ognjem v očeh, ki je bil kakor lep pozdrav iz daljave, ki pa se je zdaj primaknila zopet tako blizu. Ostrmel je: »Zinka? Ah, spominjate me nekoga, ki vam je bil prečudno podoben in je imel tudi isto ime.« »Tudi moja mati je bila Zinka.« »Mislil sem si. Ah, ali ni umrla v Trstu?« »Da, gospod.« »Pred zakonom je živela tu. Zinka Travnarjeva.« »Poznali ste jo!« »Kako čudno naklučje!« Segel je Zinki v roko in ga je v tem hipu obšla misel, da bi poljubil to drobno, mehko roko. Ali okrenil se je in je stopil na ulico s skoro poskočnim korakom, ki ni razodeval pisarniškega ravnatelja. # Ivan Polutnik je nosil v sebi taj* nost, njen blesk mu je rahlo tlel v očeh. V pisarni je zamišljen mnogo postajal ob oknu, vsakomur je dajal prijazne besede. Kadar je vstopil »Pri črnem vranu«, ga je Zinka pozdravila iskreno in veselo. Minili so trije dnevi in v Ivanu Po* lutniku je dozorel sklep. Tisti dan je po obedu posedel uro delj in ko je bil slednjič edini gost, je izpregovoril Zinki: »Vaš god je danes in vam od srca čestitam. Prinesite kozarec, da trčiva na mnoga vaša leta, da bi v njih doživeli le srečo, ki ste je tako zelo vredni.« In sta trčila. Zinkine oči so žarele živo in sladko. »Prosim vas, gospodična Zinka. Mnogo sem te dni razmišljal o vaši po* kojni materi. Ako vam je prav, bi vas prosil za pol ure časa, da vam zaupam skrivnost svojega življenja. Vam, ki ste njena edinka. Morda zvečer, ko odha* jate in vas pospremim po ulicah. Kot prijatelj vaše plemenite matere vas pro* sim za to uslugo. In še danes, za vaš god. Ne odrecite mi!« »Pa me počakajte na ulici po enajsti uri, ko bom prosta.« »Hvala vam, gospodična Zinka!« Ivan Polutnik je utripal v sladkem vznemirjenju. Popoldne v pisarni ni mogel zbrati svojih misli k delu. Pri večerji ga je Zinka pozdravila še prijazneje in prisrč* neje. Nato je krenil po najbližjih ulicah v svojo samotarsko izbo. Privil je luč in je v omarinem predalu poiskal rdečo baržunasto šatuljo. Odklenil jo je z drobnim ključem. V njej je bilo shra* njenih pet obledelih pisem in zlat pr* stan z rubinom. Zavil ga je v tanek papir in položil v žep. Hodil je po razsvetljeni prazni ulici in čakal. Tako ni čakal že trideset let. Sladko pričakovanje mu je mamilo čuivstva in misli. Bilo mu je, kakor da doživlja novo mladost, ki ga vodi nazaj v že izgubljeni svet. Zinkinih dvajset let se mu je pri* smejalo naproti živo in glasno. Ivan Polutnik je govoril. Razvnel se je in Zinka ob njem je poslušala. Zdaj pa zdaj ga je pogledala z veselimi očmi. Sijale so kakor iz davne daljave, a ven* dar je čutil, da žare tik njega. Pripovedoval ji je o materi, poveli* čeval njeno plemenitost, ki je ni bil vreden. Lastnih razočaranj se ni dotak* nil. Potem ji je govoril o življenju, o njegovih lepotah in radostih. In o zlati mladosti, ki je zanj zašla, a njej cveti in sije toliko obetajoče. Sam ni vedel, koliko časa je že minilo, ko jo je naprosil, naj sprejme v spomin na mater in njega prstan z rubi* nom, nekoč namenjen njej, ki mu je za nekatere nepozabne trenutke razžarila življenja dni. »In za god sprejmite prstan. Baš danes pred tridesetimi leti bi ga bil poklonil vaši blagi mamici, ali usoda mi, siromaku, ni bila milostna.« Zahvaljevala se mu je in se mu je zdelo, da so se vlažno zabliskale njene temne oči. Sprejela je prstan in je nje* mu toplo stisnila roko: »Kakor da ste mi očka, gospod, tako ste mi dobri...« Poslovila sta se. In še je ponovila: »Rada vas imam, prav res. Kakor da ste mi drugi očka . ..« Ivan Polutnik se je zaklenil v izbo. Pozno v noč je bilo njegovo okno svetlo. * Ko je pisarniški ravnatelj tisto jutro stopil v urad, je bil nenavadno truden in slab. Negibno je sedel ob mizi in tožil, da mu ni dobro. Okrog desete ure se mu je stemnilo pred očmi in je omah* nil. Pisar Trobec je priskočil in ga pre* stregel, da ni zdrknil na tla. Nato ga je vodil do stanovanja, kjer ga je oddal gospodinji. Teden dni je Ivan Polutnik pre* ležal v postelji. Ko je zopet prišel v urad, ga je pozval generalni ravnatelj predse. In mu je velel sesti: »Gospod Polutnik, nad osem in tri* deset let svojega življenja ste posvetili koristi našega podjetja. Bolehni ste. Svetujem vam, da vložite prošnjo za upokojitev. Oddahnite si v pokoju in se okrepite tako temeljito, da doživite še dolgo vrsto prijetnih let.« Nemilo presenečen je Ivan PoTut* nik vztrepetal. Kakor da se je zamajal svet krog njega. Saj je še vendar pre* zgodaj! In je zajecal: »Gospod generalni ravnatelj, kaj je že čas? Služil sem vestno, kolikor je to bilo v mojih močeh.« »Nihče vam ne odreka zaslug. Pri* znajte pa, da vam je počitek potreben. Vredni ste, da v miru uživate še dolga leta sadove svoje vztrajne delavnosti.« Ivan Polutnik se je priklonil in se je z negotovimi koraki vrnil v pisarno. Trudoma je sedel k mizi, ki je ob njej v tako dolgi dobi dan za dnevom oprav* ljal svoje posle točno in v zadovoljstvo vseh. In zdaj je nenadoma nepotreben in odveč. Kateri smoter naj še ima odslej njegovo življenje? Bilo mu je, kakor da se mu izmikajo tla pod nogami in plava v vrtoglavih, praznih višavah. Hipoma se je prikazal obraz mlade Zinke, a tudi ta je izginil kot varljiva prikazen. Z obema rokama si je podprl razrvano glavo, iz prsi mu je dahnil stok. Mladi pisar Trobec se je okrenil s porogljivim nasmehom. Stopil je k oknu, njegove misli pa so poromale k Zinki, deklici z živimi temnimi očmi, solncu njegovega srca, ki jo je bil spo* znal pred nekaj dnevi. Včeraj mu je bila zaupala smešno zgodbo o mladostni ljubezni pisarni* škega ravnatelja Ivana Polutnika. In ob* ljubila mu je vso svojo ljubezen in tudi zlat prstan z rubinom, če ji ostane zvest. Ob okna je butal jesenski veter v divjem plesu z uvelim listjem. Temno* sivo nebo se je pogrezalo niže in niže. Prva snežinka je zdrknila k tlom. SILV IN SARDENKO, Ljubljana: jesenski motiv. Deklica! Ti še ne veš: kaj je zadnje hrepenenje. Z rožnim šopkom mimo greš: Ti si trn, jaz trpljenje. Zame nimaš rožice. Mrk je meni svod azurski; kmalu bodo v Stožice: k cerkvi nesli me Šentjurski. Takrat morda pozen cvet zasadiš mi na gomilo. Kdaj bo plamen tvoj razcvet? Kdaj srce bo tvoje vzklilo? SILV IN SARDENKO, Ljubljana: duša. Včasih hipno: glas zastane: žal spomin na davne rane, ki se hipoma odpro. Vsaka duša: struna sveta, ki nevidno je zajeta in razpeta čez telo. Vsemu svetu: nepoznano, pesem poje neprestano; drug ne sliši kot nebo. Tisti hip: v globoeine duši sveti: bi mogel zreti Kdor za to ima oko. JANEZ SE LAN, Ljubljana: jaz slutim... Jaz slutim, da bodo še prišle noči, ko sanjala bodeš o meni, o meni in loki zeleni, kjer sva izprehajala jaz se in ti in sanjala sanje o sreči, ko slavec ihtel je tam v seči... In ko prebudila se bodeš iz sanj, se morda ti solza utrne in solza ta grenka ti vrne spomin še grenkejši, o ljubica, nanj, ki sanja sam sanje o sreči tam v loki, otožno šumeči. — JANEZ SELAN, Ljubljana: Dekle, na kupo vinčeca prišel sem na Posavje ... Čemu? — Haha!... Čemu? — da pil ga bom na zdravje; na tvoje, moj dolenjski cvet, na tvoje, roža vseh deklet. Ob vincu vstaja mi spomin na one lepe dnovej, ko mene zakovala si v ljubezenske okove; v lepe tako, v sladke tako, kot jih kovati znaš samo! — sam.. . Dekle, pa mi zares je žal, da tebe ni ob meni, Zato, da delajo zdaj družbo mi kostanji le zeleni; ljubo, mehko šumeči mi, o sreči govoreči mi... Kostanji moji zeleni, kako ste se zmotili, ko meni o ljubavi ste skrivnostno govorili! — Zakaj ušla mi je ljubav, kot ptičica gre prek dobrav... JOSIP SUCLIY, Ljubljana: bombay. (Iz ciklusa: Širom Indije.) Zadnjo noč na parniku! Komaj sem dobro zaspal na krovu, me je že zbudilo nervozno tavanje in cepctanje potnikov, loputanje vrat in škripanje stopnic, po katerih so se prerivali pasažerji iz spod* njih ladijskih prostorov na krov. Konec spanja. Ob pol treh zjutraj se je na obzorju pojavila modrosiva senca indijske obali in skozi steklo so se skoraj že razločile bele hiše Bombava. Nervoznost potni* kov se je potrojila, nemir je postal splošen. Čimdalje bliže obali. Še pol ure, sem mislil. Pa sem se čudovito vrezal. Šele ob šestih zjutraj je sirena začela žviž* gati in naposled tuliti, da smo si kar tiščali ušesa. — Bombavski zaliv mrgoli jambor j ev in parnikov iz vseh delov sveta, v ozadju v polkrogu hribovje z menjajočimi se svetlo zelenimi in mo* drimi barvami. Ko smo naposled pristali ob strašno zaprašenem molu, sem bil — razočaran. To naj bi bil belvedere Azije! Ta prah in ta molo, poln vreč in zabojev, ki so se tod kopičili kot vrhovi gora, vpitje skladiščnikov in nosačev, ropot dvigal in brnenje ladijskih strojev, da si čutil vso mizerijo na tujem svetu. Ne hiše, ne minaretov, ne kupol pagod. Komaj sem se iz tega kaosa prerinil do ciklopskih carinarnic in skladišč, smo bili že predmet navala fakinov, ki so nam kar trgali robo iz rok. Še zmenili se niso za kričečega angleškega police* mana, ki je stal sredi te prerivajoče se fakinaže. Pravi babilonski stolp mešanic jezikov, iz katerih si še najpogosteje razbral besedi: »sahib« in »mem*sahib«. Tudi »lordov« in »ladvs« je deževalo na uprepaščene potnike. Pa, kaj hočemo. Nad nami obla, silno žareča in pe* koča plošča indijskega solnca — ob še* stih zjutraj — da si kar zijal od vročih bliskov in pramenov, ki so se bohotno razpasli nad našimi plutovinastimi klo* buki*čeladami, pred nami zaprt svet in sredi med fakini! Bog se usmili! Po tri* mesečni deževni dobi se je pravkar za* čelo drugo poletje, ki traja tu nekako od oktobra do aprila, zato ni čuda, da smo bili, čeprav nismo imeli nobenega bremena ne na rokah ne na plečih, vsi mokri in potni, še preden smo dospeli do carinarnic. — Fakin, ki se je lotil mojih dveh kovčegov, me je dobesedno pred seboj rinil, da sva naposled ven* darle dospela do uradnega poslopja. Procedura je bila hipoma končana. Še par korakov in na nasprotni strani ogromne carinarnice smo zdajci stali na velemestnem bulvaru. Ves evropski trušč in ropot me je sprejel tu v svoj objem. Vse črno iz* voščkov, tolmačev, dragomanov. V vseh jezikih so skušali svojo srečo, od obi* čajnega sahib, monsje, signor, Herr do lorda, v vseh niansah in zvokih, da sem bil kar zmeden. Dragoman, ki sem si ga izvolil, je govoril še dokaj dobro nem* ščino in pogodila sva se za tri rupije (približno šest predvojnih kron), da me v kočiji spremi do hotela. Čeprav je trajala vožnja po makadameziranem tlaku skoraj tri četrt ure, mi je vendar hitro mineval čas. Slika je sledila sliki: bulvari, palače, palme, cerkve, prostrani trgi, »rešilni otoki« z običajnimi police* mani, evropski šetalci in pohajalci, le sporadično kak turban ali mitra, ki sta se bog ve po katerem naključju zgubila iz Azije v Evropo. Skoraj na koncu evropskega dela mesta, v neposredni bližini Blak Towna, bombayske črne metropole, smo se ustavili. Pred hotelom me je malajski groom z globokim poklonom pozdravil z besedami: »good morning, lordi« Po* novno sem si mislil, koliko bo to spet stalo. No, pa ni bilo tako nevarno. Pred vrati je stal malabarski sluga ali po naše portir s turbanom na glavi in škrlatno* rdečimi dokolenicami. Majestetičen kot kak maharadža. Z hieratično kretnjo mi je odprl duri. — Dasi v Indiji kot na* takarji in sluge fungirajo izključno po* tomci Portugizov — Goanezi, ki jih tam smatrajo kot manjvredno, umazano, za* spano, leno in požrešno pleme, so v našem hotelu očividno storili izjemo. V prijetno hladnem vestibulu sem se na novo poživil. Prehod iz prejšnjega vrvenja in hrupa me je polagoma udo* mačil v tihi jutranji idili indijskega ho* tela. Zaspan svet. Saj pa je bilo komaj osem. Diningroom je zeval praznote in le kokila (indijski slavček) je drobila svojo jutranjo himno indijskim bogo* vom na čast. Groom in malabarski pseudo*maharadža sta se umaknila v vratarsko lopo in bil bi zaspal, da me ni zdramil polglasni, a energični: sahib! Pripravili so mi namreč sobo. Tako lep razgled kakor iz te sobe, sem užival kvečjemu v Napolu. kjer me je vspaval in dramil stari Vezuv. Preko streh in teras evropskega dela mesta sem zrl v indijski svet: poleg turških mošej in brahmanskih svetišč — pagoda tik pagode, džane, templi ognja, cerkve, sinagoge. Daleč v ozadju položni Ma* labar*Hill, cottage angleške gospode in — stolpi molka. Moskiti, ki so ves čas prežali zunaj sobe na priliko, so se zdajci z vso vnemo lotili moje uboge kože. Nisem mislil, da naletim nanje pri belem dnevu. Zato ni drugega kazalo nego hajd napolje! Za luneh je bilo še prerano, kavaren tam ni, tedaj ven v mesto. Do sitega sem si ogledal vse lepe stavbe, pred vsem im* pozantno univerzo in VValkestvan. po* hajkoval sem po trotoarih, motreč girls and ladvs, angleške dostojanstvenike in portugiške kreolke. Nič indijskega, vse tako banalno*evropsko. Kupil sem si mrežo proti moskitom, stopil v voz ter se oddrdral domov, v hotel. Po končanem dineju se je večina gostov s svojimi dragomani odpravila na posete v Blak Town. Kmalu smo bili sredi nemirno valujoče tihe množice Indijcev in Malajcev. Sledeč glavnemu toku pestrobojne množice nativov po neštetih tržičih, ulicah med malimi hiši* cami, po mostovih preko kanalov smo dospeli v musulmansko četrt, dalje v parsijski oddelek, v bazare, med svete krave, ki nosijo med rogovi znamenje Šive in ki se nemoteno kretajo med ljudstvom tik prodajalcev zelenjave, sadja, preprog, med žene v neprodirnih pajčolanih, med brahmanske svečenike, med bonce Laotsa in Konfucija — v zmes vseh ras in kast. Skoraj se je začelo večeriti, čeprav je komaj zatonilo solnce. Na ulicah so se pojavile prve luči. Ker sem se bal, da izgubim orientacijo, sem se sledeč dru* gemu valu ljudstva vrnil v musulman* sko četrt. Sredi prostranega trga evo arabske kafane. Gneča turbanov, čibukov, nar* gilejev, patriarhalnih brad in vonj tiso* čerih skodelic kave. Sedel sem tja na nekak tambouret ter se jedva ogledal po okolici, ko mi že kosmata brada nudi čibuk in benareško posodo s kavo. Dobro. Videl sicer nisem nikogar, ki bi me bil fiksiral, vendar pa sem podza* vestno čutil, da se ozirajo po sahibu, češ kako bo gjaur srebal kavo in pulil čibuk. Pa sem že znal oboje. Mila usoda me je zanesla semkaj. Valovilo je pred nami ras in kast. Prava fantasmagorija: veliki, sloki. tamuli z znamenjem Šive na bronastem čelu, bradati brahmini izza obal Ganga v belih tunikah, vmes s sulicami oboro* ženi cepaysi, Malaji iz Cevlona in Sin? gapora, Kitajci v ažurno modrih, Indo« kitajci v zelenih, Siamezi v rumenih hlačah, Birmani z barvanimi in parsi s črnimi mitrami — vse kaste, vsak s svojim znamenjem: gapas in kurmi, parias, gurkas in shiks, častilci Brahme, Buddhe, Mohameda, Konfucija, Mozesa, Maharivc, Zoroastra — solnca, ognja, vode in zemlje. In spet fakiri, derviši, preroki in devadase. Tiho je valovil narod nativov. Niti ene evropske žene nisem tu videl, zgolj globoko zastrte mohamedanke, lepe brahminke, indijske deklice z velikimi zlatimi obroči raz levih nosnic, majhne srčkane Japonke v kimonih in s križan; temami a la Butterflv, Kitajke, portiu giške kreolke — svete krave in slone. Na še vedno žarečem nebesnem svodu se je podila jata golobov Brahme in jastrebi Zoroastra. Gongi iz vseh templov udarjajo, muezini kličejo Alaha, bonci vpijejo imena bogov in na stolpih Ognja bobnajo parsi. In da je špektakel še večji, sekundirajo trombe izza an* gleških kasaren. Allah ilallah! Brahma vedaz! Zoro= astrapuf! Buddha senmit=cen! Pozno v noč sem se vračal. Na par* sijskih stolpih so še vedno goreli ognji in v bombavskem yošivaru — Kamati; puri so vabile hetere, bajadere in nauth. Dih noči. M. Maleš: LINOREZ KATJA ŠPURtMUROPOIJSKA, Ljutomer: v z ar j ah so ceste ležale. V zarjah so ceste ležale, skrivnostno so sanjale srebrni sen. Mladi jeseni so v zarjah žareli, v vonju ■pomladi so tiho šumeli. Samotne zdaj ceste ležijo, po njih pa mrakovi dremotni gredo. Jeseni v zarjah več ne žarijo, brez srebrnih je zarij nebo. KATJA Š PU R= M URO PO IJ S K A, Ljutomer: jesenska. Včeraj zvečer je v mojo dušo stopila grenka in trudna misel. Skozi vrt sem jesenski šla. Posute so z listjem uvelim poti, nič zarij srebrnih več ni. Po gredah črne sence V daljavo čez nje moje hrepenenje gre in trudne misli hitijo. ziio, ALOJZIJ TOMAŽ1Č, Ljubljana: „bodite l jud je!" Imel sem nekoč prijatelja. Bilo je takrat, v davni mladosti, ko je življenje še zgolj pesem in opojen sen. V šoli in pri igri sva bila skupaj, radost in bolest sva si bratovsko delila in nobene skriv* nosti ni bilo med nama. Vse načrte sva snovala skupaj in sanjala o bodočnosti, ki naju je vabila v opojnem razkošju. Nekoč — bilo je poleti in sanjav večer —■ mi pravi prijatelj Kramar: »Daj, obljubiva si, da naju niti smrt ne razdruži!« Brez pomisleka mu v mladostnem navdušenju sežem v roko: »Velja! Ni moči, ki bi naju ločila!« Skoraj vso noč sva potem v sanja* vih pomenkih tavala po parku in še marsikdaj sva se pozneje domislila najine zaveze. Vendar naju je razvelo življenje kakor raznese veter liste. Za* jela je naju vojna, pretrgala vez med nama in vsaj meni zabrisala vsakršno sled za prijateljem Kramarjem. Bil sem trdno uverjen, da. ga je rešila dobrega in zlega smrt in sem se natihoma več* krat smejal najini obljubi. Kaj premore človek in kaj so v življenju njegove »večne« vezi!? Končno sem prijatelja Kramarja že čisto pozabil. Zadnjič pa grem pozno v noč po mestu in zaslišim pred elegantno kavarno krik in hrup. Radoveden sto* pim bliže in vidim, kako so ta hip gibki natakarji pahnili na cesto nezvanega gosta. Pohabljen in pijan je zamotovilil po ulici. Bilo je sredi zime in volčji mraz. Oni tam na ulici je ves razcapan, ima leseno nogo, nekaj rentači, zavriska in lopne na tla. Tedaj stopim k njemu, ga hočem dvigniti in ga spoznam. »Kramar,« se zavzamem, »prijatelj Kramar, ti —?! On me gleda in s pijanimi očmi skuša ugotoviti kdo sem. Naposled — kakor da se mu je nenadoma zjasnilo —- se začudi: »A ti —■ ti si?« In mi pove svojo zgodbo. Vojna ga je butala iz kraja v kraj, ga uničevala in trla, dokler ga ni naposled pogubila. Ne samo, da je izgubil nogo, tudi ves njegov polet je bil ugonobljen. Ko se je svet — vsaj na zunaj — umiril, se pri* jatelj Kramar ni mogel ustaliti in umi* riti. Niže in niže ga je vleklo in ga na* posled stlačilo čisto v talno blato člo* veške družbe. Popival in prosjačil je okrog, sam sebi v breme in drugim v spotiko. Nekam bridko me je obhajalo, ko sem poslušal njegovo trpko povest. Hotel sem ga spremiti domov, mu po moči vsaj za hip malo pomagati, toda Kramar je z vinsko kljubovalnostjo odklonil mojo ponudbo, češ: »Pojdi svoja pota, jaz pa svoja!« In sem šel, a pozabiti dogodka ni* sem mogel. Kakor da ležim na iglah, sem se premetaval po postelji. Ko se je že jelo svitati, sem šele zatisnil oči. Tedaj me objame sen. Prekrasna pokrajina se razgrne pred menoj. Vse cvete, vmes vabi že žlahtno sadje, a kamor seže pogled, povsod razkošno, opojno življenje. In zdi se, kakor da je ta živa krasota sama v sebi dovršena na vekomaj. In bela cesta vodi proti meni, ki stojim za ovinkom pod holmom. Ka* kor zamaknjen gledam po gladki cesti, ki je vsa polna znanih in neznanih pot* nikov. Svatovsko oblečeni, vsi v cvetju in trakovih se vozijo v prekrasnih ko* čijah. In v neslišnem diru se dvigajo elegantna vozila čezme in drsijo na drugi strani spet neslišno dalje. Med zadnjimi pridrvi in izstopi iz elegantne kočije prijatelj Kramar, be* raški pohabljenec. Ves, kakor sem ga videl tisto noč, mi pribiti nasproti in mi smehljaje proži roko. In šele tedaj se mi zazdi, da je nekam svež in mlad, kakor olajšan in prerojen. »Evo me, prijatelj,« pravi, »veš, ko sva se zadnjič srečala, sem bil malo pijan. Pa kaj zato? Tu se nič ne menimo za take neumnosti! Vidiš, šel sem in kolovratil po lepo razsvetljenih ulicah in seveda tudi včasih malo zahreščal. Menda že zaradi tistega vražjega mraza, ki me je ščipal in rezal v ušesa, v nos in za nohte. Ustavil me je stražnik: ,Kra* mar, ne kriči! Ne veš, da pošteni ljudje zdaj spe? Ne budi jih!' ,Imaš prav, prijatelj! Pošteni ljudje zdaj spe kakor kralj Matjaž v gori. Oprosti' — In sem šel dalje ter premišljeval o poštenih ljudeh, ki spe. Šel semi, ti pravim. Godba je svi* rala tu pa tam. Pomaknilo me je. Godbo in petje prav rad poslušam. In zavil sem v sila lepo razsvetljeno, veliko kavarno, kjer je igrala muzika. Bo že kako, sem si mislil. Ali bom vesel z veselimi ali pa malo poprosim. Glavno je, da se povsod znajdeš. Potipal sem po kljuki. Ker ni bilo ničesar takega otipati, sem odrinil. Morda se ti ljudje zapirajo pred berači in zato snemajo kljuke? Vraga! Zavr« telo, zaplesalo je nekaj v sredini na tečaju in kmalu bi bil telebnil na zobe kakor sem dolg in širok, da se nisem k sreči ujel in obesil pri zapoteku pr« vemu bližnjemu gostu za rame in vrat. Kako se me je revež prestrašil! Kar prebledel je! Takoj je prihitelo nekaj ljubeznivih natakarjev k meni in me obstopilo. Sila uslužno so mencali ter me popraševali, česa želim. Zelo postrež« ljivi ljudje, sem si mislil. Pa čimdalje več jih je bilo okrog mene. Nič, pravim. Tak vraga, dajte mi no mir! Saj sem komaj padel skozi ta čudna vrata! Po« čakajte, da pridem do sape! — Muziko bi rad poslušal. Tedaj ne veš, kako so se vrteli in skakali okrog mene. Vse je vrelo k meni kakor v mravljišču. Kavarna je bila naenkrat pokonci. Kako imenitnega sem se čutil! Naj« rajši bi bil prav pošteno zavriskal. Re« čem ti, da sem se jezil prvi hip sam nad seboj, zakaj nisem zahajal že večkrat poprej med te ljubeznive in tako usluž« ne ljudi. Eden me je tipal in oprijemal za levo, drugi za desno leht, tretji po« skušal pri ramah, če se morda tudi jaz sučem kakor tista steklena vrata, toda pri meni ni šlo tako lahko. Imeli so veliko opravka z menoj. Saj mi je bilo pozneje žal za njihov požrtvovalni trud, a kaj hočeš?! Že sem hotel ponižno sneti klobuk z glave in malo poprositi, a nisem mogel do pametne besede. Človek ne more niti spodobno in dostojno pokazati, kaj zna. Vse se je vrtelo: jaz in tista pro« kleta vrata na štiri vogale. Muzika je še vedno svirala, a berač Kramar je malo po eni, malo po drugi nogi pri« plesal, nič ne vem kako, zopet na hladno. Res, zelo hladno je bilo pod milim nebom, posejanim z brezštevil« nimi zvezdami. Z Bogom prijatelji! Prijazno ste me sprejeli, lepo me pogostili. Hvala vam! Bog vam povrni tisočero; jaz vam ne morem, kakor bi tudi rad.-- Od veselja nad svojimi brati sem zopet krepko zavriskal na ulici, kjer sem se naenkrat znašel v svoji krasni prostosti ter se majal dalje v blaženem razpoloženju. — ,Kramar! Kaj pa kričiš,' me zopet opozori mož postave. — ,Vsi so pošteni, dostojni ljudje. Samo ti, berač Kramar, si nepošten. Edino ti, vznemirjaš, raz« burjaš poštene, spodobne ljudi. Zakaj? — Zato, ker si — berač. Ti berač Kra« mar, ti reva, nesnaga zanikarna, ki si v napotje vsemu spodobnemu svetu, ki živiš brezdelno od milosti in milodarov dobrih, blagih, plemenitih src, greš, vri« skaš, rogoviliš in počenjaš neumnosti in kakor da je Bog svet ustvaril samo zate. Kakor da se suče okrog tebe! Za božjo voljo, kaj misliš? Skrij se! Pobegni v najtemnejši kotiček zemlje, da te nihče ne vidi! Glej, kako lepo bi bilo na svetu, da ni takih capinov kakor si ti! Ostuden madež si na lepi suknji spodobnega in dostojnega človeka!' — In sem šel iz mesta v temo... Kjer nisem slišal ne muzike ne človeškega glasu; kjer me je blagodejno sprejela v svoje mehko naročje črna tema; gluha, nema tema. Glej, tu je tvoj prostor. Iz teme si prišel, v temo se povrneš. — Oddahnil sem se, kakor da sem se rešil smrtne nevarnosti. Kakor da me je neskončno usmiljeni Bog sam rešil in poklical k sebi v naročje in večno za* vetje. Napravil sem dolg, krepak poži* rek iz steklenice v malhi. Prijetno je za vonjalo pod nosom in iz ust duhteče žganje. Zvezde nad mano so se začele polagoma oživljati, se mi poredno smeh* 1 jati, skakljati kakor žareč roj isker ter me ljubko vabiti. Gorak val mi je bla* godejno prešinil vse telo. Privlekel sem se končno v daljno predmestje, kjer stojijo še po naši stari šegi kmečke hiše s skednji in hlevi. Prišel sem domov. Ti se mi smeješ. — Da, domov! No seveda, v Kremžarjev listnjak sem prišel. Tam je bil moj dom. Kaj morem jaz zato, če mi ni bil zapisan! Zahajal sem že od nekdaj tja in še nihče me ni izganjal. Rad bi bil zlezel v svisli ter se zaril v seno, pa se ni dalo. Bil sem preslab. Zaril sem se v steljo in zaspal. Zaspal, ti rečem, tako prijetno, da še nikdar v svojem življenju ne tako. Iz globokega spanja me naenkrat prebudi mogočen, gromu podoben glas. Ves prerojen, čil in krepak in brez strahu planem kvišku. Ko se predramim in omanem oči, vre in hiti vsa ta pisana in vesela družba, ki jo vidiš, k meni, se vsipa in zgrinja trumoma okrog mene kakor iz nekega bajno čarobnega morja. Prvi hip sem mislil, da sem v tisti veliki kavarni. Dvignila so me nežna, krilata bitja lahkotno na svojih malih in nežnih dlaneh v pripravljeni voz in šlo je kakor na mehkih perotih viharja. Spomnil sem se nate in si zaželel, da bi te videl. In želja samo ta moja skrivna želja, za* okrenila me je in z menoj vred vso to mojo razposajeno družbo, kakor vidim, sem k tebi. Pridi kmalu za mano, pri* jatelj dragi; tu je lepo... prelepo. — Moram za njimi. Na svidenje. — Rečem ti samo: ,Bodite ljudje!'« Tedaj se sunkoma predramim. Za* čudeno gledam okrog sebe in se pola* goma zavem, da so bile vse to zgolj sanje. Na nesrečnega prijatelja pa sem mislil ves dan. Ko pa pregledujem zve* čer popoldanski časnik, naletim med novicami poročilo, da je izgubljenček Kramar, moj prijatelj, minulo noč zmrz* nil nekje v predmestju. Tedaj sem razumel sen in začutil, da je bil zgolj izpolnitev tiste obljube, ki sva se bila ž njo zavezala drug dru* gemu v davni mladosti. In trpka žalost mi je napolnila srce. »Kdaj se spet vidiva, prijatelj Kramar?« FRAN TRATNIK, Ljubljana: aforizem. Vse življenje gori v meni kot raz* beljen bron. Sam iz sebe se hrani pla* men, sama iz sebe se hrani zgorela snov. Kdaj ulijem zvon v oni obliki, ki jo tvorim vse življenje, ki bo nosil glas bolesti in hrepenenja mojega? Kot odmev iz globin slišim odgovor: N i k d a r! FRANCE VEBER, Ljubljana: nekaj misli o kulturi in civilizaciji. Danes se mnogo govori o kulturi in civilizaciji. Hkratu opažam, da stavi ve* čina ta dva činitelja v ostro nasprotje. Tako zvani idealisti ne morejo dovolj prehvaJiti kulture, civilizacija pa jim je zlo, ki naj bi ga človek po možnosti malo gojil. So tudi taki, ki smatrajo, da more samo kultura celega človeka objeti, civilizacija pa da zadeva le posamezne in k temu manj važne strani celotne člo* veške nature: samo kultura usovršuje vso mnogoličnost posameznih človeških gonov v organski enoti človeške oseb* nosti, civilizacija pa drobi to osebnost v nered posameznih gonov in dela iz človeka sliko drevesa, čigar korenine bi bile z deblom in vsem pestrim vejev* jem zgolj umetno sestavljene. Končno so pa tudi taki, ki jim je vse le civili* zacija in ki kulturo ali vsaj vse to, kar jim kolikor toliko po kulturi diši, na* ravnost mrze in sovražijo. Zaradi popol* nosti naj bodo omenjeni še tisti, ki med kulturo in civilizacijo sploh ne delajo razlike. Kaj je kultura, kaj civilizacija? Že dalje časa nahajam posebno zvezo med filozofijo in problemom svoj* stveno človeške nature, zvezo, ki bi jo pri vseh ostalih vedah povsem zaman iskali.1 Po tej zvezi sliči filozofija prej n. pr. religiji in umetnosti. Odkod člo* vek prihaja, kam se človek vrača, kaj je osnovni smisel človeškega življenja na zemlji, to so temeljna vprašanja in gi* bala vsake religije, seveda tudi takih, ki vidijo n. pr. tudi v živalstvu in rast* linstvu le posebne postojanke — člove* škega življenja. Enako dospe umetnost na svoj višek šele takrat, ko se bavi s človekom samim ali ko vsaj vlaga po svoje tudi v ostalo živo in mrtvo prirodo 1 Podrobno govorim o tej zvezi kakor tudi o nekaterih drugih postavkah pričujoče razpra* vice v svoji knjigi, ki bo v kratkem izšla z na< slovom: »Filozofija. Načelni nauk o človeku in o njegovem mestu v stvarstvu«. poteze, ki so neposredno zaznavno le za človeka značilne. Filozofiji, religiji in umetnosti je človek tako rekoč že naprej posebno bitje na svetu, ki ga v njegovem najglobljem jedru ne gre tolmačiti le po vzorcu ostalega stvarstva, temveč ki je vprav po tem svojem jedru kvečemu sam edino merilo za posebno motrenje vsega prirodnega vesoljstva. In sicer ima filo* zofija tak odnos do človeka — seveda le v najboljšem primeru — kot veda; zato je filozofija obenem edina veda, ki spada po načinu in metodi dela tudi v sestav ostalih znanosti, ki pa hkratu spaja ta sestav z vso ostalo človeško kulturo ter civilizacijo in to po vsem tem, kaj sama na temeljnem torišču svojega dela, na človeku že naprej na* haja in nato tudi strogo znanstveno od* kriva. Nekatere drugačne vede, kakor n. pr. zgodovina in jezikoslovje, imajo samo na videz do človeka enako raz« merje; vse take vede v načelnih ozirih in tudi v marsikaterih podrobnostih filozofijo in nje razmerje do človeka že predpostavljajo ali pa se tudi same pov* sem poprirodoslovijo in prenehajo biti posebne, namreč »duhovne« znanosti. Če pa naj bo temeljna pozornost vsakega pravega filozofa posvečena predvsem — človeku samemu, tedaj vsak tak filozof tudi problema kulture in civi* lizacije ne sme in ne more prezreti. Naj bo namreč kultura ter civilizacija kar* koli, vsekako gre pri obeh teh činiteljih zopet za svojstveno človeške zadeve, ki bi jih kjerkoli izven človeka pač za* man iskali; vse živalstvo in vse rastlin* stvo kakor seveda tudi vsa mrtva pri* roda je izven vsake kulture in izven vsake civilizacije. To dejstvo mora biti vsakemu, ki mu izraza kultura in civi* lizacija nista le prazni besedi, tako jasno, da more že na temelju tega dej* stva samega ugotavljati neko nepre* mostljivo razliko med človeškim, s kul* turo in civilizacijo prepojenim, in vsem ostalim življenjem na zemlji. Izrecno pripominjam, da tu nikakor ne gre le za razliko v stopnji in da torej nikakor ne velja ugovor, češ, tudi pri živalstvu utegnemo najti vsaj sledove tega, kar imenujemo na točki človeka kulturo ter civilizacijo. Vsaka prava kultura in civilizacija je namreč nerazdružno spo* jena z enako pravim razvojem, ki je vedno in brezpogojno razvoj »navzgor« ali razvoj »navzdol«, razvoj »naprej« ali razvoj »nazaj«, razvoj v smeri vedno večje »pravilnosti« in uspešnosti ali raz* voj v smeri vedno večje »nepravilnosti« in neuspešnosti; takega razvoja pa pri živalstvu in rastlinstvu (da o mrtvi pri* rodi sploh ne govorim) kratkomalo ni. Če pa sta vprav kultura in civilizacija človeški ter samo človeški zadevi, tedaj bomo tudi na naše glavno vprašanje, kaj kultura in civilizacija prav za prav sta ter naj bosta, mogli odgovoriti šele ta* krat, ko bomo dobili odgovor na bistve* no drugačno in hkratu temeljno filozof* sko vprašanje, v čem je iskati jedro svojstveno človeške nature, ono jedro, po katerem edinem človek ni in naj ne bo več nobeno le posamezno prirodno bitje med neštetimi drugimi takimi bitji na svetu. Seveda moram že tu koj pri* pomniti, da obstoj takega izvenprirod* nega jedra človeške nature prav nič ne zmanjšuje pomembnosti nespornega dejstva, da je ista človeška natura v vseh drugih ozirih tudi z ostalo mrtvo in živo prirodo v bistvenih ter naravnost sestav* nih stikih: po telesni plati je tudi človek le kos mrtve (anorganske in organske) prirode, a tudi dobra polovica človeške duševnosti, človeškega življenja samega je duševnost, je življenje, kakor ga uteg* nemo najti in dejanski nahajamo že pri živalstvu ali celo pri rastlinstvu. Poslovanje celotne človeške nature je torej dvojno; je prvič poslovanje, kot ga v bistvu nahajamo tudi v okviru ostale mrtve in žive prirode, drugič pa še tako, ki je samo človeku lastno in ki je obenem edini temelj vsega svojstveno človeškega, torej vprav »kulturnega« in »civiliziranega« življenja »na zemlji«. Že tak stik svojstveno človeškega živ* Ijenja s pojavom kulture in civilizacije pa nam bo pokazal tudi pravo smer, koder naj uspešno iščemo ono osnovno jedro svojstveno človeške nature samo. Kulture in civilizacije ni brez tega, kar imenujemo človeško dejavnost, predvsem pa človeško s a m o d e j a v* nost. Kultura in civilizicija je produkt izvestnega dela in vprav t o delo moramo čim prej v vsej njegovi posebnosti spo* znati in tudi na zunaj določiti. Predvsem pa je pripomniti, da gre tu seveda le za duševno delo, ki je hkratu edino pravo »delo« v strogem pomenu besede. Samo duševnemu delu odgovarja na na* športni plati duševna nedelavnost, samo duševnost, samo življenje je v strogem pomenu besede »dejavno« ali »trpno« življenje. Vse »delo« vnanje, mrtve pri* rode pa tega važnega nasprotja ne pozna in je že iz tega razloga - zgolj mehan* ski proces. A tudi vsako pravo, življen* sko delo ter nedelo je še dvojno: je delo ter nedelo življenja samega ali pa delo ter nedelo — tistega, k i živi, ozir. k i življenje ima. Dejavnost ter trpnost prve vrste hočem imenovati d o* ž i v 1 j a j s k o dejavnost ter trpnost, ono druge vrste pa osebnostno de* javnost ter trpnost. To posebno pre* važno razliko pa moram z nekaterimi primeri postaviti še v svetlejšo luč. Nepoboljšljiv pijanec, razuzdancc, morfinist itd. doživlja tako jaka strem* Ijenja po pijači, po spolnem uživanju, po srkanju morfija, da je pripravljen, tem svojim stremljenjem na ljubo žrtvovati vso svojo srečo in v danem slučaju celo svoje življenje; torej so taka njegova stremljenja nedvomno silno dejavna doživetja. In vendar bi tak človek, če bi sam sebe točneje opazoval, kaj lahko ugotovil in večkrat na lastno grozo tudi dejanski ugotavlja, da je — on sam napram takim dejavnim svojim dožive* tjem popolnoma trpen, da je sam na* pram tem svojim stremljenjem brez moči in da ga nasprotno vprav ta strem* Ijenja pode kakor žogo po vodi. Bistvo vsake tako zvane strasti sploh ni nič drugega nego poljubno dejavno strem* Ijenje, ki pa pušča tistega, ki to strem* ljenje ima, v stanju popolne trpnosti in onemoglosti. Drug, nasproten primer. Ko koga resnično »ljubiš«, imaš napram njem« vsekako čuvstvo simpatije; to čuvstvo je le neko posebno tvoje ugodje in ima zase že na prvi pogled videz po« vsem trpnega, nedejavnega doživetja. Če pa naj postane ta tvoja »slepa« simpa« tija hkratu prava — ljubezen, se mora predvsem spojiti s — tvojo lastno dejav« nostjo, moraš predvsem ti sam biti »za« to, k čemur bi te ta tvoja simpatija zase le slepo tirala. Le taka simpatija, ki se obenem druži z vzporedno samodejav« nostjo tistega, ki jo ima, zasluži naziv ljubezni. Je to primer trpnega dozi« vetja, ki pa se veže z dejavnostjo onega, ki tako doživetje ima. Tretji primer. Misli so vsekako dejavna doživetja; saj je vsaka misel posebno dejavno stališče, da kaj j e ali da česa n i, da kaj je tako in tako ali da kaj ni tako in tako. Tudi tu pa je še odprto vprašanje, ali je tisti, ki neko misel ima, tudi sam v dejavnem ali pa zgolj trpnem položaju. Ko se ti kakršnekoli misli tako rekoč le od zunaj vsiljujejo in kakor v sanjah druga drugo slepo izpodrivajo, imaš misli, imaš dejavna doživetja, napram katerim pa si sam povsem nedejaven in trpen: v takem slučaju misli pač imaš, a — sam prav nič ne misliš. Ko pa tudi sam kar« koli miselno »presojaš« in »razsojaš« in ko se tudi vse potekanje tvojih misli pokorava le tvoji lastni samodejavnosti (kakor je to nujno obistinjeno n. pr. pri vsakem pravem »sklepanju«!), imaš zo« pet misli, zopet dejavna doživetja, na« pram katerim pa si tudi sam — dejaven: v takem slučaju misli imaš in hkratu zares — tudi sam misliš. Podani primeri naj pričajo, da mo« ramo res razlikovati med gori omenjeno dvojno, namreč zgolj »doživljajsko« in pa »osebnostno« dejavnostjo ter trpno« stjo. Prevažna pa je zdaj nadaljnja oko« liščina, da se vprav na tej razliki hkratu lomi ona že poudarjena temeljna razlika med —• človeškim in vsem izvenčlove« škim, recimo živalskim ter rastlinskim življenjem na zemlji. V okviru izku« stveno danega izvenčloveškega življenja utegnemo pač najti in tudi dejanski na« hajamo zgolj doživljajsko dejavnost ter trpnost, povsem zaman pa bi tu stikali za orisano osebnostno dejavnostjo ter trpnostjo. Tudi žival ima trpna in de« javna doživetja, ima n. pr. trpne ob« čutke in dejavna stremljenja, ima raz« lična trpna ugodja ter neugodja in tudi vsaj sledove dejavnih misli; toda žival je brez vsake lastne s a m o d e j a v « n o s t i ter s a m o t r p n o s t i: zato pa pri živali tudi ne moremo govoriti o ni« kakih »strasteh«, namreč o nikakem takem položaju, v katerem bi se žival sebe samo čutila kot »žrtev« svojega mogočnega stremljenja; iz istega raz« loga živali n. pr. tudi prave ljubezni ne moremo pripisovati; zato končno žival tudi nima nikakih »lastnih«, takih misli, kot so pač potrebne n. pr. za pravo znanstveno delo ali tudi za drugačno miselno odkrivanje in pospeševanje pravih življenskih vrednot. Posredno se vse to v prelepi luči kaže tudi na pojavu »odgovornosti«. Žival ni in ne more biti za nič odgovorna, vsaj ne odgovorna v strogem pomenu besede. Samo človek je v pravem pomenu besede odgovoren, tudi človek pa je odgovoren le za taka svoja doživetja (in iz teh doživetij izvi« rajoča dejanja), napram katerim je tudi Odmevi I. 81 u sam — dejaven: čim večja ta njegova samodejavnost, tem večja je tudi nje* gova odgovornost. Človek je n. pr. od* govoren za resnico ter neresnico »last* nih« prepričanj, ne pa takih misli, ki so mu bile po kakršnikoli poti le od dru* god vsiljene; on je dalje odgovoren za pravoto »lastne« volje, ne pa za taka stremljenja, napram katerim je sam brez moči. Ali nikomur ne moreš pre* povedati, naj mu ne bo kakršenkoli bližnji »slepo antipatičen«; od vsakega pa lahko zahtevaš, naj svojega bliž* njega — ne sovraži itd. Le posredno utegne postati človek odgovoren tudi za ostala svoja doživetja, recimo tudi za svoje slepe strasti, namreč samo to* liko, kolikor so te strasti morda le po* sledica takega samodejavnega prejšnje* ga njegovega doživetja, za katero je bil in ostane v istini neposredno odgovo* ren. Če pa nahajamo pravo odgovornost samo tam, kjer moremo obenem govo* riti o strogi, osebnostni samodejavnosti ter samotrpnosti, in če je žival že na* čelno izven vsake stroge odgovornosti, tedaj je menda tudi s te plati jasno, da žival ne pozna nikake osebnostne samo* dejavnosti, pa tudi nikake osebnostne samotrpnosti (možna je osebnostna sa* modejavnost brez vsake osebnostne sa* motrpnosti, naprej nemožna pa je vsaka osebnostna samotrpnost bitja, ki bi vsaj po svojem ostalem ustroju ne bilo obenem samodejavno!); še v tem večji meri bo to veljalo tudi za vse zgolj rast* linsko življenje. Kakor vidimo, je razlika med člo* veškim in vsem ostalim izkustveno da* nim življenjem končno osnovana na razliki med človeškimi osebami ali duhovi, ki imajo napram svojemu doživetju moč lastne dejavnosti ter trpnosti, in pa med živalsko*rastlinskimi dušami, ki so brez vsake lastne moči, oziroma kojih moč, pa naj se jav* lja v dejavnosti ali trpnosti, je le moč njih doživetja. Seveda je s to novo te* meljno razliko tudi že dan odgovor na uvodno in glavno vprašanje naše raz* prave, namreč v čem je temeljno jedro svojstveno človeške nature, ono njeno jedro, ki loči nepremostljivo človeka od vsega živalstva in rastlinstva in ki je hkratu edini vir vsega tega, kar imenu* jemo in naj imenujemo svojstveno člo* veško kulturo in svojstveno človeško civilizacijo. To jedro je orisana oseb* nost ali duhovnost, ki pa ima in to vprav kot »človeška« osebnost ali du* hovnost, in sicer predvsem po svojem trpnem doživetju tudi poslovanje — ži* valsko*rastlinske duše. Kolikor pa se javlja človek res zgolj osebnostno ali duhovno ali, da izrazim isto z drugimi besedami, kolikor nastopa človek na* pram svojemu doživetju kot samodejav* no bitje, toliko in le toliko hkratu že je ali vsaj nujno postane kulturno ter civilizirano bitje. To potrjujejo prejasno tudi vsi sem spadajoči primeri. Za nastanek in za nadaljnji razvoj reli* gije, znanosti, umetnosti, politike itd. so predvsem neizogibno potrebne samo* dejavne misli ter samodejavna čuvstva in stremljenja, take misli in talka čuvstva ter stremljenja, ki človeku niso samo »dana«, temveč ki imajo po svojem iz* voru jasen pečat njegovega — lastnega pristanka. Seveda velja vse to v enaki meri tudi za nastanek in razvoj človeške civilizacije, pa naj se javlja recimo v gospodarstvu, v tehniki ali v kakršni* koli drugačni obliki. Proti takemu poj* movanju kulture in civilizacije tudi prav nič ne govori znano dejstvo, da utegne na iz vestni stopnji razvoja tudi kul* turno ali civilizatorično udejstvovanje človeka postati nekako zgolj »mehan* sko«, tako, da ne zahteva več posebne duhovno*osebnostne dejavnosti. Tudi duhovno*dejavnim činom se utegne človek tako »privaditi«, da jih po pre* teku izvestne dobe vrši brez vsake na* daljnje »lastne« dejavnosti, tako vrši, kakor recimo premik svojih usten in rok, ko je skrajno lačen in zagleda pred seboj slastno pečenko. In taki slučaji so tem važnejši, ker samo oni ornogo* čajo, da postaja tudi osebnostna ali du= hovna energija človeka vedno prostejša za višje in širše cilje in da se vzporedno s tem tudi človeška kultura in civiliza* cija vedno bolj jači in širi. Vsi taki slu* čaji pa evidentno nimajo nič opravka z načelno resnico, da je končni te* melj vse kulture in vse civilizacije le — samodejavnost človeškega duha. Potem* takem pa morem že zdaj podati nasled* njo skupno opredelitev kulture in civili* zacije: kultura kakor tudi civilizacija po svojem dušeslovnem jedru ni nič drugega nego osebnostna ali duhovna samodejavnost; po svoji objektivni, t. j. na zunaj vidni ali drugače čutni strani pa je kultura kakor tudi civilizacija se* stav vseh onih vnanjih pojavov (na pr. knjig, umotvorov, poslopij, strojev itd.), ki in kolikor to osebnostno ali duhovno samodejavnost človeške nature tudi na zunaj odražajo. Po tej skupni opredelitvi kulture in civilizacije pa nastane zdaj novo vprašanje, v čem je nedvomna razlika med tema dvema činiteljema. Ista skup* na opredelitev pa nam omogoča jasen odgovor tudi na to zadnje vprašanje. Človeška duhovna samodejavnost je namreč nerazdružno spojena s tem, kar imenujemo sicer tudi smoter ali sredstvo. Da »o nam ti in ti pojavi »smotri«, drugi pa »sredstva«, nikakor ne zadošča samo golo dejstvo, da nam prvi talko rekoč že sami ugajajo in da nam drugi tako ali drugače le »vsled« prvih ugajajo, temveč vse to naše uga* janje kakor tudi vzporedno naše strem* 1 jenje mora biti predvsem zopet s a m o* dejavno ugajanje in stremljenje: to naše ugajanje mora biti »samodejavno vrednočenje«, to naše stremljenje pa osebnostno »hotenje«. Samo vse to, kar z lastnim, osebnim pristankom vredno* tiš in v tem smislu hkratu hočeš, moreš nazivati smoter ali sredstvo, in sicer »smoter« tedaj, ko že pojav, kakor sam je, vrednotiš in hočeš, »sredstvo« pa tedaj, ko vrednotiš in hočeš pojav le zaradi take ali drugačne zveze z druigimi pojavi, ki jih moraš vsaj končno zopet le neposredno, »samosmotreno« vredno* titi in hoteti. Samo osebnost ali duhov* nost, in sicer vprav človeška osebnost ali duhovnost je torej v slučaju svoje dejavnosti še dvojna, smo t r en a ali sredstvena, taka, da dela iz naj raz* 83 6* ličnejših činiteljev zdaj življenske smo* tre zdaj življenska sredstva.1 Mimogrede bodi še rečeno, da je vprav ta temeljna dvojnost človeške duhovnosti hkratu lepa priča za veliko resnico, ki so jo slutili že prastari misleci, za resnico, da doživljajsko težišče človeške osebnosti tudi v zgolj duhovnem po* gledu ni nobeno zgolj umsko, t. j. no* beno zgolj predstavno*miselno doži* vetje, pač pa vse čuivstveno*stremljen* sko. (Na golem umskem polju so pač recimo »vzroki« in »učinki« ter »raz* logi« in »posledice«* a prav nobeni »smotri« in prav nobena »sredstva«!) Vsekako pa nam podana delitev med smotreno in sredstveno duhovnostjo zdaj omogoča enako strogo ločitev med kulturo in civilizacijo. Ne samo zgolj miselni preudarek, temveč tudi vsi sem spadajoči primeri pričajo namreč glasno za novo dejstvo, da sloni vsa kultura človeka neposredno vprav v njegovi — samosmotreni dejavni duhovnosti, vsa civilizacija pa na samosredstveni. Reli* giji, znanosti, umetnosti, morali itd. gre naše duhovno (samodejavno) zanimanje neposredno, tako, da nam dela te in podobne činitelje temeljnim »smo* trom« življenja; tehniki, gospodarstvu, izvestnim oblikam družabnega reda itd. pa velja naše duhovno zanimanje le po* sredno, le toliko, kolikor nahajamo v takih in podobnih činiteljih neobhodna 1 Poudarjam, da velja t a dvojnost le za človeško, to je hkratu živalsko^rastlinsko (ani< malno) ustrojeno duhovnost: duhovnost brez take animalne baze, torej absolutna duhovnost nam« reč sploh ne more biti »sredstvena«! »sredstva« za uspešnost našega nepo* srednega, samosmotrenega duhovnega zanimanja. Temeljno dušeslovno jedro vsake prave kulture v najstrožjem po* menu besede je samosmotrena dejavna duhovnost človeka, temeljno dušeslovno jedro vsake prave civilizacije pa je samosredstvena dejavna duhovnost člo* veka ali pa še krajše: kultura je duhovna smotrenost, civilizacija je duhovna sred* stvenost. S podano skupno in ločeno oprede* litvijo kulture ter civilizacije so same po sebi odločene še nekatere nadaljnje misli, kakor sem jih bil deloma načel že z uvodnimi besedami. Prvič zdaj velja, da ne gre staviti kulturo v preostro na* sprotje s civilizacijo. Saj sta oba čini* telja strogo duhovnega izvora in se člo* vek po obeh enako nepremostljivo raz* likuje od proste živali. Pač pa je zdaj reči, da gre v vrednostnem pogledu kul* turi prvo mesto, civilizaciji pa drugo in da mora vsaka gola civilizacija pasti povsod tam, kjer bi bila na škodo kul* turi, in ne obratno: kultura je in naj bo smoter civilizacije, civilizacija pa je in naj bo sredstvo kulture. Seveda je s tem tudi povedano, da tudi same civilizacije ne moremo in ne smemo podcenjevati: komur je na smotru, temu mora biti tudi na sredstvih! Sem spada še posebno in tudi že dobro znano zgodovinsko dejstvo, namreč da je vsaka prava civi* lizacija vselej in vsepovsod kulturi pri* stoj ne dobe šele sledila in ne obratno. Tudi to dejstvo postane samo na pod* lagi naših opredelitev kulture in civili* zacije tako rekoč samo po sebi umevno: tudi dojemanje »smotra« gre nujno pred dojemanjem »sredstva«; človek je, kakor hitro se je pričela dejanski jav* Ijati njegova duhovnost, moral naj* prej »zagledati« izvestne smotre živ* ljenja in je v tem smislu moral po* stati najprej in predvsem »kulturno« bitje. Dalje se danes rada poudarja še neka posebna razlika med kulturo in civilizacijo, ki naj bo v tem, da prva. kakor pravijo, organično »raste«, druga pa da se le mehansko »množi«. Tudi ta razlika ie, kolikor sploh velja, gola nujna posledica onega bistva kulture in civilizacije, kakor ga vsebuje naša opre* delitev teh dveh činiteljev. Pravi smotri življenja ne ginevajo, temveč v resnici le rastejo. Kadarkoli bi kak smoter pre* nehal biti smoter, tedaj bi postalo ob* enem jasno, da sploh nikoli ni bil s m o* t e r, temveč samo več ali manj prikrito sredstvo. V tem smislu tudi nam n. pr. antična kultura ni nič manj vredna nego ie bila recimo staremu Grku; a razen teh antičnih pravih smotrov življenja imamo danes še nebroj drugačnih, pa enako pravih ter enako neminljivih smotrov! Bistveno drugače pa je pri življenskih sredstvih, kjer vsak »novi« pojav »starejšega« kratkomalo in nujno izpodrine; n. pr. stroji starejših tipov postanejo neporabni in izgube vsako vrednost. Torej vprav zato, ker »smotri« res »rastejo«, »sredstva« pa se le »mno* že«, vprav zato tudi — kultura res raste, civilizacija pa se le množi. Z našo opredelitvijo kulture in civi* lizacije je tudi utemeljeno jedro resnice, zakaj le kultura človeško osebnost res usovršuje, gola civilizacija pa razdvaja in pači. Tudi vsak pravi življenski smoter ali cilj zadeva celotno člo* veško osebnost in ne gre reči, da bi raz* lični, vendar pravi življenski cilji kosali eno in isto človeško osebnost na enako različne strani in odseke; n. pr. pravi znanstvenik ne živi nič manje kot polna in vsestranski razvijajoča se osebnost nego pravi umetnik itd. In sicer je to dejstvo utemeljeno v tem, da vede vsak pravi življenski cilj in to nujno končno k edinemu najvišjemu cilju, kakor je t a cilj dušeslovno vsakemu človeku dan z njegovim neudušljivim hrepenenjem po neminljivem, večnem, absolutnem: ta edini končni cilj pa ni nič drugega nego božja, absolutna osebnost sama. Zopet bistveno drugače pa je pri »sred* stvih«: vsako poedino sredstvo je ne* posredno prirejeno le svojemu cilju ter odgovarjajo različnim ciljem nujno tudi enako različna sredstva. Zato velja za človeka, ki je zašel tako daleč, da končno nekako samo sredstveno in to* rej tudi samo civilizatorično živi, res dvoje: prvič da izgubi individualno, osebnostno vodstvo svojega življenja in da postane drugič iz istega razloga sam — suženj vsega tega, kar bi mu naj bila le, vnanja pomoč za vedno jačjo krepi* tev lastne osebnosti. Kultura vede člo* veka končno k Bogu, sama civilizacija pa k osebnostnemu niču! Dr. JOSIP VOŠNJAK: pisma a. aškercu. i. Dragi Gorazd! Veseli smemo biti, da smo dobili res izredno nadarjenega epikarja. Vaše balade so pravi biseri našega slovstva in morda nas sčasom razveselite s kakim večjim epičnim delom. iPišem Vam pa danes zarad neke druge stvari. G. Lambert Einspieler mi mej drugim piše, da za Koledar nema pripravnih pesem. Precej sem mislil na Vas, ko bi Vi hteli poslati kake balade ali druge pesmi, ki bi bile namenjene prostemu/ ljudstvu. Imenitnejšega dru« štva nemarno od Mohorjevega. Bog Vas živi in Vam ohrani pevsko žilo! ,, A7 . Ves Vas Dr. Vošnjak. Ljubljana 6./4. 1884. 2. Ljubljana 3. 3. 1886. Vis. čestiti gospodi! Vino, cena in pogoji so mi povoljni, toda imam le tri prazne polovnjake, ka« tere danes odpošljem. Rad bi vzel tudi 4., če morete tam dobiti sod — morda pri g. Anderlahu ali Tanšiču, katera po* zdravi jam — proti plačilu ali pa da ga nazaj pošljem. Prvo bi mi bilo ljubše. Dokler dežuje, ne kaže poslati vino, ne potrebujem ga ravno tako nujno. Z nas kaznico pošljem 80 gold., ostalo in ko« likor so sodi morda večji, po končanem računu. Kaj pa dela Vaša muza? Ali se ne boste lotili kacega večjega epičnega ali dramatičnega dela? Da ste za to zmožni, kažejo Vaše balade. Žal mi je bilo, da Vas nisem videl tačas, ko ste pohodili Ljubljano. Liri« karje in epikarje imamo zdaj dobre, s pripovedniki pa, odkar ni več Jurčiča, smo na slabem. Kersnik je po mojem okusu prelegak, Tavčar pa posilno po« snema Zola«ta. No ščasom se bodo že vzbujali novi talenti. Kržišnik ima dramatično žilo, nje« gova drama »Samo«, ki leži zdaj pri dram. društvu, ni brez jedra. Pa v no« vejšem času, gl. predstavo Ivana Zbo« garja, tako grozno Levstikuje, da jezik ni nikomur podoben. In končno še par polit, opazk. Tukaj ne moremo priti do pravega miru, dasi vsak čuti, kako potrebna bi nam bila sloga. Jaz sem se trudil in dosegel neko sporazumljenje med strankama: Llribar« Tavčar — Šuklje«Kersnik. Pa X. hoče z glavo skczi zid, dela kjer le more zmeš« njave, tako da si je nakopal posebno vsled svojega postopanja v poslednjem času, vse polno protivnikov. On je jeden tistih ponesrečenih študentov, ki par let gimnazijo s silo prebijejo, potem kot agentje ali kje drugod, kjer ne zahte« vajo izpitov, najdejo svoj kruh. Porivajo se naprej in hočejo povsod imeti prvo besedo, da si jim manjka za tako vse* stransko delovanje, glavna potreba, to je: študije in izkušnja. Kjer so pa taki plitvi diletantje na čelu, tam hoče drug druzega prekositi z novimi projekti, ka* kor se to godi zdaj v Ljubljani, izpeljuje se pa ničesar. Mislim pa, da se bo tudi tu kmalu na bolje obrnilo. Pozdravljam Vas in vse stare znance v Šmarji? Kaj pa dela drevored ob cesti, ki sem ga jaz dal nasaditi? Pričakoval sem kako pohvalo od Šmarčanov, pa skoraj, da me niso obsodili, da moram jaz vrniti stroške okrajni kasi. Čeden kraj, kadar solnce sije, v de* žji pa je treba čevelj do ušes, kdor mora hoditi po stranskih cestah in stezah, proti Zibiki, ali proti sv. Štefanu, kjer nam je Ferme postrezal z izvrstno kap* ljico. Da bi le ne bila po vsem okraji taka revščina, oh da strašna revščina! Svarilen izgled, kam vodi prosto razko* sanje zemljišč in prosta ženitev. Eno leto sem prebil, deficit 600 gold. »Joža, sem si dejal, ko sem koncem leta pre* gledal žalostni račun, Šmarje je res »Schmarn«, kakor mi je rekel Trstenjak, tačas župnik na Ponikvi, zdaj pa le po* beri šila in kopita in išči si kruha dru* god.« Bog Vas živi in da skratka spet kaj beremo v Zvonu od našega Gorazda, Ves Vaš Dr. Vošnjak. 3. Ljubljana 12. 3. 1886. Čest. gospodi Z nakaznico Vam pošljem 45 gld., od katerih izročite 5 gld. Tanšiču za sod. Sicer pa je njegov na podu točil in iz* teklo je več, kakor so vsi sodi skupaj večji. Eden obroč je doli smuknil in še sreča, da se ni kaj hujšega prigodilo. Pri tem sem se spomnil, da že tačas ni bilo v Šmarji zanesljivega sodarja. Kupil sem od enega novi sod, rekel mi je da je po* kuhan in ko ga natočim z izvrstno sta* rino, curljalo je na vseh krajih med1 do* gami. Kakor vidim, se tudi dozdaj še niso ničesar naučili. Vaša poslednja pesem je izborna in končne besede bi si naj zapomnili tudi tisti naši nepremišljeni gospodje, kateri po nepotrebnem provocirajo pre* pire. Opozarjam Vas na mojo izjavo, ki sem jo prisiljen moral v Slovencu objaviti, ker mi je Narod zapiral svoje pridele, ki sem jih skozi 18 let preskr* beval z mnogoterim, raznovrstnim gra* divom. Ali ste se že odločili za kako večje delo. Dajte poskušati in gotovo bo šlo. Vaja dela mojstra. Jaz sem se spet namenil za Matico spisati kako razpravo, gradivo že nabi* ram. Vem da občinstvo ne bere prerado tacih razprav, pa posamični se le inte* rešujejo in za prihodnje pisatelje se ohrani delo poiskati si vire. Za Mohorjevo družbo pa sem spisal in že odposlal precej obširno podučno povest, v kateri razvijam svoje agrarne nazore. In tako mine človeku čas med delom koristnim in nepotrebnimi pisarijami v časnike. Da ste mi zdravi in produktivni! Ves Vaš Dr. Vošnjak. Visote 29. 1. 1904. Dragi moj! Ko sem se vrnil iz Ljubljane, rojilo mi je sto in sto misel >po glavi in nisem imel miru;, dokler nisem pričel spet pisati; saj sami veste, kako se godi pisa* telju, da ga goni neka notranja sila, ka* teri se zastonj skuša vstavljati. Vi se posmehujete spiritizmu, a vsakega člo* veka vodi, o tem sem dodobra uverjen, neki duh varuh, katerega mora poslušati in pokoriti se mu. Gotovo ste čitali »Čajko« Čehova, kjer originalno in resnično opisuje Tri gorja, kaj se godi v duši pisatelja pri proizvajanju. Bil sem lani naročen na Nivo in dobil celega Čehova. Duhovit pa silni pesimist, ki slika le slabe ali smešne strani svojega naroda. Vendar kako pretresljiv je konec »Djadja Va* nja« in tudi »Treh sester«. V poslednji igri sem se čudil, kako simpatično slika ruske oficirje. Toda kam sem zašel. To* rej prisiljen sem bil pisati in priložim Vam prvo polovico, ker je v nji govor tudi o Vas, če imate kaj dostaviti. Spis mislim izročiti »Slovanu«. Na svoje bivanje v Ljubljani te tri dni imam samo prijetne spomine, toliko ljudi sem srečal, katerim se je poznalo, da so se me radi spominjali. Naletel sem le na dva, recimo, cinikarja. Ko sem po svojem predavanju šel mimo I. se mi je porogljivo nasmejal: »Vaš štajerski ide* alizem in prazen žep.« Jaz: »Ko bi ne bilo našega štajj. idealizma, ki je žrtvoval 6000 gld. za ustanovljenje »SI. Nar.«, bi se Vi zdaj ne šopirili tukaj in polnili žepe.« Na to jc bleknil njegov oproda Z., katerega je menda v mislih imel Cankar v »Za narodni blagor«: »SI. Narod« je bil na poginu, ko bi mi ga ne bili na noge spravili.« Ni se mi vredno zdelo, odgovarjati taki nekdanji h . . ; moj zaničljivi pogled mu je kazal, kako sodim o njem. Šel sem dalje in se vsedel k Funteku, temu stebru »Pis. društva.« Hribar je paič ostal, kar je bil, od* ločen narodnjak, ki Nemcem na ljubo ne pičice ne odstopi od narodnih pravic. In pri tem kaka podvzetnost in eneržija pri zvršitvi vseh projektov! Ljubljana si sme čestitati, da ima tacega župana, ga bom še posebej pohvalil ob koncu spisa. In proti n jemu so se trdi že, kakor sem slišal, delale spletke od cinikarjev. Vas je LIribar prav hvalil, da ste že v tako lep red spravili mestni arhiv. Ker že Vam pošljem rokopis, pri* ložil sem še odlomek svojih »Spominov« ter Vas prosim', da ga izročite prof. dr. F. Ilešič. On mi je namreč pisal, da se bavi z zgodovino 48. 1. in me vprašal, ali imam jaz kake podatke. Začudil sem se mu, da obdeluje dobo, katero nam je že Apih temeljito opisal. Opozarjal sem ga, da se naj rajši loti 60ih let, ki so naj* imenitnejša za našo novejšo zgodovino. Dajte ga tudi Vi nagovarjati, da naj opusti daljne študije o 48. letni dobi, ki nam je dovolj znana in minula končno brez posebnih nasledkov za Slovence. Ker pa me je opetovano prosil za moje podatke, jih mu pošljem. Kaj po* sebnega iz njih ne bo pozvedel, ker sem bil tačas šele 14 letni fantič. Pozdravite mi ga in naj Vam roko* pis, ko ga prečita, vrne, da ga Vi z »Ljubij. Z.« vred meni pošljete. Kajti ko bi Vi izročili moj spis »Slovanu«, bi še sumničili Vas, ker ste pohvaljeni, da ste nanj ga vplivali. In zdaj Vas srčno pozdravljam Vas spoštujoči Dr. Vušnjak. Pri stihih: »Kdor samo tarna« — ste gotovo na N .. .a mislili, takih silovitih mož, ki bi kaj na tla podirali in zadavili nasprotnika, v naši mehkužni dobi ni najti. Tako zvani »pametni« ljudje bi ga koj zaprli v blaznico. + FRANCE ZBAŠNIK: breza sanja ... Sama sanja svetlo=sladke sanje, sanja v tiho polnoč mlada breza: kot da zvezd natrgati si hoče, bele roke proti nebu steza. Mlada breza — tiho hrepenenje željno proti nebu se ozira, črn oblak iz dalje plava, plava — zadnja zvezda — zadnja nadia umira . . . + FRANCE ZBAŠNIK: mimogrede. Tvoja pot je prekrižala mojo pot, tvoje oči so se srečale z mojimi en kratek hip ... Zatrepetala je struna v srcu — en sam utrip ... In šla sva vsak po svoji poti: po beli poti, do svetlobe te vodeči, izginila si ti, nasproti svoji sreči... A jaz — v srcu s plamenom peklenskim med blatom blodil in med listjem sem jesenskim po poti negotovosti nasproti... t FRANCE ZBAŠNIK: jesenski dan. Na dušo mi lega jesenski dan, ko mi žarel je še plamen v očeh, ves teman in mračan„ ko mi obkrožal še ustne je smeh ves v sive koprene zavit... razigran, nebrzdan ... Da bi mogel, Krog mene: jesenski dan ... bi zasnivall o svetlih dneh, Jaz strmim vanj in molčim, s solnčnim sijem oblitih, a moja duša ječi pod njim v rožnati zarji umitih, Dr. FR. ZBAŠNIK, Ljubljana: mor je. Sedel je že precej dolgo v kavarni, kar sicer ni bila njegova navada. Važ« nejše domače časopise je imel itak do« ma, druge zabave, ki bi ga bila mikala, pa mu kavarna ni mogla nuditi, ker ni bil vnet ne za to ne za ono igro. Tako se je največkrat zgodilo, da je popil skodelico črne kave, pa vstal zopet in odšel. Danes pa mu kar ni dalo, da bi se bil dvignil. Bilo mu je, kakor bi moral nekaj pričakati.. . morda kakega znanca, morda koga, ki mu pride z važno novico, ali s čimer koli že. Stvar je bila sicer neverjetna, zakaj ni si mogel misliti, kdo naj bi vstopil, ki bi vzbudil njegovo zanimanje, niti ne, kaj bi mu utegnil takega povedati, na kar bi se izplačalo ostrebati. Opetovano se je hotel že dvig« niti, a nekaj ga ni pustilo in vedno zopet je obsedel. Bil je že sam nase nevoljen, da se ni mogel odločiti. Kakor bi se ozi« ral po pomoči, se je zgledoval po ka« varni, a nemir v prsih se mu ni hotel poleči. »Kaka neumnost!« je vzkliknil sam pri sebi. »Kaj me drži, kaj se me oklepa, kaj se mi napoveduje? ...« Tisti hip je eden izmed kavarniških uslužbencev prinesel kopico novih čas« nikov, jih stresel na mizo njemu nasproti in jih začel razreza vati ter pripenjati na držala. Njemu pa je bilo, kakor bi ga bil kdo sunil in opozoril na to. Med novimi časopisi je bil tudi neki pomembnejši italijanski dnevnik. Morda so bila po« tekla že leta, odkar je imel zadnjič ita« lijanski list v rokah, a zdaj se mu je nenadoma zahotelo, da bi zopet enkrat nekaj laškega čital. Zahteval je ome« njeni dnevnik in ga začel pregledavati. Da bi se bil poglobil v uvodnik ali sploh v kak daljši članek, za kaj takega ni bil razpoložen. Lotil se je torej krajših notic in dnevnih vesti, dasi bi ga bile mogle baš te še najmanj zanimati, ker so mu bile lokalne razmere tujih krajev vendar popolnoma neznane. Zavedel se je tudi tega in že se je hotel vrniti k prvi strani, ko mu obtiči oko na priimku, ki je bil njegovemu enak. »Kako čudno naključje!« je pomislil in preletel v na« glici notico, ki je pod naslovom »Ne« sreča na morju« prinašala vest, da sta »mlada zakonca gospod M. in nje« gova lepa soproga« vozeč se v čolnu po morju ob mahoma nastalem viharju na« šla smrt v hladnih valovih. »Oj, ta je pa res dobra! To naj bi bil menda jaz, dasi krstno ime ni navedeno! Haha! Na dnu morja sem torej, obenem pa sedim tu v kavarni nekaj sto kilometrov proč od kraja nesreče. Zares kako čudno na« ključje! Kdo bi si mislil, da je še kje na svetu človek z istim priimkom, ki ima isto tako kakor on lepo ženo! In —■ »mlada zakonca« —- kako se to vse ujema!« Spočetka niti najmanje ni mislil, da bi se mogla tista vest kakorkoli tikati njegove osebe, a potem ga je hipoma prešinilo neko neprijetno čuvstvo. Pre« čital je dotično vest še enkrat in ostr* mel je. Poslana je bila listu iz morskega kopališča Rimini in tam je bila vendar njegova mlada žena že nekaj časa na počitnicah! — Kdo si je dovolil to ne« sramno šalo?... Da to ne more biti dru* gega kot grda mistifikacija, ni trenutno kar nič dvomil. Toda kak pomen naj bi imelo, razširjati o njem in njegovi ženi neresnične vesti po — tujem časopisju? ... Kaj pa če bi se bilo vendar le nje* govi soprogi kaj pripetilo? Sumljivo je bilo vsekakor dejstvo, da že celih pet dni ni dobil nobenega obvestila od nje, ko mu je prej, če ne vsak, pa gotovo vsak drugi dan poslala kako razglednico. Začelo mu je postajati tesno pri srcu. Če bi se bilo res kaj zgodilo? . .. Morda je bil v čolnu kdo drug poleg nje, pa si je kak površni novinar skombiniral vso stvar po svoje in poslal v svet napačno vest o mladih »zakoncih« ... Toda kdo naj bi bil z njo — kdo? ... Da bi bila tako daleč od doma nenadoma naletela na kakega znanca, se mu je zdelo neverjetno. In v tem kratkem času se menda tudi ni tako sprijaznila s kakim tujim moškim, da bi se dala spremljati od njega pri vožnjah po morju! Kaj tiči za vsem. tem? ... Lotil se ga je silen nemir. Planil je pokoncu in pobegn'1 iz kavarne, ne da bi poravnal svoj račun. Doma si je hotel pregnati z delom neprijetne misli. A ni se mu dalo. Ne* prenehoma ga je mučilo vprašanje, za* kaj je hotela njegova žena letos na vsak način tako daleč stran od njega. Ljubil jo je neizmerno in neprijetno mu je bilo ob misli, da bi bila tolika razdalja, četudi le samo malo časa, med njim in njo. Pri* govarjal ji je, prosil jo, da naj ostane kje bliže doma in mu ne jemlje mož* nosti, da bi je cele počitnice ni enkrat ne videl. Z njo ni mogel, tega mu niso dopuščali njegovi posli, a če bi bila ostala kje v bližini, bi se bil morda med njeno odsotnostjo vendar le enkrat ali dvakrat osvobodil od svojih poklicnih dolžnosti ter prihitel k njej za nekaj ur. Toda ni se dala pregovoriti. Dobrikala se mu je na vse možne načine in prosila ga toliko časa, da se je omehčal. Tožila je, kako slabo je doslej povsod naletela, kako se je v raznih bližnjih letoviščih doslej še vedno dolgočasila in kako silno jo mika, da bi si ogledala enkrat vsaj del lepe Italije. On pa, ki ji je v svoji veliki ljubezni tako nerad kaj odrekel, se je naposled pač vdal in ji dovolil, da je šla, kamor jo je vleklo srce. Da bi jo bil kaj sumničil, mu tistikrat ni hodilo na um. Zaupal ji je popolnoma, in sicer tem laglje, ker ni bil doslej nikdar nič takega opazil, kar bi bilo opravičevalo tudi najmanjši dvom o njeni zvestobi. Da si je tako zelo želela v Italijo, ni bilo naposled tudi nič čudnega, ko je čitala toliko lepega o njej in ji je sam večkrat obetal, da jo popelje v to na vsakovrst* nih umetninah tako bogato deželo, ka* kor hitro bo imel kakega zanesljivega človeka, ki bi mu lahko zaupal za nekaj časa vodstvo svoje na široko razpredene trgovine. A zdaj so se mu hipoma vzbu* dili dvomi. Zakaj je hotela na vsak pačin v tujino, zakaj niso izdale to pot pri njej vse njegove prošnje nič? ... — Sicer pa za zdaj to ni bila poglavitna stvar! To vse se še razjasni! Samo če se ji res ni pripetila kaka nesreča! ... Stopil je v njeno sobo in se ustrašil tihote in praznote, ki je bila notri. Ka* kor bi bil v grobnici, tak občutek je imel. Ali je res ne bo več videl žive? ... Ves je vz trepetal v čudni grozi... Da se reši čimprej mučne negoto* vosti, se je odločil, da opusti vsa pismena poizvedovanja in se odpelje s prvim pri* pravnim vlakom za svojo ženo. — * Ekspresni vlak je na moč hitel proti zahodu, njemu pa se j e zdelo, kakor bi bil vedno na enem mestu. »Zakaj vozi danes vlak tako po* časi?« je vprašal sprevodnika, ki se mu je bil približal in zahteval vozni listek. »Počasi? ... Ako dovolite — mi vo* zimo z največjo dopustno brzino!« Neverjetno se mu je zdelo. Kaj je res tako daleč od ene postaje do druge? Vsak hip je pogledal na uro, a tudi ta menda ni hotela danes naprej. Obžalo* val je, da se ni mogel voziti z aeropla* nom, s katerim bi bilo šlo vse hitreje . .. Srce mu je utripalo v nestrpnem hrepenenju, da bi bil že skoro tam, kjer se mu je imela razodeti resnica. »Ako poj de venomer tako počasi, kako pre* nesem to?« je premišljal, vstajal s se* deža in se sklanjal skozi okno, da bi videl, kako daleč je že, toda vedno zopet se je prepričal, da ima šele neznaten del poti za seboj in obupan se je zgrudil nazaj na svoj sedež. Z njim je bil v kupeju postaren gospod. Opazil je njegov nemir in pri* pomnil: »Vam se mora nekamo silno mu* diti!« On je molče prikimal. Ni si želel, da bi ga kdo motil v njegovih mislih, zato se ni hotel spuščati v razgovor. A tujec je nadaljeval: »Včasi se kaj pač ne da izsiliti! Zato treba, da ima človek potrpljenje!« »Toda od kod ga vzeti?« je zdaj izpregovoril. »Trdna volja vam je opora za to! Sicer pa ni vselej vse tako hudo, kot se dozdeva! Cesto je stvar v istini vsa dru* gačna, kot si jo človek predstavlja!...« »Ta človek menda vidi v mojo no* tranjost!« je pomislil. »Zdi se, kakor bi vedel za prigodek, ki mi gre tako v živo. Prav pravi: ni vselej tako hudo, kot se dozdeva! Čemu se razburjati, dokler ne veš, če je kaj vzroka za to! Časnikarska poročila treba sprejemati vedno s pri* merno skepso!« Tujčeve dobrohotne besede so ga čudovito pomirile. Naposled se bo res še sam sebi smejal! Kolikokrat se je že namišljena tragedija razsnovala v veselo burko! Da se tista usodna vest ne ujema z resnico, je vendar povsem jasno! Ako bi se, bi on zdaj ne bil v železniškem vozu! Če pa eno ni res, bržčas tudi drugo ne bo! Kako lahko se zamenjajo imena! Zakrivil je nesrečno vest nedvomno kak netočen poročevalec. Interesiral se je pač za ljudi v svoji okolici, popraševal po imenu tega in onega, potem pa zme« del vse skupaj. Da je poročevalčevo po* zornost vzbudila tudi njegova žena — kdo bi se čudil? Gotovo ni prej miro« val, da je zvedel za njen priimek! Na« posled pa se mu je vse tako zmešalo, da ni že več prav vedel, kako se piše ta, kako oni in tako se je zgodilo, da so bili proglašeni nepravi ljudje za mrtve ... Tudi to se je dalo razložiti, da ni imel že nekaj časa od nje nobenega ob« vestila. Obetala mu je vedno, da mu bo pisala enkrat daljše pismo, v katerem mu vse svoje življenje in početje na« tančno oriše. Po letoviščih pa je že tako, da take stvari ne gredo vedno tako gladko izpod rok, kakor bi človek rad. Vedno posega kaj vmes, da ni mogoče pisma skončati in ga tako točno odpo« slati, kakor bi si želel pisec pisma in oni, ki ga pričakuje ... Par dni bi bil še lahko doma počakal! Prenaglil se je, da je tako na hitro odpotoval. O, naposled bo ko« nec res še prav zabaven in vesel! Tako se je tolažil... Toda iz teh prijetnih sanj se je hipoma vzdramil in iznova so mu napolnile glavo težke misli, iznova so se začeli dvomi, iznova bo« lestno vznemirjenje ... Spomnil se je na dogodek v kavarni in mraz ga je izpreletel. Ali ga ni držalo nekaj z nepremagljivo silo nazaj — ali ni bilo, kakor bi se ga bile oklenile ne« vidne roke, ki mu niso dale, da bi bil vstal in šel?... Kakor senca se je bilo zgrnilo nekaj nad njim in mu zašepe« talo, da naj seže po časopis z usodno notico... O, njegova duša je nedvomno slutila in čutila — ali bi bila, ako bi se stvar ne tikala njega? ... Če bi se bilo torej le kaj zgodilo!... Ali če bi celo ... Spomnil se je zdaj tudi, da se mu žena ob slovesu ni prav upala pogledati v obraz. Tistikrat ni pripisoval temu nobene važnosti. Zdelo se mu je le, da poveša zaradi tega oči pred njim, da bi pritajila solze v njih ... Zdaj je vedel, da je bilo vzrok temu nekaj drugega! Ej, kako je komaj čakala, da bi odrinil že vlak! Kako bi bil on rad še nekaj časa držal njeno mehko ročico v svoji, a ona mu jo je izvila in hitela v kupe, češ, da si poišče lahko boljši sedež. On pa je ver« jel, haha! V slovo ga je pač poljubila dvakrat, trikrat — prisrčno, kakor se mu je tistikrat zdelo, a bržčas licemer« sko! In ko je vlak odhajal, je pač ma« hala z robcem proti njemu, a njene oči je vleklo hrepenenje v drugo stran, tja, kamor jo je vozil vlak ... — Stresel je glavo in udaril z nogo ob tla, kakor bi se hotel s silo otresti ne« ljubih misli, pregnati prikazni, ki so vstajale pred njegovimi očmi...— Potovanje s parnikom se mu je zdelo še bolj monotono, še bolj počasno. Sko« čil bi bil v morje in plaval, plaval, pu= stivši ladjo daleč za seboj!... Nestrp« nost se mu je polegla šele, ko je nekdo nenadoma pokazal na temno točko v daljavi, trdeč, da se že vidi Rimini. Dejstvo, da bo že skoro konec dvomov, je učinkovalo pomirljivo nanj. In začel ie zopet upati in zopet si je prigovar« j al: »Nesrečna zamenjava imen, nič dru« gega!« S kom pa naj bi ga njegova žena varala? Res ni bila brez čestilcev, a doma ni ne enega človeka pogrešal, ki bi mogel priti v tem primeru v poštev. Od kod naj bi bil potem prišel ljubi« mec? O — zakaj ni tega prej pomislil! Koliko muk bi si bil prihranil! In da bi se bila baš njej pripetila taka nesreča na morju, ki je bila vedno tako oprezna in skoro bojazljiva? ... Zamenjava imen, nič drugega! Če se je sploh kaj zgodilo! Koliko izmišljenih vesti so že poslali v svet senzacij potrebni kolpor« terji! O, morda bo ona prva, ki jo vzro njegove oči. ko se približajo obali! Saj hodi gotovo tudi ona v pristan ob pri* hodu parnikov! Po vseh morskih leto« viščih je ta navada. Ako ne, potem bo v kopališču, ki od pristana ni daleč stran, kakor mu je pisala. Tja poj de in šele, če je tudi tam ne bi dobil, jo pojde iskat v hotel! Sicer pa, da bi ona ne čutila njegove bližine, da bi ji srce nič ne dopovedovalo? ... O gotovo ga pri* čakuje, prav, kakor bi ji bil prej na« znanil, da pride! ... Že so se dobro razločevali posa« mezni predmeti, že se je videlo, kako hite množice k obali, kako se zgrinjajo in prerivajo ob pristanu, željno priča« kujoč parnikovega prihoda. Vsakdo si pač obeta kaj od njega! Ta ve, da mu prihaja ljubi znanec, drugi se nadeja veselih, ali važnih poročil — o tudi njej ne daje sluteče srce miru, tudi 'na je nedvomno v oni pestri množici!... Da, glej jo, glej ... tamle! O, ona je, ona. njegova draga Ada! ... O Ada, Ada! ... Toliko, da ni na glas zakričal!... Vzel je robec in začel mahati z njim. Srce mu je bilo polno nepopisne blaženosti____ Seveda — ona je! ... A kako to, da ga ne opazi, kako to, da mu ne vrača pozdravov? . . . Prav zdaj se je ozrla vanj —■ a mirno in ravnodušno je odmaknila zopet svoj pogled ... Ali ga ni spoznala? . . . Ali pa — ni ona? ... Ne — ni! Motil se je! Taka podobnost — kako je to mogoče? Ista postava, ista velikost in celo skoro ista toaleta, in vendar ni! Ne, ni, zakaj njegova Ada stopa še vse bolj gracijozno in še vse bolj majestetično... Ne, ta ni, toda ona ... onale tam! ... Parnik je obstal. Napel je vse moči, da se čimprej pririne v ospredje. Spu* stil se je skoro v tek za damo, ki je mislil, da bi mogla biti njegova žena, a ko se ji je približal, je osramočen obstal. Še nekolikokrat ga je domišljija prevarila, še za to in ono vitko postavo je pohitel, dokler si ni malodušno pri* znal, da one, ki jo išče in po njej hre* peni, ni tu. Potemtakem mora biti v kopališču! Šel je tja, kjer je mrgolelo vse polno golih moških in ženskih teles. Iskal je in iskal, a tudi tu je ni našel. Da bi bila ob tem času doma? ... S težkim srcem se je napotil v hotel ... « Lastnica hotela, vdova v najlepši starosti, ga je osuplo pogledala, ko je povedal ime svoje soproge in vprašal po njej. »Saj ste nemara čuli o grozni ne* sreči? ...« je plaho pripomnila. On je s tresočim glasom odgovoril: »Čital sem nekaj v časopisih, toda ...« »Žal, le preveč je res!« Kakor bi še vedno ne mogel ver* jeti, je vprašal dalje: »Kako vendar se je zgodilo? ...« »V čolnu sta bila na širokem morju, daleč nekje od obali in ljudi, ko je pri* hrumel vihar ...« »Kdo je bil v čolnu?« »No, oba: gospod in gospa!« Njemu je bilo, kakor bi ga bil za* del silen udarec. Kakor bi se bila glas* bila ogromnega orkestra, vsa, kolikor jih je, v divji disharmoniji hkratu ogla* sila — tako je zakričalo v njegovih pr* sih. Nebroj nasprotujočih se čuvstev se je borilo v njem: ljubezen in sovraštvo, srd in obup — v vseh stopnjah, vseh odtenkih... V njegovi glavi pa se je začel iznova tisti strašni ples — misel je izpodrivala misel, a vsaka misel je bila kakor nabrušen nož, zasajajoč se mu v srce. Stalo ga je strašnega napora, da je vprašanje ponovil: »Gospod in gospa?« ... »No, da! Toda dovolite — ste morda brat gospejin?« To vprašanje je občutil kakor za* smeh, kakor roganje ... O — zarjovel bi bil! A potem je uvidel, da je najbolje, ako ostane vprašalka v svoji zmoti in prikimal je. Vdova pa je nadaljevala: »O to je bila prelestna, čudovita dama, ta vaša sestra! Pa tudi on, tudi on, soprog njen! Fin, eleganten, čez mero ljubezniv! Mislim, da ni bilo lepše za* konske dvojice na svetu! Res, kaka škoda!« Njemu je zvenelo vse to tako čudno na uho, da je začel iznova dvomiti, iz* nova misliti, da se stvar ne tiče njega in da se še vse izkaže drugače. Vprašal je: »Ali je tista soba že oddana, kjer...« »Kjer sta ona dva stanovala, mislite? Ne, ni oddana! Pričakovali smo, da se zglasi kdo od sorodnikov! Sicer pa bo morda tudi oblastvo vršilo še kaka po* izvedo vanj a. Vaim kot sorodniku sobo lahko odprem. Pojdiva, ključe imam s seboj. Ne dam jih nikomur iz rok, da se ne prikrade v njo kak nepoklicanec. Vse je še tako notri, kakor je bilo.« Krenila sta po stopnicah v prvo nadstropje hotela. Ona je spotoma pri* povedovala: »Da, to je pretresljiv, nad vse ža* losten dogodek! O da nista uvaževala dobrohotnega opomina! Nekdo ju je svaril, preden sta stopila v čoln. Iz nekih znakov se je dalo posneti, da se pri* pravlja k nevihti, dasi je bilo tistikrat nebo še vedro in morje mirno. Toda gospod je bil silno pogumen, zamahnil je z roko in odvrnil: »Ne bo še tako hitro nevihte ne! Morda ponoči enkrat! Tudi jaz se ne* koliko razumem na vreme!« Ona pa je vedno tako storila kakor je hotel on. Strašno ga je morala lju* biti! Vsa vdana mu je bila, vsa zavero* vana vanj! In tako sta odpela jadrnico in odveslala na prostrano morje. Cesto sta se tako vozila, če le mogoče sama, daleč stran od drugih ljudi. Gospod je veslal, ona mu sedela nasproti, smehlja* joč se mu venomer tako ljubko, da se je prav videlo, kako je vsa njegova. O, kdor ju je videl, ju je občudoval in za* vidal za srečo, ki sta jo uživala! Toda zli duh ne miruje nikoli. Čim bolj je srečen človek, tembolj se trudi, da ga pogubi. Še nista bila pol ure na morju, ko se je dvignil nenavadno hud vihar. Čolni, ki so bili blizu obale, so s težavo še pri« speli h kraju, onadva pa, ki sta bila že daleč nekje zunaj, sta bila izgubljena. Nesreča je hotela, da je veter pihal v nasprotno stran od nas in ju zanesel kdo ve kam.« Ustavila se je pri nekih vratih in jih odklenila. »Tu notri, vidite, sta imela svoje gnezdeče. O hotela bi okusiti nekoliko tiste sreče, ki so ji bile priča te stene! Na tistem balkonu sta včasi sedela in se rado vala krasnega razgleda preko morja. A najrajši sta se skrivala v ozadju pred radovednimi očmi. Zakaj vedeti morate, da ga ni bilo človeka, ki bi se ne bil za« nimal za njiju. O neizmerno sta se lju« bila! Kaka škoda! Kolikega blaženstva bi bila lahko še deležna!« On se je za hip nekoliko streznil. Vse, kar je videl, je bilo v protislovju s tem, kar mu je bila žena sporočila. »Prebivam v majhni, skromni sobici,« tako mu je bila pisala, »da mojega do« brega možka preveč ne obremenim. Saj je itak še vedno dovolj drago!« Zdaj pa ta razkošna, prostorna dvorana s pre« krasnim razgledom preko morja! To se nikakor ni ujemalo! »Ali spletkari pri tej stvari sam satan?« je pomislil in vprašal: »Kdaj sta se nastanila tu ponesre« čenča?« »Takoj dosežemo! Samo trenutek potrpljenja, prosim!« Izginila je, a se takoj zopet vrnila s knjigo, ki so bili vpisani v njej tujci. Odprla jo je in pokazala: »Evo, tu sta vpisana! Dne 3. avgusta sta dospela semkaj.« V knjigi je bilo v istini zapisano njegovo in njegove so« proge ime! »To vendar ni mogoče!« se mu je izvilo iz prsi. »Kako to, da ne?« je odvrnila vdova. »Da, da, tu sta stanovala, tu uživala srečo prvih zakonskih tednov! Na tej postelji je spala gospa, na oni gospod. Mogoče, da kdaj tudi obratno, kaj vem, ali pa celo ...« Umolknila je, a njene debele ustnice so vztrepetale v frivolnem usmevu... Njemu se je zahotelo, da bi bil sam. Izročila mu je ključe od omar in odšla. Začel je iznova razmišljati. Zdaj ni bilo več dvoma. Tukaj je prebivala s svo« jim ljubimcem, ki si je nadel njegovo ime. To morda zaradi tega, ker ona ni smela svojega pravega imena zatajiti. Saj bi sicer ne bila mogla dobivati nje« govih pisem in česar je še sicer od njega pričakovala ... O kaka hinavščina, kaka grda prevara! — Toda tam zunaj jo je doletela osveta! ... Odprl je vrata na balkon in se zazrl v širno morsko gladino. Tam v neznani daljavi nekje se je zgodilo! Tako je pra« vila lastnica hotela. Iskali so sledu, a ni ga bilo. Vihar je gnal pač čoln z neznan« sko hitrostjo vstran od suhe zemlje, vedno dalje, vedno dalje in ga naposled potopil ibfigvc kje! ... O morda sta se Odmevi I. 97 7 baš objemala, baš poljubovala in se vda* jala nasladi, ko se je hipoma vznemirilo ozračje! Kako presenečenje! On je pla* nil pokoncu, da bi se polastil zopet vesel, a nemara da jih je že odnesel piš! In če tudi ne, kaj zmorejo slabotne človeške roke napram besnečemu orkanu! Aj, kako sta zastrmela, kako jima je zlede* nela kri, ko sta se zavedla nevarnosti! Njene sicer tako mirne in samozavestne oči so se napolnile z blaznim strahom, obupno je vila roke, z vso močjo svo* jega glasu klicala na pomoč... A njene klice je grohotaje požiral tuleči vihar, njen glas se je izgubljal v rohnenju sil* nega elementa, kakor čivkanje plahega ptiča v grmenju udarjajoče strele!... O takrat se je nemara spomnila nanj, ta* krat se je nemara pokesala svojega grdega dejanja, takrat se je je lotil morda srd do njenega zapeljivca, ki jo je zvabil v gotovo smrt! »Takrat si pač spoznala, Ada, kam vodi nezvestoba, spoznala, kakšne so posledice greha! O, grdo si ravnala! Za vso mojo do* broto, za vso veliko ljubezen — tako plačilo! O, v tistem trenutku si pač znala, kaj si storila, zavedala se veliko* sti svojega prestopka in umela pomen nezgode, ki te je zadela! ... O, vidim te, kako trepetaš, kako steguješ roke proti nebu, slišim te, kako na ves glas moliš: Usmiljenje, usmiljenje, vsevečni Bog! Zaman! Od nikjer pomoči, na vsem šir* nem morju ničesar, kar bi vzbujalo nado, da se otmeš pogube! Zaman, za* man vse prošnje, ni je rešitve! Kako to rjove, kako to sika! Ali ni to srd božji, ali ni to napoved bližajoče se kazni? Zdaj zdaj se zgodi!... Že je čoln poln vode, že se pogreza, že je namerjen v globočino, kjer preži sto požrešnih žrel na dobro došel plen! Hahaha!... O morje, to pot si bilo pravično!--« Okrenil se je, stopil k omaril in jo odprl. A kakor bi bil kdo z nožem sunil proti njemu, se je odmaknil nazaj. Omara polna moške obleke — tam, kjer je prebivala njegova žena! ... O. ali je mogoče, ali je mogoče? ... In kdo, kdo je bil? Nedvomno imovit galan! Naj* elegantnejših oblek in najfinejšega pe* rila je bilo v izobilju! Toda kdo, kdo? Mehanično je posegel na eno izmed polic omare in kakor same od sebe so mu prišle v roko tri, štiri vizitke z enim in istim imenom: »Paolo Gandini«. Omahnil je in se zgrudil na stol. »O, ta, ta? ... Tako hitro, kar tako mimo grede je vse to šlo? ... O ženska stanovitnost!« Paolo Gandini je bil sin uglednega laškega veletrgovea, ki je bil z njim v kupčijskih zvezah. Posetil ga je bil pred kakim pol letom v imenu svojega očeta, ki se je hotel nemara poučiti o njegovih imovinskih razmerah. Na njegovo po* vabilo je ostal par dni kot gost v nje* govi hiši. Hotel mu je nalašč nuditi pri* liko, da se o vsem natanko prepriča. In ta dva kratka dneva sta zadostovala, da je med njim in njegovo ženo nekaj vzklilo, kar je dovedlo do katastrofe! Ah, in on je bil še tako zaupljiv, da ju je puščal sama in ju celo bodril, da sta delala brez njega izlete po okolici! Ne* dvomno, pri neki taki priliki se je spo* čelo! On pa v svoji poštenosti niti slutil ni, da je kaj takega mogoče. Sicer ni bil prezrl, da je Paolo lep, simpatičen, da, očarljiv človek in o tem tudi on ni dvo« mil, da je nevaren ženskam. Toda da bo nevaren njegovi soprogi, da bo imel po« gum kot gost, oddolžiti se na ta način za izkazano mu prijaznost, tega bi si ne bil nikoli mislil. O j hinavec! Kako spo« štljivo se je vedel v njegovi navzočnosti do nje, kako je v vseh svojih besedah jasno kazal, da vidi v njej samo hišno gospodinjo! A ko sta bila sama se« veda... Mogoče da je bilo že tistikrat vse dogovorjeno! Sicer pa sta si dopiso« vala, kolikor sta hotela. On ni nadziral v nikakem pogledu svoje žene. O dobro sta se izmislila! Da bi ju nihče ne motil, zato je morala tako daleč vstran, zato je morala na letovišče v Rimini! — Planil je po koncu in srdito zamah nil s pestjo proti omari, kakor bi hotel zadeti tatu svoje sreče. »O morje, zakaj, zakaj nisi maščevanja meni prepustilo? O kako bi ga potolkel in stri! ...« Pa kako je mogoče, da se je dala njegova Ada tako hitro, tako zlahka odvrniti od njega? Ali ji ni zadostikrat dokazal, kako silno jo ljubi? Ali se ni lahko prepričala, kako hudo mu je, če ji ni mogel kdaj kake želje takoj izpol« niti? ... Ali je bila njena vdanost, njena prijenljivost, ki jo je kazala včasi, res samo navidezna? Če bi bila odkritosrčna proti njemu, kako bi se bilo moglo zgo« diti, da se je kar tako na mah oklenila tujega človeka in šla tja, kamor ji je velel? ... Čim bolj je razmišljal, tem bolj mu je bila vsa stvar zagonetna! Stopil je k drugi omari. Nekaj ka« kor iskrica upanja se je tisti hip oživilo v njegovih prsih. Kakor bi bil medel solnčni žarek prodrl skozi temne oblake, se mu je zdelo. Še ni bilo dokazano, da je bila res njegova žena tista, ki je tu stanovala. Ničesar še ni bil doslej opa« zil, kar bi ga bilo o tem prepričalo. Ali ni mogoče, da si je Paolo iz kakega dru« gega nagiba izposodil njegovo ime ter živel tu kdo ve s katero žensko? Morda pa je stvar vendar le drugačna! Seveda — nekaj se je zgodilo ... njegove žene ni tu . .. Morda res ni več živa. Pa vsaj čista, nedolžna je in on ni onečaščen! Ali pa —• če se mu je tudi izneverila in je šla z drugim, pa nemara žrtev morja ni postala! ... O še je mogoče, da nje« gova Ada živi! Prej ali slej se zave svoje zablode, skesa se in vrne k njemu, na kolenih ga poprosi odpuščanja in on ji — odpusti! O — ko bi še živela! ... Strahoma je zavrtel ključ pri drugi omari. .. Ali komaj so se vrata odprla, je vse zadehtelo po vijolicah, po njenem najljubšem parfumu! Kakor bi mu bila sama pomlad zavela nasproti! ... In tu so visele po vrsti vse njene obleke, ki so se ovijale nekoč njenega lepega, mla« dostnega telesa. Moral je malo pomisliti, katere je manjkalo, v kateri je bila, ko so se zgrnili nad njo morski valovi: Oj, v tisti svetlozeleni, v tisti, ki je bila njemu v njej najbolj všeč! Kako mu je zadrhtelo vselej v sladkosti srce, kadar jc stopila v tej obleki predenj!... A zdaj ... Zopet jo je videl stati v čolnu in obupno lomiti roke. In zasmilila se mu je v dno srca! ... »Ada, Ada!« 99 i* Objel je in privil nase eno obleko za drugo in bilo mu je, kakor bi čutil toploto njenega života, čutil pulziranje njene krvi... »Ada, Ada!« Zaplakal je kakor otrok .. . »O morje, zakaj si bilo tako kruto! Zakaj ji nisi prizaneslo, kakor bi ji bil prizanesel jaz! Mlada je bila, neizku« sena, nepreudarna .. . Uvidela bi bila krivico, ki mi jo je storila, žal bi ji bilo in še bolj nego prej bi me ljubila! Vse, vse bi se morda še izravnalo in še bi bilo lepo! . .. Včasi bi se morda še za« temnilo nebo . .. zaskelel bi spomin, a hitro bi se zopet zjasnilo in še bi sijalo solnce! .. . O morje, zakaj, zakaj si mi to storilo?« Ozrl se je na posteljo, ki mu jo je bila lastnica hotela kot njeno pokazala, in se ji približal. »Tu, tu je počivalo njeno sladko telo, v te blazine se je po« grezala njena dražestna glavica! ...« Sklonil se je, da bi poljubil mesto, ki so se ga dotikali njeni dehteči lasje, mesto, ki ga je grelo njeno toplo rožnato lice, a takrat je oživel pred njegovimi očmi nenadoma še drug obraz, ki se mu je porogljivo, izzivajoče smejal. . . Od« skočil je, kakor bi bilo dvoje strupenih kač siknilo proti njemu, prijel se za glavo in vzkliknil: »O kaj hoče, kaj hoče še tako lepo telo, če pa je v njem grda duša in gnusno srce!« Šele ta trenutek mu je bilo popol« noma jasno, kaj se je zgodilo in občutil je grozen stud. Zdaj je pa tudi vedel, da bi ne mogel nikoli, nikoli pozabiti . . . nikoli odpustiti, pa če bi si še tako pri« zadeval... vedel, da ne bi mogel za« upati nobeni ženski več, nobene več lju« biti. in vedel, da nima življenje nobene vrednosti več zanj . . . Obrnjen proti morju je zaprosil: »O morje, ki si ma« ščevalo onečaščenje mojega imena ... maščevalo nesramni zasmeh mojih naj« svetejših čuvstev in pravic, bodi mi še dalje milostno! Glej, k tebi se zatekam! Sprejmi gostoljubno v svoje hladno do« mo vanje mene nesrečneža, pogasi ta pekoči ogenj v mojih prsih, zagrebi s svojimi valovi v najglobjo izmed globo« čin to strašno bol in vlij miru v to ra« njeno srce!...« Kakor v odgovor je od morja zašu« melo. Mogočno so vzkipeli valovi in kakor koprneč vzdih je prihajalo do njega. On pa je razumel! . . . »O morje, ti kličeš? ... O saj grem, saj grem!« — In šel je in nihče ga ni več videl! . . . FRAN ŽGUR, P od dr Liga: epitaf aleksandrovu. Življenje zunaj, radost sije — kjer v tihi sen a od ljudi grem proč, ljubljenca poezije iz mesta ven objema noč . . . KNJIGE IN LISTI K VIDMARJEV! OCENI ZBIRKE „ČAS- KOVAČ". V 8. štev. Ljubljanskega Zvona je g. Josip Vidmar ocenil mojo zbirko, »Cas«kovač« na nas čin, kakor ga od njega ne b^ bil pričakoval: kljub temu, da izreka o pesmih zelo ostro sodbo in bi torej že zato, ker je velik del teh pesmi izšel prej ravno v Ljubljanskem Zvonu, bila potrebna podrobna utemeljitev, se v analizo in utemeljen vanje proti svoji navadi sploh ne spušča. Taka metoda je za kritika seveda zelo komodna: na ta način lahko vržem v svet o čemerkoli kakršnokoli trditev, pri tem pa imam še to prednost, da me prizadeti ne more zavrniti: čijmboij jc sodba splošna, tembolj je nedotakljiva. Še v prav po< sebni meri velja to za področje estetskih sodb, ker igra tu subjektivnost posebno veliko vlogo; šele podrobna- analiza, idejna in formelna, more dati sigurnejših, vsaj do neke meje objektivnih kri« terijev. V Vidmarjevi oceni žal takih kriterijev ni. Vse trditve v njej so izrečene ex cathedra, zato je skorajda nemogoče, nanje meritorno odgovar« jati. Ako n. pr. kritik trdi. da je vse v prvih dveh ciklih zbirke »slabotno nezanimivo, nekako malenkostno«, bi mu jaz sicer z isto pravico lahko navedel celo vrsto nasprotnih mnenj: Clorinšek je ob prvem ciklu imel občutek, da »zagrabi« (»Slovenec«, 4. VI. 1929). dr. M. Kovačič ob dru« gem, da se odlikuje z »izredno prisrčnostjo« (Mariborski Večernik. 18. V. 1929), neznana mi ocenjevalka v »Ženskem Svetu« (1929, str. 219), da so to »pesmi, ki ti že s prvo stranjo prevza« mejo dušo«, itd.: ali končno so tudi to subjek« tivna mnenja, zato je jasno, da na ta način ni mogoče ničesar niti dokazati niti ovreči in da bi vodila taka metoda samo v prazno prerekanje. Edina pot. ki mi po vsem tem preostaja, je ta, da ob nekaterih podrobnostih osvetlim kvaliteto kritikovega dela, zlasti glede stvarnosti, temeljitosti in poštenosti, in tako po indirektni poti ugotovim njegovo vrednost. Eden najostrejših očitkov v oceni se glasi: »Kjer se Glaser dotika najbolj kočljivih stvari, postane bralcu značilno neprijetno in celo mučno, kakor to ni drugače mogoče, če ti nekdo pripo« veduje intimnosti, ne da bi bil resnično intimen, ne da bi se zavedal njih bistva. To pa je pri tilaserju vedno tako.« V čem so inkriminirane kočljivosti, kritik žal ne pove. Iz zveze je raz« vidno kvečjemu to, da morajo biti te kočljivosti v prvih dveh ciklih. Ker jih med pesmimi o Pohorju pač ne bo in tudi ne, upam, med pes« mimi o sinu in hčerki, preostajajo edino še pesmi o ženi: »Jutranja pesem«, »Impresija pred spa« njem« in »V mesečini«. Kako je s kočljivostjo teh treh pesmi, je seveda 'zopet subjektivna za« deva, zato prosim cenjene čitateljice in čitatclje, naj si ustvarijo sodbo sami. (Kdor morda nima zbirke pri roki ■— kdo bo tako slabo zbirko ku« poval? — najde pesmi v »Ljub. Zvonu«: »Jutra« nja pesem« in »Impresijo pred spanjem« v letniku 1921., str. 683. in 424., »V mesečini« pa v letniku 1927., str. 578.: takrat namreč pesmi še niso bile kočljive.) Stvar pa ima vendarle tudi svojo ob« jektivno stran. Recimo, da za navedene pesmi Vidmarjev očitek res velja. Veljal bi v tem slučaju za t r i pesmi, to je približno ena sedmina prvih dveh ciklov (20 pesmi), oziroma ena enaj« stina cele zbirke (32 pesmi). In kaj pravi gosp. Vidmar? »To pa je pri CJlaserjil vedno tako.« Ali je tak način poročanja stvaren in pošten, o tem naj sodi javnost sama. V koliko je upravičena Vidmarjeva sodba o socialni pesmi »Sanje«, ki da je »malo manj ko otročja«, in o »Elegiji«, ki da je »banalna jeremijada«, o tem iz zgoraj navedenega vzroka ne bom debatiral, čeprav bi lahko navedel o obeh znatno drugačna mnenja; pripomnil hi samo to, da so dejstva, ugotovljena v »Elegiji«, ž a 1 resnična (zato Elegija!), da pa mi nikakor ni jasno, čemu naj bi ugotovitev dejstev (pa najsi neljubih) bila banalna. Ne morem pa molčati k naslednji trditvi: »Celo njegova misel na smrt in minljivost je dolgovezna in — dolgočasna.« Tako! Ničesar ne mrzim bolj ko prazno besedičenje, za vsak epitheton si izprašujem vest, ali ni morda neresničen — bodisi premajhen in zato gluh, bodisi prevelik in zato votel —, pa (pride vse« vedni slovenski kritik in mi očita dolgoveznost! Resnično bi želel, da bi on svoje delo opravljal vsaj približno s tistim čutom odgovornosti, s kakršnim sem ga opravljal jaz. Zakaj sodi in obsoja brez vsakih konkretnih navedb? Kje so tiste dolgovezne pesmi o smrti in minljivosti? Ali je to »Darovanje«? Kako. da ga potem malo pozneje g. Vidmar sam imenuje »lepo pesem«? Ali je to »Moj ded«? Kako. da je potem pesem doživela že dve kopiji: da jo je posnel Damjan (Pod lipo 1928., str. 81.), posnel Boštele (Pesmi, str. 37.)? Ali se kopirajo dolgovezne in dolgo« časne pesmi? Morda pa misli kritik »V mesečini«? Dobro — prosim ga torej, naj pesem analizira, a točno: vse od »sijaja« prve kitice, ki napol« njuje mojo sobo, pa preko pogleda v preteklost in bodočnost osrednjih dveh kitic do »sijaja« zadnje kitice, ki je razlit v brezkončnost, tako da v njem izginja oni prvi sijaj trenotnega oseb« nega doživetja, mikrokozem v makrokozmu. In ako najde pri tem vsaj en verz, ki je odveč, vsaj eno besedo, ki je za pesem prazna in brezpo« membna — prosto mu, naj jo zaradi mene ime« nuje dolgovezno! Če pa morda »V mesečini« ni po njegovem okusu — zdi se mi, da jo ima na indeksu kočljivosti — lahko isto proceduro izvrši na katerikoli drugi pesmi. Izvzamem edino »Mariborsko legendo«, ker se v njej namenoma poslužujem lagodnega epskega stila. Upam, da kljub tej omejitvi glede gradiva ne bo prišel v zadrego. Kajti ako so dolgovezne in dolgočasne »celo pesmi o smrti in minljivosti«, kakšne pač morajo biti šele druge! Vendar bi mu posebe priporočal, naj si ogleda recimo vsaj sledeče pesmi: Domotožje I., Jutro, Jesenska pesem. Jutranja pesem, Hčerki, Na pot. Detinstvo, Me« ditacija, Pohorski svetniki ... Če bo te pesmi prebral pozorno, kakor se kritiku spodobi, bo morda vendarle opazil, da niso samo slučajen zlepek raznih metafer in drugih takih sekundar« nih pesniških rekvizitov, ampak da jima vsaka pesem svoje živo jedro, kateremu se pokorno podreja vse drugo v njej, do zadnje besede. Kar pa rasfe iorganično, z živo notranjo strukturo, po ritmu svojega lastnega srca. to, upam, ni niti dolgovezno niti dolgočasno —■ pa najsi je samo skromen cvet, ki rdi na peščenem robu. Docela isto velja o naslednjem očitku: »Prav tako pa je brez resničnosti njegovo po« udarjanje odtujenosti vsakdanjemu življenju. To ni osamljenost, marveč enostavno nemoč.« Anti« teza, ki jo tukaj stavlja g. kritik, je popolnoma zgrešena in nepotrebna: ne gre niti za osamlje« nost niti za nemoč — saj vse moje delo raste iz živega resničnega življenja! — gre samo 'za to, kako v pusti vsakdanjosti najti nekaj lepote in to lepoto pokazati, kako delavnik osolnčiti z odsvitom praznika, dan z odsvitom večnosti. Saj se ta motiv naravnost kot eden vodilnih motivov ponavlja skozi vso zbirko: sedaj kot »zlati mi« mohod« oblakov mimo solnca, sedaj Ikot roža. ki iz trpkega peščenega roba pije živo rdečo radost, sedaj kot otroška vera, ki zlati sivi pesek... Ali seveda — vse to bi bil g. Vidmar videl le, če bi bil knjigo bral če že ne z ljubeznijo, pa vsaj z neko primerno pozornostjo. Kakor pa kažejo gornje pripombe, jo je bral hudo površno. Kaj ga je pri tem vodilo namesto ljubezni, o tem jasno — dasi nenameravano — govori konec nje« gove ocene: ko prizna, da je »Darovanje« lepa pesem, v isti sapi dostavlja: »samo da je na« rodna«, čeprav natanko ve, da to ni res. Tako potvarjanje dejstev, tak način posredovanja med književnikom in občinstvom more izvirati samo ali iz zlobnosti ali iz literarnega akrobatstva, ki mu je bolj od resnice ljuba efektna domislica, ali pa iz tiste apriorne razpoloženosti, oziroma ne« razpoloženosti recenzenta, ki v določeni knjigi že vnaprej vse ve in ima pripravljen zanjo ana« thema. še preden jo je odprl. Vse to so motivi, ki jih v pošteni kritiki ne bi smeli srečavati. Da jih vendarle srečujemo, je žalostno; dvakrat ža« lostno, da jih srečujemo celo pri takem kritiku, kakor je g. Josip Vidmar. To se mi je zdelo potrebno povedati — sicer pa prepuščam sodbo o stvari sodniku, ki bo enako nepristransko in zato edino pravilno sodil i moje i mojega kritika delo: času«kovaču. Janko Glaser. Ivan Albreht: Sirota Jerica. Pravljica v šti« rih slikah. Samozaložba. Šenkovac 1929. Tisk Br. Rumpret. Krško. Str. 44. Vsebina sicer znana, obdelana v raznih na« rodnih pesmih in pravljicah, vendar je znano vsebino Ivan Albreht zaokrožil po svoje in jo tudi sočno izoblikoval času in namenu primerno. V mladinsko odrski literaturi je knjižica prav dobrodošla, ker s svojo močno etično zamislijo resnično človeka vzgiba in tudi vzgaja. Drugo izdajo bi moral Albreht bolj opiliti in bi knji« žica veliko pridobila in zaslužila mesto, ki se ji ne more odrekati. Tehnično je pravljica dobro zamišljena in tudi dobro izvedena, verzom se pa nekajkrat pozna, da so stekli prehitro. Eno je pa gotovo, da v Ivanu Albrehtu kljub toliki in vsakovrstni plodovitosti ne manjka resnično umetniško doživetih in podanih momentov in je tudi gotovo, da nam utegne ustvariti delo, ki bo žarišče vse njegove tvornosti. Mladinska scena« lična pravljica je posvečena ravnatelju drž. m o« škega učiteljišča g. Antonu Doklerju. J. Plestenjak. Danilo Gorinšek: Žalostna ljubezen. V za* ložbi Ptujske tiskarne je izdal Gorinšek na tri« desetih straneh 24 drobčkanih pesemc pod zgor« njim naslovom. Iz naslova samega bi človek skle« pal, da pesnik obravnava v zbirki bog ve kako visoke erotične probleme ali pa vsaj tragiko lju« bežni, zapuščajoče za sabo mogočne sledove, ki ne posegajo usodno samo v pesnikovo življenje, temveč vplivajo tudi na miselnost in občutke čitateljev. A vsa zbirka ne odgovarja svojemu naslovu; ljubezen, ki jo prikazujejo Gorinškovi verzi, je vsakdanja ljubezen in kljub svetim za« trdilom. da bo večna, gre mimo nas brez tra« gičnih misli in brez sočuvstvovanja in jutri že ne mislimo več nanjo, ker ji manjka resnične, umet« niške tragike in podlage. Gorinšku ne more nihče odrekati talenta: dovolj ga je pokazal v treh mladinskih zbirkah, dasi je gotovo, da je prenagel in še ni toliko dozorel, da bi mogel pravilno in povoljno pre« sojati svoj talent in ga porabljati dosledno v mo; mentih, ko si mora biti svest svojih vrlin, a še bolj svojih napak. Njegove pesmi napravljajo vtis, da niso utegnile dozoreti v duši, ker se jim je mudilo na papir; idejam se pozna, da poet skoro gotovo ni imel časa, da bi jih poglobil in jih vsestransko premotril. Zato pa imajo njegovi proizvodi neprijetni pečat površnosti in nepo« čakanosti, a vse to človek še nazadnje prenese, če se ozira na nemirni temperament mladega poeta, ki je še sredi notranjega vrvenja in se v svojem pesniškem stremljenju še ni ustalil za to ali za drugo formo. »Žalostna ljubezen« je ponesrečen naslov in ni nikakor na mestu, kakor tudi pesemce nimajo bog ve kako visokih idej ali pa novih motivov. Gorinšku teko verzi kakor po studenčku, gladki so in melodijozni in bi zaslužili globočje in višje snovi, kakor je njegova, v knjižici opevana lju« bežen. Toda prepričan sem, da se bo prav po tej knjižici njegova duša poglobila in mu bodo iz srca prišle drugačne pesmi, ki bodo zaiegle v naši mizerni moderni literaturi nekaj več kakor vsi verzi, ki se nam dandanes ponujajo od vseh strani. In kot nadarjenemu, simpatičnemu poetu je v bodočnosti določena še lepa pot, če se otrese onih napak, ki se jih je do sedaj dosledno držal. Karakteristično za Gorinška je očitno dej* stvo, da prične vsako pesem z naravnost krasno sliko, ki pa je noče zadržati do konca, še manj pa jo razvijati in precizirati. Zato pa pesem izzveni prazno in z neprijetnim disakordom, ki mora vznevoljiti čitatelja (stran 8, 9, 11, posebno še pesem na strani 12. itd.). A vendar je kljub vsem pogreškam zbirka polna pesniške dikcije, gorke občutenosti in brez futuristične navlake. Tu in tam zazvene celo narodni akordi (stran 16, 18), ki prijetno osvežajo zbirko in jo naprav« ljajo prikupno, da bo vsak mladi človek segel po nji in se ob nji spominjal lastne ljubezni. J. Vandot. Miha Maleš: Rdeče lučke ali risbe o lju« bežni. Ljubljana MCMXXIX. Samozaložba. Ko sem prvič videl to knjigo in jo površno prelistal, sem jo z nejevoljo odložil. Ne vem, kaj me je motilo in odbijalo, vem pa. da mi ni hila všeč. No, kljub temu je napravila name tak vt's cia sem večkrat mislil nanjo in sem si je zažeiel. Potem sem jo. pregledoval in pregledoval m za« čutil toplino v njej. Poleg tega, da je knjiga za naš knjižni trg gotovo nenavadna in prav prijetna novosr, je njena glavna moč v topli iskrenosti, ki veje :z nje. Ta plaha, včasih skoro sramežljiva erotika, ki se od strani do strani odgrinja čitatelju«gle« davcu, končno zmaga. In kakor skozi kopreno polagoma spoznaš, da je vsa skromnost linije in ornamenta, ki Maleš ž njo včasih skoro igračkasto razpolaga v teh risbah, tista sila, ki te premaga in osvoji. Morda sem nerodno povedal, a mislil, vem, da sem prav: Velik del te Maleševe knjige je res« nična poezija, nežna, topla lirika. Zlasti po večini ves prvi del. Zakaj je pa med »risbe o ljubezni« uvrstil Maleš strani 79., 81., 83. in 87., tega ne ra« zumem. Zdi se mi, da te filmske zvezde in zvezd« niki s klovnom vred prav nič ne spadajo v te »Rdeče lučke«. Pesnitev je zaključena na strani 73. (Konec) — z risbo, ki je morda ena najmoč« nejših v vsej knjigi. Zato je drugi del knjige —-dasi so nekatere risbe jako dobre — celoti le bolj na kvar nego v korist. Moti enotnost in kazi »štimungo«, ki jo napravi prvi del. Tudi s predgovorom se mi zdi, da ga je Maleš polomil. Borbenost je sicer dota in pravica mladosti, a tale je le malo preveč gorenjska: »Ne govorite o impresionizmu! Historična in muzej« ska zadeva!« (Str. 14.) Še par jih je razdrl v predgovoru. Sicer mu jih niti ne zamerim. Skočil je čez plot. Drugič naj rajši ostane pri risanju in naj pisarjenje pusti pisarjem. Diskretnost knjige močno kvari ovitek. K sreči je avtor vso to modrost raznih kritik ,s svojo fotografijo vred »pritisnil« na ovitek in ne kar na platnice. Sicer so to že postranske stvari. Knjiga sama je dobra, vredna pozornosti in tako to» plega sprejema kakor je topla sama. I. Albreht. Fran Roš: Medved Rjavček. Povesti za mla« dino. — Težko je pisati kritiko o mladinski knjigi, prav tako težko kakor pisati mladinsko knjigo. V obeh slučajih se mora človek popob noma poglobiti v mlado dušo, ki ima svoje po« sebno obzorje, svoje posebno življenje, ki je tako daleč od naše vsakdanjosti kakor zvezda od petrolejke. Naša mladinska pripovedna lites ratura je sicer proizvajala mnogo, premnogo mas terijala, a ni uspela prav nič, ker jo je otroška kritika odklanjala, in prav zaradi tega nimamo še do sedaj knjige, ki bi bila trajna last naše mlas dine. Mladina sama je dober kritik, v kritiki ne pozna prizanesljivosti in zahteva samo ono, kar je ustvarjenega le zanjo in vzeto naravnost iz onega sveta, v katerem živi in ga popolnoma razume. A takih pristno slovenskih, pristno mladinskih knjig je pri nas bore malo, skoraj nobene; mladina je izbirčna, posebno osnovno« šolska, ki ima pravico, da se jo edino šteje med pravo resnično mladino; njene zahteve so velike in delikatne, a kdor ne zna ustreči tem zahtevam, ga mladina brezobzirno zavrže, pa najsi se je o njem oficijelna kritika še tako laskavo in s priznanjem izrazila. Za prav dober primer nam služi Seliškarjev »Rudi«, ki ga je naša kritika prav pompozno proslavljala, a ga je mladina osnovnih šol v svoji naivni, a prav radi tega naravni kritiki odločno odklonila. Rošev »Medved Rjavček« je po zunanjosti in obliki simpatična knjiga in vzbuja takoj po> zornost mladine. Prečitalo jo je več fantičev in punčk in radoveden sem bil. kakšno kritiko bodo izrekli. In so jo tudi izrekli, naravnost in brez fraz. Knjiga jim strašno ugaja zaradi vsebine, oblike in slik, samo take in take napake so v nji in bi bila popolnoma prava, če bi ne bilo teh napak. In človek sam radovedno prečita knjigo in čudno — naenkrat najde vse ono, kar ugaja mladini, in vse ono, kar ji je na poti. Mladina je pravičen kritik in ne pozna laskanja, pa bilo že komurkoli v prilog. Štiri črtice je podal Roš v svoji knjigi. Prva »Medved Rjavček« je dobra slika živalske naivnosti in človeške samopridnosti; druga »Ze« lencc« je pravljična in riše nesrečno pohlepnost po bogastvu. Obe sta pisani preprosto, v pra« vem otroškem tonu in duhu in otroci ju čitajo z veliko naslado. Tretja, najdaljša »Zaklad v Hudi strugi« je pa kočljiva, ker opisuje stvari, ki niso prikladne za mladino. Stara Drmeljka je vkljub dobrotljivosti in dobrosrčnosti otrokom smešna figura; čez sedemdeset let je stara, pa se še ženi in to s človekom, o katerem je prepričana, da se ženi z njo samo zaradi njenega zaklada. In svatovanje z očitnim pijančevanjem in s suro« vostmi je pač preneokusno in za mladino odurno. Raditega mladina črtice ne more prenesti z onim odkritim veseljem kakor prvi dve. Zadnja »Janže se je vrnil« je brez pomena in pisatelj bi bil storil prav, da jo je izpustil. Roš piše prijeten, preprost jezik s kratkimi, jedrnatimi stavki, ki jih ima mladina tako rada. Čuva se pretiravanj in je naraven, tu pa tam naiven kakor mladina sama, in ne zaide nikdar v pusto in prazno šolsko pridigovanje. kakor je navada skoro pri vseh naših mladinskih pisate« ljih. Še manj pa je sentimentalen in raznežen ter mamičast kakor so na svojo in otrok ne« srečo njegovi, tudi večji in proslavljeni tovariši. Vse to pa je vzrok, da se je s prvo knjigo na vso moč prikupil mladini, ki že radovedno in z veseljem čaka na njegovo drugo zbirko. ZA PISKI f MILAN PUGELJ. Drobci iz spominov nanj. Pisati spomine jc morda prijetno včasih, pisati o prijatelju, ki sc je poslovil na vekomaj, je trpko. V stoterih različicah je pred nami slika človeka, ki nam je bil drag, toda vsako prežene tista mrka zavest: »Ni ga več.« * Kdaj in kako sva se seznanila, niti nc vem. Vem pa, da je takoj izpočetka izginila neprijetna zavesa, ki navadno čuva primerno razdaljo med novimi znanci. Njegova natura jc bila topla, skoraj preveč topla in brez pridržkov. O vsem sva naenkrat govorila, kakor da se poznava čisto izza najnežnejše mladosti. * Menda jc bilo leta 1914., ko jc prišel Pavel Golia iz Trsta. Oton Župančič jc bil tedaj ured« nik »Slovana«, 1'ugelj njegov marljiv sotrudnik. Nekoč sedim pri Župančiču. Ko se hočem posloviti, me zadrži, češ, da. pričakuje obisk jako simpatičnega mladega častnika, ki obeta postati veljaven slovenski poet. Dasi bi bil najrajši pobegnil (oficirska družba se mi je zdela nekaj strašno visokega in zame, prosjaškega študenta, skoro nekaj nemo« gočega), me jc radovednost lc .premagala, da sem ostal. Kmalu sem res zagledal tega »bodočega poeta«. V brezhibni uniformi tedanjega 97. pp.. slok in s skrbno eleganco se je kretal tako vajeno in neprisiljeno da sem ga kar požiral z očmi. Silno imenitno se mi je zdelo potem, ko sva (se skupaj poslovila in šla po mestu 'ter začela — sam ne vem v kakšni zvezi — govoriti o Puglju. Dejal mi je, da je »fejst fant« in potlej sva se naenkrat razvnela v načrtih za nekak almanah. Ker je izbruhnila vojna, je ostalo pri načrtih. No, še tisti dan sem krenil k Puglju, pa sem mu začel praviti o novem znancu. Pugelj ga je že poznal in jc tudi on potrdil o njem, da je »fejst fant«. Potem smo presedeli marsikak večer — jaz ko Benjamin med njima. Pugelj, veljaven literat, Golia, eleganten oficir — vsakega sem spoštoval po svoje. Takrat seveda ni bilo na Puglju še niti sledu bolezni. Vesel in dovtipen je govoril, da ga je bilo užitek poslušati. O študentovskih letih, o dolenjskih tipih, pa o Novem mestu, o Sušaku, kamor je bil nekoč mimogrede krenil, da bi štu« diral, pa je le malo poveseljačil in spet odšel, ko se mu je kača zalegla v žepu. vse to jc pravil v taki pestri plastiki, da nas je često šele jutranja zora opozorila, kako brzo mine noč. * Kakor jevpravil, jc bil njegov «če sila strog mož, Milan pa živahen pobič. In sc je tako več« krat zgodilo, da mu je oče temeljito premeril zadnjo plat, često tudi takrat, ko deček tega ne bi bil zaslužil. Vendar mu sin niti v poznejših zrelih letih tega ni zameril, kar sc pri grobih na« turah rado zgodi. On sploh ni zameril. Ako je videl, da je komu odveč, mu je šel s pota in se ga spomnil k večjemu s kakšnim poredno«šega« vim domislekom, nikdar pa nc z maščevalnostjo. # Z nepopisno ljubeznijo sc jc oklepal svoje matere. Ko mu je umrla, je bil kakor izgubljen in ves potrt. Govoril je o njej prav za prav malo, ali toplo. In ko je njo že davno krila zelena ruša, se je Milanu še tresel glas, kadar jo je omenil. Včasih vem, da mi je bilo vprav tesno, ko je go« voril o njej. Iz vsake besede jc drhtela takšna topla ljubezen in tolikšna nežnost, da sem ga s tihim občudovanjem skoraj zavidal za tolikšno toplino občutja. * Humor menda tega človeka ni zapustil ni« koli. Med vojno, ko so bili časi najtežji, smo prihajali Iv Ljubljano kakor člani razgnane črede. Kadar je mene usoda zanesla tja, je bila ena prvih poti gotovo k Puglju. Tako nekaj toplega je bilo pri njem, nekaj domačega. iSedeli smo in kramljali. Pokojni St. Svetina s. svojo častitljivo brado jc kaj modroval in ta in oni je prišel — in vse je bilo kakor ena sama družina. Nekoč — prišel sem bil od nekod v uni« formi — jo primaham k Puglju. Svetina je že sedel tam. Menimo se in pomenkujemo, ko se nenadoma odpro vrata. Nekaj strašno dolgega se nagne v sobo, nekaj orjaško slokega v uni« formi tedanjega 2. gorskega strelskega polka, Pugelj pa pravi: »No, vidiš, to je pa Cvetko Go« larl« Ne prej ne slej mi ni ostala nobena scena iz življenja v tako živem spominu kakor treno« tek, ko me je Pugelj na tako svoj način seznanil z Ciolarjem. Saj ni bilo nič posebnega — ali na« čin, kako je to napravil, je bil tako čisto njegov, da ga niti ne morem opisati. Samo to vem, da smo bili naenkrat vsi v smehu. Smejali smo se vojni in stiski in mizeriji, ki nas je trla vsakega po svoje. Puglja morda še najbolj. Kajti to so bili tisti grenki časi, ko je hodil v »Štefetov kino« v današnjem opernem gledališču brenkat na kla« vir. Tam si je prislužil hud revmatizem, ki je bil bržkone glavni vir njegove poznejše bolezni. Tovariški je bil kot malokdo •— vsaj na« prani mlajšim. Kdor je iskal založnika in omenil Puglju, mu gotovo ni odrekel pomoči. Brez naj« manjše sence se je veselil uspehov svojih prija« tcljev. — Ko je prevzel uredništvo »Slovana«, mu je bil pa vprav mravljinje priden urednik. Kakor čebela je iskal rokopisov, zbiral in izbiral sotrud« nike, skrbel za naraščaj in pazil, da je bil v ved« nem kontaktu z vsem svojim krogom. Kakor neizogibno vsak urednik, si je tedaj tudi on na« kojial precej nasprotstev, vendar ga to ni motilo in oviralo. Smehljaje je nosil skupaj. List "je notranje rastel in rastel, dokler ga ni v najlep« šem razmahu nenadoma zadavila ironija usode. Lastnik lista je začel tiskati šušteršičevo »Res« n i c o« in Pugelj je na mah odložil uredništvo in odšel z rokopisi vred k »Ljub. Zvonu«. * Oj, po prevratu! Moj Bog, kako je ta člo« vek sanjal v nebesa! Tak realist, kakor je sicer bil, je izgubil tedaj vsa tla izpod nog. Kakor v najsvetejši evangelij je verjel v razmah naše kul« ture pod okriljem nove svobode in govoril, go« voril, upal, čakal — dokler ni pričakal — grdega razočaranja. O tem govoriti je menda še odveč. Nekateri, ki jih je bil vodil kakor koklja piščeta in jih vprav gojil, so mu milo za drago vrnili s tem, da so ga odrivali, kjer so ga mogli. To ga je bolelo kakor morda noben drug udarce ne. Bedo je preganjal s humorjem, takega ravnanja ni mogel premagati s smehom. V družbi o tem ni govoril. Šele ko je začel bolehati, mi je včasih čisto na samem potožil. Želel je, naj krije molk to ravnanje — Fiat! Tembolj je bil vesel onih, ki so brez škor« pijonstva v naturi svoji. Že močno .bolan je na« posled našel največjo uteho v gledališču — in upam, tudi največ prijateljev. In kakor mu je pred leti slepa usoda prekinila delo pri »Slovanu«, tako ga mu je sedaj pri gledališču: prvič politika, drugič — smrt. I. Albreht. Milan Pugelj, čigar spominu jc posvečena prva knjiga »Odmevov«, je bil rojen dne 3. ja« nuarja 1. 1883. v Kandiji pri Novem mestu. Obi« skoval je gimnazijo v Novem mestu in na Su« šaku. Ker mu je umrl oče, si je moral Pugelj že zgodaj sam služiti svoj kruh in zato je moral prenehati s študijem. Postal je novinar ter je bil nekaj časa tudi urednik »Slovenca«. Že zgo« daj pa se jc udejstvoval tudi kot literat ter zlasti kot novelist. Leta 1910. je postal tajnik Slovenske Matice, ko pa je bila Slovenska Ma« tica razpuščena, je izgubil tudi Milan Pugelj svoj kruh. Prevzel jc nato uredništvo »Slovana«, v letu 1918/19 pa je bil sourednik »Ljubljanskega Zvona«. Nato jc postal tajnik Narodnega gleda« lišča v Ljubljani in si zlasti pridobil velikih za« slug kot režiser. Slovel je kot najboljši slovenski režiser in da je danes ljubljanska drama na tej ponosni višini, ni nemala zasluga pokojnega Puglja. Nadvse zgodaj se jc Milan Pugelj uvelja« vil tudi v slovenski književnosti. Svoje prve pesmi in povesti je pričel objavljati I. 1902. v »Domu in Svetu« ter bil zvest sotrudnik lista celo vrsto let. V »Ljubljanski Zvon« je pričel dopisovati 1. 1903. in bil njegov sotrudnik vsa leta. Pri »Slovanu« jc sodeloval od 1. 1906. do 1917. Pisal pa je tudi v druge liste in povsodi z uspehom. Leta 1911. jc izdal Pugelj pod naslovom »Mali ljudje« zbirko novel, ki jc vzbudila splošno pozornost in ki ima trajno vrednost. Nato so sledile knjige: »Ura z angeli«, »Brez zarje« (1912), »Mimo ciljev« (1914), »Zakonci« (1916 in druga izdaja 1924), »Črni panter«, »Naša leta« (1920) in »Popotniki« (1927). Z vsemi temi deli se je Milan Pugelj proslavil kot eden naših najboljših novelistov in si priboril zelo častno mesto v slovenski književnosti. Umrl je 3. februarja 1929. v Ljubljani. O njem kot pisatelju prineso »Odmevi« daljšo štu« dijo. Satiro »Jagrovi Jugoslovani« je zložil Pugelj 1. 1919. za Peskovega »Kurenta«, ki pa ni izšla, ker je list prenehal. Mihovil Krušlin, akad. slikar, je bil rojen 4. sept. 1882. v Ključu, Hrvaško. Dovršil je umet« niško šolo v Zagrebu. Živel jc nekaj časa v Parizu. Na mnogobrojnih kolektivnih razstavah se je pokazal kot izbornega pejsažista (večinoma akvareli). Slikal je pokrajine Dalmacije, Hrva« škega Primorja, (iorskega Kotorja, savskih nižin. Egipta itd. Da jc tudi dober pesnik, priča sonet, ki ga je zložil v Turopolju ob času svetovne vojne in ga prinaša ta knjiga »Odmevov«. Dragutin Domjanič, je bil rojen 12. septem« bra 1875. v Krči, blizu Sv. Ivana Zeline na Hrva« škem. Leta 1899. je promoviral na zagrebškem vseučilišču za doktorja prava. Kot preiskovalni sodnik je bil splošno priljubljen kot blaga, pra« viena duša. Zdaj živi kot višji sodni svetnik v Zagrebu. Bil je več časa predsednik Matice 1 lr« vatske in je še predsednik hrvaške sekcije »Pen« kluba«. Kot potomec starega hrvatskega plemstva je skupaj s pripovednikom Šandorjcm Cijalskim, pesnik teh starih plemiških kurij, pesnik lepote preteklih dob in rahločutni pesnik prirode. Po* sebno prisrčne in prikupljive so njegove kaj« kavske pesmice. Dozdaj so izšle sledeče njegove knjige: »Pjesme« (1. izd. 1909, 2. izd. 1917), »Kipci i popijevke« (1917, II. luks. izd. 1922.). »Izbrane pesmi« (1924. izd. Matice Hrvatske, s predgovorom VI. Lunačeka), »Sunce i scncc« (1927, razkošna izdaja). »Odmevi« prinašajo njegovi dve najnovejši kajkavski pesmici, ki jih je poslal nalašč zanje. Ljuba D. Jurkovič je bil rojen L 1898. v Henkoveu (Scv. Dalmacija). Študiral je univerzo v Ljubljani in je zdaj protesor na Srednji teh. šoli. Spisal in izdal je dozdaj novelo »Tri«, zbirko pesmi »Kotarke« in »Smrt Omera in Me« rime«. Pesem »Neimar« (zidar) je posvetil pok. prijatelju Milanu Puglju. AŠKERČEVA PROŠNJA DO ŽUPANA HRIBARJA Uradno poročilo. Prosim gospoda župana, /naj mi dodeli ma« gistratnega slugo, ki zna dobro citati, da mi bo pomagal knjige spravljati na stelaže; tudi mi mora pomagati pri lestvi, ki je takega sistema, da si 'človek lahko na najlepši način tilnik zlomi. V Ljubljani, K), januarja 1910. Aškerc I. r. Rešenje: Ker imajo vsi sluge drugod polne roke posla in ker po mojem mnenju za vrejanje knjižnice sluge potreba ni, ne more Se je ono« stranskej želji ustreči. 10. januarja 1910. Župan Ivan Hribar 1. r. Videat gosp. arhivar A. Aškerc. E X- L I BRIS S. Šantel: EX L1BR1S. Lesorez VSEBINA L KNJIGE: I. Albreht: f Milanu Puglju. 1. — C. Golar: Čebelarjeva molitev. 1. — Lj. D. Jurkovič: Nei* mar. 2. — J. Kostanjevec: O Milanu. 4. — C i. Strniša: Manom prijatelja Milana Puglja. 5. — J. Vandot: lz Pugljevih mladih let. 6. - R. Pe* terlin*Petruška: Popotnika. 11. — I. Albreht: Na Golgoti. 12. — A. Aškerc: Poslednje pismo dr. Turnerju. 12. — A. Beg: O gobah. 13. — B. Bor* ko: Drhtenje v duši. 15. — D. M. Domjanič: Spomen na Ljutomer. 18. — E. Gangl: Sebi. 10. — P. Golia: Uspavanka. 19. — D. Gorinšek: V album. 20. — F. Govekar: Boa. 20. — V. Jera-. jeva: Fant in deklica. 23. — M. Komanova: Na kmetih. 23. — G. Koritnik: Mornarske pesmi. 26. — M. Krušlin: V Turopolju 1916. 28. — M. kun* čič: Vera. 28. — I. Lah: Cahejev maj. 29. J. I.avrin: Ruska moderna do velikega prevrata. 40. — F. Lipah: Galicija 1915. 44. — J. Lovrenčie: Obračun. 44. — Ks. Meško: Slovenske gorice. 45. — F. Milčinski: Sožalni poset. 55. — J. Murn* Aleksandrov: Šmarna idila. 58. — J. Plestenjak: Srečanja. 60. — M. Pugelj: Jagrovi — Jugoslo« vani. 63. — R. Rehar: Vam, ki le slutnja vas plaha pozna! — Na Krasu. 65. — F. Roš: Jesen* ska storija. 65. — S. Sardenko: Jesenski motiv. — Duša. 69. — J. Selan: Jaz slutim. — Sam... 70. — J. Suchv: Bombav. 70. — K. Špur*Muro* poljska: V zarjah so ceste ležale. — Jesenska. 74. — A. Tomažič: »Bodite ljudje!« 74. — F. Tratnik: Aforizem. 78. — F. Veber: Nekaj misli o kulturi in civilizaciji. 78. — Dr. J. Vošnjak: Pisma Aškercu. 86. — F. Zbašnik: Breza sanja. — Mimogrede. — Jesenski dan. 90. — Dr. F. Zbašnik: Morje. 91. — F. Žgur: Epitaf Aleksan* drovu. 100. — Knjige in listi. J. Glaser: K Vidmarjevi oceni zbirke: časskovač. 101. — Iv. Albreht: Sirota Jerica (J. Plestenjak). 102. — D. Gorinšek: Žalostna ljubezen (J. Vandot). 103. — M. Maleš: Rdeče lučke (Iv. Albreht). 103. - F. Roš: Medved Rjavček (J. Vandot). 104. Zapiski. 105. Slike in vinjete. E. Justin: Naslovna stran. — + Milan Pugelj, bakrotisk (priloga). -M. Pugelj (po fotografiji V. Beštra). 10. — E. Justin: Jesen (lesorez). 11. — Dr. M. Domja* nič (po fot.). 18. •— Fr. Sterle: Ljubljanski grad (perorisba). 39. — M. Šubic: Študija (lesorez). 64. —' M. Maleš: Linoreza. 73. in 89. - S. Šantel: Ex libris (lesorez). 107. »Odmevi« izhajajo četrtletno v knjigah 6 do 7 pol. Vsaka knjiga je celotna in stane naros čena pri upravi 30 Din, v knjigarnah in kioskih 40 Din. Plača se upravi lista potom položnice na poštni čekovni račun št. 15.354. — Uprava in uredništvo »O d m e v o v« je v L j u b I j a n i, poštni predal 263. — Rokopisov uredništvo ne vrača. Vposlane knjige in revije bodo oee* njene ali vsaj omenjene v reviji. - Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravo urednik Radivoj Peterlin-Petruška. Tiska ..Učiteljska tiskarna" (predstavnik France Štrukelj) — vsi v Ljubljani. A.Iti. MAIHiraNli LJUBLJANO $S£(W06ti $a ptes in gCedaCiZče! VeCcu* fooefie VeCout imptime Slede 'TaffetaA eftine Vedno najnovejše ! iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Vlohe teveu Satin imptime Qa$e mou&ieCine e cene i f m 0101530202020000000101000001010101020202020000005301050502020000000101010202020202000000000001000101010202020200000001535301010102020202020002000001012302020200000000010053020102000000000101020202000000000000000153535353010505050505050253534848480200232301005300 000000023001020204000001010202000001020200000101020200000102020000000202000011080211020200000001020200000001020202000001010102020000000001010202020000000102020000000101010002020000010102020000010102020207000032000001010105050101020101010201020101010100000201