Tretja številka//poljudni članek: Varstvo ptic v 2. polovici 19. stoletja//potopis: Indija// narava: Fosili - priče izginulih svetov//portret ptice: Sloka//skupaj rastemo: Jesenske selitve ptic//mi za ptice in naravo: Mladinski ornitološki raziskovalni tabor/Trihomonoza pri zelencih//ptičarske prigode: Spomini na južno postovko Svet ptic: 03,'12 i - SVET PTIC: revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, letnik 18, številka 03, september 2012//ISSN: 1580-3600 prej Novice DOPPS//ISSN: 1408-9629 spletna stran revije: http://www.ptice.si/projekti/svetptic izdajatelj: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS -BirdLife Slovenia©), p. p. 2990, SI-1000 Ljubljana © Revija, vsi v njej objavljeni prispevki, fotografije, risbe, skice, tabele in grafikoni so avtorsko zavarovani. Za rabo, ki je zakon o avtorskih pravicah izrecno ne dopušča, je potrebno soglasje izdajatelja. Revija nastaja po velikodušnosti avtorjev, ki svoje pisne in slikovne prispevke podarjajo z namenom, da pripomorejo k varovanju ptic in narave. naslov uredništva: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS -BirdLife Slovenia©), Tržaška cesta 2 (p. p. 2990), SI-1000 Ljubljana, tel.: 01 426 58 75, fax: 01 425 11 81, e-pošta: dopps@dopps.si, spletna stran: www.ptice.si glavna urednica: Petra Vrh Vrezec e-pošta: petra.vrh@dopps.si uredniški odbor: Marjana Ahačič, Luka Božič, Alenka Bradač, Katarina Denac, Tomaž Mihelič, Jakob Smole, Barbara Vidmar, dr. Al Vrezec lektoriranje: Henrik Ciglič, Mojca Pipan art direktor: Jasna Andrič oblikovanje: Mina Žabnikar prelom: Metka Ciuha, Camera d.o.o. tisk: Schwarz print d.o.o. naklada: 2500 izvodov izhajanje: letno izidejo 4 številke Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno. Revijo sofinancirata Grand hotel Union d.d. in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije iz naslova razpisa za sofinanciranje poljudno-znanstvenih periodičnih publikacij. Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko 1610. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva. Prispevke lahko pošiljate na naslov uredništva ali na elektronski naslov: petra.vrh@dopps.si Za objavo oglasov pokličite na društveni telefon ali pošljite e-mail glavni urednici. Poslanstvo DOPPS je varovanje ptic in njihovih habitatov z naravovarstvenim delom, raziskovanjem, izobraževanjem, popularizacijo ornitologije in sodelovanjem z drugimi naravovarstvenimi organizacijami. predsednik: Rudolf Tekavčič podpredsednica: dr. Tatjana Čelik upravni odbor: Tilen Basle, Peter Krečič, Cvetka Marhold, Tomaž Mihelič, mag. Iztok Noč, Tanja Šumrada nadzorni odbor: dr. Franc Janžekovič, dr. Peter Legiša, Bojan Marčeta, dr. Tomi Trilar direktor: dr. Damijan Denac IBAN: SI56 0201 8001 8257 011 DOPPS je slovenski partner svetovne zveze naravovarstvenih organizacij BirdLife BirdLife International. INTERNATIONAL Fotografija na naslovnici: Iz slovenske ornitološke preteklosti: gnezdeči samec južne postovke (Falco naumanni) iz Zaklanca pri Horjulu - spomin na čase, ko so pri nas te ptice še gnezdile. foto: Dare Šere pokrovitelj DOPPS Grand Hotel Union p.p. Miklošičem 1, Ljubljana, Slovenija 50 4 Ptice naših krajev // Al Vrezec 6 Od deželnih zakonov do mednarodnega varstva ptic // Romana Erhatič Širnik 10 Indija - ptice, motor in ... // Tilen Basle 15 Podnebna kriza, vetrnice in ptice // Tomaž Jančar 18 Fosili - priče izginulih svetov // Matija Križnar 20 Sloka // Katarina Denac 22 Jesenske selitve ptic in njihovo opazovanje // Petra Vrh Vrezec 23 Spoznajmo male sove // Al Vrezec 32 Savo Brelih // Mojca Jernejc Kodrič, Tomi Trilar, Al Vrezec 34 Siva vrana // Polonca Kovač 36 Jesenska opazovanja v naravi // Petra Vrh Vrezec, Al Vrezec 38 Mladi ornitologi so raziskovali slovensko obalo in njeno zaledje // Bia Rakar 40 Mišje leto 2012 in sove // Al Vrezec 42 DOPPS je začel uresničevati četrti projekt LIFE // Damijan Denac 43 Trihomonoza pri zelencih v Sloveniji // Marko Zadravec, Cvetka Marhold, Brigita Slavec, Olga Zorman Rojs in Jožko Račnik 44 Letošnja pomladna opazovanja // Barbara Vidmar 46 Moji spomini na srečanja z južno postovko // Dare Šere 49 Gozdni rezervat Kobile // Tomaž Jančar 50 Mali in Temminckov prodnik // Alen Ploj 52 NOVICE Ptiči so mi povedali ... Verjetno je nešteto različnih zgodb o tem, zakaj se je nekdo začel zanimati za ptice in marsikdo niti ne ve, kaj je bilo tisto, kar je prižgalo prvo iskrico. Zagotovo so ravno ptice tisti delček narave, ki je pritegnil zanimanje največjega števila ljudi po svetu, pa naj gre za pristno ljubiteljski ali raziskovalni odnos. Vsekakor je bil verjetno vsak, ki je prisluhnil zgodbi ptic, osupel nad njeno neverjetno globino. Zgodba, ki nam jo pripovedujejo, verjetno ni bistveno drugačna od drugih zgodb iz narave, le ptice imajo čare, s katerimi jo lahko posredujejo bistveno večjemu krogu ljudi kot ostali predstavniki žive in nežive narave. Nekoga pritegnejo s svojo barvitostjo, drugega z zvonkim petjem, spet nekdo se navdušuje nad njihovimi letalnimi spretnostmi, ali pa zgolj z veselo napovedjo pomladi. Ker se tudi ptice med seboj sporazumevajo predvsem z vidom in sluhom, so nam lahko zaznavne in ta njihova lastnost nam omogoča, da njihovo zgodbo lažje beremo, ne da bi za to potrebovali posebne pripomočke. Zgodbe, ki nam jih pripovedujejo ptice, tako vedno vidimo ali slišimo, od nas pa je odvisno, ali jih bomo znali tudi resnično videti in jim prisluhniti. In kdor jim prisluhne, ga navadno prevzamejo. i, .i' 1 % t/ 3 -i 6 v foto: Željko Šalamun >> Dejstvo je, da za vsak odkrit delček zgodbe potrebujemo izkušnje in ravno te so tiste, ki povezujejo ljudi, ki jih zanimajo ptice. Tu lahko vsak najde tudi kanček svoje zgodbe ali zgodbe, ki ga je začela zanimati. Iz zgodbe o veliki uharici, eni od ptic, ki ji še posebej rad prisluhnem, sem se naučil veliko. Začelo se je z radovednostjo o tem, kje sploh živi. In če sem pred leti mislil, da o vrsti vem že praktično vse, sem se kasneje naučil, da več kot znam, manj vem, oziroma znam bolje ločiti predvidevanja od dejstev. Predvsem pa sem se naučil, da »občudovalci ptic« skupaj vemo še veliko več, zato sem izredno vesel, da je zgodba o veliki uharici posrkala tudi marsikoga izmed vas. Ena od večjih zgodb, ki jih skušamo razbrati v zadnjih letih, je tudi ornitološki atlas. V letu, ki prihaja, jo bomo poskusili ubesediti, tako da bo razumljiva tudi širšemu krogu ljudi. Čeprav bo v principu razkrivala samo dve osnovni informaciji, in sicer kje živijo naše gnezdilke in kako številčne so, je ravno ta zgodba ena izmed najbolj osnovnih, ki nam jo ptice ves čas pripovedujejo, in pomembno je, da se je zavedamo. S pomočjo te zgodbe lahko naredimo prve korake v smeri razumevanja ohranjanja ptic, odločanja, katere vrste varovati prednostno ali pa zgolj v iskanju želene ptice v naši okolici. Ponovno torej zgodba, v kateri lahko skoraj vsak najde delček zase. Tomaž Mihelič, koordinator Novega ornitološkega atlasa gnezdilk Slovenije in varstveni ornitolog PTICE NAŠIH KRAJEV // Al Vrezec Naslov urednika rubrike za kopije objavljenih prispevkov: Al Vrezec, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, p.p. 290, SI-1001 Ljubljana, Slovenija, e-mail: avrezec@pms-lj.si Srednji žagar (Mergus serrator) Vrsta se pri nas zelo redko pojavlja na celinskih vodah, kot se je to zgodilo denimo oktobra 2010 na Račkih ribnikih in zadrževalniku Medvedce [Bordjan, D. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 89]. foto: Iztok Škornik Raca žličarica (Anas clypeata) Čeprav je šlo za verjetno gnezdilko zadrževalnika Medvedce, je bila gnezditev potrjena šele leta 2010, ko je junija samica vodila devet mladičev [Ploj, A. et al. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 87-88]. foto: Miha Podlogar Belorepec (Haliaeetus albicilla) Na Obali se ta ujeda pojavlja zelo redko, na Sečoveljskih solinah je bila denimo vsega skupaj opazovana le trikrat, nazadnje marca 2004 [Škornik, I. (2012): Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož]. foto: Dejan Bordjan Južna postovka (Falco naumanni) Ta v Sloveniji izumrla gnezdilka in danes izjemno redka gostja pri nas je bila spet opazovana maja 2010 na Cerkniškem jezeru [Bordjan, D. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 91-92]. foto: Jure Novak Dular (Charadrius morinellus) Po letu 1950 je bil dular pri nas opazovan že devetkrat, nazadnje kar dva osebka septembra 2010 na Slavniku [Cordelli, E. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 92-93]. izvirni foto: E. Cordelli Veliki žagar (Mergus merganser) Kar 47 ptic se je julija 2010 zadrževalo na reki Kolpi med Žuniči in Adlešiči; po oceni je tega leta na tem delu reke Kolpe gnezdilo vsaj tri do pet parov [Kmecl, P. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 89]. foto: Janez Papež Kra vj a č a p 1 j a (Bubulcus ibis) Prvič je bila v notranjosti Slovenije ta redka čaplja zabeležena na zadrževalniku Medvedce novembra 2010 [Bordjan, D. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 86-87]. izvirni foto: Dejan Bordjan Kačar (Circaetus gallicus) Maja 2010 je bila ta pretežno južna vrsta orla opazovana v bližini Gameljn pri Ljubljani, kar je redko pojavljanje v osrednji Sloveniji [Fekonja, D. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 90]. foto: Kajetan Kravos Kosec (Crex crex) Na širšem območju Sečoveljskih solin ta tukalica ne gnezdi, pač pa se pojavlja na selitvi, celo zelo pozno. Konec oktobra 2009 je bila na primer opazovana v bližnji dolini Drnice [Škornik, I. (2012): Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož]. foto: Leon Kebe Kamenjar (Arenaria interpres) V letu 2010 je bila vrsta opazovana večkrat med majem in avgustom na dravskih akumulacijah, Ptujskem in Ormoškem jezeru, vsakokrat le po en osebek [Forumptice: http://www.forumptice.si/ forum1?mingleforumaction=viewtopic &t=108]. foto: Matjaž Kerček Rumenonogi galeb (Larus michahellis) Gnezditvena populacija v Sečoveljskih solinah je po letu 2005 strmo upadla s prek 200 parov na vsega 46 parov v letu 2011 [Škornik, I. (2011): Naravovarstveni monitoring Sečoveljskih solin 20102011. KPSS, Seča: http://www.kpss.si/si/ upravljanje/publikacije]. foto: Anže Kacin Kaspijska čigra (Hydroprogne caspia) Kot kaže, je ta največja vrsta med čigrami na zadrževalniku Medvedce pogostejša gostja, kot smo doslej domnevali; vnovič se je na Medvedcih prikazala avgusta 2010 [Ploj, A. & Gamser, M. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 96]. izvirni foto: Matej Gamser Veliki skovik (Otus scops) Na podlagi raziskav med letoma 2006 in 2008 se je izkazalo, da so ključna območja za velikega skovika na Krasu zunaj obstoječega SPA, zato je nujna razširitev, zlasti na območju občine Sežana in na Kraškem robu [Šušmelj, T. (2012): Mag. delo, BF, Univ. v Ljubljani, Ljubljana]. foto: Rajko Gnezda Čuk (Athene noctua) Dva mladiča iz enega zadnjih gnezd na Ptujskem polju pri Gorišnici sta bila kot žrtvi prometa najdena julija 2011; promet očitno še dodatno redči že tako zdesetkano štajersko populacijo čuka [Vrezec, A. & Vrh Vrezec, P. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 97-98]. foto: Borut Rubinic Rjavoglavi srakoper (Lanius senator) Sicer pri nas domnevno izumrla gnezdilka je leta 1990 gnezdila ob Dragonji in leta 2004 v Sečovljah, zato jo danes upravičeno štejemo med občasne slovenske gnezdilce [Škornik, I. (2012): Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož]. foto: Tomi Trilar škorec (Sturnus vulgaris) V trstičju Malega ribnika Drage pri Igu na Ljubljanskem barju se jeseni vsak večer na prenočevanju zbere nekaj deset tisoč škorcev, ki uprizorijo pravi množični spektakel [Tome, D. (2012): National Geographic Slovenija 7 (5): 118-125]. foto: Tomi Trilar Veliki galeb (Larus marinus) Januarja 2011 je bila ta pri nas redka vrsta galeba opazovana na Cerkniškem jezeru [Božič, L. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 67-77]. foto: Jure Novak Grivar (Columba palumbus) Orjaška jata kakšnih 2.000 ptic na selitvi je oktobra 2008 preletela ribnik Vrbje pri Žalcu [Gamser, M. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 96-97]. foto: Tone Trebar (www.naturephoto-tone. com) Mali skovik (Glaucidium passerinum) Nova domnevno gnezditvena lokaliteta na Menišiji v dinarskem mešanem gozdu, kjer se je septembra 2010 značilno jesensko oglašal samec na le 780 m n.v. [Krofel, M. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 97]. foto: Matej Vranič Močvirska uharica (Asio flammeus) Vrsta se čez naše kraje seli tudi prek visokih gora, o čemer priča opazovanje enega osebka maja 2010 na Breginjskem Stolu na višini okoli 1500 m n.v. [Jančar, T. et al. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 98]. izvirni foto: Aleš Jagodnik Kratkoprsti škrjanček (Calandrella brachydactyla) Na Cerkniškem jezeru je bila vrsta prvič opazovana junija 2010 blizu Retij, kar je šele deveto novejše opazovanje pri nas [Bordjan, D. (2011): Acrocephalus 32 (148/149): 99-100]. izvirni foto: Dejan Bordjan Rjava cipa (Anthus campestris) Kot kažejo dolgoletni podatki, zbrani med letoma 1983 in 2009, gnezditvena populacija te cipe v Sečoveljskih solinah upada, po letu 2005 pa gnezditev ni bila več potrjena [Škornik, I. (2012): Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin. Soline, Portorož]. foto: Jure Novak 1: V 19. stoletju so ptičarji pri lovu uporabljali različne vrste mrež, v katere so naganjali ptice. 2: Lov na limanice - priljubljen in pogost način ptičjega lova, kar se odraža tudi v prispodobi »ujel se je na limanice«. vir: Iz grafične zbirke Tehniškega muzeja Slovenije Ptice so v preteklosti delili na koristne in škodljive vrste. Večje vrste ptic so bile uvrščene med lovno divjad. Ptice, ki jih je obravnavala lovska zakonodaja, so lahko lovili samo lovci, druge vrste pa tako imenovani ptičarji, ki so morali od oblasti in lastnikov posesti, na kateri so lovili, dobiti dovoljenje za lov. Ptičarji so lovili ptice za prehrano, žive ptice pa za prodajo kot hišne ptice. K škodljivim so uvrščali nekatere zrnojede vrste, vrane, ujede in sove ter ribojede ptice. Koristne vrste ptic so varovali z zakoni, škodljive vrste pa je bilo do prve polovice 20. stoletja dovoljeno ubiti vsakomur. Od deželnih zakonov do mednarodnega varstva ptic (Kako so varovali ptice v drugi polovici 19. stoletja) // Romana Erhatič Šimik šest deželnih zakonov o prepovedi ptičjega lova (70. leta 19. stoletja) V prvi polovici 19. stoletja so bili na zahtevo kmetijskih družb sprejeti gubernijski odloki o prepovedi ptičjega lova. Ti so prepovedovali lov koristnih vrst v času gnezdenja in odraščanja mladičev ter jemanje jajc in mladičev iz gnezd. Prepovedi so veljale od začetka marca do konca avgusta. O prepovedih so morale občine obvestiti prebivalstvo, vsak prestopek pa kaznovati. V 70-tih letih 19. stoletja so odloke o prepovedi ptičjega lova nadomestili deželni zakoni o varstvu za kmetijstvo koristnih ptic. Na območju današnje Slovenije je veljalo šest deželnih zakonov: štajerski, kranjski, koroški, goriški, istrski ter ogrski, veljaven v Prekmurju. Najstrožji je bil štajerski zakon (1869), ki je varoval vse vrste ptic, razen tistih, ki so bile uvrščene v lovsko zakonodajo. Z njim so prepovedali lov na vse vrste malih travniških in gozdnih ptic, uničevanje gnezd, jemanje jajc in mladičev iz njih. Ptičarjem, ki bi lovili kljub prepovedi, so odvzeli lovni pribor, ujete ptice in pobrana jajca. Žive ptice so izpustili, zaplenjeni pribor prodali, nedovoljene naprave pa uničili. Za kršitelje so predpisali denarne kazni od enega do petindvajsetih goldinarjev oziroma enakovredne zaporne kazni; od dvanajst ur do pet dni zapora. Denarne kazni in izkupičke za zaplenjene predmete so namenili proračunu občine, v kateri je bil storjen prekršek. Šolsko mladino so kaznovali po šolskih predpisih. Tudi Koroška je z zakonom zavarovala vse ptičje vrste, z izjemo lovnih in poimensko navedenih škodljivih vrst. Med škodljive vrste so uvrstili večino ujed, veliko uharico (Bubo bubo), srakoperje (Lanius), srako (Pica pica) in krokarja (Corvus corax). Deželni zakoni za Goriško in Gradiško, Istro in Kranjsko, sprejeti leta 1870, so bili povzeti po vladnem predlogu, ki so ga pripravili na Ministrstvu za kmetijstvo na Dunaju. Navedeni zakoni so ptice delili v tri skupine: [1] absolutno koristne oziroma zavarovane vrste, [2] relativno koristne oziroma lovne vrste in [3] škodljive vrste. Posamezne skupine so bile poimensko navedene kot priloge k navedenim zakonom. K absolutno koristnim (zavarovanim) vrstam so uvrstili žužkojede vrste ptic. Zanje je veljala trajna prepoved lova, uničevanje gnezd ter pobiranje jajc in mladičev iz njih. K relativno koristnim (lovnim) vrstam ptic oziroma lovnim ptičem so uvrstili zrnojede ptice, ki hranijo mladiče z žuželkami. Te vrste so lahko lovili od 1. septembra do 31. januarja, v Istri pa od 1. septembra do konca decembra. V prepovedanem lovnem času je bila prepovedana prodaja živih in mrtvih ptic in njihovih jajc. Škodljive vrste so lahko vedno lovili. Plačana dovoljenja za lov ptic so veljala le leto dni V zakonih so bili določeni pogoji, pod katerimi so se lahko posamezniki ukvarjali s ptičjim lovom. Osebe, ki so se želele s tem ukvarjati, so morale pridobiti dovoljenje občine (župana). Če niso lovile na svojem posestvu, so morale dobiti dovoljenje pristojnega zemljiškega posestnika ter odobritev pristojnega občinskega predstojnika (župana). Tovrstna dovoljenja so veljala samo leto dni. Na Goriškem in na Kranjskem je moral ptičar za dovoljenje plačati dva goldinarja, v Istri pa je dovoljenje stalo štiri goldinarje na leto. Za lov ptic z lovsko puško je moral izdati dovoljenje lovski upravičenec. Ptic niso smeli več loviti s pomočjo oslepljenih vabnikov, z zagrinjalnimi ali zataknjenimi mrežami po živih mejah in grmovju in tudi ne z zankami. Kazni za kršitelje Kršitelje postave so kaznovali občinski predstojniki (župani), in sicer z denarno kaznijo od enega do deset goldinarjev, ob ponovitvi prekrška pa tudi z do dvajset goldinarjev kazni. Denarne kazni so odvajali v občinsko blagajno. V primeru, da kršitelj kazni ni mogel plačati, so ga kaznovali z zaporom. Zaporna kazen je lahko trajala od dvanajstih ur do štirih dni. Otroke so kaznovali po šolskih predpisih. Poleg navedenih kazni so storilcem odvzeli lovne pripomočke in ujete ptice, ki pa so jih, če so bile še žive, morali takoj izpustiti. Izvajanje zakona so morali nadzorovati občinski predstojniki. Župane so nadzirale okrajne politične oblasti. Slednje so morale poskrbeti, da so občinski predstojniki vsako leto v decembru in nato znova spomladi razglasili navedeno »postavo« na krajevno običajen način. Če občinski predstojniki niso spoštovali določil zakona, jih je lahko okrajna politična gosposka kaznovala z denarno kaznijo od deset do dvajset goldinarjev. Dopolnitve obstoječih zakonov Zakon je obvezal učitelje, da so morali poučiti mladino o škodljivosti razdiranja gnezd ter o škodljivosti lova in pobijanja ptic. Vsako leto pred začetkom gnezdenja so morali šolsko mladino seznaniti z najpomembnejšimi določili navedene postave. Sredi 80-tih let 19. stoletja so v nekaterih deželah (Goriška, Koroška) prekinili z varstvom domnevno škodljivih vrst, kot so črna (Corvus corone) in siva vrana (C. cornix), domači (Passer domesticus) in poljski vrabec (P. montanus), kos (Turdus merula)in škorec (Sturnus vulgaris). Meddržavni sporazum o omejitvi ptičjega lova V 19. stoletju je ptice ogrožal lov, po katerem je slovela predvsem Italija. Za omejitev oziroma prepoved ptičjega lova so se zavzemale kmetijske družbe, gozdarska društva in društva za varstvo živali. Zato ne preseneča, da so leta 1875 avstrijske in italijanske oblasti podpisale meddržavni sporazum o omejitvi ptičjega lova in varstvu ptičev. l»tk*ja prošnja. I.jnbi kmetova v ci i vemo, de van je veliko, ki na« radi imate in ki ate naši dobri pri ja tli. To nam da »ereil »et , de se me uboge živalice prederznemo k vam z ponižno prošnjo zaupno stopili. — Znano vam je, depo hudi iu dolgi zimi, po tem ko sinu ie dovelj lakote in mraza vžile. je prišel veseli čas pomludi, naše tiar reči veselje in naša /.entlcv. Ilade bi v miru, kakor vsaka božja stvar, živele, torej vati ponižno proximo, de bi svojim otroka tu prav prav terdo napovedali, de bi nas sdej, ko imamo veliko «k erb i z go ej bdenjem, psi mira pustili, Saj veste kak» gerdo in neusmiljeno hudobni otroci z nami ravnajo f ker ga ni taki) gosi i »a gernlovja, ne takti visociga drevesa, de bi nas gerdi Klerkuvci nck staknili, naših gujezd in mladičkov ne pokončali!— Če bote le našo prošnjo uslišali, si bomo gotovo prizadevale vam sslo vstruči; ekozi celo leto vas hočemo /gndej in pr'Jetiio k dein buditi, in čer, dan pri vaših poljskih delih okoli vas ill nad vami vesel» prepevati. Vaše vorle bomo priv pridno varovale, de vam ne bodo gosence lepiga sadja pnžerle: soj veste, de nobena reč toliko go s en e ne pokončii, kakor me, in de »možato me male /ivalicc vaši veliki dobrotniki. Ko bi (udi kako sserno žita v vašim polji kavsniti utegnile, ne budnjto «o nad nami, kdo jc neki rad lačen v sredi jedii? — majhno škodo, ki vam jo tu storimo, obilno povernemo s bogatejšim sadnim pridelkom. Če si le-dej sami selii dobro želite, nikar ne pripustite, MJlyrif «AJlftflriLV h ' Jy„ V M W< ' Tabela 1: Škodljive vrste ptic v deželni zakonodaji Kranjske in Goriške (1870) KRANJSKA GORIŠKA orlova plemena (Aquila) postojne vsake vrste / orel (Aquila) sokol selec (Falco peregrinus) sokol selec (Falco peregrinus) sokol modronog (Falco lanarius) modri sokol (Falco lanarius) sokol pritlikovec (Falco aesalon) mali sokol / tičar (F. aesalon) sokolič / drevesni skolič (Falco subbuteo) ostriž (Falco subbuteo) škornjek (Falco milvus) škarnjek (Falco milvus) črni jastreb / milan (Falco ater) sivi jastreb / kostanjevi škarnjek (Falco ater) skopec (Falco palumbarius) kanja / skopec / kokošar / kragulj (Falco palumbarius) kregulj (Falco nisus) kragulj / kragulj mali / kobec (Falco nisus) račar (Circus) brkati ser / postovka (Circus) uharica velika (Strix bubo) sovjak / hostna sova / bubuj (Strix bubo) srakoper veliki (Lanius excubitor) sraka roparka velika / sivi srekoper (Lanius excubitor) srakoper mali (Lanius minor) sraka roparka mala, črnočeli srakoper (Lanius minor) sraka (Corvus pica) sraka (Corvus pica) krokar (Corvus corax) krokar / veliki vran (Corvus corax) vrana črna (Corvus corone) črna vrana (Corvus corone) vrana siva (Corvus cornix) siva vrana (Corvus cornix) Vira: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko št. XIV-20 /1870 (postava z dne 17. junija 1870, o varstvu ptičev, za poljedelstvo koristnih, Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko št. XIV-20 /1870), Zakonik in Ukaznik za Avstrijsko-Ilirsko Primorje št. XVII-37/1870 (postava z dne 30. aprila 1870, zastran varstva kmetijstvu koristnih tičev, Zakonik in Ukaznik za Avstrijsko-Ilirsko Primorje št. XVII-37/1870) • 5: Razglas mestnega županstva Novo mesto o prepovedi ptičjega lova (Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Novo mesto, Fond: Mestna občina Novo mesto. Kmetijstvo, sign. NME 5) 6: Sredi 80-tih let 19. stoletja so v nekaterih deželah (Goriška, Koroška) prekinili z varstvom domnevno škodljivih vrst, med drugimi tudi škorca (Sturnus vulgaris). foto: Alen Ploj Indija ptice, motor in ... // Tilen Basle Površina: 3.287.263 km2 Podnebje: puščavsko na zahodu, alpsko na severu, na jugu, ob obali in v notranjosti tropsko, z močnimi vplivi monsunov; poznajo štiri letne čase: zimo (januar-februar), poletje (marec-maj), monsunsko obdobje (junij-september) in post monsunsko obdobje (oktober-december) Najvišji vrh: Kanchenjunga (8.586 m) -tretji najvišji vrh na svetu število prebivalcev: 1.210.193.422 (2011) št. vrst ptic: 1.300 št. endemičnih vrst ptic: 42 Zanimive vrste ptic: indijski kačjevratnik (Anhinga melanogaster), indijska čopasta čaplja (Ardeola grayii), indijska štorklja (Ephippiorhynchus asiaticus), tibetanska gos (Anser indicus), sajasti plešec (Gyps bengalensis), sokolček (Microhierax caerulescens), siva kokoš (Gallus sonneratii), sarus (Grus antigone), indijska droplja (Ardeotis nigriceps), nilgirski grivar (Columba elphinstonii), gozdni čuk (Heteroglaux blewitti), malabrski kljunorožec (Ocyceros griseus), nilgirski muhar (Eumyias albicaudatus) Zanimive živali: indijska leteča lisica (Pteropus giganteus), indijski tiger (Panthera tigris tigris), azijski lev (Panthera leo persica), gangeški delfin (Platanista gangetica), azijski slon (Elephas maximus), čital (Axis axis), zambar (Cervus unicolor), orjaška veverica (Ratufa indica), indijska kobra (Naja naja), indijski piton (Python molurus), močvirski krokodil (Crocodylus palustris) Jutro. Zvoni budilka in ura na utripajočem ekranu mobitela kaže 06:00. Skozi okno je slišati troblje, molitve in vrvež mesta, ki se počasi prebuja. Vstaneva, pospraviva še zadnje stvari in se podava na ulico. Jutro je mrzlo. Na hrbtih imava ogromna nahrbtnika, roke polne vrečk in plastenk z vodo, okrog vratov nama visijo motoristična očala, na glavah pa imava na pol poveznjeni čeladi. Vse zloživa na motor, ki je nato širok približno toliko kot manjši avtomobil, in se povzpneva nanj. Ta po nekaj poskusih glasno zahrumi, midva pa si popraviva čeladi in nadeneva očala. Kolesa pod motorjem začno požirati kilometre, midva pa prah, ki se dviga s kaotičnih cest. Zemljevid: Uporabljen z dovoljenjem »The General Libraries, The University of Texas at Austin«. 1: Krave, ki so v hindu-izmu svete živali, sreča-I mo praktično povsod. ■jI rf " 2: Orientalski srakoper I (Lanius schach) jepogo-r sta indijska vrsta. '. 3: Taj Mahal v mestu Agra, ena največjih mojstrovin islamske umetnosti 4: Azijski sloni (Elephas maximus) so nadvse uporabni kot turistična atrakcija in delovna živina. i pr Pisani, a velikokrat ! prenatovorjeni tovornja-•4 ki indijskih cest 6: Romski otroci v puščavi Thar še vedno živijo nomadsko življenje. 7: Razgibano gorovje Aravalli foto: Tilen Basle (2-7), Uroš Orešič (1) TJ 8: Srečanje z dve leti starim samcem indijskega tigra (Panthera tigris tigris) 9: Skoraj presahla reka Ramganga znotraj narodnega parka Corbett 10: Izmirski gnez-domec (Halcyon smyrnensis) ni vezan na vodno površino in ga pogosto vidimo tudi sredi mesta. Večina popotnikov začne potovanje v indijskem glavnem mestu New Delhi. Moderno letališče ti daje občutek, da še zmerom nisi zapustil Evrope, tudi osebje je dokaj prijazno, tu in tam le kakšen do zob oborožen policist, kar pa je v zadnjem času mogoče videti tudi pri nas. Slika se popolnoma spremeni pri izhodu, ko vate puhne težak mestni zrak, pred teboj pa stoji truma ljudi, ki ti ponuja prevoz ali nočitev. In kako se počuti prebivalec naše majhne podalpske dežele v dvajset milijonskem mestu? Predvsem majhnega! Narodni park Corbett Približno 250 kilometrov severovzhodno od New Delhi-ja se nahaja najstarejši narodni park v Indiji, ustanovljen leta 1936. Ime je dobil po lovcu in kasneje naravovar-stveniku ter borcu za ohranitev tigrov, Jimu Corbettu. Gre za 1.300 km2 veliko območje hribovitega sveta, ki ga v večini pokriva vlažen listnati gozd. Prvotni namen parka je zaščita tigra (Panthera tigris). Indija je danes dom več kot polovici svetovne populacije prostoživečih tigrov, ki šteje približno 3.200 osebkov. Prav šokantno je pogledati podatke z začetka prejšnjega stoletja, ko je v naravi živelo še 100.000 tigrov, danes pa sta jih uničenje gozda ter lov pripeljala na rob izumrtja. Narodni park se lahko pohvali s približno 160 indijskimi tigri (Panthera tigris tigris), kar predstavlja 10 % indijske populacije in uvršča park med eno izmed najboljših območij za opazovanje te mogočne, vendar plašne ter skrivnostne živali. Kljub temu srečanje s tigrom ni zagotovljeno in je zanj potrebna velika mera sreče ter izkušen voznik, ki te s terenskim vozilom vodi po parku. V najinem primeru je bil to 22-letni David, ki je službo voznika začel opravljati že pri 14-ih letih in nama je omogočil, da sva tigra videla iz neposredne bližine. Zapeljali smo se na dolgo, ravno cesto, ki jo je na eni strani obdajal gozd, na drugi pa grmišče, za katerim se je raztezala obširna travnata savana. Ustavili smo vozilo in poslušali v tišini. Za nami so se začele glasno oglašati ptice, kar je bil znak, da se bliža tiger. David je v trenutku zagnal vozilo in divje vzvratno zapeljal kakšnih 100 metrov, se ustavil in zabičal: »Tukaj bo tiger prečkal cesto, tišina!« Čez kakšnih 30 sekund so se med grmovjem začele prelivati sence in že sama misel, da gre morda za tigra, mi je pognala adrenalin po žilah, v tišini, ki je vladala, pa sem lahko poslušal lasten srčni utrip. Zelo kmalu se je iz senc izoblikovala podoba tigra, ki je neslišno tekal med grmovjem, nato pa se kakšnih deset metrov stran v skoku pognal čez cesto in izginil v gostem gozdu. Pogost plen tigra predstavljata čital (Axis axis) in zam-bar (Cervus unicolor), ki sta predstavnika družine jelenov (Cervidae) in jih je tukaj veliko. Na prisotnost plenilca, ki ga ob tigru pogosto predstavlja še indijski leopard (Panthera pardusfusca), visoko v krošnjah opozarjajo opice, v glavnem langurji (Semnopithecus sp.) in makaki rezus (Macaca mulatta) ter številne ptice. Teh so v parku čez leto zabeležili več kot 580 vrst, kar predstavlja skoraj polovico vseh vrst ptic na območju indijske podceline. S težavo sem skrival navdušenje, ki me je obhajalo, ko smo se vozili skozi gozd, ki je kar vrvel od ptičjega življenja. Visoko v krošnjah so se spreletavali pisano obarvani dolgorepi miniveti (Pericrocotus ethologus), po drevesnih deblih pa sta plezala žolna vrste Picus chlorolophus in črnočeli br-glez (Sitta frontalis). Nižje med grmovjem so se smukali belolični bulbuli (Pycnanotus leucogenys) in bulbuli vrste Pycnonotus jocosus, v soncu, ki je komaj prebilo goste krošnje dreves, pa se je svetlikalo črno perje dronga vrste Dicrurus remifer. Gosti sestoji gozda se prekinejo s skoraj presahlimi rečnimi strugami, ki se napolnijo le v monsunskem času, v sušnem obdobju pa se po njih vijejo le manjši potoki. Ti z izobiljem žuželk privabijo beloglavega (Chamarrornis leucocephalus) in rečnega pogorelčka (Rhyacornis fuliginosus). Ob obilju rib v »shujšani reki« pa se poleg našega vodomca (Alcedo atthis) mastita še črnobeli (Ceryle rudis) in čopasti pasat (Megaceryle lugubris). Slednji je eden največjih predstavnikov vodomcev na svetu in bi ga po velikosti lahko primerjali z našim grivarjem (Columba palumbus). Rajasthan »Dežela kraljev« leži na severozahodu in je največja država, ki sestavlja Republiko Indijo. Eden od turistično najbolj obiskanih predelov Indije slovi predvsem po bogati kulturi glasbe in plesa. Glasba je preprosta in opisuje predvsem vsakodnevno življenje; pogosto lovljenje vode iz vodnjaka ali kali. Tradicionalni ples, imenovan Ghoo-mar, izvajajo samo ženske, medtem ko moški igrajo na instrumente ali prepevajo. Ženske pri tem nosijo pisano tradicionalno nošo in veliko nakita, dlani pa imajo poslikane z zapletenimi rjavimi vzorci. Barvo pridobijo iz rastline kana (Lawsonia inermis), ki jo v Evropi, Afriki in Aziji že tisočletja uporabljajo za poslikavo telesa ter barvanje las in tekstila. V Rajasthanu sva imela cilj doseči puščavo Thar na skrajnem zahodu ob meji s Pakistanom. Med vožnjo sem na žicah ob cesti pogosto opazoval indijske zlatovranke (Coracias benghalensis), smaragdne čebelarje (Merops orientalis) ter sinje lebduhe (Elanus caeruleus), ki so bili za črnimi škarniki (Milvus migrans) najpogosteje opažene ujede. Ob kratkem postanku sva na ravnici opazovala čredo indijskih gazel (Gazella bennettii), preletela pa naju je tudi več stoglava jata deviških žerjavov (Grus virgo). Ob prihodu v mesto Jaisalmer sva motor zamenjala za kamelo, ter se skupaj z vodičem odpravila globlje v puščavo. Spremljati sonce, ko zaide za peščene sipine, ob tem pa srebati hladno pivo, se nama je zdelo že skoraj pravljično, prav nasprotno pa je bilo preživeti noč pod zvezdami. Hlad mrzlega peska in tiščanje v spalni vreči sta naju hitro spomnila na krutost življenjskih razmer, ki vladajo v takšnem okolju. Okus po tropskem raju Goa ima zelo bogato zgodovino, zgodbe o njeni lepoti pa so v Evropi burile duhove že v antiki, saj jo v svojih zapisih omenja že sam Ptolomej. Posebej zanimiva je njena kultura, ki se precej razlikuje od ostale Indije, saj je bila stoletja pod vplivi portugalske kolonialne oblasti, ki se je končala leta 1961, ko je Goo zavzela indijska vojska. Sledila so obdobja, ko se je po svetu razširila hipijevska kultura in »otroci cvetja« so množično »vdirali« v Goo. Njihovo zapuščino se še danes močno občuti in prav fascinantno je videti nemalo ljudi, ki so po videzu in starosti sodeč tukaj še iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Geografsko se Goa nahaja na zahodni obali Indije in del nje spada v gorsko verigo Zahodnih Gatov, ki so ena najpomembnejših vročih točk biotske raznovrstnosti na svetu. Zato ni presenetljivo, da gozdovi kar buhtijo od življenja. Ob obisku rezervata Cotigao na jugu Goe sem bil navdušen nad pisanimi pticami in metulji, ki so polnili tamkajšnji nekoliko višje ležeči tropski gozd. Precej pogoste so bile gozdne pastirice (Dendronanthus indicus) in zeleni golobi (Treron pompadora), ki so počivali visoko v krošnjah dreves. Mojo pozornost je večkrat vzbudilo šumenje listja na tleh, med katerim je brskal za hrano oranžnoglavi drozg (Zoothera citrina). Z drevesnih vej so se 11: Braminski škarnik (Haliastur indus) je pogosta obalna vrsta. 12: Goa slovi tudi po svojih plažah, ki pa bi jim stežka pripisali pridevnik »neokrnjene«. 13: Nismo le ljudje tisti, ki se čudimo svetu okoli nas - rezus (Macaca mulatta). foto: vse Tilen Basle 14: Poveljnik (Moduza procris) je le eden mnogih metuljev, ki jih najdemo v Goi. 15: Debelokljuni deževnik (Charadrius leschenaultii) je neboječ spremljevalec kopalcev na plažah. foto: obe Tilen Basle za žuželkami ves čas zaganjali različni muharji, med katerimi sem opazil tudi nekoliko redkejšega sinjemodrega muharja (Eumyias thalassina), med hojo po ozki gozdni poti pa se je vame skoraj zaletel njemu sorodni azijski rajski muhar (Terpsiphone paradisi). In če smo pri nas vajeni majhne ljubke veverice, ki neslišno pleza po drevesu, je tukaj po njem dobesedno lomastila orjaška veverica (Ratufa indica). Iz goratih Zahodnih Gatov se v Arabsko morje zlivajo številne reke, ki so v nižinah in ob morju obrasle z gostimi sestoji mangrov. Te je najbolje raziskati s pomočjo turistične ladje ali pa kar s kajakom, saj se le tako lahko dovolj približaš pticam, ki so skrite med gostim rastjem. Prav tukaj se je pod mangrovami skrivala beloprsa tuka-lica (Amaurornis phoenicurus), na vejah pa sta na ribe pre-žala črnoglavi vodomec (Halcyon pileata)in štorkljekljuni gozdomec (Halcyon capensis). Reke se nemalokrat izlijejo v morje sredi čudovite plaže, tako da sem pester izbor ptic lahko opazoval kar iz ležalnika. Na morju so številne ribiške ladje obletavali beloprsi jezerci (Haliaeetus leucogaster), ki so vezani predvsem na obalni življenjski prostor ter so bližnji sorodniki našega belorepca (Haliaeetus albicilla), ribje pojedine pa niso zamudili niti indijski beli delfini (Sousa plumbea). Motoristov dnevnik Ne bom skrival, da sta naju za takšno avanturo navdušila Ernesto »Che« Guevara in Alberto Granado, ki sta leta 1952 na motorju prevozila dobršen del Južne Amerike. Tisti, ki ste prebirali knjigo ali si vsaj ogledali film, ste bili priča dogodivščinam, ki sta jih na poti doživela popotnika, in tudi najino popotovanje po Indiji ni bilo dosti drugačno. Vožnja pa luknjastih cestah postane kmalu rutina in tudi ob kakšni predrti pnevmatiki se ne razjeziš več zelo. Stvari, ki jih vidiš v indijskem prometu, je z besedo težko opisati, zato vam dodajam povezavo do krajšega videa, ki je nastal med potovanjem (http://www.youtube. com/watch?v=iF4DRqmUoMc). • LITERATURA: Grimmett, R., iNSKipp, C. & iNSKipp, T. (2012): Birds of the Indian Subcontinent. - Christopher Helm, London. - Ptičariada 2012 bo potekala 6. oktobra V okviru Evropskega dneva opazovanja ptic bo tudi letos potekalo družabno tekmovanje v opazovanju ptic, ki ga ne smete zamuditi! Letos bomo ptice opazovali v Pomurju, na območju Krajinskega parka Goričko. Tekmovali bomo v dveh kategorijah, v posamezni kategoriji pa bomo upoštevali: (1) največje število opaženih vrst ptic oziroma (2) največje število fotografiranih vrst ptic. Tekmovalni del bo potekal od 4. do 14. ure, sledil pa mu bo družabni del na sedežu Krajinskega parka v gradu Grad, kjer bosta zakuska in podelitev nagrad. Na gradu bo možno v spalnih vrečah tudi prespati. Prosimo vas, da se za sodelovanje na Ptičariadi predhodno prijavite (tudi če pridete samo na družabni del) koordinatorju Kristjanu Malači-ču po telefonu (041 670 956) ali elektronskem naslovu (kristjan.malacic@goricko.info). Vsa dodatna navodila bomo prijavljenim skupinam poslali naknadno. Podnebna kriza, vetrnice in ptice // Tomaž Jančar Podnebna kriza in biodiverziteta Ozračje na Zemlji se segreva. Vse več dokazov je, da je to posledica neizmernih izpustov toplogrednih plinov zaradi gospodarskih aktivnosti človeštva. Segrevanje je vse hitrejše, saj se utegne ozračje do konca 21. stoletja segreti za 2,4 do 6,4 stopinj celzija. Tolikšno segrevanje bo dramatično vplivalo na človeštvo in naravo(1)! Globalno segrevanje ozračja najbolj ogroža ptice in druge živalske vrste na Zemlji. Zaradi vse toplejše klime se primerne življenjske razmere za posamezne vrste pomikajo proti poloma, mnoge vrste pa jim zaradi drobljenja življenjskega okolja in številnih antropogenih ovir ne bodo mogle slediti. Zaradi tega utegne že do leta 2050 ponekod izumreti med 15 in 37 odstotkov vseh živečih živalskih in rastlinskih vrst(2). Človeštvo se lahko izogne ekonomski in biodiverzitetni katastrofi le z radikalno spremembo ustroja gospodarstva, ki je povezan z izpusti toplogrednih plinov. Če nam uspe do konca stoletja izpuste znižati na nivo izpred dvajsetih let, se bo ozračje segrelo »le« za 1,1 do 2,9 stopinj celzija. Vendar za zdaj kaže, da je ta cilj nedosegljiv: ne samo, da se globalni izpusti ne zmanjšujejo, pač pa celo naglo naraščajo. Med največjimi onesnaževalci ozračja s toplogrednimi plini je energetika. Velik del prizadevanj za rešitev klimatske krize je zato treba usmeriti vanjo. Korenito bo treba zmanjšati porabo energije in vse klasične vire energije nadomestiti z brezogljičnimi. Energetiki in naravovarstveniki imamo skupni interes čim prej in čim večji delež za naravo in okolje uničujočih visokoogljičnih virov energije nadomestiti z brezogljični-mi in obnovljivimi. Zmanjševanje porabe energije V nasprotju s splošnim prepričanjem pelje najracionalnejša pot do zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida prek učinkovite rabe energije. Tu ne govorimo o kakšnem posebnem odrekanju, pač pa o zmanjševanju zaradi učinkovitejše porabe. Britansko združenje za vetrno energijo ocenjuje, da strošek vlaganj v zmanjševanje porabe energije ne presega 17 evrov za eno MWh prihranjene energije(3). To je kar trikrat manj, kot na gro-sističnem trgu znaša cena elektrike s konstantno dobavo. Okoljevarstvena organizacija Greenpeace ocenjuje, da bi do leta 2030 lahko na ta račun v Evropi porabo energije zmanjšali za 25 odstotkov(4). Na voljo so torej realne možnosti za obsežna zmanjšanja porabe energije. Vrh tega bi z vlaganji v zmanjševanje porabe energije prihranili ogromna finančna sredstva. Na nivoju Evrope govorimo o več sto milijardah evrov prihrankov. Lahko si le predstavljamo, kaj bi s takšno količino sproščenega denarja lahko naredili za spopad s podnebno krizo ter za ohranjanje okolja in biodiverzitete. Žal tega filma zlepa ne bomo videli. Obsežno zmanjševanje porabe energije namreč pomeni obsežno krčenje energetskega sektorja. Četrtina kapacitet za proizvodnjo elektrike v Evropi bi bila odveč, za več sto milijard evrov bi se zmanjšali prilivi v blagajne energetskega sektorja. To je seveda v nasprotju z interesi energetikov, ki so eden najvplivnejših lobijev v družbi. Ni torej naključje, da je zmanjševanje porabe energije povsod po svetu bolj kot ne obrobna tema. V realnem svetu nam torej za spopad s podnebno krizo bolj ali manj ostaja le možnost prehoda na obnovljive vire. 1: Vetrna elektrarna »ZD2« nedaleč od Benkovca na Hrvaškem foto: Tomaž Jančar 2: Zemljevid prikazuje, kako se strošek proizvodnje vetrne elektrike razlikuje po Evropi. Proizvodnja je pri zdajšnjih cenah elektrike rentabilna le ponekod v atlantskem delu Evrope (temno zeleno). vir: EEA (2009): Europe's onshore and offshore wind energy potential 3: Z vgraditvijo boljše izolacije stavb in zamenjavo neustreznega stavbnega pohištva lahko prihranimo ogromno energije, ki se porabi za ogrevanje in hlajenje prostorov. foto: Tiia Monto (Wikimedia) 4: Tropska oranžna klovnska ribica (Amphiprion ocellaris), ki je glavna junakinja priljubljene risanke o malem Nemu, utegne biti med prvimi žrtvami globalnega segrevanja ozračja. foto: Jenny Huang, Wikimedia Commons Koliko lahko prispevajo vetrnice Vetrnice lahko pri prehodu z visokoogljičnih na obnovljive vire prispevajo zelo veliko. Ne sicer vedno in povsod, a kljub temu je danes veter najobetavnejši obnovljivi vir energije. Po desetletjih eksponentne rasti je konec lanskega leta v Evropski uniji obratovalo za 94,1 GW vetrnih elektrarn(5), kar je enako moči 135 jedrskih elektrarn velikosti Jedrske elektrarne Krško. Proizvodna in finančna učinkovitost vetrnic je močno odvisna od jakosti razpoložljivega vetra. V Evropi so najbolj prevetrene regije ob Severnem morju, slabše pa v Sredozemlju. Elektrika, ki jo proizvedejo vetrne elektrarne, je ta čas vredna okrog 35 evrov / MWh. Za to ceno jo je za zdaj v Evropi mogoče proizvesti le v najbolj prevetrenih regijah severne Evrope, predvsem na Škotskem. Povsod drugod pa ta čas proizvodnjo omogočajo državne subvencije, saj je proizvodnja predraga. Subvencije so v državah različno visoke, kar je seveda odvisno od kakovosti vetra. Manj je vetra, več je potrebnih subvencij, da se vetrnice lahko vrtijo. Slovenska država vetrno elektriko subvencionira z zajamčeno odkupno ceno, ki znaša 95,38 evrov / MWh(6). To je dva in pol-krat več, kot je taka elektrika vredna, in kar petkrat več, kot bi nas stale investicije v učinkovito rabo energije. Obratovanje vetrnih elektrarn v večjem delu Evrope je torej odvisno od državnih subvencij, kar v časih ekonomske krize energetikom povzroča sive lase. V Španiji, ki je z radodarnimi subvencijami omogočila razcvet vetrnih elektrarn, si država plačevanja subvencij ne more več privoščiti. Španska vlada je zato nedavno napovedala ukinitev subvencij za vse nove vetrne elektrarne, kar je v sektorju vetrnih elektrarn povzročilo pravi preplah. Vetrne elektrarne so zrela tehnologija, z novimi vlaganji v razvoj in izboljšave se stroški proizvodnje vetrne elektrike le še malenkostno lahko zmanjšujejo. Nekaj prostora za zniževanje stroškov je sicer še, a ne prav veliko. Kljub temu je z vetrnimi elektrarnami v prihodnje treba resno računati. Cena elektrike bo v prihodnje verjetno naraščala. Ko se bo cena v Evropi podvojila, bo proizvodnja vetrne elektrike postala rentabilna v skoraj polovici Evrope. Dobra novica pri tem je, da je v tej polovici Evrope delež območij Natura 2000 manjši, kot je v slabše prevetreni polovici. Vetrne elektrarne in ptice Zaenkrat je videti, da večina vetrnih elektrarn po svetu na večino vrst ptic nima večjega vpliva. Izjema so seveda vetrnice, postavljene v življenjski prostor redkih in ogroženih vrst ptic, kjer je njihov vpliv lahko velik. Kot kaže, so ta čas najbolj smrtonosne vetrnice v Španiji. Tu 18.000 vetrnic vsako leto pobije med šest in 18 milijonov osebkov ptic in netopirjev. V Evropi je najbolj na udaru beloglavi jastreb (Gyps julvus). Samo španske vetrne elektrarne jih vsako leto pobijejo okrog tisoč. Do sedaj so največjo smrtnost zabeležili pri Vetrni elektrarni Salajones v Navarri. V raziskavi leta 2001 je vsaka vetrnica ubila več kot osem beloglavih jastrebov. Med ornitologi po svetu je najbolj znana vetrna elektrarna Altamont Pass v Kaliforniji, ki slovi zaradi ubijanja planinskih orlov (Aquila chrysaetos). Zadnje raziskave kažejo, da vsako leto pokonča okrog 94 osebkov. Obsežni ukrepi za zmanjšanje smrtnosti tam žal ne dajejo rezultatov. Veliko so si obetali od posodabljanja elektrarne, pri čemer so večje število manjših vetrnic nadomestili z manjšim številom velikih, močnejših. Vendar se je število žrtev med planinski orli potem še povečalo(7). Umeščanje energetskih objektov na obnovljive vire v prostor zahteva skrbno načrtovanje in rahločuten odnos do okolja. BirdLife opozarja, da je pri tem treba spoštovati naslednje štiri načela: (1) obnovljivi viri morajo biti nizkoo-gljični, (2) pri umeščanju je potreben strateški pristop, (3) izogibati se je treba škodi na pticah in biodiverziteti, in (4) obvarovati je treba najpomembnejša območja ohranjene narave v Evropi. Včlani se v Društvo za opazovanje in proučevanje plic Slovenije £