----- 269 ----- Nova teorija o potresih. Profesor na češki politehniki v Pragi K. N. Zenger izdal je 1 1885. knjigo „Die Meterologie der Sonne und ihres Planetensystems", v kateri je na podlagi ¦dvanajstletnega svojega opazovanja postavil hipotezo, da so vse prikazni, ki prouzročujejo silna porušenja .na naši zemlji kakor: nevihte, motenje magnetnice, severne zarje, visoke plime, potresi in ognjeni izbruhi v najtesnejši zvezi z dogodki na solncu. V omenjenih dvanajstih letih fotografoval je profesor Zenger solnce vsak dan — mnogokrat tudi po večkrat na dan — in te fotografije so po njegovi trditvi najboljši dokaz. za njegovo hipotezo; kajti takrat, ko je na solncu bilo največ peg, bakelj in protuberancij, godila so se največja porušenja na zemlji. Mnenje profesorja Zen-gerja potrdil je tudi francoski učenjak Marchand v obširnih, na opazovanja observatorija Sentmaverskega pri Parizu naslanjajočih se razpravah, katere je ravnatelj Mascart v januvariju 1887. 1. predložil akademiji znanostij v Parizu. Profesor Zenger je le tej akademiji že dne 29 aprila t. 1. poslal pod naslovom: „La catastrophe de Laibach, 14. avril 1895" razpravo o ljubljanskem potresu. Izvedši to, prosil je poslanec g. Ivan Hribar o tem potresu malo razpravo, ker je bil prepričan, da bode njegova teorija brezdvojbeno zanimala inteligentni del ljubljanskega prebivalstva, kakor so se z zanimanjem čitale razprave o ostalih treh potresnih teorijah. Gospod profesor bil je tako prijazen, da mu je ustregel v obširnejšem pismu. Gos. Hribar je potem priobčil to razpravo v „Slov. Narodu", po katerem je mi priobčimo. Električni toki — uzroki potresov. Znano je, da skupine meteoritov perijodično, t. j. v gotovi letni dobi prehajajo zračni krog naše zemlje ali pa se mu vsaj približujejo. Ta nebeška telesa pa se gibljejo po kometarnih potih, v podolžnih elipsah okolo solnca, katere so tudi pota nekaterih dobrih znanih kometov. Mogoče je tedaj naprej določiti, kdaj se bode nahajala zemlja bliže teh potov ali jih bode celo prerezala. Tedaj pa padajo vsled zemeljske privlačnosti pritegnjena telesa kot zvezdni utrinki ali meteoriti na našo zemljo svetlo žareč in pogostoma močne poke v zraku prouzročujoč. Dokazano je, da so te svetlobne prikazni električne in ne samo prouzročene vsled ogretja z veliko hitrostjo (do 1*20 kilometrov za sekundo) v ozračju padajočih teles. Spektralna analiza kaže iste prikazni, kakor jih nahajamo, če analizujemo s prizmo električno luč. Ta telesa prihajajo k nam iz interplane-tarnega prostora, v katerem je čisto druga napetost ali kjer ima elektrika drug potencijal, kakor na naši zemlji. Zato nastajajo mej njimi, kadar se dotaknejo gorenjih plastij našega zraka, silne električne sprožitve, vsled česar svetijo najbolje, ko prihajajo v zrak, izgubljajo pa svetlobe, ugašajoč z rudečim žarom, ko se približujejo trdni površini naše zemlje in ko se ob njo zadevajo. Ta telesa potujejo tedaj v sklenjenih eliptičnih potih ravno tako, kakor premičnice in kakor naša zemlja okolo solnca, napravljajoč okolo solnca eliptični pas, kateri na gotovem kraji prere-zava zemeljsko pot. V interplanetarnem prostoru je jako nizka temperatura, po Pouilettu nižja ko 400° C ---- 270 ---- mraza. V tako nizki temperaturi morajo se plini spreminjati v trdna telesa; prostor interplanetarni je tedaj sicer brez zraka, vendar pa napolnjen s prahu podobnimi telesi, ki se s planetarno hitrostjo gibljejo v eliptičnih potih okolo solnca, katero deluje jednako mogočnemu elektro dinamičnem stroju, t. j ob jednem kot mogočni magnet in kot ogromno elektrizovano telo. Prostor okolo solnca je tedaj ob jednem ogromno mogočno električno in magnetno polje, v katerem dobe telesa, ki se v njem gibljejo, velik električni po-tencijal, oziroma, da se nahaja na njih velika električna napetost, katero obdrže na vsi svoji eliptični poti okoli solnca, ali jo prenašajo isto tako kakor v fizikalnem laboratoriju pri znanem poskusu z Aro-novo palico. Padajoč v naše ozračje, prenašajo torej, brzojavni žici jednako potegnem iz bližine solnca k zemeljski obli, solnčno elektriko; le-ta pa, prehajajoč v ozračje in na zemeljsko oblo, prouzročuje vrtinčna gibanja zraka in tekočega jedra zemeljske oble, tako imenovane ciklone. Kakor se zračni cikloni odlikujejo po ogromnih mehaničnih učinkih, rušeč hiše in razvaljujbč cela mesta, podirajoč gozde in sušeč cele reke in jezera, prenašajoč vodo v veliko oddaljenost in pogubljajoč vse kot vodni vrtinci, tako tudi v tekoči notranjosti zemlje tako mogočni električni udarci provzročajo vrtinčno gibanje, ognjene ciklone raztopljenih snovij in lave. ,Ti cikloni .čutijo se na zemlji na trojen način: kvišku udarjajoči in šireči se glede na površje zemlje, vrteči ali rotačni okolo osi vrtinca in konečno napredujoči kakor zračni vrtinci. Ohlajena zemeljska skorja ima, kakor znano, jako različno debelost in se nahaja največja debelost njena pod morjem.. Lahko umevno je torej, da mora pri svojem napredujočem gibanji ognjeni ciklon zadevati se ob nejednakost no-tranje trdno-ohlajene zemeljske skorje. Taka zadevanja pa čutimo kot potrese zemlje in njene površine. Kedar so dosti močni, pretrgajo zemljo in iz razpok prihajajo plini in vrele vode. Ako se zadenejo še močnejše, prihajajo skozi razpoke deli ognjene lave iz katere je podzemeljski ciklon in kot najvišja stopinja sismičnih gibanj nastanejo: ognjeniki. Vse to nastalo je zaporedoma o ljubljanskem potresu. Dne 13. aprila 1895. prikazala se je ob 11. uri zvečer na tihem in jasnem nebu neštevilna množica zvezdnih utrinkov in po nebu švigal je električni blisku podobni ogenj. Bili so ti utrinki takozvane Li-ride, ker se zdi, da prihajajo z zvezdne skupine, Lira imenovane. Takoj potem, ko so bili vidni ti zvezdni utrinki, sledili so trije najmočnejši potresi v Ljubljani. Dne 12. aprila 1895. L, ko so tedaj skupine nebeških teles bile že prav blizo naše zemlje, bil je prav raočan potres v Kalabriji in na Siciliji blizo Etne; na Francoskem sesutje jeza v Decazeville-u in potresi v pre-mogokopih, ki so sezali do Belgije. V Pragi, na Du-naji, v Berolinu bili so silni magnetični viharji; na Češkem na treh krajih podsutje v rudokopih. To dokazuje najbolje, da je imel ljubljanski potres električen postanek. Kakor na našej zemlji, tako se nahajata tudi na solnci — čegar električni navod je temu uzrok — dve točki največjega porušenja v istej širjavi 18° severno od ravnika in v zemljepisnej daljavi 180° od sebe oddaljeni t. j. nasproti ležeči (na zemlji pri otoku sv. Tomaža na jednej in v indokitajskem morji na drugej strani). Od časa do časa (za 12 6 dnij*) nahaja se vselej jedna teh točk največjega porušenja, kjer s& zlasti napravljajo pogubni cikloni (na kopnem v Ameriki cikloni, v indokitajskem morji tifoni), sredi solnca obrnjena k našej zemlji; ker pa električna sprožitev gre vselej po najkrajšej, to je po onej poti, kjer nahaja najmanje upora, nahaja se središče največjega solnčnega porušenja v najpripravnejšej poziciji za delovanje na našo zemljo. Tako se dajo razkladati perijodična porušenja zračnega ravnotežja in porušenja elektrpmagnetična, kakor tudi podzemeljska ali seis-mična. V približno dvanajstdnevnih dobah nastajaja torej električni in magnetni viharji, severna sijanjar nevihte, vrtinci, potresi m — ako je motenje jako veliko, tudi izbruhi ognjenikov, kakor sledeča kratka statistika letošnjega Ljubljanskega potresa uči: 13. aprila veliki potres v Ljubljani, 23. in 24^ aprila novi, močni sunki v Ljubljani, 9. maja v Trstu in 10. v Ljubljani močni sunki. 19. maja močan potres v Morenci in po vsej Italiji, 19. in 20. maja potresi na Grškem, 21. maja silni sunki v Spoleti, 24, maja močni podzemeljski sunki v Ljubljani, istega dne izbruh Vezuva, 31. maja močni sunki v Ljubljani in v Kefaloniji na Grškem. Od 13. do 24. aprila = 11 dnij -. „ 24. aprila do 9. maja =15 „ „ 9. do 19. maja =11 „ „ 19. do 31. maja = 12 „ vkup ... 49 dnij kar deljeno s 4, daje povprečno 12 dnij mej velikimi potresi v Ljubljani in okolici. *) Natančno iznaša polovični solnčni obrat okolo os* 12-5935 dnij.