AVGUST 2001 št.46 CENA 650 SIT J REVIJO KRAS PODPIRAJO V NJENIH PRIZADEVANJIH ZA OHRANITEV NAŠE NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE SVOBODEN KOT PTICA Slovenija Doma v Evropi. www.tevepika.net Slovenska naftna družba m TevePika * • r HELIOS PETROL THE SLOVENE KARST Land of Subterranean Mysteries Slovenija Urnik ofeiskov Škocjanskih jam VI, VII, Vlil, IX: 10,00; 11,30; 13,00; 14,00; 15,00; 16,00, 17,00h IV, V, X: 10,00; 13,00; 15,30h XI, XII, I, II, III: 10,00 m 13,00h V nedeljah in praznikih tudi ob 15,00h Nezgodno zavarovanje obiskovalcev Parka Škocjanskih jam in ostala zavarovalna kritja. SLOVENICA zavarovalniška hiša d.d. a Zanesljiva. Varna. Ki prisluhne. Na zasedanju skupščine Svetovne trgovinske organizacije konec 1999 v O saki na Japonskem je med 550 plakati o naravni dediščini in turizmu v konkurenci zmagal plakat Škocjanskih jam. Prikazuje Cerkvenikov most več kot 70 metrov nad ponorom Reke in vhod v Hankejev kanal. OBROKOV PRIDE PRAV! Zgodaj je treba poskrbeti, da bo potem toplo. Zato vam pri Petrolu ob nakupu ekstra lahkega kurilnega olja omogočamo plačilo do 6 obrokov. PETROL Slika na naslovnici: Mobitelova regatna jadrnica Veliki Viharnik s krmarjem Dušanom Puhom bo 7. oktobra med favoriti za absolutno zmago na Barkolani 2001 v Tržaškem zalivu, ob robu Tržaškega Krasa. AVGUST 2001, ŠT. 46 /VIEDL GLSO Telefoni revije Kras: 01/421-46-95 01/421-46-90 05/766-02-90 Fax: 01/421-46-95 05/766-02-91 Kras, revijo o Krasu in krasu, izdaja podjetje MEDIACARSO, d.o.o., Rimska cesta 8. 1000 Ljubljana Telefon: +386-01/421-46-95, +386-01/421-46-90; fax: +3864)142146-95, +38605/76602-91 E-mail: mediacarso@eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Naslov: uredništvo revije Kras, p.p. 17, 6223 Komen; telefon: +38605/766-02-90 Maloprodajna cena skupaj 8-odstotnim DDV 650 SIT, 3 EUR, 5 $, 6 DEM, 6.500 Lit.; naročnina za šest zaporednih številk z 8-odstotnim DDV in poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 4.500 SIT, s poštno dostavo na naročnikov naslov v tujini 7.000 SIT, 35 EUR, 35 $. 70 DEM, 70.000 Lit Žiro račun: 50100-601-0301437 Devizni račun pri NLB, podružnici Center: 900-27620-91455/0 Tisk: Delo-Tiskama, Ljubljana Fotografije: Fotoagencija MEDIACARSO Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Brez izdajateljevega pisnega dovoljenja je ponatis ali kakršno koli povzemanje prispevkov iz revije Kras prepovedano. Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Organizacija tiska: < Korotan Ljubljana d.o.o. Revijo Kros sofinanciralo Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za evropske zadeve Uredništvo ZAUPANJE V USTVARJALNE STROKOVNJAKE Dušan Rebolj SPREMEMBE V KMETIJSKI POLITIKI NA KRASU? Akad. prof. dr. France Bernik V SLOVENIJI JE VELIKO KNJIŽNIC, ZA VEČINO NE VEMO; KNJIŽNICA V SEŽANI JE ZNANA ZARADI LUČKE ČEHOVIN Nataša Petrov v pogovora z Lučko Čehovin NAJLEPŠE DARILO JE DOBRA KNJIGA Tatjana Rener BO PRIMORSKA ZMOGLA IZKORISTITI SVOJE PRIMERJALNE PREDNOSTI? Akad. prof. dr. Andrej Kranjc JESENI V POSTOJNI PODIPLOMSKI ŠTUDIJ KRASOSLOVJA Tine Kristan VIPAVA - »SLOVENSKE BENETKE" TISOČ LET STAREJŠE? Brina Čehovin ŠKOCJANSKE JAME ZA ŠEST MILIJONOV JAPONSKIH TV GLEDALCEV Klemen Mozetič - Igor Vovk PRAZNIK TERANA IN PRŠUTA V DUTOVLJAH BO 18. IN 19. AVGUSTA! Bruno Lisjak Volpi DEVIN (DUINO) Boštjan Štolfa KULTURNI, GOSPODARSKI IN POLITIČNI UTRIP KOMNA V II. POLOVICI 19. STOLETJA Adrijana Štok-Godina PASTIRSKI HIŠKI ČEVITNIKOVIH IN UKOVIH Gabrijela Rebec-Škrinjar ZAMERKUVANJE ŠTEFANA KARIŽA IZ MERČ Andrej Malnič KRAŠKI POPRDON Andrej Malnič PREDLAGAM VSAKOLETNO RAZSTAVO VENCEV SV. IVANA! 4 5 8 9 20 24 25 27 30 32 36 42 44 46 49 Azaupanje v ustvarjalne strokovnjake V tej izdaji revije Kras objavljamo tehtne misli o razvojnih prednostih in možnostih Primorske in Krasa, o spodbudnih obetih za nujne spremembe kmetijske politike, ki naj pomaga zaustaviti zaraščanje Krasa, o velikem priznanju izobraževalne stroke slovenskemu krasoslovju z začetkom podiplomskega študija krasoslovja v Postojni, o pomembni televizijski promociji Škocjanskih jam na Japonskem in o izjemno uspešnem knjižničarskem delu Lučke Čehovin, ki je ponesla sloves Kosovelove knjižnice po vsej Sloveniji in čez njene meje. Objavljenim sestavkom je skupno preseganje zaprtosti v lokalne in državne meje ter zaupanje v sposobne strokovnjake in v njihovo ustvarjalnost. Za okroglo mizo revije Kras o naravi prijaznem kmetovanju na kraškem prostoru v začetku junija v Štanjelu so uspešni kmetovalci, prepričljivi kmetijski strokovnjaki in prodorni politiki dorekli, zakaj in kako izboljšati kmetijsko politiko, da si bo usihajoče kmetijstvo na kraškem prostoru opomoglo in se prilagodilo razmeram v Evropski uniji. Pogovor je potrdil uveljavljeno spoznanje, da zaupanje v sposobne ljudi spodbuja sodelovanje. Za omizjem je govorilo več kot petindvajset udeležencev, med njimi tudi veliko uspešnih nosilcev kmetijske dejavnosti. O kraškem prostoru tostran in onstran meje med Slovenijo in Italijo in o njuni zgodovinski, gospodarski in kulturni povezanosti pričata zanimiv opis kulturnega, gospodarskega in političnega utripa Komna v drugi polovici 19. stoletja in nadaljevanje opisa nekdanje slovenske obale med Trstom in Timavo. To je tistega dela obale Tržaškega zaliva, pred katero vsako prvo nedeljo v oktobru razpne svoja jadra na tisoče jadrnic s posadkami s Tržaškega, s slovenske obale in od drugod, da se na regati Barkolana zberejo zaradi prijateljskega druženja in da se pomerijo za naslove najboljših v posameznih tekmovalnih kategorijah. In na letošnjo Barkolano se pripravljamo tudi izdajatelji revije Kras. Za spremljevalce in navijače Mobitelovega Velikega viharnika in za druge spremljevalce regate bomo v oktobrski izdaji predstavili razvoj in zaton slovenskega ribištva in ribiške flote med Križem in Štivanom, kakšno je bilo pr\>obitno plovilo tamkajšnjih slovenskih ribičev, kako se je začela regata Barkolana, kakšno bo tekmovalno polje Barkolane 2001 in kakšni so tekmovalni izgledi posadke Velikega viharnika z odličnim krmarjem Dušanom Puhom, ki ji želimo zmago! Uredništvo Naravi prijazno kmetovanje na kraškem prostoru ranje Čftr?$1S/ O SPREMEMBE V KMETIJSKI POLITIKI NA KRASU? Dušan Rebolj O. V zgornji dvorani prenovljenega Kvadratnega stolpa v Štanjelu je bila 8. junija 2001 okrogla miza revije Kras in Občine Komen o naravi porijaznem kmetovanju na kraškem prostoru. Več kot šestdeset kmetijskih strokovnjakov, vinogradnikov, kmetovalcev, živinorejcev, sadjarjev in drugih kmetijskih pridelovalcev ter državnih funkcionarjev je ocenilo sedanje razmere v kmetijstvu na kraškem prostoru. Soglasno so ugotovili, da bo nujno treba spremeniti politiko gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči. To ne le zaradi izjemno težkih razmer za kmetijsko pridelavo, prirejo in proizvodnjo na Krasu in v njegovi okolici, marveč tudi zato, ker z zatonom kmetijstva in še posebej živinoreje na tem prostoru grozi popolna degradacija kraške kulturne krajine. Prostor Krasa in Brkinov se namreč nezadržno zarašča. S tem izgublja svojo tipično podobo in privlačnost, gmajna in nekultiviran gozd, ki prodirata na nekdaj obdelane kmetijske površine, pa ne nudita pogojev za donosne dejavnosti. Pogovoru za okroglo mizo o naravi prijaznem kmetovanju so dajali ton tudi (z leve proti desni) vodja Kmetijske svetovalne službe Primorske Stojan Ščuka, vodja Oddelka za svetovanje v kmetijski pridelavi Kmetijske gozdarske zbornice Slovenije mag. Miran Naglič, župan Občine Komen Uroš Slamič, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Franc But, voditelj okrogle mize in izdajatelj revije Kras Dušan Rebolj in državna podsekretarka na kmetijskem ministrstvu Marta Hrustelj-Majcen. Osem uvodničarjev in šestnajst razpravljalcev Po uvodnem nagovoru župana Občine Komen Uroša Slamiča je o naravi prijaznem kmetovanju na kraškem prostoru v luči vstopanja Slovenije v Evropsko unijo spregovoril minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Franc But. Za njim je vodja Oddelka za svetovanje v rastlinski pridelavi s Kmetijske gozdarske zbornice mag. Miran Naglič utemeljil, zakaj je na kraškem proštom perspektivno ekološko kmetovanje - zlasti kot dopolnilna dejavnost. Štiije strokovnjaki Kmetijske svetovalne službe Sežana so poročali, kako se sedaj razvija kmetijstvo na Krasu in Brkinih - Majda Brdnik o uspešnem razvoju vinogradništva in vinarstva; Milena Štolfa o vse večjem uveljavljanju pridelovanja poljščin v poljedelstvu, pri čemer že prodira med kmetovalce zavest o pomenu in bodočnosti naravi prijaznega kmetovanja: Aleks Dariž o hitro razvijajočem se sadjarstvu, zlasti na južnem robu Krasa in v Brkinih, in Ida Štoka o vidpem usihanja živinoreje, posledica česar je opuščanje obdelovanja kmetijskih površin in hitro zaraščanje pokrajine. Podpredsednica Kmetijske gozdarske zbornice Andreja Krt je sklenila uvodni del omizja s ključno ugotovitvijo, kako majhnost in razdrobljenost kmetijskih posesti otežkoča ekonomsko rast kmetij. Hkrati seje zavzela za združitev vse kmetijskih pridelovalcev in proizvajalcev s Krasa in njegove okolice pod skupno blagovno znamko “Pridelano, prirejeno, proizvedeno na Krasu”. Šestnajst razpravljalcev je z različnih zornih kotov, odvisno od njihovega poklica in izkušenj, osvetlilo nezadovoljivo razvito kmetijstvo na kraškem prostoru. Ker bodo vse njihove razprave objavljene v naslednji, 47. številki revije Kras v začetku septembra, tu le predstavljamo njihova imena po zaporedju udeležbe v razpravi: državna podsekretarka v Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Marta Hru-stelj-Majcen, akademik Ivan Kreft z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, gastronom in lastnik pensiona Boris Lieber iz Srednjih Gameljn, tajnik Kmečke zveze iz Trsta Edi Bukovec, predsednik koprske območne enote Kmetijske gozdarske zbornice Slovenije Jože Horvat iz Gažona pri Kopru, župan Občine Miren-Kostanjevica Zlatko Martin Marušič iz Kostanjevice, predsednik Čebelarskega društva Sežana Ivan Atelšek iz Poviija, vodja Oddelka za agroživilsko kemijo v Kmetijske veterinarskem zavodu v Novi Gorici enolog mag. Miran Vodopivec, vodja Pharejevega Pilotnega projekta Kras in vodja regionalne pisarne Agencije RS za regionalni razvoj v Štanjelu Tatjana Rener, arheolog z Uprave RS za kulturno dediščino v Ljubljani Davorin Vuga, specialist za ekonomiko v Kmetijskem veterinarskem zavodu v Kopru Miran Sotlar, direktorica Kmetijskega veterinarskega zavoda v Novi Gorici mag. Darinka Blažiča, rejec drobnice Milivoj Božeglav iz Štorij, specialist za živinorejo v Kmetijskem veterinarskem zavodu v Novi Gorici mag. Zlatko Jenko, Radi voj Humar iz Bilj in direktor Kmetijske zadruge VINAKRAS Sežana Vojan Škrk. Sklepne misli omizja Sklepno besedo po pogovoru za okroglo mizo je imel vodja Kmetijske svetovalne službe Primorske Stojan Ščuka. Začel je z opozorilom zadnjega razpravljalen, direktorja Kmetijske zadruge Vinakras Sežana Vojana Škrka. Napovedal je namreč ukinitev odkupa mleka na nekem območju Krasa in zaradi tega bistvene spremembe za nadaljni razvoj Krasa... Pogled v del dvorane Kvadratnega stolpa kjer se je zbralo več kot šestdeset udeležencev okrogle mize. „Ukiniti odkup mleka na določenem območju11, je poudaril Ščuka, „namreč pomeni, da bo tam upadel stalež krav, ki so matična čreda, in da se bo zaradi tega zmanjšalo tudi število telet. To pa so prežvekovalci, ki izkoriščajo travne površine na Krasu... Kmet, ki krave ne priveže, naslednje leto ne bo imel teleta. Zato tudi ne bo pokosil prej košenih površin, kar pomeni kot verižno reakcijo nadaljnje zaraščanje Krasa. In daje podoba Krasa povezana z živinorejo, vas je govorilo kar nekaj. Podarjali ste tudi, da živinoreja ohranja kraško krajino...” Potem je gospod Ščuka povedal, kako je v zvezi stem že leta 1994 takratni minister za kmetijstvo, gozdarstvo in pehra-no dr. Jože Osterc naročil, naj Kmetijska svetovalna služba odgovori na vprašanje, zakaj živinoreja najhitreje propada prav na Krasu. (Minister je poldrugo leto pozneje predlagal izdajateljem revije Kras organizacijo okrogle mize, kako zaustaviti zaraščanje Krasa. - op. ur.). „Na nekem podobnem srečanju, kakršno je današnje11, je nadaljeval Stojan Ščuka, „smo prišli do skupne ugotovitve, da je vzrok številka ena za zaraščanje Krasa nedorečena politika gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči. Čeprav takrat ta problem drugod mogoče še ni bil tako pereč, saj število živine ni drastično padalo, pa je bilo na Krasu že takrat upadanje staleža živine enako sedanjemu. In v zaključku je takrat dr. Osterc dodal, da se to na Krasu dogaja tudi zaradi italijanskih pokojnin. Ne bom rekel, da s takratnega zbora ni nobenega rezultata, saj je rezultat - če nič drugega - že to, da se je po tistem o tem dosti bolj intenzivno govorilo. Govorilo se je tudi o večpomenskem delovanju kmetijstva v tem prostoru, da to ni samo pridelava hrane, da to niso samo delovna mesta, ampak da je pomen in položaj kmetijstva na Krasu dosti širši... Dve leti pozneje, že po zaslugi organizatorjev današnje okrogle mize - revije Kras - je bil v maju 1977 v HIT-ovem kongresnem centru Perla v Novi Gorici posvet, na katerem smo prišli do ugotovitve: da je nujno treba začeti z zaokroževanjem kmetijskih zemljišč, saj obstoječa posestna razdrobljenost ne omogoča ekstenzivnega izkoriščanja travinja. Takratni minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano gospod Ciril Smrkolj je odgovoril, da bo to država poskušala urediti s subvencijami. Uvedene so bile državne subvencije za drobnico, za plemensko živino itn. in določen rezultat je bil tudi dosežen, čeprav ne tak, za kakršnega smo se zavzemali. Minister Smrkolj je namreč takrat poudaril - to njegovo izjavo smo videli in slišali tudi po televiziji - da v politiko gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči ne bomo posegali. Za današnjim omizjem pa je že kar v uvodu minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano gospod mag. Franc But zadel žebelj na glavo, saj je izpostavil problem - neustrezna kmetijska politka, za katerega že vsa leta ugotavljamo, da se gaje treba odločno lotiti.11 Potem je Stojan Ščuka opisal, kako seje od leta 1994 do leta 1997 izoblikoval predlog, ki pa ga vse do nedavnega nismo niti malo spremenili, niti ga nismo dopolnili, čeprav je bilo očitno, da bi ga morali nadgraditi. Nadgraditi tako, da Sklad kmetijskih zemljišč prevzame funkcijo gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči. Da se pospeši promet s kmetijskimi zemljišči tudi tako, da je lastnik kmetijskega zemljišča z davčno politiko spodbujen zagotavljati ohranjanje v katastru vpisane funkcije kmetijskega zemljišča. In da je lastnik kmetijskega zemljišča deležen ustrezne davčne olajšave, če zagotovi ohranjanje njegove funckije (košnja travnika, obdelava njive, vzdrževanje gozda itn.), ali če zagotovi ohranjanje njegove funkcije tako, da Zemljiče preda v upravljanju Skladu kmetijskih zemljišč. S tem lastnik kmetijskega zemljišča svoje lastnine ne bi izgubil, saj bi jo imel Sklad le v upravljanju. In ko bi Sklad pridobil interesenta za takšno uporabo kmetijskega zemljišča, ki ohranja njegovo funkcijo, bi lastnik kmetijskega zemljišča dobil od Sklada še zakupnino. Seveda bi morala država omogočiti Skladu kmetijska zemljišča tudi odkupovati, če bi jih njihovi lastniki želeli prodati... „Vse to bi bila ena izmed možnih rešitev, lahko rečem kar temeljna,11 je še dodal Ščuka, ,,da bi se živinoreja tod lahko ponovno uveljavila. Seveda mislim na takšno živinorejo, o kakršni smo danes govorili, da je njeno mesto na Krasu! Potem je Stojan Ščuka ugotavljal, kako zakonodaja za spremembo kmetijske politike še ni dorečena in da bo moral v to grenko jabolko ugrizniti še kdo drug. Ker pa se je težnja po njeni dopolnitvi začela na Krasu kot specifičnem območju, ki je za kmetovanje med najbolj težavnimi, je predlagal, naj bi prav na Krasu ustanovili pilotsko enoto Sklada kmetijskih zemljišč, ki naj bi začela gospodariti s kmetijskimi zemljišči. In čim bo zagotovljen ta temeljni pogoj, se bo dalo urediti tudi vse ostalo, kar je s tem povezano. Dodal pa je: „Naša kmetijska svetovalna služba z drugimi za to poklicanimi službami in lokalnimi skupnostmi lahko še tako zavzeto in uspešno informira, animira in izobražuje, a to prav nič ne pomaga, če - na primer - interesent za zaokrožitev petdesetih hektarov zemljišč v enem kosu naleti na sto, dvesto ali tristo njihovih lastnikov, raztepenih po vsem svetu. Zato še tako dobra zamisel in obetaven projekt obstane pred nerešljivo uganko. Kras je poseben prostor. Tega se vsi zavedamo. Na tem Krasu ni možna kakršna koli množična prireja oziroma pridelava. Je območje, za katerega ugotavljamo, daje na njem - kar se kmetijstva tiče - stanje porazno, čeprav ima prav kmetijstvo tod posebno vlogo. To je poudaril tudi minister But. In slišali smo veliko razlogov ter utemeljitev temu v prid... Vsi ste tudi soglasni, daje kmetijstvo treba usmerjati v naravi prijazno. .. Kaj je torej treba storiti?” Na zastavljeno vprašanje je Stojan Ščuka odgovoril takole: “Predvsem je potrebna skupna razvojna strategija za Kras, ki mora biti vključena tako v regionalni razvojni program in v razvojni program Republike Slovenije. Doseči moramo, da bomo imeli skupno, enotno razvojno strategijo kmetijci, okoljevarstveniki in gospodarstveniki. Zato se moramo o tem poenotiti na vseh ravneh -na Krasu, v regiji in v Ljubljani. Država se mora zavzemati, da se bodo tudi po vstopu Slovenije v Evropsko unijo sredstva za subvencije v kmetijstvu povečevala. Kmetijsko svetovalno službo moramo še bolj usmeriti v izobraževanje in spodbujanje kmetov ter kmetijskih pridelovalcev za ekološko kmetovanje in za naravi prijazno kmetovanje kot posebno obliko ekološkega kmetovanja. In če nam bo uspelo hitro, vzporedno z dopolnitvijo zakonodaje, ustanoviti na Krasu pilotsko enoto za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, smo današnje omizje uspešno sklenili.” Minister mag. Franc But je za konec okrogle mize dodal, da podpira vse, kar pomeni kakršen koli napredek. Poudaril je le dve možnosti. Ali čakati in dopustiti, da se Kras zaraste do neobvladljivih razsežnosti, kar bo kmetijstvo na tem prostoru povsem onemogočilo, ali pa izpeljati v razpravi predlagane korenite pozitivne posege, saj se z njimi strinja. In soglaša, naj se hkrati poskusno preveri, kakšne rezultate bi na Krasu dalo uresničevanje spremenjene zemljiške politike. O okrogli mizi vse v 47. številki revije Kras Okroglo mizo revije Kras o naravi prijaznem kmetovanju na kraškem prostoru je naročilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V njeni izvedbi sta sodelovali Kmetijska gozdarska zbornica Slovenije in Kmetijska svetovalna služba Primorske z enoto v Sežani. Televizijska družba VI-TEL iz Dornberka je ves pogovor posnela na magnetofonski trak in naredila njen video posnetek. Med okroglo mizo so se v pritličju in prvem nadstropju Kvadratnega stolpa predstavili s svojo dejavnostjo in svojimi izdelki: Čebelarsko društvo Sežana, Društvo kmetic sežanske regije, Društvo kmetij odprtih vrat „Fraska“, Društvo rejcev drobnice s Krasa, Društvo vinogradnikov in vinaijev Krasa in sadjar Damjan Marsič iz Slop pri Kozini. Predstavili so pestro ponudbo pridelane, prirejene in narejene hrane, ki v veliki meri sestavlja in predstavlja značilno kraško kulinariko. Z izbornim kosilom za udeležence omizja pa se je izkazala družina Mahor-čič v gostilni Zoro v Štanjelu. O vsem, kar je bilo povedanega in prikazanega med okroglo mizo o naravi prijaznem kmetovanju na kraškem prostoru, boste lahko prebrali v naslednji, to je 47. številki revije Kras. Izšla bo v začetku septembra. Poleg njenih naročnikov in prejemnikov jo bodo prejela tudi vsa kmečka gospodinjstva na Krasu. Enako bo mogoče kupiti videokaseto z okrogle mize. Dušan Rebolj, publicist -ustanovitelj in izdajatelj revije Kras Petintrideset let uspešnega Lučkinega dela... V SLOVENIJI JE VELIKO KNJIŽNIC, ZA VEČINO NE VEMO; KNJIŽNICA V SEŽANI JE ZNANA ZARADI LUČKE ČEHOVIN Lučka Čehovin v Piranu pri skulpturi kiparja Jakoba Savinska, za katero je podstavek s fontano sklesal kipar Janez Lenassi. France Bernik Lučka Čehovin je že imela svojo podobo v javnosti, ko sem jo - razmeroma pozno - osebno spoznal. Znana ni bila le v Sežani in na Primorskem; poznal jo je širši krog kulturnih -ustvarjalcev v Ljubljani, v Sloveniji. Veljala je za ambiciozno, izjemno dejavno, širše razgledano ravnateljico Kosovelove knjižnice, ne nazadnje za simpatično, morda kar za žensko privlačno izobraženko - tak dojem se mi je ponujal, ko so jo omenjali ali pripovedovali o njej. In ko sem jo nazadnje spoznal, nekje konec osemdesetih let, sem ugotovil, daje res, kar so o njej govorili, in še več. Začel sem veijeti v njeno edinstvenost. Do danes nisem srečal knjižničarke, ki bi s tako prizadevnostjo, nesebično do samopozabe, opravljala svoj poklic na vseh ravneh - od svetovanja mimo pogovorov s strankami do strokovnega, personalnega in finančnega vodenja knjižnice. V Sloveniji je veliko knjižnic, za večino njih v Ljubljani nismo vedeli in ne vemo; knjižnica v Sežani je postala znana zaradi Lučke Čehovin. Lučka je postala in ostala fenomen, metafora visoke kakovosti in odličnosti. Prvikrat sem knjižnico v Sežani obiskal z akademikom Antonom Trstenjakom. Večer, njemu posvečen, je pripravila, vodila in zaokrožila v nepozabno doživetje -Lučka. Polna dvorana sežanskega kulturnega doma jo je - kot vedno - motivirala in z našim znamenitim psihologom sta ustvarila dialog o pomembnih stvareh človekovega življenja, ki je pritegnil slehernega med nami; tembolj, ker seje ravnateljica knjižnice z vprašanji, ki jih je zastavljala, domala enakovredno kosala s slovitim učenjakom. Ne vem, če številna glasna odobravanja občinstva niso veljala tudi njej. Uživala je zaupanje v domačem kraju, kar na Slovenskem ni pogosto! Ponavljam: Lučko Čehovin sem spoznal razmeroma kasno in srečala se nisva velikokrat. Nikoli tudi nisva govorila o osebnih stvareh. Vedno pa je name napravila vtis, da živi lepo, urejeno, v sebi in navzven skladno življenje. Verjel sem in verjamem takemu vtisu, hkrati sem prepričan, da sodi med tiste ljudi, ki jim poklicno delo ni nujno zlo. Kako bi sicer bila zmeraj vedra, zmeraj iniciativna na službenem mestu, če ji delo ne bi dajalo najglobljega, najbolj resničnega zadovoljstva. Ne trdim, da ji je poklic vse, nedvomno pa ji pomeni poleg osebnega smisla tisto moč, kiji z odkrivanjem lepote v umetnosti pomaga na poti življenja. Akademik prof. dr. France Bernik, doktor literarnih znanosti - predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Trideseti junij 2001 je bil zadnji delovni dan v petintridesetletnem ravnateljevanju Lučke Čehovin Kosovelovi knjižnici v Sežani. Kot velikokrat prej, kadar sem bila v Sežani, sem jo obiskala tudi tisti dan, saj sva se imeli vedno veliko zasnimivega pogovoriti. Ta dan ob slovesu so jo obiskali številni njeni prijatelji, občudovalci in poklicni kolegi od vsepovsod. Za vsakogar je imela čas in z vsakomur se je na sebi značilen, radosten način pogovaijala o skupnih doživetjih - o tistih v knjižničarski stroki, o tistih v umetnosti nasploh... Ko smo pred leti kupili hišo v Svetem in smo vse pogosteje ostajali na Krasu po več dni, si na začetku nisem znala predstavljati sebe, da zvečer ne bi šla na ot-voritrev razstave v kakšno galerijo v Ljubljani ali kam drugam, da ne bi šla v Cankarjev dom ali kam drugam na kakšno predstavo ali prireditev. Prve mesece sem nekajkrat “skočila" v Trst v Teatra Verdi pa tudi na kakšno razstavo v Firenze in v Benetke, da sem to svojo navado potešila. Prijateljica z ministrstva za kulturo pa meje spomnila na tudi Ljubljančanom poznane kulturne večere, ki jih je z velikim uspehom in na sebi čisto svojstveni način prirejala v Kosovelovi knjižnici njena ravnateljica Lučka Čehovin. In res. Lučkini kulturni večeri so nekaj čisto posebnega. Ne le zaradi uglednih gostov iz kulturnega sveta, ki jih vabi Lučka, ampak tudi zaradi njene odlične pripravljenosti kot gostiteljice in voditeljice in zaradi njene sproščenosti ter vedrine. In tako sem postala obiskovalka kulturnih večerov v Kosovelovi knjižnici, spoznala Lučko Čehovin in vse bolj občudovala njene sposobnosti... Seveda tridesetega junija 2001 nisva mogli obujati spominov na Lučkino petintridesetletno uspešno poklicno knjižničarsko in kulturniško delo. Takrat sva le pregledali napisan pogovor z njo, ki gaje za revijo Kras napisala gospa Nataša Petrov, višja bibliotekarka in vodja knjižnice v INDOK centru Uprave RS za kulturno dediščino v Ljubljani. In posvetili sva se izboru fotografij k pogovoru. Z velikim navdušenjem in veseljem pa sem ji tudi povedala, kaj je o njej kot ravnateljici Kosovelove knjižnice in o njenem izjemno uspešnem kulturnem ustvaijanju v Sežani in na Primorskem napisal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik prof. dr. France Bernik za našo revijo. Ida Vodopivec-Rebolj, odgovorna urednica Donedavna ravnateljica Kosovelove knjižnice Lučka Čehovin pravi: NAJLEPSE DARILO JE DOBRA KNJIGA Nataša Petrov Kdaj in kako si vstopila v svet knjig in kaj ti knjiga pomeni? Knjigo sem vzljubila že v ranem otrošvu. Na žalost tedaj nisem imela pri-liložnosti srečevati se s knjižnicami in knjigarnami. V hiši smo imeli malo knjig, kakšnih deset. Od otroških knjig smo imeli doma Kolačke. Mislim, da jih je ilustriral Milko Bambič. Po tej knjigi sem neprestano segala, tako da sem sčasoma vse pesmice znala na pamet, in rada sem ogledovala slike v njej. Ko sva z mamo prihajali v Sežano, sem jo prosila, naj mi kupi knjigo. To se mi je zdelo najlepše darilo in še danes mislim tako. Knjiga mi je pomenila nekaj lepega in želela sem jih imeti veliko. Ko sem prišla v Ljubljano v srednjo šolo, sem kot otrok padlih borcev imela štipendijo. Denar sem si skrbno razporedila, tako da sem si vsak mesec prihranila za eno od knjig Ivana Cankarja, ki je izhajal v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Bil mi je blizu. Oboževala sem ga. Se posebej rada sem brala njegove črtice in novele. Da sem si lahko kupovala knjige, sem se vsa leta šolanja na srednji šoli odrekala malici in se izgovarjala, da nisem lačna. To je bil začetek moje privatne knjižnice. Mojo ljubezen do knjig je vzpodbujala čudovita profesorica Jovita Podgornik, znana Lučka, spominska razglednica Kosovelove knjižnice v Sežani z verzoma Srečka Kosovela - Oblikovanje: Novi kolektivizem, fotografija: Jani Šporčič. tudi kot novinarka. Seznanjala nas je s pomembnimi literarnimi deli in knjižnimi novostmi ter nas usmerjala v branje in nas opozarjala, v katerih knjigarnah so razprodaje dobrih knjig ali znižanja njihovih cen. Iz knjigarn sem ob ugodnih nakupovalnih priložnostih odhajala s polnim naročjem knjig, ki sem jih potem vneto prebirala. Tako sem se po srednji šoli in študiju iz Ljubljane v Sežano vrnila z lepo zbirko knjig. Lučkin nagovor ob preselitvi Kosovelove knjižnice leta 1 975 v nove prostore ob Ulici Mirka Pirca, v nekdanji Stari grad, domačijo Polleyev. Imenovala si Cankarja. Kaj te je pri njem vznemirilo in prevzelo? Bil mi je že zgodaj izjemno blizu, zlasti njegova kratka proza, kot sem že omenila. Zelo je resničen in ima krasen jezik. Kot da opisuje usodo slovenskega naroda in mojo usodo. V mladosti vsega, kar sem prebrala, v celoti nisem razumela. Odkrivala sem ga na svoj način. Kar odpravila sem se po poteh, ki sem jih srečala v njegovi literaturi. Večkrat sem šla na Vrhniko in v njeno okolico. Odkrila sem marsikaj: dol, kjer je živel Berlinčkov Miha, prišla sem do groba njegove mame... V mladih letih mi je še posebej bila ljuba njegova Hanca. Bila mi je všeč in zdelo se mi je, da sem ji podobna. Takrat se mi je zdela prispodoba slovenskega dekleta. V družbi sem se predstavljala kar za Hanco, ne za Lučko. Ko sem študirala slovenski in srbohrvaški jezik, so v Ljubljani začenjali študirati prvi črni študentje. Njim sem se vedno predstavila kot Hanca in poznali so me le pod tem imenom. Kako si spoznavala delo in osebnost Srečka Kosovela in kaj ti pomeni? Moje prvo vedenje o Kosovelu sega v osnovno šolo, vendar se me tedaj ni globlje dotaknil. Spominjam se, da sem se kot otrok večkrat zadrževala v bližini Kosovelove hiše in si neizmerno želela, da bi me kdo povabil vanjo, mi jo razkazal in kaj povedal, vendar se to ni zgodilo. Radovednost za Kosovela mi je spodbudila moja že omenjena profesorica slovenščine Jovita Podgornik, ki nam je povedala, da je o Kosovelu še veliko stvari nepoznanih in da se bodo šele po smrti njegove družine mnoge sriari razjasnile. Meni je to dalo veliko misliti. Tedaj je bila bralstvu na voljo le pesniška zbirka Zlati čoln, ki pa se me ni tako dotaknila, da bi mogla zaradi nje reči, da imam do Kosovela poseben odnos. Takrat sem zelo rada prebirala Murna in Ketteja, zelo lep mi je bil Lermontov. Ko sem zvedela za grob moderne, sem vsak mesec na grob nesla šopek cvetja. Literatura slovenske modeme je nekaj velikega, na kar smo Slovenci lahko ponosni. Cankarjevega Aleša iz Razora še danes znam na pamet. Ta slavospev rojstnemu kraju me je do konca prizadel in se vame globoko in za vedno vtisnil. Ko so izšli Kosovelovi Integrali, sem bila zelo presenečena nad to literaturo -popolnoma nepoznano in nepričakovano poezijo. Zadržana sem bila. Knjiga je bila draga in za knjižnico sem kupila le en izvod. Prebirala in prebirala sem jo. Presegla je vsa moja pričakovanja v zvezi s Kosovelom. Ko sem se o Integralih pogovarjala s pesnikovo sestro Tončko, mi je dejala, da sploh ne ve, če je Srečko to napisal. Da je izšlo celotno Kosovelovo Zbrano delo, smo čakali štirideset let. Naše vedenje o Kosovelu bi bilo lahko globlje, če bi izšlo prej, in lahko bi, saj je bilo že vse napisano. Če bi Kosovelovo Zbrano delo izšlo prej, bi lahko že zdavnaj prej tudi pred svetom pokazali, da Slovenci kot majhen narod nismo v ničemer zaostajali, še zlasti Primorci - če sem lahko malo ’lokalpatriotka ’ - saj smo poleg avantgardista Kosovela imeli še glasbenika Marija Kogoja, slikarja Avgusta Černigoja in gledališčnika Ferda Delaka. Ko sem spoznala pravo veličino Kosovela in ker knjižnica v Sežani nosi Kosovelovo ime, sem vsa leta čutila, da je posebna dolžnost in obveza knjižnice, da opravlja širše kultur- no poslanstvo, in to dobro; tudi zaradi Kosovelovega imena. Kosovela v celoti in stalno rada prebiram - pesmi, pesmi v prozi, korespondenco. Mislim, da jo ljudje kot moderno, dragoceno literaturo premalo poznajo. Prebiram in prebiram jo. Zdi se mi, da se vedno na nov način srečujem z njo. Kosovel je vedno in za vse čase aktualen. "Pesem hoče biti luč"!? Ne le pesem! Razumem tako, da ne le pesem, ampak literatura mora biti luč! Knjižnica pa si prizadeva, da s svojim delovanjem otrokom in odraslim lepoto in umetnost ponudi in približa. To je eno izmed temeljnih poslanstev knjižnice, za katerega si prizadevamo. Če je človek obogaten z vrednotami literature, pri čemer mu vrednote lahko v veliki meri pomaga približati tudi knjižnica, gre lažje skozi stiske in težave, ki nam jih vsem življenje prinaša. Gorje ljudem, ki ne poznajo teh vrednot! Kakšna je tvoja izkušnja o odnosu primorskega človeka do knjige? Ko sem prišla v knjižnico, je ta imela kakšnih 7000 knjig in ni bila strokovno urejena. Pregledovala sem, kakšne knjige ng so na policah in od kod so prišle. Mnoge so bile s posvetili. Ko sem se pozanimala, kako je knjižnica nastala, so mi povedali, da so za začetni knjižnični fond ljudje prispevali svoje knjige, ki so jih uspeli ohraniti pred fašističnim zatiranjem in med vojno rešiti v skrivališčih. Začutila sem veliko ljubezen primorskega človeka do knjige, ki jo je ljubil prav zaradi zatiranja slovenske besede in knjige. Veliko starejših knjig je bilo iz Gorice. Izdala jih je goriška Mohorjeva družba, ki je opravila veliko poslanstvo za ohranitev slovenskega jezika. Ne smem pozabiti, da sem vrsto let sodelovala z Založbo tržaškega tiska, ki sta jo uspešno vodila Marko Kravos in Miran Košuta. Pred nekaj leti je ugasnila. Nedopustno se mi zdi, da je matična domovina to dopustila; posebej zaradi tega, ker je na Tržaškem bogata literarna ustvarjalnost, ki s svojo specifiko bogati splošno slovensko kulturo. Poznala si Kosovelovo družino. V kakšnih stikih ste bili? Ko sem prišla v službo v Sežano, je bila moja naloga spoznati družino Kosovel in gojiti Kosovelovo misel. Negovati in gojiti Kosovelovo misel, tudi napredno, avantgardno, je prav tako ena izmed nalog Koso- velove knjižnice. Pregledala sem, kaj od Kosovela imamo na knjižnih policah. Bila je le prva knjiga Zbranega dela. Klicala sem založnico, Državno založbo Slovenije, zakaj ne izdajo celotnega Zbranega dela, saj nisem vedela, kakšno usodo doživlja Kosovelova zapuščina. Od Kosovelovih sem zvedela, da so jo dali v Narodno in univerzitetno knjižnico. Lučka med otroki pri urah pravljic, 1977. Štejem si v čast in zadovoljna sem, da smo s Kosovelovo družino navezali zelo prijateljske odnose: s Tončko, ki je živela na domačiji in je bila kustosinja Kosovelove rojstne spominske hiše, z Anico, sijajno slavistko, in s Karmelo, pianistko, ki je živela v Avstriji. Karmela mi je bila najbolj drag človek. Od sester sem veliko zvedela o tem, kakšen je bil Srečko kot človek. Po vsem, kar so mi povedale, sem spremenila ’šolsko’podobo o tem krhkem in bolehnem človeku. V njem je bila silna moč in velikanska energija. Velikokrat, ko sem se zvečer vračala iz gledališča ali s kulturnih prireditev, sem se ustavila pri Tončki, ki je rada pozno v noč brala. Tudi njej je bil Ivan Cankar zelo ljub. Nanjo me veže vrsta lepih spominov, ki sem jih opisala v članku Pri Tončki luč gori. Vedno je sedela v kotičku poleg kuhinje, ki je bil od nekdaj srce in duša Kosovelove hiše. Tod so sprejemali obiske, tod so potekala družabna srečanja in debate. Tudi midve sva se v tem kotičku marsikdaj do jutranjih ur zadržali v pogovoru. Zal je bil ob prenovi Kosovelove spominske hiše prav ta kotiček uničen in ga danes ni več! S Karmelo sva si veliko dopisovali. Bila je liričen človek, odlična glasbenica, pianistka. Mislim, da so njena pisma vrsta literature. Morda jih bom nekoč izdala. Imela me je rada in mi je svojo naklonjenost izražala z darili, ker sem skrbela za umetnika Avgusta Černigoja. Med njima je bila v POGOVOR ______________ Kulturni večer 21. septembra 1979 z Janezom Menartom ob njegovi petdesetletnici. Z leve proti desni Janez Menart, Lučka in Tone Pavček. mladosti ljubezen. Karmela mi je zapustila pisma, ki jih ji je pisal Josip Vidmar. Dogovorjeni sva bili, da jih po njeni smrti lahko izdam. Kopije teh pisem sem izročila Vidmarjevi hčerki, originale pa hranim. Ob stoti obletnici Vidmarjevega rojstva je v časniku Delo izšlo prvo ljubezensko pismo Karmeli, kar me je presenetilo, saj bi po mojem okusu zaslužilo bolj subtilno prvo objavo v literarni reviji in ne v časniku. Prišlo je tudi do knjižne objave teh pisem .? spremno študijo dr. Janeza Vrečka in z mojo uvodno besedo. Izdaja ni bila skrbno pripravljena, tako da je na naslovnici namesto Karmeline podobe slika njene sestre Anice. Čutila sem dolg do Karmeline pozornosti in Želela sem si, da bi izšla lepa knjiga. Zal zaradi pomanjkljivosti izdaja ne zasluži Karmeline časti. Tako ostaja ena mojih najhujših bolečin, da knjiga ni izšla tako, kot bi si Karmela zaslužila. Si spoznala tudi katerega izmed Kosovelovih sodobnikov ? Doktorja Hlavatyja, zobozdravnika in akvarelista. Bil je Kosovelov sostanovalec v študentskem kolegiju. O Kosovelu mi je zelo veliko povedal: da je Kosovel ob delu dobesedno izgoreval, da je cele noči pi- Kulturni večer z Božidarjem Jakcem in spominska razstava Mirana Jarca 24. septembra 1982. PRIDITE na pogovor z JOSIPOM VIDMARJEM V petek 13.5.B3.obl3.uri. V kulturnem večeru bo sodeloval Aleksij Pregare KOSOVeLOVa KnjiŽNiCa (c lv$v u za kulturo se stanje ne izboljša. Vse bolj mi postaja žal, da sem vložila v to toliko energije. Naše življenje je vendar tako kratko! Tako malo pravzaprav lahko naredimo. Zato ni vseeno, kako ga tratimo! Z odlično vodenimi prireditvami in likovnimi razstavami v Kosovelovi knjižnici si opravila veliko kulturno delo. Knjižnico doživljam kot pomembno institucijo z nacionalnega vidika za ohranitev naroda, kajti prvenstvena naloga knjiž- nice je skrb za jezik in posredovanje slovenske literature. Po moji presoji so bile pomembne za to tudi kulturne prireditve, ki so potekale pod mojim vodstvom. Menim, da knjižnica v manjšem kraju, kakršen je Sežana, ni le zaradi izposoje knjig in posredovanja informacij, ampak je tudi kulturno središče. To poslanstvo knjižnica opravlja uspešno že vrsto let tudi s prireditvami. Ljudje so z velikim zanimanjem spremljali našo dejavnost. Literarne večere so vedno spremljale likovne razstave. Imeli smo redna srečanja s pomembnimi osebnostni z literarnega ali drugih področij družbenega življenja. Vse to je ljudi duhovno bogatilo in izobraževalo. Predvsem me je veselilo, da sem z likovnimi razstavami približala umetnost ljudem do te stopnje, da so si mnogi likovna dela kupili in da številna dela najbolj eminentnih umetfdkov krasijo domove naših obiskovalcev. Z veseljem se spominjam, da smo obiskovalcem knjižnice nekatere razstave likovnih umetnikov v celoti prodali, na primer Božidarja Jakca, Avgusta Černigoja, Iveta Šubica, Janeza Boljke in še koga. V knjižnici se je zvrstila tudi vrsta razstav ilustratorjev, ki so jih ljudje sprejeli enakovredno z ostalimi likovnimi umetniki in si prav tako radi kupili njihova dela in si jih še danes s posredovanjem knjižnice kupujejo. Omenim naj vsaj nekatere: Lidijo Osterc, Marjanco Jemec Božič, Iveta Šubica, Ivana Seljaka Čopiča in v zadnjem času Rudija Skočirja. Presenečena Lučka, ko so ji sodelavci podarili skulpturo kiparja Janeza Lenassija. In prišel je 30. junij 2001, Lučkin zadnji dan službovanja. Na sliki sodelavci Kosovelove knjižnice, v ospredju Lučka s poslovilno torto. Nekajkrat sem bila na prireditvah v knjižnici, ki si jih organizirala in tudi izvedla. Posebej se mi je vtisnilo, kako so ljudje dogodek sprejemali in doživljali. Kako si to dosegla? Literarni večeri ali srečanja z literati ali s pomembnimi osebnostmi zahtevajo temeljito pripravo. Nikoli si nisem dovolila srečanja z nekom, če nisem prej prebrala vseh njegovih del. To je zamudno in zahtevno delo. Pogovore sem tudi vedno vodila sama. Sčasoma sem ugotovila, da se zaradi moje temeljite pripravljenosti ljudje radi odzovejo in pridejo v goste. Seveda sem to rada delala, ker so me srečanja bogatila in sem se bila prisiljena v nekem smislu tudi sama izobraževati. Vsako tako novo srečanje je pomenilo nove trajnejše stike s pomembnimi osebnostmi. O prireditvah v knjižnici hranite spominske knjige in bogato dokumentacijo. Se katerih osebnosti posebej rada spomniš? Mislim, da so se v naši knjižnici zvrstili vsi pomembni slovenski pesniki in pisatelji ter likovni ustvarjalci. Na vsakega posebej me vežejo dragoceni spomini in doživetja, Najbolj se spomnim tistih, na katere sem se morala najbolj pripraviti. To so bili dr. Anton Trstenjak, Josip Vidmar in dr. France Bernik. Pri Trstenjaku in Vidmarju je prišlo toliko ljudi, da smo morali zamenjati prireditveni prostor. Enako velika udeležba je bila v Avditoriju v Portorožu, ko sem vodila pogovor z dr. Trstenjakom. Na poti iz Sežane v Portorož sem izkoristila priložnost, da ga marsikaj vprašam. Ker je bil to čas našega osamosvajanja, sem ga vprašala, kaj meni o tem. Pa mi je rekel: “Slabo, Lučka! ” Z začudenjem sem ga vprašala, kaj s tem misli. In mi je pojasnil: “Slovenci nismo državotvorni. Mi funkcioniramo samo, če smo ogroženi. Poleg tega smo Slovenci zaznamovani s čudnimi značaji, ki tudi slabo vplivajo. Smo egoisti, zavistneži in med sabo skregani. Zaradi tega ne bo dobro. ” Teh besed se pogosto spominjam v sedanjih razmerah, ki so vse prej kot takšne, kakršne smo jih pričakovali. Prav te dni, ko poteka najin pogovor, se poslavljaš od aktivnega službovanja, od predanega dela v knjižničarstvu in kulturi. S kakšnimi občutki? Predvsem mislim, da je bila moja velika sreča, ker mi je bilo dano opravljati delo, ki me je veselilo. Pravzaprav dostikrat niti nisem imela občutka, da prihajam v službo. Nikoli nisem merila ur, ker se mi je zdelo, da delam nekaj, kar me osebno veseli in kar mi prinaša zadovoljstvo. To dejstvo je tako veliko in pomembno, da zasenči vse težave, ki so me na tej poti spremljale in jih je bilo treba premagati. Rada sem delala za ljudi v svojem kraju in bila sem vesela ob spoznanjih, da se tega zavedajo. Naredila sem po svojih sposobnostih in presoji največ, kar sem lahko. Če sem dovolj, bodo presodili drugi! Kaj bi želela reči bralcem revije Kras? Revijo Kras spremljam od njenega začetka. Ob njenem nastanku me je bilo po-tihem strah, da bo njena pot kratka, kar ni redek pojav pri izhajanju periodičnega tiska pri nas. Vesela sem, da revija Kras vztraja, da si širi krog bralcev in da postaja nepogrešljiva, saj prispeva k širjenju izobrazbe in bralne kulture, predvsem pa je neprecenljive vrednosti njeno poslanstvo pri širjenju vedenja o krasu in predstavljanja Krasa z vseh vidikov tako v Sloveniji kot v tujini, ker posamezne tematske številke izhajajo tudi v angleščini. Nataša Petrov, prof. francoščine in univ.dipl.lit. komparativistka - vodja knjižnice v IN DOK centru Uprave RS za kulturno dediščino, Ljubljana KRAŠKE Dl Slovenski regionalizem v odnosu do obmejnosti V zadnjem času skoraj ne mine dan, ko se ne bi v medijih pojavil prispevek o regionalizmu in s tem povezanimi dejavnostmi za skladnejši regionalni razvoj države Slovenije. Avtorji se lotevajo regionalizma z različnih zornih kotov; odvisno od okoliščin in razmer, iz katerih izhajajo. Na splošno lahko zapišem, daje vsem skupno spoznanje, kako mora Slovenija izrabiti geografske, kulturne, prostorske in druge različnosti kot svoje glavne primerjalne prednosti pred sosednjimi državami (kar velja enako tudi za same regije v Sloveniji!), za kar pa je treba najprej doseči soglasje znotraj posameznih skupnosti. BO PRIMORSKA ZMOGLA IZKORISTITI SVOJE PRIMERJALNE PREDNOSTI? Tatjana Rener Komu zaupati proces? Podpora razvojnim agencijam s figo v žepu? Odgovor na vprašanje, zakaj načrtovanje v zadovoljivem obsegu še ni steklo, je preprost. V vseh razpravah je pozornost odgovornih osredotočena predvsem na obliko razvojnih agencij in vse premalo na vse- bino njihovega dela. Vsebina dela razvojnih agencij vse preveč ostaja nedorečena, kot da bi se ne zavedali vseh okoliščin, v katerih se nahajamo kot prebivalci, občani, državljani in narod - če se, seveda - sploh še zavedamo pomena teh kategorij! Med državo in lokalnimi skupnostmi potrebujemo neko razvojno strukturo ljudi, ki bo sposobna povezati majhne, parcialne interese v večje, integralne razvojne programe in projekte, s katerimi bo mogoče razvoj usmeijati v zaželeno smer. Ven- Res je, da je država z zakonom in s pravili sicer postavila okvir in hkrati dovolj ohlapne pogoje, toda s tem je vrgla žogico občinam - nosilkam razvoja, češ, če ne boste sodelovali, boste prikrajšani pri razdeljevanju javnih domačih in tujih pomoči. Vse prevečkrat se kot razlog za celoten proces omenja pridobivanje sredstev iz strukturnih skladov Evropske unije, saj se s tem zamegljuje pomen in vlogo regionalnega načrtovanja za usmerjanje skladnega razvoja skupnosti nasploh. Odsotnost celovitega pogleda na razvoj v zadnjih desetih letih je popolnoma preusmerila pozornost in razpoložljive vire k parcialnemu, delnemu oziroma posamičnemu reševanju problemov in hkrati povzročila tudi osip oziroma preusmeritev že tako maloštevilnega kadra, ki bi bil sposoben izpeljati zahteven proces regionalnega načrtovanja, to se pravi soočiti se z izzivi sodobnega časa in ponuditi slovenski politiki dar malokdo postavlja ta proces v kontekst izdelovanja regionalnih in skupnih razvojnih programov, ki se je formalno pričel s sprejetjem regionalne zakonodaje, bolj zavzeto pa se je začel šele letos. Pred kako težko in zahtevno nalogo so razvojne institucije - agencije, ki so si zadale za nalogo, da številne partnerje v statističnih regijah Slovenije pripeljejo do končnega skupnega soglasja o razvojni viziji in glavnih strateških usmeritvah v Sloveniji za naslednjeh pet, morebiti deset let, kaže tudi Poročilo o človekovem razvoju* za Slovenijo. V njem zelo izstopa nizka stopnja zaupanja prebivalstva v institucije (ustanove), po kateri je Slovenija močno pod svetovnim in evropskim povprečjem. Izredno nizka stopnja zaupanja ljudi v institucije je tudi med najbolj skrb vzbujajočimi podatki, saj je prav stopnja zaupanja po mnenju nekaterih teoretikov sploh najpomembnejši vidik socialnega kapitala. Zaupanje v soljudi in institucije je prvi pogoj za hiter razvoj družbe; še zlasti na višjih stopnjah industrializacije, ko sta ustvarjalnost in inovativnost vse bolj zaželeni in iskani. Od kod tako majhno zaupanje prebivalstva v institucije, ki vsekakor ni posledica kratkoročnih dejanj? Dr. Veljko Rus v komentarju k Poročilu o človekovem razvoju svari pred vse manjšim vplivom stroke na odločitve vlade in pred vse manj demokra- Kal v Slopah pri Kozini, ki ga namerava sadjar Damjan Marsič uporabljati v turistični ponudbi svoje kmetije odprtih vrat. m $',oL Tipična kraška domačija blizu zgornjega kala v Kazljah čaka na prenovo... Jo bo dočakala prej, preden se bo sesula vase? tičnim odločanjem, kar samo dopolnjuje splošne neugodne percepcije ali zaznave o stanju slovenske države. Dejstvo je, da postaja konflikt med odtujeno državo in civilno družbo vse bolj izrazit, razplet tega konflikta pa bo po Rusovem mnenju zelo odvisen od vloge izobraževalnega sistema in sindikatov ter tudi medijev, ki so v nasprotju z institucijami deležni čedalje večjega zaupanja prebivalstva. Iz tega lahko povzamemo, da je med temeljnimi pogoji za uspešnost nadalje- vanja načrtovanja, ki so ga razvojne agencije na lokalni ravni sprožile z začetkom izdelovanja razvojnih programov na območjih statističnih regij, na državni ravni pa Agencija RS za regionalni razvoj s pričetkom izdelovanja državnega razvojnega programa, vključitev in ustvaijalno sodelovanje vsega prebivalstva neposredno ali posredno - tudi in predvsem s pomočjo razpoložljivih medijev. Vloga regionalnega načrtovanja fjpf. * KRAŠKE D inovativne iti smele usmeritve, sprejemljive za vse družbene dejavnike. Glavno poslanstvo sedanjih razvojnih agencij je predvsem, da ponovno uveljavijo pomen regionalnega načrtovanja. Njegova glavna prednost je, da ostaja dovolj blizu prebivalstvu in zato lažje odgovarja na potrebe prebivalstva, hkrati pa razvoj ustnega s širšega zornega kota, kar je nujno za učinkovito izrabo razpoložljivih virov in za zagotavljanje standardov javnih storitev. Razvojni programi so strokovni dokumenti, so listine, v katerih skupina občin in v njihovih okvirih vsi zainteresirani za razvoj dorečejo svojo razvojno vizijo, kakšni želijo biti kot skupnost, kakšno okolje želijo razvijati, zato da bo prijazno zanje in za njihove otroke ter morebiti tudi za obiskovalce in tuje investitorje, če si jih želijo. Seveda pa mora postati vsak razvojni program nujno tudi politični dokument, saj se le s politično verifikacijo ali potrditvijo vsi zavežejo, da bodo prispevali k uresničevanju dogovorjenih prednostnih nalog, seveda vsakdo po svojih zmožnostih. Brez politične verifikacije bi bil tak dokument le kup papirja, napovedi, obljub, čez leta pa bi ugotavljali, da je bilo škoda porabljenega denaija in časa za njegovo pripravo in izdelavo. Takih primerov imamo v Sloveniji že kar precej. Tudi zaradi tega dejstva je delo razvojnih agencij že na samem začetku težko, verjamem pa, da bodo agencije vse uporabne analize in usmeritve vpele v svoja izhodišča in jih udejanile. Izzivi in pasti obmejnega območja z Italijo Odlašanje začetka razprave o viziji razvoja in glavnih strateških usmeritvah je neodgovorno in ima lahko - še posebej za obmejne regije - dolgoročne negativne posledice. Kako burno zgodovinsko izkušnjo je preživljala Primorska, kako so zgodovinarji presojah odločitve tedanjih političnih Z ene izmed številnih delavnic Pilotnega projekta Kras, na kateri so predstavniki civilne družbe in najrazličnejših ustanov razglabljali o razvojnih prednostih in pomanjkljivostih Krasa. akterjev za nadaljnji razvoj večnacionalnega prostora, si lahko preberete že iz trideset strani dolgega Poročila o slovensko-italijan-skih odnosih, ki ga je objavil Dnevnik na svojih internetnih straneh 5. aprila 2001 in ki je nastajalo sedem let. Že naslov,,Vpogled v težkih 76 let“ ponazarja pestro, pretežno hudo zgodovinsko izkušnjo sobivanja različnih narodov v zaledju Tržaškega zaliva. Marsikomu se primerjava sedanjega časa s časi pred sto in več leti morebiti ne bo zdela prava, mislim pa, da je še kako umestna; še posebej v času nastajanja Evrope regij. Če je regija stičišče lokalnih in nacionalnih interesov, prostor obojestranskega vplivanja, potem je obmejna regija še toliko bolj pomembna entiteta, stvar, zadeva. Tudi zaradi številnih priložnosti in pasti, ki jih že sedaj ponuja čezmejnost, že jutri pa bodo te izkušnje pomembno sooblikovale ustvarjanje novih realnih povezav s centri, kot so Trst, Gorica, Videm in še dlje - v bistveno spremenjenih razmerah. Kaj se skriva za dokaj ugodno sliko o razvitosti obmejnega območja z Italijo? Po podatkih iz Strategije regionalnega razvoja sodi goriška statistična regija na četrto mesto v državi, takoj za osrednjeslovensko statistično regijo, za obalno-kraš-ko statistično regijo in za gorenjsko statistič- no regijo. Očitno nadpovprečno razvita Goriška prevladuje nad razvojno nerazvitimi deli te statistične regije, kot je Trenta. A še bolj podroben pogled v analizo pokaže, daje goriška statistična regija med petimi statističnimi regijami v državi brez prirastka prebivalstva, hkrati pa ima med vsemi največji indeks staranja. In če pogledamo podatek za celotno obmejno območje Slovenije z Italijo, vidimo, da sta goriška statistična regija in obalno-kraška statistična regija edini, ki imata več prebivalcev starih nad 64 let kot prebivalcev do 14. leta starosti. Že siceršnja slovenska podpovprečna izobraženost kaže na obmejnem območju še slabšo sliko, kar zagotovo ni dobra popotnica gospodarstvu, ki deluje ob meji s sosednjo Furlanijo-Julij-sko krajino in ki je v letu 2000 ustvarila 50 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega, medtem ko jo je goriška statistična regija v letu 2000 ustvarila le 21 tisoč evrov na zaposlenega. Kako izkoristiti potenciale obrobja države, kije praviloma prostor, od koder prihajajo nove zamisli, s tako skromnimi človeškimi viri? Kakšno inovativnost, kakšne kulturne usmeritve,... lahko pričakujemo od Primorske? Ali bomo prostor kar prepustili prevladi obstoječih centrov onkraj meje, na primer znanstvenikom v Raziskovalnem središču (Area di ricerca), oddaljenem deset minut od Sežane, ki skupaj z visoko specializiranimi podjetji, katerim nudi podporno okolje, zaposluje 1400 visoko izobraženih strokovnjakov in razpolaga z letnim proračunom več kot 50 milijonov evrov? Ali sploh želimo usmerjati svoj razvoj? Dr. Jože Pirjevec pravi, da se nam z vstopom v Evropsko unijo ponuja nenavadna priložnost, da idealno obnovimo celovitost našega etničnega prostora in v določenem pogledu znova pridobimo tisto enotnost, ki smo jo pridobili v habsburški monarhiji. Možnosti za to so bistveno večje, saj nismo več podložni tuji oblasti, temveč ima- mo svojo državo in svojo mednarodno priznano identiteto ali istovetnost, kar bistveno spreminja naše odnose s sosedi. Ali lahko regionalni razvojni programi za dve obmejni statistični regiji - go-riško in obalno-kraško - ponudijo novo razvojno paradigmo ali vzorec, zgled, upoštevajoč čezmejni kontekst - neideološko, do ljudi prijazno in razumljivo, dajo bodo sprejeli za svojo in jo potem tudi uresničevali? Od sposobnosti razvojnih agencij je odvisno, ali bodo znale na osnovi preteklih izkušenj spremeniti obmejna območja iz dosedanje perifemosti ali obrobnosti v točke intelektualne in gospodarske izmenjave ter vsestranskega kulturnega razvoja, skratka izzvati kakovostno razpravo o možnostih razvoja in argumentirano ali podkrepljeno izpeljati strategijo za prihodnost življenja v večkulturnem prostoru. “Eno od temeljnih vozlišč političnega boja v Primorju je bilo razmerje med mestom in podeželjem” je zapisala komisija v Poročilu o slovensko-italijanskih odnosih. Z razpravo o prednostih v razvojnih programih se bodo ponovno postavljala vprašanja, kaj gradi identiteto oziroma podobo in značaj okolja, postavljala se bodo razmerja med tistimi nekaj malimi mesti in pretežno razpršeno poseljenim podeželskim prostorom na naši strani meje, a vedno ob prisotnosti znanega in manj znanega prostora onkraj meje. Obmejna območja so že dalj časa deležna posebnih instrumentov Evropske unije (v Sloveniji je Pharejev program čezmejnega sodelovanja z Italijo Interreg) prav zato, da se omogoči intenzivnejše spoznavanje čezmejnega prostora, poveča medsebojno razumevanje, spoštovanje, zaupanje - česar je, na žalost, primanjkovalo v preteklosti. Medsebojnemu zaupanju pripisuje sodobna ekonomska teorija velik pomen, saj je nujno za uspešno gospodarsko dejavnost. Doslej nismo znali dovolj izkoristiti slovenske manjšine onstran meje kot dragocenega povezovalnega člena pri poglabljanju tako slovensko-slovenskega dialoga kot tudi slovensko-italijanskega dialoga; tudi ne zaradi pomanjkljive strukture tostran meje. V zadnjem desetletju, ko je bilo treba po osamosvojitvenem naporu ustvariti državo in jo popeljati skozi tranzicijo ali prehod v družbene reforme, so bila obmejna območja nekako v senci notranjih problemov in bolj kot vir trenja s sosednjimi državami, ne pa kot prostor za lastno uveljanjanje v komunikaciji z njimi. Ko se bližamo vstopu v Evropsko unijo in se torej znova odpovedujemo delu svoje suverenosti ter v določenem pogledu tudi svojim mejam, je nujno, da vse strateške vidike “obmejnosti”, vključno s slovensko manjšino onstran meje, postavimo med prednostna izhodišča nove razvojne paradigme, zapisana v razvojnih programih, prek njih pa nujno v državnem razvojnem programu. In spet je treba poudariti pomen in vlogo razvojnih agencij kot ključnih institucij, ki edine lahko strateško pomembne vidike pretvorijo v ljudem razumljivo govorico o celovitem pogledu na skladen regionalni razvoj in - kar je še pomembnejše -se jim približajo ter jih pritegnejo v proces kot enakovredne partnerje. Le cilji, ki bodo imeli podporo od spodaj navzgor, bodo lahko dobili tudi politično, predvsem pa legalno potrditev. A brez zaupanja v strokovnjake in brez jasne politične podpore strokovnjakom, ki so se pripravljeni spopasti z izzivi, Primorska svojih primerjalnih prednosti ne bo zmogla izkoristiti! ‘Poročilo OZN zajemo 1 74 držav in jih uvršča po izbranih kriterijih. Slovenija je na 28. mestu Tatjana Rener, univ.dipl.inž.arh. - vodja Regionalne pisarne Agencije R Slovenije za regionalni razvoj v Štanjelu in regionalna koordinatorica Oživljeni Štanjel tudi, kadar je v cerkvi sv. Daniela kakšna praznična maša ali kulturna prireditev. KRASOSL Priznanje Krasu in slovenskim krasoslovcem JESENI V POSTOJNI PODIPLOMSKI ŠTUDIJ KRASOSLOVJA Andrej Kranjc Iz imena pokrajine Kras (Carso v italijanščini, Karst v nemščini) je v prvi polovici 19. stoletja nastal splošni pojem kras (v mednarodnem strokovnem izrazoslovju karst). Pozneje, v 20. stoletju, se je počasi razvila tudi posebna veda, ki se ukvarja s krasom - krasoslovje. Vendar pa krasoslovje kot izrazito interdisciplinarna veda oziroma »integralni sitem znanosti o krasu« nikjer ni uspela priti v uradne sistemizacije in klasifikacije ved, podobno, kot se pogosto dogaja tudi z drugimi interdisciplinarnimi vedami, npr. z vedo oziroma z znanostmi o okolju. Z začetkom podiplomskega študija krasoslovja v Postojni letos jeseni v okvirih Fakultete za humanistične študije v Kopru postaja to za krasoslovje drugače! Kraška tematika je bila že zgodaj vključena v sistem izobraževanja. V Avstro-Ogrski je bila, na primer, v vseh učbenikih zemljepisa slika Postojnske jame. Tudi v visokem šolstvu je bil kras že zgodaj prisoten. H. Trimmel je imel kmalu po prvi svetovni vojni na Dunaju, v okviru študija geografije, predavanja o krasu. Nekaj let za tem, ko je prof. Gams pričel (pred 35 leti) predavati na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je vpeljal predmet geografija krasa. Na Oddelku za geologijo Naravoslov-no-tehniške fakultete so predavanja iz geologije krasa. Po dostopnih podatkih je bil prvi, ki je naredil doktorat s tematiko z našega krasa, dr. Robert Oedl leta 1924. Njegova doktorska teza, ki jo je zagovarjal v Miinchnu, ima naslov »Podzemeljski tok Reke«. Po drugi svetovni vojni je večina naših krasoslovcev v svojih doktorskih tezah obravnavala kras: P. Habič kraški svet med Idrijco in Vipavo, R. Gospodarič razvoj jam med Pivko, Cerkniškim in Planinskim poljem, F. Habe Jamo pri Predjami, S. Šebela tektoniko Postojnske jame. M. Knez razvoj Škocjanskih jam, če naštejem le nekaj najbolj znanih primerov. Tako pri nas kot v tujini pa ni študija krasoslovja, ni »diplomiranih krasoslovcev« in tudi vsi našteti doktorji znanosti, strokovnjaki za kras, so doktoiji svoje temeljne vede, to je geografije, geologije, fizike, itn., nihče pa ni »doktor krasoslovja«. Tako v tujini kot pri nas strokovnjaki za kras predavajo o krasu na številnih univerzah, vendar povsod na »matičnih« oddelkih. Če je nekdo želel postati »širok« (kompleksen) strokovnjak za kras, tega s pomočjo univerzitetnega študija ni mogel doseči. Do sedaj! Z ustanovitvijo Fakultete za humanistične študije v Kopru, ki vključuje program podiplomskega študija krasoslovja, bo to drugače. Prizadevanja, da bi v Sloveniji V 300 let stari stavbi »Spodnje graščine«, prenovljeni 1999, kjer je sedež Inštituta za raziskovanje krasa, bo jeseni pričela s študijem prva generacija podiplomcev krasoslovja Fotografija: J. Kajna. ‘W' rjjr* Senzacionalno odkritje Tomaža Hrovatina VI PAVA - "SLOVENSKE BENETKE' TISOČ LET STAREJŠA? Tine Kristan vpeljali študij krasoslovja, so že precej stara. Šele z ustanovitvijo te koprske fakultete, na kateri bo velik poudarek na interdisciplinarnem študiju in na usmeritvi v Sredozemlje (kjer je kras še posebej pomemben), so dozorele okoliščine za tak študij. Podiplomski študij bo trajal dve leti za magisterij in štiri leta za doktorat. Prvo leto bo poudarek na osnovah krasoslovja, drugo leto pa bo študent lahko izbiral med štirimi moduli (hidrologija krasa, morfologija krasa, speleolo-gija, družbena geografija krasa). Poleg domačih strokovnjakov bodo v učnem procesu sodelovali tudi znani tuji strokovnjaki, npr. prof. D. Drew s Trinity College v Dublinu in Prof. M. Pulina s Fakultete ved o zemlji v Sosnowcu (Poljska). In ne samo profesorji, tudi študentje ne bodo le iz Slovenije, ampak bodo tudi iz tujine. Veljal bo »evropski« kreditni sistem, posebna pozornost pa bo namenjena osebnim stikom med študenti in učitelji (tutorstvo), terenskemu delu in praktičnim raziskavam (v laboratoriju). Zato samo »izvajanje študijskega procesa« krasoslovja fizično ne bo potekalo v prostorih fakultete v Kopru, ampak bo v prostorih prenovljenega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Ko je I. A. Perko kot direktor Postojnske jame 1910 načrtoval, naj bi Postojna postala svetovni turistično-kulturno-razi-skovalni center krasa (s Postojnsko jamo, z muzejem in z raziskovalnim inštitutom), si najbrž niti sanjati ni upal, da bi lahko tem trem poslanstvom priključil še četrto - visokošolsko izobraževanje. In prav to se bo pričelo letošnjo jesen. Najbrž bo to prvi formalni študij krasoslovja kot celote na svetu in najbrž tudi prvi visokošolski študij, ki bo potekal v celoti v Postojni. Akad. dr. Andrej Kranjc - znanslveni svetnik na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni V Vipavski dolini se v zadnjem času arheološka odkritja kar vrstijo. Po najdbi lovskega tabora iz starejše kamene dobe pod dvorcem Zemono - uspešna arheološka izkopavanja je vodila Patricija Bratina, univ.dipl. arheologinja iz Nove Gorice, je pred nekaj tedni Tomaž Hrovatin pred svojim domačim pragom v Vipavi odkril žarno grobišče, domnevno iz rimskega imperija. Najdišče sega v 1. ali v 2. stoletje našega štetja. Ali je najditelj Tomaž Hrovatin s tem odkritjem premaknil zgodovino Vipave za tisoč let nazaj? Najdba žarnega grobišča namreč dokazuje, daje stala na mestu sedanje Vipave rimska naselbina celo prej kot v Ajdovščini, kjer so staro rimsko utrdbo zgradili okrog leta 270 našega štetja. Čeprav Vipava ni mesto na Krasu, pa si zasluži pozornost v reviji Kras, saj istoimenska reka Vipava priteka iz širokega kraškega podzemskega zaledja. Vipavo, ki jo dokument iz leta 1376 prvič omenja kot trg, imenujejo tudi slovenske Benetke. Kraj je dobil ime po Vipavi, edini reki v Evropi, ki na tako majhnem prostoru izvira v številnih izvirih. Podzemna voda se zbira v širokem kraškem zaledju Nanosa in v delu Postojnske kotline. Znana je pripoved, da so izviri Vipave povezani s podzemnimi rovi s Predjamskim gradom. Poskusi z barvanjem vode so to potrdili. Vendar rovi niso prehodni. Tako se Erazem Predjamski med obleganjem njegovega gradu ni mogel oskrbovati z živežem iz Vipavske doline. Karlo Premrl ob izvirih reke Vipave. '-tc&-<»• /c. ^i*C.*lAC. C. CT-A-A. K-OLIAMO-/^«,^ <<_xL^ Z-- Z - « ^2G ‘ rx>' >,* ,.yA v*/-« Z>(?oAl t ( ^ *- i *av t(/yl . 'tcpsCp., "‘/e- - y š J Zamerkuvajne od moje ženitve. To je: Pismo smo šli delat na 8. Novembra /55. zglihali smo se bli na pervi dan ravno tega mesca in tega leta. Torej oblubil Oče od moje žene to je Janez Mahnič iz Plešivce N. 11 za doto 300ji. in balo in od pisma plačat, na rajtengo mi je dal per pismi precej 50 ji. za te druge dnarje ga morem čakati 6 let. To je o 6 letih plačati. Ohcet je bila na 28. 9bra /55. Jest Stejan Kariž z mojo ženo Heleno Mahnič iz Plešivce N. 11 1855. Kariž. ■ Igg^- k JojSatoa-c^^^L m/c /8'$, '•»-"•V '70 z£z £? rneScj.'. friz;.,.. >—'/Nr^yo. - 'Z&zrjfc&ž ____________ . 5-z^/ 0%£lJeJc n A' 7xTk- , f V/ Z/f 4 "X* •. • ■ •**&*/*-?'■ :Jjz y' Z . . .'..Z,.-! ' O*///) t.fji,), Z,-, it. X‘J f '’Kvčr /Jčzz .'' Zapis o Štefanovih otrokih, ki so bili: Johana (roj 1856), Jakob (roj. 1859), Marija (roj. 1861), Frančiška (roj. 1865), Frančišek (roj. 1866) in Jakob (roj. 1868). .//* { Za* ,/, -Z Zg*. Z:, /Zyy'". ' .z. v,. ZžSZvZ.Z ^ i ~r£■*%>*-/£. /y „ ‘,/^T/ ‘P'" č/Z5?,., .y^ .-/Z? // -'vM-v Z.V( %&* /«# Sv'^ $/■ ,*> r ' „ v*£'>i e /e *AS f.Occ.J'. y '/ V j1/^-ZZ -ZvL /V,, .A1.- ‘Zltr .*• liji', < ZtZT cZX< yv a a.-. | | y caj(7‘^Z.^JrJ>’o <***■ /K .........- - ....\"""-1" ...—-a— Kar nekdaj je blo, Minilo je vse. Kar prišlo še bo, Mal’pridno bo vse. Le Bog je sam večen. Kdor njemu služi je srečen. Zamerkuvanje za Marijo. Zmojo sestro sva se zmenila na 29/6/ 1860. Kar ohceti tiče še 15 ji. /5 ji. sim dan precej tisti večer. 10 ji. pa sim ob-lubiv do s. Križ vjeseni. In kar za balo tiče za plahte 10 gl. do s. Martin ali pa 2 plahte kupit. Za njivo v Ter-ncah sva se zmenla na 22/7. tega leta za 125 gl. 38 stariga dnarja na staro rajtengo. za leto /861 za Maja mesca sim oblubil 50 gl. dnarja ali pa snožet na mačjem bregi na moško šacengo ali pa sama zglihat. (plahta = odeja rajtengo = veljava šacenga = ocena zglihat = dogovoriti se Ternce, Mančji breg = ledinski imeni). a. >>l f f /Z /'*, Xt... <■ - Z..« . Mbrž? l,- J. /ffj/ ,y f.( CJl-*-'. j f „ //jziszfcc/a- Z&=yrz £fc. -P'/ fkMS' j ' c),t ‘ CC^Vry, . /Z? /?- , : f!-4P - "Z J y»<«. z' x* ..-6’, >\ W1 >../ uiM Z'1"/"" ■ /C tj* V leti 1861 na 26. dan Aprila ta dan po s. Marku smo vsadili na Kračah Terte vplanto in zid naredili per Mar-tincovmu. Bog le delo naše požegnaj. na 28./4.//61. Zo vorali za Sirk in Krompir smo pa na 15 dan Maja. Tu leto je bla taka velika suša. celo poletje do vsi h s. tih nismo imeli kaple vode in tudi slabo letino (sirk = koruza do vsih s. tih = vseh svetih - do 1. novembra). NARODOPISJE Kako se iz lubja izdela pastirsko glasbilo KRAŠKI POPRDON Andrej Malnič “Škoda, da se v juliju ne da več izdelati tistega glasbila iz lubja. Kako že je povedal oni možakar z zgornje gase, da so mu rekli? Bombardon? Se ti spomniš?” sem na glas vprašal Švagljevo, ko sem v Štanjelu na grajskem dvorišču sedel k mizi v prijeten hlad. “Misliš na popr-don?” je naglo segel v pogovor gost pri sosednji mizi, “Misliš na tisto glasbilo iz lubja, ki smo ga kot otroci delali na paši?” “Ja, ja, poprdon”, sem zadovoljno prikimal, “tako je rekel, poprdon. Kakšno smešno ime!” “Zato, ker je zvok po-prdona bolj podoben prdenju, kot pa bombardonu, s katerim igrajo v pleh bandah”, se je skupaj z drugimi gosti zasmejal Branko Saksida. Tako je ime domačinu iz bližnje Hruševice, ki je prisedel k moji mizi in nadaljeval: “Ma, kej te zanima poprdon? Ojej, koli-korat sem ga naredu. Zadnjič sem ga naredil pred petintridesetim leti, ko smo otroci še pasli na Dolcah, tam pri Hruše-vici. Tisto, da je v juliju prepozno, pa ne drži. Danes se je vreme spremenilo. Nekoč je res bil les poleti že ves sušen, danes pa ni več tako. Les je še vedno svež in ima dovolj soka v sebi. Vremenu se je zmešalo, je zmutjeno.” Ljudska sodba, da je vreme “zmutjeno”, mi je godila. Takoj sem razumel, da mi ne bo potrebno čakati do naslednje pomladi. “Poprdon lahko naredimo tudi zdej, v juliju”, je prisegel Branko. Besedo je držal. Čez nekaj dni smo se na istem dvorišču ponovno sešli in poduk, kako se naredi poprdon, se je začel. Kaj potrebuješ za izdelavo poprdona? Za izdelavo poprdona potrebuješ dobro nabmšen nož in tri vrste lesa: lesko, jesen in akacijo. Stebli leske in jesena morata biti ravni, lubje nikjer ranjeno, gladko, lepo in čisto, s čim manj izrastki, čvrši ali grli. Leska naj meri v dolžino dva metra, vzdolž cele dolžine naj bo povsod enakomerno debela, od dva do tri centimetre. Je- sen je lahko krajši, tja do metra dolžine bo zadoščalo. Ne sme biti starejši od dveh let in biti mora nekoliko tanjši od leske. Les urežeš tisto uro, ko se nameniš izdelati poprdon. Iz posušenega lesa se glasbila ne da izdelati. Akacija naj ima tme dolge od dva do tri centimetre. Iz lubja leske se izdela resonančno skrinjo - pri poprdonu je to tulec, zvit v stožec. Trnje akacije rabimo za utrjevanje lubja pri zvijanju leskovega tulca, iz jesenovega lubja pa izdelamo ustnik. Branko Saksida po narejeni spiralni zarezi odmotava leskovo lubje za poprdon, ... rp ... izbira akacijeve trne za utrditev poprdona, ... Kako je Branko Saksida izdelal poprdon? Branko je najprej vzel leskovo palico, jo pregledal in očistil. Na enem koncu je lesko lepo krožno odrezal. Nato je od tega proti drugemu koncu začel z nožem v lubje zarezovati rez v obliki spirale, ki se je kot kača vil okrog vse palice. Rez mora biti dovolj globok, da se prereže vso debelino lubja. Pomembno je, da je rez enakomeren in diagonala reza vzdolž spirale na palici enaka. To zato, da se pozneje lubje lepo zvije v stožec. Ko je Branko dovršil rez, ki je segal približno meter in pol v dolžino, je začel lubje slačiti. Z nohtom je najprej previdno ločil lubje od stebla in ga počasi odvijal. Pri delu mu je pomagal Sebastijan Švagelj, kije palico na drugem koncu počasi sukal okoli njene osi. Slačenje lubja teija natančnost. Še posebej velja biti previden na tistih mestih, kjer so grla. Tod je namreč lubje tanjše in močneje zraščeno s steblom, pa zato rado poči. Ranjeno lubje namreč ni več uporabno. “Leska je za izdelavo poprdona najboljša, ker ima majhna grla. Vejice na steblu niso premočno zraščene, tako da tudi lubje na mestu, kjer so grla, brez večjih težav od- stopi od stebla. Pri jesenu so grla bolj zraš-čena, zato jesen ni primeren. Pri leski je najbolj pomembna povrhnjica - srajčka, ki drži lubje skupaj in ga varuje. Leskovo lubje je dobro, ker ima tanke, precizno speljane žilice in je zato tudi prožtto”, me je podučil Branko. Ko je lubje slečeno, ga je treba takoj zviti v stožec. Lubje se hitro suši, posušeno pa rado poka in se ga ne da več zvijati. ... zvija ali zamotava leskovo lubje v poprdonov tulec, ... “Poglej, kako se zviva lubje!”, je rekel Branko in si prižgal tobak. “Tako se to dela! S prsti počasi začneš zvivati lubje, tako kot rolo v konus. Na tem koncu, tu pride ustnik; tu se bo v poprdon pihalo, da bo trobu. Si zastopa? Na tem koncu mora biti tulec ožji in se mora proti drugemu koncu počasi širiti, da dobiš podobo stožca. Važno je, da lubje lepo enakomerno zvijaš. Da bo stalo pri miru, da bo fiksirano, ga bomo vsakih nekaj zavojev prebodli s trni akacije. Tako! Zasto-piš zdaj, zakaj rabim kac? In trni morajo biti dovolj dolgi, da na tem tanjšem koncu, kjer pride ustnik, prebodejo tulec skozi. Tako bolje stoji skupaj. Si zastopa?” Lubje se prebode tako, da so vsi trni postavljeni v ravni črti. “Na, tako lepše zgleda!”, je pristavil Branko, “pa še lepše se poprdon drži v rokah. Za ta štirideset centimetrov dolg stožec iz zvitega lubja sem uporabil štirinajst akacijevih trnov”. “Ola, zdej pa še ustnik! Tega bom pa naredu iz jesena”, je Branko zamrmral bolj sebi kot meni. Tudi ustnik se naredi iz lubja. Vendar se jesenovo lubje ne sleče tako kot pri leski. S stebla se potegne celo, v obliki votlega valja. Zato se na dveh koncih stebelca v razmiku petih centimetrov v lubje najprej zareže krog in krog. Nato se na koncu stebelca z nožem narahlo odstrani z lubja povrhnjica ali srajčka v dolžini dobrega centimetra. “Zdej moraš bit pa previden! To moraš delat z ljubeznijo! Če poškoduješ ostalo lubje, ki je pod srajčko, bo ustnik zanič. Ta oskubljeni del lubja na ustniku boš dal v usta; na tem koncu se bo pihalo. Vidiš, ko si to naredil, moraš še j- ploskim delom ... vstavlja akacijeve trnje v nastajajoč tulec in ga utrjuje, ... Take poprdone je Branko Saksida pred mnogimi leti izdeloval na paši. In izdelovanje poprdona je tudi turistična zanimivost, kakor je videti na fotografiji! Vse fotografije: A. Malnič za fotografsko dokumentacijo Goriškega muzeja rezila narahlo potolči po vsem lubju. Po lubju tolčeš toliko časa, približno dve minuti, da spraviš izpod lubja ven sok, da pride med lubje in stebelce zrak, ki iztisne izpod lubja sok. Šele zdaj lahko previdno povlečeš lubje dol s stebelca. Drugače kot tako se lubja ne da dol zvleč. Če lubje raniš, bo ustnik zanič” je med delom opozarjal Branko. Za ustnik je najbolj primemo lubje enoletnega lesa. Od starejšega se zlahka loči po tem, da je enoletni les bolj živozelen in bolj svež. Škoda, daje z enoletnega lesa lubje sila težko potegniti, ker je še preveč zraš-čeno. Tudi Branku delo ni šlo najbolje od rok. Ko gaje narahlo potolkel s ploskim delom rezila, seje lubje le še bolj sprijelo. Poskusil je dvakrat, a se je lubje pri vlečenju s stebelca vedno ranilo, tako da sta bila oba ustnika neuporabna “Iz tega ne bo nič!” je zarobantil Branko in vzel les dve leti starega jesena. To pot je šlo. Ko je bilo lubje za ustnik potegnjeno s stebelca, gaje Branko na tistem koncu, kjer je lubju posnel srajčko, natanko na polovici valja previdno nekajkrat stisnil skupaj, da se je sploščil. Lubje na sploščenem delu ne sme počiti. Tako je bil ustnik končno narejen. Okrogli konec ustnika je Saks -tako Branka kličejo prijatelji - potisnil v leskov stožec tako globoko, daje ven štrlel le sploščeni del. Premer ustnika mora biti nekoliko manjši od ožjega dela leskovega stožca, da se ustnik lahko potisne vanj. Brez ...izdeluje še ustnik iz jesenovega lubja, ... uporabe sile mora tesno leči ob notranjo stožcevo steno. V ustnik se piha. Je tisti del glasbila, ki povzroči, da poprdon sploh gode. Med pihanjem se začne ustnik tresti in njegova vibracija povzroči zvok, ki ga tulec iz lubja ojači. “Tako, tu maš poprdon! Si vidu, uporabu sem meter in pol leske, dvajset cen-timerov dolgo stebelce jesena, širinajst trnov kača in pol ure dela. Pa je! Poprdon, žal, ni dolgo obstojen. Lubje se hitro posuši; posebej še ustnik. Meni je na paši igral nekaj ur. Če bi dal ustnik v vodo, bi ostal nekaj več časa svež- Mogoče kakšen dan, več pa ne. Zdej bomo vidli, če bom še znal igrat!? Dobro, da tvoj fotoaparat ne snema zvoka, da se ne bom osmešil pred bralci revije Kras, če poprdon ne bo igral!” je bolj za šalo dejal Branko, si oslinil ustnice in poskušal zaigrati. Pa ni in ni šlo; poprdon ni dal nobe- ... ter ustnik vstavi v ožji del tulca. In poprdon je narejen. ne od sebe. “Je že tako! Ko se hočeš izkazat, gre vse narobe. Kaj češ! Dolgo je tega, kar sem poprdone zadnjič delu”, je jezno sklenil Branko in odložil nemo glasbilo na mizo. Poskusil sem tudi sam, a zaman. Poprdon je zagodel A s poprdonom ni bilo nič narobe, le Branko ni bil več vešč igranja nanj. Ko je k mizi pristopil Štefan Švagelj in vzel poprdon v roke, je poprdon v splošno zadovoljstvo na glas zatrobil vsej gostilni na čast. “Ola, samo znat moraš"! je odleglo Branku. “Na, zdej mi je pa žal, da tvoj fotoaparat ne snema zvoka". Meni pa je bilo že od samega začetka žal, da naš muzej ne premore video kamere. “Dela, dela! Če bi vodu, bi se dalo verjetno še kaj zaigrat nanj; s pritiskanjem ustnic lahko oblikuješ tudi višino tona”, nas je podučil za glasbo nadarjeni Štefan in v veselje gostov pihal naprej. Preprosto pastirsko glasbilo se je na mah prikupilo tudi nekaterim drugim štanjelskim fantom, da so še sami zaigrali nanj. “Kaj je fantje, bomo naredili drugo leto za sv. Jurija koncert?” je nagovorila fante Duška. Domači fantje so se v odgovor samo zasmejali. “Ne bi bilo slabo”, sem pristavil, “ne bi bilo slabo, če bi turisti vedeli, da se lahko v Štanjelu naučijo izdelovati stara pastirska glasbila”. Andrej Malnič, univ.dipl. etnolog višji kustos-etnolog, Goriški muzej Plenetenje vencev na večer pred sv. Ivanom PREDLAGAM VSAKOLETNO RAZSTAVO VENCEV SV. IVANA Andrej Malnič Ob kresu, ki ga slovensko izročilo šteje za nadvse pomemben praznik, so se v stoletjih nakopičile raznolike in številne šege. Čeprav je sedaj kresni večer poznan bolj po tem, da so se na Slovenskem kurili ivanji kresovi, so bile nič manj pomembne tudi nekatere druge navade. Med najlepšimi in najbolj simpatičnimi je zagotovo bila, da so žene in dekleta na večer pred svetim Ivanom, 24. junijem, spletle iz cvetja vence sv. Ivana. Spletle so jih iz tistih rastlin, ki so imele ob kresu po stari ljudski veri posebno nadnaravno moč. Z venci, pa tudi s šopki, so žene in dekleta krasile vrata in okna. Vera je bila, da bo ob večernem zvenenju pred kresnim dnem prišel blagoslovit to cvetje sam sv. Ivan. Venci in šopki so krasili pročelja stavb vse dotlej, dokler niso oveneli. Takrat so jih gospodinje snele z vrat in oken ter shranile, da so z njimi med letom ob hudi uri odganjale nesrečo. Stanjelske žene in dekleta in Avrelijo Gulič so 23. junija pletli vence sv. Ivana. Pod strokovnim vodstvom Goriškega muzeja in v sodelovanju z domačini iz Štanjela (Turistično društvo, Krožek za spodbujanje družabnosti in oživljanje starih šeg) bi lahko stara navada - pletenje vencev sv. Ivana - ponovno oživela. Vence in šopke, ki bi jih spletne domače žene in dekleta, bi na večer pred sv. Ivanom postavile na ogled po vsem starem Štanjelu. Obesili bi jih nad vrata naseljenih in praznih hiš. Ves stari Štanjel bi se tako za nekaj tednov spremenil v razstavno galerijo. Najlepši in ohranjeni posušeni venci ter šopki bi bili nato do naslednjega kresnega dne razstavljeni v gradu. Končni cilj takega ohranjanja kulturne dediščine je, da bi pletenje vencev sv. Ivana v nekaj letih razvili v pravo hortikulturno prireditev, ki bi bila izrecno namenjena umetnosti pletenja vencev. Ob ustrezni začetni pomoči Občine Komen ter sponzorjev bi lahko ta hortikulturna prireditev postala vseslovenski praznik cvetja. In v Štanjelu bi dobili pravo sejemsko in seveda tudi turistično prireditev, ki bi bila zanimiva ne le za vso Slovenijo marveč tudi za tuje goste in za tuje cvetličarje. Začetni kapital (znanje in ljudi) imamo. V Štanjelu že obstaja skupina ljudi v okviru Turističnega društva (Glej članek A. Malniča: Kristina Rudež v Štanjelu še vedno plete venec svetega Ivana, revija Kras, št. 41, leto 2000, IFfgl SfU^1 NARODOPISJE Venci Sv. Ivana strani 34!), ki na amaterski ravni goji in uči mlada dekleta plesti vence. Tudi razstavni prostor je že na voljo, stare štanjelske hiše pa so nadvse primerne, da bi jih nekaj tednov krasili umetelni venci sv. Ivana iz vse Slovenije in bližnje soseščine. Vsak cvetličar, ki bi prišel v Štanjel plesti vence, bi lahko spletel dva venca. Enega tako, kot so ga pletli po starem v njegovem domačem kraju, dmgega pa tako, kot bi si ga sam zamislil. Vse vence - tradicionalne in fantazijske - bi na koncu ocenila posebna žirija, določila zmnagovalce in podelila priznanja ter nagrade. Znanje in voljo imamo. Pa tudi, kaj hočemo, dobro vemo!! A sami tega ne bomo zmogli; Goriški muzej in nekaj zagnanih domačinov iz Štanjela ne bomo kos tej nalogi. Stopimo skupaj in z Občino ko-men ter z revijo Kras naredimo natančen in izvedljiv načrt! Za leto 2001 smo priložnost za to, žal, zamudili, kajti zamisel je prepozno prišla v glavo. Zato smo poskušali narediti, kar je bilo mogoče. Domačinke so spletle vence in z njimi okrasile Štanjel. A tudi ta izkušnja bo dobrodošla za uresničitev mojega predloga! In namesto sklepa lahko kot pripis sporočam, da so izdajatelji revije Kras sklenili predlog podpreti in skupaj z Goriškim muzejem, s Turističnim društvom Štanjel ob sodelovanju Občine Komen pripraviti do začetka leta 2002 vse potrebno za njegovo uresničitev ter pravočasno objavo razpisa in povabila na razstavo vencev sv. Ivana v Štanjelu 24. junija 2002! Nekaj krancljev sv. Ivana na štanjelskih stavbah... Vse fotografije: A. Malnič za fotografsko dokumentacijo Goriškega muzeja ram Andrej Malnič, univ.dipl. etnolog -višji kustos-etnolog, Goriški muzej ■» Sm 858 §g Zrak, ki ga dihamo, je pogosto močno onesnažen. Tudi zato, ker v Sloveniji za ogrevanje še vse preveč uporabljamo okolju škodljiva trda goriva. Toda vaša stara peč lahko kmalu postane črna preteklost. Tudi komunalne odplake marsikomu predstavljajo velik problem za okolje, a sedaj se ponuja ugodna možnost za njegovo ureditev. Ekološko razvojni sklad Republike Slovenije, javni sklad, ponuja ugodne kredite vsem prebivalcem Slovenije, ki bi radi omejili onesnaževanje okolja in si hkrati zagotovili udobje. Predlagamo vam uvedbo: ■ogrevalnega sistema na daljinsko ogrevanje, plin, kurilno olje, toplotno črpalko ali sončno energijo; ■ priklop na kanalizacijsko omrežje ali postavitev male čistilne naprave. Za namestitev teh naprav so vam na voljo ugodni krediti. Odločite se za čisto okolje! Krediti za okolju prijazno ogrevanje in za rešitev vprašanja, kam s komunalnimi odplakami, ter vse informacije o tem so vam na voljo v naslednjih bankah: Nova Kreditna banka Maribor Banka Celje Dolenjska banka Gorenjska banka Banka Domžale Banka Zasavje Koroška banka Pomurska banka Splošna banka Velenje Banka Koper Dodatne informacije: Ekološko razvojni sklad Republike Slovenije, javni sklad telefon: 01/241-48-20 http://www.ekosklad.si Poskrbite za svoje okolje! poskrbite za svoje okolje! ekološko razvojni sklad republike Slovenije,d.d. Voda sestavlja dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V RAZLIČNIH POJAVNIH OBLIKAH JE NAJPOMEMBNEJŠI OBLIKOVALEC PODOBE IN ŽIVLJENJA PLANETA. Na njeni gladini se zrcali OKOLJE v vsej SVOJI BARVITOSTI, NJENA PROSOJNOST IN ČISTOST ODSEVATA NAŠ ODNOS DO NARAVE. CISTO in naravno okolje je za ljudi življenjskega pomena. V Heliosu že nekaj let usmer- -- ^ jamo znanje in izkušnje v razvoj okolju prijaznih barv na vodni P£. osnovi, za kar imamo več razlogov: • zavedamo se ranljivosti okolja, • zavedamo se pomena nadomeščanja neprimernih sestavin z okolju in ljudem bolj primernimi, • zavedamo se, da so barve, ki jih proizvajamo, prisotne na vsakem koraku našega življenja in dela, zavedamo se, da moramo upoštevati najzahtevnejša okoljevarstvena priporočila in standarde, ki veljajo v Evropi. DANES vam v Heliosu lahko ponudimo vodne barve za različne kvalitete podlage (les, parket in kovinej v sklopu uveljavljenih blagovnih skupin Bori, Ideal in Tessarol, ki ustrezajo najzahtevnejšim svetovnim standardom. Vizualno so ti izdelki prepoznavni po grafičnem simbolu ribice v soncu, ki se kot žig pojavlja na embalaži in jamči visoko kakovost in ekološko neoporečnost barv. V o % o x> p*/ Okolju prijazne barve. HELIOS D.C.Stui KRAS Kilte m i hm M »n , < M 'S i :.- ....A kil % k£< r?i% ,/// Obveščamo Vas, da smo v začetku julija prejeli certifikat sistema kakovosti ISO 9001. Podeljeni certifikat dokazuje, da je uvedeni sistem zagotavljanja kakovosti skladen z zahtevami standarda na vseh področjih dejavnosti: od razvoja, proizvodnje, do trženja mesa in mesnih izdelkov. g® Ub- Cm^sistmak -^RAsmesno Novosti snop rya’dd. ST4JVD, '**D'^oVosn ,)0Mvr ^eve «0 900 J '1:1994 °BMVNo; «42V0. 'S7J V| ‘•'■'•Roiz ''%/vevi ;7Ejo - VODN„ MlNT*tCKJEM »Z*A IH Mesnih ,a>H.KOv Pod '"P*bnjti ya>-nost !i£Eca t^Mum ■ _ KRAS *0"£2**'*w KRAS d.d., Šepidje 31, 6210 Sežana; tel.: 05/73 10 300; fax: 05/73 10 327; e-pošta: info@kras.si; http://www.kras.si Vsi uporabniki Mobitel GSM lahko na Mobitelovi glasovni info postaji dostopate do številnih svežih, uporabnih in zanimivih informacij. Če pokličete splošni odzivnik 18 20 00, se ob pomoči glasovnega vodnika sprehodite po naboru informacij: novice, promet, vreme, horoskop, kinospored, in izberete tisto, ki vas trenutno zanima. Do posameznih vsebin lahko dostopate tudi direktno, s klicem na ustrezno številko. Na Mobitelovi glasovni info postaji se klice iz omrežja Mobitel GSM zaračunava po številu zahtev, ne pa dolžini informacije: naročnikom Mobitel GSM 100 SIT/informacija, Mobiuporabnikom 120 SIT/informacija. Iz tujine se poleg zahteve zaračunava tudi čas trajanja zveze. Mobitelova glasovna info postaja 18 20 00 splošni odzivnik, sprehod z glasovnim vodnikom. Novice 18 20 20 novice Ra Slo 18 23 03 Dvojčka Kinospored 18 24 00 18 20 24 novice 24 ur 18 23 04 Rak 18 24 01 Ljubljana 18 20 34 šport 24 ur 18 23 05 Lev 18 24 02 Maribor Promet 18 21 00 18 23 06 Devica 18 24 03 Celje 18 21 01 promet Ra Slo 18 23 07 Tehtnica 18 24 04 Kranj 18 21 02 promet Hrvaška 18 23 08 Škorpijon 18 24 05 Nova Gorica Vreme 18 22 00 vreme 24 ur 18 23 09 Strelec 18 24 06 Koper Horoskop 18 23 00 18 23 10 Kozorog 18 24 07 Novo mesto 18 23 01 Oven 18 23 11 Vodnar 18 24 08 Murska Sobota 18 23 02 Bik 18 23 12 Ribi Center za pomoč naročnikom 031/041121 Mobiuporabniki ter 031/041 700 700 GSM naročniki info