Najslajši smeh.
(Pravljica.)
•             Ko je še Gospod po zemlji hodeval ne imevši toliko prostora,  kamor
bi bil naslonil syojo trudno glavo in bi se vednega potovanja vsaj nekoliko odpočiti mogel, moral si je iskati v tujih hišah. svojega stanišča.
Tako potovaje pride nekega dne do revne koče. Ker se je že gosta tema bila polegla po zemlji, stopi v hišo in prosi prenočišča. ,,Iz serca radi vstrežemo vašej proinji, dragi gospod, reče niu revua družiuica, ako ste le vajen prenašati žalost, revščino iu druge nezgode, ktere že dokaj časa bivajo pod našo revno streho."
,,M je britkosti ne žalosti, da je ne bi niogel prenašati, pa ravno fcam kjer je terpljenje in britkoiit, tudi najraje prebivam; vsaj je terpljeaje edina
- 9 -
pot, ki pelje duhd v nebeške visino, k studencu vsega dobrega, k viru več-nega življenja. Vaša hišica mi je po tem takem prav po godu in rad ostanem pri vas."   ¦
Kmalu je stala revna, a vendar dobro narejena večerja pred Gospodom Po večerji ga pelje gospodar v majhno pa suažno sobico, v kterej je bila postelja za Gospoda pripravljena. Pokazavši mu posteljo in želječi mu ,,lahko noč" popusti samega ter se verne zopet nazaj k svojej dražini. — Snaga in lepa obnaša v tej hiši se je zel<5 dopadla Gospodu. Drugi dan zgodaj vstane in se ravua za nadaljno pot. Preden se pa poslovi, reče revnej dru-žinici: ,,Vasa gosfcoljubnost mi je všeč. Okrepčali ste mi trudne ude pa si ne morem kaj, da vam ne bi dal znaka svoje serčne hvaležnosti. Izvolite si, kaj bi vam bilo najljubše in najdraže na tem svetu." ,,Oh, gospod, ni v vašej moči, da bi uam dali, kar bi bilo nama najljubše v našej revščini," reče žalostna sopruga. ,,Imamo edino detice in to je bolno; znabiti, da mu že danes luč življenja ugasne. Ko bi se nama samo enkrat še ljubko na-smejalo preden umerje, bilo bi nama gotovo najljubše in najdraže na tein svetu."
,,Peljita me k svojemu Ijubčeku," reče Gospod, ,,tudi jaz imam otroke ' posebuo rad in znabiti da ustrežein vašej gorkej želji."
Starši peljejo neznanega gospoda k bolnemu detetu. Bledo in terpeče, skoraj brez vsega znaka kakega življeuja v sebi, ležalo je v revnej posteljici. Pa glej čuda! — Ko otrok vidi Gospoda, zasmeje se tak<5 milo in ljubd, kakor še nikoli poprej in ubogi starši se jokajo od veselja. — Gospodu je bilo všeč nedolžno veselje bogoljubne družinice in obljubi tudi drugim star-šem enako veselje narediti.
Iz navedene pravljice lahko uganeš, kaj je tvojiin staršem najdražega in najljubšega na svetu. Prizadevaj si tedaj, da jini boš delal veselje in da jih ne boš uikoli žalil; kajti skerb zatvoj časni in večni blagor jirn je noč in dan na serci. Oj kako tugujejo in za tvoje ljubo zdravje dobrega ne-beškega očeta prosijo, kedar si le količkaj nevarno bolan. Cele noči preču-jejo pri tvojej posteljici, strežejo ti in pomagajo, kolikor le premorejo po svojih slabih močeh; — in ti bi jih ne ljubil? Iz navedene pravljice se pa tudi učiš, kako iina Bog nedolžne otroke rad, in kako rad usliši ljube starae, kedar za svoje otroke prosijo. Gotovo pa še raje usliši molitev nedolžnih otrok, kedar za svoje dobre starše molijo. — Ne opusti tedaj nikoli, da se ne bi spomnil v svojej jutranjej in večeruej molitvi dobrih svojih staršev, ki imajo toliko ljubezni do tebe!