PESNJENJE V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ (1515–1918) 28 € http://zalozba.zrc-sazu.si Marija Stanonik V slovenski zavesti so bili dotlej vojaki kot posebna družbena kategorija popolnoma spregledani. Zgodovinski kontekst pričujoče monografije se nanaša na čas, ko je bila večina slovenskega etničnega ozemlja pod habsburško dinastijo od okrog leta 1500 do poraza Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni 1914–1918. Uokvirjajo jo prve tiskane vrstice iz slovenske puntarske pesmi v kmečkem uporu leta 1515 do pesmi o tragičnem uporu slovenskih črnovojnikov z Antonom Hafnerjem na čelu v Judenburgu leta 1917. Medtem ko prvo poglavje obravnava pesnjenje na vojne in vojaške teme v petih stoletjih, se drugo omejuje na samo pet let prve svetovne vojne. Statistika našteje okrog 70 različnih avtorjev z okroglo 1000 pesmimi. Njihovo geografsko obzorje sega na bojišča na južne in vzhodne Evrope. Vid Ambrožič je zdržema preživel sedem let v vojaški suknji, tri leta kot nabornik in nato preživel prvo svetovno vojno. Ves čas je zvesto sledil vojnemu dogajanju in o njem napisal okrog 270 pesmi. Leta 1917 se pojavi kot strašljiv motiv lakota, ki je tudi spravila avstro-ogrsko vojsko na kolena in prisilila oblast, da se je morala vdati. Edina svetla pridobitev je bila priključitev Slovenske krajine – današnjega Prekmurja tedanji Jugoslaviji oz. današnji Sloveniji. PESNJENJE V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ 1515–1918 Marija Stanonik pesnenje_OVITEK_OK.indd 1 9. 07. 2020 08:25:08 PESNJENJE V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ (1515–1918) MONOGRAFIJA Z ANTOLOGIJO VOJAŠKIH PESMI pesnenje_09.indd 1 3. 07. 2020 12:27:47 Marija Stanonik Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515–1918) Monografija z antologijo vojaških pesmi Poezija konteksta VI Gradivo zbrali Marija Stanonik, Zdenka Primožič Pesmi prepisali Zdenka Primožič, Marija Stanonik Urednik Jurij Fikfak Recenzenta Jurij Fikfak, Miha Kozorog Oblikovanje in prelom Brane Vidmar Izdal ZRC SAZU Inštitut za slovensko narodopisje Zanj Ingrid Slavec Gradišnik Založila Založba ZRC Za založbo Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogačnik Tisk Collegium graphicum, d. o. o. Naklada 300 Prva izdaja, prvi natis. Ljubljana 2020 Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije s sredstvi iz leta 2019. Publikacija je nastala v okviru projekta JG-7173 Dediščina prve svetovne vojne: reprezentacije in interpretacije. Slika na naslovnici: Avstro-ogrski vojaki v visokogorju soškega bojišča. V prvi vrsti levo stoji poročnik Karel Česnik, rojen 1892 v Predosljah pri Kranju. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09-1 821.163.6-194 STANONIK, Marija     Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) : monografija z antologijo vojaških pesmi / Marija Stanonik ; [gradivo zbrali Marija Stanonik, Zdenka Primožič ; pesmi prepisali Zdenka Primožič, Marija Stanonik]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, 2020. - (Poezija konteksta ; 6) ISBN 978-961-05-0456-6 COBISS.SI-ID 21325827 pesnenje_09.indd 2 3. 07. 2020 12:27:47 Digitalna različica (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504566 MARIJA STANONIK PESNJENJE V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ (1515–1918) MONOGRAFIJA Z ANTOLOGIJO VOJAŠKIH PESMI 2020 pesnenje_09.indd 3 3. 07. 2020 12:27:47 pesnenje_09.indd 4 3. 07. 2020 12:27:47 5 KAZALO UVOD � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 9 I. PET STOLETIJ PESNJENJA V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ (1515–1914) � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 11 1. Fragment pesmi iz slovenskega kmečkega upora 1515� � � � � � � � � � � � � � 12 2. Pesmi o bojih s Turki � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 15 3. Pesmi J. Damascena Deva ljubljanskim žovnirjem � � � � � � � � � � � � � � � 17 4. Brambovske pesmi � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 26 5. Ogorčene pesmi zoper Francoze � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 35 6. Slovenske vojaške pesmi o soldatih v avstro-ogrski vojski� � � � � � � � � � � � 40 7. Beneška pesem o navdušenju nad Italijo in druga o še večjem razočaranju nad njo � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 46 8. Pesem o sudatih meksikajnarjih � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 49 9. Dve kronikalni pesmi po avstrijski zasedbi Bosne leta 1875� � � � � � � � � � � 51 10. Slovenski vojak v avstro-ogrski vojašnici v Celovcu 1911–1914 � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 63 a) Jernej Petkovšek, Petnajst pesmi � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 64 b) Iz kasarn na ulice zaradi socialnih in narodnostnih trenj � � � � � � � � � � � � � 81 II. PET LET PESNJENJA MED PRVO SVETOVNO VOJNO 1914–1918 � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 83 1. Avtorska statistika � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 86 a) Izpisana imena in priimki � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 89 b) Okrajšana imena� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 91 c) Dva z dodanima psevdonimoma � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 91 č) Nerazrešeni psevdonimi� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 92 d) Neznano število neznanih avtorjev � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 92 e) Po dva avtorja � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 92 f) Po več avtorjev s prepozna nim nosilcem � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 92 g) Skupinska besedila z znanimi imeni � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 92 h) Kratice � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 92 i) Kratice z dvema avtorjema / avtoricama � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 93 j) Izpisana že nska imena � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 93 k) Pomanjklj iva ženska imen a � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 93 l) Neznana ž enska imena s p repoznano krajevno provenienco � � � � � � � � � � � 93 2. Geografsko obzorje ̴ pesemska topografija � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 98 a) V ojna napoved � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 99 b) Domovina � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 101 pesnenje_09.indd 5 3. 07. 2020 12:27:47 6 c) V ojna boji šča � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 106 Srbija � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 107 Romunija � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 108 Albanija � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 110 Galicija � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 111 Karpati � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 118 Tirolska fronta � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 122 Soška fronta � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 128 Doberdob � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 134 Druga italijanska bojišča � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 139 Jadransko morje � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 142 č) Jugoslavija� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 143 d) Pridobitev Slovenske krajine ̴ Prekmurja� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 146 3. Kronološki vidik (1914–1918) � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 149 a) V ojno leto 1914 � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 151 b) V ojno leto 1915 � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 151 c) V ojno leto 1916 � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 155 V ojaščina � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 155 Dekleta � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 168 Prazniki� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 169 Domovina� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 173 č) V ojno leto 1917 � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 178 V ojaščina � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 179 Lakota � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 193 Dekleta � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 199 Domovina� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 205 Prazniki � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 209 d) V ojno leto 1918 � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 210 Prazniki� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 210 Politika � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 213 Dekleta � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 219 4. Vojaki brez orožja � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 221 a) Nezaneslji vi � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 221 b) Ranjenci � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 221 c) Ujetniki � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 227 č) Jetniki � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 235 d) Uporniki � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 235 Judenburg � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 235 Codroipo � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 237 5. Zaledje� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 241 a) Avtorice � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 241 b) Zvonovi � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 247 6. Pesnjenje na položajih � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 252 a) Domoljub: »Ur ednikov pr edalček« � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 252 b) Andrej Dobnikar: »Meni srce tako govori!« � � � � � � � � � � � � � � � � � � 257 c) Anton Lah: »Namenil sem se pesem pisat« � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 260 pesnenje_09.indd 6 3. 07. 2020 12:27:47 7 č) V id Ambrožič: »Te skromne cvetke so doma od tam, kjer vojska, smrt divjá«� � � 263 d) Ivan Gruden: »Pesmi so mi za spomin«� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 265 e) Cvetko Golar: »In tako je nastala moja pesem��� « � � � � � � � � � � � � � � � 266 f) Andrej Čebokli: » Da bi čital in mislil in pisal, je izključeno – ker nam tr gajo možgane« � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 267 g) Albin Mlakar: »��� saj menda ni pri zdravi pameti, kdor opeva luno« � � � � � 269 7. Estetska razsežnost � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 276 a) Medbesedilnost � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 276 Sveto pismo� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 277 Cerkvene pesmi� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 278 Slovstvena folklora � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 279 Slovensko pesništvo � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 283 Revolucionarne pesmi � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 294 b) Žanrski sistem � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 295 Repr ezentativni žanri s pr evlado dramatske zvrstnosti � � � � � � � � � � � � 295 Publicistični žanri s pr evlado epske zvrstnosti� � � � � � � � � � � � � � � � � 347 Izbrana motivika s prevlado lirske zvrstnosti � � � � � � � � � � � � � � � � � 381 c) Poetika� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 414 Jezik � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 414 Ubeseditev � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 416 Slogovna sredstva � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 417 Metrika � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 428 Kompozicija � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 430 8. Portretni obrisi ne/znanih avtorjev � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 431 a) Janko Glazer� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 431 b) Alojzij Res � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 431 c) Franc Sušnik-Radimirov � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 432 č) Franc V alenčič� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 434 d) Francè Zbašnik � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 435 e) Silvin Sardenko � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 437 f) Alojz Gradnik � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 442 g) Josip Stritar � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 443 9. Dve pesniški antologiji v vojaški službi � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 450 a) Dr� Rudolf von Andrejka, Slovenische Kriegs-und Soldaten-lieder, 1916 � � � 450 b) Dr . Josip Joža Lovrenčič, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 1918 � � � � � 453 III. PORAZEN KONEC (1918–1921)� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 461 SKLEP � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 479 SUMMARY Five Centuri es and five Y ears of W riting Poetry in a Military Uniform and against it (1515–1918) � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � 503 pesnenje_09.indd 7 3. 07. 2020 12:27:47 pesnenje_09.indd 8 3. 07. 2020 12:27:47 9 UVOD V slovenski zavesti so vojaki kot morebitni nosilci kulture popolnoma zanemarjena kate- gorija. T ako kot redki študentje, pogosto že vnaprej določeni za duhovski stan, so morali daleč od dóma, pogosto na silo, toda ta jim je, po prvem šoku, omogočala marsikakšno razgledanost, ki bi je doma ne bili deležni. Kljub temu da so morali prisiljeno obleči vo- jaško suknjo in se uriti v orožju za tuje interese, so morda vsaj nekateri ohranili tudi kaj slovenske zavesti� Toda to je še popolnoma neraziskano� Na to misel me je napeljala dolga pesem, 1 iz Ledinske kronike iz leta 1820. Njen avtor ne skriva vojaškega stanu� Dobro bi bilo raziskati, ali vojaški arhivi hranijo še kaj pomembnega za našo slovstveno dediščino. Slovenska kulturna zgodovina še ni raziskala deleža slovenskih poklicnih častnikov v slovenski inteligenci, med njimi so npr . Jernej Andrejka, Pavel Golia, Igo Kaš, Viktor Kranjc, Rudolf Maister-Vojanov, Fran Maselj- Podlimbarski, Friderik Širca- Risto Savin, Davorin Žunkovič. Slovenska kulturna zgodovina še ni raziskala deleža slovenskih poklicnih častnikov v slovenski inteligenci, med njimi so npr� Jernej Andrejka, Pavel Golia, Igo Kaš, Viktor Kranjc, Rudolf Maister-V ojanov, Fran Maselj-Podlimbarski, Friderik Širca- Risto Savin, Davorin Žunkovič. 2 Doslej sta izšli dve antologiji pesmi, ki se nanašata na prvo svetovno vojno. Ni nena- vadno, da prva ob 70-letnici prav v T rstu, saj so naši rojaki na zahodni meji največ prestali zaradi nje� V antologiji Oblaki so rudeči 3 je gradivo iz obeh, tj� folklorne in literarne veje besedne umetnosti� Druga, V vojni krajini se omejuje izrecno na slovensko leposlovje in je izšla ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne. 4 Pričuj oč a obravnava skuša pot egni t i rde čo nit od prve znane slovenske uporni ške pesmi »Le vkup le vkup uboga gmajna« do pesnjenja slovenskih vojakov do konca prve svetovne vojne� 1 Pesem sedajnih cajtov , Janez Jelenec, Zgodovinske črtice ledinske župnije, Marija Stanonik (ur� ), Ledinska kronika, Ledine 2009, 257–260� 2 Bruno Hartman, Rudolf Maister, Partizanska knjiga, Ljubljana 1989, 9–10� 3 Oblaki so rudeči, ljudske in umetne iz prve svetovne vojne� Izbor in spremna beseda Janez Povše, ZTT, Trst 1988� 4 Marjeta Žebovec (ur .), V vojni pokrajini. Zbirka poezije na temo prve svetovne vojne: prva sve- tovna vojna v slovenskem leposlovju, Samozaložba, Smlednik, 2014. pesnenje_09.indd 9 3. 07. 2020 12:27:47 10 Jedro prispevka je namenjeno ustvarjalnosti, ki je ne registrira niti literarna zgodovina, saj ne gre za kanonizirano literaturo, niti slovstvena folkloristik a, ker ne živi s pomočjo variant. V vertikalni klasifikaciji besedne umetnosti gre za vmesno žanrsko heterogeno področje, saj zajema preproste napise, naključne verze ali pisma in dnevnike vojakov ter pesmi le-teh ali njihovih svojcev v zaledju ali celo tistih, ki so se morali preseliti iz fron- tnega območja. Za tukajšnji namen v pesmih ni uredniških posegov, zato niso lektorirane niti pravo- pisno popravljen e, ker želi biti njihova objava dokumentarna. Navedene so dobesedno, s pravopisnimi (in morda tipkovnimi) napakami vred, ker je to njih prva dokumentarna objava na enem mestu. T udi pri navajanju datumov se držim predloge avtorjev . pesnenje_09.indd 10 3. 07. 2020 12:27:47 11 I. PET STOLETIJ PESNJENJA V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ (1515–1914) Glede na le naključne in zgolj fragmentarne najdbe tovrstnega ustvarjanja od 16. do 20. stoletja je prvo poglavje zamišljeno kot spodbuda za nadaljnje iskanje zadevnih virov – tudi za premisle k, ali bi ne bilo treba poleg duhovniškega stanu, ki je izpričano pomem- ben za vznik in razvoj slovenske identitete, v vojaškem stanu videti njegovega mogočega sodelavca� Kakor so med drugo svetovno vojno takšne in drugačne bojne pesmi ustvarjali ude- leženci sami, so najbrž tudi pesmi o bojih s T urki lahko pisali le njihovi neposredni udele- ženci, odsluženi vojaki! in nikakor ne duhovniki ali tisti kmečki ljudje, ki so o njih slišali pripovedovati le od daleč. V zgodovinskem kontekstu prvo poglavje zajema obdobje, ko je bila večina sloven- skega etničnega ozemlja pod habsburško dinastijo (od okrog 1500 do poraza A vstro-Ogrske v prvi svetovni vojni 1914–1918)� 5 5 Enciklopedija Slovenije 3, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, 412� pesnenje_09.indd 11 3. 07. 2020 12:27:47 12 1. FRAGMENT PESMI IZ SLOVENSKEGA KMEČKEGA UPORA 1515 Stara prauda. Le ukhup le ukhup le ukhup le ukhup woga gmaina! Te prve znane natisnjene slovenske besede so iz leta 1515. Ritmizirana kmečka puntarska gesla kličejo in zbirajo »ubogo gmajno« v boj za »staro pravdo«� Ti gesli sta kar šestkrat zapisani kot notranji refren v nemški landsknehtovski pesmi Ain newes lied von den kraynerischen bauern iz leta 1515, natisnjeni na posebnem letaku� 6 Pesem, v kateri se ponavljata omenjeni gesli: »Stara pravda!« in »Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup, uboga gmajna«, je stara nemška žolnirska pesem Ain newes lied von den kraynerischen bauren (Nova pesem o kranjskih kmeti h) o zmagi pri Celju nad upornimi slovenskimi kmeti� Slovenska literarna zgodovina sodi, da gre za odlomek iz neke stare slovenske puntarske pesmi� 7 Obsega 6 kitic, katerih besedila so natisnjena strnjeno kot odstavki proznega teksta. Glede na rime, ločila in razločevalne pokončne črtice v tisku Jože Koruza ugotavlja, da gre v resnici za štirinajst-vrstične kitice. Po vsebini je pesem dvodelna. V prvih treh kiticah je strnjeno orisan potek »kmečke vstaje proti fevdalni go- spodi«� Prva kitica govori o zbiranju kmetov, druga o reakciji plemstva, tretja o bistvenih pot e z a h uporni ške ga progra m a . V drugem del u pe sm i ne z na ni a vt or c i ni č no opi suj e na pa d kmečke vojske na Celje in njen poraz. Zgodovinopisje je ugotovilo, da gre za t. i. vseslovenski kmečki punt leta 1515 med 5. – 10. julijem 1515 v or ganizaciji Slovenske kmečke zveze. 8 »Ker se v pesmi na ple miški st rani pose bej om enjajo žol nirji i n ker ci nično baha vi t on zlasti drugega dela pesmi ustreza pesmim, ki so jih ti cesarski najemniški vojaki zlagali o svojem življenju in zmagah, je zgodovinar Bogo Grafenauer sodil, da jo je zložil kdo izmed udeležencev bitke pri Celju, medtem ko je literarni zgodovinar zaradi njene umetelne metrične zgradbe sklepal, da je bil njen avtor kdo izmed izobraže nih celjskih meščanov .« 9 Žolnirska 'Nova pesem o kranjskih kmetih' je bila tiskana na samostojnem listu, kakor so tedaj sporočali novice (npr . o turških vpadih) in se je ohranila enako kakor druge po- dobne pesmi ob njihovem največjem razcvetu med 1510–1554. Njihov cilj ni bil prikazo- vati zgodovinski dogodek, ko je bil že končan, ampak so bile del njega. Njih pravi namen 6 Boris Paternu, Od kmečke puntarske do partizanske pesmi, Kmečki upori v slovenski umetno- sti, Slovenska matica, Ljubljana 1974, 31–46, cit� 31� 7 Jože Koruza, Vprašanje slovenskih puntarskih pesmi, Kmečki upori v slovenski umetnosti, Slovenska matica, Ljubljana 1974, 47–67, cit� 50� 8 Bogo Grafenauer , Slovenski kmečki upor leta 1515, Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, 252–257� 9 Jože Koruza, n. m., 51. pesnenje_09.indd 12 3. 07. 2020 12:27:47 13 je bil vplivati na dogodek, ko je ta še trajal in pridobiti njihove sprejemalce za določeno pojmovanje položaja. 10 T endenčna vsebina in tiskana oblika, v kateri se je ohranila, priča ta, da je imela Nova pesem … poleg slavljenja zmage nad upornimi kmeti tudi neprikrit »časnikarski« namen. Nastala je v obdobju, ko sta razširjeno tiskarstvo in urejene poštne zveze v evropski jav- nosti omogočale nastanek časnikov in časnikarstva, najprej v obliki natisnjenih letakov z novicami o pomembnih in zanimivih dogodkih v vznemirljivo stiliziranih opisih v prozi ali verzih� 11 Teza, ki jo je postavil Ivan Grafenauer in sprejel Alfonz Gspan, da so omenjena gesla iz neke slovenske puntarske pesmi, postaja vedno bolj prepričljiva. Dokaz so slovenski verzi v pesmi sami in njihova metrična struktura, drugačna od nemškega teksta. Koruza s temeljito primerjalno metrično analizo preverja podmeno o njenem obstoju in »ne izključuje pesmi slovenskih kmetov v trinajstercu«. Nadaljnji dokaz za obstoj slo- venske puntarske pesmi oz. za to, da si je mogoče razlagati njene vrivke v nemško Novo pesem o kranjskih kmetih kot odlomke pesmi slovenskih upornikov je postavil Gspan z opozorilom na pogosto polemičnost nemških žolnirskih pesmi. Nemške žolnirske pesmi so vrsta vojaških in stanovskih pesmi, ki »kažejo vabljive plati vojaškega poklica«. Pogosto polemično odgovarjajo na neko konkretno pesem iz nasprotnega tabora kot nekakšen ver- zificiran nepomirljiv dialog med njima. T retja kitica Nove pesmi polemizira s poglavitnimi kmečkimi zahtevami in gesli kakor da bi bila nemška parafraza slovenske puntarske pesmi. 12 Njen obstoj po Koruzi še bolj potrjuje latinska verzificirana kronika na steni kapele sv� Trojice na trgu v Škofji Loki� 13 Obstaja možnost, da je imel škofjeloški kronist o kata- strofah, ki so po vrsti prizadele Škofjo Loko, pred seboj letak z nemško žolnirsko pesmijo. Pre pri č l j i va j e dom ne va , da st a oba t uj e j e z i č na ve rz i fika t orj a pozna l a sl ove nsko punt a rsko pesem in po njej povzela kmečk e terjatve v istem zaporedju, kakor jih našteva uporniška pesem� 14 Koruza navaja iz nemške Nove pesmi več (10.–1 1. vrstica tretje kitice, 1 1.–14. vrstica četrte kitice) vrstic, iz katerih sklepa, da gre zgolj za prevod slovenske puntarske pesmi. Če to drži, pravi Koruza, so imeli slovenski puntarji pri pripravah za napad na Celje tudi posebno bojno pesem ali pa so v splošno prepevano bojno pesem za to priložnost vstavili nove verze ali celo kitico� 15 Koruza je razmišljanja in primerjanja v prid tezi o njenem obstoju strnil v štiri točke: 16 1� štirikratno ponavljanje poziva »leukhup« v dvanajstem verzu kitic žolnirske pesmi je nastal na temelju ustrezne metrič ne zakonitosti, ki pa ne izhaja iz nemške žolnirske pesmi, kajti 10 Jože Koruza, n. m., 51. 11 Jože Koruza, n. m., 51–52. 12 Jože Koruza, n. m., 63. 13 Jože Koruza, n. m., 64. 14 Jože Koruza, n. m., 66. 15 Jože Koruza, n. m., 66. 16 Jože Koruza, n. m., 67. pesnenje_09.indd 13 3. 07. 2020 12:27:47 14 2. metrična struktura slovenskih verzov v nemški žolnirski pesmi je trohejska, medtem ko nemški tekst razvidno teži v jambsko alterniranje; verz domnevane slovenske puntarske pesmi bi bil tridelni dvanajsterec, kakršnega srečamo v dvanajstem verzu ki t i c ž ol ni rske pe sm i , še ve rj e t ne j e pa dvode l ni osm e re c , ki ga sre č a m o t udi v m l a j ši h odlomkih slovenske puntarske verzifikacije. 3. nemška žolnirska pesem je po svoji strukturi (ne zaradi oznake »nova« v naslovu) polemičen odgovor na slovensko puntarsko pesem, morda celo njena parodija: 4 . primerjava nemške žolnirske pesmi z ustreznimi latinskimi heksametri v votivni kronikalni verzifikaciji iz Škofje Loke nam daje slutiti, da se tudi v nemškem teks- tu žolnir ske pesmi skriva nekaj prevedenih ali parafraziranih odlomkov slovenske puntarske pesmi; na to kaže tudi nekoliko določnejši vpogled v vsebino bojne pesmi slovenskih kmečkih upornikov . Za še večjo potrditev teze, da je celjska žolnirska Nova pesem o kranjskih kmetih odgovor na slovensko puntarsko pesem in da so slovenski vrivki v njej odlomki te bojne pesmi slovenskih kmetov , bi bilo treba pretresti »vse slovenske ljudske pesmi s tlačansko problematiko in kmečkimi upori, posebno pa drobce, ki so jih o kmečkih uporih v sloven- sko prozo umeščali slovenski pisatelji. 17 Po ekspresivni moči se z navedenimi vzkliki meri kitica Eno leto punt smo gnali, zdaj pa bomo glavo dali! Vsem galjotom vile v vamp! 18 iz Pregljeve novele Matkova Tina (1921): ta kot nesojena nevesta »roma« v Gorico, da bi še enkrat videla na smrt obsojenega ženina in očeta njunega otroka pod njenim srcem. Paternu jo ima za »nepojasnjen odlomek ljudske puntarske pesmi« iz časov tolminskega upora 1713–1714, toda zakaj bi ne bila lasten Pregljev domislek� 19 Ne m ški l e t a k v t re t j i k i t i c i o m e n j a p e t j e p unt a rj e v z ope r p l e m e ni t o k ri . T o j e z a B ori sa Paternuja daljni zarodek dozorelega duha, ki zmore izstopiti iz varne podvrženosti mitu v tve- gan upor in iz pristajanja na družbeno danost v njeno revolucionarno spreminjanje. Šele na tej točki se začenja prehod v življenjsko odprtost literature, njena globlja dinamika in duhovna kompletnost. Nastanek in dunajski natis puntarskih refrenov 1515 pomenita prvo izpričano opozicijsko dopolnilo slovenskega srednjeveškega cerkvenega pismenstva, predvsem pesništva, začetek odpiranja novega, še neosvoje- nega duhovnega in pesniškega prostora: neposlušnosti, upora in radikalnega spre- minjanja sveta. 20 17 Jože Koruza, n. m., 66. 18 Boris Paternu, n� m� , 41� 19 Jože Koruza misli, da gre za lokalno tradicijo. n. m., 59. 20 Boris Paternu, n� m� , 31, 32� pesnenje_09.indd 14 3. 07. 2020 12:27:47 15 2. PESMI O BOJIH S TURKI T urki so prvič prišli v Evropo v prvi polovici 14. stoletja v zvez i z notranjimi boji za bi- zantinski prestol. V vojaško tehniko so vnesli nove oblike z lahko konjenico in močnim topništvom, ki mu stari način viteškega vojskovanja ni bil več kos. Po prestavitvi svoje prestolnice iz Male Azije na Balkanski polotok leta 1361 so jim spori med bosanskimi fev- dalci omogočili, da so se jim odprla vrata tudi na slovensko ozemlje. Prvič so se pojavili v okolici Metlike leta 1408. leta 141 1 so oropali Metliko in Črnomelj, leta 1414 so se približali Ljubljani in Celju. Nato so za petinštirideset let njihovi vpadi prenehali in se po letu 1469 strahovito obnovili� 21 Po o b n o v i so v r a ž n o st i m e d Be n e č a n i i n T u r k i so t i sp e t z a č e l i v d i r a t i na slovensko ozemlje� Leta 1491 in 1491, 1497 so plenili po Dolenjskem do Ljubljane, Notranjskem, Goriškem, Istri, Štajerskem. 22 Leta 1515 so spet vdrli na Notranjsko, kar je spodbudilo cesarja Maksimilijana I, da je začel snovati široko zvezo proti T urkom. 23 Janko Kos nastajanje romanc umešča v konec 15. stoletja po bojih za celjsko oze- meljsko dediščin o in ponovnih turških vpadih v slovenske dežele v 17. stoletju. V iteško pojmovanje življenja in po ljudskem okusu predelana njegova motivika je okoli leta 1500, najbrž zaradi oživljanja viteške kulture v času nemškega kralja in pozneje cesarja Maksimilijana I� , prehajala v folklorno epiko z razširjanjem teh pesmi po zaslugi »izvirnih opesnjevalcev«, vojakov in hlapcev, ki »so spr emljali plemiške družine« in se v pesmih 24 spominjali njihovih vojaških zaslug v bojih s Turki� Tem viteškim romancam so le na videz podobne prave vojaške pesmi, 25 ki so jih, tako Kos! bržkone sestavljali domači ali najemniški vojaki, t. i. landsknehti, zmožni slo- venskega jezika v obdobju ponovnih turških vpadov od 16. do srede 18. stoletja. Njihova »ideologija« je »zgodovinsko bolj oprijemljiva od viteške, predvsem bolj kratkotrajna in površinska od socialno-moralnih struktur , ki s svojim vr ednostnim sistemom nosijo družin- ske balade visokega in poznega srednjega veka. To je tudi razlog, da je estetsko-umetniška teža vojaških pesmi manjša, kot da se v njih že kaže uplah ljudske pripovedne poezije.« 26 Namesto »domišljijskih viteških prigod«, »individualnih zgodb«, opevajo zgodovin- ske dogodke (bitka pri Sisku 1593, obleganje Dunaja, zavzetje Beograda) in stvarno pri- kazujejo organizirane vojaške enote, ki so jih sestavljali predvsem vojaški najemniki pod poveljstvom plem ičev v cesarski ali deželni službi. Za vojaško (ali cerkveno) službo so se 21 Bogo Grafenauer, Prvi turški napadi…, Zgodovina Slovencev, 219–224� 22 Bogo Grafenauer , Novi turški napadi…, Zgodovina Slovencev, 251� 23 Bogo Grafenauer, Obramba proti Turkom…, Zgodovina Slovencev, 258� 24 Sestavljali so jih praviloma po vzoru tradicionalne motivike »bojev z velikani, ugrabljanja žensk in reševanja ujetih bojevnikov«. Janko Kos, Sociologija slovenske literature, Slovenska matica, Ljubljana 2016, 37� 25 Prvi je o njih pisal Gregor Čremošnik, Naša vojaška narodna pesem, Glasnik Mohorjeve družbe XX (1939), 346–349� 26 Janko Kos, n. d., 36–37� pesnenje_09.indd 15 3. 07. 2020 12:27:47 16 odločali sinovi, ki niso bili deležni prednosti iz lastništva posesti. 27 O tem priča zgodovina slovenskih plemiških rodbin vse od 16� stoletja naprej� 28 V obravnavanih pesmih je konkreten čas dogajanja redko določen (npr . 1593), saj ga opredeljuje strahu in trepeta polni »Turek« / »T určin«, medtem ko krajevna imena (npr� Krajnska dežela, Ibjana [= Ljubljana], Celje, Linc [= Linz], Dunej, Beligrad, Karlovac, Sisek, Holendarca [= Holandija in Anglija], Praga, T emežvar [= Temišvar]) vnašajo v te pesmi prostorsko dinamiko, prav tako njihovi prebivalci (Štajerci, Hrovatje, V ogri, Dunajci, Anglež in konkretne vojaške osebe (Ravbar , Lavdon 29 / Laudan, poljski kralj, Moskovitar)� 30 V teh pesmih ni več nič viteških norm, temeljijo v deželnoknežj em in cesarskem patrio- tizmu, ki naj omogoči uspešno obrambo pred turško nevarnostjo. Od tod suhoparni orisi priprav na bitke, njihove izvedbe in pohvale posameznih vojnih enot in poveljnikov iz vrst deželnega plemstva in šele proti koncu 17. stoletja cesarski vojskovodje. »Gre za ideolo- gijo deželnostanovskih oblasti, ki so se po zatrtju protestantizma na začetku 17. stoletja morale prilagoditi novo nastajajočemu absolutizmu habsburške monarhije.« 31 27 Miha Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem, 16. stoletje, I� del, Od Barbov do Zetschkerjev Viharnik, Ljubljana 2016, 86� 28 Poleg navedenih prim� vsaj še: Mariano Rugále, Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 1� del / Plemiške rodbine 19� in 20� stoletja na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana 2010� Miha Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem, 18. stoletje, I� del, Viharnik, Ljubljana 2013� 29 Avstrijski vojskovodja Gideon Laudon (1716–1790) je z zmago nad Turki zavzel Beograd leta 1789, Slovenske ljudske pesmi I, Slovenska matica, Ljubljana 1970, 92� 30 Prim� Ravbar zbira vojsko in zmaga pri Sisku, Turki pred Dunajem, Lavdon zavzame Beograd, Slovenske ljudske pesmi I, Slovenska matica, Ljubljana 1970, 74–99� 31 Janko Kos, n. d., 36–37� pesnenje_09.indd 16 3. 07. 2020 12:27:47 17 3. PESMI J. DAMASCENA DEVA LJUBLJANSKIM ŽOVNIRJEM Marija Terezija je uvedla splošno vojaško obveznost, a so se bogati lahko od nje odkupi- li� Take odkupe imajo v mislih tiste ljubezenske pesmi, v katerih ljubica govori, da pojde pred hauptmana prosit za svojega fanta in ponuja zanj odkupnino (Š 1656)� 32 Prešernov nagib za nič otožno Soldaško 33 ni znan; ni verjetno, da bi z njo hotel pod- pirati avstrijsko vojsko, ki so se je mladi fantje otepali in se ji na vse kriplje izmikali� 34 Naborna komisija jih je zato lovila ob nedeljah kar pred cerkvijo. De z e rt e rst vo j e sa m ovol j na pre ki ni t e v voj a ške sl už be v m i ru a l i voj ni z na m e nom , da se posameznik trajno izogne tej dolžnosti. 35 Propagandni poskusi, da bi odvrnili mladeniče od uhajanja iz vojaških vrst, niso bili preveč uspešni. Njim se je pridružil Anton Feliks Dev, slovenski literarni zgodovini bolj znan kot bo- sonogi avguštinec Janez Damascen Dev (T ržič, *1732– Ljubljana,†1786). V pes mih, ki s o bile tri objavljen e tisti čas, dve pa šele 200 let pozneje, se je močno zavzemal za vojaško službo in se norčeval iz skrivačev . 36 Kot urednik prvega pesniškega zbornika Pisanice (1779–1782) 37 je na prvo mesto v prvem letniku 1779 postavil za zgled samega cesarja Jožefa II., da je bojevanje ljubezen do bližnjega: Lubezn Jožefa II. Rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu Že dirja on, naš Tit, kjer bobni ropotajo, Kjer kosi mukajo, kjer pukše že drdrajo, Kjer meči že v rokah nagí v smrt hrepene, Bodeče sulce kjer v srcu urnu hite, Kjer v zidaneh vrstàh se Karlovčan vojskuje Kjer s krivem jeklam se že Ogr issekuje. Kje, kjer medvedoglavc že ves teman stoji, Kjer ta svinčena smrt gostu kroh vse brenči. O joj, o Buh, srce se v meni če resklati, Ke jedrnu jest kje ga videm že dirjati; Kje, kamer smrtnek je se že ves skus zril, Kje, kjer nekter junak je že korajžnu umrl. Ne bleda jeza, ne, ne žeja kri točiti, 32 Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele, Založba Obzorja, Maribor 51–52. 33 Katerega leta je nastala, ni znano� 34 Anton Slodnjak, v komentarju, France Prešeren, Pesnitve in pisma (Kondor 25 in 35), Ljubljana 1962, 14, 278� 35 Ivan V ogrič, Stoletje pr ed prvo svetovno vojno – r es čas miru? Slovenska matica, Ljubljana 2015, 57–58� 36 Ivan V ogrič, n. d., 55–56� 37 Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, SAZU, Ljubljana 1977� pesnenje_09.indd 17 3. 07. 2020 12:27:47 18 Ne srd, ne sladna čast si lorbarje lomiti, Samuč človeštvu je, kar njega žene kje, Kar njega žene kje, sama lubezn je. On vide. Dosti je za JOŽEFA, de vide: En jezdeč pride v drejn, Bo ranen. JOŽEF vide. Ranocelnik, sem brš! Ta kri za me znoji. Prveži rano brš! – – Al ke celnika ni, Naš Tit ne čaka več. Sam seže po tančico, Prveže sam njemu to raneno desnico. Kri ustraše se. Stoji ter noče ona več Is že zdrave roke in slavne rane teč. O kaj moder cesar stri! Kaj stri moj JOŽEF zame! On reče ter ognen us on se kje spusti, Kjer en tok žlahtne usek se slavnu zadobi. On gre, vesel gre on, kamer glavar mu reče; On gre, ne, on na gre, vesel on kjekej steče. On gre, stoji. Gre spet, koker se zapove. Neč on od bejga več, neč od strahu na ve. Stoj, Krajnc! Na skrivaj se po hribeh in dolinah. Človk bodi! Bodi moš! Ne v strahu pr zverinah. Bodi junak! Če ti na boš pred rano bejžal, Bo JOŽEF tebi njo častitu sam zavezal. P.D**n. 38 Pesem iz 36 vrstic nas pri priči uvede v sredo dogajanja, bojnega vrveža in je prav- cata reportažnica 39 z bojnega polja. Da pesem ni fikcija, zagotavl ja dejstvo, da je Jožef II. zares osebno poveljeval desnemu krilu vojske v boju proti pruskemu kralju Frideriku za- radi nasledstva po umrlem bavarskem volilnem knezu� Vojaki so ga imeli radi, ker je bil enak z njimi. Pesem je hkrati apologija vojaške službe in himna omenjenemu cesarju in človekoljubju po njegovem zgledu. Lino Legiša je temeljito razčl enil njeno poetiko: jezik in verz, številne zvočne in jezik ovne figure. Kljub izjemni poetični prizadevnosti je bila pesem v službi vojaške propagande, saj v njej sam cesar skrivače m daje zgled za državni patriotizem� 40 Pesem je morala biti odmevna, da jo je Anton T omaž Linhart prevedel v nemščino in je z Edlingovim podpisom izšla v drugem zvezku Pisanic. 41 V drugem zvezku Pisanic (1780) so že v drugi kitici vabilne in programske Spevor ečnosti na krajnske spevor ečneke, katiri kake zvezane govorjenja nar ejene imajo, de be njeh med ljudi dali, tematizirani vojaki in oprema, ki jo delajo kovači zanje: Pastirjam, žovnirjam Delamo mi 38 Jan Damascen Dev , Lubezn Jožefa II. Rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu, Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, SAZU, Ljubljana 1977, 8–13� 39 Marija Stanonik, Iz kaosa kozmos, Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporni- škega pesništva 1941–1945, Borec XLVII (tematski letnik), revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 1995, 207–217� 40 Lino Legiša, n. d., 400, 421–423� 41 Lino Legiša, n. d., 122–126, 422� pesnenje_09.indd 18 3. 07. 2020 12:27:47 19 Orodje, Orožje, Vse sorte sami, Sami, sami. 42 Urednik Pisanic, torej Dev sam je izpeljal propagandistično vlogo v obliki komič- nega skeča, in sta v tem pogledu predhodnici Linhartove Županove Micke ali Matička, sestri Špela in Meta. Prva zastopa interese podložnikov , goji dekliško sramežljivost in utrjene vrednote , tudi oblači se tradicionalno in se boji za domače fante. Druga želi biti napredna, vzdržuje se s svojim delom: »zna šivati in presti«, pripravljena je tvegati, ni v zadregi pred »hr ovaškimi hlačami« in dati »kikle« fantom, ki se boje iti »v žovd«, k voja- kom. Njen Martin že ni tak. Zgovorna Meta zastopa interese države in že zato mora imeti zadnjo besedo� »Pesem je politično angažirana, saj nastopa pr oti fantovskemu skrivaštvu pr ed vojaščino� « 43 Lino Legiša spomni, da je za zgled Prešernu pri njegovi Novi pisariji in Pesmi od železne ceste in tudi to besedilo verzološko skrbno razčleni, še bolj pa po- zneje Jože Koruza, ki se čudi, da bi bil diskalceat Dev tako naklonjen vojaški tematiki. Po njegovem je Pogovor med Špelo in Meto nastal kot agitka za novačenje vojakov že v času avstrijsko-pruske vojne, ki se je končala maja 1779 z mirom v T ešinu. 44 Nihče pa še ni doslej opazil Devove kompozicijske umetelnosti. Na začetku domislica, da bo » žovd« doletel tista dekleta, ki o pustu ne bodo imela svojega para in Spevor ečnekovo žuganje strahopetnežem na koncu tvorita okvirno zgradbo skeča. Pogovor med Špelo in Meto Čez fante, kateri se skrivajo, ke se boje, de be njeh v žovd na vzeli ŠPELA Oh, sestra! Kaj sem jest prnesla iz Lublane! En pismu je pršlu, katiru zapove, De te dekleta vse bodo tudi v žovd dane, Katire še ta pust moža si na dobe. Že se nam smejajo pred mostam ti možaki, De usta narezn njim da ušes reže. Te, pravejo, te, te, te bodo korenaki, Pred ktirme Prajsi vsi, ked b trenil, pobejže. META Gdu ve, če ne. Tu vem, de se na bom skrivala, De v črno hosto jest nekoli na bejžim; Tu vem, de se na bom čes tu nekol jokala. O, jest se žovda mejn koker en fant bojim. O, sram be mene blu se po gojzdeh klatiti, Koker se klatejo Urh, Jernej in Andrejc. Rajši be notla jest na zemli živa biti Koker pak en toku strahopezdlive zejc. 42 Lino Legiša, n. d., 117� 43 Lino Legiša, n. d., 122–126, 442–443� 44 Jože Koruza, Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost, Založba Obzorja, Maribor 1993, 42, 220� pesnenje_09.indd 19 3. 07. 2020 12:27:47 20 ŠPELA Fi! Škoda, de na ve še zate cesarica, K ti prvi vajvodni be ona strila te. Vsa v zlatu be bla ti koker ena krajlica, Več koker sonce ti be lešketala se. META Tegà jest nisem še nekoli poželela, Na tu na mislem jest, tegà na želim. Bres téga sem da zdej cel lohku jest živela, Bres tega še naprej jest cel lohka živim. K čemu mi je zlatu? Zlata na morem jesti. Zadosti, de še jest urne roke imam, Zadosti, de jest znam še šivat inu presti, Zadosti, de nekol ni mene delat sram. ŠPELA Modra se. Al pust naj' spet na tu prvi pridti, Pust, de tu drugu jest še tebi tud povem. Hrovaške hlače me bomo mogle nositi, O fej, tu je grdu, o fej, jest v žovd na grem. META Ohà, zakaj be me se tega sramuvale, Kar nam je ena čast, kar druge tok žele, De premoženje vse b[e] z' ene hlače dale, Deslih ble strgane, deslih b lepé na ble? Te hlače bodo nam veliku lepši stale Koker tem fantam, ktir pred žovdam se boje. Namest njeh bomo me njim svoje kikle dale. Tem fantam hlače zdej več dobru na stoje. ŠPELA Nasrečna hlačarca, če tu na uhu pride Tem fantam, te Martin na bu pogledal več. On bo us čmern, hud. O k tebi v vas na pride, Pod oknam ti na boš imela njega več. META O, za tegà mi ni potrebna neč skrbeti, Martin gre sam rad v žovd. Martin je že junak. Njega potreba ni županu s silo ujeti, Med vsemi je Martin le sam en korenak, Katire se še ni pred pukšo nigdar tresl. Katire zajčju ni se še pred bobnam bal, Katir strahopezdliv' svojga srca ni nesl Kje v tàme. On vselej je stanovitn stal. ŠPELA Ti hvaleš, kar štemaš. Al kader bodo vzeli Martina, kaj vela, de se boš kísala. pesnenje_09.indd 20 3. 07. 2020 12:27:48 21 META Zna bit, de mi takrat, kader bmo slavu vzeli, Ena solzíca že po licu pokapla, Al od vesela le, de jest enga vojšaka Za lubega imam, katirega strah ni Pred svincam; ktir se nobenga korenaka Na ustraše, deslih cel ogen nan škrofi. Al kaj Lublančanke reko k temu povelu? ŠPELA Ene trepeče vse čepe tam za pečjo, Eno so koker ti korajžne vse v veselu Ter urne že hite kje za le-to častjo. Pod tem ermenem me (pravjo) očmo bendirjam Srčnu vojskvati se. Me očmo svojo kri Prelit. Me očmo bost in sekat kus žovnirjam, Me očmo branit se tud s svojemi zobmi. META Te so junakene. Te je dolžan častiti Cel volne svejt. Pust, de jest stečem kjekej k njem, S temè navekomaj se očem jest združiti, Bod zdrava, Špela, jest zdej urnu tečem k njem. SPEVOREČNEK O fantji, vas ni sram še zmirej zajci biti? Glejte, kaj Meta, kaj te šibke dvice stre! Kje v jame je njeh sram se po tatinsku skriti. Za babe vas jest, njeh držim jest za može. 45 Zdi se, da Jože Koruza zagovarja J. Damascena Deva, da ta sam od sebe ni bil tako militantno nastrojen, o čemer priča že njegov redovniški stan. Res pa je, da se je ravno v njegovem času država znašla v prehodnem obdobju: leta 1770 se je prenehala dotedanja najemniška vojaška služba in za vse fante, razen za prvorojence , vpeljana vojaška obve- znost, ki je bila za naslednje mlajše sinove do leta 1802 dosmrtna� Zaradi nove prusko-av- strijske vojne je bilo treba okrepiti vojaške enote in loški glavar Janez Nepomuk Edling si je poleg slikovite noše nabornikov omislil še propagandna besedila v ta namen, da bi se tako izognil surovostim pri rekrutiranju mladih moških� 46 T oda J. Damasce nu Devu vojaška služba tudi kot redovniku morda ni bila tako tuja. Pri obeh formacijah je na prvem mestu disciplina, red – zato morda tako navdušeno sledi vajam rekrutov na ljubljanskem vadišču. T ri tukaj omenje ne pesmi so s Pisanicami sicer prišle v javnost; toda koliko so pri- šle v roke in na ušesa tistim, ki so jim bile namenjene� So ti sploh znali in mogli brati? Potemtakem [ni]so dosegle svojega učinka. Ali pač? Res je vprašanje, koliko možnosti za 45 Jan Damascen Dev , Pogovor med Špelo in Meto čez fante, Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, SAZU, Ljubljana 1977, 152–159� 46 Jože Koruza, n. d., 207–208� pesnenje_09.indd 21 3. 07. 2020 12:27:48 22 izobrazbo so imeli vojaški najem niki in na dolgo dobo služenja vojaške službe dosojeni/ obsojeni mladi moški� 47 Naslednje tri Devove pesmi pa niti niso zagledale belega dne. Obtičale so v rokopisu za 4� zvezek Pisanic. Prva od njih je N a v h o d l u b l a n sk i h žo v n i rj o v v l e ži še t a 1 9 . d a n v e l k e g a t ra v n a 1 7 8 1 48 Gre, kamer bobn mu brbla, žovnir v ležiše, Vse mejstu gre za njim vse njega spremit iše. Na vem, al tulkajn je žovnirjov ked ludi, Kar vsakga spola njeh za njimi von hiti. Vsa cesta židaneh od šamprov je obdana, Nasprut si v dveh vrstàh stoji šibka Lublana. Skus tu gre zvrst junak. Kok vetrnce šume Mu zdrov odhod! Kok on njim bliskat ve Zahvalo z jeklam! O, kok prse trepetajo! Kok sladke ogn mu drobne oči miglajo! Kok vsak se veseli srce, ke najde tu V vrstah junaskeh, kar je njemu blu lubu. Veseli se, žovnir, vsa te Lublana lube. Vsa lube te zatu, ke te tvoj J o ž e f lube; Lub njega tudi ti, lub tudi njo gorku! Lublana ona je, bit lublena zatu Od tebe ona če. Na nehaj njo lubiti, Skus hladno Savo si njen ogn pogasiti Nikar ne pusti ti, pust, de se vname več. Tok v kratkem videl boš njo k tvojmu ognu teč. T a k J o ž e f a službi te urnega častila In slavne vejce bo ti za klobuk sadila, Tinje vesêle boš, ti čast nje, ti nje vse. Žovnir, podvizaj se brš urnga striti se. 49 Pesem deluje kot televizijsko poročilo o množičnem shodu ob izjemnem dogodku. Žanrsko jo je mogoče opredeliti za sliko (žanrnico), 50 saj ji za reportažnico manjka zanjo odločilen dogodek. Čeprav je upesnjena motivika o vojakih, ki jih Ljubljančani spremljajo na vaje, priložnostna, jo Dev jemlje resno, saj z njo dobi priložnost za dobrikanje absolu- tističnemu vladarju in hvalo mestu, v katerem prebiva. Medtem ko je prva pesem o ljubljanskih vojakih pisana strnjeno, je druga: Na muštro lublanskeh žovnirjov v ležišu, o nastopu ljubljanskih vojakov že bolj živahna, kar se vidi tudi navzven, saj je sestavljena iz trinajstih štirivrstičnih kitic. Dev uživa v opisu skrbno razvrščenih vojakov , z usklajenimi v sunkovitih gibih, ki so podkrepljeni z zvočnimi učinki: 47 Temu se po zakonu niso mogli izmakniti do štiridesetega leta svoje starosti� Jože Koruza, n. d., 207� 48 Lino Legiša, n. d., 296–297� 49 Janez Damascen Dev , Na vhod lublanskeh žovnirjov v ležiše ta 19. dan velkega travna 1781, Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, 296–297� 50 Marija Stanonik, n. d., 227–238� pesnenje_09.indd 22 3. 07. 2020 12:27:48 23 Kok urnu drdra Lublana v pojlé, Junaki kir nje že v vrstah stoje, K veselemu ognju kir bron njim žvenkla Že turške ter bobn v čin njega bunkla. Kok pukše slone na ravneh ramàh, Kok jeklu sviti se v srčneh rokah, Kok giblejo se vštric tesne vrsté Po tem, kar pišale in bobni vršé. Zdej gredo naprej, zdej trdne stoje, Vse skupej se zdej, zdej v tropah vrste, Zdej shajajo skupej, zdej ločejo se, Zdej te sem, kje une obračajo se. Al k' bobn njih v k u p, v k u p, v k u p zagrumi, Vsa vojska se spet, ke b trenil, združi, Se sklene, skup stisne in želna časti V treh stenah jeklenah namakna stoji. Prdirja vojšak. – Blisk biteške meč Njim mahne v oči. – Že drugega več Ni šlišat ked ogn, tresk, taf, puf brenčat, Neč videt ked ogn z njeh celov frčat. Zdej desna se plat, zdej leva se stran Zabliska. In zdej podi nam bel dan Ta sredna s častitem tud dimam z oči, Zdej cela skup bliska naenkrat ustrli. Al k bobn njim spet zapoje šumeč, Strel neha brš us, grumenja ni več, Dim zgine, Turk trobe in bunka čin čin. Zgvoni njim zdej zupet ta glasne čežin. 51 Bojna vaja je predstavljena kot (nekakšna cirkuška) predstava, pri kateri na gledalce naredi močan vtis množičnost udeleženih v njej, njihova ubranost v gestikulaciji in seve- da podrejenost poveljujočemu. Vtis je, da jo je tudi Dev v živo spremljal, drugače bi jo težko tako plastično opisal: Spet vide oku pregnane vojské, Kok ročnu v plati zdejléne so v dve, V ovinke kok hode tam una za to, Ta tukej kok varnu se usta[v]la pred njo. Kok una zejet tu skuša tesnu, Kok uni se ta sprutstave srčnu, Kok vleče se una v nazgledne vrsté, Kok zbira ta tukej se v trope trdné. 51 Janez Damascen Dev , Na muštro lublanskeh žovnirjov v ležiše ta 19. dan velkega travna 1781, Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, 370–373� pesnenje_09.indd 23 3. 07. 2020 12:27:48 24 Naenkrat od vse prdere strani Sem una ter to v tesnobo tiši. Ta brane se, poka od úndod, od tod, Njim ogn krog frka ked strele povsod. Zdej mečki lejte goreči vonz nje Ter z ognam mude sovražne nogé. In ta k na pomaga zdej tukaj nji več, Z nastavlenem jeklam odganja nje preč. Tok jako ke onjo tu vide le-ta, Prjazno roko nji zdajci poda. Srd mine obojeh, naenkrat je mir, Zapored drdra ga us skupej žovnir. Lublana čes tu, kar videla je, Vesela hiti nji bližati se. Čast svojim junakam prludnu šumi In biteške vejce za kape sadi. 52 T o je najdaljša Devova vojaška pesem, vendar ni v svojem času doživela tiste slave, kakor jo je dala pesem v njej nastopajočim vojakom in Ljubljani. Zadnja od njih »/s/atirična basen« Kurje boj, 53 je že po naslovu naperjena na kranj- ske fante , ki se skrivajo in beže pred vojaško službo. Motivno in idejno se veže na prvo pesem prvega letnika Lubezn Jožefa II. rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu. 54 Lahko bi bila tudi metafora za vojskovanje kot táko, če ne bi bilo na koncu Poetovega pristavka: O fantji, vas ni sram za neč se toku klati? Vam vaša kri mordej za tu v žilah živi? S častjo za Jožefa vi znate prelivati Njo, Njega je, zajn, zajn nej le samu živi. 55 Jože Koruza je opazil, da je ta pesem motivno navezana na prvo tu omenjeno pesem »ljubezen Jožefa II do bližnjega«, vendar je stik z njim ohranjen še v naslednji pesmi Epigrama: Pod milem Bogam tam sladku naš cesar spi; Klobuk je vajkšenca. Kje tok en krajl leži? – – – – – – – – – – – – – – – – – – Nekjer. Ne čudi se; naš JOŽEF je žovnjer. Dev 56 52 Janez Damascen Dev, n� m� , 374–375� 53 Janez Damascen Dev , Na Krajnske fante – Kurje boj, Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, SAZU, Ljubljana 1977, 310–315� 54 Jože Koruza, n. d., 42� 55 Janez Damascen Dev, n� m� , 315� 56 Janez Damascen Dev , Epigrama, Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, SAZU, Ljubljana 1977, 15� pesnenje_09.indd 24 3. 07. 2020 12:27:48 25 T o je poleg navedene pesmi edino besedilce, pri katerem je avtor podpisan in kaže, da mu je bilo veliko do tega, da bi se s tem ja ne zgrešilo, kdo tako ceni Cesarja vojaka, tako preprostega vladarja, da počiva pod milim nebom s klobukom pod glavo – kot na- vaden prostak� Vsekakor so obravnavane Devove pesmi vrh vojaške poezije, ki se je ohranila od 16 do 19� stoletja� pesnenje_09.indd 25 3. 07. 2020 12:27:48 26 4. BRAMBOVSKE PESMI Na Zoisovo pobudo in z njegovo gmotno pomočjo je V alentin V odnik leta 1806 izdal Pesme za pokušino, ki veljajo za prvo slovensko pesniško zbirko. Po naročilu pa je leta 1809 prevedel oziroma priredil po nemških Pesmi za brambovce. 57 To je opravil tako hitro, da »/k/o so poslali v Ljubljano nemške brambovske pesmi, da bi jih za Slovence predelali, so odgovorili, da imajo že V odnikove.« 58 Uvedel jih je z ognjevito spremno besedo: »T e pesmi so zložene za brambovce, to je za tiste, ktiri so radovolno inu serčno perpravleni, dom inu samooblastvo naše varvati, ako bi se nam vojska od kodar kol permerila; de jih bodo peli inu svoje serca z' ogneno voljo vnemali, v' bran stati vsakimu nadležniku našiga Cesarstva.« 59 V odnik dobrohotno utemeljuje, zakaj je nujno, da moški vzame jo orožje v roke in prav te besede so v tem primeru njegov osebni prispevek k omenjeni zbirki: Ob prejšnih vojskah ni vabil vse junake k' orožju, inu je rajši nekolko svojiga posestva drugim kralestvam prepustil, de bi mir ohranil. Al zdaj ne more nič več oddati, nič sebi odtergati, tudi ne eno samo duželo; scer naše Cesarstvo od moč pride, célost inu samosvojnost zgubi, inu vsak močneji sosed bi z'nami delal, kar bi hotel. Zdej je na tim, al čmo biti, kar smo bili, al bomo v' nič. Zdej nič ne pomaga nevarnost skrivati, ampak je treba na ves glas reči: perpravmo se, dokler je čas, vadimo se v' orožju; zdaj grede al za živlenje al za smert. […] Bomo li roke križam deržali inu nemarno gledali, kako ptujci hočejo naše stare lastine jemat, naše dežele med seboj delit, nas pod svoj strah sitit? – V' takih nevarnostih se skaže, kdo je mož; kdo rajši to vaga, kar je manj: kdo raji blago inu živlenje zgubi, kakor svojo čast inu samosvojnost. Komur je tako per srcu, ta ne govori mehke besede, ampak iz polniga serca mu tečejo iz ust goreče pesmi, ktire junake k' junaštvu vžgejo. 60 Zato je cesar že v času miru tiste, »ktiri so se mu večkrat popr ej ponujali«, klical na orožne vaje, da »v' potr ebi berž Cesarstvo varvat pertečejo, naj se ne splašijo kakor zgu- blene ovce, temoč kakor vajeni inu pravi vojaški obnašajo«� 61 Še pozni vnuki jim bodo, ponosni nanje, skladali pesmi v čast. Z omembo pesmi o Turkih in njihovem porazu pred Siskom, kjer se je v Savi utopil Hasan Baša, Vodnik skrbi za kontinuiteto vojaških pesmi� »Pojite tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnémajte se z' petjam k' pravimu junaštvu, k' brambi našiga svetiga Cesarstva; 57 Jože Koruza, Valentin Vodnik, Izbrano delo (Kondor 116), Mladinska knjiga, Ljubljana 1970, 115� 58 Joža Lovrenčič (ur .), Brstje iz vrta slovenskega pesništva, Družba sv . Mohorja, Celovec 1918, 9, v opombi� 59 Valentin Vodnik, Predgovor, Pesmi za brambovce, [Laibach] 1809. Za pomoč se zahvaljujem Miri Sedmak, Biblioteka SAZU, Ljubljana, 3� 60 Valentin V odnik, n. d., 3–7� 61 Valentin V odnik, n. d., 4–5� pesnenje_09.indd 26 3. 07. 2020 12:27:48 27 kar dopolnit nam Bog večni pomagaj!« 62 Zbirčica vsebuje pet, funkcionalno pomenljivih pesmi� Prva, Pesem brambovska 63 je za nekakšno bojno ogrevanje in nam predstavlja or- ganizacijo tedanje cesarske vojske� Presvetli Cesar vabi nas Na domovine bran Germi že mesto, terg nu vas K banderu vun na plan'. Per tim bander' persežemo, Na pričo je nebo, De kamor pojde, pojdemo, Veselje nam je to. Pred nami gre najvéč vojšak Cesarskiga rodu, Za njim hiti vsaktir junak In ne pozna strahu. Sovražna roka še nikir Ni boja žugala, Li skerb nas je za lubi mir V brambo združila. Če našga kej prevzetniki Od nas bi hotli jmet, Mi serčni radovolniki Ih čmo nazaj podret. Mi brambovci ne išemo Kralestva ptujga last, Za svoje se potegnemo In za dužele čast. Za božjo reč namenjen bod' Ogneni strel nu meč, Za svetliga Cesarja rod Na vojsko hočmo teč. Ohranit to je vsak dolžan, Kar je najlubši kom'. Za svoje starše stojmo v bran, Otroke, ženo, dom. De je pravična vojska ta, Nam pamet govori, Se ptuji sužnosti ne vda, Kdor se Boga boji. Zdaj poterdimo bratovšno, Naj roko vsaki da, 62 Valentin V odnik, n. d., 6� 63 Valentin V odnik, n. d., 7–8� pesnenje_09.indd 27 3. 07. 2020 12:27:48 28 Da se persega naša bo Povsod razlegala. 64 Pesem je pod naslovom Radovoljni brambovci in s pojasnilom, da to pomeni »pro- stovoljni strelci« uvrstil v antologijo Brstje iz vrta slovenskega pesništva Joža Lovrenčič z nekoliko posodobljenim besediščem in celÓ prestavitvijo pete (5� ) kitice na predzadnje mesto� 65 Sledita za tedanji čas najbrž samoumevna Molitva brambovska 66 in uradno obvezna Persega, 67 ki ju je Vodnik glede na original prevedel dokaj svobodno, le Estrajh za vse [Estrajh < Österreich / Oesterreich, A vstrija], ki želi biti bolj sproščeno domoljubna, pri čemer so državi v oporo brambovci, »Rudolf 68 iz nebes« in »Bog«, 69 gre za pravi prevod� 70 Medtem ko ponavljajoči se pripev Estrajh za vse trd/n/o vztraja pri državni monolitnosti, se v naslednji pesmi Brambovska dobra volja pojavi kitica: Polci, Estrajhari, Čehi, nu Madžjari, Vsi smo za eniga, Eden za vse. 64 Če prav razumem Pintarjevo oceno, je ta najbolj samostojna V odnikova pesem v omenjeni zbirčici. 65 Josip Lovrenčič (ur .) Brstje, iz vrta slovenskega pesništva, Društvo sv� Mohorja, Celovec 1918, 9–10� 66 V odnik je prevedel samo prve tri od sedmih kitic iz nemškega izvirnika: Mogočni Bog! / Tvoj dih je stvaril sonca nove / Tvoj dih je v' stan podret svetove / Mi molimo pohlevno te / oberni milostvi obraz / Na brambo našo, nu na nas / Pr ed sodbo klič' sovražnike / Vsliš nas Bog! // Mogočni Bog! / Sovražnik nas če pód se spravit / Posilit, ropat in podavit / Ak ti nam češ na strani stat, / Odbil' ga bomo r očno pr oč, / Iz tebe zvira naša moč / Si raji smert, ko sužnost zbrat / Vsliš nas Bog! // Mogočni Bog! / Napuh njegov prezgodej baha / Za té ne mara, nima straha / Poterdi vude nam tvoj dih / ti serca šteješ, ne ludí / Če ta pr evzetnik per germi / Ko pléve ga skropi tvoj pih / Vsliš nas Bog! Valentin V odnik, Molitva brambovska, Pesmi za brambovce, 9–10� Josip / Joža Lovr enčič jo je, nekoliko svojevoljno redigirano, uvrstil v antologijo Brstje (1918, 9–10). Glej poglavje Portretni obrisi nekaterih ne/znanih avtorjev� 67 Od šestih kitic v izvirniku je V odnik prevedel štiri kitice: Pred Bogam smo / Kir pregleda serca vse / Pravičen je / Nanj mislimo / Persežemo / De hočemo biti vselej zvest' / Zastavimo našo dobro vest, / Persežemo. Pred Bogam smo / Kir cesarsko krono bran' / Jo Froncu hran' / Nanj mislimo / Persežemo. Povéla Cesarjove deržát / V or ožju, in boju ter dno stat / Persežemo. Pred Bogam smo / Kir je rekel viš' oblast / Imet v' část / Nanj mislimo / Persežemo. De V ajvodam čmo pokorni bit / Kar por ečejo berž na tanko strit / Persežemo. Pred Bogam smo / Naj zadene nas tud smert / Nas Bog poterd' / Nanj mislimo / Persežemo. Za banderam tak dolgo pojdemo / De z' božjo močjo dopolnimo. / Persežemo! Valentin V odnik, Persega, Pesmi za brambovce, 11–12� 68 Rudolf I� , kralj 1273–1291, ustanovitelj vladarske habsburške dinastije� Prim� Enciklopedija Slovenije 3, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, 412� 69 V alentin V odnik, Estrajh za vse, Pesmi za brambovce, 13–14� 70 Luka Pintar, Iz pozabljenih rokopisov, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov , Matica Slovenska, Ljubljana, 1902, 232� pesnenje_09.indd 28 3. 07. 2020 12:27:48 29 Zagotovo je iz predloge, saj v njej Slovenci niso omenjeni� Kljub temu je ta »zdravica« najbrž najbolj vodnikovska. Izvirna predloga mogoče še omenja Dravo, nikakor pa ne Soče. Kar smo mi brambovci Več nismo cagovci Volje smo židane Dobro nam je. […] Drava čigava je? Soča čigava je Ih bomo varvali Kdo jih če pit. […] Krala ni goršiga Kakor je Cesar Fronc Kakor smo mi. […] Sami nas vodite Pred nami hodite Za vami pojdemo Serce velá! Kozarci dvigajo na zdravje »cesarju« in »cesarični«, »cesarskemu vajvodi«� S tem se veselje na dvoru konča, ne pa napitnica, saj se obrne k starim možem – mladi so v vojski! in ženskam: ženam, materam in ljubicam: Domove varite Prav gospodarite Ženice, matere, Stari možje. Neveste lubice Terčmo na kupice Ko nazaj pridemo Poroka bo. 71 Kot da gre za protiutež kranjskemu patriotskemu prizadevanju, je istega leta (Gradec, 1809) izšla zbirka brambovskih pesmi z naslovom Naſleduvanje nemſhkih Peſmi sa ob- varnike ſlavenske … katir e je vkupipiſo Fr . Zwetko, 72 V' Grazu 1809� 73 Fran Cvetko v uvodu nagovarja rojake za boj proti Francozom v prid stari Avstriji: 71 Valentin V odnik, Brambovska dobra volja, Pesmi za brambovce, 14–16� 72 »Ta brambovski pesnik je poznejši dekan ptujski Fran Cvetko (*1789–†1859), ki so ga njegovi vrstniki imenovali »slovenskega Cicerona« in ga obenem slavili kot »navadnega mojstra slovenščine«. Radics, n. m., v opombi, 231. 73 Radicsevo domnevo, da se je Cvetko pri tem naslanjal na zbirko Jos� Meindla, Gedichte für die österreichischsen Landwehrmänner, Luka Pintar, urednik Zbornika Matice slovenske zavrača. pesnenje_09.indd 29 3. 07. 2020 12:27:48 30 Slovenzi! Serzhno inu mozhnu ludſtvo ſo bili vaſhi ſpredniki vi ſte njihovi otrozi; is mozhi ſe perkashe mozh ino kadaj ſe perkashe? Kader reslomi, kar drugi ni ſo premogli; kader preshene, kar je druge preſililo; kadar vſe drugo podobo dobi, do ona na ſvetlobo ſtopi. – tudi per vaſ ſpi mozh; sbudite jo sdaj; nevarne zhaſe ſmo dozhakali; od vſih krajov ſmo obdani s' nadleshnim ſovrashnikam, kateri s' napadam na vaſho deshelo ſe grosi; dirjajte njemu hitro napruti; ino sdaj je priſhla vura, njega pobiti. – Vi shelite mir: pomagajte, de dobimo mir. – Vi radi imate vaſhe bogaſtvo; brante ga prd ſovrashnikam. – Vi lubite materno semlo; odvernite vſo nevarnoſt. lubesen pruti vam ſamim, pruti blishnemu, vaſha véſt vam doslhnost naloshi, naſhe Zeſarstvo obranit pomagati. En mladenizh ſe podſtopi, vam te peſme naprei poloshiti; pojte jih, ino ſe ushgite vaſhe ſerze k' ſerzhnoſti, kader bo treba ſovrashnika od vaſhe domovine odgnati. Sledi šest pesmi, v katerih je sem in tja zaznati štajersko narečno podlago. Perjatli je bojna pesem iz petih (5) štirivrstičnih kitic, posebna v tem, da ne le kliče v boj, temveč je izjavni subjekt sam največji zgled: Hitro! Meni meč opaši Brat! Na vojsko jaz hitim L[j]luba! Zdaj se ne prestraši Tebe samo to [= tu] 74 pustim. 75 V tretji vrstici kliče pod orožje može, ne da bi zgrešil žrtev zakonskih parov na ta račun: Zadno krat požente se; in v četrti kitici že vojaško povelje : Vrsto brati! mi nared[i] mo / Vsaki naj kak zid stoji� Zadnja kitica deluje kot prisega: hočemo v nevarnost iti / eden umret za drugega; / nu se nikdar zapustiti / branit vse do zadnjega. 76 Druga pesem Vojnik iz desetih vrstic je prava zvočna slika, ki predstavlja vojaka v naskoku z meče m v roki, s kate rim da bo kosil sovražnika v boju. T rušč z bobni in tro- bentami, bojne zastave in kri vžigajo njegovo moč in ne varčuje z jezikom: »Naprej! nu zdaj! Naprej! nu zdaj! / Brat! V eržmo za vsekrat te hude nazaj.« 77 Nikakor ni brezčuten do nje, zagotavlja ljubici, ki ji je namenjena naslednja pesem iz št i ri h št i ri vrst i č ni c . Z a nj o m u v » že l e zni h« prsih bije »v r oč e « src e . Nj e j bi na re di l sra m ot o, če bi se izmaknil dolžnosti. 78 Pitno pesem 79 v osmih štirivrstičnih kiticah, od katerih je vsaka samostojna napitnica vojakom za moč in korajžo v prihajajočem boju, prepleta in uokvirja želja po sreči. Na začetku: »Naj vsekdar bo sr ečen pr elubljen i F r a n c« (2� kitica) in »Naj vsaki bo sr ečen E'strajharski vojnik« prav na koncu (8� kitica), vmes pa še »mati vseh dežel«, tj� Avstrija in »shauden« vojvoda� 74 V besedilu so sem in tja štajerski narečni vtisi. 75 Besedilo je v citatu posodobljeno s strani avtorice� 76 Fran Cvetko, Perjatli, P. pl. Radics, Slovenske brambovske pesmi, Zbornik Matice Slovenske, Ljubljana 1906, 231� 77 Fran Cvetko, V ojnik, P . pl. Radics, n� m� , 231� 78 Fran Cvetko, Lubiza, P . pl. Radics, n� m� , 231� 79 Fran Cvetko, Pitna peſem, P . pl. Radics, n� m� , 232–233� pesnenje_09.indd 30 3. 07. 2020 12:27:48 31 Peta (5.) pesem v Cvetkovi zbirčici Brati [= bratje] na vojski je sestavljena iz deve- tih štirivrstičnic. V prvih dveh zaporednih kiticah se solistični izjavni subjekt zgraža nad strahopetcem, ki se izmika klicu na vojsko in hvali tistega, ki je kakor »hrast« močan, da se že vsak boji njegovega boja » na nož«. V četrti in peti kitici zaupa Bogu, da bo deležen moči, varstva in na koncu nebes. Njegova izrečena stališča v funkciji pripeva potrjujejo tretja, šesta in deveta kitica, ki se z množinskim izjavnim subjektom dobesedno ponovijo: Pokri naſ ſrezha tam s' rokoj Kej mozh preſlaba je; Sa Franza gremo mi na boj, Katir' naſh ozha je. Napetost se stopnjuje. V sedmi in osmi kitici sledijo ostra vojaška povelja konjenikom in pešadiji: » Le hitr o! Hitr o! Meč v' r oko!« //… Hop! Hop! // … // Trobenta zove vas« 80 Cvetkova zbirka je skrbno urejena, saj se z vsako pesmijo večata napetost in bojevitost. Peſem per pr ozhhodu ima sedem kitic in vsako spremlja za polovico krajši besedilno enak štirivrstični pripev . Izjavni osebek tokrat motivira vojake za srčen boj s konkretnimi dejstvi, da je v nevarnosti njihovo fizično imetje: »travniki«, »trate zelene«� V zadnjih dveh kitica te pesmi skuša avtor ogreti nagovorjene s pokrajinsko identi- teto: »Puni napojenih gr osdov ſo terſi.« »Stani! seberi ſe ſtajarſk o ludſtvu!« in z estetsko razsežnostjo: »Setve koſhate na njivah ſtojijo; Roshe na travnik ih lepo zvetijo /…/ Tizhi igrajo tam v' liſtnatem leſi.« T oto bogaſtvo sdaj hitite branti; /…/ Brani sdaj tebe nu vſo tvojo r oiſtvu.« 81 V omenjenih Cvetkovih pesmih se trikrat znajdejo »hudi, kar je evfemizem za hudiče: 82 Brat! Versmo sa vſekrat te hude nasaj. (Vojnik). Smeto ſim hude nakraj. (Lubiza). Sila tiſhi; ino hude preshente. (Peſem per prozhhodu). Peter pl� Radics 83 sprejema stališče, da se je v Brambovskih pesmih Valentin V odnik pri Collinovih Wehrmannslieder le zgledoval, medtem ko jih je Janez N. Primic dobesedno prevajal� 84 Če bi prišlo do objave , bi se opazila velika razlika v primerjavi obojnih besedil. V Primičevi zapuščini sta se ohranili tudi dve njegovi lastni »brambovski« pesmi, ki kako- vostno daleč presegata vsa druga tovrstna besedila v slovenščini iz njega dni. Za tukajšnjo objavo sta prvič iz bohoričice prestavljeni v gajico, vse drugo ostaja kakor v originalu: Slovenec v' obrambi za Cesárja inu Rojstno Dežélo 1. O Dúša mója! skaži čast Cesarju zdaj v' resnic' 80 Fran Cvetko, Brati na vojſki, P . pl. Radics, n� m� , 233–234� 81 Fran Cvetko, Peſem per prozhhodu, P . pl. Radics, n� m� , 234–235� 82 Ciril Jezeršek, prof. zgodovine na ESŠ v Kranju nam je razlagal, da je hudič okrajšava za hudi človek� Avtopsija� 83 P . pl. Radics, Slovenske brambovske pesmi, 231� 84 Luka Pintar, n� m� , 232� pesnenje_09.indd 31 3. 07. 2020 12:27:48 32 Katérmu Bog je dal oblást Za varstvo vsih pravic. 2. Kralévo palco v' rokk' imá Za srečo svój'h ludí, Z orožjam pak se le obda, Ker sužnost jim proti [= preti]. 3. Že od vsih krájov vkup hiti Kakór čebelni roj, Vojšakov truma vkup dersti Podat se hitu v' boj. 4. Pravična vojska je le-ta Bog bo nam dal možnost, Dežela, Cesar nas imá Opomnit na dolžnost. 5. Kater'ga pak smert pokosi In v' boju verže [v]znak, Njegovi [u]nuk ga še časti, Častitliv je Vojšak. – 6. Njegóva čast dotikala Bo v'sók' nebeški strop, Dežela prosta cirala [= zaljšala, lepšala, krasila] Bo z rožam' njega grob. 7. Nikdar ni hotel sužen[j] bit' Nečimerne časti, Deželi nu Cesarju k' prid' Prelil je svojo kri. 8. Bog mu dodeli sveti raj Inu to večno luč! Tovarši v' bran le hitru zdaj, Bog bo nam dal pomuč. 9. Naprej, naprej vderimo v boj Za Franca našiga! Sovražnikov prevzetn roj, Čmo pokončati ga. 10. Katér pa nima nič serca Jit za Deželo v' bran, Nesreče jamo seb'kopá, Ostudne sužnost' stan. – pesnenje_09.indd 32 3. 07. 2020 12:27:48 33 V prvih vrsticah je veliko naglasnih znamenj, potem pa ni jasno, ali jih je opuščal sam pesnik ali avtor njihove objave� 85 Pomemben je dodani, pravzaprav dvojezični, datum: Den, 21. März 1809. Žal, ga pa pri drugi pesmi ni. Estrajh terdna skala v' viharju 1. O strah! kervave so Nebesa, Z' nadlogo Estrajh je obdan, Ah Grom nu strela semlo stresa, Ravn' kákor ke b' bil sodni dan. 2. Strašna pošást po svejt se vlači, Nu kamer pride, vse podre, Hudobna Vojska krog divjači, Z' gorečim mečam vse požge. 3. Dežele, mesta je razdjala, To Romar vidi, koder gre, Vasí, na polju žit' požgala, Ludje v' sromaštvu zdaj ječe. 4. Še Nemci dneve britkočasne Živé v težavni sužnosti, Dokler popolnoma pogasne Med njimi duh edinosti. – 5. Nadloge Nemca zdaj terejo [= tarejo], K' je vprežen v' jarmu ptujimu, V mladenčih se želé ne vžgejo K' djanju nevmerjočimu. – 6. Povsot je Vojska razsajala, To bode vednu pomnil vsak, V poslopju kralov je divjala Nu kjer prebiva vbog' sromák. 7. Ko zemla per potres' odpera Svoj govt nu sama se požrè, Tak so kralestva marskatera V' kervavim boju v' nič prišlè. 8. Zdihuje skor' cel svejt premagan, Estrajh ko skala sam stoji, Sovražnik le sem! – nikdar zmagan Ni kral, pravico kter' časti. 9. Sovražnika bomò pobili 85 Luka Pintar, n� m� , 235� pesnenje_09.indd 33 3. 07. 2020 12:27:48 34 Serčnó ga hočmo mi predret', Ker vsi persego smo sturili Bogu – premagat ali vmret'! 86 Vojaška zgodovina bi iz pesmi lahko bolj podrobno razkrila, na katere splošne po- litične razmere in v tedanji srednji Evropi se pesem nanaša. »Nemci« v Primičevi pesmi niso državljani v tedanji habsburški A vstriji, temveč zunaj nje. 87 Jožef Lipold (1786–1855) iz Mozirja na Štajerskem se je šolal v Mariboru, Gradcu in Ljublj ani. Dolga leta je bil župnik v Rečici v Savinjski dolini, zato se je sam imenoval Leopold Rečički. Živahna leta francoskih vojsk so v njem vzbudila pevsko žilico. Leta 1810 je bil za kaplana domačim brambovcem in jim zložil primerne pesmi, ki so jih natisnili v Celju. Nekaj je objavljenih v Ahacljevi zbirki Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane in v Slomškovih Drobtinicah (1846 do 1856). Za časa Karola Glaserja so v Lipoldovi hiši v Mozirju še hranili šest rokopisnih zvezkov njegovih pesmi� 88 86 Luka Pintar, n� m� , 237� 87 Ali v Šleziji ali Prusiji ali Saški ali nemškem kraljestvu� Prim� Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, 435. 88 Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva II, Ljubljana 1895, 192� pesnenje_09.indd 34 3. 07. 2020 12:27:48 35 5. OGORČENE PESMI ZOPER FRANCOZE Kaže, da je prvi na slovenske vojake kot poseben stan pomislil Marko Pohlin, ki je zanje pripravil Buque z a br ati, inu m oliti Slavens kem ž ovnir jem na Štajar s kem u, Kor oš kem u inu Kraynskemu ommislene (Dunaj 1799, 1790??) 89 , da bi odpravile nepismenost med slovenskimi fanti, poklicanimi v vojake� 90 Na to je najbrž vplivala francoska revolucija 1789, saj je ohranjena njegova nepodpisana (naročena) protirevolucionarna pridiga Drevu Franzoske svojbodshene – v eni Pridegi zhes Evangelijum od Henofovega ſerna. K' lepe- mu poduko zesarskih Podloshnekov v Notr ejni Estrii po slovenſk emu jeſiku na dan danu v lejtu 1793. 91 Pridiga se odlikuje po dvodelni alegorični ubeseditvi o malem gorčičnem zrnu, iz katerega zraste mogočno drevo z vsemi kvalitetami: »Iz malega zrnca (o svobo- dni misli) je v Franciji zraslo mogočno drevo, ki rodi slabe sadove in s košatimi vejami ogroža ves pošteni svet. Metaforično, v soočanju z biblijskimi primeri upornosti, ki so Luciferjevo seme, so opisane grozote francoske svobodomiselnosti oz. teroristične revo- lucije, ki sprevrača družbeni red in se upira vsemu – celo Bogu. Sklep tega, z duhovnimi domislicami in ironijo prepletenega nagovora vernikom je, da se mora to 'drevo', kjer koli se zaseje – izruvati in zatreti� « 92 Zaradi veljave, ki jo je večkratna kratkotrajna francoska zasedba taktično dopustila slovenskemu jeziku v javnosti 93 in predvsem zaradi svobodomiselnih idej, ki jih je prinesla francoska revolucija leta 1789, 94 in so se nanje v 20� stoletju pogosto sklicevali, je v 20� stoletju popolnoma zbledel spomin na to, da so bili tudi Francozi okupatorji kot vsi drugi� T o so seveda najbolj občutili podložniki, kmetje in seveda vojaki. O tem pričajo pesmi s »francosko« motiviko, kakor pričajo naslovi razdelkov o njih: S Francozi se je vojska začela, V Kranju smo ogledani, v beli gvant oblečeni, Kdor se s Francozom bije, ta v nebesih likof pije, Fantje se zbirajo, daleč marširajo, (na francosko mejo), Sami možje gredó na Francoza, ž njimi velika žalost, Stari Bog nam pomore zoper Francoza, Francozi prihajajo na Kranjsko, Vrh Ljubelja šance 89 France Kidrič, Marko Pohlin, Izbrani spisi 2, Ljubljana 1978, 12� 90 Alfonz Gspan, Razsvetljenstvo, Zgodovina slovenskega slovstva, Slovenska matica, Ljubljana 1956, 356� 91 Martina Orožen, Kultur ološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika (Mednarodna knjižna zbirka Zora 74), Filozofska fakulteta, Maribor , Mednarodna založba Oddelka za slo- vanske jezike in književnosti 2010, 189. 92 Martina Orožen, n. d., 189� 93 Z odlokom Augusta Marmonta je bil 4� 6� 1810 v osnovne šole in gimnazije uveden pouk v t� i� deželnem jeziku. Pozneje bil odlok omejen, vendar je omogočil pouk v slovenščini za osnovne in srednje šole� Osebnosti II, V eliki biografski leksikon od M do Ž, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, 671� 94 Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, 396. pesnenje_09.indd 35 3. 07. 2020 12:27:48 36 stavil, Francozi v Ljubljani, Spod Francoza gredo povelja, Rajši grem iz Ilirije, kakor da smo pod Francozom, Štajerska deželna bramba in Francozi, Francoska vojska. 95 »Leta 1813 je bila zadnja bitka pri Leipzigu. Francoze so premagali Avstrijci. Cesar (Fer dinandov oče) Frac je stal osamljen na griču in gleda bitko od 9. ur e zjutraj do 3. ure popoldne. Jokal se je, ko je gledal, kako padajo njegovi vojaki. Ob 3. uri popoldne pa pride njegov adjutant in javi cesarju Francu: Bitka je dobljena, Francozi so premagani.« 96 Na njihov račun se je ohranilo kar nekaj pesmi. Nekatere od njih so prav igrive, kot da so nastale iz resničnega veselja po odhodu Francozov , ne prej! Francoz – Francoz! Kdo mu bo kos. Francoza ni več! Francoz – Francoz je pa preč. 97 Francoz – Francoz! Kdo mu bo kos – kos? Francoza ni več! Francoz – Francoz je preč. Kivi, kivi, Francoza pa ni!! Kivi, kivi, Francoza kri pa vsa smrdi! Francoza več ni! 98 Hvala Bogu – k' nam da blagu, Hudiču pa (Napoleonu) figa k' mu od zadaj miga. 99 Miš – miš tačice – tačice! Francoz ima rudeče hlačice – hlačice. Povej mi, povej! Zdej – zdej, ali si Francoza videl kej! 100 Francelj! Francoz, Prim. ga za nos, Če te pa neče, Prim' ga za pleče! 101 Ohranile so se v Ledinski kroniki, ki jo je župnik Janez Jelenec pisal devetdes et do sto let po odhodu Francozov in se pripoveduje o njih 102 nekako tako kakor se naša generacija spominja pripovedovanja starejših o drugi svetovni vojni� V lastnem komentarju o razmerah 95 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV , Slovenska matica, Ljubljana 1908–1923, 193–201� 96 Spomini iz časov francoskih, (Iz zakladnice rojstne hiše Janeza Jelenca, župnika), Zgodovinske črtice ledinske župnije, Marija Stanonik (ur .), Ledinska kronika, Ledine 2009, 220� 97 Spomini iz časov francoskih, 221. 98 Spomini iz časov francoskih, 244–245. 99 Spomini iz časov francoskih, 245. 100 Spomini iz časov francoskih, 240. 101 Spomini iz časov francoskih, 240. 102 Spomini iz časov francoskih, 218–254. pesnenje_09.indd 36 3. 07. 2020 12:27:48 37 v tistih časih iz dolge Pesmi o sedanjih cajtov navaja tudi tri kiti ce. Izločil in razvrstil jih je po svoji presoji 103 in zadnjo vrstico v 15� kitici smiselno spremenil ali pa je poznal drugo varianto: »tudi sovdatom fletno ni«, 104 medtem ko se v originalu glasi: »tudi sovdatov ni.« Pesem sedajnih cajtov 105 je resna socialno kritična, celo apokaliptična pesem, ena red- kih iz tistega ustvarjalnega področja, ki ima v izvirniku pripisan datum: 1820. T o pomeni, da je bila vsaj znana, če že ni nastala v času, ko je bil spomin na francosko okupacijo še zelo živ . Iz njene zadnje polovice bi se dalo sklepati, da je celo nastala še v času njihove navzočnosti v naših krajih: […] 18. Francoska vojska zelo razgraja po pokrajini beneški, ta Francoz nam zelo nagaja tamkaj v laški deželi. 19. Koliko fantov je pobral, ali kaj to Francozom zda, koliko milijonov je koštalo tega svetlega cesarja. 20. Sedemdeset tavžent ljudi, naših pod zemljo leži, umrli so v špetalah tudi, da jih noge pogoršajo [poboljšajo, pozdravijo]. 21. Oče in mati zredita [= preskrbita] s težavo svojega sina, francoska sablja ga bo vzela, ali ni to dovolj žalostno? 22. Fante so žold zapisali [= k vojakom] po ti novi orengi (Ordnung, red zakon) na poklic ino oznani, sami morajo v žold iti. 23. Mati sina objokuje, oča zdihujejo v nebo, sestra brata obžaluje, 103 Zamenjal je vrstni red 5� in 6 kitice in ju nekoliko predelal: [6� ] Fovš nauki, kecarije (Ketzerai) / so zasjali se povsod, / andohti [= pobožnosti] so zdaj no[r] čije, / bogoslužje je vsem na pot. [5� ] Svet se močno pr eobračuje, / vera nevarno stoji, / črti vse zato in vojskuje / vsak veruje – kar se mu zdi.. 104 [15�] Žalostni so vsi stanovi / kmeti, gospod – pur gari [= meščani] / nune, menihi in duhovni / tudi soldatov ni. 105 Za tukajšnjo objavo je pesem na novo redigirana� pesnenje_09.indd 37 3. 07. 2020 12:27:48 38 kar se niti ne pove. Brat bratu moli roko. Po vseh tožbah se pesem konča z ugotovitvijo: 28. Huda leta – revni časi, to vse hudo je nad nami, konec prihaja tega sveta in ta strašni sodni dan – Amen. 1820. 106 V zapuščini Jerneja Kopitarja v NUK (Ms 580 št. 88 ali 888) je ohranjena z roko V uka Stefanovića Karadžića zapisana srbska pesem o Napoleonu in avstrijskem cesarju Francu. 107 Po stari razlagi je rokovnjaštvo 108 nastalo v času francoske zasedbe naših krajev , ker se sposobni moški niso bili pripravljeni vključiti v francosko vojsko. 109 Rokovnjači 110 navadno niso bili le brezdelneži in odpuščeni vojaki, največ je bilo vojaških uhajačev , dezerterjev , ker jim disciplin iran, strogo nadziran način življenja ni prijal. Zaradi skrivanja oblastem so se sčasoma navzeli na videz lahkotnega, a predvsem tveganega načina življenja. 111 Vranjek je bil vojaški begun in znana je še njegova pesem, ki jo je zapisal Frin iz Spod� [njih Dupelj� ) Dans je sveta nedelja, je v cerkvi božja čast, jaz pa po gmanjci hodim, sem žalosten ta čas. Grmovje in goščava, to je meni za en cer, bridkosti in težave od jutra do večer. Vsega sem se naveličal, ne bom se skrival več, zdaj pojdem pa v kasarno, če pridem koj pod meč. 112 Ob družinskih praznikih je Frančiška Blažič Peterlin še v 20. stoletju »rada povedala oz. zapela naslednjo rokovnjaško pesem: 106 Pesem sedajnih cajtov, 257–260� 107 Avtopsija� 108 Slovar slovenskega knjižnega jezika pomen r okovnjač razlaga pomanjkljivo, ker ga omejuje samo na njegov način preživljanja: »pripadnik med seboj povezanih or ganiziranih skupin, ki se ukvarjajo z ropanjem zlasti premožnih ljudi (SSKJ IV , SAZU, ZRC, Ljubljana 1985: 537–538. 109 Avtopsija� 110 Za etimološko razlago besede prim� Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, tretja izdaja, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2016, 651. 111 Prim� Josip Jurčič, Janko Kersnik Rokovnjači, historičen roman, Ljubljana 1882. 112 P . Bohinjec, Črtice o rokovnjačih, Domoljub, Leto XXXI, Štev� 36, Ljubljana, 5� septembra 1918, 375� pesnenje_09.indd 38 3. 07. 2020 12:27:48 39 Oj zlata vinska kaplja ti, ki nam srce hladi, hladi, če človek tega ne bi imel, kako bi bil še kdaj vesel, kako bi bil vesel. Za čašo vinca rujnega pošten kristjan življenje da, Za čašo vinca rujnega pošten kristjan življenje da. Zakaj mi kremžite obraz, veselo pojte kakor jaz, če človek tega ne bi imel, kako bi bil pač kdaj vesel, kako bi bil vesel. Za čašo vinca rujnega pošten kristjan življenje da, Za čašo vinca rujnega pošten kristjan življenje da. In ko pa pome pride smrt, na grob sadite vinskih trt, ko vinska trta dozori, mi vince v grob še prikipi, mi vince prikipi. Da v grobu hvalil bom Boga, za čašo vinca rujnega, da v grobu hvalil bom Boga za čašo vinca rujnega. 113 113 Zapisala učiteljica Mira Gregl-Hrstič, 17. decembra 2000. pesnenje_09.indd 39 3. 07. 2020 12:27:48 40 6. SLOVENSKE VOJAŠKE PESMI O SOLDATIH V AVSTRO-OGRSKI VOJSKI V ojaško služenje je trajalo 30 let ali praktično vse življenje do leta 1802, 114 odtlej pa 14 let. Cesar Ferdinand ga je leta 1845 skrajšal na 8 let, in mladi Franc Jožef leta 1868 na tri leta in za pehoto že zelo v letih (1912) na dve leti, medtem ko je konjenica še ostala pri 3 letih in mornarica pri 4 letih, 115 toda to ni bistveno zmanjšalo dezerterstva� Da sta bila de- zerters tvo in rokovnjaš tvo povezana, priča dejs tvo, da s o nekateri najbolj znani rokovnjači nosili pred tem vojaško suknjo (V eliki Groga najprej v avstrijski in nato v Napoleonovi vojski) oz. bili na tem (Franc Ziherl, Dimež), da jo nosijo. 116 Da v času A vstro-Ogrske vojaški poklic in vojaščina nista bila več tabu, se da sklepati iz pisanja, ki – nenavadno! – popolnoma prezre kmetstvo, in se prikrito dobrika vojaške- mu stanu, ko ga umešča med delavstvo in obda z ženskim spolom: »Delavec in delavka namr eč z veselim sr cem pri nas poje od zor e do mraka in celo hrabri vojak si pogum dela s pesmicami, kadar gr e v vr oči boj za domovino in cesarja. Kjer je Slovenka v hiši, se sli- šijo sladkih pesmic veseli glasovi cel dan … « 117 Slovenska glasbena folkloristika bi šele lahko dognala, ali je Kurnikova 118 Od vo- jaškiga novinca njegova last in se je sfolklorizirala, ali se je avtor tako držal predloge iz slovstvene folklore, da mu ni mogoče prisoditi čistega avtorstva. Morda je zato vzrok, da pesem ni podpisana niti s karakterističnima kraticama V . K. Navadno se pri folklorizaciji pesmi tudi skrajšajo, medtem ko je njegova dolga štirinajst 4-vrstičnih kitic, tako da prej prihaja v poštev prva možnost glede na prve štiri kitice: »Preljuba si pomlad zelena«, 1� kitica� in morda prve štiri kitice� Od 5� kitice naprej besedilo daje vtis, da gre za interfe- renco z drugimi ljudskimi vojaškimi pesmimi� "Ne vemo reve, kam peljali, / Al kam nas bodo s'rote gnali, / Al še pride kter domu, / To je skrito usakimu. // Ne vemo, kje nas bo objela smrt.« Ko bodo bobni ropotali, krogle nad glavo švigale, bo vojak zadnjič mislil na dom in domače. »Oj! z Bogom bratje in sestrica, / Zdaj puška mi bo tovaršica, / z vami jedel več ne bom, / Kruh soldaški lomil bom. // Oj! z Bogam rojstna ti vasica, / In tud' ti farna cer- kvica. / Zadnič vam podam r oko, / (če) Mene več nazaj ne bo. // Juhej cesarski vsi solda- tji, / Zdaj vi nam boste novi bratji, / Puško, sabljo, bajonet, / Mara vsaki zdaj imet. // Ko boben skupej nas sklicuje, / Naj božja volja se spolnjuje, / Lep fant mora bit' soldat, / Bog 114 Ivan V ogrič, n. d., 55� 115 Ivan V ogrič, n. d., 58� 116 Ivan V ogrič, n. d., 56� 117 O, Cerkveno in domače petje, Učiteljski tovarš 4 (1864), 266–267� 118 V ojteh Kurnik (T ržič *1826–Ljubljana †1886). pesnenje_09.indd 40 3. 07. 2020 12:27:48 41 in cesar ga ima rad. // Ij! starši, nehajte žalvati, / Če kterikrat ste pozvedili, / De vmerl je vaš sin soldat, / In pustite zanj maš'vat.« 119 Že Karlu Štreklju se ob vojaških pesmih zatakne, kje poteka meja med »med pona- rodelo ali umetno in med pristno narodno robo«, 120 ko za merilo razločevanja med ome- njenimi tremi kategorijami 121 besedil jemlje njihovo starost: »Vsa ta tvarina je v primeri s pesmimi I. ali III: dela razmerno zelo mlado blago. T emu se ni čuditi, če pomislimo, da je razvoj vojaštva v modernem smislu kesán in se dá o njem govoriti še le od začetka 18. stoletja, ko je prenehalo mezdništvo. Zategadelj bo le malokteri tu objavljenih pesmi pri- pisati večo star ost kakor dobo dveh stoletij.« 122 Glede na to, da je bilo to zapisano pred 100 leti, jim je danes po njegovem računanju treba pripisati še toliko več. Četrti zvezek Slovenskih narodnih pesmi v obsežnem razdelku V ojaške pesmi vsebu- je 484 besedil (Š 6733 → 7217). Kolikor jim snov dopušča, so razvrščene, smiselno od začetka do konca vojaščine, kakor sledi iz naslovov posameznih razdelkov: Če vojakov pomanjka, pojdemo mi, Še mož je ženo moral zapustiti, zakaj bi te jaz ne! Skesani radovoljec, biričem-lovcem srečno ubegli samostanski hlapec, Mežnar- ski fant iz Moravč – radovoljec, Prišli so k meni štirje rumeni, Pri ljubici ulovljen, Zajeti novak se priporoča Mariji, Ulovljen, ko se je prišel gret, Spitalski fant mora za druge k vojakom, Kmet je siromak, ker mora biti vojak, Slabiči gredo domov, junaki k vojakom, Skrival se več ne bom, ker vem, da me ujamejo, Čudno se ti bo zdelo, ko pridem v suknji beli, Svinčene kroglje nam pod srce pridejo, Vse skrivanje ni nič pomagalo, Le malo soldatov primanjka, pa spišejo cegljecev toliko!, Ko sem odhajal, nisem od solza videl steze, Jutri ob devetih moram biti v Marprugi, Po gorah smo se skrivali, smo se na vojsko bali, Marijin romar ne bom več, ker grem iz tega kraja preč, »Hudi glas iz Gradca gre«, Soldaško remenjé – to je moje veseljé, Meni že vahto stavijo, da mi k ljubici branijo, Sabljica mi bo nevesta, šel bom med Taljane neznane in še dalje, Velika noč se približuje, fantom žalost oznanuje, Kaj si je naš cesar izmi- slil, dolgi so cesarski marši, kmalu bo iti v službovanje, Vse se spomladi veseli, jaz sem žalosten, Ko pomlad ozeleni, mladim fantom žalost stri, Novinec jemlje slovo od svojcev in znancev, Dekleta že jemljejo prstane z rok, Kje bo posehmal moja po- stelja? Težave gredo črez moje srce ko megle črez solnce, Nekdaj so šli na štirinajst, zdaj gredo na osem let, Nocoj bom še prišel k tebi, potem bo puška ljubica, Najlepši je domače cerkve zvon, ki ga slišal več ne bom, Od Borovljancev težko rajžam, Devi- ca Marija nas troštala bo, Jaz sem fantič mlad, pa moram biti soldat, Pobič sem star še le osemnajst let, Ljubljana prodana za vse vesele fante, V kosarno prišel sem vesel, pa tam sem jokati začel, Puške se prestraši, V vojaka ga preoblačijo, Oprava je edino, kar vojak ima, Prokleto pero, ki me je zapisalo v vojaški stan, Kosarno bom zapustil, 119 Marija Stanonik, Vojteh Kurnik – kolar, mizar, rodoljub in domoznanski pesnik (1826–1886), Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2011, 325–326� 120 Karel Štrekelj, Pripomnja, Slovenske narodne pesmi IV, Slovenska matica, Ljubljana 1908- 1923, 3� 121 S sodobnega teoretičnega vidika prim. Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene fol- klore in literature, T eor etični oris slovstvene folklor e, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2001, 137–146� Ista, Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2011, 11–26� 122 Karel Štrekelj, n. d., 1908–1923, 3� pesnenje_09.indd 41 3. 07. 2020 12:27:48 42 Vojaškega stanu svetle in temne strani, Omoženi ljubici bo pisal, Polagoma vojak pozabi prejšnje ljubice, Tudi pri vojakih najde ljubico, Domobranec nima novcev, Kdo bo listje grabil, ko bom vojak, Nekdanjega veselje nikoli več ne bo, Vojak na tu- jem Ne odkupijo me, dasi so vsi obljubili, Vojak.-begun, Vojak-žandar, Vojak bolan, Ptica prenaša vojakovo pošto, Bog ne daj vam videti pruske dežele! V boj za vero »na mejo voherško« [= ogrsko], Ranjeni fantič hoče še domov pisati, Na zelenem travniku leži mertev vojak. Najprej so na vrsti pesmi o prehitrih odločitvah za vojaščino, katerih se naivni mla- deniči potem kesajo (pomlad okrog velike noči je bila najbolj nevaren čas za njihovo za- jetje), o slovesu od domačih 123 in domačega kraja, prihodu v kasarno, navajanju na nova oblačila in vrsto orožja glede na to, v kateri rod vojske so bili uvrščeni, čustvenih stiskah in iskanju duhovne pomoči, veselju ob izdatnem skrajšanju vojaške službe. Po števil nih motivih slovesa se službovanje navadno riše v črnih barvah. Novincu je vojaško urjenje na začetku težko, saj ne more več nadaljevati prejšnjega življenja. V ečina se neugodnostim privadi, dobi novo ljubico, ki ji ne zagotavlja tako vroče zvestobe kot prvi, spozna nove tovariše, in če ni vojske, srečno dosluži odpust. Štrekelj opaža v njih veliko jokavosti, kar si razlaga s socialnimi razmerami. Revne je največkrat doletelo, da so morali dati za vojsko sina, ki je bil doma edina delovna sila, in večni boji niso bili tako vabljivi za navadnega prostaka, kakor morda za gospôdo, ki se je v kratkem povzpela do visokih časti in bogastva. 124 V eč pesmi omenja splošno vojaško službo, ki je bila sprva celo dosmrtna. Nekatere pesmi omenjajo skrivanje fantov ob času, ko so komisije nabirale vojake (Š 6801) in pri- povedujejo, v kakšnih okoliščinah je bi kdo ujet. Slovenske vojaške pesmi tematizirajo razmere od uvedbe splošne vojaške obveznosti naprej in razpoloženje slovenskega človeka do vojaščine. Nekatere segajo v čas najemniških vojsk, saj omenjajo najemanje vojakov z raznim i obljubami (Š 6758, 6763) ali z zvijačo. Po podrobnostih v oblačenju se da ugo- toviti, na kateri rod vojske ali obdobje se nanašajo� V pripovedni pesmi (Š 717) omenjeni pernat klobuk je bil v 30-letni vojni znamenje častnika; v šaljivi različici iste pesmi »lasci skravžani« (Š 721) in v drugi pesmi (Š 6792) »glavica poštupana« spominjata na čas (ne- kako do konca 18� stoletja), ko so si morali vojaki lase ali lasulje kodrati in pudrati� Vse do konca 19. stoletja so smeli vojaki jemati s seboj žene ali ljubice (Š 1516, Š 1520, Š 1524). Nekdanja A vstrija pa ni mirovala. Na apeninski polotok sta v okviru avstrijskih vojaških kopenskih sil že leta 1820 17. kranjski in 47. štajerski polk prišla celo do Neaplja. 125 A vstrijska vojska je pod vodstvom tedaj že dvainosemdesetletnega feldmaršala Josefa Radetzkega leta 1848 126 res premagala italijansko pri Custozzi / Kustoci� 127 V dveh dneh 123 Motivika slovesa od deklet in ljubic te pesmi večkrat zbližuje z ljubezenskimi (1296–1316, 1462–1468, 1474–1483, 1494–1632, 1640–1643, 1649–1699, 1379–1380)� 124 Karel Štrekelj, n. d., 3–4� 125 Ivan V ogrič, n. d., 20� 126 Že leta 1831 je postal vrhovni poveljnik avstrijske vojske v Italiji. 127 Prva bitka pri Kustoci je bila leta 1848 in druga 1866. Na katero od njiju je mislil Aškerc v pesmi Mejnik: Še pri Kustoci bal se nisem smrti… Prim. V ogrič, n. d., 30� pesnenje_09.indd 42 3. 07. 2020 12:27:48 43 vse opravljeno. Stepli smo se, pa je bilo…« 128 Naslednje leto je uspeh ponovila še pri Novari. 129 V ojaki so ga oboževali in opevali v svojih pesmih, na primer: Oj, zdaj na Laško pojdemo, Bog ve, če kdaj se vrnemo! Banda nam bode špilala, lepo nam bo muscirala. Radecki pa na konj' sedi, nas, mlade fante, on dobi. Radecki 'ma sivo glavo, pa vendar gre na vojsko ž njo. Radecki pa na konj' sedi, pa rožniven'c v rokaj drži. Radecki je en prav' gospod on b premagal zmir povsod. 130 T oda poražena je bila v boju s Prusi. 131 O tem se na njenih tleh ni moglo peti, zato je naslednja morda nastala še pred tem, v času vojaških pesmi J. Damascena Deva: »Kanoni že grmijo se tr ese celi svet: Franc Jožef, njegovi general / Se z Prajzom če vojskvati in boj od sebe dat« (Š 7140)� Habsburška Avstrija je bila kar naprej v bojih s Prusi� Od kod zanosna Vojaška 132 in druge hrupne pesmi Jovana V esela-Koseskiga, če pa je pod fotografijo, res z odločnim, skoraj mrkim, a ne hudobnim obrazom tako ponižen s kromen podpis Janez V esel� 133 Pesem je umetelno s es tavljena iz os mih š es tvrs tičnih kitic z moš ko rimo, ki pripomorejo k možati trdi dikciji, medtem ko so vsaki posebej dodani trivrstični pripisi zaradi tekoče rime 134 zelo spevni� Pesem vabi v boj, kar je stalnica slovenskih vojaških pesmi pravzaprav od prve puntarske pesmi naprej� Prvi dve vrstici v drugi kitici sta vredni omembe, predvsem zaradi »Slovencev« in ne zgolj Kranjcev: »Mi čvrsti Slovenci smo, gr emo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja« toda kaj ko sta naslednji dve že težko sprejem ljivi. In táko izmenjava- nje se vrsti iz kitice v kitico. Zaradi nenavadne skladnje je celotno sporočilo pesmi kljub posameznim sprejemljivim vrsticam nejasno, čeprav iz nje veje želja po vtisu. Najprej s pomočjo horizontalnih razsežnosti (»Podravske, posavske planave«, »Sloboda domovja«, »Bogastvo neskončno v nar očju gorá / Na vidu cveteče dobrave«), nato z imeni »Rim«, 128 Ivan V ogrič, n. d., 7� 129 Radecki = Johann Joseph W enzel), Graf Radetzky von Radetz (Třebnice na Češkem, *1766–†Milano, 1858), avstrijski feldmaršal in vojskovodja. Po zmagah pri Custozi (1848) Mortari in Novari (1849) postal generalni guverner severne Italije. Luc Menaše, Svetovni bio- grafski leksikon, Mihelač, Ljubljana 1994, 793. Med bivanjem v Ljubljani se je izkazal za velikega človekoljuba. Andrej Praznik, Radecki je en prav' gospod, Družina 65, Vsi sveti, 2016, št� 44-45, 27� 130 Andrej Praznik, n� m� , 44–45, 27� 131 Ivan V ogrič, n. d., 201, 30� 132 Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga, Matica Slovenska v Ljubljani, 1870, 45–46� 133 Morda pa gre za konstrukcijo fotografije in podpisa. 134 Silva Trdina, Besedna umetnost II, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965, 148� pesnenje_09.indd 43 3. 07. 2020 12:27:48 44 »Horule«, »Otokar«, »Samo«, itn. na diahroni osi. V zadnji kitici je metafora, ki omogoča slutnjo, proti komu je pesem naperjena: Nabita je risanca, ojster je meč, obilno v kartušu je blaga, V junaškimu sercu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga! Stoleten raztergati v migleju hrast, Je dana nevihti gotova oblast; Hujši mi planemo, Urniši zmanemo, V prah jo spremenimo vražno pošast! 135 Krimska vojna (1853–1856) je ob uspehih ruskega orožja vplivala na krepitev pan- slovanske ideje in opogumila Simona Jenka za pesem Dan slovanski (1853), toda tudi do pesimističneg a ciklusa Solze Slovencove (morda 1854)� 136 Ruski uspehi so spodbudili Antona Aškerca, da je iz ruščine prevedel pesem Vojaška pesem o Sevastopolu� 137 V bitki »kakor sodnji dan« pri Solferinu 138 in San Martinu 24� junija 1859 sta se spo- padli zel o številč ni nasprotni vojski. T o je bila v zgodovini zadnja večja bitka, v kateri sta nasprotnima armadama osebno poveljevala monarha: Napoleon III., ki je na podlagi tajnega sporazuma pomagal piemontsko-sardinski vojski, in Franc Jožef. A vstrijsko vojsko so se- stavljali večinoma vojaki slovanskih narodov , med njimi je bilo 18. do 20.000 slovenskih vojakov, ki po mnenju nekaterih niso kazali posebne vneme za boj� 139 T a bitka je v slovenskem zgodovinskem spominu ostala najbolj živa. Njen udeleženec vojni veteran Andrej Pajk je v ozadju Jurčičevih Spominov starega Slovenca in omenja jo Levstikov Deseti brat. Josip Jurčič in Simon Gregorčič sta se ji oddolžila tudi vsak s svojo pesmijo (Solverina, Po bitvi)� 140 Številni vojaški obvezniki so prišli v moralno stisko, v kakršni se je znašel glavni junak Ciglerjeve Sr eče v nesr eči vojak France Svetin. Ta »se je moral vojskovati z ljudmi, katerih ni nikoli poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili.« 141 Orožje nad domnevne so- vražnike so praviloma uporabili zgolj, ker so jim nadrejeni tako zaukazali, ne pa iz moti- vov , povezanih npr . z obrambo domačega ognjišča. 142 V programu Zedinjene Slovenije 1848 ni bilo nobene zahteve v zvezi z vojsko, prav tako ne v času ustanavljanja čitalnic v začetku 60 let 19. stoletja. Zelo redko se pojavi v 135 Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga, 46� 136 Anton Slodnjak, Romantika in realizem I, Lino Legiša (ur� ), Zgodovina slovenskega slovstva II, Slovenska matica, Ljubljana 1959, 218� 137 Avtorjeva op� : Zbrano delo 6, DZS, 1990, 185� 138 Ivan V ogrič, n. d., 28, 29. Švicarski filantrop Henry Dunant, ki je na kraju samem pomagal ranjencem, je dal pozneje pobudo za ustanovitev or ganizacije Rdečega križa. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, Mihelač, Ljubljana 1994, 254. 139 Ivan V ogrič, n. d., 28� 140 Ivan V ogrič, n. d., 29� 141 Cigler, Sr eča v nesr eči, Mladinska knjiga, Ljubljana 1974, 74� 142 Ivan V ogrič, n. d., 66� pesnenje_09.indd 44 3. 07. 2020 12:27:48 45 resolucijah na slovenskih taborih od leta 1868 do 1871� V Sevnici so leta 1869 zahtevali, naj vlada in deže lni ali okrajni uradi s Slovenci poslujejo slovensko, vključno o vojaških zadevah. Lovro T oman je kot poslanec v državnem zboru tisti čas v razpravi o domobran- skem zakonu predlagal za deželno brambo poveljevanje v narodnih jezikih. »T akšnega odločnega stališča ni zagovarjal nihče ne pred njim in ne za njim.« 143 Vtis, da je bilo 19� stoletje v primerjavi z naslednjim manj bridko, je varljiv� Bilo je prelite manj krvi na bojnem polju; vojaki so na veliko umirali zaradi hudih naporov , izčrpa- nosti, roparjev in bolezni. V ojaščina je bila pogubna za Dragotina Ketteja (1876–1899). 144 Pozneje se vojaščini izogibali s trajnim izseljevanjem v tujino. T o dokazuje, da izogiba- nje vpoklicem ni bilo nujno povezano z domotožjem. Bilo je tudi moralno-etične narave. 145 143 Ivan V ogrič, n. d., 67� 144 Ivan V ogrič, n. d., 62� 145 T erensko gradivo priča, da se je zelo veliko slovenskih fantov odločilo za ta korak po drugi sve- tovni vojni� pesnenje_09.indd 45 3. 07. 2020 12:27:48 46 7. BENEŠKA PESEM O NAVDUŠENJU NAD ITALIJO IN DRUGA O ŠE VEČJEM RAZOČARANJU NAD NJO Leta 1866 se je A vstrija pod mlad im cesarjem Francem Jožefom zapletla v vojno s Prusijo in Italijo in obe izgubila� S spomini na veliko ugodno samoupravo pod Beneško republi- ko 146 so na podlagi mirovne pogodbe na plebiscitu 21� in 22� oktobra leta 1866 Beneški Slovenci soglasno 147 potrdili njeno priključitev pod Italijo. T oda kmalu so spoznali, da so stari časi mimo. To je registriral tudi Stanislav Škrabec, ki najprej predstavi 148 dr . Bruna Guyona in se pridružuje pohvalam za slovensko slovnico v italijanščini, ker je z njo »opozoril Italijane na jezik, ki ga govori čez 30 tisoč deržavljanov "odr ešenega" kraljestva, ki bi se tor ej pač imelo nekoliko ozirati nanj. V resnici je seveda zastonj upati, da bo italianska vlada slo- venščini kedaj kako pravico priznala.« 149 Enaka »bridkost« navdaja Škrabca v poročilu o dveh novih Guyonovih publikac ijah, za kateri verjame, da sta nastali z enakim namenom. » Kako nas namr eč ne bi bolelo sr ce, ko ber emo, kar piše g. Guyon o italijanski politiki beneških Slovencev leta 1848: Prišlo je leto 1848 in vsa (beneška) Slovenija se je vzdignila zoper Avstrijo� Mnogi Slovenci so hitel i tedaj branit Benetke. In po usodnem in nesrečnem padcu mesta se drugi niso obotavljali izseliti se, da se vdeleže vojske za neodvisnost… Koliko je bilo navdušenje za Italijo, kaže naslednja ljudska pesmica, ki je leta 1848 šla mej (beneškimi) Slovenci, duhovnimi in svetovnimi, od ust do ust: Predraga Italija, Preljubi moj dom, Do zadnje moje ure Jest ljubu te bom. 146 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik, Samouprava Beneške Slovenije, Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, 326–327. 147 Le en sam je bil menda proti� 148 »Pisavec teh dveh razpravic naš prijatelj gosp. dr . Bruno Guyon, italijanski gimnazijski profe- sor, zdaj v Starem mestu – Cividale , – je po rodu beneški Slovenec, ki koliker vemo, ni hodil nigdar v nobeno slovensko šolo, ki je torej v slovenskem jezikoslovju popolnoma samouk� Po spodbujanju učenega Ascolijja v Milanu, kjer je prej tudi on imel službo na kraljevi gimna- ziji Parinijevi, pa se je vender s toliko gorečnostjo poprijel slovenščine, da je spisal Italijanom celo slovensko slovnico, izišlo l. 1902 v Milanu pri Hoepliju, in sloveči dunajski slavist dr . V . V ondrak je to knjižico ocenil s pohvalo.« 149 Stanislav Škrabec, Le colonie Slave d'Italia di Bruno Guyon (Memoria dedicata A S. Maestra Elena – Regina d'Italia). Sull' elemento Slavo nella T oponomastica della V enezia Giulia di Bruno Guyon, Cvetje z vertov sv . Frančiška (Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv . Frančiška), XXIV . tečaj, 5. zvezek, V Gorici, 1907, 218. pesnenje_09.indd 46 3. 07. 2020 12:27:48 47 Si u kjetnah živiela, Objokana vsa, Na dikla špotljiva Do zdaj si ti bla. Raztargi te kjetne, Obriši suzó, Gor uzdigni bandiero Treh farbih lepó. – – – « »T udi pozneje so se beneški Slovenci borili še za Italijo. Neki Štefan V ogrič 150 je bil major v pijemon teški armadi ob krimski vojski. T rije drugi Slovenci, mej njimi Guyonov oče, so bili z Garibaldijem pri Bezeki (Bezzecca); dva njegova ujca sta dezertirala, sam to pripoveduje, od svojih avstrijskih regimentov ter po nevarnosti in truda polnem begu – eden je preplaval široko Donavo! – vstopila mej pijemonteške konjike. « 151 Sčasoma se je navdušenje ohladilo. Beneški Slovenci so se prekmalu prepričali, da je italijanski "jarem" »še težji in terji « od avstrijskega. Vsaj nekateri so se začeli zavedati, da pravzaprav niso Italijani, temveč Slovenci, »ud tistega slovenskega telesa, ki živi na Goriškem, Kranjskem, Kor oškem in Štajerskem, ali – oj! odsekan ud, namenjen v povžitek tujemu želodcu!« Guyon se ni bal javno izraziti razočaranja, ki se je poglabljalo posebno od leta 1872 do 1880. Eni od dveh razprav je v slovenščini z dodanim prostim prevodom v italijanščino dodal pesem Slovenija in njena hčerka na Beneškem:. Kaj jočeš se ti krasotica? Kaj v klavernih mislih živiš? Si tudi ti moja hčerica, Mi vedno pri sercu stojiš. Glej, tvoje sestrice na Dravi, Na Soči, na Savi si že Pripravljajo lovor, da v slavi Veselo vse ovenčajo me. - - - Ah mamica draga in mila! Okove in žulje poglej, Ki nosim in bom jih nosila Jaz v svojem domovji vselej. Jaz nisem ne v vradu, ne v šoli, Daravno tu od vekov živim; Ko tujka beračim okoli, Le v cerkvi zavetje dobim. Ne poznam veselja, radosti, Le solza mi solzo podi 150 Ivan V ogrič, n. d., 23: Na krimskem bojišču sta se v enotah piemontsko-sardinskega kraljestva znašla tudi Stefano V ogri (= Štefan V ogrič) iz Beneške Slovenije in Alessandro Clemencich (Aleksander Klemenčič) iz Gorice. 151 Stanislav Škrabec, n� m� , 218� pesnenje_09.indd 47 3. 07. 2020 12:27:48 48 Po bledem obličji, do kosti Me laška pijavka mori. K'dar dajo lovorske vezila Ti hčerke v preslavni spomin, Jaz bom milotinke glasila Pod verbo, potem pa … pogin! In mamka, na mojo gomilo, Te prosim, položi na njó Cipresovo tužno vezilo, In kani iz očesa solzó! 152 Škrabec dodaja, da je po Guyonovem zgledu zadnjo kitico izpustil; Slovenija more svojo beneško hčerko objokovati, tolažiti ne! Guyon priznava, da se italijanskim Slovencem ne godi dobro in da kaj boljšega tudi sami ne upajo več; navdušenje za to ali ono stran se je zgubilo, apatija vlada in "vmazan dobičkolov predelanih ljudi" (affarismo gretto di gente rifatta), a upa, da še ni vse zgubljeno� 153 152 Pesmica je, kaker sprednja, ponatisnjena iz knjige "Avv� Carlo Podrecca, Slavia italiana Cividale 1884, žal, da z več tiskovnimi pomotami, ki so tu popravljene. - op. S. Škrabec. 153 Stanislav Škrabec, n� m� , 218� pesnenje_09.indd 48 3. 07. 2020 12:27:48 49 8. PESEM O SUDATIH MEKSIKAJNARJIH »Meksikajnarji « so bili eno od znamenj naraščajočih gospodarskih težav na slovenskem podeželju zaradi začetka železnice, ki je uničila furmanstvo in fužinarstvo. 154 V letih 1864–1867 so se mnogi Slovenci kot prostovoljci pridružili vojaški odpravi, ki jo je vodil v Mehiko cesarjev brat Ferdinand Maksimilijan. Njeni člani niso sestavljali enote redne vojske, ampak so se – s pristankom oblasti – odpravili pravzaprav na kolo- nizatorski pohod. Ena od njihovih zbirališč je bila ljubljanska Cukrarna. Med vzroki za prostovoljno vojaško službo je bila želja po zaslužku in obljuba, da bodo prostovoljci po odsluženi vojaščini prejeli v last posestva v novi deželi. O njih je napisala temeljit pre- gleden članek T ita Ovsenar , 155 ki je odkrila tudi pesem, za katero pravi, da je najstarejša pesem, ki omenja Ameriko� Leta 1913/14 jo je zapel Fran Berlec iz Kandije: Mi smo fajn ljudje Meksikajnarji; hoč'mo se vojsk'vat tam u Meksiki. Cesar Maksimil'jan On edin' je 'zbran za cesarja v Meksiko poslan. Tam je čist' drug svet, hoče nas imet – Bog daj dolgo nam na svet živet. 156 Pesem se je ohranila v nemško pisanem dnevniku slovenskega meksikajnarja Ivana Zapotnika. Hranil ga je sodavičar in tr govec Jaške v Železnikih. Alojzij T urk ga je prevedel v slovenščino, dodal opombe in objavil v reviji Življenje in svet, 1930� 157 Odkod je njena skrajšana varianta, ni znano, potrjuje pa, da se je prvotno besedilo (s) folkloriziralo ali pa le bledo ohranilo v spominu: Mi smo fajn sudatje Meksikajnarji, mi se čmo vojskvati tam u Meksiki, tam je drugi svet, hoče nas imet… (Kranjska). 158 154 Ivan V ogrič, n. d., 38, 39� 155 Tita Ovsenar, Meksikajnarji, Kronika 41, 1993, št� 2, 14–17� 156 Tita Ovsenar, n m� , 16� 157 Tita Ovsenar, n� m� , 14–15� 158 Ivan V ogrič, n. d., 38� pesnenje_09.indd 49 3. 07. 2020 12:27:48 50 Motiv meksikajn arjev hrani slovenska književnost vsaj v dveh primerih. Josip Jurčič ga je v Slovenskem glasniku že leta 1867 vključil v humoristično povest Božidar T irtelj, Ivan T avčar pa v tragično novelo Soror Pia (Zvon 1879)� 159 T ragično se je končala tudi mehiška osvajalna ekspedicija. Nesojenega cesarja Ferdinanda Maksimilijana Habsburškega so domačini leta 1867 ujeli in ustrelili. Bolni zdesetkani meksikajnarji pa so se po raznih peripetijah vrnili na svoje domove� 160 159 Tita Ovsenar, n� m� , 15� 160 Tita Ovsenar, n� m� , 17� pesnenje_09.indd 50 3. 07. 2020 12:27:48 51 9. DVE KRONIKALNI PESMI PO AVSTRIJSKI ZASEDBI BOSNE LETA 1875 Bosanski uporniki so se želeli otresti večstoletnega turškega jarma in fevdalnega politič- nega pritiska� Vzroki za upor so bili verski, narodni, ekonomsko-socialni� Slovenski pro- stovoljci v protiturških silah leta 1875 so bili zanesenjaki, ki so se odzvali na protiturški upor, najprej v Hercegovini in nato v Bosni� Tja so se ti odpravili naskrivaj, brez vsakršne državne podpore. Pričakovali so, da jim bo pomagala Srbija, a se »največji kmečki vstaji v 19. stoletju« 161 ni pridružila. A vstrijska oblast je nanje gledala nezaupljivo. 162 T oda panslavisti čne ideje niso prerasle v odkrito protidržavno gibanje. Slovenci so vseskozi veljali za zveste avstrijske državljane. Spoštovanje cesarju Francu Jožefu in ce- sarski hiši so še posebej izkazali ob 600-letnici habsburške vladavine nad Štajersko in Kranjsko (1883), čeprav so po drugi strani vlado kritizirali. 163 Josip Stritar je v Dunajskih elegijah (1876) 164 obsodil spletkarjenje Velike Britanije, ki se je dalj časa zavzemala za ohranitev turške države na Balka nu. V rusko-turški vojni so velik e evropske države izrab ljale težave otomanskega cesarstva za lastne interese. 165 Delno se je kriza razpletla na berlinskem kongresu od 13� junija do 13� julija 1878, ko so Avstro-Ogrska, Francija, Italija, Prusija, Rusija, V elika Britanija in Otomanski imperij pod- pisali sporazum, ki je poleg novega statusa za Srbijo, Črno Goro, Romunijo in Bolgarijo določal, da Bosno in Hercegovino »začasno« (!) upravlja A vstro-Ogrska, kljub temu da te dežele še naprej pripadajo turškemu sultanu. 166 Anton Aškerc je leta 1882 objavil v reviji Kres Vojakovo pesem, v kateri obsoja hla- dnokrvnost oblastnikov in vojaških strategov , ki na varnem rinejo mladež »branit carja, domovino tam na polju, kjer krvavo žanje žena bela«� 167 Ni izključeno, da se pesem nana- ša na berlinski kongres, saj piše, da »tam se zbirate gospoda, imenitna in učena, iz dežel, kjer sonce vzhaja, iz dežel, kjer spet zahaja.« V nadaljevanju pa je omenjeni turški cesar, ki mu vezir nese pismo� 168 A vstro-Ogrska je zasedla Bosno že štirinajst dni po končanem berlinskem kongresu in postopoma širila v njej svojo oblast vse leto 1878� V bojih so sodelovali vsi (7� , 17� , 161 Jože Pirjevec, Bosanska tragedija, Primorski dnevnik, 12. 4. 2012 (navaja Ivan V ogrič). 162 Ivan V ogrič, n. d., 40–41� 163 Ivan V ogrič, n. d., 44, 45� 164 Josip Stritar, Zbrano delo, I, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1953, 252, 526. 165 Ivan V ogrič, n. d., 43� 166 Ivan V ogrič, n. d., 46� 167 Anton Aškerc, V ojakova pesem, Zbrano delo 6, DZS, Ljubljana 1991, 19� 168 Ivan V ogrič, n. d., 59–60� pesnenje_09.indd 51 3. 07. 2020 12:27:48 52 47., 22., 19., 33., itd.) »slovenski« polki z več tisoči mladih Slovencev , po nekaterih virih celo 20� 000 slovenskih vojakov, po drugih pa za polovico manj� 169 Do prvega napada na avstrijske čete na bosanskih tleh je prišlo 3. avgusta 1878 pri Maglaju in nato še v veliko drugih krajih, tudi z gverilsko taktiko� 170 Ob tem je kmalu na- stala Pesem v spomin Bosne, ki jo je napisal tja napoteni slovenski vojak z Blok: 171 1. V Brodu smo se zbrali Da v Bosno se podali V duhu od Vas se poslovim Nazaj priti si želim. 2. Po mestu čez Savo tja grede Imel sem le te želje Blagoslov naj nam Bog deli Da domu prišli bi še živi. 3. Stopivši v turški Brod Vidi nas še naš Bog Šege tukaj te so Lustvo skoraj vse boso 4. Pri Maglaju so bili ranjeni Zraven vsi razmesarjeni Husarska je tukaj tekla kri Vsak je vpil. Bratec pomozi mi 5. Pa rešitve leni ni blo Zdihoval vsak h Bogu Živlenje ki mu zdaj odvzetu Enkrat naj bode sveto! 6. Pri Šepčem tretja bitva Je skoraj vsim očitna Da lovci so pervi bli Ki turke so zasačili. 7. V Senicàh so nas napali Pionirji smo pa hrabro stali 169 Ivan V ogrič, n. d., 48� 170 Ivan V ogrič, n. d., 49� 171 Na prvi strani je zdravnik dr . Ivan Logar (1905–1983) dopisal: Nekje iz Loškega potoka 1934. Bil je banovinski zdravnik v Sodražici in tudi Loški Potok je spadal v njegov delovni okoliš. Zbiral je razne dokumente, predvsem stare medicinske knjige in instrumente, diplome, kar vse mu je prišlo prav pri pisanju o zgodovini medicine. V njegovi zapuščini so njegovi domači našli tudi priloženo pesem, ki mu jo je očitno prepustil nekdo iz Loškega Potoka. Po zaslugi Jake Žuraja in Milana V ogla je prišla v moje roke. pesnenje_09.indd 52 3. 07. 2020 12:27:48 53 Čes vodo mora priti se Kar naše armade je! 8. Devetnajstega smo dospeli Kar dolgo si želeli Vgledat glavno mesto Ki teško nam bode zvesto? 9. Pred mestom krogla prileti Prijatla zadene nad oči Padel je na tla. Bres vsega sdihelja. 10. Štirinajst let je študiral V Bosno je primarširal Čemu belil si glavo Ker nikdar več vstal ne bo? 11. Turška je tekla kri Po varovžu od vseh strani Mnogo kuč spremenili Mi smo jih upepelili. 12. Nekterga smo položili Ki topovi ga umorili V grob hladne zemlje Ktermu ne bije več serce. 13. Oni ki v Bosni počivajo Mi spred oči ne zginejo [poškodovano] 172 se vi serčno [poškodovano] li so slovo 14. Jest se pa le radujem Od veselja poskakujem Ker turki niso me vlovili In živega še pustili. 15. Kdaj bo prišel tisti čas Da odpustili bodo nas Bosna s kervjo pridoblena Ne sme biti več zgublena 16. Iz Bosne odhajaje Ne bodem šel jokaje Ker mislil sem si le Luba Kranjska zemlja je 172 Spodnji levi vogal je odtrgan, verjetno je bilo tam napisano avtorjevo ime� Zato tudi manjka nekaj besed pri trinajsti kitici, ki je na sprednji strani� pesnenje_09.indd 53 3. 07. 2020 12:27:48 54 17. Ko pa pridem domov Vsakmu bo lubo Svojo roko podati Na serce pritiskati 173 Pesem je napisana s črnilom z lepo pisavo na listu (12 x 7 cm), ki je po širini prega- njen, tako da so na vsaki strani po štiri kitice, le na zadnji strani so tri in pripis: »Zložil na Bosniških žagah v spomin Marša od 30. Julija do 19. A vgusta [19]78 iz Broda v Sarajevo pri Okupaciji Bosne.« V rokopisu je ohranjena še ena, štiriinšestdesetih (64) kitic 174 dolga pesem Kunovci 175 v Bozni [Bosni] zgolj s pojasnilom: »Pesnik neznan. Oče je dobil to pesnitev od nekega podčastnika na vojaškem poveljs tvu po nastopu voj.[aške] službe v l. 1892. 176 Politična in vojaška zgodovina bi najbrž prepoznali iz nje še veliko več, kar se dá razbrati iz besedi- la. Glede na to, da nista znana niti avtor niti hranilišče, je primer no, da se tu kljub dolžini navede v celoti: I. Vsi cesarji in vsi kralji So v Berlinu skup se zbrali Sodbo ojstro so držali Ino takole spoznali. II. Turk velika je nesnaga Mora se pomesti s praga Več ne sme kristjanov dreti Bozna se mu mora vzeti III. Kar prijatel Austrijan Je zato dovolj močan On naj lažje to stori Ker korajžnje 'ma ljudi. I V. Ko se sodba ta prebere Cesar vojsko skupaj zbere In potem Filipovica K sebi na svoj dom pokliče. V. Cesar reče generali Ktere bomo v boj poslali 173 Prva objava: Borec, revija za zgodovino, literaturo in antropologijo XLIII, št� 4-5-6, Ljubljana, letnica ni navedena, 379–381� 174 Po pripisu Ms 1703 pri naslovu, pogojno sklepam, da se hrani v rokopisnem oddelku NUK. 175 Kakor se dá sklepati iz odlomka naslednje pesmi, so bili »kunovci« dobro izvežbani in predani vojaki iz časa feldmaršala Radeckega, in enega njegovih poveljnikov F r a n c a K h u n a ( F r a n z v o n K u h n e n f e l d ) . Prim. Korporal Ivan Gruden, »Cesarjevič« št. 17, Domoljub, Leto XXIX, št� 51, Ljubljana, 21� decembra 1916, 665� 176 Tipkan pripis k rokopisu besedila na štirih listih formata A4� pesnenje_09.indd 54 3. 07. 2020 12:27:49 55 Al madžare ali nemce Al hrvate ali pemce. [= Čehe)]. VI. Rekel je Filipovič Naši fantje vsi so tič Toda Kranjci se med vsemi Najbolj čvrsti in iskreni. VII. Kamor ti se zapraše Vse pred saboj polome S turkom tak račun imajo Naj ga letos poravnajo. VIII. Če junak te dobim Turka nič se ne bojim Cesar vse mu to potrdi Pismo pisat mu veli V Trst na Kranjskih Kunov roj Naj pripravi se na boj. IX. Kunovci so pismo brali So od veselja poskakvali Ha poskusil bo Turčin Kaj je Kranjske zemlje sin. X. Kranjski fantje saj smo mi Greje nas slovenska kri S turkom star račun imamo Prav je, da ga poravnamo. XI. Godba lepo je igrala Vojska se je v boj peljala Le v Ljubljani še se vstavi Da domači kraj pozdravi. XII. So slovenke se jokale Ko so šopke povijale Mokro vsako je oko Ko jemalo je slovo. XIII. Na konju polkovnik sedi In tako jim govori Več se fantje ne mudite Skup v vrsto se vstopite Resen mora bit' vojak Ker nas čaka boj težak. XIV . Fantje v vrsto so stopili Nič se niso več mudili pesnenje_09.indd 55 3. 07. 2020 12:27:49 56 Z Bogom ti domači kraj Bomo prišli še nazaj. X V. Če nas svinca in bodala Mati božja bo varvala Voz železni je zažvižgal Žalostno jim zabrlizgal. XVI. Čes posavje vlak hiti Zgine nam izpred oči Doli na hrvaško stran Gder se zbira turk močan. XVII. Kmalu v Zagreb so dospeli Kjer so jih lepo sprejeli Tam pozdravljajo hrvate Kakor svoje rodne brate. XVIII. Dosti vojske tam je zbrane Od vseh krajev tja poslane So Madžari in Polaki Nemci Čehi in Slovaki. XIX. So tirolci in Bukovinci In hrvatje dalmatinci Pešci, lovci topničarji So ulanci in huzarji Grdo Turek gledal bo Kadar ti ga zgrabijo. XX. Ko Filipovič jim migne Vojska vsa se kvišku vzdigne Stopa proti turškem brodi In Filipovič jo vodi. XXI. Šele pri dereči Savi Cela trupa se vstavi Most čez Savo naredili In na turško stran stopili. XXII. Ceste tri so napelane V kraje bozanske [= bosanske] prostrane Prva se zavije v levo Druga kaže v Sarajevo. XXIII. Tretja pa v desno pele V Banjaluko in Rogelje Vkup stopili generali Ino se posvetovali. pesnenje_09.indd 56 3. 07. 2020 12:27:49 57 XXIV . Kak naj se turčin prekani Brž Filipovič jo ugane Vojsko loči na tri kraje Vsakemu svoje da povelje. Pesem je pisana s črnilom in od začetka s tankim, morda novim peresom, potem po- stajajo poteze debelejše in ponekod se skoraj naredi packa� Morda je bila tudi roka utru- jena ali nervozna� Besedilo je namenoma prepisano dobesedno, brez pravopisnih poprav- kov . Marsikje bi bilo treba dodati ločila, predvsem vejico, narekovaje in velike začetnice. Pisana je bila v dveh delih, saj so odslej številke kitic zapisane z arabskimi številkami: 25. V levo stran do reke Drine Je poslal madžarske sine V sredo je postavil nemce In pa štajerske Slovence. 26. In po cesti desni plati Šli so kranjci in hrvati Tak turčina so prejeli Od vseh krajev ga zajeli. 27. V levo stran so šli madžari Vodil jih je grof Scagari Malo sreče so imeli So umikat se začeli. 28. Štajerci so šli po sredi Zgrabi turk jih grdogledi Dobro so se mu branili In nazaj ga zapodili. 29. Niso mu počitka dali Do sarajeva so ga gnali Kranjci in za njim hrvati Krenejo po desni plati. 30. Ko so prišli do rogelja Turek že na naše strelja Kape vidjo se rudeče Polno jih po hribih teče. 31. Kakor toča so se vsule Sem po naših hruške kroglje To junake kranjske zdraži pesnenje_09.indd 57 3. 07. 2020 12:27:49 58 Da postanejo vsi vraži Kmalu v beg jih zapode. 32. Turki so se vstavlali Proti jajcu so bežali Tako bil je dokončan Prve bitke vroči dan. 33. Ves srdit je turški paša Vojska slab se mu ponaša Sem ter tja po sobi hod In preklinja kranjski rod. 34. Po vsi bozni bobnat reče Turek na pomoč mu teče Moški vsak za puško zgrabi Kar je turško vse privabi 35. Močno vojsko skupaj spravi V mesto Jajce jo postavi Tam za trdim zidom čaka Zdaj da kranjec prikoraka. 36. Ko so naši tja dospeli Nad turčinom so strmeli Čez vse hribe in planjave Turka je kot listja trave. 37. Naših fantov je le malo Pa srce jim ne upade Bogu izročijo Duše In nabašejo si puške. 38. Ko se jutro zazori Vojska v vrsti že stoji Kranjce vprašajo hrvati Al za Vami hočmo stati Ali vi za nam hodite Vas pa v boj naprej pošlite. 39. Kranjci so odgovorili Mi smo zmiraj spret hodili Zdaj tud' hočmo prvi bit In se s turkom poskusit. pesnenje_09.indd 58 3. 07. 2020 12:27:49 59 40. Treba se ni za nas bojati Turku hočmo pokazati Če poprej še vedel ni Kaj da je slovenska kri. 41. Vi za nami le hodite Če bo treba priskočite Toda mislimo da malo Dela bo za vas ostalo. 42. Glasno zdaj zapel je boben Kranjci šli so prvi v ogenj Turka strelat so začeli Strašno topi so grmeli. 43. Kugle spred in zad padale Ali mimo všes brenčale Eno v zemljo se zarile Druge našim smrt storile. 44. Kranjci pa se ne splaše Mirno v ognji tam stoje Turka s svincem troštajo Hudo kri jim pušajo. 45. Hruške meče jim suhe Turki padajo ko muhe Ker preteške te jedi Vsak želodec ne trpi. 46. Zdaj se turki skup zbero Strašno vpitje zaženo Alah, Alah so zavpili In se v naše zakadili. 47. Naši nočjo se umakniti In začne se boj srditi Puška poka, boben poje Paša kolne turke svoje. 48. Kranjci nso se nič bali Turke dobro so kresali Turkom že pogum vpada Trese se jim dolga brada. pesnenje_09.indd 59 3. 07. 2020 12:27:49 60 49. Še hrvatje so prihrumeli In na Turka so se vsuli Prišli Kranjcem so v pomoč Boj je trajal dolgo vroč. 50. Vrli kranjci in hrvati Kakor pravi rodni brati Turka so z močjo zgrabili In nazaj ga zapodili. 51. Kakor snopja od reži [= rži] Mrtvih turkov tam leži Turk se branit več ne more Bežal je v visoke gore. 52. Turška moč je bla zdroblena Bozna pa za nas doblena O veseli se kristjan Zate to je srečen dan Hvala večnemu Bogu. Ni več turškega strahu. 53. Bozna se je vsa podala Samo Livna je še stala Livna 'ma pa trden zid In za zidom Turk je skrit. [54. 177 ] 55. Ko Filipovič to čuje Sam pri sebi premišljuje Livna ima trden zid In za zidom Turk je skrit. 56. Druzega sveta zdaj ne vem Kot da Kranjce tja pošljem Kranjci v travniki so bili V hribih turke so lovili. 58. Urno so se skupaj zbrali In pred Livno se podali Celo mesto obstopili In nikogar ven pustili. 177 A vtor je preskočil štetje za eno številko. pesnenje_09.indd 60 3. 07. 2020 12:27:49 61 59. Tri so dneve tri noči Turka tam oblegali Postelj trda je zemljica Streha mokra je meglica. [60.] 178 61. Bombe pokajo šrapneli Da so Turki ostrmeli Mesto se je od bomb vnelo Na vsih krajih goret začelo. 62. Turkom v mestu ni strpeti Ven poskusijo pridreti Se ven iz mesta zakade Ter [v]naše se spuste. 63. So na kranjce naleteli Ti so jih tako sprejeli Da se brž obrnejo In se v mesto vrnejo. 64. Jezno migne Turek z glavo Belo vzdignit da zastavo Turki so se priklonili In orožje odložili. 179 Vseh kitic je v resnici 62, ker je pri pisanju dvakrat prišlo do pomote� Kdo je doku- mentiral to odločilno, menda zadnjo? bitko avstrijske vojske nad turškimi silami. Ali je bil njen udeleženec ali je pesem nastala po vojnem poročilu. Zaslužil bi, da bi počastili njegovo ime� Franjo Maselj-Podlimbarski je kot šolan vojak v živo spremljal dogajanje v Bosni. Zaradi romana Gospodin Franjo (1913), v katerem odkrito graja nevzdržne razmere in ka p i t a l i st i č no i z ko ri šč a nj e nj e n i h na r a vni h bo ga st e v , j e pr i še l pr e d č a st no voj a ško sod i šč e . Ob začetku prve svetovne vojne so ga obtožili veleizdaje in ga izgnali na Nižjeavstrijsko, kjer je leta 1917 umrl� 180 Ivanu Šašlju je Kata Adlešič povedala pesem (Š 7217) v srbohrvaškem jeziku. 181 178 Pri štetju je nastala napaka� 179 Ovoj Nar odna in univerzitetna knjižnica potrjuje sklepanje, da sem besedilo našla v njeni usta- novi leta 2016� 180 Ivan V ogrič, n. d., 2015, 54� 181 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV , Slovenska matica, Ljubljana 1908–1923, 210� pesnenje_09.indd 61 3. 07. 2020 12:27:49 62 Turska majka plakala, kad je Bosna propala. Austrijanska banda svira, regiment napre maršira… (Kranjska). 182 V ir za navedeno pesem ni znan, kakor tudi ne, ali je nastala tisti čas ali že v 20. sto- letju ob aneksiji Bosne leta 1908� Prepletanje interesov velikih sil na Balkanu in drugih žariščih je vznemirilo Otona Župančiča: »Čigava Indija? Komu Bagdad? Kdo str elja naj, obeša v T eherani? Kdo nad- zoruje moritve po Balkani?«), hkrati pa Zemljevidu izrazil zaskrbljenost nad usodo slo- venskega naroda� 183 182 Ivan V ogrič, n. d., 48� 183 Ivan V ogrič, n. d., 77� pesnenje_09.indd 62 3. 07. 2020 12:27:49 63 10. SLOVENSKI VOJAK V AVSTRO-OGRSKI VOJAŠNICI V CELOVCU 1911–1914 Jernej Petkovšek se je rodil 14. 8. 1890 pri Janežu 184 v Bevkah blizu Vrhnike� V rodov- niku družine Petkovšek je vpisan datum njegove smrti: 8. 9. 1914 185 v Gradežu. 186 Samo sklepamo lahko, da je bil kot pravkar odpuščen vojaški obveznik, česar se je v pesmi tako veselil, zelo hitro poklican nazaj , ali pa je bil med tistimi, ki so bili kar zadržani v vojsko in ubit v spopadu ali ranjen umrl za posledicami ran� Tako je postal ena najzgodnejših žrtev I. svetovne vojne. 187 Glede na to, da si mlad, kot je bil, še ni ustvaril družine, je spomin nanj še toliko hi- treje utonil v pozabo, ko se ne bi ohranil rokopisni zvezek s pesmimi pod preprostim na- slovom Petkovsek. 15. kom� [-adov?, kompanija 188 ]. Manjkajoča strešica nad s celo navaja k misli, da naslova ni napisal avtor sam, temveč kdo od njegovih avstrijskih kameradov v vojski, saj nemščina ne pozna slovanskih znakov za posamezne glasove. Morda celo šele po najdbi zvezka v njegovi zapuščini. Po drugi strani pa se v rokopisu vidi, daje velika črka P pri pesmih okrašena z enako vijugo kot na naslovnici� Ali je v zvezku res natanko petnajst pesemskih besedil, je odvisno od odločitve, kako ravnati s tistimi, ki jih spremlja jo ilustracije. Pri večini ni težav , saj se njihova vsebina smiselno nadaljuje ne glede na likovno opremo� Pri treh pa nastane zadrega, ali se spremne kitice ne nanašajo zgolj na pripadajočo risbo. Številko petnajst dobimo le, če mehanično preštejemo naslove vseh pesmi in dodamo še prozno besedilo: dnevnik vojaškega pohoda leta 1912 iz Celovca do V elikih Lašč na Dolenjskem in prek Iga nazaj na izhodišče. T a mehaničnost še bolj potrjuje misel, da je zvezek dobil v roke posthumno kdo, ki sloven- ščine ni razumel ali ni znal ali se mu ni ljubilo brati in je samo seštel naslove in prištel še prozno besedilo. O tem, da je zvezek imela v rokah nemška roka, najbolj pričajo nemški pri pi si s svinč ni kom h kar šest na j st i m risbam. Za radi zgolj fot okopiranega št udij skega primerka se pripisi preslabo vidijo, da bi jih bilo mogoče prebrati . Morda nemškim kame- radom razlagajo vsebino risb� 184 Pripada osmi generaciji rodbine Petkovšek iz Rovt. Njegov oče Anton (*1 1. 1. 1866 se je poro- čil z Apolonijo (roj. Remškar , Log pri Brezovici) in sta imela tri sinove: 1. Janez (*7. 5. 1889) 2. Jernej *14. 8. 1890, Bevke 15 – †8. 9. 1914, Gradež). 3. Anton (*19. 9. 1893). Podatke je preskrbel in mi jih prijazno posredoval g. Janko Petkovšek z Janeževe kmetije v Rovtah, februar 2020. Iskrena hvala! 185 Janko Petkovšek, Rodovnik družine Petkovšek »Janež« 1630–2008, Rovte 131� 186 Podatek Janka Petkovška po telefonu� 187 V endar ni naveden v seznamu žrtev I. svetovne vojne. 188 Da gre za »kompanijo« [= četa,], bi se dalo sklepati iz pripisa ob koncu proznega pisanja� pesnenje_09.indd 63 3. 07. 2020 12:27:49 64 Str. 1: Fantje odhajajo na nabor ali z nabora. Str. 4: Nabornik sam z rožami za klobukom in vrčkom piva, ki ga izliva. Zraven je parafiran ali umetelen podpis ilustratorja in letnica 1912, ki pomembno dokumentira nastanek zbirčice. In pripis s svinčnikom v nemščini. Str. 5: Nabornik se poslavlja od ljubice skozi okno. Zraven lesen vojaški kovček. Pripis v nemščini. Str. 8: Nadrejeni nekaj pripoveduje naborniku. Pripis v nemščini. Str. 12: V vojaški spalnici. Nadrejeni in dva vojaka. Vojaško postlana postelja in zloženi predmeti na polici nad njo. Pripis v nemščini. Str. 16: Vojak v zaporu. Pripis v nemščini. Str. 20: Vojak na straži, zadaj dekle, ki zamišljeno bere pismo. Pripis v nemščini. Str. 22: V ojak z vrčkom piva v levici in kapo z glave v desnici. Dva pri mizi mu nalijata. Veseli se polovice prestane vojaščine. Pripis v nemščini. Str. 26: Dekle z zamišljenim ženinom. Pripis v nemščini. Str. 31: Vojaki na maršu. Pripis v nemščini. Str. 34: Vojaki na raportu. Pripis v nemščini. Str. 35: Vojaki defilirajo. Pripis v nemščini. Str. 38: Vojak na obisku doma. Pripis v nemščini. Str. 40: Še sto dni do konca služenja vojaškega roka. Pripis v nemščini. Str. 42: Poravnavanje starih računov. Razbijanje, pretep. Pripis v nemščini. Str. 43: Slovo od Celovca. Risbe so stilno okorne, nekako otroške, izražajo avtorjevo individualnost. Narisane figure so res toge, toda njihove geste izkazujejo razpoloženjsko in psihično noto. Ni znano, kdo je njihov avtor – Petkovšek sam ali kdo drug. Vsekakor so pesmi in risbe izjemen dokument slovenske vojaške zgodovine� Čeprav je mogoče za vsaj dvoje če ne troje besedil sklepati, da so samostojna, tukaj- šnja analiza spoštuje štetje v zvezku� A) JERNEJ PETKOVŠEK, PETNAJST PESMI Torej: [Jernej] Petkovšek, 15 kom. Rokopis pesmi in del dnevnika� 189 Ni znano, kako so pesmi nastajale, dejstvo je, da so smiselno urejene po zaporedju, kakor se odvija življenje vojaškega obveznika od novinca do izšolanega vojaka v staroavstrijski vojski� Glede na urejeno pisavo in spremne risbice ni dvoma, da so bile pesmi v taki obliki prepisane pozneje� Kdaj so nastajale? Na koncu dnevnika z vojaškega pohoda po slovenskem ozemlju je avtor podpisan: V Celovcu [torek ?] 7 / 10 1912 leta. Infanterist Jernej Petkovšek 15 Comp.[anie; kompanija]. T o pomeni, da je prišel k vojakom vsaj leta 191 1, kar se tudi časovno ujema. Rojen leta 1890 je leta 191 1 postal polnoleten in na naboru potrjen za vojaško službo, ki je v stari A vstriji traj ala tri leta. Na polovici služenja je dobil pravico do dopusta, o čemer piše 189 Fotokopijo hrani Janko Petkovšek, Rovte� Iskreno se mu zahvaljujem za posredovanje gradiva� pesnenje_09.indd 64 3. 07. 2020 12:27:49 65 v eni od pesmi. Čisto mogoče je, da potem iz vojske sploh ni prišel »v civil «, temveč je bil med tistimi, ki so jih zadržal i v vojašnici; ko se je začela prva svetovna vojna, pa so ga poslali na bojišče, kjer je že v drugem mesecu prve svetovne vojne padel 8. 9. 1914. Vse pesmi so v štirivrstičnih kiti cah in se lepo rimajo, pogosto s tekočo rimo. Za tu- kajšnji namen pravopisno niso popravljene. Umetniške cene nimajo, pač pa zelo veliko dokumentarno vrednost� Glede na to, da je avstrijska vojska imela nemški poveljevalni jezik, je razveseljivo, da je za nabiranje vojakov za vojsko avtor uporabil slovensko besedo »nabor«� 190 Iz prve pesmi izvemo, da je bil čas nabora spomladi, da je bil pregled zanj nekje v mestu (morda v na Vrhniki ali celo Ljubljani), da je vojaški zdravniški pregled nabornikov zajemal predvsem njihovo telesn o vzdržljivost, da so že v tej fazi trdo ravnali s potrjenimi za vojsko� Da so se ti pred javnostjo ponosno pokazali, ko so jih ljudje radovedno ogledo- vali, in da so končno zavili v gostilno in v njej prebili celo noč do jutra. 191 [1] Na nabor 192 Ko spomlad prihaja Se svet veseli Le fantom prihaja Teško pri srci Ko do mesta pridejo Noter jo zavijejo Tam do tal se slečejo Obleko s sebe zmečejo. Postavi urno semkaj se, Da vidim če si ti zame. Tako nad manoj zagrmi Mož z črnimi očmi. Ko dobro me pretipal je In parkrat še zasukal je »Ti bodeš eden dober mož Tornistro lahko nosil boš! Vojak trden boš postal Po dnev, po noč na vahti stal Tovaršov več še tvojih bo Nosilo teško puškico. Opoldne smo prisegali Da se ne bomo kr[egali?] [odtrgano] Da kdor povelje ??? [manjka] Da vsak pri njem bo zvest. 190 In ne pogovorne »štelnga«, ki je bila na podeželju v navadi vse do prenehanja obvezne vojaške službe v samostojni Sloveniji. 191 Že na prvi strani je za prvo kitico risba s kandidati za vojaške novince v slovesnih oblekah in harmoniko� 192 Na nabor , [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [1912], [2–5]� pesnenje_09.indd 65 3. 07. 2020 12:27:49 66 Čez mest potem maširamo, Ljudje pa okna odpirajo Pri oknih deklice lepe So skupaj stiskale glave. Potrjen ta, potrjen on Zapustil bo domači dom al mi se nič ne brigamo Po cest naprej maširamo. Ko do gostilne pridemo Jo noter prec zavijemo ?? potem smo na vso moč Posta?? ni celo noč. Da ?? ?? potem smo šli mi dam Tako ??? ?? mežnar zvonil je beli dan. Pesem sestoji iz desetih kitic, osma in deveta sta poškodovani zaradi odtrganega lista na robu. Škoda! Ker se ne ve, kaj so delali v gostilni. Na risbi je en sam rekrut, ki drži v povešeni desnici vrček, iz katere ga izteka pijača – menda pivo. O tem je najbrž nekaj pi- salo v manjkajočih vrsticah. T akoj na naslednji strani je zadnja kitica: Tri leta bodo minule Pod oknom bom stal Bom tebi preljuba Roko podal. Zaradi spremenjene rime ima tudi drugačen ritem in sporočilo, zato bi jo lahko imeli za samostojno, toda ostaja del prve pesmi, saj deluje kot pripis k risbi, na kateri se rekrut pred odhodom na vojsko s poljubom skozi okno poslavlja od dekleta� Poleg ima lesen vojaški kovček. 193 [2] Rekrut 194 Sem prišel k vojakom Vesev kot pastir Sem mislil da bodem Prec unter oficir [= prècej podoficir] Ko pridem v Celovec V kasarno grem spat Vojak mi star reče Morš zgodaj ustat. Drugi dan pravjo Preoblecite ga 193 Pripis k risbi, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [6]� 194 Rekrut, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [6–15]� pesnenje_09.indd 66 3. 07. 2020 12:27:49 67 V raztrgan cape So dobre zenjga. Tudi čevlje sem dobil Kakor en meh K me tovarši v njih vidjo Pričel se je smeh. Potem pa me začne En frajtar sukat Ga gledam debelo Kot bik novih vrat. Čez dva dni pa pravi Da morem že znat Z glavo pokonci Stati hab-taht [v nemščini = strumno] Če prec ne ubogam Me treši po lic Se bliska pred menoj Kot tristo devic. Če nič ne porajtam Me brcne z nogo Se norčuje iz mene Me gleda grdo. Kar solzen postanem Od same skrbi, Na dom in na ljubo Še misliti ni. Ko mrak že prihaja Jaz tolčem še anjc Od samega upitja Kar skačem kot zajc Potem pa tudi puška Mi pride v roko, In ta me šele matra Pozno z nočjo. Še nekaj mi manka, Tornistre še ni, Ko jo zagledam Me že hrbet boli. Pa bilo bi dosti Kar prazno nosit Vam bodem povedal Kaj more not bit. Srajca in gate Še druge reči Risba 3: Nabornik se poslavlja od ljubice. Risba 4: Nadrejeni novincu bere levite. pesnenje_09.indd 67 3. 07. 2020 12:27:49 68 Prokletega kamna Za zvagat ga ni. Tri ure maširam Mi pot dol curi Cugsfirar pa upije Še laufšrit boste šli. Ko pridem v kosarno Vse je herštet In enkrat še morem Vse ude napet. Kost[i] me bolijo Od glave do nog Stegovati se morem De smili se Bog. Ko noč že prihaja Sem hudo zaspan Večerje še čakam Pa vse je zaman. Ko dol se uležem Že spim kakor zid Pa vrata se odprejo Prične se visit. Zagledam možaka Pred manoj stoji Rudečkast pod brado Pa zvezde ima tri Vsi smo stopili Pred njega hoftaht In čevlje držali V svojih rokah Ko moje zagleda Grdo zaroti Ker vidi da žeblev In podplatov nič ni. Me prime za ušesa De vidim cel svet In želel več nisem Večerje imet. Vam bodem povedal Še od menaže enmal Za fruštek je kava Za večerjo signal. Opoldne je dosti Lahko sem vesel Risba 5: Vojaški visit = kontrola, nadzor. pesnenje_09.indd 68 3. 07. 2020 12:27:50 69 Najesti se morem Ko bi lačen ne bil. Kruh je pa črn Bod hvaljen bogu. Z ržene je moke In paše vsakmu. Pa moram ga jesti Če hočem živet Saj kmal bo minulo Teh teških par let Druga pesem ima kar 25 kitic in prav dramatično prikazuje tegobe začetniškega ur- jenja, še toliko bolj, ker novinec ne razume vojaških povelj v nemščini. Pesem preprosto, a realno prikazuje proces vojakovega dozorevanja od prvotne naivnosti – do katere je v času pisanja avtor že ironičen – do ugotovitve, kako se mora obnašati, da bo vzdržal. K vojakom v Celovec je prišel s preproščino vaškega pastirja. Za vojaško preobleko dobi najslabša oblačila in čevlje, da je drugim v zasmeh. Nato se že začne urjenje, vojaški dril. V roke ga dobi »frajtar« [= poddesetnik] in čez dva dni že zahtev a od njega, da mora znati strumno stati. Če takoj ne izpolni povelja, se iz njega norčuje in grdo gleda, jih dobi po licih in ga obrca. Novincu pridejo solze v oči in ob takem nima časa misliti na dom in ljubico. Mrači se že, on pa še zmeraj vadi »anjc« 195 in na vojaške ukaze skače »kot zajc«. Šele pozno ponoči dobi puško v roke. T a šele ga namuči. Dajo mu še »tornistro«, ki je že sama na sebi težka. V njej morajo biti oblačila za preobleči in težak kamen. T ri ure koraka, da se poti od napora, »cugsfirar« 196 pa ga naže- ne še v »laufšrit«, tekoči korak. Ko pride nazaj v kasarno, je vse »herštelt«, pripravljeno, še enkrat mora telovaditi, da ga bolijo vse kosti. Na večerjo zaman čaka, zaspi kot ubit, a na vratih je vizita� Tu se zgodi nenavadna izjema� Samo tu avtor opiše obiskovalca osebno: »Rudečkast pod brado, / Pa zvezde ima tri «. Dru ga č e so r a z e n n j e ga sa m e ga v se d ruge fig ure sa m o t i pi . Vsi so se morali pred njega postaviti »hab taht« 197 , tj. strumno s čevlji v svojih rokah. Ob pogledu na njegove brez »žebljev in podplatov« 198 je grdo zaklel� Tako ga je za ušesa, da mu ni bilo več do večerje. Prehrana? Zjutraj kava, opoldne se je treba dovolj najesti, četudi nisi lačen, ker je za večerjo samo »signal«. Kaj bi to bilo, (mi) ni znano, morda komaj kaj, malo. Črn ržen kruh, da vsakemu »paše«, a to je ironija. Kajti mora ga jesti, če hoče preživeti »/t/eh te- ških par let«� 195 Ajnc = vojaška vaja� 196 Cugsfirar = četovodja 197 T orej tako, kot je prve dva dni »frajtar« učil novinca. 198 Ni jasno, zakaj, če so mu take dali. Ali bi se moral sam potruditi, da bi dobil boljše? Ali pa sploh ni imel čevljev v rokah? Morda le nogavice? pesnenje_09.indd 69 3. 07. 2020 12:27:50 70 [3] Vojaški zapor 199 En prijetno pesmico Vam hočem zapet Kako sem v zaporu Preživel dni pet. Ko pridem jaz notri Ozrem se okrog Ker sobico svojo, Spoznati če sploh. V enem kotu je prična v drugem je peč. V tretjem je kibla V četrtem pa nič. Nad prično je polica Al treba je ni Ker gori za trebuh Se nič ne dobi. Tudi je okno ki sveti podnev Zvečer se pa vležem na prično vesev. Kako luštno je notri Se vsakemu zdi Res časa je dosti, Pa malo jedi. Zato je luštno notri Ležiš kakor češ In kadar si lačen Lahko misliš da ješ. Al vse te dobrote To še nič ni, Takrat je trpljenje K se špange drži. Ker roka ta desna Z levo nogo, Je sklenjena skupaj Prav močno tesno. Mantelj in deka Je postelja vsa, Soba je mrzla Me zebe kot psa. Če deko spod denem Odeje več ni 199 V ojaški zapor, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [15–19]� pesnenje_09.indd 70 3. 07. 2020 12:27:50 71 Če znjo se odenem Me v rebra tišči. Le zglavje mi paše, K je s trdega lesa Ker glava je moja Tud s trdga mesa. al to pa oblubim De pazil bom zdaj Da kmalu ne pridem V ta žalostni kraj. A vtor zamolči, kaj je bilo vzrok 5-dnevnega vojaškega zapora. Menda ne tisti ne- srečni čevlji. Zdaj se že hahlja na račun prestane kazni, kar pomeni, da piše o njej iz do- ločene časovne razdalje. Po prihodu vanjo si najprej ogleda vse kote v »sobici«� V enem je »prična«, tj. pograd, v drugem peč, v tretjem »kibla«, namreč posoda za obojno odva- janje. Police nad posteljo ne bi bilo treba, saj ni na njej nič užitne ga. Jesti je malo, »kadar si lačen«, lahko ješ v mislih. Leži se lahko po želji, toda v mrzl em prostoru sta plašč in odeja premalo, zato ga »zebe kot psa«. Dolgčas, lakota in mraz niso najhujši. Najhujše je mučenje s špango: »Ker roka ta desna, / z levo nogo, / je sklenjena skupaj / Prav močno tesno.« A vtor ne pove, koliko časa so ga pustili v taki mučni drži, saj ni imel ure. Zato sklene, da ja ne pride kmalu » v ta žalostni kraj«� [4] Na straži 200 Polnočna ura bije, vojak na straži tam stoji Na rodni krov se on domisli, ko tu na tujem sam stoji Ljudstvo trudno vse počiva, moči da novih si dobi. Vojak pa ko iz straže pride, na delo spet se mu veli. Doma pa ljubica samuje Prebira pisma od ljubega In marsikdaj še ona čuje Narava ko počiva vsa .201 Četrta pesem je najkrajša od vseh v Petkovškovi zbirčici. Prvi dve kitici sta izje- moma napis ani dvovrs tično, zato sta tudi pol daljši od tretje, ki je spet v klasični štirivrstični- ci� Za razliko od drugih, ki so vedre in prešerne, 200 Na straži, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [19–20]� 201 V ojaška, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [19–20]� Risba 7: Vojak na straži misli na dekle. pesnenje_09.indd 71 3. 07. 2020 12:27:50 72 je njeno sporočilo malce otožno. Stražar mora z enega mesta oprezati okrog, misli pa mu begajo na vse strani, najraje domov in k dekletu, vendar brez osebne izpovedi� Bolj ga m ot i o bj e kt i vn a k r i v i č n ost . L j u d j e i n n a r a v a p oč i va j o, ( on k ot ) v oj a k p a n i d e l e ž e n p oč i t ka . [5] Vojaška 202 K sem prišel k vojakom Je bilo gorje Sedaj ne porajtam Ker dobro mi gre Doma sem zapustil Eno zauber dekle, V celovcu sem dobil Pa drugo zame. Dve leti že služim Še eno imam In ljubco imam tukej Ne mislim več dam. V prvi kitici vojak pošteno pove, da je bilo na začetku hudo, zdaj pa se je privadil in po dveh letih je zadovoljen. Celo na domače dekle da je pozabil; v Celovcu da si je dobil drugo: namreč puško! T o v pesmi ni eksplicirano, toda v vojaških pesmih se to orožje po- gosto pojavi v taki vlogi. Naslednji dve kitici delujeta kot samostojna pesem, ker imata od prvih dveh drugačen ritem, rimo in sporočilo, vendar nimata svojega naslova. Pretekla polovica je bila »trnjeva« in z »brati« upa, da bodo prestali tudi drugo in se vrnili domov� Polovica lepa naša, Trnjeva si bla za nas In za nami boš ostala, Nam se bliža bolši čas! Torej bratje in soldatje Upajmo da pride dan Ko nam mine doba naša Ter da vrnemo se dam [= domov]. [6] Zadnji stotak 203 Tri leta nam odločeno Je, da tukaj mi trpimo Danes pa le moremo Dni še »100« zdrobmo Tekli, dnevi, tedni, leta Dolgo so. Zdaj pa dobo našo trdo Le na dneve skrčimo. 202 V ojaška, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [21–22]� 203 Zadnji stotak, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [23–24]� pesnenje_09.indd 72 3. 07. 2020 12:27:50 73 Še »100« dni bomo služili Tu cesarja prav zvesto Al potem se pa vrnili V svojo bomo domovino. So očka in mam [strgano] K' za dom se [strgano] Ko zvedli so da [strgano] Bi skoro padli znak. Se mamca milo jokajo In očka jim pomagajo Ko zvedla moje je dekle Bi skoro počlo ji srce. Pa meni malo mari je Če ljuba joka se Ko prišla hladna bo jesen Jaz k vojakom grem. Kaže, da je bila med vojaki navada, da so posebej proslavili zače tek obdobja zadnjih 100 dni pred dokončanjem vojaškega roka. S tem se jih je prijela vročica pričakovanja. Žal ni mogoče dešifri rati povedi , ka ko st a oče i n m ati spre jela novic o, da bo voj ak, sa j je list na robu, kjer govori o tem, odtrgan� V pesmi mu niti jadikovanje staršev niti ljubice ne pride do živega. Jeseni gre k vojakom. Pesem je retrospektivna v tem smislu, kako so doma sprejeli njegovo potrditev k vojakom� [7] Za slovo 204 [strgano] je sjala Za oknom sem stal Od svojga dekleta Slovo sem jemal. Je ona žalvala Točila solze, In je zdihovala Za moje srce. Zdaj pa maširam Čez mesta vasi Ji pisemca pišem Kako se mi godi. Ma lica rudeče Pa črne oči Me ljubo pogleda Na smeh se drži. Me ljubi bolj zvesto Kot lastno oko 204 Za slovo, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [30–31]� pesnenje_09.indd 73 3. 07. 2020 12:27:50 74 Pa sirota se moti Ker misli tako. Ž a l , j e z a č e t e k prve pe sm i ne ra z um l j i v , v ce l ot i pa gre za sl ovo od dekl e t a , ki ga z a re s ljubi, on pa kot da te njene ljubezni ne jemlje resno� [8] Vojaške litanije 205 Gospod usmili se nas! Gospod usliši nas! Tornistra rujava, Tornistra polna težav Tornistra polna teme Tornistra polna kratkega časa Tornistra po for-šrift napokana, O ti telečja koža. Brotzak platnen, Brotzak zaflikan Brotzak raztrgan Brotzak s tobakom nabasan. Feldflaša srebrna Feldflaša polna božje kaplice Feldflaša prazna Feldflaša polna lubeznivega duha (GAST) Puška moja ljubica Ki me nikoli ne zapustiš, Ki me rukaš, kadar govoriš, Ki ne smeš nikol rujava biti Ki se moreš, kakor luč svetiti, Da bi te kmalu zapustil. Bajonet prekratek Bajonet jeklen. Bajonet moja obramba, Bajonet, zaruštan. 1) Mantelj kralja Davida ([dopisano s svinčnikom]: Abrahama, Izaka) Čaka očeta abrahama Bele hlače preozke, Čevlji preobilni, Čevlji bez podplatov (Cesar) Reši nas, o gospod (vojaških) Od neprestanega ekserciranja (reši nas, o Gospod) Od prestrašnega, tornistra vizita Od strašnega laufšrita (prestanimo) Od sitnega kompani raporta 205 V ojaške litanije, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [32–35]� Rokopis Jerneja Petkovška. pesnenje_09.indd 74 3. 07. 2020 12:27:50 75 Od sitnega ancl aresta Od prekletega garnisons aresta, Od hudičevega noh dina Usliši nas o gospod! (reši nas) Da nas zjutraj dolgo ležat pustiš! Da nam dobro kavo podeliš! Da nam dobro menažo preskrbiš Da nas dolgo eksercirat ne pustiš! Da nas kmalu na urlaub spustiš! Kjer se bomo radovali v objemu svojih ljubic Amen! Vojaške litanije niso običajna pesem, najbrž tudi ne izvirni izdelek posameznika, temveč sad razposajene vojaške druščine. Ni nujno, da bi besedilo nastalo v enem zama- hu, temveč je lahko nastajalo dlje in se je vmes kaj dodajalo ali izpuščalo, kaj prestavilo in pozabilo� Že to, da so k posameznim vrsticam dopisane drugačne možnosti, priča o različicah besedila. Pri plašču kralja Davida sta s svinčnikom v oklepaju dopisana Abrahama, Izaka� Besedilo ni razvrščeno v klasične štirivrstične kitice, ampak so poljubno dolge glede na predmet, na katerega se nanašajo prošnje� »Tornistra« (der Tornister) je vojaški nahrb- tnik, »brotzak« (der Brotsack) je vojaška platnena torba, v kateri so hranili kruh, očitno pa tudi tobak, »feldflaša« popotna steklenica, puška orožje za napad in bajonet za samoo- brambo. Potem so na vrsti oblačila, o katerih izvemo nekaj malega o kroju in barvi. Prošnje za olajšanje raznih vrst vojaških vaj in urjenja so bile gotovo iskrene, prošnje za spanje in dobro menažo pa bolj za šalo. [9] Na manever 206 Veliko krajev vidim mest Na marših belih cest, Z obrazom potnim sem in tja Iz enga kraja v druzega Da vsaki ravno se drži, Prtljaga nas teži Čvrsto pokonci, vsak Gre z korakom za korak. Koder mi maširamo Okna se odpirajo Radovedno vsak zija Pred nami boben ropota Kolkor rastov? 207 tolk deklet, Dobi vojak po svet 206 Na manever , [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [35–36]� 207 Rost > Rast = počitek, odmor . France T omič, Nemško-slovenski slovar, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1964, 611� pesnenje_09.indd 75 3. 07. 2020 12:27:50 76 Z njimi se malo poigra Drug dan naprej se spet poda. A vtorju gódi, da spoznava nove kraje na vojaških pohodih, na katerih morajo stru- mno korakati za ropotajočim bobnom, ki privabi radovedneže na okna. Na koncu si pri- vošči dekleta. »Kolkor rastov tolk deklet« je v prvi vrstici zadnje kitice rokopisu zapisana tako, da se lahko bere kot »rost«� 208 Če beremo -a- > »rast«, vrstica pomeni, kjer koli se vojaki ustavijo, so jim dekleta tako ali drugače na razpolago. Seveda gre bolj za moško postavljanje� [10] Velika noč v kasarni 209 Ko na velikonoč zjutraj V cerkvi zazvoni, Vojak v sobi svoji Na trdi postelji še spi. Zvon mašo zjutraj oznanuje, Vojaški rog pa zadoni, Vojake iz spanja kliče, 'Fantje hitro ustanite.' Sveta maša se začenja, Ljudje se skupaj zbirajo, Vojaki pa doma v kasarni Sobe vsi pometajo. Sveta maša je končana Na svoj dom gredo ljudje Fantom je pa zapovedan Nobeden na sprehod ne sme. Pri polni miz doma sedijo Stariši družina vsi, Vojaki pa doma na gank stojijo Hauptman, raport jim drži. Pri mizi trkajo s kozarci Volje židane so vsi, Vojaki pa doma v kasarni Obleko snažijo si vsi. K popoldanski službi božji Gre dosti fantov in deklet, Vojaki pa doma v kasarni, Čakajo befel preklet. 208 Vendar sem iz proznega pisanja o pohodu postala pozorna na poved: »Smo imeli pa cel dan pr osto (Rast). Sem vse V as ogledal in obhodil«� (Petkovsek, 15 kom. (Rokopis pesmi in del dnevnika), [59]� 209 V elika noč v kasarni, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� (Rokopis pesmi in del dnevnika), [37–40]� Risba 10: Vojaki na maršu. pesnenje_09.indd 76 3. 07. 2020 12:27:51 77 Po gostilnah in po družbah Ljudje se skupaj zbirajo Vojaki pa doli na dvorišču Močno defilirajo. Pri polnih mizah tam sedijo Velikonoč praznujejo Vojaki pa pri prazni mizi Žalostno se gledajo. Mi pač revni smo vojaki Ne vemo kaj je dobrega Bog nam daj še dočakati Da v civil se vrnemo. T a pesem je žalostna, saj je bila velika noč v kasarni res pusta. T oda zdi se, da bolj za vajo in poduk, da mora vojak računati s tem, da je vedno na razpolago in na voljo poveljem nadrejenih, da bi tako ravnali tudi v primeru, ko bi bilo to zares nujno� Ko je zjutraj zazvonil velikonočni zvon, so vojaki kar spali; ko je zazvonil za mašo, jih je zbudil vojaški rog� Ljudje so se zbirali k maši, vojaki so pometali sobe� Po maši so ljudje odhajali na svoje domove, vojaki še na sprehod nismo smeli� Doma so sedele zbrane družine, oni pa so morali poslušati hauptmanov 210 raport. Doma praznično nazdravljajo, vojaki morajo snažiti obleko. Ljudje se odpravljajo k popoldanski 211 službi božji, vojaki čakajo na naloge, ki jim bodo poverjene. Zunaj kasarne se ljudje shajajo po gostilnah in drugod, vojaki na dvorišču defilirajo. 212 Drugi se mastijo pri obloženih mizah, vojaki se gledajo pri praznih mizah. V zadnji kitici razočarano ugotavlja, da vojaki pač ne morejo pričakovati nič dobrega in si zato res želijo v civilno življenje. [11] Na urlaub 213 Lepšega ni za vojaka Tud ne bol veselga Kadar on urlaub pričaka Da domov se on poda. 210 Hauptman = stotnik, kapetan� Slovar slovenskega knjižnega jezika I, SAZU, Ljubljana 1970, 784� 211 Še do II. vatikanskega koncila je bila navada, da so bile popoldne po župnijskih cerkvah določene molitve in poduk ali litanije ali križev pot, odvisno od letnega časa oz. cerkvenega leta� 212 Tj. slavnostno korakajo pred nadrejenim odličnikom. 213 Na urlaub, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [36–39]� Risba 12: Vojaki s praznimi želodci defilirajo na veliko noč. pesnenje_09.indd 77 3. 07. 2020 12:27:51 78 al teško že pričakuje dan, ko k svojim vrne se V mislih se že on raduje ko v domovino gre. Zaželjena ura pride In na kolodvor hiti Tam s tovariši se snide, K cesarja morjo služiti. Vlak se vstavi v domovini Urlaubarji izstopijo Zbujajo se mu spomini Ko jih on zapustil jo. Proti rodni tam vasici Bela pot ga še pelja, Ter po oski [= ozki] tje stezici Kjer z ljubo sta sprehajala. Že naproti se mu sveti Bel predpasnik drage, Roka spet želi objeti Njega ki se k dom podaje. Sreča spet se je smijala Z obrazov vseh Ka sta v hišo se podala, Ter pri svojih sta ljudeh. Dnevi lepi in veseli So minuli spet Urlaubarji slovo so vzeli K morjo se nazaj vrnit. Če pa bode še tak srečen Da urlaub še kedaj dobi Tisti dan bo spet poseben In prav kmal si ga želi. Za vojaka ni lepšega, kot da dobi dovoljenje za dopust. V mislih je že pri svojih. Z drugimi dopustniki odhiti na kolodvor in vlak odpelje v domovino. In že gre po poti, kjer sta se sprehajala z ljubico. V belem predpasniku mu hiti naproti dekle in pri domačih z obrazov sije veselje� Dnevi so hitro mimo in treba se je vrniti� Da bi se le še kdaj ponudila priložnost za dopust. [12] Polovica vojaške dobe 214 Dolga je še doba naša Ki smo tukaj prikovani Vendar ako kdo nas praša Polovico smo preklali, 214 Polovica vojaške dobe, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [39–40]� pesnenje_09.indd 78 3. 07. 2020 12:27:51 79 Zdaj na vrhu smo te službe Z upam gledamo v dolino Da se vrnemo s te družbe In gremo v domovino. Dela in trplenja naša Zdaj za čas pozabimo Vesela naj bo duša naša Ko zadnih »100« razbijamo. Trpnik »prikovani« v drugi vrstici prve kitice daje vedeti, kako avtor doživlja vojaško služenje, toda v drugi kitici se že veseli, da se je prva polovica prekopicnila v drugo in se veseli praznovanja neke šege pri vojakih, o kateri se dá več poučiti iz risbe na str� 40� Gre za nekakšen pokop, po- doben slovesu z osnovne ali srednje šole� [13] Zadnji dan v kasarni 215 Manever zdaj smo dokončali Zdaj se bomo dam podali Zadnji dan še tukaj smo Da obleko od-damo. Kufr v roko vzemimo Tja na kolodvor hitimo Da vlak nas odpelja Po letih truda našega Če pa kteri za spomin Kufer nad kterim razdrobi Le račun naredi z njim Ki mu dolžan je bil mnogo dni Vse se mora poravnati Potem šele domu podati Da se nikdo ne zgreši Če se komu zadolži. V ojaška služba je končana. Le še vo- jaško obleko je treba oddati. Kovček v roke in na vlak. Če pa kdo nad kom razbije svoj »kufer«, mu le vrne, kar mu je bil dolžan. Račune je t re ba poravna t i . T udi za raz u- mevanje te pesmi je dobrodošla spremna risba, na kateri fantje očitno obračunavajo s tistim, ki jim je kaj hudega storil� 215 Zadnji dan v kasarni, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [41–42]� Risba 15: Poravnava starih računov. Risba 14: še 100 dni do konca vojaške službe. pesnenje_09.indd 79 3. 07. 2020 12:27:51 80 [14] Slovo od Celovca 216 Z drugo, žensko pisavo je dopisana še ena pesem. Slovo od mesta je formalno, brez po- sebnih čustev , samo dejstva. Mogoče je to zapisalo njegovo dekle po njegovi nenadni smrti. Na celovec zrem ko odhajam Tam bival sem kot vojak Prenašal rjavi telečnjak al zdaj domu se spet podaj Zapustil mejo bom koroško In tudi mesto bo celovško V domače kraje zopet gremo Svojim dragim ??? 217 Petnajsta enota v zvezku je prozno besedilo o vojaškem pohodu vsaj od 17� avgusta 218 do 10� oktobra 1912 na progi iz Celovca prek Kranjske Gore, prek Hrušice, Javornika, Radovljice, Kranja ob Savi proti Šmarni gori, nato proti Šentvidu, Glincam na Ponikve proti V elikim Laščam do Iga pri Ljubljani in nato na hitrico prek Kranja in T ržiča čez Ljubelj nazaj v Celovec� 219 Vmes so imeli zahtevne vojaške vaje in se poklonili spomeniku Franca Jožefa. Dejstvo, da vedno znova poudari, da je godba igrala slovenske koračnice in kje so vojake sprejeli s petjem slovenskih pesmi, pomeni, da ni bil narodnostno ravnodušen, če- prav v pesmih, razen tega da so pisane v slovenščini, in to brez večjih pravopisnih napak, ni slutiti o tem niti pičice. Morda pa komu njegovo pisanje le ni bilo všeč, ker pisanje končuje, češ da ne more več priti do papirja. 220 Jernej Petkovšek je zaslužen za vpogled v kapilarno delovanje vojaškega sistema v avstro-ogrski vojski od nabora in vpoklica vojaka do izšolanja za vojaško službo in njego- vega odpusta in vrnitve v civilno življenje. V njegovih preprostih pesmih so predstavljene vse poglavitne postaje v tem procesu. Nekaj podatkov je zapustil tudi o doslej neznani vojaški šegi, ki priča o tem, da se je že veselil odhoda domov . T oda ali se je ta njegova želja uresničila? Če še Cirilu Berniku, ki je služil vojaščino od leta 1910 do 1913 prav tako v Celovcu, niso dovolili oditi v civilno življenje, so še toliko manj njemu, ki je vstopil v vojsko jese- ni leta 191 1 in je na polovici svoje službe napisal obravnavanih petnajst pesmi, pomeni, da ga je zajela prva svetovna vojna, še preden je obvezni rok do konca odslužil. Ni imel sreče kot V id Ambrožič, ki je bil sedem let v vojaški suknji, a je ostal živ . Zgodilo se mu je podobno kot Cirilu Berniku, ki je tudi napisal nekaj rim 221 in se nikdar ni vrnil domov� Jernej Petkovšek je padel že 8. septembra 1914 v Gradežu, komaj dva meseca po začetku prve svetovne vojne� Tak podatek je ohranjen v rodbinskem »drevesu« rodbine Petkovšek 216 Slovo od Celovca, [Jernej] Petkovšek, 15 kom� , [43]� 217 Zaradi zavihanega lista vrstica ni dokončan. 218 Spredaj nekaj strani manjka, saj ni naslova, na poti pa so že v Kranjski Gori. 219 Petkovsek, 15. kom., [49–65]� 220 Petkovsek, 15� kom, [1912]� [66–69]� 221 Prim� o njem v poglavju V ojna topografija. pesnenje_09.indd 80 3. 07. 2020 12:27:52 81 iz Rovt. T oda v Arhivu Slovenije hranijo drugačne podatke: kot član 17. pehotnega polka je padel v bojih od 8� –12� 9� 1914 v Galiciji� Samo sklepamo lahko, da je bil kot vojaški obveznik, ki se je tako veselil odpusta, zadržan in napoten naravnost na fronto in tako je postal ena najzgodnejših žrtev I. svetovne vojne. 222 Alojz V elkaverh (Ljubljana, *1863–†1914, Przemyśl) se je po treh razredih realke vpisal v vojaško pripravljalno šolo v Ljubljani in nato kadetnico v T rstu. Služboval je na Dunaju, v Ljublj ani, v Istri in T rstu. Poleg slovenščine in nemščine je obvladal anglešči- no, francoščino in malo italijanš čine. Leta 1907 je opravil izpit za majorja in bil poslan v Galicijo, kjer ga je doletela prva svetovna vojna. Že 23. oktobra 1914 je padel blizu Przemyśla, danes na jugovzhodu Poljske. Tedenske slike so 2� dec� 1914 objavile pismo nekega stotnika z bojišča v njegov spomin: Častniki in moštvo so ga spoštovali, ljubili in občudovali. Dokler ni dobilo moštvo menaže, častniki niso smeli jesti. Imel je izredno plemenito srce, pomagal je mnogim ranjencem ter je marsikomu umirajočemu zatisnil oči, zagotavljajoč mu, da bode skrbel za potomce, kar je tudi storil. Pred odhodom na bojišče, kjer je potem padel, jih je nagovoril: 'Vsakdo izmed nas ima svoj dom, svojo ženo, otroke, brate in sestre ali starše, ki bi jih rad videl še enkrat; zato bomo skupaj vsako jutro in vsaki večer molili k nebeškemu Gospodu, naj nam podeli to srečo po sijajni zmagi!' – V trenotku, ko je padel, je držal svojo roko na srcu, kjer je imel shranjeno sliko svoje soproge in otrok ter križec. Nobeno oko ni bilo suho, njegovi sluge so tulili kot zblazeli. […] Dober mesec pred njim je v Srbiji padel tudi njegov brat Jožef. Časnik Slovenski narod (23. 12. 1914) je ob njuni smrti zapisal: 'S tema dvema slovenskima junakoma so pokopane visoke nade, katere so stavili svojci in z njimi merodajni vojaški krogi v zmožnost teh dveh vrlih zelo nadarjenih štabnih častnikov.' Za hrabrost je bil posmrtno imenovan za polkovnika, dobil pa je tudi Leopoldov red z vojnim okrasjem, zato je njegova vdova Leopoldina zaprosila za posthumno podelitev plemiškega naslova, ki je bil njej in njenima hčerkama podeljen junija 1916. 223 B) IZ KASARN NA ULICE ZARADI SOCIALNIH IN NARODNOSTNIH TRENJ V 20. stoletju je vojska stare A vstrije na slovenskem etničnem ozemlju dvakrat uporabila surovo silo� Prvič v T rstu ob veliki splošni stavki s socialnim nabojem februarja 1902. Rdeči prapor je poleg poročil o dogajanjih objavil 7. marca 1902 na celi prvi strani pesnitev v spomin na februarske dogodke� Z zgovornim naslovom 1848–1902 je nepodpisani avtor 224 222 Za pomoč pri iskanju podatkov se zahvaljujem Mariji Petkovšek in Janezu Japlju iz Bevk (tel. pogovor , 29. 3. 2020) ter Janezu Žitku iz Arhiva Slovenije, ki je bil zbrane podatke posredoval J� Japlju� 223 Mariano Rugále, Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in pr ekleti 2. del, Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana 2012, 238, 239� 224 Po nekaterih stilističnih značilnostih je bil to Etbin Kristan, svojčas nadporočnik avstrijske vojske� pesnenje_09.indd 81 3. 07. 2020 12:27:52 82 primerjal t ragično pre livanje krvi ne kaj t ednov pre j v T rstu s pre lomnost jo re volucionarnih dogodkov v Evropi spomladi 1848. 225 Drugič v Ljubljani ob krvavih protinemških demonstracijah septembra 1908, kot od- govor na napad Nemcev na udeležence zborovanja Ciril-Metodove družbe na Ptuju, kar je imelo izrazito nacionalno manifestativni značaj. Po tistih dogodkih je slovenska prestolnica s pogostejšo javno rabo slovenščine dobila bolj slovenski izraz. 226 In kakor pravi V ogrič, je bi lo 20. st oletje najbolj morilsko od vse h, ka r j ih pomnimo. 227 225 Ivan V ogrič, n. d., 74� 226 Ivan V ogrič, n. d., 76� 227 Ivan V ogrič, n. d., 9� pesnenje_09.indd 82 3. 07. 2020 12:27:52 83 II. PET LET PESNJENJA MED PRVO SVETOVNO VOJNO (1914–1918) Brez križa je tvoj grob in brez solzá, brez blagoslova je in brez zvonov, pod tujim nebom jate le vetrov podé se v sivem begu od morjá. Oton Župančič, Mlada pota, ZD II, 1957, 185. Doslej je bilo kolikor mogoče kontekstualno predstavljeno in filološko razčlenjeno pesnje- nje, ki večinoma sodi v literarjenje, 228 pod fašizmom takoj po prvi svetovni vojni (1918 →) in slovenskih voj akov v italijanski vojski ter med drugo svetovno vojno pri slovenskih vojakih v nemški voj ski i n na dom ačih t leh na pa rtizanski st rani i n de loma na dom obranski strani� 229 T ukajšnja monografija želi preveriti zakonitosti »poezije konteksta« v sloven- 228 Za pojem prim� v knjigi Marije Stanonik, Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in pra- ksi, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 201 1. 229 Izhodišče za zbiranje slovenskega pesništva in spominov iz druge svetovne vojne je bilo sode- lovanje pri projektu Slovensko nar odnoosvobodilno pesništvo 1941–1945 na Oddelku za slo- vanske jezike in književnosti pri ljubljanski Filozofski fakulteti, na pobudo prof. dr . Borisa Paternuja da je bila mentorica študentom in drugim, ki so zbrali vsega skupaj nad 12� 000 enot gradiva, katerega izbor je izšel v antologiji Pesništvo upora I–IV , 1987–1998� A vtorica je zbrala in analizirala nad 3000 pesmi iz druge svetovne vojne ter jih v želji po slo- venski spravi in vsestranski osvetlitvi problematike strogo strokovno obdelala etnološko in literarnozgodovinsko z lastnim teoretičnim zaledjem, ter ugotovila, da gre večinoma za lite- rarjenje� O tej temi je izdala devet knjig, od katerih so najpomembnejše "Pozdravljeno trplje- nje…." (1993); "Na tleh leže slovenstva stebri stari…" (1993); Iz kaosa kozmos (Žanrski sistem in kontekstualnost slovenskega odporniškega pesništva (1995); Slovensko pesništvo pod tujimi zastavami (Pesnjenje slovenskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945), (1999); Most /Antologija pesmi iz druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani so se znašli njihovi avtorji (2000); Slovenska pesem v tujem škornju od doma do puščavskega peska (Slovensko odporniško pesnjenje pod italijanskim fašizmom (1920– 1943) in v Severni Afriki (943–1945), (2014); T ih spomin vsem žrtvam boja / Diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941–1945, (2016)� pesnenje_09.indd 83 3. 07. 2020 12:27:52 84 skem jeziku tudi v prejšnjih obdobjih, od prvega besedila v času kmečkih uporov še pred Primožem T rubarjem in nato v različnih vojaških formacijah in občasni obvezni vojaški službi pod habsburško dinastijo na dunajskem dvoru ali njenih nasprotnikov , katerim so morali slovenski podložniki prav tako opravljati vojaško službo. P o g l a v j e o p e s n j e n j u me d p r v o s v e t o v n o v o j n o n a p o d l a g i b o g at e g a g r a d i v a ž e om o- g o č a vs e s t r a n s k o t e me l j i t o fi l o l o š k o i n a n t r o p o l o š k o a n a l i z o s l o vs t v e ne g a u d ej s t v o v a n j a v vs eh d o ž i v l j a j s k i h o d t e n k i h , k i s o j i h s l o v e n s k i v o j a k i v a vs t r o - o g r s k i v o j s k i p r e s t a j a l i n a v o j n i h b o j i š č i h n a j p r ej n a d a l j n i h f r o n t a h v p r a h u i n b l at u nei z me r n i h r u s k i h - p o l j s k i h- -ukrajinskih ravnin, in v grebenih Karpatov in nato v skalnih rovih nekdaj avstrijskih, d a ne s i t a l i j a n s k i h D o l om i t o v . G r e g or č i č ev a v i z i j a k r v a v e So č e s e j e p r e r o š k o u r e s n i č i l a ! Skoraj dnevniško pesnjenje V ida Ambrožiča na teh in številnih drugih frontah prve svetovne vojne je naravnost dokumentarno in izjemno pričevalno. Pesnjenje v tistem času ni nikakršna slovenska posebnost, saj so si z njim lajšali oseb- no stisko vojaki tudi drugih narodnosti, od katerih sta znana vsaj dva madžarska s soške fronte: András Széles 230 in Jambor Lajos; 231 ta je služil kot rezervni nadporočnik v 4. hon- vedskem pehotnem regimentu in s pesmijo ovekovečil dramatične dogodke na Krasu. 232 Raziskava temelji na obsežnem raznoličnem pesemskem gradivu v časovnem razponu 400 let od 1515 do 1920, z velikim težiščem na prvi svetovni vojni 1914–1918. O povodu in vzrokih za prvo svetovno vojno in njen potek je bilo ob obhajanju njene stoletnice napisanih veliko pričevanjskih in strokovnih knjig in objavljeni številni dnevniki. 233 230 András Széles, Prihajam na bojišče v Doberdobu, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, Mladika, Trst 2018, 110, 124� 231 Jambor Lajos, Slovo od sv . Mihaela, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, Mladika, Trst 2018, 12, 116, 132, 166, 204� 232 Žal, Vili Prinčič nič ne pove, od kod mu pesmi. 233 - Ivo Bric, V ojaški dnevnik 1915–1919, ob 75� obletnici smrti� Zbrala, uredila in spremno štu- dijo napisala Peter Černic in Renato Podbersič ml. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2018. - Janko Hacin, Vsi ti mladi fantje, Slovenska matica, Ljubljana 2002� - Eva Holz, Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. svetovne vojne, Kronika, časopis za slovensko kra- jevno zgodovino 34, (1986), 72–88� - Karel Jagodič, Med življenjem in smrtjo, Iz dnevnikov in pisem iz I� svetovne vojne� Za tisk pripravil in opombe prispeval Janko Moder, Borec XL, avgust-september 1988, 695–711� - Karel Jurca, Vojni dnevnik desetnika, Prepisal Leopold Jurca na Opčinah pri T rstu leta 1921, Mladika 2008� - Marija Jurić Pahor , Memorija vojne, Soška fronta v spominski literaturi vojakov in civilistov, Mohorjeva Celovec 2019� - Franjo Malgaj, V ojni spomini 1914–1919, Založba Pro-andy , Maribor 2009. - Fran Milčinski, Dnevnik 1914–1920, Slovenska matica, Ljubljana 2000� - Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, T uristična agencija K.C.K., Kobarid 1995. - Boštjan Olip, Dnevnik 1914-1918, Zbornik Mestnega muzeja Radovljica I/2018, Radovljica 2018� - Matija Petkovšek, Doživljaji iz svetovne vojne. Dnevnik vojaka 97. tržaškega pehotnega polka (1914–1918), samozaložba R. Brus, Hotedršica 2018. - Jakob Prešeren, V ojak 1915–1918, Celjska Mohorjeva družba, Celje-Ljubljana 2014. - V ili Prinčič, Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, Mladika, Trst 2018� pesnenje_09.indd 84 3. 07. 2020 12:27:52 85 Iz njih se dá zanesljivo razbrati predmetni kontekst: okoliščine, psihološko ozadje za na- stajanje pesmi in morebitni odzivi nanje na fronti ali v zaledju� 234 - Franc Reberšek, Pisma slovenskega vojaka iz I� svetovne vojne, Borec XL, avgust-september 1988, 767–814� - Alojzij Res, Ob Soči. Vtisi in občutja iz mojega dnevnika (zbirka Sledi), Branko, Karantanija, Nova Gorica 1993, Ljubljana 2004. - Rudolf-Rudi Šimac, Kako se je začelo na Soči, Brginske in druge pripovedi o prvi svetovni vojni, Grafika Soča, Nova Gorica 2002. - Leopold V adnjal, Stanko Janež, Zapiski vojaka 1914–1921, Borec 41, št� 12, Ljubljana 1989� - Franc Zupančič, Dnevnik 1914–1918, Slovenska matica 1998� - Jože Žagar , Kalanušar, Spominski zapisnik avstrijskega ujetnika v Rosiji, v spomin na veliko svetovno vojsko od leta 1915 do 1918� Stara Loka, 1� novembra 2018� 234 Metodološko prim� Marija Stanonik, Iz kaosa kozmos / Borec XLVII, tematski letnik, Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije, Ljubljana 1995. pesnenje_09.indd 85 3. 07. 2020 12:27:52 86 1. AVTORSKA STATISTIKA Zbirka Oblači so rudeči je izšla v Trstu, od koder tudi izhaja njen urednik Janez Povše, zato je razumljivo, da je obdobje prve svetovne vojne (1914–1918) podaljšal za pretresov polni prehodni ča s (1919–1921) do podpisa rapalske mi rovne pogodbe le ta 12. 1 1. 1920, 235 s čimer pa Slovenci, ki so tedaj upravno-politično prišli pod Itali jo, v resnici niso bili de- ležni miru, ampak se je zanje začelo novo preganjanje. 236 Iz opredelitve gradiva, terminologije in dikcije urednikovega pisanja se dá sklepati, da je povod za zbirko ob sedemdesetletnici prve svetovne vojne Oblaki so rudeči (ZTT, Trst, 1994), ljudske in umetne iz prve svetovne vojne podobna zbirka Pesništvo upora I– I V ( MK, L j u b l j a n a 1 9 8 7 , Do l e n j sk a z a l o ž b a No v o m e st o , 1 9 9 5 – 1 9 9 7 , 1 9 9 8 ) , 237 s pesmimi iz druge svetovne vojne� Vsekakor je pri tem ravnal samostojno, vendar je iz njegove spremne besede jasno, da loči »pričeva nja« od »literatu re«, v kateri je iz zbranega gradiva zaznal nekaj novih premikov: Sinteza znanstvene in umetniške metode je nemara izpostavila moč in pretresljivo naivnost ljudske poezije, poezije neznanih avtorjev, ponovno opozorila na neverjetno prodornost Bevkovega pesniškega peresa, se skorajda staknila s pričetki ekspresionizma, ki seveda odpirajo povsem novo, tedaj že resnično literarno in ne zgolj pričevanjsko obdobje, postopek pa je informativno zasledil tudi zametke socialne poezije, ki seveda med leti vojne ni mogla stopiti v izpostavljeni plan izpovedne moči. Zaslediti je bilo tudi mogoče pričetek Srečka Kosovela, ki je po prvi objavljeni priložnostni pesmi v Edinosti leta 1920 (Umrlemu Branku Jegliču), v 2. številki Preporoda 1920-21 objavil svojo drugo, povsem impresionistično miniaturo Oleandri. 238 Objavljena pesemska besedila je izbral iz različnih, še danes v javnih knjižnicah do- stopnih publikacij 239 in iz številnih drugih, ki jih avtor konkretno ne navaja� Po urednikovih podatkih je antologijo s 145 pesmimi šestinštirideset razpoznavnih avtorjev in osemnajst popolnoma »neznanih pričevalcev«, da bi s pomočjo njihovih »dokumentov« prodrl v člo- vekovo notranje bistvo mimo odsluženih uniform in spremenjenih političnih okvirov , kajti »nebogljeno pa vendar silno bitje človekovega sr ca« »pravzaprav edino lahko združuje sodobnike s preteklimi obdobji in dogodki«� 240 235 Enciklopedija Slovenije 10, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, 82� 236 Prim� Marija Stanonik, Slovenska pesem v tujem škornju, Mladika, Trst, 2014� 237 T o je bil končni rezultat projekta Slovensko nar odnoosvobodilno pesništvo 1941–1945 pod vodstvom prof� dr� Borisa Paternuja na Filozofski fakulteti v Ljubljani od leta 1970 do 1985� 238 Janez Povše, n. d., 206� 239 Tu so razporejene po abecedi: Dom in svet, Goriška straža, Koledar Družbe sv . Mohorja, Koledar Goriške Matice, Ljubljanski zvon, , Mladika, Njiva, Pozdrav iz domovine našim voja- kom na bojišču, Pr epor od, Slovan, T edenske slike. Janez Povše, Oblaki so rudeči, 214� 240 Janez Povše, n. d., 205� pesnenje_09.indd 86 3. 07. 2020 12:27:52 87 Skupaj je v njej navzočih šestdeset avtorjev , ki se s pesmimi ali dokumentarnimi pe- semskimi besedili pojavljajo na različnih mestih, ker je gradivo v antologiji razvrščeno kronološko, »da bi bila prisilna pragmatičnost tovrstne poezije toliko razvidnejša in tudi delujoča«� 241 Dobra polovica od njih ima svoje geslo v Leksikonu Slovenska književnost 242 in ne- kateri od njih sodijo v vrh slovenske literature� V drugi polovici je kar osemnajst osebno neprepoznanih avtorjev , ker so podpisani s kraticami ali očitnimi psevdonimi, ali samo z vojaš kim činom ali pa š e to ne. D es et s e jih je z imeni izpostavilo, toda literarna zgodovina zanje ne ve, saj se v omenjeni leksikon niti niso uvrstili� Fran Albrecht (1914, 1916)� Ivan Albreht (1914, 1915, 1917) Anton Batagelj (1916)� France Bevk (1914, 1915, 1917, 1918)� Ignacij Borštnik (1914)� Anton Debeljak (1917, 1918)� Fedja Dmitrijev (1914)� Karel Dolenc (1914)� Ciril Drekonja (1919–1921)� Anton Gaspari (1915)� Janko Glazer (1917, 1918)� Cveto / Florijan Golar (1914, 1915)� Pavel Golia (1915), (1919–1921)� Fedor Gradišnik (1914)� Alojz Gradnik (1916, 1917); (1919–1921). Ignacij / Igo Gruden (1914, 1918)� Vida Jeraj (1917)� Josip Jurca (1914), (1919–1921)� Stanko Klemenčič (1919–1921). Jakob Kocmur (1914)� Manica Koman (1914, 1915)� Milan Kuret (1919–1921)� Srečko Kosovel (1919–1921). Joža Lovrenčič (1915, 1916, 1917, 1918), (1919–1921). Rudolf Maister (1916, 1917, 1918)� Stanko Majcen (1915)� Anton Miklavčič (1916). V ojeslav Mole (1919–1921)� Franjo Neubauer (1917), (1919–1921). Anton Podbevšek (1919–1921)� 241 Janez Povše, n. d., 205, 206� 242 Leksikon Slovenska književnost, ur� Janko Kos, Ksenija Dolinar in Andrej Blatnik, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996. pesnenje_09.indd 87 3. 07. 2020 12:27:52 88 Alojzij Remec (1918)� Franjo Roš (1919–1921)� Ivan Sadar (1914)� Janko Samec (1915), (1919–1921)� Silvin Sardenko (1914, 1915)� Pavel Senca (A� Širok) (1916)� Albert Širok (1919–1921)� Karel Širok (1914, 1915), (1919–1921)� Fran Žgur (1914). Joka Žigon (1919–1921). Oton Župančič (1917, 1918), (1919–1921). Domen / Domen Otiljev (= Peter Butkovič) (1919–1921). Pastúškin (= Andrej Budal) (1918); (1919–1921). Nedin Sterad (1916). F� B� (1919–1921)� F� T� (1915)� J� Ravnik, vojak (1916)� Fr� K� , korporal 17� pešpolka (1915)� I� S� M� -ar (1916)� J� J� , prostak 17� pešpolka (1915)� M� K� (1915)� V � R� (1914)� Solkanski (1916)� V ide (1917, 1918) [= V id Ambrožič]. Fani (1919–1921)� črnovojnik (1915). planinski lovec (1915)� vojak 87� pešpolka (1914)� neznana avtorica (1915)� neznan avtor (1916), (1919–1921)� Miroslav Vilhar (1916)� Peter Podreka (1917)� Pojasnilo »/z/birka poezije na temo prve svetovne vojne« z naslovom V vojni pokra- jini (Smlednik, 2014), 243 ki je izšla ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, daje vtis, da v njej ne gre za časovno zameje no gradivo iz izrecno vojnega časa, temveč da so v njej lahko tudi poznejši odmevi nanj. Marjeta Žebovec se je odrekla spremni besedi, le letnice rojstva in smrti avtorjev in nekaj opomb pod črto priča o njeni uredniški prizadevnosti. 244 243 Marjeta Žebovec (ur .), V vojni pokrajini: zbirka poezije na temo prve svetovne vojne, samoza- ložba Marjeta Žebovec, Smlednik, 2014. 244 Škoda je, da ne navaja vsaj virov� pesnenje_09.indd 88 3. 07. 2020 12:27:52 89 V drugi antologiji se znova pojavi šestindvajset istih avtorjev, 245 s čimer ni rečeno, da jih je urednica prevzela kar iz prejšnje antologije� Morda dokazujejo, da so to poglavitni avtorji iz tega obdobja� Urednica je dodala še dvanajst novih imen, od katerih nobeno v literarni zgodovini ni izjemno zveneče, toda v že navedenem Leksikonu manjkata samo V inko Bitenc in Ciril Jeglič. To pomeni, da se je omejila izrecno na leposlovne objave� Vinko Bitenc (1995–1956)� Anton Funtek (1862–1932)� Engelbert Gangl (1873–1950). Ciril Jeglič (1897–1988). Stano Kosovel (1895–1976)� Ferdo Kozak (1894–1957)� Jožef Marija Kržišnik (1865–1926). Joža Likovič (1900–1970). Ivan Pregelj (1883–1960)� Anton Tanc (1887–1947)� France Zbašnik (1897–1918)� Za najm očnejšo zvezo s tukajšnj o obravnavo je Vide 246 z dvema pesmima� 247 Z izje- mnim pesemskim opusom iz prve svetovne vojne zasluži posebno poglavje, saj zdaj pre- poznani V id Ambr ožič daleč izstopa po količini gradiva in pestri motiviki. A vtorji, ki jih je literarna zgodovina sprejela v svoje obzorje, so že doživeli potrebno pozornost po njeni metodologiji praviloma z monografskega vidika, medtem ko so v tukaj- šnji razpravi obravnavani enako vsem drugim, ki so se v tistem času pojavili priložnostno in izjemoma. T ak je pač zunanji vtis. Zaradi številnih (namenom a ali ne?) pomanjkljivih navedb avtorjev ali psevdonimov obstaja možnost, da se pod njimi pojavlja en in isti avtor . Kolikor jih je bilo mogoče urediti, je njihova statistika naslednja: A) IZPISANA IMENA IN PRIIMKI Aleš, Jernej Ambrožič, V id Batagelj, Anton Bohuslav, Fran Bonač, Fran Borštnik, Ignacij Burger Miha 245 Ivan Albreht, France Bevk, Andrej Budal, Peter Butkovič, Anton Debeljak, Ciril Drekonja, Cvetko Golar , Pavel Golia, Alojz Gradnik, Igo Gruden, Milan Kuret, Joža Lovrenčič, V ojeslav Mole, Franjo Neubauer , Anton Podbevšek, Alojzij Remec, Franjo Roš, Janko Samec, Silvin Sardenko, Joža Žigon, Oton Župančič. 246 T ako so V ida Ambrožiča najbrž klicali domači po zgledu T on-e, Stan-e itn. 247 Prva iz glasila Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču (št� 6 in 7, 1917) in Tedenske slike (št� 15, 1918, 2� ) pesnenje_09.indd 89 3. 07. 2020 12:27:52 90 Cvelbar , Jože Čebokli, Andrej Čuk, Jož. Debelak, Anton Dobnikar, Andrej Filipič, Janko Funtek Anton Gaber, Peter Gaberski, Vinko Gaspari, Maksim Glazer, [Janko] Golar, Cvetko Gradnik, Alojz Gregorčič, Simon Gruden, Franc Gruden, Igo Gruden, Ivan Hašnik, Fr� [anc] Herga, Franc Hočevar , Franc Hrvatič, Franc Jellen, Franjo Jeretina, Janez Kaferle, Jože Kavšek, Pavel Kranjc, Franc (Frencu na Rutih) Kravcar, Anton Krek, Janez Evangelist Kuret, Milan Lah, Anton Linhart, Karl Maierhofer, Janko Mlakar, Albin Mohar, Ivan Mohor , Jožef Novak, Josip Pahor, Radivoj Potnik Franc Povšič, Emil Prestor, Ciril Ravnikar, France Razdrih, Josip pesnenje_09.indd 90 3. 07. 2020 12:27:52 91 Režek, Janez Rueh, Franc Sadar, Ivan Sardenko, Silvin Seliškar, Anton Stupica, Franc Šolar, Lenart Tramte, Anton Trebše Ivan Treven, Janez Videmšek, Arkadij Vurnik, Matej Zajc, Fran Zbašnik, France Zmrzlikar , Jožef Železnik, Egidij Žgur , Jožef Žličar , Franc Župančič, Oton B) OKRAJŠANA IMENA Demšar, Fr� Hribar, A� Jereb, Jos� Kern, Fr� Klopčič, Fr . Koritnik, J� Kunaver, A� Malavašič, M. Ravnik, J� Pavšič, Fr . Pirc, Fr� Prelesnik, J� Šparovic Al� C) DVA Z DODANIMA PSEVDONIMOMA Franc Sušnik-Radimirov Jože Urbanija-Limbarski pesnenje_09.indd 91 3. 07. 2020 12:27:52 92 Č) NERAZREŠENI PSEVDONIMI Tom Luka G� Ivo Mohorov Opazil, S� Retenski Retenjski V ojak Bojevan Zaliloški (= Anton Hribar Korinjski?) D) NEZNANO ŠTEVILO NEZNANIH AVTORJEV xy E) PO DVA AVTORJA Korošec, Anton in Žlebnik, Egidij Kavšek, Pavel in Žlebnik, E[gidij]. F) PO VEČ AVTORJEV S PREPOZNANIM NOSILCEM Kajzer, Albin in drugi Kočumar Andrej in drugi Mivšek Ignac in drugi G) SKUPINSKA BESEDILA Z ZNANIMI IMENI - Kranjski junaki »cesarjevičevega polka«: Švigelj, Ivan, Franc in Lojze - Cesarjevičevi fantje: Rud. Lesar , A. Gult in V . Luzar; Fr . Mihelič in Iv . Lakner; J. Kržič, M. Hafner , Fr . Kozelj, J. Petrič, J. Jaklič, A. Mur gelj, Ant. Kozelj. - Kranjski fantje 27� pp� - Slovenski planinski lovci H) KRATICE J… R� V � L. N. K� L� M� K� M� K� M� Z� J� J� Baon� V ojna pošta 308 M� J� Gorenjka pesnenje_09.indd 92 3. 07. 2020 12:27:52 93 I) KRATICE Z DVEMA AVTORJEMA / AVTORICAMA M� D� in M� C� F� D� in J� G� , Brezovica, p� Borovnica M� in G� iz Virmaš J) IZPISANA ŽENSKA IMENA Hartman, Milka Jeraj, Vida Hollegha (roj� Kosler), Marianne Kavčič, Julijana Koman, Manica Koren, Terezija Krajec, Zofija Kremžar , Elizabeta Makočič, Justina Medvešček, Pavla Mikelj, Justina Rebolj, Frančiška Sršen, Marjeta K) POMANJKLJIVA ŽENSKA IMENA Kirarjeva P� Matilda L) NEZNANA ŽENSKA IMENA S PREPOZNANO KRAJEVNO PROVENIENCO Dekle iz Budanj pri Vipavi Mladenka iz Št� Vida pri Vipavi Slovenka iz Štajerske Slovenka iz V � v� Dolenjka Gorenjka Savinjka pesnenje_09.indd 93 3. 07. 2020 12:27:52 94 Po dosedanji evidenci je z imenom in priimkom podpisanih v zbranem gradivu 70 (natančno 69) avtorjev , trinajst jih je z okrajšanimi imeni, dva 248 sta si omislila še dodaten psevdonim� Dvakrat sta pri pesmi navedena po dva avtorja in vsaj trikrat po več avtorjev s prepo- znanim nosilcem� Štiri pesmi imajo skupinsko avtorstvo, dvakrat so osebna imena znana, drugič so prikrita le z občnim imenom ali navedbo dejavnosti. Pri osmi pesmih je avtorstvo navedeno le s kraticami, tako da se niti ne ve, za kateri spol gre. Enaka zadrega ostaja pri treh primerih, ko so kratice v paru. Sledi štirinajst pre- poznavnih, tj. podpisanih ženskih imen in nazadnje pomanjkljivo navedena ženska imena ali s prepoznano zgolj krajevno provenienco. Ženske so na koncu zato, ker so njihova pe- semska besedila zanesljivo iz zaledja, kolikor se niso za ženska imena skrivali moški av- torji. V tem primeru pa tudi oni niso bili na fronti. Zato je snov njihovih pesmi drugačna. Posebej je prav omeniti Pavlo Medvešček, katere prva pesem je znana iz leta 1918 in je posthumno izšla njena zbirka Kamnite misli� 249 Števila neznanih avtorjev ni mogoče ugotoviti. Seštevek imen v navedenih rubrikah je 135 vsaj kolikor toliko zaznavnih avtorjev� Nekateri od njih so se predstavili s činom in zadolžitvijo in krajem nastanka bese- dil: c.[esarsko] kr .[aljevi] orožnik; vojak pri gorskem telef.[onu? ]; nadtopničr; podlovec desetnik / korporal; četovodja pri železniškem stražnem oddelku na italijanskem bojišču; topničar; župnik-infanterist; Cesarjevičevi fantje: naredniki, četovodja, desetar , poddesetar , vsi pri strojnih puškah. Kranjski junaki »cesarjevičevega polka«: pri artiljeriji na soški fronti ter služi domo- vini že šesto leto. T rije so na tirolski fronti; sedaj na ital.[ijanskem] bojišču. Zložil na ruski bojni črti 26. II. 1916; v ruskem ujetništvu; na begu iz Rusije; ranjen o b Dn j e st r u , se d a j v b o l n i šn i c i n a Dun a j u ; i n v a l i d ; sl i k a r ; u č e n e c I I . r a z r e d a l j u d sk e [ šo l e ] . Na koncu še simbolična pozornost prevodom, saj so njihovi prevajalci ostali anonimni. Za vse tri ohranjene je zaslužen urednik Štajerca� Drugo leto prve svetovne vojne, ko je A vstriji še kazalo dobro, si je privoščil objaviti vsaj troje humornih besedil. »V koroškem listu Bauernzeitung je našel sledečo mično pesmico: A Bitt' am liab'n Herrgott! von Adolf Schimann� Nisem si mogel kaj, da bi ne podal to pesmico našim čitateljem v slovenščini«: 250 Prošnja do ljubega Boga! Predobri Bog Oče, Te prosim lepo, Usliši mi prošnjo, Naj spolni se to: Da streljanje, klanje, Ljudstev pogin, Stokanje neha 248 Njima se dá prišteti še Jovana V esela Koseskega iz starejše generacije, zato v to statistiko direk- tno ne sodi� 249 Pavla Medvešček, Kamnite misli, Goriška knjižnica Franceta Bevka, Nova Gorica 1988, 91. 250 Štajerc XVI� št� 12, Ptuj, nedelja, 21� marca 1915, 6� pesnenje_09.indd 94 3. 07. 2020 12:27:52 95 Neštetih družin! Smrt tisočerih Na polju časti, To stresa človeka Do mozga kosti. Jaz vedel bi sredstvo Da bi nehalo vse: Beda, trpljenje Vse bridke solze. Vsemoč 'maš mogočno, brezmejno vselaj, Le samo en košček, Bog, tiste mi daj! Prisežem Ti resno, Da konča se boj In radost zavlada Kjer prej bil je razdvoj. Naslednji dve besedili sta prišli s terena. Z vzhodne in zahodne fronte se sem in tja najde tudi kakšno nemško besedilo, pod katerim so podpisani slovenski vojaki: Uredništvo Štajerca je z rusko-poljskega bojišča prejelo »opis nadlege, ki jo tamkaj našim vojakom uši povzr očujejo: Mi ubogi vojaki, ki v vojski stojimo, zarad uši prav mnogo trpimo. Komaj je bitka z Rusi dobljena, začne se druga – z ušmi zapletena! V parnah in v hlevih, na prostem in v hiši, povsodi se klaverno ječanje sliši. Eden docela, ta drugi polnag poda se s korajžo nad uši »na jag«. Ruske uši so res prav velike, naj vrag jih vzame brez vse razlike. Preljubi, pošljite zato nam raje v dar ne samo jedila, perilo in d'nar, praška z imenom »Zacherlin«, ki nam zagotavlja uši pogin! Potem [se] bomo z Rusi z vsemi močmi še vnovič borili – a ne z ušmi. Pr edstoječe kitice je zložil v nemškem besedilu topničar Ludwig W itzelsber ger od c. in k r . t r d nj av sk e ga t opni č arske ga pol k a št e v . 1 1. k ompanij a, v oj na pošt a št e v . 186. P odpi sani so še njegovi tovariši Arnečič Anton (od Sv . Barbar e v Halozah), Julius Rada, Čuk Jakob, Bartl Johan in Kovacs Sandor.« 251 - Prinašamo v italijanskem jeziku ter v enostavnem slovenskem prevodu zanimivo pesem, ki jo zdaj naši vojaki in tudi civilno pr ebivalstvo na južnem zapadu pr epevajo. 251 Štajerc XVI, št� 10, Ptuj, nedelja, 7� marca 1915, 6� pesnenje_09.indd 95 3. 07. 2020 12:27:52 96 Pesem, ki s posebnim humorjem zasmehuje izdajalske Italijane, se poje po znani melodiji »Santa Lucia« in bode cenjene čitatelje gotovo vrlo zanimala. Evo jo! Straži na morju Naše brodovje, Na Krnu pobija Sovražno rogovje! Živila Avstrija in Ungerija! – Santa Lucia, santa Lucia! Tik tam ob Soči Emanuel zdihuje, In z nosom on kvišku Zvezde opazuje: »Dovoli, da vstopim, Gorica mila!« – Santa Lucia, santa Lucia! In Gabriele Nosi kitaro, Tužno prepeva Svojo pesmico staro: »Pridi, oj Trst, Za te se pobija – « Santa Lucia! Santa Lucia! Tudi Cadorna prepeva v tercetu Z robcem si solze Nabira v aržetu: »Zakaj nisi nagnila Se mi zmaga, ti mila?« – Santa Lucia, santa Lucia! In v koru prepevajo Garibaldinci: »Mi smo vlomilci, Vkup vsi morilci, Zbežimo od teh hribov Že je zdaj sila.« – Santa Lucia, santa Lucia! In v zrakoplavu Med temnim oblakom ki se vzdiguje Z vrlim vojakom: »Glej, v Italiji Je strašna draginja! – Santa Lucia, santa Lucia! Legar in kolera In druge bolečine pesnenje_09.indd 96 3. 07. 2020 12:27:52 97 Kroglje sovražne Ob tal so nas bile … Ah, moje hlačice – Disenterija, Santa Lucia, santa Lucia! In lepa Elena V Miramaru Kopala se rada Ob solnčnem bi žaru! Ah – moja mamica: Morska zver tam je b'la! Santa Lucia, santa Lucia! In Salamandra Z gospodom Sonnino Bežita v vrste A ne – v bližino: »Ker njih neprijatelj Je artiljerija!« Santa Lucia, santa Lucia! Emanuele Pač slabe je volje In reče Cadorni: »Znoreti je bolje, Ajdiva v Napoli« Tam je oštarija! Santa Lucia, santa Lucia! Pregaziti Sočo, Huda težkota. Tamkaj v gorovju Je grozna temnota. – Nikdar več videl te Avstrija-Ungerija – Santa Lucia, santa Lucia! Torej na svidenje Dragi Italijani, Mogoče že danes Ali jutri v Milani, Tamkaj se snidemo Le naša je Lombardija! Santa Lucia, santa Lucia! 252 252 Štajerc XVI, št� 47, Ptuj, nedelja, 21� novembra 1915, 4� pesnenje_09.indd 97 3. 07. 2020 12:27:52 98 2. GEOGRAFSKO OBZORJE ~ PESEMSKA TOPOGRAFIJA 28� junija 1914 je Gavrilo Princip iz revolucionarnega gibanja Mlada Bosna v Sarajevu ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda, 253 kar je bilo povod za začetek prve svetovne vojne. Od tistega dne je po celi A vstriji vrelo. Na praznik svete Ane, 26. julija 1914 je napovedala Srbiji vojno� Že nekaj mesece v pred tem se je štajerski dopisovalec ali celo urednik časopisa s po- močjo Stritarjev e otroške pesmi Mladi vojaki obregnil ob splošno vojaško pripravljenost avstrijske vojske: Najnovejši voditelji »narodnjakarjev« pojejo sicer prav glasno: Mladi vojaki Mi smo vojaki-korenjaki, Kako nas gledajo ljudje, Pa pravijo, da smo junaki, Ki se nikogar ne boje … Ali ljudstvo, – pa tudi mi! – ve prav dobro, da bi morala ta klavrna gospoda zapeti: »Papirnate so naše čake, In puške naše iz lesa« … Takih vojakov se pač nikdo ne boji! 254 Iz dnevnika Janeza Kaiba: »Ko sem v ponedeljek prišel na Rotovž, je odbornik T ine Debeljak, štacunar izpod nun, pripovedoval, kako je bil v Ljubljani in videl lojtrske vozove, okrašene s smr ečjem, polne mladih fantov . Bili so r deči v lica in drli so se: Mi čvrsti Slovenci smo, Mi gremo v boj Za pravdo, za dom, za cesarja! Župan Pepe je mirno pripomnil: 'Vojska jim bo kmalu iz ušes visela!' 255 Bog ohrani, Bog obvarji nam cesarja, Avstrijo, da nam gospodari s svete vere pomočjo. Bránimo mu krono dedno zoper vse sovražnike, 253 Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, 527. 254 Josip Stritar, Mi smo vojaki korenjaki …, Štajerc XV , št� 4, Ptuj, 8� marca 1914, naslovna stran� 255 Jeja Jamar-Legat, 1914, Loški razgledi 46, Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 386� pesnenje_09.indd 98 3. 07. 2020 12:27:52 99 s Habsburškim bo tronom vedno sreča trdne Avstrije. Trdno dajmo se skleniti, sloga pravo moč rodi, vse lahko nam bo storiti, ako združimo moči. Brate vodi vez edina, vse do cilja enega, živi cesar, domovina, večna bode Avstrija. Naša vojska še iz viharja brez zmage prišla ni vse za dom in za cesarja, edino za cesarja blágo kri! To se je pelo v 12 jezikih pod avstrijskim imperijem. Povsod narod je pel v svojem jeziku. 256 A) VOJNA NAPOVED Najhujše razoča ranje je doletelo vojaške obveznike, ki so se že veselili odhoda v civilno ž i vl j enj e . Ci ri l Berni k ga ni doč a ka l . Z a pust i l j e pre t re sl j i v z a pi s o prvi h boj i h na Ogrskem v letu 1914� Ci ri l j e bi l vpokl i c a n v voj sko v l e t u 1910 v 17. pe špol k, v 6. kom pa ni j o. Na st a nj e n je bil v Celovcu in je odslužil vojaščino do leta 1913. V miru so se vojaki ukvarjali z različ- nimi stvarmi. Največkrat so rezl jali okvirje za slike, predvsem so se morali naučiti pisati. Za vajo so vojaki zapisovali narodne pesmi, ki so jih znali na pamet� To nam potrjuje, da so jih tudi peli� 257 Naučili so se pisati pisma ljubici, prijateljem in domačim. Napisati so morali prisego cesarju Frančišku Jožefu I. po božji milosti. T udi Ciril je tako, kot vsi vo- jaki, štel dneve, koliko časa bo še vojak. T ako na koncu zapisov najdemo pripis, »živjo dinarji. 1910–1913; še 217 dni pa gremo v cevil«. Nekaj rim je zložil tudi sam. 258 V pesmi Popotnica soldaška je v šesti kitici napisal: Le naj ropoče in bobni, in tisoč topov naj grmi, naj krogle križem švigajo, Slovenci ne pobegnejo. V začetk u vojne so oblasti najpre j mobilizirale že obstoječe enote in vojaki so morali ostati v vojašnic ah, čeprav se jim je iztekel rok služenja. Kakšno razočaranje za Cirila! »Obljubim se Mariji pomagaj na Br ezje k nogam gori tri r oženvence zmolit, če pridem 256 Jože Lazar , posnetek s kasetofona, (fotokopija prepisa), terenski obisk z Mojco Ravnik, Podpeč, 9. 6. 1987. 257 V dokumentu so našli tudi Prešernovo Železno cesto in [V odnikov] Moj spomenik. 258 Napisal je tudi pesem v spomin na vojaka, ki se je ustrelil na Harbach. pesnenje_09.indd 99 3. 07. 2020 12:27:52 100 živ in zdrav nazaj domu, in tudi v Crngr ob bom šel enkrat pr ej ko bo mogoče, pa tudi na Br eg, bog mi daj, da bi bil živ in zdrav , vse hočem izpolniti, dne 17. septembra 1914, Ciril Bernik INF , Reg. No 17.« 16� oktobra so šli spet v boj, 24� oktobra je zbolel za kolero in revmatizem� 31� oktobra so ga prepeljali iz Galicije v Špital Miškolc� Upal je, da gre skoraj na dopust� Dobil je odliko- vanje� Zadnjikrat je pisal iz ruskega ujetništva� 259 Po vojni so ga priznali za pogrešanega� 260 Druga izkušnja se je končala bolj srečno, saj se je avtor vrnil živ in po vojni objavil dnevnik, iz katerega je naslednji odlomek in nekaj pesmi: Petega junija sem sporočil domov, da gremo – kam, tega nismo vedeli. Poslovil sem se od vseh, dajal njim in sebi korajžo, vendar so na pismo kanile tudi solze. No, kaj veš. Res ne zadene vsaka krogla, pa te vendar nekaj stiska v prsih. V duhu vidim mrtve tovariše, sebe nočem videti. Razpoloženje pa se menjava. Če sije sonce, je tudi v srcu jasno, in narobe. V takem razpoloženju je napisal nekonvencionalno bojno pesem,v katerem je konj tisti, ki mu krepi zaupanje v bojno srečo: Glas roga iz sladkega spanja zbudil je vojaka »junaka«. še mlad ta junak je, še mlad, »ne more še puške držat«… In sanjav pogled zre v tuji svet, v svet, stokrat preklet… Ko vranec sliši zvenket ostrog in sablje udar, spozna, zarezgeta: Oj, dobro jutro, gospodar! »Hej, konjič moj, alarm je nocoj! Pojdeš res z menoj v krvavi boj?« […] »Ne misli le na dragi dom, čuj tam topov sovražnih grom, in trombe glas kliče nas na boj, na boj! Zato ne stoj!« 259 Matevž Oman, Strašani v 1. svetovni vojni, Sitar, glasilo Krajevne skupnosti Stražišče, letnik ni naveden, št. 123, Stražišče, 15. julija 2014, 4–5. Matevž Oman, Padli župljani 1. svetovni vojni napisani na spomeniku� Sitar, glasilo krajevne skupnosti Stražišče, 27. novembra 2015, št� 131, 6� Ciril Bernik je v digitalni bazi podatkov naveden pod številko 15352 (https://zv1� sistory .si/zrtev?id=15352-Bernik-Ciril-1889). 260 Njegov brat Metod je padel 24. 2. 1915 na bojišču v Galiciji. n. m., 4–5. (https://zv1.sistory .si/ zrtev?id=15364-Bernik-Metod-1894)� pesnenje_09.indd 100 3. 07. 2020 12:27:52 101 »Ves svet se nama zdel bo nov, ko vrneva se spet domov. Srce mi pravi in sem zato gotov, za naju tam ni grobov in smrti ni. […] 261 Vlak je potegnil, toda nihče ni vedel, kam nas bo peljal. Ker jo je ubral proti severu, smo bili prepričani, da gremo nad Ruse. Kako smo se začudili, ko smo namesto v Galiciji, razložili baterijo na Dunaju. Tako nam je bilo spet prizanešeno. Za kako dolgo? V Floridsdorfu, XXI. mestnem okraju, smo dobili streho v lesenih barakah in vežbanje se je nadaljevalo. […] Zgubljen posedam v prostem času v parku ob Stari Donavi in premišljujem. 262 V parku sedim ob Dunavu sam in časov želim, kakor bili so tam, tam daleč na Krasu, kjer zibel mi tekla. 263 Kje bom …? se na neopredeljenem bojišču 26. septembra 1915 sprašuje Jože Urbanija- Limbarski: Umrl bom – pa ne vem kdaj, in sojen bom – ne znam kako, kje bom potem – le Bog ve to. 264 B) DOMOVINA Domoljub je objavljal le pesmi o domovini v širšem, državnem in vojaškem pomenu. Frančiška Rebolj jo ima prav po žensko za /n/ajlepšo cvetko: Ti Avstrija si vrt grajen, z najlepšim cvetjem zasajen; a vedno nate tat preži, kedaj da cvetke trgal bi. »Aha, zdaj priliko imam.« tako si mislil je Taljan: »Naj cvetje Avstrija nam da, Italja z njim bo kinčana!« 265 261 Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, T uristična agencija K.C.K., Kobarid 1995, 18–19. 262 Albin Mlakar, n. d., 19� 263 Albin Mlakar, n. d., 21� 264 Limbarski, Kje bom …?, Bogoljub 13, št� 11, 1915, 340� Urbanija – Limbarski, Jože, 1999: Ti bodi moj vodnik, Kulturno izobraževalno društvo LIMBAR: Moravče, 83. 265 Domoljub, XXIX, št� 38, V Ljubljani, 21� septembra 1916, 503� pesnenje_09.indd 101 3. 07. 2020 12:27:52 102 A vstrije moč je v enotnosti različnih narodov , optimistično zagotavlja V id Ambrožič. […] Gre za obstoj se mile očine, ki ji sovražnik je vdrl čez meje; mnogo že stane borba krvava, kažejo tudi sadovi se že. Narodi razni, mnogo-jezični v borbi in mržnji prej med seboj: ena družina zdaj so postali; spor je potihnil, narodni boj. Ena le misel vse zdaj preveva, bratovsko so si podali roke: vsi za cesarja, za Avstrijo milo ramo ob rami se čvrsto bore. Vragi strmijo – v grozni prevari – v lepi edinosti naša je moč. Strah jih obhaja, pogum jih zapušča, čudo to v naši Avstriji zroč. Dolgo ne bode; skoraj dan pride, da poženemo v divji jih dir; Sreča zasine nam, ako edinost v vojni rojeno, ohrani nam mir! 266 Nedvomno so Slovenci uradno! in dejansko v prvi svetovni vojni umirali za A vstrijo. Nadtopničar iz 9. poljskega topničarskega polka 21. aprila 1915 piše domačemu župniku: Ker zvala nas je domovina In treba je topom grmeti, Šli smo pod Avstrije zastavo In za njo hočemo tudi umreti! 267 Pr ošnja očeta-vojaka se konča z izrecno upravno-političnim stališčem: O Bog, ohrani domovino v okrilju slavne Avstrije; da vedno združena s celino [= celoto] bo monarhije ljubljene. 268 Cesarska vojaška oblast je izkoriščala slovensko (in morda tudi drugod) deželno pri- padnost vojakov na račun tekmo valnosti vojnih formacij iz posameznih dežel za podžiga- nje bojne morale v zvestobi Avstriji� Kakor se na eni strani (vsaj v pesmih) postavljajo za najboljše pripadniki pešpolka št. 17, t. i. »cesarjeviči«, se na štajerski strani enako dogaja z Junaki regimenta št. 87: 266 Domoljub, XXIX, št� 23, V Ljubljani, 8� junija 1916, 310� Zadnji dve vrstici je poudaril avtor� 267 Slike iz vojne/ Slovenski gospodar XLIX, št� 19, Maribor, 13� maja 1915, naslovna stran� 268 Domoljub, XXX, Št� 13, V Ljubljani, 29� marca 1917, 152� pesnenje_09.indd 102 3. 07. 2020 12:27:52 103 Regiment ponosni smo, Premagal vrag nas sam ne bo, Naj si bode Rus ali Italijan. Mi stojimo domovini v bràn! V naših žilah rdeča kri, Cesarja pač izdala ni – In naj le kroglje divje nas morè, Fantje štajerski se ne bojè! Pridi, pridi, zlobni Srb, Tvoja jeza nam ni skrb, Pridi Rus, pridi ti prokleti Lah, – Mi zdrobimo vas, vas vse v prah! Kje nas meja ne pozna? Našo kri ne pila tla? Mi smo Štajerci, mi smo zlato, Boljših nikdar, nikdar več ne bo! Regiment ponosni smo – Premagal vrag nas sam ne bo! Štajerska kri se nikdar ne uda – Živio cesar. Živio Avstrija! 269 Pesem je nastala »v hvaležnosti štajerske domovine« po melodiji Regiment po cesti gre … Celjski c. in kr . pešpolk št. 87 (1883–1919) je bil največkrat odlikovan in najbolj spoštovan zaradi hrabrosti, večkrat so ga imenovali polk junakov . 270 Štajerska v zače tku vojne pošilja v svet lahkotno pesem z zanjo karakteristično »ze- leno« barvo: Jasnih oči, veselih lic zelene Štajerske je sin, za srečo in veselje je rojen sred planin – Ej, fant pa tak je štajerski vojak! 271 Vtis je, da so prav štajerski vojaki najbolj gojili lastno deželno pripadnost v okviru Avstrije� Morda zato, ker so imeli časopis Štajer'c, v katerem so jo imeli priložnost tudi izraziti: Kar leta dolgo smo pisali, je danes istina postala, – 269 Štajerc XVIII, št� 38, 23� septembra 1917, naslovna stran� 270 Klemen Lužar , Zgodovina celjskega c. in kr . pešpolka št. 87 (1883–1919), diplom- sko delo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2010. V ioleta V atovec Einspieler , Celjski 87. pehotni polk se je proslavil pred stoletjem, V ečer , 7� oktober 2017, posnetek (Zdenka Primožič 8. 8. 2018) s spletne strani: https://www .vecer .com/celjski-87-pehotni -polk-se-je -proslavil-pred-stoletjem-6323656� 271 Štajerc XVI, št� 19, Ptuj, 9� maja 1915, 2� pesnenje_09.indd 103 3. 07. 2020 12:27:52 104 sovražna kletev obmolknila, strupena psovka je zaspala, in vse kriči: 'Štajerc' živi! Ljubili zvesto smo Avstrijo in bratje Srbov nismo bili, na izdajalsko pot hinavcev korake svoje ne zavili, – grmi naj grom: 'Štajerc' in dom! 272 Iz bojnega polja se nam piše: Dragi nam »Štajerc«! Mnogo najlepših pozdravov pošiljamo našim ljubim starišem, bratom in sestram, posebno našim pozdravov vrednim ljubicam, kakor tudi vsem čitateljem »Štajerca«. Želimo vam vse dobro in mislimo, da se v kratkem času vidimo vsi skupaj v ljubi nam domovini. Zdravi in veseli! Radovedni smo, Kako kaj naše deklice, Če so kaj pridne b'le In se spodobno obnašale, Pa pri vseh to že ni b'lo In tud' ne bo, ne bo! Ne smete mi zameriti, ker tudi mi se moramo kratkočasiti. Bog živi nas vse! 273 T o je ena redkih pesmi, ki omenj a dekleta in se najbrž zato opravičuje uredništvu ali bralcem� Uredništvo se je zavarovalo pred pohujšanjem prav s tem, da je dalo avtorjevo opravičilo v javnost. Kranjsko in hkrati Gorenjsko zastopata najvišja gora na slovenskem ozemlju in ka- rakteristično gorsko cvetje: To mi sinovi smo Triglava, planika bela nas krasi. Kaj je brhkost, korajža prava, pero za kapo govori. Na grobu pa planika bela junaku naj v spomin cvete. To domovina je velela, vsak zanjo rad živi, umre. 274 Primorska se ne more upreti lepozvočju Gregorčičevega jezika. Drugače je polna sredozemske toplote in srčne topline: Pozdravljam te – Krna gorovje, pozdravljam te – stari očak; 272 Štajerc XVIII, št� 1, Ptuj, 7� januarja 1917, naslovna stran� 273 Štajerc, XVIII, št� 43, Ptuj, 28� oktobra 1917, 5� 274 Domoljub XXIX, št� 33, Ljubljana, 17� avgusta 1916, 439� pesnenje_09.indd 104 3. 07. 2020 12:27:52 105 sovragu v slovensko domovje junaško zastavljaš korak. 275 V maju je bilo. Hodil sem po naših Brdih, ki so se smejala v soncu. Češnje so zorele in akacije so dehtele ob poti. Sence so še spale po dolinah, ko so zvonovi belih cerkva na gričih zmolili jutranjo pesem, da so zapela vsa Brda v mladem soncu. 'In s pesmijo v srcu in z vriskom na ustih, da vse je kipelo po mojem telesu, sem gledal trpeče, vesele obraze, poslušal njih tajnosti kakor o kresu …' Prej nisem videl tvoje lepote, domovina. Šel sem mimo nje in je nisem opazil. Zdaj, ko so uničena tvoja polja in so porušeni tvoji domovi, zdaj ko je prišel tat in te hoče odtrgati od gorkega, življenja željnega slovenskega telesa, zdaj šele vem … kaj si mi: 'S silo neznano si segla mi do duše globin: do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko …' Gorica, 26. novembra 1915 276 Bojevanje na domačih tleh zbuja še težje občutke kot na tujem: V esel sem, da se bom vojskoval v bližini doma, vendar kraj, ki nam je določen za boj, je zapisan v tej vojski s toliko človeško krvjo, da me nehote obhajajo težke misli. T oda Bog bo zopet z nami, kot doslej: Kaj bi se bal boja za dom, na vojsko krvavo, za slavo … 11. j ulija 1916. 277 Vojakov pozdrav domovini je poln milih spominov na njene naravne lepote, ki ga za hip povežejo z njo: Izza planin mi zarja mila prav kot doma se priigra, a pred menoj je zemlja tuja, mi svet neznan je, brez srca. 278 T opničar iz kraje v , od koder izhaja glasbena družina Ipavcev , se je v pismu 25. marca 1915 pri izlivu ljubezni do domovine naslonil na slavne rojake: »Ljubi moji sorodniki! […] Po domovini zelo hr epenimo vsi, kajti stvar traja že r es dolgo. Sr ce mi vedno poje: Oh premila domovina, Mili moj slovenski kraj, 275 Domoljub XXX, št� 31, Ljubljana, 2� avgusta 1917, 369� 276 Alojzij Res, 1993: Ob Soči, Vtisi in občutja iz mojega dnevnika /Izdano ob 100-letnici pisate- ljevega rojstva/, Nova Gorica: Branko, 42 in 43. 277 Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, 83� 278 Domoljub XXIX, št 9, Ljubljana, 2� marca 1916, 122� pesnenje_09.indd 105 3. 07. 2020 12:27:52 106 kjer je zibka moja tekla Bod' gomila moja kdaj! Pišite kaj! Pozdravi in glasovi iz domovine so nam bojevnikom najmilejši glas v tej krvavi borbi.« 279 Domotožje je neznosno: » tukaj mi ni več obstati, / žalosti skor koprnim.« 280 Po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim! Srce moje koprneče dol na topel jug me vleče; po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim!. Kot trpeča duša v vicah po nebeških veselicah – po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim! Po domačem milem seli, po cerkvici naši beli; po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim! Po goricah vinskih naših, temnih gozdih njih mejaših; po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim, kjer mi oče polje orje, žito valovi kot morje; po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim, kjer žive srcá ljubeča, zadovoljnost, radost, sreča; po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim! Kdaj te rešen bom, tujina? Kdaj spet zrem te, domovina, rodni svet in drage ž njim?! 281 C) VOJNA BOJIŠČA Zemljevid upesnjenih bojišč upošteva njihovo kronologijo. Glede na to, da je bila najprej odprta vzhodna fronta z Rusijo, se tukajšnji pregled začne z njo, nato se preseli na zahod, na nekdanjo mejo med Italijo in A vstrijo. Nato pa se poveže še z drugimi manj pomembnimi 279 Slovenski gospodar 49, št� 15, Maribor, 15� aprila 1915, 3� 280 Domoljub XXX, št� 29, Ljubljana, 19� julija 1917, 346� 281 Domoljub XXX, št� 52, Ljubljana, 27� decembra 1917, 620� pesnenje_09.indd 106 3. 07. 2020 12:27:52 107 točkami. T akšna opredelitev velj a zgolj z vidika zbranega pesemskega gradiva in nima z vojaškimi ocenami nobene zveze� Srbija V ojaška topografija se s Srbijo začne zato, ker je stara A vstrija njej najprej napove- dala vojno� Pripis k naslednji pesmi je pomemben zaradi vloge, ki jo je imelo uredništvo p ri ob j a v a h št e vi l ni h be se di l z boj i šč . Pra v nj i hova pre ve l i ka gl a dkost pri č a , da so bi l i uredniški posegi vanje veliki in morda od ene in iste osebe� »Naš prijatelj iz Poljan nad Škofjo Loko nam je poslal vojnopoštno dopisnico svojega sina Janeza Režek-a, s pesmico, ki jo zdolaj nekoliko okrajšano in popravljeno objavljamo.« Ljubi starši! Preden k pismu se pripravim Vas vse prav lepo pozdravim! Dolgo Vam že nisem pisal, Ker sem v Srbjo se podvizal. Dobro vedno se godi mi zdaj, poleti in pozimi. Krepko bomo zdaj udar'li in še Srbe vse popar'li. Kranjci, Štajerci in Česi vsi smo ljuti kakor besi. Že povsod smo se borili in sovrage pokorili. Za cesarja, dome mile mi žrtvujemo vse sile. Muk veliko smo prestali, pa še bomo se vojsk'vali. 282 Najbrž so si pri rimanih besedilih pomagali tudi s prepisovanjem . V endar ni jasno: ali so to bili dopisovalci v Domoljub ali njegovo uredništvo, češ: T a in ta doma tam in tam da – »je pisal iz Srbije svoji materi: […] V em, da ste žalostni, ker V am je cesar tri sinove poklical na vojsko; a naj se zgodi volja božja! Vojna služba ni najlažja, toda cesar kliče nas; kmalu zmage pride čas! 283 E na ka ki t i c a , l e s pr a vop i sn o po pra v l j e ni m pr vot n o na r e č n i m po ve dk ovi m do l oč i l om v prvi vrstici je bila objavljena le nekaj prej v istem glasilu� » Z južnega bojišča pozdravljajo vse znance in prijatelje zdolaj podpisani vojaki, ki so pristavili na kartici naslednje verze«: 282 Domoljub XXVIII, št� 42, Ljubljana, 21� oktobra I915, 611� 283 Domoljub XXIX, št� 7, Ljubljana, 17� februarja 1916, 93� Prim� Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 652� pesnenje_09.indd 107 3. 07. 2020 12:27:52 108 Med nami topovi zdaj strašno grme, granate, šrapneli pa zraku brne, ter žveplo peklensko krog sebe prše. Ostrina se bliska, trobente pojo, nad nami žaluje pravično nebo. Na vodi brodovi, pod vodo torpedi: vse združilo se je, kar najde se v vedi, da službo morilno opravlja le eno. Zdaj varstva ne da ti orožje nobeno. Podpisanih je pet fantov iz Ljubljane in Št� Vida nad Ljubljano� 284 Seveda niso smeli iz- dati konkretnega kraja, z ato ne vemo niti, a li je bilo v Srbiji a li morda v kakšni drugi državi. Romunija Kaj pa je tebe tr eba bilo? – po Prešernu! – je vojaško politično konotirana pesem, naperjena proti Romuniji, tedaj še v optimistični drži, da se bo za avstrijsko vojsko dobro izteklo� 285 Z »rumunskega« bojišča desetnik Fr . Pirc pozdravlja svojo družino, sorodnike ter prosi tolažbe od Boga, čeprav ni nič drugače kot drugod: » Naša postelja – str elski jar ek, / naša luč – šrapnelski žar ek.« 286 Retenski je »Alojziju Gruden, bratu junaku (†12. nov . 1917 na r omunskem bojišču) 287 posvetil posmrtnico, v kateri posebej poudarja lokacijo z geografskim imenom� Za bratom tudi ti odšel si z doma daleč v boj krvav; in kakor njega je odvel te smrtni angelj v dom višav. […] Kjer voda Donave šumi, počivata mi brata dva. Srce za njima hrepeni – po snidenju gor vrh zvezdá! 288 Donava je bila simbol južne fronte. »V spomin †Ant. Matekelj-n u« je dolga pesem, ki zelo natančno opiše odisejado enega od številnih vojakov , ki so prodajali glavo naprodaj po celi Evropi, dokler je niso izgubili. Pesem ni le nagrobnica mrtvemu prijatelju z opisom zadnjega obdobja njegovega življenja, temveč tudi izpoved samote zaradi tolikih izgublje- nih »prijateljev dragih« in zavesti, da je samo na čakanju, kdaj bo na vrsti tudi on sam: 289 284 Domoljub XXIX, št� 8, Ljubljana, 24� februarja 1916, 105� 285 Domoljub XXIX, št� 52, Ljubljana, 28� decembra 1916, 679–680� 286 Domoljub XXX, št� 47, Ljubljana, 22� novembra 1917, 560� 287 Domoljub XXX, št� 49, Ljubljana, 6� decembra 1917, 582� 288 Domoljub XXX, št� 49, Ljubljana, dne 6� decembra 1917, 582� 289 Domoljub XXX, št� 45, Ljubljana, 8� novembra 1917, 536� pesnenje_09.indd 108 3. 07. 2020 12:27:52 109 Ob Donavi nasuli grob so nov brez solz, brez cvetja, vencev in trakov; saj grob vojaka-tujca z daljnjega je juga, a meni dragega pokril je druga! Ni mi (dano) poklekniti, oj prijatelj dragi moj, in s solzami pokropiti grob prerani tvoj. Šop spominčič čem poviti in jih v duhu položiti na gomilo tvojo revno, kjer si našel mir, pokoj; – Tebi dragi za spomin, ki iz rajskih zdaj višin srečen gledaš name doli, ki solzim se za teboj! Kaj bi ne plakal, kaj bi ne tožil! Kaj že prijateljev dragih položil v grob nenasitni v gomilo prerano v vojski svetovni prestrášni sem tej, ki je ni konca, ki hruje naprej! Cvet je za cvetom pod koso ji pal; sam, tako sam sem na svetu ostal … Blàgor vam dragi, ki šli ste pred mano, konec za vas je vojské in nadlog; jaz pa še tavam po svetu in znano – kaj da trpim – je le tebi, o Bog! Plakam za vami, oj ljubljenci, plakam, dok i jaz vaše usode ne včakam … In zdaj si me zapustil tudi ti in šel si tja, kjer solz in vojske ni. Na svetu bil trpin si, drugi Job, zdaj vsega te je rešil tihi grob. Ozri se name iz nebes višin, ki večno hranim v srcu tvoj spomin! Na daljnem severu, na toplem jugu – dve dolgi leti si se bojeval; v gorah karpatskih in na skalnem Krasu zvesto domovju na braniku stal. Svinčenka ti sicer je prizanesla, prinesel vendar si iz bojnih tal v životu mladem – smrti kal … --------------------------- Po dolgi so bolezni te poslali v domačo vas, da tam mehak te okrepi planinski zrak. A ne v bolnici, ne v domači koči ni bore smrtniku nič več pomoči, pesnenje_09.indd 109 3. 07. 2020 12:27:52 110 če si za žrtev ga izbere smrt. Na duhu in telesu ves potrt na višje si povelje moral spet od doma v daljni, mrzli svet. Za vedno da poslavljaš se – si slutil; da zadnjič gledaš rodni svet – si čutil … Zakaj doma me ne puste umreti? z bolestnim glasom si mi djal, ko – že sluteč da zadnjič – na razstanku rokó sem ti v slovo podal. Zakaj? V življenju človek tolikrat se vpraša, odgovora pa nam ne znajo usta naša. Spolnila ni se ti ni želja zadnja; v tujini te gomila krije hladna, pokriva tuja zemlja vzor moža, in tisoč zamorjenih nad, nespolnjenih želja Počij sedaj od zemskega si truda; lahka ti bodi tuje zemlje gruda. Če nisi bil nikdar, zdaj srečen si! Na svidenje nad zvezdami. 290 T udi številnim drugim se ni izpolnila srčna želja. V spomin Ant. Smerke (padel 11. XI. 1917 na rom� [unskem] bojišču. Na tujem dobre dé domači obraz, domača beseda: Skupaj potem sva se dolgo borila, / gori ob Dnjestru, v kr ogelj je toči / nama zanesla smrt grabe- žljiva, / zdrava sva prišla iz pekla ob Soči. // Skup sva trpela in se tolažila, / a ob večerih tihih in tajnih / nama domov je poromala misel / in govor eča o časih nekdanjih. // Z mra- kom se bajnim je hrepenenje / v srcih porodilo nama neizmerno / po domovini, po brdih domačih, / tožna tja v stran sva zrla večerno. // … v lesu Rumunskega spavaš gor ovja, / daleč od sr c, ki solze se za tabo, / daleč od ljubljenega ti domovja. «291 Albanija V pesemskem gradivu se pojavi celo Albanija, od koder piše slovenski vojak domov ženi, češ: »Edina naša zabava je, da včasih malo zapojemo, ker petje je še zmeraj moje veselje. Vsak več er se malo porazvedrimo s petjem, dasi se nam nekateri čudijo češ, kako moremo prepevati v tujini v takih razmerah. Toda kranjski Janezi smo zmerom veseli. Najlepša se nam zdi pa znana pesem: Iz stolpa sem se zvon glasi, ko vlega mrak se po vasi. Le zvoni zvon iz temnih lin, le vzbujaj mi na dom spomin! -------------------------------- 290 Domoljub XXX, št� 45, Ljubljana, 8� novembra 1917, 536� 291 V id Ambrožič, Šterntal, 31. 7. [19]18. Iz avtorjeve zapuščine. Hrani ms. pesnenje_09.indd 110 3. 07. 2020 12:27:52 111 Zato pa zvon le zvoni mi, na tuji zemlji doni mi. 292 V ečina slovenskih vojakov je bila najprej napotena na vzhod, na rusko fronto. Galicija Sestra Pepca je Ivu Bricu pred odhodom na fronto v Galicijo julija 1915 na hrbtno stran bratove slike v vojaški uniformi, lastnoročno zapisala: »Bratec predragi, / Bog Ti daj zmago / meni pa, da Te še enkrat uzrem! / Pridi mi pridi! / Da Te le vidi / moje oko potem tudi da umrem! / Sr ce T e išče: / tja na bojišče / misli pošiljam in želje od tod. / Vrne se vsaka / bridko zaplaka / ker Te zastonj je iskala povsod.« 293 V oščilo za god iz Galicije, dne 26. julija 1915 je le zunanji povod za spomin na av- strijsko vojno napoved Srbiji pred enim letom� Že zopet god je sv. Ane obletnica je vojske zbrane, ki verno čuva Vam domove junaško proži še topove. Borimo se za dom, cesarja in mile Avstrije vladarja. Prestali silne smo težave ob bojih vojske prekrvave. Pač pomnil bo Moskal krvavi kak' besno bije Kranjc po glavi. Naj čuti Nikolaj in vsa Rusija, kaj Avstrija, kaj zna Nemčija! 294 T udi naslednja pesem zbuja sum v pristno doživljanje položaja, v katerem 18-letni vojak piše staršem: »Dragi moji starši! Predvsem Vas lepo pozdravim ter Vam naznanim, da gr em na bojišče, nad Rusa.« Naj se spolni volja božja! Vojna služba ni najložja, toda cesar kliče nas; zmage kmalo pride čas. Starši! Prosim lepo, milo, če se bode razglasilo: »Mrtev Vaš je sin vojak,« dajte zame mašo brat'! 295 292 Domoljub XXIX, št� 25, Ljubljana, 22� junija 1916, 338, 339� 293 Ivo Bric, V ojaški dnevnik 1915–1919: Ob 75. obletnici smrti. Zbrala, uredila in spremno študijo napisala Peter Černic in Renato Podbersič ml. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2018, 156. 294 Slike in črtice z bojišč, Domoljub XXVIII, št� 32, Ljubljana, 12� avgusta 1915, 469� 295 Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 652� pesnenje_09.indd 111 3. 07. 2020 12:27:52 112 Že na začetku je treba poudariti, da se ob pesmih, ki nastajajo ob raznih obletnicah in hvalisajo eno stran na račun druge, ne da bi bila v njih tematizirane konkretne vojaške okoliščine in so objavljene v uradnih glasilih, poraja pomislek, ali niso nastale na varnem, v zaledju, morda celo po urednikovem naročilu. V primerjavi s prejšnjo ne bi mogla biti objavljena naslednja pesem Franca Kranjca (Frencu na Rutih) brez naslova. Iz njenih nekaj karakterističnih kitic spoznamo bivalne okoliščine in ločevanje prehrane vojakov in njihovih nadrejenih, zatekanje k materi Božji, umikanje sovražniku in vsakdanje srečevanje s smrtjo. Pomanjševalnice ne skrivajo opira- nja na folklorno poetiko, jezik pa narečno oblikoslovje. 296 Pesem ima 30 kitic� […] 2. Trda nam je zemljica; Odeja mokra je meglica, Oh, usmili se nas kraljica Ti, oh ti, tuja si nam dežela; Galicija in zdraven tudi Rusija Krapate in tudi Ogerska. 3. Oh prosi za nas, ti Marija, oh, ti Angelska gospa. Zdaj služima Avstrija: Gospoda naj večjega. Ima tudi cvipuka 297 , komisa 298 nam pičlo, da. […] 24. Tukaj v Galiciji jaz prebivam, noč in dan če ne od mraza, pa od strahu trepetam. To si lahko misli vsak, Kakšen člavek je, ki črez pol leta, kakor zber, v gozdu je. […] 296 Komentar in opombe k pesmi� Darja Pirih, Zbornik Šentviške planote, Branko, Ponikve 1998, 1 15: Objavljen je dobesedni prepis rokopisnega originala, vključno z jezikovnimi in slogov- nimi nepravilnostmi. Skozi celotno besedilo se npr . ponavlja zamenjevanje črk b in v , kar je bila v naših krajih do nedavnega povsem običajna napaka pri pisanju, številnim starejšim pa še danes dela preglavice. Mnogo je tudi napačno postavljenih in neustreznih ločil, fonetičnih zapi- sov besed in podobnih napak, a ker bi vsakršno popravljanje besedila krnilo njegovo avtentič- nost, se je prepisovalka odločila le za razlago najmanj razumljivih besed v opombah na koncu besedila� Pesem ima pričevalno vrednost, ne le za spoznavanje razmer in občutij vojaka na fronti, pač pa tudi za jezikoslovce, saj vsebuje številne dialektične posebnosti »planotarskega« jezika iz prve polovice 20. stoletja, ter mnoge »ocvirke« iz (nemškega) vojaškega žar gona, ki je bil bolj ali manj znan vsem vojakom takratne vojske� 297 cvipuk = prepečenec. Popačenka iz nemške besede der Zwieback (prepečenec). 298 komis = kiselkast vojaški kruh� pesnenje_09.indd 112 3. 07. 2020 12:27:52 113 26. Tukaj dežja ni potreba, in da bi rosa padala, tu je zemlja od krbi napita, od fantov nedolžnih in mažav; Tukaj soljnce ushaja iz za hriba Ruskiga, meni kane rosa iz očesa, objokanga. 299 […] 30. Krmimo jo na leva, Tam še Rusa ni. nam Gavtman 300 je beleval, da se malo odpočijmo. pa komaj se dobra ustavimo al hrumm, granata že spet prileti. 301 Spomin na ognjeni krst 26� avg� 1914 na gologorski višini je ohranil korporal Ivan Gruden v kar osmih štirivrstičnih kiticah: Za gališko tam ravnico sveti se krvavi zor; v boj za zmago in pravico hrabro stopa tretji zbor … Tam sovrag preti. Zasesti rodno zemljo hoče nam, V boj junaki, domu zvesti! Trud sovraga bo zaman. Na višino gologorsko vgnezdi se ga zbore tri. Nič strahu! Kot vselej moško v boj naš hrabri zbor hiti … […] Puška poka, meč se bliska, dviga v zrak se črna prst: roj naš vedno bolj pritiska v sredo vseh sovražnih vrst. Zmage dan! Zdaj na Karpate hrabri zbor na bojni ples, Ruse je povabil v svate. Nov se vnel je bojni kres. 299 Franc Kranjc (Frencu na Rutih), Pesem brez naslova, Zbornik Šentviške planote, Branko, Župnija Ponikve, Nova Gorica, Ponike, 1998, 1 15–1 18. 300 Gavtman = stotnik. popačenka iz nemške besede der Hauptmann. 301 Jožef Jakopič (ur .), Zbornik Šentviške planote, Župnija Ponikve, Branko, Nova Gorica 1998, 115–118� pesnenje_09.indd 113 3. 07. 2020 12:27:52 114 Zopet zmaga. Vse priznanje! Bil pohod je zmagovit. Iz dežele bil pognan je naš sovražnik ves srdit. 302 V ojakova molitev »z goratega karpatskega bojišča« 24� aprila 1915 razkriva njegovo osebno dramo vsake take zmage: […] Naše strasti so nekdaj besnele, zdaj nam pošiljaš zanje šrapnele; kletve ostudne smo sipali nate, Ti nam pošiljaš morilne granate; grehi nečisti so te žalili, krogel smo zanje pač zaslužili. […] Tebi je znana usoda vojaka, ki le ob tebi je varen življenja; v Tvoji oblasti je slednja stopinja. Strašni učinek morilne granate veže me nate. Vsaka težava, ki ljuto me križa, Tebi me bliža. Puško, bodalo, vojaško opravo, Tebi in domu le nosim v slavo. ti me v nevarnosti brani zvestega sebi ohrani. 303 Ekspresionistično pretiravanje v poetiki in zmerjanje zbuja sum v realno kontekstu- alnost, saj se je tistim, ki so sami doživljali strahote na frontah, vpričo konkretnih mrtvih in ranjenih na obeh straneh zbujalo človeško sočutje. Ali pa ne! Galicija, krasna zemlja, pomladno solnce greje te, drami iz spanja ti sinove … Stotisoče grobov odpira opojni klic veselja, sreče; drami koščene tam mrliče, ki so v smrtnem žrtvovanju božanskem kri prelili zate. Kot duh junaški vstaja vsak, ki tekom mesecev desetih izdihnil je na tvojih tleh, ko azijatsko žrelo vražje izbruhalo je milijone prodanih sužnjev carja-zveri, 302 Domoljub XXIX , št� 19, Ljubljana, 11� maja 1916, 259� 303 Urbanija – Limbarski, Jože, 1999: Ti bodi moj vodnik, 82� pesnenje_09.indd 114 3. 07. 2020 12:27:52 115 ko jih deset za enega je vstajalo iz strelskih jarkov, ko brez usmiljenja je vojna kot satan sam vihtela bič … Zdaj vstajajo te blede sence, po zraku šepetanje grè: zastave naše plapolajo, zdrobljen trinog je ruske sile - Lemberg je naš! ----------------- Zavriskaj duša domovine! Bog še živi! In naš ponos in naše pravo in naša kri in cesar naš! 304 Zmage so bili seveda veseli! In verjeli so, da so jo upravičeno dosegli. T oda za njimi je ostala oskrunjena narava: Vesna poljubila gorsko je ravan; kamor je dihnila, tam je cvetka vzklila: modri encijan. Hkrati gora bila vsa jo vrt cvetan. Drobni zdaj cvetovi ôčke svojo plave kot neba višave zopet so odprli, čudom v svet so zrli: gora vsa zelena, s krvjo poškropljena. – Taka še nobena vigred bila ni! Od granat, šrapnelov trata prekopana, s trupli zornih bitij gosto posejana; od topovskih strelov gora omajana! Žalostno cvetovi ôčke svoje plave, mehke in sanjave tuge so zaprli, kot junaki vrli, 304 Štajerc XVI, št� 26, Ptuj, 27� junija 1915, naslovna stran� pesnenje_09.indd 115 3. 07. 2020 12:27:52 116 ki za dom umrli svoj so in njihov. Spomin na Lavaronsko visoko planoto (Maj 1916). 305 Pesem slovenskega ranjenca Jožefa Zmrlikarja iz Sp. Brnika pri Cerkljah na Gorenjskem je preprosta in pristna: »Stopali smo po Galic'ji / prašni, znojni vsi po lici. / Delali smo dolge marše / za cesarja, dom in starše.« 306 Pi sm o v Ga l i c i j o p o r o č n i k u Jo ž e f u B a r l e t u i n vse m sl o v e n sk i m j u n a k o m na se v e r u se končuje z željami: »Upamo, da kadar se naši ptički v letošnji vigr edi povrnejo z juga, takrat se povrnete tudi V i težko pričakovani iz hladne Galicije.« In junaki zmagoviti, z vencem zmage vsi oviti vračajo se pod zastavo; narod pa jim poje slavo. 307 T oda kolikor dlje traja vojna, toliko večje je razdejanje: »V Galiciji. Sredi voj- ske. Porušene hiše, podrti mostovi, str elni jarki, granatne jame, gr obovi junakov … vse povsod.« 308 Galicija zemlja nezabnih, krvavih spominov, nad tabo obzorje se v solnčno bodočnost odpira. O, koliko skrila za vedno avstrijskih si sinov – na sveže gomile poletno se solnce ozira . . . V dolinici ozki pod gozdno višino Karpatov, za borno rutensko vasjo se dviguje gomila, prostorna, visoka, pokriva junakov – pet bratov, po narodu svojem, po zemlji, ki jih je rodila. 309 Dvogovor o tem, katera pokrajina je lepša, karpatska ali dolenjska, se na karpatskem bojišču meseca maja 1917 konča s soglasjem: »Dolenjska nosi častni venec; / naj Bog ohrani ves nje kras!« 310 Drugemu avtorju je »Jesenski večer 1915. Ob Dnjestru« navdihnil razpoloženjsko pesem: Na bojno črto sije polna luna, migljajo zvezde v zemeljsko ravan; ob gozdnem robu čuje nočna straža, molče bedi, zamišljeno opaža – iz mrzle Rusije prihaja piš hladen. 311 305 Domoljub XXX, št� 28, Ljubljana, 12� julija 1917, 331� 306 Domoljub, XXVIII, št� 49, Ljubljana, 9� decembra 1915, 708� 307 Domoljub XXX, št� 6, Ljubljana, dne 8� februarja 1917, 64� 308 Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, 49� 309 Limbarski, Grobovi junakov …, Domoljub XXVIII, št� 39, Ljubljana, 30� septembra 1915, 569� 310 Domoljub XXX, št� 24, Ljubljana, 14� junija 1917, 284� 311 Domoljub XXVIII, št� 51, Ljubljana, 23� decembra 1915, 737� pesnenje_09.indd 116 3. 07. 2020 12:27:52 117 Ni ga več … je otožen Limbarski v spomin Jožefu Kunaverju, ki je »padel na sever- nem bojišču.« 312 Terezija Koren (1896–1979) iz Vipavske doline obuja »žalostne spomine« v pesmi Vojna z Rusijo 1914. l. I. Drugi dan po sveti Ani. na vojsko so odhajali. stariši bratje, sestre, žene in otroci, ob slovesu britko jokali. II. Jaz se spomnim tega dneva, oh koliko krat. ker med njimi šel je tudi. moj ljubljen brat. III. Ko je v Ljubljano prišel, pisal nam je pisemce, in meni na Mali šmaren, iz Lvova, zadno karto, naj se ga v molitvi spomnim se. I V. Nato pošiljamo vprašanja na vse strani, in na rudeči križ, enak odgovor pride od povsot da zanj ne vedo nič. V. Mama mi pravi vedno oh piši mu ti, mogoče karto to dobi. VI. Ko je že minulo leto, nehala sem mu pisati pri zadnji Feldpost karti dvajseti. VII. Žalostna družina vsa, in mama vedno vsa objokana, ker zdaj sami vemo vsi da v hladnem grobu že trohni. 313 Lipnica na Moravskem je rojstni kraj jezikovno izčiščene in ritmično ubrane pesmi Pri odhodu na vojsko. Strah pred prihodnostjo se odriva z zaupanjem v Božjo pomoč: Z Bogom! Že spet gremo v bojne vrsté. 312 Domoljub XXIX, št� 1, Ljubljana, 6� januarja 1916, 11� 313 Zvezek (Uscita, Entrata). Fotokopijo je Mariji Stanonik posredoval Božo Premrl, 16. 2. 2000. pesnenje_09.indd 117 3. 07. 2020 12:27:53 118 Ali se vrnemo? Nihče ne ve. Gremo na Rusko zdaj; Kdo ve še kam? Bog in Marija! Saj bodeta z nam'! Svinca morilnega se ne bojim. Varstva Marij'nega se veselim. 314 Na ruski bojni črti je 26. II. 1916 je nastala refleksivna T olažba vojaka� 315 Drugi avtor iz »daljne Rusko-Poljske« prizna va, da je pesem nastala iz dolgočasja: »Kadar smo v re- zervi, hodimo navadno na delo; tudi pr ostega časa nam ne manjka. Človek že včasih ne ve, kaj bi delal radi dolgega časa; zato sem tu sestavil par skr omnih kitic«� 316 Iz vojnega tabora 87. pešpolka, ki ga tvorijo večinoma spodnještajerski Slovenci, in se je prav posebno odlikoval v bojih ob Lvovu in Grodku, so prispele v Ljubljano »celo bojne slovenske pe- smi� 317 »Po poljski deželi čez hribe, goré / smo Rusa sledili, kje zopet le gre. / On v Zemlji 'ma rove in tud' telefon, / po zraku pa vozi njegov se balon,« 318 sporoča njegov tovariš. Po pisavi sodeč je Kozowka poljsko krajevno ime, toda za avstrijske (slovenske) vo- jake je bila cela vzhodna fronta zmeraj samo »Galicija«� In tam nekje je kraški sin obujal spomine na dom in mater: Tam na sivem Krasu skalnem, tam ob Jadranu kristalnem moj nezabni dom stoji … Ljuba mati v njem sameva – (ni brezskrbnega ji dneva bilo še, odkar živi …) 5. marca 1916 319 Iz daljnega Lublina je V inko Bitenc Radoš. poslal spominščico [sic!] »Padlemu tovarišu«� 320 Karpati Iv� [an] Mohar, je »na begu iz Rusije« postal »/k/arpatski ubežnik«: Karpati – sinje ve gore, a vse s krvjo oblite; 314 Domoljub XXIX, št� 13, Ljubljana, 30� marca 1916, 177� 315 Domoljub XXIX, št� 17, Ljubljana, 27� aprila 1916, 236� 316 Domoljub XXX, št� 9, Ljubljana, 1� marca 1917, 100� 317 87� pešpolk, Tedenske slike 1, št� 13, Ljubljana, 4� novembra 1914, 9� 318 Petra Svoljšak, Prvi med junaki je naš kranjski Janez, Mladika, Ljubljana 1997, 42� 319 Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, 52–53� 320 Domoljub XXIX, št� XXX, Ljubljana, 27� julija 1916, 403� pesnenje_09.indd 118 3. 07. 2020 12:27:53 119 kaj tam zgodilo se je vse vsled vojske strahovite!? Se strašna bitka bila je, v potokih tekla kri je; Petrovska vas pokrila je junake vse – stotnije. Na ravnem polju za vasjo je grdo klanje bilo; več tisoč Rusov je prišlo, mi šteli smo stotnijo. Gonili so nas mesec dni, a malo jesti dali; le bili so nas s hajkami in grdo nas psovali. Osveto jim obljubil sem, če bo jo moč spolniti. […] »Ubežal bodem proč od njih tja v gozdnate Karpate. […] 321 Jožef Mohor iz Dan pri Ribnici se je na široko razpisal o bojih z Rusi v Karpatih: Majnika smo Ruse pregnali in šli od Zborova drugam. Vozili smo se in izstopili v Delatinu; nato smo bili za rezervo v Kolomeji. Prav takrat so se naši dobro udarili; ujeli so 700 Rusov. Pri Šnijatinu smo jih tudi pošteno pognali v beg. Potem smo šli skozi Horodenko in na čolnih premostili Dnjester. Kmalu smo bili za silo zakopani v jarkih. Prav po kranjsko smo se udarili 13, junija. Tedaj sem bil tudi jaz ranjen v komolec desne roke, ki so mi jo čez dober mesec odrezali. Bil sem po bolnišnicah na Ogrskem, zdaj pa v Celovcu. Vsega skupaj sem se vojskoval na fronti pet mesecev; mnogo zanimivega bi imel povedati, kar pride pozneje na vrsto. Ko sem bil v Karpatih, so mi mati umrli. Mislite si mojo žalost!… Zdaj sem sam. 322 Po imenu sodeč »Jožef Mohor , invalid« in priznanem statusu, je on avtor Spominov na karpatske noči, kar dvanajst štirivrstičnih kitic dolge pesmi, ki preprosto in nazorno razkriva tegobe nočne straže: V njej […] Vse noči v okopu blatnem ždim in čujem; vsakemu vremenu, kot junak kljubujem. Včasi se povesi mi na prsi glava, 321 Domoljub XXXI, št� 2, Ljubljana, dne 10� januarja 1918, 21� 322 Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 653� pesnenje_09.indd 119 3. 07. 2020 12:27:53 120 'malo bi zadremal,' govori skušnjava. A se ne odzovem sladkemu vabilu; marveč vid bistrejše pném po nočnem krilu. In pogled mi splava v demantna nebesa; k sebi me prekrasna vabi zvezd zavesa. Zatopi se v molitev . Brez zaupanja v Boga bi že zdavnaj obupal, misel se mu pomudi ob domačih in tako mu poteče vsaka noč do čudovitega sončnega vzhoda, ko gre počivat. In tako mi v vojni vsaka noč poteče, če nas neprijatelj z bojem ne poseče. 323 Pesem kranjskih fantov iz Galicije je poslal vojak Jože Kaferle s Sela pri Mirni na Dolenjskem� Samozavestno pristavlja: »T o smo zložili slovenski fantje 22. junija 1915, v neki globoki jami, ki smo jo skopali sami. V sedmih šestvrstičnih kiticah se že napoveduje premik vojakov z vzhodne fronte na zahodno, kajti 1. Nekaj novega se čuje, Lah vojskó napoveduje. On si misli, da nas malo kranjskih fantov je ostalo. Le potrpi ti Taljan. goljufal te bo tvoj plan! […] 3. Rus se tud' je opeharil, da bo v Lvovu gospodaril. Zdaj je prišla naša sila, Rusa v beg je zapodila: Pober od tod se ti Moskal če ne, ti bomo vse pobral'. […] 5. Zdaj pomisli Emanuele, kak' se z nami vojska pelje, da te tvoj račun ne zmoti, ker boš ležal tamkaj v koti: če si upaš nas napasti, in Primorje nam ukrasti! 323 Domoljub XXIX, št� 35, Ljubljana, 31� avgusta 1916, 467� pesnenje_09.indd 120 3. 07. 2020 12:27:53 121 6. Mi pa ti tako povemo, da v dežele tvoje gremo: Benetke, Majland in Turin nismo zadovoljni ž njim! Rim boš moral zapustiti se v Sicilijo seliti. 324 Polk »Cesarjevič« št. 17 Polk junaški, polk železni, nov krasi te slave žar, saj v ljubezni nedosežni te odičil je vladar. […] Videl boje si pekoče; hud tvoj vselej bil je sun, ko Radecki tvoj je oče, ko poveljnik bil je Khun. In ko lani verolomni bil napadel nas je Lah, v zgubi silni, da, ogromni, se je valjal kar na mah. […] Proč zapodil si sovraga iz tirolskih alpskih tal; bila polna bi že zmaga, če Romun bi miroval. Zdrav nam bodi, polk stoletni, za sovraga ti si bič! Kličemo ti srčno-vneti: Živel polk »Cesarjevič«! 325 Ali je imel iz večinoma (ali samo?) slovenskih fantov sestavljeni »cesarjevičev polk« kakšne prednosti v preskrbi s hrano, obleko, bivališči na račun njihovega opra- vljanja bojnih nalog. Sta »cesarjevič«, po katerem je polk nosil ime, ali ostareli cesar , ki mu ga je podelil, skrbela za njegove ranjene ali družinske člane padlih vojakov . Mi smo kranjski Janezi! je bil njihov ponos, ki so ga na avstrijskem dvoru zlorabljali in hkrati zares upoštevali in cenili� Vi vprašate, kedo smo mi –? No, mi smo kranjski Janezi. Kjer gleda oče naš Triglav tja dol do sotliških nižav, kjer Save, Krke, Kolpe val poljé poji slovenskih tal. 324 Domoljub XXVIII, št� 30, Ljubljana, 29� julija 1915, 444� 325 Domoljub XXIX, št� 51, Ljubljana, 21� decembra 1916, 665� pesnenje_09.indd 121 3. 07. 2020 12:27:53 122 tam dom je naš, tam naša kri: Mi smo slovenski Janezi! [...] Gališka mesta govoré in polja, gozdi in vodé, Karpati glasno pravijo, kak Janezi podavijo sovrage ročno mahoma, podeč se v boj nestrahoma; ne straši smrt, ne plaši kri, – vso strejo kranjski Janezi. [...] In cesar sam je videl to in brž ukazal je tako: Ta polk, ki se ne straši nič, Ta bodi polk »Cesarjevič«! [...] Da, cesar, zate v smrt in boj vsikdar pripravljen polk je Tvoj. Polk čuval bo svoj slavni dom. junaško hitel v bojni grom kot zvest Slovenec-Avstriján nad vrage domovini v bran! Bok živi! Cesar slavljeni! Takšni smo kranjski Janezi!! 326 Tirolska fronta Saxa loquitur Oj, ritolske ve pečine, nebotično ti gorovje, ti kraljestvo kralja ptičev, ti divjih koz domovje. večna zima tu kraljuje. Ah in vendar že tri leta naši fantje tu živijo z zimo, s snegom in sovragom tu junaško se borijo. Kdo popiše njih trpljenje, njih napor, grozo, truda? Ah ljubav do domovine vse premaga, dela čuda! […] Oj, čeri, s krvjo oblite in junaki vaši smeli, 326 Bok živi! = Bog žìvi! Fonetično zapisan vzklik. Domoljub XXX, št� 7, Ljubljana, 15� februarja 1917, 81� pesnenje_09.indd 122 3. 07. 2020 12:27:53 123 v knjigi naše zgodovine boste vekomaj živeli. […] Vid Ambrožič, 17. XII. [1916] 327 Z vi soki h snež e ni h gora poši l j a m o vsem znanim iskrene poz drave »Ce sarj evič evi fantje«, 328 vsi pri strojnih puškah� »Cesarjevičevi« zato, ker jih je ostareli cesar Franc Jožef zaradi njihovega poguma in požrtvovalnosti v najtežjih nalogah in razmerah odliko- val z nazivom svojega naslednika� 329 Le 17. pehotni polk, sestavljen največ iz »kranjskih Janezov«, je bil na zunaj vreden nositi to ime� V resnici je pomenilo, da so ga pošiljali na najbolj nevarne in izpostavljene položaje za » prvo bojno črto«� »Št. 17.« Sedemnajst, številka draga Janezov, sinóv Triglava; polka našega, ki zmaga diči ga in čast in slava! On v tej vojni je krvavi zaslovel po vsej državi. Dober je Moskalu znanec; ve kak vdariti zna Kranjec! – Groza in trepet je Laha; smrt za njim gre, kjer on maha! Rodne zemlje zvesti stražnik smrten njemu je sovražnik, ker po rodni grudi njega vroče ljubljeni zdaj sega. – To se boš polentar vrezal! Pomnil boš, kedaj si drezal v naše miljeno nam gnezdo; […] – Prišel je celo na Dunaj glas o polku, ki si zunaj v bojni črti že tri leta lavorjeve vence spleta. Cesar sam ga je proslavil: za lastnika mu postavil svojega prvorojenca! On je, kteri se edini zove po njegovem sini! S tem počastil je Slovence, s tem proslavil celi narod! – V vojni, v miru kranjski Janez zvest mu, vdan bo kot dandanes! 327 Pesem ni bila objavljena in se hrani v avtorjevi zapuščini. 328 Naštetih je deset imen z njihovimi vojaškimi obveznostmi in čini. 329 V upanju: »V ojna svetovna / se bo končala, / A vstrija zmer om / tr dna bo stala!« Domoljub XXX, št� 47, Ljubljana, 22� novembra 1917, 560� pesnenje_09.indd 123 3. 07. 2020 12:27:53 124 Živel polk »Cesarjevič« nam ponos, sovragu bič! 330 Pogovorno so jih klicali »sibcenerji«, kar po nemško pomeni sedemnajst� Izjemno težke razmere so posamezne vojake spoprijateljile in tako je sedem od njih sodelovalo pri pesmi, ki opisuje njihove težke razmere v » južnotir olskih višinah«: Sneg pokriva tu planine, v znožju kopne so doline; tu v skalovju mraz je že, da lasje se nam ježé. Skalne imamo brloge, postelje so pa bolj vboge; tu živimo kot medvedje, pa smo dobri si sosedje, Dost imamo tud živali, 331 dasi smo na sivi skali. 'Pika vedno me ta spaka!' se huduje dobri Jaka. 332 Kljub temu se delajo vesele in hudomušne� To je bilo obvezno za javnost: »O žalosti niti besede«! 333 »Iz ta železnega« pešpolka« 334 so zložili »pesmico«: »Vrh tirolskih planin, dne 23. oktobra 1916.« Iz nje nekaj karakterističnih kitic: 1. Slovenci, čujte tam doma, kako se Kranjec tu ima. Berite pesmico le-to, če drago, pojte jo glasno. 2. Vrhé tirolskih vseh planin zdaj čuva vrli kranjski sin; a tudi tukaj je lepo, dasi je včasih prav hladno. 3. Smo v hiš'ci lépo vzidani in s smrečjem vsi zadelani. V zatišju skalnem varni smo, četudi precej je temnó. 335 Obe navedeni pesmi sta morda prav iz časa za oddih, v katerem je V id Ambrožič pri- šel do tako zaželenih » svaljčic«. Njegova pripoved je ena redkih priložnosti za vpogled na pesnjenje med prvo svetovno vojno in razmerja med vojaki samimi in do ženskega spola: 330 Domoljub XXX, št� 17, Ljubljana, 26� aprila 1917, 199� 331 Iz nadaljevanja se vidi, da gre ali za uši, bolhe ali stenice� 332 Domoljub XXIX, št� 47, Ljubljana, 23� novembra 1916, 608–609� 333 Prim� Oto Luhar, O žalosti niti besede, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2000. 334 Navedena so konkretna imena in njihove vojaške zadolžitve. 335 Domoljub XXIX, št� 44, Ljubljana, 2� novembra 1916, 577� pesnenje_09.indd 124 3. 07. 2020 12:27:53 125 Ko smo bili med I. svetovno vojno na Tirolskem 336 v rezervi dalj časa in je bilo že težko za cigarete, so mi jih fantje nekadilci pri mojem vodu dajali, ker sem bil hud kadilec. Ali ne zastonj; moral sem zložiti zato kako pesmico. Toda le take so kaj veljale, ki so opevale ljubezen. Čim globje so šle v to skrivnost narave, tem več so veljale. Zapisal jih nikoli nisem, ker gredo nekatere pregloboko, a takrat je šlo za preljube svaljčice! Bile so nalašč za vojaštvo narejene, drobne: »mrtvaški žeblji« smo jim dejali. In tako sem spesnil tudi eno o Minki, kaj je v Srbiji doživela. T oda čeravno je od Tridenta do Škrjančega hudo daleč in mi še mar ni bilo, da bi moja ljubica kdaj zvedela zanjo, se je to vendar zgodilo! Korporal – enoletnik, študiran fant, jo je med mojo recitacijo stenografiral in jo potem prepisal in na odprti dopisnici poslal moji Minki. Na nesrečo jo je še na pošti dobila v roke Majčevka, naša soseda. Seveda je pesem prebrala in jo dala tudi drugim brati. Vse se je smejalo na račun uboge sirote, ker pesem je bila zares zelo popoprana! Meni se o tem še sanjalo ni. Kar dobim pismo od dekleta, tako da so mi šli lasje pokonci! Ni mi verjela, da ji jaz te karte nisem poslal; ta zlobni Tone – tudi Dolenjec – je še celo mojo pisavo ponaredil. Strašno mi je to zamerila, nisem je mogel pismeno prepričati, da je storilec moj zlobni tovariš. 'Če jo je že on pisal, zložil si jo pa ti, kdo drug pa zna kaj takega!' mi je očitala. Šele ko sem čez dolgo potem prišel na dopust, sem jo osebno potolažil. Ne vem še zdaj ne, če mi je iz srca odpustila; no, da me je le v kamrico spustila! Ta in podobne pesmice, nikjer zapisane, so prišle v ustno izročilo; še danes jih nekateri znajo! Kaj pametnega se človek tako težko nauči, neumnosti pa tako rade ostanejo v glavi – že pri otroku! 337 Domoljub kot uradno glasilo je seveda moral zastopati uradne interese avstrijske politike, zato vsake toliko časa kaj spodbudnega z vojaških bojišč. Poročilo o /k/ranjskih junakih »cesarjevičevega polka« 338 je že eno takih. Dodana pesmica je kot kakšna otroška igračka. Prav gotovo sestavljena zunaj realnega konteksta: Visoko v planinah na straži stojimo, taljanskih napadov se nič ne bojimo. Na desno in levo topovi grmijo, nad nami šrapneli, se v zraku drobijo. Nad nami Bog čuva nas var'je nesreče, Marija rešuje nas smrti preteče. 339 336 Kraja konkretno ne omenja, morda »Gazzadina pri Lavis-u v južnih T irolih, 28. 3. 1916.« 337 Fragment, list A4, 6. Računalniški iztis z datumom 10. september 1996. S kemičnim svinčni- kom pripisano: Škrjanče, V id Ambrožič. Prim. V ide, T o nesrečno kajenje! Domoljub XXX, št� 6, Ljubljana, 8� februarja 1917, 66� 338 » Od početka v vojski so štirje bratje Švigeljevi, doma iz ižanske župnije pri Ljubljani, a so še zmer om zdravi in čvrsti. Eden se nahaja pri artiljeriji na soški fr onti ter služi domovini že šesto leto. Trije so na tirolski fronti in sicer Ivan, Franc in Lojze Švigelj.« 339 Domoljub XXX, št� 39, Ljubljana, 27� septembra 1917, 462� pesnenje_09.indd 125 3. 07. 2020 12:27:53 126 Starost se v vojski ne meri po osebnih letih, temveč po vojakovi odsotnosti od dóma, stažu in preizkušenosti: Na skali v Tirolah vojak star sloni; na dom je zamišljen kaj tam se godi. 340 »Pred odhodom mi je rekel stotnik: 'Mlakar , vi prevzamete šesti top kot Geschützführer'. […] Izstr eljeno kr oglo je mogoče opazovati, dokler v veliki višini kot vedno manjša črna pika, popolnoma ne izgine. Kraval, ki ga napravi strel iz tega topa, je strašanski. Tako neusmiljeno joka, da je človeka kar gr oza.« 341 […] » Ob cesti novo vojaško pokopališče. Iskal sem na pripr ostih križih znanih imen. Mor ebiti le kdaj naletim na gr ob kakega znanca. Spomnil sem se pri tem Janeza Kovačevega. Da, njega ni več. «342 Albin Mlakar svojih pesmi ni pošiljal v objavo, zato so lahko bolj osebne, sredi pe- klenskega hrupa celo s kančkom estetike: Če padem, ne plakajte, mati, za mano, sprejmite vdano, kar Bog je poslal, saj nisem edini, ki v prid Domovini sem mlado življenje zastavil in – dal … V sovražni deželi Vaš sin da počiva – tužen spomin … Toda le brez skrbi!: Bel snežec ga krije pa encijan klije, na skalni gomili planika cveti … Zložil na opazovališču pri Monte Lemerle dne 20. 6. [19]16. 343 Od rojaka iz Mirne na Dolenjskem (padel 9� VII� na tir� [olski] fronti) se je Vid Ambrožič poslovil z besedami: Drugov mojih krog se oži: mah še groba ne obrase prvemu, – že drugi mrtev! Dragi Jože! Mal pomnik postaviti ti hočem v duhu vsaj pot v domovje naše milo gre samo čez trupla naša! – St. Lorenzen 20. 8. [1916]. Novo leto 1917 je pesem kakor molitev: 340 Domoljub XXIX, št� 37, Ljubljana, 14� septembra 1916, 494� 341 Albin Mlakar, n. d., 76, 77� 342 Albin Mlakar, n. d., 77� 343 Albin Mlakar, n. d., 77� pesnenje_09.indd 126 3. 07. 2020 12:27:53 127 Oh blaženi dan noviga leta, Ko b Bog dal v njim nam obilo mirovnega cveta! Da kri, ki zemljo je pojila, za greh bi že enkrat zadostila. Zadost je more, zadost je ran, Marija, ti pomagaj nam. Levika na Tirolskem. 344 V smrtni stiski ostane še samo to zatočišče. Zato /s/inek piše s tirolske fronte: Živi v snegu pokopani, v divjih gorah nebotičnih; od sovražnika obdani, v ognju pušk, topov različnih. Dvakrat že me je zasula grozna bela smrt – lavina, angel varuh me je rešil, moli, mamica za sina!« Kallwang 6. II. [19]17. A vtor te pesmi je V id Ambrožič, ki je s pesmimi zarisal na tirolski fronti in morda širše v njeni okolici cel pesemski zemljevid: Gazzadina pri Lavis-u v južnih T ir olih, V igo, Villamontagna, Castelair presse Mattarelo, v gozdu nad Bosco, Sette commune Galio, Asiago, Pergine, Meran. T i kraji so pripisani k njegovim pesmim v 14. snopiču pesmi z naslovom Ko grme topovi. Na tirolski fronti, maja 1916. 345 Dan petnajstega maja, to strašen je dan. Razbija tako kanonada močno, da svet se potresa, kot bi sodni dan blo. Čez nas tu rožlja, na Taljane bezlja, da jim pokaže, kaj Avstrija ima. Taljan, se zapomniš, ti tega dneva, ko ti odločitev tukaj prepeva. 346 Prvi dan naše ofenzive na Tirolskem 347 avstrijski vojak kljub navzkrižnemu ognju še verjame v zmago svoje vojske� Brez žrtev ni šlo. Pridi mi napr oti – v raju! je naslovil Limbarski pesem tovarišu †Ivanu Lotriču iz Lipnice pri Kropi, ki je padel dne 1. oktobra 1917 na gori Campigoletto pri Asiago in jo končuje s poanto: »Pri Asiago je gomila / mi prijatelja zakrila. 348 †Francu 344 Vlasta Terezija Komac, Čez Boko gr e čeča, Branko, Nova Gorica, 1995, 165. 345 Osebni arhiv Marije Stanonik� 346 Vlasta Terezija Komac, n. d., 170� 347 Vlasta Terezija Komac, n. d., 170� 348 Domoljub XXX, št� 47, Ljubljana, 22� novembra 1917, 560� pesnenje_09.indd 127 3. 07. 2020 12:27:53 128 Groboljšku, ki je padel v bojih za Assiago dne 14� oktobra 1917, je poklonil Spominčico junaku. 349 Kakšen je bil epilog, je znano danes, ko si Južna T irolska prizadeva za manjšinske pravice v Italiji� Soška fronta Ko je Italija napovedala vojno Avstriji 23 / 24� 350 maja 1915, 351 je na njeni zahodni meji s pretežno slovenskim prebivalstvom začela nastajati novo bojišče, kamor so začeli dovažati vojaške enote z vzhodne fronte. Iz Drage pri Medvodah je bil eden tistih pre- meščenih, ki je poslal staršem » mnogo pozdravov z visokih gora ob Soči« z obveznimi novicami: »Zdrav sem še vedno; godi se mi ponavadi, saj veste, kako je v vojski: kanoni pokajo noč in dan, in sicer veliko huje, kakor v Galiciji. Ne strašimo se pa nič, saj bo tudi Italijan odjenjal, kakor je m or al Rus. V ode nim am o nič; tajamo si sneg, da si kavo kuhamo in da se zraven grejemo.« Sledijo verzi, ki jih je sestavil na straži. 352 V slovenski zgodovini je soška fronta pustila največji vtis, saj se je bìla na domačih tleh� 353 Ni znano, ali je avtorica naslednje pesmi res begunka Justina Markočič iz Brucka ob Litvi, v tem primeru bi bila pesem vložnica – ali pa si je njeno ime izposodilo moško pero, kar bi bilo glede na vojno snov pesmi bolj sprejemljivo� Le spotika ob šibko postavo L a h ov j e z a re s ž e n sk a o p a z k a . I z j a v n e m u o se b k u se t ož i p o R a d e c k e m u , sa j b i b i l s sv o j i m ravnanjem do vojakov zanesljiv porok njihovi zmagi� […] Cesar spet kliče nas tja na Primorsko, hrabro jo branimo, zemljo primorsko. Tamkaj ob Soči je Lahov kot trave, mi pa junaki smo, branimo Plave. Lahi pa stopajo šibke postave, naši jih mečejo doli s planjave. 349 Domoljub XXXI, št� 1, Ljubljana, 3� januarja 1918, 9� 350 Ponekod je naveden datum 23� maj, drugod 24� maj 1915� 351 Albin Mlakar, n. d., 16� 352 Domoljub XXVIII, št� 48, Ljubljana, 2� decembra 1915, 694–695� 353 Rudolf-Rudi Šimac, Kako se je začelo na Soči 1915, Grafika Soča, Nova Gorica 2002. Prim� Marko Šepec & al� , T ake vojne si nismo predstavljali, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2014� Judita Šega & al� , V zaledju soške fronte, Pokrajinski arhiv Koper & al� , Ljubljana 2015� pesnenje_09.indd 128 3. 07. 2020 12:27:53 129 Ko bi Radecki še živel naš stari, hvalil bi fante te, Bog jih obvari. Naši spet vriskajo tja prot' Ljubljani, sabljice bliskajo se jim ob strani. 354 Toda kje so ostali? Šli so veseli, pesmi so peli, nazaj jih več ni, kje so li? 355 S frontnega območja se je moral o civilno prebivalstvo umakniti v begunstvo. Precej jih je našlo zača sno zatočišče na Kranjskem in spodnjem Štajerskem, nekateri so morali v begunska taborišča po tedanji monarhiji: Steinklamm, W agna, Bruck na Litvi. 356 Prim: Končno so nas premestili v veliko taborišče beguncev v Bruck ob Litvi, kjer smo ostali do konca vojne. Življenje v tem taborišču je bilo težko, toda nekako smo se le preživljali z delom. Oče je delal v čevljarski delavnici, sestra je delala kot strežnica v bolnišnici na madžarski strani, sama sem skrbela za kuho. Kar dosti Bovčanov je bilo v tem taborišču in nekaj tudi iz Čezsoče. Spominjam se, da smo imeli svoj pevski zbor, ki ga je vodil duhovnik Černigoj; spominjam se tudi učitelja Uršiča iz Bovca, ki je delil usodo z nami; z njim sta bili tudi obe hčerki. Najbolj pomnim, kako je bilo pozneje, ko nas je obiskala v taborišču cesarjeva sestrična Jožefin, in kako smo jo sprejeli. V rokah smo imeli slovenske zastavice in zapeli smo ji slovenske pesmi. Ene od teh se še dobro spominjam, tudi melodije. 357 Med 6. soško bitko, v začetku avgusta 1916, je po dobrem letu od začetka bojev , itali- janski vojski le uspelo osvojiti Gorico� Soška fronta se je pomaknila vzhodno od mesta in grozila je italijanska zasedba Vipavske doline� Dornberk se je pogosto znašel pod udarom italijanskega topništva. Čeprav se je italijansko napredovanje na Goriškem jeseni 1916 usta- vilo na gričevju vzhodno od Gorice, je moralo civilno prebivalst vo do črte Črniče-Batuje po ukazu državnih in vojaških oblasti zapustiti domove in oditi v begunstvo. Z ukazom za odhod civilnega prebivalstva iz Dornberka so oblasti počakale do spravila pridelkov . Ivo Bric je morda takrat dobil izredni vojaški dopust in je tako lahko neposredno spremljal umik civilnega prebivalstva iz Dornberka� 358 354 Justina Markočič, Kliče nas, Bruck ob Litvi, november 1917. Prinčič, V ili, Pregnani, Založba Devin, Trst 1996, 208� 355 Vojna z Italijo 1915. l. Fotokopijo zvezka je Mariji Stanonik posredoval Božo Premrl, 16. 2. 2000 in pismo Jožeta Korena, iz V ipave avtorici te razprave; na poštnem žigu datum 15. 5. 2000� 356 Ivo Bric, n. d., 156–157� 357 Vasja Klavora, Plavi križ, Mladinska knjiga, Lipa, Ljubljana, Koper 1993, 67–68� 358 Ivo Bric, n. d., 156–157� pesnenje_09.indd 129 3. 07. 2020 12:27:53 130 Na tej podlagi je napisal 21 štirivrstičnih kitic dolgo pesem, v katero poleg lastne usode vključuje begunsko motiviko rojstne vasi. »Dornberg, moj dragi mili, / zdaj težko te zapustim, / pač nerad in le po sili / se od tukaj poslovim.« […] Oj sosedje, le hitimo, že granate padajo! Torej pojmo, pospešimo, da vsaj sebe rešimo! Svoje žulje, svoje srage in imetje mili dom, vse spomine, svoje drage tukaj-le zapustil bom. […] Tam ne bode znancev dragih, lica ne prijaznega. Mehkih ne besed in blagih, tam za nas ne bo srca! Bodo nas »begunce« zvali in po strani gledali, nas celo se bodo bali, bomo vsem presedali. Morda bomo i brez strehe, Morda i brez živeža, brez tolažbe brez utehe Polna kupa bo gorja! Bomo trkali na vrata, bomo trkali zaman, brat ne bo poznal tam brata, bode gledal raje vstran. Gladnim bodo solze tekle, solze padale v srce, v srcu bodo solze pekle, oh, to bode pač gorje! In spomin na dom premili dušo mučil bo hudo saj nam bodo vse razbili. kar doma ostalo bo! Polja, vinograde končajo, hiše naše rušijo. Domovino razorajo, da spoznati je ne bo! […] Prizor s pota je zaradi dramat ičnosti poetično in doživljajsko močnejši, k čemur pri- pomore omemba legendarne Soče: pesnenje_09.indd 130 3. 07. 2020 12:27:53 131 Črna kolona na cesti, tropa beguncev ob njej. Glas v noč – okó je ostrmelo. 'Tilka!' – 'Ivo!' 'Glej – steber ognjen žari v nebó in se seseda v kup pepela polagoma – tam te čaka jadna mati – – – 'Čuješ grom ob Soči kot bi veter tulil v gozdu neutrgano – vanj marširamo …' 359 Pesem pomeni v naslovu Skladnja mojih žalostnih časov 1915, v kateri vojak kot stražar žaluje za družino, ki je je oropan. Zakaj, ker se je morala odpraviti v begunstvo. A vtor ne reče žal besede o okupatorju, saj se je kot Primorec najbrž srečeval z italijanski- mi sodeželani. Dolgi dnevi, adventne noči, pazim, stražim tu ob Soči. Po domu hrepenim, kjerkoli zaspim. Kje zdaj je žena, kje otroka, ki sem jih imel rad, ko svoja oka? Sedemnajst mesecev celih že trpi nesrečna vojska ta, ki vsega me je oropala. Vzela mi otroka je in ženo, očeta dragega, žlahto vso. 360 Na drugi strani V id Ambrožič, ki ni mogel imeti konkretne skušnje z njimi, zelo ostro obračunava z njim: Tam ob Soči, tam ob Soči tam divja vihar strašan; dnevi hudi so in vroči. Zdi se, da je sodni dan. Lepa naša je Gorica in Primorje in naš Trst; – rod pa, ki mu gre pravica tu, je kakor skala – čvrst! On do zadnjega bo branil svojo zemljo in svoj rod, nikdar se ne boš šopiril tod, polentarski Škarjot! 361 359 Fr� Kern, Mentor IX, zvezek 1–2, 1916/17, 21–22� ali št� 11–12, 1916/17, 266� 360 Vlasta Terezija Komac, n. d., 172� 361 Domoljub XXVIII, št� 49, Ljubljana, 9� decembra 1915, 708� pesnenje_09.indd 131 3. 07. 2020 12:27:53 132 Za razlik o od drugih bojišč s soškega ni šaljivih pesmi. 362 Položaj je bil preveč resen. » Ravno pr ed pol ur e je minil strašni boj. Sedaj stojim na straži pri naših havbicah. T esno mi je pri sr cu. V ečkrat se ozr em na oni pr ostor , kjer je šlo zar es – za cesarja in domovino. Ob tej priliki sem zložil tudi temu primerne vrstice: Oj ti R 363 . . . ponosit v belo meglo si pokrit. Tu se čete zbirajo, Lahu glave belijo. Čuj Taljana glasni klic! Že »avanti« vpije »stric«! Mi pa sprožimo svoj top; Lah beži nazaj v galop. […] Naši topničarji. Ob Soči, dne 26. mar ca 1916. » V r eme imamo zmiraj slabo. Dež in sneg se vrstita; toda zdravje se nas kljub' temu prav dobr o drži, čeravno smo stalno do kože pr emočeni.« 364 » Župnik-infanterist« se priporoča /p/rijatelju za »memento« 365 , da bi tudi deseto soško bitko srečno prestal, potem ko mu ironično oponese prednosti življenja v zaledju nasproti vojaškim razmeram: Prijatelju Doma smrčite na blazini perni, kosti pa moje so na tleh v kaverni; pod dile sega nam ostudna luža, ki vojne kvarni zrak nam še okuža. Čez dan ležimo – stlačeni slaniki, ponoči mahamo – čvrsti vojniki! Zdaj puška, bajonet in zdaj lopata je v rokah nam sred kamenja in blata, Nad glavami pa kakor suha toča odbijajo se krogle – muz'ka vroča. Žž-bum! Žž-bum pritiskajo kanoni, ki vžiga jih sovražnik Makaroni; a mi stojimo trdno kakor skala, da Trsta laška zver ne bo pobrala. Bog daj, da s soško bitko bi deseto odnesel jaz kot prej še celo peto! Pri sv. maši tudi se me spomni, tako pomagaš v stiski mi ogromni. 366 362 Zdi se, da med več podpisanimi kot avtor besedil zmeraj nastopa en in isti. 363 R� [ombon?] Ali je sam avtor ali uredništvo Domoljuba zakrilo ime hriba, izza katerega pote- kajo kanonade� 364 Domoljub XXIX, št� 14, Ljubljana, 6� aprila 1916, 191� 365 Molitev pri maši� 366 Domoljub XXX, št� 2, V Ljubljani, 11� januarja 1917, 22� pesnenje_09.indd 132 3. 07. 2020 12:27:53 133 Svetovna vojna – nobene zmage ni bilo, četudi so se vojskovali štiri leta� « 367 Je pa veliko posmrtnic. Invalid J. Anderlič naznanja očetovo smrt trem bratom na bojišču tako prostodušno, kot da je to popolnoma vsakdanja stvar: Zval na boj je cesar brate proti laški, ruski sili. Oče med nebeške svate šel je; grob smo okrasili. Bil je rajni skrben oče. Večni pokoj mu želimo; prošnje zanj in želje vroče k Bogu dobremu pošljimo! 368 Če je prej tekla beseda o očetu, je zdaj namenjena, kot kaže, mladoletnemu Vojaku Lor encu Barle, padlemu na laškem bojišču. Kdove zaradi kakšnega »j u n a š t v a« si je prislužil pesem. Tovariš! Ni te več med nami. – Odšel junak si po plačilo v deželo solnčno nad zvezdami. Zdaj srečo vživaš preobilo. 369 V četrti soški bitki se je odlikoval tudi Anton Klemenčič, rojen 1895 na Lokvici pri Metliki. Z gališkega bojišča je bil z drugimi vred pozvan na soško fronto. Bil je pri strojnicah. Kot vzor -vojaku mu je bilo namenjeno odlikovanje, ki ga pa ni dočakal, kajti 22. novembra 1915 je padel zadet v čelo. V spomin mu je zložil desetnik V iktor V idmar pesem V slovo junaku. 370 Fr� [anc?] V elkavrh je bil dijak ljubljanske realke, doma v Mostah pri Ljubljani� »Kot vojak je bil telefonist pri ces� gorskem polku štev� 2� Odlikovan je bil z malo in veliko srebrno svetinjo� Padel je 19� avgusta v II� soški bitki� Od mine zadet je bil mrtev v par trenutkih� Mladenič je bil zelo plemenitega srca in značaja«. 371 Bivši sobojevnik Jožef Mohor , ki je postal invalid, Padlemu junaku Fr. Velkavrhu polaga na grob »venec« »iz r ož / s samih snežnobelih lilij, / in dehteči cveti vmes / lipe bi se krog vrstili.« 372 Lilije oznanju jejo njegove čednosti, osebne kvalitete, cvetovi lipe pa ljubezen do domovine. Glede na vse prestano trpljenje njegove smrti ne objokuje, temveč ga blagruje� V ojna sreča se je na soški fronti nasmihala zdaj eni zdaj drugi strani. Kakor je poka- zala prihodnost, je bila Slava zmagalcem! kratkotrajna: Najlepšo vam danes izrekamo hvalo, junaki, za zmago v Italji res zalo. 367 Kavčič, Julijana: 1992, Mati mučencev , Spomini Snopkove mame iz Šentjošta, Ljubljana : Katehetski center, 25 in 29� 368 Domoljub XXIX, št� 1, Ljubljana, 6� januarja 1916, 13� 369 Domoljub XXIX, št� 34, Ljubljana, 24� avgusta 1916, 455� 370 Domoljub XXIX, št� 22, Ljubljana, 31 maja 1916, 299–300� 371 Domoljub XXX, št� 36, Ljubljana, 6� septembra 1917, 427� 372 Domoljub XXX, št� 36, Ljubljana, 6� septembra 1917, 427� pesnenje_09.indd 133 3. 07. 2020 12:27:53 134 Ste vrlo branili nam lepe domove, nazaj ste spet vzeli obsoške vrhove. Bežati je moral poveljnik Cadorna, zadela ga zdaj je usoda osorna. Tam dol pri Tilmentu se malo ustavi, prtljago na hrbtu si urno popravi. 373 Doberdob »Zopet ena od Soče, ki jo je skoval v str elskem jarku V id Ambr ožič.« 374 Straža ob Soči je satirična pesem na račun prvotne zaveznice ki se je A vstriji pozneje izneverila, kar je največ gorja povzročilo prav Slovencem. Najprej na soški fronti, potem pa še z zasedbo zelo veliko slovenskega etničnega ozemlja in vsem, kar je potem sledilo: Tam ob Soči, tam ob Soči tam divja vihar strašan; dnevi hudi so in vroči. Zdi se, da je sodni dan. Res je sodbe dan, – tu sodi naš zaveznik se nezvest: sodbo piše naša roka, plačo daje naša pest. […] Lepa naša je Gorica in Primorje in naš Trst; – rod pa, ki mu gre pravica tu, je kakor skala – čvrst! On do zadnjega bo branil svojo zemljo in svoj rod, nikdar se ne boš šopiril tod, polentarski Škarjot! […] Mirna bodi domovina, brez skrbi slovenski svet: Izdajalski ga polentar, ne dobode niti ped! 375 Razočaranje nad zahrbtno italijansko potezo je razumljivo in upravičeno. Samozavest Avstriji vdanega vojaka pa preuranjena� Druga in tretja kitica 376 v pesmi nista dobro zasta- 373 Domoljub XXX, št� 52, Ljubljana, 27� decembra 1917, 621� 374 Domoljub XXVIII, št� 49, Ljubljana, 9� decembra 1915, 708� 375 Domoljub XXVIII, št� 49, Ljubljana, 9� decembra 1915, 708� 376 Ker polentarski kotiček hránit' jih ne more sam, svoj želodček in mošnjiček polnit so hodili k nam: naše pipce so brusili, k oknom šipe rezali pesnenje_09.indd 134 3. 07. 2020 12:27:53 135 vljeni, saj se nanašata na brušenje nožev in popravljanje dežnikov , kar je Rezijanom dajalo skromne možnosti za preživetje. Kot da bi Ambrožič zanje ne vedel! Korporal Ivan Gruden je Goriški / ob težki pr eizkušnji zavratnega vpada v pesmi prav tako izrazil razočaranje nad neznačajno sosedo, pri čemer je izvirno prenovil Gregorčičevo »Sočo«: Sovražnik verolomni z juga prekršil je zvestobo prava; in zemljo hotel je zasesti, sinove, hčere ti odvesti tja v robstvo bedno. – Zdaj krvava kipi, peni se Soče struga. 377 Posmrtnica †Sinu Dinkotu Cizelj naj velja za vse številne padle na kraju, ki simboli- zira krvavo epopejo slovenske udeležbe v premagani avstrijski vojski: Kjer vije se zelena Soča, ta bistra, živa hči planin – tam bitka je zbesnela vroča, tam pal si v boju dragi sin … Oko je živo plameneče v poslednjem hipu zrlo kraj, kjer pil je hipe solnčne sreče, naš pesnik zroč ta gorski raj … Zadet od kletega si zrna, na pot neznano vzplul domov – a nam na srce misel črna z močjo je udarila valov! Beseda: sin; beseda: oče – to vzgon duha je in krvi! Kako naj mi srce ne joče? ne pere solza mi oči? – Gojil sem v tebi dni si nove, življensko v tebi pil sem moč; in marele popravljali, stare piskre vezali� Ali zdaj več željni niso naših pipcev in marel; žejni naše zdaj krvi so, lačni naših so dežel: T oda straža je ob Soči! Prej bo Soča tekla v breg, kot bo – zemlje lačni Judež – tu kdaj zmogel iti prek! 377 Domoljub XXIX, št� 32, Ljubljana, 10� avgusta 1916, 425–426� pesnenje_09.indd 135 3. 07. 2020 12:27:53 136 ubit zdaj pal si med grobove – na prsa mi je legla noč … Zdaj spiš nevzdramno dragi Dinko, ti duše, misli moje cvet … Grmi ti Soča žalostinko pozdrav njen poje ti poet! – Oj oko ugaslo Soča bistra plaka Doberdob zdaj ljubi mrtvega junaka. 378 Izgubljeno pismo na doberdob[ski] planoti 1917 ni nikoli prišlo v roke 18-letnemu »kadetu pri metalcih min« †Mirku V erbiču, ki mu ga je napisal Anton Seliškar� 379 Najbolj znana slovenska pesem iz prve svetovne vojne je Oj Doberdob. 380 Postala je simbol slovenske tragedije v prvi svetovni vojni: Oj, Doberdob, oj Doberdob, slovenskih fantov grob! Kjer smo kri prelivali, za svobodo, domovino, kjer smo mi pokopali slovenske fante. Oj Doberdob, oj Doberdob, slovenski grob. Oj, Doberdob, oj Doberdob, ti naših fantov grob! 378 Žgur v internatu [= internaciji]. 1916. Fotokopijo rokopisa hrani Marija Stanonik. 379 Anton Seliškar, 1915–1918, Opr oščenje, samozaložba, Maribor 1923, 19–20. 380 Fran Bonač, Oj Doberdob, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 238� Prim.: Marko T avčar , Pismo avtorju pesmi Oj, Doberdob / G. Fran Bonač, nekdanji rojanski kaplan /, Novi glas, 3. novembra 2016, 8: Spoštovani gospod Fran Bonač, dragi nekdanji rojan- ski kaplan! Malo je ljudi, ki bi danes vedeli, da ste bili v letih pred prvo svetovno vojno kaplan v Rojanu in da ste bili v tem tržaškem predmestju vključeni v tedaj živahno slovensko versko in kulturno življenje. […] Na vas in vašo pesem, spoštovani gospod Bonač, mislim vse dni, odkar sta v sredo, 26. oktobra letos, predsednik italijanske republike Sergio Mattarella in slovenski predsednik Borut Pahor na starem pokopališču v Doberdobu uradno odkrila spomenik padlim slovenskim vojakom v prvi sveteovni vojni. , Na spomeniku, ki si ga je zamislil arhitekt Jože Cej, stojijo namreč verzi vaše pesmi Oj, Doberdob, ki je dejansko ponarodela� Zbori, ki jo pojemo, navadno povemo, da jo je napisal Zorko Prelovec, osebno pa sem se vedno spraševal, kdo je bil vojak, ki ji je napisal to tako dokončno pretresljivo besedilo, ki je bistveno prispevalo h kolektivni narodovi zavesti o grozotah bojev na soški fronti. »Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob« in ni slučaj, da so pesem prepevali tudi slovenski borci v vseh uniformah druge svetovne vojne, prav tako zgroženi kot njihovi očetje v prvem svetovnem spopadu, in jo pojemo še danes mi, ki smo o teh spopadih le slišali iz pripovedovanja nonotov ali se zavedamo grozot, ki se vsak dan dogajajo na bojiščih okrog po svetu, pa čeprav slovenski fantje v teh bojih ne padajo. pesnenje_09.indd 136 3. 07. 2020 12:27:53 137 Kjer se mi bojevali, Svojo kri prelivali, da svobodni bi vstali, iz robstva tesnob. Oj, Doberdob, oj Doberdob, Oj ti naš grob, Oj Doberdob. Oj Doberdob, slovenski grob! 381 Glede na tukajšnje pesmi se zdi roman Doberdob Prežihovega V oranca 382 dokaj leže- ren, skoraj ciniče n in posmehljiv do avstrijske vojske. T o je razumljivo glede na glavnega junaka Amuna Mohorja, ki je pisateljev alter ego, saj je iz avstrijske vojske na soški fronti prebegnil v Italijo, kjer je bil zaprt in se leta 1919 vrnil na Koroško� 383 Doberdob 384 Radivoja Pahorja (*1946) je nastal veliko pozneje. 385 Doberdobu sta po- svečeni vsaj dve pesmi v madžarščini: András Széles, Prihajam na bojišče v Dober dobu� 386 Jambor Lajos, ki je kot rezervni nadporočnik služil v 4. honvendskem pehotnem re- gimentu, je s pesmijo Slovo od sv. Mihaela ovekovečil dramatič ne dogodke na Krasu. 387 Kdaj sta madžarski pesmi v resnici nastali, iz slovenskega prevoda, ki je najbrž nastal za objavo v Prinčičevi antologiji, ni nobenega podatka. Nasprotno je V id Ambrožič to dokumentiral skoraj do ure natančno: »Na sv. Mihaela, v kritju ponoči, 16. 1. 1916 « 388 v tipkopisnem 13. snopiču z naslovom V ojna divja, 1915/1916. Kras v geografskem pomenu z značilno burjo vred je tematizira n v pesmi, ki so jo poslali v objavo /v/edno dobre volje z neopredeljenega »Bojišča, 27. XII. [1916] po pre- jemu božičnih daril. »Praznike smo še zadosti mirno pr eživeli. Peli bi vedno, saj veste, da kranjski Janez nikoli ni žalosten. Mi bomo že kletemu Lahu pokazali, kaj je slovenska kri! Tu Vam moram še povedati, kakšne pesmi Vam zlagajo naši fantje.« 389 Pesem Na straži sta »zložila« dva od njih, kljub temu je njen izjavni osebek ves čas v ednini. V začetku je otroško razposajena, nato filmsko sunkovita: Na kraškem griču smo sedeli, smo pri ognju vsi se greli. Jaz sem stal na vahtici 381 Pesem so prevzeli tudi preživeli domobranci po slovenskem holokavstu, zato se jo pogosto sliši tudi na komemorativnih prireditvah v njihov spomin� Tedaj v zadnji kitici Doberdob zamenja Kočevski Rog. 382 Prežihov V oranc, Doberdob, (Izbrano delo), Mladinska knjiga, Ljubljana 1969� 383 Leksikon Slovenska književnost, 373� 384 Radivoj Pohar, Doberdob, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 74� 385 Prim� Martin Jevnikar (ur�), Primorski slovenski biografski leksikon, 1 1. snopič, goriška Mohorjeva družba, Gorica 1985, 566. 386 András Széles, Prihajam na bojišče v Doberdobu, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 110, 124� 387 Jambor Lajos, Slovo od sv� Mihaela, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 116, 132, 166, 204� 388 Domoljub XXIX, št� 4, Ljubljana, 27� januarja 1916, 50� 389 V objavi so vsi imenovani� pesnenje_09.indd 137 3. 07. 2020 12:27:53 138 v svoji mrzli utici. Burja res je bla velika, a Taljan pod hribom stika. […] Puška poči prav glasno, pade Italijan grdo. To so čuli vsi tovarši; strel jih malo pač preplaši. Hitro bili so pri meni: 'Kaj pa, Joško, to pomeni? Vse iz spanja zbudil si!' 390 Konec je pobalinsko nedostojen� 391 Ali ga je Domoljub spregledal ali pa objavil v smislu brezobzirne propagande� V strelskem jarku sredi bojnega meteža v nekih primorskih hribih je nastajalo pismo ljubljenemu dekletu za god, ko med pisanjem hrumijo nad vojaki avstrijska letala, v ka- tere s topovi merijo Italijani. V pismu je s filmsko natančnostjo ohranjeno bojno stanje na fronti, toda kljub temu se neopazno vroča ljubezenska čustva prelivajo v pesem. W strelnem jarku sedim in za porar držim. Kjer delamo, kamne šprengamo in strelamo. Pozemli rijemo, dase lahko pred Sovražnikom skrivamo. […] Okroh in na okroh pa krogle brenče. Topovi garme. Sovražni Srapnelli in Granate po luftu lete. Po hribih buči, da Zemlja in kamne na skrižem leti. Smartni glas doni. Iz hriba v hrib leti Marsikateremu smart veli. Tako da vedno me moti, da nikdar meru ni. Čemalo poslušam že zopet v višavi dedra kakor Ptica voziti se zna. Kjer nad Sovražnika darvi, Polentarja pogledat želi. Polentar paže pri Topu stoji kjer to Ptico doli zbiti želi Wisoko v višavi Srapnel eksplodera. Ali naši letalec pagale doli gleda. Wisoko v zraku se warti. Polentarja pale jezi kjer nikdar trefar ne naredi. Trud njegov zaston stori. Letalec nazaj leti. Topovom povelje veli Kje da sovražnik večji kestel ima Da naši topovi Lahu polento zmešajo lahko. V bitki na gori Monte Meletta nad reko Piavo je bil Andrej ranjen in »velika vojna« je bila zanj končana. 392 390 Domoljub XXIX, št� 3, Ljubljana, 20� januarja 1916, 35� 391 Z zelo hudo/-bno primerjavo, čeprav najbrž zgolj zaradi ženske rime. Joško se jim pa smeji ter tako jim govori: 'Jaz sem streljal na T aljana. T u leži vam kot podgana.' Vendar je bila ta psovka splošno znana� Tako govorili vojaki v Avstro-Ogrski vojski: Tu sem ciljal [= streljal, ustrelil] Ital'jana […] Leži vam tu podgana.« Povedal F. M. z Vranje Peči, V pogovoru na Dragi (Opčine, Italija), 28. 8. 2015 povedala Katica Cukjati iz Argentine� 392 France Stele, Stari oče avstroogrski vojak / Spomini, Aplenca, Glasilo občine Komenda, leto 23, številka 7, 25. julija 2014, 8–9. Članku je dodana fotografija s pripisom: »Tri prestreljene razglednice in molitvenik, na katerega platnicah se je ustavila krogla, namenjena v srce vojaka Andreja.« pesnenje_09.indd 138 3. 07. 2020 12:27:53 139 Druga italijanska bojišča Lastnost folklorne pesmi je, da se v posameznih sestavinah lahko poljubno spreminja, ne da bi bil kdo za to klican na odgovor . Zato ni jasno, kdaj so zač eli peti: Tam za laškim 393 gričem, / tam je dost' fantičev , / k' se za nas vojskujejo, / k' se za nas vojskujejo. // Očka ljubeznivi, / saj vi niste krivi, / da jaz moram bit' soldat, / da jaz moram bit' soldat. // Oh adijo mama, / oh adijo očka, / oh adijo, sestra, brat, / zdaj se vid'mo zadnjikrat. // Tam so črni dimi, / da se nič ne vidi, / kamor krogla prileti, /kamor krogla prileti. // Krogla pri- letela, / v srce me zadela / in me težko ranila, / in me težko ranila. «394 Vsekakor je prišla prav vojakom v prvi svetovni vojni, ne glede na katerem bojišču jim je tešila hrepenenje po domu in domačih. Spočetka je avstrijskim vojakom na vzhodni meji nekdanje A vstrije oz. A vstro-Ogrske dobro kazalo, vsekakor pa je mogoče, da so te vrste pesmi nastajale bolj za korajžo in dviganje morale� Mi smo mi! Tak' so rekli velikaši: 'Vsi ti kraji bodo naši: Pulj, Gorica, Trst, Tolmin – in še mnogo pokrajin.' Pa do naše domovine Lah imel bo le skomine. Zdaj že kislo se drži – ; še polenta ne diši. Kakor besen nas napada; dostikrat pa tudi strada. To Slovenec mu pove: Kar domov naj hitro gre. Zanj so zdaj pač hude vice tam nedaleč od Gorice. Vse zdrobili smo mu v prah, da je groza ga in strah. Smo zmešali mu račune in potrgali mu strune. Še pogumni berzaljer se boji, ko poči strel. Trdno kakor zid stojimo in se Laha ne bojimo. Smo Slovenci kakor hrast vse domovju naj bo v čast. 395 393 Namesto »turškim«. 394 France Marolt, T am za laškim gričem, V ili Prinčič (ur .), n. d., 60� 395 Domoljub XXIX, št� 32, Ljubljana, 10� avgusta 1916, 426–427� pesnenje_09.indd 139 3. 07. 2020 12:27:53 140 Pesem na Italijana z bovških hribov je ena redkih, v kateri se prepletata staro in novo poimenovanje za neljubega soseda. T o si je mogoče razložiti s tem , da avtorstvo (M. in G. iz Virmaš) besedila ne izhaja iz kraja dogajanja, kjer je bilo staro poimenovanje udoma- čeno, temveč iz notranjosti slovenskega prostora. Kaj Lah si je izmislil? Da Avstrijo bo stisnil. Pa móčno se je goljufal; prav vse si je zabarantal. Zdaj tam ob Bovcu čaka, se dere kakor spaka, in čmerno-kislo se drži; če nas zagleda, pa zbeži. 'V Gorici bo kosilo, in v Trstu bo zvonilo' – tako je mislil laški stric; a dobil jih je po butic'. Še na Trbiž je prežal; kot srna zdaj je zbežal nazaj, nazaj v taljanski svet: 'Ne vidimo se kmalu spet.' 396 »/ Č/ etovodja pri železniškem stražnem oddelku na italijanskem bojišču« si božič l epša z umišljenim pismom: Na straži na Sveti dan … Prečitaj ljuba sestra ti kako se ta pozdrav glasi! Na straži tu opolnoči, ko tam pri vas vse sladko spi, poveljnik jaz sem stražni, in čakam plen sovražni. V leseni utici slonim; Bog varuj me, da ne zaspim. […] Božični zdaj so prazniki, na polnoč boste k maši šli; zmolite zame Očenaš, ki burja me plaši in mraz. Kako je meni to hudo, ko tukaj maše nič ne bo; ne morem v cerkev iti, to moram potožiti: Prav takrat ko bo sveti dan, na stražo zopet bom poslan. Pa kaj čem toževati! Se straža mora opravljati, 396 Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 653� pesnenje_09.indd 140 3. 07. 2020 12:27:53 141 da ne bi se polentarji k železnici približali. 397 Pesem Na straži 398 (Sette commune Galio 4� 5� 1916 399 ) najbrž izhaja iz avtorjeve oseb- ne i z kušnj e , ka r se l e po vi di še l e v z a dnj i ki t i c i , ko se i z j a vni ose be k dá ose bno pre poz na t i ; v prejšnjih sedmih pa je skrit v tretje-osebni pripovedi o mladem vojaku. V deževni noči se st i ska v pr e m oč e n p l a šč . Po d o b no t e m a č no i n t urobno j e r a z pol ož e nj e i z j a vne ga o se bka . Po krvavem boju je zmanjšano število vojakov . Eden od njih se zaskrbljeno ozira po padlih in najde med njimi zveste ga tovariša. Njegovih muk je konec, kako bo pa njemu. Ambrožičeva Spominčica spominja na srbsko pesem Majke Jugovićev , ki išče svoje sino- ve� Toda v nadaljevanju pesem zavije popolnoma po svoje: Pri glavi mu grmič cveti spominčic modrih kot nebo; junak odtrga cvet droban, ki rdeča kri se ga drži, rudeča mučeniška kri. Pripne na srce ga zvesto, na srce polno bolečin na druga zvestega v spomin. Na bleda ustna vroč poljub, na mrzlo čelo sveti križ, – o srečen, ki več ne trpiš! – – Še en pogled na strti up, potem naprej med bojni hrup! Na svidenje, predragi moj, mogoče dolgo več ne bo, ko zopet združim se s teboj! Pergine, 2. 6. 1916 400 Tam v tujini se bori, v roki puško smrtonosno; kjer že dolgo neizprosno bela žena – smrt kosi … (Meran 30. 7. [19]16. 401 (Domoljub julija) Ime »Italijansko bojišče« so najbrž izumili v Ljubljani, ko so objavljali pesmi/-ce in pisma vojakov z zahodne fronte in niso smeli navajati natančnih lokacij, od koder so spre- jemali pošto. Ena od njih se skriva pod kratico M . K ., Ivanu Kaminu, padlemu na italijan- skem bojišču 1� novembra 1916� 402 » Žalno-pesem« posveča možu »žena, zapuščena r eva«, 397 Domoljub XXIX, št� 1, Ljubljana, 6� januarja 1916, 9� 398 Domoljub XXIX, št� 33, Ljubljana, 17� avgusta 1916, 440� 399 Po podatkih v 14. snopiču Ko grme topovi, maja 1916� 400 Domoljub XXIX, št� 31, Ljubljana, 3� avgusta 1916, 417� 401 Domoljub XXIX, št� 29, Ljubljana, 20� julija 1916, 388� 402 Domoljub, XXX, št� 19, Ljubljana, dne 10� maja 1917, 225� pesnenje_09.indd 141 3. 07. 2020 12:27:53 142 V Ajševici pri Gorici zdaj te krije grob teman; molim, da bi na desnici, se sešla bi - - sodnji dan! 403 Po frontnih grozotah prve svetovne vojne se je Anton Lah s številnimi slovenskimi vrstniki in pripadniki drugih narodnosti po propadu Avstrije znašel v italijanskem vojnem taborišču. »Bliže dnu človeškega bivanja bi se tako težko znašel. In s čim so se tolažili slovenski fantje v tem pr eddverju pekla? Zatekli so se k domači besedi. Ko je bilo najhuje, so koval i verze in iz pr epr ostih kmečkih glav so prihajale pesnitve, ki so pomagale blažiti lastno in tujo bolečino. Črna naša res je soba, s sajami izmalana, in na tleh ni nič poda pa okna tud nobenega. Vsak ima delo svoje, prvi kuha, drugi spi, tretji piše, četrti poje, peti išče si uši. Marca 1920. leta se je vrnil domov in se jeseni istega leta odpravil na Madžarsko. 404 Jadransko morje C.[esarsko] kr .[aljevi] orožnik je sestavil pesem Na obr ežju Jadranskega morja. Njen začetek je kolikor toliko liričen, cela druga kitica je prevzeta iz Grudnove pesmi »Buči morje Adrijansko!« Pri tretji in četrti kitici pa le rime spominjajo na vezano besedo. Ob sinje Adrije obali so valčki tajno šepetali. Kar v srcu pesem se zbudi, ki peval sem jo svoje dni. »Buči morje Adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, ko po tebi hrastov brod vozil je slovanski rod.« Takó pač bilo je nekdáj, a vse drugače je sedaj: Napete so sovražne sile da Avstrijo bi vgonobile. 403 Domoljub, XXX, št� 19, Ljubljana, 10� maja 1917, 225� 404 Irma Godec, Razkroj tradicionalne kulture, stopnja njene ohranjenosti in uvajanje novosti v vasi Korenitka, občina T rebnje od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja naprej, Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, PZE za etnologijo, 15. 3. 1982, (1)–3, tipkopis� pesnenje_09.indd 142 3. 07. 2020 12:27:53 143 Dal Bog, da kmalu pride dan, ko bo krvavi ples končan, ko bomo veseleč se zmage potolkli naše vse so vrage! 405 Današnji rod se ne zaveda več, da je bilo za Slovence njihovo morje v T ržaškem zalivu. Ni Josip Jurčič po naključju postavil romaneskno Lepo Vido tja okrog Devina� Albin Mlakar se je še med prvo svetovno vojno spominjal številnih ribičev na morju in mu posvetil pesem: Spominjam se, morje, pred leti, poslednjič, ko gledale nate z daljave so moje oče in strmele sanjave v stvari, ki danes jih ni. Devin I. 28. julij [1916] 406 Kot da gre za varianto prejšnje, je A vgust Blažič poslal domačim iz avstroogrske voj- ske leta 1916 v pismu domačim pesem, ki jim je ostal v spominu njen začetek: »Ob obali Jadranskega morja stojim, / tu stražim, / sovražnika na suh' ne pustim.« 407 Č) JUGOSLAVIJA Jugoslavija je tu najprej političn i in zgodovinski pojem, geografski pa toliko, kolikor je bilo proti jugu proti koncu prve svetovne vojne usmerjenih vedno več oči. Arkadij V idemše k (Slovenske Konjice, *1898–†1918, Monte V albella) se je v celj- ski gimnaziji pridružil prepovedanemu prerodovskemu gibanju. Bil je podpredsednik li- terarnega krožka Kondor, v katerem so celjski dijaki izdali pet ciklostilnih številk glasila Savinja. 408 V njej je s psevdonimom Gojko objavil osemnajst pesmi� 409 V literarni zapuščini (v celjski knjižnici) je poleg ene črtice šestintrideset njegovih pesmi. Zaradi šolske prei- skave sta krožek in list prenehal a delovati. V idemšek je bil med tistimi, ki so bili zaradi šolske kazni pri civilni in vojaški oblasti slabo zapisani� Po maturi je bil leta 1916 pokli- can k vojakom in poslan na fronto, kjer ga je ubila italijanska granata 18� junija 1918� V sonetu Ptičkam 410 selivkam sledi na jug in napoveduje čas, »sr ečni dan«, / »ko zavihtel naš narod buzdovan / s kr epko r oko bo Marka Kraljeviča«� 411 Ob očitnem propadanju štiristoletne vladavine Habsburžanov v drugi polovici prve svetovne vojne je bilo v A vstro-Ogrski med razmišljajočimi Slovenci veliko pričakova- nje od tedaj nastajajoče poznejše Jugoslavije. Andrej Čebokli je v svoj dnevnik zapisal: 405 Domoljub XXVIII, št� 35, Ljubljana, 2� septembra 1915, 513� 406 Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, 89� 407 Povedala hči Frančiška Blažič (Peterlin), rojena 1904, stara 86 let. List A4, računalniški iztis – drugih podatkov ni� 408 Njihov mentor je bil Rudolf Maister . 409 V nekaterih je izpovedal vero v osvoboditev Slovenije� 410 Letnica nastanka te pesmi ni znana, morda je nastala že v njegovem gimnazijskem obdobju. 411 Jože Baraga, Arkadij V idemšek /Znani Konjičani in okoličani/, Novice, št� 414, Slovenske Konjice, 22� aprila 1999, 18� pesnenje_09.indd 143 3. 07. 2020 12:27:53 144 10. VIII. 1917: V svetovni vojni, ko so šli vsi sinovi slovenskih slojev v peklenski boj, sedaj nas je začela zasužnjevati ta skupna nesreča tudi doma. Od ene strani so nam trgali sinove, od druge so nam kradli pravice. In zato je začela ginevati nezaupnost med sloji in medsebojno spoštovanje je vstajalo. Da pa so se prej skregani in nasprotujoči si bratje popolnoma spravili in si podali brez pridržka roke ter vstopili v isto bojno črto proti notranjemu sovražniku, temu največ so pripomogli Nemci sami. V preiskovalnih zaporih so se sešli člani vseh slovenskih strank, vseh slovenskih slojev, ki so bili vsi na podlagi krivičnih in podlih ovadb opljuvani, kamenjani in preganjani tam so izginila med temi narodnimi mučeniki docela vsa politična nasprotja, ki so nas še do tedaj ovirala, braniti z združenimi močmi narodove pravice. In to pobratimstvo, vzklilo iz enega mučeništva ne bo izginilo; pognalo je globoke korenine in se razcvetelo v najlepši cvet: Jugoslovanski klub 412 , ki mu je vzorel neovržljivi program: jugoslovanska deklaracija z dne 30. maja 1917. In ta cilj jasen in dosegljiv. S tem je podan lep motiv in lepa misel za novo delo. 413 Jugoslavija torej ! Jugoslavija naprej! je naslov pesmi in ta klic se ponovi v prvih vr- sticah vseh devetih kitic� Domoljub, zvest avstrijskemu orlu, si jo zamišlja pod njegovimi krili� Ali pod uradno dunajsko direktivo ali po lastni lahkoverni presoji? […] Jugoslavija, naprej! N a j a v s t r i j s k i o r e l č u v a t v o j o z e m l j o, da ne zruva nikdar jo sovrag poslej! Jugoslavija, naprej! Združi zdaj nas vse sinove v nikdar zmagane domove! Vstani kvišku v slavi vsej! 414 V eč pesmi so za vojake na soš ki fronti napisali zunanji avtorji. je že ena takih o bombardiranju hriba sv . Mihaela , še s prepričanjem v zmago. Pesem Našim vojnikom ob Soči! 415 je morala nastati že z veliko samozavestjo, saj je v njej omenjena Slovenija, ki v času A vstro-Ogrske ni imela pravice v javnosti. Morala je nastati proti koncu prve svetov- ne vojne, saj so v njej omenjeni že vsi trije narodi, ki so se nedolgo zatem združili v SHS = državo Srbov , Hrvatov in Slovencev: Ti luna siješ na junake, ki v boj pripravljeni stoje, daj jim moč daj poguma, saj sini so Slovenije. V njih se pretaka čvrsta kri, sovrag pred njimi naj beži, 412 Jugoslovanski parlamentarni klub v dunajskem državnem zboru. 413 Andr ej Čebokli, pesnik in pisatelj iz Kr eda (1893–1923), zbrala in uredila Rozina Švent, Zadruga Goriška Mohorjeva, Gorica 1999, 111� 414 Domoljub XXXI, št� 9, Ljubljana, 28� februarja 1918, 98� 415 Marjeta Sršen, Črtast zvežčič, str . 62, pisava z nalivnikom. 333, Arhiv Slovenca – Pesmi/III� pesnenje_09.indd 144 3. 07. 2020 12:27:53 145 sovrag pred njimi strt leži zmaga vse junaška kri, boš priča bleda luna ti. Sovražni Italjan naprej prodira, in ruši crkve mesta vasi, rad bi razdajal hrib sv Mihaela a niti stopovi mogoče mu ni. Sveti Mihael je nebeški vojak, zaupaj vanj Slovenski ti junak, on si opasal bo nebeški meč, in kmalo sovražna sila, bo preč. Zatorej le pogum junaki vi, saj v naših vrstah, naš svetnik stoji, bo zmaga naša sovrag bo strt, sovražno vojsko bo objela smrt. B[og] z vami junaški sini, vrnite se srečni nazaj, da snidimo se v domovini, z lovorjem vencem tedaj. Iskreno pozdravljamo vas, vse hrabre naše junake, in spevi prosljavljamo vas, zaslužne vas narodnjake. O čuvaj vas Bog da šrapnel zadel, ne bi vas niti strel in tudi nobena granata, ne rani, ne ubije naj brata. Bog živi Slovenski naš rod, Bog živi vse Srbe Hrvate, junaške vrle nam brate, osreči nebes jih gospod, žive vsi Jugoslovani, narodu in Kralju vdani. Nikar nikar ne ihti deva, če dragi ti je v vojni pal, živlenje je za dom svoj dal, zdaj lahka zemlja ga odeva. Spomin njegov svet blagosljavlja, Če ta za dom prelil je kri, njegov spomin naj vek živi, za rodom rod tako ponavlja. 416 416 Črtast zvežčič, str. 62–65, pisava z nalivnikom. 333, Arhiv Slovenca-Pesmi/III pesnenje_09.indd 145 3. 07. 2020 12:27:53 146 Skritemu Mohorovu Jugoslavija najbrž pomeni kaj drugega, brez A vstrije. Iz vekov trpljenja, iz robskih molčanj, iz majčinih pesmi, iz pesniških sanj se v srca je naša, se v duše prelila beseda – mesija, je v temi svetila, iz pesmi in kŕvi in solze gorela in vmreti ni mogla in biti ni smela . . . 417 D) PRIDOBITEV SLOVENSKE KRAJINE ̴ PREKMURJA Upravna zgodovina »Slovenske okrogline«, / »Slovenske krajine«, tj današnjega Prekmurja, se je v marsičem razločevala od tistih prednikov današnjih Slovencev , ki so bili dolga sto- letja podrejeni nemški avstrijski kroni� Že nekaj desetletij potem, ko sta v 9. stoletju po zaslugi kneza Koclja grška sveta brata Ciril in Metod (na Moravskem) in v Spodnji Panoniji povzdignila slovansko kulturo na višjo raven, so v panonsko ravnino vdrli Ogri / Madžari; tako da so tamkajšnji slovanski prebivalci zapadli njihovi državi. Od tod tudi samosvoj razvoj prekmurskega knjižnega jezika, v katerem so vztrajali vse do konca prve svetovne vojne� 418 Eden najbolj perspek- tivnih prekmurskih pesnikov , ki pa je umrl mlad kot Murn, Kette in Kosovel, to je Jožef Baša Miroslav , se v lirični pesmi Vojak v slovo odpravlja na vojsko s simbolom njegove pokrajine, tj� na Muri: » - Noste, noste li, valovi / Lehki, máli čunek moj! / - T i pa, sr ce, se poslovi! / T užno si v slovo zapoj! // Z Bogom, dráge mi krajine! / Stani sr ečno, mürski dol, / Nikdar pozabo te ne bom, / Hodo v sveti bom gdekol'!« 419 Čeprav se leta 1914 v sprašuje Gda pride mir? in odgovarja Gda čista bodo nam srcá, Gda dužnost svojo vsak spozná Gda národje v lübeznosti Božoj zjedinjeni do vsi, - Gda část pravico zadobi, Gda slabi ne do kláčeni: Te splašeni golob mirá Se znova v naš nam kraj podá. 420 Na zače tku vojne avtor še verjame v srečni razplet vojne: »Za živlenje r oda mojga, / Za kralá i svétli dom / Bila de se grozna bojna: / Krv tam svojo točo bom. // - Z vencom slave pridem znova, / Bratje, sem v naš lübi.« 421 Slovenskim materam je izjemna oda, saj v osmih štirivrstičnih kiticah za domnevno zmagoslavje sinov na fronti v karpatskih gorah 417 Mentor XL, št� 3–4, 1918/1919, naslovna stran� 418 Enciklopedija Slovenije 9, Mladinska knjiga Ljubljana 1995, 279� 419 Franci Just, Med verzuško in pesmijo / Poezija Prekmurja v prvi polovici 20� stoletja, Murska Sobota 2000, 117� 420 Franci Just, n. d., 120� 421 Franci Just, n. d� , 117� pesnenje_09.indd 146 3. 07. 2020 12:27:53 147 priznava zasluge njihovim mate ram, ki da so jih vzgojile krepke in možate. Po sedmih himničnih kiticah se avtor lirično izda: Od méne pa vzemte to pesem v spomin - Vnjoj venec sam želo vam splesti - Vnjem rože so same z domáčih krajin; Tolažbo v njih šteo sam prinesti. 422 Jožef Baša Miroslav (*24. 4. 1894) je kot bogoslovec, ki jih po madžarskih predpisih niso smeli vpoklicati v vojsko, med prvo svetovno vojno dobrovoljno nadomeščal odsotne kmečke moške na murskih poljih in s svojimi pesmimi tolažil zapuščene žene in dekleta, tako da so se nekatere Miroslavove pesmi hitro sfolklorizirale� 423 Jožef Smej poetično opisuje njegovo rahločutno nrav , poetično dušo, ki jo ilustrira z antologijsko Pesmijo od Karpatov: 424 Tam daleč v Karpatih so sejali kri... gda pride pomlad, tam nede šô nišče več njive orat. Tam rože do rasle rdeče i bele, tam nede šô nišče več rože kosit... 425 in prezgodnjo smrt (†25. 1. 1916), ki je na začetku 20. stoletja pokosila še en velik slovenski pesniški up. Sicer je pesmi v prekmurskem knjižnem jeziku iz prve svetovne vojne je skrbno obdelal Franci Just: 426 Soočenje z nasilno smrtjo, ki jo je množično prinašala planetarna vojna vihra, je vzbudilo številne pesniške odzive. Mnogo vojnih pesmi so zapisali neposredni udeleženci vojnih dogodkov, včasih podpisani včasih tudi anonimni. Izpovedne in oblikovne lastnosti precejšnjega dela teh besedil kažejo značilnosti ljudskih vojaških pesmi. Verz je razrahljan in ni podrejen določenemu metričnemu modelu in je odraz prvinskega doživljanja. Doživljaj je oblikovan preprosto, kompozicija ne sledi estetskim namenom, ampak je utemeljena v elementarni izpovedi človeških stisk, občutij in čustev med vojnim dogajanjem. 427 Edina pridobitev prve svetovne vojne za Slovence je bila priključitev »slovenske okro- gline«, / »slovenske kra jine«, tj današnjega Prekmurja tedanji Jugosl aviji in s tem združitev večine 428 Ogrskih Slovencev z matičnim narodom. Preživeli prekmurski vojaki so lahko v tem dejstvu dobili veliko zadoščenje za smiselnost njihovih žrtev v prvi svetovni vojni. 422 Franci Just, n. d., 119� 423 Jožef Smej, Psalmi vaškega župnika, Mohorjeva družba, Celje 1992, 174–178. 424 Franc Just, n. d� , 22� 425 Jožef Smej, Psalmi vaškega župnika, Mohorjeva družba, 1992, 181. 426 Franci Just, n. d., 116–123� 427 Franci Just, n. d., 116� 428 Pod Madžarsko je ostalo Porabje. pesnenje_09.indd 147 3. 07. 2020 12:27:53 148 Avgust Pavel ga je preroško napovedoval v pesmi Ne de tak vsikdár, kak je bilo iz desetih štirivrstičnih kitic, od katerih se prva in zadnja ponovita in povežeta v optimistično pentljo: »Ne povesi obvüpano, narod glavo! / Ne de tak vsikdár, kak je bilo! / Stoj močno na svétih, starinskih tlej, / V lepšoj bodočnost vüpanje mej! // Razrüšene znova zozidamo cerkvi, / I pesem de hválna donela na glás. / I vsáko pogášeno, püsto ognjišče / Z novim de ognjom segrevalo nás. // Zdaj kučici vsákoj žalost pr ebiva / I puni so cintori novi gro- bov; / T rétje že leto pokápamo vedno, / I čüjemo vedno mrtvačkih zvonov .« Lirski osebek se noče predati turobnemu razpoloženju tretje, četrte in nato delno le še osme kitice, med- tem ko peta, šesta, sedma in deveta kitica rišejo prihodnost v svetlih tonih: »Al' vörte mi drági moji vojaki! / Konec de enkrát trplenja, nevo! / Pridejo svétki znova veséli / I britki v očáj vaši skuz več ne bo!« 429 Jožef Klekl (Srčen) je v 17. avgusta 1919 Novinah, ki jih je sam urejal in izdajal, pet dni po vkorakanju jugoslovanskih čet v Prekmurje, objavil pesem Kaj je Müra šepetala? Müra je zašepetala: Struga moja zlato vala ... ali so vam vrelci znani, odket ga prineso vali? ... Tü kre moje leve strani rod [p]rebiva rod pregnani ... jokat se je hodo v mene. Z večstoletne grozne teme ... Njegove suze so zlato, ki ga skrivam pod vodo ... Müra je zašepetala: Kelkokrat sem z mesta vstala, poplavila rodno zemlo ... Tiste, ki slobodo jemlo, v svojem srdi sem iskala, ka bi njim na znaje dala. Ne me Večni zato stvoro, da bi val moje brate ločo, Jaz vezalje sem za ne, ki kre strani mi žive. 430 Jožefu Kleklu je za njegovo prizadevanje, da je bila Slovenska krajina pripojena prvi Jugoslaviji, dal priznanje v ta namen tudi Rudolf Maister, 431 profesionalni vojak in pesnik� 429 Avgust Pavel, Novine� 30� 9� 1917, št� 39� = Marko Jesenšek (Zora 129), Prekmurski jezik med knjižno normo in nar ečjem, Univerzitetna založba Univerza v Mariboru, 2018, 157–158. 430 Stanislav Zver, Tebi, slovenska krajina – ob 100-letnici združitve z matičnim narodom: sloven- stvo Jožefa Klekla, st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941-1945), Ognjišče, Slomškova založba, Maribor 2019, 195–196� 431 Rudolf Maister-V ojanov, Izbrane pesmi, Založba Obzorja, 1988, 78. pesnenje_09.indd 148 3. 07. 2020 12:27:53 149 3. KRONOLOŠKI VIDIK (1914–1918) V id Ambr ožič (Škrjanče *1890 –†1961, Gorenja vas pri Mirni) je bil vojak kar sedem let, saj je bil med tistimi, ki jih je I� svetovna vojna zatekla v uniformi� Tudi pozneje je ni slekel, le spremenil, saj je postal orožnik, čeprav je bil vsestransko nadarjen. Žal ni nihče poskrbel, da bi razvijal svoje talente, se je pa sam naučil latinšč ine, zelo ga je privlačila botanika in je poznal številna latinska imena cvetja, spremljal je slovensko literaturo in zbi- ral avtograme njenih ustvarjalcev . T udi sam je nenehno pisal: dnevnik, življenjske zgodbe in predvsem pesmi. Na tej podlagi so doslej izšle štiri njegove knjige. 432 V id Ambrožič je začel pisati že vsaj leta 1909 in misli so se mu z neverjetno lahkoto oblikovale v verze� V vojnih letih 1914 do 1918 je kot avstrijski vojak napisal okroglo 270 pesmi, 433 Vse k a k o r se j e g i b a l o d Ga l i c i j e , R u si j e , Uk r a j i n e do T i r o l sk e f r o n t e i n po l o ž a j e v na slovenskih tle h. Njegove pesmi se v tem času pojavljajo izjemoma s celim imenom, drugače pa s podpisi V id, V ide, V ide z Mirne, Četovodja V ide z Mirne. V id Ambrožič je imel srečo, da je ostal živ in tudi, da so se ohranile njegove pesmi. Le kje in kod? Res jih je pridno pošiljal v tednik Domoljub in ta jih je enako pridno obja- vljal. Ne pa vseh. 434 Največ jih je nastalo v letu 1917. A vtor je bil pravcati kronist dogajanja 432 V id Ambrožič, Vino mladosti se je povrelo, Ljubljana 1990; Pravljice za odrasle, Ljubljana 1991; Žandar med knjigami in cvetjem, Kamnik 1998; Rože med trnjem, Kamnik 2001; Glas vpijočega v puščavi, 1945–1959, Kamnik, 2002. Vse je založil in izdal njegov posinovljenec Gordan Ambrožič. 433 T oliko se jih dá sešteti v vsak čas omenjenih snopičih, lahko pa jih je še kaj več, le da so se v vojnih razmerah bogve kje izgubile� 434 Ni jasno, ali jih je Ambrožič pošiljal domov . Saj v eni od pesmi govori, da je celo življenje brezdomec. Kronist Vid Ambrožič in snopiči njegovih pesmi. Foto: Marko Zaplatil, 2020. pesnenje_09.indd 149 3. 07. 2020 12:27:54 150 okrog njega� Skoraj vsaka pesem je opremljena z datumom, marsikdaj tudi s krajem na- stanka in še kakšnim pripisom, ki je koristen za študij njenega nastanka� Ni znano, kdaj in kdo jih je – poleg drugih! – kronološko in krajepisno razvrstil in uredil v osem snopičev od 12 do 19. številke s samostojnimi naslovi in letnicami. Danes bi dejali, da je v snopičih upošteval njihov kronotopos. Vid Ambrožič je v petdesetih letih ustvarjanja, od leta 1909 do leta 1959 napisal 44 zvezkov posebej naslovljenih »pesniških zbirk«. 435 in jih vse kronološko oštevilčil. 436 Pesmi, ki vsebujejo motiviko iz prve svetovne vojne, so razvrščene v od številke 12 do 19. V moje roke so prišle prav tako oštevilčene, toda že pretipkane, zato so poimenovane kot snopiči. Iz njihovih izbranih pesmi bi res lahko nastala solidna pesniška zbirka. Snopiči pesmi z naslovi in dodatki so tu navedeni dosledno po izvirniku, zato ni nujno, da se držijo istega vzorca. Vsak snopič ima rubriko Vsebina s kazalom pesmi� 1. [12. snopič:] Nove poezije. Zložil Vid Ambrožič. Celovec 1914. Škrjanče 1916. Judenburg 1917. 2. [13. snopič:] Vojna divja . Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. 1915/1916. 3. [14. snopič:] Ko grme topovi. Pesmi. Spisal Vid Ambrožič. Na tirolski fronti maja 1916. 4. [15. snopič:] Glasovi žalostnih in trpečih. Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. 1917. 5. [16. snopič:] Železni časi, Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. Judenburg – Ljubljana. 1917. 6. [17. snopič:] Vide. Jeremijade, Pesmi četrtega vojnega leta. 1917 Moto: 437 Ljubljana – Judenburg. 7. [18. snopič:] Inter arma. Pesmi 4. vojnega leta. Zložil Vid Ambrožič. Judenburg 1918. 8. [19. snopič:] Pod mračnim nebom. Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. Judenburg, Bruck a. Mur, Trbovlje, Sterntal. 1918. T ako s krbno urejeno pes ems ko gradivo daje odlično priložnos t za kronološ ki oris zunanjih okoliščin in notranjega doživljanja konkretnega vojaka vse od začetka prve sve- tovne vojne do tragičnega konca, tj. razpada države, ki ji je v vojaški suknji služil nepre- tr ganih sedem let. Ob strogo formalizirani or ganizaciji in stalnem menjavanju položajev nastaja tudi vprašanje, kdaj in kako je bilo mogoče spraviti na papir že prej zamišljeno ali sestavljeno ali sproti nastajajočo pesem: zgolj s svinčnikom ali kdaj tudi s črnilom in peresom? V tem primeru je bilo treba imeti ravno ploskev v smislu mize� So vojaki mar že imeli nalivnik e ali kemičnike ? Je bilo dovolj papirja v ta namen? Kako je bilo z raz- svetljavo, saj zaradi stalnih premikov množice vojakov električna napeljava ni bila vedno na razpolago. Zanesljivih podatkov o okoliščinah pisanja pesmi (in tudi pisem!) skoraj ni. Le sem in tja se dá kaj zaznati o njih iz pesmi samih� 435 Ne da bi katero od njih objavil sam. 436 Gordan Ambrožič M, Sklepna beseda …, V id Ambrožič, Glas vpijočega v puščavi, Samo- založaba, Gordan Ambrožič, Kamnik, 2002, 520–521. 437 Moto: »Dovolj, dovolj je že krvi prelite, / popiti jo ne more zemlja več,/ poljane z mrtvimi so trupli krite, / strašno razsajal je krvavi meč.« Boris Miran [= Josip Stritar]. pesnenje_09.indd 150 3. 07. 2020 12:27:54 151 Glede na zastavl jeni cilj je snov načelno razvrščena kronološko, pri čemer so upošte- vane pesmi tako iz naštetih snopičev kot iz objav v Domoljubu , toda zaradi velike količine in ponavljajoče so analizirane le določene tematike; v nekaterih primerih je motivika iz posameznih let strnjena na enem mestu� A) VOJNO LETO 1914 Nove poezije obsegajo 25 enot z nastankom pesmi v Celovcu (1914)� 438 V njih je Ambrožič zbral na enem mestu osebne pesmi, tj� ljubezenske in druge� Glede na vtis, da je Ambrožič pesmi v naštetih snopičih uredil kolikor toliko po neki logiki, je očitno, da je namenoma dal na prvo mesto pesem Virinum, 439 saj se je kot velik domoljub in kot poznavalec zgodovine, zavedal pomena Koroške, Karantanije in še zgo- dnejše zgodovine njenega ozemlja za slovensko zgodovino� Še danes velja, kar je zapisal: »kak kamen od palač, / ki izorje ga orač« ostaja spomin na nekdanjo rimsko zasedbo teh krajev� Stvarna je njegova ugotovitev: »rod za narodom izginja«, znamenje njegove vere pa: »večno je kraljestvo Božje / Cerkev, ki stoji na skali.« 29� 3� [1914]� 440 Odmevi od Vrbskega jezera VI� 441 so iz leta 1914, toda še izpred začetka prve sve- tovne vojne. T isti čas so ga še obkrožale luksuzne vile: »Koliko je tu razkošja, / koliko je tu potrate!« A vtor , sirota od malega, končuje pesem s splošno kritiko socialnih razmer: Čudno res je na tem svetu, kar žele, imajo eni, premoženje, čast in slavo v tem, ko revež zapuščeni mnogokrat ne najde mesta, kamor bi položil glavo… 21. V . [1914] Največ izmed njih je v jeziku avtorjevega časa »zaljubljenih«, vtis je, da ne vse, čisto zares, ali pa je avtor ubral zanje sproščen ton ustvarjanja zaradi velikega zaupanja v ljubljeno dekle� Pesmi z naslovi Rože popek, Ponesr ečeni sestanek, Vprašanje, Plačilo, Prerokovanje, Pri ljubici so lahkokrile spogledljivke, s pripisanim datumom brez letnice, toda enako lahkotna je Ljubici (posvečena Lojzki, 13. 6. 1914). B) VOJNO LETO 1915 Le trinajsti snopič Vojna divja vsebuje nekaj pesmi iz leta 1915� Pri njih navedeni kraji so: Ivanje zhate ob Dnjestru Gal.[icija], Gorizia, Avber, Sienhiew ob Dnjestru, Galicija, Zastavna, Bukovina. 438 Pa tudi v Škrjančah na Dolenjskem (1916) in Judenbur gu (1917). 439 Virinum je bilo glavno mesto rimske province Norik na današnjem Gosposvetskem polju. Za pojasnilo se zahvaljujem Barbari Svetina na Zgodovinskem inštitutu, ZRC SAZU, Ljubljana� 440 Kjer ni dodana objava, pomeni, da je pesem ohranjena v snopiču iz obravnavanega vojnega leta. Ambrožič, Nove poezije, 1� 441 Številka nad njo kaže, da je bilo teh pesmi več in so v teh snopičih kolikor toliko izbrane pesmi. pesnenje_09.indd 151 3. 07. 2020 12:27:54 152 Prva pesem je izrazito poročevalska, pravzaprav ironični komentar trenutnega poli- tičnega stanja s pozicije dobljene zmage na fronti: Veste kaj je novega? Lah jih je dobil! Nič več Soče nam ne bo ne miru kalil! Kar iskal je, je steknil, oh, kako je prav! Zdaj ko puščali smo mu, morda spet bo zdrav! Kar v poltretjem letu je vropal nam in vkral, v enem tednu je ob vse! – To jih je držal! Hotel je na vsak način videti naš svet; zdaj ga gleda, le da mu sveti – bajonet! Tisti, ki je prej podil, divje zdaj beži; čudno, kajneda, kolo časa se vrti! Kaj, polentar, vojska ni brus in malta ne; mojster res si, za kar si, boj ti pa ne gre! Kje so vaše sanje zdaj Lah, Rus, Srb, Romun? – Brez krčmarja delali dolgo ste račun! Kam Cadorna jo cediš, kar neso noge? – Stoj prijatelj! Kriva pot; Tam se v Trst ne gre! Vsaj marelo vzel bi bil v naglici na beg; slabo vreme bliža se, burja, mraz in sneg! Ne obupaj revček vsaj! To bi bil lep šment, če v obupu skočil bi v reko Taljament! 442 442 Domoljub XXX, št� 46, Ljubljana, 15� novembra 1915, 547� pesnenje_09.indd 152 3. 07. 2020 12:27:54 153 »Zopet ena od Soče, ki jo je skoval v str elskem jarku V id Ambr ožič iz Škerjančega pri Mirni.« Tako je zapisalo uredništvo Domoljuba k pesmi Straža ob Soči. Ganljivo je, da se avtor spotika ob ljudi, češ da so Italijani, v resnici pa gre za Rezijane, ki so res hodili po opravilih, s kater imi so si služili tanek vsakdanji kruh, na slovenska tla. A vtor je pač imel izkušnje s samo te vrste »Italijani«� Tam ob Soči, tam ob Soči tam divja vihar strašan; dnevi hudi so in vroči. Zdi se, da je sodni dan. Res je sodbe dan, – tu sodi naš zaveznik se nezvest: sodbo piše naša roka, plačo daje naša pest. Ker polentarski kotiček hránit' jih ne more sam, svoj želodček in mošnjiček polnit so hodili k nam: naše pipce so brusili, 443 k oknom šipe rezali in marele popravljali, stare piskre vezali. Ali zdaj več željni niso naših pipcev in marel; žejni naše zdaj krvi so, lačni naših so dežel: Toda straža je ob Soči! Prej bo Soča tekla v breg, kot bo – zemlje lačni Judež – tu kdaj zmogel iti prek! Lepa naša je Gorica in Primorje in naš Trst; – rod pa, ki mu gre pravica tu, je kakor skala – čvrst! On do zadnjega bo branil svojo zemljo in svoj rod, nikdar se ne boš šopiril tod, polentarski Škarjot! Sline lahko še požiraš, naše zemlje pa ne boš; če se še tak dolgo vpiraš, da ti cepne zadnji mož. 443 A vtor se posmehuje Italijanom na račun rezijanskih brusačev tudi v pesmi Narodna, Domoljub XXIX, št� 24, Ljubljana, 15� junij 1916, 324: »Ko imaš brus v rokah / si mojster; toda Lah / z vojsko ni nič, daj rajši / gmah!« pesnenje_09.indd 153 3. 07. 2020 12:27:54 154 Mirna bodi domovina, brez skrbi slovenski svet: Izdajalski ga polentar, ne dobode niti ped! 444 Samozavest je bila preuranjena� Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje� Tudi zma- govalce je vedno ogrožala smrt. »V spomin bratu padlemu na Oslavju dne 6. XII. 1915 je zložil pesem Na bratovem gr obu četovodja V id Ambr ožič na vojaškem pokopališču v Pevmi pri Gorici 13. XII. 1915« . Natančno opisano pokopališče in posamezen grob za grobom obiskovalca opominja na prav mogočo bližnjo lastno smrt. Pekočo bolečino ob i z gubi edi ne ga svoj ega č l oveka si bl aži z m oli tvi j o i n upa nj em , da ž rt ve pa dl i h ni so z a m an: Ob cerkvici tihi, sred zrušenih hiš, Obzidan je vrt; v njem ob križu je križ. Kot bratu brat, grob je tu grobu enak; junaki v njih vživajo pokoj sladak. Z zelenim ruševjem je vsak ograjen, na vsakem je križek lesen usajen; na vsakem napis ti enak govori: Tu spava junak, ki za dom je dal kri! Na sveti ta kraj jaz zahajam prav rad; saj tu mi počiva stanovski mnog brat. Za dom, za cesarja, za vero se vsak boril je do smrti; – bil cel je junak. In lahko mogoče, da dolgo ne bo, ko mene k njim tudi tu sem poneso: na grobje junakov, kjer prostor samo je onim odločen, ki v boju mrjo. Najdražji mi vendar je eden grobič, ki svež je še skoraj, obložen še nič. Najrajši mudevam na grobu se tem, saj bratec moj rodni počiva mi v njem. Očeta več nimam in mamice ne, ljubezen sestrinska neznana mi je; edinega brata, najdražjo mi stvar, domovju položil sem tu na oltar. Na grob pa ne točim pekočih solza, saj takih solz pravi junak ne pozna. Od križev oko mi gor k nebu hiti, in vroča molitev h Gospodu kipi. 'Gospod, daj junakom zasluženi mir pri tebi, ki blažene sreče si vir. 444 Domoljub XXVIII, št� 49, Ljubljana, 9� decembra 1915, 708� Tudi pri tej pesmi se datuma objave ne ujemata. Morda je avtor dopisoval čas objave po predvidevanjih ali obljubah in ne po dejanskem stanju, saj – domnevam! – kot aktivni vojak ni mogel zmeraj preverjati časa objave. pesnenje_09.indd 154 3. 07. 2020 12:27:54 155 Četudi še mene tu sem poneso, daj le, da zastonj kri prelita ne bo!' 445 Prošnja v zadnji vrstice te pesmi se izpolnila. Čez dve leti je Spomin na brata avtorju navdihnil novo pesem 446 s tragično poanto: »Tujec tepta njegovo gomilo.« 447 C) VOJNO LETO 1916 Pesmi iz leta 1916 so deloma v trinajstem snopiču V ojna divja 448 in vse v štirinajstem sno- piču Na tirolski fronti samo iz maja 1916� Pod pesmimi po vrsti navedeni kraji pogojno dokumentirajo premikanje avtorjeve vojaške enote: najprej na slovenskih tleh, nato na i tal i ja nskih i n avstrij ski h: A vbe r , Kom en, Ga zza dina pri L avisu v juž nih T i rol ih, V igo, Villamontagna, Castelair presse Mattarelo, v gozdu nad Bosco, Sette commune Galio, Asiago, Per gine, Meran; Schleifling, St. Lorenzen, St. Michael / Sv . Mihael, Lind, Škrjanče, Scheitlung, nekateri od njih po večkrat. V teh pesmih je večkrat omenjen vojaški poveljnik Cadorna v italijanski vojski� Vojaščina Na svetem Miheli 449 je izvirni naslov, ki ga je Domoljub poknjižil Na Sv. Mihaelu. Sicer v pesem, ki jo je poslal »četovodja V id Ambr ožič (Mirna)« ni posegal, saj dere kot živa voda: Na svetem Miheli smo fantje veseli, korajžno, brez stráha pobijamo Laha, ki v svoji slepoti tod išče si poti 445 Domoljub XXIX, št� 8, Ljubljana, 24� februarja 1916, 107� 446 Brata imel sem – srce edino, ki mi sorodno je bilo po krvi; davno so že mi razjedli ga črvi: padel za ljubljeno je domovino, padel je zate, solnčna Gorica. Kaj se mi vtrinjaš žgoča solzica? Zadnji ni bil, pa tudi ne prvi� Témno nebo mi ga je kropilo, težka granata kopala gomilo. Zadnjo so pesem mu peli topovi, Soča šumela mu 'Miserere'. Polje oslavsko ga je pokrilo, pa ne le njega, oh, tisočere! Tujec tepta njegovo gomilo� 447 Domoljub XXX, št� 5, Ljubljana, 1� februarja 1917, 55� 448 Vsebuje šestindvajset pesmi� 449 Domoljub XXIX, št� 4, Ljubljana, 27� januarja 1916, 50� pesnenje_09.indd 155 3. 07. 2020 12:27:54 156 tja v naše dežele; a todi ne pelje – le dobro zapomni si Lah verolomni! Tu mi smo na straži nikar se ne kaži! Presneta polenta, če še testamenta naredil si nisi, raj' bučico skrij si! Mi se ne bojimo; mi vas naučimo še kozjih molitvic, »Kšeft« nožev in britvic, ki ste jih brusili po Krajini mili, zdaj proč je za vedno – ti seme poredno! Zdaj konec je »špasa«. Saj dolgo ste časa pri nas se redili; mi smo vas gladili, polentarsko seme! Po njem brez izjeme! Po njem brez pardona, ni škoda Lahona! Izdajstvo maščujmo, poprej ne mirujmo, tovariši dragi, da pošljemo k vragi pijavko to glavno; tja spada že davno! – Polentar, poslušaj, v vas hodit čez Sočo shladi ti kri vročo! Zastonj se upiraš in sline požiraš; zastonj žolč svoj zlijaš, se mučiš in vbijaš. Ne zdaj, ne v bodoče ne bo ti mogoče prodret' naše vrste! – opečeš si prste! – Mi znamo in vemo, zakaj se tepemo: da zemljo svobodno ohranimo rodno; za naše domove, za naše sinove, za naše predrage pesnenje_09.indd 156 3. 07. 2020 12:27:54 157 vzdržimo do zmage! A vi naši mili, kar ste obljubili, to tudi držite: Nas ne pozabite! I zdaj niste sami, mi v duhu smo z vami! Za vas se borimo, za vas vse trpimo; spomin na vas, dragi, podžiga nas k zmagi! Mi čujemo verno, da vi spite mirno! Vi s tem nam vrnite: nas ne pozabite! Dekleta, da veste, ostánite zveste! Ko delo končamo, domov se podamo. Oj, to bo veselje! Vsak svojo popelje k poroki nevesto in ljubi jo zvesto. Otroke vzredimo, Bogu jih vzgojimo, da bodejo taki kot mi smo junaki! – Ženice in mame, ki reve ste same; počakajte malo, saj pridemo kmalo! Možje zmagoviti domov čemo priti; pa v sreči, veselji, spet bomo živeli, in pripovedvali, kako smo kresali porednega Laha, ki nam ni dal »gmaha«: Potrpite malo, saj pridemo kmalo! A vtor je k pesmi pripisal, da bi bila objavljena februarja [19]16. V resnici je bila že 27� januarja istega leta� Ni več mogoče preveriti, ali je uredništvo zatajilo avtorjev pripis: »To pesmico sem zložil na sv . Mihaela v kritju ponoči 16. I. 1916« ali je dodan šele pozneje� Bogoljubovi bralci najbrž niso smeli vedeti, v kakšnih okoliščinah se nahajajo njihovi odsotni moški. pesnenje_09.indd 157 3. 07. 2020 12:27:54 158 Popolnoma vojaško aktualna je pesem Ponesr ečeni izlet / ali kako je D'Annunzio 450 »raj žal« v Ljubljano. Pesem (9 + 2 kitici) ironično pripoveduje o italijanskem iredenti- stičnem voditelj u, ki si je, še preden je Italiji nasilno priključil Reko, odločil »obiskati« Ljubljano. Da Ambrožič ve, o kom govori, pričuje motiv Pegaza, toda sprejem ni bil tak, kot ga je italijan ski pesnik pričakoval. Ali je bil zares ranjen ali je to ironični pesniški do- mislek, ni jasno, kljub avtorjevemu zagotovilu: »T ako končal se važni je dogodek, / resni- čen, ne fantázije izr odek;« Signor D'Annunzio, prérok irredente, preroški videc, prerok vse polente, grdo je gledal, kislo se držal, morda je z levo nogo zjutraj vstal? Kaj še! Z novó se vkvarjal je idejo, srce ga burno vleklo je čez mejo: Ljubljano rad bi videl Gabriel, ta biser neodrešenih dežel. Lahko preroka reč je ta jezila: Oj, kaj je že zastonj prelil črnila! Zastonj so spevi vsi navdušeni, načrti prejšnji so porušeni! Zaman črnilo se in kri pretaka, še zemlja bratska odrešenja čaka; ima še v krempljih jo dvoglavi zmaj zakleto to kraljičino do zdaj! A vendar on v Ljubljano mora priti in videti ta biser čaroviti; saj zrak je prost, ko zemlja, žal, še ni. Na krilih Pegaza tja poleti! Pa žalibog, da Pegaz nekaj šepa. – Pa z aeroplanom; ta bo šele lepa! Sklep je storjen. In koj že drugi dan drči D' Annunzio tja na kranjsko stran. Srce navdušenja mu burno vtriplje, ko zre na svet naš, ki pozdrave siplje »rešitelju« veselo celo pot iz vseh topov, kar jih ima le kod. In skor prikaže se Ljubljana bela, ki tudi je seve na nogah cela; topovi vsi mu »salve« zagrme, da gost visoki vredno se sprejme. 450 Gabriele d'Annunzio (1863–1938), novinar in politik, izrazit predstavnik nacionalizma in pri- vrženec fašističnih idej. Leta 1919 je z iredentisti vdrl na Reko in jo priključil Italiji. Pesnik je bil vodilni predstavnik dekadence in simbolizma v italijanski književnosti. Svetovna književ- nost / Leksikoni Cankarjeve založbe, Ljubljana 1984, 1 14–1 15. pesnenje_09.indd 158 3. 07. 2020 12:27:54 159 Pijan veselja, mesta lepotije, da skor oči bi zbuljil, doli zije, kar nekaj ga v obrazu požgečka in pred očmi se mu stori tema … ------------------------- Tako končal se važni je dogodek, resničen, ne fantázije izrodek; bolj točno pesnik sam popisal bo, ko mu ozdravi ranjeno oko! Jaz nisem kakor on prerok sloveči, z gotovostjo pa vendar morem reči: Navdušenje D' Annunzia je preč, v Ljubljano ga ne bo – nikoli več! 451 Naši junaki 452 je 135 vrstic dolga pripovedna pesem o vojaški enoti, ki se v mraku odpravlja v boj: »Navajeni so gr ozni igri – / doma golobčki, v boju tigri.« Izjavni osebek ima pred očmi skrajnosti v letih: že »osivele« može in njihove sinove, še »golobrade« mladeniče. Vživlja se v njihovo notranjost letom primerno. Mladi se v mislih mudijo pri dekletih, očetje pri ženah in bralec z njimi v družinah, kjer najmlajši zelo pogrešajo očete, za katere jih matere nagovarjajo, da molijo zanje� Po prošnji k Bogu, naj jih ohrani, se izjavni osebek kot eden od korakajočih udarno obrne na tovariše s prav nič milimi bese- dami za »sovražnika«: »Pobijmo zarod gadji!«, »Pobijmo vrage, krvoloke!«, »povodenj vražjo zajezite, / da z nje se r oj polentarije / po naših krajih ne razlije!« To je edina pesem z izrecno poanto, da v boju proti Italijanom ne gre za ne le za avstrijsko državo, temveč za slovenski narod: Počasi trudnega koraka po blatni cesti, v varstvu mraka, ki pred sovražnikom jo krije, se dolga, temna črta vije. Ta dolga, nepregledna vrsta, oj, to je naša vojska čvrsta; to je naš up, to nada naša! Katera v moči jo prekaša? V enaki sivi vsi opravi pogumno spejo v boj krvavi. Glej, štirje so in štirje v vrsti, mladeniči, junaki čvrsti; v življenja zorni še pomladi cvetočih lic, še golobradi. In zraven, glej, možake smele v življenja boju osivele! Že leta hrbte jim krivijo, že štirje križi jih težijo; a zdaj, ko kliče domovina, 451 Domoljub XXIX, št� 24, Ljubljana, 15� junija 1916, 325� 452 Domoljub XXIX, št� 16, Ljubljana, 20� aprila 1916, 220–221� pesnenje_09.indd 159 3. 07. 2020 12:27:54 160 očeta rabi kakor sina, se vsak podviza in potrudi, da domovini v stiski hudi po svoji zmožnosti in moči – kot mladci – na pomoč priskoči. Na rami puško smrtonosno, na plečih telečnjak, da rosno jim vroče je postalo čelo; a vsi naprej hite veselo. Oh, kaj jih je, nešteti broji! Kdo ve, če po končanem boji povrnejo se zdravi, čvrsti? Kdo zna, kje bo vrzel v vrsti? Na to ne mislijo junaki, naprej hiti pogumno vsaki. Navajeni so grozni igri – doma golobčki, v boju tigri. Pri mnogih dobro še poznana, zaceljena je komaj rana; zdaj gre, da stari dolg povrne, naklepe stre sovragu črne. Smrt ni jim mar, se ne bojijo. Drugam zdaj misli jim hitijo: Poglej mladeniča orjaka, kako ponosno ti koraka! Oči pa v daljo mu strmijo, poglej, kako se mu žarijo! Doma je v mislih pri nevesti, ki čaka ga v molitvi zvesti; zvestejše najti ni mogoče. O varuj jo, nebeški Oče! Junaka, oj nebo ohrani; ti deva zvesta mu ostani! – Poglej moža, že las srebrnih, ki skoraj več jih bo, kot črnih! Kako zamišljen je globoko, pôt briše s čela s trudno roko! Kako je daleč proč od doma; in tja zdaj duh njegov mu roma. V družine v duhu stopi sredo, pred saboj gleda ženko bledo; ženico pridno kakor mravlja večerjo skromno si pripravlja Pri delu semtertja obstane in solza iz oči ji kane . . . Krog se pode otroci gibki; najmlajši še počiva v zibki. Glej, Tonček se oprime krila in de: 'Povej mi mama mila, pesnenje_09.indd 160 3. 07. 2020 12:27:54 161 kedaj se vrne ljubi ata?' Še Anka se oklene brata in jokajoča v mamo sili: 'Kedaj se vrne ata mili? Oj mama, oh midva sva v strahi, da nama ne vstrele ga Lahi!' Solze si žena pridržuje, tako obema naročuje: 'Molita le otroka zlata, in skor se vrne ljubi ata!' – Kako hitita plavolaščka, in solznega oba obraščka poklekneta pred sliko sveto, in molita za ata vneto. In ko so malčki oskrbljeni, v sladki sen vsi zatopljeni, usede žena se za mizo, svetiljko bolj primakne blizo; potegne z nedrij sliko njega, ki njej najdražji je od vsega; jo dolgo verno ogleduje in v vročih solzah poljubuje. Potem pa pismo dolgo piše in solze iz oči si briše . , . V teh mislih mož še ne zapazi pekoče solze na obrazi; in mesto pri ženici zvesti na cilju pota je, na mesti … Nebeški oče nad oblaki, poglej to naši so junaki! Gospod trum vojnih, ti jih ščiti junake te, da zmagoviti povrnejo se s polja slave; ohrani čvrste jih in zdrave! In ko zatrt sovrag bo kleti, še enkrat daj jim svojce zreti; da po izpiti grenki kupi se spolnijo jim sladki upi! – A vi junaki stari, mladi, pogum! Pobijmo zarod gadji! Sovragu smrt, ki je povzročil nam toliko gorjâ; pretočil krvi nedolžne že potoke. Pobijmo vrage, krvoloke! Kdo kriv je drugi, da trpite po svojih dragih se solzite? On vam je to gorje povzročil, in vas od vaših dragih ločil! pesnenje_09.indd 161 3. 07. 2020 12:27:54 162 Od grde lakomnosti same nam ruši naše božje hrame; razbiti naše če domove in nam potujčiti sinove! Zato pa stojte kakor skala, ki se nikdar ne bo zmajala! Kot močen, trden jez bodite povodenj vražjo zajezite, da z nje se roj polentarije po naših krajih ne razlije! Po njih! Da jih veselje mine, da jim preidejo skomine po naših krajih; naj spoznajo s kom zdaj opraviti imajo! Saj tu se záse bije vsaki; zato po njih, po njih, junaki!! Lah beži! je pesem, opremljena z natančni m datumom: 1. junija 1916, navdušenega obračuna: Prišel je plačilni dan, oj, gorje ti, Italjan! Čas je tu, vesela doba, ko hinavstvo, nezvestoba, tvoj pohlep bo kaznovan! V besedišču je zaznati Gregorčičev vpliv , pesem v celoti pa z opisom boja nekako sledi Prešernovemu uvodu h Krstu pri Savici . T o je bil tisti srečni čas za avstrijske čete, ko so prodrle daleč v notranjost severne Italije tja do Piave: »Prišel je osvete čas! / Kakor se udere plaz / z gor in ruši, vse podira, / kar na potu ga ovira, / táko mi podimo vas!« Zdaj je konec lepih sanj: Kakor ubijalec Kajn Lah beži zdaj brez prestanka, in nikjer mu ni obstanka; svet pa zre z zasmehom nanj! Leto dni si noč in dan ti v nas butal, – a zaman! Celo leto se upiral, bedno krvavel, umiral; res junak si, Italjan! Nam drugače gre spod rok; z nami sreča, z nami Bog! Krepek sunek, dve nedelji kje že v tvoji smo deželi; ti pa tečeš brzih nog! Kaj smo mi, si zdaj spoznal. Rad bi nam prostost bil vkral, našo zemljo nam uropal. pesnenje_09.indd 162 3. 07. 2020 12:27:54 163 Revež! Nam si jamo kopal, slednjič sam si vanjo pal! Oj, D'Annunzio, prerok, ne več himen, nekrolog piši slavi domačije; uči se od Jeremije, kako peva se na – jok! Vse zastonj, če se srdiš, naših trum ne zadržiš! To lase Cadorna ruje –, trda ide, zmiraj huje. Slabo vreme – to je križ!! 453 Ambrožičeva Spominčica spominja na srbsko pesem Majke Jugovićev , ki po boju išče svoje padle sinove. T oda v nadaljevanju njegova pesem zavije popolnoma po svoje. Po krvavem boju je zmanjšano število vojakov . Eden od njih se zaskrbljeno ozira po pa- dlih in najde med njimi zvestega tovariša: Oh, tu leži mu zvesti drug! Na prsih rana mu zija – Na daljni sever, topli jug ga spremljal je in ž njim vred pil je kelih radosti in tug. – Zanj konec boja je in muk; on srečen je, ki je prestal! Kako pa bode on prebil, ki pol srca je ž njim zgubil?! Pri glavi mu grmič cveti spominčic modrih kot nebo; junak odtrga cvet droban, ki rdeča kri se ga drži, rudeča mučeniška kri. Pripne na srce ga zvesto, na srce polno bolečin na druga zvestega v spomin. Na bleda ustna vroč poljub, na mrzlo čelo sveti križ, – o srečen, ki več ne trpiš! – – Še en pogled na strti up, potem naprej med bojni hrup! Na svidenje, predragi moj, mogoče dolgo več ne bo, ko zopet združim se s teboj! Pergine, 2. 6. 1916 454 453 Domoljub XXIX, št� 26, Ljubljana, 29� junija 1916, 350� 454 Domoljub XXIX, št� 31, Ljubljana, 3� avgusta 1916, 417� pesnenje_09.indd 163 3. 07. 2020 12:27:54 164 Preživele vpričo mrtvih obhaja tesnoba, da jih še čaka, kar so oni že prestali, po drugi strani pa sreča in hvaležnost za podarjeno življenje (Povratek, Komen, 1� III� [19]16])� Ob svežih grobovih se pojavi, v obravnavanem opusu zelo redek! – motiv maščevanja zaradi izdajstva: da je Italija, najprej zaveznica Avstrije, pristopila k antantnim silam: Zopet zdrav se iz trpljenja in iz boja vračam; poln hvaležnosti, veselja proti nebu se obračam. Poleg mene še pred dnevi drug je moj korakal; v vrsti zdaj vrzel je; revež sreče moje ni dočakal. In še mnogih in še mnogih manjka v naši vrsti! […] Gora Svetega Mihela, oj nesrečna gora! Koliko življenje mlado tukaj jih pustiti mora! Kamor se ozreš, ugledaš stare, sveže grobe […] Kri njihova glasno kliče k Bogu Maščevalcu; ž njo se druži naša prošnja: smrt, pogibelj izdajalcu! 455 V albumu mojega srca (Gazzadina, 4. IV . 1916) je pesem iz dvanajstih štirivrstičnih kitic, v katerih izjavni osebek obuja spomin na neimenovane padle tovariše in jim zago- tavlja vedno večjo ljubezen, »ker je močnejša kakor smrt / in seže v gr ob.« Še več, nareja jih za svetnike: »Or ožju zmago našemu / sprosite in nam vztrajnosti, / da zvesti vzdržimo kot vi / do skrajnosti!«� 456 Narava se prebuja, cvetje in ptic e se veselijo, toda zunanje razkošje se ne ujema z notranjim razpoloženjem izjavnega osebka: Ptičko selivko, ki se je vrnila iz daljnih krajev in ga izz iva, zavrne z mislijo na bojišča in grobove (Na okenca omrežena, 19. IV . [1916]). Domoljub je v objavi obe pesmi združil v cikel Pomladni glasi, 457 ki so se v naslednji šte- vilki še nadaljevali. V četrti pesmi s tradicionalnimi štirivrstičnimi kiticami z žensko rimo primerja spomladansko kmečko delo na polju, ko polagajo seme v zorano zemljo, z lastnim ravnanjem: Mi kopljemo grob pa za grobom, / junake polagamo v nje, / ki dali so mlado 455 Domoljub XXIX, št� 13, Ljubljana, 30� marca 1916, 177–178� 456 Vojna divja, 13. snopič, Pesmi zložil V id Ambrožič, 1915 / 1916, 14. 457 Domoljub XXIX, št� 20, Ljubljana, 18� maja 1916, 273–274� pesnenje_09.indd 164 3. 07. 2020 12:27:54 165 življenje / za svobodo rodne zemlje.« Obojne naj blagoslovi nebo: »njih setve – pojene s solzami, / in naše – gnojene s krvjo!« 458 Grob (Asiago, 5. 5. 1916) je pesem, ki v šestih, izjemoma petvrstični h kiticah, de- luje slovesno pietetno, prav tako za skupino neimenovanih v skupnem grobu: »smreke uspavanko sladko šumijo, / vam, oj junaki v zemljici tuji, / rose se jutra nad vami solzijo. // Križa na gr obu ni, ne napisa, / ki bi navedel žrtve nam smrti, / puške počez dve stojita le strti, / ki pa nam neme glasno govorijo, / kdo in zakaj so v tem grobu zamrti.« Tisti, ki jih iščejo, jih nikoli ne bodo našli. Podobno sočutna je pesem Na grobovih naših drugov (Binkoštna nedelja, Pergine 11� 6� 1916)� Kmet se veseli bogate žitne letine, toda še boljšo žetev ima »žena bela, smrt koščena« ( Dvojna žetev, Meran, 4. 7. [1916?]). Ob Ambrožičevi sočutnosti, sposobnosti oblikovanja in dolgem stažu v vojski je razumljivo, da je napisal veliko posmrtnih pesmi padlim bo- jevnikom� Med njimi sta rojak korporal Jože Rugelj (iz Mirne, padel 9. VII. na tir .[olski] fronti), (St. Lorenzen 20. 8. [19]16) in Andrej Lenarčiču iz Sevnice, padel »na laškem bojišču, 21. 8. [19]16«)� 459 V ciklu Na dopustu je združenih sedemnajst pesmi, ki niso nastale v enem zamahu. T ako je hrepenel po domačem kraju, zdaj pa je vse drugače, kot si je predstavljal. Vpričo žalujočih za padlimi ga je sram, da živi. Star mož ga brez besed sprašuje: »Kako da ti si prišel, / a naš je pal?… (15. 8. 1916). Soseda celo leto nima glasu od moža. Ne ve, ali je žena ali vdova. Edini sin ji je padel. Hčerke je je sram (Schleifli ng, 21. 8.). »K studencu šel sem pod goro, / tam videl dekle sem mlado, / plenice prala, pela je, / ko vzre me, zaru- dela je… // Njen ljubi daleč se bori / in misli nanjo dni, noči, / in nič ne sluti, nič ne zna, / kaj vse se pripeti doma… (23� 8� )� Sogovornica se zdrzne, ko zasliši »topa strašni glas« v daljavi� On pa ob pomisli na »ž elez ni s edem najs ti polk«: »Jutri pa bom zopet tam, odkoder ti glasovi / prihajajo sem k nam!« Potem ji pripoveduje o zadnji uri njenega sina, »ko mu sr ce pr ebila je svinčenka «. T udi doma umirajo. Namesto na domu prijaznega človeka je vabilo za obisk uresničil na njegovem grobu (avtorjev pripis: Dom.[oljub], 28� 9� )� Prišel je čas, ko se bo spet moral odpraviti na pot »kot Adam iz paradiža« (21� 8� )� Dekle mu ob slovesu priznava: »Tudi jaz prebijem mnogo boja: / in ostanem vedno zvesta, tvoja!« (Leoben, 24� 8� )� Kam? … se sprašuje izjavni osebek, ki se – po vzoru Župančičeve Z vla- kom – vedno bolj oddaljuje od » miljene domače grude«: »Kam me tiraš, črni vlak, povej?/ Ali gr em po lavor ove vence?/ Ali gr em v deželo smrtne sence?« Misel na smrt ga ne plaši: Saj že davno nate sem pripravlje n; / ne bojim se te, ki tam kosiš. / Z Bogom mojim sem in s svetom spravljen; / žitje vropaš mi, mir podeliš. 460 Kaže, da je Domoljub opustil zadnjo kitico. Menda ne zaradi pomanjkanja prostora, prej zaradi pesimistične napovedi: »Nemoten vlak drči napr ej, / zunaj pusta je jesenska noč; / tema, da je moč pr edr eti ni, / živa slika je – bodočih dni…� (Meran, 24. 6. [19]16). O menjeni cikel s e konča z zrelo refl eks ijo. M ar mu je za medalje in s vetinje: »V stoterih bojih že sem se boril / kot vrl junak, / na prsih moje hrabrosti svetinja je srebrna 458 Domoljub XXIX, št� 21, Ljubljana, 25� maja 1916, 287� 459 Domoljub XXIX, št� 36, Ljubljana, 7� septembra 1916, 479� 460 Domoljub XXIX, št� 37, Ljubljana, 14� septembra 1916, 490� pesnenje_09.indd 165 3. 07. 2020 12:27:54 166 znak. // A sebe samega premagati / še zdaj ne znam, / in sebe samega sem žalosten / in me je sram! (Lind, 15. 9. [19]16. Non ho tenuto! †Ad memoriam! 1. 10. 1916.)« Narodna se res zgleduje v začetku po njej, potem pa lahkotno in posmehljivo nada- ljuje na račun »preklicanega Laha«, ki odpira novo fronto na Tirolskem� Izjavni osebek je tu še zmeraj vzvišen nad italijansko vojsko in njegovim vojaškim strategom Cadorno, ki je za nek svoj poraz na soški fronti krivil slabo vreme: Cadorna pa jamra, ker je tam kakor prej; Kaj, vreme je krivo da ne moreš naprej? Prehuda mora je, prehuda toča je »in zmaga nemogoča je!« 461 V razpol oženj ski pesmi Na straži se izjavni osebek šele v zadnji kitici dá osebno prepoznati, v prejšnjih sedmih pa je skrit v tretje-osebni pripovedi o mladem vojaku, ki se v deževni noči stiska v premočen plašč. Podobno temačno in turobno je razpoloženje izjavnega osebka: Temna noč, deževna noč! Dalje sežeš, kakor zreš; tenka, mrzla burja brije, kot za stavo pada dež. Blagor mu pod streho v koči, a gorje mu, kdor v tej noči zunaj v temi, mraku, noči biti mora! V mokri plašč se stiska svoj tam na straži mlad vojak; nemo zre tja v stran nasprotno, kjer preži v zakopih vrag. Truden, moker je do kože, udje trdi kot orožje; v srcu žalost, domotožje Mraz ga stresa. Sam je v temni noči, sam; šum je vtihnil, bojni grom. Verno čuva – drugi spijo, duh pa misli mu na dom. Sem, tja zabrenči svinčenka. – Kje si dom, otroci, ženka? Dolge ure, služba grenka, trda, težka! Dež pa lije kar naprej, kakor plakalo nebo 461 Domoljub XXIX, št� 24, Ljubljana, 15� junij 1916, 324� pesnenje_09.indd 166 3. 07. 2020 12:27:54 167 bi nad padlimi junaki, nad nedolžno njih krvjo … Tema je, nebo oblačno! V mojem srcu ni drugačno, prazno je, življenja lačno, zvezd želi si … – 462 Sette commune Galio 4. 5. 1916 463 V gorski vasici, ki jo bukolično opiše: – »kakor jagnjeta na paši / hišice s cerkvico belo / izmed drevja se belijo. / Kot očesca radovedna / mala okna v svet strmijo. // Kakor zlati pas obdaja / selo polje rodovitno.« 464 – in na zunaj doživlja kot »zemeljska nebesa!« se v a r l j i v a sl i k a v h i p u i z k a ž e z a v a r l j i v o . Ml a d a ž e n a v č rn i r u t i m u r a z k r i j e , k a k o j e v o j n a razdrla srečo njihovih družinah, domovih: »Gor na severu ob Dnjestru / in v Karpatskem tam pogorju / položili mlada žitja / so na žrtvenik domovju. / Padli so kot cveti pestri / pod koso predraga bitja! / Dol na toplem sončnem jugi / so izkrvaveli drugi; / ob Adiži, bistri Soči / kri njihova zemljo moči.« / … (Meran, Sv� Rešnj� [ega] Telesa dan 22� 6� [19]16� ) Ambrožiču je blizu kmečki svet, zato se zaveda osiromašenja, ko za kmetije skrbijo onemogli starci; na mesto da bi ji h upravlj ale ml ade moči, se na boji ščih izpost avljajo smrti (Ob košnji, Meran, 30� 7� [19]16)� 465 Osiromašenje je tudi zvočno, saj je /g/orska cerkvica« postala »stražarka« 466 »nema«: namesto »srebrnega glasu« zvonov , ki so jih pobrali, že celo leto sliši le »grom topov izza hriba«� 467 V Ambrožičevi zapuščini ima pesem naslov Cerkvica v V itovljah (pri Šempasu), tudi sicer je v objavljenem besedilu opaziti nekaj uredniških posegov� V pomladnem razkošju je vsega dovolj, »a kje je on, pr edragi moj?« Manjšalnice »potoček«, »ptič ice«, »vrtič«, »r ožice« (Dekličja tožba, 21� 4� [1916]) posredujejo dekli- ško čustvovanje. Na vrhuncu je na videz moralistična, a refleksivna, aktualna pesem za vse čase: Človek v podivjanosti je svoji zdaj zašel tak daleč, da zares samega bo sebe strebil z zemlje, ako Bog ne bo posegel vmes. Svet neumni in sedaj si praviš: Če je Bog, bi tega ne trpel! Ni ti li podaril proste volje? Kar sejal si, to boš tudi žel (21. 4. [1916]). 462 Domoljub XXIX, št� 33, Ljubljana, 17� avgusta 1916, 440� 463 Po podatkih v 13. snopiču Ko grme topovi, maja 1916, 4� 464 Pesem z enakim naslovom V gorski vasici (Bruck a/d Mur 8� 6� 1918) je nastala še dve leti pozneje. Ali res le zaradi podobnosti z domačo vasjo? »Rodna vas mila / Sedem let v njo mi / pot je zaprta, / ljubav do nje pa / ni še zatrta. // Sedem let dolgih / tavam brez doma, / srce pa vanjo / slednji dan r oma! // Ljubka vasica / v daljni tujini, / kdaj ti vzr em sestr o / v mili očini?« (Snopič 19, 6). 465 Domoljub XXIX, št� 29, Ljubljana, 20� julija 1916, 388� 466 V originalu je »stražarica«� 467 Domoljub XXIX, št� 30, Ljubljana, 27� julija 1916, 403� pesnenje_09.indd 167 3. 07. 2020 12:27:54 168 Dekleta »Zložil še v Galiciji, spisal v Schleifling-u, 18. 8. 19[16]« je pod pesem Ena okrogla pripisal V id Ambrožič, kar lepo dokumentira, da je med nastankom posamezne pesmi in njenim zapisom lahko obstajal dolg časovni presledek. Navedena je ena redkih znanih iz vojnih dni o dekletih: – »pa je križ z njimi. / Jaz sem na vojsko šel, / punce pa v Rim.« Pesem nagajivka (12. XII.) z ra z gi ba no kom poz i c i j o ra z l i č ni h ki t i c , dol ž i no vrst i c i n kom- binacijo različnim rim s pominja na eno od K ettejevih pesmi iz novomeš kega obdobja, sicer pa je blaga satira na neodzivno točajko: »čuden je deklič, / rada ima moje kronce, / mene pa prav nič!« T akih se gostje hitro naveličajo , vina pa nikoli. Podoknica iz šestih štirivrstičnic je na začetku kakor našobljena zaradi ponesrečenega vasovanja, pri čemer se navihano sklicuje na svetopisemsko izročilo: »Mor da pa dekle še čulo ni, / sprejemati da popotne ljudi / telesno je delo usmiljenja, / zapomni si deklica miljena!« V nadaljnjem notranjem govoru ni kakšne čustvene razbolenosti, le razočaran je, da ne more na toplo, kar je seveda lahko tudi metafora za dekletovo naklonjenost� Zadnji dve kitici nedvou- mno pričata o vojni in vojaku, čeprav še ohranjata šegavo razpol oženje: »Ah vzel dinamit bi in ekrazit, / razstr elil z njim ta nesr ečni zid; / pa ne, to bi vojska bila že, / a jaz sem sit te neumne vojske! // Dve leti trpi že, odveč je vsem, / vse mir želi, jaz novo naj začnem? / – Smodnik dinamit in nesr ečni Žid / in ti ljuba povr h – pojtè se solit!« (Škrjanče, 8. XII. 1916)� 468 V osnovi na folklorno šaljivost navezana pesem je nagajiva le na videz, saj vse- buje resno moralno poanto� Ti boš pa doma ostala, pa te tudi čaka boj, zdaj zvestoba pokazala bode in pogum se tvoj. Če svinčenka me zadene, me junaka ne skrbi; Ti se nič ne boj za mene, pazi, da ne padeš ti! (20. IV . 1915/16). Druga pesem Zvezda se je utrnila s popolno vpletenostjo v vojne razmere se na de- kletovo povpraševanje po fantu konča baladno: Dekle je pri oknu stalo, zrlo v tihi mir noči; k zvezdicam povzdigovalo solz rudeče je oči. »Oj nebeške lučke zlate, oj, kako ste srečne ve! Ve bolesti ne poznate, ki razjeda mi srce. 468 Ironična Sprememba (1916, brez datuma) govori o sladki dekletovi govorici in belih zobkih, po poroki pa je žena brez nasmeha, »a zobe mi kaže še!« pesnenje_09.indd 168 3. 07. 2020 12:27:55 169 Vdrugič trate so zelene, vdrugič rožice cveto, kar je ženin šel od mene v daljne kraje – na vojskó. Oh, zastonj zdaj reva čakam; ni od njega več glasu. Sama vse noči preplakam in trepečem od strahu. Svetla zvezdica nad mano, lajšaj ti srce zdaj mi! Tebi – dobro vem – je znano, kar ugibljem jaz vse dni. Oj, povej mi zvezda zlata, je-li živ, al' v grobu spi, tam kjer črnih vranov jata po poljanah se podi? Dekle si oči zatisne; zvezda ne pove ji nič. A tam zunaj sova vrisne, votlo poje smrtni ptič. Zvezda, glej, se je vtrnila, daleč padla za gore; a, ob Soči je prebila krogla nekomu srcé. 469 Prazniki V oščilo moji mili mamici, za god iz vojne je bilo pomotoma ali namenoma objavlje- no dvakrat� 470 Vojaško sv. obhajilo je avtorju seglo do dna, saj se je zanj potrudil s sonetom� Kljub svečanemu dogodku in meditativ nemu razpoloženju je njegov kontekst neusmiljeno rea- lističen. Le misel na smrt je blažja? Po bližnjih brdih treskajo granate, da šklepetajo okna, zid se stresa; a nam odprta danes so nebesa; saj sam Gospod nas vabi k sebi v svate. »Oj pridite vsi, da si okrepčate za pot težavno duše in telesa! Če z vami sem, ne bojte se ničesa.« In mi hitimo k Njemu! – Ure zlate! 469 Domoljub XXIX, št� 13, Ljubljana, 30� marca 1916, 176� 470 Domoljub XXIX, št� 16, Ljubljana, 20� aprila 1916, 220–221� Domoljub XXIX, št� 22, Ljubljana, 31 maja 1916, 299� pesnenje_09.indd 169 3. 07. 2020 12:27:55 170 Kot prvi verniki, ki preganjalec jih je moril, so v sveti tej skrivnosti moči za boj iskali in kreposti: tako i mi. In kot junaki pravi potem pogumno gremo v boj krvavi; saj On je z nami, smrti zmagovalec! 471 V postnem času leta 1916 je pesnik bival na Krasu, zato je bil še toliko bolj dovzeten za boleče doživljanje vojnih razmer na domačih tleh in Božjo navzočnost. Znamenje je ena najboljših Ambrožičevih pesmi: Na koncu na pol razbite vasi, ob potu tam znamenje staro stoji, Iz njega nas gleda tak miljeno srce Jezusovo usmiljeno. In kadar po potu tod mimo spem in v sliko premilo se ozrem, pri srcu postane mi tak lahko in dalje stopam z novo močjo. Ah vojna divja vse tod okrog, končana je vas ta in kraj premnog, podrte so hiše, zvonik razsut, saj boj se bije nedaleč ljut. Že celih dolgih mesecev devet topovi grme, da trese se svet, granate hrume v kraj prej tak krasan in iščejo žrtev noč in dan. Preplašeno ljudstvo zbežalo je, le znamenje sveto ostalo je si [sic!] zdaj nedotaknjeno sredi vasi ob potu, ovito z bršlinjem stoji. In vsak večer oživi se ta pot junakov nebrojno koraka tod; Neštete čete vse v eno smer, ko pade mrak, stori se večer. Zveličar se milo ozira v nje, ko vidi junakov dolge vrste in zdi se mi, da pozdravlja nas, za težko pot blagoslavlja nas. Kdo šteje čete nebrojne te, ki šle so tod v teku vojne te! oh, koliko šlo jih je gor in kaj se ni povrnilo jih več nazaj! 471 Domoljub XXIX, št� 14, Ljubljana, 6� aprila 1916, 192� pesnenje_09.indd 170 3. 07. 2020 12:27:55 171 Cvetoče vasi, mladeničev cvet vničuje, pobija[l] sovrag nam je klet; kedaj te gane to naše gorje? Kedaj bo konec solza in zmot, moritve te, kdaj zaukažeš Gospod, da angel smrti, ljuto besneč, v nožnico vtakne krvavi meč? Gospod, spoznamo, grešili smo, to kazen strašnó zaslužili smo, odlašal si dolgo, svaril lepo, a slednjič si vdaril nas strašnó. A zdaj, ko se k tebi vračamo, skesani se k tebi obračamo, obrni spet k nam svoj mili obraz, odvzemi to šibo, usmili se nas! Ko je na morju divjal vihar, in prosil te je apostol – ključar, usmiljen roke razširil si, razburkano morje pomiril si. Tako razburjen svet sedaj pomiri in blaženi mir nam daj, otmi nas, poginjamo, o Gospod, usmili, usmili se nas o sirot! Komen 12. III. 1916. Domoljub jo je objavil 13� IV � [19]16� Pripis pod pesmijo: »Konfiscirana!«, tj� zaplenje- na, zasežena., pove vse. Najbrž zaradi opisa vojaških nalog, vojnega stanja ali očitkov Bogu. Na V elik o noč 1916 ni nič prazničnega v skladu s tradicionalnimi obredi in litur gič- nim letom: »Kje je letos božji gr ob, / kje je cerkev in oltar? // Kje je pesem radostna, / … zvon velikonočn i? – / Nem je dolgo že. – Kako / pel bi v vojni krvoločni? // T ri dni vča- sih je molčal, / pa nam bilo je dolg čas; / letos petek véliki / celo leto je za nas.« »Strelni jarek je naš dom, / cerkve so – podzemski r ovi; / mesto zvónov pa pojo / smrtno pesem nam – topovi.« (22. IV . 1916). Pirhov , pogače še doma marsikje ne bo. Redke so hiše, v kateri kdo ne bo manjkal� Z naslednjega dne sta še dve pesmi pod istim naslovom� Druga od njiju primerja pohod vojakov na položaje na sam večer velikega petka z Jezusovim križem in mislijo Nanj. Obe pesmi sta v štirivrstičnicah, medtem ko je tretja raznokitična in skuša slediti litur gični vsebini velike nedelje (23. 4. 1916). Zadnja v istoimen skem snopiču je pesem Vojna divja z umetelno obliko, ki morda nakazuje svetovno razklanost� Vojna divja … – Pomlad se smehlja… srce se mi širi – v čudnem nemiri. Polno življenja – in hrepenenja. Kaj hočeš srce? – Hočeš li k sreči, ki je tak blizo – pa jo doseči mogoče ti ni? – Petje te drami, pesnenje_09.indd 171 3. 07. 2020 12:27:55 172 cvetje te mami… – tiho, srce, umiri se, – pomlad je prišla, a zate ne! – ne daj zapeljati od ptic se veselih, – tebi je piti trpljenja kelih…. Ena sama žalost – je svet vesoln, Čeravno je petja in cvetja poln. Vel.[iki] poned.[eljek], 24. IV . [19]16 472 Sveto tel o – dvojen spr evod v devetnajstih dvovrstičnicah prime rja dva sprevoda. V procesiji ob velikem krščanskem prazniku za Sveto Rešnje T elo letos ni mož in mladeničev . »Daleč so letos, ni jih doma, / tam so, kjer vojna, smrt divja.« Na drugi strani četa, ki gre v boj� V njej »ni petja, globok je molk.« V duhu so povezani z njimi, ki doma vroče molijo zanje� »Praznik doma je tak svečan, / tu bo za mnogega zadnji dan« (Meran, 22� 6� 1916)� Božič 1916 je iz štirih delov ali spevov sestavljena pesem� Od prvega je znan samo prvi verz »Ko grome topovi «, posebnost drugega – iz sedmih štirivrstičnih z žensko rimo – je, da je » sveta noč« poosebljena v rahločutno žensko: našla nas je sredi hoste v strelskem jarku zakopane […] zrla borce v snegu, mrazu, s tugo v srcu in obrazu. Se nad njimi je sklonila, vročo solzo potočila, tožno djala in se stresla: 'Mir na zemljo sem prinesla; […] svet ga pa sprejeti noče.' To je djala, zaihtela, z mirom v raj je odhitela, spet nazaj, nebes poslanka sveta noč, vsem draga znanka. T retji del simbolično p otrjuje realnost, da ž e t retje l eto namesto a ngelskega petja »puške pokajo«� V njem ni nobene sentimentalnosti: »Revčki smo vojaki mi, / revnejši od Jezuščka; / on ima vsaj boren hlev, / mi pa niti hlevčeka. / Nam nebo je krov in hram, / zemlja postelja je nam «. Četrti del je ena sama prošnja molitev , da bi bil že končno mir: Naj dovolj bo že enkrat konec strašne razprtije, konec večne te morije, da se spravi z bratom brat! Prošnja je teološko podkrepljena z osebno izkušnjo in otroško zaupnostjo: Saj zato si se včlovečil, da človeštvo bi osrečil, ti si prišel nas otet, 472 V Domoljubu je bila objavljena 18� 5� 1916� pesnenje_09.indd 172 3. 07. 2020 12:27:55 173 gani zaslepljeni svet, daj človeštvu mir, pokój! Dosti je krvi prelite, dosti vojne grozovite, dosti žalosti, solza in pekočega gorja! […] Milo Božje Detece, pridi in nas vsmili se. (24. 12. 1916). 473 T r etji vojni Božič! je otroško prisrčna pesem, brez sovraštva, ena sama ganljiva prošnja za mir� Božje dete Jezusček, ki rojeno si nocoj: pridi, sólze nam obriši eno prošnjo nam usliši, mir s seboj prinesi svoj! Naj že vendar bo enkrat, konec splošne razprtije: naj miru že solnce sije, naj se spravi z bratom brat! Saj zato si se včlovečil, da bi verne nas osrečil, saj si prišel nas otet, gani, gani grešni svet, ki je v sporu med seboj, daj človeštvu mir, pokoj! Milo božje detece daj nam čase mirne že! 474 Domovina V mraku je dozorela Ambrožičev a pripovedna pesem iz trinajstih kitic z oklepajočo kompozicijo. Prve štiri kitice in zadnja se nanašajo na izjavni osebek, ki se daleč od doma spominja domačih pri večerji. Njegovo mesto ob mizi je prazno. Vsi že sladko spijo, le mati bedi ob misli nanj. Na drugem koncu pa vojak: »kje si mati zlata, kje moj dom, / kdaj te zopet vidim, domovina!?« 475 V mraku Mrak objema skromno gorsko vas v znožju snežnih gorskih velikanov; kot kresnice okna v mrak žaré, glas molitve čuje v hišah se vaščanov. 473 Domoljub XXX, št� 1, Ljubljana, 4� januarja 1917, 8� 474 Domoljub XXX, št� 1, Ljubljana, 4� januarja 1917, 3� 475 Domoljub XXIX, št� 20, Ljubljana, 18� junija 1916, 271� pesnenje_09.indd 173 3. 07. 2020 12:27:55 174 Zvezde se na nebu vžigajo, lune srp tam med oblaki sije; mir svečani vlada vse okrog, – noč skrivnostna, polna poezije. Mrko gleda z griča nad vasjo v mrak zavita razvalina nema; meni je pri srcu tak' mehkó, tiha žalost dušo mi objema. V tiho, mirno noč strmi oko, duh pa plava mi na brzih krilih čez devet gora, devet dolin, daleč, v rodno vas, do mojih milih. Duh kot prost telesnih spon hiti v tiho selo, v temni mrak zavito; v duhu stopim v skromni kmečki dom, v hišo med zelenim drevjem skrito. Hišni oče že srebrnih las luč prižge, na mizo jo postavi; 'Hvaljen Jezus!' – 'Zdaj in vekomaj!' vsa družina glasno mu odzdravi. Mati, vpognjena od peze let ročno v kotu mizico pogrne. Kot mladenka v kuhinjo hiti; kmalu se s kadečo skledo vrne. Ko pomolijo za blagoslov, vsa družina se za mizo vsede; Toda eno mesto prazno je; nekdo manjka iz družinske srede. Mamica obriše si solzo, vzdihljaj se iz duše ji izvije: »Bog sam ve, kje hodi ljubi sin? Morda tuja zemlja ga že krije!?« In pogovor se razvije živ: kaj počne sin, vsa družina vgiblje cel večer, doklér jih sen sladak slednjič v mirno spanje ne zaziblje. Ko že vsa družina sladko spi, skrbni mamici še ni počitka. Dolgo misli še na ljubljenca; belo vzglavje moči solza vroča, bridka. Dolgo v noč, ko vse že sladko spi, móli mama zlata, solze toči: vse za sina, da ga čuva Bog daleč tam v tujini, v bitvi vroči. pesnenje_09.indd 174 3. 07. 2020 12:27:55 175 Mrak objema skromno gorsko vas, mrko gleda name razvalina; – kje si mati zlata, kje moj dom, kdaj te zopet vidim, domovina!? Gazzadina pri Lavis-u v južnih Tirolih, 28. III. 1916 476 Pr oščenje , praznik za tiste župnije, katerih zavetnik je Janez Krstnik, je to leto pri- krajšano za moško navzočnost v cerkvah. Žene na ta slovesni dan nosijo mnoge rute črne, mnoga si skrivaj solzo otrne. Kje so sinovi, kje so možje?! Saj smo s teboj v zvezi vsi tesni, tvoji možje, mladeniči mladi; danes, na praznik, na god tvoj slovesni, k tebi i mi pohiteli bi radi! – Pa smo tak daleč od tebe proč, ni nam pred tvoj tron poklekniti moč! Ker je v nevarnosti draga očina, rabi nas ljubljena domovina! Vojna je letos na vse vetrove nas razkropila, tvoje sinove. Ti nas čuvaj, zavetnik mogočni, v vojni tej grozni in krvoločni! Čuvaj ovčice svoje in brani, zdravo in čvrste nas dragim ohrani! Skorajšnjo nam vrnitev podeli, srečno pod svoje okrilje pripelji! Meran, 20. 6. 1916. 477 Da je Ambrožič predvsem kronist, dokazuje pesem Ob grobu cesarjevem po smrti dolgoletnega cesarja Franca Jožefa. 478 Vladarju številnih narodov slovenski bojevniki pri- segajo, da bodo branili in ohranili njegovo dediščino: […] Vojna je kruta po celi Evropi – žal – raznetila grozen požar. Strašno neusmiljena smrt gospodari; ni prizanesla ni tebi, vladar! Vojna divja še po tvojih deželah, ki je prinesla i tebi le bol. Tisoč junakov bori se zdaj zate, da ti obranijo dedni prestol. Raznih jezikov, misli so ene: 476 Domoljub XXIX, št� 20, Ljubljana, 18� maja 1916, 271� 477 Domoljub XXIX, št� 29, Ljubljana, 20� julija 1916, 393� 478 Domoljub XXIX, št� 50, Ljubljana, 14� decembra 1916, 650� pesnenje_09.indd 175 3. 07. 2020 12:27:55 176 'Tudi če kri in življenje velja; – dokler nam puška iz rok ne omahne, tujec ne vzame ti koščka sveta.' Danes na tvojem grobu nanovo hrabrih prisega borcev ti krog: Nikdar, doklér kri po žilah nam teče, dedščine tvoje ne damo iz rok. Tudi naš narod slovenski prisega, reke krvi že zate je prelil: majhen sicer je res po številu, nikdar v zvestobi pa zadnji ni bil! 479 Četovodja V id Ambrožič je v imenu 17. pešpolka poklonil Njega V eličanstvu pr esve- tlemu cesarju Karlu I. za njegov prvi rojstni dan 17� 8� 1917 kot cesarju štirinajst štirivr- stičnih kitic dolgo apologetsko pesem. Kljub temu pesem ni prisiljena, temveč lepo teče, kar priča o njeni iskrenosti. V časih težkih, vélikih živimo, krvavimo, – bedo, glad trpimo. Kaj podpira nas, krepi, tolaži? Kaj nam muke in trpljenje blaži? … Pač zavest, da imamo cesarja, kakor ga še bilo ni vladarja na prestolu naše očetnjave; to krepi nas, nam sladi težave. Prvič danes rojstni dan praznuje, kar pravično, modro nam kraljuje, kar preslavnih dedov tron zasel je Avstriji v ponos in nam v veselje. Mlad po letih, velik pa v modrosti, po vrlinah svojih in kreposti, je v poklic visoki se poglobil; srca vseh takoj si je pridobil. Z vencem ljubkih zgodb že je ovilo ljudstvo mu osebo ljudomilo; polno hvale o cesarju novem in o zlatem srcu je njegovem. – V težkih časih žalega spomina, v vojni strašni, da ji zgodovina ne pozna enake v vekih davnih, je zasel prestol očetov slavnih. V srcu želja prva mu je bila, naj konča se strašne vojske sila! Mir sovragom svojim je ponudil, da se mu je celi svet začudil! 479 Domoljub XXIX, št� 50, Ljubljana, 14� decembra 1916, 650� pesnenje_09.indd 176 3. 07. 2020 12:27:55 177 Roko, ki jo je ponudil v spravo, je odbil sovražnik svojeglavo; sredstva cesar nova pa izbira, da pripelje nas do sreče, mira! On je, ki solze nam z lic otrne, ljubi mir – skor upamo – povrne; nanj ves svet se zdaj ozira, vsak od njega pričakuje mira! Duh ves nov po Avstriji, zdaj veje. – Kdo dobrote njega vse našteje, ki smo jih prejeli, kar nas vodi – mi posebno – tlačeni narodi! Kdo za ponedolžnem je trpeče se zavzel, odprl jim temne ječe, spustil jih na svobodo tisoče? … – On, enako vsem pravičen oče? Kdo povrnil ljudstvu je ustavo, da določa samo svoje pravo? Kdo odprl spet zbornice je vrata? … – Cesar ljubljeni naš, duša zlata! Kdo omilil trde je zakone pri vojakih? Kdo nam strl je spone, kdo odpravil »vezanje« sramotno? … 480 Cesar mili naš, z rokó dobrotno! Bog te živi, cesar ti naš mladi! Zate kri, življenje damo radi! Dokler cesar tak, kot ti jo vlada, Avstriji se bati ni propada!! 481 Prva kiti ca tema tizira težki čas, toda šele v šesti kitici je vojna, ki ji ni para, izrec- no imenovana. T oda vse tolaži »zavest, da imamo cesarja, / kakor ga še bilo ni vladarja / na pr estolu naše očetnjave«� »Mlad po letih, velik pa v modrosti, / po vrlinah svojih in kreposti.« Posebno izvirna in hkrati ustrezna dejstvom je peta kitica, kako se širi o njem med ljudmi dober glas� 482 Naslednje tri kitice (7.–9.) se nanašajo na mednarodni položaj: »Mir sovragom svojim je ponudil, / da se mu je celi svet začudil!« Sovražnik je njegovo ponudbo zavrnil in cesar išče nove rešitve. Nato se izjavni osebek v treh kiticah obrne na notranje političn e razmere in ga hvali, da je nedolžnim odprl ječ e, ljudstvu dal možnost odločanja z ustavo in zbornico, omilil trde zakone. Zadnja kitica je v skladu z vojaško 480 »V ezanje sramotno« ali »španga«, ki je še doletelo tudi spredaj omenjenega Jerneja Petkovška), je bila ena najbolj bolečih vojaških kazni. Za pojasnilo se zahvaljujem Marku Štepcu v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani� 481 Domoljub XXX, št� 33, Ljubljana, 16� avgusta 1917, naslovna stran� 482 » Z vencem ljubkih zgodb že je ovilo / ljudstvo mu osebo ljudomilo; / polno hvale o cesarju novem / in o zlatem srcu je njegovem.« pesnenje_09.indd 177 3. 07. 2020 12:27:55 178 držo izja vnega osebka: » Bog te živi cesar ti naš mladi! / Zate kri, življenje damo radi! / Dokler cesar tak, kot ti jo vlada, / Avstriji se bati ni propada!! 483 T oda večstoletna era habsburškega vladanja se je bližala koncu. Č) VOJNO LETO 1917 Na vojno leto 1917 se nanašajo trije Ambrožičevi snopiči: Glasovi žalostnih in trpečih, Železni časi in Jeremijade. Pri tem snopiču avtor izjemoma ni podpisan s celim imenom, temveč le z vzdevkom Vide, s katerim se podpisuje tudi pri nekaterih pesmih v Domoljubu. Morda se zato ni podpisal s celim imenom, ker je na naslovnem listu odlomek iz ene od pesmi Borisa Mirana [= Josip Stritar], ki protestira proti vojni: Dovolj, dovolj je že krvi prelite, popiti je ne more zemlja več, poljane z mrtvimi so trupli krite, strašno razsajal je krvavi meč. Pod pesmimi so kronološko izmenjaje podpisani kraji: Judenbur g, Kallwang, Leoben, Ljubljana, Roterturm, Škrjanče. Objave v Domoljubu usihajo, naraščajo pa v reviji Mladost 484 in nekajkrat v Domovini in Bogoljubu� Ali pa jih sploh ni� Domoljub je Ambrožiču objavil kar dve pesmi hkrati, morda sta bili naročeni. Obe sta schopenauerj ansko melanhol ični, čeprav prva Ob novem letu 485 nekako sentimentalna, sa j sl ovo od dom a ne vse buj e nobe ne ga re sne ga povoda z a ž a l ost , m e dt e m ko j e t a v drugi , V novem letu, socialno pogojena: […] Oh, kak' prazna so voščila, da naj sreča bo mi mila v letu tem! Nespolnjive so te želje; meni tuje je veselje v svetu tem! Jaz sem vstvarjen za trpljenje; siromak sem vse življenje bil in bom. Leto staro ali novo, srce bo mi – vem gotovo – tuge dom. 486 Bolj pristna je T olažba v hudih časih, ki se zanaša se na preizkušen recept: O Gospod, brez tvoje volje las ne pade mi z glavé; 483 Objava: Domoljub XXX, št� 33, Ljubljana, 16� avgusta 1917, naslovna stran in 386� 484 Mladost je bila glasilo orlovske, tj� katoliške organizacije� 485 Domoljub XXX, št� 3, Ljubljana, 18� januarja 1917, 32� 486 Domoljub XXX, št� 3, Ljubljana, 18� januarja 1917, 33� pesnenje_09.indd 178 3. 07. 2020 12:27:55 179 ti gotovo veš najbolje, kaj pošiljaš mi gorjé. Ni trpljenja brez koristi, ako nosim ga voljno; voljo jači, dušo čisti – in pripravlja pot v nebo. Torej vse voljno bom nosil, saj iz božjih pride rok; enega samo bom prosil: Ti moči mi daj, o Bog! 487 Med prvimi je tisti čas nastala Molitev, molitev za konec vojne: »Gospod, usmiljen si in dober, / usmili vendar že se nas! / Krvavi vojni konec stori, / poglej, saj že je skrajni čas!« … (27� 1� [19]17)� 488 Vojaščina Nekje na bojišču (Kallwang 15. I. [19]17) je nastala pesem Stoji, stoji kapelica …, s tipično slovenskim motivom. V njej pesnik na eni strani zvesto služi cesarju in domovini, hkrati pa mater sočutno priporoča Žalostni materi božji: Stoji, stoji kapelica Marije sedmih žalosti; vsa s cvetjem je ovenčana od smrek zelenih senčena … Tu poti križata se dve: ta desno, druga levo gre; pot križa tudi src se dveh, kot tisočim v teh težkih dneh … Srcé je polno bolečin, ko mamico objema sin in ji na lice polno gub poslednji morda dá poljub. In siva majka zaihti: Edinec njen jo zapusti; najdražje, kar ji nudi svet: njen up, opora starih let. In mamico tolaži sin: 'Ne plakaj, nisem jaz edin, ki majko drago zapusti; stotisoč src s teboj trpi! Ne plakaj, mamica, nikar! Na boj krvavi kliče car; 487 Domoljub XXX, št� 4, Ljubljana, 25� januarja 1917, 43� 488 Snopič 15, 1 1. pesnenje_09.indd 179 3. 07. 2020 12:27:55 180 za mili dom umrjem rad; ta več mi je, kot starši, brat! In ko bom pred sovragom stal, ne bom se tresel, ne se bal; ščit bodo tvoje mi prošnjé, tolažba mi: – spomin na té! In ako zveš, da sinek tvoj je plačal krvni davek svoj; ne plakaj revica po njem, h kapelici pohiti sem. Tu v božjo Mater se ozri v Devico sedmih žalosti, in njej potoži svojo bol, saj ona ume te najbolj …' Najdražje vzeli so i nji. Glej, srce ji prebada meč; pri nji vmiri se srce ti, nazaj če sina ne bo več … ----------------- Na dvoje gresta pota dva, na dvoje tudi dva srca; tolaži ju in čuvaj Ti – Marija sedmih žalosti! 489 Iz težkih dni je ena redkih Ambrožičevih osebno izpovednih pesmi: »Zlate prostosti oropan, / z milega doma pregnan, / ločen od sr c mi najdražjih – / listič od vetra sem gnan.« Klati se po svetu, kot bi bil deseti brat. Po naravi je sočuten in mehak, »toda usoda mi puško / sili morilno v roké. Sit vsega »bolno telo, duh potrt …/ ali je to še življenje, / kdaj se me vsmiliš, oj smrt?« (Leoben, 13. 1. 1917). Resignacija iz ene prvih Ambrožičevih pesmi v novem vojnem letu je značilna za celo leto 1917. O tem brezprizivno priča Damoklejev meč: Če dandanes poveš resnico, pripelje jezik te v temnico; geniti treba le z mezincem, pa že pomagajo ti s svincem. Če tarnaš, bôl se koj ti zlajša s tem – da te se za glavo skrajša. – Češ, da se nič ti ne zgodi, vpij živjo! Trpi in – umri! 26. I. [19]17. T o ni edina Ambrožičeva pesem te vrste. Dialog se konča s svarilom: »Človek nehaj! Še tega ne veš / Kaj? – Da javno tarnati ne smeš?! / Bog ne daj, da pravi bi te zdaj zalotil: / V luknjo z njim! Ta javni red in mir je motil!« (26� III� [1917] 490 489 Domoljub XXX, št� 10, Ljubljana, 8� marca 1917, 115� 490 Snopič 16, 16. pesnenje_09.indd 180 3. 07. 2020 12:27:55 181 V pesmi Poljska straža (22� I� [1917]) verza, »Fant strmi v daljavo in posluša��� / pred so- vragom mu telo, pri ljubih duša.« povzemata bistvo te zahtevne navzven pasivne vojaške službe. Še zadnja bilka, na ka tero so se opirali (nič hudega sl uteči?!) vojaki, j e slavospev kranjskim Janezom v udarnem polku »Štev. 17«, Končno je šlo za čast njegovih rojakov in dolžno spoštovanje do ostarelega vladarja� : »Cesar sam ga je proslavil, / mu v imetnika posta- vil / svojega prvorojenca / On je, kteri se edini / zove po njegovem sini! / S tem počastil je Slovenca / s tem proslavil celi narod. / Bog ga čuvaj in njega zar od! / V vojni, miru Kranjski Janez / zvest mu, vdan bo kot dandanes, / Živel polk Cesarjevič, / nam ponos, sovragu bič!« (Kallwang 5. 2. 17). 491 Ne, dolgoletni vojak Ambrožič si več ne dela utvar . Naveličan prestavljanja in iz- polnjevanja ukazov se v pesmi Pri vojakih (11� 2� [19]17) roga formalnim zunanjim pri- znanjem: »Danes tukaj, jutri tam, / to vojaška je usoda! / Oh najvišjega gospoda / služiti je težka stvar . / Ah, vojaški stan je tužen, / človek r ob je, večen suženj, / dokler mu je go- spodar / vladar! // Akoravno celi kup / belih zvezd imaš pod vratom / in obšit ovratnik z zlatom, / zmeraj je še kdo tvoj višji, / ki pokorščina mu sliši! – / Kličejo me pač gospoda, / lep naslov , lažnjiv je, škoda! / Kje oj zlata si svoboda? «492 V edno bolj se vrača v rodne kraje. S spominsko pesmijo se oddolžuje Junakom-rojakom: 493 Tudi ožji domovini moji vojna ni zanesla; na vse kraje po tujini nas je križem svet raztresla. Mala je župnija naša; dosti pa krvavih žrtev. Marsikdo najboljših – žal – je naših mož in fantov mrtev! Hiše bele, osamele tožijo ob vinskih gričih, plakajo cerkvice bele po predragih jim mrličih … Tarnajo za gospodarji naša polja, njive plodne; kot neveste zapuščene so gorice vinorodne. Plakajo doma ostali: bore deca, tožne ženke; Deve zorne v tihi žali točijo solzice grenke. Z boljo v srcu, s tugo v duši iščejo vas v mislih svojih po krvavih bojnih poljih, v vaših mukah, ljutih bojih. 491 Domoljub XXX, št� 17, Ljubljana, 26� aprila 1917, 199� 492 Petnajsti snopič, 17. 493 Zdi se, da se tu prvič podpiše kot V ide z Mirne. pesnenje_09.indd 181 3. 07. 2020 12:27:55 182 Molijo za vas, junaki, za može, očete, sine, ki življenje svoje dali na oltar so domovine. Težka bol je vaša zguba; toda misel nas tolaži: ravno vaša smrt prerana težke čase spet ubláži! Domovina vas je zvala kot stotisoče dandanes! – Kar vas Mirna je zibala, kar krstil vas sveti Janez: pokoj mrtvim, slava živim, oj junaki, oj rojaki! – Če nas Mirna več ne združi, snidemo se nad oblaki! 494 6. II. [1917] Zato je tudi več Ambrožičevih pesmi o zaledju. O njem razmišlja celo načelno, strate- ško, še zmeraj kot vojak: »Vojna ni samo v ospredju, / v črti ne samo ognjeni, / vojna tudi se v zaledju / čuti in nasledki njeni.« Ker je ne more premagati orožjem, hoče sovražnik avstrijsko armado izstradati: »Vsi našteti milijoni / hočejo pa vsak dan jesti. / Hrane ho- čejo topovi – / in vse redno je na mesti. // Za vse to skrbi zaledje, / če je prav zaloga pičla, / fronta širna – vse je v redu, / br ez njegà je fr onta – ničla.« Da bi vojaki ne bili lačni, si zaledje pritrguje od ust, za topove so celo zvonove prelili vanje� »Kakor žila dovodníca / bojni črti je zaledje. […] če zaledje mu omahne, / pade tudi strelski jarek!« Ta uvodna pesem (19� II� [19]17) je prva iz cikla V zaledju, od katerega pa je v avtorjevi zapuščini dostopna le še VII� Le črni vran (20. II. [19]17). Izjavni osebek pogreša žlahtnih glasov: fantovskega petj a na vasi, zvonjenja ali vsaj ptičjega petja. Le črni vran »na poljani za- sneženi« »smrtno pesem poje tam / sebi – i menda i nam….« 495 Iz zaledja je tudi bridka Ironija (Judenburg, 10� II� [1917]) zaradi zvonov, ki jih sne- majo za vojne namene� Prej so klicali k molitvi� »Oj bili pol srca ste nam! / Za nami v grob ste plakali / in kaj ste zdaj dočakali!« » Popr ej miru, glasniki zdaj morije – / O višek »ironije!« 496 Seveda tudi ta Ambrožičeva pesem ni mogla priti v javnost. Vtis je, da je bil Ambrožič to leto umaknjen z neposrednih bojišč in je zato imel več časa za poglabljanje. Od tod pesem Sama (Judenburg, 10� II� [19]17), 497 mati treh sinov, »br hkih, čvrstih kakor hrast«� Prvega ji »strl je sever, drugega pokopal jug«, »tretji je beden rob«, če še živi, saj že celo leto od ujetega ni glasu. Zaradi pomanjkanja vojakov so vpoklicali še njenega postaranega moža. V vojsko so se primoran i odzvati že mladoletni, 494 Glede na to, da so štirivrstičnice iz predloge v 15. snopiču tu združene v osemvrstične kitice in na nekaterih mestih dodani pomišljaji, je bila pesem najbrž objavljena v Domoljubu, vendar sem zgrešila vir� 495 15. snopič, 24. 496 15. snopič, 17. 497 Razumljivo, da taka pesem v času nastanka ni mogla biti objavljena. pesnenje_09.indd 182 3. 07. 2020 12:27:55 183 zato zaupanje izginja ali kakor je naslovljena pesem: Poslednja nada gre… (18� II� [1917]) » Doba, v kteri mi živimo, / čas je velik, težek, r esen, / zopet se ur esničuje / tista stara žalna pesem: / 'Pobič sem star šele osemnajst let, / pa cesar me hoče k soldatom imet!« se pesnik medbesedilno 498 spretno naveže na folklorno pesem. In nato našteva po Evropi raztresene avstrijske fronte: Fante, hraste naših gôr so ruske stepe nam podrle, srbska polja, divje šume so karpatske jih požrle. Tiroli, Gorica, Krn, Doberdob našim možem izkopali so grob. Žanjica in kosec se utrudita pri delu, »žeti se ne naveliča / smrt in vojska ne poneha� « T i obrazki zorni, nežni… / Smrt, te pusti vsaj cvetice! / Ne! – Pasti mora ta nežni cvet!…/ V ojna se skor konča ali pa svet!« V id Ambrožič protestira, da pošiljajo na fronto neizku- šene, šolskim klopém komaj uteč ene fante: »Nova spet hrana požr ešnih topov , / vojna, še nimaš zadosti gr obov?« 499 Ne, Ambrožič si ni delal utvar! 25. II. [1917], še istega meseca , ko je v njegovem začetku slavil cesarjevičev polk, ga pretresajo številke. 27. tisoč. Tak je naslov pesmi, ki v prebujajoči pomladi grenko spremlja odhod novega maršbataljona v nadomestilo padlih na krvavih poljanah: Tri leta skoraj bo, kar od Ljubljane se je poslavljal naš domači polk in gori na gališke je poljane odpeljal v gluho noč nam vlak ga dolg. čez 4000. – Kje so zdaj junaki, cvet naroda, ponosni korenjaki? – Ah, vojna ne poneha z divjo silo, razsaja dalje puška in kanon in danes spet naš polk v nadomestilo izgub krvavih nov maršbataljon. Pošilja že mu sedem in dvajseti z mož Abrahama let in v prvem cvetju. Že 20. in sedmi tisoč daja dežela Kranjska polju našemu in kje so drugi polki, ki jih vzgaja dežela naša carju milemu?« Kam zginjajo te množice, kam grejo, ti tisoči poslani tja na mejo?… V mladosti zorni nam je dedek pravil, da nekdaj zmaj je v naš bil kraj pridrl, 498 Prim� Marko Juvan, Prim� Marko Juvan, Vezi besedila� Študije o slovenski književnosti in medbesedilnosti, Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana 2000� 499 Seveda taka pesem ni mogla priti v javnost� pesnenje_09.indd 183 3. 07. 2020 12:27:55 184 ki leto dan cvet naroda je davil, a prišel je junak in ga je strl. Tak zmaj i dandanes, le stokrat huje v podobi vojne nam po svetu hruje. 500 Kdaj pride junak, ki bo ukrotil zmaja. Padlih ne bo obudil, a vsaj novih žrtev jih bo rešil� Zima mine – vojna ne! (2. III. [19]17). Ambrožičev gnev se iz tedna v teden veča. Za vojno ve č ne obtožuj e konkret ne ga zuna njega sovražnika, temveč človekov pohlep po oblasti in lakomnost. Da se izogne konkretnim osebam, personificira dogajanje samo: Oj vojna, ti človeštva bič, človeških šiba ti otrok, ne vidiš, te ne gane nič mrličev kup, solza potok?! Sramota prosvetljenega stoletja ti dvajsetega. […] Za bedno zemljo se tepo in vbijajo stotisoči, ko dosti vsakdo jo dobo, ko smrt zatisne mu oči. Kaj vsega ne stori napúh in sestra zélena zavist! Kje je krščanstva mili duh, svet, te tako učil je Krist?! 501 Zdi se, da je prav upadanje morale bilo vzrok, da so Ambrožiča premestili v zaledje – morda med črnovojnike – saj se odslej pri njegovih pesmih ne pojavlja več kakšno bo- jišče, le Judenbur g in Ljubljana. Da na novem službenem mestu ni bil prav zadovoljen, se da razumeti iz pesmi V pregnanstvu: ob reki Muri »pr emišljam dneve sužnje / in pevam pesmi tužne (24� III� [1917])� 502 T udi v spomin tistemu od kdo ve kje, ki mu od vojne časti pripada edino Vojaški pogreb (28� III� [1917]): Tri salve. Grob zasut je. Abgelassen! Pogrebci – tujci odhite narazen. Nobene solze! - - - 503 Slike iz težkih dni so nastale v Judenburgu 29� in 30� junija ter 3� , 6� , 10� in 12� julija 1917. Cikel sestavlja dvajset pesmi iz treh različno rimanih štirivrstičnih kitic. Morda se je avtor v njih zgledoval pri Jenkovih Obrazih, saj že v prvi pesmi obnavlja njegov motiv , 500 Snopič 15, 26. 501 Snopič 15, 29. 502 Snopič 16, 1 1. 503 Snopič 16, 18. pesnenje_09.indd 184 3. 07. 2020 12:27:55 185 kako narava ne čuti človekove bolečine (I). Vsaka pesem zase je samosvoja slika vojnega dogajanja. Že druga (II.) je baladno ustrojena: Pšenico mož (na vojaškem dopustu) seje, žanje jo žena v črni ruti. T u je upesnjena samo posledica, medt em ko v naslednji avtor pre st re ž e pri z or i n m e di a s re s: »v kritju na kolenih / pi še v oj ni k že ni / dolgo, gorko pismo«� Pri tem ga zadene granata: »Strgano je pismo, / strgan je pisalec! – –« (XV)� Samotni grob z al j ša l e c ve tka, ki pra v t a ko ni hč e ne vé z anj o kot z a t i st e ga ne , ki ga kdove kj e m a ti doma zaman čaka (III). Čeprav v sovražni vojski, pesnik sočustvuje z ruskim mužikom: žal mu je njegove požgane koče (»hata«) in grobišča v uničenem sadovnjaku (VII), 504 žal s krvjo oblitih velikih pšeničnih polj ob Dnjestru (XI, XII). Kot podeželski človek ve, kako se pridela vsakdanji kruh, zato trpi zaradi naravne nesreče (XIV). 505 Zadnje tri pesmi se na- našajo na soško fronto: »krvavo Sočo« (XVII), okupirana »vinorodna Brda« in »Goriško sončno«: »ljudstvo pa pregnano / vmira po tujini« (XVIII), »hr epeneče p o d omovini« (XIX). Cikel slik se konča z razočaranjem nad Božjo ravnodušnostjo: Zdi se, da zastonj je prošnja in molitev; Ponehati noče grozna ta moritev. Gluha so nebesa, – kot da višnji Oče svet v pravični jezi pokončati hoče…. (XX). 506 T oda vmes je nastala dolga mogočna pesem Oj sveti križ! Navzven je upesnjen po- topis vseh vojnih bojišč, na katerih jo je kljub skrajnim nevarnostim in naporom srečno unesel, je hkrati globoka refleksija, s katero se izjavni osebek v krščanskem ključu nekako umirja in sprejema smisel prestanega trpljenja z upanjem na srečanje s Kristusom, ki je enako in še huje doživljal pred njim: Oj sveti križ, ti sladko tolažilo, ti upanje Adamovih otrok, ti našim ranam lek si in hladilo, častiti les, posvetil te je Bog! Krepčilo v našem si trpljenju nam, zastava večnega plačila tam! Ko hodil po poljanah sem galiških, po stepah ruskih zmučen in potrt; v granatnem ognju po brdih goriških in po pečeh tirolskih – poleg smrt: Pozdravljal me je s potov, cest in hiš povsod najstari znanec, sveti križ! 504 Pripis: Spomin na Nagorko, julij, avgust 1915. 505 Pripis: V spomin na grozno sušo meseca maja in junija 1917� 506 Citati iz snopiča Nove poezije, Zložil V id Ambrožič, Celovec 1914, Škrjanče 1916, Judenbur g 1917. Po pripisu na koncu sodeč so bile objavljene v Mladosti št� 6-8-10 leta 1917� pesnenje_09.indd 185 3. 07. 2020 12:27:55 186 Stotisočim v tej vojni dolgotrajni pošla potrpežljivost je, pogum, pogled na té in spet so bili vztrajni; naprej! Gospod je z nami vojnih trum! Pogled na te – in ranjenec je tih, pogled na te – potem poslednji zdih! Ko tisočkrat je smrt name prežala v krvavih bojih, hladen sem ostál; pogled na križ in Križanega dala mi moč je, da se smrti nisem bal! Saj ako jo Gospod prestal je sam, naj jaz bojim se je in trepetam!? Ko po galiških poljih sem marširal po cele dneve in noči ves trd, na križe sem ob potih se oziral: Sin božji tudi šel je truden v smrt! On ni omagal, naj omagam jaz? In spet se mi razvedril je obraz! Kot ogenj je pekoči rezal rame na marših težkih križ mi – telečnjak. Pogled na križ! Kaj ni ga nosil zame Gospod sam, križ še stokrat bolj težak?! In ako tožil ni sam božji Sin, pa jaz naj ne vzdržim teh bolečin?! Ko mraz mi je v Karpatih stresal ude, ko v snegu pokopan sem ležal živ, bolj mrtev že kot živ od zime hude, pogled na križ: Kdo tam visi nekriv? 'Moj sin, trpiš? Jaz trpel sem še bolj na križu zate sem umiral gol!' Ko grozna me je mučila vročina, in prášno lice mi oblival pot, domislil križ me božjega je Sina, domislil Oljske gore, kjer Gospod potil krvave kaplje je za nas, – molče obrisal vroči sem obraz Ko mi okrutni glad telo je mučil in jedel nisem dolge dneve tri, da že sem se slabosti same ključil, tolažil spet si sveti križ me ti! Se štirideset dni postil je Gospod, in kaj so dali mu na zadnji pot? Ko žeje mrl na Svetem sem Miheli, kot v peklu evangeljski bogatin; za kapljo vode rad dal svet bil cel, me s križa je tolažil božji Sin: pesnenje_09.indd 186 3. 07. 2020 12:27:55 187 'Potrpi, žejen tudi jaz sem bil, ko prosil vode, žolča sem dobil!' In ko mi krogla ramo je prebila pri Grodeku, na križ sem se ozrl: Pogled nanj v rano mi je vlil hladila, Gospod zamé je tudi v ranah mrl! Do zadnje kaplje kri zame prelil, z veseljem sem trpljenje ž njim delil! Ko zapuščen sem v strelskem jarku čakal, kdaj meni usodna krogla prileti; po domu in po svojih dragih plakal, si s križa zopet me tolažil Ti: 'Na glas sem s križa tožil, zapuščen, kot bil sem jaz, pa človek ni noben!' Oj sveti križ, ti znamenje nebeško, ki te s krvjo posvetil je Gospod, opora nam za zemsko pot si težko, tolažba, up, ti revnih nas sirot! Ko uzrem na nebu te na sodni dan, daj, da vesel te uzrem in ne plašan! 23. 3. [1917] 507 V Bogoljubu 508 je pesem objavljena pod naslovom Sveti križ – vojak, drugače pa le z nekate rimi spremembami v ločilih na koncu vrstic in zamenjav o v vrstnem redu enajste in dvanajste kitice� Kot daljni odmev in povzetek omenjene pesmi je v primerjavi z njo kratka z naslo- vom Naš up in tolažba! (29. III. [1917]). Le da tu izjavn i osebek posploši težke razmere – » Živimo v težkih časih stiske, smrti / in smo potrti in ponižani.« – in verjame, da njegovo stališče sprejemajo tud drugi: »T olažba in naš up je – Križani! « V endar ne mazohistično, temveč po naravnem redu in po krščansko s srečnim koncem: »In upajmo pa tudi, da že skoraj / bo ta krvavi križev pot končan; / po dežju vselej spet sonce pride, / po petku ve- likem – vstajenja dan!« 509 Ambrožič se velikokrat tolaži z Jezusovim križem in svetopisemskimi prilikami (prim. Bogatin in ubogi Lazar (2. IV 1917), pri čemer ne misli samopašno le nase: »trpin sem, a ne sam, – stotisoči. Sam Oče tvoj, T e je zapustil bil, / roj farizejev Te je sramotil. /… / tolažba nam je, Kristus, tvoja zgodba / od bogatina samopašnega / in pa od Lazarja na gnojnem kupu, / krivic teh spričo in trpljenja strašnega!« 510 507 16 snopič, 12–14. T ukajšnja objava sledi originalu, ker bo bralec lažje prišel do objave v Domoljubu in jo primerjal z Ambrožičevim izvirnim besedilom. 508 Bogoljub, leto XV , št� 5, maj 1917, 138� 509 Snopič 16, 1. Pripis: [objava]: Mladost, št� 1, [19]18� 510 Snopič 16, 20. pesnenje_09.indd 187 3. 07. 2020 12:27:55 188 Veliki petek brez konca (V elika nedelja, Judenbur g, 8. 4. 1917) na samo veliko noč naslovi pesem V id Ambrožič, saj se na bojišču pasijonska motivika kar ne neha kljub slo- vesnemu zvonjenju� Naprej srca nam krvavijo pod težo vojnega trpljenja. // …/ Tri leta že veliki petek nam je vsak dan, krvav čez mero; cel svet je Golgota krvava, kjer mre nedolžnih tisočero; in z božjo Materjo za Sinom trepeče tužnih src stotero. // … ./ Kdaj res napoči dan vstajenja / … / Noben ga koledar ne kaže, in zanj ne ve nobena pratka! 511 Medtem ko je bila navedena pesem objavljena v Bogoljubu, so naslednjo Šesta ve- lika noč v tujini (Judenbur g 8. IV . 1917) brali v Domoljubu� 512 Obe sta nastali istega dne� Druga se bolj navezuje na zunanje praznovanje največjega krščanskega praznika, ki ga v tujini ne ogreje� III. vojna V elika noč 513 je cikel iz štirih pesmi brez naslovov� V njih izjavni osebek spremlja zaradi vojne osiromašene velikonočne obrede. Najprej v treh različnih kiticah (2 + 6 + 10) s pirhi ironično metaforizira različne vrste nabojev , ki sikajo s sovražnikove strani� 514 V drugi v dveh štirivrstičnicah žaluje za zvonovi, saj tisto leto – ob ragljanju – niso šli v Rim, temveč na vojsko jih zares ne bo več slišati. V tretji v treh štirivrstičnicah vidi v velikonoč ni procesiji same ženske, otroke in onemogle starce. »Kje možje so, fan- tje živi? / Nimamo jih ni četver o, / da nosili bi bander o …!« Dekleta so od velikonočnega blagoslova navadno hitela domov v veri, da se bo katera v letu poročila. T okrat pa mar- sikateri ni do snubcev: Tam ob urni, bistri Soči spava ženin moj cvetoči; in zato hiteti nočem, zadnja hodim, bridko jočem. Tretja vojna pomlad 18� 7� [1917]) je res »lepa kot nevesta, / kadar stopi pred oltar«, toda »v tretjem vojnem letu / ko do vrha prikipeva / žalost in gorje na svetu!«, njega, šest- indvajsetletnega, v njegovem » žalostnem življenju«, njeno razkošje ne gane� 511 Snopič, 16, 14. Pripis [objava]: Bogoljub št, 4, [19]18� 512 Snopič 16, 15. Pripis [objava]: Domoljub, april 1918. 513 Domoljub XXX, št� 14, Ljubljana, 5� aprila 1917, naslovna stran (157)–158� 514 Podobna motivika je v pesmi Vojni piruhi (28. II. [1917]) »Spomin iz dobe blažene, / spomin otroških srečnih let. / … / A vojna tvojih piruhov / do grla smo že siti vsi; / granat, šrapnelov , krogelj, min / in kako se že zovejo / vsi tvoji grozni piruhi!« pesnenje_09.indd 188 3. 07. 2020 12:27:55 189 V ojake so glede na operacijske potrebe posamezne enote premeščali z enega na drugo bojišče. Pri tem so se srečevali z vedno novimi obrazi in z nekate rimi med njimi so se bolj spoprijateljili. Od tod kar trinajst štirivrstičnih kitic dolga kronika Mojemu prijatelju in so- bojevniku / A. K. v spominsko knjigo (album). (5. 7. 1917), v kateri se mu priporoča, »ber oč vrstice te: / bil nesr ečna je – a blaga duša!« 515 V anje, če so imeli srečo in ostali živi, so se usedali spomini na prestane bitke . T ako je že na zahodni fronti odmeval v pesniku Spomin na Lavar onsko visoko planoto (Maj 1916.) v Karpatih. Ambrožič je bil navdušen botanik, zato ni čudno, da ga je po hudem boju ganil pogled na okrvavljeno spomladansko cvetje: Vesna poljubila gorsko je ravan; kamor je dihnila, tam je cvetka vzklila: modri encijan. Hkrati gora bila vsa je vrt cvetan. Drobni zdaj cvetovi ôčke svojo plave kot neba višave zopet so odprli, čudom v svet so zrli: gora vsa zelena, s krvjo poškropljena. – Taka še nobena vigred bila ni! Od granat, šrapnelov trata prekopana, s trupli zornih bitij gosto posejana; od topovskih strelov gora omajana! Žalostno cvetovi ôčke svoje plave, mehke in sanjave tuge so zaprli, kot junaki vrli, ki za dom umrli svoj so in njihov. 516 Zdi se, kot da so se avtorju zače le odpirati oči. Prerokbe zore…(24� 6� 1917) je na- slov pesmi, ki jo je poslal Domoljubu v objavo� 517 Že večkrat je bilo omenjeno, da si je urednik privoščil kakšen poseg, marsikdaj tudi obziren in za njegovo izboljšanje, včasih tudi v skladu z uredniško politiko tudi zato, da bi ne bilo težav z očitno cenzuro. T u so 515 Objava: Mladost št� 1� [19]18� 516 Domoljub XXX, št� 28, Ljubljana, 12� julija 1917, 331� 517 Domoljub XXX, št� 29, Ljubljana, 19� julija 1917, 344� pesnenje_09.indd 189 3. 07. 2020 12:27:55 190 za študijsko primerjavo prikazani urednikovi popravki 518 za objavo besedila� Popravljena mesta so v opombah podčrtana. Prerokbe zore… 519 Ko še krog sem samosrajčnik letal brezskrbnó, otročje še vesel, babica mi je prerokovala o stvareh, da strah me je prevzel. 520 Le veseli se, otrok moj zlati, saj ko prideš v leta, da boš mož, čakajo stvari te, strašne, grozne, ker dovčakal 521 težke čase boš. Ko se bo železna kača vila vsepovsod od sela do vasi, letali 522 železni ptiči v zraku, časi pridejo strašni, težki. Brat se bode zoper brata vzdignil, križem svet nastanejo vojské, »Blagor mrtvim, ki so že prestali!« 523 bodo vpili stiskani ljudje. Človek svoje bo vesel napake, zdrav bolehnega bo blagroval; cesar bo ostanek svoje vojske lahko vse pod eno lipo zbral. 524 Lačen človek bode za hleb kruha celo svojo širno njivo dal; par volov pa toliko bo vrednih, kakor preje celi grunt je stal. Da orjeta, sosed bo sosedu vola dal, da tvorita mu par; človek s hriba v hrib človeka klical, iskal dim, da izda mu živo stvar. 525 518 Urednikovi popravki so tu prikazani podčrtano. 519 Avtor: Prerokbe zore… – Urednik: Prerokbe 520 T u je urednik dodal začetni narekovaj in naglasno znamenje na glagol: »Le veséli se … 521 Avtor: dovčakal – Urednik: dočakal. 522 Avtor: letali – Urednik: létali� 523 T u je urednik upošteval spredaj dodani začetni narekovaj in citat v premem govoru, zato dvojni narekovaji� Avtor: »Blagor mrtvim, ki so že prestali!« – Urednik: »Blagor mrtvim, ki so že prestali!«« 524 Urednik je izpustil to célo kitico� 525 V tej kitici sta uredniško predelani zadnji dve vrstici Avtor: človek s hriba v hrib človeka klical, – Urednik: s hriba v hrib ljudje bodo klicali; iskal dim, da izda mu živo stvar . Urednik: préžali, če kje je živa stvar. pesnenje_09.indd 190 3. 07. 2020 12:27:55 191 Žen devetdeset in devetero na moža bo prišlo slednjega. Žena v gozdu štor bo zagledavši: 526 527 »Oj predragi mož moj«! vzklikala. Pes ne bo poznal več gospodarja, brat ne brata, sin očeta nič; ker ne bode ga, da jih zagrebe, pri mrliču ležal bo mrlič. Antikrist učil bo novo 528 vero. Svet, kar še ga bo – bo podivjan. Krivi prerok 529 bo denar sejal mu in potem pa pride – sodnji 530 dan. Siva babica, oj blagor tebi, ki učakala teh nisi dob; a gorje nam vsem, gorje i meni, da bi pač šel s tabo vred bil v grob! 531 Iz te pesmi se vidi velika, najbrž ne le avtorjeva resignacija, temveč splošno razočara- nje nad potekom dogodkov tako na fronti kot za konferenčnimi mizami visokih politikov . Ni prvič, da ga obhajajo turobne misli. Žalostna triletnica je nastala natančno na tretjo obletnico začetka prve svetovne vojne: 26. 7. 1917. V njej ni več nobenega vzhičenja nad zmagami lastne vojske niti izraženega sovraštva nad zahodnimi sosedi. Nasprotno: s figuro pretiravanja ena sama obtožba nad nesmiselno morijo in prošnja za konec vojne: Tretjikrat se zavrtelo leto je okrog, kar čez svet prevzel je vlado Mars, srditi vojni bog. V tretje že obhajamo žalostno obletnico, kar so mir nam pokopali, z njim veselje, srečo vso. Že tri strašna, dolga leta svet pretresajo kanoni, plakajo in krvavijo milijoni. – 526 Avtor: zagledavši – Urednik: zapazivša 527 Narekovaji! A vtor: »Oj predragi mož moj«! – Urednik: »»Oj predragi mož moj«« – vzkliknila. 528 Zamenjana beseda! A vtor: novo vero – Urednik: krivo vero� 529 Avtor: prerok – Urednik: prorok� 530 Avtor: sodnji – Urednik: sodni� 531 Snopič 24. Pripis. [objava] Domoljub, št. 17. T oda tokrat se pripis ne ujema z dejansko objavo. To se zgodi še na nekaterih mestih, kar pomeni, da avtor ni imel Bogoljuba sproti pri roki, kar je bilo v vojnih razmerah razumljivo� pesnenje_09.indd 191 3. 07. 2020 12:27:55 192 Če bi skup se stekle vse solze, ki jih vojna svetu je izžela: to bi bila reka cela, ah, ne reka – bilo bi morje! Da se zbere vsa prelita kri: ne potòk, ki žene kamne tri, veletok ogromen bi nastal, ki bi ladje nosil, brode gnal! Kar nam vojna mož požrla je mladih, Triglav cel nastal bi iz mrtvih, da junake vredno sprejme vse, treba zemlje cele deželé! Ali je na svetu še kedo, ki miru in konca ne želi? Kakšno mora imet pač srce, ki mu teh grozot še dosti ni? … Judenburg, 26. 7. 1917 Domoljub je pesem objavil pod nevtralnim naslovom Ob triletnici 532 v avgustu 1917 z minimalno spremembo v prvi vrstici druge kitice in v prvi vrstici sedme kitice, predvsem pa je izpustil šesto kitico. Resnici na ljubo: ni mogoče trditi, da samo zaradi političnih vzrokov , tudi poetično je okorna. Deset dni prej (16. 7. 1917) je nastala refleksivna pesem 26. VII. 1914 – 26. VII. 1917. Ob triletnici, v kateri Ambrožič opravi porazno bilanco: Tri dolga leta so za nami. – Tri težka leta že, odkar zahrul po celi je Evropi prestrašne vojske nam vihar. Tri grozna leta – kar topovi grme ob naših nam mejah, kar blagi mir je zginil s sveta, ki plava v krvi in solzah. Kaj pravi nam treh let bilanca! Srce nam krvavi ob nji. Zastonj je kri v potokih tekla, zastonj solze, napori vsi. Borili smo se kakor levi, saj zoper nas je celi svet. Kraljestva štiri si podvrgli – Prečudna hrabrost naših čet! A kaj nam zemlja vsa pomaga, kaj vrednost nje je proti tem, 532 Domoljub XXX, št� 32, Ljubljana, 9� avgusta 1917, 380� pesnenje_09.indd 192 3. 07. 2020 12:27:55 193 kar zanjo vse smo žrtvovali, kar vojna vse je vzela vsem. Oh, prazni so domovi naši, zvoniki, hlevi in mošnje; in kleti, žitnice so prazne, le tuge polno je srce. Vse dali smo, kar smo imeli in kak je nam rodilo sad? Nas, ki nam krogla je zanesla, preti uničiti zdaj glad. Tri vojna leta so za nami, a ljubega še ni miru, tri leta smo se bojevali, da zdaj umrjemo – gladu…! 533 Lakota Ironične na račun prehrane se začno že takoj v začetku leta 1917. Naša aprovizacija (Kallweg 15. I. [1917] 534 je vojaška varianta folklorne: r epa, kor enje …. slabo življenje. Na vojake je porazno vplivalo, da je začelo primanjkovati kruha tudi tistim, ki so imeli denar zanj� Kruh – Božji dar je pisal Ambrožič: » T isočkrat si na jeziku, r edko pa v r okah…«: Bog te sprimi, Božji dar, preljubi kruh, akoravno črn kot oglje, kakor poper suh! kakor duša v vicah po nebeškem tolažili, kot nevesta, da se ji povrne ženin mili, kakor žejni jelen po vodici, po hladnem krepčilu, tako hrepeni po tebi gladno mi telo in duh. 30. I. [19]17. 535 Kruha nimajo je upesnjen odlomek o Jezusovi pomnožitvi kruha iz Matejevega evan- gelija (Mt 15,32-39), da je nasitil v puščavi lačno množico, ki ga je bila tri dni poslušala. T a dogodek pesnik, tudi sam lačen, aplicira na vojno stanje: Oj pridi k nam še enkrat, oj Učitelj božji, spet tvoje ljudstvo tare glad in greh in kruh spet čudovito nam pomnoži, zakaj živimo v težkih, hudih dneh! Takoj se ljudstvu vsemu boš omilil in vsak se bo Ti za učenca silil, vsi, znam, za uk se tvoj zanimajo, zakaj ljudje so lačni, kruha nimajo… (Judenburg 10. II. 17) 536 533 Snopič 16, 28. 534 Snopič 15, 3. 535 Snopič 15, 10. 536 Snopič 15, 16. pesnenje_09.indd 193 3. 07. 2020 12:27:55 194 Pri pesmi Naš praznik je prva kitica najbrž namenjena evharističnemu kruhu, če- prav bi se dalo misliti tudi na obisk ranjencev . Druga kitica se ironično ustavlja ob kruhu: »Velik je naš tek, / vendar toži pek, / da ga posla ni – / čudne te r eči!« Tretja kitica govori brez olepševanja o posledicah: »Glad, človeštva bič, / ti si gr ozen ptič / suh, mršav , mra- čan… / Meni dobr o znan! / tukaj nič, tam nič! / Ust je milijon, / kruha en por cjon! (12� II� [1917])� 537 Lakota je zname nje časa, kakor priča Signum tempóris. Vljudno vprašanje, ki želi osrčiti tovariša, dobi odgovor: »Vrag te vzemi in vse ljube, / nageljne in r ožmarin; / daj mi hlebec ovsenjaka, / dam za njega ti cekin!! (Pust, 20. II. [19]17). Na sam pust nič mesa in krofov! Izkaznice (5. III. [1917] postajajo življenj sko pomemben dokument: » Br ez nje ne dobiš nič za pod zob, / nič ne za pod nož, ne za na kr ožnik; / človek v pravem pomenu je rob. / Gr eš čez župno mejo, že te ima or ožnik, / če br ez nje si se podal na pot!« / Precej si vohun! In kot razbojnik, tat / lahko prideš v ječo, vrv dobiš za vrat!« 538 Cela kopica podatkov za različne etnološke téme!« Štiridesetdanski post je včasih veljal le za postni čas, a »letos on je stalen gost«: »Nič brez kart za v usta, ne za dim, 539 / kruh je črn, na grame r eže se, / našo hrano so nam skr- čili, / a želodec noče se (7� III� [1917]� 540 Še bolj kritična, satirična in ironična na račun države je Vojna iznajdba: Na mestnem trgu, tam, kjer v črkah zlatih »Prodaja kruha« bere se na vratih, se tisočglava množica vali, in tja požarna bramba zdaj hiti. Seveda. Lačno ljudstvo hoče jesti! Cel božji dan čakali so na cesti, zdaj »Kruh pošel!« so jim napisali, pod nosom zadnji so se obrisali! A glad, kot vojna ne pozna pardona, ne briga lačen človek se zakona; ogorčena množica noče vstran, nastane krik in vik, kot sodnji dan. A glej! Naenkrat tja pred prodajalno požarna bramba pridrvi z brizgalno. povelje rezko: To škropi, deži! Do kože mokra množica beži! Požar še vselej so gasili hudi, seve in žejo že od nekdaj tudi, a da kdaj lakoto gasili so… To v vojski šele izumili so!! 24. III. 1917 541 537 Snopič 15, 16. 538 Snopič 16, 1. Pripisano [objava]: Mladost št� 1, [19]18� 539 Cigarete, tobak! 540 Snopič 16, Pripisano [objava]: Mladost, 1918, št� 3/4)� 541 Pripisano k pesmi: Spomin na dogodek v Gradcu svečana 1917. Mladost 1� [eta 19]18 št� 3/5� pesnenje_09.indd 194 3. 07. 2020 12:27:55 195 Ambrožič je neugnano hudomušen. Žemlje so z vojno izginile� Ima jo le svetega Roka pes! (26. III. [1917]). 542 Očetova smrt na fronti pomeni izgubo dohodka in prinaša v družino pomanjkanje kruha, obleke, kuriva za zimo in s tem toplote v mrazu� Mater obhaja strah za otroke� Kruhka ni, ata ni: Kruhka ni, oh, kruhka ni, deca gladna – to boli! Glad potrkal je na vrata: 'Lačen, kruha, mama zlata!' Sama gladna, kje ga vzamem? Bógu se usmili samem! Kruhka ni, oh že tri dni, deca gladna – to boli! Mraz – a tople ni peči, deca trepeta, ihti; mrzla v kotu peč je bela, komaj da še njo bi grela! Ah drv ni, da se zakuri, zima trka pa na drugi! Mraz a tople ni peči, deco zebe –to boli! Zima je – obleke ni! Deco strgano mrazi; Treba Tončku novih hlačic, da ne bode kazal kračic; treba Anki čizmic novih, plačaj v novcih jih gotovih! Kupi – če denarja ni! Deca gola – to boli! Bore deca – ata ni, da oblači te, redi! Gor v Galiciji prostrani grob je našel svoj prerani. Kdo se usmili zdaj črvičev, gôlih, gladnih otročičev? Kdo živi, zanje skrbi? ata ni – oj to boli! Revno materno srce, kaj trpiš, to sam Bog ve! – Roka je odrevenela, ki za revčke je skrbela! Sama že bi vse prestala, a uboga deca mala! 542 Snopič 16, 16. pesnenje_09.indd 195 3. 07. 2020 12:27:55 196 Bog ti revnih tolažnik, bodi oče jim, rednik! Kallwang 4. II. [19]17 543 Bogoljub je z objavo preproste a odlične socialne pesmi Kruhka ni, ata ni odlašal skoraj dva meseca, kar se vidi iz pripisa »Konfiscirana v Dom.[oljubu] 29. III. [19]17)� Cenzura jo je najbrž razumela kot očitek oblasti. Kar je bilo seveda tudi res. Hudi časi tudi v tem pogledu pa niso preprečil i objave grenko šaljive pesmi Kaj zobje! na samo tretjo obletnico začetka I. svetovne vojne 26. julija 1917: Moja stara mati večkrat je tožila kot na gnojnem kupu Job: 'Joj meni ubogi starki, ki ne morem jesti, ker jih nimam zob!' Jaz pa pač imam zobe kakor mlinski kamen, da vse zmeljejo, zdrobe. Ali kaj zobje mi v naših hudih časih, ko pa nič ni za pod njé! 544 Bajka o Ribničanovem konju (3� 8� 1917) je komediografska balada ali kozerija o hudi lakoti v vojnih dneh� Ko se je konj ravno odvadil jesti, je poginil� »V prilikah kot Kristus govorim, / menim pa, kdor ni baš slamne glave, / uganil bo, kam taco pes moli / in razumil bo me br ez težave.« 545 Iskrice iz svetovnega požara (15. 8. [1917]) združujejo pet moderno oblikovanih pesmi, saj se vrstice prelivajo v celotnem besedilu brez kitic. Njihovo sporočilo je kritič- no do oblastniko v , ne da bi ti bili posebej imenovani (I.). Sporočilo druge pesmi je zelo prozaično: tudi ljubezen do domovine gre skozi želodec: »Navdušenje nam zginilo je – s kruhom!« (II.). T retjo pesem avtor sam konča s pregovorom: »pokonci prazen žakelj ne stoji!« (III.). Strastni kadilci so seveda razočarani nad pomanjkanjem tobaka (IV .). 546 Nekaj podobnega prisilni oddaji je obstajalo že med prvo svetovno vojno (V .). Ni dela, v katerem 543 Snopič 15, 13. 544 Domoljub XXX, št� 30, Ljubljana, 26� julija 1917, 358� 545 Snopič 16, 29. 546 O tem priča tudi Ambrožičeva pesem Sivi dedek (Ljubljana, 21. 9. 1917). Celo življenje se je ubijal z delom, stara leta je upal preživeti v miru, pa je prišla vojna in v njej zgubil sina edinca, za njim je od žalosti strlo še mater . Zapuščen kot kamen sr ed cesté se je tolažil edino še s pipico, zdaj tudi te tolažbe nima več. Bela smrt, v življenja ki pomladi tisoče kosiš, brezmilostna, pusti nje, ki bi živeli radi, mene vzemi, starca bednega! Snopič 16, 34. pesnenje_09.indd 196 3. 07. 2020 12:27:55 197 bi bil tako nazorno in strnjeno podan življenjski stil med prvo svetovno vojno. Bogoljub ne, Domovina in Mladost sta bili te pesmi pripravljeni objaviti, šele leta 1918! Zaradi potreb vojske je glede na pesem Leseni podplati primanjkovalo usnja za obu- tev� (26� III� [1917]) 547 Po kamnem tlaku čuješ: klop, klop, klop! To elegantne niso baš stopinje, a šetajo tam gospodične fine! Premnoga nekdaj rajši skor bi v grob, kot v cokljah promenirat šla na cesto. Kaj moda nova zdaj prišla je v mesto? – Ne moda; – beda! In zato cokljati začeli smo z lesenimi podplati! Ni čuda! Saj smo v tretjem vojnem letu! A čudo je, da ne odpro se svetu oči, da bi spoznal, kam da cokljá! Ni čuda, da nam slednjič usnja manjka, da svet se ne zmodri, to je uganjka, in klati med seboj se ne poneha! Saj če kaj časa bo še šlo tako, nazadnje niti cokelj več ne bo. Pa nič zato! Saj vedno sneg skopni, potem pa lahko letamo bosi! 548 I. Vse govori, da mi je blizi in mine leto, mine dan, miru pa čakamo zaman. Svet prazni, polni se Elizij. Zakaj ga ni, saj celi svet si ga želi? - Ne celi svet! Še ljud poznam, ki je za vojno vnet! Gospodje pri zeleni mizi, ki nam držav usodo vodijo, drugače vse o tej stvari sodijo! Njim nič se ne mudi, saj dobro se jim zdaj godi, kot še nikdar popred. Kaj njim je mar, če v solzah plava svet! Po mehkih se foteljih zibljejo, modrujejo, načrte vgibljejo, študirajo učene karte, a delo jim slade postrežne Marte, jedi se slastnih miza njih šibi, in šampanjec šumi. Tako gospodje vojsko vodijo, 547 Snopič 16, 17. Pripis [objava], Domoljub, junij� 548 Domoljub XXX, št� 26, Ljubljana, 28� junija 1917, 309� pesnenje_09.indd 197 3. 07. 2020 12:27:55 198 odlike, križce zlate in kolajne na prsi komej sproti šivajo, kjer kmalu več ne bo prostora zanje. Vojak pa krvavi tam v strelskem jarku, mrje gladu in žeje v sončnem žarku, doma mu deca lakote umira, v pomanjkanju in togi žena hira. In kaj njegovo bo plačilo? Leseni križec na – gomilo! 549 II. Lahko je biti dober patriot za té, oj trebušati moj gospod, lahko navdušen s polnim si trebuhom! A če v želodcu kruli dan za dnevom, na vojsko misliš s studom, s tihim gnjevom. Navdušenje nam zginilo je – s kruhom! 550 III. 'Enako kruh naj reže se za vse,' nam trobi Höfer, krušni naš minister, a ni potreba, da si ravno bister, pa vidiš koj, kako da dela se. V tem, ko ubožci stradajo, od glada siromaki padajo, in plakajo za kruhom medli, suhi, gospodom našim rasejo trebuhi! 551 I V. Napis nad vratmi glej: Trafika! A notri – mrvice tobaka! Čarobno slikan kruh pri peku, a beračija ravno taka! […] Doli lažnjive te table, ta zlatih časov grenak spomin! Če ga ni kruha – kaj treba skomin? 552 V. Težké smo doživeli čase: Premisli človek božji! Tvoje ni zdaj, kar na tvojem svetu zase! Dokler se trudiš, te ne vidijo, ko čas je spraviti, pa pridejo ljudje, ki niso želi, ne sejali, pa ti vzaméjo, da bi ne stradali! 549 Snopič 16, 32, pripis [objava]: Domovina [19]18, št� 8� 550 Snopič 16, 32. 551 Snopič 16, 33. Pripis [objava]: Mladost, št� 5/6, [19]18� 552 Snopič 16, 33. Pripis [objava]: Mladost, št� 5/6, [19]18� pesnenje_09.indd 198 3. 07. 2020 12:27:55 199 Imaš otroke, ženo, te ne prašajo, kari si pridelal ti, pobašejo: Daj! to v korist je skupni domovini! Čeprav na svojo njivo si sejal, pošteno si cesarju davke dal, če sam živeti hočeš, kakor tat skrivati moraš svojih žuljev sad! Lj., 23. 9. 1917 553 Sam Bog ve (Judenburg 1� XI� 1917), kdaj bo razglašen konec vojne, ugiba izjavni osebek: »Celi svet bridkost je jedna sama. / Vse trpi, ječi in krvavi. // Modr e glave – zelj- nati preroki / vgibljejo in prerokujejo: … / a topovi dalje hrujejo.« 554 Avtor ne omejuje več trplj enja samo na svojo stran; hudo mu je za vse – tudi tiste na drugi strani! – in je do visoke politike neprizanesljivo kritičen. Dekleta Na domačih tleh je cikel štirih pesmi 555 s hrepenenjem po dekletu (I� T ožba sr ca), grenkobo zaradi zapuščenega shajališča deklet in fantov , ker so ti odšli »v bojni grom« (II� Znamenje), stisko dekleta, ker že tri leta čaka sporočila od fanta, ki je bil odveden v ujetništvo (III� Sibirija) in nazadnje o uslišani ljubezni: ljubica mu je dala njih šopek, kot že naslov pove (IV . Nageljčki so se razcveli)� Ohranil ga bo, do »hladnega groba«, če ga ne bo nazaj� »Dekletu mojih sanj / vrstice te veljajo, / vse misli k njej veslajo / kot ladje ta v pristan…« (12� II� [19]17) 556 je oklepajoča kitica v pesmi s prvo vrstico v naslovu. Vmes je pet kitic, vse s cvetno motiviko� Kartica od ljube – je tudi s šopom rožic. »In zra- ven poljubčkov tisoč gorkih, / le žal, da samo – na papirji!« (Kallwafng, 18. 1. [19]17). Ambrožič je pri javnih temah zelo neposreden, medtem ko je pri ljubezenskih čustvih zadržan in jih zavije v lahkotnost in šalo. »Kaj menite, ni kar tako, / če kr onane glave se spro, / nastane vojska, huda r eč, / ki marsikomu ni prav všeč. / Človeka star ega moraš sleči, / se vsem ugodnostim odr eči, / pustiti polja, hlev in dom [… ] Pustiti ljubljeno ne- vesto.« Janez Hudoklin mora obleči cesarsko suknjo. Doma pušča troje otrok in ženo, ki jo ljubi. Žena mu obljublja molitev , da bi se srečno vrnil. Če leto in dan pride mož pride na dopust, pa ne najde le treh, temveč še enega otroka več. V družini »namesto štirih jih je pet!« Zgodba od Hudoklinovg a Janeza ali Pr eveč božjega blagoslova (15� 1� 1917) je šaljiva, ironična pesem na račun kronanih glav , čeprav je njen poglavitni motiv otrok več. Izjavni osebek ne komentira zakaj. Ženska zvestoba je bila tisti čas marsikdaj na preiz- kušnji zaradi ruskih jetnikov , ki so jih pošiljali delat na obsežne kmetije v zameno za od- sotne domače moške. 557 553 Snopič 16, 33. Pripis [objava]: Domovina št 8, [19]18� 554 Snopič 16, 15. 555 Prvi dve sta nastali v Škrjančah, zato tak naslov cikla, druga v Judenbur gu, za četrto ni nikakr- šnega podatka� 556 15. snopič, 19. 557 Avtopsija� pesnenje_09.indd 199 3. 07. 2020 12:27:55 200 Na drugem mestu dolga refleksivna pesem Ženitnina prvi hip daje vtis, da ji je v oporo Prešernova Hčer e svet: 558 'Predpust je tu, ženitve čas, doma dekleta čakamo; ni ženinov, pa plakamo. Kdaj vendar pridete po nas?' Dekleta nič ne plakajte, mi pridemo, počakajte! Oj niste še pozabljena, dekleta naša ljubljena; in srca vam obljubljena ne bodo ne ugrabljena od tujih rok. – In če jih kdo, ugrabi vam jih – smrt samo! A niso časi zdaj združitve; oh, dnovi bridke so ločitve! Dokler razsaja bojni grom, dokler nas rabi mili dom, v nevarnosti je domovina, čakati mora ženitnina! – Mi vašo žalost čutimo; a čas je blizo – slutimo – da spet vam v roke sežemo, se z vami večno zvežemo! Oj pridi skoraj blažen čas, za nas presrečen in za vas! A letos kliče mili dom na ženitnino v bojni grom! Kar nekdaj smo prisegali, do konca bomo i držali; veselje srečo tvegali novosti naši skupni, zali! Tej naši ljubljeni nevesti smo v sreči in nesreči zvesti. – Kako bogata je in zala, kako jo naše srce ljubi! Po vseh deželah gre nje hvala, zato jo tudi tujec snubi. A mi mu je ne prepustimo, nikoli ne, dokler živimo! Še naši meči so ojstri, in trde našo še pesti! Naj stane nas življenje, kri – nikdar je tujec no dobi! – Predpust je tu, mi rajamo, 558 Prim� France Prešeren, Poezija in pisma (Kondor 25 in 35 ), Mladinska knjiga, Ljubljana 1962, 24� pesnenje_09.indd 200 3. 07. 2020 12:27:55 201 ženitev ž njo obhajamo! A ženitnina je krvava, družici naši – čast in slava; drugova sta pogum, junaštvo in svatje – vztrajnost, moč, sovraštvo do tujca, ki lasti si njo, ki naša jo in naša bo! Top gode nam in puška vmes podžiga na krvavi ples. Sam svetli car je starejšina; zares, vesela ženitnina! – Bog živi te nevesta naša, smrt tujcu, ki po tebi vpraša – ti naša mila – domovina!! 3. 2. [19]17. 559 T o vse nesr ečna vojska stri! [= stori](21� II� 1917) 560 Da se iz rosnih let ljubljeno dekle preda drugemu: ker je bil on kot vojak predolgo odsoten� Jedna krogla, jedno pismo sta uničili življenjske sanje predvidenemu paru. T u je balada: Zal kot roža v zlatem maju, lep in mil kot sen krasan; – ena krogla, drobna krogla, kras ta strt je, v vek končan! Pride pismo s črnim robom: 'Dékle, ženina ni več!' – Eno pismo, drobno pismo, up je strt, vsa sreča preč! Leoben, 13. I. [19]17. 561 Vsaka beseda je odveč! T iha noč omamlja od neštetih zvezd, v katerih izjavni osebek »tisoč zr e rajskih očes«, kot da so njegovi padli tovariši� V okolju, kjer sta »mir in tihota povsod«, ga prevevajo mešani občutki: Tiha noč, jasna noč. Čudna sladka je njena moč! V srcu občutke mi budi, ki jim izraza najti ni! Svet je krvav, poln težav, srce želi si višav! 562 559 Domoljub XXX, št� 7, Ljubljana, 15� februarja 1917, 81� 560 Snopič 15, 25. 561 Domoljub XXX, št� 8, Ljubljana, 22� februarja 1917, 92� 562 Domoljub XXX, št� 38, Ljubljana, 20� septembra 1917, 452� pesnenje_09.indd 201 3. 07. 2020 12:27:55 202 Jeseni, 563 ko umirjajoča narava nagovarja človeka, da se poglablj a vase, se je pesnik, sre di L j ubl j a ne odt r ga n od boj nih t ovari šev , poč ut i l i z gubl jenega, sa j j e bi l t a sve t t a ko dru- gačen od vsakdanjega soočanja s smrtjo in po njej mu je postalo nekako dolgčas. Odpravil se je na Žale, – bi dejali danes in se poklonil vsem pokojnim, tudi tistim na drugi strani! 564 Brez ene žaljive besede o njih: Pri Sv. Križu I. Sredi polja naše metropole dviga se v nebo zvonik zelen, krog se širi tiha božja njiva, kraj miru, počitku posvečen. Rad zahajam jaz na tiho grobje, saj ta kraj je drag in ne strašan njemu, ki je utrujen zemske poti, ki miru, pokoja je željan. Mrtvih se in smrti sem privadil, saj sem gledal ji vsak dan v oči, kar me videlo ni mesto belo, dolga, težka zadnja leta tri. II. Danes zopet noga me zanesla v tvoje je okrilje Sveti Križ, ki z zelene streho – barvo nade – zadnji dom Ljubljančanom deliš. Oj kako narasli so grobovi, skor bo poln ogromni božji vrt; saj bogato žetev je imela ta čas, kot še nikdar, bela smrt! Oj bogato žetev med meščani, a še bolj med njimi, ki naš svet nam branili so tam za gorami, in sem prišli ranjeni umret. 563 Prim� Jesen, Domoljub XXX, št� 40, Ljubljana, 4� oktobra 1917, 476: […] Cvet je umorila Pobarvati z modro! slana ledena, toča svinčena mladeničev cvet, Vigred spet s cvetjem trate ogrne, več pa ne vrne kar vzela je smrt! 564 Prim� prvo kitico v tretji pesmi� pesnenje_09.indd 202 3. 07. 2020 12:27:55 203 III. Dolgi skupni grobi kot gredice vrtne se mi zde polnè cvetov; tu ste našli zadnji dom junaki vseh jezikov naših in rodov. Sladko počivajte v naši zemlji, v znožju naših nebotičnih gôr, dok vas tromba angelska ne vzdrami in zasine vam vstajenja zor. Vaši grobi bodo spomeniki vojne, kot jo ni še videl svet; in pomniki vašega junaštva še zanamcem našim poznih let! Sv. Križ pri Lj. 23. 9.[19] 17. 565 Melanholično razpoloženje se ga je držalo še naslednje dni, kot pravi v pesmi Kot na naše belo mesto mégla (24� 9� [1917]) in nadaljuje: »čudna žalost mi je danes legla, / in nad celim svetom stud v srce. / Kot bi kamen mi na sr cu ležal,« / zato je »bežal / od ljudi, iz druščine glasne« na pokopališče, kjer je » tihi mir in svet pokoj…: Vaše druščine sem zaželel – Kdaj za vedno bom med vas prišel? Kdaj i jaz bom rešen zemskih spon, kdaj mi delopust zapoje zvon? Kdaj se umiri srce bolno, trudno odpočije mi telo? -- Zvon večerni milo je zapel, po cipresah veter je zavél, tajni vrhi so zašepetali, zdelo se mi je, kot bi dejali: Kmali, kmali… 566 Ambrožič vedno znova žaluje za mladimi slovenskimi fanti, ki jih je po evropskih bojiš čih na vzhodu in zahodu in jugu požirala vojna, kar primerja 567 z uničenjem pridelkov v vinogradih in na poljih po nenadni toči: Imeli smo … Imeli smo fante kot hraste, oj, tisoče fantov mladih; začeli so šele živeti – življenje kipelo je z njih! – V Galiciji širni, prostrani zdaj našli svoj grob so prerani; 565 Domoljub XXX, št� 50, Ljubljana, 13� decembra 1917, 595� 566 Snopič 16, Pripis [objava]: Mladost št� 1, 1918� 567 Morda je bilo to celo dejstvo. Pesem je nastala v času, ko bi bila lahko odmev na takšno naravno nesrečo. pesnenje_09.indd 203 3. 07. 2020 12:27:56 204 ob Drini, Adiži in Soči počivajo mladci cvetoči, po divjih karpatskih šumavah in lepih galiških pristavah. Imeli smo polja – kot morja, in blažena vinska pogorja; srce nam kipelo je sreče, ko zrli smo trte duhteče, prežlahtnega polne sadu. Ko gledali klasje smo zlato in upali žetev bogato, v nebesa je prošnja kipela: 'Ohrani naš up nam, Gospod, varuj ga ujme, nezgod! Srca so dovolj krvavela, ta pusti vsaj žlahtni nam sad, odvrni preteči nam glad!' – Pa prišli oblaki so črni, zastrli so celo nebo; nevihta je grozna prihrula, ledena se toča je vsula! Par hipov – o grozdji in zrnji ni bilo sledu ne tiru! Jok čul se je s sleherne hiše. Kdo revam naj solze obriše! Gospod milostljivi, ozri se na nas, rešitve in sreče naj pride že čas! 568 Dolenjski avtor je posvetil pridelku v vinogradu celo pesem iz sedmih štirivrstičnih kitic� Trgatev 569 bi bila vesela, ko bi pri njej dekleta ne samevala , saj namesto vina tečejo solze in kri: Prišel dobrotni je sveti Mihél ž njim pa bogata jesen spet v dežel, čriček v trgatev nas vabi vesel, sladko nam grozdje v goricah mehča. Polno je trsje – in grozdje kot med, vendar veselja poprejšnjih ni let; tiha je družba poskočnih deklet, očka ni žlahtni sad ne razvedri. Fantov ni, fantov ni naših mladih; tretjič že letos berémo brez njih, njim velja srčni premnogi naš vzdih, misli po bojnih jih poljih iščo … 568 Domoljub XXX, št� 31, Ljubljana, 2� avgusta, 1917, 369� 569 Iztočnica za to pesem je ena Murnovih pesmi. pesnenje_09.indd 204 3. 07. 2020 12:27:56 205 Pride pa Mártin, svetnik naš premil, sladko bo vince po hramih krstil; sveti bo Božič nam mir povrnil, fantje pa pridejo z letom novim. […] – Pridi že skoraj presrečni ta čas, pridite, pridite fantje po nas, da razvedri se nam solzni obraz, solz in krvi saj je teklo dovolj! 570 Domovina Človek ima lahko več bratov in sester , znancev , a zmeraj le eno mater . Mamici za god (1. III. [19]17) je precej razvlečena pesem. V Domoljubu 571 je smiselno strnjeno zli- kana, le zadnja neobzirna vrstica 572 v tretji kitici je Ambrožiču vsiljena, saj v predlogi 573 ni mogoče zaslediti nič podobnega. Mila domovina (21. I. [19]17) je kritično, a precej ohlapno besedilo na račun tistih, ki so brez premisleka zapuščali rodno grudo in domače njive zamenjeva li s tujimi rudniki itn. Dolgotrajna vojna je mnogim odprla oči, »kje je kruh doma! / Kaj je vreden plug in njiva plodna« »in kmečki dom.« 574 Vonj po pokošeni travi je Pesem poletja (27. 6. [1917]). Namesto da bi se ji predajal, so mu v roke potisnili puško, koso pa doma razjeda rja� 575 Človek s podeželja in vajenega kmečkega dela, zahrepeni po košnji na lastnih tleh. Kruha je povsod primanjkovalo� »Beda je v teh težkih dneh / prikipela do vrhunca; / a usoda je begunca / najtrpkejša pač izmed vseh.« Pesem beguncev (26. 9. [19]17) priča, kako je Ambrožiča pretresla njih usoda. Kakor veter raznaša jesensko listje, so se z zaho- dne etnične slovenske meje, raztepli v notranjost nekdanje države: Tujec oblastno se šopiri, kjer živeli v božjem miri v tihi sreči mi smo pred. Dóma nimamo nič več. Naše so gorice zlate prekopale nam granate, ogenj vničil vse in meč! […] Potno palico v rokó, boro culico na ramo 570 Domoljub XXX, št� 41, Ljubljana, 11� oktobra 1917, 488� 571 Žal, sem tokrat vir zapravila, znan je le letnik XXX. 572 Kdor ne ljubi iz srca globine / majke in Boga in domovine; / komur drage niso te svetinje, / naj iz vrst Slovencev koj izgine! 573 Snopič 15, 28. 574 Snopič 15, 8. 575 Snopič 16, 26. pesnenje_09.indd 205 3. 07. 2020 12:27:56 206 vzeli smo, življenje sámo smo rešili si goló. Oropani vsega prosijo za pomoč: »V aše smo krvi, jezika.« – »Bratje, usmilite se nas!« 576 Pesmi goriških beguncev je cikel šestih, napisanih v enem zamahu (Judenburg 15� XI. 1917) z motiviko njihove begunske izkušnje. Vse so v štirivrstičnih kiticah, vendar z različnim številom v posameznih pes mih in prav tako z različno dolgimi verzi. »Umolknilo gr omenje gr ozno je ob Soči, / utihnilo tuljenje divje je topov, / pregnana bojna furija je s Krasa,« in zdaj se »tožno-radostno« vračajo (I.). Na tujem so medleli od hrepenenja po domovini, »preziranje« jih je žalilo do dna (II.). Saj niso mogli verjeti, da jih domovina kliče nazaj (III.). In zdaj strmijo v podrtije nekdanjih domov: IV . Poljubil bi vas rodne grude svete, razjokal se nad vami kakor dete, ko spet te gledam prejšnji zemski raj in zrem pustinjo, groblje samo zdaj! […] Kje rodni krov je zdaj, kje koča rodna? Kje cerkev bela, moja polja plodna? Od vsega najti niti ni sledu, kup kamenja in pepela le je tu… […] Četudi v razvalin ah, je to njihova »zemlja sveta«. Na novo jo bodo kultivirali, iz ru- ševin in pogorišč sezidali domove in svetišča, kajti: »Ljubezen je močnejša kakor smrt, / in trdna, da prestavlja gore« (V .). Zadnja pesem v ciklu zavrača zasedbo omenjenega prostora po neznačajnih sosedih, ne da bi jih konkretno imenov al, in ima njihov odhod za dokončen, pri čemer se je, kot je znano, bridko uštel. Najbrž bolj na uslugo uradnemu Bogoljubu, v katerem je bila pesem objavlje na, kot po svojem lastnem prepričanju pa se klanja »dvoglavemu orlu«: » Or el ponosni, čez zveste otr oke / svoja zdaj krila mogočna razpni, / brani nas tujca, klete pijavke, / ktera je srčno pila nam kri! //…// Prejšnje povrne se spet blagostanje, / vrne pr edvojni sr ečni se čas; / Pr ejšnji pa r ežim ne sme se vrniti, / da bi spet tujec hodil po nas!!« 577 Naslov Domov! (Judenburg, 3� XI� 17) in zadnji dve kitici z begunsko tematiko 578 oklepata v petih kiticah splošno domoljubno motiviko v njej: najprej z navdušenjem nad (začasno!) o svoboditvijo in poklonitvijo »p evcu – pr or oku« Soče, Simonu Gr egorčiču 576 Snopič, Pripis [objava]: Domoljub17, št� 43� 577 Snopič 17, 18–19. Pripis [T edenske slike, 1. 1918, št. 15.]. 578 - Z Bogom barake, z Bogom tujina, težko kot mora, mrzla kot led! V svoje naročje nas vabi očina, k sebi pokliče spet solnčni nas svet!! pesnenje_09.indd 206 3. 07. 2020 12:27:56 207 seveda, odklonitvijo »soseda izdajalskega « in cinično ponudbo: »Dosti za grobe imamo prostora, / živemu tujcu pri nas ga pa ni!« 579 T u Ambrožič kot velik domoljub še vedno ostaja vojak� Naša pesem (27. 9. [1917]) v mogočni obliki iz petih 14- ali več vrstic dolgimi kiti- cami je po vzoru Prešernove Zdravljice hvalospev slovenski naravi, slovenskemu jeziku in pesmi, slovenskim fantom in dekletom� 580 Na dopustu je cikel šestih pesmi z motom iz Narodne 581 Presrečen je, da ga vlak pelje domov in da bo presenetil ljubico (I.), (1. 10. [1917]). V dvoje uživata. Vse, kar je pre- stal, je ob njej pozabljeno. T oda čas hitro teče: »Sr ečni tr enutki skor poteko, / kliče krvavi me boj za goro. // Biti se, umreti za dom je sladko, / tebe pustiti, to je težko. ---« (II� ), (4� 10� [1917])� »Tisti lepi bukov gaj« je priča njunega prvega poljuba (III.), (5. 10. [1917]). Naslednja pesem preseneča z očitkom ženi njegovega tovariša: » že si ga zabila, / ko še leto ni okrog, / kar ga je predrla krogla. / Kak si to storiti mogla, / žena r eci! Sodi Bog! (IV� ), (5� 10� [1917])� 582 Prav tako izstopa iz osebnega konteksta pesem s ponavljajočim se motivom »mlade deklice«, ki objokuje »ljubega«, ki »strl ga sovražni je meč…« (V� ), (10� 10� [1917]) 583 Zadnja z motiviko slovesa in potrtosti ob vrnitvi v vojsko je nastala skoraj en mesec pozneje (Jud� [enburg, 6� XI� 1917])� 584 Najbrž zaradi pretresa, ki ga je doživel ob smrti Janeza E. Kreka. Njemu je ta čas napisal izjem no himnično pesem, ki jo je Domoljub, z nekaterimi uredniškimi posegi, objavil že deset dni po njegovi smrti, 585 Dr. Janez Ev. Krek, †8. X. [19]17 Mati Slovenija plaka, odela je žalno obleko; sin ji najboljši je umrl, jo ljubil gorkó je dni vse. Njega, ki stavila nanj vse svoje je upe in nade, je pokosila ji smrt, črni požrl ga ji grob. – Smrt ji je vzela moža, ki v svetu so redko sejani, ki ga stoletje celó takega komaj rodi. On je bil mož-poštenjak, ki treba iskati mu раrа, bil je značaj kot kremen, srce njegovo kristal. Celo življenje biló mu delo za ljudski je blagor, drugim pomoči želeč sam je pozabil nasé. Bil socialec 586 je res, po srcu, ne le po imenu, ki za pravice boril revnih se ljudskih je mas! 579 Domoljub XXX, št� 48, Ljubljana, 29� novembra 1917, 572� 580 Snopič 17, Pripis [Objava]: Mladost, št� 5/6, 18� 581 T ri leta so minila / in hauptman mi je djal: / ker zvesto si me služil, / urlaub ti bodem dal (Narodna). 582 Snopič 17, 12. Pripis [objava]: Mladost št� 5/6 [19]18� Objava Na dopustu IV v Domoljubu XXIX, št� 42, Ljubljana, 19 oktobra 1918, 550) ni berljiva� Najbrž po volji cenzure. 583 Snopič 17, 12. Pripis [objava]: Mladost št� 5/6 [19]18� 584 Snopič 17, 12–13. 585 Domoljub XXX, št� 42, Ljubljana, 18� oktobra 1917, 499� 586 V predlogi je:� Demokrat: pesnenje_09.indd 207 3. 07. 2020 12:27:56 208 Oče zatiranim bil, bil zatočišče ubogim z eno besedo samó: dobrotnik Slovencev je bil. Kar desetletja so nam dobrega zadnja rodila, vsemu je oče bil Krek – slava mu, večen spomin! – Z mest se bliščijo in sel društvéni domovi ponosni, – kjer se bistri nam razum, ljudstvu srce se blaži. 587 Žúljave kmečke roke, zatirani delavski sloji, našli v zadrugah so vsi krepko si sámopomoč! »Orli« ponosni čez svet naš razprostrli so krila, drage svetinje braneč; ki vropati če jih sovrag. – Kdo nam jo vstvaril vse to – za nas neizmerne koristi? Oče je vsemu bil On, ki smo zgubili ga zdaj! Zdaj, ko potreben je nam najbolj, v prevažnih teh časih, vzame ga kruta nam smrt – vrzel pred nami zijá; vzame očeta idej, ki bil za njih izvršitev jasni je vpregel svoj um, močno in krepko roko. Skupno deželo pravkar: Jugoslavijo mogočno hotel je vstvariti nam, vstvariti sloboden dom. Sredi ga dela pa smrt kruta je nam pokosila, glavni domovju steber ž njim se sedaj je podrl. – A zmagoslavja pijan ne vriskaj sovražni nam rod: človek je Krek nam umrl, – duh pa njegov še živi! Večno ostal bode živ v nas in pa v naših potomcih, ki imenujemo vsi se njega učenci s častjo! V nas bo živela naprej ideja, ki On jo je sprožil, in ne odnehamo prej da dejstvo postala nam bo! – Ti pa učitelj, vodnik, prijatelj in mili dobrotnik – sladko po delu počij, nas blagoslavljaj z nebes! Večen spomin Ti in čast, zavetnik slovenske očine, treba spominka ti ni, saj si ga stavil si sam. 588 Avtorjev pripis k pesmi pa dodaja tudi objavo v Mladosti pa v dvojni številki 11 / 12� [19]17� 589 Tam je bila pesem objavljena v šestinštiridesetih heksametrih pod naslovom Manom †Dr. Kreka s podpisom Vide. 590 Morda je bil avtor užalj en zaradi popravkov , saj je v Mladosti v 11� vrstici pesmi njegova opredelitev »demokrat« ostala nespremenjena� In po Kre kovem z gle du se j e Am brož ič odl oči l z a Jug osl avi j o. Če prav pe se m, v ka te ri govori o tem, nima nobenega žara. Bratje, podajmo si roke! (17� XI� [19]17) je estetsko šibko besedilo, čeprav se zavzema za velike reči. Motiv sloge je nov in vsekakor politič- no konotiran: »nič ne pr emor e sovrag pri nas, / ako smo složni in eno sr ce! // …// Bratje, 587 Teh dveh vrstic med pomišljajema v predlogi (Jeremijade) ni� 588 Snopič 17, 7–8. 589 Snopič 17, 7–8. A vtorjev pripis. 590 V času pisanja članka Marije Stanonik, Janez Evangelist Krek v slovenski literaturi in lite- rarni vedi za zbornik oz. monografijo Matjaž Ambrožič (ur .), Janez Evangelist Kr ek – sto let pozneje (1917–2017), Znanstvena knjižnica, T eološka fakulteta, Ljubljana 2018, 53–95 psev- donim še ni bil dešifriran, zato je treba tamkajšnjo opombo 397 popraviti v skladu s tukajšnjim pojasnilom� pesnenje_09.indd 208 3. 07. 2020 12:27:56 209 postavimo se v bran / jednega srca in duha, / ura enajsta je prišla, / delajmo, dokler še je dan! //…// Naš skupni dom v boj kliče nas, / spor za malenkosti poneha, / v vélikem času živimo zdaj, / o da vsi ta bi umeli čas!«� »Skupni dom«, za katerega se Ambrožič tu prvič zavzema, je »Jugoslavija«: »kvišku kar zove se Jugoslovan! // […] Skupni naš dom zdaj kliče nas, / osvobodimo, rešimo ga!« 591 Izdajice (2. XII. [1917]), je prav tako pesem s politično konotac ijo, ni pa znano, na katero osebo ali stranko se nanaša. V njej izjavni osebek ni več zgolj ljudski pesnik štiri- vrstičnih kitic, temveč odločna, kritično profilirana oseba. Kdor v teh važnih časih narod svoj razdvaja, on svoj dom in rod sovražniku izdaja! kdor razdor in spor med ljudstvo naše trosi, vreden ni, da zemljica ga rodna nosi! vreden ni, da sonce božje ga obsije, Kdor prodaja domovine svete interese, ker se žep mu polni, ker tako mu nese, in naj bo, kdor hoče, če obritega prav lica, je izvržek ljudstva, podla izdajica! Kdor ni z nami, ta je zoper nas! Narod s studom pljune mu v obraz! 592 Prazniki Za božič 1917 je Ambrožič zapisal: »Četrtič ga praznujemo / objokanih oči, / v nebe- sih se radujejo, / a zemlja se solzi! (23. XII. [1917]). T oda že nekaj dni prej je Domoljub hkrati objavil dve njegovi moderno oblikovani božični pesmi. Prva melanholično obuja spomine na pričarano idiliko božičnih večerov v domačem krogu, kar je v krutem naspro- tju z realnostjo vojakov na položajih, kakor priča Sveta noč 1917: Oj siva skala, sama čer in vse okoli debel sneg; granate v zraku žvižgajo, da od gora odmeva jek … In sveti je nocoj večer, oj svet večer, oj sveta noč! Doma gradijo jaslice, jaz v strelskem jarku tu žedim, od mraza in gladu drhtim – od dragih in ljubečih src tak daleč proč … […] V četrtič že, o Knez miru, med gromom si topov rojen, in jaz še v strelskem jarku tu 591 Snopič 17, 20–21. 592 Snopič 17, 16. Pripis: [objava]: Domovina, št� 10 [19]18]� pesnenje_09.indd 209 3. 07. 2020 12:27:56 210 tako potrt in žalosten … Srce s podvojeno močjo nocoj mi hrepeni domov, tja k jaslicam pod rodni krov! Pri srcu mi je tak tesno, solze zalivajo obraz, – pa ne le jaz, stotisoč src z menoj ihti nocoj … 593 Nasprotno tej melanholiji Božič 1917 ni prav nič sentimentalen. Že četrto leto je božič »krvav« in namesto »angelcev z višav« / grome topovi / z bojnih nam planjav .« Namesto jaslic na praznik miru »angel smrti prevladuje«� Spet je Božič – / že četrti, / kar so naši fantje šli; 594 Nikdar ne bo vseh nazaj. D) VOJNO LETO 1918 Inter arma, Pesmi 4. vojnega leta. Zložil V id Ambrožič. Judenbur g 1918 [18. snopič] Pod mračnim nebom, Judenbur g, 1918 [19. snopič]. Največ pesmi, ki se nanašajo na vojni čas leta 1918, je nastalo v Judenbur gu, poleg njega so k njim pripisani še Bruck ob Muri, Trbovlje in Sterntal� Prazniki Šele v drugi kitici pesmi Novo leto 1918 (Judenburg, 1� jan� 1918) je jasno, da pe- snik personificira preteklo leto, saj ima najprej vtis, da si je grenko privoščil prejšnje leto umrlega cesarja Franca Jožefa: Omahnila je roka starcu velem, ki z njo je meč vihtel v življenju celem, povesil trudno glavo in na vek končal krvavega življenja tek. Oj staro leto, žalega spomina, ti solz krvi in tuge zgodovina, ti ena sam žal in bolečina. Requiescat in pace! Ura polnočna. Tam na iztoku gori na višnjem neba oboku svit čudovit se žari, to bliščanje zvezdic ni! Godba nevidna sladko svira, glejte, nebo se odpira! Doli na svet naš krvav prihaja iz nebnih višav 593 Domoljub XXX, št� 51, Ljubljana 20� decembra 1917, 609� 594 Domoljub XXX, št� 51, Ljubljana, 20� decembra 1917, 603� pesnenje_09.indd 210 3. 07. 2020 12:27:56 211 Detece novorojeno od tisočev src zaželjeno z vejico oljčno zeleno! Ali nas varajo oči? V zlatih se črkah mu s prs blišči: Pax vobis cum! In tisoč src in ust zakliče vneto: »Pozdravljeno mirovno novo leto!« 595 V elikonočne pesmi so to leto utrujene in medle. A vtor sam prizna va, da ni v njih no- benega veselja� Prva, V elika noč 1918 (1� 3� 1918) kljub vsemu še upa: Upaj, tudi zate narod moj petek véliki bo skoraj proč! Bliža se ti dan vstajenja, upaj na veliko noč! 596 V elikonočna pesem mamice (Judenbur g, 31. 3. 1918) je s figuro zanikanja popolnoma pesimistična: ni pirhov , ni zvonov , ni sina edinca. 597 V elika noč [je] v znamenju žalosti (1� 4� 1918): »zunaj vigr ed, v sr cih zima… / […] Mi ne znamo za veliko noč, / zanjo letos ve le koledar;« 598 Za Bogoljub 599 tako mračno razpoloženje ni moglo priti v poštev , zato je za V elik o noč 1918 objavil Ambrožičevo 600 pesem iz prejšnjega leta, 601 le da jo je (sam od sebe ali dogovorjeno) kronološko prilagodil in nekaj malega jezikovno popilil� 602 Podobno je uporabil drugo pesem 603 v ciklu, 604 prav tako iz prejšnjega leta� 605 Enako je prišla z enim letom zamude na dan pesem� Domoljub jo je objavil šele za veliko noč leta 1918, zato bi 595 Snopič 18, 1. 596 Snopič 18, 6. 597 Snopič 18, 6. 598 Snopič 18, 6. 599 Bogoljub XVI, št� 4, 1918, str� 108� 600 T okrat prikrit pod že znani psevdonim. 601 Prim. snopič 16, 9. (V elika noč 1917, I� )� 602 Že v četrtič je vstajenja Poenotiti z modro drugod! praznik prišel spet; ali vojna ne pojenja, ne umiri se svet … Zmagoslavne aleluje zopet ôri spev, a srca nam ne vzraduje sladki njen odmev� Itn, 603 Druga pesem iz treh šest-vrstičnih kitic v prvi slika vojaka v strelskem jarku z bajonetom v roki in prepuščenega »br enčanju kr ogel«, druga kitica ga vpelje v njegov notranji svet: posebno to jutro si želi biti z družino, pa so tako daleč, »smrt mu je le blizo …«� Tretja kitica je stereotipno dolžni poklon prazniku. 604 Bogoljub XVI, št� 4, 1918, 108� 605 Prim. snopič 16, 9. (23. III. [1917]). pesnenje_09.indd 211 3. 07. 2020 12:27:56 212 se moralo leto odsotnosti poveča ti za eno leto. Pa je že navedena tako visoka, da to sploh ni bilo več pomembno? Šesta velika noč v tujini Kaj se je zgodilo s srcem mojim Niti sama ga velika noč več ne razvedri, čeprav do naših src ima tako blažilno moč! Aleluja spev razlega se, srce v boli, hrepenenju mre … Ah, tujina ga mori ledena! Danes na slovesni praznik ta trikrat bolj se zapuščeno čuti, da v tujini je in ne doma! Tuja cerkev, jezik, vsak obraz, – tukaj ni gorkote, tu je mraz … Oj velika noč v domačem seli! Kot bi pomladila se vsa vas, zdi se duši, ko zvonenje sluša, s kora sladke Aleluje glas! Človek bi poslušal vekomaj, zemlja, zdi se, je postala raj! – Oj velika noč, že dvakrat tretja si, ki si v tujini me našla; šestič z dihom sreče in radosti mimo mene si kot tujka šla! Bo li s sedmo Križev pot končan, pride i zamé vstajenja dan? – 606 V različn ih obdobjih leta slovenski kronist odkriva razne obletni ce. T užni maj (Judb [= Judenburg]) 25� V � [19]18), ko »s sr cem strtim, krvavečim / praznujemo slovesen vajin vhod / četrto pot,« misli pesnik na pomlad in pregovorno na najlepši mesec v letu� 607 Na pragu petega vojnega leta (16� 8� 1918) je pesemski obračun porazen: na » tisoče nedolžnih« je padlo, »mladi brezštevilni / zdaj so bedni pohabljenci; / udi gumnati, leseni / njih so lavorovi venci! « Deklet a so na voljo tujcem, mesta so razvaline, vasi pogorišča, polja poteptana� »Komur še sta prizanesla / meč in kr ogla, glad ga davi. / Kmalu izgledalo v Evropi / kot v Saharski bo puščavi!« Miru pa še kar ni na obzorju: Ljudstva se obup polašča, strah in groza vsega stvarstva Ne [ve] čemu bori se – zna pa kdo je tega kriv barbarstva. Dandanes, kdo še verjame, da se gre za 'domovino'? 606 Domoljub XXXI, št� 15, Ljubljana, 11� aprila 1918, 162� 607 Snopič 19, 4. pesnenje_09.indd 212 3. 07. 2020 12:27:56 213 – par ljudi, pohlep in zloba vsega kriva je edino!! 608 Politika Hrepenenje in hkrati molitev za konec »vélike« vojne! Ambrožič v tem obdobju ne upesnjuje več bojišč in vojnih pohodov , temveč njihove posledice� Devetnajsttisoč (Judenbur g, 20. I. 1918) ni le naslov pesmi, temveč številka m r t v i h sa m o v p re br i sa n o sl a vl j e ne m » c e sa rj e v i č e ve m p ol k u« : »De v e t n a j st t i so č ml ad i h«� »Za te so nam povedali »uradno«, / a kaj jih še poginilo je jadno, / ko nihče zanj[e] ne ve, ko sámo Bog!« Ambrožič tu prvič namiguje na pomorske bitke, v katerih sam ni bil ude- ležen, zmeraj znova in na novo pa oživlja izkušnje z vzhodne in zahodne fronte: »Kaj so valovi hladni jih požrli, / v Karpatih volčji nam zobje jih strli, / kaj zginilo jih po lesih je okrog! / Kaj so pokopale jih lavine, / o tem vedo tir olske le pečine – « Navedena grozljiva številka, ki se nanaša na samo eno slovensko enoto, kaj pa šele druge in pri drugih naro- dih, ga navdaja z jezo, besom, da ogorčeno vzklikne: – Pravični, stari Bog, li še živiš? / Zakaj to mirno gledaš in trpiš? / Ne vpije kri nedolžna do nebes? – / Kaznuj jih, vojne te pregrozne krivce, / kaznuj jih, milijonske te morivce! / – Dodeli dragim padlim sveti raj, / a njih morivce stri in pokončaj!« Mir (27. II. [1918]) je cikel petih satiričnih različno kitičnih pesmi, v katerih motri mednarodni politični položaj in avstrijsko tr govanje v njem: Gor v Brestu Litovskem so diplomati se zbrali in začeli mir sklepáti. Dolgé so, duhovite govore držali, s pestmi se tolklo, s sabljami rožljali. 609 […] In konec? – Vojna kot je bila preje, zastonj vsi dolgi govori in seje! Zastonj? – Ne, mir sklenili smo z državo, ki vojne nikdar napovedala nam ni! Kaj mar gospodom, da srce boli Poljake, ki so se kot levi bili in najtrdnejša nam opora bili v moskalskega navala težkih urah in zdaj prodali kos so njih dežele za par sto kil pšenice in zabele! Ni to krivica in vnebovpijoči greh? – In plača za gospode? Križci in briljanti! Naš kompliment gospodje komendjanti! 610 A vtor se kar ne more pomiriti. Zelo je razočaran nad avstrijskim ravnanjem, saj da je njen zastopnik izdal Poljake » za par sto vr eč moke«: 608 Snopič 19, 15. 609 Prim� Janko Prunk, Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, 535. 610 Snopič 18, 3. pesnenje_09.indd 213 3. 07. 2020 12:27:56 214 III. Ne oziraj se na Brest ljudstvo in miru ne upaj, lepših dni, svetlejših zvezd! Tamkaj niso pravi skupaj! Da mir se sklepa, to je larifari, tam se za moko mešetari! V. Faktum! Z Ukrajino 611 smo sklenili prvi mir; podpisal ga je eksnarednik naš avstrijski – dezerter! 612 Pesnik številči pesmi te vrste kar naprej od VI. do XIV . pod novim naslovom Iskrice iz svetovnega požara� 613 Prvih pet (VI� – X� ) je nastalo v Judenburgu 8� III� 1918� Pesnika obhaja vedno večja turobnost in tako izrecno, kot so tu izražene samomorilne misli, jih doslej še ni bilo� Ironija pa tudi ne: VI. Hudé smo čase doživeli: skrb muči nas, lase nam beli. Križ težki vojni rame žuli, srce boli, želodec kruli, nič ni za v pipo, ne za v lonec, a vojske noče biti konec! – Da človek bi se vsega rešil Želodec in srce utešil, Posvetnih vseh skrbi otresel, Vrv vzel bi in bi se obesil! A kaj, ko moč kupiti ni še niti 614 ne, kaj še vrvi, papirnata pa ne drži! 615 611 Na drugem mestu se vidi, da so mu zares blizu in da skrbno spremlja politične in ekonomske razmere ne le doma, tudi v svetu (Ukrajina, 19� V � [1918]): … ti obljubljena dežela, / žita, kruha domovina! / Sosed naš pa je bolj praktičen, / (kaj, če malo je netaktičen!) / Nič ne gleda, »v prilog mira, / tamkaj pridno r ekvirira! // Boljševiki, ta gola- zen, / nočejo se pomiriti / in hrbta pr ed njim skriviti, / ker so danes še pr esiti! // Ko jim bo želo- dec prazen, / ter jih še dobe za kazen, / bodo kakor božji volki! / T o so mojstri nemški polki! // Sline mi požiramo, / oni ruski kruh in žito / mi čez prste gledamo, / oni nam smeje se zvito!« (19� V � 1918)� 612 Snopič 18, 3. 613 V deseti (X.) od njih se vrača k nesprejemljivemu podpisu, ki je vreden tukajšnje pozorno- sti zaradi izvirne metafore za propadajočo habsburško državo: »Lahko podreti trhlo je drevo, / ki sok življenjski so mu zjedli črvi! / tako z zasmehom ljudstvo govori, / ko mir se je podpisal prvi!« (Judenburg, 8� 3� [19]18)� 614 Nit = sukanec. 615 Snopič 18, 4. pesnenje_09.indd 214 3. 07. 2020 12:27:56 215 Kmečka metafora v VII. pesmi je bila v času njenega nastanka ljudem zelo blizu, danes pa j e več i ni že te ž ko raz um l j i va : »Vojna je, gospodom molzna krava, / ljudstvo, uboga para pa je trava, / ki jo nenasitna ta pošast / ž r e in tir a celi s vet v pr opas t!« 616 Podobno rustikalna, z razredno poanto, je XII� pesem o prehrani: »Za kravo je trava – za konja ovès, / za mačke so miši – pomije žr e pes. / – Za r eveža r epa in voda, / pečenka, bel kruh za gospoda! 617 Ambrožič se iz bukolika vaške idile i n a pologeta c esarskega dvora in pobožnega vernika sprevrača v ostrega socialnega pesnika z velikim razočaranjem nad neznosnimi razmerami, kakor priča pesem XIV ., (9. V .[1918]), ki je bila celo objavljena v Domovini. 618 Kedor na tem beraškem sveti dandanes hoče še živeti, ta mora tri stvari imeti: Potrpežljivost angelsko, da žolč ne poči mu od jeze in od gnjeva, krivic vseh spričo, ki pod krinko vojne svobodno se množe od dne do dneva. In vero trdno, da gore prestavlja, da nad vsem svetom in celo nad Bogom v tej težki ne obupa uri. In slednjič še želodec kurji, da žaganje in pesek mu prebavlja! 619 Ne mehka lipa, čvrsti hrast! (7� V � [1918]) je pesem o osamosvajanju Slovanov izpod A vst ro-Ogrske , ne l e z a ra di nj i hove št e vi l nost i v nj e j sa m i , a m pa k t udi na ra č un šte vi l ne ga ruskega naroda, lahko pa tudi čeprav jih v pesmi zaradi previdnosti ne omenja, saj je bila A vstrija in Ambrožič sam kot njen vojak njegov nasprotnik. T oda zdaj so se časi [beri: politične razmere] tako obrnili, da si upa zaklicati: Bratje, klanjanja je dosti, Boj tej naši zdaj slabosti! Narod vstani, izpregledaj, svoje sile se zavedaj! Saj je nas kot peska v morji, močni smo kot hrast na gori! Naša moč je velikanska in bodočnost je slovanska! 620 Ambrožič ne konkretizira, koga misli s »tujcem«, » ki na domači / zemlji nas prezira, tlači «, a pogumno zakliče: »le hrbta ne krivite več, / glavo kvišk u, v r oke meč!« Ko bi le ne bila slovanska narava tako pohlevna: 616 Snopič 18, 4. 617 Snopič 18, 5. 618 Avtorjev pripis k pesmi: Domovina, št� 20� Drugih podatkov ni� 619 Snopič 18, 5. 620 Snopič 18, 8. pesnenje_09.indd 215 3. 07. 2020 12:27:56 216 Križ je znamenje krščanstva, lipa pa je znak slovanstva, žal in naroda podoba. Mehek je, a ta mehkoba ravno je naš greh najglavi, kriva je rod naš slavni tujec je na lastnih tleh, tlačen od sosedov vseh! Tujec to slabost zlorablja, da nas tlači, ugonablja. Kot umetnik svoje kipe reže le iz mehke lipe, tujec mehki rod nas reže, ko ga v svoje robstvo veže. […] janičarje iz otrok, lastnih dela nam trinog. 621 Jelka je zagoto vo ena najbolj posrečenih metafor v slovenskem pesnjenju za zvesto- bo in trdnost, saj ostaja nespremenjena v vseh letnih časih, »naj cvetoč bo letni čas / in če brije zimski mraz«. Po njej naj se zgleduje slovenski človek: Pridejo mrzle jesenske sapé, letni oropajo drevju kras tužno zdaj veje moli golé. Ona edina svoj vitki stas sapam sovražnim ubrani in plašč svoj zelen ohrani. Mož slovenski korenjak, jelka tvoj naj bode vzor, kos sovragom vsem, junak, kvišku srce, glavo gor! Glave nikdar ne upogni, … […] Bodi narodnjak zaveden, mož pogumen in napreden, ki ne zmeni se za sovražne sape vse, za sojedce in pritlikovce! 622 Nazadnje še satirična pesem, s katero jo skupi Dr . Šušteršič & comp. (10. V . 1918), če se prav razume, zaradi načelne nedoslednosti: »Za srebrnjake oni vse store, / celo Boga ti prodadé!« 623 621 Snopič 1, 8. 622 Snopič 19, 4. 623 Snopič 18, 9, Pripis [objava]: Domovina, št� 20, 1918� pesnenje_09.indd 216 3. 07. 2020 12:27:56 217 V id Ambrožič je vedno veliko in hlastno bral, 624 in kot vojak je prišel v stik z veliko drugimi v enakem položaju. V eč ob tej priložnosti ni mogoče reči, kje, kdaj in kako se je navzel svobodoljubnih gesel iz francoske revolucije: svoboda, bratstvo in enakost� V XI� pesmi, najbrž namenoma, zelo naivno razume zadnji dve: »Če smo demokratje – enaki vsi in bratje, / Kar čisto je naravno – to pokažimo javno! / Nič več 'gospod pr eblagor oden', / moj brat si, državljan svoboden, / pa naj briljanti se ti z r ok blišče, / al' žulji marno ti r oko krase! / Na svet smo vsi enako prišli pot, / in po enaki pojdemo od tod.« 625 Iz XIII� pesmi se zdi, da je nove ideje lahko sprejemal iz nemških virov: »'Boljševiki' nova ta beseda / ni tako strašna, kot pa izgleda / in kot se našim Nemcem zdi. / 'Boljševiki' to smo vsi dandanes, / saj si vsakdo 'boljšega' želi! / Tudi tisti, ki od vojske imajo koristi: / Postali radi bi še bolj bogati, / zato pa vojne nočejo končati! «626 Ali nove besede zares ni razumel ideološko, ali se je kot rojeni pesnik 627 poigral z njo po ljudski etimologiji, kot da gre za etimološko figuro. V zadnjem obdobju, po eksekuciji judenburških upornikov pa še toliko bolj, se je v Ambrožiču nabiralo nekaj revolucionarnega, saj je postajalo vedno bolj jasno, da so bile vse vojne žrtve na avstrijski strani zaman. V slutnji, da mu preti strašna nesreča, za »pre- zirani zasužnjeni, zatirain, pr eganjani, trpeči« narod bi vse dal, pravi v pesmi Ves tvoj, o narod moj (25� V� [1918])� A drugega nima, kakor »dvoje« »čvrstih r ok«, ki mu jih daje na razpolago v ključu porajajočega se delavskega gibanja na slovenskih tleh in enega nje- govih simbolov: stisnjena pest: Ko v stiski boš in sili, pa v krepke stisnem jih pesti, moj zgled stotine podneti: ne boj se, narod mili! 628 Bruck ob Muri (Bruck ob Muri, 10� VI� 1918) je šaljivo jezna pesem: »… T ukaj dobr o je za pljuča / ali za želodec slabo! // Pa saj taka je povsod, / pojdi v kteri hočeš kot, 629 / dandanes, ko nam nemila / vojna vse je ugonobila. / Dosti hvale, baharije, / a še več pa – beračije, / malo kruha, dosti zmag – / celi svet naj vzame vrag (popravljeno: vran)� 630 T ožba gluhim ušesom (Bruck a/d Mur , 1 1. 6. [19]18) zelo nazorno posreduje okoliščine, v katerih se je znašel vojak propadajoče se vojske in države in njen brezpravni človek sploh. Danes semkaj, jutri tje, gonijo po svetu me; to brez konca in prestanka, a nikjer mi ni obstanka, srcu pa pokoja ne. 624 Po informacijah njegovega posinovljenca Gordana Ambrožiča. 625 Snopič 18, 5. 626 Snopič 18, 5. 627 Žal pesniškega talenta zaradi prikrajšanosti za študij ni mogel razviti. 628 Snopič 19, 3. 629 Kót kot samostalnik! 630 Snopič 19, 7. pesnenje_09.indd 217 3. 07. 2020 12:27:56 218 Kot oblak in morski val (Prešeren!) človek dandanes je 'mal'. Brez miru okrog pode ga, s kraja v kraj po svetu bega. […] Ali kdo še zanj se zmeni, kdo ga kot človeka ceni? Brez pravic je človek mal, kakor vprežna je žival. Kakor stroj je, da se rabi, – na pravico moč pozabi! – – – Hočeš, nočeš, kdo te vpraša? Kje je prosta volja naša? Oj naš prosvetljeni vek! Kje je našim ranam lek? Kdor močnejši je, nas davi, glas vpijočega v puščavi naš je po pravicah klic! Doba sužnosti, krivic! Vzdigneš glavo – si ob njo, stegneš jezik – te zapro, stisneš roko – je v verigah, ker tako stoji po knjigah, kjer so pisani zakoni! Človek trpi in se vkloni! To svetovni hoče red. – Kdaj se spametuješ, svet?! (Bruck a/d Mur 11. 6. [19]18). Iver (4. 8. [1918]) je izraz nemočne jeze nad neimenovanimi naslovniki, ki varajo ljudi z lepimi besedami: S patriotizmom nam pamet slepe, / ker nese magnatom in boga- tincem. / Želodec z obljubami nam teše, / a sr cu gr ozijo – s svincem.« 631 Vsi na krov! (T rbovlje, 15. 6. [19]18) je klic užaloščenega pesnika, ki zdaj že na do- mačih tleh roti rojake, naj kaj storijo za njemu tako ljubljeno domovino, saj jo je sedem let pogrešal: Oj bedna naša domovina, pradedov sveta dedovina! Usoda te preganja kruta: z vso silo tujec vate buta, sinov ti cvet pod mečem pada in deca ti mrje od glada, topovski ogenj hiše ruši – težko, težko mi je ob duši… Za tvojo se bolest zanimam, vse dal bi ti, a sam nič nimam. 631 Snopič, 19, 1 1. pesnenje_09.indd 218 3. 07. 2020 12:27:56 219 [… ] Oj bratje, naša gruda umira, vsi na pomoč, vsi brez ozira! Od samih nas odvisno je, če še obstanemo al' ne! Zatorej bratje, vsi na krov in Bog bo dal svoj blagoslov!! 632 Dekleta Narodu na ljubo! (26� V� 1918) se izjavni osebek ni pripravljen odzvati spogledo- vanju tujega dekleta, 633 čeprav se zdi, da so okorni verzi bolj za poduk. Magnet (18� II� [1918]) je dekle, ki se ji v vaški koči ne more odreči. Ali je bilo to vzrok, da je pozneje to moral storiti zares, kakor skesano izjavlja v pesmi Le dve ženi bodem ljubil! (Šterntal 21� 7� 1918): »Dolgo, slepec sem ti služil / Veneram boginja kriva […] Ženski dve samo bom ljubil / grešnik jaz odslej zastaran, / ker od teh dveh vem, da nikdar / kaznovan ne bodem in varan. // Ljubil bodem majko milo, / ki mi je življenja dala, / ter Njo, ki strla glavo / njej, ki prva je lagala!« 634 Obljuba je bila prepozna� Bolnik (6� 8� [1918]) bi rad kosil� »A na belo posteljo / one- mogel sem priklenjen.« »Mor da nekdo drugi že / koso brusi zame. / Ah, premnogi pade cvet, / ko cveteti komaj jame� « 635 T ri naslednje pesmi so najbrž vse nastale v omenjeni improvizirani bolnišnici, zato se njihova snov nanaša na svet okrog nje� Ob nevihti (3� 8� [1918]) je refleksivna pesem o »neumevnih« naravnih zakonih: »človek se trudi, ubija«, » t oda e l e me n t i so v ra žn i / v k l j u b v se j n j e g o v i sk rbi i n p ažnj i / v p ar mi n ut ah v n i č sp r e me ne , / kar so pripridile leta roke. […] Med upom in strahom človek živi / življenja vse dni.« 636 Petunija na »kraju« [pre]»kletem« 637 (bolnica, 16. 8. 1918) ga razneži, vendar ne pogasi pekoče bolečine: »Kdor svojih ne kroti strasti, / a prej al' slej se pokori, / zavest: Sam kriv! pa najbolj skli!« 638 V izolac iji je pesnik imel dovolj časa za premišljevanje o lastni usodi in splošnem družbenem stanju v državi, ki ji je prej ko slej grozil propad. Je pa presenetljivo, da je lahko tako hitro menja val snov in razpoloženje. V erzi so se mu pa res sami delali. Samo en dan prej je nastala družbenokritična pesem Gorje ti, tiran (15� 8� [1918]), saj ga je prav vojna, ki ji je za prazen nič podvr gel najlepša leta, privedla v nesrečo. V omenjeni pesmi tega z n i č e m e r ne n a ka z uj e , sa j se i z j a vni o se be k p opol nom a p oi st ove t i z z a t i ra ni m i , k i d ož i vl j a j o 632 Snopič 19, 9. 633 Snopič 19, 3. 634 Snopič 19, 9. 635 Snopič 19, 12. 636 Snopič 19, 1 1. 637 V rsta bolezni (ali španska gripa ali gonoreja?!) je bila najbrž vzrok za veliko zavarovanost pred njo: »Naša bolnica je bila zastražena, kot bi bili v njej največji hudodelci. Kr og in kr og straže z bajoneti. Le na mali peščeni vrt smo smeli. Kr og in kr og 2, 1/2 meter visoko omr ežje.« Pripis k pesmi. Snopič 19, 15. 638 Snopič 19, 15. pesnenje_09.indd 219 3. 07. 2020 12:27:56 220 fizično preganjanje in psihične bolečine. Posebej ga boli zatiranje jezika in zmanjševa- nje etnič nega ozemlja. Nasproti si stojita »barbar German« in ozaveščeni »Slovan«? Se Ambrožič ni upal izrecno omeniti Slovencev ali je res mislil na vse Slovane pod A vstrijo ali je oba etnonima uporabil zgolj zaradi rimanja? Preganjajo nas in zatirajo nas in v ječe zatohle zapirajo nas, obešajo nas, kot pse streljajo, misleči da narod stro, zmeljejo. Najdražje, da mili naš jezik zatro in rodno oropajo nam zemljo. A nas ni strah, stojimo kot hrast, preganjanje nam je le čast! Prezirani smo, teptani kot črv, pa ječa, verige, svinec in vrv nas vničila ni, koristila je: Vzbudila nas je in očistila je; oči nam odprla zaslepljene in združila nas razcepljene. Navdušila nas za naš skupni vzor, na boj in na skrajni odpor. Si mar že pozabil, barbar German, kaj slavni dejal je Tertulijan? Da kri mučenikov, preganjanih solze so le seme junakov novih! – Čimbolj divjaš zoper nas trinog, tem hujši odpor, trdnejši naš krog! Spregledal je, vstaja na dan Slovan, gorje ti, oj kleti tiran! 639 Sanje (21. 8. 1918) so ga popeljale k obloženi mizi, a kako veliko je bilo razočaranje, ko se je zbudil in lahko požrl le slino. 640 639 Snopič 19, 14. 640 Snopič 19, 16. pesnenje_09.indd 220 3. 07. 2020 12:27:56 221 4. VOJAKI BREZ OROŽJA Ra nj e ne c , uj e t n i k a l i j e t n i k so p a h n j e n i v st a t i č no o z . p a si vno v l og o. Ko j e v oj a k b re z o ro ž- ja, pravzaprav ni več vojak. T a za status vojaka neugodni položaj je še posebno kočljiv , ko mu ga nasilno odvzamejo v lastnih vrstah� Ali pa mu ga sploh ne zaupajo: A) NEZANESLJIVI Ko je bil leta 1914 v Sarajevu ubit prestolonaslednik Ferdinand, so se začele aretacije na- prednih Slovencev� Med njimi je bil tudi trgovec Josip Cizel, ker v prizadevanjih za svo- bodo Slovencev ni hotel biti državni uradnik pod avstrijsko oblastjo. Po izteku kazni ga niso pustili domov , temveč je bil poslan v taborišče »Mitter grabern« blizu Dunaja, kjer je ostal do konca vojne� V »logoru« je bilo veliko naprednih Slovencev, med njimi tudi pesnik Fran Žgur 641 iz Vipave� Ko je na Doberdobu padel Josipov najstarejši sin Dinko Cizel, mu je Žgur napisal pesem Sinu Dinkotu Cizel. 642 Rojake iz vseh slovenskih pokrajin je med seboj najbolj povezovala slovenska pesem� Za slovo od drugih na druženje od 7. junija 19[16] do 19. junija [1917] je eden zapisal v dnevnik: »Vsi smo se radi imeli v tujini [Kallwang, Liznigtal, W eiz] še najbolj v narodni slovenski pesmi, ki je vedno odmevala v lepem razpoloženju� « 643 B) RANJENCI Po zbranem gradi vu sodeč so pesm i ranj encev objavljali samo leta 1915, potem pa ne več, ker so najbrž presodili, da lahko deprimirajoče delujejo na bralce tako na bojiščih kot v zaledju� Neznani pesnik je molil v prvi svetovni vojni: Brezjanska božja Mati, k tebi ranjeni soldati bomo dvigali oči, kadar bomo v lazareti, zapuščeni v daljnem sveti za cesarja umirali. Misli bodo dom iskale, nune rane obvezvale … 641 Martin Jevnikar (ur� ), Primorski slovenski biografski leksikon, 18. snopič, goriška Mohorjeva družba, Gorica 1992, 399. 642 Rokopis (fotokopija) A4 format, dva lista, popisana na eni strani, tipkopis� Hrani: Marija Stanonik� 643 Rozina Švent, Andr ej Čebokli, pesnik in pisatelj iz Kr eda (1893–1923), Goriška Mohorjeva, Gorica 1999, 34� pesnenje_09.indd 221 3. 07. 2020 12:27:56 222 … dalje ni šlo,« 644 je zapisano. Škoda! Pa da se je vsaj toliko vrstic ohranilo v spomi- nu. Pose bno i m p re si vna j e z a dnj a vrst i c a . Ra nj e ne voj a ke so na j pre j z a ne sl i do pre vi j a l i šč . Nato so jih odpeljali v lazarete, ti. poljske, improvizirane bolnišnice. 645 Jožef Mohor se večkrat pojavlja v drugih razdelkih, zato tu samo opis usodne odise- jade, v kateri je postal invalid: 646 Slavno uredništvo Domoljuba! Lansko leto sem bil potrjen. Kot vojak sem bil prideljen lov. bat. št. 20. januarja sem se poslovil od domovine in šel s tovariši v Karpate. Bil sem tri mesece tam. Majnika smo Ruse pregnali in šli od Zborova drugam. Vozili smo se in izstopili v Delatinu; nato smo bili za rezervo v Kolomeji. Prav takrat so se naši dobro udarili; ujeli so 700 Rusov. Pri Šnijatinu smo jih tudi pošteno pognali v beg. Potem smo šli skozi Horodenko in na čolnih premostili Dnjester. Kmalu smo bili za silo zakopani v jarkih. Prav po kranjsko smo se udarili 13. junija. T edaj sem bil tudi jaz ranjen v komolec desne roke, ki so mi jo čez dober mesec odrezali. Bil sem po bolnišnicah na Ogrskem, zdaj pa v Celovcu. Vsega skupaj sem se vojskoval na fronti pet mesecev; mnogo zanimivega bi imel povedati, kar pride pozneje na vrsto. Ko sem bil v Karpatih, so mi mati umrli. Mislite si mojo žalost!… Zdaj sem sam. Vse to pišem z levo roko; bolj težko gre. Uredništvo je pristavilo: »Pisava je prav lična.« 647 In mu kot invalidu prijazno obja- vljalo njegove številne dobrovoljne pesmi� Lenart Šolar je bil ranjen ob Dnjestru. V bolnišnici na Dunaju so ga po pismu sodeč dobro pozdravili: Četrt' september – dan nesrečen; spomin ostal mi nanj bo večen: Zadela v ramo me je ruska krogla, da roka desna mi je onemogla. Na tla sem padel, po trebuhu lazil; po kačje dalje težko sem se plazil. Potem globoko gazil sem vodo, Gorjé. Dosegel komaj sem ji dno. Kot dež takrat so krogle švigale, šrapnele ruske so se vžigale, in tresla se je zemlja vsa že od granat prekopana … Prišel nato sem c'lo na Dunaj; kdor pride sem, pusti naj trebuh zunaj. Po mestu hodim zdaj že kot baron, samo premalo v žepu imam kron. 648 644 Alojzij Žibert, Pod Marijinim varstvom, Spomini Slovenca – nemškega vojaka na drugo sve- tovno vojno v letih 1941–1945, Gorenjski glas, Kranj, 1991, 120� 645 Prim. Prežihov V oranc, Doberdob 646 Pri objavi vsake njegove pesmi je to tudi pristavljeno, ali po njegovi volji, volji uredništva ali obeh� 647 Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 653� 648 Domoljub XXVIII, št� 50, Ljubljana, 16� decembra 1915, 723� pesnenje_09.indd 222 3. 07. 2020 12:27:56 223 Pesem slovenske ga ranjenca Jožefa Zmrlikarja v pripovedni pesmi s trohejskim rit- mom, ki dogajan je optimistično poganja naprej, prav tako že leta 1915, natančno opisuje potek boja, v katerem je bil ranjen in se je moral umakniti na obvezovališče, kjer nihče ni tožil, ampak je vsak prenašal bolečine z le njemu samemu znanim dobrim namenom: Stopali smo po Galic'ji prašni, znojni vsi po lici. Delali smo dolge marše za cesarja, dom in starše. Že pričnó se silni boji; se drvé sovražni roji. Silno streljat' so začeli, da bi brž pogum nam vzeli. Nas pa to ni nič motilo, strli koj smo vsako silo. Res smo včasih se vmaknili, da smo pravi 'grif ' dobili. Zdaj še vse drugač je prišlo: Rus drži se kar na kislo. Havbic sto smo navozili, s puškami smo jih stražili. Naši topi so grmeli, da so Rusi koprneli; sikali so vsi od jeze in pobrali jo čez steze. Zdaj šrapnela ruska poči, krogla meni v roke skoči. Vztrajal še bi do noči, če ne zgubil bi moči. Moral iti sem nazaj – tja, kjer je obveze kraj. Res, hudo me je bolelo, pa se je že potrpelo. Slišati ni b'Io vojaka, ki se joka ali plaka. Mislil si je vsak tako: Za Boga in dom naj bo! Saj zato smo se borili, da bi vero ohranili; saj zato se kri preliva, da se greh nam z duše 'zmiva. Res, hudó nam je trpeti, stiska nas sovražnik kleti Vse to pride od Boga; smo premal' ljubili ga. pesnenje_09.indd 223 3. 07. 2020 12:27:56 224 Zdaj pa 'živjo', naš vladar! Bog Ti zmago daj vsikdar! Dolgo vrsto srečnih let Bog Ti daj še doživet'! 649 Kljub temu da je Vojnikova pesem poslana »iz bolnišnice na Slaném na Češkem«, njen avtor ni bil nebogljeni pacient, temveč v pomoč avstrijski vojski: Vedno v strahu nanje mislim, ki sem pustil jih domá: ženi in otrokom milim, Bog naj srečo, varstvo dá. Oh, kako se žena muči; skrb jo tare noč in dan. Zase in za deco dela; njen zdaj tud' težak je stan, Jaz pa tukaj v bojni črti pred sovražnikom stojim; dokler živ sem jaz – podreti svoj'ga doma ne pustim. Če bi me življenje stalo, se ne umaknem ne za ped; bo orožje pokončalo grd sovražnikov pohlep. Takrat tromba bo zapela in poslala nas na dom; in vojnikom bo velela, da končan je vojni grom. Srca bodo poskak'vala, vence pletli bodo z rož; Bogu pela se bo hvala ko čez prag bo stopil mož. Črnovojnik Jožef Žgur iz Podrage na Vipavskem. 650 Kaj se je zgodilo V . S., nič ne pove, ampak je, ko je že dobro okreval, /i/z bolnišnice v Kremsu poslal v javnost v pesmi Kranjski vojak politični komentar o vojaškem stanju v južni Evropi, ko je leta 1915 A vstriji še dobro kazalo: Bori se vrlo naš vojak; ni kmalu njemu kdo enak. In Lahu zemlje ne pusti, mu stere rajši vse kosti. Naš cesar fantov dost' ima in Lahu jekla zobat' da. Kar Italijan je zdaj dobil, 649 Domoljub XXVIII, št� 49, Ljubljana, 9� decembra 1915, 708� 650 Domoljub XXVIII, št� 50, Ljubljana, 16� decembra 1915, 723� pesnenje_09.indd 224 3. 07. 2020 12:27:56 225 s krvjo je svojo vse polil. Še plačal dolg bo zastareli; lasje še bodo mu siveli. Pač nič ne bo se on bahal, kako je Avstrijo izdal. Zdaj še Romun šopiri se: »Jaz tudi hočem kaj od nje!« Pa revež zlo se spekel je; močno zato kesa se že. Bolgarski fantje čvrsti so, neugnani v bojni vrsti so. Romun in Lah sta ob kredit; poštenja naj se gresta učit. 651 Pesem neznanega avtorja Sen umirajočega vojaka – skoraj zagotovo iz lastne izkušnje – obnavlja mejno življenjsko situacijo: med krvavenjem telesne moči pojemajo, misli zablo- dijo k domačim, njega pa »smrtni angel« vodi k padlim tovarišem, ki ga vabijo: »Pridi! …« Trudna hoja, težka pot in polna boja, žgočih bolečin in znoja, smrtna pot. Noč nastaja hladna, tiha, ranjenec bolestno vzdiha in omaga … 'Z Bogom draga žena, brat in sestra blaga! Hud je boj, a sladka zmaga – trud končan! Gorka kri iz rane teče, toda ne boli, ne peče, moč pojema … Nočna tema in tišina grobno-nema ranjeno telo objema. V nežnem snu boža čelo noč sanjava; lahno smrtni angel plava iz daljave na nižave, da ponese me v višave, v dom miru, v kraljestvo slave. Palmov cvet zrem na divnem vrtu cvesti: znanci in tovarši zvesti v vsej lepoti 651 Domoljub XXIX, št� 46, Ljubljana, 16� novembra 1916, 601� pesnenje_09.indd 225 3. 07. 2020 12:27:56 226 in krasoti stopajo po zvezdni poti, pevajoči mi nasproti. Spev doni, zmage himna neizpeta, pridi, kliče hrabra četa. Že prihajam …' 652 Silvin Sardenko šaljivo obravnava pomanjkanje moških na domačijah, češ da bi jih bilo treba zamenjati z dekleti. T oda hčerke zavrnejo očeta, da opravljajo svoje poslanstvo pri ranjencih: 'Hčerke moje, kaj bi storil?' Oče hčeram je govoril. 'Puške bi vam dal jeklene, meče bi vam dal iskrene; vodil bi vas v boj krvavi v boj krvavi k bojni slavi. Danes, hčere, kakor hleba – je junakov dómu treba.' 'Ljubi očka, brez zamere!' Odvrnile so mu hčere: 'Roka naša je jeklena, duša naša je iskrena. Ranjenci so bojna polja, kjer zmaguje naša volja. Danes, očka, kakor hleba – je junakinj dómu treba. 653 Ivan Jurman vošči staršem za velikonočne praznike nekje z Ogrske z otožnim pripisom: Jaz jih bodem letos bolj slabo obhajal. V takem položaju jih nisem še nikoli – pa naj bo vse v božjem imenu, ker Bog tako hoče! Prosim, pošljite mi večkrat Domoljuba, pa tudi drugače mi kaj pišite. Jaz se velikokrat spominjam na Vas. Spomini mi vzbujajo različne misli: V Gyöngyösi v bolnišnici Vaš sin leži. Pri srcu se mu milo stri, ko premišljuje srečo prejšnjih dni. Kdaj bodem spet doma pri Vas, kdaj zrl zopet Vaš obraz? al' bom slišal še Vaš mili glas, al' bom videl še domačo vas? 654 652 Domoljub XXIX, št� 16, Ljubljana, 20� aprila 1916, 223� 653 Domoljub XXVIII, št� 47, Ljubljana, 25� novembra 1915, 681� 654 Domoljub XXVIII, št� 22, Ljubljana, 4� junija 1915, 347� pesnenje_09.indd 226 3. 07. 2020 12:27:56 227 C) UJETNIKI Jože Žagar (1886–1961), kmet Kalanušar iz Stare Loke je bil vpoklican k vojakom leta 1915. V bojih v Karpatih na gori Makuvka (Slawsko) je že maja istega leta pristal v ru- skem ujetništvu. Rusi so ujetnike gnali peš prek Lvova, Kijeva, V oroneža tja do Urala na prag Sibirije. V njegovi zapuščini se je ohranila Pesem od vojne, ki je najbrž nastala med dvodnevnim postankom avstrijskih vojnih ujetnikov v mestu Buzuluk v daljni Samarski guberniji, saj ji je pripisan datum nastanka 27� maja 1915� Pesem od vojne I. Preljubi krasni mesec maj Kako vesel sem bil nekdaj Ko bil sem še v domači vasi Tistikrat so bili še zlati časi! II. A letos kako žalosten je maj Ko divja po zemlji vojni zmaj Narode razkropil na vse kraje In nam naredil hude vaje. III. Kako sem preživel letos maj Naj vam pove ta pesem kaj Kao sme z Rusi se vojskoval In potem po Galiciji potoval. I V. Že sredi meseca aprila Ko je še mrzla burja brila Sem bil poslan z Marškompanijo V gore Karpate v deželo Galicijo. V. Ko smo v Karpate prišli Smo že dosti srečni bili Ali začetek maja Nas s strahom navdaja. VI. Naporni marš prvega maja Čez hribe do drugega kraja Ne pride mi nikdar iz spomina On na vojno me spominja. VII. Brez počitka noč in dan kar naprej Ne na desno ne na levo nič ne glej Od nošnje te ramena vsa bole In od lakote in žeje težke so noge. VIII. Drugega maja zjutraj za kosilo Ruskih granat in šrapnel celo silo Sedaj pa možje le pogum pesnenje_09.indd 227 3. 07. 2020 12:27:56 228 Prišli smo že v vojni hrum. IX. Lepa karpatska dolina Polna je sivega dima Od strojnih pušk in granat Ki so pokukale spred in zad! X. Vasi in mesta povsod požgani Polja in travniki poteptani Vojaki mrtvi ranjeni leže Povsod je videti samo gorje. XI. Četrti dan meseca maja Ko se sv. Florijan obhaja Zjutraj ob štiri uri alarm Vsak mož hitro v švarm. XII. Sovražnik nas hoče objeti In nas v past ujeti Treba se je zažuriti In s sovragom se pomeriti! XIII. Puške pokati so začele Vmes se trgale šrapnele Divjal boj je krog in krog Usmili naj se nas o Bog! XIV . Temu telo strahu trepeče Drugi molitev tiho šepeče Tovarša zadela že je smrt A drugemu ud je strt! X V. Dolgo smo se bojevali In z bajoneti se klali Eden drugega smo bili [= bìli] In veliko krvi prelili. XVI. Ker je bilo sovragov obilo Predreti ni moč njih silo Nazaj se moramo podati In sovražniku udati. XVII. Sovražniki so nas zajeli In orožje nam vse vzeli Kot ujetnike so nas gonili Skoz celo Galicijo nas podili. XVIII. Prvi dan smo marširali Do mesta Skoli in tam spali Drugi dan smo naprej hodili pesnenje_09.indd 228 3. 07. 2020 12:27:56 229 Do mesta Strija in tam počili. XIX. Četrti dan je bilo mesto Nikolajevo se je zvalo Tam smo tudi jedli spali In drugi dan se zopet naprej podali. XX. Ko smo potovali sedem dni Smo v mesto Lvov prišli Škoda lepega mesta je sedaj Avstrija ga mora dobit' nazaj! XXI. Dvanajst dni smo tako potovali Veliko hudega smo prestali Videli veliko mest in vasi Kaj ob strašni vojni smo pretrpeli! XXII. Dvanajsti dan smo primarširali V mesto Brodi so ga zvali Tam pelje glavna cesta Čez mejo v ruska mesta. XXIII. V ruskem mesetu Radzivil So nas v vagone naložil Polne uši in konskega gnoja V takem se ujetnik pelja. XXIV . V mestu Kijev so nam vse vzeli Kar pri sebi smo še imeli Zdaj pa zbogom beli svet Bog ve kdaj se vidmo spet. 655 Nekatere so odpeljali daleč v njeno notranjost, Jožeta Žagarja z nekaterimi drugi- mi pa z vlakom na jug proti Kavkazu� 16� aprila 1917 je omenjeno pesem na ekonomiji Kamenovih v Irinovki prepisal v svoj drugi, temeljni spominski zvezek in pri tem morda kaj dopolnil oziroma popravil� Po hudih peripetijah je obstal na kmetiji donskih kozakov v Irinovki in tam ostal tri leta in dva meseca do konca vojne 1918� 656 Čeprav pesem ne popisuje cele Žagarjeve odisejade, se jo splača skrbno prebrati, ker poleg kronotoposa, tj. zemljepisnih točk in kronoloških podatkov vsebuje tudi vojaške o načinu bojevanja iz oči v oči, toda brez gneva do nasprotnika, prej nekega prikritega ob- žalovanja zaradi surovega dogajanja kot takega, v katero je vržen izjavni osebek. Njen avtor je pristal nekje daleč na jugu prostora, ki si ga je za dolga desetletja pri- svojila Sovjetska zveza, medtem ko je bil njegov rojak Franc Dolinar z množico ujetnikov 655 Jože Žagar Kalanušar , Spominski zapisnik avstrijskega ujetnika v Rosiji: v spomin na veliko svetovno vojsko od leta 1915 do 1918, uredil Alojzij Pavel Florjančič, Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka, Stara Loka 2018, 17, 22–45, 42, 110� 656 Jože Žagar Kalanušar , n. d. 63–66� pesnenje_09.indd 229 3. 07. 2020 12:27:56 230 iz avstrijske vojske prignan do Kijeva, toda potem so jih usmerili daleč na sever . T o se da dognati iz dnevnika Franca Dolinarja, Jureževega iz Suhega Dola, ki je bila nekdaj vas na poti iz Polhovega Gradca do Gorenje vasi v Poljanski dolini. Jurežev Franc je bil vpo- klican 28� februarja 1915 in dodeljen I� kompaniji 17� pešpolka v Ljubljani� Od tod so jih prek Ptuja z vlakom prek Ogrske peljali na vzhodno bojišče v Galicijo. Že 19. junija 1915 so jih zajeli Rusi. V eč dni so jih tako gnali, da so dnevno prehodili peš do 50 km in prišli do Kijeva in še naprej do Harkova v Ukrajini� Lemberg, ki se omenja v tej in še neki drugi pesmi, je kot Lemberga danes v Latviji� Franc Dolinar je v ruskem ujetništvu pisal dnevnik po spominu za nazaj� Zvezek (11 x 15 cm, brez platnic) je polno popisan s svinčnikom na 58 straneh, med drugim je popisal 50 slovenskih ujetnikov . Nato sledi Avstriska Nemška Ruska Voijna pesem v 31 kiticah� Žal, vmes sedem (od 22 do 32) kitic manjka, ker je en list izgubljen. Pesem je pravopisno pre c e j ši bka . Či st o m ogoče j e , da j o j e a vt or od ne kod pre pi sa l a l i c e lo z a pi soval po na re ku. Jezikovna analiza kaže, da bi njen avtor utegnil biti Štajerec. Od vseh tukajšnjih kronik je ta najbolj politično najbolj široka. Edina od vseh znanih se začenja pri samem jedru, tj. umoru prestolonaslednika Ferdinanda in za začetek vojne krivi Srbijo. Vdanost A vstriji je dosledna, toda v peti (5) kitici sta verza, da se ne da dopovedati, »Kaj trpi slovenski rod.« Pesem je tudi vojaško najbolj temeljita, saj natančno popisuje boje med avstrijsko in rusko vojsko v Galiciji, kot jih veliko drugih, toda nobena tako podrobno in z vedno večjo napetostjo, dokler ne doseže vrha pri boju za mesto, ki ga je avtor zapisal kot »Premišel«, kar je nemški Premissel oz. danes južno-poljski Przemyśl. T o je bilo najdal jše obleganje kakega položaja v prvi svetovni vojni, od 16 septem- bra 1914 celih 133 dni� Avstro-Ogrski garnizon se je predal 22� marca 1915� 657 Žrtve na obeh straneh so bile velikanske� V mestu je zavladala lakota� In prav o teh srditih bojih in koncu pripoveduje tukajšnja kronikala pesem, pač z avstrijskega vidika. In nato še, kako so bili zajeti in odgnani kot ujetniki odgnani daleč na sever . Harkov je danes v Ukrajini, toda Lemberg, v resnici Lemberga je danes v Latviji� Toda peljali so jih še naprej, kjer je nekaj Slovencev pristalo v nekem premogovniku� I V naj lepšem miru in veselju Je živela avstrija do zdaj Pričenjajo se temni dnevi Vsa avstrija ve za kaj II Hudobna Srbije krvave Dolge voine je želela Vbila mladiga nam carja S samokresom je pričela III Ukazi carski so nabiti In boij na mejah se prične Od daleč slišijo se streli 657 V eč o tem W ikipedija, 4. 5. 2020. pesnenje_09.indd 230 3. 07. 2020 12:27:56 231 Da človeka groza je. IIII Tedaj podamo se napolje Na vojno v Galicijo Kjer rus seže pripravljajo In voz municijo V Ob mejah ruskih strašno klanje Streli ogen vse povsod To vam ni naznanje dati Kaj trpi slovenski rod VI Rus je prišel do predne straže Hudo klanje se prične Vzeli smo tudi mi orožje Rus pa bežati začel VII Daleč smo ga pognali Še več moči zdaj on dobi Nazaj se zopet on prikrade Da naša vojska bi pobil VIII Že več mesecev pritiska In stopov nas pozdravlajo Vnas sila vedno huje In pobiti nas hoče VIIII Zvesto smo se mi držali Lakota pač huda je Vse živali smo poklali Krave vole in konje X Huda sila zdaj zaulada Življenje vnaših voiski nič Vojaštvo že odglada pada Nikjer pomoči ne dobi XI Zbrali svoje smo moči Da bi rusa nazaj pognali Ker se nam ne posreči. XII Rus veliko je močnejši Kadar mi se sradeski Zato veliko nas pobije In nazadne polovi XIII Premišel Mi pa karje nas ostalo Vrnemo se v trnjavo Da počakamo odločno Kaj nam cesar zapove pesnenje_09.indd 231 3. 07. 2020 12:27:56 232 XIIII Smo povelje zadobili Od vladarja presvitlega Da trnjavo bi razbili Naj rus premišel zrušen dobi XV Naš povelnik čast mukbodi Kuzmanek mu je ime Vse časnike in generale Skupaj on poklical je XVI Predragi zvesti mi vojaki Kaj hočemo mi zdaj storiti Premišel bodemo razbili Vjetništvo bo treba it. XVII Dvajndvajsedga marca Ko se je zazorilo Trnjavo bila vsa uognju Avstrici vzrak jo spuščajo XVIII Ko ura 8. je odbila Že zdelom mi gotovi smo Orodje že use smo zažgali Da rus ga rabil ne bo XVIIII Zadni streli se še čuje Ruski stric je prihrumel Da trnjavo celo vzame Al prepozno je prišel XX Prišel mladi je kozaček Vse s kupaj stiralje Prganjal nas je kod žival Kam to nihče nepove XXI Do Lembrga pot je dolga Strašne misli skrbi Mimo vode mimo hleba Samo bič obeta deli Kitice od XXII. do XXVIII. manjkajo, ker je vmes en list iz zvezka najbrž po nesre- či izgubljen. Pa pridno jih pobijamo XXVIIII Tako do zdaj smo mi živeli Kar avstricev nas je blo Daj na Bok da bi dospeli Nazaj v mila avstrija pesnenje_09.indd 232 3. 07. 2020 12:27:56 233 XXX Opremila domovina Mili slovenski kraj Da bi vse skupaj zapustili Zapustili še kdaj XXXI Da bi zdrav in vesev Zdomačim nasti se Tam bi enega Boga peli Ki nas zopet združil je. Franc Dolinar se je pod pesem podpisal na novo leto 1916� 658 Četudi pesem najbrž ni njegova, si je z njo tešil žalost za domačimi. T oda še cela tri leta je trajalo, da se je leta 1919 vrnil iz ujetništva� Kogar je doletela usoda ujetnika, je postal na milost in nemilost prepuščen vsakovr- stnim šikanam. Kjer koli so bili, na vzhodu ali zahodu, so se znašli v nemogočih življenj- skih razmerah� Domot ožj e jih je spremljalo leto in dan� Pesem je iz ruskega ujetništva poslal Anton T ramte iz Stare Bučke: Daleč v nepoznanem svetu tužen jaz živim sedaj; zročam se Bogu Očetu da pripelje me nazaj. Zjutraj že, ko solnce vzhaja, zmislim se domačih gor; rojstni dom pred mano vstaja, v duhu čujem ptičji zbor. Neizmerna je daljava tu od mene pa do vas, duh moj k vam pa vsak dan plava, vsako uro, vsaki čas. O preljuba vas domača, hiša bela, kje si ti? K tebi se oko obrača, kjer je tekla zibka mi! Kjer rojaki mi preblagi jezik znan vsi govore, kjer obrazi mili, dragi, tja me vleče zmir srce. O, preljuba: oče, mati, vam v naročje si želim; tukaj mi ni več obstati, žalosti skor koprnim. 659 658 Tone Košir, Suhi Dol, samozaložba, Škofja Loka, 2004, 146–150. 659 Domoljub XXX, št� 29, Ljubljana, dne 19� julija 1917, 346� pesnenje_09.indd 233 3. 07. 2020 12:27:56 234 Lorenz Prestor je svoje spomine na vojna leta začel z daljšo pesnitvijo iz ujetništva. »Oj zemlja lepa, oj zemlja širna / vsa si bila moja last // Zdaj ozka kletka me zaklepa / Ujel sem se v nesr ečno past …«. T o so verzi iz Gregorčičeve pesmi Ujetega ptiča tožba, lahko da res sfolklorizirani, nikakor pa ne zgolj »rimane fraze«� 660 S tovariši od decem- bra 1914 so naprej v ruskem ujetništvu, v vroči »puščavi azijski« praznovali veliko noč: » Vsi nar odi praznujejo današnji dan, Vsi se veselijo tih velikonočnih praznikov� […] Padlim prijateljem je posvetil eno številnih lastnih pesmi, v katerih je popisal izkušnje s fronte in ujetništva: Tiše listje nam šumi Bratov naših ne budi Spejo tukaj v sredi Rusije Znami domov več ne pojdejo. Globoko v zemljo smo jih djali Na grob kriš smo jim postavlji Spomin ostal bo vekomaj Bog jim daj nebeški raj 661 Naslednja pesem te vrste je iz italijanskega ujetništva. Pesem Franca Hrvatiča V uje- tništvu 1918–1919 je ponekod pomanjkljiva, saj je bila povedana na izust� Avtor v njej obnavlja svojo vojno pot vse do ujetništva, kjer »v laški zemlji« vse pesti najhujša lakota: Dne 3. novembra sem bil ujet, življenje mlado, ino srce, leta moja skušam*** [nečitljivo]. Tretji november se prebili Že zjutraj se v tek podali Ko Lah že nam je pritiske Mogoče za bežat ni bilo Zaprl nam pot je proti domu Noter v Italijo pognal nas je Zdaj sem ujetnik v laški zemlji Kako je to za me hudo. Kak hude čase sem dočakal Popisat Vam ne morem Jaz Tak hude čase jaz uživam In grenke ure štejem si Pod milim nebom dom je moj Ujetnik boljše nima nikol Postelja so mi mrzla tla Odeja mraz in veter sta. 660 Oto Luthar, O žalosti niti besede, 139, op� 7� »V erzi so preprosti, vsebina pa bolj ali manj sesta- vljena iz rimanih fraz� « 661 Oto Luthar, O žalosti niti besede, 139� pesnenje_09.indd 234 3. 07. 2020 12:27:56 235 Tako moje je živlenje Brez strehe klatim se okrok Brez jesti vzdihujem premišlujem V trebuhu dolgi časi so. 662 Č) JETNIKI Zaradi kakšne nerodnosti, prepočasnosti ali vragolije vojakov na eni strani ali hudobije in pretiravanja njihovih nadrejenih so bili vojaki marsikdaj deležni kratkotrajnega zapora kot podučne kazni. V id Ambr ožič je 23� V � 1918 napisal pesem Jetnik: »Kostanj je ozelenel, /�� � / bezeg se je razcvetel [��� ]� Skoz omr ežje gosto zr e / nekdo v sončni dan, / tesno mu pri srcu je, / tesen mu je stan... // Živega so v celice / gr ob zakópali, / sonca, luči, svobode / ga oropali!« 663 D) UPORNIKI Kakor poroča zgodovinopisje, so tedaj v Judenbur gu zaprli veliko somišljenikov upora in datum te pesmi kaže, da bi bil Ambrožič, če je nastala iz osebne izkušnje, 664 zaprt že pred hitro sodbo organizatorjev judenburškega upora� 665 Ni znano, ali se je razen V ida Ambrožiča v svojih pesmih poklonil zaprtim zaradi upora slovenskih črnovojnikov v Judenbur gu, še kdo drug. Judenburg Metod Mikuž v Zgodovini Slovencev (1979) niti z besedico Judenburga ne omenja, registrira pa ga Slovenska kronika XX. stoletja. 666 Od sedmih uporov v avstro-ogrski vojski spomladi leta 1918 so bili trije s strani slovenskih vojakov� 12. maja s e je v J udenbur gu na Zgornjem Š tajers kem uprl nadomes tni, tj. »črnovojni- ški« bataljon slovenskega 17. pešpolka, ki so ga pripravljali za odhod na bojišče. Upor je sprožil desetnik Anton Hafner (*Godešič 1887). 667 Oboroženi oddelki so po mestu posto- poma zasedali pomembne strate ške točke v mestu (kolodvor , vojaško skladišče s hrano). Zmage so se pretirano hitro veselili, saj so Judenbur g obkolili madžarski vojaki in zajeli upornike. Naglo sodišče je obsodilo Antona Hafnerja, Karla Možino, Lojzeta Štefaniča in Josija Dautovića na smrt in sodba, ki ji je moral prisostvovati cel otni dopolnilni bataljon, je bila že dve uri zatem izvršena 16. maja 1918. 662 Jerneja Ferlež, Franc Hrvatič, Usode prve svetovne vojne, Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU, Ljubljana 2015, 36–37� 663 Snopič 19, 2. 664 T ega po smrti posinovljenca Gordana Ambrožiča ni več mogoče preveriti. 665 [več avtorjev], Slovenska kr onika XX. stoletja 1900–1941, Nova revija, Ljubljana 1995, 193–194� 666 [več avtorjev], Slovenska kr onika XX. stoletja 1900–1941, 193–194� 667 Petra Svoljšak, Ob spomeniku Antonu Hafnerju, Loški razgledi 53, Škofja Loka 2006, 43–46� pesnenje_09.indd 235 3. 07. 2020 12:27:56 236 V id Ambrožič se je takoj odzval s pesmijo Preki sod in na smrt obsojenim dva dni pozneje s še eno pesmijo: Sonce zemljo pomlajeno boža raz nebesni svod, a nad našimi glavami plava preki sod… Tam pod bregom, pod zelenim trava pordečila se, tam za zidom božje njive zrasla pa gomila je. Iz omreženih zre celic mnog prepaden, bled obraz zunaj pa se v vsej krasoti smeje maj – najlepši čas… (15. V . 1918) Doprsni kip voditelja judenburškega upora Antona Hafnerja v aleji znamenitih Ločanov v Škofji Loki. Njegov avtor akademski kipar Metod Frlic je njegovo nasilno smrt nakazal njegovo s srhljivo prestreljeno glavo. Za posredovanje fotografije se zahvaljujem Ani in Alojziju Pavlu Florjančič. Zima v maju Maj v prelestnem svojem čaru bedni zemlji se smehlja, cvet opojni duh svoj širi, ptiček poje, gozd šumlja. pesnenje_09.indd 236 3. 07. 2020 12:27:57 237 Ko vse krog življenje klije, dvojna bridka zdi se smrt; v zlatem soncu ves ožarjen mračno zije grob odprt. Ali vžaljena 'pravica' je brez milosti, za greh tri življenja v spravo hoče ravno v maja zlatih dneh. 'Zbogom sonce zlatožarno, 'zbogom dom in beli svet, zbogom dragi za gorami!' Govorijo brez besed. Salvi dve – zelena trava hipoma se pordeči, troje mladih mož se zgrudi – Krivdo je umila kri. Naša kri je poškropila tuje zemlje mladi cvet. – Bog sodnik jim milši bodi, kakor ta jim bil je svet! V spomin, 18. maj 1918 Po štiridesetih letih isti avtor J u d e n b u ršk e žrt v e (maj a 1 918) postavlja v širši evropski kont e kst pra vka r konč a ne druge sve t ovne voj ne »Ko nam maj ni k razk azuj e sv oj e č ar e , / se odpro mi v srcu rane stare; / in ko binkoštim zapoje zvon, / v mislih naš obiščem Babilon. 668 // T iho mesto ob der oči Muri, / ki je vam šumela v težki uri, / ko pr ed žr ela pušk stopili ste / in vas tuja prst pokrila je. // Rabelj, ki tedaj je triumfiral, / davno že je žalostno skrahiral, / vi ste triumfatorji sedaj, / mrtvi se vrnili v rodni kraj.« 669 Glede na to kitico in posebno njeno zadnjo vrstico se zdi, da je bila pesem napisana ob prevozu posmrtnih ostankov iz Judenbur ga v domovino. Naslednji dve kitici pa res šele leta 1952: V i ste mučeniki naši prvi / in napisana je v vaši krvi, / ki ste jo prelili iz smrtnih ran, / zgodovine naše prva stran. // Reke pr ej krvi smo potočili, / se za interese tujca bili; / a na vaši je zgrajen svobode hram. / Oj, junaki, večna slava vam!« 670 Codroipo Še manj pozornosti kot uporu v Judenburgu so zgodovinarji posvetili uporu slovenskih vojakov v Codroipu v italijanski pokrajini Furlanija-Julijska krajina, a je ostal v spominih breginjskih domačinov . Iz njih se vidi žalostna usoda samim sebi prepuščenih vojakov , 668 »Babilon« so imenovali tudi celovško vojašnico, kamor so prihajali vojaki različnih narodnosti. Morda je bil to nekdaj splošen rek za taka mesta, kjer se je shajalo veliko ljudi različnih jezikov. 669 Leta 1923 so prepeljali njihove posmrtne ostanke v domovino� 670 Gorenja vas [na Dolenjskem], 15� III� 1952� pesnenje_09.indd 237 3. 07. 2020 12:27:57 238 »ki so ob razsulu cesarstva razočarani in naveličani iskali svoja pota.« Gotove smrti jih je rešil goriški nadškof Frančišek Bor gia Sedej (1854–1931). 671 Bitka pri V ittorio V eneto pri Benečiji od 24. 10. do 3. 1 1. 1918 je bila zadnja na ita- lijanskem bojišču v prvi svetovni vojni. 672 Tedaj so v kasarni v Codroipu, okrog 70 km severozahodno od Trsta, 673 avstrijski vojaki pričakovali ukaz za odhod na fronto, a se je obrnilo drugače. »Kranjci so pripravili upor.« 674 V oditelj je navzočim slovenskim voja- kom v polku sporočil, da je zanj e vojna končana, ker da želijo priti domov živi in zdravi. V ojake je pozval k poslušnosti novim poveljnikom� Toda prevzelo jih je neznansko veselje in ob odkritih zalogah pijače se niso mogli zadržati. 675 Zaradi splošnega nereda je upor spodletel. Naenkrat so planili nanje avstrijski in ogr- ski vojaki, razorožene opite tovariše segnali v zapore in zjutraj na zastraženo vežbališče za vojašnico. Naglo vojaško sodišče je voditelje upora obsodilo na smrt, od navadnih vo- jakov pa da bo ta doletela vsakega desetega v vrsti� »Zaslišali so se kriki in med jokanje so se mešale kletvice obupanih vojakov� « 676 »Upor v Codr oipu je bil tak kakor vsi slovenski kmečki upori. Zmagali so v prvi bitki, potem pa so se po stari slovenski navadi napili in končali ob zidu za ustr elitev . Še dobr o, da jih je rešil pokojni nadškof Sedej.« 677 Na kraj dogajanja se je pripeljal tik pred eksekucijo: 'Mir z vami, otroci božji. Prevratniki so vas zapeljali na grešno pot in naredili ste korak proti sebi in proti svoji domovini. Cevi ste obrnili proti cesarju in proti sebi! Sovražnika imate pred vrati svoje domovine in svojih domov in mu sami odpirate vrata svoje hiše!' Grmenje topov je pretr galo njegove besede, potem je povzel: 'Kdo, mislite, da bo branil slovenski narod in vaše domove? Ali pričakujete to od drugih, od Nemcev ali Ogrov? Ali mislite, da se boste vi upirali in pili in da vas bodo oni branili pred pohlepnim sovražni- kom?' Zopet je zagrmelo v gorah. 'Spomnite se, kaj vam je Gregorčič naročil in kaj vam je prerokoval v svoji Soči. Ali ste pozabili, kaj je naročil Soči? V i ste Soča, dragi moji otroci, in vi boste morali braniti svoje domove� Tudi tisti, ki jih danes ni tukaj, bodo mo- rali priti in jo braniti.' Potem je malo predahnil in povzel: 'Cesarja sem poprosil za milost in blagohotno je prisluhnil mojim prošnjam in vas pomilostil. Odpušča vam vaše zablode in pričakuje od vas, da se boste uprli sovražniku, ki se hoče polastiti vaše domovine in vaših domov!' […] 'Prišel sem zaradi vas, zaradi vaših otrok, da vam sporočim cesarje- vo milost in vas spomnim na vašo dolžnost. Prišel sem zaradi vaših mater in očetov , ki s strahom čakajo, kdaj bo prihrumel sovražnik nadnje. Lahko je vpiti prevratnikom, gremo 671 Rudolf-Rudi Šimac, Kako se je začelo na Soči 1915, Grafika Soča, Nova Gorica 2002, 201. 672 Wikipedija, prosta enciklopedija 15� 3� 2020� Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,196� 673 Wikipedija, prosta enciklopedija 15� 3� 2020� 674 V sedemnajstem pešpolku je bil pri vojakih v bojih na Piavi in v Codroipu tudi poznejši akad� slikar Božidar Jakac. V edel je, da se pripravlja upor . Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,201� 675 Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,197, 198� 676 Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,198, 199� 677 Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,201� pesnenje_09.indd 238 3. 07. 2020 12:27:57 239 domov! Lahko! A kako in kam domov? Ali mislite, da bo tudi sovražnik odšel domov? Ob naši Soči ni več domov . Sovražnik jih je uničil in vaše družine je pregnal z vaših sto- letnih ognjišč. Bog mi je priča, da pokojni cesar ni hotel te vojne in je naredil vse, da bi se izognil temu krvoprelitju� Vsilili so mu jo drugi zaradi napuha in pohlepa po naši ze- mlji. T udi mladi cesar se trudi na vso moč, da bi se ta morija končala čimprej! Zaprosil je svetega očeta v Rimu, naj sporoči kralju, da cesar želi mir . Sedaj pa, ko prihaja sovra- žnik po svoj plen, se vi puntate, namesto da bi branili svoj narod pred njim. Sovražnika moramo pripraviti k mirnim razgovorom, če ne, bo neizmerno gorje. Raztr gali bodo naš mali narod kakor ničvredno cunjo in si o razdelili, če ga ne ubranite vi, ki vam je Bog namenil to sveto dolžnost. Kakorkoli je težka, je ne more nameniti drugemu! Srce mi krvavi, ko vas pošiljam v ta sveti boj, in vem, da bom moral kot božji služabnik polagati račune za to pred Vsemogočnim in vašimi materami! A verjemite mi, ni druge izbire. Zato vas vprašam, otroci moji, ali se boste borili proti sovražniku, ki gre nad vaše domove, če vam vrnejo orožje?' 678 Obmolknil je zopet in pogledal v množico vojakov, ki je strmela vanj. Nastala je tihota in iz množice so se utrgali na pol preplašeni klici in odgovori na škofovo vprašanje, ki je med postrojene vojake priletelo kakor kamen, kateremu se ne moreš izogniti. 'Bomo! Bomo! Dajte nam orožje!' Potem po bolj premišljeno: 'Bomo, ali ne tukaj na Laškem. To ni naša domovina. Branili se bomo na Soči! Gremo na Sočo! Branili bomo slovenske vasi. Dajte nam orožje!' So kričali in množica vojakov se je razgrela: 'Ne bomo jih pustili na naše domove!' Proti nebu se je dvignilo hrumenje in nadškof je potrpežljivo počakal, da se je umirilo. 679 Potem se je zopet prijel za ograjo in nagnjen naprej, kakor bi jih hotel videti v dušo, z očmi pomiril kričeče vojake: 'Sočo morate braniti tukaj, kjer vam ukažejo vaši poveljniki, in ne vsak po svoje. Vedite, da je ne boste ubranili z neposlušnostjo in neredom!' Potem ko se je vse pomirilo, je dvignil roko in naredil velik križ, tako da je segel od prvih do zadnjih postrojenih vojakov: 'Bog vas blagoslovi, otroci moji, in naj vam Bog stoji ob strani v tej usodni bitki. Molimo za to in prosimo Boga za pomoč in za cesarja!' Vedel je, da pošilja v boj zadnjo slovensko četo na Soški fronti: 'Oče naš, kateri si v nebesih…' Nadškofova molitev je zaplavala med vojake kakor nevidna moč in bojevniki so jo postopoma povzeli. Najprej po tihem in posameznikom so se pridruževali drugi, dokler ni molitev zrasla v krčevit jok, ki se je vil proti nebu kakor ena sama pretresljiva prošnja. Nekateri vojaki so pokleknili in tem so sledili drugi, dokler ni klečal ves uporni polk. Oficirji so presenečeno gledali, kako je duhovni pastir v hipu spremenil upornike v krotka jagnjeta in tudi oni so se v svojem jeziku pridružili molitvi. 680 Nadškof Sedej je ostal v spominih ljudi v vsej človeški in duhovni veličini. Vsa Primorska je nemočno jokala, ko ga kmalu zatem ugonobil sam Mussolini in jim s tem vzel pastirja, ki se je nasproti njim zavzemal za slovenski jezik� 681 678 Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,198, 200� 679 Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,199–200� 680 Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,200� 681 Rudolf-Rudi Šimac, n. d.,201� pesnenje_09.indd 239 3. 07. 2020 12:27:57 240 Dobrih trideset let pozneje je V id Ambrožič še enkrat povzel vojaško križarjenje po Evropi v pesmi Moja pota (Gorenja vas [Mirna na Dolenjskem], 18� XII� 1950) 682 � Pozornosti vred na je tudi zato, ker iz nje izvemo marsikaj, česar v vseh pesmih poprej ni bilo povedano� 682 V id Ambrožič, Glas vpijočega v puščavi, Samozaložba: Gordan Ambrožič, Kamnik 2002, 271–273� pesnenje_09.indd 240 3. 07. 2020 12:27:57 241 5. ZALEDJE Obojim v pieteten spomin le droben utrinek: mati, nekje iz okolice Škofje Loke, je ob slovesu dala sinu vrečko s prstjo z njihove domačije, rekoč: Če boš umrl kje na tujem, jo daj pod glavo in mirneje boš zatisnil oči na slovenski grudi. Res je padel. Po pričevanju navzočih je izpolnil mamino naročilo. 683 V prvi svetovni vojni je zlasti ljudi v zaledju zelo vznemirjalo dejstvo, da so jim jemali krepko moško delovno silo: pravkar odrasle sinove in skrbnike družin, ljubljene ženine. T a motiv ika spremlja pretežno vse žanre. T u so na vrsti pesmi z izrecno ženskim izjavnim osebkom� A) AVTORICE Franc Potnik iz Tepine pri Konjicah je poslal »izvirni dopis« z bojnega polja: »Tukaj iz tiste- ga kraja, kjer se zemlja s krvjo napaja – naš veseli r ojstni kraj, Bog nam skor o vidit daj!« »Najbolj nas tolažijo pesmice od naših ljubic, na kater e se v duhu spominjamo.« 684 V času, ko je še kazalo na zmago avstrijske vojske, sočustvuje z materami, ki izgu- bljajo sinove, drugi pa bodo pobirali lovorike� Vsa domovina ljuba bo zmago praznovala, – a ti, oj mati bleda, ti – sama si ostala … 685 V naslednji pesmi je preveč gneva, da bi ga poetika lahko obvladala. Jezne besedne zveze kar prehitevajo ena drugo: Zdaj naj vihar ves svet podre, / zdrobi v prah, / in božja jeza naj vsplamti:/ prokleti Lah! // Na prsih gada smo redili / […] in šel nas je prodat. // In kakor Judaž za zlato / poljub nam dal – / a kakor Judaž bo na veke / v sramoti stal! […] In naša jeza, naša sveta / zdr obi ga v prah – / gorje, gorje ti izdajalec, // prokleti Lah!« 686 V danem kontekstu je metafora kose že znana, in končno je tudi ta dobila samostoj- no pesem: Klink, klink zapoje kosa v travi; in zore prvi žarki se kopljejo že v rosi in srce tiho moli v božanski tej lepoti … 683 Janez Strah, Gruda domače, slovenske zemlje, Pisana njiva, Kmečki glas, 28� 6� 1978, 17� Za članek se zahvaljujem g. Janku Petkovšku iz Rovt. 684 Štajerc XVI, št� 24, Ptuj, 13� junija 1915, 4–5� 685 Štajerc XVI, št� 19, Ptuj, 9� maja 1915, 2� 686 Štajerc XVI, št� 24, Ptuj, 13� junija 1915, 2� pesnenje_09.indd 241 3. 07. 2020 12:27:57 242 Oj kosa, kosa, razširjaš smrt, podiraš rožic nežne vrste in vstvarjaš le življenje zopet in si potrebna! Oj domovina, travnik lep, kdo bo kosil, kdo bo moril? že vidim padati glave, grobovi se odpirajo in mlada trupla padajo v potokih krvi … Klink, klink, zapoje kosa, zapoje tebi, domovina … 687 Če je navedena pesem estetsko še kolikor toliko sprejemljiva, se zadnja od tukajšnjih »bojnih pesmi« kljub dobri zamisli ne posreči kaj prida. Grozljivi folklorni motiv vampirja in res ne prikupen izgled netopirj a dosežeta odpor proti zahrbtnem u ravnanju Italije v prvi svetovni vojni, toda ne po zaslugi pesmi, temveč izkušenj z njima zunaj nje. Najgrša zver, pol tiča in pol miši, je netoper. Najhujša zver pa je vampir, ki kri sesa, zahrbtno te napada in srce ti prebada … Ti pa si netopir, vampir, oboje v eni si osebi! Ti goljufaš in kri sesaš, nam jemlješ kruh, ti oderuh, obogatuješ se v tej bedi na domovine ubogi gredi! Ej, patrijot ti iz papirja, poglej v zrcalo se: – tam vidiš netopirja, tam vidiš i vampirja, in gnus obide te … 688 Glede na izjavni osebek v spodnji pesmi je vprašanje, ali je res Justina Markočič iz nekega avstrijskega begunskega taborišča avtorica naslednje pesmi ali je zaradi njegove 687 Štajerc XVI, št� 24, Ptuj, 13� junija 1915, 2� 688 Štajerc XVI, št� 24, Ptuj, 13� junija 1915, 2� pesnenje_09.indd 242 3. 07. 2020 12:27:57 243 varnosti le nekomu posodila ime? Tudi ta pesem se nanaša na Primorsko, in to celo z vklju- čenim tradicionalnim motivom Radeckega in njegovih v prejšnjih spopadih z Italijani: Kliče nas Kliče nas trombe glas, fantje vstanimo, prišel je vojske čas, nič ne mudimo. Cesar spet kliče nas tja na Primorsko, hrabro jo branimo, zemljo primorsko. Tamkaj ob Soči je Lahov kot trave, mi pa junaki smo, branimo Plave. Lahi pa stopajo šibke postave, naši jih mečejo doli s planjave. Ko bi Radecki še živel naš stari, hvalil bi fante te, Bog jih obvari. Naši spet vriskajo tja prot' Ljubljani, sabljice bliskajo se jim ob strani. Prsi jim krase svetinje in znaki. Vse to nam kaže, da so junaki. Bruck ob Litvi, november 1917 689 Slovenka iz V � v� je namenila pesem Našim vojakom v zahvalo, ker »krvavijo za do- movino in cesarja, / za mile Avstrije vladarja«: Zato pa hvala tisočkrat za trud ti bodi, zvest' junak! Za zmage te slavimo, še to-le poprosimo: Domovju vsekdar bodi zvest, četudi boj bi bil let šest. Srce ohrani si pošteno, poštenost svojo neskaljeno! 690 689 V ili Prinčič, Pregnani, n. d., 208� 690 Domoljub XXIX, št� 12, Ljubljana, 23� marca 1916, 163� pesnenje_09.indd 243 3. 07. 2020 12:27:57 244 Našim vojakom sta naslovili tudi dekleti s kraticama F� D� in J� G� , 691 Brezovica, p� Borovnica s prav tako himničnim zanosom. Omemba »carjevičev« v pesmi dokazuje, da so v prvi vrsti nagovorjeni člani slovenskega 17. polka. Čast in slava vam, junaki, ki borite se za nas! V mislih ste ob uri vsaki, v srcih naših vsaki čas. Bije tam svinčena toča na bojišču okrog vas. Naj nobena bitka vroča bila ne bi vam v poraz! Ljubi bratje in očetje, fantje naši vrli vsi! Dali ste cesarju cvetje svojih let in mladih dni! Smo ponosne me dekleta, je ponosen na vas car; vojne tretjega je leta, carjeviča dal vam v dar. Vsem vam me smo dolžne hvalo, zveste bomo vam vselej; če bi nas še tol'ko stalo, me smo trdne prej ko slej. Žal, da tudi so izjeme, ni jih dosti, vendar so. Se spreminjajo kot vreme, jih vetrovi odneso! Boh ohrani vas rojake, zmage venec skor vam daj! Varuj vas nezgode vsake, dom vas kmalu vidi naj! Še Mariji vas zročimo, varuje naj vas nesreč! Potrpeti se učimo, to Bogu bo najbolj všeč! 692 Slovenke iz štajerske [sic!] pa s posredovanjem Domoljuba pošiljajo »Pismo v Galicijo«, kar pomeni, da niso vseh premestili na zahodno fronto, na soško ali tirolsko. »Por očniku Jožefu Barle in vsem slovenskim junakom na severu […] H koncu pošiljamo vsem slovenskim junakom na severu srčne pozdrave. Upamo, da kadar se naši ptički v leto- šnji vigr edi povrnejo z juga, takrat se povrnete tudi V i težko pričakovani iz hladne Galicije«. 691 Da gre za ženski, dokazuje omemba bratov in očetov in končno tudi kraj odpošiljatve v zaledju. 692 F . D. in J. G., Brezovica, P . Borovnica, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 104� pesnenje_09.indd 244 3. 07. 2020 12:27:57 245 In junaki zmagoviti, z vencem zmage vsi oviti vračajo se pod zastavo; narod pa jim poje slavo. 693 Le kater a gospa se skriva za psevdonimom P . Kirarjeva; morda je bila V ida Jeraj. V nagrobnici Vseh mrtvih dan 1917 objame vse »speče« nevzdram no spanje z metaforično omembo treh poglavitnih front, kjer je prelilo kri največ slovenskih »junakov«. Nato obli- kuje tri slike, v katerih si upovedene osebe načrtujejo prihodnost – brez nade! T a čas, ko gospodar misli na naslednika, tega nekje dajejo v grob; dekle namesto nageljnov skrbi za krizanteme; Soča spira rane vanjo padlemu možu, ki ga žena ne bo nikdar dočakala domov: Slovenski bratje, speči smrtno spanje v daljnem svetu, kjer brije veter čez ravnine poljske, kjer ziblje se oranžin sad pri cvetu in v ledu sanjajo goré tirolske, kako vas danes išče naša bol! Kako vas danes kliče hrepenenje ven iz grobov za hipec le nazaj v življenje, za hipec le domov! – – – – Na griču hišica stoji, ob hiši hruške, slive, pri vrtu trata zeleni, za vrtom plodne njive. – In oče zemljo je kadečo zamišljeno oral. Pač gledal že je jasno srečo, ko sinu plug bo dal. A tisti čas četvero mož je jamo izkopalo in seme sveto sredi rož v karpatska tla vsejalo ………… – Pa nekdaj nagelj je duhtel, dekle, od tvoje grede, – zakaj, zakaj pa zdaj je vel? Čemu te krizanteme blede? . . . Iz praga žena se ozira otožno tja v daljavo in skrivaj si solze otira, in kloni trudno glavo. Med skalami pa Soča dere, vsa kalna, vsa krvava, – mehkó junaku rane pere, ki mrtev z vali plava. – – – 693 Domoljub XXX, št� 6, Ljubljana, 8� februarja 1917, 64� pesnenje_09.indd 245 3. 07. 2020 12:27:57 246 O bratje, speči smrtno spanje v daljnem svetu, kako vas danes išče ves naš nepokoj! Vsa ljubav neizmerna, ki je rastla z boljo kakor z obupom boj, – in naše hrepenenje in vse solze – oh naše vse hotenje in vse želje? Pa vendar bi sebični bili, ko klicali bi vas nazaj v življenje! Pri Bogu. kjer nehá trpljenje, ste vekomaj se odpočili od zemeljskih okov. Iz večnih virov pijete nesmrtno slavo – – – Saj žitje to je samo prêhod v očetnjavo, o blagor mu, kdor kmalu sme domov! Da blagor vam, junaki, v daljnem svetu! Naj vam ne moti naša bol pokoja, le malo let – končana bo i naša – hoja ah, in takrat se združimo spet pri Očetu! 694 Drugi del pesmi pa je tako prepričljivo veren, kot da bi bila za njo uršulinka m. Elizabeta Kremžar . Pa ni! Nič spogledljivi h pesmi ni v tej rubriki. Same ode junakom, vpesnjene pač po naj- boljših močeh. Je to zasluga Domoljubovega cedila ali samocenzure? Ko t j e i m e l na z a č e t ku t e ga ra z de l ka odl oč i l no be se do m oški na front i , j o i m a na koncu tudi vsaj na papirju vojak – Vojak Bojevan, ki v pesmi Dvojna bramba opominja dekleta, da so hkrati z vojaki na fronti udeležene v boju proti sovražniku, če ohranjajo pred njim svojo čast: Ob meji boji vžigajo, se-sivi dimi dvigajo. Preliva kri in se bori junak, ko krogle švigajo. Doma požiga slana cvet premnogih naših že deklet. Jih tare greh, a ni še vseh omamil zapeljivi svet. Železni čas zdaj kliče nas; le zlobi naj velja poraz. Naj cvet deklet ostane svet; naj čednost vaš ostane kras! 695 694 Slovenski gospodar 51, št� 44, Maribor, 1� novembra 1917, naslovna stran� 695 Domoljub XXX, št� 48, Ljubljana, 29� novembra 1917, 571� pesnenje_09.indd 246 3. 07. 2020 12:27:57 247 B) ZVONOVI Morda kot dogovor , da ob večernem zvonjenju mislita eden na drugega, je bila leta 1915 večerna Idila še mogoča: Čez gozd in plan se mrak že lije … V zvoniku klenka zvon; njegov čarobni ton raznaša rajske melodije Zdrave Marije. Čez gozd in plan se mrak že lije … Po gozdu stopa samcato deklè in hrepeneč v daljavo daljnjo zrè. in spajajo se želje v harmonijo Zdrave Marije. Čez gozd in plan pa mrak se lije … 696 Pozneje v prvi svetovni vojni je zlasti ljudi v zaledju zelo vznemirjalo dejstvo, da so jim jemali ne le moško delovno silo, temveč tudi zvočne simbole njihovih vaških sku- pnosti. T iste, ki jih ni požrl vojni »zmaj« (Ambrožič) in so mogli ostati doma, je zelo prizadelo snemanje bronastih zvonov iz cerkvenih stolpov� Zvonjenje jih je spremljalo v veselem in hudem. Ob praznični h dneh v letu in ob pretnjah hude ure in vremenskih ujm, ob slovesu s tega sveta� Ob krstnem zave tniku v neznano kateri cerkvi se je Ambrožič zgražal: »Vojni volko- dlak, nikoli sit / tudi tebi, ljubi sveti Vid / je ugrabil miljene zvonove / ter pr elil v rjoveče jih topove« (5� III� [1917])� 90-letna Marija Potočnik iz Zgornjih Libuč pri Pliberku se je leta 1993 še spominja- la, kako so jih v njihovi vasi razbijali v zvoniku: »Pr eden so jih začeli tolči ven, no, so pa zvonili zelo, še zvonili, v slovo zvonili. Potem pa je bila dolga pesem. Pa škoda, da si tiste pesmi nisem zapisala! Ravno zadnji konec še vem, da smo tako peli: Zvonovi, zvonite, nam mir prinesite, da kmalu naš zlobni sovražnik bo strt. 697 Gre za čisti zače tek in že nekoli ko predelani zadnji dve vrstici sledeče pesmi, ki so jo v Kotljah menda celo peli:� Zvonovi zvonite! Zakaj zdaj molčite? Odvzet vam je jezik, odvzet vam je glas. Ne boste zvonili, nas k delu budili; za vedno, za vedno zapuščate nas. 696 Radimirov [= Franc Sušnik], Vzbudi se Sloven! Geslo: Z Bogom – za narod!, Urejuje Radimirov , št. 9, Celovec, dne 19. svečana 1916, naslovna stran. 697 Martina Piko, Kako so v Spodnjih Libučah v prvi vojni vzeli zvonove, Iz semena bo pa lipa zrasla, [Zbirka Glasovi, 14. knjiga], Kmečki glas, Ljubljana 1996, 241–243. pesnenje_09.indd 247 3. 07. 2020 12:27:57 248 Zvonovi zvonite! Zakaj zdaj molčite? So s stolpa vas vzeli in vrgli na tla. Ne boste zvonili, nas v cerkev vabili; slovesnost nedelje je zmanjšana vsa. O, kolkrat zvonili, k pogrebu spremili ste ljube in drage, ki šli so od nas! Ne boste zvonili; k pogrebu spremili s prežalostnim srcem mi bodemo vas Še bomo spomnili na glas vaš premili zvečer se in zjutraj in sleherni čas. Oj z Bogom hodite nam mir prinesite, to zadnjo še željo imamo do vas. Vas bodo zdrobili, v kanone prelili; nosili sovražniku bodete smrt. Le močno gromite, ostró zadenite, da kmalu naš zlobni sovražnik bo strt. 698 Pesem Zvonu je po snovi zgornji enaka, le oblikovana je bolj mehko� V jutru zornem nam donel si ljubljenec z visokih lin; slavo Bogu vsak dan pel si, molil je s teboj trpin. In zvečer ko šum je vtihnil, ptiček zadnji šel v pokoj, – je v naravo trudno dihnil 'Ave' glas srebrni tvoj. Zdaj pa daleč v kraje tuje na bojišče si pozvan; naj iz tebe tam se vsuje na sovraga silna bran! Službe božje prej znanilec – srečo vso ti vsak želi. Bodi trden nam branilec, nam pospéši mirne dni! 699 Zvonovi se poslavljajo… 700 kakor da so živa bitja. Če so se prej (v imenu soseske) poslavljali od neštetih pokojnih, »smrtni spev« tokrat pojejo sebi� Drugi del te dolge pesmi pridobi tolažečo noto: predelani v topove, o čemer pesem ne govori, je pa dejstvo, se bodo srečali s tistimi, ki so že pred njimi morali na vojsko: z možmi in sinovi in ljubimci tistih, ki danes žalujejo za glasniki iz cerkvenih lin: 698 Domoljub XXX, št� 10, Ljubljana, 8� marca 1917, 116� 699 Domoljub XXX, št� 34, Ljubljana, 23� avgusta 1917, 404� 700 P� Kirarjeva, Slovenski gospodar L, št� 41, Maribor, 12� oktobra 1916, naslovna stran� pesnenje_09.indd 248 3. 07. 2020 12:27:57 249 Zaplakali so v tiho noč zvonovi, zapeli so slovo … In vzdihnil je trpin ob tej ločitvi novi in zbrisal si oko: 'Oh, zdaj še vi! Kaj ni dovolj, da naša kri odtekla v celih rekah je v grobove?!' Iz stolpa pa je plaval mol čez slednji griček, slednji dol, čez temne gozde, mehke trate, čez vinograde prebogate, pozdravil je cvetoče selo in borno kočo, osamelo, pozdravil – zadnjikrat: 'Mir tebi, zemlja nepokojna, mir njim, ki blodijo po tebi in pokoj onim, ki jim že zapeli zvonovi smrtni spev smo neveseli, danes pojemo ga – sebi! Ko jutri zora sine čez gore spet, poromamo iz line v viharni svet. Tja, kjer trpi tvoj sinek zlati, da varen je domači krov. Kaj zanj naročaš nam, o mati? Ljubezen in svoj blagoslov? In ti, dekle, ti tožno dete, posuši solze vsaj nocoj! Ko pridemo do zemlje svete, kjer vživa on pokoj, porekli bomo grudi težki, naj ga varuje zvesto do dne, ko v radosti nebeški objame te nevesto! – – – Na straži mož stoji molče, tam bomo ga iskali. 'Čuj, ženica pozdravlja te in z njo tvoj sinek mali!' 'Oj, zdrave tužne razvaline, beguncev naših vi domovi! Po vas drhtijo iz daljine razkropljeni sinovi …' 'Pozdrav ti, širna bojna plan, ti solz neštetih vir! Sem sleherni je naš poslan, da zemlji vrne mir.' - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - Da, mir ti, zemlja nepokojna, pesnenje_09.indd 249 3. 07. 2020 12:27:57 250 mir njim, ki blodijo po tebi, in njim, ki spe nevzdramno v tebi! Že kliče nas trobenta bojna.' Vse tri navedene pesmi povezuje motiv miru. Njihovi avtorji paradoksalno zaupajo, da bodo zvonovi predelani v topove proti sovražniku, pripomogli, da se bo vojna kmalu končala – seveda v prid njihove strani. N eznani Retenski v pes mi Zvon nagovarja samcatega, ki je še ostal v zvoniku� 701 Premisleka vredna je tretja kitica, ko se srečata ob umirajočih glas zvona in zvok topa (ki je morda nekdaj bil zvon): Vseh mrtvih dan … Vseh mrtvih dan! Edini kliče zvon iz lin, odšli so drugi v bojno plan, en sam budi nam žal spomin. Kaj milo poješ zvon nocoj? Oh, jokaš se za ljubljenci, ki peli nekdaj so s teboj kot srečni – góri – angelci. Oh, žalosten zdaj tvoj je glas ko poješ padlim – za goro, ki vmirajočim je za nas – zatrobil top bridko slovo. Le poj nam zvon, le poj nam zvon, čeprav budiš le žal spomin! Kot padlim pel je bojni grom – boš pel nam enkrat z visočin. 702 Pesmi si tu sledijo kronološko, zato je na koncu božično zvonjenje. »24. decembra 1917: Na bojnih poljanah osamljen vojak na straži stoji. Kako tuj si mi sveti večer na bojišču.« V visokem zvoniku zazvonil je zvon, sam Bog ve, kedo ga zazibal? Strme sem poslušal – ugibal:. Kedo pač nazaj te je vzdramil, o zvon? Kdo se je drznil pod veličasten zvonik? T ovariš gotovo, tovariš, ki hotel je čuti še enkrat tvoj glas, ki hotel je sveti večer na bojišču z zvonenjem naznaniti vojnikom vsem – sovražnim in našim … Oj, hvala ti brat nepoznan. Kot meni še mnogim si drugim odprl vrata v skrivnostni svete noči. Hvala ti, brat, tisočkrat hvala!« 703 Hvala tudi avtorju, ki je na tisto sveto božično uro pomislil na vojake na obeh straneh. S tem je zvon zares prav izpolnil svojo nalogo poslanca miru� Ivana Cankarja je globoko pretresel njihov molk: 701 V aščani ali župnik so si izgovorili, da jim je ostal vsaj eden od treh ali več. 702 Domoljub XXX, št� 44, Ljubljana, 1� novembra 1917, 524� 703 Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, 175� pesnenje_09.indd 250 3. 07. 2020 12:27:57 251 Po široki beli cesti, po stezah preko travnikov, po strmih klancih se vijo procesije vernih kristjanov. Veliko jih je, ker v potrtem svojem srcu so željni molitve in tolažbe. Ali čudo za čudo: počasi gredo, tiho in nemo; ne besede ni, komaj da je plaho šepetanje. Glave klonejo globoko, trudno klonejo životi; še tisti so starci, ki imajo mladostna lica. Gredo, gredo in si šepečejo naskrivaj: 'Ti, kaj praviš, zakaj je umolknila Marija na Hribu? Kaj je ni več?' In oni drugi se s prezeblimi usti nagne k sosedu in mu reče skoraj brez besed: 'Mislim, da je Marija umrla, ker glasu ni od nje, ki nas je vselej tako lepo pozdravila!' Nobene besede več, tudi plaho šepetanje je utihnilo. […] Ob lepem nedeljskem jutru, kadar so od holmov in hribov zapeli zvonovi, nam je bil korak lahek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah je bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje rose oprano, kakor da smo prihajali od spovedi in obhajila. […] Milost božja, kaj se je primerilo v teh silnih časih! Gruda molči, ta naša gruda, ki je nekoč tako veselo in glasno prepevala z nami! […] Oj, saj ni nedelja; veliki petek je, dan trpljenja, kesanja in bridkosti! Nemi kleče kristjani v tihi, temni cerkvi, trkajo se na prsi, čela jim klonejo do mokrih tal. In blede ustnice šepečejo trepetaje tiste velike čeznaturne ljubezni polne besede: 'Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!' Pritajena, šepetajoča je ta molitev, ali vendarje glasna, kajti ne zvona ni ne orgel, niti ne ministrantovega zvončka. Zato ne, ker je veliki petek za vernike in za nevernike, od vzhoda do zahoda. Vdrugič je bil križan Kristus; obsojeni od farizejev, bičani in križani so bili z njim kristjani, njegovo otroci. […] Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje. 704 704 Ivan Cankar , Nedelja, Izbrano delo VII, (Naša beseda), Mladinska knjiga, Ljubljana 1968, 336–339� pesnenje_09.indd 251 3. 07. 2020 12:27:57 252 6. PESNJENJE NA POLOŽAJIH V tem poglavju gre zgolj za ustvarjalno dejstvo kot táko in s tega vidika med posame- znimi avtorji ni nobene hierarhije. Kolikor mogoče so razvrščeni po časovnem zaporedju nastajanja njihovih izdelkov� Bolj kot motivika, ima v tem razdelku prednost predmetna kontekstualnost: notranji vzgibi in okoliščine, v katerih je nastajala obravnavana vezana beseda. S svinčnikom ob petrolejki� O vsem drugem se dá izvedeti iz pesmi samih� Predvsem iz tistih, ki so na- stajale na bojiščih na videz za šalo, v resnici pa iz domotožja in za odganjanje strahu in zaradi preganjanja dolgčasa. A) DOMOLJUB: »UREDNIKOV PREDALČEK« Tako kot je bil Domoljubu stalno na razpolago V id Ambrožič, je imel zveste sodelavce v ta namen ptujski Štajerc. Ne daje vtisa, da bi bil za to najet samo eden od njih, temveč se jih pojavlja v njem več po večkrat. Kako je z anonimnimi objavami? Ali so za njimi drugi ali tisti, ki so se drugače podpisovali in so se skrili le, kadar se je zdelo objavljeno bese- dilo s cenzurnega vidika nevarno� K akor s o vs i s lovens ki polki med najodličnejšimi, s o s podnješ tajerski S lovenci »kras in ponos naše gališke vojske«� V bojih ob Lvovu in Grodku se je posebno odlikoval 87� pešpolk. Čeprav je bilo ranjencev veliko, so ostali pogumni. Iz njihovega vojnega tabora so celo poslali »bojne slovenske pesmi«, izmed katerih je uredništvo Domoljuba navedlo nekaj stihov z upravičenim pripisom: »Iz rovov in strelskih jarkov nam pošiljajo take pesmi vrli slovenski Spodnještajer ci. Po svoji obliki r es da niso vzorne te pesmi, a govor e več in čisteje kot cela pesmarica marsikater ega umetnega pesnika!«: Korajžni fantje mi smo vsi če vidi nas sovrag, zbeži, a mi za njim se zadrvimo, povsodi ga lovimo. Saj kliče svitli naš vladar, oh, oče naš, predobri car, za dom nas kliče: 'Fantje, v boj!' glas ta zmir slušamo takoj. Ali: Granate in šrapneli nad glavo nam leté že zjutraj in dan celi, da solnce za gore gré pesnenje_09.indd 252 3. 07. 2020 12:27:57 253 Danes smo še živi, zdravi, li bomo jutri še? Bog ve! Marsikomu srce pravi, da čaka ga gorjé! Tla od trupelj so pokrita kot bi peska kdo nasul, in s krvjo so vsa polita, kot bi tod divjal Herkul. Grmé, grme topovi čez goro in čez plan, a mi ležimo v rovi, minil četrti je že dan . . . 705 Bralca vabim, da si prebere vsaj predzadnjo kitico! Čez eno leto ni drugače, kakor poroč a »izvirni dopis« z istega bojnega polja: »Tukaj iz tistega kraja, kjer se zemlja s krvjo napaja – naš veseli r ojstni kraj, Bog nam skor o vidit daj!« 706 Dve leti pozneje je, vsaj po pesmi sodeč, položaj bolj umirjen, zato pa misel vsa na domačih tleh, polna domotožja in hrepenenja po miru: »Kadar smo v rezervi, hodimo na- vadno na delo; tudi pr ostega časa nam ne manjka. Človek že včasih ne ve, kaj bi delal radi dolgega časa; zato sem tu sestavil par skr omnih kitic«: Celo tu v daljni Rusko-Poljski, slovenski fantje so na vojski; prav nič se Rusa ne bojijo, račun z njim kratek naredijo. O daljna Kranjska ti dežela, ki bila polna si veselja; spominjamo se radi nate, še pridemo tja doli v svate! Prebivajo tam mamke naše in dajejo za svete maše, da bi sinovi se vrnili, in jih še enkrat poljubili. Miru se vsi že veselimo. Dal ljubi Bog – zato molimo – da srečno bi prestali boje, in videli še mamke svoje! Dost' fantov vojska je pobrala, in mož zakonskih pokopala. Otrok nedolžen, vdova plaka, ker v vojski padel jim je ata. 707 705 87� pešpolk, Tedenske slike 1, št� 13, Ljubljana, 4� novembra 1914, 9� 706 Štajerc XVI, št� 24, Ptuj, 13� junija 1915, 4–5� 707 Domoljub XXX, št� 9, Ljubljana, 1� marca 1917, 100� pesnenje_09.indd 253 3. 07. 2020 12:27:57 254 Vojna z Italijo 1915. l. je segla v srce predvsem slovenskim prebivalcem ob meji z njo. Zato je marsikatera tožba na njen račun prišla tudi z ženske strani: I. Prihrul je boj iz zahodnih krajev, tukaj se čuje strašen odmev, po cesti gredo vrste, o saj gredo vsi, junaki gredo v boj vse hiti. II. Šli so veseli, pesmi so peli, nazaj jih več ni, kje so li? III. O ta Italijanski ukas, pošilja granate, smrti gre čast, o le jih pošiljaj saj dolžan ne ostane nihče ti, naš gre eden, Tvoji pa tri. 708 V r h tir olskih planin, dne 23. oktobra 1916 so »/f/antje našega 'ta železnega' pešpolka zložili naslednjo pesem: Slovenci, čujte tam doma, kako se Kranjec tu ima. Berite pesmico le-to, če drago, pojte jo glasno. Vrhé tirolskih vseh planin zdaj čuva vrli kranjski sin; a tudi tukaj je lepo, dasi je včasih prav hladno. Smo v hiš'ci lépo vzidani in s smrečjem vsi zadelani. V zatišju skalnem varni smo, četudi precej je temnó. Že dolgo tu prebivamo, veselja dosti vživamo. Mesa stradáti treba ni, saj dosti gozdnih je ž'vali. Saj sto korakov pred menoj se pase divjih koz nebroj; kar dvakrat puška zagrmi, pa je mesa za dneve tri. Potem pa kož'ca se proda, tako da Janez 709 cvenk ima. 708 Fotokopijo zvezka je avtorici posredoval Božo Premrl v pismu z dne 16. 2. 2000. 709 Janez tu seveda pomeni »Kranjski Janez, pripadnik Cesarjevičevega polka! pesnenje_09.indd 254 3. 07. 2020 12:27:57 255 Kaj mar nam jc za drugo stvar? kantina dá ti vse za d'nar. Obilna je prišla jesén, živince 710 poln je stan lesen. Izbirati ti treba ni; živin'ca ta se fest redi. Posebno pa ponoči ta živalica nas rada ima. Te ščiplje celo noč hudir; to hujše je kot laški 'gvir'. 711 Zdaj, bralec, radoveden si, kako se z vojsko tu godi. Najkrajše ti povem to stvar: Lah videl te ne bo nikdar! 712 Pesmi, ki so jih, ponavadi brez naslovov!, pošiljali kot skupen izdelek vojaki s polo- žajev , so po žanrski opredelitvi praviloma kronike. Domoljub jih je spoštljivo objavljal, zavedajoč se, da jim s tem pomaga vzdrževati njihovo psihično kondicijo: T i-le naši ljubi prijatelji »sibcenerji« nam zopet pišejo in obljubljajo, da se bodo še oglasili s kakšno sliko. T udi spor očajo zahvalo, ker jih 'Domoljub' pridno obi- skuje. Dali so mu besedo, da mu bodo, ko se sr ečno vsak na svoj dom vrne, ostali zvesti. Podpisani so še Franc Bele, Jaka Kastelic,Franc Slapar , T onče Roglič, Jože Korb, Jože Br gles. – Gr omoviti 'Živio' 'Domoljubu'! Za nameček so poslali naslednjo pesem z južno- tirolskih višin: 713 Vrhu skalnatih planin zdaj prebiva kranjski sin in modruje ter sprašuje: če miru že glas se čuje? Sneg pokriva tu planine, v znožju kopne so doline; tu v skalovju mraz je že, da lasje se nam ježé. Skalne imamo brloge, postelje so pa bolj vboge; tu živimo kot medvedje, pa smo dobri si sosedje, Dost imamo tud živali, [= uši, bolh] dasi smo na sivi skali. 'Pika vedno me ta spaka!' se huduje dobri Jaka. Jože tudi se jezi; 710 Živinca so bolhe in uši. 711 Gvir – vrsta orožja v italijanski vojski, najbrž strojnica. Prim.: Maschinengewehr – strojnica. 712 Domoljub XXIX, št� 44, Ljubljana, dne 2� novembra 1916, 577� 713 Domoljub XXIX, št� 47, Ljubljana, 23� novembra 1916, 608–609� pesnenje_09.indd 255 3. 07. 2020 12:27:57 256 kar nič več ti ne strpi, 'Ko bi Bog to srečo dal, da bi konec bil že kmal!« Saj sovražnik nas ne zmaga: Kranjski Janez je od vraga! Je pošten in rad tud moli; a ugnan ti ni nikoli. Je vesel in rad zapoje, ljubi vsekdar 'višje' svoje. Vdano se Bogu zroči, da vse srečno prestoji, Bog daj, da iz naš'ga kluba bral enkrat bi 'Domoljuba' vsakdo spet v domači vasi! Kdaj dospo ti srečni časi? 714 Emil Povšič je Domoljubovo rubriko opremil z novo razglednico� »Narisal je juna- ka, ki je obležal mrtev na bojišču, zraven pa mu je zložil pesmico 715 : Junakova r ožica (pri 30,5 cm možnarjih): Počil je na jugu strel, zvrnil se junak je smel. Gorka kri je tla pojila, z nje pa rožca lepa vzklila. Pa je nežni cvet odprla, proti nebu se ozrla. – V čašo solze so kapljale, solze vroče, solze male. Cvetna čaša polna bila, milo cvetka je prosila: 'Ne plakajte, ne žalujte, sami sebe pomilujte! …' 716 Domoljub je velikodušno dajal zavetje vsakovrstnim objavam tudi neotesanih – beri: nedodelanih! – besedil z bojišč, saj je bila ta usluga za vsega hudega deležne vojake kdaj edina tolažba in vez z domovino. Se je pa otresal sentimentalnih, cenenih rim, kakor kaže naslednji primer: Razni pesniki in nepesniki nam pošiljajo izlive svojih src v več ali manj vezani besedi. Le semtertja moremo kaj priobčiti, ker papirja je malo, novice pa današnji čas kar iz obeh rokavov stresa. Med dobrimi pesmicami pa se najdejo včasih tudi take, ki človeka (v) dno srca ganejo – pa ne do solza, temveč k smehu. Le poslušajte nesrečno dekle (imena 714 Domoljub XXIX, št� 47, Ljubljana, 23� novembra 1916, 608–609� 715 Z dostavkom: »Predragi Domoljub! Zahvaljujoč se ti za priobčeno pesmico Žar omet, ki je zbu- dila pri čitateljih mnogo smeha, se ti drznem vnovič poslati drobno pesemco s prošnjo, da ji dovoliš skromen kotiček. Bodi mi pozdravljen kakor tudi vsi čitatelji od zdravega Povšiča.« 716 Domoljub XXX, št� 36, Ljubljana, 6� septembra 1917, 428� pesnenje_09.indd 256 3. 07. 2020 12:27:57 257 seveda ne povemo), kako izprašuje božje zvezdice, kje je njen ženin, ki je odšel na vojsko. Tako-le pravi: Ah, kje je sedaj moj fant, kje puca zdaj svoj gvant, preliva mokre, uh! solze? – Okrogle zvezde, oh, molče! Ah, uh, oh, lepše in izraziteje ne more razodeti svoje srčne boli, in če niti ti ahi uhi in ohi ne ganejo »okroglih« zvezd, je to naravnost hudobija. Zato jim tudi mi tega molka nikdar odpustiti ne moremo. Če kdo sedaj še ni vedel, da so solze mokre, se je tu lahko poučil. Pozdrav, ljuba deklica, in našo globoko sočutje! Seveda, brez zamere! 717 B) ANDREJ DOBNIKAR: »MENI SRCE TAKO GOVORI!« V zapuščini Andreja Dobnikarja se je ohranilo W oščilo za god nekje iz soških hribov neki Ivani. Prvič je bilo v diplomatičn em prepisu objavljeno tekoče in opremljeno s proniclji- vimi opazkami Franceta Steleta: W strelnem jarku sedim in za porar držim. Kjer delamo, kamne šprengamo in strelamo. Pozemli rijemo, dase lahko pred Sovražnikom skrivamo. In predno nadalje kajveč govorim Te Sarčno pozdrvim, in srečo želim. Iz Wojnega polja, zvisokih Planin, in skalnih visočin. In v imenu Sv. Ivane kot tvoje patrone ti pisani želim. Wzraku lepo se zjasni meni na Sarce tako govori. Eno pismo napiši na feldpost ga daj, za Sarčno voščilo ga ljubi poslaj. Zatorej papir sem v roke prijel na Hripček se vlegel, in pisati začel. Okroh in na okroh pa krogle brenče. Topovi garme. Sovražni Srapnelli in Granate po luftu lete. Po hribih buči, da Zemlja in kamne na skrižem leti. Smartni glas doni. Iz hriba v hrib leti Marsikateremu smart veli. Tako da vedno me moti, da nikdar meru ni. Čemalo poslušam že zopet v višavi dedra kakor Ptica voziti se zna. Kjer nad Sovražnika darvi, Polentarja pogledat želi. Polentar paže pri Topu stoji kjer to Ptico doli zbiti želi Wisoko v višavi Srapnel eksplodera. Ali naši letalec pagale doli gleda. Wisoko v zraku se warti. Polentarja pale jezi kjer nikdar trefar ne naredi. Trud njegov zaston stori. Letalec nazaj leti. Topovom povelje veli Kje da sovražnik večji kestel ima Da naši topovi Lahu polento zmešajo lahko. Ali kaj ti hočem o tem pisat in nadalje še razlagat Kjer enkrat moram le skončat Kjer prinas je to že navadna stvar. Spominjam sele dneva ko Sonce po v shajalo Napočil bo veseli dan Got tvoje patrone Sv. Ivane Praznovan. Kaj ti hočem za voščilo povedat Kjer moram pred sovražnikom na Wojnem polju stat zatoraj ti iz mojiga sarca samo to revno pismo želim poslat in taisti dan tebi za voščilo prebrat. Dabi zdrava in vesela še mnogo let doživela. In zvesto Bogu služila Wnebesih krono zadobila Če zvesto bodeš dekliški stan vodila Lahko in veselo bodeš pred Altarjem v zakonski stan stopila. In tudi potem ga veselo vodila. Kadar bopa prišla Smart najtibo Sv. Raj odpart In milostliva sodba naj bo. Sv. Ivana zate prosila bo Ali tukaj na zemlji spomin ostal bo Grob scvetlicam zasajen Nasredo kriš postavljen bo In če Ljubezen ta ostala bo Zlate čarke na kriš zapisane W sarcu do smarti ne iz brisane. Sedaj pa želim to pismo skončati In tebe še enkrat pozdravljati. Predno ga zapečatim 717 Domoljub XXXI, št� 8, Ljubljana, 21� februarja 1918, 93� pesnenje_09.indd 257 3. 07. 2020 12:27:57 258 in od dam Te še enkrat Sarčno pozdravim In pismo skončam W duhu ti želim še roko podati. In potem pismo tebi poslati Pismo od dano Na feldpost je dano W tvoj Krej poslano Tebi v roke podano zavoščilo najtibo prebrano. 718 »Tri prestreljene razglednice in molitvenik, na katerega platnicah se je ustavila kro- gla, namenjena v srce vojaka Andreja, pričujejo, da je bila zanj »velika vojna« končana. Za las je manjkalo, da mu niso odrezali noge� 719 T u je transkribirano v kolikor mogoče dostopno slovenščino in urejeno po rimah. 720 Š ele tako s e vidi avtorjeva mogočna oblikovalna moč. S teletove opombe s o dodane v opombah pod črto. V strelnem jarku sedim in za porar 721 držim. Kjer delamo, kamne šprengamo 722 in streljamo. Po zemlji rijemo, da se lahko pred sovražnikom skrivamo. 723 In predno nadalje kaj več govorim, Te srčno pozdravim, in srečo želim z vojnega polja, z visokih planin, in skalnih visočin. In v imenu Sv. Ivane kot tvoje patrone ti pisati želim. V zraku lepo se zjasni meni srce tako govori: Eno pismo napiši, na feldpost 724 ga daj, za srčno voščilo ga ljubi poslaj. 725 Zatorej papir sem v roke prijel na hribček se vlegel, in pisati začel. 726 Okrog in na okrog pa krogle brenče, topovi grme, 718 France Stele, Stari oče avstroogrski vojak / Spomini, Aplenca, glasilo občine Komenda, leto 23, številka 7, 25� julija 2014, 8–9� 719 France Stele, Stari oče avstroogrski vojak / Spomini, 8–9. 720 Prav lahko bi bilo urejeno tudi po kiticah, vendar se je tak poskus pokazal za preveč vsiljivega piščevemu namenu. Saj avtor ni nameraval napisati pesmi! 721 Porar = vrtalnik 722 Šprengamo = razstreljujemo 723 France Stele: »Potem se spomni, da natančno opisovanje vojaških opravil za ljudi iz zaledja morda ni preveč zanimivo, in nadaljuje s temo, zaradi katere je pisal.« 724 Poljska = vojna pošta� 725 Poslaj, velelnik od glagola poslati = pošlji� 726 »Vendar čustva, ki so mu pravkar privrela na plan, je hitro zameglila kruta realnost«: pesnenje_09.indd 258 3. 07. 2020 12:27:57 259 sovražni šrapneli in granate po luftu 727 lete. Po hribih buči, da zemlja in kamnje vse križem leti. smrtni glas doni. Iz hriba v hrib leti, marsikateremu smrt veli. Tako da vedno me moti, da nikdar miru ni. 728 Če malo poslušam: že zopet v višavi drdra kakor ptica [= letalo] voziti se zna. Tja nad sovražnika drvi, polentarja pogledat želi. Polentar pa že pri topu stoji, ker to ptico doli zbiti želi. Visoko v višavi šrapnel eksplodira. Ali naš letalec pa ga le doli gleda. Visoko v zraku se vrti. Polentarja pa le jezi, ker nikdar trefar 729 ne naredi. Trud njegov zastonj stori. Letalec nazaj leti. Topovom povelje veli kje da sovražnik večji kestel 730 ima, da naši topovi Lahu polento zmešajo lahko. 731 Ali kaj ti hočem o tem pisat in nadalje še razlagat, Ker enkrat moram le skončat, Ker pri nas je to že navadna stvar. Spominjam se le dneva, ko sonce bo vzhajalo. Napočil bo veseli dan – god tvoje patrone sv. Ivane praznovan. Kaj ti hočem za voščilo povedat, ker moram pred sovražnikom na bojnem polju stat zatorej ti iz mojega srca samo to revno pismo želim poslat in taisti dan tebi za voščilo prebrat. Da bi zdrava in vesela 727 Po luftu = po zraku 728 France Stele, n. d.: »In ni čudno, da se več kot z Ivano ukvarja s sovražnikom, vojnim poljem in granatami, ki jih iz strahospoštovanja piše z veliko začetnico. Medtem ko piše voščilo, mu nad glavo letajo domači avioni, v kater e na oni strani Polentarji (Italijani) merijo topove«� 729 Trefar = zadetek� 730 Kestel = vojaški kotel� 731 France Stele, n. d.: »Nato se spet spomni, da piše skoraj ljubezensko pismo«: pesnenje_09.indd 259 3. 07. 2020 12:27:57 260 še mnogo let doživela. 732 In zvesto Bogu služila v nebesih krono zadobila. Če zvesto bodeš dekliški stan vodila, lahko in veselo bodeš pred oltarjem v zakonski stan stopila. In tudi potem ga veselo vodila. 733 Kadar bo pa prišla smrt, Naj ti bo sv.[eti] raj odprt. In milostliva sodba naj bo. Sv.[eta] Ivana zate prosila bo, ali tukaj na zemlji spomin ostal bo. Grob, s cvetlicam zasajen Na sredo križ postavljen bo in če ljubezen ta ostala bo, zlate črke na križ zapisane, v srcu do smrti ne iz brisane. 734 Sedaj pa želim to pismo skončati In tebe še enkrat pozdravljati. Predno ga zapečatim in oddam, Te še enkrat srčno pozdravim In pismo skončam. V duhu ti želim še roko podati in potem pismo tebi poslati. Pismo oddano na feldpost je dano v tvoj kraj poslano Tebi v roke podano za voščilo naj ti bo prebrano. C) ANTON LAH: »NAMENIL SEM SE PESEM PISAT« Anton Lah (Korenitka, *1898) v družini z osmimi otroki. Devetnajstleten je bil vpoklican v prvo svetovno vojno in preživel njene frontne grozote. Nato se je za leto in pol z mnogi- mi slovenskimi vrstniki in pripadniki drugih narodnosti znašel v italijanskem ujetništvu� »Bliže dnu čl ove ške ga biva nj a bi se ta ko te žko znašel. Slovenski fantje so se v tistem preddverju pekla zatekali k domači besedi. Ko je bilo najhuje, so kovali verze in iz pre- prostih kmečkih glav so prihajale pesmi, ki so pomagale blažiti lastno in tujo bolečino.« 735 Med slovenskimi ujetniki je krožila pesem, kateri je skoraj vsak dodal svojo vrstico. 732 France Stele: »Potem se Andrej prelevi v skrbnega vzgojitelja«� 733 France Stele: »V nadaljevanju vojaka v strelskem jarku nekje nad Sočo obidejo turobne misli, nič kaj primerne za tovrstno pismo.« 734 France Stele: »Ugotovil je, da ga je zaneslo, zato bi se rad izmazal, tako da bi s pisanjem čim prej zaključil«: 735 Irma Godec, Razkroj tradicionalne kulture, stopnja njene ohranjenosti in uvajanje novosti v vasi Korenitka, občina T rebnje od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja naprej, Ljubljana: pesnenje_09.indd 260 3. 07. 2020 12:27:57 261 Osemnajst kitic ima pesem, ki si jo je Anton zapisal na košček papirja v januarju 1920 s skoraj mikroskopskimi črkami, da je l ahko ob pomanjkanju papirja célo spravil nanj. Ne kaj verzov je sestavil sam, nekaj so jih dodali taboriščni prijatelji, in tako so nastajala svojevr- stna pričevanja o tistem času: Najhujša je bila lakota. Mlade fante je peklilo domotožje in tudi dekleta so pogrešali. Poročene moške je mučilo vprašanje, kako je z ženo in z otroki. Pesem Življenje na fr onti natanko po avtorjevem zapisu se glasi takole: Namenil sem se pesem pisat za spomin na stare dni življenje naše si narisat, kako v vojski se godi. Kot puščavniki živimo v črnih luknjah pod zemljo in na golih tleh ležimo zadovoljno in sladko Črna naša res je soba iz sajami izmalana in na tleh ni nič poda pa okna tud nobenega. Vsak ima delo svoje prvi kuha, drugi spi tretji piše, četrti poje peti išče si uši. Razirat noče se nobeden lase striči malokdaj umije enkrat se na teden, uši pobije, pa je frej! Tudi včasih si povemo kakšno lušno od deklet ker gotovo vsak ima eno ali imel jo je popred. Oženjeni se pa drugače med seboj pogovarjajo. Razmere svoje si domače eden drugmu pravijo. Prvi pravi, kaj je meni mar imetje zdaj doma naj si baba gospodari kakor ve si ino zna. Še ta treti se oglasi: tudi moja me golfa. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, PZE za etnologijo, 15. 3. 1982, (1)–3, tipkopis� pesnenje_09.indd 261 3. 07. 2020 12:27:57 262 Doma se z Rusi vlači, mene pa za norca ima. Tak nam kmalu dan preteče le da imamo kakšen špas kar si keri izmisli to izreče samo da je krajši čas. Od nedelje do nedelje v vsaki dan se to godi. Vsi so že ene želje samo da [zapis se ne vidi] brž deli. Ko se poldan približa in menaža se deli, spet se vsaki pritožuje nad menažo se jezi. Juha čista kakor voda deset ričetov na dnu. Vsaki dan enaka moda od zabele ni sledu. Kar naenkrat vse pojemo kruh menažo vse kar je čez en čas pa že ne vemo, če smo kaj jedli sploh al ne. Celi mesci preminijo, ko ne vidimo ženske nič K nam nobene ne pustijo, to je pač za nas hudič. Sami zase mi živimo, ločeni od vseh ljudi prebivamo v samoti tihi, završeni od vseh ljudi. Še dekleta niso pozabile na nas slovenske fantiče ker tolk solz so že prelile za nas krajnske fantiče. Zopet bodo se vrnili mirni časi se nekdanji Bomo eden druzga zapustili našli se v domačem kraj. 736 Anton Lah je imel še več takšnih listkov , vendar so se mu porazgubili oz. so mu jih v ujetništvu vzeli� 737 Tukaj zapisano je pravzaprav govoril na pamet� 738 736 I� Godec, Razkroj tradicionalne kulture … (1)–3, tipkopis� 737 I� Godec, Razkroj tradicionalne kulture, (1)–3, tipkopis� 738 Anton Lah je postal kmet, preživel tudi drugo svetovno vojno in kot čebelar in mežnar ter zbi- pesnenje_09.indd 262 3. 07. 2020 12:27:57 263 Č) VID AMBROŽIČ: »TE SKROMNE CVETKE SO DOMA OD TAM, KJER VOJSKA, SMRT DIVJÁ« »Moje pesmice« je V id Ambrožič ponižno naslovil besedilo v svobodnem verzu, z izmenja- vanjem moške in ženske ali celo tekoče rime, kar je komaj opazno, in v njem prostodušno in real/is tič/no govori o svojem ustvarjanju v danih okoliščinah. Značilen pridevnik »kra- san« ga navezuje na Simona Gregorčiča. A vtor se zaveda dokumentarnosti svojega početja: Iz tistih let, iz težkih dni, ki riše jih rdeča kri, te pesmice izvirajo; ko tisoči umirajo. Te skromne cvetke so doma od tam, kjer vojska, smrt divjá. Rodil jih ni vrtič krasan, rodila jih je bojna plan. Vodica jih pojila ni pač pa junakov gorka kri. Ni hladen vetrič božal jih hrum bojni je obkrožal jih. Zato pa skromen njih je cvet, krvi in solz na njih je sled. Gaz[zadino]. 19. IV . [19]16. 739 V pesmi s povednim naslovom Trnje in robidje dobro okarakterizira navzkrižje med lastnim notranjim imperativom in uradno cenzuro� Ob svojih pesmih ima nekajkrat zapi- sano, da je bila v Domoljubu konfiscirana, torej zaplenjena, pomeni izločena iz objave. Najbrž podobno, kot tokrat piše, da je bila v Slovencu samo bela lisa� Srce me sili, zove: Piši! A cenzor pravi: Črtaj, briši! Da svet ne zve resnice in ne sliši… Na fronti fante naše mori krvavi meč, a časopise naše cesarjev svinčnik rdeč! V avgustu poglej, je zapadel sneg, 'Slovenec' je poln spet belih peg! Purana rdeča barva zdraži, a Nemcu slovenske zastave ne kaži, če ugleda jo, žolč mu vskipi kot puranu, da tri dni potem se ne potolaži! ralec folklornega gradiva (reki, pesmi idr .) še leta 1982 v pomoč etnologom. Prim� Irma Godec, Razkroj tradicionalne kulture, (1)–3, tipkopis� 739 Po avtorjevem pristavku naj bi bila pesem objavljena v Domoljubu 18� 5� 1916� pesnenje_09.indd 263 3. 07. 2020 12:27:57 264 Z 'Ihana' poštene slovenske vasi napravili 'Jauchen' so Nemci naši. Kako poetično se to glasi! Samo po gnojnici malo diši! (Jauche = gnojnica), Judenburg, 17. XI. Mladost, št. 5/6, [19]18. V id Ambrožič je k pesmi Pastirčki dopisal, da jo je »mislil v Celovcu, 1913, sp.[isal] pa 8. III. 1917.« Gleda jih, kako se lovijo slepe miši, pečejo krompir , pojejo, vriskajo, pi- skajo� Ob njih se spominja svoje mladosti: »Kje ste tisti časi mili? / Oj, za vselej ste mini- li!« T o pomeni, da se je kakšna snov dolgo gódila v njem, preden je dozorela. T udi kakšna šaljiva prigoda je nastala na ta račun: Da pitje in kajenje je škodljivo, to pač tajiti več ne da se; toda pijanec vsaj po grlu denar požene, zliva vase; kadilec pa je osel tak, da spušča kar ga v zrak! 740 Ko smo bili med I. svetovno vojno na Tirolskem v rezervi dalj časa in je bilo že težko za cigarete, so mi jih fantje nekadilci pri mojem vodu dajali, ker sem bil hud kadilec. Ali ne zastonj; moral sem zložiti zato kako pesmico. Toda le take so kaj veljale, ki so opevale ljubezen. Čim globlje so šle v to skrivnost narave, tem več so veljale. Zapisal jih nikoli nisem, ker gredo nekatere pregloboko, a takrat je šlo za preljube svaljčice! 741 Bile so nalašč za vojaštvo narejene, drobne: »mrtvaški žeblji« smo jim dejali. In tako sem spesnil tudi eno o Minki, kaj je v Srbiji doživela. Toda čeravno je od Tridenta do Škrjančega hudo daleč in mi še mar ni bilo, da bi moja ljubica kdaj zvedela zanjo, se je to vendar zgodilo! Korporal – enoletnik, študiran fant, jo je med mojo recitacijo stenografiral in jo potem prepisal in na odprti dopisnici poslal moji Minki. Na nesrečo jo je še na pošti dobila v roke Majčevka, naša soseda. Seveda je pesem prebrala in jo dala tudi drugim brati. Vse se je smejalo na račun uboge sirote, ker pesem je bila zares zelo popoprana! Meni se o tem še sanjalo ni. Kar dobim pismo od dekleta, tako da so mi šli lasje pokonci! Ni mi verjela, da ji jaz te karte nisem poslal; ta zlobni Tone – tudi Dolenjec – je še celo mojo pisavo ponaredil. Strašno mi je to zamerila, nisem je mogel pismeno prepričati, da je storilec moj zlobni tovariš. »Če jo je že on pisal, zložil si jo pa ti, kdo drug pa zna kaj takega!' mi je očitala. Šele ko sem čez dolgo potem prišel na dopust, sem jo osebno potolažil. Ne vem še zdaj ne, če mi je iz srca odpustila; no, da me je le v kamrico spustila! Ta in podobne pesmice, nikjer zapisane, so prišle v ustno izročilo; še danes jih nekateri znajo! Kaj pametnega se človek tako težko nauči, neumnosti pa tako rade ostanejo v glavi – že pri otroku!' 742 740 Domoljub XXX, št� 6, Ljubljana, 8� februarja 1917, 66� 741 svaljčice = cigarete 742 Fragment, list A4, str . 6, računalniški iztis, datiran z datumom 10. september 1996. S kemičnim svinčnikom pripisano: Škrjanče, V id Ambrožič. pesnenje_09.indd 264 3. 07. 2020 12:27:57 265 Domoljub je svojega zvestega sodelavca »četovodjo V ida Ambr ožiča« leta 1916 po- častil s pesmijo Za god s pripisom: »Z Mirne smo dobili iskr eno voščilo za našega pe- snika:« Je bil v tistem času še kdo drug spreten oblikovalec verzov ali si jo je podaril kar godovnjak sam� Toda ali je bil takrat doma, na dopustu? Pesem je vredna pozornosti za- radi karakteristik e pesnika samega. V anjo je med drugim vključen motiv rož, v katere je bil Ambrožič zaljubljen: Pozdravljen, dragi pesnik naš, ki s puško v roki pevat' znaš, in vlivaš v srca nam pogum, tolažiš nas, bistriš nam um. Daj Bog Ti vedno čvrsto zdravje, da doživiš vesel še slavje vrnitve srečne v rodni kraj. Naj vrne Bog Te nam nazaj! Naj trosi On Ti sreče rož, kjer koli še boril se boš. 743 D) IVAN GRUDEN: »PESMI SO MI ZA SPOMIN« Ambrožič je s svojim zgledom spodbujal tovariše k enakemu ravnanju, kar je Domoljub javno izpričal: Naš novi pesnik nam je poslal par pesmic z naslednjo pripombo: Cenjeno ur edništvo Domoljuba! V aš bojni pesnik V id Ambr ožič, moj bojni tovariš, s katerim sva v aktivnem vojaškem službovanju skup pesnikovala, me je po svojih pesmih navdušil, da i jaz pošiljam v Vaš cenjeni list prve bojne pesmice svojega bojnega pesniškega zapisnika. Z odličnim spoštovanjem V am udani Ivan Gruden. 744 Grudnove pesmi so se odtlej redno pojavljale v Domoljubu, 745 kar se razpršeno vidi po različ nih rubrikah tega poglavja in celotne obravnave. Čeprav je njegov stil pisanja veliko bolj naraven, preprost, bližje Ambrožičevemu kot nekaterim drugim, bi si zaslužil samostojen prikaz, kakor so ga že doživeli npr . Jože Urbanija-Lim barski, Andrej Čebokli, Milan Kuret� Leta 1917 ga je s pesmijo počastil Ivo G.[ruden], Vide-tu za god, najbrž namenoma z aluzijo na Prešernov Uvod h Krstu pri Savici, saj je vedel, kako ga slavljenec ceni� Prav tako je njemu na ljubo vpletel v pesem motiv cvetja in domoljubja: Besni, ròhni še boj krvavi; goduješ tretjič kot vojak. Zdaj cvetk premnogo je v naravi, za god ti damo šopek tak: Cvetlice naše – vroče želje: Gospod naj da ti srečo vso! 743 Domoljub XXIX, št� 26, Ljubljana, 29� junija 1916, 353� 744 Domoljub XXIX, št� 18, Ljubljana, 4� maja 1916, 246–247� 745 … in morda kje drugje, le da nimamo pregleda nad njimi� pesnenje_09.indd 265 3. 07. 2020 12:27:57 266 Naj z bojnih te poljan popelje v domovje z roko milostno, da domovini spev o zmagi, o srečnem miru boš zapel. Junak si bil, prijatelj dragi, za dom si živel in trpel. 746 Pol e g št e vi l ni h pe sm i s front e j e dese t ni k Iva n Grude n t ol a ž i l s pesm i m i l a st no m a t e r , ki ji je od treh sinov dva vzela prva svetovna vojna� Bratov se spomni v pesmi, v kateri je v začetku leta 1918 preprosto, a pristno povedal, kaj mu pomenijo njegove lastne pesmi… – kot Valentin V odnik: »me pesmi pojo« mu je v uteho, da bodo spominjale tudi nanj� Pesmi so mi za spomin … Pesmi so mi za spomin na dekleta naše vzorne domovine moje borne; upi fantov iz daljin. Pesmi so mi za spomin na dva brata mi pokojna, po viharju boja – znojna, šla sta daleč vrh višin … Pesmi so mi za spomin na mrliče, ki jih kliče v večno srečne tja vrtiče, šli so daleč vrh višin … Pesmi so mi za spomin, ko zmetali boste vence v grob, v deželo smrtne sence poj mi pesem še v spomin!… 747 E) CVETKO GOLAR: »IN TAKO JE NASTALA MOJA PESEM …« Cvetko Golar je zapustil impresiven spomin na nastanek pesmi Pelin r oža tik po smrti neznanega vojaka: Med prvo svetovno vojno sem bil dodeljen II. gorskemu polku, v katerem so bili skoraj sami Slovenci in od teh povečini Ljubljančani. Največ časa smo bili v majhnem gornještajerskem mestecu Rottenmannu. Skozi mestece je tekla hitra rečica Enns, kjer smo prali svoje soldaško perilo. […] Stal sem ob cesti. Dolga kolona ranjencev je šla mimo mene; laže ranjeni so hodili sami, teže poškodovane pa so vozili. Videl sem izmučene in izpite obraze, steklene oči in roke, ki so nemočno grabile po zraku. Tik ob meni se je ustavil voz. 'S tem ne bo nič več,' je dejal sanitejec, 'bomo kar tu počakali, da ga bo konec.' Pokazal je na ranjenca in govoril tako ravnodušno, da me je kar streslo. Odgrnil 746 Domoljub XXX, št� 24, Ljubljana, 14� junija 1917, 284� 747 Domoljub XXXI, št� 3, Ljubljana, 17� januarja 1918, 31� pesnenje_09.indd 266 3. 07. 2020 12:27:57 267 sem odejo, s katero je bil pokrit ubogi vojak. Zagledal sem bled a lep obraz mladega fanta. Oči je imel zaprte in res ni več kazalo, da bi še dihal. Na desni strani čela je imel veliko rano. Črna kri mu je počasi polzela navzdol po sencih in se razlivala po desnem licu. Zdaj in zdaj je čudno vzdrhtel – še enkrat, dvakrat – potem pa se je umiril. 'Konec je z njim,' je dejal zopet sanitejec, 'ga vsaj ne bo treba vlačiti v ambulanto.' Potem so spet pognali konjiča in jaz sem gledal za vozom še toliko časa, dokler ni izginil za ovinkom. Ves onemogel sem sedel na enega izmed kamnov, ki so štrleli iz zemlje in ki jih je bilo tod vse polno. Še sem strmel predse in še vedno sem videl beli obraz in zadnji drget mladega, lepega fanta, ki ga bosta zaman pričakovali mati in dekle. Potegnil sem iz žepa beležnico in svinčnik ter začel: Fantič, pelin roža, cvetje grenko! jojme! To na vojski bo veselo, ljubico dobiš okroglo. Tenko grlo gromko bo grmelo … In tako je nastala moja pesem Pelin roža. Da, da, trpek spomin na hude dni! 748 F) ANDREJ ČEBOKLI: »DA BI ČITAL IN MISLIL IN PISAL, JE IZKLJUČENO – KER NAM TRGAJO MOŽGANE.« O Andreju Čebokliju 749 je France Koblar zapisal: »Pretrpel je svetovno vojno kot vojak, kot člove k je ni pr ebolel: zajedla se mu je bila v telo in dušo.« 750 V vojaškem dnevniku ima precej komentarjev o pesmih in ovirah za njihovo ustvarjanje� Za eno od njih si v domačem okolju zapiše: 16� X� [1916]: »Zvečer sem šel skozi tih gozd, ki je oživel v mesečini, h Katici. […] Ob deseti sem se poslovil s tr emi gor ečimi poljubi – in med njivami zapel. Med potjo sem zamislil Pavli pesem, ki sem ji jo za dva dni izr očil.« 751 Pesmi pa ni! Četudi so obstajale, se najbrž niso ohranile, saj v njegovem zbranem delu za nobeno od njih ni posebej navedeno, da bi nastala v tistem času. Vmes so jih prepeljali na vzhodno fronto proti Karpatom in se ustavili v Visku� Popolna resignacija: 18� XI� do 18� XII� [1916]: »Od zdaj naprej sama neusmiljena in kruta vsakdanjost. Da bi čital in mislil in pisal, je izključeno – ker nam tr gajo možgane. Človek – pomagaj si!« 752 Čez deset dni je kljub temu zmogel do verzov: 748 Cvetko Golar, Iz spominov in sr ečanj, Pomurska založba, Murska Sobota, 1963, 38–39. 749 Andr ej Čebokli, pesnik in pisatelj iz Kr eda (1893–1923), zbrala in uredila Rozina Švent, Zadruga Goriška Mohorjeva, Gorica 1999, 34� 750 Andrej Čebokli, n. d., 1� 751 Andrej Čebokli, n. d., 74� 752 Andrej Čebokli, n. d., 78� pesnenje_09.indd 267 3. 07. 2020 12:27:57 268 28. XII. [1916] Srce nosi prav pridno na vsakdanjosti oltar. Duša prosi sama in zaman: Nikar!! 753 Čebokli se je tudi kot vojak gibal v bolj civiliziranem okolju, zato je imel priložnost napisati dekletu na Ogrskem nekaj verzov: 23. VI. [1917] Ducy sem napisal nemške verze. Slovenski: Ti mi zaupaj; imej srcé, pretresi svojih čutov setev in misli na gorje: polno bogate sreče žetev. Pa ne obupaj! 754 T o je ve ljalo t udi z anj sa mega. Not ranja ra zviharjenost ga j e m oti la i n m orila: … ka ko težko sem gleda l na svoje spise, kako žalostno so gledali oni v me – sedel sem pred njimi s podprto glavo, brez miru in ubranosti, brez moči in ognja, brez upa in poguma, ubog in vendar poln čustev , a prazen misli, poln ljubezni do njih, da bi vse prežel in obdal s čisto drugim, novim duhom in napisal nove, naenkrat, v enem dolgem trenutku. Srce je preveč ljubilo in trpelo, duša je preveč hrepenela. 755 29. VI. [1917] Nazadnje sem pobral osem pesmi: Slovo, Pesem časa, Sama, Na pot, Gozdna serenada, Večerna romanca, Nasproti in Hrepenenje ter jih poslal tedanjemu uredniku »Slovana« Milanu Puglju. 756 30. VI. [1917] Konec dopusta in odhod iz Ljutomera – zopet v Viskovo […] – v kraje in čase požiganja, morenja in davljenja – nedvoma, morda tudi v svoj lastni grob – odkrito priznam: in vendar brez prehudih bolesti, skoraj mirno, vdano preteklosti, sedanjosti in bodočosti, izročen od matere svoji usodi in božji volji: kajti duša in srce sta že prepolna čustev in občutkov. 757 Zadnji dnevniški vpis dobro dopolnjuje številne pesmi preprostih vojakov, ki hitijo opisovati le zunanje dogodke in rezultate vojnega (dobesedno!) klanja, notranjega doži- vljanja pa se ne dotikajo, ker bi drugače ne vzdržali. Svojo človečnost pa vzdržujejo vsaj z bežnimi spomini na padle. Čebokli je čez en mesec že in medias res, sredi bojnega plesa. Opisuje ga z metaforo odrske predstave: 753 Andrej Čebokli, n. d., 78–79� 754 Andrej Čebokli, n. d., 103–104� 755 Andrej Čebokli, n. d., 104� 756 Andrej Čebokli, n. d., 103–104� 757 Andrej Čebokli, n. d., 104–105� pesnenje_09.indd 268 3. 07. 2020 12:27:58 269 26. VII. [1917] Veseloigra na bukovinskem odru živahno stopnjuje. Kmalu se udeležim tudi jaz v koru – plakajočih: moja pesem bo nagrobna himna nad tisočerimi grobovi, ki jih je zasula blaznost sile. 758 Pa se je njegova notranjost le razklenila in volja dopustila čustvom na dan: 8. VIII. [1917] Danes sem napisal pesem: Na polnoči. To srd nad vklenjenim življenju – britek spomin na prvo mladost, zaljubljeno v Malem semenišču v Gorici, na jetništvo moje duše. 759 Vsi dosedanji odlomki iz Čeboklijevega pisanja se nanašajo na njegovo zasebnost, edina pesem, ki se dotika vojnega stanja, je zapisana v spominsko knjigo v družini ukra- jinskega grško-katoliškega duhovnika� V njej so se izmenjavali podpisi avstrijskih in ru- skih častnikov in zdaj nas: Jaz sam sem sin razdjane domovine, moj dom krvav: o bratje, po poteh čez Vašo plan me bratijo iznova z Vami iste bolečine iz istih ran. In v srce stiskajo bodočnosti Vam tolažljiv pozdrav! Pesem namiguje na slovansko solidarnost in prikrito odklanja udeležbo v nesmisel- ni vojni� G) ALBIN MLAKAR: » … SAJ MENDA NI PRI ZDRAVI PAMETI, KDOR OPEVA LUNO« Albin Mlakar je med vojno zapisoval svoje vtise in jih zgodovinopisje potrjuje kot zanesljiv zgodovinski vir� 760 V njem je tudi šestnajst žanrsko različnih pesmi. V tukajšnjem razdelku bo pozornost posvečena motiviki pesnjenja in njegovim okoliščinam. Med prvimi je nastala pozno poleti leta 1914 na Dunaju ob reki Donavi, ko je dobil sporočilo, da mu je umrl oče. T ako zelo si ga je želel še enkrat videti. V nemogočih raz- merah so umirajočemu ustregli tako, da se je sin Ernest preoblekel v vojaško obleko brata Franca: »'Pa si le prišel, Albin, ' so bile njegove besede […] No, saj menda ni pri zdravi pameti, kdor opeva luno, sanjari o zvezdah in ptičjem petju, pa vendar v svojih br ezupnih urah išče utehe tam, kjer jo lahko dobi – če jo dobi. T ipa za r ešilno bilko, ki naj mu pri- nese mir …« 761 V parku sedim ob Dunavu sam in časov želim, 758 Andrej Čebokli, n. d., 110� 759 Andrej Čebokli, n. d., 110� 760 Branko Marušič, Uvod, Albin Mlakar , Dnevnik 1914–1918, 7� 761 Albin Mlakar, n. d.,20� pesnenje_09.indd 269 3. 07. 2020 12:27:58 270 kakor bili so tam, tam daleč na Krasu, kjer zibel mi tekla kjer ob slovesu je mamica rekla: »Čuj, sine ti moj, ah, ne moj – sin nadlog, odhajaš, s teboj blagoslov moj in Bog!« Na čelo je z vodo mi križ naredila in mojo usodo Bogu izročila … In v milih očeh sem videl solze, sem videl, nasmeh na ustnih ji mre. Po beli sem cesti odšel. Zdaj tu v logu tožim bolesti mogočnemu Bogu … In Dunav šumi, šušti jelka, kostanj, in znova budi iz lepih me sanj, iz sanj tako sladkih, iz sanj omamljivih, mladostnih sanj kratkih in – nedosegljivih. 762 V edno »vesel« je pesem, ki sama na sebi pripoveduje o povodu za njen nastanek in namen vojakovega ravnanja: Prijatelj me je vprašal: 'Čemu veselo lice kažeš, ko v srcu nosiš bol? Ne veš? S tem smehom mami v lice lažeš.' Da lažem, vem – a moram … Naj mama ve in z mano joka? Ne, tega ne – ne sme! – Zato: 'Vesel', tudi če srce poka … 763 27. februar [1916] Prva pošta od doma. Franc je bil 9 dni na dopustu ter mi je pred odhodom k polku pisal. Pravi, da ni več kakor nekdaj »v starih časih«. V em. Menda tudi nikdar več ne bo tako, kot nekdaj. Ne smem več misliti na pr elepe večer e, ko smo pr epevali na vasi. Nikdar več, nikdar več … 762 Albin Mlakar, n. d.,20� 763 Albin Mlakar, n. d.,51� pesnenje_09.indd 270 3. 07. 2020 12:27:58 271 Po očetovi smrti in štirih sinovih, ki so morali na vojsko, se je družina naenkrat razdrla: Moja mati Tam na sivem Krasu skalnem, tam ob Jadranu kristalnem moj nezabni dom stoji … Ljuba mati v njem sameva – (ni brezskrbnega ji dneva bilo še, odkar živi …) Vendar z upanjem je zrla v čas, ko tudi nji odprla se bo doba lepših dni … a kot blisk se vest razširi: 'Vojna, vojna!' – sine štiri vzame cesar materi. Zdaj v sovražnih krogel toči vsi stoje … Sovrag v premoči njim nasproti … grozen boj … Mati pa tam v tihi koči prosi od Boga pomoči: 'Bože, varuj zaklad moj …' In k nebesom zaupljivo nje oko preljubeznivo se obrača in – boji: 'Oče! Oče, če mogoče, vstavi grenke solze žgoče – a kot hočeš, se zgodi …' Kozowka, 5. marca 1916 764 Ob vsak dan svežih grobovih so se živi živo zavedali, kako malo manjka, da so lahko vsak čas med njimi: »Ob cesti novo vojaško pokopališče. Iskal sem na pripr ostih križih znanih imen. Morebiti le kdaj naletim na grob kakega znanca. Spomnil sem se pri tem Janeza Kovačevega. Da, njega ni več. T udi on je žrtev te krvave vojske.« 765 Če padem Če padem, ne plakajte, mati, za mano, sprejmite vdano, kar Bog je poslal, saj nisem edini, ki v prid Domovini sem mlado življenje zastavil in – dal … Ne plakajte, mati! On ve, kaj je storil: Srcu nemirnemu dal je pokoj, ga rešil trpljenja, grenkosti življenja, mu z zmago ovenčal je zemeljski boj … 764 Albin Mlakar, n. d., 52–53� 765 Albin Mlakar, n. d., 77� pesnenje_09.indd 271 3. 07. 2020 12:27:58 272 V sovražni deželi Vaš sin da počiva – tužen spomin … Toda le brez skrbi!: Bel snežec ga krije pa encijan klije, na skalni gomili planika cveti … Moj zadnji je vzdih bil pozdrav Domovini, ustna so v duhu poljubljala Vas, o mati! … O mati in sestre in brati: Dosvidenja! Oče že čaka na nas … Zložil na opazovališču pri Monte Lemerle dne 20. 6. 1916. 766 11� julija 1916: »V esel sem, da se bom vojskoval v bližini doma, vendar kraj, ki nam je določen za boj, je zapisan v tej vojski s toliko človeško krvjo, da me nehote obhajajo težke misli. T oda Bog bo zopet z nami, kot doslej.« 767 T o je bila le utvara. Odpeljali so jih na soško bojišče. Kaj bi se bal boja za dom, na vojsko krvavo, za slavo … Čuj tam sovražnih topov grom in trombe glas, kliče na na boj … Na boj! Zato ne stoj Dobro torej: Pa naprej! Angel varuh, ti pa glej, da sovražna kroglica ne predere mi srca! Z Bogom torej, ljubi dom, še, ali še te videl bom? Dosvidenja! 768 Pa spet nazaj na Kras in k morju, kjer je moral opravljati nočno stražarsko, sam pravi »opazovalno službo«, na katero se je pošteno razjezil: »Vse se mi zdi že pr eneumno. Čemu ponoči ta služba? Ali vidim sovražno ladjo, če se mor ebiti bliža našemu obr ežju? Gotovo ne. Čemu tor ej? No, zato pač, ker je pri vojakih (pri častnikih) že tak princip, da ubogo moštvo ne sme imeti pol ure miru. Amen.« 769 Naslednje dopoldne se je okopal v morju. »To se je prileglo. Voda je bila dovolj topla.« 766 Albin Mlakar, n. d., 77� 767 Albin Mlakar, n. d., 82� 768 Albin Mlakar, n. d., 82� 769 Albin Mlakar, n. d., 88� pesnenje_09.indd 272 3. 07. 2020 12:27:58 273 Morju Spominjam se, morje, pred leti, poslednjič, ko gledale nate z daljave so moje oče in strmele sanjave v stvari, ki danes jih ni. So zrle nebroj belih jader, oh, jadra, kot beli golobčki so plula! Pa ribčev sto in njih pesem proslula, kje so, čuj morje, kje so? Mar žrtve so vraga viharja? Kako, saj je varno ob skalnih bregovih? In ribiči, glej, so rojeni v valovih. Povej, o morje, povej. 770 28. julij [1916] V naslednji pesmi se avtor odziva na petje kukavice, ki mu je – po ljudski veri – odmerila še petdeset let življenj a. Saj ne more verjeti, da bi bilo v vojnih okoliščinah to mogoče. T oda kukavica se ni zmotila. Albin Mlakar jih je doživel še dvajset let več, saj je umrl 1986 leta� 771 Kukavica - Lažeš Danes prvikrat v tem leti čul sem kukavico peti. Petdesetkrat je zapela kukavica in – zletela … Let desetkrat pet življenja, petdeset še let trpljenja prerokuješ mi – glavica domišljava? – Ti – lažnica! Kaj ne vidiš, svet da umira, smrt da žanje? Da podira nam sovražni Lah domove, koplje mesto njih – grobove? Lažeš, 'modra' kukavica! Vam je ljuba le resnica: Vemo: v hipu tem živimo, v drugem v večnost se selimo. Kukavica, kukavica, glej le moja bleda lica 770 Albin Mlakar, n. d., 89� 771 Željko Cimprič, Uvodna pojasnila, 28. julij [1916], Albin Mlakar, n. d.,8� pesnenje_09.indd 273 3. 07. 2020 12:27:58 274 in umolkni! …Ne obljubljaj, praznih mi besed ne zgubljaj. 12. a pril 1917 772 »Od Franca že od 1. tm. nobene vesti. Mučijo me zle slutnje. Poleg tega še čudne sanje. Sicer vem, da so sanje večkrat prazne, vendar ves dan nimam miru. Želim vsaj eno dopisnico dobiti, samo eno besedico: Zdrav… T oda danes zopet nič.« Negotovost strašna in brezupna v prsi se globoko je zajedla; tihe sreče samo slika medla še živi … in duša plače mi obupna. Duša plače mi v neskončni boli; misel bega mi v neznane kraje, v vojske pekel – prejšnje zemske raje: Bog! Pogled v usodo brata mi dovoli! 773 18. j unij [1918] Skrb za brata Franca se nadaljuje: »Upal sem, da mi bo danes sr eča mila – a zopet nič, moj Bog, kaj vendar to pomeni. Ali naj mar tudi njega požr e nenasitna in krvava voj- ska? Bog, ne daj« 774 V takem strahu je nastala pesem Megla krije Megla krije snežne gore, krije v dolu raj cvetoči, solnčnih žarkov božajoči sij do naših src ne more. Megla krije v moji duši raz brezskrbnih dni mladosti – tisočero sreč, radosti tisočero upov ruši … 21. 6. [19]18 775 Na pol ož a j i h v b o j i h z I t a l i j a n i g a o b h a j a t a p e si m i z e m i n r e si gna c i j a , d okl e r n e u gl e da cerkve sredi naselja in vstopi vanjo – ko je ravno Najsvetejše na oltarju. Ob tem se razvije meditacija, ki ji v zbranem gradivu in najbrž tudi drugod ni enake: 21� julij [1918]: »V sr cu neznosno br eme, težki dvomi. Vse te je zapustilo. Zaman hr epeni duša po sr eči. Išče prijateljev , odkritih prijateljev . Kdo te razume, človek, duša? Potrt stojiš ob valovitem r omantičnem jezeru. Prišel si, da pozabiš. Obup, boj… Ne, ne! Ni še tako daleč in še dolgo ne bo. Kar misliš, da je izgubljeno, se ti šele hoče iztr gati. K Bogu! Sr edi sela na nizkem griču ponosna marmornata stavba – božji dom. Prag šele pr estopiš in že objame božji dih krvavečo dušo. 772 Albin Mlakar, n. d., 134–135� 773 Albin Mlakar, n. d., 189� 774 Albin Mlakar, n. d., 189� 775 Albin Mlakar, n. d., 189–190� pesnenje_09.indd 274 3. 07. 2020 12:27:58 275 Na altarju v zlati posodi bel Kruhek – tvoj Bog… Mar je to slučaj? Ne, on te je klical,vabil, ko ti je videl v sr ce. Li ne čutiš, da te je vesel, tebe nevr ednega? Da – čutiš in – moliš – ne z besedami. Gor eče pr ošnje kipe iz bolestnega sr ca k nogam gospodovim.[…] Strašni so vrtinci in jaz sem samo človek. Odpusti, odpusti! Šele čez tri dni se izkristalizira v pesem, prepleteno z refleksijo o času in teološko podlago: »Strah čemu …« Tužni dnevi brez pomladi, brez življenja; temni dnevi, polni grenkega trpljenja polni grenkih solz – bridkih solz – Dolgo še naj duh potrti brez domovja, brez ljubezni, brez svobode vdinjam smrti bo igrača usodi jezni? Ah, ne sodi Bog z mogočno svojo roko! Med narodi uravnaj propast globoko; Daj gospod miru, daj miru! 'Ginemo, otmi, otmi nas, čuvaj v boli neizmerni,' naj nas zopet poživi glas: 'Strah čemu, vi maloverni?' 776 776 Albin Mlakar, n. d., 192� pesnenje_09.indd 275 3. 07. 2020 12:27:58 276 5. ESTETSKA RAZSEŽNOST Prvi dve poglavj i sta registrirali, kako so zbrana besedila pravzaprav v službi spominu na vojake i n nj ihove dom ače v stvarnih z emljepisno-zgodovinskih koordi natah prve svet ovne vojne, medtem ko se tretje želi posvetiti vezani besedi iz tistega časa izrecno z estetskega vidika� Posebnemu poglavju o motiviki se odreka, saj se pojavlja spotoma pri vseh treh omenjenih poglavjih� A) MEDBESEDILNOST Če je sprejemljiva teza, da se je motiv o utopitvi lastnega otroka ohranil iz starodavne egip- tovske oziroma izraelske zgodovine (2 Mz 1,22; Jer 20,14) potem je star nad tri tisoč let. Arestantovska pesem s kitico, da bi mati že ob rojstvu utopila lastnega otroka, ko bi vedela, kakšno trpljenje ga čaka, se je prebila v korpus nad osem tisoč »slovenskih narodnih pesmi« in nad deset tisoč besedil slovenskega pesemskega gradiva iz druge svetovne vojne. 777 V omenjeno starodavno trpljenjsko verigo gradivo iz prve svetovne vojne dodaja nov člen. Drugi del dnevnika Boštjana Olipa v sibirskem ujetništvu leta 1916 se začne s pe- smijo Pesem iz vojplena. Spisal A. Franc, Zugsführ er = četovodja� V primerjavi z dru- gimi znanimi pesmimi, ki vsebujejo navedeni motiv, je ta najbolj dodelana, saj osrednji motiv razširja z drugimi družinskimi člani, vse pa ovije v oklepajoči kitici na začetku s horizontalno tožbo navzočim na koncu pa vertikalno k Bogu. Vse kitice so štirivrstične, le nosilna druga ima pet vrstic: I. Kaj mi ubogi mladi fantje! v vojnem plenu zdihujemo naša postla trda deska naša hrana črni kruh. II. Ko bi moja mati vedla ko je mene porodila kako se men bo godilo bi me bila potopila ko me je prvič kopala. III. Ko bi moja draga znala kako se meni tu godi bi se grenko razjokala ko po meni hrepeni. 777 Marija Stanonik, 'Ko bi moja mamca vedeli, kak' se meni zdaj godi,' Človekove pravice in temeljne svoboščine: za vse čase! : zbornik prispevkov z znanstvenega posveta [v Škofji Loki, 7� in 8� decembra 2016], Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2017, 239–247� pesnenje_09.indd 276 3. 07. 2020 12:27:58 277 IV . Oh usoda ti nesrečna kdaj bo konec tega že od ran'ga jutri do večera vedno kljuje nam srce. V. Ko bi moje sestre, bratje vedeli kak se meni godi bi solze grenke prelivali cele dneve in noči. VI. Oh sirote mi v plenu po rešitvi hrepenim kakor v sužnost v starem veku tako nam se tu godi. VII. Ko bi moja žena znala kako meni je hudo bi se milo razjokala ko v duhu sem pred njo. VIII. Oh preljubi bog nebeški ti usmili se sirot daj nam skoro zaželjeni blagi mir in srečno pot. 778 Sveto pismo V tistem času še niso toliko brali Svetega pisma kot danes, so si pa njegove odlomke bolj zapomnili pri nedeljskih mašah in drugih cerkvenih pobožnostih. Zato se v marsika- teri pesmi pojavi iz njega znana besedna zveza ali odlomek� Kakor je ob vesoljnem potopu Noetova družina željno čakala, da bi stopila na trdna tla, so leta 1917 hrepeneli po koncu vojne. Čakali so na goloba z oljčno vejico: » Vsi ga nestrpno čakamo; / a mine mesec, leto dni, / golobčka z oljčno vejico / pa ni ga, od nikoder ni. «779 Svetopisemske odnosnice si tu sledijo po svetopisemski sistematiki in ne po vojni kronologiji: »Pravico svojega prvo- rojenstva / za skledo leče Ezav je pr odal; / za par sto vr eč pa moke Ukrajincem / Czernin Poljake je izdal…« 780 (prim. 1 Mz 25,29-34). Ena od številnih posmrtnic / nagrobnic pa- dlim vsebuje misel: »Naše ži v l j e nj e j e k apl j a na v e j i , / r oži , k i sl ana j o st r e , je podobe n.« 781 (prim.: Iz 40,7,15; Ps 89,6). Oda vsemu slovenskemu jeziku se zaroti s psalmskim vzklikom 778 Boštjan Olip, Dnevnik 1914–1918, Zbornik Mestnega muzeja Radovljica I/2018, Radovljica 2018, 46� 779 Domoljub XXX, št� 18, Ljubljana, 3� maja 1917, 213� 780 Snopič 18, 3. 781 V id Ambrožič, Šterntal, 31. 7. [19]18.. Iz avtorjeve zapuščine. pesnenje_09.indd 277 3. 07. 2020 12:27:58 278 »naj jezik se mi posuši, / če kdaj te v svetu zataji! / …/ Živel naš jezik materin, / najdražji vseh svetinj!« 782 (Ps 136,6)� Pe sem s kri t i ko soci a l ni h raz m e r se konč uj e s kont ra stom me d luksuznim i vil ami in brezdomstvom: »r evež zapuščeni / mnogokrat ne najde mesta, / kamor bi položil gla- vo…« 783 (prim. Mt 8,20). Božična motivika se bolj kot ob evangeljskih odlomkih (prim. 2,1-21; Mt 1,18-25) vrti okrog jaslic, 784 medtem ko se velikonočna motivika izjemoma mudi ob pirhih, 785 drugače pa se veliko bolj naslanja na svetopisemski pasijon (Mt 26,36- 27,66; Mr 14,32-15,47; Lk 22,39-23,56; Jn 18,1-19,42 in vstajen je (Mt 28; Mr 16; Lk 24; Jn 20,1-10)� 786 Iz »Kot satan sam bi ga ščuval – / svet kolje se kot divja zver;/ in mesto da bi ponehál, / začne nanovo zmiraj kter!« 787 (prim. Raz 2, 13 sl.; 13 sl; 20,2-7). Pripisi k motivom na vojaških razglednicah so bili vsekakor v službi avstrijske voj- ske, a so skušali tudi tolažiti ljudi v zaledju. Za tedanji kulturni krog ni bilo dvoma, da so lahko razumeli smisel naslednje vstajenjske kitice (prim� Lk 24,13): 'Oj kam, Gospod, pelja ta pot, greš li v Emavs, velikonočni gost?' 'Ne grem v Emavs, grem v vašo vas, tolažit vaših dragih grem bridkost.' 788 Številni verzi iz Gregorčičevih pesmi so prišli za medsebojno spodbudo zelo prav; kdo jih je v tiste m času sestavlja l izrecno v ta namen, (meni) ni znano. Glede na blag na- govor bi bil v danem primeru lahko kak duhovnik: Gospod, poglej, to naše so dobrave, Na poljih teh, Gospod, naš trud cvete, ne daj, da tuje jih dobe roke! 789 Cerkvene pesmi Emmerich Bjelik, du najski vo jaški škof je v B ožičnem pa stirskem listu leta 1915 svetoval vernikom, naj se vsak dan znova priporočijo nebeški Materi za varstvo vsaj z molitvico, prisrčnim zdihljajem ali pesmico: 782 V id Ambrožič, Mladost št� 5/6, [19]18� 783 Številka nad njo kaže, da je bilo teh pesmi več in so v teh snopičih kolikor toliko izbrane pesmi. 784 Domoljub XXIX, št� 51, Ljubljana, 21� decembra 1916, 666� 785 D oma se boste vi igral' se to rudečo pisanko meni jo bode cesar dal to svetlo sabljico� Janez Povše, Oblaki so rudeči, 95� 786 Tudi teh primerov je bilo veliko v prejšnjih dveh poglavjih� 787 Domoljub XXX, št� 18, Ljubljana, 3� maja 1917, 213� 788 Pripis k vojaški velikonočni razglednici, Janez Povše, n. d., 171� 789 Pripis na medvojni praznični razglednici, Janez Povše, n. d., 179� pesnenje_09.indd 278 3. 07. 2020 12:27:58 279 O Marija, ti pomagaj nam, ti pomagaj nam! Te pozdravljamo, Devica, se ti klanjamo, Kraljica: Marija, Marija, le ti pomagaj nam! V strašni vojski krvavimo, se za dragi dom borimo: Marija, Marija, le ti pomagaj nam! Ti nam v bojih stoj ob strani, sprosi zmago, dom ohrani: Marija, Marija, le ti pomagaj nam! Ti nam ljubi mir povrni, pa še srca spreobrni: Marija, Marija, le ti pomagaj nam! Daj, ozri se v našo revo, skaži se nam boljšo Evo: Marija, Marija, le ti pomagaj nam! V vseh nadlogah in težavah, v vseh bridkostih, v vseh skušnjavah: Marija, Marija, le ti pomagaj nam! 790 Za slovenske bralce je Domoljub najbrž priredil eno od tedaj že znanih besedil, ki jih še danes pojejo v romarskem svetišču na Brezjah na Gorenjskem. 791 Slovstvena folklora »Evr opski požar , svetovno vojsko, so pr er okovali naši slovenski kmetje že davno. Pravili so, da bo zapihal nekoč tako močen veter , da bo odnesel vse moške, ki bodo kos or ožje nositi, na vojsko. V ojskovali se bodo tako dolgo, da bodo zbudili kralja Matjaža, ki bo pr etepel ves svet in sicer v letu, ko bo sv . Jurij na velikonočno nedeljo, kar se zgodi letos. Po tej vojski bo ostalo živih samo še sedem ljudi, ki bodo imeli pod lipino senco dovolj pr ostora; a potomci teh sedmih ljudi bodo doživeli zopet sr ečne, zlate čase. Resničnost prvega dela tega pr er okovanja se je že izkazala dne 23. junija 1914, ob času, ko je dospel znani ultimatum (poslednji opomin) z avstrijskega dvora v Belgrad. … Ko bo kraljevi pr eganjalec člove ških napak zmetal vse nesr ečonosne bombe na ze- mljo, tedaj se bodo povrnili k nam tisti od starih slovenskih kmetov že davno napovedani sr ečni, zlati časi. Da se bo to r es zgodilo, je r es verjetno.« Ker tako pravi kralj Matjaž: 'Če bolj delaš, več imaš; in kakršni ljudje, takšni ''cajti'', kadar je pšenica v lajti; 790 Domoljub XXIX, št� 1, Ljubljana, 6� januarja 1916, 8� 791 Avtopsija� pesnenje_09.indd 279 3. 07. 2020 12:27:58 280 kakršni ljudje, takšni termini, kadar je pšenica na mlini; kakršni ljudi, takšna doba od zibelke jim cvete do groba.' S. Opazil. 792 V hudem času so se obnovila stara prerokovanja. Še v drugi svetovni vojni se je to dogajalo, 793 v prvi pa je bil kontekst zanje še veliko bolj ugoden� Veliko starih pesmi je oživelo, kot da so bile namenjene prav za tisti čas: »Na nebu zvezde sevajo, / Na vasi fantje pevajo. / Pojo lepo, pojo glasno, / Pri srcu pa jim je hudo: / Od doma se poslavljajo, / Na vojsko pojdejo. «794 »n. d., / kaj nek' pomenijo / Da vsi ti mladi fantje / na vojsko pojdejo. // Pa kdo bo listje grabil, / pa kdo bo prapr ot žel, / pa kdo bo tebe ljubil, / ko bom na vojsko šel? // Jaz sam bom listje grabil, / jaz sam bom prapr ot žel, / jaz sam bom dekle ljubil, / ko bom domov prišel.« 795 »Eno mašo bom plačala, / Da se bo za sina brala. / Mašnik bode mašo bral: / Moj sin bo na vahti stal.« 796 Oj ta vojaški boben, / ta bo meni vel'ki zvon; / oj ta mi bo zazvonil, / kadar jaz umrl bom. Oj ta vojaška sablja, / ta bo moja s vetla luč; / oj ta mi bo svetila, / kadar jaz umrl bom. Oj ta vojaška puška, / ta bo moja ljubica, / oj ta me bo spremila, / kadar jaz umrl bom. Oj ta zelena trata, / ta bo meni zadnji dom; / oj tukaj bom počival, / kadar jaz umrl bom. In ti gorenjski fantje / bodo pokopali me: / vsi bodo me spremili, / na zelene travnike. 797 Druge so se predelale ali za enkratno rabo ali so se prijele v širšem krogu: Tam na laškem griču Tam so črni dimi, Fantov kakor ptičev. Tam se nič ne vidi, K' se za nas vojskujejo: Kamor krogla prileti. Krogla priletela – v srce ga zadela. 798 »Ta je meni priljubljena pesem, rodila se je med prvo svetovno vojno; ko so slovenski možje in fantje odhajali na bojišča:« 799 I. Soča voda je šumela, mesec pa je na nebu sijal, ti pa pri okni si slonela 792 S. Opazil, Zbudili so kralja Matjaža, Slovenski gospodar L, št� 3, Maribor, 20� januarja 1916, naslovna stran� 793 Marija Stanonik, Inverzija Matjaževega mita, »Na tleh leže slovenstva stebri stari« (Poezija konteksta II) / Bor ec 8-9-10, 1993, 52–55� 794 Janez Povše, n. d., 6� 795 Oblaki so rudeči, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 186� 796 Janez Povše, n. d., 158� 797 Janez Povše, n. d., 199� 798 Janez Povše, n. d., 28� 799 Jože Lazar , Soča voda (fotokopija rokopisa), terenski obisk z Mojco Ravnik, Podpeč, Slovenska Istra, 9� 6� 1987� pesnenje_09.indd 280 3. 07. 2020 12:27:58 281 ko sem jaz slovo jemal. II. Drugemu dala si desnico, in poljubila ga srčno; meni pa dala si levico; in še tisto prav težko. III: Drugemu pušeljc si naredila, mu ga na prsi devala, moje srce pa si ga ranila, – in ga z možem parala. IV: Druzega s poljubi si opsula; in darovala mu srce, – tvoja ljubezen pa je mimo mene plula niti prijazne besede nisi imela ti več za me. 800 Marjeta Sršen 801 se je pri sestavljanju verzov oprla na pesem o bledi luni, 802 saj ji je dvakrat pomagala začeti 803 novo pesem. Pri tretji že naslov Narodna v vojni! pove, da je znano predlogo Prišla bo pomlad 804 skušala prilagoditi vojnim razmeram: Prišla je pomlad doživel sem jo rad nisem več vesel, da bi veselo pel, (ž,š)e ptički žvrgolè (ž,š)e rožice cvete, vsaj žalost čuti moje le srce. 800 Jože Lazar , Soča voda (fotokopija rokopisa), terenski obisk z Mojco Ravnik� 801 Pogovor Zdenke Primožič med letoma 1992 in 2000 z nečakinjo Marjeto Seršen – Koren, Ljubljana: »Marjeta Sršen, r oj. Golo 1, zdaj Selo (pri V odicah), stara okr og 50 let umrla 1919 (ali pozneje v Kranju, kjer je tudi pokopana. Po poklicu je bila tr govka – zasebna tr govina v Kranju. Svojci so vedeli, da je pesnila. Julij Slapšak je odnesel rokopise in za njimi se je izgu- bila vsaka sled.« 802 Bleda luna mirno plava…. 803 Črtast zvežčič, 59, AS, referat II, fasc. 333, Arhiv Slovenca – Pesmi/III: V vojni! Bleda luna ti povej, / kje grobi so junakov naših / ti si v slovo svetila njim / ko jim je sovražni strel, / živlenje vzel. // Jaz idem tje na grobe, / na nje bom sadila r ožmarin, / ki vas tuja zemlja krije, / rastel bo vam v spomin. // Ga bom s solzami zalivala, / dokler sama ne zvenim, / in potem v novem grobu, / z vami v tuji zemlji spim. Črtast zvežčič, 65–66; pisava z nalivnikom. AS, referat II, fasc. 333, Arhiv Slovenca – Pesmi/ III: V vojni Bleda luna ti svetiš, / kakor z nami da trpiš, / vprašamo te luna mila, / boš kdaj prostim še sve- tila. // Morda preden prideš spet, / mnogi pa zapuste svet / morda luna naše nove, / obsijala boš grobove. // Odgovora mi ne dá, / da ne vidi njih gorjá, / za oblake se je skrila, / ko jih kroglja je pobila. 804 Stanko Prek s sodelovanjem Borisa Merharja (ur� ), Tristo narodnih, Cankarjeva založba 1982, 175� pesnenje_09.indd 281 3. 07. 2020 12:27:58 282 Zdaj svet je bojna plan, poln bolest in ran, kako oči solze, kako lice blede, ubog človeški rod, kolko trpi povsod, usmili se nas neba gospod. 805 Po napevu in besedilu Zlati časi je A� Hribar sestavil pesem Draga mоја domovina. Ko gre za splošna dejstva, se avtorjem beseda zatika in si pomagajo z že znanimi misel- nimi vzorci in besednimi zvezam i: če pa zavijejo po svoje, jim rado zdrsne. Ko preidejo z motivi ko na »svoj teren«, na bojišče in brez vsakršnega olepševanja operirajo z dejstvi, so neprekosljivi. T a dvojnost se zelo lepo opazi v omenjeni pesmi. Nasproti drugim pov- prečnim verzom so naslednje tri, posebno peta (5) veliko boljše. Draga moja domovina: hribčki solnčni in ravnina! Tam je hišica, v kateri tekala je nekdaj z manoj moja zibelka. Dnevi, tedni brž zbežite, leta kakor blisk hitite: Komaj dvajset let jaz gledam božji svet; vojakov rabi svetli cesar spet. Ljubi očka moj in mati, le nikarta žalovati: Glejta, vojni grom požgati če naš dom, jaz tega pustil pa nikdar ne bom. Dom moj zdaj je strelski jarek, luč mi je šrapnelski žarek; svetla puškica je moja ljubica, razbita skala moja posteljca. Pešec in topničar dragi, streljata vprek po sovragi! kjer nastopi Lah, porušita ga v prah naj bo na polju doli al' v gorah! Vi pa, bratci in sestrice, dvignite v nebo ročice: Vojnih je nadlog 805 Č rtast zvežčič, 66–67, pisava z nalivnikom. Nahajališče: AS, referat II, fasc. 333 pesnenje_09.indd 282 3. 07. 2020 12:27:58 283 vse polno krog in krog, da zmagati jih nam pomaga Bog! 806 Žal ni znano, katerega leta je Domoljub prejel prijazno pismo: » V edno dobr e volje, Bojišče 27. XII.: Zahvaljujemo se za božična darila. Praznike smo še zadosti mirno pr eživeli. Peli bi vedno, saj veste, da kranjski Janez nikoli ni žalosten.« 807 Slovensko pesništvo Od slovenskih avtorjev je bil najbolj čislan France Prešeren. Naša pesem 27� 9� [1918] v mogočni obliki iz pet ih 14- ali ve č vrstic dolgimi ki ticami je po vzoru Prešernove Zdravljice 808 hvalospev slovenski naravi, slovenskemu jeziku in pesmi, slovenskim fan- tom in dekletom� 809 V Ambrožičevi kritični pesmi o množični brezpravnosti Danes semkaj, jutri tje, gonijo po svetu me; to brez konca in prestanka, a nikjer mi ni obstanka, srcu pa pokoja ne. Brez pravic je človek mal, kakor vprežna je žival. Kakor stroj je, da se rabi. je zaznati Prešernov vpliv iz njegove ljubezenske pesmi Kam? 810 v dvovrstični kitici Kot oblak in morski val / človek dandanes je 'mal'. « v njegovem obračunu z mladostjo 811 je prav tako zaznati bled odmev Prešernovega Slovesa od mladosti� 812 Neznan dopisnik v Domoljubu je bil mogoče kar sam avtor pesmi, ki obračunava z »Lahi« s pomočjo Prešernove pesmi Pod oknom. 813 Popolnoma mu sledi v verznem vzorcu, kolikor toliko v rimi, besedišču in docela v modalnosti, s tem da je zatajena tretja kitica v Prešernovi pesmi� »T ako-le pojo naši fantje na fr onti …:« Luna sije, klad'vo bije trudne, pozne ure že. Prej neznani Lahi zbrani meni spati ne puste. 806 Domoljub III, št� 20, Ljubljana, 17� maja 1917, 237� 807 V ira ni mogoče najti. 808 France Prešeren, Pesnitve in pisma (Kondor 25 in 35), Mladinska knjiga, Ljubljana 1962, 15–17� 809 V id Ambrožič, Mladost št� 5/6, [19]18� 810 France Prešeren, Kam? Pesnitve in pisma (Kondor 25 in 35), Mladinska knjiga, Ljubljana 1962, 9� 811 Pomlad življenja mojega / je bila temna, trnjeva. V id Ambrožič, Želja, Snopič 19, 12. 812 France Prešeren, n. d., 60–61� 813 France Prešeren, n. d., 6–7� pesnenje_09.indd 283 3. 07. 2020 12:27:58 284 Vi ste krivi Lahi všivi – grda banda roparska. Ti b' me ran'la, če b' ne branla mene ljuba »dekenga«. Venkaj pridi, da se vidi kje da zlodej te drži! Se prikaži ropar vražji, če 'maš kaj korajže ti. Mal' se vzdigni, z roko migni, če namen 'maš semkaj prit. Ura bije, Lah se skrije; jaz bom moral nadenj it'. K njim poglejte in povejte zvezde, kaj počne Taljan? Če ne skuša, grešna duša, da bi Janez bil pognan. Če pa spava banda rjava, Bog prav lahko noč ji daj! Če mogoče v vas prit' hoče – dobro – le poskusi naj! 814 »Kaj pa je tebe tr eba bilo? 815 « je z dodanim vprašajem prvi verz Prešernove gan- ljive materinske pesmi uporabljen za izraz prizadetosti nad novo geo-politično situacijo: »Kaj pa je tebe treba bilo, / r evše r omunsko, nahujskano?« v vojaško politično konotirani pesmi, naperjeni proti Romuniji, tedaj še v optimistični drži, da se bo za avstrijsko vojsko dobro izteklo� 816 V primerjavi s sonetomanijo v ustvarjanju med drugo svetovno vojno je v obravna- vanem gradivu presenetljivo malo sonetov� Malenkostni sonet Ivana Sadarja j e t a ko r e k o č zasebne narave, posledica trenutnega nesporazuma z Janezom Jalnom Peklenski bog, presneti ti Merkur, zakaj si se mi ugnezdil v hiši »strica« in si postal mu boljša polovica, da krajšaš mu število kratkih ur. Kakor izpije jajce črn dihur, izpil si ti mu, gola je resnica, spomin na moja pobledela lica iz srca, ki je – prazen zdaj mehur. Preštevaj, množi, skrivaj, zakopuj, pozabljaj, nič ne misli na berače, ki jim je kupček zlati v skrinji tuj, 814 Domoljub XXVIII, št� 44, Ljubljana, 4� novembra 1915, 639� 815 France Prešeren, n. d., 22� 816 V id Ambrožič, Kaj pa je tebe treba bilo? Domoljub XXIX, št� 52, Ljubljana, 28� decembra 1916, 679–680� pesnenje_09.indd 284 3. 07. 2020 12:27:58 285 ki ne poznajo nikdar druge plače, kakor: 'Neznanec! Prosim, odpotuj!' Adijo! – Punca, cigaret, pijače! 817 Jože Urbanija-Podlimbarski 818 je po številnih prestanih bojih na fronti pet (5) so- netov povil v »Sonetni šopek v zahvalo moji nebeški Materi«, z naslovom Hvala ti! 819 V prvem sonetu še zelo splošno opisuje vojni metež, a sam je predobro vedel, na kaj vse se nanašajo vrstice: »angela si v varstvo mi poslala, /…/ v grozi klicala: nikar se bati! /…/ ko ognjena padala je toča«� V naslednjih sonetih je vedno bolj oseben: Angela si v varstvo mi poslala na gorovju svetega Mihela, z mano si rešilni [beseda manjka] me vihtela, z upanjem srce napolnjevala. Med skalovje je granata pala, divje se razpočila pred mano, mnogim hudo je zadala rano, mnoge je za vedno pokopala. Mene takrat smrti si otela, ki korakom plahim je sledila, ko šrapnel me hotel je končati. Iskra upanja je v srcu tlela, misel nate dušo mi bodrila. Kaj bi bil brez tebe danes, Mati! Iz sonetov se vidi, da je bil na vzhodni in zahodni fronti: Luč si bila mi na bojni trati, na Karpatih, v hladni Bukovini, ti edino upanje v tujini, ko mi nihče znal ni pomagati. 'Sin, zaupaj in nikar se bati,' mi večernica je govorila, zjutraj me danica je bodrila: 'Mati hoče poleg tebe stati!' V njih sta edini, a še ta versko pogojen estetski motiv zvezdi večernica in jutranica. Iz nekaterih vrstic je zaslutiti palimpsestni odtis Krsta pri Savici. Na z a dn j e j e bi l ra nj e n ob Soč i , 820 a sre č e n , da j e ost a l ž i v , j i po sv e č u j e svoj e ž i vl j e nj e . Že dve leti prej, 1915, se je s sonetom tolažil v Slovo prijatelju: 817 Marjeta Žebovec, Janez Jalen, Pisatelj in duhovnik za vse Slovence, samozaložba, Smlednik 2002, 29 in 31� 818 Podpisoval se je tudi s psevdonimom Moravčan. 819 Domoljub XXX, št� 30, Ljubljana, 26� julija 1917, 357� 820 Bogoljub XV , št� 1, 1917, 6, 8� pesnenje_09.indd 285 3. 07. 2020 12:27:58 286 Vse leto sva se skupaj bojevala udano neprijetnosti trpeča, po zmagi in po miru hrepeneča; tolažbo drug sva drugemu dajala. Nedavno zadnjič sva si roke dala. – Zadela Te je smrtonosna krogla. Izdihnil si. Desnica onemogla, na trudnih prsih mirno je obstala. Ves skrušen sem se k Tebi sklonil, a klicu – dragi – nisi odgovoril; obraz cvetoči ti je v krvi tonil. Večer se je na bojnem polju storil; molče sva se za vedno poslovila, v očesu solza se je utrnila. 821 Limbarski se je že tako izuril v oblikovanju sonetov , da jim je zaupal tudi tako dra- matično snov , kot je Naskok� Prostorska kompozicija dogajanja, ki sledi vojaški taktiki tistega časa, je pregledno ubesedena od daljnega k bližnjemu: od polnega bojišča ranjen- cev do »krvavih tal«� Morilni ogenj bruhajo topovi, sovražnik v kritje se preplašen skriva, udar granat številnih prst razriva, zasipljejo podzemeljski se rovi … Utihne grom. Zasekajo rogovi svoj rezki klic: Naskok! In z bajoneti, zdrvé junaki proti vražni četi, hromeč kot vihra, zmage si gotovi … Oči žare jim, roke krčevito drže v spopadu puškina kopita; udrihajo, – sovražnik ranjen pada … Bojišče z ranjenci je vse pokrito. Urà, sovražna sila je odbita! – Krvava tla – le sled so še napada. 822 Mladost – kje si? je Urbanijeva oddolžitev nedosegljivemu Prešernovemu zgledu v tožbi za mladostjo: Ob sivem dimu svalčice načete na mlade dni mi vstajajo spomini, ko slutil nisem še o bolečini, ki danes srcu trnjev venec plete. Livade s cvetjem bile so odete, na mojem nebi zvezde so žarele, 821 Domoljub XXX, št� 30, Ljubljana, 26� julija 1917, 357� 822 Domoljub XXX, št� 8, Ljubljana, 22� februarja 1917, 90� pesnenje_09.indd 286 3. 07. 2020 12:27:58 287 ob mojih potih tičice so pele mladosti moje himne neizpete … Dozdeva se mi, kot bi sanje bile, da duša moja nekdaj brez bolesti v mladostnih dneh radosti je kipela. Kot svalčice, ki mi je dogorela, ni vesne več; zelenja ni ob cesti, in nade v dim so se izpremenile. 823 Vojaško sv. obhajilo pa mu je seglo tako do dna, da se je zanj potrudil s sonetom, ki je edini v njegovem obravnavanem opusu iz prve svetovne vojne: Po bližnjih brdih treskajo granate, da šklepetajo okna, zid se stresa; a nam odprta danes so nebesa; saj sam Gospod nas vabi k sebi v svate. 'Oj pridite vsi, da si okrepčate za pot težavno duše in telesa! Če z vami sem, ne bojte se ničesa.' In mi hitimo k Njemu! – Ure zlate! Kot prvi verniki, ki preganjalec jih je moril, so v sveti tej skrivnosti moči za boj iskali in kreposti: tako i mi. In kot junaki pravi potem pogumno gremo v boj krvavi; saj On je z nami, smrti zmagovalec! 824 Vinko Bitenc Radoš je v sonetu izpisal posmrtnico in pismo hkrati� »Iz daljnjega Lublina« [je] poslal to spominščico« Padlemu tovarišu: V kvartetah je vsebina fiktivnega pisma, v tecetah pa funkcija posmrtnice: Kako je bilo bledo lice Tvoje, ko ob slovesu si podal roko mi; in solza se prikradla je v oko Ti, ko si oči opazil rosne moje. Pozdrave srčne na vse drage svoje izročil si … »Pozdravljeni gorko mi! Če morda tam me v boju smrt zaloti, v domači cerkvi naj mi zvon zapoje …« In zdaj počivaš tamkaj v zemlji hladni; a želja zadnja se Ti je spolnila: Otožno so glasili se zvonovi 823 Domoljub XXX, št� 25, Ljubljana, 21� junija 1917, 296� 824 Domoljub XXIX, št� 14, Ljubljana, 6� aprila 1916, 192� pesnenje_09.indd 287 3. 07. 2020 12:27:58 288 v tolažbo Tvojim dragim, majki jadni. Naj domovina Tvoja sladka, mila po dnevih teh zasije v zarji novi … 825 Iz razpoložljiveg a vira ni zanesljivega podatka, kdaj je Anton Batagelj (Šturje*1894) napisal sonet V napadu. Glede na avtorjevo izjemno življenjsko zgodbo, 826 ko ga je že zelo mladega privlačila poezija, bi to lahko bilo že tudi med prvo svetovno vojno, vsekakor na ruski fronti, saj je med eno od ofenziv prebegnil na rusko stran� V ruskem obdobju je veliko pesnil, a je dva zvezka izgubil, ko so v Odeso prodrli Avstrijci� Odprto je vpraša- nje, ali je bil sonet že od spočetka tako dognan ali ga je avtor pozneje še oblikovno pilil: Od sonca zrak žari in migota, oči zastira mokra mi koprena in žeja žge me, kakor od plamena in drob se kuha, sahne moč srca. Omamljen ptič, kam hoče, več ne zna, od plazenja me pečejo kolena, nabrekle žile in pokrov temena napenja se in stroj možgan drdra. Tako gremò med pokanje granat, med grom šrapnelov, med svinčenke vroče, ob možu mož in oče, sin in brat. In krik in smeh, tam eden joče, tam drugi ženo, mater videl bi še rad – a smrt nad nami jadna se krohoče. 827 Že iz tukajšnje sonetne zbirčice se vidi, da je bilo za to obliko treba nekaj šolskega znanja. Razen Ambrožiča so bili drugi avtorji vsaj gimnazijci. Že spredaj omenjeni Arkadij V idemšek, (Slovenske Konjice, *1898–†1918) je v neka- terih pesmih izpovedal vero v osvoboditev Slovencev� Sonet Ptičkam nosi pečat prepoveda- nega prerodovskega gibanja, ki si je prizadevalo za povezavo Slovencev z južnimi Slovani: Na jug, na jug jesen vas že podi, pobran že sad je, njiva že požeta; a tam na jugu se vam raj obeta, ker tam na novo vam pomlad vzcveti. Ve, ptičke, odletite. Toda mi ostanemo, kjer deda in očeta in tla teptal je tujec, naša sveta, iz starih časov pa do naši dni. 825 Domoljub XXIX, št� 30, Ljubljana, 27� julija 1916, 403� 826 Batagelj Tone, Primorski slovenski biografski leksikon, 2. snopič: Bartol-Bor , Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1975, 45. 827 V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 174� pesnenje_09.indd 288 3. 07. 2020 12:27:58 289 Nekdaj še sanjali smo o daljini ne, to ni sen, to niso le spomini, ne, ne, jaz vem, da pride srečni dan, da naša zemlja bode časa priča, ko zavihtel naš narod buzdovan s krepko roko bo Marka Kraljeviča. 828 Drugi avtor , katerega vpliva ni mogoče spregledati, je Simon Gregorčič. 829 Najbolj je odmevala njegova pesem Soči s preroško napovedjo: Nad tabo jasen bo oblok, Krog tebe pa svinčena toča, In dež krvav in solz potok, In blisk in grom, – oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla, In ti mi boš krvava tekla: Kri naša te pojila bo, Sovražna te kalila bo! 830 Številni so jo posnemali. Poleg že spredaj omenjenih še zelo kratka: »Je gora visoka, / to Laha skrbi; / je Soča globoka, / prebresti je ni (Po narodni)« 831 do zelo dolge: Reka Soča je šumela, mesec je na nebu s'jal, v zraku bomba je donela, ko sem jaz na vahti stal. Krogle pa Lahove tud' so priromale, jaz pa se nisem bal, hrabro sem stal. Polnoč še ni minila, spet je prišel Lah nad nas in naše grlo je zavpilo: 'Polentar, ne boš tepel nas!' Hura, smo vpili mi, sovražna tam teče kri, Kadorna* 832 nazaj beži, strah ga podi. Vdrugič sonce je zas'jalo, mesec se je spravil spat, 828 Jože Baraga, Arkadij V idemšek / Znani Konjičani in okoličani/, Novice, št� 414, Sl� Konjice, 22� aprila 1999, 18� 829 Pesem Njega od nikoder ni! (prim� : Janez Povše, n. d., 4) je prišla prav številnim zapuščenim dekletom zaradi vojnih izgub, V id Ambrožič pa z njo (Njega od nikoder ni, Snopič 16, 8) meri na težko pričakovani mir , konec vojne. 830 Janez Povše, n. d., 19� 831 Janez Povše, n. d., 105� 832 *Luigi Cadorna, poveljnik italijanske kopenske vojske. pesnenje_09.indd 289 3. 07. 2020 12:27:58 290 gromenje topov ni nehalo, bombe delajo prepad. Fantje pa pojejo, meče si brusijo, saj ne boš ti Taljan, prišel čez plan. Nekdaj modra, zdaj krvava Soča teče svojo smer, tu ob njej se pretepava in drobi mašingever.** 833 V zraku pa 'eroplan, vodi ga krut' Taljan, bombe bi metal rad v Gorico na grad. Krn gora je visoka, da ne vidi se čez njo, reka Soča je globoka, Bog ve kaj je tu na dno. Tu so polentarji, naši sovražniki, h'teli so vzeti nam zeleno ravan. Naši bratje na Podgori 'majo težko nalogo, in pa naši tud' topovi jim pri njej pomagajo. Havbice in možnarji kalibra so vel'kga vsi, zato pa le naj sovrag pride na prag. Kakor Srbi so in Rusi zgub'li mesta in vasi, zdaj Taljan si pete brusi, rad bi spil nam vročo kri. Zato pa on vsaki dan strelja na našo stran, pa bolje, da gre v pokoj, vse je zastonj. Kakor levi v boju stali od začetka vojnih dni, se pogumno vojskovali kranjski fantje, Štajerci. V Belgiji in Franciji, v Rusiji in Srbiji, v sončni Italiji zraven smo b'li. 833 ** Maschinengewehr – strojnica. pesnenje_09.indd 290 3. 07. 2020 12:27:58 291 Poldrugo leto je minilo, vojska vedno še trpi, in Kadrona 834 s svojo silo v snegu mrzlem se poti. Polento si kuha tam, milo se joče zran', tužno si roke mel', zakaj je začel. Kruta vojska bo minila, Kadrona bo solze točil, tuje zemlje niti pednja v celem času ni dobil. Gorica in Doberdob, blizu tud' zeleni log v naši rokah še most bistre Soče. 835 Pesem, ki se je je naučil Jože Štukl v prvi svetovni vojni, so prepevali na melodijo Soča voda je šumela� 836 Retenski, Krnu Pozdravljam te – Krna gorovje, pozdravljam te – stari očak; sovragu v slovensko domovje junaško zastavljaš korak. Visoko nad bojne dobrave kipi ti vrh v sinje nebo; zreš boje pod sabo krvave, solzé, ki v potokih teko. Že nekdaj tvoj pesnik proroški opeval je bitve dan vroč, ki vname ob strugi se soški, sovragu poraz naznanjoč. V pomoč pač nemalo ti bila je Soča – hči tvoje gore; sovragov je broj potopila, – zastonj, če še dalj se bore. 837 Najbolj se je na znamenito Slavčkovo pesem naslonil korp.[oral] Ivo / Ivan Gruden v dveh pesmih. Njegove druge pesmi so veliko bolj posrečene kakor prva: Goriški / ob težki pr eizkušnji zavratnega vpada je z »oblaki« »rudečimi« zaznati tudi folklorni odtis: 834 Op. Zdenke Primožič: V besedilu pesmi se dvakrat pojavi zapis Kadrona namesto Kadorna. 835 Jakob Štukl, Iz mojega življenja, Gradivo in razprave, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2004, 79� prim, še, 22, 23, 27, 63� 836 Zapisala jo je njegova sestra Micka� 837 Domoljub XXX, št� 31, Ljubljana, 2� avgusta 1917, 369� pesnenje_09.indd 291 3. 07. 2020 12:27:58 292 Neba oblaki so rudeči zakrili goro in ravan; krvavi zor zagrnil ti je solnčna mesta in vasi. Tvoj zemski raj je prekopan; odmeva ogenj tam bobneči. Sovražnik verolomni z juga prekršil je zvestobo prava; in zemljo hotel je zasesti, sinove, hčere ti odvesti tja v robstvo bedno. – Zdaj krvava kipi, peni se Soče struga. Naš hrabri voj se na planjavi ustavil je. Glej, bitka vroča na našega domovja tleh razvita je. Bog dal je vspeh. Junake naše hrabre zroča šumi zdaj Soča v bojni slavi. Naš voj junaški, vedno čili, šel branit je tvoj rodni kraj; šel zmagovit je v boje vroče tja na bregove šumne Soče: da zopet prost bi bil tvoj raj, bi dnevi lepši se vrnili. Kot plaz tam gori iz pečine v globoko se drvi ravan: zasuj namah sovražni zbor, in reši rodno zemljo skor. Čimpreje naj na bojno plan ti toplo solnce zmage sine! 838 Druga, udarna – Soča, po vzoru Jovana Vesela –Koseskega je veliko boljša in res vsebuje nekaj tistega ognja kakor Gregorčičeva vzornica: Besni za goro bojni grom in pušk svinčena toča: Ne pusti Laha nikdar k nam oj hči planinska – S o č a . Sinove svoje naš ti rod zaupljivo izroča: Sovraga naj pa odneso valovi tvoji – S o č a ! Tvoj bran je trden kakor hrast, dasi je bitev vroča. 838 Domoljub XXIX, št� 32, Ljubljana, 10� avgusta 1916, 425–426� pesnenje_09.indd 292 3. 07. 2020 12:27:58 293 Ti ne odnehaš ni za las; ti zmagaš – naša S o č a . Drugod še pokoj nočni je, tam bitka je pekoča. Junaki naši se bore za té – preljuba S o č a . Domovju vdana hčerka, čuj! kar pevec ti naroča: Usliši prošnjo eno vsaj, planinska, bistra S o č a : Jezove svoje ti odpri in dvigni se deroča! Glej, da sovraga potopiš prav v dno valov, oj S o č a ! 839 Perorisbo z dekletom, ki pod drevesom brenka na lutnjo in jo zgoraj spremljajo por- treti Kralja Matjaža, kralja Sama in kraljeviča Marka, uokvirjata po dve vrstici zgoraj in dve spodaj iz kitice KJER IZVIRA BISTRA SAV A TEČE SOČA KRKA DRAV A [perorisba] TAM JE DEDOV ZEMLJA KRASNA DOM JUNAKOV DOM JE MOJ. 840 Gregorčičev vpl iv v be sedilcu ra zkri va pri de vnik »krasna«, si cer j e Soč a t okra t l e e na od slovenskih rek, ki zastopajo posamezne pokrajine na celotnem slovenskem ozemlju� Drugače – tudi zaradi Samovega portreta zraven! – verzi od dale č bolj spominjajo na eno od domoljubnih Jenkovi pesmi� Od drugih avtorjev iz 19� stoletja se je posebej prijela Cegnarjeva pesem Na grobih, 841 najbrž zaradi prepevanja na pogrebih. 842 Blagor mu, ki se spočije, V črni zemlji v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepa zarja rumeni. Ne slepi rumeno zláto, Čast, ime, naslov in stan; Smrt pobrati pod lopato, Kar rodil je beli dan. Žezla, palice beraške, Kdo med temi izbiral bo? 839 Domoljub XXIX, Št� 31, Ljubljana, 3� avgusta 1916, 414� 840 Janez Povše, n. d., 193� 841 Brstje iz vrta slovenskega pesništva. Natr gal dr . Josip Lovrenčič. Izdala in založila Družba sv . Mohorja, Celovec 1918, 68� 842 Znano je več skladbenih variant. Za pojasnilo se zahvaljujem muzikologu dr . Francu Križnarju. pesnenje_09.indd 293 3. 07. 2020 12:27:58 294 Krona, krila siromaške, Komu mar je tam za to? Krije vse odeja ena, Reve in škrlatnike, Zgrinja travica zeléna Vsem jednake prtiče. Kar je črna zemlja dala, Vzame črna zemlja spet, Duša je iz ječe vstala, Vzpela se nad zvezdni svet. Med verzi pa so v primerjavi z drugimi iz četrte kitice najraje reinterpretirali čisto navaden prvi verz »Krije vse odeja ena«, ki se seveda nanaša na pokojne, medtem ko ga živi izjavni osebek čuti v vlagi, mrazu in vetru, izjemoma ga optimistično prenese v nebo: • Ležimo tu na tleh golih. Naj več krat pa nikodar. Trda nam je zemljica; Odeja mokra je meglica, 843 • Pod milim nebom dom je moj Ujetnik boljše nima nikol Postelja so mi mrzla tla Odeja mraz in veter sta. 844 • A postelja je že odbrana, tam sred skalovja, vrh gorá; odeja tudi mi je tkana iz svetlih zvezdic vrh neba. 845 Revolucionarne pesmi Bratje, podajmo si roke! (17� XI� [19]17) 846 je šibko besedilo, čeprav se zavzema za velike reči: »nič ne pr emor e sovrag pri nas, / ako smo složni in eno sr ce! // T ujec pr eži kot lev rjoveč, / da nas zatrl in oslabil bi, / rodno zemljico ugrabil bi! / Mnogo že vzel je, a če še več! // Bratje, postavimo se v bran / jednega srca in duha, / ura enajsta je prišla, / delajmo, dokler še je dan! // Saj nas kot listja je in trave, / sloge, poguma le manjka nam, / tujec zato nas tlači k tlom; / dvignimo glavo in r oke! // Naš skupni dom v boj kliče nas, / spor za malenkosti poneha, / v vélikem času živimo zdaj, / o da vsi ta bi umeli čas! // Jugoslavija če na dan / in se sramotnih otr esti okov; / hočem hvale naših sinov , / kvišku kar zove se Jugoslovan! // Ne zamudimo, pr espimo ga, / bratje sedaj je napočil čas! / Skupni naš dom zdaj kliče nas, / osvobodimo, r ešimo ga! 843 Jožef Jakopič (odg. ur .), Zbornik Šentviške planote, Župnija & Branko, Ponikve & Nova Gorica 1998, 115–118� 844 Jerneja Ferlež, Franc Hrvatič, 2015: Usode prve svetovne vojne, 37� 845 Domoljub XXIX, št 9, Ljubljana, 2� marca 1916, 122� 846 V ide = V id Ambrožič, Jeremijade – pesmi četrtega vojnega leta 1917, Snopič 17, 20–21. pesnenje_09.indd 294 3. 07. 2020 12:27:58 295 V id Ambrožič se tu naslanja na revolucionarno pesem 847 , ki je v slovenščini znana pod naslovom Bratje, le k soncu, svobodi, 848 vendar jo je moral Ambrožič poznati v že v nemški predlogi, saj je Klopčičev prevod v slovenščino nastal šele po prvi svetovni vojni. 849 B) ŽANRSKI SISTEM T eoretična podlaga za žanrski pesemski sistem v izrednih razmerah, h katerim vojna ne- dvomno sodi najpoprej, in je bila utemeljena na drugem mestu 850 je tu upoštevana, kolikor ji dopušča empirično gradivo. Sledi tezi, da žanri ne živijo neodvisno eden od drugega, temveč vzpostavljajo dina- mičen sistem. Žanri so razvrščeni po zvrstni dominanti na dramatsko ali epsko ali lirsko in karakteriziran i glede na sporočilo, kompozicijo, stil, obnašanje izjavnega subjekta, ki ima v besedilu or ganizatorsko vlogo, in funkcijo, ki preverja besedilo glede na "sedež v življenju", tj. realne okoliščine. Reprezentativni žanri s prevlado dramatske zvrstnosti Za reprezentativ ne žanre je bistven nagovor v obliki slavljenja, čaščenja, samozave- stnega poudarjanja istovetnosti, hvale, kritike v obliki raznih vrst satire� Budnica ima nalogo krepiti voljo z a totalno fiz ično in duhovno angažiranost udeleženca v vojni z natančno določenimi in jasno izraženimi cilji, ki imajo zaledje v naravnem pravu, patrio- tičnih čustvih, razredni zavesti in moralno-etičnih normah. Pri izražanju polarizacije med negativiteto in pozitiviteto ni prostora za nianse. Pogosto že naslov izraža jedro sporočila. Spremeniti obstoječe je izrecen ideal upovedenega izjavnega subjekta. T a se obrača ali na posameznika glede na njegove podedovane (npr� plemiški naslovi: cesar ipd� ) ali pri- dobljene socialne vloge (poveljnik, predsednik itn� ) – tedaj deluje slovesno in odgovorno – ali na skupnost, tedaj je obnašanje izjavnega subjekta vzneseno, sunkovito, afektivno: Naš meč naj domovino brani, pravičnost je na naši strani! V boju mi smo vedno prvi, – ves svet naj potopi se v krvi, 847 Ali pa gre celo za poskus prevoda?! 848 V letih 1958–1962 jo je šolski zbor prepeval na proslavah. Morda druga kitica se začne z ver- zom: »Bratje podajmo si roke / bratje, prezirajmo smrt /…« Avtopsija� 849 Vstanite sužnji, zbirka revolucionarnih pesmi narodov sveta, Založba Borec, ljubljana 1975, 91, 92, 535. Franc Križnar , Slovenska glasba v NOB, Znanstveni inštitut, Filozofska fakulteta, 1992, 48-49� 850 Marija Stanonik, Iz kaosa kozmos, Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporni- škega pesništva 1941–1945 / Borec 583-589 (tematska številka), Ljubljana 1995, 141–349� pesnenje_09.indd 295 3. 07. 2020 12:27:58 296 s plameni svet opustošite, Avstrije pa ne razrušite! 851 Nadtopničar Jernej Zakonjšek od 9. poljskega topničarskega polka, je pisal župniku v Marija Reki, dne 21� aprila [1915]� Ker zvala nas je domovina In treba je topom grmeti, Šli smo pod Avstrije zastavo In za njo hočemo tudi umreti! 852 Na začetku vojne so bili vojaki avstrijske vojske zelo prepričani v lastno zmago. »Ko pridemo mi, bo bežal Italjan, da se tudi v Benetkah ne bo več ustavil:« Ni znano, kateri rod vojske in katera vojaška enota se je tako postavljala: Nabita je puška in oster je meč, v junaškem pa srcu poguma še več. Na vraga, oj bratje, na vraga! Nevihti je dana gotova oblast zdrobiti v hipu stoletni c'lo hrast: Hujše mi planemo, urnejše zmanemo v prah spremenimo talijansko pošast. Doli s sovražniki! Živela Avstrija! 853 Naprej, naš polk Cesarjevič! Naprej, grmi junaška četa čez hrib in dol, čez plan in grič. To naša kri je brez trepeta, ponosni polk »Cesarjevič«. V deželi Kranjski smo rojeni, Sinovi smo planin, poljan, ves narod tam v ljubezni eni cesarju je in domu vdan. Vihar divjaj, pekel rjovi, bljuvajte strup, klevetniki! Če kliče dom, smo mi njegovi bojniki in osvetniki! Ob tla sovrage in samopašne, pravice Bog je naš vodnik. »Za domovino!« geslo naše, «Cesarjevič!« naš bojni klic! 854 851 Svetovna vojska, Štajerc, XV � št� 30, Ptuj, 30� avgusta 1914, naslovna stran� 852 Slovenski gospodar XLIX, št� 19� Maribor, 13� maja 1915, naslovna stran� 853 Domoljub XXVIII, št� 32, Ljubljana, 12� avgusta 1915, 470� 854 [Anton] Funtek, uglasbil višji revident Pahor� Spodaj je še nemški prevod in zapis vira: Slovenec, št� 223, dne 29� /9� 1917� pesnenje_09.indd 296 3. 07. 2020 12:27:58 297 Franc Sušnik-Radimirov 855 je zač el izdajati ilegalno glasilo s pomenljivim naslovom Vzbudi se Sloven! In sredi vojne vihre leta 1916 obzirno vabi k aktivnosti zanj, pišoč U. P ., novemu pobratimu! Brate pozdravljen! Močneje zdaj naš prapor plapola: Vzbudi se Slovén! Glej, naš narod spi in dremlje, tuj'c pa košček mu za koščkom jemlje te njegove svete zemlje … Vzbudi se Sloven! – Močneje zdaj naš prapor plapola: Brate pozdravljen! 856 Lastno pokrajinsko identiteto so gojili Štajerci. Primerjalno bi bilo mogoče raziskati, ali v celo ti ali posebej slovenski Štajerci. Neznani avtor jim v ciklu Bojnih pesmi posveča prvo mesto: Jasnih oči, veselih lic zelene Štajerske je sin, za srečo in veselje je rojen sred planin – Ej, fant pa tak je štajerski vojak! Zvestoba v srcu mu živi in grda laž mu tujka je, po izdajalstva zlobni poti vam nikdar Štajerc pač ne gre – Ej, zvest pa tak je štajerski vojak! In v boju leva ne boji se štajerski vojak nikdar, železna pest prebije vse Pesem je ohranjena v pesemski zapuščini Marije Šifrar – Bizjanove Micke (1895–1985), ljubi- teljici slovenske poezije� Pisala je sama – pesmi, ki se domnevno pripisujejo njej, so v glavnem ljubezenske – še več pa jih je iz objav v Slovencu, Domoljubu, Bogoljubu, Glasniku ali pa so »narodne« pesmi, prepisala v svoj zvezek z nadvse lepo, čitljivo pisavo. T ako se vrstijo številni prepisi pesmi Franceta Prešerna (1800–1849), Silvina Sardenka (1876–1942), Antona Funtka (1862–1932), Frana Žgura (1866–1939) in drugih.« V eliko pesmi se nanaša na prvo svetovno vojno. Da je znala nemško, dokazuje nekaj pesmi v nemščini.« Milka Bokal, Pesemska zapuščina Marije Šifrar – Bizjanove Micke (1895–1985), Domači kraji, zbornik občine Dobrova-Polhov Gradec in okoliških krajev , T uristično društvo Polhov Gradec, Polhov Gradec, 2015, 77–78, 82–88� 855 Lahko si mislimo, zakaj si je, pozneje znameniti prvi ravnatelj gimnazije na Ravnah na Koroškem, izbral psevdonim s hrepenenjem po miru� 856 Vzbudi se Sloven! Z Bogom za narod!, Urejuje Radimirov …, št. 1 1, Celovec, 18. sušca 1916, 107� pesnenje_09.indd 297 3. 07. 2020 12:27:58 298 kar doma ogrozi oltar! Ej, hraber tak je štajerski vojak! Smeji i smrti se v obraz, prelije svojo kri vesel, še v grobu ranem tam v tujini zavriskal bode in zapel! Nikdo ni tak kot štajerski junak! 857 Morda je bil čez dve isti isti avtor , ki se je spet samozavestno oglasil: Kar leta dolgo smo pisali, je danes istina postala, – sovražna kletev obmolknila, strupena psovka je zaspala, in vse kriči: 'Štajerc' živi! Ljubili zvesto smo Avstrijo in bratje Srbov nismo bili, na izdajalsko pot hinavcev korake svoje ne zavili, – grmi naj grom: 'Štajerc' in dom! Sovraštva mnogo potrpeli v pogumu domovinskem smo in vedeli, da nas premagal i rusofilski zlod ne bo, – kdo bi se bal? 'Štajerc' je stal! Proklinjali so farizeji resnice geslo v vsej strasti, a tistega, ki bi resnico premagal, pač doslej še ni! Hinavci joj, – 'Štajerc' na boj! Kar smo učili, je rodila krvava vojna, dokazala, in nikdar več beseda naša ne more in ne bo zaspala … Vstopite vsi – 'Štajerc' živi! 858 857 Štajerc XVI, št� 19, Ptuj, 9� maja 1915, 2� 858 Štajerc XVIII, št� 1, Ptuj, 7� januarja 1917, naslovna stran� pesnenje_09.indd 298 3. 07. 2020 12:27:58 299 Ko se j e bl i ž a l ko ne c v oj ne , j e A vgust Pa ve l v d om a č e m p re km urske m n a re č j u o bj a vi l deset kitic dolgo budnico Ne de tak vs igdár , kak je biló! 859 »V njej diha občutje bližajočega se miru in lepše bodočnosti, ki jo napoveduje s krepkim izrazom v prvi in enaki zadnji kitici Ne de tak vsigdár, kak je biló! Ne povesi obvüpano, narod, glavó! Stoj močno na svetih starinskih tlej, v lepšoj bodočnosti vüpanje mej! Vsa pesem je zgrajena v nasprotju: zdaj je povsod žalost, tema, rane – potem bo pa donela pesem, pridejo veseli, svetli dnevi, sonce bo sijalo, nova pomlad nam zori…« 860 Satira Kolikor so se tedaj že zavedali vloge satire v psihološki vojni, je imela v njej pomemb- no didaktično vlogo. Sarkazem do italijanske vojske je hujši kot do ruske, ob koncu vojne pa se nanaša na domačo vladajo čo strukturo, ne da bi jo konkretno imenovali, saj je bila preblizu, da ne bi prišlo do maščevanja. Ne sramuje se psovanja, ki postaja že stereotipno: Veste kaj je novega? Lah jih je dobil! Nič več Soče nam ne bo ne miru kalil! Hotel je na vsak način videti naš svet; zdaj ga gleda, le da mu sveti – bajonet! Kaj, polentar, vojska ni brus in malta ne; mojster res si, za kar si, boj ti pa ne gre! Kje so vaše sanje zdaj Lah, Rus, Srb, Romun? – Brez krčmarja delali dolgo ste račun! Kam Cadorna jo cediš, kar neso noge? – Stoj prijatelj! Kriva pot; Tam se v Trst ne gre! Vsaj marelo vzel bi bil v naglici na beg; 859 Novine, št� 39, 30� IX� 1917� 860 »Kakor je bil pesnik še čez mnogo let tiho vesel te svoje pesmi, tako ga je tudi bolelo, da on sam vsega napovedanega ni doživel…« V ilko Novak, Življenje in delo A vgusta Pavla, Razprave II� razreda VII, Ljubljana 1970, 327–328� pesnenje_09.indd 299 3. 07. 2020 12:27:58 300 slabo vreme bliža se, burja, mraz in sneg! Ne obupaj revček vsaj! To bi bil lep šment, če v obupu skočil bi v reko Taljament! 861 Satiričnost je navzoča v drugih žanrih, npr . v himnah in kronikah, v pesmih z bojišč, saj so se vojaki na frontah neposredno spoprijemali s sovražniki na drugi strani na živ- ljenje in smrt. J.[?] Zmrzlikar je zaradi tega postal invalid. Zato ni čudno, da je »Lahu« v pesmi Naša vojska še toliko bolj gorak: O Bog! Iz nebes ozri se zares na nas na zemljó, da mir že skor bo! Poglej na vojake! Nadloge prav vsake jih zdaj doleté. Ozri se na njé! Sovražnik je mislil, da bode nas stisnil; zdaj zanj je slabó nam vtekel ne bo. So Lahi veseli na fronto prispeli, da Avstrijo zmleli, Primorje bi vzeli. Tako so dejali, da radi razklali bi naše dežele. Oh prazne te žélje! Se zganejo naši, in Lah se prestraši; kar more beži, da ne obleži. Mu nič ne pomaga, če kliče tud' vraga. Naj Rus bo al' Lah ga steremo v prah. 862 861 Domoljub XXX, št� 46, Ljubljana, 15� novembra 1915, 547� 862 Domoljub XXIX, št� 27, Ljubljana, 6� julija 1916, 362� pesnenje_09.indd 300 3. 07. 2020 12:27:58 301 Carju! je že leta 1915 trda predla ne le ruski vojski, 863 kakor kaže pesem K. L. [= Karl Linhart], ki mu napoveduje skorajšnjo pogibel: Batjuška, čuješ topove, vidiš neštete grobove, slišiš ranjenih stok in zapuščenih jok? Ti si v krvave potoke celo Evropo zalil. ti si palačo ljubezni kakor krvnik razbil … Zdaj te prešinja groza, zdaj te obdaja gorjé – moskovitovska krona pade ti iz glavé! Batjuška, čuješ topove? Skrij se med tvoje grobove, v meglo noči zavij se, krvi prelite napij se! Grob je bil nam skopan – ti pa boš pokopan! 864 K� L� (= Karl Linhart) si je v pesmi Nočejo! dal duška v razočaranju zaradi zavrnjene roke sprave, ki jo je Avstrija ponudila nasprotni vojni strani in gnevu nad njimi� Štajerc, v katerem je objavljal, je v primerjavi z Domoljubom dovolil avtorj em več osebne pristnosti in političnečga angažmaja: Nočejo mira – kri otemnela jim je zlata pijana srca, blaznemu satanu so podobni. ki v peklu vladuje na kupu gnoja … Človeštvo jim nič je, sovraštvo jim bič je, umor jim je bog, in ljubav trinog … Mi smo za mir in srečo človeško, roko smo v pravo dali vam tja, – vi jo premagani ste odbili, nočete konca solz in gorja … Zdaj gre se za cilj vaš, zdaj gre se za dom naš, – nam – nikdo trinog, pravica nam bog! 865 863 Janko Prunk, Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, 5526–529.. 864 Štajerc XVI, št� 39, Ptuj, 26� septembra 1915, naslovna stran� 865 Štajerc XVIII, št� 3, Ptuj, 21� januarja 1917, naslovna stran� pesnenje_09.indd 301 3. 07. 2020 12:27:58 302 Ko se je »v revoluciji marca 1917 v Rusiji sesul carizem« 866 in so carja z družino nasilno odstranili, je slovenski vojak, z neizrečenimi spomini na Galicijo, napisal satiro Ruskemu carju v slovo: Pač ti si tisti farizej – car-batjuška, poznam te! – ki se je oboroževal, za ples krvi srce prodal in – pel o zlatem miru je … Zdaj teče kri – batjuška, kje si? Tvoj mir – Sibirija in smrt! Svoboda tvoja – le gorje! Rešitev tvoja pogubljenje, za ljudstva vedno le trpljenje, za vsako dušo le solze … Zdaj jokaš ti – batjuška, kje si? Potisnit nam kozaški škorenj na tilnik hotel si, tiran! Bil si poveljnik divjih sil, da bi domovje nam razbil, želel zdrobiti našo plàn … Pa tvoja ni – batjuška, kje si? Pri nas prijateljev ti ni, in ne doma, – nebesa sinja zaprta sreče so tatu, razbojniku nas vseh miru, in celi svet te zdaj proklinja … Krone več ni – batjuška, kje si? 867 Neznani avtor v kvalitetno oblikovani pesmi Kadorna nazaj – pa zakaj? oriše med- narodni položaj v času, ko je na soški fronti avstrijski vojski kazalo dobro, si privošči ita- lijanskega kralja in glavnega poveljnika italijanskih vojaških sil: Na slamci Viktorček sedi, pa jezno brca in kriči: Naprej, naprej, taljanska kri! Pa kaj od Soče se glasi? Kadorna nazaj, Kadorna nazaj, Kadorna nazaj – pa zakaj? Pa piše ruski stric Miklavž: Kaj delaš laški tam grdavš! 866 Janko Prunk, Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, 534. 867 Štajerc XVIII, št� 12, Ptuj, 25, marca 1917, naslovna stran� pesnenje_09.indd 302 3. 07. 2020 12:27:58 303 Ljudi, kanonov dost imaš, po rákovo vojskó peljaš: Kadorna nazaj, Kadorna nazaj, Kadorna nazaj – pa zakaj? Pa piše tud' angleški Juri: Naj brž Kadorna se požuri, Ljubljano, Trst, Gorico vzet. Pa kakšno pesem čujem pet? Kadorna nazaj, Kadorna nazaj, Kadorna nazaj – pa zakaj? Francoski piše prezident: S Teboj pa nisem nič kontent. Drugač' je bilo sklenjeno. Tako ni bilo zmenjeno: Kadorna nazaj, Kadorna nazaj, Kadorna nazaj – pa zakaj? Na slamci Viktorček sedi, se kremži in se togoti: Kaj z mene se norčujete, me zlobno izprašujete: Kadorna nazaj, Kadorna nazaj, Gorjé – jaz že vem – zakaj! 868 Največ pesmi z več ali manj satiričnimi sestavinami je na račun Lahov , Italijanov , ki so se premislili in iz zaveznikov Avstrije postali njeni zahrbtni nasprotniki, »izdajalci«� Od tod v pesmih veliko temu ustreznega besedišča oz. metaforike, tudi v pesmi Mi smo mi! Tak' so rekli velikaši: 'Vsi ti kraji bodo naši: Pulj, Gorica, Trst, Tolmin – in še mnogo pokrajin.' Pa do naše domovine Lah imel bo le skomine. Zdaj že kislo se drži –; še polenta ne diši. Kakor besen nas napada; dostikrat pa tudi strada. To Slovenec mu pove: Kar domov naj hitro gre. Zanj so zdaj pač hude vice tam nedaleč od Gorice. Vse zdrobili smo mu v prah, da je groza ga in strah. 868 Domoljub XXVIII, št� 32, Ljubljana, 12� avgusta 1915, 471� pesnenje_09.indd 303 3. 07. 2020 12:27:58 304 Smo zmešali mu račune in potrgali mu strune. Še pogumni berzaljer se boji, ko poči strel. Trdno kakor zid stojimo in se Laha ne bojimo. Smo Slovenci kakor hrast vse domovju naj bo v čast. 869 T udi Štajerci, ki z grabljenjem po Primorski niso bili fizično prizadeti, so obsojali tako ravnanje sosede na zahodu Avstrije in verjeli, da se z njimi tudi strinja Bog: Tepeni Lah! Ej, Lah, kje si? Poznaš zdaj kri? Zakaj bežiš, zakaj letiš, Po Trstu več ne hrepeniš? Ej, vrag po tebi, Ti Judež ti! Kot maček zvil Si se, grozil – Vsak te proklel, ko nož si vzel, Za izdajalca te imel! Zaman ti Lah Si Judež bil! »Rè piccolo«, Več te ne bo! Končano je, – prodal si se In narod pljuva zdaj na-te! Sramota cilj Ti Judež bo! Cadorna, kje 'Ombrello' je? Kdo te rešuje? Zdaj dežuje, Nebo zdaj bombe naše bluje, In za-te bo Judež, gorje! Salandra, kaj Ti delaš zdaj? Sonnino ti, kje bivaš mi? Zakaj vas vse pri plesu ni? Le vrv ostane Judežu zdaj! Nogo v roko – Tebe ne bo 869 Domoljub XXIX, št� 32, Ljubljana, 10� avgusta 1916, 426–427� pesnenje_09.indd 304 3. 07. 2020 12:27:58 305 Nikdar Taljan na našo stran! Vsi upi bili so zaman … In Soča poje, Judež, slovo … Kaj tvoj je jok! Le trobi v rog … Ej, Judež ti, zaslužil si Tisočkrat, kar smo dali ti … Proklet si, Lah, – Za nas je Bog! 870 Slava zmagalcem! je združena s satirično ironijo na račun glavne ga poveljnika itali- janskih vojnih sil� Vendar je bilo hvalisanje preuranjeno: Najlepšo vam danes izrekamo hvalo, junaki, za zmago v Italji res zalo. Ste vrlo branili nam lepe domove, nazaj ste spet vzeli obsoške vrhove. Bežati je moral poveljnik Cadorna, zadela ga zdaj je usoda osorna. Tam dol pri Tilmentu se malo ustavi, prtljago na hrbtu si urno popravi. Počakaj Cadorna! Najbrž si se zmotil: saj menda prot' Trstu si bil se napotil. Si hodil ga gledat, pot gladit dve leti; zdaj Trst »nehvaležni« ne da se zavzeti. Zdaj rešeni vsi smo nemile usode; pregnal nas Taljan še zaenkrat ne bode. Junakom pa hvala, tisočkratna hvala! Še mir naj nam končno že kmalu priplava! 871 Oda Oda opeva vzvišene predmete (Boga, domovino, lepoto, junaštvo itn� ) v izbranem, visokem slogu – jeziku� Vse to pride do veljave šele pri glasnem branju� 872 Komaj dva meseca po začetku prve svetovne vojne, ko se še ni vedelo, kdo vse se ji bo postavil po robu, je še lahko prišla na dan samozavestna pesem o nepremagljivosti Avstrije: Kdo Avstrijo premagal bo? Na svetu sile ni! Naj Satan sam sovraga vodi, – premaga ga junaška kri! 870 Štajerc XVIII, št� 44, Ptuj, 4� novembra 1917, naslovna stran� 871 Domoljub XXX, št� 52, Ljubljana, 27� decembra 1917, 621� 872 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 88� pesnenje_09.indd 305 3. 07. 2020 12:27:59 306 Zahod in vzhod in sever, jug, vse dviga svoje meče! Ne bojte se, – že pada, že, sovražniku čez pleče! In zmaga naša je vsikdar, Boga se le bojimo – Kot skala v morju v gorki krvi kot zmagovalci mi stojimo! 873 V vsaki zadregi je Domoljubu prišel s takšno ali drugačno pesmijo na pomoč V id Ambrožič. Zdi se, da je bil podobno pripravljen ustreči Štajercu Karl Linhart 874 z drugačno pesemsko teksturo� Zadnja oda »/k/ cesarjevemu imendanu« je bila izpisana cesarju Francu Jožefu v zadnjem letu njegovega dolgega vladanja v vojnem letu 1915 s s povednim na- slovom Samotar nena va dno rea lno. Pose bnega poklona s sl ove nske st rani j e del ež na Naša cesarica. In končno se navkl jub prei zkuše ni modrosti sta rega cesarja sla vi pomlaje na moč njegovega naslednika Cesarja Karla! Silvin Sardenko je Ob petinosemdesetletnici slavnega cesarja Franca Jožefa I napisal odo, ki jo je umetelno oblikoval s kraljevi hiši všečnim sporočilom: Ne, ne, ne! Nad slovensko domovino ne bodo pluli séverni 'kragulji, ne južne kanje ropale z ostrino grabljivih nog po zemlji, ki jo z žulji, s krvavimi jo branimo rokami. Le orel – : Habsburški bo orel plul nad nami. Ne, ne! Ni treba várihov nobenih, obljub ni treba nam dajati sladkih; poznamo vas po delih nepoštenih, vemó, da hodi laž po nógah kratkih. Mi hódimo s pravičnimi vojskámi … Naš varih – naš varih je resnični Bog nad nami. Ne boste nam izbirali cesarja, ne v Belgradu, ne v Moskvi, ne v Milanu; mi že imamo svetlega vladarja, ki zanj živimo zvesti v bojnem branu, ki zanj umiramo v junaški krvi. Naš cesar – naš cesar je, naj bó: Franc Jožef Prvi! 875 873 Štajerc XV , št� 34, Ptuj, 27� septembra 1914, naslovna stran� 874 Je to resničen priimek ali zgolj psevdonim? 875 Domoljub XXVIII, št� 33, Ljubljana, 19� avgusta 1915, naslovna stran (477)� pesnenje_09.indd 306 3. 07. 2020 12:27:59 307 Samotar Jesenske rožice cvete na zemlji tuji pod zemljo so junaška srca iskrvavela … A le življenje mine! Ljubezen pa živi naprej, iz groba kljije kakor roža, se dviga proti solncu zlatem in poje slavo večno srcu, ki zanjo je iskrvavelo, za domovino! Ti samotar v dunajskem gradu, belo glavo si nagnil tiho, in zdi se mi, tvoj god današnji slaviš v solzèh … Ne da bi tebe smrt strašila, ko si stokrat že srečal jo, ko se ji le smehljaš na grenko, ko jo poznaš. Solzica mala, ki se bliska v očesu plavem Tvojem danes, velja vsem tistim, kterih srce je vriskalo prestreljeno, veselo, da sme i umreti za domovino in za Tebe! In vse jesenske rožice bi mrtvi v šopek zvezali in Tebi, samotar, vladar, za god Tvoj podelili, v nesmrtni, krasni, verni tej ljubezni … 876 Naša cesarica V našem domu starodavnem, v našem domu vekoslavnem zopet hodi – mati. V kroni zlati morda le bogatim, ali vsem je draga s svojim srcem zlatim. V našem domu vednovernem kot v svetišču neizmernem zopet moli – mati. 876 Štajerc XVI, št� 40, Ptuj, 3� oktobra 1915, naslovna stran� pesnenje_09.indd 307 3. 07. 2020 12:27:59 308 Ni se bati žalostne nesreče, dokler moli duša matere ljubeče. V našem domu nada sojna kakor v oknu luč pokojna – zopet mati čuje. Kaj nam kljuje v srcu skrb zakrita!? Ali nas ne ljubi jasna mati – Zita? 877 Cesarju Karlu! Kot patrijarh v gomilo črno Franc Jožef, oče, vlegel se, in narodi so jokali … Ti pa v mladosti zlate sreče prevzel si žezlo, cesar mladi, in narodi so vriskali … Tvoj meč je plamen, Ti si nam mladost, Ti vodiš Avstrijo, pomlajeno in složno in močno in nepremagljivo. Kaj briga nas sila sovražne zveze, kaj moti nas jeza in strup poželjenja, požrešnosti tolpa, pijana zlata, brez vere pravičnosti, vere svetlobe, – kaj briga nas peklo, ko gremo naprej, naprej proti zlatemu solncu … Ti cesar pravični, Tvoj meč je plamen, je plamen sovragu krvavemu, je plamen avstrijski duši naši, je baklja za naša poštena srca … Mir pride – in zmaga nam mir prinese … Avstrija, mladost te blagoslavlja, mladost junakov, 877 Domoljub XXX, št� 18, Ljubljana, 3� maja 1917, 208� Domoljub navaja, da jo je prevzel iz Slovenca 26� aprila� pesnenje_09.indd 308 3. 07. 2020 12:27:59 309 mladost cesarja, mladost prekrasna – – Bog živi Te, cesar! 878 Po nj e m , ko j e bi l še »ce sa rj e vi č «, j e dobi l i m e pre dvse m sl ove nski se de m na j st i pe ša- dijski polk� Korporal Ivan Gruden, ki je v Galiciji napisal pesem ob ognjenem krstu, zdaj poje slavo tej enoti: Polk »Cesarjevič« št. 17. Polk junaški, polk železni, nov krasi te slave žar, saj v ljubezni nedosežni te odičil je vladar. Hrabre čine je vpošteval tvoje – novi naš vladar, polku dati je veleval zdaj Cesarjeviča v dar. Videl boje si pekoče; hud tvoj vselej bil je sun, ko Radecki tvoj je oče, ko poveljnik bil je Khun. In ko lani verolomni bil napadel nas je Lah, v zgubi silni, da, ogromni, se je valjal kar na mah. Kadar bitka se je vnela, znova Lah je krvavel; borba nikdar ni mu vspela, kjer ob polk je naš zadel. Proč zapodil si sovraga iz tirolskih alpskih tal; bila polna bi že zmaga, če Romun bi miroval. Zdrav nam bodi, polk stoletni, za sovraga ti si bič! Kličemo ti srčno-vneti: Živel polk 'Cesarjevič'! 879 Na tabli, ki je označevala položaj 2. stotnije 17. pehotnega polka na Monte Chiesi, tik za prvo bojno črto, je bil napis: V sredini skal – vrh gorá polk Cesarjevič si plete slavo. Triglav naš dom – ti vir solzá, za te bori se vztrajno, vdano. 880 878 Štajerc XVIII, št� 33, Ptuj, 19� avgusta 1917, naslovna stran� 879 Domoljub XXIX, št� 51, Ljubljana, 21� decembra 1916, 665� 880 Franc Rueh, Moj dnevnik 1915–1918, Slovenska matica, Ljubljana 1999, 130� pesnenje_09.indd 309 3. 07. 2020 12:27:59 310 Še preden je cesarski dvor podelil 17� polku to laskavo ime, so jo »kranjski Janezi« prejeli od njihovega rojaka, kar jim je lahko v največjo čast, saj vemo, kako težko Slovenci priznamo drugemu ka j, česar sa mi ne z moremo. Jože Mohar je bil do ure dništva z elo neposreden: Slavno uredništvo »Domoljuba«! Prosim, da bi dali to pesmico v Domoljub. Naši 'Janezi' se mi tako dopadejo, kakor se morejo dopasti le tovarišu, ki je kedaj bival med njimi. Jaz sem bival med njimi v fronti pet mesecev in dobro poznam, kakšnega značaja je naš Janez. Zvestoba in hrabrost mu je nad vse. Ni zaman naše zaupanje nanj, ker je res hraber branitelj domovine in dela čast naši lepi Sloveniji. Torej ta pesmica bodi našim Janezom posvečena! Naši Janezi Trdnejši ko skala so Janezi naši: ne ogenj, ne zima junakov ne straši. Udrihajo Laha po 'kranjsko' junaško, da spet se vrniti bo moral na Laško – z odprtimi ustmi, s pobešenim nosom in s praznimi žepi, s počrtanim 'posom'. Naj grize, naj bije, dokler ne omaga: Avstrijskih junakov nikdar ne premaga. Prej sivo gorovje bo ravno ob Soči, kot Lah bo zavladal v Gorici cvetoči. Ne Trsta ne južnih Tirol mu ne dajo; ker Janezi trde pesti še imajo. Trdnejši ko skala so Janezi naši. Udani vladarju, domovju mejaši. pesnenje_09.indd 310 3. 07. 2020 12:27:59 311 Jožef Mohor iz Dan pri Ribnici, invalid brez desnice. 881 Po vsem, kar se je potem zgodilo, je bilo hvalisave besede pozneje avtorju in naslo- vljencem bridko brati, čeprav so si pohvalo prav gotovo zaslužili. Iz leta v leto, 1915, 1916, 1917 so se pod različnimi naslovi vrstile himnične pesmi z identifikacijo »Kranjskih Janezov«, vedno polnih navdušenja, izjemno pogumnih in zvestih cesarju: »Kranjski Janez« Narodi avstrijski na migljaj cesarja kot en mož borijo se za dom, vladarja. Slednji polk med sabo v hrabrosti tekmuje, izmed vseh se 'kranjski Janez' odlikuje. Kjer šrapnelov, krogel dež se gosti vsuje, kjer nevihta bojna zadivja najhuje, tja hitijo Kranjci na usodno mesto, kot nevstrašni levi se borijo zvesto. Njih železna roka preje ne omaga, dokler v tla ne stare ljutega sovraga. Je in bo slovelo kot slovi še danes : 'P r v i m e d j u n a k i j e n a š k r a n j s k i J a n e z!' 882 Silvin Sardenko je bil zgoden z odo Padlim junakom� Nastala je v času, ko so vsaj oddaljeni od političnega parketa še verjeli, da se bo vojna kmalu končala z zmago A vstrije. Seveda so si pesem zaslužili, toda koliko jih je še v naslednjih treh letih prelilo kri, pa so zaradi razpleta vojne ostali pozabljeni, ker so padli na napačni strani. I. Padli ste – in niste padli. Padli ste za očetnjavo, Počeščeni z bojno slavo. 881 Domoljub XXVIII, št� 52, Ljubljana, 30� decembra 1915, 753� 882 Tedenske slike II, št. 9, Ljubljana, 3. marca 1915, ni ostraničeno (takoj za naslovno stranjo). pesnenje_09.indd 311 3. 07. 2020 12:27:59 312 Jasno vstali ste pred nami Kot junaki sami II. Mrtvi ste – in niste mrtvi. Mrtvi v hladni zemlji spite, V gorkih srcih pa živite, Oživeli ste pred nami Kot mučenci sami. III. Daleč ste in vendar blizu. Daleč ste po svojem prahu, Ali z duhom v tajnem strahu, Bližate se rodni koči, Kakor vzdihi vroči. IV . Ne – vaš grob ne bo pozabljen. Če ne bo ga našla roka, Najde duša ga globoka, S cvetjem prošnje vam iskrene, Slavni grob odene. 883 V vojsko ste šli ... melanholično ogovarja rojake invalid J. Mohor z doživetimi krat- kimi verzi, ki delujejo veliko bolj moderno: V vojsko ste šli prijatelji, kjer kruta smrt udarja. Zakaj ste šli veseli vsi? Za vero, dom, cesarja! Oči v solzah' in meč v rokah' imeli ste v slovesu. Vriskali ste, ko zbrali ste h krvavemu se plesu. V vojsko ste šli prelivat kri za nas že davno, davno, O, Bog Vam daj se z zmago kdaj vrniti večnoslavno. 884 883 Domoljub XXVIII, št� 52, Ljubljana, 30� decembra 1915, 755–756� 884 Domoljub XXIX, št� 7, Ljubljana, 17� februarja 1916, 93� pesnenje_09.indd 312 3. 07. 2020 12:27:59 313 Himna Janez Jalen se je kot pesnik in duhovnik velikokrat srečeval z nerazumevanjem. V pesmih se je veliko posvečal bivanjskim in duhovnim temam. V njih združuje občudovanje narave s čaščenjem Stvarnika. Psalm, ki je pravzaprav najstarejša oblika ode oz� himne, je nastal 3� decembra 1917: Prečudno lepe vence spletla je narava: marjetice in rože, detelja in trava, visokih hrastov, bukev, gabrov krone, ki sonce jim še dolgo ne zatone. Pomudi se, pomudi in se čudi! Visoke gore krijete bogastva draguljev, srebra in zlata – o, veličastna! Sneg biserni se v soncu poljubuje, vetrovom se ne vdaje, jim kljubuje. Pomudi se, pomudi in se čudi! O, sonce, zlato, gorko, živo in oživljajoče, kako tolažiš dete, ki v temini joče! O, ti si kakor mati nežno, skrbno kakor oče, o, blagoslov nosiš na zemljo, če si tudi žgoče. Pomudi se, pomudi in se čudi! In blisk in tresk, oblaki hudourni! Podnevi strašni, grozni v noči burni! A znate biti ljubki in prijazni, ko da ste žive angelske prikazni. Pomudi se, pomudi in se čudi! Podnebne ptice, ribice vodovja, ve šele pravi biser ste svetovja. V prelestnih krilih pojete nam tajne; v proslavi Stvarnika ste neomajne. Pomudi se, pomudi in se čudi! Besede, petje ubrano in molitve - od kod? Bogu človeške ste daritve. Toda ne vselej. Včasih rezni meči, ki ste roditelji lastni nesreči. Pomudi se, pomudi in se čudi! Modrost, ki vse je ustvarila, li ni brezmejna? Narava, gore, sonce … Milost blagodejna! Čuj glasno pridigo, ki ti jo kliče vsaka stvar: Nad vami sem, ki sem: Jaz, gospodar! pesnenje_09.indd 313 3. 07. 2020 12:27:59 314 Pomudi se, pomudi in se čudi! 885 Himna je pripadala le cesarju kot osebnemu simbolu države. Himničnost pa je obve- zna sestavina vsake pesmi, ki je želela poudariti identiteto lastne enote. Bratje Ivan, Franc, Lojze Švigelj so »kranjski junaki 'cesarjeviče vega polka'« na ti- rolski fronti� »Vsi trije so bili že drugič odlikov ani za hrabr ost ter pozdravljajo bralke in bralce Domoljuba. Pristavili so naslednje verze«: Visoko v planinah na straži stojimo, taljanskih napadov se nič ne bojimo. Na desno in levo topovi grmijo, nad nami šrapneli, se v zraku drobijo. Nad nami Bog čuva nas var'je nesreče, Marija rešuje nas smrti preteče. 886 Tednik Domoljub je bil morda načrtna zveza med vojsko in zaledjem. Po človeški plati s o vojaki gojili vtis , da nis o izločeni iz civilnega življenja, s propagandnega vidika pa je bilo to koristno za vojsko, saj so bili s tem tudi psihično bolj pripravljeni za boj: »Vojna svetovna / se bo končala, / Avstrija zmerom / tr dna bo stala! Z visokih sneženih gora po- šiljamo vsem znanim iskr ene pozdrave 'Cesarjevičevi fantje'� « 887 Sorodniki naštetih imen so tako lahko izvedeli, da so bili vsaj tisti čas še živi. Pesem kranjskih fantov To mi sinovi smo Triglava, planika bela nas krasi. Kaj je brhkost, korajža prava, pero za kapo govori. Železne naše so desnice, moč naših vrst jeklen obroč. Sovragu smejemo se v lice; naj pride skušat našo moč! Tu, tam naj ogenj se zabliska; tu, tam zatuli naj vihar; srce v pogumu vendar vriska: življenje, kri za Te, vladar! 885 Marjeta Žebovec, Janez Jalen, 33–34� 886 Domoljub XXX, št� 39, Ljubljana, 27� septembra 1917, 462� 887 Domoljub XXX, št� 47, Ljubljana, 22� novembra 1917, 560� pesnenje_09.indd 314 3. 07. 2020 12:27:59 315 Kot gora skalna se ne gane, tako ne ganemo se mi: cesarski strelci iz Ljubljane, slovenski rod, planinska kri. Premnogega, ki v vihri pade, z dobroto plačaj ga nebo! Vresniči mu njegove nade, plačilo večno naj dobó Na grobu pa planika bela junaku naj v spomin cvete. To domovina je velela, vsak zanjo rad živi, umre. 888 Prva pesem se postavlja z bojnimi zmagami, druga je krajinsko osredotočena na Gorenjsko, tretja se geografsko razširja na celotno Kranjsko� Pri nastanku naslednjega kratkega besedila je sodelovalo več mož z visoko bojno moralo: Bolj srečno novo leto! Kranjski fantje 27. pp. častitamo bratskemu polku na najvišjem odlikovanju, obenem pa želimo vsem domačim srečnejše novo leto, Vztrajamo in poguma ne izgubljamo. Smo čvrsti junaki mi kranjski vojaki. So trdni nam živci, na kapi pa krivci, ki znak so poguma in našega uma! 889 'Kranjski Janez' se najbrž ni smel zavedati, da ga pošiljajo v prve bojne vrste zato, da so s tem zavarovani tisti za njimi. Mrtvi so mogoče dobili grob, živi pa medalje. Podobno vlogo je imel regiment št� 87� Karl Linhart je »domačemu r egimentu v hva- ležnosti štajerske domovine napisal« pesem Junaki regimenta št. 87, po melodiji Regiment po cesti gre …: Regiment ponosni smo, Premagal vrag nas sam ne bo, Naj si bode Rus ali Italijan. Mi stojimo domovini v bràn! V naših žilah rdeča kri, Cesarja pač izdala ni – In naj le kroglje divje nas morè, Fantje štajerski se ne bojè! 888 Domoljub XXIX, št� 33, Ljubljana, 17� avgusta 1916, 439� 889 Albin Kajzer , V ižmarje; Franc Mihelčič; Jakob Škrbinc, A vgust Kopač – vsi iz šentviške župnije. Imena so tu namenoma navedena, ker so drugi podatki, žal, izgubljeni. pesnenje_09.indd 315 3. 07. 2020 12:27:59 316 Pridi, pridi, zlobni Srb, Tvoja jeza nam ni skrb, Pridi Rus, pridi ti prokleti Lah, – Mi zdrobimo vas, vas vse v prah! Kje nas meja ne pozna? Našo kri ne pila tla? Mi smo Štajerci, mi smo zlato, Boljših nikdar, nikdar več ne bo! Ne pozabi, mati nas! Naš pogum očeta je kràs! In ti ljubica, ne jokaj nam, Saj prisego smo držali tam … Cesar naš nas je pozval, Vsak od nas kot skala stal. – In ti Avstrija, ti ljubljena, Zate naša bijejo srca … Regiment ponosni smo – Premagal vrag nas sam ne bo! Štajerska kri se nikdar ne uda – Živio cesar. Živio Avstrija! 890 Slovenski planinski lovci so radi prepevali: In ko na vojsko kliče cesar nas, mi vedno pojdemo veseli, kakór na svatbi vriskamo naglas, naprej na boj drvimo smeli. Hurá, to smo alpinski strelci mi, slovenski fantje, čvrsti in drzni. 891 Kaj pomeni številka VII. poleg pesmi Lovci, ni mogoče reči, 892 vsekakor je v njej bolj vsestransko predstavljen vojaški rod gorskih lovcev� Stik z ruskim okoljem je v pesmi za- znati z navzočnostjo ruskih besed v njej: Mi smo hrabri 'sedmi' lovci, drzni, neizprosni, čvrsti, nepremagani v spopadih, nevpogljivi v bojni vrsti. Gromu in sovražnim kroglam kljubovalno se smejimo; kjer zahteva domovina, kakor levi se borimo. 'Mužiki' iz ruske stepe po nastopu nas poznajo. 890 Štajerc XVIII, št� 38, 23� septembra 1917, naslovna stran� 891 Petra Svoljšak, n. d., 16� 892 Mogoče pomeni številko neke vojaške enote. pesnenje_09.indd 316 3. 07. 2020 12:27:59 317 'Pan, ne pucaj!' in z rokami dvignjenimi se udajo. Verolomni Lah trepeče –, ko mu stopimo nasproti, 'porco sciavo' kolne jezen, – z bliže pa se nas ne loti. Kjer začnemo boj s so vragom, častno znamo ga končati; raje smrt na polju slave, kot sramotno se udati. Naše geslo je: junaštvo, neomajana zvestoba domovini in cesarju med viharjem bitk, – do groba. 893 Franc Potnik iz Tepine pri Konjicah je poslal »izvirni dopis« s pesmijo »od fantov 'minenwerferjev'« [= minometalci], ki se je tudi najbrž dala zapeti: 894 Lepših fantov ni na svet kot je minenwerfer-regiment, po beli cesti marširajo in dolge marše delajo – juhe, juhe, veselo je moje srce! Ko tja pod klanček pridejo, sovražnika zagledajo, sovražnik se nazaj poda, nam fantom pa korajžo da! Juhe, juhe, veselo je moje srce! 895 Naši topničarji je naslov , ki poudarja bojno enoto, zato je pesem uvrščena v to rubriko. Po svoji vsebini bi bolj sodila h kronikam ali reportažnicam, po motiviki k domovinskim pesmim, k čemur prispeva avtorjevo spremno pismo: Ob Soči, dne 26. marca 1916. Slavno ur edništvo! Pozdrave od soške fr onte pošiljajo topničarji pri težkih havbicah pod R … Ravno pr ed pol ur e je minil strašni boj. Sedaj stojim na straži pri naših havbi- cah. T esno mi je pri sr cu. V ečkrat se ozr em na oni pr ostor , kjer je šlo zar es – za cesarja in domovino. Ob tej priliki sem zložil tudi temu primerne vrstice: Oj ti R . . . ponosit v belo meglo si pokrit. 893 Domoljub XXX, št� 9, Ljubljana, 1� marca 1917, 104� 894 Zaradi njene podlage v slovstveni folklori bi jo bilo mogoče uvrstiti v razdelek o medbesedilnosti. 895 Štajerc XVI, št� 24, Ptuj, 13� junija 1915, 4–5� pesnenje_09.indd 317 3. 07. 2020 12:27:59 318 Tu se čete zbirajo, Lahu glave belijo. Čuj Taljana glasni klic! Že 'avanti' vpije 'stric'! Mi pa sprožimo svoj top; Lah beži nazaj v galop. Komaj mine ure pol, Vjeti že gredo navzdol; ob straneh pa naša dva stražita polentarja. Če bo zmiraj šlo tako, kmalu Laha konec bo. Takrat zopet dragi dom ves vesel te videl bom. 896 Zdi se, da so enote med seboj kar tekmovale, da bi imele vsaka svojo pesmico� Saj so se zanjo potrudili tudi » slovenski fantje pri možnarski bateriji« in jo videli natisnjeno »nekoliko popravljeno«: Smo fantje mi čvrsti, korajžni, mladi; pa v naši tud' vrsti top velik preži. Vojaki smo celi, nad Laha gremo; mu bomo vzeli krivično blago. Vi, dragi Slovenci, podpirajte nas; da zmage tud' venci odičijo vas. Marija pomagaj, saj majnik je zdaj! Sovraga odganjaj in zmago nam daj! 897 Izročenim na milost in nemilost sovražniku se slovenskim vojakom tudi v javnosti ni bilo sram priporočati se nebeškim zavetnikom, največkrat Bogu in Mariji. 896 V r eme imamo zmiraj slabo. Dež in sneg se vrstita; toda zdravje se nas kljub' temu prav dobr o drži, čeravno smo stalno do kože pr emočeni. Srčne pozdrave pošiljamo vsem čitateljem »Domoljuba«, kakor tudi vsem sor odnikom, prijateljem in znancem; prav tako tudi žir ovskemu gospodu župniku in gospodu kaplanu. Janko Filipič, topničar pri težkih havbicah. Domoljub XXIX, št� 14, Ljubljana, 6� aprila 1916, 191� 897 Domoljub XXIX, št� 21, Ljubljana, 25� maja 1916, 285� pesnenje_09.indd 318 3. 07. 2020 12:27:59 319 Posmrtnica Je posebna vrsta elegije, ki se motivacijsko in tematsko navezuje na smrt� Vanjo se prikrade določena lirizacija. Fiziološki opis prelivanja krvi se izogiba naturalističnemu oblikovanju z različnimi variantami metafore o rdečem cvet/j/u. Motivika se v njih nanaša na človekov intimni svet čustev in občutij izjavnega subjekta; Za vse pesmi v tukajšnjem razdelku je ustrezen naslov Naše žrtve za domovino. Tako je Slovenski gospodar med vrsticami protestiral proti slovenskemu krvnemu davku� Štajerska se je ponašala z znamenitim 87. pešpolkom na njegov račun. 898 Tukaj je pomembna se- stavina pesmi posameznik, pesem je namenjena predvsem njemu, 899 je upesnjeni nekro- log. Iz naslednje ga, recimo, izve mo, da konkretni naslovljenec ni bil več v letih, ki so za vojsko najprimernejša� Fr� Hašnik je V ojaku Lor encu Barle, padlemu na laškem bojišču priznal najvišjo čast: Težkó vojak, junak še teže je biti že v nemoški dobi. Kdor pa oboje to doseže, odlika pač se mu spodobi. Junak dosledno speje k cilju; izbere pot si le pravično. Ne vda se vabi, ne nasilju; za dom bori se nesebično. Ne stan, naslov in ne priznanje, j u n a š t v o prva je odlika. Značaj, dolžnosti spolnovanje: najvišja je junaka dika. 898 Zopet je izgubil 87. pešpolk ter z njim slovenska domovina vrlega mladeniča četovodjo Ivana Alt, katerega hrabrost je kazala srebrna kolajna druge vrste ter bronasta hrabrostna svetinja� Rajni je bil doma iz V elovlaka pri Ptuju. Njegov prijatelj Franc Her ga mu je zložil v slovo pesem, iz katere povzamemo: Solnčni žarki iz bojišča žarijo, bridko novico povedat želijo, da Ivan Alt, prav hraber vojak, umira na vojski kot pravi junak� Pri hišici rojstni žaluje zdaj vse, se jokajo starši in drage sestre, tudi bratje ljubljeni zdihujejo zdaj, ker Ivana ne bo nikdar več nazaj. Edina tolažba naj to nam zdaj bo, da svidenje enkrat veselo še bo, ko tromba zakliče pred sodni nas stol, tedaj bo združitev , ločitve nikol. Slovenski gospodar L, št� 41, Maribor, 12� oktobra 1916, 2� 899 Zato bodo iz spoštovanja do obeh tu po možnosti omenjeni. pesnenje_09.indd 319 3. 07. 2020 12:27:59 320 Kaj mar so svetle mu odlike! Le delo je odlika prava; si z delom spleta lavorike. – Hvaležna mu bo očetnjava. Tovariš! Ni te več med nami. – Odšel junak si po plačilo v deželo solnčno nad zvezdami. Zdaj srečo vživaš preobilo. 900 Šel si … Kot v jeseni list rumen, ko priveje oster in ledén že severov piš, list pa odpade; tak se mi zdiš. Ti dihnila hladni svoj dih je smrt, in ti si obležal tih in strt. Toda tvoje truplo zopet oživi, list pa nikdár več ne ozeleni. 901 Franc Sušnik Radimirov je v pesmi P . pd. Č. v spomin zaradi lastne ali njegove var- nosti naslovljenca prikril, saj je bila pesem objavljena v glasilu res z geslom »Z Bogom – za nar od!«, toda s separatističnim naslovom Vzbudi se Sloven! 902 In vse več je nagrobnic: Korporal Ivan Gruden je napisal pesem Francetu Grudnu, / bratu-junaku / umrlemu v vojni bolnišnici 27. II. 1916. 903 Še mlad odšel si v bojni grom za čast in brambo domovine; zapustil svoj si rodni dom zapustil solnčne si planine. Kdo mislil takrat, da slovo za vedno vzel si bil od dragih? Da slednjič si podal rokó nam takrat na domačih pragih! Z daljave bojne listič mnog prinesel tvoje je pozdrave; želel si priti spet v naš krog uživat rodne zrak dobrave. Pa angel smrtni dihnil je nevzdramno spanje ti na čelo; 900 Domoljub XXIX, št� 34, Ljubljana, dne 24� avgusta 1916, 455� 901 Vzbudi se Sloven! Geslo: Z Bogom – za narod!, Urejuje Radimirov , št. 9, Celovec, 19. svečana 1916, 85� 902 Vzbudi se Sloven! Urejuje Radimirov , št. 9, Celovec, 19. svečana 1916, 85. 903 Domolju XXIX, št� 42, Ljubljana, 19� oktobra 1916, 551� pesnenje_09.indd 320 3. 07. 2020 12:27:59 321 za te že boj potihnil je, življenje srečno se začelo. 904 Jožef Mohor 905 »Padlemu junaku Fr� Velkavrhu« 906 polaga na grob cvetni venec s samih snežnobelih lilij, in dehteči cveti vmes lipe bi se krog vrstili� […] Bele lilije mladost tvojo zgledno bi znanile; bi znanile, da med se spet so enega dobile. Cveti lipe naj ljubav do domovja bi znanili; združeval si hrabrost z njo vselej, o prijatelj mili. Od njega se poslavlja brez grenkobe, po moško in modro� Za teboj ne bom več plakal, saj si srečo že učakal: Bog plačilo Ti je dal. V grob si v tuji zemlji legel, večno krono si dosegel; – vse trpljenje si prestal. 907 Če je prav verj eti pesmi A lojziju Grude n, brat u j unaku (†12. nov . 1917 na r omunskem bojišču) je Retenski izgubil dva rodna brata� Lahko pa da tako poimenuje dva bojna tovariša� Kakor koli že, čustvom ne dovoli blizu zaradi državnih interesov – vsaj v (objavlje- ni) pesmi� Utrinja solza se z oči, a ustavim jo: nikar! Solz žalosti nič treba ni, saj sebe dal si carju v dar. Kjer voda Donave šumi, počivata mi brata dva. Srce za njima hrepeni – po snidenju gor vrh zvezdá! 908 904 Domoljub XXIX, št� 42, Ljubljana, 19� oktobra 1916, 551� 905 Zmeraj poudarja, da je bil invalid� 906 Fr� Velkavrh je bil dijak ljubljanske realke, doma v Mostah pri Ljubljani� Kot vojak je bil tele- fonist pri ces� gorskem polku štev� 2� Odlikovan je bil z malo in veliko srebrno svetinjo� Padel je 19. avgusta v ll. soški bitki. Od mine zadet je bil mrtev v nekaj trenutkih. Mladenič je bil zelo plemenitega srca in značaja. 907 Domoljub XXX, št� 36, Ljubljana, 6� septembra 1917, 427� 908 Domoljub XXX, št� 49, Ljubljana, 6� decembra 1917, 582� pesnenje_09.indd 321 3. 07. 2020 12:27:59 322 Prav tako v nadzemsko snidenje zaupa M� Z� V slovesu Ivanu Ladiha iz Trebnjega, umrlemu v ruskem ujetništvu, 909 čeprav obžaluje, da je ta umrl tako zapuščeno in bo ostal zapuščen: » ne boš v domači zemlji snival, / četudi vse si zanjo dal.« Limbarski je tu zastopan s po eno pesmijo za tri leta� †Jožefu Kunaverju, je namenil pesem Ni ga več … V vmesnih dveh kiticah je dogajalni prostor na domu padlega: najprej, kako se pogumno poslavlja od domačih, v tretji, kako turoben molk zlovešče pretr gajo udarci ure, prva in zadnja kitica pa se mudi ob njem na bojišču: Mrtev je in ni ga več … Smrt se je mrzlo v obraz mu ozrla, mrtvega v hladno gomilo zaprla, roki junaški iztrgala meč. – Mrtev je zdaj in ni ga več … […] Bilo je mladega jutra zarano, smrt je hitela čez bojno poljano ter dotaknila se mladega čela, naglo izginila žrtve vesela. Za domovino je pal krvaveč daleč na tujem – ni ga več … 910 Pridi mi napr oti – v raju! Pesem v spomin T ovarišu †Ivanu Lotriču iz Lipnice pri Kropi, ki je padel dne 1. oktobra 1917 na gori Campigoletto pri Asiago je sestavljena iz že znanih formul o načinu smrti, pretr ganih mladih načrtih, s hvalo padlega in upanjem v nadzemsko srečanje. Sama moderna oblika še ne pripomore h kvaliteti pesmi, le konec prisrčno domač: Mir s Teboj, prijatelj zvest! / Nisva si – žal – r ok podala / na usodnem, smrtnem kraju, / pa saj skoraj bova se sestala, / pridi takrat mi napr oti v – raju!« 911 Spominčica junaka †Francu Gr oboljšku, ki je padel v bojih za Assiago dne 14. okto- bra 1917 je pravcata kontemplacija o prehodu z zemeljskega bivanja v večnost: […] Zrl sem Te odhajati z bojišča, plavati pod zvezde črez grobišča v kraj miru, odkoder ni vrnitve, – po plačilo. Bilo vas junakov je število h Knezu ste korakali pojoči, kjer glasé se večne epopeje … Tvoja pot nad morjem solz se boči, iz trpljenja in težav vodeča, tja, kjer Kralj junaške čine šteje, kamor bol ne seže več moreča. 909 Domoljub XXX, št� 36, Ljubljana, 6� septembra 1917, 428� 910 Domoljub XXIX, št� 1, Ljubljana, 6� januarja 1916, 11� 911 Domoljub XXX, št� 47, Ljubljana, 22� novembra 1917, 560� pesnenje_09.indd 322 3. 07. 2020 12:27:59 323 Palmo zmage vidim v Tvoji roki, častno Tvoje zrem odlikovanje. Kdo opiše Tvoje radovanje? – Svet pa solz namakajo potoki … 912 Zadnja želja (Padlemu Stankotu v spomin), skrita za kratici M� K� , je oblikovno do- gnano besedilo z ganljivo poraznim sporočilom: Pod cipreso, pod cipreso rad bi v grobu spaval jaz, kadar črno mi zaveso smrt potegne pred obraz. Listi padejo z drevesa vrt pokrije beli srež, a cipresa, a cipresa spomenik ostane svež. Svet naj gleda nje zelenje bere i pomen njegov; kaj mi bilo je življenje? Zelen up, – a brez sadov! 913 T akšna ugotovitev ne velja le za (posthumni?) izjavni osebek, temveč za celotno ar- mado fantov in mož v avstrijski vojski. Nagrobnica V arianta posmrtnice je nagrobnica, ki bolj na splošno upoveduje motiv padlih� Kmalu so se poleg bojišč začeli vrstiti grobovi, posamezni ali množični in nastajale so številne spominske pesmi kot izrazi splošne žalosti za padlimi rojaki daleč po svetu. V ečina med njimi je padala in umirala v najboljših, najbolj vzdržljivih moških letih, ko bi za dom in domovino resnično lahko storili največ. Spominske verze so praviloma pisali bojni tova- riši 914 padlih, zat o dajemo tu prednost eni redkih ženskih imen, Marjeta Sršen, ki se jim pridružuje s pesmijo Ob junakovem grobu! 915 Dolga pripovedna pesem bi bila rada sočutna, vendar se ji to ne posreči docela, ker najbrž bolj sloni na časopisnih poročilih v zaledju o bojih na frontah kot pa na osebni izkušnji o izgubi ljubljene osebe� V pesmi Na vojakovem grobu je ritem tako hiter, kot da izjavni subjekt smrti sploh ne jemlje zares; nekateri stavki si med seboj logično nasprotujejo. Se je pa Fr . Pavšiču posrečila kitica: 912 Domoljub XXXI, št� 1, Ljubljana, 3� januarja 1918, 9� 913 Domoljub XXXI, št� 38, Ljubljana, 19� septembra 1918, 396� 914 Pesmi so tu razvrščene kronološko po letih, znotraj njih pa strogo zaporedje ni upoštevano, ker se objave pač niso mole držati zaporedja smrti padlih. 915 Črtast zvežčič, str . 60–61, Nahajališče: AS, referat II, fasc. 333, Arhiv Slovenca – Pesmi/III. Pogovor Zdenke Primožič z nečakinjo Marjeto Seršen – Koren. pesnenje_09.indd 323 3. 07. 2020 12:27:59 324 Po svetu širokem divja še prepir, za taboj pod zemljo je sklenjen že mir, v trdnjavi najboljši si tu zakopan, kjer ni se več bati ne krogel, ne ran. 916 Jože Urbanija-L imbarski je to doživljal čisto drugače in gotovo so njegovi Grobovi junakov s prestopno rimo in dolgimi vrsticami brez vsakega odvečnega besednega krasja ena najboljših pesmi te vrste: Galicija zemlja nezabnih, krvavih spominov, nad tabo obzorje se v solnčno bodočnost odpira. O, koliko skrila za vedno avstrijskih si sinov – na sveže gomile poletno se solnce ozira . . . V dolinici ozki pod gozdno višino Karpatov, za borno rutensko vasjo sc dviguje gomila, prostorna, visoka, pokriva junakov – pet bratov, po narodu svojem, po zemlji, ki jih je rodila. Na skalni višini, na bregu pod bukvo košato, dviguje ob grobu se križ s pomembnim, preprostim napisom: Tu spava junak, zaslužil svetinjo je zlato za čine junaštva. – Strmim z globokim utisom . . . Tu našel si smrt, oddaljen od svoje neveste, ki rane krvave ji misel bolestna povzroča, da v njeno bližino te več ne pripeljejo ceste … Potrta pozdrave ti s solnčnimi žarki sporoča. Ob cesti, ki pelje v prostrano gališko ravnino, počiva junak, posestnik in ljubljeni oče. O kdo bo opisal vso žalost, bridkost, bolečino, preštel vse solzé, ki žena in deca jih joče. Potrt zrem v ravnino naprej: ob potih in cestah grobovi. Pobožno obstajam ob njih v molitvi za vrle junake; kako so mi dragi ti mali in tesni domovi; ki v svojo ožino oklepajo naše rojake! Spomin vam nesmrten in večna vam slava, junaki, za dom in cesarja mladeniško kri ste prelili! Utihnil bo boj, razgnani viharni oblaki, spet žarki miru bodo zemlji avstrijski svetili. In vaše grobove bo s cvetjem ovila narava, bogato napletla na vaše površje zelenja, mnog grob bo zaraščen, nezabna pa v narodu slava avstrijskih junakov, ki dom so oteli trpljenja. 917 T iha noč na gr obih plaka je pesem, v kateri isti avtor nekaj mesecev pozneje žrtev ne sprejema več brez upora. Silijo ga k razmišljanju: 916 Domoljub XXVIII, št� 44, Ljubljana, 4� novembra 1915, 638� 917 Domoljub XXVIII, št� 39, Ljubljana, 30� septembra 1915, 569� pesnenje_09.indd 324 3. 07. 2020 12:27:59 325 Po bojišču stopal sem potrt v polumraku, s puško med mrliči; v pozni zarji so rudeli griči, tu okrog pa vladala je smrt … Grozne žrtve, – kri na bojnih tleh; mnogim danes srce je odbilo, kopljejo tovarši jim gomilo: dom miru, počitka v težkih dneh. In presunjen gledal sem prizor, in razmišljal sem usodo ljudstva: Kje so srca, kje ljubezni čuvstva, kje usmiljenja prelepi vzor? Svet brezčutni, ti-li solz ni mar? Klic in jok bolestni te ne gane? Nemo gledaš grozovite rane, v srcu mrje ti ljubezni žar. Ti molčiš; a zvezdnato nebo se solzi, ko zemljo kri namaka; hladna noč na grobih tiho plaka, milo zvezde na gomile zro. 918 Jože Urbanija-Limbarski naturalistično, sočutno in malo patetično obnavlja boj v spomin Padlemu tovarišu v trenutnem mirnem presledku – v zavesti, da tudi on smrti ne uide� Sceno je oblikoval v svobodnem verzu: Krvavi boj za hip pojenjal je nocoj. Sočutna noč hladilni prt molče razpenja nad Teboj, ki v krvi spiš … Prestana je junaška smrt, ne čutiš ran, in strah pred bojem je prestan. Ob Tebi meč krvav leži iz rane teče gorka kri za dom na bojno polje … Junaško si prestal napore, kot hrabri le junak jih more; prejel si tam zmagalni venec in palma te krasi, mučenec. Naj lahka bo Ti tuja prst! Naprej! doni iz naših vrst. Tovariš z Bogom! 918 Domoljub XXIX, št� 15, Ljubljana, 13� aprila 1916, 206� pesnenje_09.indd 325 3. 07. 2020 12:27:59 326 Saj kmalu snideva se tam, brezčutna smrt preti zdaj nam! Že spet grmi … Tvoj meč vihti zdaj druga roka, in v drugi Tvoja puška poka. Ti v krvi pa ne ganeš se, končano je. Saj dal si domu na oltar kar bilo ti je najbolj drago; na svidenje! tovariš moj, prišel bom kmalu za Teboj uživat večni mir in zmago. 919 Limbarski tako kot veliko drugih Ob tovariševem grobu refleksivno blagruje padle- ga in ga časti: Poznam prostorček vrhu skalnih sten, ob strani križ dviguje se lesen, pod njim tovariš, mlad vojak počiva, po vroči bitki truden mirno sniva. Na grob kristalne zvezde sijejo, v dolini boj tovarši bijejo; o blagor Ti, v deželi onkraj groba; skončan je boj, prestana svetna zloba. V gomili hladni rane ne skele, utešene po domu so solze; vse, kar v življenju Te je kdaj težilo, se v zlato krono je izpremenilo. Zmagalca v raju palma Te krasi, da name zreš, ob grobu se mi zdi; Ti v siju raja – tu na zemlji tema ob grobu me klečečega objema. V bližini moji si zapustil svet, nad zvezdami se bova našla spet. Na svidenje tam v boljši domovini, ne zabi me trpečega v tujini. 920 919 Domoljub XXIX, št� 47, Ljubljana, 23� novembra 1916, 611� 920 Domoljub XXIX, št� 5, Ljubljana, 3� februarja 1916, 64� pesnenje_09.indd 326 3. 07. 2020 12:27:59 327 Z navedeno pesmijo si je izdatno pomagal desetnik Viktor Vidmar 921 v pesmi V slovo junaku. 922 Domoljub 923 jo je kljub temu objavil, najbrž pieteti na ljubo. T u je objavljena s študij- skim namenom za dokaz, da je procese medbesedilnosti mogoče odkrivati tudi v bogatem pesemskem opusu iz prve svetovne vojne, in to kot kaže prav po zaslugi glasil, ki so jih slovenski vojaki dobivali medse� 924 Invalid Jožef Mohor Padlemu tovarišu namenja sedem toplih preprostih štirivrstičnic, kakršno je pristno tovarištvo med iskrenimi ljudmi: Zvezdice medlijo, luna se potaplja; v prvih solnčnih žarkih zadnja teče kaplja. Kot rubin rudeča, glej, je kri junaka, ki ovenčan s slavo me v nebesih čaka. Pal nocoj je v boju, mirno zdihnil vdano; da bi videl dom še – ni mu bilo dano. Bil je zvest tovariš, priden, kakor mravlja; srébrna svetinja jasno ga proslavlja. Daleč tu na tujem njega je gomila; mati nikdar nanjo solz ne bode lila. Vendar bodo tebi svečice gorele, in iskrene solze zate, dragi, vrele. 921 Prim� : »Poznam pr ostorček tam vr h skalnih sten, / kjer križ na gr obu dviga se lesen; / pod njim prijatelj moj počiva, / po vr oči bitki sladko sniva. // Pozdravlja tiho te le solnca soj; / v bližini pa besni krvavi boj. / Oj, blagor tebi onkraj groba / poplačana ti je zvestoba. // V gomili hladni rane ne bolé; / utéšene po domu vr oče so željé. / Bridkosti, ki so te težile / v nesmrtni venec so se zlile. // Zdaj venec zmage v raju te krasi / Mor da še meni kmalu zažari / dan svidenja, ki me privede / v nebeški raj in pa do tebe. // Dotlej pa spavaj mirno in sladkó / junak. Naj bo ta pesem ti v slovó. / Raduj se v boljši domovini! / Nikar ne zabi nas v tujini!« 922 Anton Klemenčič, rojen 1895 na Lokvici pri Metliki. P a d e l n a s o š k i f r o n t i l e t a 1 9 1 5 . 923 Slike in črtice z bojišč, Domoljub XXIX, št� 22, Ljubljana, 31 maja 1916, 299–300� 924 Po kakšni poti, je stvar posebne študije, če je ta še sploh mogoča. pesnenje_09.indd 327 3. 07. 2020 12:27:59 328 Svečice molitve jaz ti bom užigal, ko se tožen duh moj k tebi bo povzdigal. 925 K� L� [= Karl Linhart] je ob posebnem spominu na vse rajne / pokojne posvetil v vojni padlim pesem Vsi sveti – 1916. V njej pesnik refleksivno personificira s krvjo namočena tla: »zemljica« noče več » požirati« človeške krvi: Zemljica bi rada spala zimsko svoje hladno spanje, sanjala bi rada zala spomladanske svoje sanje, – lovorike, palme zmage iz naročja bi rodila, […] Drugi del pesmi se prostorsko dogaja na množičnem vojaškem pokopališču. Vse na- rodnosti, / jeziki, vse vere, / vse zbrala je tukaj / jeklena usoda.« Ob grobovi h j e neskončna vrsta domačih, a tudi ob njim neznanih se marsikdo ustavi: »In solzice grenke / na tujem grobu / preliva oko / človeške ljubezni.« 926 Psevdonimni Retenski se na ta dan mudi Na grobeh na domačem pokopališču. T am se domači spominjajo bogvekje pokopanega sina. Le narava je poskrbela zanj: »Iz groba privabila / je zadnji cvet jesen; / kot s solzami kropila / je r osa gr ob zelen.« 927 Splošni znani, a literarnim krogom odmaknjeni pesnik A� [nton] Hribar 928 je Padlim junakom namenil pesem s prošnjo pomladi, naj pokrije s cvetjem gredice, ki jih »božja dekla, bela smrt / marljivo prerahljava« [= rahlja, prekopuje]� Po skalnih, zritih kraških tleh posej jim jaglič po grobeh; Junakom v vek naj trobi spominščico na grobi! Junakom sred karpatskih šum naséj jim zvončka belih trum: Z grobov naj jim zvonijo nesmrtno melodijo. In na grobéh snežnih planin, kjer mrè za dom slovenski sin, na prsi pni planike junaštva spomenike. Da nikdar ne pozabi Vas, junaki, polje, šuma, kras: 925 Domoljub XXIX, št� 6, Ljubljana, 10� februarja 1916, 77� 926 Štajerc, XVII, št� 44, Ptuj, 29� oktobra 1916, 2–3� 927 Domoljub XXX, št� 44, Ljubljana, 1� novembra 1917, 524� 928 Anton Hribar (1864–1953) Življenje in delo prim. Leksikon Slovenska književnost, 142� pesnenje_09.indd 328 3. 07. 2020 12:27:59 329 Pomnik Vam bodo stale planin granitne skale! 929 Lorenz Prestor je v ruskem ujetništvu padlim prijateljem posvetil eno svojih številnih pesmi z narečnim pridihom: 1. Tiše listje nam šumi Bratov naših ne budi Spejo tukaj v sredi Rusije Znami domov več ne pojdejo 2. Globoko v zemljo smo jih djali Na grob kriš smo jim postavlji Spomin ostal bo vekomaj Bog jim daj nebeški raj. 930 Smrtni žetvi mladih slovenskih fantov se je poklonil znameniti pionir slovenskega poklicnega gledališča Ignacij Borštnik: 931 Kje? Kako, čuj brusijo sekire in kose klepljejo povsod…! Gorje vam, senčnati vi gozdi, gorje ti, mladi poljski plod! Orožje v soncu se leskeče, vrvé v krvavi boj voljské [sic!] Kdaj vrnete se zmagonosno, da stisnemo si spet rokè? Posekani so gozdi hladni in pokošeno je poljé … Ne vračajo se k svojim dragim – pokriva grob jih – Bog ve kje? 932 Kje so? Jemal jih je dan in jemala jih je noč, še v srcih so bili veseli, vsi v nagljih po prsih, v rokàh rožmarin in pesmi so srčkane peli. In nihče ni vprašal, kam fantje gredó kje duša za njimi zaplače – 929 Domoljub XXX, št� 17, Ljubljana, 26� aprila 1917, 200� 930 Luthar, O žalosti niti besede, 139� 931 Prim� Osebnosti, veliki slovenski biografski leksikon od A do L, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, 92� 932 Ignacij Boršnik, Kje?, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 32� pesnenje_09.indd 329 3. 07. 2020 12:27:59 330 in nihče ni vprašal, če vrne jih kàj v zelene se kraje domače. In nihče ni vprašal, kdo križ zasadi v peščeno, predaljno gomilo, ko fantom veselim bo mlado srce v tujini za vedno odbilo. Jemal jih je dan in jemala jih noč, vesele, vse v pisanem cvetju … Nazaj pa jih ni, od nikoder jih ni, ne tihih, ne v srčkanem petju. 933 Kot priča pesem Iva-na Grudna je bil med prvo svetovno vojno če ne prej, znan vseh mrtvih dan, le da se je praznoval 2� novembra 934 in ne 1� novembra kakor dandanes� Korporal Ivan Gruden se zelo umirjeno spominja tega dne in zajema v svojo pesem Vseh mrtvih dan, zares vse pokojne, ne samo vojake Vseh mrtvih dan … Spomin je vseh, ki se od nas ločili po zemeljskih so težkih dneh. Glej, v božji njivi po grobeh so se porazvrstili. V kotičku malem pod zemljo počiva trup zemljana; tam solze gorke v grob teko in prošnje tihe gor v nebo vseh mrtvih dan zarana. Očeta že zapustil sin in mož je tožno vdovo. Za carja daleč sred ravnin junak je padel; nanj spomin nam zbuja tožnost novo. Rudi [= rdečì] 935 pod ognjem se ravan; za bojem v mirni trati vojak je našel grob hladan; zasvetil mu je dan krasan, v nebá višavi zlati. 936 933 Rudolf Maister , Kje so?, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 24� 934 V krščanskem kulturnem krogu je pač imel drug pomen – vernih duš v vicah. 935 Ruda je posamostaljen pridevnik ženskega spola in pomeni rdečo snov . Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Založba ZRC SAZU, T retja izdaja, Ljubljana 2016, 655. Vprašanje je, ali je tu glagol uporabljen izjemoma ali je bil v avtorjevem krogu splošno znan� 936 Domoljub XXIX, št� 44, Ljubljana, 2� novembra 1916, 574� pesnenje_09.indd 330 3. 07. 2020 12:27:59 331 Pismo Že naslov priča, da je temeljno vprašanje te literarne vrste stik, povezava. T ematizirajo jo pošiljatelj, naslovljenec, sporočilo in točke njegovega sprejema ali oddaje. Osrednje gibalo tega imag inarnega dopisovanja je vprašanje fizične eksistence. Motivom zunanjih okoliščin se pridružujejo diferencirani razpoloženjski motivi, ki pričajo o individualnosti in delni intimističnosti besedil te literarne vrste. Pisma skrajšujejo razdalje med odsotnimi, naslovniki so praviloma resnični, le redko imaginarni. Prejšnjo in tukajšnjo rubriko povezuje Izgubljeno pismo na doberdo- planoti leta 1917, saj gre za posmrtnico, lahko pa tudi nagrobnico, ki jo je Anton Seliškar 937 posve- til za tiste čase mladoletnemu 938 »†Mirku V erbič-u, kadetu pri metalcih min v spomin!«: Osemnajst mladih let, ujetih v zeleno vojaško obleko, pod težo puške, patronov in nahrbtnika, beži od povelja do povelja … Dan in noč nastavljajo jih sovražnim brzostrelkam, sovražnim bajonetom, lastnim topovom, in samokresom krvnikov, ki za nami gonijo nas mlado zver na plen … - - - - - - - - - - - - - - - - - - - Nocoj je lep večer, mirna je Doberdo-planota, vse spi! O, blagor njim, vsi oni, ki nocoj že spe, nikdar v življenju tem se ne zbude … Nocoj je lep večer, igram se s puško, tovariša več nimam živega, igram se s puško, premišljujem: Kaj bi povedali vsi bataljoni, ki so na Doberdo-planoti obležali. kakor storži se mi zde, veter jih na tla je stresel, nad njimi smreke pa šume, najlepšo pesem novih dni, ko človek – zver postane človek – Bog. Nocoj je lep večer, še na mater se ne spomnim, 937 T reba ga je ločiti od T oneta Seliškarja! 938 Polnoletnost se je tedaj štela od 21� leta naprej� pesnenje_09.indd 331 3. 07. 2020 12:27:59 332 še dekle mi je vsa tuja, ob prelepi misli novih dni, ki jih srce ne doživi … Osemnajst mladih let, ujetih v zeleno vojaško obleko, sredi mrtvih bataljonov, igra se s puško, čisti bajonet in čaka novega povelja … O, blagor vam, vi mrtvi bataljoni, vas je pobratila vse opraščujoča zemlja; mi pa moramo obsedeni ubijati in misliti na zlati čas, ki ga srce ne doživi … 939 Kljub pripovednosti pesem ohranja tudi lirično napetost in je ena najboljših v obrav- navanem opusu� Korporal Ivo [Gruden] pošija Mamici za god objavljeno 940 pesmico in se ji priporoča za molitev, da bi se lahko kmalu vrnil k njej� Tudi naslednje leto ni pozabil nanjo, toda s pretresljivo novostjo: Že v četrtič rože vzcvele spletam ti za god, kar je zginil mir 'z dežele, boj se vnel povsod. Tretji sin ti že podajal roko je v slovo, eden le je še prihajal, dveh nič več ne bo … Vem, o mati, da presilna bol je delež tvoj, a beseda tolažilna mal naj dar bo moj! Čuj me! Gori tam zvezdice božje že vedo: zopet kmalu nam stezice tamkaj se snido. In zato v tolažbo, mati, naj ti bo spomin: dva sta srečna v zarji zlati gori vrh višin … 939 Anton Seliškar, 1915–1918, Opr oščenje, Samozaložba, Maribor 1923, 19–20. 940 Domoljub XXX, št� 11, Ljubljana, 15� marca 1917, 127� pesnenje_09.indd 332 3. 07. 2020 12:27:59 333 Eden le ti zdaj podaja rože te za god z vročo željo: mir iz raja Bog ti daj povsod! 941 T u se prvič pojavi kot konkurenčna moškim avtorica Gorenjka M. J. s pesmijo Pošte ni … Škoda, da ne vem(o) njenega imena. Pesem je žensko klepetava, verzi ji tečejo ne- verjetno gladko, dekle, ki zaman čaka na odgovor , se je že sprijaznilo z dejstvom, da ga ne bo dočakala in to slutnjo ji potrjujejo tudi neprijazni ptiči: Fant je moj na vojski, Ruse strelja, vzela ga je tista žalostna nedelja, ko so ob vogleh na liste rmene gledale s solzami plahe žene, jokala prestrašena dekleta, zgrinjala se deca krog očeta, fantje pa se delali vesele, v tiho noč so pesmi jim donele, da večer je lep, da bo zavber dan, da marširali bodo v tujo stran. Vsak dan pošto pazim, upam, čakam, tedne čakam, pišem sama, plakam, v solzah plavajo mi črke črne, poštar pride, moja pisma vrne. O Vsih svetih bila bi poroka, zdaj pa? – V srcu misel stoka: fant na vojski, morda že pod rušo molit prosi me za revno dušo. Oj. Marija, vem, ti si mimo šla, milo, vsmiljeno ga pogledala? Vsaj za eno, zadnje pozdravilo dala bi škrjančku naročilo, ki je polko plesal mu nad njivo, lastavko poslala lahkoživo, ki je strigla zrak mu okol strehe, prepelico, ki je sredi lehe drobno mu v veselje prepelila, da bi še enkrat ga zveselila, pa jih ni in ni; solnca šli iskat daleč so od nas, dol na laško plat. Črni vran s požrešnim kljunom kraka, se ponuja, moje pošte čuka, sivi sokol krili si peroti, daleč tja za Vislo je na poti jastreb se srdito z lipe čmeri, plen diši mu, tja na sever meri 941 Domoljub XXXI, št� 12, Ljubljana, dne 21� marca 1918, 133� pesnenje_09.indd 333 3. 07. 2020 12:27:59 334 kljuvat očke bi ta družba rada, kopat s kremplji v prsih srca mlada, ko se vrnejo, pošto prineso, da moj fantič spi, in da vstal ne bo. 942 Druga pesem Stari oča, upesnjuje ostarelega vojaka, ki se je sredi 19� stoletja pod vodstvom Radeckega tolkel v avstrijski vojski proti Italijanom na naštetih bojiščih in v skladu z moralno pravičnostjo verjame, da se jim bo sedanja vojska maščevala za njihove poraze. T o je bilo pač še čisto na začetku prve svetovne vojne, ko se Italija še ni priklju- čila antantnim silam: Na zapečku stari oča star kot zemlja, gluh kot buka, kadar pridem mimo njega, pa za ramo me pocuka. 'Franca, daj, preberi starcu, kaj že neki vojska pravi, al jih bodo ? – Al po starem naš se regiment postavi?' Pa mu kažem novi Glasnik, vpijem, – vse po vrsti greva skozi Ravarusko, Krasnik, v Belgrad, Šabac, do Valjeva. Kam že noter na Francosko nemška vojska se razteza; o Angležu, da mu ladje Prus na dno morja pogreza. 'Saj sem rekel, saj sem pravil, Bog sedaj cesarje vaga. To jo bodo izkupili, naša bo nazadnje zmaga. Kupljen je bil Garibaldi, z zlatom plačan od Angleža, zdaj bo pa na njega padla močne božje roke teža. Uj kako grdo Francoz je nas na Laškem osleparil! Zdaj ga bo s pravično šibo Bog po tilniku udaril. Bog drži s cesarjem sivim, ž njim in z našo domovino: maščevana bo Madženta, maščevan bo Solferino.' 942 Domoljub XXVII, št� 42, Ljubljana, 15� oktobra 1914, 679� pesnenje_09.indd 334 3. 07. 2020 12:27:59 335 Tu umolkne stari oča, solzo z lica si obriše, pa z zapečka se pomakne k nam do mize, v kotu hiše. 'Naš bo zmagal, to vam pravim, naš, ki samo svoje brani. Da bi še Radecki živel, da bi zdaj mu stal na strani! Ej, Radecki s sivo glavo pa s patnoštrom v veli roci jo je jahal v boj krvavi ; – – Mož –, da ni jih več, otroci! To sem sklenil, ko izdahnem, ko počivat v grob se vležem, prva pot mi bo v nebes h k njemu, da mu v roko sežem. Zdaj tam gori vojsko vodi, prosi, da bo Bog pomagal; in zato se zanesimo: Naš bo zagotovo zmagal.' Na zapeček zleze oča, tajno tiho je po hiši. Na patnoštru le rožljanje jagod se z zapečka sliši. 943 Šaljiva pripovedna pesem v štirinajstih vrsticah deluje blagodeno s svojo uvidevnostjo do starega očeta, katerega vojaška zainteresiranost je imenitno inscenirana. Uredništvu Domoljuba je tako ugajala, da jo je v odlomku od osme do enajste kitice ponatisnil še naslednje leto: »V spomin nam prihajajo vrstice, ki jih je napisala že lansko jesen »Gor enjka« v našem listu v pesmi 'Stari oča'. 944 Tretja pesem Rožmarin zaliva, upa …od iste avtorice še zmeraj gladko teče, njeno sporočilo pa je melanholično, podobno številnim drugim, kako matere kljub zaupnim mo- litvam zanje zaman čakajo vsaj na pošto od njih: Ne odneha; le zaliva skrbno rožmarin, in srce si z upom polni, da se vrne ljubi sin. Ko odhajal, mati v solzah naredila mu je križ: Bog te čuvaj, dragi sinko, da se kdaj ne izgubiš! Zate bom noči prečula, in molila zate dni; 943 Domoljub XXVII, št� 44, Ljubljana, 29� oktobra 1914, 709� 944 Domoljub XXVIII, št� 21, Ljubljana, 27� maja 1915, naslovna stran (321)� pesnenje_09.indd 335 3. 07. 2020 12:27:59 336 rožmarin bom zasadila, ki naj up mi okrepi. Lučka bo pred Njo gorela, ki mi lajša vso bolest, vse bom srčno prebolela, če bo čista Tvoja vest. In odšel je sinko zlati šel junak v krvavi boj, je s slovenskimi sobrati se boril za narod svoj. Mati pismo je pisala in prosila je gorkó, naj jo s črko vsaj obišče, da ne bo solzno okó. 'Rožmarin ima zelenje, ki mi znači upanje; skoro čutim v njem življenje. Ti se vrneš skoraj že.' Toda sinko v dalji umira, pisma, mati, ni več bral. Rožmarin že tudi hira: sinko v boju tam je pal. 945 Vse te tri pesmi so fiktivne in se ne nanašajo na konkretne osebe. Zato so tudi lahko lahkotne, je pa v tej zadnji z motivom »r ožmarina« in »slovenskih sobratov« zaslutiti za- vestno narodno pripadnost� Pošiljatelj Fr . Demšar z Malenskega vrha služi za naslov pesmi v obliki pisma doma- čim. T u se topografski podatki med seboj ujemajo, o avtorjevi identifikaciji ni dvoma. 946 Poleg pozdravov se ponavlja kontekst, ki na začetku vojne morda še ni bil tako krut, kot pozneje: Pozdravljam Vas iz tega kraja, kjer strel nas noč in dan obdaja. Žvižganje krogel, grom topov vsak dan za nas pozdrav je nov. Pozdravljam ljube vse vaščane in znance vse tja čez Poljane, Pozdravljeni bodite vsi, če tu za dom prelijem kri. Koleno mi za mizico je, globoki jark posestvo moje. Tu ždim in čakam noč in dan, dokler sovražnik ne bo vgnan. 945 Domoljub XXIX, št� 45, Ljubljana, 9� novembra 1916, 587� 946 Še toliko manj, ker sta se med drugo svetovno vojno vključili v tovrstno ustvarjanje tudi dve njegovi hčeri ali vnukinji. Prim. Marija Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, Loški razgledi XXII, Škofja Loka 1975, 241–258. pesnenje_09.indd 336 3. 07. 2020 12:27:59 337 Naj bo trpljenje Bógu v slavo ki čuva naj nam očetnjavo; če krogel pa pojenja blisk, do neba čul se naš bo vrisk! 947 T opničar Luka T om s T rojan na Kranjskem je že spomladi leta 1915 podpisan pod pismom z zelo stvarno vsebino: »Ker sem ravno dobre volje, Vam povem še to-le«: Iz vojske Vam poročam, le žalostne reči. Drugače pač ne morem, drugače pač mogoče ni. – Kaj tu ljudje trpijo, popisat se ne da. Govorit le tisti more, kdor vojsko sam pozna. – Tud Vi doma trpite, trpi pač celi svet – a, kdor v vojsko mora, ta je najbolj zadet. – Zatorej potrpite, saj bo enkrat boljše še. Ko enkrat vojska mine, bomo radvali se. – Zame ne skrbite, sem vedno čvrst in zdrav. Četudi včasih lačen, vedno mi je prav. 948 Domoljub ga je širokogrudno objavil. Obstaja pa tudi možnost, da je pesem nastala po naročilu za dvigovanje morale med vojaki. Za drugo pismo V tolažbo svoji dragi družinici to velja še toliko bolj, saj je klasično pismo o – tokrat seveda bojnih – novicah na strani pišočega z izrazi topline do vseh domačih in upanjem, da bo še vse dobro: Tuje snežne ve poljane – gosto s kočami sejane, kjer odmeva vojne glas; mrzla burja tukaj vije, redkokdaj nam solnce sije, redek je vesel obraz. V kočah revščina domuje, jok in stok povsod se čuje; od topov zamolkli grom. Strojne puške tu regljajo, repetirke prasketajo, bleda smrt ima svoj dom. 947 Domoljub, leto XXVIII, štev� 33, V Ljubljani, dne 19� avgusta 1915, 485� 948 Za brambo domovine in čast A vstrije / Slike in črtice z bojišč, CXLIV/ Domoljub XXVIII, št� 15, Ljubljana, 15� aprila 1915, 235� pesnenje_09.indd 337 3. 07. 2020 12:27:59 338 Misli moje čez dobrave in čez bojne te planjave v rodni dom mi pohite. Nič ne moti jih grmenje, ne topov ne pušk šumenje, – ne sovražne tam vrsté. Čez poljé in čez dobrave pošljem mnoge tja pozdrave v hišo belo sred vasi. Moji dragi tam so zbrani, ljubi mi obrazi znani, tam obitelj moja si. Mama deci tam šepeče, solza ji v očeh leskeče: 'Ljubi Bog ga var'je naj' Z molkom v roki tam trepeče prosi vdano in goreče: 'Vrni Deva ga nazaj!' Ljuba ženka, deca blaga, stara mamica mi draga: V duhu vedno sem pri vas. Saj bo vojna le minila, midva bova se vrnila, Dan vesel bo ta za nas! 949 Pesem Prijatelju je jezikovno in pesniško nadarjen župnik-infanterist Janko Maierhofer pisal veliko bolj odkrito in neposredno. Vsa čast Domoljubu, da je bil pripravljen obja- viti tudi pesmi s kritično vsebino na rovaš najbrž kar budne cenz ure. V endar bi bilo treba preveriti, ali so res prihajale s fronte ali so jih naročeno pisali najeti avtorji. Oblikovno so namreč tako dodelane, da si je težko misliti, da bi jih kdo pisal v takih razmerah, kakršne so v pesmi opisane� Doma smrčite na blazini perni, kosti pa moje so na tleh v kaverni; pod dile sega nam ostudna luža, ki vojne kvarni zrak nam še okuža. Čez dan ležimo – stlačeni slaniki, ponoči mahamo – čvrsti vojniki! Zdaj puška, bajonet in zdaj lopata je v rokah nam sred kamenja in blata, Nad glavami pa kakor suha toča odbijajo se krogle – muz'ka vroča. Žž-bum! Žž-bum pritiskajo kanoni, ki vžiga jih sovražnik Makaroni; a mi stojimo trdno kakor skala, da Trsta laška zver ne bo pobrala. Bog daj, da s soško bitko bi deseto 949 Slike in črtice z bojišč, Domoljub XXIX, št� 2, Ljubljana, 13� januarja 1916, 24� pesnenje_09.indd 338 3. 07. 2020 12:27:59 339 odnesel jaz kot prej še celo peto! Pri sv. maši tudi se me spomni, tako pomagaš v stiski mi ogromni. 950 Le koga je najel Domoljub za pesmi, ki se je zmogel vživet i v trde razmere vojakov na fronti in to spraviti v dognano obliko s finim humorjem. Je pa res, da so bili vpoklicani tudi bogoslovci in duhovniki kot kurati in kdo od njih je imel tudi pesniško žilico. Mati piše pismo belo je pesem Alojza Gradnika pod naslovom Grob v tujini� 951 Poglavje o kronološkem vidiku pesnjenja med prvo svetovno vojno s Karpati in Ogrsko daje od- slej tej pesmi zgodovinsko ozadje. Zaradi spevne melodije in otožnega dialoga se je tako priljubila, da se je sfolklorizirala: Mati piše pismo belo, si še živ, ne pišeš nič, pismo v ogrsko deželo v kljunčku nese droben ptič. Tam, kjer gore so Karpati, tam ni cest ne belih hiš, tam na zeleneči trati, grob stoji, na grobu križ. Tam se drobni ptič ustavi, pismo belo izpusti, veter zašumi po travi, grob pa tiho govori: Reci mamici preljubi, da mi je prav dobro tu, naj še ona pride k meni, jaz ne morem več domu. Mati čaka, čaka, čaka, kje si tako dolgo bil, mali ptiček pa zaplaka, mati mrtev je tvoj sin. 952 T reba je ločiti med obliko pisma in motiviko pisma. Navedene pesmi so v obliki pisma, medtem ko sledi pripovedna pesem v folklorni poetiki z motiviko pisma Mati kliče sina. Dvajset štirivrstičnih kitic dolga pesem o sinu, ki kot Marijin častivec odide v vojsko je prav dramatična. Mati joče za tremi padlimi sinovi, četrtega pa objokuje zaradi sporo- čila, da je izgubi l vero. Zanj moli kakor je sv . Monika za sina, pozneje sv . A vguština. Sin je v boju ranjen in zdaj prosi Božje ljubezni. Približa se mu kurat in ranjenec se z njegovo pomočjo spravi z Bogom: Mladenič pri vojakih po domu hrepeni, med tovariši edini, ki Marijo časti! Mami napiše pismo, tako ji govori: Pravila si mama o Bogu in nebesih, 950 Domoljub XXX, št� 2, Ljubljana, 11� januarja 1917, 22� 951 Za objavo prim� Alojzij Bolhar (zbral in uredil), Mati: knjiga o slovenski materi, Družba sv . Mohorja, Celje 1930, 37� 952 Ponarodela, Mati piše pismo belo, V ili Prinčič (ur .), Neme priče vojnih gr ozot 1915–1918, 178� pesnenje_09.indd 339 3. 07. 2020 12:27:59 340 teško tukaj verujem, ker duš ni v telesih. Vse to so samo še pravljice, ki otrok jih verjame, za mene ni več resnice, in vere ni več zame. Ko mati pismo prejme, tako mu odgovori, tri sine sem že poslala za domovino četrti si šli ste vernega duha Trije že mrtvi jaz jokujem, tebe pa objokujem, ker si pozabil na Boga! Takole mati moli! O, dobri Jezus daj – mu spoznanje sv. Avguština, materi pa zopet sina, pripelji ga nazaj. Pred tabernakljem, mati solze toči, duša žarek ji ogreva, čuje glas se ji dozdeva: Upaj sinko boš vrnil se! Grom potihne na bojišču, vik in krik, le med mrtvimi šepeče konjenik: Mati, zlata moja mati, kaj te ni, naj povem ti, da verujem kakor ti. Pridi k meni in povej še enkrat, kot si mi otroku srečnem tolikokrat! O, mama kako rad bi o Bogu zopet čul, o ljubezni božji, preden bom umrl Že bled obraz, se k njemu sklanja: Kaj bi, sinko rad? Zdiš se mi zelo vznemirjen, čeravno tako si mlad. Bog te kliče, poslušaj, moli! Vse ti odpusti, pesnenje_09.indd 340 3. 07. 2020 12:27:59 341 le odkrij mi srce svoje, in vse, kar te teži. Dolgo je duhovnik blagi pri njemu se mudil, in mladenič ves spokorjen po materi se je solzil. Rad še pred mamo bi pokleknil iskesan, bi jo prosil odpuščanja jaz solzan. Pa preblizu smrt je bela tu že stoji, k mami več ni mogoče priti mi Le izročite mami pozdrave, pošilja jih njen zadnji sin, ki umira tu v daljavi. Umolknil je zvon iz domačih lin. Mati pismo je sprejela, vojni kurat ga je poslal – v pismu ji tako opisal. sin v Bogu je zaspal. V cerkev mati odhiti, pred tabernakljem srce joka, iz oči solze teko mojega najmlajšega k meni več ne bo. Hvala ljubi Jezus moj, ustnice šepetajo: ovčko si poklical v stajo, sin izgubljen je zopet moj in tvoj. 953 Silvin Sardenko kot starejši duhovnik ni bil vojak, a se je vživel v vojaka na fronti s svežo motiviko kmečkega doma: Ali vam je že odcvêtel ajdov cvet? Ali vzeli ste čebelam ajdov med? Ali že je ravni travnik pokošen? 953 To pesem je Viktorju Levovniku pripovedovala stara mamica, Justina Serajnik, potomka Miklove Zale� Piše se Justina Mikelj [V pismu je priimek Miklej] Pripoved napisal in uredil: Viktor Levovnik� Pismo Viktorja Levovnika Marti Koren, datirano z datumom: Zelovec, 9-Junija-1994, tipkopis, 4 listi, format A4� Hrani Marija Stanonik� pesnenje_09.indd 341 3. 07. 2020 12:27:59 342 Ali že je križ ob hiši narejen? Ali vam že poje čižek s praznih njiv: Mrtvi snopi, mrtva polja. Jaz sem živ. Mati, kruha mi pošljite ajdov hleb; oče, od medu mi dajte sat prelep! Sestra, s travnika poveži šop cvetov, tam od križa mi pošljite blagoslov! Morda pišem zadnje pismo z. bojnih njiv. Smrt kosi široko. Čudež – kdor je živ. 954 Mlademu možu piše »/m/lada vdova svojemu v ujetništvu umrlemu soprogu« res pismo, toda to je vložnica in hkrati posmrtnica v obliki pisma (posthumnemu) naslovniku: Oj listek drobni, listek beli, z rdečim križem znamenjan; mi mlado vničil si življenje – nenadno bil si mi poslan! Pet mescev komaj je preteklo v zakonu svetem tihe sreče, in zbruhnila je strašna vojna zadala rane je skeleče. Kako si delal in se trudil na domu svojem od mladosti! Veselja vžil si tu le malo, pil večkrat kelih si britkosti. Bodočnost krasno si osnavljal, življenje lepo slikal mi; a zraven si pristavljal stokrat da človek le en čas živi. Hvaležno si sprejel svetinjo ko je ločitve dan napočil; a slutil si, da se ne vrneš, Mariji takrat si me zročil. O dragi! Kje so zlati upi, Kje nade, ki si jih gojil? 954 Domoljub XXVIII, št� 44, Ljubljana, 4� novembra 1915, 639� pesnenje_09.indd 342 3. 07. 2020 12:27:59 343 Vse krut sovražnik je uničil, brez čuta kri ti je prelil. O, da bi mogla tja v tujino poljubiti zeleno rušo, srce na grobu umiriti razkriti Tebi bolno dušo! Za dom srce je Tvoje bilo, zdaj daleč proč si pokopan; tolaži me le misel ena, da svidenja zasije dan. Oj, z Bogom, Ivan nepozabni! Ti kliče žena še v slovo; pa moli zame tamkaj v raju, da v veke združil naju bo. 955 Jožef Mohor, invalid. Pismo je oblika dialoga med odsotnimi osebami. Dialog je navzoč tudi v pesmi Vprašanje in odgovor, zato jo je najprimerneje uvrstiti v to rubriko, čeprav se ji izmika tudi po splošnem oz. množičnem naslovljencu. Zato tudi izjavni osebek govori v imenu vseh kategorij čakajočih in hrepenečih iz družinskega kroga: Kdaj se boste povrnili, hrabri fantje in možje – na domove osamljene? Vidimo se kmalu že? Vaša srca vsa potrta – polna so pričakovanj; pridite, da uresniči dan se naših srečnih sanj! Čaka deca, pričakuje truma mater in žená; koliko spolzelo zdaj je za vas bridkih že solzá! Pridite, da spet zasine domom sreča mirnih let! Pridite, da zaživeli bomo raj družinski spet. Odgovor je enako hrepeneč, toda čustveno zadržan zaradi dolžnosti, ki jih odsotni opravljajo in cilja, ki jim je naložen. Jože Mohor je dobro zadel modalnost obeh pesmi: domačnostno žensko in moško svetno plat življenja: Ljubi otročiči naši, naše matere, žené! 955 Domoljub XXIX, št� 11, Ljubljana, 16� marca 1916, 149� pesnenje_09.indd 343 3. 07. 2020 12:27:59 344 Kakor vi – mi hrepenimo; vaše – naše so željé. Ena ura ne poteče, bodi bridka, lahka nam, da bi misli koprnečih duš ne pohitele k vam. Kmalu, kmalu – potrpite – zopet pridemo domov; kmalu, prej ne, kakor strta sila bo sovražnikov. Upajmo, da skoraj pride svidenja slovesni čas; potrpimo in molimo, da bo Bog se vsmilil nas. 956 Pismo (Šterntal 6� 8� 1918), v katerem osamela mati v smrtni slutnji vabi sina domov 957 – je vložnica, toda v zadnji kitici izjavni osebek izstopi iz nje s kritično poanto: »Mati, mati, prazne nade! / Cesar rabi fante mlade, / če mr e mati – kdo se zmeni? / Vek dvajseti pr osvetljeni!!…« 958 Križajoča se pisma Jaz vežem ti blazinico, ker v strelskih jarkih je trdo, na kamnu sanjati ne moreš o ljubici osamljeni, ki čaka Te že leta tri! Ti vežeš mi blazinico, pod mojo glavo je mehko, na topli zemlji jaz ležim in sanjam le o ljubici, ki čaka me že leta tri! Objela me je črna noč, srce mi stiska, misel grize, blazinico bi vezala, če ne bi duša plakala, ker v strelskih jarkih je težko, lahko je le umreti! Objela Te je črna noč, tudi meni srce stiska, misel grize, črna zemlja vseokoli, še geniti se ne morem, 956 Domoljub XXIX, št� 12, Ljubljana, 23� marca 1916,163� 957 »… / Ti pa blodiš po tujini, / bajè v blagor domovini; / čudna taka domovina / ki zahteva to od sina. 958 Snopič 19, 13. pesnenje_09.indd 344 3. 07. 2020 12:27:59 345 ah, spati bilo bi lahko, težko je le bedeti! Ti molčiš, Ti mojega srca utrip, ker blazinice poslati ti ne morem, predaleč je Galicija, preblizu bolečina, ki tlači nas in pači, da sama sebe ne spoznam! Ti govoriš mi noč in dan, zemlja prinaša Tvoje glase, zemlja moje besede v srce tišči, ne pusti do Tebe zazveneti: Ljuba moja, moral sem umreti! 959 Drugo pismo je ostalo nedokončano: Dolgo, Menda že deseti dan kakor krt je v rovu zakopan. Nima kruha, nima ga požirka. V žepu tesna ura repetirka trka, trka kakor bela smrt, tiha tkalka tke mrtvaški prt. Ali v možu jasen up se vname, izpred srca drobno pismo vzame – sladko pismo kakor šopek rož: 'Ljubi mož! Glej! Odšla je grenka ura moja, da odšla bi skoraj tudi tvoja. Naša lipa ziblje cvet dehteč, jaz pa sinka: nisem sama več. Tvoj v obraz je – ves je v rožnih krasih. Moj v oči je – ves je v solzah včasih. Kaj sem tožna mislila si spet: da si ranjen, mrtev ali vjet? Piši, piši in me utolaži! V strahu čakam kot na smrtni straži …' Temna pesem. Divji ptič šrapnel krvožejno mimo je pripel. Mož se skloni. Ves obraz uho – – – Čitaj! Ti si varen pod zemljo. Spet se dvigne s pismom iznad rova. Čita: 'Letos polna blagoslova žitna njiva je kot gozdič zlat: pri kozolcu zmanjkalo bo lat. Šimeljna so vzeli nam dragonci – ej, kako se nesel je pokonci – Hlapec Primož nam omaga skor, 959 Anton Seliškar, Opr oščenje 1915–1918, 21–22� pesnenje_09.indd 345 3. 07. 2020 12:28:00 346 dekli Mani sem zaprla dvor. – In še nekaj. Stari. Bajt se ženi. No neveste danes so poceni … – Pridi, pridi kmalu, ljubi mož! Piši, kadar pismo to doboš. Dva pozdrava sprejmi preiskrena: Sinek tvoj in tvoja Magdalena.' In še dvakrat, trikrat bral je spet sladko pismo kakor rožni cvet. Droben list je zganil čez kolena. In srce nareka. 'Ljuba žena! Sinka torej! Danes še jasneje vem, zakaj jih branim naše meje. Blizu, komaj metrov petdeset se nam skriva top sovražnih čet. Pa ne boj se, moja Magdalena. naša moč je le preveč jeklena, da ne strla bi sovragov v prah. Zdrav in svež sem kakor gorski mah. Mora k zmagi vstati domovina – ženko branim, branim tudi sina. Ah! ta misel .. .' Proti luči zlati list je dvignil, če bo mogla brati ljuba žena ljubljeni pozdrav. ---------------------- Ptič šrapnel je mimo jarka šinil kakor senca mož je v rov izginil – pregloboko, da ne bo več vstal. Kdo bo vojno pismo dokončal? 960 Anton Seliškar si je omislil pisemski dvogovor med zaljubljenim parom� Križajoča se pisma so ubrana v medsebojnem čustvovanju, kar nakazujejo prvi verzi v prvih štirih kiticah, ki so enaki, le zaimek se spremeni: Jaz vežem ti blazinico : T i vežeš mi blazinico Objela me je črna noč : Objela T e je črna noč V zadnjih dveh kiticah pa se paralelizem membrorum zaobrne v antitezo: T i molčiš, T i mojega sr ca utrip : T i govoriš mi noč in dan Šele zdaj se moški izrecno izda za posthumni izjavni osebek� 960 Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 654–655� pesnenje_09.indd 346 3. 07. 2020 12:28:00 347 Publicistični žanri s prevlado epke zvrstnosti Zadevna strokovna literatura v tej zvezi govori o publicistični poeziji in publicistič- nih žanrih. T i že s svojimi imeni dokazujejo, da je ugotovitev o publicistični poeziji v tem času ustrezna. T a besedila so tesno navezana na kontekst, predvidena za takojšnjo uporabo. Postarani delujejo kot članki v zavrženih časopisih. Kronika / humornica ni stalna literarna oblika, ampak si te lastnosti pridobi le v izrednih razmerah� V tu- kajšnjem opusu obstajata dve: a) klasična, toliko mimetična, da lahko zgodovinarju po- gojno služi za vir podatkov . T ematizira retrospektivo v daljno ali bližnjo preteklost. Blizu je folklorni epiki� b) Péta, kupletna, glasbena kronika se praviloma poje po kaki znani melodiji, bes edilo pa s e vedno znova aktualizira čas u, pros toru in občins tvu primerno. Označuje jo torej dnevničarstvo, podano v razvedrilni obliki. Semantično polje kronike se je razširilo kot ime za nekaj kratkočasnega, zabavnega. Začela je dobivati tudi pomen preproste pesmi kot take� Prvo mesto si zasluži pesem Na gologorski višini, s katero je korporal Ivan Gruden ohranil »/s/pomin na ognjeni krst. 26. avg. 1914.« komaj mesec dni po vpoklicu v avstrij- sko vojsko: Za gališko tam ravnico sveti se krvavi zor; v boj za zmago in pravico hrabro stopa tretji zbor … Tam sovrag preti. Zasesti rodno zemljo hoče nam, V boj junaki, domu zvesti! Trud sovraga bo zaman. Na višino gologorsko vgnezdi se ga zbore tri. Nič strahu! Kot vselej moško v boj naš hrabri zbor hiti … Že zasveti se v daljavi v nočni uri bojni žar, in odmeva po planjavi groma prvega udar. Hrabri vsi, junaki čvrsti v boj krvavi se spuste, v žaru ognja v dolgi vrsti brž jih mnogo polové. Puška poka, meč se bliska, dviga v zrak se črna prst: roj naš vedno bolj pritiska v sredo vseh sovražnih vrst. pesnenje_09.indd 347 3. 07. 2020 12:28:00 348 Zmage dan! Zdaj na Karpate hrabri zbor na bojni ples, Ruse je povabil v svate. Nov se vnel je bojni kres. Zopet zmaga. Vse priznanje! Bil pohod je zmagovit. Iz dežele bil pognan je naš sovražnik ves srdit. 961 Spopad z Rusi se je zanje srečno končal, saj o žrtvah ni besede. Natanko čez eno leto je prišlo V oščilo za god iz Galicije, dne 26. julija 1915, za pra- znik svete Ane in spomin na začetek prve svetovne vojne. Italija tedaj še ni prestopila k antantnim silam, zato je kljub »silnim težavam« »vojske prekrvave« še vedno obstajalo prepričanje v avstrijsko zmago: Že zopet god je sv. Ane obletnica je vojske zbrane, ki verno čuva Vam domove junaško proži še topove. Borimo se za dom, cesarja in mile Avstrije vladarja. Prestali silne smo težave ob bojih vojske prekrvave. Pač pomnil bo Moskal krvavi kak' besno bije Kranjc po glavi. Naj čuti Nikolaj in vsa Rusija, kaj Avstrija zna, kaj Nemčija! 962 »Miha Burger, 18 letni vojak iz Meje pri Smledniku piše staršem: 'Dragi moji starši! Pr edvsem V as lepo pozdravim ter V am naznanim, da gr em na bojišče, nad Rusa.'« Bobni bodo ropotali, pot krvavo nam kazali; takrat nate, ljubi dom, enkrat še pomislil bom. Takrat v duhu Vas objamem, zadnjikrat slovo še vzamem; desno roko Vam podam: kam sirota grem, ne znam. Z Bogom bratje in sestrica! Puška bo mi zdaj družica; kruh vojaški jedel bom, zvon mi bo zdaj bojni grom. 961 Domoljub XXIX, št� 19, Ljubljana, 11� maja 1916, 259� 962 Slike in črtice z bojišč, Domoljub XXVIII, št� 32, Ljubljana, 12� avgusta 1915, 469� pesnenje_09.indd 348 3. 07. 2020 12:28:00 349 Krogle bodo zdaj letele in granate bodo pele; morda zadnjič čez goré pozdravilo moje gre, Z Bogom rojstna mi vasica in domača ti cerkvica! Naj še vama dam roko, če nazaj me več ne bo. Naj se spolni volja božja! Vojna služba ni najložja, toda cesar kliče nas; zmage kmalo pride čas. Starši! Prosim lepo, milo, če se bode razglasilo: 'Mrtev Vaš je sin vojak, dajte zame mašo brat'! 963 Sibcenerji je naslovljena po nemškem imenu pripadnikov slavnega štajerskega 17� pešpolka in »z južnotirolskih višin« so poslali v objavo pravcato kroniko humornega tipa, tj� humornico, 964 tu objavljeno v razdelku o pesnjenju� Franc Kranjc (Frencu na Rutih) je kot avstrijski vojak služil pri topništvu. V ojno je okusil najprej v Galiciji, nato v domu bližnjih obsoških hribih. V žepni zvezčič si je sproti zapisoval dogodke na fronti in osebna doživetja. Posebno pričeva lno vrednost za spozna- vanje razmer in občutij vojaka na fronti ima njegova kronikalna pesnitev: 965 1 V črnem gozdu jaz prebivam, in se po garmavju skrivam; Kakor črna zber žibim. Vsak kakor mora se kam spravi Ležimo tu na tleh golih. Naj več krat pa nikodar. 2 Trda nam je zemljica; Odeja mokra je meglica, Oh, usmili se nas kraljica 963 Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 652� 964 Domoljub XXIX, št� 47, Ljubljana, 23� novembra 1916, 608–609� 965 Pomembna tudi za jezikoslovce, saj vsebuje številne narečne posebnosti »planotarskega«jezika iz prve polovice 20. stoletja, ter mnoge »ocvirke« iz (nemškega) vojaškega žar gona, ki je bil bolj ali manj znan vsem vojakom takratne vojske� »Objavljen je dobesedni prepis rokopisnega originala, vključno z jezikovnimi in slogovnimi nepravilnostmi. Skozi celotno besedilo se npr . ponavlja zamenjavanje črk b in v , kar je bila v naših krajih do nedavnega povsem običajna napaka pri pisanju, številnim starejšim ljudem pa dela preglavice še danes. Mnogo je tudi napačno postavljenih in neustreznih ločil, fonetičnih zapisov besed in podobnih napak, a vsakršno popravljanje besedila bi krnilo njegovo avtentič- nost� « Komentar k pesmi in opombe Darja Pirih� pesnenje_09.indd 349 3. 07. 2020 12:28:00 350 Ti, oh ti, tuja si nam dežela; Galicija in zdraven tudi Rusija Krapate in tudi Ogerska. 3 Oh prosi za nas, ti Marija, oh, ti Angelska gospa. Zdaj služima Avstrija: Gospoda naj večjega. Ima tudi cvipuka 966 , komisa 967 nam pičlo, da. 4 Lačen sem, da se mi vrti. Piksno fasal 968 tudi sem, pa kaj mi nuca, ker je odpret ne smem. Al na to ne porajtam nič, Naj bom lačen al pa sit. 5 Samo, da zdrave ude nosim Zato, te Marija zahvalit hočem, da me ti s svoja roka varješ, da se mi ne more nič zgodit. Zato pa hočem tevi Marija, vedno hvalit in častit. 6 Obleka imam že bolj slava, Ker sem vsaki dan v njej, Al koža in život je zdrava, ker nas varješ Marija ti. Zato vedno vsak uzdihuje, Marija nam pomagaj ti. 7 Oh, dežela ti Gališka; kako nesrečna si, ti tukaj; skoraj vsakiga prezgodaj, smert doleti nesrečno; Ker puške pokajo, topovi pa grome, in, grobovi, se, odpirajo. 8 Granata strašna prileti; veliko jamo naredi. Kar fantič mrtev obleži. Oh, vari nas Marija ti, da nas, to strašna smrt ne doleti. 966 cvipuk = prepečenec. Popačenka iz nemške besede der Zwieback (prepečenec). 967 komis = kiselkast vojaški kruh� 968 piksno fasati = prejeti konzervo� Vsak vojak je pred odhodom na fronto dobil tri mesne kon- zerve za rezervo, vendar je bilo določeno, da lahko prvo poje šele četrti dan, po treh dneh brez hrane, nato spet tri dni nič, pa spet eno konzervo … pesnenje_09.indd 350 3. 07. 2020 12:28:00 351 in nas tuja gruda ne zasuje. 9 Tu granate sekajo. Šrapneli pokajo, da fantje kar oblede. blažena devica vari ti, strašnih nas napadov in savražnika premagaj 10 Oh Cesar ti visoka glava, Daj, da vojska skoraj se konča. Če ne nas Rus rujavi, do zadnjega pokonča, ker mnoga jih vsaki dan, življenju slovo, da. 11 Rus nam meče suhe hruške 969 ; da padamo ko muhe. Prosim, da Mati Božja, nas varovala bo. Da prišli bodemo še nazaj, v svoj premili domači kraj 12 Oh prosi za nas ti, Angelska Kraljica; Oh prosi ti za nas Boga preljubi stariši, zahvalim vas lepo; ki ste me zredili in učili prav lepo. 13 Oh zdaj gremo na vojsko; ko vi imeli za vas skrvit. Oh zdaj gremo pod ojstri meč, ki se skoraj ne brnemo več. Sedaj vzamem še od vas slovo naj večno ali časno bo. 14 Tam kroglje padajo, Kakor iz oblaka deš. Granate rasprodirajo Kakor bi se imel svet podret. Tam fantov dost podsuje še beč pa rani jih. 15 Tam se zemlja friša, tam rose triva ni Tam teče kri rudeča od nedolžnih fantičev. 969 V vojaškem žar gonu je beseda hruška označevala granato. pesnenje_09.indd 351 3. 07. 2020 12:28:00 352 Usmili se nas Marija ti, ko bomo v naj bečji sili. 16 Oh prosi za nas svet Anton, da nas ne zadene kroglja; iz topov sovražnika. Oh prosi za nas sveta Neže, da ne zadene nas, krogla iz žrapnela. 17 Skup stopili so Generali, in so se posvetovali, kako naj se Rus umakne. Tako je General-major uganil, tu postavimo kanone, in potem infantri kalone. 970 18 Ko, Rus to ugleda, strašna upitje začne se, in v nas se zapudé. Al naši dobra jih odbijejo, in hruške mečijo jim suhe, da se kar kadi zanjimi. 19 Sneg zapadel je doline; Vse planjave in planine; Vse pokoja si zeli. Vsaka zber, si ima svoj kot, da v njem prebiva in zaspi, le ubogi vojak, ga ne dobi. 20 Pomagaj nam Marija ti; in reši nas od te strani. Lepa si nam dežela ti; ki jezik moj mi govoriš. Ki ptički lepo pojejo, in tebe Marijo hvalijo. 21 O Marija usmili se nas ti, da bi še enkrat videli; kako lepa hišica imaš; in daj nam presveta trojica ti, da bi še enkrat prišli, v svoj premili domači kraj. 22 Takrat bo srečna ura za vsakiga, kdor je včaka, ki vo rečeno, 970 infantri kalone = pehotne kolone. Popačenka iz nemškega izraza die Infanteriekolonne (kolone infanteristov, vojakov-pešcev)� pesnenje_09.indd 352 3. 07. 2020 12:28:00 353 da vojska konča se. Veselo bo usak zariskal, In z beseljem si bo djal; Marija zdaj grema damav. 23 O Marija zdaj grem v tvoja hišica da bom zahvalil nebeško mamico ki me vedno varovala je. V velikih vili smo nevarnostih; pa vendar se nam ni nič zgodila, ker nas si varovala Marija ti. 24 Tukaj v Galiciji jaz prebivam, noč in dan če ne od mraza, pa od strahu trepetam. To si lahko misli vsak, Kakšen člavek je, ki črez pol leta, kakor zber, v gozdu je. 25 Oh dežela ti Gališka kako beliká, si ti koliko zdihovanja in žalvanja se v tebi zdaj godi, ker beliko Mladih fantov in možav, spravila si v prezgodni grob njehov. 26 Tukaj dežja ni potreba, in, da bi rosa padala, tu je zemlja od krbi napita, od fantov nedolžnih in mažav; Tukaj soljnce ushaja iz za hriba Ruskiga, meni kane rosa, iz očesa, objokanga. 27 Tu žene britko plakajo, otroci milo jokajo, starčki pa uzdihujejo; kaj bojo zdaj počeli, ko sa ijm vse, požgali; in te mlade ljudi pokončali. 28 Soljnce se za gora počasi pomika, vsaka stvar se pripravlja počivat; ali, jaz pa tega nič ne bem, da kedaj počivat grem; Če kedaj dobim malo slame pa zadovoljen sem kedar vem, da za nekoliko časa lahko počivat grem. 29 Pa komaj se uležem in zaspim pesnenje_09.indd 353 3. 07. 2020 12:28:00 354 pa na enkrat se začuje avf 971 Obpoken marš perajt 972 . Rehc kolone šrit marš 973 ; Pa hajdi kamor biš in znaš, na levo al na desno, naprej al pa nazaj 30 Krmimo jo na leva, Tam še Rusa ni. nam Gavtman je beleval, da se malo odpočijmo. pa komaj se dobra ustavimo al hrumm, granata že spet prileti. 974 Ob dogajanjih na gališki fronti je kronika ves čas prepletena z gorečimi prošnjami Mariji in svetnikom za obstoj: že pol leta živi v gozdu kot »črna zver« in »noč in dan če ne od mraza, / pa od strahu trepetam«� Ob trpljenju na lastni strani pa ga ne spregleda v zaledju na drugi strani. Homerja vredni so verzi, da na tisti zemlji nista potrebna dež in rosa, saj je zemlja napita s krvjo nedolžnih vojakov (kitici 26 in 27). Ivan T rebše s Srpenice se tr ga srce; povod za kroniko V ojna vihra je skrb za domače, s katerim i že celo leto ni v stiku; drugače pa komentira vojno dogajanje z vidika svetovne politike na vzhodu, jugu in zahodu in izraža svoj gnev nad sosednjo Italijo, ki je pustila A vstrijo na cedilu. Še več: postala je njena nasprotnica: Oh, vi težki mi spomini, kako celo leto mi trgate srce, saj nič ne vem za nje. Moje drage sirote, kje ste? Kje vi trpite, ali še živite? Sovražnik je pretrgal zvezo, mi ne ljubezeniško zavezo. Ah, sovražnik ti prekleti, moraš se tudi ti zatreti! Boš zatrt kot drugi vragi, ki so nam hotel škodvat na blagi. Rus že zdavno se kesa, da z Avstrijo opravk ima. Srbija se vsa solzi, ker moštva več v deželi ni. 971 avf = pokonci, na noge� Po nemško auf� 972 Obpoken marš perajt. = vojaški ukaz. Popačenka iz nemških besed Abpacken, Marsch bereit! (Pripravite se za pohod!). 973 Rehc kolone šrit marš. = vojaški ukaz. popačenka iz nemškega ukaza Rechts, kolonne, Schritt Marsch! (Kolona na desno, korakaj!). 974 Zbornik Šentviške planote (odgovorni urednik Jožef Jakopič), Župnija & Branko, Ponikve & Nova Gorica 1998, 1 15–1 18. pesnenje_09.indd 354 3. 07. 2020 12:28:00 355 Črna gora se je vdala, ker vojskovat se ni več znala. In polentar ta prekleti, je mislil, da nam bo lahko vse vzeti. Trst bi rad, Gorico lepo, pa jih ne bo dobil kar zlepo. Al to košta precejšnje rane in glej, nikamor se ne gane. Prve korake je napravil brez, da bi mu kdo zabranil. Pa prišel je do meje prave, kjer so čete zdrave stale in ga željno pričakvale. Mislil je, da smo zaspani, utrujeni in pol poklani. Oh, pa kako si se ti zmotil, bolje, da se nas nebi lotil! Lepe novice ste domov nosili, ko ste Avstrice še na suhem brili, ko tam kanone ste kovali, so groši naši vam kaj dobro stali. Municjon smo vam tak posodili, kot zavezniki v vsaki sili. Za lon za vrat ste nam skočili in vse cerkve nam zdrobili. Sv. goro ste razbili, sv. Višarje popalili in drugim cerkvam še po sili dosti škode ste naredili. 975 Besedilo je vredno pozornosti zaradi ubeseditve. Vsaka dvovrstičnica je sestavljena iz ene povedi� Primer kupletne kronike je besedilo T am na onem griči, za katero je v pripisu pou- darjeno: »Poje se kakor ona 'T am za laškim gričem': Tam na onem griči, tam so ruski ptiči, k' se jim hlače tresejo, k' naše puške pokajo. Naši pokajo s kanoni – ruski jokajo kajoni. 975 Vlasta Terezija Komac, Čez Boko gr e čeča, 182� pesnenje_09.indd 355 3. 07. 2020 12:28:00 356 Kaj jim pride vse na um?! Streljajo samo z dum dum! Ko razpočili šrapneli, že so Rusi k nam zleteli: 'Aj, ne pucaj, ljubi pan! Roke gori – jaz se vdam. Hleba podarite pa nas ''zaberite''. Bog te živi, Avstriják, k' imaš hleba in tobak!' Hleba smo jim dali, zraven vse zabrali. Zdaj pa z Bogom, ruski car, ti nam nisi nič več már! 976 Ni dvoma, da se besedilo nanaša na vzhodno fronto, kjer so se v Galiciji (danes v Ukrajini), Slovenci kot avstrijski vojaki spoprijemali z ruskimi in od njih je nekaj besed je funkcionalno vpletenih v to šaljivo satirično pesem. Naslednje besedilo se z vojaki prostorsko in snovno seli na zahodno fronto in se prav tako lahko poje po spredaj nave- denem napevu: 977 Pesem na Italijana z bovških hribov Kaj Lah si je izmislil? Da Avstrijo bo stisnil. Pa móčno se je goljufal; prav vse si je zabarantal. Zdaj tam ob Bovcu čaka, se dere kakor spaka, in čmerno-kislo se drži; če nas zagleda, pa zbeži. 'V Gorici bo kosilo, in v Trstu bo zvonilo' – tako je mislil laški stric; a dobil jih je po butic'. Še, na Trbiž je prežal; kot srna zdaj je zbežal nazaj, nazaj v taljanski svet: 'Ne vidimo se kmalu spet.' 978 Alojzij Šparovic v pripisu označuje za » Rusko – poljsko« ozemlje, od koder je po- slal pesem Pri dobri volji. Iz nje izvemo marsikaj o predmetnih in osebnih okoliščinah 976 M. in G. iz V irmaš, podpisana pod sledečo Pesmijo na Italijana z bovških hribov. 977 Zaradi vzorca, po katerem se navedeni pesmi lahko pojeta, bi bili lahko obravnavani v razdelku o medbesedilnosti� 978 Domoljub XXVIII, št� 45, Ljubljana, 11� novembra 1915, 653� pesnenje_09.indd 356 3. 07. 2020 12:28:00 357 njegovega bitja in žitja. Je ena redkih, ki tematizira tudi vojake drugih narodnosti v av- strijski vojski, on sam pa je eden redkih avtorjev, ki se ga je dalo izslediti, saj se razkriva tudi z rojstnim krajem in znanjem latinščine: Iz tujega v domači svet vsem dragim pišem enkrat spet, za srečno novo leto naj to bo pisemce sprejeto. Bodite zdravi vsi in srečni, in mir vam Bog daj večni! Naj kmalu bi zapeli vsi: 'Laudate onmes populi!' 979 in zraven še pristavili: Rus jezo vso je že razlil, naj vzame zdaj ga krokodil! Kako kaj? Ste-li dobre volje? Doma je pač res le najbolje. Jaz imam tukaj konje tri, а zraven tudi kup uši, tako da družbe dost imam, in nikdar nikdar nisem sam. Drugač se dobro mi godi: le vsak drug jezik govori. Razume pač jih sam le Bog, ki reši naj nas teh nadlog. Tu Čehi so, Poljaki, po noši vsi enaki: več Ogrov in Slovencev, Rutencev in pa Nemcev. Vesel bom, ko bom prost, in glodal svinjsko kost. Zdaj sklenem pismo to, naj v 'Domoljub' sprejeto bo! Imam še lepe pesmice, a pošljem jih iz Breznice. 980 O nevšečnostih z bolhami in ušmi je neznani vojak hudomušno zapisal: »Ko to pesem sem zlagal, / sem mislil na vse, / a od spredaj in zadaj / vse grizlo me je.« 981 Franjo Jellen »z italijanskega bojišča« jim je posvetil celo pesem: Lov na uši. 982 979 Hvalite (Gospoda) vsi narodi! 980 Domoljub XXX, št� 6, Ljubljana, 8� februarja 1917, 69� 981 Petra Svoljšak, Prvi med junaki je naš kranjski Janez, Mladika, Ljubljana 1997, 42� 982 Že sredi temne je noči, a jaz lovim še zmir uši in mislim resno na lekarno� Da vničim stvarco to nemarno, sem sklenil maščevanje. Naj neha vendar to že klanje! pesnenje_09.indd 357 3. 07. 2020 12:28:00 358 Po sm e h o v a n j e n a sp r o t n i k u a l i n o r č e v a n j e i z n j e g a j e k o t d e l p r o p a g a n d e so d i l o v p si- h ol o ško v o j n o, č e p r a v m o r da t a č a s o n j e j še n i so n e p osre d n o g ov o r i l i : »Na visoki planinci / tukaj stojim, / streljam Taljane, / na smeh se držim.« 983 »Si mislil naše jest klobase – / kako bi bile ti dišale! / So naše čete te oklofutale, / zamudil si ugodne čase.« 984 Franc Gabrovšek / Franz Gabrovsek 985 je služil v Gebir gsartiler ie [Gorska artileri- ja], št� 3� Padel je konec leta 1917 na soški fronti� Pokopan 986 j e na v oj a ške m p okopa l i šč u So č a . Ko je bil informator prvič tam, je še videl ploščico z njegovim imenom. »Po trije so bili v grobu, on in dva Nemca.« 987 Nekaj let pozneje pozneje je bil križ odbit in kovinske plo- ščice z napisom ni bilo več. »Jo je kdo vzel, ko je veliko zbiralcev.« Ko sem na vojsko se podal, te stvarce nisem še poznal� Ko prišle trudne so noči pa spati bilo moč mi ni. Zdaj grizlo tu, zdaj grizlo tam; pobijat' jih je b'lo me sram. Res pridne so in zveste mi, dopada jim vojaška kri� A ni miru in spanje gine; ta spak množi se na stotine. Ne kaže nič se ti jeziti; le hitro, hitro poloviti� O srečni vsi, ki ste doma, ki ne poznate teh gorjá� Pred ušjo varen je vaš krov, – tu boj divja in ušji lov� Naj kdo bo star ali pa mlad, ta boj sprejeti mora rad� Domoljub XXIX, št� 26, Ljubljana, 29� junija 1916, 353� 983 Petra Svoljšak, n. d., 42� 984 Petra Svoljšak, n. d., 42� 985 T o je bil stric od informatorjevega očeta. 986 Lovro Galić, Darja Pirih, Od Krna do Rombona 1915–1917, Tolminski muzej, Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«, Kobarid 2007, 31 1: Franz Gabrovšek, po činu: kan.[onir = topničar], enota: GbAR3 3 Kn 4 Bt. Kdaj je umrl, ni znano, pač pa datum pokopa: 26. 9. 1917. Kranjska� Za posredovanje publikacije se zahvaljujem gospe Dani Ivančič iz Bovca, 14. 3. 2020. 987 Najbrž dva avstrijska vojaka. pesnenje_09.indd 358 3. 07. 2020 12:28:00 359 Na fajfi, ki so jo hranili njegovi sorodniki, 988 je pisalo: »Kdor nikdar ni komisa jedu / Sanjaje naj svoji prični 989 sedu / Na straži stal ob dežju in grmenju, / T a nič ne ve o vo- jaškem življenju.« 990 Okrasne luknjice na levem okvirju kot da so od izstrelkov. Foto M. Zaplatil, 2020 Če zvala nas bode domovina In treba bo topom grmeti Hitim pod Avstrije zastavo In za njo hočem tud umreti. Napisano na tabli s fotografijo V spomin vojaške službe. Pri Gabrovškovih, Dravlje� Reportažnica Reportažnica je verzificirana reportaža. T ako kot kronika konkretizira čas in prostor dogajanja, nemalokrat tudi osebe v njem, kar reportažnico bolj potiska iz literature kakor vanjo� Jožef Mohor iz Dan pri Ribnici ohranja živ Spomin na 13. junij, kako je bil ranjen že leta 1915 v boju z Rusi na gališki fronti, kjer je ostal brez desne roke. 991 Nič ne žaluje za njo, saj gre za domovino: 988 Jo je sam poslal domov ali v njegovi zapuščini za njim? 989 Od spredaj že vemo, da je prična pograd, zasilna postelja. 990 Povedal Franc Gabrovšek iz Dravelj, dec� 2007� 991 Odslej se zmeraj podpisuje kot invalid� pesnenje_09.indd 359 3. 07. 2020 12:28:01 360 Na vzhodu žarelo je v zarji nebó, ognjeno goreče, kot čisto zlató. Danica v vsemirno je plavala plan; ugašala. Bližal se bojni je dan. Odmeval je spev 'petpedi' prepelic iz solnčne ravnine, iz trave, cvetic. O, ni jih pregnalo gromenje topov, bobnečih od dnjestrskih strmih bregov. Glej naših junakov! Kot skala stoje. En mig zadostuje, okop zapusté. Naprej! se začuje poveljnikov glas, in fantje hitijo na ruski poraz. Drveli kot plaz smo sneženi z gorá; udarili Rusa smo s klici hurá. Gromenje začenja se, žvižg krog ušes in zemlja se maje, kot bil bi potres. Naprej! Le po njem! Hurá in hurá! In tisoče pušk spet enkrat drdra; med pokom pa meša se ranjencev stok, A mi pa pogumno – nad Rusa – naskok. Kar nekaj me vrže, močno zaskeli, in roka omahne, se svet zatemni. A kmalu se svoje nesreče zavem; bolelo ni nič me, resnično povem. Poškropil z mladeniško srčno krvjo sem daljno deželo, gališko zemljo. In šel bi prelivat jo rad še za dom, pa revež brez desne roke sem in bom. Za Srba, Moskala, in zate Talján pa bliža usodni pogube se dan. Dokler še kak Kranjec na svetu živi, bo Avstrija stala, kot zdaj še stoji. 992 J� [?] Koritnik je dobro okarakteriziral opremljenost ruske vojske in še hujše posle- dice: lakoto! Po poljski deželi čez hribe, goré smo Rusa sledili, kje zopet le gre. On v Zemlji 'ma rove in tud' telefon, po zraku pa vozi njegov se balon. Posega široko po poljski dolin', pa tud' se ne joka, če vse gre v pogin. Zato bo žal'valo še mnogo ljudi, ker kruha ne bo in ne drugih jedi. 993 992 Domoljub XXIX, št� 1, Ljubljana, 6� januarja 1916, 9� 993 Petra Svoljšak, n. d., 42� pesnenje_09.indd 360 3. 07. 2020 12:28:01 361 Pravzaprav imajo vse navedene pesmi z bojišč reportažne sestavine. Od posameznih pesmi je mogoče sem uvrstiti Jožefe V adnjal pesem Mojim sinovom! iz Zagorja na Krasu� O vsakem od treh sinov, ki so odšli na vojsko, pove svojo zgodbo, umirjeno in vdano, srečna, da so še živi. T a pesem je pomembna zaradi poročila o udeležbi slovenskih vojakov v vojskovanju na Balkanu: Sinov jaz pet imam; doras[le] že tri, ki srčno udani so meni prav vsi; razumni in zdravi. – Res srečna sem bila, da take sinove, sem si uzgojila. Pa prišla je vojska in ž njo vse gorje! Oh, kaj vse prestalo jo mojo srce , ko v boj tudi moji so klicani bili; od mene po svetu so se razkropili: Najstarejši je I v a n, preljubi mi sin, ki nanj se mi vzbuja zdaj žalni spomin. Po stanu učitelj, saniteti pridjan, bil v vojski je s Srbi v jetništvo peljan. Iz Srbije gnali v Albanske gore čez Laško 994 so revčke brezsrčni ljudje. Je mraza in lakote mnogo prestal; res čudež, da končno je živ še ostal. V Sardiniji dolgo ni bilo ostati, se kmalu jo moral na morje podati; v francoski državi zdaj tužno živi, po dragem le domu srčnó hrepeni. Sin drugi je F r a n c e 1 j, fant miren, vesel; za dom bil namenjen, za dom je skrbel. Poklican začetkoma v Pulj je prišel, tam novo življenje vojaško pričel. Ta ni bil še v vojski; pač srečo ima, da vojne grozote še prav ne pozna. Na Štajerskem eno že leto živi, tam sebe in druge novince uči. In J o s i p , sin tretji, je sklenil še mlad, da hoče kot s t r e l e c on puško držat'. Osemnajstega leta še ni bil končal, ko revež že dosti je skusil, prestal. On drugo že leto na fronti živi, pa vedno še zdrav in udano trpi. Nedolžen in dober je v svet se podal; dal Bog in Marija, da tak bi ostal! 994 Laško = Italija� pesnenje_09.indd 361 3. 07. 2020 12:28:01 362 Dozdaj so vsi živi, zahvalim Boga in vdano Ga prosim, naj včakat mi da: da vojska končana in mir bi prišel, da sin vsak na dom bi vesel spet dospel. 995 Sličica / Žanrnica Slika, sličica, žanrnica nasproti dosedanjim trem vrstam v okviru epskega v lirskem deluje statično, saj ne registrira sunkovitih sprememb, ki bi jo razgibale. T ovrstna vojaška besedila iz prve svetovne vojne prehajajo v osebno sfero človeko vega čustvovanja in rav- nanja. V njih ni odločilna konfrontacija med okupatorjem in odporniškimi silami, temveč vojaki sami s sabo ali v stiku z ljudmi v zaledju vojnega dogajanja� Ob sličici spre jemalec ni pri ča ne posrednega spopa da med antagonisti, a mpak se sooča z njihovim i posledicami. V anjo vedno bolj prodira avtorska poetika. Vložnica in sličica sta genetsko in strukturno predhodnici balade. V nasprotju z reportažnico, ki pres treza dinamično vojno dogajanje, je slika / žanrnica usmerjena v statične prizore. Med njimi so najbolj karakterističn e pesmi z naslovom Na straži. Stražar je res fizično omejen na majhen prostorm a njegove misli plavajo daleč čez njegovo očesno obzorje največkrat tja do d Óma ali pa v njegove notranje globine� Drugim misli begajo sem in tja, kakor Petru Gabru, ki je nekje na soški fronti k svo- jim verzom pristavil: 'Zdrav sem še vedno; godi se mi ponavadi, saj veste, kako je v vojski: kanoni pokajo noč in dan, in sicer veliko huje, kakor v Galiciji. Ne strašimo se pa nič, saj bo tudi Italijan odjenjal, kakor je moral Rus. V ode nimamo nič; tajamo si sneg, da si kavo kuhamo in da se zraven grejemo.' Na straži jaz opolnoči, ko tam pri Vas vse mirno spi, prežim na strmi skali, prot' daljni morski zrem obali. Taljan – si mislim – je hinavec; Kako, da bil bi zmagovalec! Prelomil je obljubo sveto, ime njegovo je prokleto. Branili bomo domovino; pisali bodo v zgodovino: da smo za dom in naše drage pustili ljube rodne prage in strli lačno nezvestobo sovraga smo za večno dobo. Pozdravi Bog Vas vse domače, saj kmalu, kmalu bo drugače! 996 995 Domoljub XXX, št� 5, Ljubljana, 1� februarja 1917, 57� 996 Domoljub XXVIII, št� 48, Ljubljana, dne 2� decembra 1915, 694–695� pesnenje_09.indd 362 3. 07. 2020 12:28:01 363 Najbrž po analo giji na » črnošolce« 997 črnovojnike obravnavajo kot odpadniške vo- jake� 998 Iz tukajšnj ega pesemskega gradiva je vtis, da so bili pomožna vojaška enota v avstrijski vojski� » Črnovojniki niso bili odpadniški vojaki, ampak enote iz pr estarih ali pr emladih, delno tudi invalidnih moških, ki so opravljali zaledne vojaške aktivnosti� « 999 Uporabili so jih za varovanje infrastrukture in vojaških objektov in oskrbnih središč, straženje vojnih ujetnikov in v sili tudi za pomoč frontnim enotam v času. Ko je primanjkovalo svežih vo- jaških sil, so jih [kot kanonfuter?] pošiljali tudi v prve bojne vrste� Pesem 50 letnega črnovojnika, ljubeznivo protestira nad svojo usodo, saj je za nalo- ženo nalogo res že prestar: Nocoj sem spet na »vahti« stal in svetle zvezde ogled'val; srce nemirno mi je bilo, ko hodil sem pred lepo vilo. Že ura polnoč je odbila, me misel ta se je lotila: Kar fletno b'lo na »vaht« bi stat', če bil bi fantič jaz še mlad! Zdaj že smo osiveli vsi, pa puške si odeli si; smo doživeli hude čase, so padli narodi si v lase. Še mlad sem služil že cesarja in ljubil svetlega vladarja; če b'lo je kaj premalo, bo zdaj nadomest'valo. Oh urca prav poredko bije, čedalje bolj pa burja brije; je ostra zima, dolga noč – daj Bog mi še naprej pomoč! 1000 Na opazovališču nekje na Krasu med V ojščico in T emnico se izja vni osebek v pesmi Kaj vse ve mesec … Albina Mlakarja, pogovarja z navihano luno: Naslonjen na sivo skalovje, v daljavo mi bega pogled, v daljavo, kjer bratom domovje sovražnik je zrušil proklet … 997 Študentje, ki so zaradi različnih vzrokov obtičali sredi bogoslovnega študija in se jih je zato prijel slab prizvok� 998 Tak vtis daje Slovar slovenskega knjižnega jezika A-H, SAZU, Ljubljana 1970, 317� 999 Splet, posneto 19� 2� 2020� 1000 Domoljub XXX, št� 12, Ljubljana, 22� marca 1917, 141� pesnenje_09.indd 363 3. 07. 2020 12:28:01 364 Raz nebesa mesec me gleda, ugiba, kaj čuti srce … Ugiba – ugane – seveda, saj mnogo on vidi in ve. Ugane, smehljaje mi reče: 'Oh fantič, to tvoje srce! In v srcu te želje goreče! Povedati svetu ne sme? Želiš, da bi Vlahov ne bilo v tem selu prej mirnem tako, da žarke bi sreče razlilo nanj zopet dobrotno nebo; želiš, da bi v oknih cveteli spet nageljni rdeči ko pred, da fantje bi pesmice peli pod okenci svojih deklet« … Prešerno 'špijon' je še kihnil: 'Na uho še to ti povem: veš slišal sem, ko si zavzdihnil: 'Čemu ni tako, res ne vem''. Pri Kostanjevici, 31. avg. 1917 1001 Skladnja mojih žalostnih časov 1915. leta je Ivan Trebše s Srpenice naslovil svojo stisko, ko so mu zaradi bližnje fronte razgnali domače: Dolgi dnevi, adventne noči, pazim, stražim tu ob Soči. Po domu hrepenim, kjerkoli zaspim. Kje zdaj je žena, kje otroka, ki sem jih imel rad, ko svoja oka? Sedemnajst mesecev celih že trpi nesrečna vojska ta, ki vsega me je oropala. Vzela mi otroka je in ženo, očeta dragega, žlahto vso. Kje naj iščem moje, kdo mi pove? 'A jih boš našel?' vprašam se. Nikjer tolažbe prave ni, na svetu jo za najditi. Edino to tolažba naj mi bo, če tukaj se ne snidemo, nad zvezdami se vidimo! 1002 1001 Albin Mlakar, n. d., 153–154� 1002 Vlasta Terezija Komac, n. d., 172� pesnenje_09.indd 364 3. 07. 2020 12:28:01 365 Jožef Mohor v pesmi Koprnenje po domu slika klasično slovensko razglednico, tj. vasico z lipo sredi vasi, potočkom na strani in zasneženimi gorami v ozadju: Kje si, moja draga koča, kje domači ljubi kraj, griči vi zeleni, trate, ti razkošni tihi kraj? Steze, kje ste, ki peljate tja čez polje na ravni, nad katerimi škrjanček svojo pesmico drobi? Kje potoček ti kristalni, ki pod hribom žuboriš, ti stoletna vaška lipa, ki tam sred vasi stojiš? Kje vi lazi, raz katerih je tako krasan razgled, tja na gore večnosnežne, tja v neizmeren širni svet? Ali še vasica mala tam pod goro mi leži, oj, vasica, po kateri srce moje koprni? Še leži – oj, kaj me mučiš v sladkih mislih temni dvom, ali res, vasica draga, videl jaz te več ne bom? Oj vasica, dom, dvorišče, naj vas vidim še enkrat, naj potem grem na bojišče, šel bom lažje tisočkrat. 1003 Franc Stupica se »15. marca 1917« kot oče predaja prošnjam za domače in domovino: Noč temna krije hrib, dolino, pojenjal vojni je vihar; za vero, carja, domovino, stoji na straži zvest čuvar. Ob pasu meč nabrušen nosi, na rami puška mu visi. Gorje! Nad vsakim koj se znosi ki v miru tu ga ne pusti. 1003 Domoljub XXXI, št� 5, Ljubljana, 31� januarja 1918, 57� V ili Prinčič, Pregnani, T rst: Založba Devin, 1996, 300: Pri drugem viru pripisano: Sestavil: Jožef Mohor – invalid. Zapisala: T erezija V ižin iz Solkana, begunka v Hohenauu. pesnenje_09.indd 365 3. 07. 2020 12:28:01 366 Enakomerno krepko stopa – povelju in cesarju zvest; če mu sovrag orožje vropa, pripravljen je rabiti pest. Domisli se domače grude, kjer žena čuva rojstni krov prešine skrb, Ijubav mu ude: Bog varuj jo, daj blagoslov! O Bog, ohrani domovino v okrilju slavne Avstrije; da vedno združena s celino bo monarhije ljubljene. Te srčne prošnje Bog usliši, pogumno bom na straži stal. Za ljudski mir, za srečo v hiši, – če treba, bi življenje dal. Dobrotni, vsemogočni Oče, še mamo varuj hudih dni! Za sina skrbna móli, joče, tolažbo, up ji v srce vlij. In ljubeznive otročiče … Bog, tebi jih priporočim! Dokler me domovina kliče, o, bodi dobri Oče jim. Ponižno, vdano še zaprosim za brate, sestre, narod moj, odvzemi težnje, ki jih nosim, podeli kmalu mir nam svoj! 1004 Jesenski večer 1915 »/o/b Dnjestru je impresija z refleksijo o možnosti smrti v pri- hajajočem se boju: Na bojno črto sije polna luna, migljajo zvezde v zemeljsko ravan; ob gozdnem robu čuje nočna straža, molče bedi, zamišljeno opaža – iz mrzle Rusije prihaja piš hladen. -------------------- Jesenski piš odmev nekdanjih pesmi … kako ste nične ve meglene sanje! Nocoj spet ponovi se bojno klanje .. . tovariši! Če me jutri, kadar plašč megleni ogrne hladno jutro, več ne bo med vami, 1004 Domoljub XXX, št� 13, Ljubljana, 29� marca 1917, 152� pesnenje_09.indd 366 3. 07. 2020 12:28:01 367 bom našel grob kot rožice v jeseni in večni mir med brati v skupni jami. 1005 A vtor te pesmi je Jože Urbanija-Limbarski, ki je že v več pesmih dokazal, kako močno doživlja vojne okoliščine. Strelni jarek kot bivališče opiše tako nazorno, da ga je mogoče skicirati: Strelni jarek, strelni jarek, ti si moja varna koča, ko udarjajo šrapneli, ko vrešči morilna toča. Sličica si rodne hiše, vendar nimaš mize zame, niti stola; – za ležišče daješ boren kupček slame. Skrivališče in zavetje, moja bramba – strelni jarek; tam sem, ko zahaja solnce, solnčni tu zbudi me žarek. V tebi branim, zvesto stražim domovino in cesarja; spremljevalka moja – puška so s sovragom pogovarja. Strelni jarek – dom nemirni, v tebi ždim med bojnim gromom. Kdaj že vendar te zamenjam s svojim dragim, mirnim domom? 1006 Moja puška ni opisana toliko po videzu kot po učinkih, a ob žanrskem umeščanju še vedno najbolj sodi v tukajšnjo rubriko: Puška je na bojnem polju draga mi tovarišica, resna je in neizprosna njena zvonka govorica. Zvesta mi je, a osorna; smrt sovražnim četam nosi. točno, kakor na povelje, ogenj na sovrage trosi. Moja puška se ne šali, kadar poči, pade žrtev; v kogar srpo se obrne, zgrudi se na zemljo mrtev. 1005 Domoljub XXVIII, št � 51, Ljubljana, 23� decembra 1915, 737� 1006 Domoljub XXX, št� 16, Ljubljana, 19� aprila 1917, 188� pesnenje_09.indd 367 3. 07. 2020 12:28:01 368 Moja puška dobro nese, moja puška krepko poči, moja puška smrtno rani ga, ki drzno me naskoči. Moja puška me varuje, čuva mi življenje drago; ona pribori mi slavo, izvojuje mir in zmago. 1007 Invalid Jožef Mohor iz lastne izkušnje odkriva ob Sabljici številn e možnosti, kaj vse lahko stori/-ta in s tem bralcu obuja razne vizuelne asociacije: Bliskaj se bliskaj, sabljica ojstra; suče te roka spretnega mojstra! On te bo nosil v bitke krvave; sekala bodeš trupla in glave. Ljubica zdaj si njemu nevesta; družica vedno ti mu boš zvesta. Ti mu boš zvesta v urcah veselih, zvesta, ko pil bo žalosti kelih. Enkrat domov te vzame v spominek, sukal njegov te mali bo sinek. Morda pa zadnjič s tabo zamahne, glavo odseka, dušo izdahne. Bodo svetile zvezdice mile; krsto mu bodo krogle škropile. Tudi zvonovi bojo mu peli: s pokom granate, bombe, šrapneli. 1008 Karl Linhart ob misli na stotisoče padlih, ki se dvigajo iz grobov v pomladnem soncu od veselja, da je Galicija njihova, upodablja mogočno vizijo »bledih senc«, hkrati s pro- pagandno držo do vojnega nasprotnika: Galicija, krasna zemlja, pomladno solnce greje te, drami iz spanja ti sinove … Stotisoče grobov odpira opojni klic veselja, sreče; drami koščene tam mrliče, ki so v smrtnem žrtvovanju božanskem kri prelili zate. Kot duh junaški vstaja vsak, ki tekom mesecev desetih izdihnil je na tvojih tleh, ko azijatsko žrelo vražje izbruhalo je milijone prodanih sužnjev carja-zveri, 1007 Domoljub XXX, št� 42, Ljubljana, 18� oktobra 1917, 500� 1008 Domoljub XXIX, št� 5, Ljubljana, 3� februarja 1916, 65� pesnenje_09.indd 368 3. 07. 2020 12:28:01 369 ko jih deset za enega je vstajalo iz strelskih jarkov, ko brez usmiljenja je vojna kot satan sam vihtela bič … Zdaj vstajajo te blede sence, po zraku šepetanje grè: zastave naše plapolajo, zdrobljen trinog je ruske sile – Lemberg je naš! 1009 ------------------ Zavriskaj duša domovine! Bog še živi! In naš ponos in naše pravo in naša kri in cesar naš! 1010 Savinjka je v cikel V ojne sličice združila 1011 šest pesmi, od katerih se prva s pridihom na Gregorčičevo Njega ni nasprotno vedro konča: Že ajda zori Ko je zacvela črešnja na vrtu, šel je na vojsko ljubljeni sin. Ko bodo zrele, pa zagotovo, materi reče, pridem 'z daljin. Zdaj že na polju, solnčnih ravninah, lepa dišeča ajda zori; vsaki dan gleda mati raz griča, mnogi so prišli, sina pa ni. Že si 'z očesa solzo otira, kar po dolini vriska nekdo. Ali moj sin je, ali prihaja? Motno upira doli oko. Sin jo opazi, srce igra mu, v drago naročje solzen hiti. Bodi mi zdrava, mamica zlata, prišel sem, saj že – ajda zori! 1012 Dvogovor pred Zaprtim domom je baladno oblikovan motiv pisma v drugem delu pa ga povezuje z istoimenskim žanrom spredaj: Kaj pa si občutil stopivši čez prag, junak zmagoviti, 1009 To ni naš štajerski Lemberg, predmet številnih šaljivih folklorih pripovedi, temveč ukrajinski Lvov� 1010 Štajerc XVI, št� 26, Ptuj, 27� junija 1915, naslovna stran� 1011 Morda pa se za ženskim psevdonimom skriva moški avtor?! 1012 Savinjka, V ojne sličice, Bogoljub XV , št� 10, oktober 1917, 303–304� pesnenje_09.indd 369 3. 07. 2020 12:28:01 370 ko prazen si našel, zapuščen svoj dom, nekdaj tak' sloviti? O, čakala dolgo na té je mamica mila, pa tebe ni bílo, tam – pojdi, poglej, je njena gomila! … To pisemce ná, – velela ga je za tebe pisáti, želela prisrčno, da mnogokedaj ga moraš prebrati. Prečita pisanje, otrè si solzé, na prsi ga shrani. To pismo, o mati, me spremljalo bo po bojni poljani … In zopet zaprt in ves zapuščen tam domek sameva, in čaka na sina, o čaka težko mirovnega dneva. 1013 V pesmi Mati in ptiček vlogo povezovanja med odsotnimi opravlja »ptiček«, a dialog med njima je prikazan scenarno: Ti pa nisi šel na vojsko, drobni ptiček moj, tu ostal si, da bridkosti boš delil z menoj. Veš, moj ptiček, jaz pa dala tri sinove sem, trije šli so, a do danes zánje ni ne vem. Bi ne mogel ti vzleteti tje nad bojno plan, videl bi, če kdo je mrtev, ranjen al' bolan? … O, kako bi pač osrečil jadno matere srce, žgoče solze bi posušil, če bi zvedela zanje. Nehaj, nehaj, ljuba mati! ptiček zažgoli. Mati plaka za sinovi, ptiček odleti … 1014 1013 Savinjka, n� m� , 303–304� 1014 Savinjka, n� m� , 303–304� pesnenje_09.indd 370 3. 07. 2020 12:28:01 371 Naslov Z doma 1015 in prva kitica »Zadnji ptiček nad vasjo / zažgoli / in hvaležen čez goro / v solnčni kraj zleti.« – dajeta vtis, da bo druga pesem v ciklu nadaljevanje prve, vendar zavije drugam. Nobenega sledu o pismu ali pošti ni več! […] Tam ob jelki mož sloni, lep in mlad, slóvo jemlje od vasi, poln cvetočih nad Doli ženka pa v solzah se topi, sinček mali kliče plah: Atek, kaj vas ni? Ko se vrne k nam spomlad, lepa vsa, vrnem k vama se bogat, nič ne jokajta! Prišla je spomlad zares, vse cveti, kakor da je pol nebes – samo njega ni … 1016 Motivika in oblika pisem sta v tukajšnjih pesmih dobro izkoriščena, njihova kom- pozicija je blizu baladam, vendar smrt nastopi zanje premalo sunkovito� Še najbolj se tej žanrski obveznosti približa Pismo: Sin je pisal: Jutri pridem, pridite na kolodvor! In hiti radostna mamka, da objameta se skor. Mati čaka, dolgo čaka, sinka pa le ni in ni … Ah, znabiti jutri pride, danes pa se kje mudi. Drugi dan ga zopet čaka, čaka težko, a zaman … Poštni sel ji pismo nudi: nà, kaj čakala bi nanj! Pismo je napisal drugi, sin ga je narekoval; ko ie pismo b'lo končano, je življenje sam končal. – 1017 1015 Savinjka, n� m� , 303–304� 1016 Savinjka, n� m� , 303–304� 1017 Savinjka, n� m� , 303–304� pesnenje_09.indd 371 3. 07. 2020 12:28:01 372 Misel na potu je ljubka pesem z žalostnim izidom in večnostno poanto. T okrat vlogo posrednika opravlja misel: Na snežni poljani sem misel srečala, tak lepo in krasno ko žarek kristala. Zamislilo dete jo v revni je koči, poslalo k očetu jo v mesečni noči: Aj, atek predragi, nemudoma pridi, da mamica bolna še enkrat te vidi, in jaz, tvoja Minka. Da vedel bi, ate, koliko molile sve 1018 z mamico zate! Zdaj misel se vrača – ni našla očeta, njegova gomila je s snegom odeta … Oj, Minka, ne jokaj! Nad zvezdami gori se snidete zopet med rajskimi zbori. 1019 Vložnica Vl ož ni c o k o t ž a n r j e v sl o v e n sk i l i t e ra r n i t e ori j i k onst i t ui ra l Jo ž e Ko ruz a . 1020 Zanjo sta značilni »monološka struktura« in tipizacija lirskega osebka, zato spada na mejo objektivne in subjektivne lirike, saj se v njenih besedilih avtor ne izpoveduje neposredno ampak prek fiktivne vloge, ki jo nadene izjavnemu osebku. T a praviloma govori v prvi osebi ednine, a tudi v množini. Koruza razločuje pri vložnici štiri tipe in med njimi posebej poudarja: »V ojaške pesmi v prvi osebi ednine […] sodijo med značajske vložnice tudi če ni vloga posebej v naslovu označena, saj slovenski pesniki, ko so vsaj v starejših obdobjih zlagali takšne pesmi, niso bili vojaki, in tudi povečini niso imeli globlj ega osebnega odnosa do vojaške službe. Svoje pesmi so pisali iz občih predstav in konvencij ali po tujih predlogah.« 1018 sve … Po tej edini narečni besedici (glagolska oblika pomožnega glagola biti v ženskem spolu za pretekli čas) v tem ciklu je očitno, da Savinjka ne izhaja iz Savinjske doline. Omenjeni osebni zaimek se pojavlja na meji dolenjske in rovtarske narečne skupine, npr . na Ljubljanskem barju� 1019 Savinjka, n� m� , 303–304� 1020 Jože Koruza, Poskus tipološke opredelitve vložnice in njenih oblik, Slavistična r evija 25, (1977), 236 sl� pesnenje_09.indd 372 3. 07. 2020 12:28:01 373 Prepričan je, da bi moral biti kmečki stan bolj spoštovan. Njegove tegobe poudari v vložnici Nezadovoljni kmet (1917)� 1021 V ojni dobičkar (1917) je doslej edino znana vložnica z množinskim izjavnim oseb- kom. V resnici je individualen, toda njegova stališča zastopajo vse njemu podobne. Stritar s pesmij o kritičn o obravnava vse, ki neizmerno trpljenje številn ih drugih izkoriščajo za svoj dobiček: Vojske konec, Prazen lonec; Vojska ne zapusti nas! Slaba košnja, Prazna mošnja Bo, ko pride miren čas. Dojka mila, Si hranila Nas brez truda in skrbi; Vsega dosti, Vse sladkosti Vojska nam si dala ti! Omrzelo Nam je delo, Truda, posta ni nam mar. Tu ostani In nas hrani, Ne zapusti nas nikdar! 1022 Ambrožiču je ljubezen do cvetja 1023 pripomogla, da se je z njegovo motiviko v pe- smih spretno vživljal v dekličino nrav . Roža (vložnica): »Rasti in procvitaj meni, / devi sami zapuščeni ; / zvene cvetni ti obraz / kot bom mogla 1024 reva jaz.« Njen »ljubček« »leto dni že v gr obu spi« (4� 7� [1917])� Je še kaj hujšega? »Ko je klical sivi car, / dala sem naj- dražjo stvar , / ženina pr eljubeg a / domovju na oltar .« 1025 Slovenska deklica (Kallwang, 20. 1.1917) odtlej o ne ve niti za ženinov grob. Pismo (Šterntal 6� 8� 1918), v katerem osamela mati v smrtni slutnji vabi sina domov 1026 – je vložnica, toda v zadnji kitici pesnik izstopi iz nje s kritično poanto: »Mati, mati, prazne nade! / Cesar rabi fante mlade, / če mr e mati – kdo se zmeni? / Vek dvajseti pr osvetljeni!!…« 1027 1021 Boris Miran, Strunam, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1922, 24, 60� 1022 B� Miran, n. d., 60� 1023 Prim� : Astre (Judenbur g,7. 8. 1917), snopič 16, 26. Krizantema … Judenburg, 24� XI� 1917), snopič 17, 21. 1024 Pogovorno v smislu: morala� 1025 Snopič 15, 7. 1026 »… / Ti pa blodiš po tujini, / bajè v blagor domovini; / čudna taka domovina / ki zahteva to od sina. 1027 Snopič 19, 13. pesnenje_09.indd 373 3. 07. 2020 12:28:01 374 Poletne noči (Judenbur g,1. 6. 1918) so Ambrožičeva vložnica dekleta, ki se ob slavč- kovem dvorjenju družici spominja ljubega: »Kdo ve kje in kdo zna kod / sklenil si svoj križev pot!« 1028 Pogostnost pesmi s tem motivom omogoča sklepanje, da so jih dekleta naročala ali dobivala za tolažbo. Šmarnice (31. V . [1918]) so pesem vložnica o slovenski materi, ki meseca maja to leto ne more prinašati rož pred kip Marije z Detetom v naročju, ker bi jo pogled nanj preveč žalostil, odkar je sama brez sina. Materi Žalostni ga bo poklanjal a: »Nje žalost – bolečina moja, / vzr ok njenih, mojih bolečin / je en in isti – mrtvi sin!« A Božja mati ga je mrtvega vsaj smela sprejeti v naročje, njej pa še to ni bilo dano; še za njegov grob ne ve. 1029 V celici (12. V .[1918]) je šestnajst štirivrstičnih kitic dolga pesem, v kateri izjavni osebek nadrobno opisuje ogaben prostor in užaljenost, da so vtaknili vanj bivšega av- stroogrskega vojaka: »Celica je moja / tiha kakor grob, / soncu, luči vanjo / je zabranjen vstop. // Okence edino / j e zamr eženo; / s prahom, paj čevino / j e pr epr eženo. // Zid umazan, mrzel / ta je moj mejaš, / dolg čas moj tovariš, / mrčes moj pajdaš. // Postelja so tla mi, / vzglavje na deskàh, / dvojnati zapah! // Vendar nisem kradel, / ropal, ne moril / ter člove- ški družbi / nič nevar en bil. // Niti domovine / svoje nisem izdal, / saj sem trikrat zanjo / v ogenj se podal. // Srébrni mi dala / hrabostni mi znak;/ izdajalec njen ni, / torej tak vojak. // Kaj tedaj sem storil, / da kot ropar tat / dihati zdaj moram / tu zapora smrad? // Švabu sem povedal / pikrih par resnic, / nar odu pomoči / hotel do pravic! // In zato mi stopil / švabski birokrat / je na nevpogljivi / in uporni vrat. // Ter me tri nedelje / djal pod varni ključ, / srkat mrak jetniški / v blagor mojih pljuč! // Toda ni me vklonil, / nikdar me ne bo, / ni duha mi vklenil, / če mi je telo. // T isoč sr c sor odnih / zunaj jih imam, / akoravno v tihi / celici sem sam. // Narod moj tam zunaj / z mano je edin: / Živi duh slovanski, / Švabu smrt, pogin!« 1030 V tej pesmi se Ambrožič prvič, četudi gre morda za vložnico, izpostavi kot upornik proti obstoječi avstrijski oblasti, ki mu je dotlej kot vojaku dajala tudi kruh. Mlademu možu piše »/m/lada vdova svojemu v ujetništvu umrlemu soprogu« res pismo, toda to je vložnica in hkrati posmrtnica v obliki pisma (posthumnemu) naslovniku: Oj listek drobni, listek beli, z rdečim križem znamenjan; mi mlado vničil si življenje – nenadno bil si mi poslan! Pet mescev komaj je preteklo v zakonu svetem tihe sreče, in zbruhnila je strašna vojna zadala rane je skeleče. Kako si delal in se trudil na domu svojem od mladosti! 1028 Snopič 19, 6. 1029 Snopič 19, 5. 1030 Snopič 19, 1–2. pesnenje_09.indd 374 3. 07. 2020 12:28:01 375 Veselja vžil si tu le malo, pil večkrat kelih si britkosti. Bodočnost krasno si osnavljal, življenje lepo slikal mi; a zraven si pristavljal stokrat da človek le en čas živi. Hvaležno si sprejel svetinjo ko je ločitve dan napočil; a slutil si, da se ne vrneš, Mariji takrat si me zročil. O dragi! Kje so zlati upi, Kje nade, ki si jih gojil? Vse krut sovražnik je uničil, brez čuta kri ti je prelil. O, da bi mogla tja v tujino poljubiti zeleno rušo, srce na grobu umiriti razkriti Tebi bolno dušo! Za dom srce je Tvoje bilo, zdaj daleč proč si pokopan; tolaži me le misel ena, da svidenja zasije dan. Oj, z Bogom, Ivan nepozabni! Ti kliče žena še v slovo; pa moli zame tamkaj v raju, da v veke združil naju bo. 1031 Balada Površno branje jih ni odkrivalo, a so med tako imenovanimi pismi sporočila s kar- dinalnim motivom – nenadna in nepredvidena smrt – bližja balad i. Klasično je razmerje: mrtev sin – trpeča mati. Število oseb v njej je skrčeno na minimum. Lakota (1917) Milana Kureta je tu na prvem mestu, ker jo, žanrsko gledano, lahko opredejujemo kot baladno sliko. Z Župančičevo pesmijo na koncu tvorita oklepajočo kompozicijo tega razdelka. Sorodni sta si po motivu nezaželenega bitja, tu črne žene – ki pooseblja lakoto in tam poosebljena »črna vest«, ki strašita ljudi� Tukajšnja baladna slika združuje T ratnikove izlakotnjene obraze in Jakopičeve vroče barve na njunih platnih: Raz sivožarečih, plamtečih nebes na žgoča, razpokana tla uro za uro in dan za dnem kaplja plamenov solnčnih goreči strup. Iz žgoče zemlje, iz pekočih teles 1031 Domoljub XXIX, št� 11, Ljubljana, 16� marca 1916, 149� pesnenje_09.indd 375 3. 07. 2020 12:28:01 376 puhti obup in pali oči, srce in duha Čez belo, razbeljeno plan, ki kuha in žge jo goreči poldan, v njegov plamen in sopar, v dušeči sončni žar, počasnih, mogočnih korakov stopa, povešenih rok, udrtih očes, na licih žalna koprena, – ogromna črna žena. In za njo strmi milijon brezupnih oči otrok in starčkov, žen in deklet, od ust do ust bolesten gre šepet: 'Nihče ni te klical – čemu si prišla? Nihče ni te uzrl še – in vsak strepeta, ko sreča te, mater prečrnega gorja. Ob žitnicah polnih ob dneh obilnosti zlate smo v radostnih vriskih pozabili nate. A zdaj, ko umira za klasom nam klas, ti spomnila si se na nas in si prišla. Kot zmaj prihrumelo sovraštvo črno je v našo deželo in vrglo je vanjo ogenj in meč in z mečem si prišla ti – srce zdaj sleherno ihti. Zaman zdaj prosijo očesca motna, zaman zdaj prosijo ročice vele, zaman zdaj prosijo usteca suha: – Kruha! Kruha! – ' Čez razbeljeno plan, čez polja ognjena počasnih, mogočnih korakov stopa ogromna črna žena. 1032 Kronikalno pripovedna pesem Terezije Koren (1896–1979) z dvema naslovoma Vojna z Rusijo 1914. l. / Žalostni spomini ima baladni konec� Vsaka kolikor toliko rimana kitica kitica je oblikovana iz ene same povedi� Besedilo je popolnoma dokumentarno brez vsa- kršnih okraskov . In prav ta asketska neposrednost učinkuje estetsko. I. Drugi dan po sveti Ani. na vojsko so odhajali stariši bratje; sestre, žene in otroci, ob slovesu britko jokali. 1032 Milan Kuret, Sledi za človekom, Šmarje pri Kopru: KUD Franceta Bevka 1998: 66–67� pesnenje_09.indd 376 3. 07. 2020 12:28:01 377 II. Jaz se spomnim tega dneva, oh koliko krat; ker med njimi šel je tudi moj ljubljen brat. III. Ko je v Ljubljano prišel, pisal nam je pisemce, in meni na Mali šmaren, iz Lvova, zadno karto, naj se ga v molitvi spomnim se. I V. Nato pošiljamo vprašanja na vse strani, in na rudeči križ, enak odgovor pride od povsot da zanj ne vedo nič. V. Mama mi pravi vedno oh piši mu ti, mogoče karto to dobi. VI. Ko je že minulo leto, nehala sem mu pisati pri zadnji Feldpost karti dvajseti. VII. Žalostna družina vsa, in mama vedno vsa objokana, ker zdaj sami vemo vsi da v hladnem grobu že trohni. 1033 Silvin Sardenko je verjetno v vzhodnoslovanski folklorni epiki našel spodbudo za na- slednjo baladno pesem, saj je bil med tistimi, ki so jo po brali po zaslugi Janeza E. Kreka. O tem priča že njegov psevdonim: Nebo en sam snežen oblak, udira v snegu se korak. Nikjer ni stéze med snegovi, le drobna sled čez kraj snežen … Na polju križ stoji lesen. 'Pod njim tvoj mož,' so rekli vdovi. Vsa tiha plan, vsa dolga plan en sam mrtvaški pajčolan. 1033 Fotokopijo zvezka (Uscita, Entrata) je avtorici posredoval Božo Premrl v pismu z dne 16. 2. 2000� pesnenje_09.indd 377 3. 07. 2020 12:28:01 378 Kako ste rekli tolažniki: 'Da bol prestane vsaka se?' Smrt zvestega moža pa ne. Nevedni vaši so jeziki. Poljê en sam snežen zamèt, zastira vdovi se pogled. Tam križ in grob! Kot prošnja živa ob križu žena vztrepeta: 'Kjer mojega že pol srca, še tega pol naj tam počiva.' Nebo en sam snežen oblak, in svet en sam brezkončen mrak. Ob zori je na skalnem robu zasvetil solnčnojasen dan. Kot angel v marmor izklesan klečala vdova je na grobu. Nebo en sam vesel smehljaj: Kako si sladek sveti raj! 1034 Morda je skrivnostni par M� D� in M� C� zgledoval pri njej, ko je sestavil petnajst šti- rivrstičnih kitic dolgo pesem Mati v stilu južnoslovanske epike in z nekaj reminiscencami na že obstoječe slovenske pesmi iz prve svetovne vojne, predvsem tisto Mati piše pismo belo. Mati v sanjah izve, da je njen sin ranjen umrl v Karpatih� Po treh mesecih pride na prostor nekdanjih hudih bojev med avstrijskimi in ruskimi silami in hodi od grobišča do grobišča, dokler ne najde njegovega groba na samem in tri dni grebe v zemljo, dokler ga ne ugleda in omahne v smrt tudi ona: Mrak je temni že objel krajino, v grobni pokoj vso zavil ravnino grobni mir objel je kočo belo, spanec v koči mater osamelo. Težek sen mi sanja stara mati. 'O Iváne, sinko moj ti zlati, sinko moj ti zlati, pridi 'z boja, da te mati zopet vidi.' Vidi mati svojega otroka: v prsih rana mu zija globoka, a iz rane kri mu rdeča teče … Tiho Ivan materi šepeče: 'Daleč, kjer stoje gore Karpati, v grob so deli vašega Ivána; težko, težko mi po vas je mati, da ne morem v grobu tihem spati.' 1034 Domoljub XXVIII, št� 43, Ljubljana, 28� oktobra 1915, 623–624� pesnenje_09.indd 378 3. 07. 2020 12:28:01 379 Mesce tri mi starka je hodila, vroče potoma Boga molila. A po mescih treh prišla v Rusijo, kjer junaki v tihih grobih spijo. Grob pri grobu se na polju vzdiga, križ pri križu se nad grobi dviga. 'Oh pokaži, Bog, mi v tej-le sili, kje počiva Ivan, sinko mili!' H grobu se za grobom starka klanja, kliče dete svoje brez nehanja: 'Ivan, Ivan, ti otrok moj zlati, odgovori, jaz sem, tvoja mati!' Tiho po grobeh junaci spijo, jadni mamki ne odgovorijo. Starka smrtno zapusti planjavo, dalje v rusko zemljo gre krvavo. Pa z bojišča hodi na bojišče, po grobovih tam otroka išče, in kjerkoli grob neznan sameva, svojega Ivána kliče reva: 'Ivan, Ivan, ti otrok moj zlati! Odgovori, jaz sem, tvoja mati!' Brez števila grobov obhodila, a nobena prava ni gomila. Sredi gore, nizek in samoten skriva se pod hrastom grob tihoten. Trudna pod drevo na grob poklekne, v tihi grob bolestno starka jekne: 'Ivan, Ivan, ti otrok moj zlati, odgovori, jaz sem tvoja mati!' Glavo skloni, sluša hrepeneče. Čuj, iz groba votel glas šepeče: 'Težko, težko mi po vas je, mati, da ne morem v tihem grobu spati!' Vikne starka, da se v hrib razlega, da po dolu glas odmeva z brega. Grebe mati zemljo raz gomilo, koplje jamo v grob še z zadnjo silo. – Ko je v tretje luna posijala, do sinu je mati izkopala. Dolgo, dolgo mu v obličje gleda in poljubi ga na ustna bleda, pesnenje_09.indd 379 3. 07. 2020 12:28:01 380 gorko ga poljubi ter omahne – – – Smrt poljub svoj v njeno lice dahne. 1035 I� Jeretina je tragiko primorskih mater strnila v balado Materina ljubezen. Besedilo izhaja iz vsakodnevnih dejstev , epifora s solzami pa veča bolečino, da jih izsuši do dna. Bolečina se veča v kontrapunktu s sinovo odsotnostjo: slovo > molk > smrt. – ko naj bi po vrnitvi domov našla vsaj malo utehe� Ko je odhajal s fanti iz vasi na okrašenih vozeh s skoz Vipavsko dolino v Karpate, je mati točila solzé. Ko nikoli poročila o njem ni dobila, je mati točila solzé. In zdaj se je mati begunka vrnila domov. Ko je v gorici za hišo kopala zemljó za trto novó in našla svetinjico z njegovim imenom in bele kosti, je mati stočila zadnje solzé. 1036 Župančičev Daljni grob je soroden omenjeni baladi po kraju dogajanja nekje na se- veru in skrivnostni povezanosti mrtvih z živimi. Le da gre tu za umetniško dognano ba- lado duhov: Brez križa je tvoj grob in brez solzá, brez blagoslova je in brez zvonov, pod tujim nebom jate le vetrov podé se v sivem begu od morjá. Tak daleč je tvoj grob: ko vam veli polnoč: 'Vstanite' in napolni mrak s pošastmi blodnimi, in k svojcem vsak, ki ga tujina vzela, pohiti – kot senca ta gre mimo okna tih, ta spet potrka, zaloputne duri, spet drugi priječi o hudi uri in okrog hiše kroži, toži vzdih, po svoje vsak družini da spomin – tak daleč je tvoj grob: na sredi poti 1035 Domoljub XXXI, št� 17, Ljubljana, 25� aprila 1918, 184� 1036 Mentor XII, št� 3–4, 1921/22, 57� pesnenje_09.indd 380 3. 07. 2020 12:28:01 381 že ure tri te 'Nazaj!' zaloti, ne moreš preleteti vseh daljin. A preletela jih je črna vest … Na naše okno črna ptica sela, čez okno vse peruti je razpela – ne vidimo več sonca niti zvezd. Vest črna vse daljine preleti, za senco njenih kril pozna se sled: list sahne gori, polju vene cvet – a ni ga lovca, da jo ustreli. 1037 Izbrana motivika s prevlado lirske zvrstnosti »Lirske pesmi so one, ki izražajo vse, kar se giblje v naši notranjosti. 1038 Zapisana poved je prva na vrsti v poklon pesniku in uredniku, ravnatelju slovenske gimnazije v Gorici 1039 Josipu / Joži Lovrenči ču, ki mu ni bilo dano izpeljati načrt, da bi izdal »Cvetje iz vrtov slovenskega pesništva«, 1040 temveč le s komentarji zelo osiromašeno Brstje. 1041 Lirika z različno intenziteto izraža človekova osebna čustva, intimna občutja, duhovna stanja ter etični red in se v vezani besedi neposredno odziva na čas in razmere; na zunanji svet le, če se njegovim duševnim doživetjem prilega (»t. i. 'ponotranjenje' v pesniškem subjektu«)� 1042 Po snovi so lirske pesmi neomejene 1043 in zanje ni strogih žanrskih pravil. Lirika je preveč individualna, da bi jih prenesla. Njena tukajšnja motivika je izbrana glede na njeno pogostnost in posebnosti v zbra- nem pesemskem opusu� Domovina Ni naključje, da se ta razdelek začne s pismi domačim. Prvi dve sta iz Galicije na vzhodni fronti: Franc Žličar , gostilničar in posestnik na Ponikvi, v vojski topničar korporal, je 25. marca [1915] V rečkovi družini na Razkovžah pri Sv . Jurju ob južni železnici pisal: 1037 Oton Župančič, Zbrano delo, Druga knjiga / Mlada pota: Brez cilja, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1957, 185� 1038 Josip Lovrenčič, Uvod, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, natr gal dr . Josip Lovrenčič, Izdala in založila Družba sv . Mohorja v Celovcu, Celovec 1918, 3. 1039 Leksikon: Slovenska književnost, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, 267-268. 1040 Morda v spomin na slovničarja frančiškana Stanislava Škrabca, ki je izdajal Cvetje iz vrtov sve- tega Frančiška (1880–1915)� 1041 Prim. pojasnilo: Družba sv . Mohorja, Uvod, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 3� 1042 Franc Zadravec, Helga Glušič, Matjaž Kmecl, Aleksander Skaza, Pomurska založba, Murska Sobota, 1971, 7–8� 1043 Silva Trdina, Lirika, Besedna umetnost II, Literarna teorija, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965, 213–214� Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, Borec, Ljubljana 1976, 243� pesnenje_09.indd 381 3. 07. 2020 12:28:01 382 Po domovini zelo hr epenimo vsi, kajti stvar traja že r es dolgo. Sr ce mi vedno poje: Oh premila domovina, Mili moj slovenski kraj, kjer je zibka moja tekla Bod' gomila moja kdaj! T oliko tor ej o mojem življenju zadnji čas. Pišite kaj! Pozdravi in glasovi iz domovine so nam bojevnikom najmilejši glas v tej krvavi borbi.« 1044 T oda to je bil šele začetek. V pismu navedena kitica je nevarnim okoliščinam prede- lana pesem 1045 njegovega rojaka Benjamina Ipavca in je zaradi mile melodije postala zelo priljubljena posebno med Slovenci na tujem� Drugo pismo priča o prvih mlad ih žrtvah na vzhodni fronti. Hrepenenje po domu se je strlo: Odšel si z doma vesel in zdrav 15. aprila 1915. Odšel si, dragi Pavel, z veselim srcem na bojišče ter se junaško boril proti sovražnemu Rusu da zadnjega izdihljeja. Nit mladega življenja Ti je pretrgala svinčenka dne 10. septembra 1915. Nepopisna žalost in groza nas je obšla, ko smo dobili poročilo o Tvoji smrti. Nisem mogel verjeti žalostni resnici. Krije Te s krvjo napojena gališka zemlja – daleč od domačije svojih dragih. Rad bi obiskal gomilo in Ti postavil spominek, da bi pričal, kje počiva Tvoje mlado telo. Moje misli so še vedno pri Tebi. Pisma, ki si mi jih poslal s krvavih poljan so mi priča in tolažilo, da si bil popolnoma vdan v voljo božjo. Upam, da Ti je sedaj življenje brez trpljenja in nadlog. Pred očmi mi stoje še vedno vrstice, ki si mi jih napisal ravno pred odhodom v krvavi boj. Zdi se, kakor da si slutil, da ne prideš več iz njega. Če me svinca in bodala Mati božja bo var'vala, prišel bodem še nazaj v svoj domači, mili kraj. Zelo potrtega se čutim, ko vidim, kako si hrepenel, da bi se še mogel vrniti v svoj rojstni kraj; toda ni Ti bilo usojeno. Naj pričajo te vrstice, kako goreča bratovska ljubezen je bila med nama. Nepozabni Pavle! Želim Ti prav od srca: spavaj mirno v gališki zemlji! Na svidenje nad zvezdami! – Jožef Podgoršek, Vojsko pri Vodicah. 1046 A vgust Blažič je iz avstroogrske vojske v pismu domačim leta 1916 poslal nekoliko ležerno pesem. Kljub temu da mu ni hudega, mu je dom pomenil vse: Ob obali Jadranskega morja stojim, tu stražim, sovražnika na suh ne pustim. 1044 Slovenski gospodar 49, št� 15, Maribor, 15� aprila 1915, 3� 1045 Avtor originalnega besedila Domovini je Jakob Razlag (1826–1880, ki ga je v zbirko Brstje uvrstil tudi Josip / Joža Lovrenčič. 1046 Domoljub XXIX, št� 14, Ljubljana, 6� aprila 1916, 189� pesnenje_09.indd 382 3. 07. 2020 12:28:01 383 Je vince poceni, se dobro živi, a vendar si človek domovja želi. Pa prišel bo čas, svoboda za nas, četudi sedaj slabi je čas. 1047 V ojakov pozdrav domovini i z pod na j brž svi nč ni ka ! Fra nc e t a Ra vni ka rj a j i ve l j a z a ra di njene lepote: »Naj proslavim krasoto tvojo! / Spomin kaj rad hiti nazaj / tja v domovino mojo.« Tudi na tujem so lepi prizori, toda do njih ostaja hladen: Izza planin mi zarja mila prav kot doma se priigra, a pred menoj je zemlja tuja, mi svet neznan je, brez srca. […] Pozdravljam te, domovja raj! Naj tebi le moj trud velja, in Gospodarju vojnih trum, ki tam kraljuje vrh neba. 1048 Iz komentarja o V ojaškem dnevniku Ivana Brica se dá sklepati, da je pesem Domovini v slovo nastala v strahu za prihodnost zaradi pričakovanega begunstva njegovih domačih v maju leta 1916� 1049 Moja duša ni vesela, bol prehuda jo teži. Tužno pesem bo zapela, tužno struna naj zveni. Dornberg, moj dragi mili, zdaj težko te zapustim, pač nerad in le po sili se od tukaj poslovim. Divja vojska k nam udarja ter od doma sili nas, čujemo že šum viharja torej pojmo – še je čas! Oj sosedje, le hitimo, že granate padajo! Torej pojmo, pospešimo, da vsaj sebe rešimo! Svoje žulje, svoje srage in imetje mili dom, 1047 Povedala hči Frančiška Blažič (Peterlin), rojena 1904, stara 86 let. V ir: list A4, računalniški iztis – drugih podatkov ni� 1048 Domoljub XXIX, št 9, Ljubljana, 2� marca 1916, 122� 1049 Ivo Bric, V ojaški dnevnik 1915–1919, 156–157� pesnenje_09.indd 383 3. 07. 2020 12:28:01 384 vse spomine, svoje drage tukaj-le zapustil bom. Jaz pa daleč odpotujem, pojdem tja v neznani svet. Premišljujem in žalujem, saj grem tja samo trpet. Tam ne bode znancev dragih, lica ne prijaznega. Mehkih ne besed in blagih, tam za nas ne bo srca! Bodo nas 'begunce' zvali in po strani gledali, nas celo se bodo bali, bomo vsem presedali. Morda bomo i brez strehe, morda i brez živeža, brez tolažbe brez utehe polna kupa bo gorja! Bomo trkali na vrata, bomo trkali zaman, brat ne bo poznal tam brata, bode gledal raje vstran. Gladnim bodo solze tekle, solze padale v srce, v srcu bodo solze pekle, oh, to bode pač gorje! In spomin na dom premili dušo mučil bo hudo saj nam bodo vse razbili, kar doma ostalo bo! Polja, vinograde končajo, hiše naše rušijo. Domovino razorajo, da spoznati je ne bo! Težka slutnja me navdaja, težka slutnja me mori, vedno težje mi postaja, vedno huje mi grozi! A zaman je zdaj tarnanje, zdaj pomoči ni za nas! Ne pomaga zdihovanje, prišel je odhodni čas! Torej znaj oj hiša moja težko ločim se od te! pesnenje_09.indd 384 3. 07. 2020 12:28:01 385 Duša plaka brez pokoja milo mi ječi srce! Enkrat še pogledam na te, enkrat še zakoprnim, enkrat še pomolim zate dom moj – in te zapustim! Oj bregovi in gorice te tišine čarobne, te ravnice in lozice kak za vami vre srce! Z Bogom griči in doline, z Bogom mili rojstni kraj, z Bogom z Bogom ve planine, vas bom videl še kedaj?! Torej z Bogom ostanite zdaj oh zdaj vas zapustim! Solze moje le rosite, sam Bog ve, kaj zdaj trpim! Zdaj pa culico na rame, potno palico v roke, mili Bog, ne zabi name, da ne zruši me gorje! 1050 »Popisan kos papirja je ležal v pr edalu omar e. Nihče se zanj ni zmenil, dokler so ne- kega dne odkrili, da ima zanimiv datum: 31 maj 1915:« Dragi Stariši! Dne 31. 5. 1915 Predno Vam dalje pišem Vas lepo pozdravim naznanjam Vam da sem dobil Vašo žalostno kartico in tudi pismo, dobil sem tri karte od sestre Marije in od Vas eno kartico in pismo. To sem dobil vse en dan od Vas in od Marije. Pismo pa je bilo še zaprto za to pa lahko pišete večkrat tudi pismo da mi kaj več poveste. Naznanjam Vam da jaz sem še zmiraj zdrav hvala Bogu vesel pa ne več, od kar sem zvedel kako je z Vami, poprej sem bil še zmiraj vesel čeprav jazd sem tukaj bil, da samo ste bili Vi u miru in zdravi doma, to mi je veselje dejalo. Dragi Stariši, Brat in Sestra in vsi skupaj jaz bi Vam prav rad pomagal pa ne morem, zato pa če morete pomagaj Te si sami kakor vste, da je bolje, napravjeni bodite da če sila pride da se vmaknete, vzemite sabo živino in življenje in obleko, da boste imeli za jest drugo pa pustite, samo da se vi ovarjejte, da če domu jaz še pridem samo da bi Vas še dobil vsih živih n zdravih drugo ni bi bilo kakor moglo jaz tega ne verjamem, da ga gor pustijo, ker tukaj pravijo da gre našim dobro in da se mi prodajamo sem, k našim, žalostno sme zdi jaz se tukaj tepsti za svojo domovino pa ne mi to prosimo, da bi bilo tukaj precej konec, da bi šli vsi dol da bi ga prav pokončali do kona. Prašati ali nimam velt postnih kartic naznanjam Vam da jih imam tu da jih ni treba pošiljat prosim Vas da če Vam je ljubo in če morete pošljit mi nomalo tobaka za vsem, kar vzamejo na felca post numavo druzega vam ni treba prav nič pošiljat ne gvanta ne 1050 Ivo Bric, V ojaški dnevnik 1915–1919, 158–161� pesnenje_09.indd 385 3. 07. 2020 12:28:01 386 denarja ne nič imam vsega preveč tukaj ne nucam prosem Vas. Kje se tepejo in kako gre prosem Vas pište mi večkrat kje ste in kako se Vam godi in še enkrat Vas prosim, da pomagajte si sami kakor ker jaz vam ne morem jaz Vam ne vem kaj takega pisati večkakor še enkrat jaz mislim vseh vse skupaj če bi se še enkrat videli zdravi ostanite Z Bogom Bog Vas živi. Martin Prosim pišite ali vdobite to pismo. Feltpost n 105 T o je pismo avstro-ogrskega vojaka, ki se je kot starejši sin vedno čutil odgovornega do doma in domačih; v skrbeh piš e domačim, preden odhaja na fronto, oni pa v beguns tvo. Jezik v pismu je preprost, domač in lep za tedanjo osnovnošolsko izobrazbo. Iz pisma se razbere avstro-ogrska propaganda, da njihova vojska povsod napreduje ali zmaguje, kar pa ni vedno držalo. T emu pismu je sledilo še eno, v katerem je sporočil, da gre na fronto, odtlej ni bilo več nobenega glasu. T o je bil znak, da je padel. 1051 Ivan Mohar , v veri, da se bo zanjo vse najboljše izteklo, se ne naveliča navduševati Za domovino: Šel je oče, šel v najlepši moški dobi od družine; šel ponosno s hrabrim srcem za obrambo domovine. Šel mladenič, pustil blago, zaročeno je nevesto; šel na boj kot mož-beseda branit jo do smrti zvesto. Šel sem sam od žalujoče matere na bojno polje. Žrtvoval desnico svojo; vendar še sem dobre volje. Bodi vse za domovino, njen obstoj in srečo njeno! Ljubim jo in do poslednjih zdihljejev jo bom iskreno. 1052 Dolenjskemu avtorju, ki je že prvo leto vojske izgubil desnico, se pridružuje R.[adoslav] Silvester 1053 s pesmijo Slovenski dom , v kateri so gregorčičevski sledovi: Zaté žari srcé gorkó, zaté solzi se mi okó – slovenski dom – spomin sladak! Kateri dom ti je enak? 1051 Ambrož Kodelja, Orumenel spomin, Novi glas 24, 14� marec 2019, 16� 1052 Domoljub XXIX, št� 10, Ljubljana, 9� marca 1916, 135� 1053 Prim� Leksikon Slovenska književnost, 413� pesnenje_09.indd 386 3. 07. 2020 12:28:01 387 Ne, ne. Na zemlji kraja ni milejšega, kot dom moj ti! Ti biser mojega srcá; ti radost mojega duhâ. Saj v tebi moj prebiva rod: trpeči rod, obdan nezgod; a vendar zate ves gori, nerad, nerad te zapusti. Oj dom, ti kraj mi posvečen! s krvjo očetov napojen; ti kraj si bridkih bolečin, a tudi srčnih kraj milin. O j sladki dom! Glej, vse ti dam, vse, kar premorem, kar imam; in če zahtevaš mojo kri, srce ti rado jo dari. Zaté ljubezni srčne vnet, goreče molim spet in spet: Ohrani večni mi Gospod moj dragi dom, moj verni rod! 1054 30. avgust [1917] V ojaki so o domovini in domu sanjali še v snu� 6. september [1917] Dobil sem pošto. Prvi odgovor na moje pismo. Pišejo, da je bil Franc doma. Šli so nekam v Ljubljani – »si lizat rane«, kakor pravijo. Da se jim ni dobr o godilo, si lahko mislim. Težke sanje Na skalnem hribčku osamljen vso noč na straži stojim, na straži bedim in mislim in sanjam o časih nekoč … Moj duh se potaplja v brezskrbno mladost, ko sem še otrok grad zidal visok, ko duša ni znala za tugo, bridkost … Neštetokrat v mislih otožnih zaspim in sanjam tako: Zvezd polno nebo nad mano miglja, jaz v zraku letim; letim, kakor krila bi lahka imel … Pa čudna pošast 1054 Domoljub XXIX, št� 43, Ljubljana, 26� oktobra 1916, 563� pesnenje_09.indd 387 3. 07. 2020 12:28:01 388 me tira v propast globoko, brezdanjo … Ji bom li ušel? Zaman vsi napori; Na poti domu omagal sem, – pal … Zbujen sem zaznal, da želja po domu me vara še v snu … Na višini med Stolom in Sv. Ambrožem 1055 Narava Pesmi o naravi v tem opusu ni veliko, saj so je bili tisti, ki so cele dneve in noči pre- bivali v zasilnih bivališčih na prostem, siti, še toliko bolj, ker je bila zemlja napita krvi in polna grobov . V dodanem naboru je le toliko pesmi, da zastopajo vse letne čase. Narava tu ne daje estetskega navdiha sama na sebi, ampak konkretizira abstrakten pojem domovine pravzapra v konkretizira s spomini na domače okolje in km etovim de lom. Pomlad kmetu ne daje tistega veselja kot prejšnja leta: njive orjejo starci namesto mladih, dekleta žalujejo za ženin i. Nikoli več ne bodo slišali velikonočne pesmi, toda naj bodo deležni » večne pomladi«: Trata zopet vscveta, kot nekdanja leta, a ga ni veselja več … Glej tam plodno njivo orje starček sam; saj bojno polje mu ne vrne sinka več … Ptica gnezdo spleta kot nekdanja leta, a je ni radosti več. Dekle zopet vrt opleva; Kaj da pesmi več ne peva, – strl ženina ji je meč … In velikonočna pesem milozvočna, se glasi; – a nikdar več čuli bodo jo sinovi: – žalno pesem nad grobovi, poje veter tam šusteč … Vesne zlata doba tu je; – vstal iz groba je Zveličar naših nad. Padlim vsem je že izpita – grenka kupa; – naj zasvita, večna jim pomlad! … 1056 1055 Albin Mlakar, n. d., 154–155� 1056 Domoljub XXXI, št� 14, Ljubljana, 4� aprila 1918, 152� pesnenje_09.indd 388 3. 07. 2020 12:28:01 389 A vtor navedene pesmi ni znan. Morda korporal Iv .[-o, -an] Gruden kot je avtor Žetve: Dozorel je žitni klas. Glej, pšenica kakor morje valovi se v solnčnem žaru. Zrelo že je žitno polje, polno božjega daru. Spet prišel je žetve čas. V polje rožno stopajo zdaj ženjice brez ponosa. Pada, pada kleno klasje. Na obrazih znojna rosa, v srcih zadušen jim glas je: Blizu puške pokajo. Je napočil resni čas, v bojni grom so šli sinovi; v daljnih krajih se boré. Nanje vedno v zmagi novi ves vesel ponosen zre čil v zvestobi narod naš. Kdo zdaj večji je junak? Ali mati, ki poti se tam na polju v solnčnem žarku? Ali sinko, ki bori se daleč, daleč v strelskem jarku? 1057 Z a d o m o v j e d e l a v s a k! 1058 Prva ki tica opisuje najlepše km ečko opravilo, toda v vojnem času je resnobno. Druga kitica je presenetljivo propagandistična. Poanta tretje je seveda sprejemljiva: takih vpra- šanj se ne postavlja� Vinko Gaberski s pesmijo iz cikla 1915 po kmečko toži nad izredno slabo letino, ker polja zaradi odsotnosti moške delovne sile niso bila dobro pripravljena: Lani na njivi je zlata pšenica rasla in vsa dozorela; bilo je truda ko skrbna žanjica v znoju je pridno jo žela. Letos na stogih na suhi strmini bilo slabo je zorano. Latje snetivo v prazni mekini malo prosa je nabrano. 1057 Kdove, ali je obstajala kakšna povezava med avtorjem V idom Ambrožičem in Antonom Kosijem� Prim� : V strelskem jarku. Triglasna pesem� Po narodnem napevu� Vglasbil Anton Kosi, šolski ravnatelj v Središču. V založbi izdajateljevi. Natisnila tiskarna »Senefeder v Gradec 1917� 1058 Domoljub XXIX, št� 34, Ljubljana, 24� avgusta 1916, 455–456� pesnenje_09.indd 389 3. 07. 2020 12:28:01 390 Kak bo pa k letu kaj plod vsega dela? Polja s krvjó so pojena gnojena … Oset in ščavje, – uboga dežela! Kruha ne bo, niti pšena. 1059 Retenski enako motiviko singularizira, na njivi je le ena sama žanjica. Sama je tudi sicer , saj ji je moža za zmeraj vzela vojna. Ob žetvi Žena rmeno klasje že pšenično žanje. Žito polja kras je, njej spomin le ran je. Lani še veselo mož sejal je zrnje: klasje dozorelo ves mu trud povrne. Zima mlado setev s snegom je pokrila; boj pa terjal žrtev, – zrastla je gomila. In ko dozorela je pšenica klena, s tiho boljo žela jo je vdova – žena. 1060 Retenski bi po golarjevsko rad doživel tudi košnjo, toda kaj ko se na senožeti trudijo stari in dekleta, ki so jim fantje tudi padli pod koso! Padaj cvet Spet košnje čas. Ob cvetu cvet, vmes travica zelena, izvablja kosca senožet, vsa z vonjem napojena. Zdaj kosa zadnjič še v slovo zapoje pesem grobno; in cvetka vsaka je solzno sklonila glav'co drobno. Ni koscev letos jih mladih, ki v košnji bi zapeli tja v zorno jutro; reže tih jo starček osiveli. 1059 V inko Gaberski, Raztreseno listje I.–VI. Nahajališče: AS, referat II, fasc. 334/III. Zbornik za Zimsko pomoč, 5 listov formata A4, tipkopis kopija, rokopisni popravki, str� 1–5� 1060 Domoljub XXX, št� 29, Ljubljana, 19� julija 1917, 345� pesnenje_09.indd 390 3. 07. 2020 12:28:01 391 Namesto fantov pa dekle kosó po senožeti vrti in suče, da vené kot v boju – rožni cveti. Ni mar ji cvetk; saj je zvenel najlepši cvet med cveti: na bojni trati – prej vesel – je moral ženin umreti. 1061 Vino 1917 izpod »kmetskega peresa« je kakor čričkova pesem, ne toliko o vinu kot o trudi v vinogradu za žlahtno pijačo. V ojne razmere so omenjene le mimogrede, ne da lahkotno, temveč obzirno, da bi se vendar ohranila tako zdravilna dobra volja. Pesem se konča z obvezno prošnjo za mir: Štajerska trta Boga prosila, Bila si vslišana, Si nam rodila. Meje so stražili Naši možje. Nam so odvračali Silo, gorje … Ženske, otroci Smo negovali, Smo te, ti trta Oskrbovali. Solnce sijalo Nam je in pticam. Solnce žarelo Našim goricam. Solnce rodilo Nam grozdini sad – Vsakdo ga ljubi, Ima ga rad! Mati poslala Kapljo prekrasno Sinu bi v vojsko, Ljubezen jasno. Žena potrkala Bi čašo ob čašo, – Bog živi dom naš, Bodočnost našo! Ali predaleč Ste nam vsi ljubi, 1061 Domoljub XXX, št� 28, Ljubljana, 12� julija 1917, 332� pesnenje_09.indd 391 3. 07. 2020 12:28:01 392 Dokler se solncu Enkrat ne zljubi – Dokler iz mošta Ne vino zavrè, Dokler ne zgine Te vojske gorjè! Solnce ti zlato, Daj mira nam kràs, Solnce nebeško, Usmili se nas! 1062 Škoda da avtor pesmi ni znan, prav tako ne naslednje: Lan, kdo ga še pozna! Pesem je malce pedagoška, ima pa tudi nekaj vrednih etnoloških podatkov: Sred polj slovenskih modri cvet pognala je cvetlica, ki vseh slovenskih je deklet ponos in srčna radost. Zvestobe, skromnosti je znak ta cvetka – lan ji praviš; slovenska žena, glej, da prag bo venčala ta roža! Veselje v kmetsko hišico in srečo ti prinese, če snežnobelo platno bo bleščalo v sobi tvoji. 1063 Za poglavje, ki je z motiviko narave zasnovano po letnih časih, pride zelo prav bo- žična impresija s snegom. T a je drugače največji sovražnik vojakov , toda tokrat ima ob- zirno sočutno nalogo: Padajo, padajo tiho, neslišno goste snežinke – bele snežinke v – sveto noč … Ah, le naj padajo! Beli naj prt bojišče pregrne, da ga ne vidi – sveta noč. Himna naj angelska v srcu odmeva:: »Bog, tebi slava, zemlji pa mirno – Sveto noč! 1064 24. december [1917] 1062 Štajerc XVIII, št� 42, Ptuj, 21� oktobra 1917, naslovna stran� 1063 Domoljub XXXI, št� 22, Ljubljana, 30, maja 1918, 234� 1064 Albin Mlakar, n. d., 174, 176. Obakrat je besedilo enako, le v drugi kitici je prvi začetek: Ah, …, drugič pa Oh… pesnenje_09.indd 392 3. 07. 2020 12:28:01 393 Kratice V� J…� r� so premalo, da bi lahko odkrili avtorja Pesmi slovenskega kmetiča ob vojni, ki tako prostodušno in nazorno oriše situacijo svojega stanu konec leta 1917, ko se je zač ela napovedovati lakota, ki je na koncu ugonobila avstrijsko vojsko, da je morala odnehati in kloniti. Niti obsežne zgodovinske razprave niti globokoumne sociološke študije niti nadarjene umetnine ne zmorejo podoživeti splošnega razpoloženja tistega časa, kakor pristna živa pripoved, uklenjena v preproste verze, najbrž za oporo spominu: Le vojska, vojska, vojska se sliši zdaj povsod; ta pesem salabolska bo uničila naš rod. Je stiska vedno večja, denar – kaj še velja? Če imaš ga na kupe, kdo zanj pa kaj ti da? Živila vsa na karte, dobiti moč jih ni; obleka trikrat draga, pa čevlji – najbolj ti. 'Le kmet – ta ima dosti' – si misli marsikdo; a tisti vsak se moti, pa še kako – hudo! Nesreča za nesrečo vrsti se dan na dan; povrhu letos suša spraznila nam je hram. Mi kmetje smo državi že dali delež lep krompir, fižol in slame, pa žita, krav, telet! A koliko še drugih v tej vojni je izgub; ne šle bi, če bi šteli, na celi Domoljub Najdražje vsi smo dali: očete, brate – vse. Da bi zdravi se vrnili – to naša želja je. Vse to za domovino žrtvujemo voljno: za zmago monarhije, v čast Avstriji samo! Naj zopet se nam dragi krog mizice zbero! pesnenje_09.indd 393 3. 07. 2020 12:28:01 394 D a l B o g, d a t i s t a u r a n i d a l e č z a g o r o. 1065 Ljubezen Iz zbranega gradiva se vidi, da v javnih virih osebnih ljubezensk ih pesmi tako rekoč ni. Dovoljena je le oddaljena platonska bližina: Ko ne bom več gledal teh belih sel, teh jasnih lic, teh radostnih čel, ko bom daleč odtod gost samotnih cest, trudna bo noga – kot jeklo bo pest – tiho in žalostno moje srce – spominjaj se takrat namé. 24. V. 17. 1066 In vendar smo na sledi tudi konkretni ljubezenski motiviki� Albin / Zorko Mlakar se z nobeno svojih pesmi ni pojavil v Domoljubu. Ohranjene pa so v dnevniku, ki ga je dokaj redno pisal v vseh vojnih letih� V danih okoliščinah so bili vojaki prikrajšani za kakršno koli ljubeznivost naspro- tnega spola, najsibo iz domače hiše ali drugače. 1067 Zato jih je vsakršno srečanje z dekleti vznemirilo. O tem lepo pričajo naslednje pesmi z vtisi na podlagi bežnih srečanj z dekleti s pisano doživljajsko lestvico in resnobno refleksijo o njih: Vse izgubljeno Solnčice utone za morske planjave in noči ubežal je dan. Jadrno čolnič mi plove v daljave tja v sreče neskončne pristan. Sladko zamišljen v morja poezijo, v valovja šumečega spev. V srcu brezskrbnost, ljubezen, vizijo na ustnih poln upov nasmev … Upi? Ha, upi! Glej človek obrača, obrne pa vedno le Bog. Čolnič postal je valovom igrača in jaz? Jaz … Jaz – otrok nadlog Upe, brezskrbnost, življenje, ljubezen – vse vzela mi temna je noč z vsem sem utonil, izgubil ah, vse sem moj Bože dobrotni – pomoč! 1068 Levica, 24. marec [1918] 1065 Domoljub XXX, št� 49, Ljubljana, 6� decembra 1917, 584� 1066 Mentor IX, št� 11–12, 1916/17, 266� 1067 Razen seveda če je v najhujši s/i/li niso tvegali kupiti. 1068 Albin Mlakar, n. d., 181–182� pesnenje_09.indd 394 3. 07. 2020 12:28:01 395 »Zjutraj odhod. vsi beli od cestnega prahu smo prišli opoldne v Civezzano, kjer smo ostali.« Mimogrede Z vrčem pride k studencu po vode mlado taljansko dekle; naglo nalije v bakrene posode biserne vode in gre … [- druga kitica prečrtana -] Tuje si meni, ti dekle prekrasno, vendar le vzljubil sem te. Ah, od kar videl v oko sem Ti jasno, kliče te glasno moje srce. 26. III. [19]18 1069 25. april: Zakaj vstane pomlad vsako leto nova, sveža, cvetoča iz zimskega spanja – človek , ubogi človek pa ima samo eno, eno kratko pomlad, po kateri zaman vzdihuje, katera se ne povrne več, nikoli več? Povej mi, kdor ve! Jaz – tepček Pozdravljena, vasica, kjer pred leti srečen bival v tvoji sredi sem! Glej, vračam se, li očeš me sprejeti znanca v tesni, sladki svoj objem? Iz nad oblakov zlatih belo lice stare tetke lune se smehlja, po travnikih se lovijo kresnice, tistoč zvezd na nebesu miglja. Pozdravljajo me hribov snežne glave, trte sočne, vinograd prostran; šumenje meni le velja dobrave, kos v grmovju poje spev glasan, Potoček skočno ubira melodijo, vrba zgane se v spoštljiv poklon, ob mlaki žabe 'rega' svoj kričijo, polnoči v zvoniku bije zvon … Le okence, kjer spava dekle moje, temno je in nageljčkov ni v njem, Ah, rad oči bi jasne videl tvoje, vstani draga, predno dalje spem! Potrkam, kličem … Nič se ne odzove … Luna se poredno zareži; le trkaj! Z drugim ptička tvoja v nove 1069 Albin Mlakar, n. d., 182–183� pesnenje_09.indd 395 3. 07. 2020 12:28:02 396 kraje je zletela … Tepček – ti … V malem travnu 1918 1070 Amorjeve puščice begajo ena mimo druge in spravijo koga v zadrego: 2. december [1918]: V teh dneh, ko sem bil odsoten se je nabralo precej pošte. Dobil sem lepo dopisnico z vsebino: Zoran! Sama sem pa sanjarim … Srce le sanjaj ven in ven. O sen, ne uniči se! O pač! Izgini sen kot sen, pa daj, uresniči se.« Te pozdravlja Livija V tr enotku, ko mi je sr ce tako zelo razdvojeno, do duša išče smeri za bodoče življenje – sem dobil to. Kaj naj odpišem? Moj Bog, ali je kdo nesr ečnejši, kot jaz? Komaj spoznam njih duše, se zber ejo gr ozeči črni oblaki na nebu sr eče, zakrijejo svetlo solnce upanja in pr etijo ukončati cvet ljubezni. 1071 Kako sem se varal O lepi Benečiji davno sem sanjal – davno – še otrok sem bil, davno že v srcu sem želji se klanjal – želji, da čarobe njene bi pil … In danes prispel sem na cilj hrepenenja v tvoje naročje … Moj Bog! Sanje so varale: Kupo trpljenja videl sem polno in polno nadlog … Kje si mandolina in spev signorine 1072 [2. december 1918?] Vinko Gaberski si je v ta namen omislil epikurejsko T olažbo Kako bi pač bilo nam bednim ljudem, če nam naš dobri Bog, ne bi milostno dal dvoje svojih svetih darov! Kako bi le bilo če bi nesrečniki razočarani ne mogli pozabljati bridkih prevar in bi vsi grešniki nesrečniki 1070 Albin Mlakar, n. d., 184–185� 1071 Albin Mlakar, n. d., 114� 1072 Albin Mlakar, n. d., 172� pesnenje_09.indd 396 3. 07. 2020 12:28:02 397 se kesati res žalostiti se m o r a l i ? Ah, ti ljubi, dobri Bog, bilo je res premodro od Tebe, da si poslal, nam lajšat življenje, nesrečni in smešni zakonski par - lahkomiselnost in pozabljenje. /1918/ 1073 Drugi pa cinično distanco, ki pomeni smrt ljubezni: Zakaj se ženijo? Prvi jemlje lep obraz, drugi hoče kup denarja in velját za gospodarja. »Če so drugi, naj še jaz v zákonu poiščem sreče,« pravi tretji; se opeče. Oni pravi: »Mati hoče!« Ta-le samec biti noče. Peti pa se ojunači, ker prevelik dolg ga tlači. Šesti slednjič sam ne ve, če za zakon je, al' ne. Če namen ga slab zavede, vse življenje se mu zmede. 1074 Smrt Izrecno refleksivnih pesmi je malo, saj vojne okoliščine niso bile ugodne za kako globlje premišljevanje. Če pa že: o smrti. A� [ntona] Hribarja je literarna srenja zavrnila, menda zato, ker je bil premalo moderen� In res njegova pesem Smrt spominja na hrastoveljske freske� Kakor tam se tu v petnajstih sedemvrstičnih kiticah z dodanim vmesnim vzklikom »O smrt« zvrstijo vsi pripadniki človeške družbe od najnižjih do najvišjih, od navadnih do posvečenih. Le da v skladu z novo strukturo družbe dodaja še umetnike in znanstvenike, ki so bili v srednjem veku za samostanskimi zidovi. Morda je pesem nastala že prej, saj v njej ni niti besedice o vojakih in vojni. Hribar predvsem poudarja, da pod zemljo ni več nobene hierarhije: Beseda grenka polna groze, ki vzbujaš čute še groznejše, življenja ukončaš motvoze, pretrgaš niti še močnejše, predhodnik tvoj je jad in strah, 1073 Vinko Gaberski, n. d., 1–5� 1074 Domoljub XXX, št� 32, Ljubljana, 9� avgusta 1917, 382� pesnenje_09.indd 397 3. 07. 2020 12:28:02 398 za tabo sled, pepel in prah O smrt! Bodalo grozno duši naši, gospodovalec neizprosni vse živo se pred tabo plaši, in strah popada vse neznosni ker ti ustavljaš cvet in rast in vse potreš v pepel, propast. O smrt! Od znanih bratov, krajev znanih sprovajaš nas v dežele tuje in tvoja moč iz sob prostranih moža pobere, v grob zasuje, počitka zate nikdar ni, tvoj meč naprej, naprej kosi. O smrt! Iz krogov dece tvoja roka iztrga ljubega očeta iz krila materi otroka – ljubav nobena ni ti sveta. Nevesti mladi tvoja moč moža odvede v večno noč. O smrt! Nobena solza te ne gane, in glas noben te ne izprosi, ne ganejo nobene rane, dari nihče ti vkup ne znosi, noben te ne premaga mož, da zadržala svoj bi nož. O smrt! Kot tat priplaziš se v gradove, kjer gostje rajajo v dvoranah, najdražjega tvoj meč pozove, pusti ostale v bridkih ranah, in godba prejšnja, petja zvok zveni tvoj meč v mrtvaški jok. O smrt! V trenutku revne obogatiš, bogatim vzameš vse imetje, berača z bogatinom zbratiš v pogubo ali pa v življenje ne vprašaš, kdo ima oblast, vsak mora z glavo v tvojo past. O smrt! Ko ti potiplješ učenjaka, vsa učenost je koj zdrobljena, pesnenje_09.indd 398 3. 07. 2020 12:28:02 399 in daš soseda mu bedaka, v deželi tvoji čast je ena, v kraljestvu tvojem ni razlik, prostak jo tam, kjer umetnik. O smrt! Na svetu mnogi znajo dosti, slavijo v vedah, umetninah, le ene ne v vedo modrosti, učeni tavajo v temninah, le tvoja roka prav uči, kako na svetu vse mini. O smrt! Za greh ti grozno si plačilo največji strah si naši vesti, pribodnjosti temné strašilo in ropar na življenje cesti, ti pot si k sreči v večni mir, in večne muke strašni vir. O smrt! Ti črva kralju daš na glavo, vsadiš mu v nedrije trohnobo, da čast mu glodata in slavo, pogledov resnost in milobo če dober ali slab vladar, v življenju bil je, ni ti mar. O smrt! In dekla tvoja, smrt, trohnoba ne prizanaša roki sveti, enako ješ ga sredi groba, enako morala je umreti, in če nosila je Bogá, tvoj črv jé jesti ne nehá. O smrt! Ti trosiš prah po svoji njivi po svoji volji na okoli; pobereš knežji prah trohljivi in ga k beraču treščiš doli. Nedolžni in deviški prah poneseš z grešnim – groza, strah! O smrt! To z udi našimi počenjaš tako nas spajaš, vežeš, družiš, od samovlasti nič ne jenjaš, komu tako zvestobno služiš? Ti dekla groze in strahu ti služiš večnemu Bogu. O smrt! pesnenje_09.indd 399 3. 07. 2020 12:28:02 400 Priznanje kličem tvoji vladi, pa vendar prosim – to pojasni: smem li živeti v sladki nadi, da, ko zrahljaš pepel mi časni, poveš, me pelješ li v nebo? Ah, ali morda v večno zlo –? O smrt! 1075 Iz ljubljanskega marijanišča potegnjeni vojak Jože Urbanija-Lim barski se sprašuje: Kje bom …? Naslov in začetek pesmi velik obetata, toda izpeljava misli je še dokaj dekla- rativna, pogojena s formalno zavodsko vzgojo in najbrž tudi mestom objave: Umrl bom – pa ne vem kdaj, in sojen bom – ne znam kako, kje bom potem – le Bog ve to. Gospod določi smrtni kraj, pravično vsakega bo sodil, kdor zvest je bil, mu dom bo raj in pekel – če je v grehih blodil. Življenje v raju – v peklu smrt, trpljenje večno, nepopisno. zdaj dvojen mi je pot odprt, kje bom? – Od mene je odvisno. Zato ne maram v kraj teme, v pogubo po široki cesti, dovolj na zemlji je bolesti; v višavo se moj duh naj vzpne, kjer čul bom: pridi, hlapec zvesti! 1076 Zložil na bojišču 26. septembra 1915. Njegove poznejše pesmi s peklenskih bojišč so veliko bolj osebne. Fran Zajc se giblje v enakem duhovnem obzorju, toda njegova misel je bolj sproščena in z večjo življenjsko izkušnjo; je tudi bolj osebna, čeprav jo predstavi kot splošno spoznanje, ki ga sprejema brez posebnega ob/-žalovanja: Tolažba vojaka Na svetu je reva, nadloga doma; tu dom je trpljenja, dolina solzá. Nad zvezdami tamkaj, kjer Večni kraljuje, le gori resnično veselje domuje. Veselja in sreče si človek želi, jo išče po zemlji, za njo se drvi. Da hitro bi našla nemirna jo duša, oh, koliko potov in sredstev poskuša. 1075 Domoljub XXVIII, št� 6, Ljubljana, 11� februarja 1915, 90–91� 1076 Bogoljub 13, št. 1 1, 1915, 340. Prim. Jože Urbanija-Limbarski, Ti bodi moj vodnik, 83� pesnenje_09.indd 400 3. 07. 2020 12:28:02 401 Namesto veselja človeško srcé bridkosti le najde in grenke solzé. In celo življenje mu glasno spričuje: na svetu le reva, nadloga stanuje. Dom slednji pokriva težave, skrbi; čas rane nam seka, srce nam teži. Če tare bolezen, pomanjkanje tudi, če vojska pritiska, nikar se ne čudi! Po grehu nam raj je izginil s sveta, tu dom je trpljenja, dolina solzá, To priča, da borni otroci smo Eve, da tukaj na zemlji vsi prave smo reve. Tam gori je konec trpljenja, nadlog, kjer nam bo plačilo neskončni sam Bog. Tja gori vsi zdihljaji naši hitijo, tja gori si srca otožna želijo. 1077 Zložil na ruski bojni črti 26. II. 1916. Naslednja pesem zaradi glagolskega trpnika v tretji vrstici deluje kot poslednje slovo od domačih pred eksekucijo, saj je neznani L. N. zapisal: Umrjem rad, ne plakajte za mano, življenja krutost sem spoznal prerano; in ne bojim se, skor bom umorjen, od smrtonosne krogle ustreljen. Mrtvi ne govor e …, Milan Kuret je v pesmi »Padlemu bratu Emilu in vsem padlim na bojišču « prepričan, da je molk padlih veliko hujši kot vsakršna beseda. V nasprotju z drugimi avtorji, ki padle tovariše blagrujejo za mir , ki ga odslej uživajo, jim Kuret, na- sprotno, pripisuje nemir , kletev . T o mora biti pa res strašno! Pesem je vsekakor politično angažirana in obsoja »krivca« vojne, ki pa je tu lahko le personifikacija vseh okoliščin, ki je privedla do nje: Grobovi ne govore. grobovi molče strašen molk, ki ga živa duša ne ume. Mrtvi molče. A ta molk, ta večnonemi molk ima stotisoč jezikov, ima stotisoč besed. In ko bi vstala vsa mrtva krdela, in ko bi se padlim milijonom za hip razplela govorica onemela – njih živa, besna beseda 1077 Domoljub XXIX, št� 17, Ljubljana, 27� aprila 1916, 236� pesnenje_09.indd 401 3. 07. 2020 12:28:02 402 krvavega trpljenja, krvavosolznih dni ne bila bi strašna tako, kakor ta strašni molk. Mrtvi molče. Da, mrtvi molče! A ta molk, ta strašni molk ima stotisoč jezikov, ima stotisoč besed in tuli kot zbesneli volk. In iz vseh teh grobnotihih glasov kriči bolest poteptanih cvetóv, ihte solze zapuščenih rodov. In iz vseh teh srepih, v vek oslepelih oči, iz vseh teh nemih besed krivca pravega v obraz bije en sam grozepolni glas: 'Preklet, o vekomaj preklet!' 1078 Retenjskega Noč prav tako izziva z motivom nemira, čeprav navzven deluje blagodej- no� Z jasno kompozicijo in notranjim nasprotjem je pesem ena najlepših v zbranem gradivu� Boj odmeva tja v daljave preko koč, tiho roma čez dobrave mirna noč. Zopet bode vpokojila boj pekoč, src pa ne bo umirila tiha noč. 1079 V ta razdelek sodijo pesmi Milana Kureta iz zbirke Jeklena maska: izšla je v samo- založbi leta 1918 in s tega vidika je mogoče, da so pesmi iz nje nastajale v vojnem času. T oda avtor popolnoma izključi realni kontekst, kot da mu sploh ni mar za svet okrog njega� Tu je zastopan s po eno pesmijo s ciklom brez naslova za vojna leta od 1914 do 1916 in štetjem od IV � do VIII� Prva pesem 1914 zunanje surovo dogajanje vojne prenaša v človekovo notranjost. V strašno nemirnem, strastnem izjavnem osebku se bije hud boj, ubeseden v ekspresionističnem slogu: Tedaj sem se ozrl. – Kaj kliče pôgled moj? 'Kod begale oči so groze tleče? Za vse okamenel že čut je tvoj? Si li oglušil za vse zlo moreče, 1078 Milan Kuret, Sledi za človekom, 58–59� 1079 Domoljub XXXI, št� 16, Ljubljana, 18� aprila 1918, 173� pesnenje_09.indd 402 3. 07. 2020 12:28:02 403 za krik solzâ, duš mračnih nepokoj, za rane oslepel vse dni ihteče? Ti mislil si – brat z bedo se boril je, ugibal ti – življenje brat je klel, ti reševal – sirote glad je zvijal, sam kamen kruti bi se razihtel.' Nič nisem mislil več, nič več ugibal, pred tujo bedo pôgled moj je mrl; a duh še vedno v sanjah se je zibal, še vedno čakal, da bi luč uzrl. In čudna senca v lica je dahnila, prelil se v dušo mojo glas je tuj, dih tajnih ust, skrivnostnih in mogočnih: 'Ne čakaj – l j u b i! D e l a j – ne vprašuj!' 1080 Druga pesem 1915 je miselno bolj pregledna, s celo kakšno zastarelo besedo vmes� Toda zakaj toliko bolnega nemira: In vspel sem izmučene, vele roke k življenja solncu, v delo pojoči dan, iz suhih prs vzbrstela je ljubav, ves svet objela – vse zaman, zaman. Ni delo mi rodilo blagoslova, opljuval svet mi hčerko je ljubav – in zopet tava, blodi noga moja sred tujih, sred neznanih ji puščav. Zdaj vem: kdor tebe ne ugane, 'ta bodi veke vse proklet!' – 'Še vedno se igračkaš z nami, kot v mraku davnih let. Zdaj vem: kdor tebe ne ugane, iztrgaš srce mu, otruješ telo, in noče več ga zemlja in noče ga nebo. 1081 Naslednja pesem z letnico 1915 omogoča slutnjo, da gre za izjemno notranjo razpetost izjavnega osebka. Sporočilo se zdi bolj jasno tudi zaradi znane svetopisemske simbolike: Proklet? Na veke vse v noč večno potopljèn, brez iskre nade, da ti dan vzžari? O laž laži, ki jo brezup rodi, izrod trepeta bolnega duhá! A strti moj razum, krvava bol srca, ta sluti – ne! – ta zna, 1080 Milan Kuret, Jeklena maska, Samozaložba, Kamnik 1918, 9. 1081 Milan Kuret, n. d., 10� pesnenje_09.indd 403 3. 07. 2020 12:28:02 404 da delež boljši pisan ji je v dnu zvezdâ in sliši glas, ki v večnost govori: 'Kdor živel je mrlič, komùr vse dni, noči, sesal je duše žar vampir – življenja mrak, dà temu v grobu še na čelu se blesti trpljenja noč – vstajenja znak, ker z znakom tem potuje skozi vek temin k Očetu luči – izgubljeni sin.' 1082 V poz ne jši obj a vi so vrst ic e i st e pe sm i drugač e ra zporej e ne , po a vt orj evi vol j i a l i urednikovi odločitvi? T udi naslov pove, na koga so naslovljena vprašanja brez odgovora: Sfingi življenja VI. (1915) Preklet? Na veke vse v noč večno potopljen, brez iskre nade, da ti dan vzžari? O laž laži, ki jo brezup rodi, izrod trepeta bolnega duha! A strti moj razum, krvava bol srca, ta sluti – ne! – ta zna, da delež boljši pisan ji je v dnu zvezda in sliši glas, ki v večnost govori: 'Kdor živel je mrlič, komur vse dni, noči, sesal je duše žar vampir – življenja mrak, da temu v grobu še na čelu se blesti terpljenja noč – vstajenja znak. ker z znakom tem potuje skozi vek temin k Očetu luči – izgubljeni sin.' 1083 V pesmi za leto 1916 se izjavni osebek nenadoma skrije v množičnega, je pa temu ustrezno bolj prilagojen splošnemu doživljanju, čeprav na koncu postane malo razumljiv: Pred tvojim licem, smrti sfinks in žitja nešteto duš je že izkrvavelo, oči nešteto v veke oslepelo, odšlo po luč rešitve v noč nebitja. Zaman se mučimo in pehamo, zaman z nalógo tvojo trpko, nerazrešno, zaman nas žge hlepenje neutešno: – na vek naš rod je v večno noč izgnan! In bolje je tako! Saj žitja ceni ž njo žije – ž njo ugasnil čar bi zlat, 1082 Milan Kuret, n. d., 11� 1083 Milan Kuret, Sledi za človekom, 11� pesnenje_09.indd 404 3. 07. 2020 12:28:02 405 ker človek dete je, ki se ne zmeni, za ure čar, ko njen spozna obrat. 1084 VIII� pesem za isto leto 1916 od daleč nedosegljivo sledi Prešernovemu Sonetnemu vencu: In menil že sem, da sem te uganil, da ustnam tvojim sem izvil skrivnost – kako sem slepec bedni se ukanil: zdaj bolj kot kdaj ječi srca bridkost! In vem: da te spoznavam tisočletja, da dano mi je žitje večnih dob, nikdar te ne spoznam brez razodetja – zaklad tvoj krije večnonemi grob. 1085 Bolj sprejemljiva je Kuretova pesem Vstajenje kot zmagovit epilog njegovega mrač- nega iskanja: O veselite, bratje, se z menoj! Na moje duri je potrkalo vstajenje, v mrak mrtvih prs je planil klic: 'Življenje!' – zaplalo v njih je svetlo valovljenje, fanfare kličejo me v novi boj. O, veselite, bratje, se z menoj! Že kljuvali oči so črni vrani, in dušo in srce krvi pijani, tedaj velelo mi je sonce: 'Vstani!' – in odletel je vranov mračni roj. O, veselite, bratje, se z menoj! Zasuli so me živega v gomilo, brez duše, brez srca, ki bi ljubilo, – in zdaj živim; srce, ki smrt je pilo, zdaj srka zopet žitja sladki soj, – O, veselite, bratje, se z menoj! 1086 Vera A� Kunaver z Lipnice na Moravskem je Pri odhodu na vojsko vdan v Božjo voljo, bi dejali z globoko vero: Z Bogom! Že spet gremo v bojne vrsté. Ali se vrnemo? Nihče ne ve. 1084 Milan Kuret, n. d., 12� Opomba: V drugem verzu zadnje kitice rokopisni popravek: žije v sije. 1085 Milan Kuret, n. d., 13� 1086 Ob koncu vojne iz objav v letih 1919–21, n. d., 182� pesnenje_09.indd 405 3. 07. 2020 12:28:02 406 Gremo na Rusko zdaj; Kdo ve še kam? Bog in Marija! Saj bodeta z nam'! Svinca morilnega se ne bojim. Varstva Marij'nega se veselim. Ako odkazana tam mi je smrt; naj bode blažena! Nisem potrt. Če se pa srečno spet vrnem domu; če bo naš dom otet – hvala Bogu! 1087 Jože Urbanija – Limbarski je »z goratega karpatskega bojišča 24. aprila 1915« po- slal uredništvu Bogoljuba Vojakovo molitev, ki so mu jo objavili šele junija� 1088 V njej se obrača na nebeškega Očeta, ki ga jemlje kot doslednega vzgojitelja, saj strogo kaznuje vse moralne prekrške, a tudi kot spremljevalca, v čigar »oblasti je slednja stopinja«� Moj varih je Limbarskega pesem z zahvalo, da »me varje nebeški Gospod / s č ude žn o r oko po dnevi in noči« ko /s/predaj in zadaj topovi grmé, / da še strašnejšega nisem čul poka, Divje okoli svinčenke brné. 1089 Spomini in hrepenenje po meditativnem ozračju Marijanišča, tj. zavoda za vzgojo duhovnikov, pojasnjuje, od kod Limbarskemu tolikšna duhovna utrjenost� V tej pesmi se obrača predvsem k Mariji. 1090 Ant on Hr i b a r Ko r i n j sk i / Z a l i l o šk i se j e ž e l e t a 1 915 o z i ra l K tebi, Marija Lavretanska v Suši! 1091 Kraljica Lavretanska v Suši! O Božja Mati, sveta Deva! Boječe stresamo se v duši; obup nas tre in bol in reva: Sto prošenj imamo ubogi – Marija, stoj pri nas v nadlogi! Mnog romar prišel je otožen sem k Tebi prosit potolažbe. Od Tebe ni odšel ubožen; 1087 Domoljub XXIX, št� 13, Ljubljana, 30� marca 1916, 177� 1088 Bogoljub XIII, št� 6, junij 1915, 181� Jože Urbanija-Limbarski, Ti bodi moj vodnik, 82� 1089 Domoljub XXVIII, št � 51, Ljubljana, 23� decembra 1915, 741� 1090 Bogoljub XV , št� 7, julij 1917, 207� 1091 T o je domačinom priljubljena božja pot v Selški dolini. pesnenje_09.indd 406 3. 07. 2020 12:28:02 407 dovolj si dala mu oblažbe; Zdaj v novi stiski spet prihaja – Pomagaj, Mati, mu odkraja! O dobra Mati na Loreti! Poglej krog sebe – : V strmih brdih otrok Tvoj moral je živeti do zdaj v skrbéh in žulih trdih – Pa zadovoljno – Mati, hvala! Ker Ti si mu pogum dajala. Marija, zdaj pa strašne groze prišle so v naša sela, v hiše; v planine naše, v naše loze, da zbegan narod komaj diše – Glej, vojska je sinove vzela! Naj, da jih v varstvo boš objela! Marija, starčki brez opore, in brez tolažbe solzne žene, brez ateja sirote bore – vse v tugi joče se in vene – – O joj, o joj, če jih ne bode – Kraljica, čuvaj jih nezgode! Glej nas krog svojega oltarja, Marija, svoje verne zbrane: Ohranjaj ljubega vladarja! Visoko carske hiše člane! In ščiti jo, da se obnaša do slavne zmage vojska naša! Marija, čuvaj naše sine, da črni grob jih ne zagrne, in kot branitelj domovine vsak k svojim živ se zopet vrne! Če sklene Bog pa smrt telesa, pa z dušo, Mati spej v nebesa! Marija ljuba, Mati draga! Poprosi ljubljenega Sina, naj zapodi od mej sovraga, da prosta spet bo domovina! – Pomagaj, Mati Lavrentanska! Zadrega naša je neznanska – – 1092 Molitev za mir je bila verjetno navdihnjena z molitvijo za mir (Gebet von Benedikt XV. Um Erlangung des Friedens), ki jo je naokrog pošiljal papež Benedikt XV . in jo ob- javil 10� januarja 1915� Torej so jo »pesniki« skoraj zanesljivo poznali� 1093 1092 Domoljub XXVIII, št� 4, Ljubljana, 28� januarja 1915, 54� 1093 Dostavek Jurija Fikfaka� pesnenje_09.indd 407 3. 07. 2020 12:28:02 408 Dva avtorja se za mir priporočata majniški Mariji. Prvemu kras narave velja le Kraljici majnika. 1094 Matej Vurnik, »črnovojnik z Jesenic « se ji v vsem razkošju narave priporoča za posredovanje pri »Kralju miru«� 1095 Mi upamo … , zaupamo v zmago z Božjo pomočjo, je maksima že znanega invalida Jožefa Mohorja. […] Doslej smo vedno srečno hodili zmage pot. Zakaj? Zato, ker vodil nas Bog je, vseh Gospod. Domovje ne znebilo sovražnih bi se sil, da On predobrotljivo ni z nami vedno bil. Kaj hočemo storiti, da zmaga trajna bo? Moliti stanovitno, moliti prav zvesto. 1096 T opničar Al.[ojzij?] Šparovic iz Žirovnice se mu pridružuje z enakim prepričanjem: Pogum Le gori se ozrite objokane oči; solzâ nikar lijte. trpljenje vse beži, že bliža se vesolje prijazno, presladko: spolnilo ljudstvu želje dobrotno bo nebo. Molitev vneta, sveta, ne prejde brez sadov: pri Bogu bo sprejeta v veselje vseh stanov. 1097 Našteti avtorji se strinjajo: moli tev pomaga. Franc Gruden st. pa zagotavlja, da je molitev rožnega venca Zmagovito or ožje: Mólek pač visi na steni, zagotavlja nam uspeh; zanj človeštvo se ne zmeni, zakopano préveč v greh. Stiska zdaj je res velika; krogle švigajo navzkriž. 1094 Domoljub III, št� 20, Ljubljana, 17� maja 1917, 236� 1095 Domoljub XXX, št� 18, Ljubljana, 3� maja 1917, 212� 1096 Domoljub XXIX, št� 41, Ljubljana, 12� oktobra 1916, 538� 1097 Domoljub XXX, št� 28, Ljubljana, 12� julija 1917, 333� pesnenje_09.indd 408 3. 07. 2020 12:28:02 409 Kdo gorjé nam vse naslika? … Up nam daje molkov križ. Krogle spuščaj neprestano, pa sovrage boš ugnal! Z rožnim vencem boš udano vse težave streti znal. Kliči dedka, kliči deco preden solnce zažari! Stopi na domačo leco, moli rožnevence tri! Hitro delaj, zložno móli rožnivenec še zvečer. Prvo mesto si izvóli, do boš prosil bolj za mir. Če je kdaj potreba bila, – taka kot sedaj – nikdar. Če bi četa vsa molila, pa prejela mir bi v dar. 1098 Zelo prizadeven z molitvijo v tistem času je Fr . Pavšič. Molitev za mir je med nje- govimi prvimi: Strašno razsajajo bojni viharji, daleč po svetu nebo se temni, dolge, krvave so bojne planjave, Jezus, pomagaj nam, Ti nas otmi! Žalostno gledajo mnogi domovi, mnogo oko se na tihem solzi, išče rešitve, pomoči, tolažbe, Jezus, pomagaj nam, Ti nas otmi! Ti si pomiril viharje na morju, Ti zdaj zaduši peklenske strasti, mi smo grešili, Te razžalili, Jezus, pomagaj nam, Ti nas otmi! 1099 Enak namen je o božiču naslednje leto Zvezda miru. 1100 Božične, 1101 novoletne 1102 in velikonočne 1103 pesmi obvezno vsebujejo motiviko prošnje za mir: Nekatere med njimi so estetsko in sporočilno bolj zahtevne. Silvin Sardenko umetelno oblikuje štirivrstične ki- tice, najbolj priljubljene v slovenskem pesnjenju z eno samo povedjo tako kot to počnejo 1098 Domoljub XXX, št� 41, Ljubljana, 11� oktobra 1917, 490� 1099 Domoljub XXVIII, št� 9, Ljubljana, 4� marca 1915, 132� 1100 Domoljub XXIX, št� 51, Ljubljana, 21� decembra 1916, 666� 1101 Domoljub XXX, št� 51, Ljubljana, 20� decembra 1917, 602� 1102 Štajerc XVIII, št� 52, Ptuj, 30� decembra 1917, naslovna stran� Bogoljub XVI, št� 1, januar 1918, 11� 1103 Štajerc XIX, št� 13, Ptuj, 31� marca 1918, naslovna stran� pesnenje_09.indd 409 3. 07. 2020 12:28:02 410 pesniki brez šol. T oda vsako uvede variantni anaforični vzklik: Sveta noč! > Blaga noč! > T iha noč! > Mila noč! > Lepa noč! > Sveta noč! se nakoncu vrne na izhodišče. Poleg tega se zadnji dve vrstici po trikrat rimata. Navzven je pesem preprosta, oblikovno pa je zelo prizadevna� Sveta noč 1915 Sveta noč! Pridi z davnim mirom k nam v boren dom in božji hram prebivat. Blaga noč! Prosijo te srca vsa, da bi skoraj k njim prišla počivat. Tiha noč! Razoroži vojni dan, razprostri pokojni san nad nami. Mila noč! Včasih z bakljami smo šli, zdaj nasproti gremo ti z vojskami. Lepa noč! Kaj trepečeš zdaleč že? plaha ptica – komaj gre do praga. Sveta noč! O ne boj se naših sil. En sam tvoj pogled premil, vse zmaga. 1104 K. L. je najbrž Karl Linhart, avtor teološke refleksije Božič 1916 Paganski svet je zgrudil pred njo se na kolena, sovražil jo je divje, pripel na križ krvavi, da satana sovraštvo podjarmilo bi svet … Pa v betlehemskem hlevu rodilo ni se dete, ki z mečem mu predreti zamogli srce bi. 1104 Domoljub XXVIII, št� 51, Ljubljana, 23� decembra 1915, 731� pesnenje_09.indd 410 3. 07. 2020 12:28:02 411 Ljubezen je nesmrtna, iz groba se dviguje, trinogi in verige izvabijo le smeh ji, in v gladu je močnejša, in v bedi je krepkejša, in večna je, božanska ljubezen … 1105 Postno premišljevanje Fr . Ks. Pavšiča navaja k misli, da je bil štajerski duhovnik ali redovnik z dovol j da ru z a pove zovanje kršč anske m otivi ke z ve čnimi m oralnimi vpra šanji: Po cestah hodimo ljudje v okovih grehov in naslad in v prsih nosimo gorjé prebridkih skušenj, strtih nad. Srce je bolno od tesnobe, duha objeti si želi, ko v temno to življenje naše več mlado solnce ne žari. In zopet vstajajo molitve iz naših lepih, mladih dni, v njih išče srce le rešitve, po Bogu duša hrepeni. O duša s križi obložena na Kristusov se križ nasloni, težave vse in vse bridkosti zaupno Njemu v dar pokloni! II. Razpelo vrh oltarja se leskeče, bolest Gospodova na njem žari, po cerkvi mrtve gledajo oči, ki svet ljubile so tako goreče, a ljudstvo judovsko je pobesnelo, 'le križaj ga!' Pilatu je velelo. Preteklost naša pred teboj se klanja, pred taboj sveti, križani naš Bog, pod težkim jarmom križev in nadlog srce skesano prosi odpuščanja. Mi grešniki na križ smo te pribili, Gospod, odpusti in se nas usmili! 1106 III. Dovršeno je delo odrešenja, na svetem križu božji Sin visi, 1105 Štajerc, XVII, št� 52, Ptuj, 24� decembra 1916, 7� 1106 Domoljub XXXI, št� 10, Ljubljana, 7� marca 1918, 114� pesnenje_09.indd 411 3. 07. 2020 12:28:02 412 noge, roke so z žreblji mu prebodli, iz prsi pa kaplja predraga kri. Dovršeno je delo odrešenja, na svetem križu božji Sin visi, od križa odbeže morilci kruti, vest grešna v dalje mračne jih podi … Dovršeno je delo odrešenja, na svetem križu božji Sin visi, pod njim stojita Janez in Marija, premisli bolečine – človek ti! 1107 Sardenkova V elikonočna izstopa iz stereotipnih okvirov z motivom ptice: Daleč od juga plava kraljica sinjih poletov. Kdo? Lastovica. Gori na cerkev sedla je lani, letos je sedla v križ na poljani. Pela je pesem: 'Kamorle sedem, vedno jih vidim Žalosti sedem. Sredi trpljenja čakam vstajenja …' Truma škrjancev ptico posluša: 'Kaj da se z nami letos ne skuša? Včasih je z nami z jutranjim mrakom merila polja z bisernim trakom.' Ptica pa dalje pesem prepeva, kdor je ne čuti, je ne umeva: 'Sredi trpljenja čakam vstajenja …' 1108 1107 Domoljub XXXI, št� 13, Ljubljana, 28� marca 1918, 141� 1108 Domoljub XXXI, št� 13, Ljubljana, 28� marca 1918,138� pesnenje_09.indd 412 3. 07. 2020 12:28:02 413 Fr .[anc?] Kern v ciklu treh stilno različnih pesmi razkriva veliko vojakovo duhovno stisko zaradi navzkrižja med vojaško prisego in Marijino navzočnostjo: Iz dnevnika 11. septembra 1916: Najprej ekspresionistična podoba boja: » križ«, »de- viško nebo«� In v ta mir se naseli hrup: v vetru šumečih lesov . . . je polno viharjev: pobliski topov in bliski nebeških svodov se zlivajo v eno, in tuljenje jeklenih žrel, sipajočih smrt in pogin in grmenje višin se mešata v eno . . . in skozi noč gre 'húra, húra, húra' črnih kolon, ki v hrib deró … […] Zvezde – blagoslov čudežnih fantazij – zdaj strmeče priče stisnjenih pesti, prežečih bodal, v pohlepu maščevanj žarečih oči in odprtih r a n – – – in bledih obokanih čel – to je grobov moških dejanj kot cest cesarskih, po katerih ljudstva v zlate dni gredó … Za vasjó se je iztrgal pes z verige 1109 v noč in cvili kot da mu gigant z nogó za tilnikom stoji … Za goró se ljudjé moré, v smrtni borbi se pletó železne roké, se koljejo misli in blazno jurišajo: Kot tiger ti skočim za vrat in nož ti v srce zasadim – brate . . . Prizor s pota nima datuma, nanaša se na primorske rojake, ki so se bili zaradi bitk ob Soči prisiljeni umakniti na tuje. Br ezje, 20. oktobra 1916: Stopil sem v Tvoj hram in sem Ti pogledal v oči. Takó žalostno-ljubó me zrè Tvoje okó: 'Danes je čisto tvoje srcé, k meni stezaš roké, jutri – ves tuj …' Marija! Čisto je moje srcé kot tempelj Tvoj, zvestobo prisegajo moje roké in moje mlade moči čakajo Tvojih povelj … 1109 To je 30� 5-centimetrski top� pesnenje_09.indd 413 3. 07. 2020 12:28:02 414 Takó žalostno-ljubó me zrè Njeno okó … Marija! Prisegel sem – in sled mojih besed bo izbrisala le smrt. Čez leto dni spet stopim pred Tvoje oči, pogledat, če sem posušil solzó … Marija, je dobro tako? In stopil sem pred oltar. Na Njenih licih je vzigral sladek smehljaj … In zgrudil sem se pred Njo. In ta sladki smehljaj in žar v Njenih očeh nosim s seboj po vseh potéh … 1110 T ako kot je za motiviko značilno medsebojno prepletanje, je tudi za žanre v veliko primerih značilna hibridnost. Ni jih zmeraj mogoče čisto določiti. C) POETIKA Glede na izredne okoliščine, ko je bilo ustvarjanje podrejeno preganjanju dolgčasa in domotožja ali sproščanju živčne napetosti in uhajanju iz krutih realnih razmer , se zdi to poglavje odveč. T oda skrbno razčlenjevanje besedilc najde v njih številne drobne finese. Jezik Najprej je treba počastiti v prekmurskem knjižnem jeziku pisane oz. narečne pesmi A vgusta Pavla. Da so bile predvsem priložnostne tudi v zunanjem pomenu besede, doka- zuje snov tistih, ki jih je objavljal v novem tedniku Novine, tako da se skoraj vsa njego- va narečna lirika nanaša na prvo svetovno vojno. Besedna zveza Spomin-cvetje bráti na grob 1111 v naslovu je prevzeta iz »srbohrvaškega literarnega jezika« in dikcija cele pesmi spominja na srbohrvaško folklorno epiko, kar je odraz Pavlovega živega ukvarjanja z njo od študijskih let naprej in intimne naklonjenosti do nje� V vojni padlega mladega brata primerja zelenemu listku, cvetoči mladiki; njegov grob je zapuščen, družina pa žalostna za vedno. V eliko žalost po izgubi brata izražajo tudi njegova ohranjena pisma staršem. Največ pesmi je objavil proti koncu leta 1916, kakor da jih je »vzbudilo ob prazni- ku vseh svetih in bližajočem se koncu leta doživljanje množičnega umiranja ter žalosti in bede, ki ju je povzročala vojska. Vse pesmi je odslej podpisoval s psevdonimom Sinek Martinek, vzetim iz domače ljudske pesmi, gotovo predvsem zaradi vojaške službe in bu- dnega šovinizma� – Pesem Na düšni den 1112 je razgovor z rajnimi, ki jim to leto ne morejo 1110 Mentor IX, zvezek 1–2, 1916/17, str� 21–22� 1111 Novine, št� 45, 7� XI� 1915, podpis: dr� P� Á� 1112 Novine 26� XI� 1916, št� 48� pesnenje_09.indd 414 3. 07. 2020 12:28:02 415 prižgati sveč, namesto njih so 'tople skuze vam prinesli'� – Zrêli sad i mládo cvetje 1113 pri- čenja s podobo jeseni z viharjem, padajoče vojake primerja s polomljenimi stebli in veja- mi, ob koncu pa želi svojim rojakom 'nôvo zláto sprotoletje' [= pomlad]� 1114 Zadnja med narečnimi pesmimi A vgusta Pavla odkriva pesnikovo čustvovanje o domu. Pesem Mojim starišom 1115 orisuje očeta in mater , našteva duhovno bogastvo, ki sta ga darovala svojim otrokom in jima ob koncu želi hvaležna srečna leta. Vojna beda je rodila tudi naslednje pesmi, objavljeni v isti številki, tako da je bil še močnejši njegov krik z litanijsko prošnjo v prekmurščini: Gospodne, smiluj se! … – kakor je naslovil prvo pesem 1116 , v kateri prosi Boga, naj konča vojsko – ' Da pa (zopet) zakon tvoj zavlada!… Da pogine mržnja, spáka' . – Naslov naslednje Že je zima na podóknji 1117 zveni sicer idilično, toda vsa je slika 'nesmilene, tretje zime' med vojsko, ko 'lani smo brid- ke skuze sejali – Zrnje so nam čarni ftiči / süša, voda pozobali; / Pa so samo skuze zišle: / Skrb, nevolo so rodile'«. Ob koncu kliče 'sunce milo' in vedrino… 1118 Nemirno povojno leto 1919 z vsemi težavami, ki mu jih je prineslo in ločitev od do- movine sta za vedno zamorila Pavlovo pesnjenje v materinščini. 1119 V besedišču tukajšnjih pesmi je veliko vojaškega žar gona, na njeno folklorno zaledje pa spominjajo predvsem pomanjševalnice: Za naslovom Bojne pesmi bi pričakovali avtorja izza frontnih okopov , pa je glede na izjavni osebek užaloščena deklic a, če je tudi tu pomanjševalnica uporabljena v skladu z njeno poetiko: Oh v gorovju tujem griček tam leži, – bogvé ali roža ktera tam cveti? Ko bi solze moje zemljico močile, pač prekrasne rožce bi iz grička vzklile. 1120 Padaj travica zelena, cvetke, padajte drobne! 1121 1113 Novine 17� XII� 1916, št� 51� 1114 V ilko Novak, Življenje in delo A vgusta Pavla, 327–328� 1115 Novine 14� X� 1917, št� 41� 1116 Novine 24� XII� 1916, št� 52� 1117 Novine 24� XII� 1916, št� 52� 1118 V ilko Novak, Življenje in delo A vgusta Pavla, 327–328� 1119 Med II. svetovno zadnjo vojno, ko je doživljal v zasedenem Prekmurju mnogo razočaranj v tamkajšnjem 'kulturnem' življenju, mu je bilo v tiho veselje tudi to, da so se dijaki soboške gim- nazije učili pri pouku prekmurščine na pamet njegovih pesmi, posebno tiste Slovó in da je pri pregledu prekmurskega kulturnega razvoja bilo označeno tudi njegovo delo… V ilko Novak, Življenje in delo A vgusta Pavla, 327–328� 1120 Savinjka, n� m�� 1121 Domoljub XXIX, št� 25, Ljubljana, 22� junija 1916, 339� pesnenje_09.indd 415 3. 07. 2020 12:28:02 416 Ubeseditev Poglavitna stilna lastnost predstavljenih pesmi sta pripovedovanje in opis� Marsikdaj se jima pridruži komentar . T o se ujema z dejstvom, da so zbrana besedila namenjena pre- težno javnosti. Ivan Trebše komentira vojno dogajanje celo z vidika svetovne politike na vzhodu, jugu in zahodu in izraža svoj gnev nad sosednjo Italijo, ki je pustila A vstrijo na cedilu. Na koncu se vrne na domača tla: Rus že zdavno se kesa, da z Avstrijo opravk ima. Srbija se vsa solzi, ker moštva več v deželi ni. Črna gora se je vdala, ker vojskovat se ni več znala. In polentar ta prekleti, je mislil, da nam bo lahko vse vzeti. Trst bi rad, Gorico lepo, pa jih ne bo dobil kar zlepo. […] Mislil je, da smo zaspani, utrujeni in pol poklani. Oh, pa kako si se ti zmotil, bolje, da se nas nebi lotil! Lepe novice ste domov nosili, ko ste Avstrice še na suhem brili, ko tam kanone ste kovali, so groši naši vam kaj dobro stali. Municjon smo vam tak posodili, kot zavezniki v vsaki sili. Za lon za vrat ste nam skočili in vse cerkve nam zdrobili. Sv. goro ste razbili, sv. Višarje popalili in drugim cerkvam še po sili dosti škode ste naredili. 1122 1122 Vlasta Terezija Komac, n. d., 182� pesnenje_09.indd 416 3. 07. 2020 12:28:02 417 Slogovna sredstva Pri vojakih se mora svetiti samo puška, orožje. Vse drugo je v senci. T udi pesmi so redko olepotičen e. Zanje ni časa in moči. Zato je tukajšnja meta forika zelo revna. Se pa v plevah najde kakšno zrno ali med zrni biser . T ukajšnji razdelek želi opozarja na take izstopajoče primere: 1123 Besede v zamenjanem pomenu Še najmočnejša je semantika križa. Jože Urbanija-Limbarski v pesmi T rije križi ga predstavlja v treh pomenih: kot (nezavedno apotropejsko) in zavestno simbolično zname- nje vere; znamenje vojaške časti in napredovanja; znamenje smrti in pokopanega trupla: Vojak od doma se poslavlja, pogum mu sije iz oči. Ihte ga mati blagoslavlja; na čelo križ mu naredi in prosi: 'Sin moj, vere znak povsod naj spremlja Tvoj korak.' V srditem boju se bojuje, junaško dviga ostri meč. Vse hvali ga in občuduje; noben napor mu ni preveč. Na hrabrih prsih se blišči mu zlati križ, znak hrabrosti. Sovražni strel – granata pade. – Izkrvavelo jo srce; zaprte v grob so zlate nade. Med cvetjem križ stoji molče, ovija črn okrog se trak, pod njim pa mirno spi junak. 1124 V id Ambrožič jim v pesmi Križ v skladu s preimenovanjem ali metonimijo doda še krščansko pojmovanje tegob, naporov , skratka vsega, česar bi se človek rad otresel: » in če ga Oče pošlje, tudi / pozdravljen na mojih ramah!« (Trbovlje, 3� 9� 1918) 1125 Besede v prenesenem pomenu V id Ambrožič je razvil času ustrezno celo serijo anaforičnih metonimij na podlagi železa z nič poetično konotacijo: Železen imamo čas dandanes. Železen imamo denar. 1123 Pri tem mu je v oporo priročnik Silva T rdina, O pesniškem jeziku, metrika, Besedna umetnost II, Literarna teorija, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965, 27–58, 146, 154–156� 1124 Domoljub, XXIX, št� 37, Ljubljana, 14� septembra 1916, 491� 1125 V id Ambrožič, snopič 19, 14. pesnenje_09.indd 417 3. 07. 2020 12:28:02 418 Železni 'Moraš' svet nam vlada; železna toča zunaj pada. Če vsega zmanjka nam magar, železa nam ne bo nikdar. Železen čas pa terja tudi ljudi železne in močné. In imamo može jih take, Železnih živcev, korenjake, ki se železa ne strašé, v železni toči uzdrže. 1126 Genitivna metafora se tako rekoč frazeologizira: • Odšla od nas sta brata dva pustivši boja strašni kraj; nezmagana oba sta šla po palmo zmage v večni raj. 1127 • Tisti, ki je prej podil, divje zdaj beži; čudno, kajneda, kolo časa se vrti! 1128 • Solz žalosti nič treba ni, saj sebe dal si carju v dar. 1129 Saj tisoči krvavijo, za domovje se borijo, vence slave si pleto, in vihtijo meč pravice. 1130 • Sonce mojega življenja, 1131 ženka moja, moj zaklad! 1132 Primera (komparacija) Ob velikem cerkvenem prazniku so fantje slavnostno nosili nad monštranco z Najsvetejšim »nebo« škrlatno rdeče barve, zdaj imajo od prelivanja krvi sami take roke: 1126 V id Ambrožič 1127 Domoljub XXX, št� 49, Ljubljana, 6� decembra 1917, 582� 1128 Domoljub XXX, št� 46, Ljubljana, 15� novembra 1915, 547� 1129 Domoljub XXX, št� 49, Ljubljana, 6� decembra 1917, 582� 1130 Domoljub XXIX, št� 25, Ljubljana, 22� junija 1916, 339� 1131 Ta metafora je postala znana in slavna zaradi Lojzeta Grozdeta, ki jo je navezal na evharistijo� Pa tukajšnja navedba kaže, da je bila v njegovem domačem okolju že prej znana. 1132 Snopič 16, 30. pesnenje_09.indd 418 3. 07. 2020 12:28:02 419 Lani, lani smo vrh planin nesli škrlatni baldahin, letos so naše roke – škrlat. 1133 V sledeč i pesmi je omenjena stilna figura razširjena na dve zaporedni kitici. Pesnik primerja prvo kmečko delo spomladi s pokopavanjem padlih vojakov . V obeh primerih se prevrača zemlja. Padli so kakor seme za rodovitno prihodnost: Vi órjete zemljico plodno in seme polagate v njo, le malo je vas, a hitite, zato s podvojeno močjo. Mi grob pa kopamo za grobom, junake polagamo v nje, ki dali so mlado življenje za svobodo rodne zemlje. Primera v naslednji kitici je hkrati poosebitev (personifikacija): lučka večna le trepeče, kot da v strahu je za svojce tam za hribom se boreče … 1134 Ali je dopolnjena z ukrasnim pridevkom: Kakor bela golobica v hriba se tišči pobočju cerkvica nebes Kraljice, z božjim Detetom v naročju. 1135 Ukrasni pridevki se opirajo na folklorne stereotipe: Tam za hribom hodi s koso bela žena, božja dekla. 1136 Tam v tujini se bori, v roki puško smrtonosno; kjer že dolgo neizprosno bela žena – smrt kosi … 1137 Čeprav gre v pesmi T užni maj za na videz lahkotno domislico o zvezi personificirane pomladi kot neveste v »obleki r ožnati por očni« z »njenim ženinom« – mesecem »majem«, 1133 Domoljub XXVIII, št� 46, Ljubljana, 18� novembra 1915, 666–667� 1134 Domoljub XXIX, št� 30, Ljubljana, 27� julija 1916, 403� 1135 Domoljub XXIX, št� 30, Ljubljana, 27� julija 1916, 403� 1136 Domoljub XXIX, št� 30, Ljubljana, 27� julija 1916, 403� 1137 Domoljub XXIX, št� 29, Ljubljana, 20� julija 1916, 388� pesnenje_09.indd 419 3. 07. 2020 12:28:02 420 gre nezavedno morda za mitično ostalino, arhetipsko poroko med dvema mitičnima bitje- ma� 1138 Cela pesem je izjemoma metaforično bogata: V obleki rožnati poročni nevesta rajska je prišla – pomlad in maj njen ženin – čar njegov mogočni poklical cvetje iz vrtov, trat. … Oj rajska ženin in nevesta, oj vama s cvetjem je posuta cesta, a nam človeštvu s trnjem je bodečim in s srcem strtim, krvavečim praznujemo slovesen vajin vhod četrto pot. Naše rože – rdeča kri, rosa – solze iz oči, petje – divji grom topov, sonce – plam požganih nam domov! Mars, krvavi bojni bog, ženi se po svetu krog, vsaki dom in slednji krov je svat njegov… 1139 Pasji dnevi so pesem z ironično bridko meta foro za iztekajočo se vojno ali celó živ- ljenje: »marsikdo zamenjal / bi z veseljem s psom. 1140 Pust je postal izhodišče za groteskno metaforo: pust postal je samopašni, / vreden svojega imena: […] Veselice in koncerti, / ti so danes v bojni črti, / tam se pleše divji ples / pod protektoratom smrti� 1141 Glasovne figure Domoljub je brez pomisleka poslal v svet 'Ta veselo' od polentarjev, misleč kot ve- čina, da bo vojne vsak čas konec: » T a-le pesmica, ki jo je zložil vojak V id Ambr ožič, je bila spr ejeta v 'V ojaško številko' Slovenca, dne 29. septembra. Še tisti večer je dobila skladatelja, ki jo je zakr ožil prav po domače. Naši vojaki radi pojejo, pa jim bo tudi ta prav všeč – ne samo po besedilu, ampak tudi po napevu. Takale je: 1142 1138 Prim� Vitomir Belaj, Hod kroz godinu, Zagreb 1998, 169–206� 1139 Snopič 19, 4. 1140 Snopič 19, 12. 1141 Snopič 15, 24. 1142 Besedilo je prepisano izpod not. Op. Zdenka Primožič. * Napev je v II . tenorju; poje se lahko tudi poltona niže. Žal je to vse. Vsekakor je informacija pomanjkljiva. Op. ms pesnenje_09.indd 420 3. 07. 2020 12:28:02 421 A, a, a, zdaj urca je prišla! A, a, a, zdaj ur-ca je pri-šla, a, a, a, zdaj ur-ca je pri-šla; lep že čas smo hrepeneli po Ljubljani lepi beli, po gorici in po Trsti, zdaj dobimo vse po vrsti. A, a, a, zdaj ur-ca je pri-šla, a, a, a, zdaj ur-ca je pri-šla; E, e, e, tam bratje nam žive: mi jih mor'mo odrešiti, tuj'ga jarma oprostiti; skup, kar duha po polenti vsi k Ital'ji iredenti, e, e, e, vsi bratje in sestre! I, i, i, mi smo polentarji; naš Vittór Emanuele nam je strogo dal povelje: »Lepe kraje ima Sciavo, marš in mu razbijte glavo,« i, i, i, mi k' smo polentarji! O, o, o, pa to ni prav lahko; maledetto Sciavo 1143 noče umakniti se od Soče; zbita naša je butica, naša pa še ni Gorica; o, o, o, to ni tako lahko! U, u, u, mi gremo kar domu; naš Vittór Emanuele, sam naj z vragom vojsko pelje; in D' Annunzio in Salandra, ki najrajši zadaj vandra, u, u, u, mi gremo pa domu!« 1144 Onomatopoija (sličnoglasje) s samoglasniki je ponavadi namenjena otrokom, da si lažje zapomnijo samoglasnike, niso nič izvirnega, njena teža je tu v sporočilu. 1143 Maledetto Sciavo (izg. Ščavo) – tako kolnejo Italijani Slovane. 1144 Domoljub XXVIII, št� 40, Ljubljana, 7� oktobra 1915, 582� pesnenje_09.indd 421 3. 07. 2020 12:28:02 422 Pesem je v Ambrožičevi zapuščini z naslovom Italijanska 1145 oblikovana v obliki vlo- žnice. Na koncu sta dopisana kraj in čas: Ivanje zhate ob dnjestru Gal. (15. 8. [19]15)� 1146 Nasprotno od vsebine pesmi je torej nastala v čisto drugem koncu Evrope. A vtor ponosno dodaja: »T a pesmica je bila tudi v notah priobčena v Slov� [encu] in Domoljubu� « Besedne figure Ponavljanje (iteracija) S ponavljanjem pomanjševalnic in nekaterih besednih zvez se je V id Ambrožič v pesmi Kruhka ni, ata ni približa l čustvovanju otrok. Zanje ni pomemben vzrok, hočejo kruha, kakor so ga terjali otroci Na klancu. 1147 Kruhka ni, oh, kruhka ni, deca gladna – to boli! Glad potrkal je na vrata: 'Lačen, kruha, mama zlata!' Sama gladna, kje ga vzamem? Bógu se usmili samem! Kruhka ni, oh že tri dni, deca gladna – to boli! Mraz – a tople ni peči, deca trepeta, ihti; mrzla v kotu peč je bela, komaj da še njo bi grela! Ah drv ni, da se zakuri, zima trka pa na duri! Mraz a tople ni peči, deco zebe –to boli! Zima je – obleke ni! Deco strgano mrazi; Treba Tončku novih hlačic, da ne bode kazal kračic; treba Anki čizmic novih, plačaj v novcih jih gotovih! Kupi – če denarja ni! Deca gola – to boli! Bore deca – ata ni, da oblači te, redi! Gor v Galiciji prostrani grob je našel svoj prerani. Kdo se usmili zdaj črvičev, gôlih, gladnih otročičev? 1145 13. snopič, 1. 1146 A vtor vesel dodaja: T a pesmica je bila tudi v notah priobčena v Slov.[encu] in Domoljubu. 1147 Prim. črtico Ivan Cankar , Sveto obhajilo, Slovenski narod, 19� 2� 1910� pesnenje_09.indd 422 3. 07. 2020 12:28:02 423 Kdo živi, zanje skrbi? ata ni – oj to boli! Revno materno srce, kaj trpiš, to sam Bog ve! - Roka je odrevenela, ki za revčke je skrbela! Sama že bi vse prestala, a uboga deca mala! Bog ti revnih tolažnik, bodi oče jim, rednik! Kallwang 4. II. [19]17 1148 Isti avtor je istega leta o božiču zakoprnel po domovini, saj je bil že šesto leto pod orožjem, prav po otroš ko. V s e drugo je drugotno, le da bi bil s pet na domačih tleh, pričuje- jo ponavljajoče se, oklepajoče vrstice v šestih kiticah, v zadnji pa le na začetku, ki ustvari okvir z naslovom. Domiselna, ganljiva oblikovna igračka. Po domovju hrepenim! Po domovju hrepenim! Srce moje koprneče dol na topel jug me vleče; po domovju hrepenim! […] Po domovju hrepenim! Kdaj te rešen bom, tujina? Kdaj spet zrem te, domovina, rodni svet in drage ž njim?! 1149 Janez Jalen se je kot pesnik in duhovnik velikokrat srečeval z nerazumevanjem. V pesmih se je veliko posvečal bivanjskim in duhovnim temam. V njih združuje občudovanje narave s čaščenjem Stvarnika. 1150 V resnici se zanj kot pesnika komaj ve� Morda je Psalm 3. decembra 1917 na stal v spomi n na roj stni da n njegovega bližnjega roj aka Franceta Prešerna: v njem poje hvalo zeleni in sneženi (gorenjski!) naravi, soncu in gromu, pticam nebá in ribam vodá in končno Stvarniku in vabi človeka, naj se posveti elementarni lepoti in jo občuduje ter klanja Stvarniku, ki jo je priklical v bivanje. Pripev: Pomudi se, pomudi / in se čudi! se ponovi v vseh sedmih kiticah, tudi v predzadnji, čeprav se edino vanjo, ki je namenjena človeku, prikrade dvom v njegovo harmonijo z Bogom: Besede, petje ubrano in molitve - od kod? Bogu človeške ste daritve. Toda ne vselej. Včasih rezni meči, ki ste roditelji lastni nesreči. 1148 Snopič 15, 13. 1149 Domoljub XXX, št� 52, Ljubljana, 27� decembra 1917, 620� 1150 Marjeta Žebovec, Janez Jalen, 33–34� pesnenje_09.indd 423 3. 07. 2020 12:28:02 424 Pomudi se, pomudi in se čudi! Dogajanje na fronti je presunkovito, da bi preneslo ponavljanje (iteracijo)� Sprejemljivo je le za božič, da »beli prt« prekrije vse grdo vsaj za eno noč: Padajo, padajo tiho, neslišno goste snežinke – bele snežinke v – sveto noč. Ah, le naj padajo! Beli naj prt bojišče pregrne, da ga ne vidi – sveta noč. 1151 Besedna igra (paronomazija) Drobna balada Ena krogla, eno pismo 1152 je zasnovana na singularni številčni poetiki, lahko bi jo razumeli tudi kot besedno igro. Standardna in stereotipna za italijanskega vojaka je zmerjavka »polentar«� Tudi v tem primeru drži pravilo, da ponavljajoča in pogosta metaforika različnih oblik prej ali slej privede do samostojne pesmi� Tokrat je zasnovana na besedni igri: Pa po gorah je ivje pa po hribih je mraz; te zebe polentar, bi rad grel se pri nas? Mi se požurimo in ti podkurimo, da te zeblo več ne bo! Kaj gori zmrzuješ preklicani Lah? Mar bi kuhal polento doma in dal gmah! Oj mar bi, mar bi bil doma svoj brus vrtil in s polento se mastil! Kaj ti padlo je v glavo, polentarski stric? Tirole diše ti? – Jih dobiš, – po butic! Poglej jih te gore, poprej se v prah zdrobe, ko pa prideš ti čez nje!! Cadorna pa jamra, ker je tam kakor prej; 1151 Albin Mlakar, n. d., 174, 176� 1152 Domoljub XXX, št� 8, Ljubljana, 22� februarja 1917, 92� pesnenje_09.indd 424 3. 07. 2020 12:28:02 425 Kaj, vreme je krivo da ne moreš naprej? Prehuda moča je, prehuda toča je in zmaga nemogoča je! Beppino, kaj čakaš in sline cediš; če jih nimaš še dosti jih še lahko dobiš! Ni škoda tratit' čas, trpeti glad in mraz? Doma čaka polenta vas! Še dosti je svinca, če vam kaj diši; še dosti je vinca, ki greje nam kri. – Ko imaš brus v rokah si mojster; toda Lah z vojsko ni nič, daj rajši gmah! 1153 Nagovor (apóstrofa) je v satirah pogosta besedna figura, v pričujoči pa je posebno to, da se izjavni osebek obrača na štiri različne naslovnike z zanje ustreznim čustvenim nabojem: naprej nagovori svoje, nato se obrne na italijanskega sovražnika kot takega, nato na vse nasprotnike stare Avstrije in na koncu še na italijanskega poveljnika na soški fronti: Veste kaj je novega? Lah jih je dobil! Nič več Soče nam ne bo ne miru kalil! Hotel je na vsak način videti naš svet; zdaj ga gleda, le da mu sveti – bajonet! 1154 Kaj, polentar, vojska ni brus in malta ne; mojster res si, za kar si, boj ti pa ne gre! Kje so vaše sanje zdaj Lah, Rus, Srb, Romun? – Brez krčmarja delali dolgo ste račun! 1153 Domoljub XXIX, št� 24, Ljubljana, 15� junij 1916, 324� 1154 Domoljub XXX, št� 46, Ljubljana, 15� novembra 1915, 547� pesnenje_09.indd 425 3. 07. 2020 12:28:02 426 Kam Cadorna jo cediš, kar neso noge? – Stoj prijatelj! Kriva pot; Tam se v Trst ne gre! 1155 V pesmi Nje vsaj nam vrni nazaj! 1156 je apostrofa kombinirana s poosebitvijo (per- sonifikacija). Ambrožič v njej nagovarja sámo vojno: Vojna, neusmiljena, kruta tvoja povsod že gre sled: […] Prošnja je tebi neznana, šiba človeških otrok! Slepo drviš svoja pota, s tabo gre smrt in grozota, jok te ne gane, ne stok! Naše si hrame spraznila, žitnice, hleve, mošnje; v prah in pepel spremenila mest in vasi brez števila, plodno steptala polje! Iztrgala zver nenasitna naše najdražje si nam: Dali smo mile zvonove, dali može in sinove, tvojim krvavim rokam. V četrti ki tici voj no pri merja z z verjo i n na stane dvom , a li uporabl jeno figuro še l ahko imenujemo personifikacija. Z zadnjo vrstico iste kitice je prvotna ugotovitev potrjena. Nagovor je standardna sestavina pobožnih pesmi v smislu molitev . Prim.: Kraljici miru … Sprosi nam, oj sprosi, da poneha skoraj že prestrašna ta morija, in spet mir se vrne zaželjeni. Ti miru Kraljica, o Marija! Šterntal, 23. 8. 1918. Podsmeh 1157 (ironija) je najbolj užitna , kadar je na lasten račun. T aka je spredaj Ambrožičeva pesmica o kajenju� 1155 Domoljub XXX, št� 46, Ljubljana, 15� novembra 1915, 547� 1156 Snopič 15, 1 1. 1157 Prim� Silva Trdina, n. d., 52� pesnenje_09.indd 426 3. 07. 2020 12:28:02 427 Govorniško (retorično) vprašanje: Glede na čas pojavljanja se zdi, da se je posamezni avtor nekaterih stilemov držal določeno obdobje, nato se je ogrel za druge: Kaj, da danes brhko lice k tlom povešajo cvetlice? Kaj da danes se ne vzpne kvišku cvetka skor nobena? 1158 Kdo zdaj večji je junak? Ali mati, ki poti se tam na polju v solnčnem žarku? Ali sinko, ki bori se daleč, daleč v strelskem jarku? 1159 Stopnjevanje (klimaks) V elikonočna pesem mamice je s stavčno figuro zanikanja, ki se predmetno stopnjuje (klimaks), popolnoma pesimistična: ni pirhov, ni zvonov, ni sina edinca� 1160 Nasprotna stava (antiteza) se pogosto pojavi v prazniških pesmih: Na nebu se pesem glasi: Mir bodi med vsemi rodovi! Na zemlji preliva se kri, rjove in morijo topovi. – Na nebu spev plava proseč: 'Bodite vsi blažene volje' V plamenu po zemlji gre meč, vse bije, mori se in kolje. – 1161 Naslednja pesem je po izhodiščni »narodni« kitici in opisovanju v drugem delu se- stavljena iz zaporedja antitez: Je pa davi slanca pala […] Listje rmeneva in se osipa, gola je lipa sredi vasi: lipa košata, kjer prepevali 1158 Domoljub XXIX, št� 25, Ljubljana, 22� junija 1916, 339� 1159 Domoljub XXIX, št� 34, Ljubljana, 24� avgusta 1916, 455–456� 1160 Snopčič 18, 6. 1161 Spesnil Žgur iz V ipave 1916. Rokopis (fotok.). Hrani Marija Stanonik. pesnenje_09.indd 427 3. 07. 2020 12:28:02 428 fantje so zali pesmi lepé. Slanca je padla, slanca nemila, in pomorila rožicam cvet. Kratki so dnovi, dolge noči so, trudne oči so, spanja pa ni. Žalostno srce cvetja pogreša, petja pogreša fantovskih grl. Cvet je umorila slana ledena, toča svinčena mladeničev cvet, Vigred spet s cvetjem trate ogrne, več pa ne vrne kar vzela je smrt! 1162 Opisovanje (perifraza) je bila redka, zato v danem opusu deluje sveže in učinkovito: Kjer voda Donave šumi, počivata mi brata dva. Srce za njima hrepeni – po snidenju gor vrh zvezdá! 1163 Metrika Omeniti je le Ambrožičev poskus slavnostne pesnitve Janezu Evangelistu Kreku v spomin na način grškega heksametra. 1164 Miselni prestop (enjambement) je zelo redek� Prim� : Tam sovrag preti. Zasesti rodno zemljo hoče nam, 1162 Domoljub XXX, št� 40, Ljubljana, 4� oktobra 1917, 476� 1163 Domoljub XXX, št� 49, Ljubljana, 6� decembra 1917, 582� 1164 Prim� tukajšnji razdelek Vojno leto 1917. pesnenje_09.indd 428 3. 07. 2020 12:28:02 429 V boj junaki, domu zvesti! Trud sovraga bo zaman. 1165 Stritarjeva pesem Zvezda miru in sprave 1166 s številnimi enjamb ementi je pač zunaj konkurence: Truden večnega prepira Že, po tebi se ozira rod človeški. Oj prikaži Se, pomiri in oblaži To človeštvo razdejano in v sovraštvu podivjano! Vsmiljenje že z zemlje gine, Vsa ljubezen skoraj mine Med narodi. Oj prikaži Se, človeštvo potolaži! Akrostih V nasprotju s pesnjenjem med drugo svetovno vojno, kjer kar mrgoli akrostihov, 1167 je v zbranem gradivu najti enega samega: V id Ambrožič je po znanem Prešernovem zgle- du z njim izkazal čast mrtvemu sobojevniku in v pripisu o njem bralce posebej podučil: V spomin padlemu junaku – praporščaku Štefanu Kvasu †11. XI. 1915. Še žrtev dosti ni. – Spet mož je pal. Težko mu zdaj je, kdor Te je poznal. En glas gre krog: Vrzel nenadomestna. Fantinov Tvoje čete žalost je bolestna. Ah, večni Bog! Gospod ti vojnih trum, Ne daj, da vpade v boju nam pogum! Kri mož najboljših naj ne bo zaman, V pravičnem boju bodi naša bran! A njemu večni mir in pokoj daj, Sladko v domači zemlji spava naj!* Vid Ambrožič, četovodja. V id Ambrožič je pod pesem pripisal: *Začetne črke vrstic povedo ime pokojne- ga praporščaka, ki je bil doma v Kranjski gori. Študiral je v Gorici. Bil je zelo blag mladenič; vse ga je čislalo. Pokopan je bil v Solkanu. Lepo mu jo v slovo govo- ril vojaški kurat g. dr . Iv . Kulovec. Blagi praporščak naj uživa krono večno slave! 1168 To je edini primer, da je izrecno navedeno, da bi pogrebu prisostvoval duhovnik� 1169 1165 Domoljub XXIX, št� 19, Ljubljana, 11� maja 1916, 259� 1166 Boris Miran, Strunam, 37, 61� 1167 Arhiv: Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo 1941-1945� vodja projekta prof� dr� Boris Paternu� Avtopsija� 1168 Domoljub XXVIII, št� 48, Ljubljana, dne 2� decembra 1915, 694� 1169 V id Ambrožič, Vojna divja, 1915/1916 [13. snopič]. A vtorjeva zapuščina. pesnenje_09.indd 429 3. 07. 2020 12:28:02 430 V Ambrožičevi zapuščini še piše, da je Štefan Kvas padel na Oslavju pol ure od ro- dnega Solkana. Datum smrti se ujema, pač pa ne čas izida pesmi; V id Ambrožič namreč navaja, da naj bi izšla v Domoljubu že novembra 1915. Kompozicija je ponavadi preprosta in pregledna, le izjemoma izstopa iz povprečja. Pesem iz treh šest-vrstičnih kitic v prvi slika vojaka v strelskem jarku z bajone tom v roki in prepušče- nega »br enčanju kr ogel«, druga kitica ga vpelje v njegov notranji svet: posebno to jutro si želi biti z družino, pa so tako daleč, »smrt mu je le blizo …«� Tretja kitica je stereotipni dolžni poklon prazniku. Velikonočno jutro. V strelskem jarku stoji na straži mož mračan, potrt; Blišči se bajonet mu v solnčnem žarku, brenčijo krogle, žrtev išče smrt. Velikonočni praznik, ti svečani, četrtič te obhajam v vojnem stanji! Zamišljen mladi mož glavó poveša, posebno danes vleče ga domov; ženice, dece mu srce pogreša, duh plava mu domov pod rodni krov: Doma sedi družina mu za mizo, on je tak daleč, smrt mu le je blizo … Gospod je vstal, i zate dan vstajenja in radosti sedaj ni daleč več, Gospodovega konec je trpljenja in tudi zate kmalu bode preč! – Oj, upaj in ne plakaj duša toraj, saj i zaté vstajenje pride skoraj! 1170 A vtor navedene pesmi brez naslova je dolgo skrivnostni V ide, tj. V id Ambrožič. V ečina navedeni h primerov v tem razdelku je iz njegovega pesemskega opusa. Iz tega je zaznati njegovo stremljivost, prizadevnost, da bi se izkazal vsaj v obrtni spretnosti, saj je svoj pesniški talent tako kot vse okrog sebe ocenjeval zelo realno� 1170 Bogoljub XVI, št� 4, 1918, 108� pesnenje_09.indd 430 3. 07. 2020 12:28:02 431 8. PORTRETNI OBRISI NE/ZNANIH AVTORJEV Vsestranska obravnava pesnjenja med drugo svetovno vojno pri zbiranju gradiva ni pre- zirala kanoniziranih avtorjev in njihovih sopotnikov, ni jim pa dajala nobene prednosti� Z a r a d i št e v i l n o st i d r u g i h a v t o r j e v i n v e l i k e k o l i č i n e g r a d i v a , k i d o sl e j še ni bi l o e v i d e n t i r a- no na enem mestu, se tukajšnja obravnava odpoveduje temeljiti predstavitvi tistih, katerih ustvarjalnost med prvo svetovno vojno je že doživela strokovno ali publicistično pozornost ali je dostopna v njihovih lastnih zbirkah in vojaških dnevnikih� A) JANKO GLAZER Najzgodnejši spomih te vrste sega v sámo izhodišče nesrečne vojne: »Tja do dneva sara- jevskega atentata, ko je na Dunaju študenta [Janka] Glazerja rešilo pomanjkanje denarja. Oče je bil zahteval nekaj besed za sokolsko slavje, on pa mu je napisal dva prav nevarna verza� 1171 Pa mu je zmanjkalo denarja za samomorilsko brzojavko. Avstrija se ni šalila, po atentatu sta bila oče in mama ar etirana …« 1172 B) ALOJZIJ RES je v poetičnem dnevniku ohranil z začetkov eksodusa ljudi »ob Soči« dva utrinka, ki sta se mu prelila v pesem: Gorica, 26. novembra 1915 V maju je bilo. Hodil sem po naših Brdih, ki so se smejala v soncu. Češnje so zorele in akacije so dehtele ob poti. Sence so še spale po dolinah, ko so zvonovi belih cerkva na gričih zmolili jutranjo pesem, da so zapela vsa Brda v mladem soncu. »In s pesmijo v srcu in z vriskom na ustih, da vse je kipelo po mojem telesu, sem gledal trpeče, vesele obraze, poslušal njih tajnosti kakor o kresu …« A tisto jutro je zagorel južni rob naše domovine in nenadoma je planilo v to lepoto naše zemlje vse tisto strašno, brezmejno gorje vojne, ki smo ga prej le slutili, ker je bilo tako daleč, daleč od nas. […] Prej nisem videl tvoje lepote, domovina. Šel sem mimo nje in je nisem opazil. Zdaj, ko so uničena tvoja polja in so porušeni tvoji domovi, zdaj ko je prišel tat in te hoče odtrgati od gorkega, življenja željnega slovenskega telesa, zdaj šele vem,,, kaj si mi: 1171 Kako sta se glasila, iz vira ni znano� 1172 Alojz Rebula, Dnevnik 1971, Celovški zvon XV , št 55, junij 1997, 8� pesnenje_09.indd 431 3. 07. 2020 12:28:02 432 »S silo neznano si segla mi do duše globin: do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko …« 1173 C) FRANC SUŠNIK-RADIMIROV 1174 je tvegal z ilegalnim glasilom Vzbudi se Sloven! V njem je objavljal lastne lirske pesmi z ljubezenskimi in narodnimi hrepenenji 1175 in razočaranji 1176 in mednje skril marsikatero aktualno ost. Navzven so globoko pobožne, toda glede na mesto in čas objave so lahko metafora za narodovo in narodno stisko in prošnja zanj� Zaupanje Bogu ni nekaj samo po sebi umevnega. Ko nastopi tema , je vera na preizkušnji. Pesem o žalosti zaradi v vojsko odišlih mladih moških zelo obzirno in rahločutno izraža dvom v njihovo srečno vrnitev – pa tudi nekaj jedkosti je vmes, na račun uradne propagande seveda: Impresionistična po- doba z znanim motivom, simbolom smrti sredi vojnega časa ni bila nič novega in vendar ubeseduje stalno navzoče vprašanje: Bodo res »slavno« prišli nazaj? Sušnikove pesmi so najtišji odziv na hrup in trušč prve svetovne vojne. Čisto lirično čustvo, prikrita, nerazkazujoča bolečina, edino misel na mir spremlja razočaranje. Ironija ob nasprotju med lepimi pesmimi in realnostjo na frontah: Mariji (8. XII. 1915.) Vse cvetke mi zima je pomorila, zima neusmiljena. Eno edino mi je pustila: rudečo gartrožo. Njo pa poklanjam Tebi v dar, Marija, Polagam Tebi jo na oltar, Marija. 1177 Molitev Ozira se oko in samo mrtvo spanje vidi. Pa moli moja duša: O Vesna pridi, pridi! 1178 1173 Alojzij Res, n. d., 42 in 43� 1174 Lahko si mislimo, zakaj si je, pozneje znameniti prvi ravnatelj gimnazije na Ravnah na Koroškem, izbral psevdonim s hrepenenjem po miru� 1175 Radimirov [= Franc Sušnik], Vzbudi se Sloven! Z Bogom za narod!, št. 1, Celovec, 9. X. 1915, 6� Radimirov [= Franc Sušnik], Vzbudi se Sloven! 3� št� , Celovec, 6� listopada 1915, 66� Radimirov, Vzbudi se Sloven! št. 9, Celovec, 19. svečana 1916, naslovna stran. 1176 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 1, Celovec, 9� X� 1915, 3: Gartr ožo sem si na vrtu vtr gal, / gar- tr ožo kot kri rudečo. / Pá nekdó mi je iz r ok jo str gal: / Samo trnje mi ostalo je bodeče. 1177 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 3, Celovec, 6� listopada 1915, 42� 1178 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št. 9, Celovec, 19. svečana 1916, naslovna stran. pesnenje_09.indd 432 3. 07. 2020 12:28:02 433 Srce, ne obupaj! Globoko v srcu krvavijo rane od brezbožnega svetá zadane. A kmalu dete se nam bo rodilo, ki rane vse bo zacelilo. 1179 Pepelnica Vesel v cerkev sem prispel. Mislil sem, da svečenik me bode blagoslovil, pa le pepela je vzel in z njim me je potrosil: 'Prah si in pepel!' – Zamišljeno sem spet odšel. 1180 Kdaj? Lastovke so odletele, tja na jug, na gorki jug. – Kdaj nam bodo zopet pele? Listje že je ovenelo, golo, pusto je drevo. – Kdaj bo spet ozelenelo? Fantje naši šli so davno, tja na jug, na sever v boj. Kdaj spet vrnejo se – slavno? Pa vrnejo se lastovke spet z juga in drevo spet ozeleni. A kdaj končala se bo naša tuga? Kdaj pa, dragi, vrnete se – vi? 1181 Čigava … Utrnila se je zvezda tam daleč nekjé. Čigava pač? – Mogoče je bila moja ta zvezda? – Gorjé! 1182 Svetonočne misli In srce mi je zadrhtelo, in duša mi je vstrepetala … – Čez širno snežno plan, je legel rajski san. 1179 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 3, Celovec, 6� listopada 1915, 56� 1180 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št. 9, Celovec, 19. svečana 1916, 98. 1181 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 3, Celovec, 6� listopada 1915, 17� 1182 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 2, Celovec, 23� vinotoka 1915, 14� pesnenje_09.indd 433 3. 07. 2020 12:28:02 434 Narava v snu globokem sanja sen sládak o ljubezni božji. In tako zvezdic žar še svetil ni nikdar. Na nebu čudežev vse polno. Povsod donijo rajski zvoki: Na zemlji mir ljudem …« Daj mir, daj mir vsem nam! 1183 Prazni upi Lani so peli ravnotakó: 'Mir ljudem! Letos pesem isto pojo: 'Mir ljudem!' A pesem doni zaman čez širno krvavo plan. 1184 Pomenljiva je njegova pesem Slovenija . Ne samo Koroška ali Kranjska ali Štajerska ali Primorska, temveč Slovenija kot skupno ime, ki se tedaj v javnosti še sploh ni upora- bljalo? V pesmi ni nič vzhičenosti, nobene patetike pa tudi ne nobenega klanjanja in pod- ložnosti cesarju kot pri drugih avtorjih: V žalno obleko si se zavila, mati Slovenija. Tisoč in tisoč sinov si zgubila, mati Slovenija. Tam na tujem zapuščeni, so njih grobovi. Tam ležijo pozabljeni, junaki Tvoji. Težko Te skuša na križ Pribiti, mati Slovenija. Do dná moraš kelih Ti grenki izpiti, mati Slovenija. 1185 Č) FRANC VALENČIČ (*1878–†1916) iz Trnovega pri Ilirski Bistrici 1186 je padel v sedmi soški ofenzivi na Doberdobu že sredi sept� 1916� Ivan Cankar je pozorno spremljal in cenil njegov pesniški razvoj� V spominski 1183 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 3, Celovec, 6� listopada 1915, 54� 1184 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 3, Celovec, 6� listopada 1915, 55� 1185 Radimirov, Vzbudi se Sloven! št� 2, Celovec, 23� vinotoka 1915, 9� 1186 V dijaških letih je bil član ljubljanskega dijaškega društva Zadruga in v njej nastopal kot pesnik in kritik� Od l� 1900 je objavljal svoje pesmi v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu� Po pesnenje_09.indd 434 3. 07. 2020 12:28:03 435 črtici se ga je že oktobra istega leta spomnil Vladimir Knaflič: 1187 »Pred dnevi je padel Fran V alenčič. Pr ed njim in za njim drugi. Vsa njihova moč pridi na nas, da bomo silni v delu in v osveti, ko pride naš dan!« 1188 D) FRANCÈ ZBAŠNIK (*1897– †15. 6. 1918) Ob št a j e r sk e m , p r i m o r sk e m i n k o r o šk e m a v t o r j u j o j e n a j sl a b še , t r a g i č n o o d n e se l k r a n j sk i . Dolenjec Francè Zbašnik. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je bil vedno prvi v razre- du, re se n i n t ih. V šeste m l et ni ku, današnj i drugi gi m naz i ji sta s Pavl e tom Ka rl i nom zač e la izdajati rokopisni dijaški leposlovni list Mi gremo naprej! Zato so ju o veliki noči 1916 ob- t ož i l i ve l e i z da j e i n huj ska nj a prot i drž a vi . Na podl a gi brz oj a vne odre dbe Mi ni st rst va z a uk i n b o go č a st j e n a Du n a j u so j u i z k l j u č i l i i z šo l e . Ko j e i z br uh ni l a v o j na z I t a l i j o, so Z ba šni ka poklicali v vojaško službo in ga kot civilista dodelili v bolnico za nalezljive bolezni, kjer je iz dneva v dan tudi pozno v noč popisoval mrliče. Šele novembra 1916 mu je omenjeno Ministrstvo dovolilo nadaljevati šolanje� V osmi gimnaziji je bil kljub bolehnosti potrjen za vojaka, predčasno je naredil maturo in oblekel vojaško suknjo. Hudo mu je bilo, ko so nadrejeni z nemškimi in madžarskimi enoletniki ravnali čisto drugače kot s slovenskimi. Uniforma se mu je studila: »Na večer se mi vedno dozdeva, da nekako slečem pri- siljenega človeka in zopet nadenem svoj pravi 'jaz'. T ežko je vklepati svojo voljo v tuja povelja!« Na do pi sn i c a h se j e t o l a ž i l s hl a pc e m Je rn e j e m : »'Postava je taka, kdo bi se pr er ekal z njo? '« 17� decembra 1917 so ga poslali na bojno polje� Številke vojne pošte so se hitro me- njavale, kar pomeni, da so ga premeščali sem in tja. Nazadnje je bil na tirolski fronti. 1189 Pesniti je začel že zelo mlad. V zbirki Pesmi, ki mu jo je uredil prijatelj Pavel Karlin, je le tret jina tistih, ki jih je v tri zvezke napisal že v času vojne po tisti »veleizdajalski za- devi«, tj� v sedmi in osmi gimnaziji� Katero od njih je poslal v Zvon, Slovana Dom in svet, a novincu niso dali priložnosti za objavo. Pavle Karlin skrbno popiše njegovo literarno pot, ki jo je pretrgala vojna 1190 in zago- tavlja, da je samo tako naslovljena pesem izrecno posvečena njej in hvali njegov optimi- zem. Morda pa je v njej zaznati odmev ruske rdeče revolucije? Vojna Rdeča zarja, rdeča dalja, rdeč oblak, rdeče solnce, rdeča lica, težek zrak. študiju prava je bil nazadnje odvetniški pripravnik v Gorici, kjer sta se s Cankarjem menda še zadnjikrat srečala. 1187 Vladimir Knaflič, Fran V alenčič in drugi, Ljubljanski zvon 35, 1916: 476� 1188 Boris Merhar, Opombe, Ivan Cankar, Izbrano delo VIII, Cankarjeva založba, Ljubljana 1955, 495–496� 1189 Pavel Karlin, (Uvod), Francé, Zbašnik, Pesmi, Tiskovna zadruga, Ljubljana 1922, VI–XII� 1190 Pavel Karlin, (Uvod), Francé, Zbašnik, Pesmi, XII–XV � pesnenje_09.indd 435 3. 07. 2020 12:28:03 436 Dalja poje, dalje vriska in gori – tam očistimo si, bratje, mlade dni. 1191 Vendar jih je v Pesmih še nekaj , katerih motivika utegne merit i na hudi čas. T ežki hipi so res lahko le impresionistična podoba nevihte, lahko pa tudi metaforika za vojni čas kot tak� Melanholija je res lahko le melanholija, toda črni vran in pogrebni zvonovi sta zelo karakteristična vojna motiva. Še toliko bolj motivika naslednjih treh pesmi. Sejalci so lahko ena najmočnejših slovenskih vojnih pesmi. Ukrajinski motiv z veziljo v vese- lem pričakovanj u, ki se pretoči v žalost, se pridružuje drugim podobnim 1192 iz tukajšnjega opusa� Vseh mrtvih dan je kakor temna slutnja� Njegove pesmi so namenoma predstavljene na enem mestu, 1193 da se lažje dobi vtis o njegovi poetiki� Težki hipi Kot gladni volkovi srdé se viharji, kot meči se križajo bliskov požarji: čez temni nébesni svod gre v jezi titanski groma grohot…… 1194 Melanholija Črni vran kraka v ta tožni jesenski dan … Ob oknu dekle poseda in žalostno gleda v ta tožni jesenski dan … In ni je roke, da bi pobožala njene lasé, in ni je besede prijazne za žalostno njéno srcé … Iz dalje prihajajo tožni glasovi - morda pogrebni zvonovi ihtijo v ta tožni jesenski dan… 1195 Sejalci Zemlja je odprla svoje grudi široko in globoko – 1191 Francé Zbašnik, Pesmi, 78� 1192 Prim� Alojz Gradnik, Ljubljanski zvon 37, št 3, marec 1917, 154� 1193 Leksikon Slovenska književnost ga ne r egistrira, pač pa njegov soimenjak, najbrž stric, ki je Pavlu Karlinu posredoval podatke o nesrečnem nečaku. 1194 Francé Zbašnik, n. d., 8� 1195 Francé Zbašnik, n. d., 12� pesnenje_09.indd 436 3. 07. 2020 12:28:03 437 mi sejemo vanjo lastno kri s tresočo roko… In gledamo s pogledi plahimi to mlado setev, ker ne vemo, kaj se bo razlilo preko nje: blagoslov ali kletev – ? 1196 Ukrajinski motiv Vezla sem, vezla rožo rdečo, rožo rdečo v zeleno svilo: žalostno bilo je moje srcé Tam na poljani, tam na neznani, s krvco rdečo se je napojilo, s krvco njegovo zeleno poljé… 1197 Vseh mrtvih dan Pognalo na grobeh je pestro cvetje jesenskih krizantem in georgin: vzbudila se je v srcu skrita misel, potrkal je na duri tih spomin… O majka, ko spominjala se bodeš to leto vseh, ki spe pod tiho rušo: daj, še pri meni se pomudi v mislih in zmoli očenaš za mojo dušo… 1198 »V ranem jutru 15. junija 1918 mu je ob vznožju Monte di val Bella sovražna gra- nata vzela mladost in življenje. Dobil je povelje in je šel. In se ni več povrnil.« Odkar je moral obleči vojaško suknjo, ni znana nobena njegova pesem več. Dnevnik, ki ga je baje pisal na fronti, so odnesli z drugim imetjem vred madžarski vojaki, ki so ga pokopali v soteski Frenzella� 1199 E) SILVIN SARDENKO je sredi vojne, leta 1916, izdal pesniško zbirko Nebo žari. Domoljub mu je ciklično obja- vljal pesnitev Trikrat enajst vojnih. Po narodnih motivih. Na zače tku je nekoliko okrajšan citat iz svetopisemskega Pridigarja: »V idel sem solze nedolžnih, pa nobenega tolažnika« (Prid� 4,1)� 1200 Glede na naslov je 33 spevov . Pri vsakem je na začetku citat kot da je iz neke ljudske / narodne / folklorne pesmi� Pri nekaterih je res tako, za nekatere pa se zdi, da se je avtor le skušal približati njihovi poetiki bodisi v sporočilu bodisi v obliki. T emeljita 1196 Francé Zbašnik, n. d., 50� 1197 Francé Zbašnik,, n. d., 75� 1198 Francé Zbašnik, n. d., 76� 1199 Pavel Karlin, (Uvod), n� m� , XVI� 1200 Prim. standardni prevod: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njiho- vih zatiralcev in nimajo tolažnika. pesnenje_09.indd 437 3. 07. 2020 12:28:03 438 analiza bi tu vzela preveč prostora, toda pesnitev je izjemno hvaležna za študij medbese- dilnosti pri Slovencih� Je pa res, da je bil glede na potek in konec vojne Sardenkov optimizem na začetku čisto preuranjen in zgrešen� V drugi pesmi je surov in hkrati sentimentalen, v tretji neokusen: Bratje, nimam je kovine, da bi dal jo za bojnine naše mile domovine. Le en droben kip od brona. To je ona, to je ona – Doloroza! Tiha zona 1201 Č e t r t i sp e v se n a na ša n a l a ško f ront o; »Z Bogom, bratje! / Mi soldatje / na bojni svatbi bomo svatje.« V petem (V � ) spevu mati spremlja sina, ko odhaja na vojsko, obema je tesno, ali se bo vrnil, pri razpelu dobi povoljen odgovor . T i spevi so kakor dramatične slike, 1202 veliko novih besed o starih, standardnih motivih. Nekateri so zel o kratki, drugi dolgi, vsi pa kultivirani: o zapuščenih grobovih, ob katerih nihče ne pomóli. Domoljub jih je objavljal po troje hkrati. XVI. preseneča s prepričanjem: »Smrt na bojišču nebesa odpr e. XX. spev si zasluži pozornost zaradi generala, ki je preprečil, da bi Italijani že med prvo svetovno vojno prišli do Ljubljane. Po zaslugi dokumentalistične- ga pesemskega gradiva se vidi, da je tudi Sardenko v nekaterih pesmih izrazito aktualen� T ako kot vsi v A vstriji se je uštel ob prvih zmagah ob Soči, prav tako kot številne druge ga je navduševal a požrtvovalnos t 17. slovenskega polka, ki ga v XXIV . spevu predstavlja v neprizivnem zagonu. XXIII. spev uresničuje pregovor: tiha voda globoko dere. Motiv hvalisavega vojaka v XXX. spevu je vreden premisleka, saj je svež in nov . V zadnjem, XXXIII� spevu: Tri kaplje krvi, / tri kaplje lepé, se prepletajo folklorno predelana sveto- pisemska božična in pasijonska snov in pesniški navdih Silvina Sardenka: XVI. Čez Duklo vodi pot, po poti hodi polk. Nad Duklo čaka smrt: na licih mir in molk. Pod Duklo v marmor bel urezan spomenik: Na rami težek križ drži Odrešenik. Ob njem žari pozdrav: 'Po križu do neba.' Vojakom strah in up v očeh zablesketa – – – 1201 Domoljub XXVIII, št� 41, Ljubljana, 14� oktobra 1915, 596� 1202 Domoljub XXVIII, št� 42, Ljubljana, 21� oktobra I915, 611� pesnenje_09.indd 438 3. 07. 2020 12:28:03 439 XX. Oj semenj lep, oj semenj nov, Boroevič je kralj njegov. Na meji šotor je razpel, na sejmu kupce je sprejel. Slovenska zemlja drag je kup, Črezgorci z juga, – ničev up! Sto let in tisoč sto topov, še prazni pojdete domov. Kako gromi čez dol in breg; Vsi ptiči so zbežali v beg. Le prepelica kraj poljâ, drobi sovragom verza dva: Nc pet pedi, ne pet pedi ne damo naše vam prsti. Poveljnik vaš jc boren ptič. Poveljnik naš – Boroevič. 1203 XXIV . Povelje pride: 'Nazaj, možje! Končajmo neplodno igro, pustimo zverinsko tigro nasrébaj se črne prsti – ne naše krvi!' 'Nazaj?!' Začudijo se možje: 'Slovenski polk nazaj ne gre. Pa bodi tigra ali volk, pa bodi grom še toli dolg, nazaj ne gre sedemnajsti polk.' Kalvarija krvavi vrt – škrlatne snope veže smrt. Junak še ob grobu ni potrt, umira, prosi vroče: 'O bratje bistre Soče! Nikar ne za las z domačih tal, da v zemlji domači bom zaspal.' Utrujena baterija molči; junak v domači zemlji spi. Junaštvo čez tihi grob hiti: Slovenski polk železni, kovan v ljubezni. 1204 1203 Domoljub XXVIII, št� 46, Ljubljana, 18� novembra 1915, 666–667� 1204 Domoljub XXVIII, št� 47, Ljubljana, 25� novembra 1915, 681� pesnenje_09.indd 439 3. 07. 2020 12:28:03 440 XXIII. Cvet in pesem v slednjem vozu. Vlak vojakov svatbenih: 'Hajdimo na bojno svatbo!' Vid je tih. Stotnik se mu strog približa, čudi resnim se očem: 'Ti pa nisi vdan cesarju?' Vid je nem. Bitka. Stotnik praša: 'Fantje! Koga bi čez hrib poslal?' Vsi so tihi, vsi so nemi. Vid je vstal. Šel in vračal se je s hriba, ali vrnil več se ni. Strel sovražni! Vid se zgrudi v lastno kri. Izza hriba bratske trume bratom nesejo pomoč. 'Dobrodošli!' Vid jim vzdihne vmirajoč. Stotnik gleda z daljnogledom: 'Dajte mu najvišji red! V delih bil je vdan cesarju – brez besed.' 1205 XXX. Havbice ni, granate ni, nikjer nobene zate ni, kdo vendar moli zate? Okroginkrog pa hodi smrt, razgrinja svoj škrlatni prt in vabi v senčne svate. Kot grozen lev skoz grozno noč, skoz hrum in šum gre tvoja moč z junaškimi vojskami. Kako bi tebe bilo strah? Namesto tebe tih in plah nekdo drhti s solzami. In pišeš, da na prsih ti odlike križec plameni iz zlatega plamena. Pa sam ne veš, kako težkó 1205 Domoljub XXVIII, št. 47, Ljubljana, 25. novembra 1915, *** pesnenje_09.indd 440 3. 07. 2020 12:28:03 441 pretežek nosi križ nekdo: tvoj angel – tvoja žena. Mesec na višini plava med oblaki, mož na straži hodi s težkimi koraki. Onkraj straže včasih konj vojaški hrzne. Tiho! Komaj glas se zadoneti drzne. A nekdo se straži skoz drevesa bela tihosmelo bliža, ne boji se strela. 'Kdo je?'– Mož nameri z naglimi rokámi. 'Sveta noč! Umolkni! Pusti cev ob rami! In vojak poklekne, blagoslovljen vstane. Sveta noč izgine tihoma s poljane. 1206 XXXIII. Marija roma. Blažen hod. V naročju Dete – božji cvet; pred njima Jožef tih in svet, nad njimi vroči rajski svod. Priromajo iz dolgih step v pogorski kraj, v pogorski raj pred njimi kot rubinov gaj zablesketa vinograd lep. 'Počivajta! Počivajta!' In Jožef stopi grozdje brat prinese jima žlahtni sad: 'Uživajta! Uživajta!' In Dete trga rujni sad; med prsti se izpremeni kipeči sad v žarečo kri. Kdo bi s krvjo utešil glad? 'Zakaj to čudo, božji Sin?' Marija praša. – 'Ah, bridkost!' 1206 Domoljub XXVIII, št. 47, Ljubljana, 25. novembra 1915, *** pesnenje_09.indd 441 3. 07. 2020 12:28:03 442 Gospod odkrije ji skrivnost iz svojih tajnih globočin. 'O pride dan prerokovan, ko križemsvet bo hrib in dol ogrnjen v temno skrb in bol, ko vsa bo zemlja bojna plan. In kdor bo hotel tiste dni tolažbe za nepókoj svoj: priroma na vinograd moj pit mojo sveto rešnjo kri. 1207 Po zaslugi drugotnega 1208 vira je tu vsaj omenjen Dolenjčev Cene = Jože Cvelbar (*1895–†1916) iz Dolenje Prekope blizu Kostanjevnice na Krki. Hudo ranjenega na tirolski fronti so ga prepeljali v vojaško bolnico v Amlachu na vzhodnem Tirolskem� 1209 Pesmi je začel objavljati kot gimnazijec v mladinskih listih, nato v Zori in Domu in svetu in hkrati kazal veliko nadarjenost za slikarstvo� F) ALOJZ GRADNIK je leta 1916 izdal zbirko Padajoče zvezde. Najbolj se je ljudi prijela njegova pesem Grob v tujini: Mati piše pismo belo /… Tu ga zastopata dve pesmi iz Ljubljanskega zvona leta 1917� Pesem dekleta Tkala, tkala platno sem prebelo, ne za se, za svojega fantiča, da ga dež na vojski ne premoči. Nihče v kamri moji ni bil priča ko od solz je platno rumenelo, nihče mi govoril ni: ne joči! Zdaj tkem platno črno že dva dneva, ne za njega, le za svoja krila. Joči! prosijo me kamre stene. Joči, joči! mi srcé veleva. Jaz pa nimam solze več nobene, da bi trdo platno omečila. 1210 1207 Domoljub XXVIII, št� 50, Ljubljana, 16� decembra 1915, 723� 1208 Štiriperesna, Faksimile pesmi Jožeta Cvelbarja: Dolenjska, Kulturni obzornik, Slovenec XXI, št� 154 a(154), 10� julija 1943, 3� 1209 Prim� Leksikon Slovenska književnost, Cankarjeva založba, 65� 1210 Ljubljanski zvon 37, št 3, marec 1917, 154� pesnenje_09.indd 442 3. 07. 2020 12:28:03 443 Pesem vdove V dežju sem pred tvojim črnim gričem. V dežju trkam ti na črna vrata. Trkam in te k sebi, dragi, kličem. Kličem, kličem vsa imena zlata, ki so v mojih ustih se topila, ko se v srcu mi pretežka bila. Trkam, kličem; moje roke revne so od trkanja že vse krvave. Bedna bolj od rož sem, ki so same. Bedna bolj sem od zelene trave, bedna bolj od kaplje sem deževne. Če bi trava bila tvoje jame, rasla, rasla jaz bi k tvoji krsti. Zrasle v srce bi ti korenine, pa bi mislil, da so moji prsti. Če bi kaplja bila, brez pokoja bi polzela v tvoje globočine. Ti bi mislil, da je solza moja. 1211 G) JOSIP STRITAR Josip Stritar (Podsmreka pri V elikih Laščah, 6. 3. 1836–25. 1 1. 1923, Rogaška Slatina, pokopan na ljubljanskem Navju. Josip Stritar je napisal veliko pesmi mladini v poduk� V pesmi Na pot v življenje deč- kom med drugim naroča: »Domovini zvest ostani, / Za-njo daj, če tr eba kri« in jo konča z besedami: » Če te vzamejo v vojake, / Štej si v čast, da si izbran. «1212 Ivan Prijatelj je, še preden je po koncu prve svetovne vojne leta 1919 prišel na novo ustanovljeno slovensko univerzo predavat literarno zgodovino, že pripravljal Stritarjevo antologijo. 1213 V izbrano napisani spremni besedi ga predstavi kot osebnost, ki se ji je po- srečilo ustvariti »slovensko literaturo« kot kulturni pojav, ki redno povezuje pisatelje in bralce, ali kot pravi sam: kot »kulturno napravo, ki lepo knjigo redno in stalno producira ter redno in stalno konsumira, ki agira in reagira; z eno besedo: one trajne in tesne zveze med pisateljem in čitateljem, ki je pr ed njim ni bilo in za njim nikdar več tako osr edoto- čene ob eni osebi. Šele s Stritarjem sta si postala pri Slovencih ta dva činitelja nar odne pr osvete bližja in potr ebna. […] Stritar je velik mojster in patriarh našega slovstva, ki ga je vcepil narodni kulturi kot neogibno sestavino njeno.« 1214 1211 Ljubljanski zvon 37, št� 3, marec 1917, 154� 1212 Boris Miran, Strunam, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1922, 6–7� 1213 Stritarjeva antologija, Izdala in založila »T iskovna zadruga«, Ljubljana 1919. 1214 Ivan Prijatelj, Josip Stritar, Izbrani eseji in razprave, Slovenska matica, Ljubljana 1952, 365� pesnenje_09.indd 443 3. 07. 2020 12:28:03 444 Mož, ki je še lahko videl Franceta Prešerna v živo, in zares živo drugoval s Franom Levstikom in Josipom Jurčičem, se je kot gimnazijski profesor na Dunaju leta 1901 upoko- jil 1215 in morda sledil vzponu slovenske moderne, je doživel in preživel prvo svetovno vojno. Ob njenem začetku je štel že blizu osemdeset let. Kljub temu mu pesniška žilica ni usahnila� Še 4� januarja 1918 je pisal Ivanu Prijatelju� »Verzi se mi delajo in pleto kar sami� « 1216 Še pred njegovo smrtjo jih je njegov prijatelj Franc Serafin Šegula zbral pod naslovom Strunam slovo! 1217 in izdal s pisateljevim nekdanjim psevdonimom Boris Miran� V zbirki so pesmi dvojne vrste. Na eni strani so iz leta 1915 popolnoma ravnodušne do izrednih razmer 1218 in je njihov avtor zaradi betežnosti predvsem v pričakovanju lastne smrti� 1219 Prijatelj zagotavlja, da se je Stritar oddaljil od krščanskega pogleda na svet, 1220 a so prav krščanska nebesa najbrž »gora«, kamor želi oditi: »Tu sovraštvo in prepir, / Boji med narodi;/ Gori blagi večni mir , / Gori dom moj bodi!« 1221 Na drugi strani kljub starčevski odmaknjenosti Stritarja prva svetovna vojna ni pu- stila neprizadete ga. Že istega leta je namreč napisal nekaj pesmi, ki se nanašajo nanjo. Predvsem si želi pametne oblasti, modrega vladarja: Hrepenenje po modrem možu V gozdu na parobku tu sedim Sam in po tolažbi hrepenim; Od jutránje, od večerne strani Pridi skoraj skoraj, mož neznani, Mož modrosti, zlata duša blaga! Pridi, da obup me ne premaga; tolažilo, upanje mi daj, Da bo zdanje groze konec kdaj, Konec bo rohnečega divjaštva, Bridkega med narodi sovraštva. Pridi, moj rešitelj, ne le k meni, Glas močan po svetu krog zaženi: Bratje, pridite vsi, ki trpite, Blage duše, ki miru želite, Ki želite, da ljubezen bodi, Vsmiljenje med brati in narodi; V s v e t o v o j s k o , bratje, se zberimo, Zoper moč peklensko se borimo. Mir in sprava naj po svetu vlada, Bratovstvo od vzhoda do zapada!« 1215 Ivan Prijatelj, n. d., 432� 1216 Ivan Prijatelj, n. d., 432� 1217 Boris Miran, Strunam slovo, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1922� 1218 Prim�: Hr epenenje po sr eči: Kaj vedno po sreči hlepiš in dreviš? / Kdo dal ti je, človek, pravico do nje. // Dovolj ti že bodi, če v miru živiš / In s kruhom te hranijo pridne roke. – // Če pride od zgoraj ti, malo počivaj / T er mano iz nebes hvaležno uživaj. B. Miran, Strunam, 5, 58� 1219 Variante pesmi Slovo so nastajale že od leta 1895. B. Miran, Slovo, Strunam, 51, 63� 1220 Ivan Prijatelj, n. d., 413� 1221 Na goro, na goro! (1915) B� Miran, Strunam, 922, 51, 63� pesnenje_09.indd 444 3. 07. 2020 12:28:03 445 Pridi skoraj, mož rešitelj ti, Da človeštvo ne izkrvavi! – 1222 Od vseh tukajšnjih številnih avtorjev edino starčevski Stritar opazi živali in njena motivika v pričujočem opusu deluje zelo sveže. Nesr ečna lastovica (1915) potrjuje nje- govo znano rahločutnost in hkrati metaforizira uboge, ki so izgubili dom kot edino imetje. Res da je kot prebivalec v zaledj u imel za to več priložnosti, balada Mrtev konj (1916) pa priča, da mu tudi frontne situacij e niso bile tuje. Nesr ečna mati begunka (1917) je že ena tistih številnih trpečih, ker ne more preživeti nedavno rojenega otroka. Zaradi materinega obupa nastane srhljiva balada: Nesrečna lastovica Čivka, čivka drobna ptica, Milo toži lastovica, Križem leta, frfoteva Kakor obstreljena, reva. Spet od juga je vesela V kraj domači priletela, Kjer pod streho siromaka Ljubo gnezdece jo čaka. Leta, čivka, gleda, išče, A ne najde; pogorišče, Podrtija, kjer je mala Hišica prej njena stala! – Kakor ta, so vse požgane, Razstreljene, razdejane! Kup pepela vsa vasica! – Tu je vojska, ljuba ptica! Leti kam iz tega kraja, Tja, kjer groza ne razsaja, Kjer v deželi mir prebiva, Da ga božja stvar uživa. 1223 Mrtev konj Tudi tebe torej strela, Vranec, smrtno je zadela; V divjem boju tudi ti Si prelil junaško kri. Vendar hvale ne dobiš, Mrtva para tu ležiš. Vranov gladnih bo krdelo Na kosilo priletelo; Pridno bodo te kljuvali, V hvalo ti 'kra, kra' kričali. 1224 1222 Boris Miran, n. d., 26, 60� 1223 Boris Miran, n. d., 28, 60� 1224 Boris Miran, n. d., 29, 60� pesnenje_09.indd 445 3. 07. 2020 12:28:03 446 Nesrečna mati begunka 'Cizaj, cizaj le, sirota, če imaš še kaj moči; Oh, zastonj, tu je suhota, Kaplje mleka tukaj ni. Tiho, tiho, dete! Malo Potrpljenja še imej! Pa se bo ti pomagalo, Da boš tiho za vselej. Bliže, vedno bliže nama Reka vsmiljena šumi; S tabo tudi tvoja mama Mir in pokoj v nji dobi!' Šumi, šumi dalje, reka, Bistra, blaga reka ti; Dva rešila si človeka, Da ju nič več ne boli. 1225 Sr ečni kmetič (1917) je Stritarjeva varianta Prešernove Vrbe� Pri obeh izjavni osebek z nostalgijo idea lizira kmečki stan, češ da bi bil deležen njegove prednosti, če bi ga ne bila premagala želja po učenosti in gospoščini, le da je Stritarjeva idealizacija namenoma še večja, s čimer dá vedeti, da z njo ne misli resno. 1226 Prepričan je, da bi moral biti kmeč- ki stan bolj spoštovan. Njegove tegobe poudari v vložnici Nezadovoljni kmet (1917)� 1227 Zaradi časovnega konteksta družbeno kritično ost pesmi zabriše z usajanjem nad ženó. Na konkretne vojne razmere se morda nanaša le pritožba, da manjka krme, ker jo je bilo treba oddajati za vojaške potrebe: »V hlevu ti živina strada, / Slamo hrustala bi rada.« Motivika davkov in očitko v o izkoriščanju pa so stalnica, ki se ji v tej pesmi tudi Stritar ni izneve- ril� To o davkih ni veljalo le za kmete� Zdihljaji (1917) pričajo, da je bilo vse prebivalstvo voj skuj oč e se d r ž a v e p o d p r i t i sk o m d r ž a v n i h d a j a t e v n a e ni st ra ni i n p om a nj ka nj a n a d rugi . Če je že vojakom primanjkovalo hrane, kakor vemo iz Ambrožičevih pesmi, kljub temu da so imeli prednost, kakšna šele je bila stiska v ozadju fronte. Stritar se je prej oddolžil lastovki in poklonil konju, zdaj pa se prikupuje Kravici (1917)� Kruh in mleko sta osnovni živili in če ju manjka, je za najbolj nebogljene zares hudo. Razstreljeni gozd (1918) sodi v cikel Stritarjevih kmečkih pesmi, ki tematizirajo posledice katastrofalne vojne. Vse drugo upa v pesmi nastopajoči kmet popraviti, le gozd se za njegovega življenja ne bo obnovil: »Novo hišico bom zgradil, / Polje svoje spet oral, / Žito v brazde bom sejal, / Ki mi pridno bo rodilo / In z družino me živilo. – / Kdo pa tebe oživi, / Moj gozdič nesr ečni ti, / Ko te je sovražna sila / Razdejala in razbila? /…/ Kar oči se mi solzijo / Pred to strašno podrtijo. 1225 Boris Miran, n. d., 30, 60� 1226 Boris Miran, n. d., 19–20, 60� 1227 Boris Miran, n. d., 24, 60� pesnenje_09.indd 446 3. 07. 2020 12:28:03 447 / Ko brez drevja bo moj dom. / Tebe vedno pomnil bom! / Bog ubij te, grozovita / Vojska, ti pošast srdita!« 1228 Nezadovoljni kmet […] Vse dolžnosti izpolnjuj, davke najpoprej plačuj, In potem dolgov obresti, Čeprav nimaš sam kaj jesti. Kmet naj dela in skrbi, Da gospod lepo živi; Naj vse žive dni se trudi, Da se spehan v jamo zgrudi! Zdihljaji Vladaj, vlada, vladaj, Davke nam nakladaj; Drugo drugim mar! Stradaj, človek, stradaj, Spredaj suh in zadaj, Kruhek redka stvar! 1229 Kravici O ko bi vedela, kravica ti, Kako težkó se zdaj mleko dobi Za staro ženico in za otroka, in cena kako mu je grozno visoka; Še bolj kot zdaj bi se moško držala, Pa mleka še manj kot doslej bi dajala. 1230 Starosta slovenske literature se obregne ob Nietzscheja (1918) ne le kot sočuten člo- vek, tem več kot poznavalec njegove filozofije: » Oj, da nisi teh doživel dni, / Neusmiljenja apostol ti, / Niče, svetoslavni modrijan; / T u bi se nagledal žgočih ran!« 1231 Podpisan kot »homo pacificus« voditeljem svetuje: Med seboj tekmujte z delom; zmagovalec naj bo tisti, v katerega deželi je najmanj nesrečnih. 1232 Nekaj pozornosti je bil v pesmih deležen tudi eden poglavitnih agitatorjev za vstop Italije v vojno, pesnik in vojak Gabriele d'Annunzio. Stritar s slovenske strani ni edini in prvi, ki privošči sicer vodilnemu predstavniku dekadence in simbolizma v italijanski književnosti, 1233 toda privržencu profašističnih idej in nacionalizma, nekaj gorkih: 1228 Boris Miran, n. d., 1922, 34, 61� 1229 Boris Miran, n. d., 32, 61� 1230 Boris Miran, n. d., 33, 61� 1231 Boris Miran, n. d., 35, 61� 1232 Boris Miran, n. d., 38, 61� 1233 Leksikoni Cankarjeve založbe: Svetovna književnost, Ljubljana, 1984, 114� pesnenje_09.indd 447 3. 07. 2020 12:28:03 448 Čestitamo D'Annunzio! (1918) Odliko k r a l j ti je podelil, Počastil te in razveselil; Od l j u d s t v a drugo si prejel Od zadaj, bodi je vesel! Po grbi, ramah so ti pele Pesti in palice debele, Dobival gorka si polena in prav umerjena imena. Vse to pošteno si zaslužil, Ker si ves narod svoj okužil. Zdaj vročo kožo si hladiš, Odlik se svojih veseliš. To je primerna tebi čast, Peklenska, vražja ti pošast! Dobil si jo dobil si jo, Grdoba ti, d'Annunzio! 1234 V eliki potres (1918) prispodablja nek nenadni dogodek� Ali gre za vzpostavljanje nove države treh južnoslovanskih narodov: Slovencev , Hrvatov in Srbov? Ali ima avtor pred očmi oktobrsko vstajo oz. revolucijo: Zemlja se giblje, zemlja se trese, Stari gradovi majó in drobé se. Trombe bučé, ropot strašan! Bratje, je to li sodnji dan? Sodnji dan! O, da bil bi pravi Sodnji dan po vojski krvavi; Ko bo kraljica Pravica sodila, Vun iz svetá bo sovraštvo in sila! Upajmo, da se bliža rešenje Vsemu človeštvu in novo življenje! 1235 O kakšni streli govori Stritar v pesmi Upajmo! (1918)? Je to »španska gripa«, katere pandemija je po mnenju Zvonke Zupanič-Slavec dokončala prvo svetovno vojno? 1236 Ali je še zmeraj odziv na omenjeno rusko revolucijo? »Blisk in grom! Z višave strela / Strašna zemljo je zadela! / Glejte čudo! Njena sila / je oblake razpodila, / Da spet ljubo solnce sije, / Oh! Na grozne podrtije! // Upaj, duša! Sladka nada / Vse od vzhoda do zapada / v žalosti človeštvo teži, / Da ga mir pogina reši. / Sijaj, sijaj, solnce milo, / Da bi ves svet razsvetilo!« 1237 Zvezda miru in sprave« (1916) je pesem, s katero se »Starko Samotar« pridružuje splošno razširjenemu razpoloženju: »Oj prikaži / Se, človeštvo potolaži!« 1238 1234 Boris Miran, n. d., 36� 1235 Boris Miran, n. d., 40, 61� 1236 Pogovor z njo na radiu Ognjišče ob pandemiji korona-virusa v marcu 2020� 1237 Boris Miran, n. d., 39, 61� 1238 Boris Miran, n. d., 37, 61� pesnenje_09.indd 448 3. 07. 2020 12:28:03 449 Naslov te pesmi se ponovi v pesmi Od vzhoda luč / Ex Oriente Lux! ki je nastala konec leta 1917, ponovi na koncu prve kitice: Kaj svetli se tam izza gor?´ 'In na zemlji mir ljudem!' z višave Mili glasi v srcu nam doné; Je li zvezda to miru in sprave? […] Poj, človeški rod in se raduj, Da ti je pomoč z neba poslana; Ter hvaležen ljubi in spoštuj Svojega zveličarja Slovana! 1239 Glede na čas nastanka pesmi in njen konec se zdi, da se Stritar navdušuje nad oktobr- sko 1240 vstajo v Petrogradu, današnjem Sankt Peterburgu leta 1917� 1241 Sr ečni dan (1918) kaže, da je njegovo vzhičenje nad njo trajalo vsaj še nekaj časa v naslednjem letu: »Kar mladenič upal sem in pel, / Sivolas doživel sem vesel; / Dan doživel sem, oj sr ečni dan, / Ko človeštvo r ešil je S l o v a n.« 1242 Pesem Pomlad v jeseni 1918 priča, da je Stritar doživljal ali konec prve svetovne vojne ali nastanek prve Jugoslavije ali celo rusko revolucijo kot začetek nečesa velikega novega, v upanju, da se bo obdržalo: Padaj padaj, listje velo, Kaj jesen ta meni mar; Ko človeštvo doživelo je pomlad, nebeški dar! Milo ljubo solnce sije, Kamor se ozreš, pomlad! Bujno raste vse in klije, Vse obil obeta sad. Sreča nepričakovana vsemu svetu dozori. Da je le sovražna slana V kalu ne ugonobi. 1243 1239 Boris Miran, n. d., 41, 61� 1240 Po našem, gregorijanskem koledarju, v resnici novembra leta 1917� 1241 T isti čas še ni mogel razpolagati z zanesljivimi podatki, v kaj se bo razvila. 1242 Boris Miran, n. d., 42, 61� 1243 Boris Miran, n. d., 43, 61� pesnenje_09.indd 449 3. 07. 2020 12:28:03 450 9. DVE PESNIŠKI ANTOLOGIJI V VOJAŠKI SLUŽBI Poleg posameznih avtorjev sta tu najpomembnejši dve antologiji, ki uokvirjata tukajšnji razdelek. Iz njiju se dá razbrati, da so se še kako že tedaj kot tudi veliko prej zavedali po- mena in vloge pesmi tudi za vojne namene� Prva je izšla sredi prve svetovne vojne, ko se je sredi nje Italija obrnila proti A vstriji, druga se je že spogledovala z novo politično geo- grafijo in je ciljala na jug, vendar še brez konkretnega izraza. Italija je napovedala vojno Avstriji 23� 5� 1915� Skupina intervencionistov v italijan- skem parlamentu je zmagala in tako kralju ni preostalo drugega, kot da jih posluša� Italijani so mejo prekoračili samozavestno, prepričani, da izpod črno-žoltega jarma osvobajajo so- narodnjake� V resnici so bile »terre irredente« le pretveza za pravi namen Italije: postati vodilna sila v jadransko-balkanskem prostoru� A vstro-Ogrske vojna napoved ni presenetila, saj je predobro poznala italijanske težnje po mejnih delih njenega ozemlja� Kljub temu na italijanski pritisk spomladi 1915 ni bila pripravljena� Glavnina avstrijske vojske je ostajala na vzhodni in srbski fronti, za obrambo meje na jugozahodu države je vojakov manjkalo. Zlasti tistih, ki so bili vajeni gora, saj je »ležal cvet naših planinsko izšolanih in planinsko izurjenih častnikov in vojakov pokopan na bojiščih v Galiciji.« 1244 A) DR. RUDOLF VON ANDREJKA, SLOVENISCHE KRIEGS-UND SOLDATEN-LIEDER, 1916 Za dviganje morale v prvi svetovni vojni sta izšli že leta 1916 dve zbirki. Pomembna je letni- ca� Kot da je Avstrija šele po pristopu Italije k antantnim silam ugotovila veliko nevarnost in začela skrbeti tudi za njene drugojezične državljane. Od tod dvojezična zbirka takih sloven- skih pesmi, ki so bile sprejemljive za marširanje, tj� za pehotne vojake� Pripravil jo je France Marolt, Slovenske vojaške narodne pesmi / Slovenische Soldatenlieder aus dem Volke. 1245 Čemu ali komu je služila druga, Slovenische Kriegs-und Soldaten-lieder, 1246 tj� prevod »slovenskih vojnih in vojaških pesmi« v nemščino, ki jo je pripravil Rudolf von Andrejka, danes ni popolnoma jasno. Le napis pod portretno risbo cesarja Franca Jožefa I »Naša vojska iz viharja / prišla še brez slave ni« 1247 in izvirni naslovi slovenskih besedil so v 1244 Lovro Galić, Darja Pirih, Od Krna do Rombona 1915–1917, 386� 1245 France Marolt (ur� ), Slovenske vojaške narodne pesmi / Slovenische Soldatenlieder aus dem V olke, Laibach 1916� 1246 Dr� Rudolf von Andrejka, Slovenische Kriegs-und Soldaten-lieder, aus Kunst- und V olksdichtung ins Deutsche übertragen, Verlag der »Katoliška bukvarna, Laibach 1916� 1247 Dr� Rudolf von Andrejka, n. d., predlist. Pod njo je v nemščini pripisano: »Slovenischer Text aus der zweiten Strophe der Volkshymne� « – slovenski tekst iz druge kitice ljudske himne� pesnenje_09.indd 450 3. 07. 2020 12:28:03 451 slovenščini. Drugače je antologi ja v celoti v nemščini. T udi pripis, da je dobiček od pro- danih izvodov namenjen vojaštvu, da pa je petdeset izvodov tiskano na ročno izdelanem papirju z avtorjevim podpisom, ki v tr govinah niso dostopni. Ali je res imela pred očmi zgolj finančni učinek? Urednik na kratko označi vsako od prevedenih pesmi, nič pa ne pove, kdo je njihov prevajalec� On sam ali zaprošeni drugi� V predgovoru urednik pojasnjuje, da pesmi zajemajo krogotok zadnjih 150 let� Najstarejša da je brez dvoma o baronu, (v prevodu v nemščino : »General / »Herzog«) Laudonu, ki da ima v slovenski ljudski pesmi (»Volkslied«) podobno vlogo kot v nemški ljudski pesmi princ oz. vitez Evgen. Nato iz časa avstrijske obrambne vojne proti Francozom omenja Valentina Vodnika zaradi njegove pesmi Brambovska dobra volja (1809), katero da je popolnoma svobodno prepesnil po pri H� J� von Collinu, 1248 tako da ga z izvirnikom veže le miselni tok. – Na takratn e formacije prostovoljcev spominja tudi ljudska pesem Kaj maramo mi… 1249 Obe pesmi se mu zdita prav domači, pri prvi še posebej pozdrav vseh avstrijskih narodnosti, ki so se združile v v obrambi na fronti proti Italiji. Zakaj se uredniku zdi Prešernova Soldaška (1832) težko prevedljiva, ne pojasni; s Sc h i l l e r j e v i m pa t osom pre ž e t a j e Vojaška (1845) Jovana Vesela Koseskega� 1250 V č a s mladostnega viharništva v novi Avstriji (1848) nas popelje ljudska pesem o vojskovodji J. V . Radeckemu (Radetzky), ki je postal tak slovenski narodni junak, da so ga opevale še ljudske pesmi� 1251 V času boja proti Italiji da je izjemnega pomena oda Soči največjega slovenskega lirika Simona Gregorčiča, ki je boj na Soči preroško napovedal že pred 36 leti. V stoletja stare boje na modrem Jadranu nas vpelje Aškerčeva Balada o čožotih 1252 z ogorčenim bojem med domačim obmorskim prebivalstvom in vpadniki z drugih otokov . V t e k oč i z bi rki se j e n a m e nom a i z ogi ba l v sve t ovni vo j ni , n a no vo n a st al i h sl ove nski h pesmi in ljudskih pesmi, ki so bile še zelo pod vtisom dogodkov, in zato za objektivno presojo da še niso bile zrele� Urednik je hotel s temi že dolgo pred sedanjo [I. svetovno] vojno nastalimi vojnimi in vojaškimi pesmimi pokazati neprestano zvestobo dinastiji in ljubezen do domovine, 1253 ki da se je v teku stoletij organsko razvijala in ustvarjala tiste trdne temelje za nacionalne kulture, ki so v pričujočem svetovnem požaru doživele in prestale ognjeni krst. 1254 Pomenljiv je pripis: Dunaj, ob prvi obletnici razglasitve italijanske vojne napovedi, 23� maj 1916� Rudolf von Andrejka� Žal, (mi) ni znano, iz katere himne, najbrž koračnice, sta vzeti omenjeni vrstici. 1248 Rudolf von Andrejka, V orrede, n. d., [3]� 1249 Rudolf von Andrejka, V orrede, n. d., [3], 45� 1250 Kozma Ahačič, Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slovanska knjižnica 9), Ljubljana 2006, 63–65� 1251 Osebnosti/ Veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, 922� 1252 Dr� Rudolf von Andrejka, V orrede, n. d., [4], 20� 1253 Seveda tedanje Avstrije / Avstro-Ogrske� 1254 Andrejka, n. d., 4. Za sodelovanje pri prevodu se zahvaljujem Stanislavi Petrovič. pesnenje_09.indd 451 3. 07. 2020 12:28:03 452 Prevedene pesmi: Valentin Vodnik, Wehrmannsllust (Brambovska dobra volja, Brambovske pesmi, 1809). France Prešeren, Soldatenlied (Soldaška, Kranjska Čbelica, 1832). Jovan Vesel – Koseski, Kriegerlied (Vojaška, Kmetijske in rokodelske novice, 1845). Simon Gregorčič, An die Soča (Dunajski zvon, 1879, Soči, Poezije I 1885). Anton Aškerc, Ballade von den Chioggioten (Balada o čožotih, Jadranski biseri, 1908). Simon Jenko, Vor dem Abmarsch (Pred odhodom, Pesmi, 1901). Simon Gregorčič, Des Kaisers Aufruf (Cesarski razglas, Poezije II, 1888). Simon Jenko, Voran (Naprej, Pesmi, 1896). Simon Gregorčič, Des Mädchens Gebet (Dekletova molitev, Poezije I, 1884). Simon Gregorčič, Im Schlachtenbrand fürs Vaterland (Za dom med bojni grom, Poezije II, 1888). Rudolf Maister – Vojanov, Der Rosmarin (Rožmarin, Poezije, 1904). Simon Gregorčič, Die Hochzeit der Soldatenbraut (Vojakove neveste poroka, Poezije I, 1885). Simon Gregorčič, Die Auszeichnung (Odlikovanje, Poezije II, 1888). Rudolf Maister – Vojanov, Die blutrote Sonne (Krvavo solnce, Poezije, 1904). Volkslieder / Ljudske pesmi Laudon (Oj stojaj, stojaj, Beligrad, XVIII. stoletje). Was liegt uns denn dran! (Kaj maramo mi, 1806). Radetzky (Radecki, 1848). Die roten Wolken (Oj kako strašno 1255 letnice ni). O die Soldatentrommel (Oj ta vojaški boben, letnice ni). Der Brief aus dem Felde (Ena ptič'ca priletela, letnice ni). Das Regiment (Regiment po cesti gre, letnice ni). Auf Feldern blühen die Blumen (Po polju pa rožce cvetejo, letnice ni). Hinter welschen Höhen (Tam za laškim gričem, 1848). Mädchenpläne (V nedeljo zjutraj vstala bom, letnice ni). In alten Zeiten (Nekdaj v starih časih, letnice ni). Der Jägersmann (Po cesti prijaha en jagerček mlad, letnice ni). Zbirka je opremljena z ilustracij ami Antona Koželja in Maksima Gasparija, za krat- ke življenjepise je poskrbel Ivan Grafenauer . T ako njegove literarne ocene kot Andrejkov predgovor se trudita vključiti slovensko kulturno dogajanje v tedaj aktualen avstrijsko- -nemški kontekst� 1256 1255 Čudno, da je pod tem naslovom čisto drugo besedilo in nikakor ne prevod tiste znane Oblaki so rdeči, Tristo narodnih / in drugih priljubljenih pétih pesmi, Cankarjeva založba (miniaturka), Ljubljana 1982, 135� 1256 Ivan Grafenauer, Literarische Bemerkungen, Dr� Rudolf von Andrejka, Slovenische Kriegs-und Soldaten-lieder, 63� pesnenje_09.indd 452 3. 07. 2020 12:28:03 453 Značilno je, da je poleg V alentina V odnika, Franceta Prešerna, Jovana V esela- Koseskega, Simona Gregorčiča, Antona Aškerca in Simona Jenka od živih upoštevan le Rudolf Maister V ojánov� 1257 Za tisk in in vse drugo pri izidu knjige je prevzel odgovornost Mihael Opeka� Vsi navedeni sodelavci so navedeni z akademskimi titulami, da bi pred nemško publiko knjiga dala vtis visokega ranga� Menda zato, da bi se z njo pred nemško vojaško gospôdo lahko postavili tudi slovenski vojaki od najvišjega čina naprej. B) JOSIP JOŽA LOVRENČIČ, BRSTJE IZ VRTA SLOVENSKEGA PESNIŠTVA, 1918 »'Brstje' – čemu ne: 'Cvetje'? Prva slovenska pesniška antologija se res imenuje po njem: Cvetje slovenskiga pesničtva (ur� Ivan Macun, Trst, 1850)� 1258 » V ojska je, a vojska mori cvet ne le naših mož in mladeničev , ampak pr erada tudi cve- tove pesništva� « »Družba sv . Mohorja 1259 se kakor da zagovarja, da je celovški Mohorjevi družbi vojna »zavrla cvetno pripravo in opremo nameravane izdaje najlepših naših pesmi z uvajajočimi življenjepisi naših pesnikov in pesnic «. Na podlagi tega opravičila naj bi po prvotnem namen u antologija vsebovala življenjepise pesnikov in pesnic z opisom obdo- bja in razmer, v katerih so ustvarjali, da bi njihova »ljubezen za vse dobro, lepo in blago« »vnemala in ogrevala bralce«� Kolikor je »življenjepisne tvarine« v uvodih k posameznih avtorjem, so »samo od- lomki iz obširnega literarno zgodovinskega in kritičnega spisa, ki ga je g. pisatelj namenil svoji zbirki ter posameznim dobam in strujam pesnštva za uvod in razlago, in ki ga ni bilo mogoče objaviti v celoti, ker se je knjiga morala skrajšati«. Fotografije njihovih portretov , rojstnih domov , krajev in spomenikov njim v spomin bi spodbujale v njih »domovinsko in narodno zavednost«� Toda v antologiji, da to manjka, »ker vojska zavira nabavo vsega tega«� Iz odlomka v uvodu se vidi, da je Brstje pravza- prav zgolj povzetek neke obsežnejše antologije z naslovom Cvetje… 1260 Zakaj tega ne piše »/n/abiratelj pričujočih pesmi, g. pr ofesor dr . Josip Lovr enčič« sam? Ali je bil vpoklican v vojsko ali se s tako okrnjeno obliko antologije ni strinjal in se je od nje distanciral� Ali se pa ni strinjal z izgovorom, zakaj ni izšla v taki obliki, kot si jo je zamislil� Predstavnik Mohorjeve mu ne dá besede, se pa v opredelitvi lirskih pesmi nanj skli- cuje� 1261 Značilno je tudi njegovo zavarovanje pred očitki, da je v antologiji navzoča tudi 1257 Ivan Grafenauer, Literarische Bemerkungen, 63–65� 1258 Leksikon Slovenska književnost, 542� 1259 Brstje iz vrta slovenskega pesništva. Natr gal dr . Josip Lovrenčič. Izdala in založila Družba sv . Mohorja v Celovcu, Celovec 1918, 3–4� 1260 Prim.: »Na prvo mesto lirske spada nabožna pesem, ki je pa ne nahajamo v »Brstju«, pač pa je pričakujemo v izobilju na prvem mestu pesništva v prihodnjem 'Cvetju'«� 1261 »On piše v svojem uvodu pesmim tako le: 'Pesmi delimo v lirske in epske. Lirske pesmi so one, ki izražajo vse, kar se giblje v naši notranjosti. Izraz »lirski« izvira iz grške besede »lira«, t� j� pesnenje_09.indd 453 3. 07. 2020 12:28:03 454 ljubezenska pesem� 1262 Po pripisanem datumu je bila pripravljena za tisk oktobra (Celovec, 9. vinotoka 1917), vendar je izšla leta 1918, najbrž še pred nastankom Jugoslavije. Obstaja vtis je, da se je Joža Lovrenčič zbirki odpovedal. Morda bi se o tem kaj dalo najti v njegovi zapuščini ali v arhivu celovške Mohorjeve družbe. Objavili so jo okrnjeno, saj pri njej ni podpisan niti urednik pri Mohorjevi� Primorski slovenski biografski leksikon 1263 jo omenja, medtem ko jo v imenskem geslu Leksikon slovenske književnosti prezre, je pa z njegovim imenom uvrščena v seznam antologij. 1264 Sledijo izbrani avtorji z naslovi izbranih pesmi, od katerih bodo nekatere posebej poudarjene: V alentin V odnik (1758–1819) 1265 Radovoljni brambovci, 1266 Brambovska molitev. 1267 Lovrenčič je, najbrž še z upanjem na zmago A vstrije, uvrstil v antologijo dve V odnikovi lastni pesmi, ki po bombastičnem stilu napovedujeta Koseskega. Napítek 1268 ima danes spremenjen pomen, Vodniku pa pomeni napitnico, zdravljico, s katero v sedmih kiticah nazdravlja pogumnim možem: » Sovražnik je podrt, ugnan, / Le brž si ga nalit' . Češ: »Med nami nobene šeme ni« (2� kitica): »Kdor trdno suka v boju se, / Sovrage drega vznák, / Ko zid nevmáknen biti vé, / Korén je ta junák!« (3. kitica). Druga kiti ca že omenja puško, vse druge pa še boj mož na moža, vsakič z drugačno tehniko. Pesem je oblikovno prizadevna, saj skuša zvočno ponazoriti trkanje kozarcev s pri- pevom, v katerem se prvi verz semantično spreminja: Kar je možá, (3x) / Se čuti možá, / Je kaj možá, / Sem kaj možá! Mi trči ga! Kaj? Vi vsi? – da, mi vsi! – Že velja! 1269 godalo, s katerim so spremljali grški pesniki svoje pesmi� Lirska pesem je bila – prva. ker prva vzvišena beseda je bila izraz – notranjosti, je bila lirska� « 1262 »Posebna vrsta lirike je ljubavna ali erotična pesem. Tudi takšne je nekaj med 'Brstjem'. Medsebojna ljubezen obojih spolov je prevelikega pomena za človeški rod; po namenu Stvarnikovem ima vabiti, nagibati in pripraviti ljubeči srci na zakonsko združitev ter njiju okrepiti za vneto delavnost in medsebojno požrtvovalnost. Seveda ima ljubezen lahko kakor svoje blagosti tudi svoje bridkosti in težave, dostikrat tudi svoje prevare in zmote; nečuvana, neobvladana po pameti in milosti, zaide v nesrečno ljubezen ali pa se sprevrže v grešno zablodo, ki ne zasluži več lepega imena ljubezni. Tudi take slučaje opeva lirska pesem, in sicer, če svareč in ostrašujoč je to dobro, nravno; če bi pa bilo opevanje grešno-mikajoče ali greh odobrujoče, bi bilo to nenravno, grešno. [Nepodpisani uvodničar], Brstje iz vrta sloven- skega pesništva, 4� 1263 Martin Jevnikar , Primorski slovenski biografski leksikon, 9. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1983, 31 1. 1264 Brstje iz vrta slovenskega pesništva. Ur. Joža Lovrenčič. Celovec 1918. Leksikon Slovenska književnost, 542� 1265 Pravilo, Dramilo mojih r ojakov , Zadovoljni Kranjec, Jeklenice, Kos in br ezen, T ekica, Ribič, Voznik, Moj spominík. 1266 Pesem brambovska, prevzeta iz že omenjene V odnikove zbirke Pesmi za brambovce, 8-9� 1267 Prevzeta iz V odnikove zbirke Pesmi za brambovce, Molitva brambovska, 9–10� 1268 Brstje, 1918, 11� 1269 Brstje, 1918, 10–11� pesnenje_09.indd 454 3. 07. 2020 12:28:03 455 Pr emaga (1814) se v štirih štirivrstičnicah v ritmu alpske poskočnice navdušuje, da sta avstrijski cesar Franc I. in ruski car Aleksander s pomočjo zaveznikov premagala Napoleona leta 1814. 1270 Z vojaško političnega stališča je pomembna tudi »Pratke« za leto 1814 prerokba: Lanska pratka stavi: Železen tresk in bronov grom, Letošnja pa pravi: Očeta, pokoj, mir dobom. 1271 Anton Martin Slomšek (1800–1862). Lovrenčič ga upravičeno naklonjeno predstavi: – »Slomška moramo šteti po njegovih pesmih in spisih med dobre slovenske pesnike, med vzornike v slovenski pisavi.« 1272 – in smiselno žanrsko in tematsk o razvrsti njegove pesmi. Za »posušeno« Cvetje jih je bilo morda predvidenih več, v Brstju so objavljene Tri najlepše r ožice, Sedanji svet, Zdravica Slovencev , V eseli hribček, Čas. 1273 Popotnica vojaška iz leta 1851 v kar osmih štirivrstičnih kiticah je gotovo nastala s posebnim namenom, saj je bil njen avtor predvsem pedagog� Pesem sama vsebuje nekaj indicev za njen nastanek: »Na vojsko gremo zdaj za vas, / Mogočen vojvod kliče nas,« odgovarjajo »/p/relepi mladi fantje« z velikim zaupanjem v Boga, saj se nanj sklicujejo kar štirikrat� Pesem uspešno slušno in vizuelno ponaza rja predvideni boj, vendar brez uničevalne sle: »Pogumno bomo streljali, / Sovražniki pa bežali� […] Sovražnika požene strah / Pred nami kakor veter prah.« 1274 V pesmi Vodniku ga Slomšek priznava za svojega vzornika v tem, da sta z zdravicami želela Slovence razveseljevati, kajti Kraljestvo nama bilo ni Bogastvo tega sveta; Slovenščina zlatá, časti Slovencem ne obeta. Zaupam pa, da bodeva V nebesih večno združena, Slovenca prav vesela S Slovenci slavo pela. 1275 Avtorji domovinskih pesmi 1276 so Andrej Praprotnik (1827–1895), 1277 Jakob Razlag (1826–1880), 1278 France Cegnar (1828–1892), 1279 Dr . Gregor Krek (1849–1905), 1280 Lovro Toman (1827–1870), ki je po Lovrenčičevi oceni bolj politik kakor pesnik. Pesem koro- 1270 Brstje, 1918, 11� 1271 Brstje, 1918, 14� 1272 [Josip Lovrenčič], Brstje iz vrta slovenskega pesništva, opomba pod črto, 16. 1273 Brstje, 1918, 16–19� 1274 Brstje, 1918, 17–18� 1275 [Josip Lovrenčič], Brstje iz vrta slovenskega pesništva, opomba pod črto, 19. 1276 Domovina, Moj dom.� 1277 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 53� 1278 Domovini, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 72� 1279 Rojakom, Na grobih, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 68� 1280 Oblakom, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 72� pesnenje_09.indd 455 3. 07. 2020 12:28:03 456 ških Slovencev (8 x 4) omenja jezik, topografske (Drava, Triglav, krajevna imena) in zgo- dovinske točke (Gospa Sveta, cerkve, gradovi, grad Ostervica, vojvodski prestol), kralja Sa m a , ki pri č a j o, »/d/ a sl ov anst v a mi smo č l e n«� »Da smo tudi mi Slovani, / Da slovensk je Gorotan, / Narod naš dokaze hrani, / Jezik naš in duh in stan. […] Naj zató nas duh nav- daja, / Samov duh in njega djanj; / Národ naj v zavesti vstaja / Iz pr etežkih hudih sanj! 1281 K trem objavljenim pesmim 1282 Ivana Vesela Koseskega (1798–1884) Lovrenčič skrbno pojasnjuje številne besede in imena in na koncu resno dodaja, da je Koseski kaj vreden edino v grških distihih� 1283 Vojaška v himni čnem stilu ima osem umetelno sestavljenih šestvrstičnih kitic z do- danimi krajšimi trivrstičnimi pripevi. Nekaj vrstic med njimi je čisto sprejemljivih, npr . »Vitezi cenjeni, / Kam ste namenjeni, / Kaj vam zažiga v obrazu pogum?« Žal pa jih je veliko težko umljivih. Planinarica Miroslava Vilharja (1818–1871) se je celo sfolkloriz irala. Njegov Kmet predstavlja, kaj dela v posameznih letnih časih. Zadnja kitica je zelo resnična: »Če kdo zaničuje / T ežavni moj stan, / Ta nima al' srca, / Al' nima možgan!« 1284 Sledijo štirje avtorji z apologetskimi besedili� V alentin Or ožen (1808–1875) in Janez Bilc (1839–1906) sta bukolika� Dečko s planine v štirih štirivrstičnicah bukolično opeva svoj stan, v zadnji (5� ) pa se zresni: »Ko po gorah krog gorele, / V boj grmade nam velele, / Sabljo hrabro sukal bom, / Br anil ver o, car ja, dom .« 1285 Bilčeva Pastirska (10 x 4) v obliki alpske poskočnice je prav tako lahkotna. Ob skrbi za živino pastirja ne zanima, kaj počno ljudje v dolini in po svetu� 1286 Martin Semrajc (1825–1849) s Triglavom simbolizira celotno domovino, zato ga lahko štejemo za domovinsko pesem� Prva kitica se navdušuje nad našim očakom, tretja je socialno kritična, medtem ko se druga vmes nanaša na zgodovinsko snov tukajšnje obravnave: Pridrla je vojska iz turških krajin, Družici nje smrt, razdejanje; in Triglav je videl iz jasnih višin Veliko nadlog, pobijanje. Sovražnikov štel ni junaški Sloven'c, On hotel je smrt ali zmage le ven'c, Kri so prelivali Turke pobijali, Zadnjič zadobili zmage so ven'c. 1287 1281 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 54� 1282 V ojaška, Kdo je mar , Bravcem 'Novic' h koncu l. 1845 v spomin. 1283 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 45–47� 1284 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 67� 1285 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 50� 1286 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 70� 1287 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 52� pesnenje_09.indd 456 3. 07. 2020 12:28:03 457 Bilčeva Vinska trta 1288 zastopa vinorodne kraje, Anton Umek-Okiški (1838–1871) pa morje v vložnici Mornarska (5 x 4): »Ládija meni domovje, / Polje – neskončno morjé, / Klasi rumeni – valóvje, / Kadar je žarki zlaté. […] Boj silovito mi geslo / Sredi nemirnih vetróv , / Roka obrača mi veslo, / Gledam gr ob temnih valóv� 1289 Jožef V irk (1810–1880) časti /s/lovensko dekle, 1290 medtem ko si Fr . Jeriša (1829–1855) omisli Slovensko deklico kot vložnico z apologijo bojevniku v stilu srbske folklorne epike: Sem slovenska deklica, / Milka mi je imé, / Sem obraza bistrega, / Hrabro imam srcé. / Ljubi moj je čvrst r ojak, / Lep slovenski je junak, / Ljubi moj je Slave sin, / Krepki sin planin.« Druga kitica je posvečena mater i, tretja pa je najbolj bojevita: »Kadar se možila bom / S tábo, moj junak, / Mora strašnih topov grom / Tresti zemlje tlak. / in na grada razvalin' / Te objamem, sin planin. / Dam ti roko, ljub' junak, / Hrabri korenjak.« Četrta in peta kitica sta namenjeni njenemu sinu, ki prav tako mora biti junak, brezpogojno pogumen: »Kadar pride boja dan, / V en'c mu pletla bom, / In če pade bojnih ran, – / Padel je za dom. / Potlej gr ob bom venčal a, / O junaku sanjala, / padel je v bran naroda, – / Sr ečna Slovenka!« 1291 Po Lovrenčičevi sodbi naj bi »naš prvi beneški pevec« duhovnik Peter Podreka (1822–1889) iz Beneške Slovenije pod neposrednim vplivom te Jeriševe pesmi napisal Slavjanko na Beneškem: 1292 Jaz nisem Taljanka, Pa tudi ne bom, Sem zvesta Slavjanka In ljubim svoj dom. Hči matere Slave Kreposti nje znam, Slavjanske zastave Nikol' ne izdam. Le tebi bom zvesta, Predragi moj dom, A tujcu nevesta Nikoli ne bom! Sad moj'ga poroda Pa moral bo bít': Svobodi naroda Slavjanskega škit. Od zibelke male Učíla ga bom, Do moškosti zale Ljubiti svoj dom. Ko troblja zapoje In top zagrmi, 1288 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 70–71� 1289 Mornarska, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 69� 1290 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 51� 1291 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 55� 1292 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 93� pesnenje_09.indd 457 3. 07. 2020 12:28:04 458 Hajd! Sin zdaj na boje, Na vojsko i ti! Pogum bom dajala Mu v boji vselej, Zastavo kazála, Da vdari naprej! Po boji vriskala, Če zmaga moj sin, In bodem venčála Ga vrh razvalin. Slavjanska mladica Na pragu domá Ga ljubi na lica, Rokó mu podá. In v kroge vesele S častjó bo sprejet, Slavjanske dežele Junakom prištet. Na slavno gomilo, Če pade mi sin, Lovorsko vezilo Naložim v spomin. Slavjanom kazála Gomilo pa bom Na znanje dajála: Ta pal je za dom! Ivan /Janez Carli jo je uglasbil� »Ponižni pevec je bil ves ganjen, ko jo je prvič slišal nepričakovano peti v Kobaridu.« 1293 Prva kitica pa se je sfolklorizirala� 1294 Življenjepisi Dr . Franceta Prešerna (1800–1849), 1295 Franca Levstika (1831–1887), 1296 Simona Jenka (1835–1869), 1297 Simona Gr egorčiča (1844–1906) 1298 so obsežnejši od dru- 1293 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 93� 1294 »Slavjanko« je zamenjala Slovenka in v taki obliki se pojavlja tudi v dekliških spominskih knjigah� Avtopsija� 1295 Geslo, Dekletom, Kam?, K slovesu, Mornar , Soldaška, Zapuščena, Nezakonska mati, Slovó od mladosti, Soneti, Pevcu, V spomin Matije Čopa, V spomin V alentina V odnika, Zdravica, Zabavljivi napisi, Geslo: Sem dolgo upal in se bal … Mornar, Soldaška� Brstje iz vrta sloven- skega pesništva, 20–32� 1296 Na prvem mestu je tako kot pri V alentinu V odniku in Francetu Prešernu geselska Pésni i pésnik, vmes ni vmes nobene vojaške. Spomladi, Pred mlinom, Popótnik, Otvi, Deklica i ptič, Upanje, Grešnikova molitev , Jutro, Dete jezdi na koléni, Kolina, Rimska césta, Svetemu Eliji, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 58–66� 1297 Bridka žalost me prešine / … Kje le zemlja grobe krije Naprej Ptici, Obujenke (VI� , X� ), Obrazi (Uvod, V � , VI� , VII� , X� , XIII� , XV � , XVI� ), Slovenska zgodo- vina, Samo, Adrijansko morje, Naprej, Naše gore, Mati, T rojno gorje, Korak v življenje, Angelj tožnih, Zimski dan, Zakaj se smiliš mi? 1298 Soči, na potujčeni zemlji, Zjasni zvezde mu temné, Sam, Kmetski hiši, Daritev , Kupa življenja, pesnenje_09.indd 458 3. 07. 2020 12:28:04 459 gih in predsta vljeni z avt orskim opusom . Lovrenči č se posebej posve ti prav nje mu. Prim . v pesmi Furlanija in Benečija. Lovrenčič je navdušen nad razlago primerjave: »per gamen – ravan. Kakor so včasih že popisan per gament, ki ga niso znali ceniti, kar je bilo popisanega na njem, zbrisali, prevlekli z nekakim lakom, da so mogli kaj novega nanj napisati – tako so napravili tujci z našimi pokrajinami� A kakor na pergamentu lahko prvotno pisavo še dobiš, če zgornjo plast očistiš, tako tudi v naših pokrajinah. Iz raznih imen, ki so deloma potujčena, gleda vendarle še staro, slovensko. T akemu per gamentu pravimo palimpsest.« 1299 Kupa življenja. Na začetku je podobna Prešernovemu Pevcu. Njena oblika je hoté taka, da spominja njena zunanjost na kupo. Nato misel razveže: Usoda svetá! / Kedór je možák, / Strupêne se kupe ne brani, / sladké se nikdár ne vpijáni, / No vedno ostane enák, / In vedno ohrani / si pôkoj sladák. 1300 Poleg njih so biografsko vsaj na kratko predstavljeni še Valentin Vodnik, Anton M. Slomšek, V alentin Stanič, Peter Dajnko, Matija V aljavec, Anton Ašker c (1856–1912)� 1301 Antologija se pravzaprav konča z njegovo pesmijo Mi vstajamo! Mi vstajamo! In vas je strah? Pokáj takó hrumite! Slovana se bojite? Teži vam dušo huda vest, In vest vam stiska jezno pest? Bojite se – osvete Od množice neštete? Mi vstajamo! Trepeči svet! Mi vstajamo gotóvo V življenje svetlo, nóvo. Nič več nam drag ni spanja mrak, Na delo vódi nas korák; Noč temna je za nami, Svobôde svit se drami. Mi vstajamo; budi nas luč. Oj dolgo pač smo spali, Vi speče nas – teptáli. Pa dasi ste teptáli nas, Še niste pokončáli nas: Zatrli niste spéčih, Ne boste nas bedéčih. Mi vstajamo – poslédnji pač Med brati vsega svéta, Najmlajša bojna četa. Pa dasi smo pozni, mladì, Pri jezu, Na bregu, Oljki, Ne tožim! Nazaj v planinski raj! Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 80–90� 1299 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, opomba pod črto, 83–84. 1300 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 86� 1301 Glas vetrov, Mi vstajamo, Na dómu, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 91–92� pesnenje_09.indd 459 3. 07. 2020 12:28:04 460 Kaj nas to žali, kaj bolí! Rod stari hira, gine, Bodočnost je – mladine. Mi vstajamo, mi vstajamo! Bojite se osvete, Od množice neštete?… Oj srca mlada nam goré, Po dnevu našem hrepené: Osveta naj slovanska – Ljubezen bo krščanska! 1302 Za njo sta le še pred tem omenjeni Peter Podreka in na zadnjem mestu njegov pre- zgodaj umrli rojak Josip Pagliaruzi-Krilan (1859–1885) s tremi pesmimi� 1303 V alentin St anič (1774–1847), 1304 Urban Jarnik (1784–1844), 1305 Peter Danjko (1787– 1873), 1306 Dr . Jaka Zupan (1785–1852), 1307 Miha Kastelic (1796–1868), 1308 Ignacij Holzapfel (1799–1868), 1309 Blaž Potočnik (1799–1877), 1310 Dr . Jernej Levičnik (1808–1883), 1311 Franc Svetličič (1814–1881), 1312 Davorin Trstenjak (1817–1890), 1313 Matija V aljavec-Kráčmanov (1831–1895) 1314 (1822–1889) so predstavljeni simbolično le s po eno, največ do treh pesmi. Ant ol og i j a ni z a j e l a spre j e l t e da j še ž i vi h ust va rj a l c e v . T a ko se dá ra z l ož i t i , z a k a j m e d njimi ni Josipa Stritarja, Otona Župančiča 1315 in sopotnikov moderne (npr� Silvin Sardenko), niti ni Josipa Murna in Dragotina Ketteja, ki je celo umrl kot na smrt oboleli vojak? 1316 1302 Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 92� 1303 Na planine! Samoti?, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 94� 1304 Mati božja v časti, Hvala vinske trte. Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 33–35� 1305 Zvezdje, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 36� 1306 Popevajoči škerlec, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 37� 1307 Baron V alvazor , Nemka o Kranjicah, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 38� 1308 O mraku, Zatrti, Zaprite duri! Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 39� 1309 Življenje, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 40� 1310 Dolenjska, Prašanje – odgovor, Planinar, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 41–42� 1311 Iskana dežela, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 43� 1312 Zabavljica, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 44� 1313 Zvezda, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 44� 1314 Drevo v cvetu, Brezgorje, Župánja hči, Brstje iz vrta slovenskega pesništva, 56–57� 1315 V ojaške pesmi, Župančič, Zbrano delo IV , Ljubljana 1967, 32 sl., 352–353. Oton Župančič, V zarje V idove 1920, v njej pesmi, ki so nastajale okoli prve svetovne vojne Janko Kos, Leksikon Slovenska književnost, 540� 1316 Juraj Martinović, Poezija Dragotina Ketteja, Slovenska matica, Ljubljana 1976, 7� pesnenje_09.indd 460 3. 07. 2020 12:28:04 461 III. PORAZEN KONEC (1918–1921) V id Ambrožič ni bil edini, ki je sedem najlepših fantovskih let po sili razmer preživel v vojaški suknji. Zato ni čudno, da se je spraševal, kdaj bo konec » te nesr ečne vojske«� Tega si ni upal izreči osebno, temveč je vprašanje v pesmi Kdaj bo konec položil v usta ženam, ki so ime le može na frontah! – o čemer trikitična (6 + 9 + 13 vrstic) žanrska pesem ne go- vori! – in je bil v nedeljskem popoldnevu lahko v njihovi družbi le »ded, redkih, tehtnih pa besed«. On jim modro, lakonično odgovori: Vsaka reč ima svoj konec, naj bo človek ali lonec, […] Vojne mora biti konec, ali pa bo konec – nas. 20. II. [1917.] 1317 Moder, jasen, pitijski, na videz humoren, a zajedljiv odgovor� Glede na datum je pesem nastala morda okrog pusta, saj je v njej zaznati nekaj vedrine� Toda na sámo veliko noč leta istega leta 1917 o njej ni več nobenega sledu. Veliki petek brez konca (V elika nedelja, Judenbur g, 8. 4. 1917), obhaja avtorja pesimizem. Že tri leta »cel svet je Golgota krvava / kjer mr e nedolžnih tisočer o«� »Kdaj res napo- či dan vstajenja / … / Noben ga koledar ne kaže, / in zanj ne ve nobena pratka! «1318 Ambrožič je v prvi svetovni vojni veliko pretrpel. Na sami frontni črti je bil v treh etapah skupaj eno leto, tri mesece in dvaindvajset dni. Vsaka smrt sobojevnikov ga je močno pre- tresla. Sam pa je imel srečo in je dočakal konec vojne, le enkrat je bil ranjen. 1319 Načitan kot je bil in za svoj položaj izjemno razgledan po slovenski književnosti, si o svojem pe- snjenju ni delal utvar� Presojal ga je skrajno stvarno� Sledeča Ambrožičeva pesem je njegov realističen pesnjenjski avtoportret. Nič olepše- vanja, nič poviševanja, nič poniževanja, le samozavestna in hkrati ponižna resnicoljubnost: Konec Človek svojega otrok je časa prav tako so pesmice le-te: 1317 V id Ambrožič, Snopič 15, 1318 Snopič, 16, 14. Pripis [objava]: Bogoljub št, 4, [19]18� 1319 Prim. Gordan Malenšek - Ambrožič, Nekaj misli o V idu Ambrožiču in njegovih pesmih, Vid Ambr ožič, Rože med trnjem, Samozaložba Gordan Ambrožič, Mirna, 2001, 302. pesnenje_09.indd 461 3. 07. 2020 12:28:04 462 ker so se rodile v hudih časih, vse po vojni, lakoti diše. In zato, kdor bral bo verze te, v njih zastonj iskal bo poezije, a resnico bridko bo našel, le pokrito s plaščem – ironije. Judenburg 10. avgusta 1917. 1320 Čez eno leto ostaja samo še Molitev. Kraljici miru (Šterntal, 23� 8� 1918) je pesem (12 x 4) z eno eno samo prošnjo Materi božji: mati prosi za sina, otrok za očeta, mož, da bi zaradi družine v boju ostal živ , ranjenec za zdravje, dekle za ženina, umirajoči: »upa- nje cel svet na Tebe stavi, / spomni se, da nikdar še klic k Tebi / bil ni glas vpijočega v puščavi. […] Sprosi nam, oj sprosi, da poneha / skoraj že pr estrašna ta morija, / in spet mir se vrne zaželjeni.« 1321 Kronološko zadnji pesmi v sn opičih pesmi i z p rve sv etovne v ojne sta zahvala za zdravje Mariji na Sveti Planini (Trbovlje, 2� 9� 1918) 1322 in Želja (10� X� [1918]), v kateri izjavni osebek svoje življenje primerja z letnimi časi: »Pomlad življenja mojega / je bila temna, trnjeva. / Poletje bilo je vihar , / boj, tuga, glad in sto prevar , / da vsaj jesen, da vsaj večer / življenja mi prinese mir!« 1323 V idu Ambrožiču se je ta želja kolikor toliko uresničila. T oda hkrati je doživel veliko razočaranje zaradi izgube Koroške s plebiscitom dne 10.10. 1920 in izgubo Primorske za- radi rapalske pogodbe, ki sta jo 12� 11� 1920 podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija� Z njo je ena tretjina slovenskega etničnega ozemlja pripadla Italij i. T a je takoj pozabila na dane obljube in se začela oblastno obnašati nad prebivalstvom na prisvojenem ozemlju. Tako kot številni drugi slovenski vojaki, se je Ivo Bric v štiriletni vojaški kalvariji izpostavljal smrti v pol Evrope, ves čas pisal dnevnik in ga 14. 1 1. 1918 odločno končal: »Kupili smo si slovenske znake in jih pribodli [= pripeli] na kape. Popoldne ob eni je vlak zapiskal in ob tr eh sem bil že doma, kjer so me že več dni čakali. Sr ečno sem prišel domov po toliko letih izpod železne discipline avstrijskega militarizma.« 1324 Ni si še mogel oddahniti od njega, ko ga je že čakalo drugo razočaranje. Že takoj po prihodu iz proslule avstrijske vojske po treh tednih bivanja doma, na samega sv . Miklavža leta 1918 ga je zaprla na Primorskem že vzpostavljena nova italijanska oblast, češ da se je proti kralju zavzemal za republiko� 1325 Morda je bil to le povod za zastraševanje in so bili zgoraj omenjeni »slovenski znaki« vzrok za takojšnjo represalijo� Ko so ga odvedli, je doma pustil umirajočo mamo, kar ga je v zaporu zelo prizadelo: 1320 Mladost, l� 1918, št� 3/4� 1321 Snopič 19, 17. 1322 » K T ebi, o Mati, sem se oziral, / ko me zapuščal je svet. / K T ebi oči sem solzne upiral / tuge, bolesti prevzet.« 1323 Snopič 19, 12. 1324 Ivo Bric, n. d., 141� 1325 Ivo Bric, n. d., 143� pesnenje_09.indd 462 3. 07. 2020 12:28:04 463 V zaporu – umirajoči mamici! Dvakrat zamreženo okno, a jaz ob njem slonim, čeravno sem nedolžen – razbojniku enak se zdim. Premišljujem usodo svojo, kaj srce mi teži, na mamico se zmislim, kaj ona zdaj trpi. Sem pustil jo, umiraje na postelji že brez glasu, poklical sem jo – ona – ne vda se, ko, da bila bi v enem, s teškim šel sem srcem, misleč li še kedaj Vas videl bom, o mama, ko pridem spet nazaj. Kako trpim, o mamica, naj mili Bog le zna; saj mi življenje polno bo vedno le gorja. Ti iščeš krogom sebe, s trudnimi očmi, zastonj edinca Tvojga, pri postelji ga ni! Oči so solzne, njegove; a obupno je njemu srce roke svoje vije k nebu – in glasno kliče Te. Vsaj s pogledom ga blagoslovi, predno se posloviš, v srečnejše pojdeš kraje, siroto zapustiš! Nesrečen sem, o mamca med štirimi zidovi osamljen sem le tu in tam, me vzdramijo zvonovi. Pomolim, kot otrok le zna, s povzdignjenimi očmi, ko vrsta name pride, da bi se videli V Ajdovščini, dne 10. decembra 1918. 1326 Kako se je to zgodilo, piše v pismu sestri z dne 21� decembra 1918� 1327 V času še preiskovalnega zapora v Ajdovščini je mama Jožefa umrla, a mu niti na pogreb niso pustili� Morda je pesem Sonce s hrepenenjem po svobodi nastala še prej: Sonce vstajaš in zahajaš, a tu v ječi je temno, noč in dan neutrudne straže, joj, prejoj, moje okno stražijo. Stražite le kakor veste, jaz tako ne ubežim rado bi srce v svobodo joj, prejoj, 1326 Ivo Bric, n. d., 163� 1327 Gledala boš od kod T i pride ta pesem! Prečitaš jo hladno kot vsako drugo. Pisal sem jo v Ajdovščini v zaporu, sam sem bil, ni me nihče motil. Mislil sem še danes na zadnji trenutek, ko sem moral dom zapustit. Mamo sem zapustil v strašnem položaju. Čutil sem njeno smrt, imel sem jo vedno pred sabo. Legel sem s solznimi očmi – prebudil sem se z globokim vzdihom – stražnik me je udobil ob stolu slonečega v joku – grenka mi je bila vsaka jed. T ežko sem zaužil ono malo, kar sem udobil. Častnik, ki me je obiskal, udobil me je z zakrvavlenimi očmi. Ko sem šel iz ječe na zrak, sem začutil, da me oči pečejo – vetrič sem čul v njih – ni bilo več solz – le še vzdihi. T edaj sem se usedel, nehote vzel svinčnik in papir – srce je hotelo olajšave – izlit sem hotel nekaj grenčice. Pisat sem začel – svinčnik se mi je ustavil – naprej nisem več mogel. Potem sem spet začel pisat in dokončal. Nisem spisal, kar sem hotel! Spisat in popisat nisem mogel! Pozdrav . Tvoj brat Ivan. pesnenje_09.indd 463 3. 07. 2020 12:28:04 464 a okov ne zdrobim. Ah, verige in okovi, vi železni stražniki, ne skrivam vas, ne zdrobim vas, joj, prejoj, prej mi duša izkrvavi. 1328 Gnev nad ravnanjem novih gospodarjev Primorske je najbolj ogorčeno izpovedal Igo Gruden v Pesmi iredentistov. V tretji kitici geografsko predstavi odtr gano območje od matične domovine in prosi personificirane prestolnice troimene države za pomoč v uporu proti zavojevalcem: Mi smo minerji! – zarili smo v rove gnev in obup in vse misli gorjupe; vse svoje sanje in nade in upe skrili pred soncem smo v črne domove … Hčerke – minerke, minerje – sinove vzeli seboj smo, da rijejo z nami; in kar od nas jih še pride za nami, matere skrile v minerske so rove, da zarodijo – kot gade – jih v jami, da nadojijo jih v gnevu s solzami – hčerke – minerke, minerje – sinove. Dol pod Dalmacijo, Istro, pod Krasom, sončnimi Brdi, Vipavsko dolino, gozdom trnovskim in soško kotlino pesem minerjev s preroškim gre glasom, mrko naproti gre svóbodnim časom, mrka prepreza že vso domovino … Čujte nas, bratje, o, dajte nam znak, v Belgradu, Zagrebu, beli Ljubljani, da od Dalmacije daleč gor v Brda dvigne po rovih se narod teptani, da se od iskre bolesti in srda ogenj razširi kot blisk na vse kraje, čujte nas bratje, o, dajte nam znak, v Zagrebu, Belgradu, beli Ljubljani – in že pod Trstom in sončno Gorico, Puljem in Reko in zadnjo vasico svet se zaziblje, ves hkrati zamaje, vse z dinamitom poženemo v zrak – – – Ko se razvleče poslednji oblak, zadnji v daljavi poleže se jek, ne več minerji, zidarji svobodni, 1328 Ivo Bric, n. d., 161–162� pesnenje_09.indd 464 3. 07. 2020 12:28:04 465 bomo gradili na zemlji tej rodni, v soncu svobode nov ustvarili vek … 1329 T erezija Koren (1896–1979), ki je začela pisati v dekliškem obdobju okrog prve sve- tovne vojne, je takoj po italijanski zasedbi naših krajev napisala pesem proti njej� Od te pesmi si je sin Jože 1330 zapomnil samo eno kitico: M/o/rcina italijanska, Ti grda pošast, Vso sveto in božansko prišla si zemljo nam krast. Pesem so njeni prvi trije otroci kričé ponavljali. Njihova mama je živela v strahu, da bo prišla Italijanom na uho� T ako obtežena je tudi kaj napisala. Bog ji je dal tovrstno tolažbo. A žal je pisala na lističe, ki so se neshranjeni izgubili. Mama ni intenzivno pisala. Lahko bi rekel, da so ji življenjske stiske stisnile svinčnik v roke. T ako je pisala doma, v zaporu na Kostanjevici pri Gorici, v zaporu v Fraschette Alatri – provinca Frosinone pod Rimom. Mama je bila ena tistih slovenskih mater, ki je morala z vso družino v zapor. Ob sebi je imela sinčke 4, 6 in 8 let stare in hčerko Zinko 13 let staro. V svoji pesmi piše: 'V ponedeljek so nas odpeljali, / v sredo pa nam prvič jesti dali … / i. t. d., potem pa enkrat na dan.' 1331 Lahko si mislimo, kako ji je bilo, ko so jo moji mali bratci prosili hrane, a ona jim ni imela kaj dati. Kako so ji nabirali po dvorišču vejice, spičke, papirčke in vse s čimer bi se dalo kuriti, da jim je v dimniku malo pogrela. To so bile stiske, ob katerih je prijela za pisalo.« 1332 Morda pa ni šlo za pravi zapor , temveč za konfinacijo v begunstvu. T ako kot za Konavčevo družino iz Drežniških Raven. Leta 1919 se je iz begunstva v južni Italiji (Caserta pri Neaplju) vrnila brez matere, ki je zapustila pet nedoraslih otrok zaradi španske gripe� 1333 Morda je res epidemija , ki je povzročila smrt na milijone ljudi, pospešila konec 1329 Igo Gruden, Pesem iredentistov , Založba Jug v Ljubljani, razglednica št. 9, okrog leta 1920. 1330 »Jaz sem rojen 2� 2� 1927� leta in moje mame nisem poznal zdrave� »Obe nogi je imela do kolen dobesedno gnili in je zato stalno nosila krila dolga do tal, da je tako reva zakrivala svojo nesrečo. Zelo je trpela in v trpljenju se je zatekala k molitvi in goreče prosila za ljubo zdravje, ki ga pa ni dočakala v svojem življenju. […] Domneval sem že, da moje in mamino pisa- nje nima nobene vrednosti. Neko globoko upanje pa je tlelo v meni in me navdihovalo: »Ne pozabi, da je mama pisala z dušo!« T udi zase bi lahko kdaj kaj takega rekel. Saj duša zapoje, ko je vesela pa tudi žalostna. […]Ko je začela na splošno pešati so bile njene besede molitve samo te: Molila in hvalila bi Te s Tvojimi angeli in svetniki do konca dni.« To smo iz njene sobe slišali ob vsakem času do smrti. Ponoči in v spanju je prav mirno in za vedno v Bogu zaspala.« 1331 Kdaj so fašisti njo kar z otroki odvedli v zapor, ni podatka� 1332 Pismo Jožeta Korena (Pod gradom 9, 5271 V ipava) Mariji Stanonik, na poštnem žigu datum 15� 5� 2000� 1333 Pripis k fotografiji s pokojno materjo na parah v tujini. Lovro Galić, Darja Pirih, Od Krna do Rombona 1915–1917, 390� pesnenje_09.indd 465 3. 07. 2020 12:28:04 466 prve svetovne vojne, kakor ugotavlja slovensko zdravstveno zgodovinopisje� 1334 Bolezen ali lakota? Po pesmih sodeč je bila lakota poglavitni vzrok za konec. Naslednja pesem je lahko nastala že prej ali pa prav v tem času: Slaba na svitu prhaja da skara za živet več ni, kmetič kmetijo prodaja an dnarci iz skrinje sa šli. Kaj čem prodati, štibro plačati, ta zadn muj hrast bo moral dal past'. Kupec m'je učiraj obljubu, de 60 rajnež m' da, pa m' je tudi povedau, de več m' nobeden ne da. Kupec ne laže dnarce mi kaže, srebro n' papir mi da na sprovir. 1335 Josip Stritar se je ob splošnem pomanjkanju še leta 1919 domisli l Božje pomoči sta- rozaveznemu ljudstvu: Mane iz nebes! Ljudovlada, deva mlada, Kruha bi sirota rada, Pa ga za potrebo ni! Mana iz nebes poslana, Mana bo edina hrana, Ki nas v sili preživi. Mane ljudstvo stradajoče Prosi te, nebeški Oče! 1336 Podobno katastrofalen je bil izgubljeni koroški plebiscit� Vzbudi se Sloven! je mladi Fran Sušnik-Radimirov že leta 1915 s svojim glasilom opominjal svoje rojake. T oda njegov glas je bil prešibek, da bi rešil zibelko slovenstva za priključitev prvi Jugoslaviji (Sloveniji). Tako je prav tako mlada Milka Hartman prezgodaj nabirala cvetje za slovenskega junaka: 1334 Prof. dr . Zvonka Zupanič Slavec, raziskovalka slovenskega zdravstva in medicine v pogovoru na radiu Ognjišče, 13� 3� 2020� 1335 Pesem je povedala Marjanca Laharnar s Šentviške Gore� Originalni zapis hrani Tolminska muzejska zbirka, terenski zapiski Marije Rutar , fond: Narodno blago –Šentviška Gora. Zbornik Šentviške planote, Branko, Župnija Ponikve, NOva Gorica, Ponike, 1998, 186. 1336 Boris Miran, Strunam, 45, 61� pesnenje_09.indd 466 3. 07. 2020 12:28:04 467 Krasnih rožic bom / sem nabrala Tebi, dragi jih bom dala den jih nežno na srce / in privij si jih nežno na srce, skrbno čuvaj rože te. Cvetje rdeče, nežno / modro – belo glej, da ti ne bo – zvenelo hrani zelen rožmarin! čvrsti, hrabri Slave sin. Pa če pride dan slovesa zemljo grom topov potresa: z znakom tem Ti id' na plan: zmagal bodeš Ti Slovan. Prideš pa nazaj junak moj krasno dehtel bo ta znak tvoj krasno dehtel že šopek tvoj. S cvetjem te posujem spet z njim da boš, kot gaj odet. Tvoj meč naj v zraku šviga zastava naj vihra, da orlom srca užiga – in Bog nam zmago da. A tebi, moj Slovenec, ko prideš spet čez plan podam ti zmage venec na slave srečni dan. Potem spet bodem pela prelepe pesmice, saj hčerka sem vesela – slovenske mamice. Oktober 1918 1337 RUDOLF MAISTER VOJANOV (*1874–†1934) Bil je poklicni vojak in pesnik, ki je ob propadanju avstrijske monarhije ob koncu prve sve- tovne vojne oktobra in novembra leta 1918 z bliskovitimi vojaškimi potezami rešil Maribor iz nemških rok in bistveno vplival na ugodnejše začrtanje severne štajerske meje. 1338 18� novembra 1919 se je moral s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, kjer bi gotovo enako dobrodejno vplival na rezultate razmejitvenega plebiscita med Avstrijo in tedanjo 1337 Vsi popravki niso upoštevani, ker je rokopis slabo berljiv� Rokopis (fotokopija), Slovensko nar odnoosvobodilno pesništvo 1941–1945, Gradivo Marije Stanonik, Popisni list št� 2510, datum zapisa: 8� 6� 1977� Oddelek za slovenistiko, Arhiv, Filozofska fakulteta, Ljubljana� 1338 Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva VI, Ljubljana 1969, 155� pesnenje_09.indd 467 3. 07. 2020 12:28:04 468 Jugoslavijo (Slovenijo) 10. oktobra 1920. Razočaran se je vrnil v Maribor in vedno bolj so ga odrivali od javnega življenja. 1339 Kdaj so nastale spodaj navedene pesmi, ni znano. Nasproti njegovim vedrim mlado- stnim pesmim so otožne in sočutne: Kje so? sprašuje po manjka jočih tovariših. V drugi pesmi na enako vprašanje odgovarja: »'Oj, ne išči jih v poljani, / V nas so – v sr cih poko- pani, / mi smo njihov gr obni križ!'« Kje so? Jemal jih je dan in jemala jih je noč, še v srcih so bili veseli, vsi v nagljih po prsih, v rokàh rožmarin in pesmi so srčkane peli. In nihče ni vprašal, kam fantje gredó kje duša za njimi zaplače – in nihče ni vprašal, če vrne jih kàj v zelene se kraje domače. In nihče ni vprašal, kdo križ zasadi v peščeno, predaljno gomilo, ko fantom veselim bo mlado srce v tujini za vedno odbilo. Jemal jih je dan in jemala jih noč, vesele, vse v pisanem cvetju … Nazaj pa jih ni, od nikoder jih ni, ne tihih, ne v srčkanem petju. 1340 Grobovi Mesec je v topole splezal, Triglav božal, v Kum se stezal. »Bratec bledi, kam gre pot?« »Med očete in sinove, ki so vrgli jih v grobove. Kje gre bližnjica do njih? Na kateri le poljani, spe globoko zakopani, kje stoji jim grobni križ?« »Oj, ne išči jih v poljani, V nas so – v srcih pokopani, mi smo njihov grobni križ!« 1341 1339 W ikipedija, prebrano 24. 3. 2020. 1340 Rudolf Maister , Kje so?, V ili Prinčič (ur .), n� m� , 24� 1341 Rudolf Maister , Grobovi, V ili Prinčič (ur .), n� m� , 24� General Rudolf Maister, poklicni vojak in pesnik. pesnenje_09.indd 468 3. 07. 2020 12:28:04 469 Rudolf Maister, general in pesnik, je ob prezgodnji smrti Franja Malgaja (1894– 1919), učencu »pesniku ter podrejenemu in pogumnemu častniku slovenskega dela voj- ske Države SHS« 1342 napisal pesem s preprostim naslovom Malgaj, katere zadnja kitica se preroško glasi: In večkrat, ko se spušča mrak, izgloda se iz tihih ur, zapušča mirni svoj Šent Jur in hodi na Mežico v vas in v okna trka znani glas: O, jaz ne spim! Le čakam čas in čakam vas, da gremo skupaj čez Šent vid [sic!] med brate našo Zilo pit. 1343 ANTON SELIŠKAR 1344 je pesmi iz prve svetovne vojne izdal leta 1923. Poraja se dvom, ali je po času na- stanka njihova kritičnost avtentična, ali je morda vzvratna, za nazaj, ali je bil nji- hov avtor že v času dogajanja tako daljnogleden o prihodnosti. Žal, o njem ne vemo nič. Vsekakor bi zaradi njih zaslužil pozornost literarne zgodovine. 1345 Črnovojnik – enoletni prostovoljec Ivan Cankar (december 1915) je pesem, pravzaprav balada, posvečena največjemu slovenskemu pisatelju. Cankaroslovje najbrž ve, ali je upe- snjeni motiv posmehovanja resničen. Vsekakor je znan iz slovstvene folklore, in pisatelj bi ga zelo po svoje predelal: Pod oči se stisnila mu je tragedija življenja, v očeh so svirale mu simfonije … Beseda trda, kot bi tolkel kamen: Herr Dichter, knjižničar od »Wachkompanije« Ha – ha – ha … Napisati si hotel, kako umira Kranjski Janez, mož-ranjenec v bolnišnici med tujci, Kako že v smrtnem boju on, tovariši uganjajo z njim burke; umirajočega na oder že so položili prižgali sveče in po vrsti ga kropili … Tedaj zavpil pijani je major pri vratih: P – a – k – a – ž! 1342 Osebnosti, V eliki slovenski biografski leksikon od M do Ž, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, 660� 1343 Marijan F . Kranjc, Janko Štampfl, Franjo Malgaj, V ojni spomini: 1914–1919, Pro-Andy , Maribor 2009, 10� 1344 Anton Seliškar, Opr oščenje 1915–1918, Samozaložba, Maribor 1923, 12. T o ni socialni pesnik T one Seliškar (Ljubljana,*1900–†1969, Ljubljana). 1345 Ali je bil iz nje izločen zaradi udejstvovanja med drugo svetovno vojno na »drugi« strani? pesnenje_09.indd 469 3. 07. 2020 12:28:04 470 Naš Ivan se je vzdramil med vojščaki, kakor kralj Matjaž … 1346 Dva vlaka v Nokturnu (1917) sta ekspresionist ična metafora za dve nasprotni strani v vojni z zmago, ki bo le »svoboda novih verig« in z apokaliptično napovedjo prihodnosti: Če so pesmi nastale pozneje, je v njej že kritičen posmeh Jugoslaviji. Motivika je vojna, toda njihovo sporočilo je že sad prvih izkušenj z novo državo: Temna ozka ulica: kakor dva prazna osebna vlaka na progi drug poleg drugega prezebujoča, čakajoča lokomotive in ljudi … Mesečina zašumi in obsije okna. Dva vlaka paralelno v brezkončno noč bežita. Šipe trepečejo, skozi nje gledajo znani obrazi padlih tovarišev. Kakor zelene oaze njih pogled hoče oživeti širno puščavo brezkončne noči. Okoli usten smeh leden: Hi – hi – hi – hi … To je vaša svoboda novih verig, to so junaška srca – venec fig, to bo še zemlja popila krvi, hi – hi – hi – hi … Vlaka sta obstala sredi brezkončne noči, prezebujoča čakata lokomotive in ljudi … 1347 Vse naslednje štiri pesmi, naslovljene le z vojnimi letnicami so balade� Prva še s kritično družbeno ostjo o nesmiselnosti vojne, naslednje tri pa s tragiko, ki jo povzroča v družinah. T e pesmi nič več ne govorijo o zunanjih razvalinah in krvavih ranah, ki se celo dajo pozdraviti. T ematizirajo predvsem notranje bolečine in dolgotrajne poškodbe v med- sebojnih odnosih v družinah: Na obeh območjih se je pojavila huda lakota. Ali baladna snov o postavnem ruskem ujetniku. Zajete ruske vojake so pošiljali na kmečke domačije za težka dela namesto odsotnih domačih moških. Z gospodinjo sta se zbližala. Ujetnik mora drugam, žena umre. Ko se njen mož nič hudega sluteč vrne, najde doma sirotno dete 1346 Anton Seliškar, n. d., 16� 1347 Anton Seliškar, n. d., 17� pesnenje_09.indd 470 3. 07. 2020 12:28:04 471 (1916). Mlada žena poroča možu v daljno Sibirijo o mladem in čednem, ki zabava celo vas. Njen Janez se vrne domov kot invalid in se spotakne na pragu ob dete, ki ni nič krivo za družinski razdor (1917). Nekdanja ljubezen je otrpnila, propadla (1918). 1915 Dvoje žen doji – – – Zemlja okoli kriči po semenu in sonce ji novo hotenje užiga – semena ni! Otroci lačni ne plakajte, vprašajte Boga in cesarja zakaj nam ne vrne gospodarja! _ _ _ _ _ _ _ _ __ _ _ _ Takrat drug drugemu sta zasadila bajonet v široka moška prsa: Skupaj so ju vrgli v grob! 1348 1916 Prišel je visok in močan, obdelal nam polje in krmil živino, pobratil se z vsemi – Rus! Na zimo je legel na moževo stran! - - - Kljuje pod srcem noč in dan, le kadar na obzorju zabobni, prisluhne, nasmehne se, nič več mu ni tuje, tema pod srcem, grmenje obzorja … Kljuj dete usode, da prideš na dan in reci možu, kadar se vrne z robote: Pozdravlja te žena! Umrla je od sramote, očeta svojega pa ne poznam … 1349 1917 Janez, kjer si ti, tam je Sibirija! Kjer sem jaz, polna hiša mladih ljudi, Janoš je med njimi. Tvojega je stasa, tvojih let in je ljubljenec deklet … Noč in mladost, celo leto, pod eno streho – Janoš mi je bil v uteho … Takrat prištorkljal je z leseno nogo in se spodtaknil ob dete na pragu, 1348 Anton Seliškar, n. d., 12� 1349 Anton Seliškar, n. d., 12� pesnenje_09.indd 471 3. 07. 2020 12:28:04 472 dvoje mladosti je kriknilo, dvoje življenj okamnelo… 1350 1918 Polnoč – obup: Poljub – nekoč. Ti! ljubezen molči - - - Na mrliču ležim, dušo – kamen budim in zaspim - - - 1351 JOSIP STRITAR se je osebno sic e r popolnom a vklj uč i l v nem ški kulturni krog, a se je hkrati razveselil vstopa njegovega naroda v južnoslovanski kulturni krog, čemur je bil naklonjen ves čas svojega kulturne ga delovanja. Leta 1920 je oslepeli pesnik še napisal srčno pesem domo- vini, nato pa odložil pero: 1352 Slovenija! (1920) Zdaj, domovina, mati mila, Ime si svoje zadobila: »Slovenija« lepo ime; Sinovi zvesto te časté! 1353 Diktatura srbskega kralja Aleksandra Karađorđevića, razglašena 6. 1. 1929, je prine- sla ukinitev ustave in skupščine, razpustitev strank in cenzuro tiska. Kulturno in etnično 1350 Anton Seliškar, Opr oščenje, 13� 1351 Anton Seliškar, Opr oščenje, 12� 1352 Boris Miran, Strunam, 56: Strunam slovo! Zdaj pa tiho! Položimo Strune v grob in zagrebimo� Dalje naj se ne glasé! z Bogom, strune moje mile, V žalosti ste me tešile In mi lajšale srcé! Zdaj pa v miru tu ležite, Nikdar več se ne glasite! Aspang,11� novembra 1920 1353 Boris Miran, Strunam, 44, 61� pesnenje_09.indd 472 3. 07. 2020 12:28:04 473 enotnost je želela doseči z ustanovitvijo desetih banovin, ki, razen Dravske banovine, niso temeljile na nacionalni osnovi� Leta 1931 so potekale volitve po italijanskem sistemu, ki je starim strankam z nacionalno ali versko oznako preprečil nastop na volitvah. V ečino je dobila Narodna lista, ustanovljena je bila Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija. Leta 1932 so slovenske opozicijske stranke zahtevale avtonomi jo. Vladajoči režim je na zahteve odgovoril z nasiljem in aretacijami� Internacija je doletela tudi dr� Antona Korošca� 20. 2.– 6. 3. 1933 je potekalo sojenje pred Sodiščem za zaščito države v Beogradu proces proti dvanajstim osebam� 1354 Obsojeni so bili vsi od pol do poldrugega leta stroge- ga zapora. Njihovi odvetniki so imeli veliko pripomb na postopek, saj niso mogli delovati v okviru pristojnosti� Obtoženi so bili protirežimskih in protidržavnih izgredov ob 60-letnici poslanca dr . Antona Korošca v maju v Domžalah, Mengšu, Komendi in Hrastju, Dolu pri Ljubljani, pri Sv . T rojici, posebej še na Primskovem pri Kranju in v Šenčurju. Dva sta bila obtožena vodenja množice , drugi pa razžalitve kralja in hudodelstva po zakonu o zaščiti javne var- nosti in reda v državi. Obtožnica jih je bremenila tudi ustanavljanja samostojne slovenske republike – »pufferstaata«. Janez Brodar naj bi izjavil: »Prej smo zahtevali avtonomijo, sedaj zahtevamo več, sedaj zahtevamo federacijo, popolno samostojno upravo Slovenije.« Udeleženci so prihajali na zborovanje peš ali na kolesih s slovenskimi zastavami ali zelenimi vejicami in zelenimi kravatami, ki so bile nekakšno razpoznavno znamenje v demonstraciji proti odlokom oblasti. Nekateri naj bi se udeležili po več zborovanj na dan pod vodstvom bivših poslancev Slovenske ljudske stranke� Prišlo naj bi do streljanja, ko je približno 3000-glava množica vzklikala protidržavna in protidinastična gesla, med dru- gim: »Živela r epublika!« »Dol s kraljem!« »Živela samostojna Slovenija!« Že v preiskovalnem zaporu so si »obsojenci« sposodili oblast in sestavili pesem Gorenjski puntarji, ki skoraj kronološko opisuje obtoženčevo pot v zapor . Žal so javnosti dostopne le štiri kitice: Gorenjski puntarji … Boritelji za kmečke pravice poslanec iz Hrastja Brodar, nikomur ni storil krivice, pa v kehi sedi samotar. Tovariš mu Umnik v boju v temnici usodo deli, zapisan v onih je broju, ki pravo in in redi si želi. 1354 Janez Brodar iz Hrastja, Anton Umnik iz Šenčurja, Ivan Štrcin iz Kaplje vasi pri Komendi, Jernej Vombergar iz Cerkelj pri Kranju, Fralc Grilc iz Gradca pri Cerkljah, Vinko Kos iz V oklega pri Šenčurju, Jože Loboda iz Dola pri Ljubljani, T omaž Ogrin, Peter Cerar , Alojzij Ilija, Franc Gregorin in duhovnik Matija Škerbec iz Kranja. Sodelovanja z njimi je bil obtožen tudi samostan v Grobljah. Poleg njih je bilo obtoženih še dvaindvajset drugih. pesnenje_09.indd 473 3. 07. 2020 12:28:04 474 Udari grom v vrh le zvonika, a luže v miru pusti, Gorenjske sta stolpa in dika, slovenske poštene krvi. Ko dan nam svobode zasije, Pravica skazala se bo, Takrat nam Sloven'ja napije: Bog živi! Bog živi! Glasno! 1355 V slovenskih časopisih je bil odziv na aretacije skoraj prezrt. O njem je veliko več kot Slovenski narod pisal Slovenec, saj je bil med obtoženimi tudi kranjski duhovnik Matija Škerbec� Ta je leta 1937 izdal na to temo knjigo, leta 1936 in 1937 pa v Gorenjcu podlistek� 1356 Kot da je puntar , je hudo nastradal vaški posebnež in narečni pesnika Franc Vidmar- Pustotnik, ki je septembra 1939 na blegoški cesti igral na orglice in palico premikal kot na lok pri violini. Nič hudega sluteč je vojake nagovoril z besedami: »Ali greste nad Mussolinija? Fantje, le korajžo!« O Hitlerju ni govoril nič. Srbsko govoreči vojaki in oficirji ga niso dobro razumeli in so mislili, da pozdravlja na čast Hitlerju in Mussoliniju. Prišlo je do spora� V ojaki so Pustotnika nabili in odpeljali s seboj� Po posredovanju javor- skega občinskega tajnika so ga izpustili, dogodek pa naznanili na žandarmerijski postaji v Železnikih. Spisi in obtožbe so sledile na sodišče in sresko načelstvo v Škofji Loki, na državno tožilstvo v Ljubljani in do državnega tožilca pri državnem sodišču za zaščito dr- žave v Beograd. V endar so še pravočasno postopek ustavili na vseh instancah. Pu st o t n i k j e t a k o j z l o ž i l d o l g o pe sm i c o o d o g o d k u . Pe sm i c o j e z a p i sa l a n j e g o v a ž e n a , vzeli so mu jo žandarji in mu zaradi tega zaplenili puško. Pesmico je žandarmerijska po- staja v Železnikih poslala na sodišče v Škofjo Loko kot obremenilno gradivo. K se so Srbi vozili na Blegoš, na Kal, so Pestotenka bili po grbi in po glav. Tak mej' kleval da sem bil ves krvav, niso poznali nobenih postav, nobenih postav. Najbolj me je tepu gospod kapitan, takrat je zame nesrečen bil dan. 1355 Franc Štefe, Revolucionarna dejavnost v Šenčurju in okolici med obema vojnama, Borec 42, št. 7–8, 1989, 746–752. A vtor šenčurske dogodke interpretira izrazito enostransko. Jure V olčjak, Šenčurski dogodki, Gor enjska 1900–2000, Gorenjski glas, Kranj 1999, 160–161� 1356 Jure V olčjak, n. m., 160–161. pesnenje_09.indd 474 3. 07. 2020 12:28:04 475 Tak' mi je reku, da jaz sem vohun, po meni tepeta pa sa me gun. De ta Jugoslavijo bo našo izdal, seboj ga vzemimo, pelimo na Kal. Najbolj so me tepl per luž ta zelen, dvaindvajsetega septembra blo je letos jesen. Tam sem odskoču z visokga voza, rad biv pobegnu, da biv doma. Pa so me zvezal, na avto zagnal, kot prašička al telička mesari pelal. Med Serbi, med levi tam zvezan sedim, držim se pohleven pa smrt se bojim. Nisem bil zvagan pa tudi ne predan, sem žalosten mislu da bom pokopan. Sem mislu, bo treba jet s tega sveta, na misel mi pride še moja gospa. Sva skupaj živela skor petdeset let, me ne bo več slišala pesmice pet. Oh, kak so me tepl gor na ta nov cest, skor sem že umru, sem padu v zavest. Serbi so mislil, de zdaj sem že rank, ta tam bom pokopan par farouškmo travnk. pesnenje_09.indd 475 3. 07. 2020 12:28:04 476 Se še vender zbudim, da še oživim, zagledam tam Serbe, oh, kak se jih bojim. Pa so me gnali naprej prek barak, ves čas me suvali so serbski vojak. Pred barako je pa čakov gospod kapitan, memo perfjakov i pa javorsk župan. Lepo sem ga prosu, naj zame prost gre, da me ne ubijejo hudi ludje. So me zvezali pa na tla zagnal, potem me u barako pred sodbo pelal. Not je pa sedu gospod kapitan, spet me je klofu, bolel me je več dan. Ke so me odvezal, ves bil sem krvav, oh, kak so me tepl, narbol le po glav. Drug dan i koj zvedla vsa javarska vas, da učeraj za Pestotenka neso bli špas. Gospoda Korošca naj pa slava slavi, kje Pestotenka rešu, tud še naj živi. K imam glavo železno pa srce lesen, k neso meubili par luž ta zelen. Mje prsa predru, da srca pa ne, čeprav sem že umru, še zbudi sem se. pesnenje_09.indd 476 3. 07. 2020 12:28:04 477 Ko sej bil zbudu tist nemšk general, k so bli nega k pogrebu pelal; tud Serbi bli zame kmal jamo kopal, pa sem se zbudu kot general. 1357 Življenje ni šala. Čeprav se ga z njimi lažje prenaša. V id Ambrožič, ki je kot vojak v prvi svetovni vojni prestal vzhodno in zahodno fronto, se še po desetletjih ni mogel otresti spominov nanjo in predvsem številnih padlih� Izjavni osebek v pesmi Moja pota pooseblja vse tiste slovenske vojake, ki so s takšnim ali dru- gačnim orožjem nosili glavo naprodaj doma ter na bližnjih in daljnih evropskih bojiščih: Premeril križem svet sem pota, doma povsod in pa nikjer; nazadnje v rodni kraj povrnil sem na življenja se večer. Ni čuda, da noge so težke, ko bi iz jekla jih imel, bi se mi bile obrusile, ko tol'ko sem sveta obšel. Goriške sem ravni premeril, nikdar ne zabim njenih tal, s krvjo sem svojo jih poškropil – na pragu Rusije sem stal. Karpate v snegu do kolena prebrodil sem in zmrzoval; noge mi mraz je v gnoj spremenil – po čudežu sem živ ostal. Oslavje, ti branik Gorice, tam jaz sem zanjo se boril; dokler tam naša kri je tekla, je črni tujec ni dobil. O sveti Mihael, ki stražiš ob Soči našo nam zemljo, tam v kraški kamen sem zaril se, boril za tvojo se goro. Noge si v Adiži si umival, na nje stražarje šel se bit; v vežo Italije sem stopil, zrl v Asiagu stolp odbit. 1357 France Štukl, France Štukl, Kazenska zadeva zoper Franca Vidmarja-Pstotenka, Loški razgledi XXIV , Škofja Loka, 1977, 285–286� pesnenje_09.indd 477 3. 07. 2020 12:28:04 478 Andreja Hoferja sem gledal, ki zre iz iselskih višin, na mesto, ki ga Inn obliva in venec ga krasi planin. Po dolgem in počez preromal slovensko sveto sem zemljo; gorice vinske, kraške skale in goré, ki strme v nebo. Zibelka našega jezika! Pet let sem tvoje čare pil; ti naša bol, raj izgubljeni, ne zabim te, dokler sem živ! Kjer si postavila Prečista je svoj oltar na naših tleh, da milosti deli otrokom – povsod sem klečal že pri vseh. Cesarska mesta in kraljeva ob plavi Donavi sem zrl; zdaj sem se v tiho vas povrnil, da tukaj v miru bi umrl. Lahko še dalje bi našteval, kod da vse brusil sem pete; povsod pa po domačih krajih mi hrepenelo je srce. Še eno romanje me čaka, na en izmed božjih njiv; življenje vse sem bil brezdomec, takrat pa bom svoj grunt dobil! (1950) 1358 Še več kot deset let po prestani drugi svetovni vojni se mu vračajo mučni spomini na vzhodno fronto iz prve svetovne vojne: v pesmi nastopajo same hude besede, »groza«, »grozote«, »bolečina« »dolgočasna«, »pusta«, »strašni ples«: Prvi požar svetovni / je mnogim že zgodovina; / le malo je nas, ki še vedno / jim groza je in bolečina. // V Galiciji, daljni deželi, / ki komaj so zanjo znali, / v tej dolgočasni in pusti / so mnogi za vedno ostali. // Nam, ki smo jo prebrodili / po dolgem in počez / in cele glave odnesli, / ni pozabljen ta strašni ples. // Od Gologory do Karpatov / je bila dolga pot, / vsak ud telesa spominja / še danes nas nje grozot.« 1359 (1953)� 1358 Gorenja vas, 18� XII� 1950 1359 Gorenja vas, 11� II� 1953 pesnenje_09.indd 478 3. 07. 2020 12:28:04 479 SKLEP PET STOLETIJ PESNJENJA V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ (1515–1914) Prvo poglavje Tukajšnja obravnava o petih (5) stoletjih slovenskega pesnjenja v vojaški suknji in proti njej (1515–1914) se skoraj ujema s časovnim obdobjem vladavine nemške linije v habs- burški dinastiji v avstrijskih deželah (1526–1918) 1360 in s tem tudi na slovenskih tleh� 1. Prvi znani laični zapis v slovenskem jeziku, fragment pesmi iz slovenskega kmeč- kega upora iz 1515, priča, da slovenski predniki niso bili kake mile jere, kakršno podobo so si napravili Slovenci o sebi zaradi neugodnih vojaških rezultatov, ki jih niso bili sami krivi� A vstrijsko zgodovinopisje omenja kmečka upora leta 1515 na Koroškem in na Štajerskem� 1361 Kmetom da je prekipelo ne toliko zaradi fevdalne družbene ureditve ko- likor zaradi brezbrižnosti oblasti do njih ob vsakoletnih turških vpadih vse od leta 1529 naprej� 1362 2. V letih 1473, 1474,1475, 1476 so Turki zaporedoma privihrali na Koroško, Kranjsko in Spodnjo Štaje rsko in vnoviče n napad leta 1478 je vznejevolj il koroške kmete, ki so, obremenjeni z davki vseh vrst, hkrati v obrambi pred pogostimi turškimi vpadi doživljali nemoč cesarja in plemstva. Hoteli so oblast prevzeti v svoje roke. T oda ob nenadnem tur- škem vpadu se je pri Podkloštru zbrana kmečka vojska razbežala in T urki so pri Kokovem uničili njen ostanek. T ako so opravili nalogo, ki so jo po skoraj vseh kmečkih uporih opra- vile vojaške enote oblasti: zastrašiti prebivalstvo z maščevalnimi ukrepi. 1363 Po eni varianti naj bi bilo vodji tega upora ime Mat j až. Potemtakem bi bil on tisti, ki v folklornih pripove- dih spi v votlini pod Peco in bo nekoč rešil nesrečno ljudstvo spon. Morda pa je prišlo do k on t a m i n a c i j e d ve h e n a k i h i m e n . Sl ov e n sko z g o do v i n op i sj e o m e n j e n o r a z l a go z a v r a č a 1364 in ga povezuje z ogrskim kraljem Matijo Korvinom (1458–1490), ki je med desetletno vojno s Friderikom III� 1365 zasedel veliko slovenskega ozemlja in se priljubil njegovemu prebivalstvu zaradi uspešne obrambe proti Turkom in znosnih razmer pod njegovo krono� 1360 Ernst Bruckmüller , Avstrijska zgodovina, Slovenska matica, Ljubljana 2018, 125 sl� 1361 Ernst Bruckmüller , n. d., 157� 1362 Janez Cvirni &� al� , Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, 144–145� 1363 Ernst Bruckmüller , n. d., 98, 157� 1364 Janez Cvirn &� al� , Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, 130� 1365 Ernst Bruckmüller , n. d., 98–99� pesnenje_09.indd 479 3. 07. 2020 12:28:04 480 Besedila o njem so se začele širiti kmalu po Korvinovi smrti. 1366 Za nobeno matjaževsko pesem ni moč reči, da bi bil Matjaž v nji že od samega začetka. 1367 Pesmi o bojih s Turki od konca 15. do konca 18. stoletja posebej proslavljajo Kralja Matjaža, ki je spodrinil iz njih junake drugačnih imen. Prvi je o njih poročal čedajski notar , furlanski krajevni zgo- dovinar M. A. Nicoletti (†1596) da T olminci pojejo legende o Kristusu in svetnikih, pesmi o Matjažu, ogrskem kralju in o drugih slavnih osebah svojega naroda.« 1368 Pesmi o Matjažu so bile bržkone vojaške hvalnice, kot so jih razširjali preživeli ude- leženci zmagovi tih bojnih pohodov ogrskega kralja Matije Korvina. Nekaj drobnih ostan- kov takih vojaških pesmi – »lodi di Mattia« – je prišlo do nas v obliki vstopnih verzov ali refrenov pripovednih pesmi: »V ivat vivat, Kral Matjaž / kir lepa krona ti imaš« (Brod ob Kolpi); Golen, golen, o kralj Matjaž ...« (Gerovo pri Čabru); » O Matiaž, Matiaž! / Lepa je krona ogrska ��� « (okolica Ribnice) so izpred leta 1819, »Liepa je krona vugrška, / še liepši je Matijava. ..« (Žabnice v Kanalski dolini, okrog 1842), » Matijaš, wǝnğérski kr ej, / lipá karóna wúnğarska ��� « (Bila v Reziji, 1963)� 1369 3. Miha Andreaša (1762–1821) iz Zgornjega Roža na Koroškem slovenska literarn a zgodovina obravnava kot bukovnika. Njegove in anonimnih avtorjev nekatere pesmi, ki se nanašajo na francosko revolucijo in francosko zasedbo naših krajev, temeljito predstavlja in analizira Alfonz Gspan v Cvetniku slovenske vezane besede. 1370 4. Doslej popolnoma prezrte Devove pesmi z vojaško motiviko v Pisanicah leta 1879 1780 so vsekakor vrh znane vojaške poezije od 16 do 19. stoletja. V njih, dolžno ali ne, časti absolutista vladarja Jožefa II. kot vojaka, predvsem pa naravnost uživa ob vojaških vajah na ljubljanskem, kot da bi bil pri njih navzoč. Damascenu Devu vojaška služba, če- prav redovniku, ni mogla biti tuja� Pri obeh formacijah je na prvem mestu disciplina, red – zato morda tako navdušeno sledi vajam rekrutov na ljubljansk em vadišču. Devove tri pesmi so s Pisanicami prišle v javnost, toda koliko so prišle v roke tistim, ki so jim bile namenjene. So sploh znali in mogli brati? Koliko možnosti za izobrazbo so imeli vojaški najemniki in na dolgo dobo služenja vojaške službe dosojeni mla di moški. 1371 Tri Devove pesmi so obtičale v rokopisu za 4. zvezek Pisanic. 5. Že konec 18. stoletja so Francozi ogrožali A vstrijo in tedaj so vpregli v bojni voz tudi poezijo� Medtem ko se V odnikove Pesmi za brambovce iz leta 1809 leta kot prepesnitve H� J� von Collina 1372 sem in tja omenjajo, je štajerski prevod Naſle duvanje nemſhkih Peſmi 1366 Janez Cvirn &� al� , Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, 130� 1367 Zmaga Kumer , Milko Matičetov , Boris Merhar , V alens V odušek, Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, 51� 1368 France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev I, Klas, Znanstvena knjižnica, Ljubljana 1944, 22. 1369 Zmaga Kumer , Milko Matičetov , Boris Merhar , V alens V odušek, Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, 51� 1370 Alfonz Gspan, Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX� Stoletja I, Pregledal in dopolnil Anton Slodnjak, Slovenska matica, Ljubljana 1978, 324–364, 388–391� 1371 Temu se po zakonu niso mogli izmakniti do štiridesetega leta svoje starosti� Jože Koruza, n. d., 207� 1372 Rudolf von Andrejka, n. d., 9� pesnenje_09.indd 480 3. 07. 2020 12:28:04 481 sa obvarnike ſlavenske ... katir e je vkupipiſo Fr . Zwetko , kot da gre za protiutež kranjske- mu patriotskemu prizadevanju, prav tako iz leta 1809, ostal v senci� Oba, V alentin V odnik in Fran Cvetko imata tudi pomenljiva uvoda v zbirko� Cvetkova zbirka je skrbno urejena, saj se z vsako pesmijo večata napetost in bojevitost. Peter pl� Radics se strinja, da se je pri Collinu le zgledoval, medtem ko jih je Janez N. Primic prevajal dobesedno. 1373 Če bi prišlo do objave, bi se opazila velika razlika v primerjavi obojnih besedil. V Primičevi zapuščini sta se ohranili tudi dve njegovi lastni »brambovski« pesmi, ki kakovostno daleč presegata vsa druga tovrstna besedila v slo- venščini iz njega dni. Povod za tukajšnje poglavje, ki daje v premislek kontinuiteto o vojaških pesmih do današnjih dni, je odkritje pesmi zoper Francoze v t� i� Ledinski kroniki. V anjo jih je zapisal konec 19. stoletja zapisal Janez Jelenec, župnik v Ledinah nad Žirmi. 1374 6. Razdelek o slovenskih vojaških, tj. pétih, t. ljudskih / narodnih / folklornih pesmih v avstrijski vojski bi bil lahko umeščen tudi na katero drugo mesto, morda na sam začetek poglavja, toda ker še niso tako obrušene, da je Karel Štrekelj dvomil, ali po njegovem že sodijo v korpus »Slovenskih narodnih pesmi« in je težišče njihove motivike iz 19. stoletja o bojih avstrijske vojske na več italijanskih bojiščih na eni strani in s Prusi na drugi strani, so pristale na tem mestu. Po bojih z Bismarckom so leta 1866 krožili po Dunaju norčavi verzi, npr� »Freiwillige ohne Knöpf, Minister ohne Köpf, en Kaisesr ohne Hirn, da müs- sen wir verlieren« / »Prostovoljci brez gumbov, ministri brez glav, cesar brez pameti, nič čudnega, da izgubljamo� « 1375 Mladi cesar Franc Jožef II. Je zasedel prestol konec leta 1848 kot zagovornik proti- revolucije in je bil deležen norčavih verzov na svoj račun 7. T rije razdelki o beneški pesmi, prva o navdušenju nad Italijo in druga o še večjem razočaranju, ena sama o »sudatih meksikajnarjih, torej slovenskih vojakih v Mehiki in nato avstrijski aneksiji Bosne leta 1878 želijo predvsem nakazati, da za tukajšnjo obravnavo ni obrobja in je njena tehtnost odvisna zgolj od gradiva, ki je na voljo� 1376 Kljub njegovi zgolj simbolični zastopanosti je izredno pomembno za dokaz kontinuitete vse do začetka prve svetovne vojne� 8. Vmesni razdelek o vojaškem naborniku Jerneju Petkovšku v celovški vojašnici je v e z n i č l e n m e d dv e m a i z r a z i t o v oj n i m a p ogl a vj e m a . Nov o odkr i t o gr a di v o 1377 v okviru 87� cesarsko – kraljevega pehotnega polka, ki je imel svoj naborni okoliš v širšem celjskem in ptujskem okrožju. dokazuje, da njegov primer ni bil tako osamljen, saj so tudi v drugih 1373 Luka Pintar, n� m� , 232� 1374 Prav prva svetovna vojna je povzročila, da so Ledine po rapalski pogodbi prišle pod Italijo in njihovo civilna in cerkvena uprava se je s »kranjske« morala preusmeriti na »primorsko« stran in danes spadajo pod koprsko škofijo. Uradno pa se kraj imenuje: Ledine nad Idrijo. 1375 Ernst Bruckmüller , n. d., 321� 1376 Hkrati simbolično uresničujejo avtoričino izhodišče, da vedno želi povezovati Slovence doma, v zamejstvu in po svetu 1377 Martin Prašnički, V ojni luzerji 1914–1918, Spominsko-dokumentarna zgodba o slovenskih vojakih 87. pešpolka – IR.87 Druga popravljena in dopolnjena izdaja, Samozaložba, Zgornja Polskava 2014. El. knjiga, 2. pesnenje_09.indd 481 3. 07. 2020 12:28:05 482 vojašnicah nastajali podobni izdelki in se širili s prepisovanjem, dopolnjevanjem in spre- minjanjem obstoječih besedil. Skratka, gre za tradicijo, ki se je držala zgolj vojaških vrst. Po ustvarjalnem prizadevanju je bil Jerneju Petkovšku podoben poddesetnik (frajtar) Mihael Petr ovič, (Hrastinski), ki je pred odhodom na vojsko stanoval v Gradiščah. Leta 1906 je služil vojaščino v Ljublj ani, najbrž pa je prebil precej časa v vojaškem lazaretu v Celovcu. T am je v času od aprila do oktobra nastajala rokopisna pesmarica, pri kateri so mu pomagali tudi nekateri vojaški tovariši. Po končanem služenju obveznega roka se je Mihael vrnil v domači kraj in s svojimi nočnimi vrstniki prepeval nove pesmi na vaških srečanjih ali pod dekletovim oknom. T ako so se pesmi širile iz ust v uho in od hiše do hiše. Mnoge pesmi v pesmarici opevajo kranjskega in slovenskega vojaka med življenjem in smrtjo, zaradi česar so se rade prijele med ljudmi, še posebej pa med možmi in fanti, ki so odhajali na vojne� Marsikatera pesem se je ohranila do današnjih dni� 1378 V ojaške pesmi, kot jih je zapisal v svojo pesmarico frajtar Mihael Petrovič-Hrastinski, so najbrž iz različnih zgodovinskih obdobij, iz večine besedil vejejo čustva vojakov , ki se za vojsko očitno niso odločali prostovoljno; ko opisujejo vojne dogodke, gre najbrž še za napoleonske, pa za vojne med Avstrijo in Italijo (1859) ter med Avstrijo in Prusijo (1866), vse te vojne so na slovenskih možeh in fantih morale zapustiti nepozabne tragične posle- dice, kar je bilo vredno pevskega izražanja. Ponovno so te pesmi oživele po letu 1914, ko so mladi možje in fantje zapuščali žene, otroke, starše in sorodnike ter so se podajali v smrtonosno kolesje prve svetovne vojne brez upanja na vrnitev� T udi zapisovalec omenjene pesmarice Mihael Petrovič je odšel leta 1914 s 7. lovskim bataljonom v Galicijo, kjer je bil od leta 1914 pogrešan� Za mrtvega so ga proglasili leta 1920� 1379 Drugo poglavje 1. S tega vidika je zelo pomembna rokopisna zbirka pesmi vojaškega nabornika Jerneja Petkovška v celovški vojašnici� V njih opisuje celotno naborniško pot od potrdi- tve za vojaka do prihoda v vojašnico v Celovcu in prvih težav ob privajanju na vojaški red in disciplino, prehrano, obleko, opremo, kaznovanje, nekakšno šego ob pričakovanju 100-dnevnega odhoda »u cevil « in maščevanja tistim, ki so z njimi grdo ravnali. T oda on je bil najbrž med tistimi, ki sploh niso bili izpuščeni na prostost, temveč so jih iz Celovca poslali naravnost na fronto in je tam padel že po dveh mesecih bojevanja, star komaj 24 let. On je vezni člen med diahronim poglavjem z vojaško snovjo v vezani besedi iz zadnjih 500 let do sinhrono zasnovanim poglavjem, ki zajema le pet (5) let kr- vave vojaške službe v prvi svetovni vojni. 2. Po dosedanji evidenci je z imenom in priimkom podpisanih v zbranem gradivu 70 in neznano število neznanih avtorjev. Zanje se pač ne ve, saj so lahko eni in isti poslali v 1378 Martin Prašnički, V ojni luzerji 1914–1918, Spominsko-dokumentarna zgodba o slovenskih vojakih 87. pešpolka – IR.87 Druga popravljena in dopolnjena izdaja, Samozaložba, Zgornja Polskava 2014. El. Knjiga., 105–107. 1379 Martin Prašnički, n. d., 22, 24–25, 105–106� pesnenje_09.indd 482 3. 07. 2020 12:28:05 483 objavo več pesmi in ne samo po eno. Nekateri od upravičenih (ali vsi?) so ob predstavitvi dodali še čine, drugi pa sem in tja tudi, iz katerega rodu vojske izhajajo. Slovenske dežele so bile dodeljene v 3� armadni zbor (korpus), ki so ga sestavljale številne pehotne, artile- rijske in konjeniške enote: 17� pešpolk, 1380 7� lovski bataljon, 7� artilerijski bataljon, 27� domobranski pešpolk (Ljubljana), 97� pehotni polk (Trst), 87� pehotni polk (Celje), 47� pehotni polk in 5� dragonski polk (Maribor)� 1381 Pogosto so veljale za slovenske, ker so jih sestavljali pretež no slovenski naborniki. Zato je bil slovenski tudi njihov polkovni jezik, čeprav je bila seveda nemščina uradni in poveljevalni jezik v avstrijski armadi. Uporaba različnih polkovnih jezikov je bila posebnost avstrijske armade. 1382 T oda samo na fronti! Niti na pokopališču ne več. Podcenjevanje slovenščine se zelo lepo vi di na fotogra fiji neke ga pokopal i šča: Heldenfriedhof des niederösterreichischen Infanteer egements Nr 49 am V rsič (Isonzofr ont). Napisi k motiv u na fotografiji si sledijo 1. v nemščini, 2. madžarščini, 3. srbohrvaščini, 4. češčini, 5. slovaščini (?), 6. poljščini, 7. nizozemščini?, 8. francoščini, 9. angleščini. Zakaj pa ne v slovenščini, jeziku prostora, kjer se pokopališče nahaja? 1383 3. Vsega skupaj je bilo, po navedkih sodeč, zbranih čez 900 besedil in večina od njih v t u ka j šnj i r a z pr a vi t u di u po št e va na . A v t or i c a se z a v e da , d a v si v i ri n i so i z č r pa ni , t o da v e rj a- me, da obravnavano gradivo dovolj zanesljivo predstavlja kronotopos prve svetovne vojne� 4 Geografsko obzorje slovenskih mož in fantov se je s prvo svetovno vojno nepro- stovoljno neznansko razširilo. Od doma, iz domačega kraja in domovine so se kot vojaki razpršili na vse strani neba: sever in jug, vzhod in zahod� Domoljub jim je objavljal le pesmi o domovini v širšem, državnem in vojaškem pomenu besede. » A vstrije moč« je v enotno- sti različnih narodov , je optimistično zagotavljal V id Ambrožič. Nedvomno so Slovenci uradno! in dejansko v prvi svetovni vojni umirali za domovino A vstrijo. V njej so živeli 500 let pod Habsburžani. Za primerjavo: skupaj z južnimi Slovani le dvajset let, ko se je začela druga svetovna vojna. Zato morda ponekod veselje, da so se Nemci / A vstrijci vr- nili, saj da je poprej povsod obstajal red� Cesarska vojaška oblast je izkoriščala slovensko (in morda tudi drugod) deželno pri- padnost vojakov na račun tekmo valnosti vojnih formacij iz posameznih dežel za podžiga- nje bojne morale v zvestobi Avstriji� Kakor se na eni strani (vsaj v pesmih) postavljajo za najboljše pripadniki pešpolka št. 17, t. i. »cesarjeviči«, se na štajerski strani enako dogaja z Junaki regimenta št. 87. Vtis je, da so prav štajerski vojaki najbolj gojili lastno deželno pripadnost v okviru A vstrije. Morda zato, ker so imeli časopis Štajer'c, v katerem so jo imeli priložnost tudi izraziti. Identiteto Kranjske in hkrati Gorenjske zastopata Triglav in 1380 Njihove pripadnike so pogovorno klicali »sibcenerji«, kar slovensko pomeni sedemnajstniki� 1381 Nekatere od teh enot se pogosto pojavljajo ob pesmih in v pesmih, npr . »cesarjevičev« 17. peš- polk, 87� pehotni polk, lovski bataljon� 1382 Rok Ster gar , Slovenci v habsburški vojski. http://www2.arnes.si/̴ krsrd1/conference/Speeches/ Stergar slo� htm 1383 V endar ne na pokopališčih. Prim. Lovro Galić, Darja Pirih, Od Krna do Rombona 1915–1917, 213, fotografija V ojaško pokopališče »V ršič« (Kapellenthal) v začetku 1916. Iz zasebne zbirke. pesnenje_09.indd 483 3. 07. 2020 12:28:05 484 karakteristično gorsko cvetje: Primorska se ne more upreti lepozvočju Gregorčičevega jezika. Drugače je polna sredozemske toplote in srčne topline. Zemljevid upesnjenih bojišč upošteva njihovo kronologijo. Glede na to, da je bila najprej odprta vzhodna fronta z Rusijo, se tukajšnji pregled začne z njo, nato se preseli na zahod, na nekdanjo mejo med Italijo in A vstrijo. Nato pa se poveže še z drugimi manj pomembnimi točkami. T akšna opredelitev velja zgolj z vidika zbranega pesemskega gra- diva in nima z vojaškimi ocenami nobene zveze� V ojaška topografija se s Srbijo začne zato, ker je stara A vstrija njej najprej napove- dala vojno� K njej sodita še Romunija in Albanija� T oda večina slovenskih vojakov je bila najprej napotena na vzhodno avstrijsko fronto, v Galicijo, ki je danes deloma na Poljskem, deloma v Ukrajini. od koder so jih, vedoč, da je to njihova domača zemlja, trumoma z vlaki prevažali v T rst in nato razmeščali na bojne položaje na soški fronti. Ko je Italija napovedala vojno A vstriji 23 / 24. maja 1915, je na njeni zahodni meji s pretežno sloven- skim prebivalstvom začela nastajati novo bojišče. S frontnega območja se je moral o civilno prebivalstvo umakniti v begunstvo. Precej jih je našlo začasno zatočišče na Kranjskem in spodnjem Štajerskem, nekateri so morali v begunska taborišča po tedanji monarhiji: Steinklamm, W agna, Bruck na Litvi. Izjemno težke razmere so posamezne spoprijateljile in tako je sedem od njih sodelo- valo pri pesmi, ki opisuje njihove težke razmere v » južnotir olskih višinah«� Zaradi izjemno zahtevnih življen jskih razmer v gorah je postalo znano tirolsko boji- šče, seveda pa so bila še druga in nekateri so se znašli na morju. Znana slovenska pesem Oj Doberdob je postala simbol slovenske tragedije v prvi svetovni vojni� 5. Ga l i c i j sk i Pre m i sse l , d a ne s p ol j sk i Prz e m yśl p a z a č e t e k usi h a nj a a v st ro -og rsk e v o- jaške premoči na odprtih frontah. Ruske enote so že avgusta 1914 prodirale proti nemški vzhodni Prusiji in v Galicijo, največjo avstro-ogrsko provinco 1384 in 22� marca 1915 jim je podlegel Premissel, izjemno pomembna strateška točka na vzhodni fronti, za katero so potekali srditi boji 133 dni� Ravno ob koncu korektur je bila odkrita dolga kronikalna Avstriska Nemška Ruska Voijna pesem v 31 kiticah. Žal , vmes en list od 22 do 28 kitice manjka. Ali je bil iztr gan, ali se je izgubil po nesreči. Spredaj je bila podana v izvirni obliki, tu pa je jezikovno ure- jena pesem neznanega avtorja, ki opisuje hude boje avstro-ogrske vojske z Rusi nekje v Ka rpa t i h a l i Ga l i c i j i i n n a z a d n j e p o d r o b n o , v sm i sl u r e port a ž ni c e – še sr di t b oj z a Pr e m i še l . A vstrijski povelj nik Hermann Kusmanek je dal uničiti vse, kar je ostalo v mestu, da bi ne koristilo Rusom� Pesem je izjemen dokument, saj je dostopna v rokopisu� V erzificirano kroniko Avstrijska Nemška Ruska je napisal neznani slovenski vojak, udeleženec 133 dni neprekinjenega bojevanja med tedanjo A vstro-Ogrsko in Rusijo na vzhodni fronti. V svoj zvežčič jo je zapisal Franc Dolinar iz Suhega Dola. 1384 Danes je vzhodna Galicija del po prvi svetovni vojni ustanovljene Poljske� pesnenje_09.indd 484 3. 07. 2020 12:28:05 485 I V naj lepšem miru in veselju je živela Avstrija do zdaj. Pričenjajo se temni dnevi Cela Avstrija ve, zakaj. II Hudobna Srbija krvave dolge vojne je želela; ubila mladega nam carja, s samokresom je pričela. III Ukazi carski so nabiti 1385 In boj na mejah se prične. Od daleč slišijo se streli, da človeka groza je. IIII Tedaj podamo se na polje na vojno v Galicijo, Kjer Rusi se že pripravljajo in vozijo municijo. 1385 Nabiti na oglasnih deskah. pesnenje_09.indd 485 3. 07. 2020 12:28:05 486 V Ob mejah ruskih strašno klanje, streli ogenj vsepovsod. To vam ni na znanje dati, kaj trpi slovenski rod. VI Rus je prišel do prednje straže. Hudo klanje se prične. Vzeli smo tudi mi orožje, Rus pa bežati začel. VII Daleč smo ga pognali, Še več moči zdaj on dobi Nazaj se zopet on prikrade, da našo vojsko bi pobil. VIII Že več mesecev pritiska in s topovi nas pozdravljajo. V nas sili vedno huje in pobiti nas hoče. VIIII Zvesto smo se mi držali, lakota pač huda je. Vse živali smo poklali, krave vole in konje. X Huda sila zdaj zavlada, Življenja v naših vojski ni, Vojaštvo že od glada pada, nikjer pomoči ne dobi. XI Zbrali svoje smo moči, da bi Rusa nazaj pognali, 1386 Ker se nam ne posreči. XII Rus veliko je močnejši, Kadar mi se sradeski 1387 zato veliko nas pobije, In nazadnje polovi. XIII Premišel Mi pa, kar je nas ostalo, vrnemo se v trdnjavo, da počakamo odločno, kaj nam cesar zapove. XIIII Smo povelje zadobili od vladarja presvitlega 1386 T u najbrž ena vrstica manjka, ker so samo tri in tudi prave smiselne povezave ni med njimi. 1387 Sradeski? Beseda (mi) ni razumljiva. Smiselno pomeni: Kadar se vržemo ven, jim izpostavimo. pesnenje_09.indd 486 3. 07. 2020 12:28:05 487 da trdnjavo bi razbili, naj Rus Premišel zrušen dobi. XV Naš poveljnik, čast mu bodi, Kuzmanek mu je ime, vse častnike in generale skupaj on poklical je: XVI »Predragi zvesti mi vojaki, kaj hočemo mi zdaj storiti. Premišel bodemo razbili V ujetništvo bo treba iti.« XVII Dvaindvajsetega marca, ko se je zazorilo, trdnjavo bila vsa v ognju, Avstrijci v zrak jo spuščajo. XVIII Ko ura 8. je odbila Že z delom mi gotovi smo. Orodje že vse smo zažgali, Da Rus ga rabil ne bo. XVIIII Zadnje strele se še čuje; ruski stric je prihrumel, da trdnjavo celo vzame, ali prepozno je prišel. XX Prišel mladi je Kozaček, vse skupaj stiral je, priganjal nas je kot žival, kam, tega nihče ne pove. XXI Do Lemberga pot je dolga, strašne misli in skrbi, mimo vode, mimo hleba [= pšenice?], samo bič obeta, deli. Vmes manjka en list Pa pridno jih pobijamo. 1388 XXVIIII Tako do zdaj smo mi živeli Kar Avstrijcev nas je bilo. Daj nam Bog, da bi dospeli nazaj v milo Avstrijo. XXX O premila domovina, mili [moj] slovenski kraj. 1388 Najbrž uši in drugo podobno golazen. pesnenje_09.indd 487 3. 07. 2020 12:28:05 488 Da bi vse skupaj zapustili, zapustili še kdaj. XXXI Da bi zdrav in vesel Z domačimi narsti [= ? srečal] se. Tam bi enega Boga peli, ki nas zopet združil je. Pesem je od koprnenja po domu zapisal na novo leto 1916 Franc Dolinar , Jurežev Franci iz nekdanje vasi Suhi Dol med Šentjoštom in Gorenjo vasjo� V vojsko je bil vpoklican 28� februarja 1915 in v Ljubljani dodeljen I� kompaniji 17� pešpolka� Z vlakom so jih prek Ptuja in Ogrske peljali na vzhodno bojišče. 19. junija 1915 so ga že zajeli Rusi. S številni- mi drugimi so ga z nedoločnega 1389 vojaškega položaja gnali veliko peš in nekaj z vlakom daleč na ozemlje današnje Ukrajine in celo Latvije do premogovnika na neznani lokaciji. Jurežev Franc se je vrnil iz ujetništva leta 1919. 1390 Jugoslavija je v pesemskem gradivu najprej politični in zgodovinski pojem, geo- grafski pa toliko, kolikor je bilo proti jugu proti koncu prve svetovne vojne usmerjenih vedno več oči. Ob očitnem propadanju večstole tne vladavine Habsburžanov je bilo v drugi polovici prve svetovne vojne v A vstro-Ogrski med razmišljajočimi Slovenci veliko pričakovanje od zveze s Srbi in Hrvati, iz česar se je oblikovala prva Jugoslavija. 6. V id Ambr ožič je bil vojak kar sedem let, saj je bil med tistimi, ki jih je I� svetovna vojna zatekla v uniformi. Imel je srečo, da je ostal živ in tudi, da so se ohranile njegove pesmi� Bil je pravcati kronist dogajanja okrog njega� Skoraj vsaka ne/objavljena pesem je opremljena z datumom, marsikdaj tudi s krajem nastanka in še kakšnim pripisom, ki je k o r i st e n z a št u d i j n j e n e g a n a st a n k a . Nj e g o v o skr b n o u r e j e n o p e se m sk o g r a d i v o d a j e o d l i č- no priložnost za kronološki oris zunanjih okoliščin in notranjega doživljanja konkretnega vojaka vse od začetka prve svetovne vojne do tragičnega konca, tj. razpada države, ki ji je v vojaški suknji služil nepretr ganih sedem let. Glede na zastav ljeni cilj je snov načelno razvrščena kronološko po vojnih letih od 1914 do 1918. Popolnoma vojaško aktualna je pesem Ponesr ečeni izlet / ali kako je D'Annunzio »rajžal« v Ljubljano. Ambrožič ve, o kom govori, saj je v pesem vpleten motiv Pegaza� Iz njegovih pesmi spoznamo bivalne okoliščine in ločevanje prehrane vojakov in nji- hovih nadrejenih , zatekanje k materi Božji, umikanje sovražniku in vsakdanje srečevanje s smrtjo. Preživele vpričo mrtvih obhaja tesnoba, da jih še čaka, kar so oni že prestali, po drugi strani pa sreča in hvaležnost za podarjeno življenje. Ob svežih grobovih se pojavi, v obravnavanem opusu zelo redek! – motiv maščevanja zaradi izdajstva: da je Italija, najprej zaveznica Avstrije, pristopila k antantnim silam� Zahrbtna italijanska poteza je, najprej na soški fronti, potem pa še z zasedbo zelo veliko slovenskega etničnega ozemlja in vsem, kar je sledilo, povzročila največ gorja prav Slovencem, zato je bilo njihovo razočaranje razumljivo in upravičeno. 1389 Originalnega dnevnika nisem dobila v roke, zato so ti podatki tu pomanjkljivi� 1390 Tone Košir, Suhi Dol, samozaložba, Škofja Loka, 2004, 146–150. pesnenje_09.indd 488 3. 07. 2020 12:28:05 489 Pri tem je prihajalo tudi do paradoksov , da se na račun italijans ke zasedbe Posočja avtor spotika ob Rezijane, ki so prihajali prav v osrčje slovenskega ozemlja kot brusači in popravljavci dežnikov , s čimer so si služili tanek vsakdanji kruh. Vojaško sv. obhajilo je avtorju seglo do dna, saj se je zanj potrudil s sonetom� Kljub svečanemu dogodku in meditati vnemu razpoloženju je njegov kontekst neusmiljeno re- alističen. Le misel na smrt je blažja? Drugače je kurat izrecno omenjen samo enkrat. T o pomeni, da so se obnašali zelo obzirno in so bili vojakom v resnično pomoč. Da je Ambrožič predvsem kronist, dokazuje pesem Ob grobu cesarjevem po smrti dolgoletnega cesarja Franca Jožefa. Vladarju številnih narodov slovenski bojevniki prise- gajo, da bodo branili in ohranili njegovo dediščino. Pod pesmimi so kronološko izmenjaje podpisani številni kraji� Morda je bilo prav upadanje morale vzrok, da so Ambrožiča premestili v zaledje – morda med črnovojnike – saj se odslej pri njegovih pesmih ne pojavlja več kakšno bojišče, le Judenbur g in Ljubljana. Dolgoletni vojak Ambrožič si več ne dela utvar . V pesmih ni več nobenega vzhičenja nad zmagami lastne vojske niti izraženega sovraštva nad zahodnimi sosedi, le ena sama ob- tožba nesmiselne morije in prošnja za konec vojne. A vtor ne omejuj e več sočutja nad trpljenjem samo na svojo stran; hudo mu je za vse – tudi tiste na drugi strani! – in je do visoke politike neprizanesljivo kritičen. V edno znova žaluje za mladim i slovenskimi fanti, ki jih je po evropskih bojiščih na vzhodu in zahodu in jugu požirala vojna. Urednik si je v njegove pesmi privoščil kakšen poseg, marsikda j tudi obziren in za njegovo izboljšanje, včasih tudi v skladu z uredniško politiko ali zato, da bi ne bilo težav z očitno cenzuro. T oda kljub temu se ve vsaj za dve pesmi, da sta bili konfiscirani. V eni gre za motiv lakote� Kruha je povsod primanjkovalo� Najbolj mogočna Ambrožičeva pesem je Manom †Dr. Kreka s podpisom Vide. Leta 1918 Ambrožič ne upesnjuje več bojišč in vojnih pohodov , temveč njihove po- sledice� Devetnajsttisoč (Judenbur g, 20. I. 1918) ni le naslov pesmi, temveč številka mr- tvih samo v prebrisano slavljenem »cesarjevičevem polku«. Navedena grozljiva številka se nanaša na samo eno slovensko vojaško enoto, kaj pa šele druge in pri drugih narodih ga navdaja z jezo, besom in ogorčenjem. V id Ambrožič je vedno veliko in hlastno bral, in kot vojak je prišel v stik z veliko drugimi v enakem položaju. V eč ob tej priložnosti ni mogoče reči, kje, kdaj in kako se je navzel svobodoljubnih gesel iz francoske revolucije: svoboda, bratstvo in enakost� Kronološki način zasledovanja Ambrožičevih pesmi najbolj nazorno prikazuje, kako se je odvijal njegovo notranji proces od vdanega avstrijskega vojaka, preko resignacije do upornika in po Krekovem zgledu pripadnika Jugoslavije. V es čas pa, čeprav so prvo svetovno vojno sprožili, ni niti enkrat žale besede o Srbih. 7. V poglavju V ojaki br ez or ožja so, poleg nezanesljivih, ki jim oblast orožja sploh ni bila pripravljena dati v roke, predstavljene pesmi štirih kategorij moških (ranjenci, uje- tniki, jetniki, uporniki), ki jim je bilo orožje odvzeto naknadno. 8. V razdelku o pesnjenju na položajih gre zgolj za ustvarjalno dejstvo kot táko, predmetno kontekstualnost in notranje vzgibe in s tega vidika med posameznimi avtorji pesnenje_09.indd 489 3. 07. 2020 12:28:05 490 ni nobene hierar hije. Bolj kot motivika, imajo prednost okolišči ne, v katerih je nastajala obravnavana vezana beseda� O vsem drugem se dá izvedeti iz pesmi samih� Predvsem iz tistih, ki so nastajale na bojiščih na videz za šalo, v resnici pa iz domotožja in za odganjanje strahu in zaradi preganjanja dolgčasa. Domoljub je velikodušno dajal zavetje vsakovrstnim objavam, tudi nedodelanih besedil, z bojišč, saj je bila objava pesmi za vsega hudega de- ležne vojake kdaj edina tolažba in vez z domovino. Se je pa otresal sentimentalnih, cene- nih rim iz zaledja� Sledijo posamezni avtorji z izjavami o njihovem lastnem ustvarjanju� Navedeni razdelki so registrirali, kako so zbrana besedila v službi spomina na vojake i n n j i ho v e d o m a č e v st va rn i h z e m l j e p i sno - z g od o v i n sk i h k o or d i n a t a h p rv e sv e t ov n e v o j n e , medtem ko se naslednji želijo posvetiti vezani besedi iz tistega časa izrecno z estetskega vidika, pri čemer se razdelku o motiviki odreka, saj se ta pojavlja spotoma. Prav zato, ker so zbrana besedila nastala večinoma ad hoc, so zanje zelo pomembne zakonitosti medbesedilnosti. Njihova tehnika tu ni razčlenjen a, le nakazano je, na katere vrste besedne umetnosti so se avtorji naslanjali: na Sveto pismo, cerkvene pesmi, slovstve- na folklora, slovensko pesništvo, revolucionarne pesmi� Bolj temeljito je predstavljen žanrski sistem, ki je bil teoretično začrtan na drugem mestu 1391 in izhaja iz premisleka o žanrih v izrednih razmerah, h katerim vojna nedvomno sodi najpoprej. Sledi tezi, da žanri ne živijo neodvisno eden od drugega, temveč vzposta- vljajo dinamičen sistem. Žanri so razvrščeni po zvrstni dominanti na dramatsko ali epsko ali lirsko in karakterizirani glede na sporočilo, kompozicijo, stil, obnašanje izjavnega su- bjekta, ki ima v besedilu organizatorsko vlogo, in funkcijo, ki preverja besedilo glede na funkcijo v vsakdanjem življenju. • Za r e pr e ze nt at i vne žanr e s pr e vl ado dramat sk e zv rst nost i je bistven nagovor v obliki slavljenja, čaščenja, samozavest nega poudarjanja istovetnosti, hvale, kritike. Sem sodijo budnica, satira, himna, posmrtnica, nagrobnica, pismo. • Publicistični žanri s pr evlado epke zvrstnosti že s svojimi imen i dokazujejo, da so tesno navezani na kontekst, predvidena za takojšnjo uporabo. Postarani delujejo kot član- ki v zavrženih časopisih: kronika / humornica, r eportažnica, sličica / žanrnica, vložnica. Edino balada je prvovrstna estetska kategorija� • Izbrana motivika s prevlado lirske zvrstnosti z različno intenziteto izraža človekova osebna čustva, intimna občutja duhovna stanja ter etični red in se v vezani besedi neposredno odziva na čas in razmere; na zunanji svet le, če se njegovim duševnim doživetjem prilega. Površen pogled na te pesmi daje vtis, da so enolične, skrbna razčlenitev je dokazala, da je žanrski sistem razgiban. Res pa je, da osebno osiromašen. Razen ob smrti. tovarišev , v njem skoraj ni osebne izpovedi. Njena tukajšnja motivika je izbra na glede na njeno pogo- stnost in posebnosti v zbranem pesemskem opusu: domovina, narava, ljubezen, smrt, vera. • Razdelek o poetiki se ustavlja ob jeziku, ubeseditvi in slogovnih sredstvih. Ta so zelo revna in predvsem redka� L e V i d a Am b ro ž i č a so se m i n t j a i z z i v a l a . T o n i so g o sp o sk e t e m- več večinoma rustikalne pesmi. Za surove življenjske razmere in krute vojne okoliščine 1391 Marija Stanonik, Iz kaosa kozmos, Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporni- škega pesništva 1941–1945 / Borec 583–589 (tematska številka), Ljubljana 1995, 141–349� pesnenje_09.indd 490 3. 07. 2020 12:28:05 491 bi bila gosposka poezija v posmeh, manj nagovorljiva. Neuporabna! Neprimerna, nekako tako kot niso salonski čevlji za v hribe. Nekatera besedilca so sporočilno revna in slovnično okorna, a so nastala v vroči želji, vsaj za hip izstopiti iz krutih frontnih okoliščin v svet lepote in dobrote, bodisi s trpko mislijo na pravkar izgubljenega tovariša ali spominom na domači zvon ali hrepenenjem po domu in ljudi v njem� V primerjavi s pesnjenjem med drugo svetovno vojno v teh pesmih ni osebnega sovraštva in prostaštva do nasprotnika na drugi strani bojne črte, le strah pred orožjem. 9. T a monografija kakor že tudi druge poleg tistih, ki se nanašajo na drugo svetovno vojno 1941–1945 z drugih strani, dokazuje, da množično pesnjenje v drugi svetovni vojni nikakor ni izhajalo samo iz t� i� narodnoosvobodilnih in revolucionarnih idej enega in edi- nega tabora, 1392 temveč gre za sociološko širši in antropološko globlji proces, ki korenini v etnološki zavezanosti slovenskega naroda besedi� 10. Ob tolikšni količini pesmi preseneča, da je v njej kurat dobesedno omenjen samo enkrat, in drugič posredno v pesmi Vojaško sv. obhajilo (V id Ambrožič). Ali to pomeni tolikšno spoštovanje do njih, da je bila kakršna koli omemba te vrste tabu – končno tudi njihovi nadrejeni v vojaškem pogledu niso nikdar omenjeni, ali pa, da so bili popolnoma zliti s siceršnjo vojsko� Premislek o tem je vreden zaradi pogoste verske motivike ne glede na raven ustvarjalnih zmožnosti v vseh navedenih žanrih v obliki prošenj in klicev k Bogu za skorajšnjo vrnitev domov , rešitev iz boja ali srečno smrt. T emu posvečene kitice nikdar ne deluje jo prisiljeno oz. primorano, temveč so se naravno izvile iz avtorja. Marsikdaj so lahko celo boljše kot druge, ker izhajajo iz že utrjene molilne tradicije. 11. Četudi je zbrano gradivo deloma enostransko, 1393 je v njem zaznati dva vzporedna toka. S smrtjo cesarja Franca Jožefa 1394 se ni končal le morda najdaljši staž kakega vladarja v najbolj neugodnem času. Zato se čutijo podložniki še toliko bolj dolžne braniti njegovo dediščino. Zato prvi, javen, še toliko bolj hvali cesarja in je propagandistično nastrojen, saj do konca verjame v avstrijsko zmago. Drugi je tišji in ne sili v javnost. Že to kaže, da so bile pesmi pod (samo)cenzuro� Podobno kot v drugi svetovni vojni� Razlika med njima je tudi v tem, da tam vedno gre za mlado ljubezen, medtem ko je tu njen motiv redek, če pa že, gre vedno za dekletovo skrb za fantovo življenje ali pa motiv njegove izgube na fronti, veliko pa je zrele zakonske ali družinske ljubezni. 12. Zaradi dolge odsotnosti moških zdoma so se v zakonih in družinah dogajale tragedije, 1395 Kljub jasnim zakonskim določilom se je večkrat zgodilo, da zaradi pomanj- kanja dokazov koga dolgo niso mogli proglasiti za mrtvega� In tudi nasprotno: da so ob 1392 T ezo, da je le narodnoosvobodilno gibanje lahko povzročilo 1393 Saj je od literarne zgodovine kanonizirano gradivo vanj vključeno le na robu. 1394 Domoljub XXIX, št� 50, Ljubljana, 14� decembra 1916, 650� 1395 V id Ambrožič, Zgodba od Hudoklinovega Janeza ali Preveč božjega blagoslova, Snopič 15, 4, Snopič 17, 12. objava: Mladost št� 5/6, [19]18� Mojca Potrebuješ, V senci starega oreha, samozaložba, Lesno Brdo 2003, 1 10–1 19. prim. tudi pesmi Antona Seliškarja v tej razpravi� pesnenje_09.indd 491 3. 07. 2020 12:28:05 492 vseh potrebnih dokazih in skladno z zakonom za mrtvega proglasili koga, ki se je pozneje vendarle vrnil� 1396 13. Dragotin Kette (*1876–†1899) je bil kot nabornik sredi služenja odpuščen iz av- strijske vojske in umrl za jetiko v ljubljanski Cukrarni� 1397 Leta 1901–1902 so mu njegovi tovariši ali občudovalci pripravi li izjemno lep spominski zbornik Naše moči s številnimi ilustracijami� 1398 Medtem ko je iz avstrijske vojske Pr ežihov V oranc (*1893–†1950) pre- begnil v Italijo, kjer je bil zaprt do konca vojne, 1399 je Pavel Golia (*1887–†1959) prebe- gnil na rusko stran in postal prostovoljec v ruski vojski� 1400 T ako kot je pesem iz župnijske Ledinske kronike spodbudila prvo poglavje v pričujoči monografiji, tudi vsaj štirje sledeči avtorji dokazuje jo, da je bil vojaški stan mogoče izhodišče, čeprav marsikdaj tudi v sili, za izobrazbo in morebitno slovstveno ustvarjalnost� Fran Maselj-Podlimbarski (*1852– †1917) je v vojaški karieri dosegel čin stotnika in služil v raznih krajih tedanje A vstrije, med drugim v Bratislavi, Dunaju, Olomucu, Trident, Tuzla), a so ga kljub upokojitvi leta 1905, najbrž zaradi kritičnega romana Gospodin Franjo (1913) leta 1916 konfinirali in je umrl v Pulkau, Avstrija)� 1401 Prav tako je bil poklicni vojak Rudolf Maister-Vojanov (*1874–†1934). Ob propadanju avstrijske monarhije ob koncu prve svetovne vojne okto- bra in novembra leta 1918 je z bliskovitimi vojaškimi potezami rešil Maribor iz avstrij- skih rok in bistveno vplival na ugodnejše začrtanje severne štajerske meje. 1402 To bi se zgodilo tudi s koroško mejo, če bi mu ljubljanska oblast to dopustila. 1403 Jožefu Kleklu je priznal zasluge za njegovo prizadevanje, da je bila Slovenska krajina s priključitvijo prvi Jugoslaviji pridružena slovenskemu narodnemu telesu. 1404 Na podlagi skrivne pogodbo Italije z antantnimi silami je bila njej priključena skoraj tretjina slovenskega etničnega ozemlja in smo s tem za dolgo časa izgubili Primorsko, na plebiscitu leta 1920 pa še Koroško� 14. Poleg številnih slavilnih pesmi je eden od slovenskih vojakov še v kamnu zazna- moval sloves znamenitega tako rekoč slovenskega polka. Pred leti so na enem od zaho- dnih visokogorskih bojišč Monte Chiese našli spominski kamen s slovenskim napisom� V omenjenem polku so bili skoraj samo Slovenci, zato pozdrav T riglavu v slovenščini: 1396 Lovro Galić, Darja Pirih, Od Krna do Rombona 1915–1917, 401� 1397 Leksikoni, Slovenska književnost, 187. 1398 Nuk, Ms 601. 1399 Leksikoni: Slovenska književnost, 373. 1400 Leksikoni: Slovenska književnost, 113� 1401 Leksikoni: Slovenska književnost, 284. 1402 Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva VI, Ljubljana 1969, 155� 1403 W ikipedija, prebrano 24. 3. 2020. 1404 Prim� njegovo pismo18� marca 1931 v objavi: Franc Zadravec v spremni besedi: Rudolf Maiser-V ojanov, Izbrane pesmi, Založba Obzorja, 1988, 78: »'Prva in glavna zasluga za rešitev te zemlje je V aša, ker ste kljub močnemu dolgoletnemu pritisku madžarske vlade z neumornim nacionalnim in kulturnim delom ohranili svoje ljudstvo slovenstvu. Brez tega Vašega ljubezni polnega domovinskega truda bi bila brez dvoma Slovenska krajina za Jugoslavijo izgubljena. ....'« pesnenje_09.indd 492 3. 07. 2020 12:28:05 493 V sredini skal –vrh gora polk »Cesarjevič« si plete slavo. Triglav naš dom – ti vir solza, za te bori se vstrajno, vdano. Za njegovo zanesljivo identifikacijo je dodana tudi legitimacija v nemščini Inf. Rot. Kronprincz. No.17 2. Feldkompagnie. 1916–1917 K. u. K. 1405 Kar pomeni Cesarski] in Kraljev i pehotni polk Cesarjeviči, številka 17, 2. stotnija, 1916–1917� 15. Od vseh evropskih narodov je prva svetovna vojna demografsko najbolj priza- dela Slovence� Devetnajsttisoč (Judenbur g, 20. I. 1918) ni le naslov pesmi, temveč številka mrtvih samo v prebrisano slavljenem »cesarjevičevem polku«: » Devetnajst tisoč mladih«� »Za te so nam povedali »uradno«, / a kaj jih še poginilo je jadno, / ko nihče zanj ne ve, ko sámo Bog!« je zgrožen V id Ambrožič. Samo leta 1914 je bilo vpoklicanih v vojsko 30.000 mo- ških, domov se jih leta 1918 ni vrnilo okrog 35� 0000� 1406 T u se znova odpira vprašanje o ogroženosti slovenskega naroda skozi stoletja. Josip Marn je konec 19. stoletja, sklicujoč se na Ludvika Schoenlebna, poudarjal, koliko bojev je že bilo na današnjem slovenskem ozemlju: »Koliko so se vojskovali Slovenci vže med seboj, potem s sosedi p. Benečani in Bavar ci, s Franki, Nemci, Madjari, in vzlasti s T urki! – Če je r es, kar se ber e, da so samo od l. 1460 do l. 1508 T urki 27-krat bili na Kranjskem in da je poginilo tedaj do 200.000 ljudi, ni čudo, da Slovénci nimamo dokaj starih slovstvenih umotvorov.« 1407 In če pomislimo na krvni davek druge svetovne vojne in njene posledice? 1408 16. Zato je zelo na mestu vprašanje o smislu in upravičenosti prve svetovne vojne. Še toliko bolj kočljivo za državljane Kraljevine Srbov , Hrvatov in Slovencev , Jugoslavije, ker so se v novi državi znašli pripadniki nekdaj na nasprotnih si straneh. T a neprijetna resnica je bila velikanska ovira za oblikovanje skupnega spomina na vojno, njene vzroke in posledice� 1409 T a poraz je prilepil Slovencem pečat, češ da vpričo Srbov in vojakov iz drugih južnoslovanskih republik niso dobri vojaki, ker da niti nimajo vojaške tradicije. Iz tu zbranih pesmi ta karakteristika za Slovence ne drži. Je pa res, da so bili to lahko za časa Avstrije, dokler so res lahko verjeli vanjo� V prvi Jugoslaviji jim vojaški vrh prav zaradi avstrijske preteklosti ni zaupal, sami pa se tudi zaradi pretrgane kontinuitete niso prav znašli� 1405 Jože Marolt, Snežni plaz na gori Monte Chiese, Domači kraji, zbornik občine Dobrova-Polhov Gradec in okoliških krajev , T uristično društvo Polhov Gradec, Polhov Gradec-Dobrova 2015, 77. Fotografijo hrani Jože Marolt. 1406 Petra Svoljšak, Ob spomeniku Antonu Hafnerju, 44� 1407 Josip Marn, Jezičnik, 1888, 68� 1408 V ida Deželak, Posledice vojnega nasilja: smrtne žrtve druge vojne in zaradi nje na Slovenskem. Nasilje vojnih in povojnih dni (Pogledi 8), Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2014, 11–46� 1409 Božidar Jezernik, Every W ar invents its Heroes, Traditiones 47 / 1, 2018, 35–61� pesnenje_09.indd 493 3. 07. 2020 12:28:05 494 17. V začetku pripravljanja monografije sem vedela, da se bo začela s kmečkimi pun- tarji, nisem pa vedela, da se bo z njimi tudi končala. Ne eni ne drugi niso bili v vojaški suknji. Naj bo v tem nekaj simbolike! Po več desetletjih sistematičnega in bolj ali manj priložnostnega zbiranja gradiva je monografija zač ela nastajati v letu obhajanja stoletnice konca prve svetovne vojne, kon- čuje pa se s trpkimi spomini na fašistični požig Narodnega doma 13� julija 1920 v Trstu in krivič no rapal sko mejo, ki se je z rapalsko pogodbo z dne 12. novembra istega leta za d v e d e se t l e t j i k r u t o z a j e d l a v n o t r a n j o st sl o v e n sk e g a e t n i č n e g a oz e m l j a , t e r u so dn i k o r o ški plebiscit leta 10� oktobra 1920� ⁂ Na k onc u se i sk r e n o i n t o p l o z a h v a l j u j e m sl a v i st ki Z de nki Pr i m ož i č z a v e l i kodušno p om oč pri zbiranju in prepisovanju gradiva, Miri Sedmak v Biblioteki SAZU za vsakovrstno pomoč pri zbiran ju literature, Janku Petkovšku iz Rovt za rokopisno pesniško zbirko vo- jaškega nabornika Jerneja Petkovška iz Bevk na Barju, Metki Kert T rček iz Mojstrane za zaprošene podatke, T onetu Koširju in Mileni Igličar za posredovani rokopis pesmi, Francu Justu za zaprošene vire, Marku Štepcu iz Muzeja za novejšo zgodovino za razlago starih vojaških izrazov in fotografijo za naslovnico, Francu Križnarju za glasbena pojasnila, Juriju Fikfaku na ISN, ZRC SAZU za uredniško branje besedila, fotografu Marku Zaplatilu iz Fotografskega laboratorija pri ZRC SAZU, Francu Gabrovšku, Alojziju P . Florjančiču, Jožici Kacin, Andreju in Ani Stražar za fotografije, Branetu V idmarju za prelom in obli- kovanje knjige in glavnemu uredniku Alešu Pogačniku za dobrohotno spremljanje pri njenem nastajanju� pesnenje_09.indd 494 3. 07. 2020 12:28:05 495 VIRI IN LITERATURA USTNI VIRI IN ZADEVNA KORESPONDENCA Gordan Ambrožič, Kamnik (ob večkratnih srečanjih in telefonskih pogovorih). Frančiška Blažič (Peterlin), *1904, stara 86 let (Mira Gregl Hrstič, 17. 12. 2000). Katica Cukjati, Argentina (Opčine, Italija), 28. 8. 2015. Jože Koren, Vipava (Božo Premrl, 16. 2. 2000 in pismo Jožeta Korena, iz Vipave avtorici te razprave: na poštnem žigu datum 15. 5. 2000). Marjanca Laharnar, Šentviška gora (Marija Rutar), Tolminska muzejska zbirka. Jože Lazar (terenski obisk z Mojco Ravnik), Podpeč, Slovenska Istra, 9. 6. 1987. Justina Miklej /Mikelj (Viktor Levovnik, Zelovec, 9. 6. 1994). Janko Petkovšek, Rovte (ob večkratnih srečanjih in telefonskih pogovorih). Marjeta Seršen - Koren, Ljubljana (Zdenka Primožič, med letoma 1992 in 2000). Zvonka Zupanič Slavec (Pogovor na radiu ob pandemiji korona-virusa Ognjišče, 13. 3. 2020). ARHIVI Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo 1941 –1945, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, vodja projekta prof. dr. Boris Paternu Filozofska fakulteta, Ljubljana. Osebni arhiv Marije Stanonik. ROKOPISI 1. [12. snopič:] Nove poezije. Zložil Vid Ambrožič. Celovec 1914; Škrjanče 1916; Judenburg 1917. 2. [13. snopič:] Vojna divja. Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. 1915/1916. 3. [14. snopič:] Ko grme topovi. Pesmi. Spisal Vid Ambrožič. Na tirolski fronti maja 1916. 4. [15. snopič:] Glasovi žalostnih in trpečih. Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. 1917. 5. [16. snopič:] Železni časi, Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. Judenburg – Ljubljana. 1917. 6. [17. snopič:] Vide. Jeremijade, Pesmi četrtega vojnega leta. 1917 Moto: Ljubljana – Judenburg. 7. [18. snopič:] Inter arma. Pesmi 4. vojnega leta. Zložil Vid Ambrožič. Judenburg 1918. 8. [19. snopič:] Pod mračnim nebom. Pesmi. Zložil Vid Ambrožič. Judenburg, Bruck a. Mur, Trbovlje, Sterntal. 1918. Janez Jelenec, župnik, Zgodovinske črtice ledinske župnije [Ledinska kronika], zdaj hrani župnijski urad Spodnja Idrija. Ledine 2009. pesnenje_09.indd 495 3. 07. 2020 12:28:05 496 [Jernej] Petkovsek, 15 kom. (Kje je izvirnik, ni znano. Fotokopijo hrani Janko Petkovšek, Rovte). Razno rokopisno gradivo hrani tudi avtorica te razprave. Klemen Lužar, Zgodovina celjskega c. in kr. pešpolka št. 87 (1883–1919), diplomsko delo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2010. Irma Godec, Razkroj tradicionalne kulture, stopnja njene ohranjenosti in uvajanje novosti v vasi Korenitka, občina Trebnje od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja naprej, Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, PZE za etnologijo, 15. 3. 1982, (1)–3, tipkopis. ZADEVNE ZBIRKE Dr. Rudolf von Andrejka, Slovenische Kriegs-und Soldaten-lieder, aus Kunst- und V olksdichtung ins Deutsche übertragen, Verlag der Katoliška bukvarna, Laibach 1916. Joža Lovrenčič (ur.), Brstje iz vrta slovenskega pesništva, Družba sv. Mohorja, Celovec 1918. France Marolt (ur.), Slovenske vojaške narodne pesmi / Slovenische Soldatenlieder aus dem Volke, Laibach 1916. Janez Povše (Izbor in spremna beseda), Oblaki so rudeči, ljudske in umetne iz prve svetovne vojne, ZTT, Trst 1988. Vili Prinčič (ur.), Neme priče vojnih grozot 1915–1918, Mladika, Trst 2018. Marjeta Žebovec (ur.), V vojni pokrajini. Zbirka poezije na temo prve svetovne vojne: prva svetovna vojna v slovenskem leposlovju, Samozaložba, Smlednik, 2014. OBJAVE Za zbrano gradivo iz te rubrike je zaslužna Zdenka Primožič. Bogoljub, 1914–1918. Domoljub, 1914–1918. Mentor, 1914–1918. Novine, 1915–1918. Slovenski gospodar, 1914–1918. Štajerc, 1914 –1918. Tedenske slike, 1914–1918. Vzbudi se Sloven! 1915–1916. SLOVSTVENA FOLKLORA Vlasta Terezija Komac, Čez Boko gre čeča, Branko, Nova Gorica, 1995. Zmaga Kumer, Milko Matičetov, Boris Merhar, Valens Vodušek, Slovenske ljudske pesmi I, Slovenska matica, Ljubljana 1970. Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele, Založba Obzorja, Maribor 1975. Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV , Slovenska matica, Ljubljana 1908–1923. Martina Piko, Iz semena bo pa lipa zrasla (Zbirka Glasovi, 14. knjiga), Kmečki glas, Ljubljana 1996. pesnenje_09.indd 496 3. 07. 2020 12:28:05 497 LITERATURA Anton Aškerc, Vojakova pesem, Zbrano delo 6, DZS, Ljubljana 1991. P . Bohinjec, Črtice o rokovnjačih, Domoljub XXXI, št. 36, Ljubljana, 5. septembra 1918. Ivan Cankar, Nedelja, Izbrano delo VII, (Naša beseda), Mladinska knjiga, Ljubljana 1968. Janez Cigler, Sreča v nesreči, Mladinska knjiga, Ljubljana 1974. Andrej Čebokli, pesnik in pisatelj iz Kreda (1893–1923), zbrala in uredila Rozina Švent, Goriška Mohorjeva, Gorica 1999. Cvetko Golar, Iz spominov in srečanj, Pomurska založba, Murska Sobota, 1963. Alojz Gradnik, Pesem dekleta, Pesem vdove, Ljubljanski zvon 37, št 3, marec 1917. Simon Gregorčič, Ujetega ptiča tožba, Poezije (Kondor), Mladinska knjiga, Ljubljana 1964. Jeja Jamar-Legat, 1914, Loški razgledi 46, Muzejsko društvo, Škofja Loka 1999. Josip Jurčič, Janko Kersnik Rokovnjači, historičen roman, Ljubljana 1882. Milan Kuret, Jeklena maska, Samozaložba, Kamnik 1918. Rudolf Maister-Vojanov, Izbrane pesmi, Založba Obzorja, 1988. Boris Miran[= Josip Stritar], Strunam, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1922. Pavla Medvešček, Kamnite misli, Goriška knjižnica Franceta Bevka, Nova Gorica 1988. France Prešeren, Pesnitve in pisma (Kondor 25 in 35), Mladinska knjiga, Ljubljana 1962. Prežihov Voranc, Doberdob, (Izbrano delo), Mladinska knjiga, Ljubljana 1969. Anton Seliškar, 1915–1918, Oproščenje, samozaložba, Maribor 1923. Josip Stritar, Zbrano delo, I, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1953. Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga, Matica Slovenska v Ljubljani, 1870. Kozma Ahačič, Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slovanska knjižnica 9), Ljubljana 2006. Marjeta Žebovec, Janez Jalen, Pisatelj in duhovnik za vse Slovence, samozaložba, Smlednik 2002. Oton Župančič, V zarje Vidove. 1920. Oton Župančič, Zbrano delo II, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1957. Vojaške pesmi, Župančič, Zbrano delo IV , Ljubljana 1967. DNEVNIKI Ivo Bric, Vojaški dnevnik 1915–1919, ob 75. obletnici smrti. Zbrala, uredila in spremno študijo napisala Peter Černic in Renato Podbersič ml. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2018. Janko Hacin, Vsi ti mladi fantje, Slovenska matica, Ljubljana 2002. Eva Holz, Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. svetovne vojne, Kronika , časopis za slovensko krajevno zgodovino 34, (1986), 72–88. Karel Jagodič, Med življenjem in smrtjo, Iz dnevnikov in pisem iz I. svetovne vojne. Za tisk pripravil in opombe prispeval Janko Moder, Borec XL, avgust-september 1988, 695–711. Karel Jurca, Vojni dnevnik desetnika, Prepisal Leopold Jurca na Opčinah pri Trstu leta 1921, Mladika 2008. pesnenje_09.indd 497 3. 07. 2020 12:28:05 498 Marija Jurić Pahor, Memorija vojne, Soška fronta v spominski literaturi vojakov in civilistov, Mohorjeva Celovec 2019. Tone Košir, Dnevnik Jureževega Franca, Suhi Dol in Suhodovci, samozaložba, Škofja Loka, 2004, 146–150. Franjo Malgaj, Vojni spomini 1914–1919, Založba Pro-andy, Maribor 2009. Fran Milčinski, Dnevnik 1914–1920, Slovenska matica, Ljubljana 2000. Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, Turistična agencija K.C.K., Kobarid 1995. Boštjan Olip, Dnevnik 1914-1918, Zbornik Mestnega muzeja Radovljica I/2018, Radovljica 2018. Matija Petkovšek, Doživljaji iz svetovne vojne. Dnevnik vojaka 97. tržaškega pehotnega polka (1914–1918), samozaložba R. Brus, Hotedršica 2018. Jakob Prešeren, Vojak 1915–1918, Celjska Mohorjeva družba, Celje-Ljubljana 2014. Franc Reberšek, Pisma slovenskega vojaka iz I. svetovne vojne, Borec XL, avgust-september 1988, 767–814. Alojzij Res, Ob Soči. Vtisi in občutja iz mojega dnevnika (zbirka Sledi), Branko, Karantanija, Nova Gorica 1993, Ljubljana 2004. Franc Rueh, Moj dnevnik 1915–1918, Slovenska matica, Ljubljana1999, 130. Rudolf-Rudi Šimac, Kako se je začelo na Soči, Brginske in druge pripovedi o prvi svetovni vojni, Grafika Soča, Nova Gorica 2002. Leopold Vadnjal, Stanko Janež, Zapiski vojaka 1914–1921, Borec 41, št. 12, Ljubljana 1989. Franc Zupančič, Dnevnik 1914–1918, Slovenska matica 1998. Jože Žagar, Kalanušar, Spominski zapisnik avstrijskega ujetnika v Rosiji, v spomin na veliko svetovno vojsko od leta 1915 do 1918. Stara Loka, 1. novembra 2018. PUBLICISTIKA Jože Baraga, Arkadij Videmšek /Znani Konjičani in okoličani/, Novice, št. 414, Slovenske Konjice, 22. aprila 1999. Ambrož Kodelja, Orumenel spomin, Novi glas 24, 14. marec 2019. Vladimir Knaflič, Fran Valenčič in drugi, Ljubljanski zvon 35, 1916. Matevž Oman, Strašani v 1. svetovni vojni, Sitar , glasilo Krajevne skupnosti Stražišče, letnik ni naveden, št. 123, Stražišče, 15. julija 2014. Matevž Oman, Padli župljani v 1. svetovni vojni napisani na spomeniku. Sitar , glasilo krajevne skupnosti Stražišče, 27. novembra 2015, št. 131. O, Cerkveno in domače petje, Učiteljski tovarš 4 (1864). Andrej Praznik, Radecki je en prav' gospod, Družina 65, Vsi sveti, 2016, št. 44–45. Jože Pirjevec, Bosanska tragedija, Primorski dnevnik, 12. 4. 2012. Alojz Rebula, Dnevnik 1971, Celovški zvon XV , št 55, junij 1997. Marija Stanonik, Anonimno pesništvo iz narodnoosvobodilne borbe v Selški in Poljanski dolini, Loški razgledi XXII, Škofja Loka 1975. France Stele, Stari oče avstroogrski vojak / Spomini, Aplenca, Glasilo občine Komenda, leto 23, številka 7, 25. julija 2014. pesnenje_09.indd 498 3. 07. 2020 12:28:05 499 Janez Strah, Gruda domače, slovenske zemlje, Pisana njiva, Kmečki glas, 28. 6. 1978. Petra Svoljšak, Ob spomeniku Antonu Hafnerju, Loški razgledi 53, Škofja Loka 2006. Marko Tavčar, Pismo avtorju pesmi Oj, Doberdob / G. Fran Bonač, nekdanji rojanski kaplan, Novi glas, 3. novembra 2016. Violeta Vatovec Einspieler, Celjski 87. pehotni polk se je proslavil pred stoletjem, Večer, 7. oktober 2017, posnetek (Zdenka Primožič 8. 8. 2018) s spletne strani: https://www.vecer. com/celjski-87-pehotni-polk-se-je-proslavil-pred-stoletjem-6323656. Jure Volčjak, Šenčurski dogodki, Gorenjska 1900–2000, Gorenjski glas, Kranj 1999. – , Štiriperesna, Faksimile pesmi Jožeta Cvelbarja: Dolenjska, Kulturni obzornik, Slovenec XXI, št. 154 (154), 10. julija 1943. SLOVARJI, LEKSIKONI, SLOVARJI, SINTETIČNA DELA ETC. Enciklopedija Slovenije 3, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989. Enciklopedija Slovenije 10, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996. Leksikoni Cankarjeve založbe: Svetovna književnost, Ljubljana, 1984. Leksikoni Cankarjeve založbe: Slovenska književnost, Ljubljana 1996. Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, Borec, Ljubljana 1976, 243. Osebnosti I–II Veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, Mihelač, Ljubljana 1994. Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, 3 Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2016. Primorski slovenski biografski leksikon, 2. snopič: Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1975. Primorski slovenski biografski leksikon, 9. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1983. Primorski slovenski biografski leksikon, 11. snopič, goriška Mohorjeva družba, Gorica 1985. Primorski slovenski biografski leksikon, 18. snopič, goriška Mohorjeva družba, Gorica 1992. Slovar slovenskega knjižnega jezika A–H, SAZU, Ljubljana 1970. Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981. Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979. Slovenska kronika XX. stoletja 1900–1941, Nova revija, Ljubljana 1995. Vstanite sužnji, zbirka revolucionarnih pesmi narodov sveta, Založba Borec, Ljubljana 1975. Wikipedija, prosta enciklopedija. LITERARJENJE Julijana Kavčič, Mati mučencev, Spomini Snopkove mame iz Šentjošta, Ljubljana, 1992. Vid Ambrožič, Vino mladosti se je povrelo, Ljubljana 1990; – , Pravljice za odrasle, Ljubljana 1991; – , Žandar med knjigami in cvetjem, Kamnik 1998; – , Rože med trnjem, Kamnik 2001; – , Glas vpijočega v puščavi, 1945–1959, Kamnik, 2002. Vse je založil in izdal njegov posinovljenec Gordan Ambrožič. pesnenje_09.indd 499 3. 07. 2020 12:28:05 500 Jože Urbanija – Limbarski, Ti bodi moj vodnik, Kulturno izobraževalno društvo Limbar, Moravče 1999. – , Alojzij Žibert, Pod Marijinim varstvom, Spomini Slovenca – nemškega vojaka na drugo svetovno vojno v letih 1941–1945, Gorenjski glas, Kranj, 1991. STROKOVNA LITERATURA Vitomir Belaj, Hod kroz godinu, Zagreb 1998, 169–206. Željko Cimprič, Uvodna pojasnila, 28. julij [1916], Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918, 8. Gregor Čremošnik, Naša vojaška narodna pesem, Glasnik Mohorjeve družbe XX (1939), 346– 349. Lovro Galić, Darja Pirih, Od Krna do Rombona 1915–1917, Tolminski muzej, Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«, Kobarid 2007. Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva II, Ljubljana 1895. Alfonz Gspan, Razsvetljenstvo, Zgodovina slovenskega slovstva, Slovenska matica, Ljubljana 1956. Alfonz Gspan, Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja I. Pregledal in dopolnil Anton Slodnjak, Slovenska matica, Ljubljana 1978. Jerneja Ferlež, Franc Hrvatič, Usode prve svetovne vojne, Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU, Ljubljana 2015. Jožef Jakopič (ur.), Zbornik Šentviške planote, Župnija Ponikve, Branko, Nova Gorica 1998. Marko Jesenšek (Zora 129), Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem, Univerzitetna založba Univerza v Mariboru, 2018, 157–158. Božidar Jezernik, Every War invents its Heroes, Traditiones 47 / 1, 2018, 35–61. Franci Just, Med verzuško in pesmijo: Poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja, Murska Sobota Marko Juvan, Vezi besedila. Študije o slovenski književnosti in medbesedilnosti, Literarno- umetniško društvo Literatura, Ljubljana 2000. Pavel Karlin, (Uvod), Zbašnik, Francé, Pesmi, Tiskovna zadruga, Ljubljana 1922. France Kidrič, Marko Pohlin, Izbrani spisi 2, SAZU, Ljubljana 1978. Jože Koruza, Valentin Vodnik, Izbrano delo (Kondor 116), Mladinska knjiga, Ljubljana 1970. Jože Koruza, Vprašanje slovenskih puntarskih pesmi, Kmečki upori v slovenski umetnosti, Slovenska matica, Ljubljana 1974. Jože Koruza, Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost, Založba Obzorja, Maribor 1993. Janko Kos, Sociologija slovenske literature, Slovenska matica, Ljubljana 2016. Vasja Klavora, Plavi križ, Mladinska knjiga, Lipa, Ljubljana, Koper 1993.  Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva VI, Ljubljana 1969. Lino Legiša, Pisanice 1779–1782, SAZU, Ljubljana 1977. Juraj Martinović, Poezija Dragotina Ketteja, Slovenska matica, Ljubljana 1976. Boris Merhar, Opombe, Ivan Cankar, Izbrano delo VIII, Cankarjeva založba, Ljubljana 1955. Vilko Novak, Življenje in delo Avgusta Pavla, Razprave II. razreda VII, Ljubljana 1970. pesnenje_09.indd 500 3. 07. 2020 12:28:05 501 Martina Orožen, Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika (Mednarodna knjižna zbirka Zora 74), Filozofska fakulteta, Maribor, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti 2010. Tita Ovsenar, Meksikajnarji, Kronika 41, 1993, št. 2, 14–17. Boris Paternu, Od kmečke puntarske do partizanske pesmi, Kmečki upori v slovenski umetnosti, Slovenska matica, Ljubljana 1974, 31–46. Luka Pintar, Iz pozabljenih rokopisov, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, Matica Slovenska, Ljubljana, 1902. Darja Pirih, Komentar in opombe k pesmi, Zbornik Šentviške planote, Branko, Nova Gorica, Župnija, Ponikve 1998, 115 sl. Martin Prašnički, Vojni luzerji 1914–1918, Spominsko-dokumentarna zgodba o slovenskih vojakih 87. pešpolka – IR.87 Druga popravljena in dopolnjena izdaja, Samozaložba, Zgornja Polskava 2014. Elektronska knjiga, 2. Ivan Prijatelj (ur.), Stritarjeva antologija, Izdala in založila »Tiskovna zadruga«, Ljubljana 1919. Ivan Prijatelj, Josip Stritar, Izbrani eseji in razprave, Slovenska matica, Ljubljana 1952. Miha Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem, 18. stoletje, I. del, Viharnik, Ljubljana 2013. Miha Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem, 16. stoletje, I. del, Od Barbov do Zetschkerjev Viharnik, Ljubljana 2016. P . pl. Radics, Slovenske brambovske pesmi, Zbornik Matice Slovenske, Ljubljana 1906. Mariano Rugále, Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del / Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana 2010. Mariano Rugále, Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti 2. del, Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana 2012. Anton Slodnjak, Romantika in realizem I, Lino Legiša (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva II, Slovenska matica, Ljubljana 1959, 218. Anton Slodnjak, komentar, France Prešeren, Pesnitve in pisma (Kondor 25 in 35), Ljubljana 1962. Marija Stanonik, "Pozdravljeno trpljenje…."(Poezija konteksta I) / Borec 5-6-7, Ljubljana 1993. – Inverzija Matjaževega mita, »Na tleh leže slovenstva stebri stari« (Poezija konteksta II) / Borec 8-9-10, 1993, 52–55. – Iz kaosa kozmos / Borec XLVII, tematski letnik, Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije, Ljubljana 1995. – , Slovensko pesništvo pod tujimi zastavami (Pesnjenje slovenskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945), Celje 1999. – Most /Antologija pesmi iz druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani so se znašli njihovi avtorji, Novo mesto 2000. – Teoretični oris slovstvene folklore, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2001. – Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2011. – Slovenska pesem v tujem škornju od doma do puščavskega peska (Slovensko odporniško pesnjenje pod italijanskim fašizmom (1920–1943) in v Severni Afriki (1943–1945), Trst, 2014. pesnenje_09.indd 501 3. 07. 2020 12:28:05 502 – , Tih spomin vsem žrtvam boja / Diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941–1945, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2016. – , 'Ko bi moja mamca vedeli, kak' se meni zdaj godi,' Človekove pravice in temeljne svoboščine: za vse čase! : zbornik prispevkov z znanstvenega posveta [v Škofji Loki, 7. in 8. decembra 2016], Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2017. – , Janez Evangelist Krek v slovenski literaturi in literarni vedi, Janez Evangelist Krek – sto let pozneje (1917–2017), Znanstvena knjižnica, Teološka fakulteta, Ljubljana 2018. Petra Svoljšak, Prvi med junaki je naš kranjski Janez, Mladika, Ljubljana 1997. Oto Luthar, O žalosti niti besede, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2000. Judita Šega & al., V zaledju soške fronte, Pokrajinski arhiv Koper & al., Ljubljana 2015. Stanislav Škrabec, Le colonie Slave d'Italia di Bruno Guyon (Memoria dedicata A S. Maestra Elena – Regina d'Italia). Sull' elemento Slavo nella Toponomastica della Venezia Giulia di Bruno Guyon, Cvetje z vertov sv. Frančiška (Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška), XXIV . tečaj, 5. zvezek, V Gorici, 1907. Karel Štrekelj, Pripomnja, Slovenske narodne pesmi IV , Slovenska matica, Ljubljana 1908–1923. Franc Štefe, Revolucionarna dejavnost v Šenčurju in okolici med obema vojnama, Borec 42, št. 7–8, 1989. Prinčič, Vili, Pregnani, Založba Devin, Trst 1996. Marko Štepec & al., Take vojne si nismo predstavljali, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2014. Silva Trdina, Besedna umetnost II, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965. Valentin Vodnik, Predgovor, Pesmi za brambovce, [Laibach] 1809. Ivan Vogrič, Stoletje pred prvo svetovno vojno – res čas miru? Slovenska matica, Ljubljana 2015. Franc Zadravec, Helga Glušič, Matjaž Kmecl, Aleksander Skaza, Franc Zadravec, Lirika, epika, dramatika, Pomurska založba, Murska Sobota, 1971. Zbornik Šentviške planote, Branko, Župnija Ponikve, Nova Gorica, Ponikve, 1998. Stanislav Zver, Tebi, slovenska krajina – ob 100-letnici združitve z matičnim narodom: slovenstvo Jožefa Klekla, st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941-1945), Ognjišče, Slomškova založba, Maribor 2019. pesnenje_09.indd 502 3. 07. 2020 12:28:05 503 FIVE CENTURIES AND FIVE YEARS OF WRITING POETRY IN A MILITARY UNIFORM AND AGAINST IT (1515–1918) Chapter 1 The discussion here of five centu ries (1515–1914) of Slovene poetry writing in a military uniform and against it almost corresponds to the period of rule of the German line of the Habsbur g dynasty in Austrian lands (1526–1918), and thus also on Slovene soil. 1. The first known lay record in the Slovene language, a fragment: " only together only together the common obeys", of a poem from the 1515 Slovene peasant rebellion, testifies that the Slovenes' forebears were not such whiners as Slovenes have portrayed themselves because of unfavourable military results, for which they were not themselves to blame. Austrian historiography mentions the peasant revolt of 1515 in Carinthia and Styria. The peasants were not overthrown by t he fe udal soc ial order but because of t he indifference of the authorities to them, together with the annual T urkish incursions from 1529 onwards. 2. In 1473, 1474, 1475 and 1476 in succession, the Turks invaded Carinthia, Carniola a n d L o we r St y ri a , a n d a f re sh i n c ur si o n i n 1 47 8 e n ra g e d t h e C a ri n t h i a n p e a sa nt s who we re burdened with all kinds of taxes while simultaneously experienc ing the powerlessness of the emperor and nobility in defence against the frequent T urkish invasions. They wanted to take power into their own hands. In the event of the sudden T urkish attack, the peasant army that had gathered at Podkloštar fled and the T urks destroyed its remains at Kokovo. They accomplish ed the task that had been performed by the authority's military in virtu- ally all previous peasant rebellions: terrorising the population with retaliatory measures. According to one variant, the lea der of this resistance was called Matjaž� He is thus sup- posed to be the King Matjaž who sleeps in a cave under Peca in folklore narratives and will one day save an unhappy people from their bonds. Slovene historiography rejects this interpretation and links it to the Hungarian king Matthias Corvinus (1458–1490) who, dur- ing the 10-year war with Frederick III, occupied much of Slovenian territory and became popular with its population for his successful defence against the T urks and the tolerable c ondi t i ons unde r hi s c rown. T e xt s a bout hi m be ga n t o spre a d short l y a ft e r Corvi nus' dea t h. However , there may have been confusion over the two identical names. It cannot be said of any of the Matjaž poems that it was Matjaž in them from the very beginning. Poems about battles with the Turks from the late 15th to the end of the 18th century specifically celebrate King Matjaž, who supplanted heroes of different names. The first to report on them was a notary from Cividale del Friuli/Čedad, the Friulian local historian M. A. Nicoletti († 1596), who noted that “T olmin people sing legends about Christ and saints, songs about Matjaž, a Hungarian king and other famous persons of their nation.” pesnenje_09.indd 503 3. 07. 2020 12:28:05 504 3. Janez Damascen Dev's so far completely overlooked poems with military motifs in Pisanic in 1879 1780 are certainly the peak of known military poems from the 16th to the 19th centuries. In them, whether or not he was obliged to do so, he honours the absolut- ist ruler Joseph II as a soldier . Above all, though he takes unashamed pleasure in military exercises in Ljubljana, as if he were present at them. Military service could not have been foreign to Damascen Dev , althou gh he was a monk. In both call ings, discipline, order , is the first priority . 4. By the end of the 18th century , the French were already threatening Austria and poetry at that time was harnessed to the needs of war . While V odnik's 1809 Pesmi za Brambovce/Poems for volunteer members of the Austrian army for defence against the French, are mentioned here and there by H. J. von Collin, the Styrian translation of Naſleduvanje nemſhkih Peſmi sa obvarnike ſlavenske ... katir e je vkupipiſo Fr . Zwetko, also from 1809, as if to counterbalance Carniolan patriotic efforts, has remained in the shadow . The heritage of J. N. Primic contains two of his own poems about these volunteers, which in terms of quality far surpass all other such texts in Slovene of the time. The reason for this chapter , which raises for consideration the continuity of military poems to this day , is the discovery of a poem against the French in the so-called Ledine Chronicles. They were written at the end of the 19th century by Janez Jelene c, pastor of Ledine nad Žirmi. 5. The section on Slovene military songs, i.e., sung, folk /national/folklore songs in the Austrian army could also be put somewhere else, perhaps at the very beginning but, since they are not yet very polished, Karel Štrekelj doubted whether they really belong to the corpus of "Slovene national songs" and the focus of their 19th century motifs is on the fighting of the Austrian army on several Italian battlefields, on the one hand, and with the Prussians on the other� The young Emperor Franz Joseph II came to the throne at the end of 1848 as an advocate of the counter -revolution and received mocking verses on his own account. After the fighting with Bismarck, such verses circulated through V ienna in 1866, e.g., "Freiwillige ohne Knöpf, Minister ohne Köpf, one Kaisesr ohne Hirn to müssen wir verlier en"/"V olunteers without buttons, ministers without heads, a mindless emper or , no wonder we're losing� " 6. The three sections on V enetian poems, the first expressing enthusiasm for Italy and the second ever greater disappointment with it, one about "sudati meksikajnarji«, i.e., Sl o ve n e so l di e r s i n Me x i c o, a n d t h e n t h e Aust r i a n a n ne x a t i o n o f B osn i a i n 18 7 8, p ri m a r i l y attempt to show that there are no bounds to the treatment here. Its weight depends solely on the material available. Despite its mere symbolic presentation, it is extremely important for demonstrating the continuity until the outbreak of W orld W ar I. Chapter 2 1. The manuscript collection of poems by army recruit Jernej Petkovšek in Klagenfurt barracks describes the entire path of recruitment, from confirmation as a soldier to arriving at Klagenfurt barracks and the first difficulties in adapting to milit ary order and discipline, pesnenje_09.indd 504 3. 07. 2020 12:28:05 505 food, clothing, equipment, punishment, a kind of custom in anticipation of leave after 100 days and taking revenge on those who have treated them badly . He is the link between the diachronic chapter on military matters in poems from the last 500 years to a synchronously designed chapter embracing only five years of bloody military service in W orld W ar I. 2. According to records to date, around 70 poems s igned w ith their name and s urname in the collected material and an unknown number of anonymous authors. The following army units were assigned to Slovene lands: the 3rd Army Corps, which consisted of a number of infantry , artillery and cavalry units: 17th Infantry Regiment, 7th Fighter Battalion, 7th Artiller y Battalion, 27th Home Defence Infantry Regiment (Ljubljana), 97th Infantry Regiment (T rst), 87th Infantry regi- ment (Celje), 47th Infantry Regiment and the 5th Dragoon Regiment (Maribor). They were often considered Slovene because they consisted mainly of Slovene recruits. Slovene was also their regimental language although, of course, German was the official and command language in the Austrian army . The use of various regimental languages was a special fea- ture of the Austrian army . Only at the front though! No longer even in the cemetery . The undervaluing of Slovene is very cle arl y seen in a photogra ph of a cemetery: Heldenfriedhof des niederösterrei- chischen Infante er egements Nr 49 am V rsič (Isonzofr ont)� Captions for the photo motif follow: 1. German, 2. Hungarian, 3. Serbo-Croatian, 4. Czech, 5. Slovak (?), 6. Polish, 7. Dutch?, 8. French, 9. English. Why not Slovene, the language of the place where the cemetery is located? 3. Overall, judging by citations, over 900 texts have been collecte d and most of them have been taken into account in the discussion here. The author is aware that not all re- sources are exhausted, but she believes that the material in question is a reliable chrono- tope of the First W orld W ar . 4. The geographic horizon of Slovene men and boys involuntarily expanded great- ly during the First W orld W ar . The military topography begins with Serbia, because old Austria declared war on it first. It also includes Romania and Albania� Most Slovene troops, though, were first deployed to the Austrian Eastern Front, to Galicia, which is now partly in Poland, partly in Ukraine. From there, in the knowledge that this was their home- land, they were transported by train to T rieste and then assigned to battle positions on the Isonzo/Soča Front. When Italy declared war on Austria on 23/24 May 1915, a new front began to emer ge on its western border , which had a predominantly Slovene population. Due to the extrem ely challenging living conditions in the mountains, it became known as the T yrolean Front, though of course there were others and some men found themselves at sea� The famous Slovenian poem Oj Doberdob/Oh Doberdob became a symbol of the Slovene tragedy in the First W orld W ar The civilian population had to withdraw from the area of the front, and they became refugees� In poetic material, Yugoslavia is first a political and historical notion, and geographical insofar as more and more eyes were directed to the south towards the end of the First W orld pesnenje_09.indd 505 3. 07. 2020 12:28:05 506 W ar . W ith the clear demise of the centuries-old Habsbur g rule in Austro-Hungary in the second half of the First W orld W ar , there was great expectation among thinking Slovenes about union with the Serbs and Croats, from which was formed the first Y ugoslavia.� 5. V id Ambr ožič was a true chronicler of the events around him. Almost every un/ published poem is given a date, very often the place of origin and some other annotation that is useful for studying its origin. His carefully arranged poetic material provides an excellent opportunity for a chronological outline of the external circumstances and inner experience of a particular soldier from the beginning of W orld W ar I to its tragic end, i.e., the collapse of the state, which he had served continuously in military uniform for seven years. W ith fresh graves, the motif - very rare in the opus in question! - of revenge for betrayal appeared: that Italy , at first an ally of Austria, had joined the Entente forces. The treacherous Italian move, first on the Isonzo/Soča Front, and then with the occupation of a great deal of Slovene ethnic territory and everything that followed, caused the Slovenes the greatest misery , so their disappointment was understandable and justified. The editor allowed himself some interventions in his poems, many of them also ex- tensive and for their improvement, sometimes in accordance with editorial policy or in order to avoid problems with obvious censorship. The chronological method followed by Ambrožič's poems very clearly illustrates how his inter nal process unfolded; from being a devoted Austrian soldier , through resignation, to being a rebel and, following Krek's example, a member of Y ugoslavia. 6. The section on poetry writing in battle positions deals only with the facts of crea- tion as such, the context of the subject and intrinsic impulses and, in this respect, there is no hierarchy among the authors. More than motif, the circumstances in which the poetry in question was created take precedence. Everything else can be discovered from the poems themselves; mainly from those which were created on the battle fields apparently in jest but in reality out of homesickness and to dispel fear and drive away boredom. Domoljub generously inclu ded all sorts of publications from the battlefields, including incomplete texts, since this service was the only comfort and connection to the homeland for all the soldiers experien cing hell. However , it discarded sentimental, cherished rhymes from the hinterland. Individual authors with statements about their own creation follow . The above sectio ns have registe red how the collected texts serve to commemorate soldiers and their localities in the material geographical and historical coordinates of the First W orld W ar , while what follows tries to address the poetry from that time explicitly from an aestheti c point of view , whereby it rejects a division by motif, since this appears concurrently . – Precisely beca use the poems were created for the most part ad hoc, the laws of in- tertextuality are very important. Their technique is not disaggregated here; only the kinds of textua l art that the authors relied on are indicated: the Bible, church hymns, literary folklore, Slovene poetry , revolutionary songs. – A more thorough presentation of the genre system emerges from consideration of genres in states of emer gency , to which war above all undoubtedly belongs. Genres are clas s ifi ed by the predominant genre into dramatic, epic or lyrical and characterized by pesnenje_09.indd 506 3. 07. 2020 12:28:05 507 message, composition, style, the behaviour of the stated entity that plays the or ganizing role in the text, and the function that verifies the text for function in everyday life. • It is essential to address representational genres, with a predominance of the dra- matic genre, in the form of glorification, worship, deliberately stressing identity , praise, criticism. These include reveille, satire, anthem, obituary, tombstone, letter. • Publicist genres, with a predominance of the epic genre, already show by their names that they are closely linked to the context, intended for immediate use. Older ones a c t l i ke a rt i c l e s i n re j e c t e d ne wspa pe rs: chronicle/witty pieces, reportage, sketch/genre pieces, inserts. Ballad alone is a convincing aesthetic category� • Chosen motif, with a predominance of the lyrical genre, expressed in various intensi- ties a person's personal emotions, intimate experience of a spiritual state and ethical order and responds directly in the poems to the time and circumstances; to the outside world only if it corresponds to his mental experience. A cursory glance at these songs gives the impression that they are one-of-a-kind, but a careful breakdown showed that they are a vibrant genre system. It is true, though, that it is impoverished in terms of a personal ele- ment. Except with death, comra des, there is almost no personal message in them. Their motif is chosen here on the basis of its frequency and particularities in the collected poetic opus: homeland, nature, love, death, faith. – The section on poetic style deals with language, vocabulary and stylistic means� These are very poor and above all rare. Some of the lyrics are poor in terms of message and grammatica lly clumsy , but they were created in the burning desire to step out for at least a moment from the harsh conditions of the front into a world of beauty and kindness, whether with the bitter thought of a recently lost comrade or memory of the bells of home or longing for home and the people in it� Compared to poetry writing during W orld W ar II, there is no personal hatred or vul- garity towards the enemy on the other side of the frontline in these poems, only a fear of weapons. 10. Due to the long absence of men from home, family tragedies took place at home or in married life . Despite clear legal provisions, it was often the case that due to lack of evidence they could not be pronounced dead for a long time. In contrast, too, some were pronounced dead, with all the necessary evidence and in accordance with the law , who later returned� 11. Of all European nations, the first world war demographicall y affected Slovenes the most� Devetnajsttisoč/Nineteen thousand (Judenbur g, 20.1.1918) is not only the title of a poem but the number of the dead only in the famous "Emperor's Regiment". V id Ambrožič is horrified: "Nineteen thousand young men." "They have told us 'officially' about these, but what else killed them is pitiful,/when no one knows about them, only God alone!"� Just in 1914, 30,000 men were drafted into the army , and about 35,000 did not return home in 1918. This raises again the question of the threat to the Slovene nation over the centuries. Recalling at the end of the 19th century , Josip Marn, citing Ludvik Schoenleben, stressed how much fighting there had already been on today's Slovene territory: “How much did the pesnenje_09.indd 507 3. 07. 2020 12:28:05 508 Slovenes fight with each other , then with their neighbours, the V enetians and Bavarians, with the Franks, Germans, Hungarians, and especially the Turks! - If what has been writ- ten is true, just fr om 1460 to 1508 the T urks wer e in Carniola 27 times and up to 200,000 people perished at that time, it is no wonder that the Slovenes do not have fairly old literary pieces of work .” And if we consider the blood tax of W orld W ar II and its consequences? 12. The question of the sense and justification of W orld W ar I is thus very much in place here. It was all the more delicate for citizens of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Y ugoslavia, because adherents of former opposing sides found themselves together in the new state. This unpleasant truth was an enormous obstacle to shaping a shared memory of the war , its causes and consequences. This defeat attached the tag to Slovenes that they are not good soldiers in comparison to Serbs and soldiers from other South Slav republics, because they do not even have a military tradition. From the poems c ol le c te d he re, t hi s l abe l doe s not hol d t rue for Slovene s. Howe ver , i t i s t rue t ha t t he y may have been good soldiers in Austria for as long as they were really able to believe in it. In the first Y ugoslavia, the military leadership did not trust them precisely because of their Austrian past, and they were never comfortable in this state precisely because of the broken continuity . pesnenje_09.indd 508 3. 07. 2020 12:28:05 509 Posvetilo MOJEMU STAREMU OČETU V SPOMIN! (*3. 9. 1878 – †15. 9. 1916) Matevž Demšar, Foto: Trst, 1915 Na spomeniku padlim pred žirovsko cerkvijo je med 139 vklesanimi imeni v njihov spo- min iz Zabrežnik a prvi vpisan Matevž Demšar , oče naše mame. V avstrijsko vojsko je bil vpoklican že na sveto Ano, ko so Žirovci in okoličani na njen god 26. julija 1914 hiteli k priljubljeni cerkvi na Ledinico� Iz njegovih pisem domačim je videti, da j e rad bral. Žena mu sporoča, da mu je poslala časopis Slovenec in pratiko. T oda ko ga sprašuje, ali je pošiljko dobil, ji odgovarja: »... ti naznanim, da sem knjige dobil, ali kaj mi nucaje, ko ih brat ne smem, ko so taki eni kot psi.« Leta 1915 je še pisal: »Ljubi otroci, vsaj vi me ne pozabite� « V drugem pismu jih prosi za molitev: »Vsaj vendar vas bo Bog uslišal, da še pridem zdrav domu.« O božiču pesnenje_09.indd 509 3. 07. 2020 12:28:05 510 istega leta zahrepeni: »Da bi se vsaj še zdravi doma videli. Če se pa le doma ne bomo, v nebesih pa gvišno.« Nikdar več se ni vrnil domov . Na bojišču v tirolskih gorah je bil ranjen in v poljski bolnišnici izkrvavel 15� 9� 1916� Matevž Demšar, kot padli avstrijski vojak vpisan v mrliško knjigo, ki jo danes hranijo v župnišču v Trentu, danes Italija. Foto: Andrej Stražar / Andrew Strazar, Kanada, 2012. Zapustil je 32-letno ženo in sedem otrok, starih od dvanajst do dveh let. Mlajša dva sta očeta poznala le z edine fotografije iz leta 1915. Družina brez očeta. Foto: Jože Filipič. pesnenje_09.indd 510 3. 07. 2020 12:28:06 511 Njegovi najbližj i več kot petdese t let niso niti vedeli, kje je pokopan; dokler njegov sin Franc ob obisku iz Kanade leta 1968 ni ugotovil in pri ustreznih italijanskih oblasteh tudi preveril, da počiva na pokopališču v T rentu. T akrat je še vsak vojak imel svoj grob. Ob spominu na stoletnico njegove smrti smo se njegovi potomci iz Slovenije, Kanade in Španije 28� 8� 2016 odpravili na njegov grob, vendar so kosti tam pokopanih vojakov ita- lijanske lokalne oblasti položile v sarkofag mogočnega spomenika. Spomenik v obliki sarkofaga ob vhodu na (danes zanemarjeno) pokopališče padlim avstrijskim vojakom v Trentu. Foto: Andrej Stražar / Andrew Strazar, Kanada, 2016. Njuna vnukinja šele danes razume, kako da je mati, Matevževa žena na njeno prošnjo vedno zapela le eno in isto pesem: »Po gorah je ivje, po dolinah je mraz, oh, kje je moj ljubi, oh, kje sem pa jaz.« pesnenje_09.indd 511 3. 07. 2020 12:28:06 PESNJENJE V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ (1515–1918) 28 € http://zalozba.zrc-sazu.si Marija Stanonik V slovenski zavesti so bili dotlej vojaki kot posebna družbena kategorija popolnoma spregledani. Zgodovinski kontekst pričujoče monografije se nanaša na čas, ko je bila večina slovenskega etničnega ozemlja pod habsburško dinastijo od okrog leta 1500 do poraza Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni 1914–1918. Uokvirjajo jo prve tiskane vrstice iz slovenske puntarske pesmi v kmečkem uporu leta 1515 do pesmi o tragičnem uporu slovenskih črnovojnikov z Antonom Hafnerjem na čelu v Judenburgu leta 1917. Medtem ko prvo poglavje obravnava pesnjenje na vojne in vojaške teme v petih stoletjih, se drugo omejuje na samo pet let prve svetovne vojne. Statistika našteje okrog 70 različnih avtorjev z okroglo 1000 pesmimi. Njihovo geografsko obzorje sega na bojišča na južne in vzhodne Evrope. Vid Ambrožič je zdržema preživel sedem let v vojaški suknji, tri leta kot nabornik in nato preživel prvo svetovno vojno. Ves čas je zvesto sledil vojnemu dogajanju in o njem napisal okrog 270 pesmi. Leta 1917 se pojavi kot strašljiv motiv lakota, ki je tudi spravila avstro-ogrsko vojsko na kolena in prisilila oblast, da se je morala vdati. Edina svetla pridobitev je bila priključitev Slovenske krajine – današnjega Prekmurja tedanji Jugoslaviji oz. današnji Sloveniji. PESNJENJE V VOJAŠKI SUKNJI IN PROTI NJEJ 1515–1918 Marija Stanonik pesnenje_OVITEK_OK.indd 1 9. 07. 2020 08:25:08