Tomo Dadič ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI Nobena oseba z motnjo v duševnem razvoju nima takšnih težav s srcem, da ne bi tudi tekla; nobena tudi ni takšen epileptik, da ne bi tudi plavala; seveda v skladu s svojimi sposobnostmi! Marijan Lačen, predsednik Specialne olimpiade Slovenije UVOD Šport je v modernem svetu zelo kompleksen pojav. Na šport lahko gledamo kot znanost, lahko je velik posel, lahko je hrana za »iger lačno ljudstvo«, prav tako je lahko šport sredstvo za manipuUranje z mladih in vir trajnih poškodb. Seveda pa ima šport veliko več pozitivnih učinkov in je ukvarjanje z njim zdravo. Človek se s športom celostno izgrajuje in sprošča. Živimo v času, ko mora biti človek vseskoz sposoben premagovati vsakodnevne napore. Človek si s športom dviga samozavest in vrednost v družbi. Šport je tudi sredstvo komunikacije z drugimi in s samim sabo. V svetu je veliko izjemnih posa- meznikov, ki so presegli samega sebe, nam »vsa- kodnevnim udobnežem«, zasedenim pred TV zasloni, pa pokazali, kako nam čas mineva. Tudi Slovenci imamo na srečo veliko vzornikov, ki nam kažejo pot za zdravo življenje (Leon Štukelj, prof. Ulaga ...). Skratka, človek kot večplastno in celo- vito bitje ima v športu nešteto možnosti za samo- uresničitev, če se le tako odloči. Pričujoči prispevek ne bo govoril o vrhunskem športu. Govoril bo o športu kot načinu življenja oseb s posebnimi potrebami. Šport je v konkret- nem primeru sredstvo — orodje, ki močno bogati življenje oseb s posebnimi potrebami. In kar je morda še pomembneje, šport je odHčno sredstvo destigmatizacije uporabnikov. Omogoča jim, da se izrazijo v vlogah, ki jim jih okolica ne namenja. Omogoča jim, da dosežejo rezultate, ki na »sve- tovnih jakostnih lestvicah« sicer ne pomenijo ve- liko, pač pa pomenijo veliko za samouresničitev in krepitev samopodobe uporabnikov v družbi. Še ne dolgo tega je v stroki veljalo, da osebe s posebnimi potrebami ne morejo početi ničesar preveč napornega, ker to škodi njihovemu zdrav- ju. Danes te iste osebe tekmujejo v različnih špor- tih, tečejo maraton, skačejo v daljavo in mečejo kroglo, tekmujejo v nogometni ligi in se ukvarjajo z judom. V pričujočem prispevku bom predstavil svoje delo, ki ga izvajam v okviru Obalnega VDC na treh področjih: • vključevanje oseb s posebnimi potrebami v skupinah Mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose (glej Knific 1999), • sodelovanje oseb s posebnimi potrebami v gibanju specialne olimpiade Slovenije, • treningu juda oseb s posebnimi potrebami. SPORI IN OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI Še zlasti velik pomen ima šport pri osebah s po- sebnimi potrebami. Dolga leta je tudi v strokovnih krogih prevladovala misel, da morajo »invalidi« mirovati, da si lahko svoje stanje še poslabšajo ... Poleg tega je veljalo prepričanje, da ne moremo govoriti o športni vzgoji, ampak samo o gibalni vzgoji. Obstajale so sicer športno-družabne igre v oddelkih za vzgojo in izobraževanje, ki pa so imele v prvi vrsti družabni namen, poleg tega pa so ta srečanja temeljila na družabnih igrah (skoki z vrečo, napihovanje balonov, iskanje zakladov). Še večji vakuum je nastal, ko so te osebe 255 TOMO DADIC zapustile oddelke za vzgojo in izobraževanje po 18. letu. Večina je nadaljevala svojo pot v varst- veno-delovnih centrih, katerih prioritetna naloga je varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji. Poudarek je bil na razvijanju samostojnosti in socializaciji. Redne ure športne vzgoje so bile tako opuščene. Športna vadba je bila prepuščena redkim entuziastom. Novo obdobje na področju športa se je začelo šele z začetki gibanja specialne olimpiade v Sloveniji. To je vrnilo šport osebam s posebnimi potrebami. Da je redna telesna vadba pomembna za vsakega človeka, ni treba posebej poudarjati. Še poseben pomen pa ima gibanje za osebe s po- sebnimi potrebami, saj jim tako krepi zdravje oziroma jim ga pomaga ohranjati. Poleg možnosti za celosten razvoj človeka (Ramovš 1990 b) je torej na prvem mestu zdravje. Toda če vzamemo za osnovni motiv za ukvarjanje s športom zdravje, ga moramo najprej definirati. J. E. Kane (1972: 266-290) citira 1. N. Oliverja in navaja njegovo definicijo zdravja: »Zdravje ni odsotnost bolezni, temveč je stanje polne učinkovitosti posameznika v telesnem, duševnem, čustvenem in družbenem smislu, tako da lahko živi polno življenje.« Tako je na primer za osebe z Downovim sindromom dolga leta veljalo, da imajo praviloma kratko življenjsko dobo in da »dočakajo« kakšnih 30 let. Dandanes je znano, da se življenjska doba vseh ljudi daljša. Enako velja tudi za omenjeno popu- lacijo in danes neredko dosežejo starost 60 let in več. Lani septembra sem imel na seminarju juda za osebe s posebnimi potrebami v Cardiffu prilož- nost spoznati 71 letnega gospoda po imenu Dik Koene. Gospod Koene, mojster juda 1. dan, je oseba z Downovim sindromom. SPORT KOT ODGOVOR ; 5^ NA FRUSTRACIJE ^ Ljudje v določenih frustracijskih situacijah reagi- ramo z obrambnimi mehanizmi. Ti so seveda zelo različni in so lahko konstruktiven odgovor na dano situacijo. Odgovor na frustracijsko situacijo pa je lahko tudi nekonstruktiven. Tako se lahko moč posameznikove stigme (Goffman 1991) po- večuje, niža pa se posameznikova samopodoba. Musek (1982: 282-286) poudarja, da so obramb- ni mehanizmi včasih zavesten, še pogosteje pa nezaveden poskus delne, kompromisne rešitve frustracijske situacije ali konfHkta. Obrambni mehanizmi so poskus, da bi nekako zadovoljili potlačeno težnjo, hkrati s tem pa tudi odstranili čustveno napetost, ki jo ta težnja vzbuja (npr. tesnobo, strah, krivdo ...). Moje izkušnje kažejo, da je lahko šport kot redna dejavnost dobro sredstvo, ki zmanjšuje koHčino frustracij oseb s posebnimi potrebami. Toda v družbi velja, da športna aktivnost »nekako ni primerna« za to populacijo. Torej je ukvarjanje s športom z vidika obrambnih mehanizmov nekakšna nadkompenzacija. Oseba, ki je v dolo- čeni življenjski situaciji frustrirana, odgovori na ravno tistem področju (primer je Esadova zgodba, gl. spodaj ). Če na Esadovo zgodbo gledamo s stališča logoterapije, ne moremo mimo pojma kljubovalne moči duha. Viktor E. Erankl (1994: 156) opisuje pojem kljubovalne moči duha kot človekovo zmožnost, da do določene stopnje kljubuje udarcem svoje materialne, biološke, psihične ali socialne usode, ko do njih zavzema staHšča ali se nanje odziva na višji ravni, kakor zahtevajo okoliščine. To je izvirno človeška zmožnost, edinstvena v živem svetu, ki temelji na svobodi duha. Je bistvena zmožnost človekovega duha. Zato obstaja do zadnjega diha, torej tudi v brez- izhodnih položajih. Ta zmožnost s svojim poja- vom dokazuje, da človek ni nikoli povsem odvisen od svojih življenjskih razmer in je vedno zmožen sooblikovati svojo usodo. S tega vidika je zanimiv fenomen Lancea Armstronga, zmagovalca kolesarske dirke po Franciji. Še zlasti po tem, da je na tritedenski zelo naporni dirki letos zmagal že tretjič zapored. Stvar je zanimiva predvsem zaradi tega, ker je premagal raka: . : . . ^.n.; ^ = . ; ž. Mislil sem, da bom umrl ... Zelo sem se pre- ■ strašil, ko so mi zdravniki povedaH resnico! ' Povedali so mi tudi, da je možnost ozdravitve ' velika, če se odkrije v zgodnji fazi, toda jaz S" sem bil daleč od zgodnje faze. Bruhal sem vedra krvi in vsi so dvignili roke od mene. Kemoterapija na kemoterapijo, to je bilo moje življenje. Zdravniki so rekli, da je bil moj primer med najtežjimi, ki so jih kdajkoli zdra- vili. Toda nisem se predal! (Bertičevič 1999: -h 24.) i а-г':- Podobne vrnitve je doživelo več znanih in tudi anonimnih športnikov. Tudi olimpijska prvakinja 256 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI V teku na 100 metrov z ovirami iz Atlante Ljud- mila Enqist. ŠPORT V KONTEKSTU SOCIALNEGA KULTURNEGA DELA Pustite mi zmagati! Če ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu! Specialno-olimpijska prisega S pojmom socialnega kulturnega dela sem se srečal v 4. letniku študija na Visoki šoli za socialno delo. Že takoj po predavanju in ko sem prebral prve članke s tega področja, sem si dejal, »da je to to«. Za delo, ki ga opravljam, sem v predmetu Socialno kulturno delo našel teoretsko ozadje. Socialno kulturno delo najpreprosteje definiramo kot uporabo ustvarjalnih tehnik v procesu sveto- valnega dela (Poštrak 1996: 408). Socialno kul- turno delo si lahko enostavneje predstavljamo kot trikotnik med teorijo, metodami oz. tehnikami in praktično dejavnostjo. Ko Lea Sugman Bohinc govori o socialnem kulturnem delu, govori o tem, kako organizirati in voditi socialne kulturne dejavnosti z namenom sproščanja in aktiviranja psihosocialnih doživ- ljajskih situacij ter omogočanja varnega psiho- socialnega prostora. Pri socialnem kulturnem delu gre po mojem mnenju za fenomen, da z ustvarjalno dejavnostjo ustvarimo pogoje oziroma dosežemo napredek določene osebe, skupine ali skupnosti. Çocialno kulturno delo je tudi iskanje možno- sti komunikacije v vseh njenih razsežnostih, besednih in nebesednih, vsebinskih in odnosnih, simetričnih in komplementarnih, vzročnih in nevzročnih, zavestnih in nezavednih (Sugman Bohinc 1994: 317-323). Tako se spominjam primerov v skupini mladih za zdravo življenje, ko smo voditelji veliko problemov, ki so nam jih posamezniki zaupali, veliko bolje rešili kar med dejavnostjo v naravi (dolg tek, pohod ...). Na srečanjih, ko smo se o določenem problemu veliko pogovarjali, pa smo se »mučili« ure in ure. Mislim, da gre v tem primeru, ki sem jih tudi sam večkrat doživel, za fenomen »obojne odprtosti« na več področjih (telesnih in duševnih). Pretok, sprejemanje in podajanje misli je kratko malo lažje in manj obremenjeno. V kontekstu socialnega kulturnega dela bi lahko rekli, da gre za obojestransko ustvarjalnost. Pri socialnem delavcu (športnem pedagogu) v iskanju (uporabi) večje možnosti rešitev (tehnik), pri klientu pa v prepoznavanju lastne vrednosti in moči ter izboljšanju samopodobe. Če s to mislijo povežem vzporednice s svojim delom in populacijo, ki je v družbi margina- lizirana in označena, lahko z neko (socialno kul- turno) akcijo dosežemo učinek, ki to označenost zmanjšujejo ali brišejo Vsekakor je športno polje prostor, kjer se kaže moč posameznika ali skupine. Že sama športna dejavnost je sredstvo komunikacije med udeležen- ci in opazovalci. In športni dosežek opredeljuje mesto posameznika v d-ružbi. Če je oseba s po- sebnimi potrebami sposobna preseči, kar se »v družbi pričakuje« od nje, ji to preseganje v tej isti družbi daje nov položaj. Če vzamem to misel kot cilj, h kateremu je treba težiti, je moja naloga, da začnem hoditi po poti do tega cilja. Kot poudarja Sugman Bohinc (1994: 318), v socialnem kulturnem delu rezultat ni tako po- memben, pomemben je proces, v katerega je posameznik vključen. Pomembna so doživetja, stanja, vloge posameznika v situacijah, v katere ga postavlja proces socialnega kulturnega dela. To so stanja, ko posameznik doživlja uspehe, vzpone in padce. Take izkušnje sem bil deležen med sodelovanjem v klubu zdravljenih alkoho- likov Viharnik Piran, kjer sem se aktivno izobra- ževal dve leti. Imel sem priložnost videti ljudi, pare, družine, ki so se dotaknili dna v svojem živ- ljenju. Družina pred razpadom, otroci odtujeni, posamezniki pa pred fizičnim propadom. Ko so ti ljudje sprejeli program, ki vsebuje veliko različnih socialno kulturnih tehnik, se je začel skokovit dvig na vseh področjih življenja. Prav neverjetno je, kakšen pospešek je bil za posamez- nika fanatično sprejetje neke dejavnosti (teka, planinarjenja, branja ...) za dvig v boljše življenje. Če se na opisan primer navežem še s teoret- skega stališča, je ta še en dokaz o interdisciplinar- nosti uporabe ustvarjalnih tehnik v ustvarjalnem procesu. V tem smislu so po mojem mnenju zelo produktivne sodobne tendence, ki poskušajo z interdisciplinarnega vidika ujeti vsaj del večpla- stnosti našega bivanja. In to ne z vidika uporabe posameznih spoznanj iz različnih znanstvenih disciplin, temveč s hkratnim upoštevanjem le teh 257 TOMO DADIC in S preseganjem, njihovim stapljanjem (Poštrak 1996: 408). S to mislijo se nekako vračam k temeljem, iz katerih izhajam, namreč, da je človek večplastno bitje, ki deluje na več ravneh. Oseba s posebnimi potrebami pa seveda v športu ne komunicira samo s svojo okolico, ampak se cel kup procesov dogaja med udeleženci igre in v vsakem posamezniku. Ko prebujamo ustvarjalnost v sebi, jo prebudimo tudi v svojih uporabnikih, ki s tem aktivirajo skrite potenciale, ki so jih prej malo ali jih niso sploh nikoli aktivirah. r - % ZAČETEK NOGOMETNE LIGE SPECIALNE OLIMPIADE SLOVENIJE , Ko smo v naši ustanovi pred desetimi leti vpeljaH trening nogometa, smo doživeli v okoHci začu- denje in tudi posmeh. Prva zgodovinska tekma je bila odigrana 27. maja 1992 v Strunjanu med ekipama Obalnih DPP in ekipo VDC Tončke Hočevar. Končala se je z rezultatom 1:1 in brez gledalcev. Na tekmi sem bil v vlogi voznika kom- bija, trenerja, sodnika, fizioterapevta, ekonoma saj tudi moji sodelavci niso kazali posebnega zanimanja. Ko danes gledam na to z nekajletne distance, je stvar smešna. Danes je vsaka domača tekma svojevrsten praznik. Dvorane, kjer tekme potekajo, so polne prijateljev, sorodnikov in ostalih navijačev. Naši nogometaši so udeleženci največjih svetovnih prireditev. Sodelovali so na raznih evropskih in svetovnih turnirjih (npr. Bratislava, Neapelj, Groningen, New Haven). Povzemam razmišljanja Matjaža Bariča ( 1998: 28) ob njegovih začetkih treniranja nogometa: *, Sprva je bilo potrebno res veliko truda, kajti nekateri igralci so se prvič srečali z nogometno žogo ter igriščem in niso vedeli, da črta pome- ni omejitev igrišča, da sodnikov žvižg pomeni prekinitev igre, da je potrebno pri prekršku postaviti »živi zid« in da je končni cilj igre potisniti žogo v nasprotnikov in ne v svoj gol. Naučiti jih je bilo potrebno osnovnih nogomet- nih pravil, upoštevanja sodnika in njegovih znakov, biti pozoren na nasprotnika in soigraL ce, komunicirati s soigralcem in trenerjem ... Toda to so le osnovne stvari, s katerimi smo se vsi srečevali in so z oddaljenosti desetih let simpatične in humorne. Sama nogometna igra v kontekstu socialnega dela niti ni tako pomembna. Pomembnejši so procesi, ki to dejavnost spremlja- jo. Po desetih letih se še vedno učimo prenašati poraze. Ampak to je življenje! Po desetih letih se še vedno veselimo vsake zmage, kot da je prva. In tudi to je življenje! Vesehmo se treningov in potovanj, tekem ... In še vedno smo zaskrbljeni, ko dobi Darko med tekmo epileptični napad. Že dostikrat so nam naši nadrejeni in sodelavci rekli, da bi bilo mogoče boljše, če bi nehaH igrati nogomet. Tudi ko smo komaj sestavili ekipo, pre- polovljeno zaradi poškodb, se to ni zgodilo. V vseh teh letih je trening nogometa postal že tako samoumevna stvar, da so se tudi »nejeverni To- maži« sprijazniH s tem. Za ilustracijo navajam izseke intervjujev naših nogometašev ob vprašanju, kaj jim pomeni no- gomet: , : .. „> ., ■ Jože: »Ko sem začel trenirati nogomet, nisem vedel, kakšna so pravila in kako se igra. Mislil sem, da je treba vedno samo teči za žogo. Želim si, da bi kdaj v bodočnosti dobil kakšen pokal.« Darko: »Nogomet mi pomeni najboljšo dru- žbo. Od nekdaj mi je ta šport največje veselje. V tej igri sta veselje in strah. Večkrat dobim tudi epileptični napad. Naenkrat obstanem in se mi v levem očesu prikaže majhna lučka. V tem momentu se ne spomnim več ničesar. Po- zneje vidim svoje trenerje in prijatelje, ki me držijo. Po tem sem malo utrujen, a večkrat si : želim, da bi šel takoj igrat. Upam, da bodo napadi nehali in takrat bom lahko več pomagal ekipi.« i Drago: »Kot kapetan naše ekipe sem bil v za- četku, ko smo dobili gol, zelo jezen. Zdaj sem spoznal, da moram to prenašati športno. Več- rt; krat treniram tudi sam. Nogomet mi pomeni fr. zdravje.« Boris: »Jaz sem golman. Letos sem branil za iii Slovenijo. Bili smo Italiji, v Neaplu. Bilo je lepo, saj sem spoznal ljudi iz cele Evrope, ki so govorili drugačen jezik, a sem jih vseeno razumel« Miha: »Počutim se pomembnega, ko prijate- ljem pripovedujem, kje vse sem že bil z nogo- metno ekipo. Močno si želim, da bi enkrat v živo videl, kako igra Milan.« Tem izjavam uporabnikov ni kaj dodajati in 258 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI SO same po sebi zadosti zgovorne. Kažejo, kako velik pomen in kako močno »orodje« je lahko šport pri delu z osebami s posebnimi potrebami. Kar se mi zdi v kontekstu tega poglavja zelo po- membno, je to, da osebe s posebnimi potrebami nastopajo v vlogi športnikov. Šport jim pomeni priznanje, da dejansko so športniki - torej niso drugačni. Po drugi strani pa je to dejstvo priznanje športu in daje še en dokaz o njegovi pomembnosti v družbi. Uporabnikom pa tako daje obilo prilo- žnosti, da porušijo zidove, ki jim jih je zgradila in jih za njimi marginalizirala okolica. SPORT KOT POZITIVNA ODVISNOST IN OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI Danes, ko živimo v času, ki hiti skupaj z nami z neverjetno hitrostjo, in ko so zahteve okolja do nas neizprosne, se rado dogaja, da tempu pre- prosto ne moremo več slediti. Življenje zahteva od nas napore, ki jim nismo kos. Danes je tudi »moderno« govoriti o raznih vrstah odvisnosti oziroma so te sestavni del bega iz realnega živ- ljenja. Sam sem se pričel za časa svojega sodelovanja v klubu zdravljenih alkoholikov Viharnik, ki deluje po socialnoandragoški metodi in ga vodi terapevt Tone Kladnik, ukvarjati s tekom. Sprva so bile razdalje, ki sem jih uspel premagati, zelo kratke in so bile zame velik napor. V tem početju nisem užival. Pozneje, po nekaj letih treninga, pa sem začel doživljati čudne občutke, ki si jih nisem znal predstavljati. Ne samo, da brez teka eno- stavno nisem mogel več zdržati, temveč sem med njim reševal skoraj vse probleme oziroma naloge, ki mi jih je postavljalo življenje. Nekako v tistem času sem čisto po naključju prišel do skript avtorja kontrolne teorije Williama Glasserja Pozitivna od- visnost. Avtor opisuje pojem pozitivne odvisnosti, ki jo je sposoben doseči vsakdo, če se dlje časa ukvarja s kakšno aktivnostjo. Avtor pravi (Classer 1994: 224-225): Ko sem leta 1976 opravljal raziskavo za svojo knjigo Pozitivna odvisnost, sem spoznal, da se skriva v nas velik vir potencialne moči — naučiti se moramo le, kako jo vklopiti. Tak redni užitek, ki lahko postane odvisnost, je enak užitku, ki ga doživite, ko vaš kreativni proces nenadoma postane dostopen; to se dogaja, kadar ste sproščeni in imate kontrolo. Treba pa je ločiti pozitivno odvisnega tekača od tekača, ki se tekmovalno ukvarja z tekom. Medtem ko prvi o tem sploh ne govori, drugi govori samo o tem. Ce povežem zgornje razmišljanje s temo, ki jo obravnava ta zapis, lahko rečem, da je pozitivna odvisnost tisto, kar si sam predstavljam kot ideal, ki naj bi ga oseba (športnik) s posebnimi potre- bami dosegla. Seveda so pomembni tudi športni dosežki, ki dvigajo samozavest in krepijo pozitiv- no samopodobo posameznega športnika. Gleda- no dolgoročno in s ciljem ter poslanstvom, ki ga ima po mojem prepričanju šport za vsakega po- sameznika, je ravno pozitivna odvisnost tista, ki mi je vodilo. Pri svojem delu se trudim, da z upo- rabniki dosežem tak tempo športnih aktivnosti, da postanejo samoumevne. Skratka, da se aktiv- nosti ne izvajajo kampanjsko in neredno. Le tako lahko dobi šport (in tudi vsaka druga aktivnost) svoj pravi smisel in mesto pri vsaki osebi s po- sebnimi potrebami. Zato mora biti vzrok, da trening posameznega športa odpade, res tehten. Sicer začne aktivnost izgubljati pomen. SPORT KOT SREDSTVO DESTIGMATIZACIJE, INTEGRACIJE -S IN NORMALIZACIJE OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI Zanimivo organizacijsko strukturo sem srečal na seminarju, ki smo se ga trenerji juda za osebe s posebnimi potrebami udeležili lani septembra v Cardiffu. Welsh Integrated Sports Plan (WISP) je organizacija v Walesu, ki je bila ustanovljena leta 1988 z namenom, da vzpostavi in vzdržuje mrežo integriranih športnih sekcij in klubov, ki bi omo- gočali udejstvovanje osebam s posebnimi potre- bami v različnih športih. Zadnjih šest let potekajo aktivnosti v naslednjih športih: judo, košarka, no- gomet, sabljanje, dviganje uteži in rugby. Organi- zacijsko so aktivnosti vezane na obstoječo infra- strukturo in strokovni kader v klubih, kjer gojijo te športe. Športniki, ki trenirajo v teh klubih, pri- hajajo na treninge integriranih sekcij in trenirajo skupaj z osebami s posebnimi potrebami. Skupaj z The Welsh Judo Association so ustanoviH inte- grirane judo sekcije v mestih Wrexham, Cardiff, Pontardulais, BridgenL Carmarthen in Brecon. Delovanje organizacije WISP temelji na tehle izhodiščih: 259 TOMO DADIČ • Osebe s posebnimi potrebami niso le spo- sobne sodelovati v športu, oz. fizičnih aktivnostih, nekatere med njimi lahko postanejo v športu, ki so ga izbrale, celo zelo dobre. • Osebe s posebnimi potrebami morajo imeti pravico izbrati šport, ki ga bodo gojile, v najširšem smislu svojih sposobnosti, kot tekmovalci, rekrea- tivci, pomočniki, administratorji ali uradne osebe. • Športna aktivnost oseb s posebnimi potre- bami ne sme biti razumljena ozko kot terapevtska dejavnost, temveč v smislu vseh prednosti, ki jih prinaša šport, in sicer vzpostavljanja socialnih kontaktov, zdravja, zabave, priložnosti za poto- vanja, osebne afirmacije. • Za nekatere skupine oseb ali posameznike s posebnimi potrebami je pomembno, da trenirajo na začetku v ločenih sekcijah. Mogoče se bo taka skupina ali posameznik šele pozneje želela vklju- čiti v integrirano sekcijo. Zanimiva je izkušnja kolega nogometnega trenerja Matjaža Bariča s seminarja, ki se ga je udeležil v Monaku. Med odmorom je »pohvalil« nekaj kolegov iz Londona in Barcelone, ki so bili oblečeni v trenirke s simboli klubov Chelsea in Barcelone. Začudeno so ga pogledali in mu odgo- vorili, da so iz teh klubov! Vsi veliki evropski klubi imajo ekipe in posebej zaposlene trenerje za populacijo oseb s posebnimi potrebami! MALI MARATON ESADA Esad je 37-letni uporabnik s cerebralno paralizo, zaposlen v obalnem VDC. V življenju je bil poleg ostalih aktivnosti tudi član skupine mladih za zdravo življenje. Še posebej aktiven je bil kot član tekaške sekcije. Tedensko se je udeleževal teka- ških treningov in s skupino tudi vseh rekreativnih tekov doma in v tujini. Kljub svoji težavi (močni spastičnosti), ki ga je ovirala že pri hoji, je bila želja po sodelovanju na tekaških prireditvah veli- ka. Na začetku se je s skupino mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose udeleževal rekreativnih tekov v sosednji Italiji. Dogajajo se domala vsak vikend pomladi in jeseni. Prireditve so zelo množično obiskane in potekajo na progah, dolgih od 7 do 10 km. Po kakšnem letu treningov sva se odločila, da poskušava skupaj preteči maU maraton na teku Treh src v Radencih. Intenzivnej- še priprave so stekle kakšne tri mesece pred prireditvijo, ko sva tekla trikrat tedensko. Tako je Esad kakšen mesec pred tekmovanjem že z lahkoto pretekel 10 kilometrov. V nadaljevanju citiram nekaj stavkov iz dnevnika in utrinkov, ki sem jih zapisal o tem dogodku: Na dan tekmovanja je bila v Radencih nezno- sna vročina. Bolj ko se je bližal start, bolj vroče in soparno je postajalo. Na startu se je drenjala velika množica in vsi smo že komaj čakali na pok straterjeve puške (tak je običaj na tem te- ku). Množica tekačev se je vsula na progo. Čeprav sem sodeloval že na veliko tekih, tudi daljših od maratona, pa me še nikoli ni bilo tako strah. Pa ne zase, ampak za Esada! Vse- skozi mu poskušam govoriti, naj zmanjša tem- po, saj je pot dolga in naju uvrstitev ne zanima. Težko! Vročina in sopara se stopnjujeta. Opazujem Esada in se sprašujem, aH je dobro, da sem se pustil prepričati, da se poda- va na to pot. Šele zdaj sem pravzaprav začel razmišljati o odgovornosti, ki sem jo prevzel nase. Esad dobro napreduje. Že sva na mejnem prehodu v Radgoni. Opazujem Esada, ki mi potarna o težavah v želodcu. Ustavi se in začne bruhati. Kaj zdaj? Se ustaviva? Ob naju je rešilec in zdravnik, ki sprašuje, ali naj naju pobere v rešilni avto. Moji dvomi se vse bolj večajo. Nekako greva naprej, a Esad ponovno bruha. Zopet se ponovi ista zgodba, le zdravnik mi da s pogledom vedeti, da bom posledice nosil sam. Esad se ne da. Čeprav še vedno bruha, pravi, da bova nada- ljevala. Nekako se premakneva naprej. Čaka naju še pol poti. Vseskozi sprašujem Esada, kako gre. Vidim ga, da čuti, da bo šlo. Vseskozi napol glasno ponavlja, kako bo vsem pokazal, da je tega sposoben. Cilja ni in ni videti, pa še ta rešilni avto je za nama ... Končno se počasi približava cilju in v daljavi se je slišal glas napovedovalca. Tečeva =; že zadnji kilometer in Esada čutim, da čuti svojo zmago. Še zadnjih 200 metrov pred cil- jem. Publika navdušeno spodbuja Esada in mu ploska. Neverjeten občutek, še danes po toli- kem času se naježim ob misli na to doživetje. Esad se obrne in me hoče prehiteti, kar tudi stori. Čeprav jih še danes poslušam, da me je premagal na maratonu in se delam, da me to »jezi«, mu to privoščim, pa čeprav me je premagal v Radencih. Esad je bil brez dvoma boljši! PS. Za bruhanje je bil kriv zrezek, ki ga je Esad na skrivaj pojedel pri kosilu!?! 260 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI pregled rezultatov raziskav o vplivu športa na področju oseb s posebnimi potrebami Osebe s posebnimi potrebami so i<:ot posebna si<:u- pina prebivalstva zanimiv subjekt raziskovanja. Kar nekaj raziskav je bilo v svetu in pri nas nare- jenih tudi o vplivu športa na to populacijo. Žal je pri nas to na področju oseb z zmerno in težjo motnjo v telesnem in duševnem razvoju praktično neraziskano. Sam vidim razlog v tem, da traja sistematično ukvarjanje s športom pri nas šele kakšno desetletje (gibanje specialne olimpiade). Vsekakor pa lahko potegnemo neke vzporednice v določenih pokazateljih raziskav, ki obravnavajo problematiko drugih oseb s posebnimi potrebami. Seveda jih ne smemo posploševati, saj ima vsaka skupina svoje posebnosti. Lahko pa najdemo vsem skupni imenovalec, da je šport pomemben dejavnik v življenju oseb s posebnimi potrebami. Berčič (1983; 1996) je s sodelavci dokazal, da šport in športna rekreacija pozitivno vpHvata na osebe z telesno prizadetostjo v vseh človekovih dimenzijah in stopnjah rehabilitacije. Ob celost- nem tretmanu ima šport oziroma športna rekrea- cija pomembne funkcije v različnih stopnjah rehabilitacije. Berčič, Tušak, Karpljuk (1999) so v raziskavi Šport v funkciji zdravja odvisnikov na primeru skupine odvisnikov dokazali, da »so se bistveno izboljšale nekatere funkcionalne sposobnosti odvisnikov (splošna vzdržljivost, hitrostna vzdr- žljivost ...)«. V psihološkem delu raziskave so ugo- tovih, da ni pomembnih razlik med eksperimental- no in kontrolno skupino (ki jih sicer tudi pred začetkom raziskave ni bilo) pri samopodobi. Sta- tistično pomembna razlika je bila ugotovljena pri razdražljivosti, ki je bila glede na začetno stanje v ES večja. Zaradi relativne težavnosti proble- matike zasvojenosti ter posledično eksperimenta, bi lahko zanesljivejše rezultate dobili po daljšem obdobju kot je eksperiment trajal. Guttman (1976, cit. po Neuman 1984: 124- 125) je dokazal, da se s pravilno izbrano športno- rekreativno dejavnostjo izboljšajo človekove fiziološke funkcije in da je lahko šport odHčno sredstvo za vzdrževanje kardiopulmonarnih funk- cij in za ohranjanje zdravja in telesne vzdržljivosti. Guttman in Mehra (1973, cit. po Neuman 1984: 125) sta posebej poudarila vrednost lokostrelstva, ki je poleg šaha skoraj edini šport (strelstvo?), kjer lahko prizadeti človek s paraplegijo povsem enakovredno tekmuje z neprizadetimi. V razHčnih raziskavah se je pokazalo, da so v bistvu razvojne zakonitosti in vzorci gibanja populacije oseb s posebnimi potrebami, z izjemo oseb z Downovim sindromom, enaki kot pri ostaH populaciji, le da osebe s posebnimi potrebami pri tem zaostajajo. Višja kot je kronološka starost oseb s posebnimi potrebami, večje postajajo razlike med populacijama. Velja tudi, da je deficit gibanja čim večji, čim težja je oblika motnje. Za omenjeno populacijo velja, da je pri razvoju po- trebna spodbuda, ni samoiniciative, ni samoko- rekcije dejavnosti. Otroci ne čutijo želje po po- navljanju, hitro se navehčajo aktivnosti, učenje je mehansko. J. E. Kane in }. Oliver (1972: 266-294) povze- mata rezultate raziskav, opravljenih v ZDA. Razni avtorji so raziskovali osebe s posebnimi potre- bami in povezave med telesno rastjo, intelektual- nim razvojem, čustvenim in socialnim razvojem in športom. Osebe s posebnimi potrebami imajo težave pri motoričnem učenju. Te težave se kažejo v na- slednjih oblikah: • porabijo veliko časa, da osvojijo in utrdijo veščino; čim bolj kompleksna je veščina, težje jo osvojijo, • pri učenju novih veščin se pojavlja veliko odvečnih gibov, ki so dlje časa prisotni in jih je težko odpraviti, • pojavlja se tudi hiper- in hipoaktivnost muskulature, • napačno obremenjujejo mišice, • za izvedbo aktivnosti potrebujejo veliko prostora, • imajo znižano stopnjo fleksibilnosti, • pri dejavnostih, ki zahtevajo koordinacijo, se kaže rigidnost, • porabijo veliko več energije, kot je zahteva posamezna aktivnost. Walker (1950) je v raziskavi pokazal, da se mnogi otroci, pri katerih je prizadetost bolj izra- žena, nikoH ne igrajo, kar je veljalo za normalen pojav. Walker (1958) dodaja, da se lahko ob pri- merni spodbudi in ustvarjanju primernih pogojev igrajo enako kakor ostali otroci iste starosti. Salvin je v nadaljevanju raziskave dodajal izkušnje iz taborov, ki jih je organiziral za težje prizadete osebe. To populacijo je treba igre naučiti. Capo- bianco in Cole ( 1960) sta v raziskavi o sodelova- nju oseb s posebnimi potrebami v igri ugotovila, da so se osebe z manjšo prizadetostjo bolj 2611 TOMO DADIČ vključevale v igro kakor osebe, pri katerih je bila prizadetost bolj izražena. Glede na omenjene trditve lahko dodam, da bolj intenzivno kot se osebe s posebnimi potre- bami udeležujejo igre oziroma športnih aktivno- sti, večje so pridobljene izkušnje, telesne spo- sobnosti (moč, vzdržljivost, spretnosti...), kar bo samo po sebi vplivalo na kvaliteto igre v določeni skupini. Če je skupina v igri koga zavračala zaradi »pomanjkljivih« zmožnosti, ga bo bolje spreje- mala, ko si jih bo z več ponavljanji pridobil. To pa je tudi dokaz, da je telesna aktivnost (igra) še kako pomemben dejavnik v razvoju vsakogar, tudi osebe s posebnimi potrebami. Če sprejmemo mi- sel, da osebe s posebnimi potrebami niso sposob- ne za športno dejavnost, če so v šolskem procesu oproščene telesne aktivnosti (da se ne bi še »bolj poškodovale«), jim s tem naredimo medvedjo uslugo. Ne le, da bodo s tem slabele njihove fizič- ne sposobnosti, izgubljali bodo na vseh področjih življenja in »normalna« okolica jih bo še bolj stigmatizirala. Dykens in Cohen ( 1996) sta preučevala učinek specialne olimpiade na socializacijo oseb s poseb- nimi potrebami. Navajam pomembnejše ugo- tovitve raziskave, opravljene v ZDA, v prevodu Branke lurišič (1996: 6-7). Specialna olimpiada ima že dolgoletno tra- dicijo in pomen v življenju oseb s posebnimi potre- bami in ekspanziji ni videti konca, tako v večanju števila držav članic in s tem seveda športnikov kakor tudi v večanju kakovosti dela in tekmovanj, prisotnosti medijev, znanih osebnosti in kvalitete dela. Avtorja sta raziskovala učinke specialne olim- piade na socializacijo oseb z duševno prizade- tostjo. Opravljene so bile tri študije. Prva se je osredotočila na povezavo socialne ustreznosti, prilagodljivosti in samopodobe v od- nosu na čas vključenosti v specialno olimpiado. Druga je bila usmerjena v ugotavljanje različnosti športnikov z duševno prizadetostjo (moštvo ekipe ZDA) in kontrolno skupino oseb, ki ni bila v specialni olimpiadi. Tretja študija pa je ugotavljala razlike pri športnikih v času pred svetovnimi igrami specialne olimpiade in štiri mesece po njih. Avtorja ugotovita tole: Kljub temu da je pričujoča raziskava prelimi- narna, kažejo rezultati na nekaj obetavnih po- vezav med olimpiado in socialno ustreznostjo. Prva študija kaže, da je bila v primerjavi s starostjo in inteligenčnim kvocientom dolžina časa vključitve v specialno olimpiado najpo- membnejši kazalnik socializacije. Dolžina vključitve je ostala pomemben kazalnik tudi, ko smo nadzorovali učinek starosti. Ta odnos smo zasledili tako na področju dejavnosti kot na področju socializacije po priročniku za ocenjevanje vedenja otrok (Aschenbach), kar kaže na to, da je bil čas vključitve v specialno olimpiado povezan s številom dejavnosti, ko- njičkov, služb, hišnimi opravili, klubi, prijatelji, tako kot tudi s točkami visoke kakovosti na teh področjih. Druga študija je pokazala, da so športniki moštva ZDA dosegli višje število točk socialne ustreznosti kot posamezniki iz kontrolne sku- pine na obeh področjih Priročnika za ocenje- vanje otrokovega vedenja. Te ugotovitve so bile potrjene tudi, ko smo športne dejavnosti izklju- čili iz prejšnjih prednosti na področju analize dejavnosti pri moštvu ZDA. Ne samo, da so bih dosežki moštva ZDA na področju sociali- zacije višji v primerjavi s kontrolno skupino, bili so tudi sorazmerni s tistimi, ki smo jih do- bili po Priročniku za ocenjevanje otrokovega vedenja v normativni skupini. Moštvo ZDA je bilo izenačeno z normativnim vzorcem na področju dejavnosti in približno za točko pod normativom na področju socializacije. Tretja študija je pokazala, da so rezultati moštva ZDA na področju ocenjevanja otroko- vega vedenja ostali višji tudi po štirih mesecih. To dokazuje, da ti rezultati niso bih umetno povišani zaradi predhodnega predtekmoval- nega pojava, temveč so bili pričakovani. Iz- boljšanje socialne ustreznosti ni bilo povezano s samimi svetovnimi igrami, temveč bolj odse- va skupni učinek daljše nepretrgane športne aktivnosti. Mogoče je izboljšanje socialne ustreznosti povezano z vztrajno podporo in s spodbudami trenerjev ali družin. Socialno področje je prav tako lahko povezano s pogo- stimi uspehi, ki oblikujejo jedro tega progra- ma, ali pa tudi s športnikovim predvidenim in načrtovanim užitkom in zabavi pri športnih dejavnostih in pri druženju z drugimi ljudmi. Povezave med specialno olimpiado, prilagoje- nim vedenjem in pozitivno samopodobo niso bile konsistentne v vseh treh študijah. Vsekakor pa je prva raziskava pokazala, da je prilagojeno vede- nje bolj povezano z inteligenčnim kvocientom kot 262 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI pa s Časom sodelovanja v programu. Več pomembnih trendov je potrdilo in po- globilo poprejšnje raziskave o vplivu specialne olimpiade na samopodobo. Še zlasti druga študija dokazuje, da so športniki moštva ZDA našteli veli- ko več pozitivnih trditev o sebi v primerjavi s kon- trolno skupino. Te razlike so bile največje na oseb- nem področju in na področju dejavnosti, kar kaže, da se učinek programa pozna širše od športnega področja. V tretji študiji so ostali rezultati pozi- tivne samopodobe pri športnikih moštva ZDA stabilni tudi več kakor štiri mesece. Stabilnost in zaznavanje samega sebe potrjuje dejstvo, da te razlike niso posledica razpoloženja pred samimi svetovnimi igrami. Podatki o samopodobi športnikov so se ujema- li s socialno ustreznostjo, ki so jo navajali starši. To je bila povsem nepredvidena oziroma nepriča- kovana ugotovitev staršev. Primerjava rezultatov na štirih področjih nedokončanih stavkov pred in po svetovnih igrah je pokazala predviden od- klon na področju zmage, poleg tega pa tudi na pomembno izboljšanje dosežkov na dveh podro- čjih, ki odsevata socialno ustreznost, področju neodvisnosti (živeti na svojem, imeti avto ...) in osebnih ciljev (naučiti se voziti s kolesom, plesati, šivati...). Ti podatki kažejo, da športniki specialne olimpiade sami veUko razmišljajo o izboljšanju svoje socialne ustreznosti tudi na številnih ne- športnih področjih. raziskava o kvaliteti življenja in vplivu športa nanjo v obalnem varstveno delovnem centru - kvalitativna analiza PROBLEM IN HIPOTEZE í Z raziskavo sem hotel ugotoviti, ali je športna dejavnost pomemben element v kvaliteti življenja oseb s posebnimi potrebami zaposlenimi v Obal- nih delavnicah za delo pod posebnimi pogoji. Moje hipoteze so bile: 1. hipoteza: Športna dejavnost vpliva na dru- žbeno življenje uporabnika. Ukvarjanje s športom mu veča njegovo prisotnost v družbi, veča število stikov z ljudmi, ki niso uporabniki podobnih storitev. 2. hipoteza: Ukvarjanje s športom uporabniku veča možnost izbire. (Ukvarjanje s športom daje uporabniku več priložnosti za izbiro ljudi, s kate- rimi se bo družil, sodeloval, potoval. Prav tako ima na voljo več krajev, med katerimi se bo od- ločal, in navsezadnje tudi več oblik delovanja in vrst športov.) 3. hipoteza: Ukvarjanje s športom veča upo- rabniku možnosti vpliva in udeležbe. 4. hipoteza: Ukvarjanje s športom daje upo- rabniku veliko možnosti za osebni razvoj. (Šport kot fenomen daje vsakemu človeku nešteto mož- nosti za njegov razvoj na telesnem, duševnem, duhovnem in družbenem področju.) 5. hipoteza: Ukvarjanje s športom daje upo- rabniku veliko priložnosti za sklepanje novih znanstev in prijateljstev. METODA, VRSTA RAZISKAVE, MODEL RAZISKAVE Raziskava je kvalitativna analiza. Sam sem v svoji raziskavi izbral metodo intervjuja. Natančneje bi tip intervjuja opredelil kot nestrukturiran inter- vju, pri katerem sem vseeno v posameznih sklo- pih vprašanj želel dobiti odgovore na točno zastavljena vprašanja. Kot vodilo pri postavljanju vprašanj sem vzel kriterije normalizacije (Brandon 1993). Želel sem dokazati (aH ovreči) hipotezo, da je šport pomem- ben dejavnik samouresničevanja in destigmati- zacije oseb s posebnimi potrebami. Ti kriteriji so po mojem prepričanju odlično orodje za to. ZBIRANJE PODATKOV - IZVEDBA INTRERVJUJEV Intervjuje sem izvedel po predhodni odobritvi uporabnikov in njihovih staršev in po dogovoru o času, ko naj bi jih izvedel. Vsak intervju je potekal v posebnem prostoru, kjer sva imela z intervjuvancem potrebni mir. Pogovore sem po odobritvi uporabnika snemal na kaseto. Približno trajanje pogovorov je bilo (okoli) 20 minut. Dogajalo se je, da je uporabnik »zašel« s teme vprašanja. Največkrat sem uporabniku puščal, da pove svoje razmišljanje do konca, in ga potem z naslednjim vprašanjem »vrnil« na temo pogovora. To sem počel predvsem zaradi večje sproščenosti uporabnika pri pogovoru in s tem večje sponta- nosti in točnosti odgovorov. Intervjuval sem šest uporabnikov Obalnega varstveno delovnega centra, kar je 10% celotne 263 TOMO DADIČ populacije. Enega intervjuja v obdelavi nisem upošteval, ker se starši uporabnika pozneje niso strinjali z uporabo, kljub zagotovilu o popolni anonimnosti. Tako mije za končno analizo ostalo pet in-tervjujev. V raziskavo sem zajel uporabnike, ki se intenzivno vključujejo v športne aktivnosti (Marko, Esad), in uporabnike, ki se športnih aktiv- nosti ne vključujejo v taki meri. Pri tem sem upo- števal tudi dejavnike socialnega statusa oziroma razmer doma, različno preživljanje prostega časa, spol in starost. SPREMENLJIVKE Neodvisne spremenljivke so: • starost • spol • vključenost v »Obalni varstveno delovni center« • socialni status družine Odvisne spremenljivke so: • možnost druženja uporabnika • možnosti izbire uporabnika • vpliv in udeležba uporabnika • osebni razvoj uporabnika • dobri medčloveški odnosi uporabnika z dru- gimi ljudmi MERSKI INSTRUMENT Za merski instrument sem izbral kriterije norma- lizacije Davida in Althee Brandon (1992: 3-17). Osebni vprašalnik za intervju sem oblikoval po sklopih, kakor jih navaja avtor, in si pri vsakem sklopu pripravil še podvprašanja (Dragos, Flaker, Urek 1996: 9-10): a) o druženju: • Je naš poseg v življenje stranke omogočil, da je sedaj bolj prisotna v skupnosti? • V katere prostore ima dostop, v katere ne? • Se giblje v družabnem in kulturnem okolju, ki omogoča druženje z uglednimi člani skupnosti, ali pa je morda še bolj omejena na stike z ljudmi, ki imajo podobne težave kakor ona sama? • Se je njen radij delovanja v družbi povečal ali zmanjšal? • Koliko je prostor dejavnosti povečal ali zma- njšal širjenje stikov z raznolikimi ljudmi? b) o izbiri: • Ima večje možnosti in moč izbiranja? • Lahko v večji meri izbere, kaj bo jedla, pila, oblekla, kje bo živela, kaj bo delala? • Lahko v večji meri izbira prijatelje, ljube- zenske partnerje? • Ima sedaj več sredstev, ki omogočajo izbiro (denar, informacije ...)? • So naši posegi opogumljali osebo? • Smo dopuščali pravico, da se zmoti pri izbiri? • Smo dopustili tveganje, smo spoštovali osebne izbire? c) o vplivu in udeležbi: • Lahko oseba zdaj bolj vpliva na potek svojega življenja? • Lahko bolj odloča o svojem zasebnem življenju? • Odloča o stvareh, ki so zanjo pomembne? • Je vključena v procese odločanja? • So se njene spretnosti sodelovanja v teh procesih povečale? • Kako smo pomagali pri vključevanju v te procese? • Je oseba imela dostop do istih informacij kakor mi sami? d) o osebnem razvoju: • Ima oseba zdaj več družbeno cenjenih vlog? • Je spoštovana kot sosed, sorodnik, delavec? i? • Je član več društev, družb? f; ■ • Ima več znanja, ga lahko uporablja? • Jo imajo ljudje radi in jo spoštujejo? • Se z udeleževanjem teh dejavnosti bolje počuti? e) o dobrih odnosih: Ц • Ima oseba več prijateljev in prijateljic? • Kje dobi podporo, nasvete? i • So odnosi vzajemni, tesni, topli? • S kom gre na kavo, trening, tekmo? • Se je povečalo ali zmanjšalo število odnosov z ljudmi, ki niso plačani za to in nimajo enakih težav? ODNOSNO KODIRANJE KATEGORIJ n Kategorije sem uredil v odnosnem oziroma časov- nem zaporedju: • šport kot sredstvo destigmatizacije, normali- zacije in samouresničevanja • opolnomočanje uporabnika s položajem po- membnosti v športnem klubu • občutek varnosti dvojno stigmatiziranega uporabnika 264 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI • frustriranost z neugodnimi razmerami v okolju • destigmatizacija in normalizacija oseb s po- sebnimi potrebam • dvojna marginalizacija in stigmatizacija • zmanjšana možnost uporabnikov za parti- cipiranje v družbi • zoženost vpliva na institucionalen prostor • marginalizacija uporabnika izven okolja, ki mu ni prilagojeno • druženje, pogojeno s stigmatizacijo • nerealna pričakovanja in nerealen pogled v prihodnost • dober stik s plačanimi strokovnjaki • ali starši spodbujajo samovrednotenje • sramovanje staršev zaradi otrokove drugač- nosti in omejevanje osnovnih potreb • predsodki staršev o sposobnostih oseb s po- sebnimi potrebami • dom kot zaprti oddelek totalitarne institucije • delavnice kot prostori samouresničitve upo- rabnika • dodatna stigmatizacija in institucionalno oženje socialne mreže uporabnikom • možnost izbire le med danimi možnostmi, ki jih ponujajo institucije • vpliv in udeležba uporabnikov omejena le na ozek socialni krog г . q; }= • marginalizacija in večplastna odvisnost upo- rabnikov • omejevanje socialne mreže uporabnikov na ozek družinski krog, ostale uporabnike in plačane strokovnjake. Ko te kategorije povežem znotraj paradigmat- skega modela Glaserja in Straussa (Mesec 1998: 118-128), dobim naslednji model: a) Druženje, pogojeno s stigmatizacijo b) Izbire so mogoče le med danimi možnostmi institucije c) Marginalizacija uporabnika izven okolja, ki mu ni prilagojeno d) Dober stik uporabnikov s plačanimi strokovnjaki e) Predsodki staršev in okolice o sposobnostih oseb s posebnimi potrebami f) Šport kot sredstvo destigmatizacije, normalizacije in samouresničevanja g) Starši spodbujajo samovrednotenje. Zaporedje od (a) do (g) prepoznavam kot od- nosno. Kategorije pri posameznih primerih so bile zelo podobne, tako da izbrane kategorije dejansko predstavljajo vsebino odgovorov vseh petih primerov. Kategoriji (f) in (g) prepoznavam kot možnost nadgradnje dejanske situacije. FORMULIRANJE TEORIJE Raziskava, ki sem jo opravil v Obalnem varstveno delovnem centru, je v veHki meri potrdila, da navedene hipoteze držijo. Če poskusim povedati glavno potrditev v enem stavku, lahko rečem, da ukvarjanje s športom bistveno vpliva na kvaliteto življenja uporabnikov. Seveda ima za uporabnike iz izbranega vzorca športa v življenju različen pomen. Tako je pri nekaterih (E, B) čutiti, da ima športna dejavnost izredno velik pomen v njihovem življenju med tem, ko pri ostalih (K, M, J) tega ni zaznati v veliki meri. Dejstvo je, da si prvi (E, D) želijo sodelovati v športu, pri drugih uporabnikih (K, M, J) pa tega ni čutiti. Športnih aktivnosti se udeležujejo le občasno. Sam razumem šport kot sredstvo, ki lahko v določeni meri vpliva na kakovost življenja uporab- nikov, vendar na zadovoljevanje ostaUh pomem- bnih potreb v življenju nima (pre)veHkega vpliva. Rezultati raziskave so pokazaH, da ima šport veliko vlogo pri podiranju tabujev o tem, česa so uporabniki oziroma osebe s prizadetostjo sposo- bni. Kakor je pokazala raziskava, ima šport veliko vlogo kot sredstvo destigmatizacije, normalizacije in integracije oseb s posebnimi potrebami. To v raziskavi še posebej kažeta primera E in D. Raziskava pokaže, da je kvaliteta življenja zelo odvisna od socialnih razmer, v katerih uporabnik živi. Zavedam se, da je bistveni problem uporab- nikov, aU lahko v življenju dejansko izbirajo med več možnostmi, da sodelujejo v družbenem življenju in sami odločajo o načinu zadovoljevanja svojih potreb. Rezultati kažejo, da so nekateri uporabniki prikrajšani pri najosnovnejših potre- bah. Pomemben podatek v raziskavi je, da imajo uporabniki veliko zaupanje v strokovne delavce. To lahko pomeni, da so strokovnjaki edini, ki so jim pripravljeni prisluhniti. Po drugi strani pa si postavljam vprašanje, ali jim strokovnjaki resnič- no prisluhnemo, ali pa jim prisluhnemo zato, ker smo za to plačani. Raziskava je pokazala tudi to, da je športna aktivnost eden od možnih dejavnikov za krepitev samopodobe (E, D), udeležbo v družbi in boljše možnosti osebnega razvoja. 265 TOMO DADIC SKLEP л Raziskava je del moje diplomske naloge, oprav- ljene na Visoki šoli za socialno delo (Dadič 2000). Čeprav že okoli 10 let delam z uporabniki in sodelujem pri njihovem vključevanju v najrazlič- nejše športne aktivnosti, se teme nikoli nisem lotil s teoretsko-raziskovalnega stališča. Tako je bil to moj prvi poskus osvetlitve te problematike, resda na mikro ravni ustanove, kjer sem zaposlen. Če- prav dvomim, da bi bili rezultati bistveno drugačni v kateri koli drugi podobni ustanovi v Sloveniji. Najbolj množično je gibanje specialne olimpiade Slovenije, v katero so vključeni vsi uporabniki, ki si to želijo. Obalna posebnost je v tem, da se uporabniki vključujejo v skupine mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose in v trening juda. opis športnih deiavnosti, ki potekaio v obalnem varstveno delovnem centru ' f ■ : , SPECIALNA OLIMPIADA i KOT NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI PREDSTAVITEV GIBANJA SPECIALNE OLIMPIADE . Gibanje specialne olimpiade je bilo ustanovljeno na pobudo Eunice Kennedy-Shriver leta 1968 v ZDA in ima svoja načela in pravila. Specialna olimpiada je svetovni program športnega treninga in športnih tekmovanj, ki so namenjeni osebam z motnjami v duševnem raz- voju, ne glede na njihove sposobnosti. Mednarod- ni olimpijski komite je uradno priznal specialno oHmpiado kot enakopravnega partnerja. NALOGE SPECIALNE OLIMPIADE Naloga specialne ohmpiade je zagotavljanje celo- letnega športnega treninga in športnih tekmovanj v različnih olimpijskih športih za razvojno motene osebe, ki so presegle starost 8 let. S tem jim želijo zagotoviti možnost za kontinuiran razvoj telesnih zmogljivosti, razvijanje samozavesti in poguma, dopustiti pridobiti izkušnje veselja in sodelovanja v predajanju, sklepanju prijateljstev, sodelovanju svojih družin z drugimi udeleženci skupnosti specialne olimpiade. FILOZOFIJA SPECIALNE OLIMPIADE Specialna olimpiada je bila ustanovljena na po- dlagi načela, da so osebe z motnjo v duševnem razvoju z ustreznim vodenjem in spodbujanjem sposobne učenja, veselja in uživanja v udeležbi v individualnih in skupinskih športih, ki so prila- gojeni potrebam ljudi, ki imajo določene duševne in telesne motnje. Eno od načel specialne olimpiade je prepri- čanje, da je vztrajni trening, ki vključuje aktivnost za telesno kondicijo, prehrano in zdravje, osnova za razvoj športnih veščin in da je med tistimi, ki imajo enake sposobnosti, tekmovanje najbolj ustrezen način preverjanja teh veščin, merjenja napredka in zagotavljanja spodbude za osebno rast in razvoj. Osebe z motnjo v razvoju lahko imajo od športnih treningov in tekmovanj telesne, mental- ne, socialne in duhovne koristi. Z udeležbo in opazovanjem se družina in širša družba poveže z osebami z motnjo v duševnem razvoju, v okolju, ki temelji na enakosti, spoštovanju in sprejemanju. OPERATIVNA POLITIKA Da bi športniki z motnjo v duševnem razvoju čim bolj uživali v aktivnostih in imeli od njih čim več koristi, deluje specialna olimpiada povsod po svetu v skladu z lastno operativno politiko. Splo- šna pravila specialne olimpiade in uradna športna pravila so sestavljena v skladu s to politiko. Specialna olimpiada mora biti vodena v skladu z vrednotami, ki odražajo povezanost, ne glede na geografske, nacionalne, politično filozofske, spolne, starostne, rasne in verske povezave. Zagotoviti mora enakovredno udeležbo vsa- kemu športniku, ne glede na njegove ekonomske zmožnosti. Na specialni olimpiadi je športnik najpomem- bnejši. Razvoj telesnih, psiholoških, intelektualnih in duhovnih kvalitet udeležencev morajo biti pred kakršnim koli programom specialne ohmpiade. Specialna olimpiada spodbuja vaditelje in družinske člane športnikov in tako tudi športnike specialne olimpiade, da bi dosegli čim višjo raven 266 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI Športnih dosežkov v posameznem športu, in zago- tavlja pogoje, da bi jih dosegli. Obširen, celoleten športni program in trening morata biti dostopna vsakemu športniku special- ne olimpiade pod vodstvom dobro usposoblje- nega trenerja in v skladu z uradnimi športnimi pravih, ki jih je izdala Mednarodna specialna oHmpiada. Vsak športnik, ki tekmuje v določeni športni panogi, mora biti deležen tudi treninga v tej panogi. Trening mora obsegati aktivnosti za telesno kondicijo, prehrano, zdravje. Nacionalni programi morajo zagotoviti minimalne pogoje za potrebe tekmovalcev. Športniki, ki želijo tekmo- vati na mednarodnem tekmovanju, morajo svojo športno panogo trenirati najmanj osem tednov. Vsak spremljajoči program mora vsebovati različne športne dogodke in aktivnosti, ki so pri- merne starosti in sposobnostim vsakega šport- nika. Program lahko vključuje tudi trening in tekmovanje v združenih športih, v katerih osebe z motnjami v duševnem razvoju in osebe brez takih motenj skupaj sodelujejo v ekipah, in pro- gram treninga motoričnih aktivnosti za osebe s težkimi motnjami v duševnem razvoju, ki se ne morejo vključiti v standardne programe treninga in tekmovanja specialne olimpiade. Specialna olimpiada spodbuja kvalificirane športnike, da se vključujejo v šolske programe, v klube in družbene programe, v katerih lahko tre- nirajo in tekmujejo v rednih športnih aktivnostih. Športniki lahko nadaljujejo športne aktivnosti v specialni oHmpiadi aH pa jih zapustijo. Odločitev je stvar športnikov samih. Specialna olimpiada odločno podpira koncept razvoja športnih prireditev za športnike z motnjo v duševnem razvoju v povezavi s prireditvami športnih organizacij, v katere so vključene osebe brez take motnje. Treninge in tekmovanja specialne oHmpiade bi morali izvajati na najvišji (možni) ravni kva- litete organiziranosti, treningov, vodenja prire- ditev, opreme, športnih oblačil, transporta, do- datnih programov itn. Specialna oHmpiada je zasnovana na prepri- čanju, da vsak športnik zasluži zmago in mora imeti med tekmovanjem enake možnosti zanjo. Zato mora biti vsaka športna prireditev v okviru vsake tekmovalne discipline organizirana tako, da ima vsak športnik oziroma moštvo med tekmo- vanjem enake možnosti. To je zagotovljeno s tem, da športnike oziroma moštva razdelimo v tek- movalne skupine glede na dosežke v prejšnjih prireditvah aH ogrevanjih (predtekmovanjih). Specialna olimpiada se trudi obdržati športni duh in ljubezen do sodelovanja v športnih aktiv- nostih. Prepričanje specialne olimpiade je, da bi se moral vsak športnik udeležiti specialnoolimpij- skih aktivnosti do svojega najvišjega potenciala. To pomeni, da mora v skupinskih športih vsak vaditelj paziti, da ima vsak športnik priložnost za udeležbo. Vse igre, tekmovanja in turnirji bi morali ponuditi čim več športov, z oblikami, ki so primerne za športnike različnih sposobnosti. Specialna olimpiada razširja to filozofijo na tre- ningih za vaditelje in uradne predstavnike. Vse igre in tekmovanja specialne oHmpiade na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni odražajo vrednote, standarde, tradicijo, slo- vesnosti in aktivnosti, ki so bili vključeni v antično in so še danes vključeni v moderno olimpijsko gibanje, razširjeno in obogateno tako, da proslavi moralne in duhovne kvalitete oseb z motnjami v duševnem razvoju ter dviguje njihovo dostojan- stvo in samozavest. Treningi in tekmovanja specialne oHmpiade potekajo javno. Pritegniti je treba čim več gledal- cev in medijev, da bi športnikom z motnjo v razvoju omogočiH prikaz njihovih posebnih du- hovnih kvalitet, ki jih razvijajo — pogum, prija- teljstvo in veselje. Specialna olimpiada mora v enem letu ponu- diti vsakemu športniku več priložnosti za udelež- bo na lokalnih tekmovanjih v vsakemu športu, za katerega je zainteresiran. V te aktivnosti bi morah biti vključeni tudi posamezniki ali moštva, s katerimi športnik ne trenira. Poleg tega so v okviru možnosti organizirana tudi območna, re- gionalna, nacionalna in mednarodna tekmovanja in turnirji, s katerimi športniki dobijo še več pri- ložnosti za sodelovanje. Te vrste tekmovanj so odprte za vse športnike in ponujajo širok razpon uveljavljanja veščin na razHčnih ravneh. Namen specialne olimpiade ni trenirati izključ- no elitnih športov, temveč dobro izurjenim šport- nikom različnih sposobnosti, pa tudi elitnim šport- nikom z motnjo v duševnem razvoju zagotoviti trening in tekmovanja. Pri izbiranju športnikov za udeležbo na nelokalni ravni je treba opraviti pravičen izbor. Čeprav je specialna olimpiada v prvi vrsti pro- gram športnega treninga in tekmovanj, lahko za- znamo prizadevanja, da bi ponudili sodelovanje ali pa sodelovali z drugimi in kot sestavni del iger specialne olimpiade omogočili široko paleto 267 TOMO DADIC umetniških, socialnih in kulturnih izkušenj. Vsi programi treningov in tekmovanj specialne olimpiade morajo biti vodeni pod pokrovitelj- stvom organizacije, ki jo je pooblastila Medna- rodna specialna olimpiada. Aktivnosti specialne olimpiade morajo biti organizirane tako, da v največji možni meri vklju- čujejo lokalne prostovoljce, od srednješolcev do starejših občanov, od različnih civilnih do po- slovnih društev, da bi ustvariH čim večje možnosti za razumevanje javnosti in njeno sodelovanje z osebami z motnjo v duševnem razvoju. Družine športnikov specialne olimpiade spod- bujamo, da se čim aktivneje vključijo v programe specialne olimpiade, prisostvujejo treningom njihovih športnikov in pomagajo pri ozaveščanju javnosti, kar je potrebno za boljše razumevanje emocionalnih, telesnih, socialnih in duhovnih potreb oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin. Specialna olimpiada spodbuja družbo, državo in nacionalni športni program, profesionalce in amaterje, da v svoje glavne dogodke vključujejo tudi predstavitev športnikov specialne olimpiade. Specialna olimpiada priznava in spodbuja tudi vlogo in udeležbo drugih organizacij, kakršne so šole, športni klubi, oddelki ustanov, ki skrbijo za osebe z motnjami v duševnem razvoju, in stano- vanjske skupnosti, ki povezujejo športne treninge za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Sprem- ljajoči programi specialne olimpiade bi morali spodbujati tovrstne organizacije in trenirati šport- nike v skladu s pravili specialne olimpiade, da bi jim olajšaH udeležbo na tekmovanjih specialne ohmpiade. NAČELO UDELEŽBE Specialna olimpiada se trudi obdržati športni duh in ljubezen do sodelovanja v športu. Na treningih za vaditelje in sodelavce se specialna olimpiada drži filozofije, da bi moral vsak športnik so- delovati na prireditvah, ki so glede na njegove sposobnosti izziv za razvoj potenciala v največji možni meri. To pomeni, da morajo vaditelji v skupinskih športih omogočiti vsakemu športniku igrati na vsaki tekmi. Vsak vodja iger in tekmo- vanja bi moral na vsaki tekmi in turnirju ponuditi čim več športov in prireditev za vse ravni spo- sobnosti športnikov, ki so vključeni v specialno olimpiado. SKUPINA MLADIH ■ ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE IN DOBRE MEDČLOVEŠKE ODNOSE Začetek delovanja skupin mladih za zdravo življe- nje in dobre medčloveške odnose (v nadaljevanju skupine mladih) sega v leto 1990, ko je bila na Obali ustanovljena prva taka skupina, in sicer v Kopru. Še istega leta je bila ustanovljena sorodna skupina v Piranu. Začetnika tovrstnega dela na Obali sta Tone Kladnik in Branka Knific. Leta 1992 je bila ustanovljena podobna skupina v Izoli, ki sva jo ustanovila z ženo Jano. Le ta je delovala do leta 1996, enako tudi piranska skupina. Tedaj so se vse tri skupine združile v Obalno skupino, ki deluje še danes. Skupine mladih so namenjene mladim, ki imajo med svojci alkoholika. Približno v razmerju 1:1 so člani skupin tudi prostovoljci, ki so člani skupine pod enakimi pogoji. Starostna struktura članov je od 12 do 22 let. Teoretska zasnova skupin mladih temelji na socialnoandragoški metodi urejanja ljudi v stiski Janeza Ruglja in logoterapiji Viktorja Frankla. Glavno vodilo skupin je, da omogočijo posamez- niku doživljanje pozitivnih izkušenj, spoznavanje samega sebe, sprejemanje življenjskih dejstev in soočanje lastnih možnosti za napredek, presega- nje tragike, ki je prisotna v alkoholičnih družinah, in pridobivanje potrebne samozavesti. »Mladim je poleg usmeritve v zdravo življenje potrebno omogočiti spletanje kvalitetnega prijateljstva, usmeritev v odkrivanje in negovanje pozitivnih vrednot, spoznavanje bistva omame in zasvoje- nosti.« (Kladnik, Knific 1992: 15-16). Vseskozi so v delovanje skupin mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose vključene tudi osebe s posebnimi potrebami. V njih zelo aktivno sodelujejo in ostalim mladim veliko dajejo. Po drugi strani pa jim je na razpolago veliko aktivno- sti, kjer se lahko izrazijo ter uveljavijo (gl. Knific 1999). JUDO KOT OBLIKA REKREACIJE IN NAČINA ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI ZGODOVINA JUDA O nastanku juda govori mnogo legend. Moderni judo je v današnji obliki nastal na Japonskem. 268 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI Razvil se je iz tradicionalnega ju-jitsa, ki velja za temelj modernega juda. Ju-jitsu je bil poznan pod številnimi imeni in bilo je veliko različnih šol, vendar so imele vse skupno osnovo. Ju-jitsu v splošnem definiramo kot umetnost napada in obrambe, z orožjem ali brez. Judo v stari obliki je bil dolgo tajna veščina, rezervirana za kasto samurajev, ki je ljubosumno varovala svoje prijeme. Današnjo obliko je judo dobil šele leta 1882. Jigoro Kano je po dolgotrajnem študiju vseh šol in njihovih sistemov izdelal nov sistem za telesno vzgojo in mentalno vadbo, pa tudi za športno tekmovanje. Imenoval ga je kodokan judo (institut za iskanje poti). Judo je začel v moderni obliki doživljati pravo ekspanzijo, tudi v Evropo. Leta 1964 je postal olimpijski šport in je danes zelo razširjena oblika rekreacije in tekmovalnega športa. . ' .-■■n'-; RAZŠIRJENOST JUDA Judo je v svetu bolj poznan kot borilna veščina, umetnost bojevanja in tekmovalni šport. Judo pa je ob tem, da krepi človekovo telo in duha, lahko tudi odlično terapevtsko sredstvo, telesno in duševno. Stroga etična in moralna načela, kakor so spoštovanje in tovariški odnos do nasprotnika, skromnost in pripravljenost pomagati šibkejšemu, so le najpomembnejše. Judo pomeni v prostem prevodu »mehka pot«. Besedo podrobneje razlaga eno glavnih njegovih načel. Bistvo juda ni v tem, da bi na silo odgovorili s silo, ampak se nasprotnikovo silo izrabi, podaljša v smeri, od koder je prišla. Za boljše razumevanje lahko navedemo znano legendo o mogočnem hrastu, ki se je upiral močnemu vetru in si pri tem polomil veje, medtem ko se je bambus ob vsakem sunku vetra prilagodil siH, ki je delovala nanj. Poudariti je treba tudi, da je lahko judo odlična rekreacija za vsakogar, ne glede na starost in omejitve. Stopnja zahtevnosti se pač prilagodi sposobnostim posameznika. lUDO KOT SREDSTVO IN CILJ Judo nam kot vzgojno sredstvo omogoča, da lahko z njegovo pomočjo zelo uspešno vplivamo na oblikovanje mladega človeka tako v fizičnem kakor v duhovnem, socializacijskem aH osebnost- nem razvoju. Deklarirane moralne vrednote, ki usmerjajo medsebojne odnose v judu, so vljud- nost, pogum, iskrenost, ponos, skromnost, spo- štovanje in obvladovanje. Ali kot pravi ustanovitelj modernega juda Jigoro Kano: »Lepo je, če judoist postane prvak in velik šampion. A če ne postane dober in spoštovan človek, se od juda ni naučil ničesar.« Za judo lahko rečemo, da ima nekaj prednosti pred drugimi športi. Tu gre zlasti za uporabnost naučenih tehnik v samoobrambne namene in s tem povezan občutek boljše varnosti in pridob- ljene samozavesti. Skratka, ko judoist pridobi in sprejme načelo: »Popusti, pa boš zmagal,« po- meni to zanj povsem nov pristop k razHčnim življenjskim situacijam. Izbira reakcij v raznih življenjskih situacijah se močno poveča, začenši z odzivanjem na čisto preproste stresne situacije pa do situacij, ki grozijo z uporabo sile. Še več, nasprotnikovo silo in energijo poskuša uporabiti v svojo korist. TRENIRANJEJUDA Z OSEBAMI S POSEBNIMI POTREBAMI Treniranje juda z osebami s posebnimi potrebami se razlikuje od tekmovalnega, vendar v sebi nosi ista načela in cilje. Izkušnje in pozitivni učinki, ki jih v življenje teh ljudi prinaša judo, so v svetu že znani in opisani v strokovni literaturi. Poudariti je treba, da se v svetu lotevajo treniranja »druga- čnega juda« timsko (trener, športni zdravnik, fizioterapevt in prostovoljci). To omogoča, da je trening čim bolj prilagojen potrebam in zmožno- stim vsakega posameznika. ZAČETKI UKVARJANJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI Z JUDOM V SVETU IN SLOVENIJI Ko mi je klubski kolega Mojmir Kovač, sicer dol- goleten odličen tekmovalec in trener, pred šestimi leti predlagal, da bi se lahko tudi v Obalnem varstveno delovnem centru ukvarjali z judom, sem ga verjetno pogledal z velikim začudenjem. Nekako si oseb s posebnimi potrebami v judu nisem predstavljal. Mojmir me je prepričal, ko mi je pokazal zbornik, ki so ga izdali ob 10-letnici ukvarjanja z judom v Cremoni v Italiji. Tako sva se tudi z Mojmirjem pazljivo lotila treniranja z 269 TOMO DADIC uporabniki v Varstveno delovnem centru. Na začetku s petimi uporabniki, po kakšnem letu pa se je skupina razširila na deset športnikov. Danes delujeta že dve sekciji (Portorož, Koper), kjer redno trenira okoli dvajset oseb s posebnimi po- trebami. V strokovnih krogih omenjena aktivnost ni naletela na odobravanje (Dosier 1999; Lačen 1999; Dadič 1999). Kolegi, ki se z judom ukvar- jajo drugod po Evropi, pripovedujejo o podobnih pojavih tudi pri njih (gl. v nadaljevanju van der Eng, van Es). Med tem, ko se na vzhodu ukvarjajo z judom vsi ljudje, ne glede na sposobnosti, in so z njim pretkane vse pore življenja, pa v Evropi segajo prvi začetki v leto 1950. Treninga juda z osebami s posebnimi potrebami so se lotih v Angliji s sle- pimi osebami. Prvi resnejši začetki dela segajo v leto 1965, ko je Claude Combe v Franciji ustanovil prvi institut juda. Začel je delati s štirimi, danes pa se z judom ukvarja že okoli 140 oseb s poseb- nimi potrebami. Zelo dolgo se z drugačnim judom ukvarjajo tudi na Nizozemskem. Glavni koordinator in vod- ja seminarja v Cardiffu Ben van der Eng, ki se z drugačnim judom ukvarja nad 30 let, nam je v pogovoru zaupal, da je bilo v začetku veliko težav z razumevanjem tudi pri njih, čeprav je Nizozem- ska pojem tolerance do drugačnosti: :'; zíí»' V začetku se nas je otepala tudi nacionalna judo zveza in nam grozila z izobčenjem; danes imajo osebe s posebnimi potrebami enake tekmovalne knjižice kakor ostali tekmovalci. Skratka, filozofija juda temelji ravno v miseL nosti, ki izhaja od ustanovitelja juda Jigora Kana - da je judo način življenja. Torej je lahko kdo velik tekmovalec in olimpijski prvak, judo pa enako doživljajo tudi druge osebe, ne glede na starost in sposobnosti. Judo tako lahko sprejemamo kot terapijo, šport, tekmovanje ... Kakšna oseba pač nikoli v življenju ne bo tekmovala, a bo judo živela! Podobne izkušnje nam je zaupal tudi pionir drugačnega juda na Nizozemskem, gospod v poznih sedemdesetih Hans van Es: Bil sem trener in po svojem prepričanju popol- noma usmerjen v tekmovalni judo. Moj edini cilj so bile zmage in medalje. Nekega dne je prišel k meni mlad fant brez nog in me vprašal, zakaj ne more nikoli tekmovati. Zadelo me je kot strela z jasnega. Odgovoril sem mu, da bom tudi zanj organiziral tekmovanje. Ta do- godek je v meni popolnoma spremenil doje- manje juda. Tako se zdaj z judom ukvarjam že več ko 40 let in v mojem klubu trenira nad 200 tekmovalcev. Del njih je populacija oseb s posebnimi potrebami. ZAKAJ JUDO? = Judo velja za zelo kompleksen šport. Začne se, ko judoka (judoist) stopi na tatami (blazino). Judo omogoča vsakemu posamezniku, da se izrazi. Športno polje je prostor, kjer se kaže moč posa- meznika ali skupine. Že sama športna dejavnost je sredstvo komunikacije med udeleženci in opa- zovalci. In športni dosežek opredeljuje mesto posameznika v družbi. Če je oseba s posebnimi potrebami sposobna preseči »družbena pričako- vanja«, ji njihovo preseganje v tej isti družbi daje nov položaj. Tako je judo za osebe s posebnimi potrebami terapija, lahko tudi tekmovalni šport. Vsekakor pa je v obeh primerih način dojemanja in sprejemanja življenja. Medtem ko se veHki šampioni izražajo »skoz zmage na veUkih tekmah«, je za koga zadosti že redna vadba juda v umirjenem ozračju, ko je lah- ko sam s sabo. Tako je judo postal redna dejavnost obnovitvenih terapij pri Zvezi društev za cerebral- no paralizo Sonček. Z judom se lahko ukvarjajo tudi osebe, ki so nepokretne in pri premikanju potrebujejo pomoč. Treninge vodiva skupaj z Da- rijem Šomnom, ki je prav tako bivši tekmovalec in zaposlen pri Zvezi društev za cerebralno para- lizo. Pri omenjenih aktivnostih so me navdušiH doživljanje uporabnikov ob novih položajih in gibanjih telesa v prostoru, ki so jim bili dotlej neznani. A. Prančič (1996: 6-7) navaja primer, ko je treniranje juda pomagalo k močnemu izboljšanju samopodobe in premagovanju telesne ovire: Spominjam se mladega fanta iz Maribora. Bil je brez ene roke, a je na vsak način hotel treni- rati judo. Trener mu je nesebično pomagal in v presenetljivo kratkem času je začel tekmovati in tudi zmagovati ne le na prijateljskih, ampak tudi na prvenstvenih tekmovanjih. Avtor članka opisuje tudi primer iz Ljubljane: 270 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI V osnovni Šoli, v 7. razredu so imeli nadpov- prečno živahnega in nemirnega fanta, ki mu v šoli niso bili kos. Tudi v raznih športnih dru- štvih niso bili zadovoljni z njim in so ga odslav- Ijali. Potem je pričel trenirati judo. S trenerjem sta se razumela in se spoštovala. Na treningih je bil reden in marljiv in čez nekaj let je postal mladinski evropski prvak. Pomembna so doživetja, stanja, vloge posame- znika v situacijah, v katere ga postavlja proces dogajanja športne aktivnosti. To so stanja, ko posameznik doživlja uspehe, vzpone in padce. To je življenje! Judo ni samo šport, kjer je primarno osvajanje prvenstev in medalj. V sebi nosi »nekaj več« (glej citat J. Kana v uvodu). Po eni strani je to kultura neke dežele in običajev, povezanih z njo, in med- človeških odnosov, ki iz nje izhajajo. Najpomem- bnejša vrednota, ki iz nje izhaja, je spoštovanje sočloveka in odnosov, ki temeljijo na enakoprav- nosti. Seveda se to nanaša tudi na sprejemanje drugačnosti. Ko stopimo v vadbeni prostor (dojo) in oble- čeni v kimono pozdravimo, smo si vsi enaki. Pri pozdravu se umirimo in posvetimo treningu. Vsakdanje skrbi pustimo zunaj. Med treningom juda vlada tišina, kajti le tako sta naš um in telo prisotna. Judo je proces, ki človeka celostno akti- vira na vseh njegovih področjih delovanja. Torej se lahko vsakdo odloči, da postane judoist in to ostane celo življenje. Zato bi bilo na tem mestu vprašanje primernosti juda za osebe s posebnimi potrebami odveč. KAJ PA VARNOST? Ker sodi judo med kompleksnejše športe, je v kontekstu oseb s posebnimi potrebami nekoliko zahtevnejši. Seveda je varnost športnikov na prvem mestu. Nobenih dokazov ni, da bi bil judo nevarnejši od drugih športov s kontaktom (nogomet, rokomet, košarka ...). Seveda pa so pravila za judo deloma prirejena. Že samo ime, ki ga uporabljajo v Evropi - »safety judo« - nam pove, da je na prvem mestu varnost. Tako so prepovedani nasledniji prijemi: • prijem okoli vratu z obema rokama (pove- čana možnost poškodbe), • požrtvovalni meti (to so meti, kjer se tekmo- valec, ki met izvaja, prvi vrže na tla in s svojo težo oziroma rotacijo vrže nasprotnika), ker je tu kontrola tekmovalca, ki met izvaja, slabša in je s tem povečana možnost za poškodbe, • davljenje, • vzvodi. Zelo pomembno je tudi, da se tekmovalci raz- delijo po sposobnostih med sebi enake. Podobno kot razvrstitev po prijavljenem rezultatu v speci- alni olimpiadi. Drug pomemben dejavnik pa je razvrstitev po teži in seveda po spolu. Zelo pomemben za samo izvedbo tekmovanja, zlasti z vidika varnosti, seveda pa tudi z vidika enakih možnosti za dosego rezultata, je trening, ki je praviloma pred vsakim tekmovanjem. Na tem treningu tim trenerjev določi tekmovalne skupine in se pomeri s posameznimi tekmovalci, ki morda izstopajo iz določene skupine. Tako tekmovalci, ki imajo težave z ravno- težjem, oziroma, si morajo pri normalni hoji pomagati s pripomočki, tekmujejo tako, da borbo pričnejo »s kolen«. Enako velja za tekmovalce, ki v stoječem položaju težko kontrolirajo svoje gi- banje in seveda (kar je še bolj zahtevno) gibanje nasprotnika. Skratka, teži se k čim večji kontroh in s tem seveda tudi varnosti. Po pripovedovanju glavnega koordinatorja Bena van der Enga so imeli lani na Nizozemskem po 1.400 borbah le dve poškodbi, ki sta zahtevali resnejšo zdravstveno obravnavo (zvin komolca, zvin kolena). V tekmovalnem delu seminarja je vse prisotne navdušil že v uvodu omenjeni 71-letni Dik Koene, oseba z Downovim sindromom in mojster juda 1. dan. Prepričljivo je zmagal v svoji kategoriji in požel simpatije vse publike v dvorani. Zanimivo je bilo doživeti treninge, ki so potekali teden dni pred tekmovanjem in smo se jih udeleževali tudi trenerji. Trenerji smo bili navdušeni nad občut- kom za borbo, prostor in čutenje partnerja, ki so ga pokazale osebe s posebnimi potrebami. Oseb- no sem imel priložnost vaditi s fantom, ki je imel ob svoji prizadetosti še drugo težavo - slepoto. Vendar ga vse to ni oviralo, da ne bi zelo dobro izvajal tehnik v parterju (kontrola telesa, kontrola partnerja, obračanje, »iskanje težišča« ...). Ob osebah z motnjo v duševnem oziroma telesnem razvoju je bilo veliko tekmovalcev slepih ali na vozičkih in s kombiniranimi motnjami. Tako so na primer slepi osebi spremljevalci zgolj poma- gali do nasprotnika. Po prijemu pa sta nato ob sodnikovih navodilih sama nadaljevala borbo. 271i TOMO DADIČ POSEBNOSTI PRI TRENIRANJU r Cilji in zahtevnost izvajanih prijemov pri judu za osebe s posebnimi potrebami so postavljeni na raven, prilagojeno sposobnostim posameznika. Zagotovo velja, da treniranje juda pozitivno vpliva na telesne in psihične sposobnosti posameznika. Že po nekaj uvodnih treningih smo prišli do zanimivih spoznanj, zlasti pri doživljanju svojega telesa v prostoru in pri doživljanju, čutenju nas- protnika. Mogoče bi prijeme pri določenih vajah najlažje primerjali s plesom, pri katerem se ple- salca prav tako čutita med sabo. Čeprav nekateri težko stojijo oziroma niso pokretni, se lahko v parterju (na tleh) plazijo, kotalijo, vlečejo, prete- gujejo ... Vse navedene vaje lahko delajo sami, s partnerjem ali v skupini. Skratka, elemente juda (mete, končne prijeme ...) dodajamo do stopnje, ki jo je posameznik sposoben doseči. Tako je na primer simulacija borbe v parterju ta, da eden od partnerjev, ležeč na trebuhu, stiska večji kos spužve ali žogo, medtem ko mu jo drugi poskuša iztrgati. To vajo lahko izvajata tudi dve nepokretni osebi, ki sta sicer na vozičku. Lahko bi rekli, da se da trening juda prilagoditi tudi za osebe, ki se zelo težko gibljejo ali so celo nepokretne. Ob giba- nju po blazini (kotaljenje, vlečenje, padanje na mehko blazino ...) doživlja človek ugodje in spro- stitev. Med treningom se ob vseh telesnih in psihič- nih dogajanjih pri posameznikih dogaja še cel kup procesov v skupini. Skupina (med treningom) vpliva na posameznika in narobe, kar nam ponuja priožnosti za razvijanje in spodbujanje dejanj, ki jih posameznik v življenju težje obvladuje. Hkrati pa se ponuja priložnost blaženja nezaželenih reakcij (agresije, sebičnosti ...). Claude Combe, ki je prvi v Evropi začel trenirati judo s populacijo oseb s posebnimi potrebami, pojmuje judo kot psihoterapijo — »uravnoteženje vseh psihofizičnih funkcij«. predlogi Moji predlogi se nanašajo na tri področja, a) Praktično delovanje: • razširiti dejavnost (juda) na ostale regije (v ustanavljanju je nova sekcija v Ljubljani), • pridobiti in izobraziti čim večje število pro- stovoljcev, ki bi želeli sodelovati pri dejavnostih, • v dejavnosti privabiti čim širši spekter stro- kovnjakov s področij, ki obravnavajo to tematiko (Fakulteta za šport. Pedagoška fakulteta. Visoka šola za socialno delo ...), • za sodelovanju in pomoč pri izvedbi dejav- nosti (zlasti juda) pridobiti zainteresirane pro- stovoljce med judoisti, ki se z judom ne ukvarjajo več tekmovalno, • za treniranje »juda za osebe s posebnimi potrebami« pridobiti dodatna znanja pri strokov- njakih v tujini, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo že dlje časa, • pripraviti seminarje z udeležbo tujih strokov- njakov za strokovne delavce in s tem detabuizirati ukvarjanje z judom za to populacijo, • v največji mogoči meri spodbujati vključe- vanje oseb s posebnimi potrebami v običajne športne kolektive. K tej problematiki je treba pri- stopiti z občutkom in zagotoviti vse potrebne pogoje (varnost vadbe, odnos do drugačnosti...). • spodbuditi interes pri Judo zvezi Slovenije za sprejem segmenta juda za osebe s posebnimi potrebami kot svojega (prvi korak je narejen - ustanovitev tričlanske komisije, seja december 2000), • prevod in sprejetje tekmovalnih pravil za populacijo oseb s posebnimi potrebami (predvi- doma februar 2001), • izobraziti trenerski in sodniški kader v Slo- veniji. b) Predlogi, ki se nanašajo na teorijo obravna- vanih pojavov, metod socialnega dela in športa: Vloga športa kot orodja je v socialnem delu dokaj slabo obravnavana. Sam sem teoretski ok- vir za dejavnosti, ki jih vodim v svoji ustanovi, našel v socialnem kulturnem delu. Trdno sem prepričan, da ima športna aktivnost velik pomen v življenju vsakega posameznika. Seveda velja to tudi za osebe s posebnimi potrebami. To doka- zujejo tudi rezultati opisane raziskave. Pomembno dejstvo je tudi, da šport kot feno- men ne pripada absolutno samo eni znanosti. Kakor so vse vede interdisciplinarne, je mogoče tudi v socialnem delu najti elemente športa in narobe. Seveda je treba za širše priznanje vloge socialnega dela v športu izvesti več raziskav in jih predstaviti v športnih publikacijah. Na Visoki šoli za socialno delo je treba predstaviti čim več projektov, ki vsebujejo šport kot socialnodelavsko orodje, in tako doseči sinergijski učinek, »ko 1 + 1 ne bo 2, temveč 3«. c) Predlogi glede nadaljnjega raziskovanja: • prizadevati si za povezavo med strokovnjaki Fakultete za šport in Visoke šolo za socialno delo. 272 ŠPORT KOT SREDSTVO BOGATITVE IN NAČIN ŽIVLJENJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI LITERATURA Berčič, H. (1983), Vpliv večmesečne programirane kineziološke rekreacije na nekatere karakteristike psihosomatičnega statusa telesno prizadetih oseb. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturu. Berčič, H., AŽman, D., Šavrin, R., Tušak, M., Veličkovič-Perat, M., Vute, R. (1966), Šport in športna rekreacija v funkciji kakovosti življenja telesno prizadetih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Inštitut za kineziologijo. Berčič, H., Tušak, M., Karpliuk, D., (1999), Šport v funkciji zdravja odvisnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Inštitut za kineziologijo. Inštitut za šport. Barič, m. (1998), Analiza igre malega nogometa pri osebah z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Bertičevič, N. (1999), Mislio sam da ču umrijeti. Zagreb: Sportske novosti št. 12950 Brandon, A. in D. (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Capobianco, R., Cole, D. A. ( 1960), Social behaviour of mentaly retarded children. /. Mental Deficiency, 64:638-51. Cooper, D. (1987), Psihiatrija i antipsihiatrija. Zagreb: Naprijed. Dadič, t. (1996), Ko veščina postane zdravilo. Zdravje, 6. — (1999), Borilni športi in osebe z motnjo v duševnem razvoju II. Naš zbornik, 4. — (2000). Šport kot orodje socialnega dela in bogatitve življenja uporabnikov v obalnih delavnicah za delo pod posebnimi pogoji. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga). — (2001), Judo in osebe s posebnimi potrebami. Zdravje, 251. Došler, R. (1999), Karate kot borilna spretnost. Naš zbornik, 2. ^ Dragos, S. (1995), Kako. Socialno delo, 34, 1. Dragos, S., Flaker, V, Urek, M. (1996), Priročnik za izdelavo praktične naloge. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. EiCHTAEDT, K., Lavay, B., (1992), Physical Activity for Individuals with Mental Retardation. Ilinois: HKB. Flaker, V. (1998), Odpiranje norosti. Ljubljana: Založba /*cL Franke, V. E. (1994), Volja do smisla. Celje: Mohorjeva družba. Classer, W. (1994), Kontrolna teorija. Ljubljana: Texsus. Goffman, E. (1991), Stigma. Časopis za kritiko znanosti, XIX, 138/139. JuRišič, B. (1996), Učinek specialne olimpiade na socializacijo oseb s posebnimi potrebami: Povzetek raziskave, narejene v ZDA. Naš zbornik, 4. 273 • raziskati vpliv Športa pri reševanju različne športno tematiko in narobe, ',d i . t--^ 4 socialne problematike, • pomen publiciranja v strokovnih in poljud- • pomen vnosa socialnodelavskih pojmov v nih publikacijah. ';Г, ; ii :'ì ^îv:i-'1,;,- TOMO DADIČ ^ M vi ^ ^ -y,1 : ^iO'i : Kane, }. E., (1972), Fizička aktivnost i psihološki razvoj hendikepiranih. Beograd: Nolit. : ; » Ki.ADNiK, T., Knific, B. ( 1992), Skupine mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose. Piran, Koper: Program za ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo Republike Slovenije. Knific, B. (1999), Skupina mladih za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose. V: Prva slovenska konferenca o odvisnosti. Ljubljana: Koordinacija Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti pri Ministrstvu za zdravstvo Republike Slovenije (45). Lačen, M. (1993), Pridružite se svetu zmagovalcev. Naš zòormTc, 1. - ( 1996), Duh, blišč, pogum. Naš zbornik, 4: 29. - ( 1997), Gibalna vzgoja, šport, specialna olimpiada. V: Zbornik prispevkov o psihomotoriki in gibalni vzgoji. Ljubljana. - (1999), Borilni športi in osebe s posebnimi potrebami. Naš zbornik, 3: 35. Mesec, B. ( 1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. MusEK, j. (1982). Osebnost. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum. ^ Neuman, z. (1984), Ljudje z zlomljeno hrbtenico. Ljubljana: Cankarjeva založba. Poštrak. M. (1994), V znamenju trojstev. Socialno delo, 33, 4. - (1996), Socialno kulturno delo. Sodfl/no i/e/o, 35, 5. ;;, Prančič, A. (1996), Judo kot sredstvo in cilj. S/ovc-zis/ci/Wiio, 3. -^-^:'^^^'-^: >::> Ramovš, j. (1990 a), Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige. - ( 1990 b). Sto domačih zdravil za dušo in telo i. Celje: Mohorjeva družba. Rugeli, j. (1981), Dolga pot. Ljubljana: Republiški odbor rdečega križa Slovenije. Skalar, V. (1999), Osebe s posebnimi potrebami: Konceptualne iztočnice. Sodobna pedagogika, 1. Sozzi, G. (1994), Ragazzi difficili? Cremona: Centro di Formazione Professionale e Centro Socio Educativo di Cremona. Sugman Bohinc, L. (1994), Socialno kulturno delo. Socialno delo, 33, 4. VuTE, R. (1999), Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora. Walker, G. H. (1950), Social and emotional problems of the mentally retarded child. /. Mental Deficiency, 55: 132-138. y' ' 274