DUHOVNO Ž 1 V L J E N J E
LETO	(ANO) VIII
ŠTEV.	( N U M. )	142
NOVEMBER (NOVIEMBRE) 1939
K PRVEMU SV. OBHAJILU V ROSARIJU SO ŠLI:
JOŠKO ČUK, EDVIN PENKO. POLDEK MISIEJ, KOSITA MIKC, ESTERCITA MISLEJ. JOLANDA PENKO in MARICA MAURIČ,
SVETO BIRMO V ROSARIJU SO PREJELI:
DOMINIK ZULJAN, ALPRED ZULJAN, FRIDERIK ZULJAN, JOŽEF ČUK, ALEKSANDER KASTELIC, IVAN KASTELIC, EDVARD TOPLIKAR, SANTIAGO KRALJ, VENCELAV R. KRALJ, JANEZ VOLK, IVAN KOMPARE, VIRGILIO GRZETIČ, BERNARDO FRANETIČ, Al,BERTO D. MARTINELLI, JUAN C. BARBIERI, SILVANO KLANJŠČEK, JOŽEF KLANJŠČEK. FRANC KASTELIC, REMIGIJ KLANJŠČEK, IVAN KLANJŠČEK, ERNESTO FILE i, JERONIM FILIPOVIČ, FLORENTIN FILIPOVIČ, BLAŽ BURIŠIČ, RENATO F. PAVLETIČ, EMIL FRLETIč, VLADIMIR FRLETIČ, ALFRED SKUBIN, DAN JEL SKUBIN, JOSIP MISLEJ, LEOPOLD MISLEJ, NOKOLAJ JELIČIČ, JURIJ JELIČIČ, ALOJZ ZORMAN, EDVIN PENKO, DARIO ERZETIČ, FERNANDO ANZELIN, FRANC GERBEC, JOSE LUIS UŠAJ, ROSA MIRC, KATALINA J. JELIČIČ, ANA SVETLIČIČ, STANISLAVA KASTELIC, BERNARDA BIZJAK, BERTA RUBEŠA, SONJA ANA SARJANOVIČ, JOLANDA PENKO, PETRONA D. RUBČIČ, ESTER MISLEJ, DELIA PAULONI, LUCIA F, MARTINEI,LI, LILIANA PAULETIČ, MARIJA FILE J, KATALINA KUKUSKA, VERONIKA KUKUSKA, CATALINA G. KRALJ, IRMA M. NOVAK, IRENA NOVAK, MARIJA E. KURLE, MARIJA MAURIČ, ANGELITA SAMSA, ELVIRA STANISLAVA SAMSA, SLAVICA ORZETIČ, VLADIMIRA TOPLIKAR, ADELA ČBMELJ, VICENTA ČRMELJ, ERMINDA KOMPARE, KAROLINA ŠČUREK, VIDA ŠČUREK, LJUDMILA SABADIN, NADA MARIJA SABADIN, ANTON C. DRAGIČEVIČ, JELKA FILIPOVIČ, IRMA FILIPOVIČ, ROSITA BOSAZ,
SLIKA NA DESNI: Branka Rubeševa pozdravlja Msgn. Olaizola. GORNJI SLIKI: Po sv. birmi pred cerkvijo in prvoobhajanci. SPODAJ: Pevski zbor med ostalo množico zbrano pred cerkvijo.
V LUJAN poromamo 19. novembra.
Ne boste kmalu imeli tako lepe prilike, Potovali bomo s svojim posebnim vlakom.
Preskrbite si vozne listke pravočasno. Vlak odhaja iz Plaza Once ob 7.40 in se ustavi v Floresu in Liniersu. Kdo' si ne želi na Sveto Goro! — Naj bo kakor naše svetogorsko romanje ta naša pot v Lujan, kamor bomo nesli podobo svetogorske Kraljice, da bo v naprej kra.ila tudi lujansko svetišče.
Tamkaj boste spet slišali, kako bodo prav po naše zvonovi zapeli.
Tudi v dvorani romarskega doma se bomo zbrali, in tudi tam preživeli vesel trenutek skupno.
Kdor bi želel udeležiti se skupnega kosila v restav-raciji Trieste, naj se javi. Cena $ 1.30.
Vozne listke dobite:
NA AVELLANEDI pri Utroševili, Dean Funes 287. NA FLORIDI pri Hlasneku, Bdo. Ingoyen 860. NA PATERNALU v šoli, Paz Soldan 4921. — Pri Cotičevili, Donato Alvarez 2262 — in pri Laknerju
V	SAAVEDRI v trgovini Fratnik, Miller in Correa. V BANKAH: Holandčs in Germdnico.
V	SAN MARTINU pri živcu, Roque Acardini. 641, Villa Progreso.
V	VILLA DEVOTO pri Madonovih, MarcosSastre 5455.
CENA za otroke do 14 leta $ 0.50, do 18 S 1.—, za. odrastle $ 2.—.
PRILIKO ZA SV. SPOVED boste imeli v soboto 18. novembra celo popoldne do 8 zvečer v cerkvi Sv. Jožefa v Floresu. Spovedovala bosta g. Kastelic (pri stranskih vratih na levi, g. Hladnik (na desni).
Na VSE SVETE — 1. nov. — bo sveta maša na Paternalu. — POPOLDNE bomo molili za naše rajne na i čakariti. Ob. 4 uri se zberemo v grobnici Jugoslovanskega Podpornega društva.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo in uprava:
Pasaje Salala 6 0. Urednik: Hladnik Janez.
Telefon 63 - 6832
Kliči od 11—13 ure in po 7 uri zvečer. Ob sredah in petkih popoldne ni doma. f.etna naročnina za Argentino 2 $. ""cerkveni vestnik
1. nov. Maša na Paternalu za Alojza Gulin.
Ob 16. uri molitve za rajne na Chacariti v Jugoslovanski grobnici. Pevci bodo zapeli žalne pesmi.
5. nov. Maša na Paternalu za Franca Pečenko. Molitve na Paternalu ob 16.30 uri.
12. nov. Maša na Avellanedi. Molitve na Paternalu ob 16.30 uri.
19. nov. Maša ob 10 uri v Lujanu. Molitve v Lujanu.
26. nov. Maša na Avellanedi. Molitve na Paternalu.
Qd 1. nov. dalje se vrši popoldan, ska pobožnost cb 16.30 uri.
SPOMIN NAŠIH RAJNIH
Smrt... začetek božjo pravice, ki je vsem enako neizprosna! Pravični se jo ne boji. Veiti s polnim upanjem aka nanjo, ker ve, da bo z njo konec preskušnje in konec trpljenja, konec Željk in hrepenenja. Duša bo pohitela k Bogu, kakor uje ta ptička iz ozke kletke... Saj smo na zemlji le popotniki proti večni domovini,
KRANJCI NA SV. GORI
Ob jubilejnem letu svelogorsko božje poti smo poromali k Mariji na Sveto goro pri Gorici še s posebno pravico in veseljem, saj se je Marija prikazala pred štiri sto leti naši slovenski rojakinji Urški Forligojki.
Odpeljala sta v soboto zjutraj dva dolga vlaka 1600 romarjev proti sončni Gorivi. Kor smo bili blizu morja iz Trsta, smo zavili z majhnim ovinkom še tja dol. / ladjo smo se prevozili od Miramara do konca Trsta, od koder smo imeli prelep razgled oo morju in na mesto, ki je zia slo ob obali in po rebri.
Po poti smo obiskali v Eedipulji čudovito lepo pokopališče, kjer v terasah za bronastimi ploščami z napisi počiva trideset tisoč junakov, ki so dali življenje za domovino. Na kolodvoru v Gorici so nas sprejeli naš nadpastir g. dr. Gregorij Rožman in tud*, goriški nadškof Margo.,.i, msgr. Velci, ki je bil zadnjič pri nas na kongresu Kristusa Kralja, prošt 1'ividot in predsednik katoliško akcijo g. A rtu - i.
Del romarjev je odšel v Gorico, večji del pa so avtobusi odpeljali na sedlo na SveG gori. Odtod se jomzvila lurška procesija, ko je padla že trdna noč. Tisti, H so ostali v Gorici, so glödali čudovito lep prizor, kako se je dolga svetla črta pomikala proti svetišču. Cerkov na gori sc je polnila in napolnila do kraja, čeprav je zelo obsežna. Po litanijah in blagoslovu so ljudje prepevali Marijine pesmi še daleč tja'čez polnoč, ob pol troh pa so spet začeli moliti in peti. Obhajilo so delili že od one ponoči, ker so se tudi svete maše tedaj pričelo. Nekako ob sedmih se je pripeljal prevzvišeni g. nadškof Margotti, stopil pred zbrano množico vernih Slovencev in jih nagovoril v lepi slovenščini.
Ob osmih je bila sveta maša s pridigo našega prevzvišenega škofa, ki je romanje tudi vodil. V preprostih, pa tako prepričevalnih besedah jo naročal romarjem, naj molijo za dvojni mir — za časni, da
katere vratarica je — smrt. Tam zadaj čaka popolna sreča.
Posvetni in brezbožni sc smrti boje — ker sc bodo z njo končale vse omame s katerimi sami sebe slepe.... ker zadaj za njo zija brezdanji prepad. Nočejo sc odreči tisti poti, ki vodi navzdol, zato sumi sebi tnjč neizprosna dejstva, ki jih prinese smrt. Toda neusmiljeno bo presekala nit življenja in tedaj bodo začutili vso neizprosno težo besede, ki jo je iz-krckel Gospod Jezus sam, ki bo tedaj vsem sodnik: "Prišel bo Gospod ob dnevu, ko se ga ne nadja in ob uri za katero ne ve in mu bo dni delež s hinavci; tlim ho jok in škripanje z zobmi’’.
Grobovi so nam nemi klicarji. Vsak dan sc odpirajo novi in — zapirajo. Tja pojdi zemljan in tam premisli kaj je človek in kaj si tudi Ti!
ROMANJE V LUJAN.
Naj bo za vso Slovence to romanje dan lepega razvedrila in duhovnega veselja. Po naše nam bodo peli zvonovi, po naše bo donela pesom, še v dvorani so hrano zbrali, kjer bomo na prav posebni način obudili tudi svetogorske spomine.
Da bo pa sad tega romanja res čim večji, poskrbite tudi za to, da si ob tej priliki očistite svoje duše.
Ker bo v Lujanu prilike za spoved bolj malo, zato poskrbite že preje. V soboto ce 10 popoldne in posebno zvečer do 8 ure bo prilika za spoved v Florosu, kjer bosta spovedovala g. Kastelic (pri stranskih vratih na levi strani) in g. Hladnik (pri vratih na desni). Torej pridite v soboto 18. nov. k spovedi. Tudi v nedeljo
KORISTNI NASLOVI
Poslanstvo kraljevine Jugoslavije z* Argentino, Brasil, Uruguay in Paraguay: Charcas 1705, Bs. Aires, U. T. 44—6270.
Konzulat kraljevine Jugoslavije v Rosano: San Lorenzo 937, Rosario de Santa F6. U. T. 22—012.
Izseljenski korespondent za Uruguay: Ituzaiugö 1322, Montevideo, Uruguay.
Provincialat Slovenskih šolskih sester Rosario dc Sta, F6, calle Cordoba 1646, Telefon: 28—083.
Izseljenski duhovnik Kastelic Jože: Con-darco 545. Telef. 63—2435.
Slovenska šola na Paternalu: Paz Sol-dan 4924, Buenos Aires.
do 7 ure bo prilika za spoved.
PRVO SVETO OBHAJILO
Ne pozabite prijaviti otroke. Ta lepa slovesnost bo v nedeljo 17. decembra na Faternnlu,
Krščeni so bili:	v Rosariju Friderik
Hektor Premrl, V Lurdu: Ada Frančiška Gačič.
IZ UPRAVE
Nekateri so še vedno na dolgu naročnino. Z današnjo številko pošiljamo opozori hi, da naj hi naročnino poravnali. Mogoče soje urinila tudi kaka napaka. <3e koga po krivici tirjamo, naj se nikar no vznemiri, temveč naj sporoči, kdaj je poiti vrnil. če pa smo kakega dolžnika prezrli, pa prosim, naj sam pokaže svojo dobro voljo in poravna naročnino čim preje. Naročnino lahko poravnate tudi z znamkami tisti kateri bi poslali v pismu. Letna naročnina je 2 pesa. Janez Hladnik.
BLIŽAJO SE VELIKI PRAZNIKI:
Božič - Novo leto Sv. Trije Kralji
V vašem starem kraju se bodo zbrali Vaši dragi. Spomnili se bodo na Vas. — Pa se tudi Vi spomnite nanje in jim pošljite svoj dar potom zavoda
BANC0 GERMANICO
DE LA AMERICA DEL SUD
Avda. L. N. Alem 150	Buenos Aires
Slovenski Oddelek NAKAZILA:
specijalni tečaji za
IZSELJENSKE DINARJE in IZSELJENSKE LIRE.
HRANILNE VLOGE:
po tekoči obrestni meri.
izprosijo od Marije zdaj v tako nevarnih časih, <!a nam ohrani neprecenljivi mir, in naj prosijo še pred vsem zn svoj večni mir onkraj groba.
l*o sveti maši so so romarji začeli poslavljati od Marije in težko jim jo bilo iti od nje. - S sedla gore so' avtobusi o 1-peljali romarje v oGrieo, kjer so so okrepčali, potem pa začeli odhajati na postajo.
Prelepo in ganljivo jebilo slovo na kolodvoru v Gorici pri obeh vlakih, zlasti pa pri zadnjem. Poslovili so se od nas vsi
omenjeni dostojanstveniki z nadškofom na čelu ter zaslužni msgr. Brumat in g. To-roš.
Z vso vdanostjo smo Mariji izkazali svojo ljubezen, potem pa v veselem razpoloženju in prepevajoč odbrzeli nazaj proti domu. Z nami se je vrnil tudi prevzv. g. škof dr. Gregorij Rožman.
Vtisov, ki so šli tako globo do srca, ne bodo romarji kmalu pozabili, zlasti pa bodo ostali zvesti Mariji, svoji preljubljcni Materi.
TAM, ONSTRAN GROBA,,.
V vicah sc očiščujejo dušo tistih, ki niso zadostili za grehe v življenju, ali pa so umrli v malem grehu.
Da mora biti tak prehodni stan med življenjem in zveličanjem razvidimo:
Iz svetega pisma, ki hvali Juda Makabejca, ker je za padle bojevnike dal v Jeruzalemu opravljati daritve. “Sveta in dobra je misel moliti za mrtve, da bi bili grehov rešeni” (2 Mkb 12, 46).
Iz ustnega izročila. V vseh liturgijah zahodne in vzhodne Cerkve so namreč določene posebne molitve za rajne. Moliti pa ni treba za zveličane v nebesih, ne za pogubljene v peklu.
Iz sodbe našega razuma. Vsak človek v smrtnem trenutku ni tako svet, da bi prišel naravnost v nebesa, pa tudi ne tako hudoben, da bi zaslužil pogubljenje. Torej mora biti kraj, kjer se očiščujejo; kajti “nič omadeževanega ne pride v nebesa” (Raz 21, 27). To pa so vice.
Duše v vicah trpe neizrekljivo žalost, ker* še ne morejo gledati Boga, ki ga nad vse ljubijo in ga tako silno žele gledati. Razen tega ji m je božja pravičnost prisodila še druge muke.
Vendar pa duše niso brez vse tolažbe. Tolaži jih zavest, da bodo kdaj gotovo zveličane, in upanje na pomoč zmagoslavne in vojskujoče se Cerkve.
Preko sodnega dne ne bo nobena duša v vicah. Zakaj po vesoljni sodbi “pojdejo prekleti v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje” (Mt 25, 46).
Nauk o vicah nas spodbuja:
da se varujmo tudi malih grehov;
da s spokornim prenašanjem nadlog in težav zadoščat j mo že v življenju za grehe;
da si pridobivajmo odpustkov;
da pomagajmo dušam v vicah z molitvijo, zlasti pa z daritvijo svete maše.
NA VERNIH DUŠ DAN
so duše rajnih deležne mnogih dobrot.
Sveti oče Benedikt XV. je v svetovni vojni 1. 1915. dovolil, da sme ta dan vsak mašnilt darovati tri sv. maše: eno na svoj namen, drugo za verne duše, tretjo pa po namenu sv. očeta. Vse sv. maše sc opravijo v črnih oblačilih.
eVmiki, ki vredno prejmejo sv. zakramente, dobe popolni odpustek za rajne, kolikor krat obiščejo od opoldne 1. novembra do polnoči po drugem novembru cerkev in tam molijo po namenu sv. očeta vsaj šestkrat očenaš, zdravamarijo in častbodi. Sv. spoved je treba v ta namen opraviti v osmih dneh pred 2. novembrom, sv. obhajilo pa prejeti 1. ali 2. novembra.
Tudi ves mesec november nas Cerkev vabi, naj molimo za rajne. Velika ljubezen do duš je znamenje žive vere in poroštvo zveličanja.
Lepa je navada, da verniki okrase grobove z venci, cvetjem in zelenjem in razsvetle z lučmi. Cvetje izraža upanje na vstajenje, kjer bo večna pomlad, luči pa našo molitev: “Večna luč naj jim sveti!” Ko krasimo grobove in polagamo vence, ne pozabimo najlepšega venca, sv. rožnega venca, ki ga opravimo za rajne ta dan zvečer, ko v ta namen zvoni. Samo okrasje grobov rajnim nič ne pomaga, pomagajo jim le dobra dela, molitev, miloščina, prejem zakramentov in zlasti sv. daritev.
Vernih duš dan zjutraj molijo duhovniki jutranjice za rajne, potem se opravi slovesna črna maša.
Mašne molitve nas tolažijo z upanjem, da bomo vsi
vstali od mrtvih. To nam oznanja v listu apostol Pavel, v evangeliju pa Gospod sam. Pri maši je tudi sekvenci j a “Strašen dan”, pretresljiv spev o poslednji sodbi, v katerem prosimo božjega usmiljenja za pokojne in zase.
PREFACIJA SV. MAŠE ZA RAJNKE.
Uvod.
Na kratko podaja verski nauk molitev prefacije, ki moli takole:
“Zares, prav in dostojno jv, primerno in koristno, da se ti vedno in povsod zahvaljujemo, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, po Kristusu, Gospodu našem. V njem nam je zasijalo upanje blaženega vstajenja, in vse, ki jih žalosti gotova usoda smrti, tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti. Saj svojim vernim, Gospod, življenja ne vzameš, ampak le spremeniš; in ko razdeneš dom tega bivanja na zemlji (to je telo), pripraviš večno bivališče v nebesih.”
V tej prefaciji se Cerkev Bogu zahvaljuje za jasnost, ki nam jo je razodel glede posmrtnega življenja: da žalostni radi izgube svojih dragih prejmejo tolažbo, in brezbrižni glede svojega posmrtnega življenja postanejo brižni, in zlasti še s tem namenom, da mi vsi z gorečo molitvijo in dobrimi deli pomagamo tistim dušam, ki morda čakajo prav naše pomoči, in jim pripomoremo do skorajšnje blaženosti v Bogu.
Prvi del prefacije.
Smrt je neizogibna.
Da, smrt ni nekaj slučajnega, ni nekaj čisto naravnega,. smrt je nekaj, kar je od Boga določeno; zato je tudi neizogibna, nespremenljiva. Bog sam je namreč izrekel nad vsem človeškim rodom smrtno obsodbo radi greha naših prvih, staršev. Že Adamu in njegovi ženi in s tem vsem njegovim potomcem je Bog govoril usodne besede: “Prah si in v prah se boš povrnil.” In od takrat dalje je ta sodni sklep neovrgljiv in neizogiben. Celo tisti, ki se je ponudil kot Odrešenik človeškega rodu, je moral prestati smrtni boj in okusiti grenkobo smrti.
Da, smrtna obsodba nad človeštvom je neovrgljiva! Vse drugo, pravi sv. Avguštin, dobro ali zlo nam je negotovo, edino smrt jegotova. Negotovo je, ali bo otrok, ki sc rodi, reven ali bogat, ali bo trdnega ali slabega zdravja, ali bo umrl mlad ali star: vse je negotovo, gotovo je le to, da bo moral umreti. Smrt se ne ozira ne na visoki stan, ne na otroka, ne na premoženje, ne na mladost, ampak kakor pravi pregovor: Smrt, ne izbira, ampak podira, stare pokosi, mlade pa poseka. Vsak umetnik, vsak vladar, vsak berač bo moral umreti.
Smrt je grozovita.
Da, smrt je neizogibna, in prav zato je pa smrt, kot pravi mašna prefacija, nekaj trpkega, strašnega, ki nas napolnjuje z otožnostjo, z žalostjo, s strahom. Saj morda ni naš najhujši sovražnik, morda celo nikak sovražnik ni, vendar pa se smrti izmed vsega najbolj bojimo, ker je najskrivnostnejša. Četudi vemo o smrti le malo, nemoremo si je predstavljati drugače kot strašno omamljenjc, ki iztrga junaku njegovo junaštvo, obrazu njegov smehljaj, pogledu njegov izraz. Ne moremo si je misliti drugače kot globoko otopelost, ki uničuje človeške oblike, jih razdira in jim jemlje lepoto.
Drugi del prefacije.,
Pa glej, v to bridkost nam sije veselo upanje. “Vse”, tako namreč pravi prefacija, “ki jih žalosti gotova usoda smrti, tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti”, prihodnjega vstajenja.
SLOVESNOST PRVEGA SVETEGA OBHAJILA BO NA PATERN ALU
17. DECEMBRA
Vesel bo ta dan za male, ki bodo tedaj prvič pristopili k angeljski mizi. Vesel bo zanje, ki bodo tedaj prvič prejeli Jezusa, ki je sreča izvoljenih, ker bodo sklenili zvezo z Njim, kateri daje svojim zvestim poroštvo večne sreče.
Vesel pa naj bo tudi za vse druge, katerim naj v srcu obudi hrepenenje po kruhu božjem, ki daje večno življenje; po tistem kruhu, ki naj bi bil nekoč naša popotnica v srečno večnost.
Prijavite svoje otroke! Tudi tiste, kateri bodo prejeli prvo sveto Obhajilo v svoji župniji. Naj pribite ta dan in naj se povesele tudi z našimi in jim, pri božji mizi napravijo družbo s tem, da bodo prejeli z njimi sveto Obhajilo.
Pričujoča slika nam kaže srečno prvoobhajanko iz domovine MARIJO KRAŠNA, hčerko Krašnovin iz Budanje 139, ki je stopila prvič k božji mizi 2. julija.
Vstajenje mrtvih je skrivnost.
Vstajenje od mrtvih spada med one skrivnosti naše sv. vere* ki človeku, ki je povsem usmerjen na ta svet, he more iti v glavo. Božji zveličar sam je že imel opravka s takimi ljudmi, ko je govoril: Gospod “ni Bog mrtvih, ampak živih” (Mr 12, 27). In ko je sv. apostol Pavel v Atenah govoril Grkom o vstajenju mrtvih, so se začeli nekateri smejati in ga zasmehovati. In prav isto se mu je zgodilo pred oblastnikom Feliksom v Ce-zareji. Oblastnik ga je nekaj časa poslušal, potem pa, ko mu je sv. Pavel govoril o pravičnosti in zdržnosti in prihodnji sodbi, je Feliks dejal: “Za zdaj pojdi, kadar bom imel čas, te bom poklical.”
Vstajenje mrtvih nam zagotavlja Jezus Kristus.
Kljub temu pa je beseda sv. pisma popolnoma jasna. Jezus je nekoč rekel: “Resnično, resnično, povem vam: Pride "ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobeh, zaslišali glas Sinu božjega: in kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi” (Jan 5, 28). Milijoni in milijoni ljudi, od prvega do zadnjega človeka, ki bo umrl šele tedaj, ko bodo zvezde padale izpod neba, vsi, ki so pokopani v vseh delih sveta, v puščavah in v morju, bodo vstali. Zakaj božji Zveličar je slovesno izjavil: Resnično, resnično, povem vam.. . Po besedi Očetovi je nastal ves svet, po glasu Sina božjega pa bodo mrtvi'poklicani nazaj v življenje. Isti glas Sina božjega, ki je zaklical mrtvemu mladeniču v Najmu: “Mladenič, rečem ti: Vstani”, isti glas, ki je govoril Jairovi hčerki: “Deklica, vstani , isti glas, ki je klical ob grobu Lazarjevem v Betaniji; “Lazar, pridi ven”, bo tudi ob koncu sveta zaklical preko grobov: “Jaz vam rečem: Vstanite, pridite iz svojih grobov. ”
Sveti apostol Pavel je dobro vedel, kako težko je bilo poganom verovati resnico o vstajenju mrtvih. Piše namreč: “Ako se pa o Kristusa oznanja, da je vstal od mrtvih, kako govore nekateri med vami, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli (1 Kor 15, 12 - 22).
Vstajenje mrtvih je v tesni zvezi z našim odrešenjem.
Nauk o vstajenju mrtvih nam postane jasen zlasti še, če ga vstavimo v celotni nauk o našem odarešenju. Delo odrešenja je namreč zmaga nad smrtjo. “Kot zadnji sovražnik, pa bo končana smrt”, pravi sv. Pavel (1 Kor 15, 26). Sele tedaj, “ko si bo to minljivo (telo; nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, takrat se bo spolnila beseda, ki je pisana: “Použita je smrt v zmago” Kristusovo (1 Kor 15, 24).
Vstajenje je v zvezi z zakramentom sv. Rešnjega Telesa.
Da, vstali bomo, saj je božji Zveličar skrivnost vstajenja združil z drugo naj večjo skrivnostjo svete vere, to je s skrivnostjo sv. Rešnjega Telesa. “Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan” (Jan 6, 54). Odtod pride, da se imenuje sv. Rešuje Telo zastava in poroštvo častitljivega vstajenja. Kako so v naši sv. veri največje skrivnosti v tesni zvezi med seboj! Vera v Boga terja vero v božjo vsemogočnost, božja vsemogočnost potrjuje božanstvo Kristusovo, božanstvo Kristusovo podpira vero v njegovo navzočnost v presvetem Rešujem Telesu. Vera v navzočnost Krist o vo v presv. Rešujem Telesu pa nam krepi vero v vstajenje mrtvih.
Vstajenje mrtvih je naša tolažba.
In prav v veri o vstajenju mrtvih moremo črpati veselo upanje in tolažbo, kot pravi prefacija. V Kristusu nam je zasijalo upanje blaženega vstajenja, še točimo solze ob grobu svojih dragih, še vlačimo za seboj vezi umrljivega telesa, še tavamo v temi, še čutimo želo smrti, še jokamo pod pezo skrbi in telesnih bolečin; toda dvignite glave, vi žalostni in obupani, pride dan, ko bo Gospod “obrisal vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo” (Raz 21, 4). In potem ne bomo vlačili za seboj nobenih umrljivih vezi, ne bomo tavali v temi, spoznali bomo, da je bilo tudi trpljenje le dar božje dobrote in da tudi smrt ni bila drugega kot prehod v novo, lepše življenje.
Tretji del prefacije
Smrt je le prehod v novo, lepše življenje, tako nam pove dalje prefacija črnih sv. maš. Saj se glasi tretji del
tc molitve: “Vita mutatur, non tollitur. Svojim vernim, Gospod, življenja ne vzameš, ampak le spremeniš. ’ ’ Ta
trditev velja najprej za ono življenje, ki ga duša umrlih živi od dneva ločitve od telesa do vesoljnega vstajenja mrtvih; velja pa tudi za ono življenje, ko bo duša ob vesoljnem vstajenju zopet združena s svojim telesom.
Zares, s smrtjo ni konec vsega življenja. Smrt ni padec v nič, v nirvano; s smrtjo se prav za prav prične pravo življenje. Kaj pa je smrt? Smrt je razkroj, razpad, trohnoba, vse to pa jemogoče pri snovi, pri materiji, duša pa je duh — torej se ne more razkrojiti, duša nemore razpasti, strohneti. Kako naj tedaj premine? Edino tako bi bilo mogoče, da jo uniči On, ki jo je ustvaril, to je Bog. Ali pa bo Bog uničil človeško dušo? Trditi, misliti kaj takega, bi se reklo kleti Boga, sramotiti njegovo pravičnost in dobroto.
Neumrjočnost duše oznanja božje razodetje.
Ne, duša ne umrje. Tako nam pravi naš razum, naše •srce, pa nas zagotavlja tudi naš božji Zveličar. Kako lepo pravi v pridigi na gori: Žalostni bodo potolaženi, čiste duše bodo Boga gledale, preganjani bodo posedli božje kraljestvo. V prilikah je govoril o kraljevi svatbi-, in zatrdil je, da ne bo nikogar pahnil od sebe, ki bo prišel k njemu v svatovskem oblačilu. Ko se je poslavljal od apostolov, jegovoril, da je v hiši njegovega očeta mnogo bivališč, da gre pred njimi, da jim pripravi prostor. In njegov apostol sv. Pavel razvija to misel dalje, ko pravi: “Vemo namreč, da če razpade naša šotorna hiša na zemlji (telo), imamo božjo zgradbo, hišo, ki ni narejena z rokami (poveličano telo), in je večna, v nebesih” (2 Kor 5, 1).
Duša, ločena od telesa, živi Bogu.
Da, duša živi po smrti. Prav zato molimo v omenjeni prefaciji: Življenja ne vzameš, ampak le spremeniš. Pa kakšno je to življenje duše po smrti? Dokler je duša v telesu, je podobna ptički, zaprti v kletki. Sto in •sto stvari je, ki ovirajo njen duhovni polet, gele ločena od telesa živi v vsej' svoji duhovnosti. Ločena od telesa ni vezana na noben prostor, v trenutku lahko preleti vsemirje od enega do drugega konca. Nič več je ne ovirajo betežnosti telesa, kot so lakota, utrujenost, spanje in bolezen. Druga lastnost tega zgolj duhovnega življenja je ta, da duša v tem stanju ne more nič več žaliti Boga. Na zemlji je duša vedno med strahom in upanjem, med nebom in peklom. Vedno se ji je bati, da se zapeljana po lastnem napačnem nagnjenju, po hudobnem svetu ali hudobnem duhu odvrne od Boga; po smrti pa ves ta strah odpade. Po smrti je duša zaverovana samo v Boga, ona ga razumeva in uživa in je vsa zamaknjena v njegovo pričujočnost. Umirjena je in vesela v njegovem naročju daleč proč od hrupa in od vseh nevarnosti tega sveta.
Tudi telo bo po smrti večno živelo.
Podobno življenje kot duša pa bo tudi živelo telo, seveda šele po sodnem dnevu. Saj smo slišali besedo Gospodovo: “Pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v gro-beh, zaslišali glas Sinu božjega: in kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi” (Jan 5, 29). In to bo tista ura, ko bo Gospod poveličal telo pravičnih, umito s krstno vodo in obdano z milostmi, telo, ki je bilo tempelj Sv. Duha in tabernakelj Evharistije. Poveličal bo človeško naravo, ki jo je božji Odrešenik nase vzel; ude, ki so trpeli muke, ki so delali v svetnikih pokoro, bili čisti in'lepi v devicah in vseh velikih kristjanih; obnovil bo .jezik, ki je nekdaj oznanjal njegovo slavo in poveličeval njegovo ime. Spolnilo se bo namreč, kar piše sv. Pavel:
Pred cerkvijo po sv. birmi v Bosariju.
“Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Seje se v večnosti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno (živalsko) telo, vstaja duhovno telo” (1 Kor 15, 42 - 44).
Vstajenje mrtvih je naša tolažba.
Kako tolažilna je torej resnica, ki jo izraža prefa-eija v črnih mašah: “Življenja ne vzamem, ampak le spremeniš.” Angel vstajenja čuva nad posmrtnim zagrinjalom in ko bo prišel sodni, od Boga naznačeni dan, veliki dan Gospodov, takrat bodo vsi mrliči prišli iz svojih grobov, razpršene sestavine telesa se bodo zopet združile. To bo trenutek, ko bo mož, ki jemislil, da mora obupati na grobu svoje prerano umrle žene, zagledal njo zopet v vsej lepoti. To bo trenutek, ko bo žena, ki je gledala, kako je s prerano umrlim možem padla v grob za vedno njena življenjska opora, stopila znova z njim v skupnost, ki jo nobena sila ne bo mogla razdreti. To bo trenutek, ko bodo starši, ki so tako bridko občutili izgubo svojih otrok, svoje hčere, svojih sinov, v vstajenju mesa zopet našli svojo srečo. Ko bo duša potopljena v božjo lepoto, tedaj bo tudi lepota in krasota teles, ki jih bodo prešinjale poveličane duše, neizmerno velika. Zares, po vsej pravici pravi cerkvena prefacija: Življenja ne vzameš, ampak le spremeniš. Zato pa pristavlja ob koncu še enkrat: In ko razdeneš dom tega bivanja na zemlji, jim pripraviš večno bivališče v nebesih.
Četrti del prJefacij e.
Nebesa v Skrivnem razodetju svetega Janeza.
“In videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem, pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega, ženina. In imelo je božjo veličastnost. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kakor kamnu jaspisu, ki se je svetil kot kristal” (Raz 21, 2. 11). Tako opisuje sv. Janez v Skrivnem razodetju večno prebivališče v nebesih kot nebeško mesto; in to mesto “je imelo veliko iu visoko zidovje ter dvanajst vrat; in cesta po mestu je bila čisto zlato kakor prozorno steklo. Svetišča nisem videl v njem; zakaj njegovo svetišče je Gospod Bog Vsemogočni in Jagnje. In mesto ne potrebuje ne sonca ne meseca, da bi mu svetila; kajti božje veličastvo ga je razsvetlilo in njegov svetilnik je Jagnje” (Baz 21, 12. 21 - 23). In še nadaljuje sv. Janez: “Zatem sem \ idol veliko množico, ki je nihče ne more prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblački) in s palmami v rokah. In klicali so z močnim glasom :	Zveličanje našemu Bogu, ki ^edi na prestolu, in
Jagnjetu!” In vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in četverih živih bitij, in so padli pred prestolom na svoje obličje, ter Boga molili, govoreč: “Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala, čast in oblast in moč
našemu Bogu na vekov veke” (Raz 7, 9 - 12).
Tako nam opisuje sv. Janez večno prebivališče, ki nas čaka v nebesih. Res je, dat so vse to le primere, prispodobe, ker zemeljske besede ne morejo izraziti stvari iz drugega življenja. Vendar je Jezus izbral te in podobne podobe in preroki se jih niso nikoli branili rabiti kot najbolj pripravne, da nam razgrnejo vso srečo izvoljenih v nebesih in da potolažijo naša srca.
Blaženi bodo popolnoma srečni.
Srečni, nad vse srečni bodo božji izvoljenci, ker bodo gledali Boga iz obličja v obličje: ‘‘Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan” (1 Kor 13, 12. 13). Srečni, nad vse srečni bodo božji izvoljenci v nebesih, ker bodo obvarovani vsakega zla. ‘‘In obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo” (Raz 21, 4). Srečni, nad vse srečni bodo božji izvoljenci, kez bodo imeli vse dobro za dušo in telo. ‘‘Oko ni videlo, uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2, 9).
‘‘ Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih” (Mt 5, 12). Srečni, nad vse srečni bodo, ker bodo vse to uživali na veke. Verujem v večno življenje, zatrjujemo v apostolski veri. In sv. pismo nam v prekrasnih podobah riše neminljivost nebeškega veselja. Uči namreč, da je nebeško veselje zaklad, katerega tatovi ne izkopljejo in mol ne razje, da je sprejem v večne šotore, da je nevenljiva krona časti, da je večno kraljestvo, večno življenje. — O, da bi se dvignil zastor in bi mogle naše oči gledati ona ljuba bivališča! Da bi bilo pač to upanje zvezda vodnica našega življenja, da bi zaspali nekoč mirno v božjem naročju in da bi se tako zbudili k pravemu življenju v deželi živih!
Vera, da moremo pomagati rajnkim, je sladka.
Žal, najbrž bomo morali prav vsi še poprej v čistilni ogenj. Pravičnost božja bo terjala tako in sami bomo videli, da je prav tako, ker nič nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo. In koliko jih je ob tem času in ob tej uri, ki se čistijo v ognjui vic! Zato; nam Cerkev tako
zelo priporoča, da pomagamo tem sicer srečnim, a vendar ubogim dušam, pomagamo zlasti na dan Vernih duš, ko nam posebej spomin nanje stopa živo pred oči. Kako sladka je misel, da umrlim dragim lahjko še pomagamo in da smo še lahko z njimi v zvezi.
Pomagajmo dušam v vicah.
Pa saj nas tudi hvaležnost sili, da zadostimo tej dolžnosti, saj morebiti gre za dušo očeta, matere, sestre, soproge, ljubljenega soproga, za katerim žalujemo v srcu. Prejeli smo od njih toliko dokazov ljubezni in toliko dobrot. Kako naj jih sedaj pozabimo! Oh, morebiti smo mi krivi, da njih duše še trpe v vicah, one so nas morda preveč ljubile, nam spregledale naše slabosti; da bi nam ugodile, so morda same grešile. O, da bi mogli z našo krvjo izbrisati spomin na to. Skušajmo vsaj povrniti dolg, ki nam je skupen, to bo edino pravično delo, Mi sami ne bomo ušli vicam. Z isto mero, ki smo se je posluževali za druge, bodo tudi drugi nam merili. Kakor smo sami molili za duše umrlih, tako bodo tudi drugi molili za naše. Zvesta srca se nas bodo spominjala na zemlji, duše z našo pomočjo osvobojene nas ne bodo pozabile v nebesih in Bog sam se nas bo spomnil. “Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli” (Mt 5, 7). Najizdatnejša pomoč dušam v vicah je daritev sv. maše. Daritev sama lahko reši dušo vic. Če moremo, dajmo za sv. maše, če ne moremo, pojdimo vsaj k sv. maši in ponudimo Bogu to dobro delo zanje. Pristopimo dalje radi k svetim zakramentom in daruj-mo jih za duše v vicah. Saj to bo tudi za našo lastno dušo najbolj koristno. Molimo za duše v vicah sv. rožni venec, spokorne psalme, litanije, druge molitve, pridobivajmo si sv. odpustkov; tudi to so dragocena sredstva, ki nam jih Bog daje na razpolago v tem velikem delu odkupljenja. Če moremo, darujmo Bogu zanje svojo revščino, svoj vsakdanji kruh in trpljenje.
Kolikor le moremo, storimo, kolikor največ moremo.
Blagor tistim, ki se z gorečimi molitvami spominjajo vernih duš! Usmiljeni so, zato pa bodo usmiljenje dosegli, ko bodo sami v strašni stiski ob dnevu svoje sodbe.
(Povzeto po salezijanski knjižici št. 95)
ODŠEL JE...
France Švara se je rodil 7. julija 1874 v Gorjanskem na Krasu. Njegova študentovska leta, polna romantike, idealizma in razočaranj so liile zelo razburkana. Leta 11)04 jepel prvo sv. mašo. Kaplanova! je najprej pri Sv. Luciji, potem v Devinu. Leta 1911 je šel za vikarja v šem-polaj, kjer je pretolkel večinoma tudi vsa vojna leta. Od tam jev novembru 1920 prišel v Vrtojbo, ki je bila v razvalina», zunanjih in duševnih. Tu si je postavil spomenik, ki bo pričal o njegovi neuklonljivi volji in silni delavnosti vsem zanamcem: v razdvojeni in razprti Vrtojbi jo ustvaril enotnost, postavil središče: mogočno novo skupno cerkev presv. Srca Jezusovega.
Pokojni g. France je bil vsestransko delaven, široko naobražen, borben mož, ki je imel zelo mehko nesebično srce.
Svoj duhovni poklic je vzel resno. Ufi je vnet lušni pastir in sejo zlasti trudil, da so bile njegove pridige izklesane, globoke. Večinoma vse pridige si je spisal in mnogo so izšle tudi v tisku. Zlasti je ljubil mladino in jo je skušal pridobiti za pošteno življenje po verskih zapovedih.
Pri našemi prosvetnem gibanju je bil živahen sodelavec in svetovalec. V zadruž-
ništvu jebil tudi doma in mu je rad žrtvoval svoje moči. Ko jo povojna obnovitev našo dežele zahtevala vnetih pomočnikov, ni okleval, marveč se je vrgel z vso silo v vse težave vojnoodškodninskih skrbi. Sezidal ni samo svoje farne cerkve, pomagal je še številnim sobratom v njihovih neprilikah in pri obnovitvenih poslih.
Udejstvoval se je tudi kot pisatelj, publicist. Kil je sotrudnik naših časopisov, pisal je notice in članke, priobčeval razprave in izdajal tudi lastne brošure. V leposlovju. se je izkazal tudi kot prevajalec.
V političnem življenju je bil vedno odločen zastopnik naših katoliških in narodnih načel ter se jo našemu gibanju docela žrtvoval. Pri vsej svoji mnogostran-ski zaposlitvi jo bil vesel, šegav družabnik. Glavno njegovo načelo pa je vedno bilo: “Neizprosen bodi, mož jeklen!” Nikdar v svojein življenju ni omahnil, ni okleval, kadar je bilo treba braniti načela, ki so mu bila sveta. Vse te njegove svetle lastnosti so prinesle, da je užival v vsej javnosti, zlasti pa v duhovniških vrstah, velik ugled in je bil dolga leta na vidnih vodilnih mestih.
Njegovo neutrudljivo delovanje pa je izčrpalo njegove telesne sile. Začel jebo-lohati in je bil prisiljen stopiti že 1. no-
vembra 1934 v pokoj. Iskal je zdravja som in tja, končno se jenaselil v Dragi Moščeniški. Mehki morski zrak jo blažil in hladil njegovo bolezen, ozdravil jo ni. V nedeljo! 1(1. julija je po hudem trpljenju mirno v Gospodu zaspal. Zakopali so ga v torok 18. julija v sinjem kvarnerskem predpoldnevu na starodavnem pokopališču v Moščenicah. Nad dvajset goričkih in istrskih duhovnikov, lepo število Vrtoj-bencev in domačinov in častna gruča prijateljev ga je spremljala na zadnji poti. In ko je odjeknila v častitljivi moščeniški farni cerkvi naša pesem, se je zasolzilo marsikatero oko.
Smrt dobre matere. Dne 2. avgusta po v Sp. Idriji položili k zadnjemu počitku gospo Marijo Likar, mater tamošnjega. župnika g. Ludovika in mater g. župnika Petra na Gorah. Dosegla je častitljivo starost 82 let. Bila je skrbna, vzorna žena in dobra krščanska mati, ki je vsa živela samo za svojo družino. Vzgojila je dva naša ugledna duhovnika, kar pač že samo posobi glasno priča, kako jo bila blaga pokojnica plemenita in gflobokovernn. Na zadnji poti jo je spremljala velika množica prijateljpev in znancev iz Sp. Idrije, Gor in Vojskega tor duhovščina iz idrijsko dekanije.
PO ARGENTINI SEM TER TJA
MED IŽANCI
Dolga suha postava 40 letnega moža je stala tani za prodajno mizo.
Z očmi in usti je ostrmel Martin Podlipec, ko sem ga po slovensko nagovoril.
Kak človek bo to, sem podvomil. Več je beseda hrvaška kot slovenska. Pa kmalu se je znašel na pravem tiru in tedaj sva si pogledala v obraz in pred seboj sem imel pravega — ižanca. Da prav iz Iga pri Ljubljani.
Počakajte trenutek in že je stal pri telefonu. “Tone”, tako je nagovarjal svojega sogovorilca, “obisk smo dobili. Slovenski kaplan iz Buenosairesa je pri meni. Če hočeš, bova tudi do tebe prišla.”
Kmalu mi je pojasnil zadevo. Na drugem delu mesi a ima tudi trgovino Slovenec in tudi ižanec Tone Tavželj.
Torej na kosilu boste kar pri nas, tako smo bili takoj domenjeni. Potem sva ugibala, kje bi še bil kak naš človek.
Čelo nekega slovenskega duhovnika imamo tukaj. Nekoč sem bil z nekim opravkom v cerkvi, tako je nadaljeval in povedal kje, a se jaz cerkve sedaj ne spominjam, pa se je gospod začudil, ko je videl moje ime in me po slovensko pozdravil.
Torej ga bova poiskala, sva bila takoj odločena.
Hitela sva po kosilu v oni del mesta in kmalu so naju sprejeli. Nisva dobila, kar sva iskala. Zvedela sva le, da je bil nekaj časa v tisti cerkvi neki Jorge Fu-noll, ki je, slovenske matere sin. Mati njegova je menda doma od Celja. On je sedaj profesor v bogoslovju v Santa Fe. Žal nisem imel časa, da bi iskal dalje za njim.
Nato sva jo ubrala do Tavželjna. Fant je bil svoj čas na Igu celo načelnik orla. Zanimiva je bila zgodba njegovega življenja po Argentini, v kateri je marsikaj doživel in dostikrat bil že blizu sreče, pa mu je spet spodletelo. Bil je preje mizar. Sedaj pa....
Kaj hi! Pa smo praznili steklenico piva drugo za drugo in se nazadnje še na mate’ spravili.
Naših ljudi je tukaj malo. Kadar je “koseča” tedaj pridejo bolj številno. Nekateri so že stalni znanci in vsako leto pridejo okoli, stalno tukaj živečih nas je pa kaj malo in' še mi se nič ne poznamo. Je nekaj Hrvatov. Življenje pa ni kaj prijetno. Poleti je grozna vročina. Pravijo, da je kar 89 vročine povprečno več kot v Buenos Airesu in je kraj dosti nezdrav radi močvirne okolice.
“Pa kako, šmenta ste naju našli tukaj v tem zgubljenem mestu; dve ovci brez vsake zveze s slovenskim svetom ”, tako se je čudil Tavželj.
“Ali pa kakor dva zgubljena koštruna”, je menil Martin.
Bodi to ali ono. Ko bi človek ne bil malo detektivski in pa ne silil trmasto dalje, bi šel naprej, ne da bi | mi skupaj mate pili. Vse - je bilo le približno, kar sem ! mogel zvedeti. Najprej sem stopil v neko pivnico. V Ljubljani smo rekli “pajzelj”. Saj vemo, da se naši ljudje najraje zbirajo po takih krajih, kjer katero uganejo, malo pij6 in zapojejo. Tam sem povprašal gostilničarja, če morda pozna kakega Jugoslovana, pa je neverno zmajal z glavo in še nevoljen bil po vrhu. Prav jo imel, kajne. Saj oštarija je zato da si človek piti naroči, ne pa informacijska pisarna.
Kmalu se mi je posvetilo, kaj si možak misli, zato sem pa naročil en “špricar” in en sandvič. S tem je
bil možak bolj zadovoljen kot z mojimi prvimi besedami.
“Sem že slišal to besedo; tisto, kako ste že rekli?
... .slavo... ”
“Yugoslavo? Ste že slišali?”
“Sem, pa ne vem kaj bi to bilo. Bo kaka dežela? Kajne da? O saj vem. Pa to ni v Ameriki, kajne da ne?”
Ker moj namen ni bil, da bi ostal v Santa Fe profesor zemljepisja, zato sem hitro pospravil tisti sandvič, da jo bom sam mahnil dalje na lasten račun. In sem res srečno dobil Lojzeta Pertota. On mi je pa povedal, da se naši ljudje zbirajo pri Martinu. Toda Martina najti, to niso mačje solze. Mn o uro sem se sprehajal in se vtaknil v vsak almacen, ki sem ga kje videl, nazadnje sem pa vendarle našel Martina. In kako me je pogledal!
“Kaj bi vas ne. Če bi se pa prej svoje smrti nadjal kot vas. Saj sem mislil, da se mi sanja. Pojdi no kam, kdo bi pa prišel gori do nas. Poznamo tu kvečjemu kakega takega rojaka, ki pride na bratvo koruze”.
“In drugih Slovencev ne poznate nič.”
“Da bi človek vedel kje stanujejo že ne. Srečam pa včasih katerega. Po obrazu se poznamo. Pa saj jih ni skovo nič. V Guadalupe, to je še precej daleč zunaj, kjer je nekaka božja pot, tam jih je menda več. Največ jih je pa v Parand.
Saj tja sem pa namenjen in zato mi je sedaj največ, da ugotovimo, kdaj gre kaka stvar čez reko, da bom tam še nocoj.
Kar na telefon je pritisnil Tone in kmalu smo vedeli. Ob 5 uri odhaja “lan eh a” (motorna ladjica). Pa saj gredo še pozneje tudi. Gre “halsa” in lanče tudi, tako sta me zadržavala, toda ne bo nič. V Parana moram priti z nočjo, da še isti večer ugotovim, če je kaj naših in če ni nič, jo bom kar takoj zjutraj zgodaj udari! dalje v Basa-Vilbaso in Gualeguaychii.
Ni kazalo torej drugega kot urno se obrniti. Ura je bila že štiri. In treba bo še pogledati, kje je moj potni kovčeg, ki sem ga pustil tam v oni pivnici, kjer sem skoraj postal profesor zemljepisja. Sreča, da nisem bil sam, ker zares bi ne znal najti več hiše, ker si nisem zapisal, kje stoji.
Martin se mi je velikodušno ponudil, da gre z mano. Ne vem, če se ni pozneje kesal, zakaj bilo mu je šmentano vroče, da je kar zijal in prehodil je pa tudi toliko, kot že ne od tedaj ko je romal na Žalostno goro.
Srečno sva dobila moje stvari. Potem pa v pristanišče. Toda nisva prav prišla. Ura je hitela. Zvedela sva: le tja naprej. In sva drvela. Ubogi Martin je kar
Nekateri rojaki pred Pintarjevo hišo v Parand
pihal z mojim kovčkom, pa spaka, kadar sc človeku najmanj ljubi, ga pa še čevelj začne žuliti.
Kavno zadnji signal je dala ladjica, ko sem skočil vanjo. Martin pa je sunil kovčeg za manoä nisva imela več časa, da bi si še roke stisnila.
“Le kmalu spet kaj pridite k nam, vas čakamo”, tako me je šepozdravil, a so besede že vtonile v vršenju motorjev in šumenju vode.
ČEZ VALOVE REKE PARANA
Lanča je bila kar pripravna stvarca. Prostora na njej dobi kakih 50 ljudi. Vsaki dve uri enkrat nekako vozi čez reko v mesto Parana. Vožnja pa je dolga poldrugo uro.
Da zares, to so reke. 800 km pred izlivom v morje je tako široka, da se ne vidi vsak čas od enega brega do drugega. Seveda ni povsod vsa struga zalita. Po nekod ima voda razne rokave, drugod so otoki, na nekaterih je videti celo kako človeško bivališče. Toda, kadar se pa reka malo razjezi, tedaj je pa vse sama umazana voda.
Kmalu smo se santafeškemu mestu toliko odmaknili, da se je videl iz razdalje obris mesta. Najbolj vidne stvari so velikanski čitni silosi, iz katerih polnijo ladje, ki zlato pšenično zrnje vozijo v daljni svet.
Ladje? Saj bi človek ne verjel, da je voda dosti globoka, da plovejo po njej velike ladje.
Ko sem takole sam s seboj modroval, mi je padla v oči neka čudna naprava, ki se je dolga vlekla tam ob bregu proti sredini reke. Nek dolg brod je bil, po katerem so bile napeljane ogromne cevi, ki so peljale na bližni otok.
Kaj bi to bilo, sem se pozanimal. Kmalu sem zvedel. Moj sopotnik je bil neki nemški duhovnik iz Diamante.
To je priprava za čiščenje struge. Po tistih ceveh vlečejo ven blato iz dna struge, tako mi je povedal.
Zares ni majhno delo, na ta način vedno vzdrževati tako dolgo vodno pot, katera vodi še vse dalje gori po reki do Asunciona, kamor je tri dni vožnje z ladjo in do Aguirre, od koder ni daleč do vodopadov Tguazu. Iz Asunciona pa vozi Mihanovič še naprej do Brazilije notri do Corumbe. Do tja je skoro 3000 km dolga plovna pot.
Prijazno jepotegnila sapa čez razbeljeni krov. Vse bolj se je odmikalo mesto Santa Fe. Tam na drugi strani so se pa že kazali obrisi nasprotnega obrežja.
Toda, kako, sem začuden pogledal. Vse drugače sem si preje predstavljal zemljo onstran reke.
V poslednjih žarkih zahajajočega sonca je žarela tam na robu čudovita pokrajina, visoko dvignjena nad gladino reke. Tam na desno seje vrstila nanizana vrsta nekakih brd, na levo pa so kipeli visoko pod nebo zvoniki naranaških cerkva.
Kaj so tista brda, sem povprašal.
To je nakopičena zemlja, ki ostane cementnim tovarnam. Ono izrabljeno zemljo kopičijo tam in se zdi, da so kar cele gore, tako so mi pojasnili.
Hitro se nam je primikalo mesto, pa tudi dan je hitro umiral. Ko smo pristali se je že mrnčilo.
Oni nemški župnik me je zelo vabil, da bi potoval z njim; da se mu zdi, da tudi vtegne imeti v Diamante kakega Slovenca. Toda moj načrt je bil že drugačen, zato sem se hitro poslovil, skočil v prvi kolektivo, ki sem ga dobil in že smo drčali po bregu navzgor proti mestu .
Kakih 30 m višine nad gladino reke ima menda breg, na katerem stoji mesto Parana. Ko me je pozdravljalo še iz dalje vse ožarjeno v večernem soncu, me je
očaral tisti pogled. Saj sem do sedaj že videl marsikatero argentinsko mesto. Zares je Mar del Plata neka j lepega, toda mesto Parana, na brežini visoko gori nad reko je v vsej svoji preprostost1 'epše kot mesto miljo-narjev z razkošnimi vilami. Zato ni čudno, če so si stari “konkistadorji” izbrali ta kraj za svojo prvo naselbino.
Preje sem gledal mesto v poslednji sončni luči, sedaj smo se pa popenjali po serpentinah in med tem ko je dan vse bolj umiral so zažarele tisočere luči ob katerih beži strma cesta navzgor, a doli po vodi je pa prav tedaj hitela ladja, ki je sijala obilno luč čez razgibano blesteče valovje.
Kmalu se je cesta prevalila čez breg in se nagnila zopet navzdol, koder se skriva ponižno mesto Parami.
Parana je glavno mesto provincije Lutre Rios, to je dežele, ki leži med dvema rekama:	Parana in Pa-
raguay. Mesto ima kakih 80.000 prebivalcev, provinca pa jih ima 800.000.
Ni me posebno zanimalo, kakšno ju mesto. Kar ima zares lepega sem že videl, to j" njegova slikovita lega na visokem bregu. Sedaj mi je bilo bolj na skrbi, kako bi našel kakega človeka.
Namenil sem sem najprej v erkev svetega Mihaela, kamor me je upotil moj sopotnik na ladji. Potrkal sem. | Duhovniki so redovniki. Superiorja ni bilo doma. Prosili sem naj me prijavijo in da bi prosil za prenočišče, a I sedaj takoj moram pogledati na ulico Cervantes, da po-' iščem neko osebo.
MED SLOVENCI V PARANA
Ker je mesto čisto geometrično, se je kaj lahko orientirati. Kmalu sem bil na iskani ulici. Kakih osem kvader še in sem stal pred iskano hišo.
Potrkam. Nič! Še drugič potrkam.
Nič se ni oglasilo. In to je edini naslov, ki ga imam tukaj, sem pomislil. Če ne bo nič, potem pa kar z Bogom. Še pri sosedih povprašam, tako sem sklenil.
Več oseb je stalo pred hišo. Pač se jim je čudno zdelo, kaj naj bi pomenil tako pozen obisk in tak obisk. Pa tudi jaz sem pozorno pogledal.
Saj so to naši ljudje, tako sem začutil, ko sem videl te obraze, ki so mi bili kakor znaui. Nič dolgo nisem tuhtal, kar po slovensko sem zinil: “Dober večer”.
Nisem se zmotil. Dobil sem odgovor in pojasnilo, da Neška Leban ne živi več tukaj, da ima svojo hišo doli nekje v “Velikem klancu” v Bajada Grande.
Zame je to pač vseeno. Poiskal jo bom lahko jutri, 1 a za nocoj seiti zadovoljen, da sem našel vas. Saj sem parišel sem iz Buenos Airesa, da kot slovenski kaplan j obiščem vserojake, katere najdem.
Kar naprej so me povabili in že smo sedeli za mizo in uganili to in ono. Kmalu sem vedel, da sem zadel kar nabolje. Saj so Slovenci na vse strani, prav v bližini tamkaj jih je pa največ.
Prav, tako jebil moj sklep gotov. Jutri ostanem tukaj in bom obiskal kar največ mogoče naših ljudi, toda tudi že nocoj še lahko kam stopim; saj sedajle je prava ura, ker so ljudje doma.
Pokazali so mi do Persoglievih.
Seveda so se na moč začudili, pa kmalu smo si bili znani. Doma so iz Podsabotina, drugih je več Šte-verjaneev in še iz drugih krajev pri Gorici. Ponudili so mi, da ostanem na veečrji in tudi na nočevanju, če želim. Imajo namreč precej prostorno hišo in eno sobico kot nalašč prazno.
Za to ponudbo sem se zahvalil, ker sem imel že zaprošeno sobo pri očetih Palotincih, pač pa sem poprosil, če bi mi kako pomogli najti kaj naših ljudi.
Kot nalašč, tako je ugotovil gospodar Leonard. Ju-
tri imam prosto in če želite, lahko grem z vami, pa jih bova obiskala. Nocoj pa Jahko stopite še tjale doli tri kvadre, kjer je poročena hči one Nežke Leban, katere naslov imate.
Stopila sva še do njih. Kdo bi opisal presenečenje. Pač jim ni bilo neznano, da hodim obiskovat naše ljudi, toda v Parana se me niso nadjali. Saj so tako daleč proč od Buenos Airesa in našega časopisja skoraj ne poznajo. Med naročniki Duhovnega Življenja sem še našel nekaj imen, ki so kazala v Entre Rios, toda vse je bilo izven Panama in tudi Slovenski list ni imel prida bralcev, Komaj en izvod ga je prihajal. Že prvi večer pa so ga naročili llledetovi.
Pri Prinčičevih, tako se namreč pišejo, doma so pa in od Števerjana, če se ne motim, ki so tukaj cela družina z očetom vred, in je več bratov in sester poročenih a' Parana, ona pa je od Podbrda, tam smo bili kar takoj spet domači in smo kar s “Čiča de uva” praznovali ta nepričakovani obisk. .
Koliko pa vas je tukaj Slovencev, če sc kaj poznate med seboj.
Vsi sepoznamo. Precej nas je, smo pa tudi iz vseh krajev. Še tam od vaših krajev boste nekoga dobili, ki se Jordan piše. Največ nas je Števerjancev. Tukaj boste pa našli tudi stare Slovence, ki so tukaj že več kot 50 let. Tisti pa živijo malo bolj zunaj mesta. Če vam je prav, bova šla jutri k Terčiču. Oni so doma iz Cerovega. On je star že čez osemdeset, ona pa malo manj, pa je nekaj bolna. Jutri naju bo zapeljal tja moj brat, ki ima autotaksi, če želite.
Za jutri imamo torej že kar dovolj programa, a za nocoj pa tudi, zato sebom kar poslovil, dami ne bodo zaprli vrat pri svetem Mihaelu, kjer imam že svoje stvari in me čakajo.
Drugače mirno mesto je bilo oni večer vse polno živlejnja... . To se razume, da je bilo to meni na čast! Zakaj bi si pa ne smel kaj tega misliti!
Pa sem se kmalu prepričal, da so imeli druge stvari na vrsti. Bili so namreč ravno \r volilnem boju, kakor so razlagali zvočniki in pa osvetljeni napisi čez ulice, , ki so naročali, da naj volijo vsi pošteni volilci listo: Mihura-Mareo.... zares interesantno. Kot da sta oba Hrvata, tako se mi je zdelo. Volitve so bile napovedane za prihodnjo nedeljo, zato je bilo seveda v četrtek zvečer vse tako razgibano. Pravijo, da se je tedaj dobilo tudi zastonj kaj pijače... in to tembolj, ker sta oba kandidata napovedovala zlate čase. Kakor že pred soncem pride zlata zora... Doma smo rekli: “volilni golaž”.
27. maja sta se poročila Tereza Terplan iz Markovcev 49 in Franc Balgač iz Filovcev. Kumovali so Karlo Terplan in Jože Ošlaj.
Tukajle je pa tudi naš človek, je pokazal Persoglia. Mirko mu rečemo. Ima almacen.
Škoda, da je že pozno. Jutri ga bova vsekako kaj poiskala.
Tako sva hitela dalje. Dobri patri pri Svetem Mihaelu so me čakali celo z večerjo in smo se še marsikaj pomenili. Zvedel sem, da je že bil njihov gost pater Ruskovič, ki je pred časom imel v Parana misijon za Hrvate, katerih je v mestu in okolici bilo pred časom zelo veliko, a se je njihovo število znatno znižalo.
NAJSTAREJŠI SLOVENCI V ARGENTINI
Že večkrat sem slišal, da so po Entre Eiosu naši rojaki, ki so prišli sem že pred 50 leti. Prav ta namen ' sem imel, da pridem na sled tistim rojakom.
Tudi moje gostitelje patre sem povpraševal, če jim je morda kaj znanega o teh ljudeh. Takole jevedel eden od njih: V Cerrito sem imel nekaj časa opravka v cerkvi. Tam vem, da je nekaj vaših ljudi. Še se spominjam nekih priimkov, ki so se končavali na “č”, menda neki Pod... ne vem več, kako je bilo.
Podveršič? sem pripomnil, ko sem se domislil svojih, zapiskov.
Da, da, nekaj takega, na še drugi, ki seje začel s “Sre....”
“Bo Srebrnič?
Da ravno tisti je. Večkrat so prišli oni ljudje blizu. Eni imajo menda tudi trgovino.
Dobro, tako je bil moj sklep gotoA'-. Ne bom šel ne v (rualeguaychü in nev Coneepciön de Uruguay, kakor sem bil -preje namenjen, temveč poiskal bom Marangu-niča in ga prosil, da mi posodi auto za pot ven v deželo,
Ar Cerrito, kamor je kakih 50 km.
Naslednje jutro jebila moja prva pot do gospoda Maran an niča, jugoslovanskega konzula v Parana.
Ljubeznjivo me je sprejel sivolasi starček. Saj mora imeti gotovo že kakih 84 let. Davno že je prišel v to deželo. Prišel je z malim, pa si je ustvaril dober položaj in je eden najveljavnejših mož v mestu. Ima dobro upeljano veletrgovino. Pri njem je tudi našel pomoč že marsikateri naš rojak.
Na moč se je mož začudil, pa zelo se je razveselil. Marsikaj ga je zanimalo. Z največjim veseljem je pa ugodil tudi moji prošnji za naslednji dan. Za cel dan mi je obljubil auto. Zares bi bilo to nekaj imenitnega...
Sedaj pa kar naprej, tako jepovzel besedo g. Persoglia, ki mi je tako ljubeznjivo ponudil svoje vodstvo po mestu, da bova hitreje obšla čim več naših ljudi.
Seveda sva jih doma le bolj malo dobila. Delajo večinoma v cementni tovarni in pri železnici. V vsaki hiši sva pa le koga našla.
Niti sanjalo se mi ni, da je v Parana toliko naših ljudi. Saj sva v treh urah obšla kakih 10 družin, od katerih žive nekatere dosti blizu skupaj.
Sedajle bova pa pogledala k Srebrniču.
Kdo pa je ta?
Brat moje žene, je pojasnil Persoglia. Žena njegova je na sestra Štefana Jakina, tistega vojnega duhovnika, ki živi v Mendozi, kot ste že zvedeli za njega. Tudi mater njegovo bova našla.
Srebrniča sva res dobila. Atilio Srebrnič je že star Argentinec. Prišel je sem prav mlad. V novi deželi se je znal dobro obrniti in je v Parana zelo spoštovan stavbeni mojster. Žena njegova je pa že rojena v Argentini. Slovensko nekaj še razume, toda beseda ji ni tekla več. A vse eno je bila nadvse vesela mojega obiska. Le rata, ni bilo doma.
škoda, da tudi njene mame, mame onega vojnega kuže je bil čas obeda. Pri Persoglievih naju je čakalo kosilo. Potem pa spet naprej. Že je čakal avto, da
krenemo malo ven iz mesta.
Gremo do Terčiča, tako je bilo rečeno. Tam bova obiskala naše najstarejše.
Persogliev mlajši brat ima taksi. On je prišel, da nas popelje do “stričevih”. Ker je teta bolna, jih je treba obiskati.
Kmalu smo bili ven iz mesta. Konec je bilo kameli ite ceste. Zavilo nas je morje prahu. Kadar se je oblačni prah kaj razmaknil, so se pokazale samotne domačije na levi in desni.
Tukaj smo, tako je ugotovil voznik in zavil iz pota na levo. Bili smo na kmečkem dvorišču, kakršno je običajno tukaj: na sredi dvorišča vodnjak. Terčie si je svoje dvorišče uredil najbrže bolj po okusu od doma, čeprav so tisti časi — spomini na dom — žedaleč. Saj imadanes že čez 80 let in je že 53 let minilo, kar je prišel iz Dolnjega Cerovega pri Gorici.
Kako je pa z njo? smo se pozanimali.
Našli smo jo na postelji.
Ne vem če bo še kaj iz nje, tako je žalostno menil. Ne vem, kaj bom počel sam. Tako dolgo sva tako lepo v miru živela in se trudila. 11 otrok nama jeBog dal; 00 imava že vnukov; tako lepo je, kadar prihitijo, in smo tako veseli, sedaj pa bo vsega konec... solza se je utrnila sivemu možu, ko je stopil k postelji in poklical ženo.
Slaba je, zelo slaba, tako smo videli. Sirota ni mogla govoriti skoraj nič. Saj je bila na smrt že kar pripravljena. Prav tisto jutro so poklicali tudi duhovnika. Bliže nimajo cerkve kot v Parana, kamor je kakih 7 km daleč.
Bo, kar bo. je potrt menil starček, toda zares si ne morem misliti, kaj naj počnem, če mi jo Bog vzame.
Zares ni kaj drugega kazalo in vendar se jo zgodilo drugače kot so sodili ljudje. Bog je ženi še odložil. Par tednov pozneje sem namreč dobil sporočilo, da je žena ozdravela.
Ko smo stopili spet ven iz hiše, nas je objel prijeten duh sveže pečenega kruha, ki so ga ravno iz peči jemali. Spet. Spet nov spomin na peko v domači hiši...
Takole si je napravil dom Terčič. ki ima nekaj kvader zemlje, iz katere mu raste vsakdanji kruh. Žal nisem imel dovolj časa, da bi se pobliže seznanil z načinom tega življenja, ki ima marsikaj “gaučevskega”, kakor mi je pričala prisotnost usnjenega pasu “laso” izrezanega kar loma iz ene kože z enim samim rezom.
danile naprej je pa spet rojak Pavšič, tako so povedali.
Torej še do njega.
Kmalu smo bili tam. Med njivami, kjer se je poznala dosti vidno suša, smo bili kmalu na dvorišču.
Krepek mož, 'ki je tudi že prekoračil 60 let, nas je veselo pozdavil. Tole je pa moja družina. Precej obilna je. Slovensko na ne znajo kaj prida. Je to nekaj čisto nemogočega. Žena sama slovensko samo razume, jaz imam pa druge opravke.
Med pogovorom smo prišli tudi na “nekega Pavšiča”, ki da jebil duhovnik.
Seveda, je potrdil. Saj je bil moj brat. On je imel novo mašo tukaj, pa je že 12 let ko je umrl. Bil je kanonik v Parana. Imel je 11 let, ko je prišel sem.
Zares nisem mislil, da bom tako lahko prišel na sled onim našim najstarejšim vseljencem v to deželo. Nekateri so ostali blizu Parana, drugi so si pa poiskali mesta tudi malo dalje. V Cerrito živi več družin, nekateri tudi v Luca Gonzales. Spomnili so se sledečih priimkov: Cijan, Bizaj, Černe, Devetak.
RAČUN BREZ KRČMARJA
Vse sem imel lep j o napeljano za naslednji dan, ki je bil petek. Toda stvar je prišla drugače. Človek obrača, Bog pa obrne.
Srečno smo se vrnili nazaj v mesto. Z vso potrpežljivostjo me je spremljal gospod Nar d o od ene družine do druge. Med tem so pa tudi zgoraj nekaj kuhali. Tako dolgo je vrelo, da jenazadnje le zavrelo.
Med tem, ko sva sc peljala na drugo stran mesta se je pripravila ploha, kakršnih nismo vajeni. Ravno sva izstopila, pa se je vlilo, da se Bogu smili. Nič nama niso pomagale urne pete. Več bi nama koristila streha, toda Bog ve, da na popotnega človeka niso prav nič mislili, ko so gradili hiše. Niti ena hiša ni imela nika-kega napušča; neusmiljeno jelilo po nama in ko sva napadla tramvaj, ki jebrzel mimo jebilo za naju že zamujeno. Saj seje vlekla za nama luža v tramvaju, kakor da sva prava vodila moža. Dobro, da vsaj koža drži, ker sicer bi se premočila prav do kosti, tako sva ugotovila. Drugega nama ni kazalo, kot vrniti se. Zato svA izstopila. Pesjansko naju je spet ubralo. Morda je bilo do tlej še v čevlju kaj suhega. Tudi tega je bilo konec, zakaj čez gležnje je bilo vode na ulici.
Mokra sva. Ni bilo treba veliko modrosti, da sva to ugotovila. Pojdiva, da se preoblečeva, tako je predlagal Nardo. Bo že tudi za vas kaka suha srajca.
Drugega nama pač ni kazalo. Lepo bi jo lahko skupila, če bi tega kar hitro ne napravila, zakaj kar hladiti naju je začelo.
Pa tega ni bilo tako lahko storiti. V takem mestu, kjer ni taksijev na ponudbo, je v takem kritičnem trenutku zadrega še večja. Srečno je Leonardo spazil nekega znanca, ki se naju je usmilil in naju zapeljal do Persoglievih.
Vse do kože jebilo premočeno. Taka častitljiva obleka kot je talar. .. pa mislite, da jo je kaj rešpekti-ralo? Vrabca, je, če je pa povsod stala za nama luža.
Samega sebe nisem snoznal potem, ko sem se preoblekel. Na glavi zelen klobuk, rjavo kamižolo, štrilia-ste hlače..,. kakor nek spomin iz starih časov, iz mojih, študentovskih let sem se zdel Ram sebi.
Vse lep,o in dobro. Ko sva potem z Nardom spet hitela dalje do drugih rojakov, so me sumljivo gledali. Čeprav šobili doma vajeni duhovnega gospoda v, h olj kratki suknji, se jim je to preveč nenavadno videlo. Mene so pa bolj kot vse drugo motili čevlji. Niso bili delani po mojem kopitu, pa so me tako neusmiljeno tiščali, jaz pa seveda molče stiskal zobe in bi noge in čevlje dejal najraje na rame. . . samo ne vem, kako bi na ta način prišel naprej. Paeiencia!
Pa tudi ta zgodba je imela konec. Tn še prav dober, ker mi ni pustila niti nobenega prehlada za spomin, žulji so se na že davno zacelili, Parana sam, Nardo in njegova družina in vsi naši iz tega lepega mesta so mi ostali pa v prelepem spominu in naj se jim še enkrat iskreno zahvalim za njihovo ljubeznivost. Še danes pa mi ie žal, da nisem mogel izpeljati zamišljenega izleta v bližnje kraje, koder žive naši izseljenci. Oni naliv je onemogočil ves promet no tamkajšnjih poteh.
“Jaz vam rade volje dam auto”, tako je povedal naslednji dan gospod Starangunič, “toda nikamor ne morete z niim danes. Sni je ves avtomobilski promet ustavljen. Edina not, ki bi jo bilo mogoče napraviti, bi bila morda v Bajado Grande, kjer nekaj naših živi.”
Tja smo se torej na menili, in sredi zelenih vrtov našli nekatere rojake, ki so tamkaj našli nekaj takega, kar jih prav resnično spominja na dom. Valovit svet, posejan z drevjem in živimi mejami, z zelenimi vrtovi,
SONCE JE SVETLO SIJALO
ROJAKOM V RO S ARI JU.
Nadvse lepo je uspela svečanost svete birme.
Sedaj ml je pa dolžnost, da se zahvalim vsem, ki ste se prizadevali za to lepo slovesnost.
Najprej se moram zahvaliti šolskemu odboru iz katerega je ta pobuda izšla in ki je ves čas tudi delal s svojimi najboljšimi močmi.
Nadalje velja zahvala g. konzulu Branku Rubeši, ki je s svojim uplivom in navduševalno besedo vsa prizadevanja podpiral in uredil vse stvari z oblastmi.
Duša vsega dela pa je bila častita sestra Alfonza, ki je otroke zbirala in z materinsko ljubeznijo pripravljala. Prav tako naj se zahvalim tudi predstojništvu šolskih sester, ki je vsa storilo, kar jebilo v njihovi moči.
Neprecenljiva je zasluga tistih, ki ste poskrbeli za lepo petje. Naj se zahvalim najprej pevovodju Pavlu Planincu in prav tako tudi vsem pevcem in pevkam.
Veliko hvalo smo pa dolžni vsi cerkveni, oblasti, tako škofiji, ki je odredila Monsgr. Olaizola kot delivca svete birme, kakor tudi njegovi presvetli osebi, ki jeprinesel darove Svetega Duha na naše otroke.
Tudi župniku cerkve La Merced smo dolžni veliko hvalo, ker je bil na vse načine na uslugo in tako mnogo doprinesel, da je ta slovesnost tako lepo uspela.
Zahvalim se pa tudi Vam, dragi rojaki, za vse veselje, ki sem ga med Vami1 doživel, posebno pa bratrancu Janezu čuk in sestrični Kristini in njenemu možu, ki so mi dali gostoljubno streho in Jožetu čuk in njegovim.
Janez Hladnik.
Saj smo vsi pričakovali, da bo birma v Rosariju nekaj lepega, da bo vesel in pomemben dogodek za našo kolonijo tamkaj, toda nekaj tako lepega si res nismo upali pričakovati. Saj jo pa tudi prav tako, da naši kaj lepega in veselega dožive tudi kje drugje, ne le v Buenos Airesu.
V nedeljo 8 okt. zvečer sem seposlovil od Buenos Airesa za teden dni. Zelo rad bi bil tudi na prireditvi Slovenskega lista. Saj vendar temu našemu slovenskemu besedniku posvetim marsikako uro časa in je zato tudi zame vsak njegov uspeh tudi moje veselje. Toda okolnosti oni dan so bile take, da mi je bilo nemogoče stopiti med naše vesele rojake tukaj, ker sem prav tako dolžnik tisti, kateri žive drugod po tej deželi.
Neusmiljeno je lilo ob 6 uri zvečer, ko sem hitel na omnibus. Pa sem si mislil, se bo že izlilo do Rosarija.
Mislite da se je?
Jako sc moti tisti, ki bi kaj tega verjel.
prislonjenimi na strmi breg, po katerem se prepletajo drobne steze, pred hišo pa čebelnjak, na koncu hiše zrele breskve in zoreča trta.. . Na jasnem nebu je pa gorelo jasno sonce, kakor v tistih ranih jutrih tam doma, ko se je iskrilo v miljonskih kapljicah biserne rose.... Tam sem našel Lebanovo Nežo in Kragljeve.
Kar zadržal hi se, če bi se mi ne mudilo dalje. Mudilo se mi je že nazaj. .. domov.
Kar nazaj na Santa Fe in Rosario moram kreniti, in kar urno se moram obrniti, da mi ne uteče “balsa”, ker sicer bi zgubil še en dan več. Bil sem že preveč utrujen in se mi je zdelo, da se mi mudi, čeprav mi je danes žal, da nisem ostal še pol dne več v Parana. Saj Buenos Aires je stal preje, kot sem prišel jaz, pa tudi za menoj se ne bo podrl in bi se tudi oni dan ne, če bi prišel malo pozneje.
Prav iz mesta Parana je ob 10 uri odhajal mikro, kateri nese naravnost v Rosario.
Paškulinov Danilo praznuje svoj gedovni dan.
Bilo je podobno, kot da me vreme hoče prisiliti, da moram na pot z dežnikom.
Ne boš Jaka, ne dam se. Pa sem bil tudi jaz trmast in sem moral biti, ker dežnika nimam. Sem ga nekje pozabil. Če kdo izmed mojih cenjenih bralcev ve zanj, naj mi pa sporoči kje da je ostal tisti moj dežnik. .. Jaz to vem. da ga že dvameseca nimam in zato ga seveda pri najboljši volji nisem mogel vzeti s seboj. ..
Pa je treskalo in lilo, kot da se vreme huduje nad — mojim dežnikom. Nevihta je šla kar za nami. Ko smo brzeli gori proti Rosariju, se je vsak bij) vlila nova ploha.
Bo že zmanjkalo vode, tako sem sodil. Pa vendar je kar ni bilo konec in tedaj, ko smo prišli ob 11 uri zvečer v Rosarijo, tedaj šele se je prav neusmiljeno vlilo in je lilo tako, da so bili dežniki čisto odveč.
Z bratrancem Janezom, ki me je prišel čakati sva se kar pogumno napravila in skozi naliv skočila v tramvaj,. v upanju, da bo tega konec. aP nama ni uspelo. Sc celo skozi streho tramvaja je vdrla voda....
To pomeni samo srečo, tako sem menil. Dež je pa gnal svojo. Tako nemilo je padalo, da je celo autotak-sijem zmanjkalo bencina. Vsaj tako je povedal policaj, ki sem ga poslal, naj pokliče taksi. ...
Takrat se je pa že tudi vremenu neumno zdelo in se e je zvedrilo in sem tako ob pol noči srečno prišel tja, kjer me je čakala postelja. Bilo je to pri mojih sorodnikih blizu postaje Central Cordoba.
Ko sem bil pa pod. streho, tedaj se je nebo spet od-nrlo in ie lilo celo noč. Toda jaz sem se za tisto kaj malo menil.
Ko sem zjutraj pokukal skozi okno, je dež že pojenjava!. Vendar sem moral z dežnikom naprej.
Pri pasih sestrah v ulici Cordoba sem imel najprej mašo in nato zvedel, kako stvari stoje, nato sem sto-
tim, sem se prejel za glavo. Pet pesov sem spustil v zrak.. . Za en peso bi se lahko peljal nazaj v Rosario, če bi vzel) “retur” karto, tako sem jih moral šteti pa (!.
Balsa (broti) ježe čakala. Velika priprava je to, na katero zapeljejo vsa ko jaka vozila, od konjske uprc-ge pa do najtežjih kamijonov. Tudi mikro je bil gost na brodu. Vozila imajo prostor spodaj, zgoraj je pa potniški prostor.
Kmalu smo odrinili in naš brod, ki jo seveda kakor kaka ladja, je hitel spet na drugo stran reke Parana.
Spet smo bili na suhem in nato je drvelo dalje v Rosario in o pol noči sem bil že doma. pri Svetem Jožefu v Floresu.
Janez Hladnik.
(Konec)
pil na škofijo in smo uredili še vse, kar je bilo potrebno, da bo vsa birmanska slovesnost lepše potekla. Dali so nom vsa dovoljenja in vse pravice in pokazali, da razumejo pomen tega lepega dogodka. Ker je škof sam odsoten — mdi sue namreč v Rimu, kamor mora vsak škof vsakih pet let enkrat na obisk k svetemu očetu — bo sveto birmo opravil škofov namestnik Monsignor Olaizoia, tako so odločili.
Nato sem stopil do jugoslovanskega konzula Rube-še. Ko sem pogledal v pisarni na mizo, sem videl, da je prav tisto jutro prišlo moje pismo, s katerim javljam dan in uro svojega prihoda. Prav tisti hip je pa prišel tudi konzul, ki je tako preje mene videl kot moje pismo bral...
Popoldne sva z gospodom konzulom Rubešo stopila do župnika cerkve La Merced, da se tudi tam vse dogovori.
Nad vse ljubeznjivo naju je sprejel in dal nam na razpolago ne le cerkev, temveč tudi svojo lastno osebo in svoje ljudi, za vse, kar bi bilo treba.
Po teh uradnih opravkih je bilo treba misliti na to, da pogledam do znancev.
Jože Čuk je ravno tedaj prihajal z dela, ko sem stopal doli k njemu. Ko smo se malo pomenili o naših domačih novicah, sem stopil dalje. Pri Misleju na Pa-raguaju se naši rojaki prav radi zbirajo. Saj živi prav blizu tam kakih 10 družin. Kar kmalu smo sedeli okrog mize in tržili na dobro zdravje. Zvedel sem, da je velik del navzočih v pevskem zboru, ki bo zapel ob birmanski slovesnosti.
Samo, da nas ne boste preveč pograjali, tako so bili skromni v besedi.
Marsikaj smo si povedali in je čas kar urno tekel, tako da se je Čukova Micka že lahko jezila, ko nas je z večerjo čakala.
No, pa tisti, ki Micko pozna, že ve, da se ne zna jeziti in smo prav v miru povečerjali potem, ko sem že obiskal nekatere družine tamkaj v bližini.
Videl sem, da se vsa slovesnost prav lepo pripravlja. Saj so vsi živeli v pripravah na ta lepi dan.
V torek zjutraj me je zbudilo krasno sonce. Tedaj šele ko sem videl tisto jasno nebo, sem se domislil, da sem prejšnje jutro odšel z dežnikom in da sem se brez njega vrnil...
Ob 10 uri sem že bil spet na Saladillu in že sem stal v šoli med našimi malimi učenjaki.
Predno sem se prav zavedal kako in kaj, je že stala pred mano Kastelčeva hčerka in mi izrekla ljubeznjivo dobrodošlico. Lahko si mislite, da sem bil potem še bolj vesel: kako bi nebil, ko sem pa videl toliko ljubkih obrazkov, ki so tako zaupno gledali vame.
Kar hitro smo bili prijatelji in sem se prepričal, da mali modrijani že znajo toliko, da bodo lahko dobri kristjani in dobri ljudje na življenski poti.
Spet popoldne sem se vrnil in sem našel drugo skupino birmančkov, tiste, kateri, so prihajali popoldne.
40 otrok sem naštel v obeh oddelkih. Pa mi je povedala sestra, da ima še drugih, kateri so bolj daleč in se pripravljajo sami. Vseh najavljenih otrok pa je že čez sedemdeset.
Ni imela malo dela sestra Alfonza, ki je imela na skrhi vso to nadebudno mladino, a videl sem, da je svoje delo nadvse lepo opravila. Prav veilko veselje sem imel s temi birmanci in sem se domislil onih lepih dni, ko sem imel svoje delo z otroci in jih učil vsega dobrega in lepega. To je bilo tedaj, ko sem poslušal še petje domačih zvonov in sem bil katehet tam v domovini.
POTICE SE PEČEJO
Kje je Ludvena? Tudi tja moram stopiti! Saj še nikdar nisem bil in vendar imam več naslovov od tam. Tam živi Topiikar, predsednik šolskega odbora, tam žive Ušaji in tudi neka družina Pahor, kakor sem oni dan zvedel na Paternalu, kjer sem srečal Slovenko, ki se mi je predstavila kot Pahorjeva iz Ludvofie.
Carriego 511, tako sem imel zapisano. Pa kjci je to?
Da moram nazaj v mesto in od tam se lahko peljem v smeri proti Cordobi, tako sem ugotovil in tako napravil.
Na ulici Cordoba 5000 šeni izstopil, kakor mi je bilo rečeno. Prav ta m je stala podkovska kovačnica.
Spomnil sem sc kako smo doma otroci šli ravno do kovača čakati škofa in so v mojem spominu zaživele slike od doma. Kako ne bi človek postal z zanimanjem, ko srečam v daljni tujini prav tako kovačnico za kovanje konj. . . . Ko bi pa vedel, da je tudi Slovenec kovač, bi ga hitel prav gotovo pozdraviti.
Sele pozneje sem zvedel, da tamkaj konjem čevlje kuje naš rojak Ušaj, ki mi je povedal, da ni on edini podkovski kovač Slovenec v Rosariju.
Kmalu sem stal pred hišo Carriego 511, kjer sem našel kar dve družini: Toplikarjeve in Ušajeve. Eni imajo trgovino jestvin, drugi pa manufakturo.
Saj sem si mislil, da pridete; za Duhovno Življenje sem vam dolžan, tako me je sprejel Topiikar, ki je pa takoj hitel naročati, naj za večerjo poskrbe. Toda... kdo bo pa kuhal, se je domislil. Žena je prav sedajle odnesla k peku v peč birmanske potice...
Vse se jelepo uredilo. Prišla je večerja in tudi potice so prišle, pa še uganili smo marsikatero in še one druge družine smo isti večer obiskali. Tri družine tam od Komna žive v Barrio Belgrano. Dvojni sc pišejo Fer-letič eni Pahor.
Ko sem si naslednji dan vse uredil za nadaljno potovanje v Cordobo, sem spet hitel na Saladillo. S potom sem stopi tudi na “Catorce Provincias”, kjer je zrastel Triglavov “Dom”. Srečno sem našel hišo. Prav lepo ro si uredili, tako sem mogel videti zunaj. Žal ni prav tedaj bilo nikogar doma, da bi mogel pogledati tudi znotraj.
'Tam od daleč me jepozdravljala cerkev “De !u Guardia”, kjer smo imeli v marcu mašo. Prav blizu je torej do Anzelina in do Berlota in do Blažiča, zato sem stopil kar tja in spet pozdravil že od preje poznane rojake.
Vida Kjuder na svoj godovni dan s svojimi prijateljicami.
Vsepovsod je dišalo že po birmanskih poticah. Otroci so pa imeli zapovedano, da v sredo popoldne ob dveh pribite vsi v šolo, da se pripravijo na spoved in na lepo obnašanje pri svetem obhajilu in pri birmi.
“Tehle sedem so pa naši prvoobhajanci” mi je »e-' stra predstavila tri dečke in štiri deklice.
Lepo so se pripravili otroci, poskrbljeno je bilo tudi za njihov zajtrk takoj po maši; da naj se zbero ;>1> osmih naslednji dan, tako je bilo odrejeno pa smo šli vsak na svojo stran. Stopil sem še na obisk k Mirčpvim ki so se mi predstavili kot Lokavci in še k peku Franetiču sem stopil, da ne bo manjkalo kruha za zajtrk otrokom. Postregli so mi pa seveda tudi z birmansko potico. Saj je mali Bernardek ne bo mogel sam pospraviti; treba, da mu kdo pomaga...
BIL JE DAN VESELJA
Naslednji dan ob osmih je že vse zaživelo okrog cerkve “La Merced”.
Zaskrbljen je prišel Pavle Planinec, ki je vadil pevce. Pomislite, trije so mi sporočili, da ne morejo priti, ker jih ne pustijo iz dela...
Prišel je Štefan Žigon in je vprašal, če bi smeli potrkavati.
Vse se bo uredilo, tako sem presodil in se tudi je. Kmalu so udarili na zvonove prav po slovenski navadi, kmalu nato sem pa videl, da je bil Planinčev strah nepotreben. Saj je bilo njihovo petje kakor novo čudežno razodetje. Tako lepo j^ zaplavala njihova pesem po svetišču, da sem kar zastal in se čudil. Niso se zastonj potrudili. Tako lepa je bila njihova pesem, da je mnoge do solz ganila. Saj smo bili res kot doma: Cerkev sredi drevja kot da stoji med slovenskiomi lipami, po slovenski navadi so zvonovi vabili, slovenska pesem je zadonela s kora in še slovenska božja beseda je prišla s prižnice.
Nekaj skrivnostnega je prevzelo vsa srca, ko je zazvenela beseda slovenskega očenaša.... Nekaj se je zganilo v srcu. Nekaj, kar je bilo kot pozabljeno v teh dolgih letih, ko so bile cerkve mrzle in tuje in srce hladno. Danes pa je zaživel spomin onih davnih lepili dni.. .
Malo oči je ostalo brez solz in z nova je srce začutilo, da je nad nami še druga domovina, boljša in vrednejša, za katero je tudi treba kaj storiti, katero je tudi treba pripraviti, da nam bo odprla svoja večna Vrata.
V prelepi zbranosti je tekla sveta maša med katero so prejeli birmanci sveto obhajilo.
Misli zbranih so romale nazaj v mladostne spomine, pa tudi na Sveto Goro so hiteli spomini. Saj tudi ta misel je bila na mestu v tem letu, ko obhaja ta Marijin izvoljeni kraj svojo 400 letnico. Svetogorske podobice, ki so bile razdeljene med darovanjem, so oživile mnog prelep spomin onih nekdanjih dni, ki so bili bliže Bogu, pa tudi bliže srčnemu miru.
In tiste zlate sanje, katerih je bila glava polna, ko je sanjal v neznano bodočnost romar, ki se je poslavljal od Svete Core pred odhodom v daljno Argentino?... Srce je ostalo prazno in razočarano. . . Naj z nova zaživi globoka vera v večno srečo in večno domovino.
Ah, škoda in preškoda, da ni takih dni kaj več! Ne bi človek tako zelo zgubil samega sebe, tako sem slišal vzdihniti enega in drugega. . . .
Bo končanem zajtrku so se otroci spet zbrali v cerkvi in se razpostavili v red za birmo.
Malo smo še počakali in že je prišel Monsignor Olaizola, katerega je odsotni škof odredil za svojega namestnika.
Prišel je slovesni trenutek. S škofovsko kapo na
Birmanci pri zajtrku, poleg sestra Terezija
glavi je stopil pred zbrane delilec svete birme. Naj preje je zapel himno “pridi Sveti Duh”, ki so jo pevci po latinsko nadaljevali. Po kratkem nagovoru se je obred nadaljeval. Med tem, so pevci ubrano peli. Pa tudi fotograf je bil na delu.
V	dolgi vrsti so stali birmanci in svečano razpoloženi čakali velikega trenutka, ko bodo prejeli pravico na darove Svetega Duha. Saj nam je v tej deželi tako zelo potrebna bogata pomoč božje milosti, da človek ne opeša na potu krščanskega življenja. Saj živimo v svetu, ki ceni samo denar in časti; čednost in plemenito srce pa nič ne velja... Da, kako zelo je potrebna božja pomoč malim in tudi velikim, ki naj bi tudi dvignili gorečo prošnjo k Svetemu Duhu, da naj obnovi vire duhovnih milosti v duši, ki so tako zelo usahnili v mnogih.
75 je bilo birmancev, tako sem naštel in čudil sem se, od kod so se vzeli; in čez tristo je bilo zbranih ljudi. Res je bilo videti tudi kak tuj obraz, toda malo jih je bilo.
Prav gotovo jebilo tedaj zbranih čez polovico vseh rojakov, ki žive v Rosariju in okolici in je nedvomno, da se še nikoli ni zbralo v Rosariju toliko Slovencev kot smo jih videli ta dan 12 oktobra, ki je bil pravi triumf slovenske rosarijske naselbine.
V	prelepem redu se je svečanost tudi zaključila.
Še malo smo se zadržali z monsignorjem. Ko smo
se poslovili jebila ura že kar poldne in kar urno bo treba ganiti, kajti narobe bo, če mi uide voz za Cordobo, ki odhaja ob 13.45 uri.
Poslovili smo se.
V	čast si štejem, taka je bila poslovilna beseda monsignorjeva, da sem mogel biti deležen tako lepe slovesnosti. Častitati moram Slovencem, da imate tako lep zbor in pa, da ste se tako lepo obnašali. Tile nagel jčki — pokazal je šop rdečih nageljnov, katere mu je kot izraz naše hvaležnosti poklonila konzulova hčerka Bertica, ki ga je nagovorila najprej po slovensko in nato po špansko —- tile nageljčki mi ’ bodo pa stalen spomin na dobre Jugoslovane, posebno pa na današnje birmance, katerim sem sedaj postal birmanski oče oni pa moji otroci. Prav z veseljem se bom spominjal tega lepega dne!
Še bolj globoko pa bo ostal ta dan zapisan v spominu naših rojakov v Rosariju.
Pa tudi jaz ga ne bom nikoli pozabil, ker sem ob tej priliki doživel toliko veselja med našimi malimi in velikimi. Da bi le tudi naša srca ostala odprta za delo Svetega Duha, ki naj nas razveseljuje, da bi v njih ra st la vera v večno domovino in večno srečo.
Janez Hladnik.
GLASOVI OD DRUGOD
častiti gospod Hladnik.
Izvolite sprejeti ta listič v katerem Vas prosim, da bi. tiskal to besedo zahvale v Vašo revijo Duhovno Življenje, kakor sem poslal tudi v Slovenski list. imam tudi dolžnost se zahvaliti za Duh. življenje, ki mi ga pošiljate.
Zahvala. Prisrčno se moram zahvaliti jaz kot tudi moja diužina. Prvič se zahvalim Danjclu Kosič, ki je prvi priskočil na pomoč kot zastopnik podpornega odseka G.P.D.S., drugič pa se zahvalim vsem članom in tovarišem G.P.D.S., ki so me tako pogosto obiskovali in prinašali obilo daril v bolnišnico Alvear. Fnako prisrčno se zahvalim vsem tukaj podpisanim članom G.P.D.S. in prijateljem, ki so prispevali na nabiralno polo: Gospod Hladnik, Rojc Jožef, Maks Bunc, Ivan Cotič, Ivan Furlan, Danjol Kosič, Vinko Batagelj, Ivan Pečenko, Jožef' Brezavšček, Rafael Čebron, Štolfa Avgust, Karlo Brezavšeček, Z. Grgič, Karlo Rebula, Zoro Šinigoj, Matija Starc, Andrej Gorjup, Alojz Mihelj, Milan Rebula, Franc Petak, Anton Mislej, Špacapan Vincenc, Viktor Zlobec, Alojz Podgornik, Anton Mervin, Ivan Bajt, Anton Lokar, Ludvik Pičulin, čuk Stanislav, Franc Okretič, Alojz Novak, Andrej Vrabec, Viktor Černič, Kurinčič, Juli Colja.
Tom potom častitam prvič tovarišu Ivanu Bivft, kot predsedniku G.P.D.S., ki je prvi dal misel za prireditev in je predložil odboru in na članskem sestanku. Srčno se zahvalim pevskemu zboru in dramatičnemu odseku G.P.D.S. in vsem tovarišem, ki so se udeležili prireditve, ki se je vršila 30. 9. 1939, in ko so se tudi požurili, da so prvi dan izročili čisti dobiček, ki je znašal $ 174.110. Sem zelo hvaležen, in enako moja družina, G.P.D.S., ki se je za mene toliko trudilo in želim, da bi Bog ne dal nikomur, da bi ga doletela taka nesreča ob enem pa želim društvu mnogo uspeha. S tem končam in Vas pozdravim
Franc Mihelj.
Častiti gospod Hladnik.
V začetku teh pur vrstic Vas prav lepo pozdravim jaz, cola naša družina in mi vsi skupaj. Povem Vam, da smo vsi zdravi, hvala Bogu!, enako želimo tudi Vam!
Tukaj je vse. pu navadi, nič kaj posebnega. Gospod Perni-šek bo prišel decembra ali januarja meseca, tako nam je sporočil. Z veseljem pričakujemo tudi Vas za takrat, če Vam bo
Pri Dreosijevih v Parque Chacabuco se je zbrala družba na god
hčerke Branke.
mogoče; seveda da sc zberemo v večjem številu. Obiskali smo gospoda Trampuža v Coronel Dorrego, jaz, g. Novak, g. Oselj in g. Pezdirc. Prav lepo smo sezabavali, ali žali Bog, da prav hitro mine čas, pa smo morali kmalu nazaj, ker je zelo; dolga pot.
Deževalo je tudi tukaj, ali ne toliko kot pri vas in v Tan-dilu. *
Za sedaj mi ne ostane drugega več za Vam pisat kot Vas še enkrat prav srčno pozdravim jaz, cela naša družina in sploh vsi skupaj. Nasvidenje!
J. Ferletič.
NEKAJ PODATKOV O GDANSKU
V nekaj vrsticah naj navedemo nekatere podatke o Gdansku, ki je baje bil vzrok sedanjega novega spopada v Evropi. Predvsem je treba vedeti, da gre lu prvič za mesto Gdansk, ki leži ob zahodnem rokavu reke Visle, potem pa celo področje, ki obsega mesto Gdansk in precejšen okoliš. To ozemlje je pred svetovno vojno pripadalo Nemčiji, po končani vojni pa jepostalo mesto Gdansk s svojo okolico področje zase in je nad njim prevzel upravo komisar Zvezo narodov. Gdansk jebil proglašen za svobodno mesto.
Gdansk in nejgov okoliš, ki ga je nemški kancler proglasil za del nemškega raj-ha, mori 1894 kv. km in živi na njem približno 430.000 prebivalcev. Na vsak kv. km jih pride povprečno 220. Samo mesto Gdansk je imelo lota 1933, tedaj, ko je v Nemčiji prevzel oblast Hitler, 262.000 prebivalcev, torej nekaj manj kot štiri Ljubljane skupe.j. Na celotnem gdanskem področju so važnejša mesta še Zoppot (31.000 preb.) v smeri proti Gdinji ob morju. Neuteich (3160 preb.) in Tiegenhof (321)2 preb.). Na vsem gdanskem področju je 268 manjših podeželskih občin. Med prebivalstvom so Nemci ros v večini, toda na to področje so bili tudi vedno živ-Ijensko navezani Poljaki, saj Gdansk živi oh Visli, ki je glavna poljska reka in tako tudi glavna naravna žila, ki veže Poljska z morjem. Da tu no žive savni Nemci, se vidi tudi po verski pripadnosti tega prebivalstva. 58% je protestantov, 37% katoličanov ih 2.4% Judov.
Na področju Visline delte, na kateri
po večini leži gdanski okoliš, sc prebivalstvo bavi s poljedelstvom in živinorejo, ob obali pa precej tudi z ribolovom. V industrijskem pogledu jc ta deela važna po izdelovanju strojev, ladejdelnieah in po sladkornih tovarnah.
Kot denar je bil v veljavi gdanski goldinar.
Dva slovenska kapucina — novomašni-
ka. V nedeljo, 6. avgsta je na Trnovem pri Gorici zapel svojo pvo slovesno sveto mašo kapucin g. p. Damazij, s svetnim imenom Jože Rijavec, na Marijin praznik, 15. avgusta jepa v Kanalu slavil svojo primicijo g. p. Ciril, ki so jeprej imenoval Alojzij Blažič. Oba novomašnika sta obhajala svoj najlepši dan življenja v rojstni vasi, v cerkvi, v kateri 'sta bila krščena, sredi svojih domačinov. Cerkveni pevci obeh'župnij so se vneto in požrtvovalno vežbali tor dosegli, da je njihovo ubrano, mojstrsko petje dalo slovesnim cerkvenimi opravilom poseben sijaj in gor-koto. Razen domačinov so prihitele goste trume iz vseh sosednih župnij. Prostrani župni cerkvi sta bili seveda veliko premajhni, saj so cenili, da je prišlo samo v Kanal 4—5 tisoč ljudi.
Na Trnovem je imel slavnostni govor domači g. župnik Krištof Tomšič, v Kanalu je pridigeval grgarski dekan msgr. Lojze Filipič. Pri popoldanskem blagoslovu sta pri obeh svečanostih govorila gg. novomašnika, ki sta sc zahvalila vsem za iskreno ljubezen in naklonjenost, tor sta podelila zbranim množicam novomašniški blagoslov.
Kažipot na Sveto goro pri Gorici,__Se-
stavil dr. Joža Lovrenčič, str. 71. Lotos
je bilo za goriške Slovenec jubilejno leto svetogorske Matere božje, njihove zaščit-niec. Za to priliko je pesnik Joža Lovrenčič že lani napisal lepo legendo 0 Uršiki Ferligojevi,
Za to predvsem jc bil spisan ta kažipot, ki ga jc izdal salezijanski zavod na Rakovnika, ki pa vsebuje veliko več, kakor pa bi človek od samega naslova pričakoval. Dr. Lovrenčič spada namreč med najboljše poznavalce slovensko	goriške
kulturne zgodovino, o kateri je	napisal
že več. člankov in študij ter je zato svoj kažipot od Ljubljane preko Trsta do Gorico napolnil s kulturno politično zgodovino slovenskega naroda na goriških tleh. In prav ta povezanost teh krajev s slovensko zgodovino in s spomeniki slovenske kulturne tvornosti, dajejo temu potopisu veliko vrednost. Tako so človek pouči tu o počotkih Postojnsko jame ter njeni krasoti, o značaju reko Pivko, o predjamske vitezu, o trnovskih pesnikih, o tržaškem čitalniškem življenju, o slovenski morski obali pri Devinu, o zgodovini Gorice in njeni pomembnosti za slovensko slovstvo, o grozotah vojne ter končno o zgodovini Svete goro. Na povratku pa gremo čez Sv. Lucijo, ki nam je dala Preglja, na Podbrdo in po Selški dolini v Ljubljano, Tako se je popis romarske poti iz Ljubljane preko Trsta v Gorico in nazaj čez Podbrdo spremenil v kulturno zgodovinski pogled na ta naš kraj ob Soči, katerega naj bi naši ljudje obiskovali s toplim srcem in takimi očmi, kot je gledal nanj pisatelj te knjižice, ki jo vsem priporočamo.
OPAZOVALEC
NEKAJ IZ PRIMORSKEGA
Duhovniške vesti. G. Mihael Barbič, to-majski dekan, konzistorialni svetnik in župnik v Povirju, je stopil v zasluženi pokoj. — Za dekana tomnjske dekanije jo bil imenovan g. Jožef Glazer, župnik v Sežani.
Za župniča v Oepovan jeprišel g. Ivan Kretič, ki je bil po vrnitvi iz konfinacijv imenovan za župnika v Kojskem, kjer je prej služboval. — Novomnšnik g. Mirko Mazorn je imenovan za kaplana v Rihen-berku, novomašnik g. Ernest Bandelj je šel za župnega upravitelja v Nemški Rut, novomašnik g. Ivan Hlad je nameščen kot kaplan v Bovcu.
G. Štefan Gnjezda, ki je po smrti nepozabnega dekana msgr. Arka upravljal idrijsko župnijo, gre za župnega upravitelja v Podkraj nad Vipavo. G. Franc Gabrenja, župni upravitelj v Podkraju, je imenovan za župnega upravitelja v Lozicah pri št. Vidu. Župnijo Kojsko v Brdih upravlja g. Mario Virgulin.
Duhovniške vesti. G. Jožef Kušman, do zdaj župni upravitelj v Logeh na Kobariškem, je imenovan za župnika v Kojskem.
—	G. novomašnik Bernardin Godovič gre za župnega upravitelja v Gradno v Brdih.
—	G. novomašnik Mirko Mazora, ki je bil imenovan za kaplana v Rihemborku, a mesta ni mogel zasesti, kor je kaplanija zasedena, je nameščen kot kaplan v Idriji.
Duhovniške vesti iz tržaške škofije. G. Karel Glažar, dekan tomajski in župnik v Sežani, jo imenovan za častnega kanonika stolnega kapitlja v Trstu. — Mons. Ivan Sirotti je bil pred kratkim imenovan in ustoličen za kanonika konkatedral-nega kapitlja v Kopru. Mons. Sirotti je bil po odstopu in smrti nepozabnega nadškofa F. B. Sedeja skoraj tri lota apostolski upravitelj goriške nadškofije. L. 19.'14 je po nalogu Pija XI. zapustil Julijsko krajino. Po petih lttih so je sedaj vrnil uživat počitek v svoje rojstno mesto. — G. novomašnik Franc Zlobec je imenovan za kaplana v Postojni.
Solkan. Goriški župan je dal že pred časom prav okusno in čedno urediti naš glavni trg. Zdaj vidimo z njega tudi pročelje župne cerkve.
Mavhinje na Krasu. V nedeljo, 11). septembra je praznovala naša duhovnija izredno lopo slovesnost:	blagoslovili smo
kip Krca Marijinega. Ob prisotnosti vSe dekanijske duhovščine je blagoslovil kip komenski dekan g. Kos. Po izvršenem cerkvenem obredu se jerazvila sijajna procesija skozi vas.
Vipava. Po kratki bolezni je umrl v go-liški bolnišnici Joško Promru, dolgoletni kletar Vipavsko kleti. Bil je zaveden krščanski mož, ki je bil kot tenorist mnoga leta odličen član našega cerkvenega pevskega zbora.
To in ono. Na področju županstva v Črničah se je močno začela širiti krvava griža. Več oseh je obolelo, nekatere so tudi umrlo. Precej bolnikov smo odpeljali tudi v goriško bolnišnico, kjer je eden ž.e umrl. Cujemo, da se jepojavilo več primerov te nevarne bolezni tudi v Gorici. — Od 5. septembra sem so ob četrtkih in petkih zaprte vse mesnice in je prodaja mesa in mesnih izdelkov prepovedana. Tudi v gostilnah, restavracijah in drugih javnih lokalih se ne sme postreči gostom z mesnimi jedmi; namesto mesa se lahko ponudijo ribe. Od 5. septembra naprej se tudi ne smejo klati teleta, ki no tehtajo 100 kg. — Letos poteče 20 let, kar je bila zasedena Reka. V proslavo dvajsetletnice so bile nameravane razne svečane pro-
slave. Vrhovno tajništvo fašistovske stranke v Rimu pa, javlja, da so reško slovesnosti odložene za nedoločen čas.
Zaprli so požigalca. Kakor smo zvedeli, je bil v Gorenjem polju pri Kanalu ob Soči aretiran 20-letni Vladimir Gabrijelčič, ki je bil ovaden, da je pred časom zažgal senik svojega brata Ivana, s katerim se je skregal. Mladi nepridiprav ima baje na vesti še razne druge pregrehe.
Izletniki, V zadnjem času je v naši Krajini precej živahno tujsko-premetno gibanje. Iz tujine pa imamo največ gostov iz Jugoslavije. Poleg obeh jubilejnih romanj, ki so bila predzadnjo in zadnjo nedeljo iz Ljubljane na Sveto goro s preko 2200 udeleženci, imamo skoraj vsak dan eden ali dva, pa tudi več vozil Jugoslovanov, ki večinoma vsi poleg drugega posetijo tudi svetogorško Marijino svetišče in se poklonijo naši zaščitnici.
Nesreča z motornim kolesom. 26-letui Jože Peršič iz Trnovega pri Gorici je tako nesrečno padel s svojim motorjem, da ga jo moral Zeleni križ zapeljati v go-riškb bolnišnico. Zlomil si je eno roko in ima še razne poškodbe po telesu.
Tomajska dekanija je romala na Sveto goro. V nedeljo, 27. avg. je priromalo na Sveto goro okrog 400 vernikov iz tomaj-ske dekanije na Zgornjem Krasu. Romanje je vodil novi g. dekan, sežanski župnik g. Glažcr; spremljalo ga jo več duhovnikov iz dekanata. Pri romanju, ki sc je izvršilo v uajlopšem redu in v splošno zadovoljnost, so bile zastopane vse duhov-nije.
Skoraj 1000 romarjev s Postojnščine na Sveti gori. Zadnjo nedeljo, 20. avg., nekaj ur po odhodu 1G00 jugoslovanskih romarjev, jedospelo k čudodelni Materi na Sv. gori 940 vernikov iz postojnske, trnovske in jelšanske dekanije. Spremljali so jih številni domači duhovniiki. Ostali so na gori vso noč. Po opravljenih pobožnostih so se v ponedeljek vrnili v Gorico, kjer so si ogledali razne zanimivosti. Popoldne ob 2 so so s svojim posebnim vlakom vrnili domov.
Pomembno delo goriškega rojaka. “Da
H znate italijanski” je naslov novemu praktičnemu učbeniku, ki ga je napisal naš mladi goriški rojak, delavni g. Dušan Vidmar po svojih lekcijah italijanskega jezika v belgrajski “Politiki”.
NEKAJ DROBNIH
V Jelšah je imel te dni svojo prvo sv. daritev domačin g. Alojz Kristan.
— Avto je do smrti povozil 21 letno Kristino Mlekuž iz Podklopc pri Bovcu.
____V Lpndolu pri Postojni je požar uničil šest kmetij.
— Sl. septembrom je oblast ukinila prodajo kave in je v kavarni no dobiš več .
— Ker ni nikakegn izvoza, je v prodaji sadja usoden zastoj.
— Idrijski rudnik ostane državna last. Letina na Goriškem je bila ponekod slaba. Po deževni pomladi je sledila huda suša, nato silne nevihte. Posledica je bila, da je cena živilom že preje zelo porastln. Kg. fižola v stročju koncem avgusta jo bil po 2 liri. Tudi vinski pridelek je utrpel mnogo škode.
•j* V Ledinah nad Idrijo so našli mrtvega Franca Deželo, katerega je napadla žena iz ljubosumnostil in ga pobila s — pili.
Idrija ima sedaj itnljanskega duhovnika župnika Ettore Carletti. Veronauk in dušno oskrbo italijanskih vernikov je doslej oskrboval frančiškan Paolino Bosset-ti. Sedaj so njega odpoklicali in je prevzel vse to delo novi župnik sam.
Tabor Primorcev se je vršil v Novem
mestu 1.'!. avg. Sodelovala so sledeča društva:	Istra, Trst, Gorica iz Karlovcu,
“Orjem” iz Kočevja in novomeško društvo “Soča”, ki jevodila tabor.
V	Vrtovmu pri Črničah je gorelo v hiši Oskarja Pregelj.
V	Lokavcu pri Čepovanu je zgorel senik Antonu Šuligoju.
V	Podlanišču na Cerkljanskem jo zažgala strela pri štublju. Škode je 40.000 lir.
Brez potnega lista. Ker sta skrivaj, brez potnega lista prekoračila jugoslovansko mejo, je idrijska sodnija odsodila na tri mesece zapora Stanislava Lavrenčiča iz Vrhpolja in Julija Kerševana iz Gradišku-te.
Klana pri Ilirski Bistrici. Prefekturni komisar naše občino učitelj E. Hafner jo bil poklican pod orožje, zato se jo moral odpovedati vodstvu njene uprave. Za njegovega naslednika je imenovan g. G. Sal-vatore, ki vodi že posle županstva v Ilirski Bistrici.
OSLOVSKA DIRKA
Da časi lo še niso tako resni, priča dogodek, ki seje pripetil 2. avgusta v Pulju. Priredili so ob ti zvečer ob morski obali oslovske dirke. Nabralo so je na teli tekmah toliko ljudi, kolikor bi jih bilo na drugo prireditev gotovo težko privabiti. Oslovske dirke so vendar le nekaj posebnega, zlasti pa še v časih, ki jih zdaj preživljamo. Za tistega osla, ki bo prispel prvi na cilj, je bila določena precejšnja nagrada, prav za prav kar tri: radio aparat, kuhinjska posoda in šivalni stroj. Druga nagrada je bila štedilnik, tretja pa tapecirano pohištvo. Naslednjih osem (seveda ne oslov, pač pa njihovih gospodarjev) je dobilo tolažilne nagrade.
' ‘ MANDŽURSKIH PROSTOVOLJCEV ’ ’
NE POBIRAJO VEČ Ne samo drugod po Italiji, pač pa tudi po Julijski krajini so pred kratkim delali propagando za to, da bi semoški, ki so sposobni za vojsko, v čim večjem številu prijavili kot mandžurski prostovoljci. Obljubljali so jim poleg drugih ugodnosti tudi po 20 lir dnevne plače. Prav redki so se za to službo prijavili, kajti večina je prepričana, da ni ravno preveč pametno prelivati svojo kri za tujce tam daleč na Vzhodu. Pri tej priliki se je spet pokazalo, da je naše prebivalstvo pripravljeno rajši umreti v še tako žalostnih razmerah na svoji lastni zemlji, kakor pa sc vdi-njati v službo za tujca in za njegove lastne koristi.
Podpis nemško-sOvjetskc nenapadalno pogodbe, pa je začuda vpliva tudi na pobiranje teh “manžurskih prostovoljcev” po Julijski Krajini. Kot hi trenil, je prenehala ta propaganda, ker je trikot Rim-Berlin-Tokio igubil kar dve stranici. Japonci so se ohladili in nič več ne poudarjajo, kako prijateljske vezi obstoje med Tokijem na eni ter Rimom in Berlinom na drugi strani. Zato so po Italiji tudi prenehali pobirati prostovljcc, ki hi se tepli za Japonec.
Kanal (Poroka), Dno Iti. avgusta se ]C poročil g. France Blažič z gdč. Lojziko šterlinko. Poročil ju je ženinov brat, g. novomašnik p. Ciril. Mnogo srečeI .. Smrtna kosa. V c jiiroGev taointaoi •j- Smrtna kosa. V Gorici je v hiralnici umrl po kratkem bolehanju bivši trgovec s klobuki Josip Fon, star 60 let. N. p. v m.l
Kmetijsko šolo gradijo v Poljčah na Gorenjskem, ki bo impozantna stavba, katere namen l>o pospeševati predvsem gorenjsko planinsko kmečko gospodarstvo.
MISIJONSKO PISMO
Prekmurec — kitajski škof. Sporočam Vam veselo vest, da je sin Slov. Krajine, vsem dobro znani msgr. K er ec, imenovan za apostolskega administratorja čaotunške škofije. Najvišji cerkveni dostojanstvenik na Kitajskem msgr. Zanin (ima pod seboj 120 škofov) jeizredno zadovoljen z njegovim delovanjem. Včeraj mi je poleg, drugega tudi dejal: Msgr. Iveroc sc v vseli, umi najkočljvejših vprašanjih in položajih zelo hitro znajde in s spretno roko in previdnim načinom razreši težka vprašanju. Njegov organizatoričen duh je nenavaden. Pohvala visokega prelata je pa tud5, čast našega slov. naroda. Tudi in Čautuna samega prihajajo mnoga, zelo pohvalna poročila in ga je ljudstvo z vsemi častmi sprejelo za svojega pastirja. Te dni ga pričakujem tu v Junnanu, da mi da potrebna navodila, kako ga naj nado-mostujem. Hkrati se bo pa tudi pogovoril z msgr. ZaninoM o bodoči ureditvi nove škofije. Mislim, da zaenkrat ne bo mogel zapustiti čautuna in Vas obiskati v domovini ter Vas poprositi za milodaro, da se poplačajo velikanski dolgovi, ki so nastali pri zidavi te hiše. Upam pa, da bo ljubi Bog že zbudil nove darovalce, ki nam bodo pomagali. Potreba je res velika in kdor hitro da, dvakrat da, kajti obresti iz dneva v dan rastejo.
Najlepše Vas, preč. g. urednik, pozdravlja v Srcu Jezusa in Marije vdani
Majcen /Vndrej, salez. duhovnik.
Beltince je obiskal sloveči slovenski slikar Božidar Jakac, ki jo posnel več pokrajinskih motivov po okolici.
Ivan škafar, izseljenski duhovnik je obiskal rojake iz Prekmurja, ki se mude na sezonskem delu po Jugoslaviji v Podravini, Bački, Banatu in Baranji. Največ jih je seveda v Belju, kjer je veliko državno posestvo, ki meri 50.01)11 ha. Na tem veleposestvu je zaposlenih sedaj 850 naših domačinov, ki so raztreseni po raznih upravah. V celoti so zaposljcni naši ljudje na 17 posestvih in stanujejo na 24 pristavah. Delo je pa le začasno in po nekod traja le par mesecev, malokje pol lota.
Zaslužek ni povsod enak. Po nekod dobe poleg denarne plače tudi pšenice. V Belju dobivajo od l'Ž do 14 Din na dan.
Duhovnikovega obiska so bili zelo veseli in so po nekaterih krajih imeli mal misijon.
Obiskal je Prekmurje kitajski škof čeng. Mašo jo imel v Soboti in Beltincih. G. Bajlec mu jedal na razpolago avto, da si je mogel deželo bolj ogledati. Obiskal je zlasti domačine onih, kateri delujejo v kitajskih misijonih. Bil je. v Krogu, na domu misijonarja Meoliea, v Melincih od koder jesestra Maršič, obiskal' je šefa prekmurske borze dela, ki je brat misijonarja Jožefa Kereea, šel je tudi k Sv. Se-boščanu, na dem Korccev.
Desetletnico prve mature na gimnaziji v Murski Soboti so naši maturanti obhajali 17. avgusta t. 1. v Murski Soboti. Slavnost se je začela s sv. mašo v župnijski cerkvi. Slavljenci so nekaj časa ostali v Murski Soboti; popoldne so naredili izlet k Sv. Sebeščunu, kjer so si ogledali slikanje cerkve. Toda sebeščanski župnik g. Bejok Janko jih nikar ni pustil, da bi odšli kar tako, ampak jih je v svoji gostoljubnosti Zadržal pri sebi in pogostil. — Izmed 11 maturantov so se slavnosti udeležili sledeči: Berden Jožef, ekspozit na Hotizi; Horvat Jožef, banovinski uradnik v Murski Soboti; Koren Ivan, ekspozit v Kobilju; Marič Ludvik, banovinski uradnik v Murski Soboti; šoštaree Alojzij, profesor verouka v Murski Soboti in dr. Haj-
dinjak Jožef, banovinski zdravnik v Ljutomeru.
Bogojina. Prosvetno društvo “Sloga” jv dobilo od banske uprave 2110(1 Din, od občine pa 500 podpore.
Izlet po Prekmurju je priredilo Slov. kat. akad. društvo Zavednost. Njihov pot je vodil skozi Kobilje, Prosenjakovce r.a Hodoš, od tam v Velike Dolence, v Grad, k Sv. .Turju, naslednji dan pa do Sobote.
Maučec Joško je imenovan za profesorja v Celju.
V	Vančavesi se je poročil Alojzij Gider, brat Tišenskega župana, ki je vzel Frido Lončar.
Iz Francije so prišli na obisk v domovino nekateri izseljenci, katere je prav doma zalotila vojna. 11. sept. so se vrnili tisti, ki jiii je bilo volja.
Gomilica. Poslovil se je šolski upravitelj Rakoci Januš, ki je 35 lot vödil mladimi v tistem kraju.
V	Soboti je 11. sept. pogorel Dietrichov kino.
Lendava. Pod vodstvom g. kaplana GjörköSn je lepo število lendavskih farni-kov obiskalo 10. sept. romarsko mesto Marija Lovre v Medjimurji. — G. pleba-noš Bakan so se srečno i okrepčani vrnoli mod svoje ovce iz počivališča na Goric-kom. — Kante.reko sliižbo je začasno, do volitev novoga kantora, prevzeo g. Szep .Tanoš vučiteo v pok. i bivši kantor. —■ Na Malo meso je do sto nedužne dečicc pristopilo k sv. obhajili štera je vpisana v Marijin vrtec, ki ga vodi g. kaplan Gjlirköä.
V	Lendavi je bil upokojen šef davkarije Cimerman.' Za vršilca dolžnosti je tul imenovan domačin Davorin Griiškovnjak.
Carinska poslopja se bodo zidala. V so-bočkom srezi se bo v kratkom začnolo z zidanjem petero velikih carinskih zidin. Te bodo na Cankovi, v Gederovcih, v Ro-gaševskoj občini, v Martinji i na Hodoši. Pred štirimi tjeilni je posebna komisija, določena od ministorstva financ, izvršila ešče nekše zadnje terenske spremembe. Tak je komisija na Cankovi i na Hodoši zavrgla staro zeuilišče i tam včasi na lici mosta kiipila nuva primernejša zemlišča. Vseh pet poslopij bo koštalo okoli 2 miljena 300.000 din. Zidinc bo gradila država, ostanejo pa last občine. S tem bo našo) krajini tiidi vnogo pomagam), ob prvim dobijo pri zidanji vnogi naši delavci sliiž, ob driigira pa zidine ostanejo last naših občin.
Rogan razbojnik mrtev. Sin našo Goričke, Rogan je dugši čas ropao po štajeri. Zadnji čas sc je zadržavao v okolici Maribora. V Maribori na Koroškoj cesti se je skrivno v nekoj hiši i proso od žensko obed, ki ga jepoznnla. Ta je šla taki na stražnico. Policija z žandari je obkolila hišo i ga z štirami streli vmorila, ar je 3 krat strelo na nje i se ne šteo vdati. Stav je bio te zgiiblen sin Slovenske Krajine 28 let. V noge pest vije se je navčo v vozi v driižbi pokvarjenih tovarišev.
M. Sobota. Na gimnazijo se je spisalo 048 dijakov, med temi je 184 dijakinj. Kak prepotreben bi bio neki zavod za deklico. Za honorarnega veroučitela je ime-niivani na gimnaziji č. g. Zajc Ivan, salezijanec.
Prosenjakovci. Z lepov slovesnostjov se je zrečo svojemi nameni novi gasilski dom pri nas septembra 17. v nedelo.
Naš dožnjek v francosko j cerkvi. Naš izseljenec Jožef Gutman je za časa žetve rad 'pico kakše lične vzorce iz vlatovja. To je vido njegov gospodar i ga jo mi-proso, naj napravi nekaj za cerkev, kda bo v njiliovoj cerkvi svetek zetve. Jožef
so jo potrtido i spleo krasen dožnjek: vse polške cvetlico je zbrao v njem, največ divje ščipke, klince i detelco poleg plemenitega pšeničnega vlatovja. Vse je tako lepo pico, da so vsi cveti gledali gor, proti Tistomi, ki nam je vse to podario. Šče bole pa so o tom velikom Dobrotniki govorili simbolični vzorci: veliko Srce, križ., 5 ran, znamenje Trojstva i večni posvet. Vse to je tak lepo zdriižo, da je zmed 80 dožnjekov dobo prvo oceno i pri večerni-caj javno dekanovo pohvalo dne 27. augu-sta v podeželskoj cerkvici v Gidy jLoirct), kje so ga pa tiidi Parižani jdosta se jih je zdaj odmeknolo na deželo) odkritosrčno občiidiivali. Isti izseljenec je nared.) slični dožnjek tiidi za sosednjo cerkev v Artenais i ravno tak dobo prvenstvo.
Martjanci, Na posredovanje poslanca g. Bnjleca smo dobili na našo šolo od banovine podporo 5.000 din. Prav tak je dobilo naše prosv. driištv» podporo 2.000 din za posredovanje g. poslanca.
Izstradani delavci se vračajo z Franclje. Velike čupore naših delavcev se vrača z Francije, vnogi brez penez i lačni, da bi zid grizli. Eden siromak je celo bos prišo domo z Francije. Frank je spadno pod dinar. Za 80 par se zmeni. Nam se do dna srca smilijo naši z Francije se vračajoči delavci i njim želomo, da bi si od-pomogli doma i najšli pod domačov strokov mir i zadovolstvo. Z edr.im njim Rafaelova driižba za Slovensko krajino naznanja, da ki majo kakše pritožbe, naj jv njej izročijo, keliko de sc moglo, de
Ferletič, Novak in Oselj iz Bahie Blanke na obisku v Coronel Dorrego.
njim šla na roko. Naš izseljenski komisariat ne zapreti v Parizi i tam se nahajajo tiidi ešče izseljeniški duhovnik, g. Camplin.
injnol92o staBgvomjbiimtrn etaoi o taoot
Vodovod v Suhi krajini. 40 let so ga obetali. Sedanji ljubljanski ban dr. Marko Natlačen, doma od Vipave, pa je to zadevo bolj krepko poprijel, ker ve, kaj je voda za kmeta. Že lani so začeli dela pri izviru Globočec pri Zagradcu, ki je dal več vode, kot so preje upali. Letos se dela nadaljujejo. Gradijo vse potrebno za dovajanje vode v rezervoar na Strašnem vrhuj ki lio držal 3/4 miljona litrov vode. Prihodnje leto bo voda žo pritekla v vasi Kal, Ambrus in Primčvas. Ostale vasi pa bodo mogle zajemati vodo pri vodovodnih napravah, da ne ho treba v času suše hoditi po njo več ur daleč v dolino roke Krke.
Letalski klub na Jesenicah kaže zelo mnogo delavnosti, kar je tudi razumljivo, ker je tam največ neustrašenih planincev, ki se neboje prepadov in višine. 20. nugu-sta se je na Jesenicah vršil letalski mi-
21G
ting, kateremu je prisostvovalo 7000 gledalcev. Tedaj jebilo blagoslovljeno jeseniško letališče.
Slovenci v Zagrebu so 20. avgusta pohiteli v Ksaversko dolino na grob velikega škofa Mahniča, sina slovenskega Krasa, »škofa na otoku Krku. Vsako leto se tega shoda vdeloži zelo mnogo naših, ki žive v Zagrebu.
Škofja loka, eno najstarejših slovenskih mest je tudi poskrbelo, da se ohrani slovenski zgodovini, kar je še mogoče rešiti. zgodovinskih spomenikov iz škofjeloške okolice. 27. avgusta je bil otvorjen muzej, ki bo seznanjal obiskovalce z vsemi pomembnostmi loške okolice in mosta. Znano je, da je od tam izšlo mnogo slavnih slovenskih mož: Tavčar, Ušeničniki, in cola množica mlajših, katerih imena uživajo veliko spoštovanje v sodobnem svetu.
V Sošicah na Vlaškem nad Metliko je bil blagoslovljen nov samostan sester Va-siljank. Imel bo sirotišnico in skrbel tudi za gospodinjske tečaje. To je pač prva tovrstna ustanova na Vlaškem.
Slovenci in Hrvatje po sporazumu. V Zagrebu izhaja list Hrvatska Straža, ki ga ureja dr. Janko šimrak. Mož sicer marsikaj ve. Saj nosi doktorski naslov, pa hi svojo znanje rad pokazal tudi sedaj in misli, da semora delati učenega na slovenski račun. V svojem dnevniku razmo-triva da jo Bela krajina — hrvaška.... Sicer pravi, da je ne morejo za hrvaško zahtevati, ker je po zgodovinskem razvoju že bila prideljena k Sloveniji.... Zahteva pa za Hrvaško štrigovsko občino v Medži-murju in upravo železnice od Bubnjar-cev do Karlovca, kar spada v ljubljansko železniško ravnateljstvo. Nič pa se ne domisli, da bi bilo treba vrniti Sloveniji Osilnico na Ivulpi, Trato in Drago.
NEKAJ IZ KOROŠKE
Uvedba izkaznic za življenjsko potrebščine je zelo neprijetno odjeknila med ljudstvom na Koroškem. Preveč v živem spominu so še zadnja leta svetovne vojne, ko se je konzum urejeval s podobnimi izkaznicami .Čeprav je propaganda z vsemi silami delala, da bi prepričala ljudstvo, dn uvedba izkaznic ni nikakor znamenje pomanjkanja čivljonjskih potrebščin, temveč samo sredstvo za pravičnejšo razde-, litev dobrin med narodom, se jo vendar pojavila med ljudstvom velika bojazen, da hi se mogoče vendarle znale ponoviti bridko preizkušnje pretekle vojne, ko so ljudje imeli sicer izkaznice, a so nanje prečesto ni nič prejelo. Pa že sama odmora ži\ ljenjskih potrebščin vzbuja pomisleke. Tako je n. pr. določeno zn vsakega odraslega človeka 280 gramov sladkorja na teden, dalje 63 gr. kavinih izdelkov (kavo in primesi); posebno nizka pa se zdi odmera mleka: za otroke pod 6 let jo določenih po 7 desetink litra mleka na dan, za otroke nad 6 let po pol litra in za vse ostale od 14. leta daljo po dve desetinki litra mleka na dan. Izjemo tvorijo samo doječe matere, ki jim jo odmerjenih tudi 7 desetink litra mleka na dan. Prav tako so ljudje v skrbeh, kako bo z dodelitvijo tkanin, blaga in obutve, ki zaenkrat še ni določena. — Bencin se oddaja samo šc na podlagi posebnih izkaznic, ki jih izstavlja policija ali vojaška oblast. Zato pade v oči, da je avtomobilski promet v zadnjem času skoro popolnoma izostal. Redki inozemci se od časa do časa pojavijo na cestah, ker pa imajo veliko težkoče pri nabavi bencina, je tudi teh vedno manj.
Uredba o zastavah. Uprava banovino Hrvatske v Zagrebu je izdala odredbo o zastavah. Na tistih zgradbah, v katerih
so uradi skupne države, bo visela samo jugoslovanska državna zastava. Na javnih zgradbah banovine Hrvatske bo visela hravtskä zastava na desni, državna zastava na lovi strani.
Jugoslovanska vina so dobila častno priznanje na vinarskem kongresu v nemškem Kreutznachu, kjer je bila vinska razstava iz vseh evropskih dežel. Naša država jerastavila vina iz Dalmacije in Slovenskih goric.
Perzija je poslala v Jugoslavijo komisijo da nakupi jugoslovanskih konj za perzijsko vojsko. Kupili so 7000 konj in plačali po 7000 Din žival.
Nova autozveza je stekla med Dravskim poljem in Slovenskimi goricami. Vozi dvakrat dnevno na proJ»i Ptuj—Sv. Urban—Sv. Bolfenk—Sv. Andraž—Juršinci (Šv. Lovrenc)—Ptuj.
Verižniki so sc že pričeli gibati tudi v Ljubljani. Kakor jim je tukaj v Argentini morala oblast stopiti na prste, je tudi ljubljanski mestni tržni urad opozoril na obstoječi zakon, ki kaznuje s 50.000 din globe tiste, ki navijajo cone življenskim potrebščinam.
Sladkorna produkcija v Jugoslavij bo dala to leto 12.000 vagonov sladkorja in bo s tem pokrita vsa domača potreba.
V Rajhenburgu je pogorela samostanska učilnica.
Hranilne vloge se bodo v Jugoslaviji izplačevale po novi uredbi. Vloge do 5000 Din se izplačajo na zahtevo kadarkoli. Višje vloge pa v določenem odpovednem roku, ki postopoma raste do 3 mesece za. Vsote čez 50.000 Din. To pomeni, da je jugoslovansko gospodarstvo precej dobro ustaljeno.
Ljubljanska bolnica je svoj kirurgični oddelek povečala s prizidavo enonadstropnega prizidka lci ima 25 sob s 130 posteljami.
Sadni trg v Jugoslaviji je bil radi izbruha vojne zelo oškodovan. Vlada se je zato pozanimala za položaj in je nakupila 1500 vagonov sliv za prehrano vojske. Kmetijsko ministrstvo pa dela na to, da bi se napravilo, tudi večje količine marmelade. Odobrenih je bilo 60 milj. Din kot kapital za podporo prizadevanju za ureditev sadnega trga.
češpljev teden v Ljubljani se je vršil od 13 do 20 sept. Kmetje so mogli pripeljati češplje brez trošarine in seje tako to sadje mnogo ceneje lahko prodalo. Prodale so se zelo velike množine češpelj. Podobno so napravili tudi v Mariboru.
Šempeter pri Novem mestu je dokazal svojo zvesto ljubezen svojemu župniku Vovkotu, ki je praznoval 60 letnico. Ta župnik je žedolgo let popolnoma slep in vendar zvesto vrši svoje delo in so njegove pridige prav posebno ganljive. — 10. septembra je bila otvorjena nova sadna sušilnica.
Tržne cene koncem septembra: Pšenica, ječmen, oves: med 1,80—2.30 Din; Ljubljanske cene so vodno za spoznanje višje kot Mariborske; koruza med 1.65— 1.00 Din; fižol po kakovosti od 2.50—4.—• Din.; krompir 1.25 Din; seno med 65 do 00 Din za ICO kg; slama 30 Din; kurivo: drva okrog 100 Din m3, premog 300' Din 1000 kg; oglje 2.— Din kg. Voli: med 3.75 in 4.50 Din za kg.; teleta mod 6—7 Din kg.; prašiči: med 7—9 Din za kg. po kakovosti in kraju.
V Ljubljani se jo poročil večletni predsednik idrijskega krožka profesor Janko Kumer z Berto Čehovo. Poročila sta se tudi uradnik bolnice Idrijčan Jože Rupnik in urednica Istre Slava Boštjančičeva iz Prema.
Avtomobilistična dirka se je vršila v
Bolgradu okrog Kalimegdana, kjer sodijo da je najlepše dirkališče v coli Evropi, ker jo vsa cesta pregledna iz vrha, kjer sc je zbralo 75.000 gledalcev, ki so tekmam prisostvovali od 11 do 18 ure v nedeljo 3. sept.
•j- Janko Ceglar, trnovski župnik je umrl IG: sept. Pokojni je bil sin sedlarja iz Stare Loke. Delova) je kot kaplan najprej v žireh, bil jenato vojni kurat, pozneje je deloval v Ljubljani, bil nato moravški dekan in sedaj je svoj življenski tek dokončal kot župnik v Trnovem v Ljubljani. Pokojni jebil čudovito ljubeznjiv mož, živa podoba duhovnika po vzoru Jezusovem in zato je bil tudi tako priljubljen, da so povsod jokali za njim, ko je odhajal in tudi na njegovem grobu plakajo.
Na Ptujski gori so je 10. sept. vršil tabor slovenskih deklet, ki je zelo lepo uspel in navdušil mladenke za prelepe ideale, na katerih sloni družinska sreča in veselje.
Hrvatski Sokol je bil pred časom razpuščen; tedaj ko je bil proglašen Jugoslovanski Sokol kot edina mladinska organizacija. Sedaj pc ureditvi v državi so so zbrali bivši hrvaški Sokoli in sklenili da te ustanove ne obnove več, temveč so odločili, da naj bo njihova skupna mladinska organizacija novoustanovljeni “Hrvatski Junak”.
Slovenske gimnazije so letos dosegle rekordno število. Upisanih je bilo 13.000 (lijakov.
Kranj dobi impozantno poštno poslopje, ki bo stalo na voglu Majstrovcga trga in Bloiweisove ulice.
-j- Alolf Lapajne,, profesor v Zagrebu je umrl. Pokojni jo bil pred 50 leti rojen v Idriji.
Iz Kostanjevice zvemo, da je bil odlikovan častiti g. Golob, mestni župnik iii dWtan ter župan Likar, oba zelo zaslužna ne le za domači kraj, temveč tudi za vso krško' dolino._ Umrla je Štihova ma-
ma iz Malone. Dobra žena je zapustila blag spomin.
V Ajdovcu pri Žužemberku je bil 17. sept. blagoslovljen Gnidovcev “Prosvetni dom”, ki je spomenik velikemu škofu Janezu Gnidovcu, rojenemu v Ajdovcu. Isti dan se jo vršila lepa prosvetna prireditev.
Radiofonija v Jugoslaviji ni kaj posebnega. še najbolj so sc pognali v tem Slovenci, kjer je radionaročnikov daleč največ. Na celotnem ozemlju Jugoslavije pa pride na 1000 prebivalcev komaj 9 aparatov. Celokupna jakost oddajnih postaj je bila komaj 27 kw. Primera z drugimi državami pokaže zares slab razvoj v tem smislu. Saj so bili celo na Poljskem na 100 oseb 3 aparati in jakost postaj 834 kw. Z ozirom na to dejstvo je poštno mini-sterstvo, v čignr področje radio spada, sklenilo, da se razlastita privatni radio-družbi ki sta imeli v zakupu radio v Belgradu in Zagrebu in da prevzame iniciativo država.
ODPRL SEM
Brusilnico
I	Priporočam se vsem našim	f
?	Slovencem.	\
?	Brusim	nože, škarje, britve,	opera-	J
f	cijsko	orodje, lasne stroje i.	t.	d.	I
!	Rojaki, obiščite me	f
;	Štefan Smodiš	{
I Calle MANUEL ESTEVEZ 553 I
i	AVELLANEDA	4
LISICA ZVITOREPKA
LISICA BABICA
Ko sta se volk in lisica zarana zbudila, sta začutila silno praznino v želodcih. Zvitorepka dvigne lene kosti svojega telesa in pravi: “Striček, ali pojdeva danes zopet skupaj po plen na vas? Sinoči sem jo sicer presneto izkupila, pa naj bo, spremim'te tudi danes. Jaz boru stražila ,a ti boš odnašal, kar se bo dalo iztakniti.” Lisica ga je kar tikala, češ, saj sva v bo-trinji!
in odtihotapila sta skupno na kradež. V vasi je bilo vsetiho in prazno: moški in ženske so bili odšli na senožet, otroci pa so bili v gruhu.
“Hm, striček, zdaj sva vendar brez skrbi;, kakor da so vso vas z brezoyö metlo ometli, tako je vse prazno in izmrlo! Tu pač smeva početi, kur nama je ljubo in drago!”
In Zvitorepka se je splazila na parno in zadavila dve kuri. Ko je odnesla svoj plen, jodejala volku: “Zdaj pa pojdi ti,
striček, __ tebi pride vrsta! .Počakani te
tule na straži in bom oprezovala na vse strani! ”
Volk jo je ubral naravnost v vas. Do-spevši na sredo, vasi, je začul lajanje; ljudje so bili namreč zaprli psa y hišo. Lakotnik jo jepreplašen ubral tja proti koncu vasi in so skril za samotno klet. Ko pa je videl, da ga nihče ne preganja in da mu tudi lisica ne daje nilcakega svarilnega znamenja, jevlomil v klet ter po-basai piskrc masla, ki je stal na polici.
Volk in lisica sta se nato odpravila s svojim plenom domov. Za večerjo sta ni nacvrla nalovljene kuretino, in ko sta sc najedla do sitega, sta legla spat.
Lisici pa se je ponoči zljubilo masla; zato je potihoma vstala in se splazila k piskrcu. Ali prav tedaj se je volk prebudil in se godrnjaje prevalil na drugo plat. Lisica je švignila od piskrca in naglo zopet legla. Volku pa se je takoj zazdelo, kaj jo; vstal je torej, vzel piskrc z maslom ter ga odnesel v vežo, kjer ga je postavil na visoko polico, da bi ga lisica ne dosegla.
“Kako bi jo splela”, je premišljevala zdaj lisica, “kako bi prekanila volka in mu polizala maslo?”
Drugo jutro sc je zopet volk odpravil v log po drv, da bi bilo s čim zakuriti mrzlo peč. Ta prilika sejezdela Zvitorepki prav kakor nalašč, da si nekoliko posladka hripavo grlo. Poiskala jo lestvico, pristavila jo k sten! in zlezla na polico, kamor je bil volk shranil svoj sladki plen. že se je hotela lotiti masla, toda hipoma seje zmi-sliia volka. Strah jo je prešinil, kaj . bo, ako so vrne volk zvečer domov in najde piskrc prazen. Premagala se jetorej, pogoltnila sline in legla za peč.
Volk so je vrnil prav pozno zvečer domov. Posetil je bil Pohlastavko, a pred Volkostečino so ga spazili psi in ga nato pojali po goščavi. Prišedši domov, je tožil, da jo silno utrujen. Zleknil se je na ležišče, a poprej se je še prepričal, ali ni morda maslo načeto.
Ponoči potrka Zvitorepka, ležeča pri oknu, z repom ob steno in zakliče z iz-premenjeriim glasom:	“Mamica babica",
vstani hitro ter hiti k nam!”
“Kdo je zunaj?” zagodrnja volk. “Kaj je tako silnega?”
“Oh, striček moj dragi, prijatelj kunec. me zove h krstu.”
“Ko, pa pojdi; toda glej da sedo syita vrneš”
“če pojde vse po sreči, se vrnem ta-
koj!”
Lisica je odprla in zaloputnila vrata, poružila z zapahom, a nato je ostala v veži. Ko je bilo vse utihnilo in jo volk vnovič jel smrčati, je smuknila po lestvico, po njej pa na polico k piskrcu — in mlaskl mlask po maslu, šele ko je zora zasvetila skoz špranjo, se je vrnila v izbo.
A volk jo je vprašal: “No, kuma, kaj je Bog dal dobrega?”
‘ ‘ Ej, pryencek je, dragi striček, prven-ček!’ ’
Drugo noč je bila lisica prav tisto zvijačo ponovila: nalizala seje masla, poru-zila z zapahom in se nato javila volku.
“No, kuma, kaj pa je danes Bog poslal?”
“Ej, sredinček je, drugi striček, sre-UinčeK!’’
Tudi tretjo noč je lisica zvodila volka ter mu zatrjevala na njegovo vprašanje: “Postružek je, striček moj, postruželU ” Nekaj dni pozneje pravi volk lisici: “Čas bi žebil, kuma, (la napraviva veliko botrino, kakor sva se bila domenila. Treba bo priprayiti mesa, a zabele nama i-tak ne manjka; saj imava menda še poln piskrc?”
“Seveda, za meso se jo treba pobrigati; maslo ki pa itak sam shranil in s te visoke police ti gii gotovo nihče nc ukrade!” Odpravila sta se nnlov, a to pot vsak na svojo roko. Volk je prinesel zatrepa-no jagnje in privlekel za uhlje tolstega pujska, lisica pa je nanosila pišk in piščancev. Vso je že bilo pripravljeno za pirovanje, lc z maslom je še bilo treba zabeliti; kdo bi neki o velikem prazniku jedel rOdo in nezabeljeno!
“Striček,” pravi lisica, “pojdi no in prinesi masla!”
“Precej, precej, kumica, hitro ti ga prinesem!” odvrne volk, odhiti v vežo in sc sprte na polico. Toda ko vzame piskrc v roke, vidi, da je prazen — a o maslu ne sluha ne duha!
Volka to silno razpali; razjarjen zakriči: “Kuma, kje je maslo?,... Kdo ga jo snedel?... Kuma, ti si ga polizala!” “Kaj robantiš, striček?.... Jaz masla še videla nisem, tem manj, da bi ga bila povohala!... Saj si vendar sam postavil piskrc na visoko polico; to pa tudi več, da jaz ne dosežem tako visoko. Najbrž si ga sam polizal, a zdaj bi rad krivdo zvalil na mene!”
“Tako — čega nisi ti, kdo ga jc pa pomlaskal?”
“Saj sem žedejala: gotovo ti sam!... Le lepo tiho bodi — mene no ukaniš!” Volk se jame rotiti, da ni masla niti povohal niti se dotaknil piskrca.
“Nehaj vendar šentovati! Meno že ušesa bole!” pravi lisica. “Kmalu so prepričava, kdo jo kriv! Kdor je maslo pojedel, temu se bo tudi raztopilo. Treba jo le, da peč prav dobro zakuriva, pa zbočki leževa na toplo. Kmalu se resnica izkaže! Samo prazni piskrc mi še daj poprej, da ga spravim!”
Volk ji jedal piskrc, a lisica ga jo skrivoma ostrgala s šapico. Nato sta legla k poči. Lakotniku jetoplota prav ugajala in kmalu jc zadremal in zahrkal. Zvitorepka pa jejela gladiti spečega volka z omasljeno tačico, da je bil pd trebuhu ves masten.
“Kaj pa delaš, kuma, hm?” je vprašal volk, ko ga je predramilo drgnjenje.
“Kaj delam, praviš?... Gledam te, kako se ti, maslo cedi iz trebuha. Le potiplji
se po lakutnicah, ves si že masten! Ali nisem rekla, da seizkaže resnica? Kako ur se neki maslo cedilo iz tebe, če bi ga ne Uil polizal? In svojo krivilo si norel s e name zvaliti! Ti zviti tat, kako se je delal nedolžnega! Naposled je pa vendar resnica 111 pravica zmagala!”
Vojk se jepotipal po lakotnicnli in kolkih. Ko je pa videl, da jeres masten, ga je mio sram; podhuljeno jc pogledal po selu ter molčal.
ZAPLENJENA SVINJA
Ko sc je Lakotnik zjutraj prebudil, je zo[iei začutil veliko praznino v želodcu, iznkal je po vseh loncih in skledah, toda niti mrvice ni bilo ostalo od pirovanja; vse jc bilo polizano. A da je Zvitorepka še bedno nrpala in spala, četudi je bil že velik dan, to je volka šc bolj razkačilo.
JNaposlvd se ni mogel več premagoyuti; ljuto je stresel in premikastil zaspanko ier zamižal nanjo: “Hej, vstani, dremavica! včeraj si si ves bozjidan brado mastila m norce pasla; danes pa imam jaz zaspani ponedeljek ter hočem malo poie-nanti. Le brž na noge, pa preskrbi pošteno kosilo zame, za 1'oMastavko in za mojo doco! Pa le hitro, čenočeš, da bi bilo Konec najinega prijateljstva, ki je že itak na zadnji zarezi!”
1 ‘ čemu toliko krika^ in vika, častiti moj stric in gospod?” mu oponese Zvitorepka,
• ’ saj ni treoa, da bi mi Z» za vsako betvi-co oskubil kožuhi”
“To rekši, se je lenivo skobacala z ležišča, poglauila svoj svetli rjavi kožuh in si navihaia resine pod nosom. Ko je bila končno povsem napravljena, je dejala: “Zdaj pa le z mano, gospod stric, kosilo naju že čaka!”
Lisica je zvodila volka globoko v goščavo, dokler nista dospela do samotnega laza, kjer se jc kolovoz spuščal v strm klanec. Tu sta legla za leščevje ob precej visoki groblji, odkoder sta rmela prost razgled po vsej vkrebrici in daleč vzdolž po kolovozu. Ko sta nekaj časa mirno oprezovala, so jima jepo poti približal kmet z zaklano svinjo na rami. Breme je bilotožko, pot pa strma in vegasta. 'Mož je zategadelj večkrat postajal, težko sopihajoč navkreber.
“Le dobro poslušaj, kaj ti zdaj velim!” zašepeče lisica volku na uho. “Jaz pojdem in zvodim tegale kmeta za nos, ti pa bodi lepo na oprezul Kadar boš yi-del, da sem ga zvabila žedosti daleč v stran, tedaj pa odnesi svinjo domov in počakaj, da si plen lepo razdelival ”
Ko jc lisica tako volka poučila, je odtihotapila skoz grmovje in se navidez nerodno prekomatala na kolovoz. Po poti je šuntucala navkreber, kakor da je krev-Jjasta na vse štiri.
Kmetič je zagledal šepajočo lisico in si mislil: “Glej ga kleka, ta jo je nekje pošteno izkupila! Hm, kaj pa, če bi majčkeno poskočil za njo! Tako lep kožušček kakor ga ima — to ne bi bilo napačno. Prgišče denarcev dobim zanj pri krznarju! ”
Položil je torej svinjče na tla, pograbil krepelce in jo ulil za lisico. Ta pa jo zvabljala kmetiča črez groblje in jarke, navkreber in nayzdol, črez kamen in brin, dokler se ni ustavil ves upehan, debele pol nrc daleč vstran od pota.
Medtem se je Lakotnik spravil nad svinjo. Trgal in obiral jo je na vse pretege in sc ni prej oddahnil, da je pojužinal tolstega pujska s kostmi in kožo Vred; lisica mu še na mar ni hodila.
(Dalje prihodnjič)
KRISTUS IN DELAVEC
Dobrodelni cehi, ki smo o njih! govorili, so bili izključno le za obrtnike, mizarje, zidarje, usnjarje, tkalce, trgovce, zdravnike, pravdat'je... Položaj kmeta pa žal, ni bil tako prijazen.• Prav tu je ostalo še mnogo sledi starega suženjstva. Nad kmetijami so gospodovali grofje, ki so bili cesto okrutni in skopi. Res, da srednjeveški kmet ni bil več suženj, ker mu je bila priznana osebnost, toda popolne prostosti še ni imel. Naj hujše je bilo to, da je bil s svojo družino kakor priklenjen k zemlji, ki jo je moral obdelovati. Kjer se je rodil, tam je moral tudi umreti; ni mu bilo možno spremeniti kraja ali oblastnika.
Toda obrtniški cehi so prinesli iz mest odrešilno gibanje tildi mi deželo; napovedali so odkrito vojno krivičnim grofovskim predpravicam. Polagoma so tudi kmetje postali svobodni delavci, lastniki svoje grude. Naj večjo dobroto pa so kmetje prejeli s tem, da so padle one verige, ki so jih držale prikovane na enem mestu in ki so bile tem težje, kolikor manj krščanska je bila duša oblastnikova.
Prelom
Leto 1789. pomeni konec stanovskih organizacij. Francoska revolucija jih je pobrala, ne da bi jih s čim nadomestila. Pod pretvezo svobode so jih odpravili; saj so pod isto pretvezo storili toliko zločinov in bedastoč. Res, da so se cehi precej oddaljili od prvotnega programa, toda zato jih ni bilo treba uničiti, le pametne preosnove bi bilo treba, S padcem cehov je padla edina ohrariiba delavskih razredov. Posledice so bile kmalu tu. Špekulacijo delodajalcev niso imele nobene brzde več; delavec je bil osamljen in začelo se je izkoriščevanje, ki ga je dvig industrije še pospešil.
Ona svoboda dela, ki se je liberalizem z njo tako ponašal, se je spremenila v tako popolno prostost, da je delavec lahko umrl od lakote. Tak je bil položaj delavskih mas skozi dobršen del prešnjega naprednega stoletja.
“Delavski papež’’
V tej stiski je bila Cerkev prva m edina, ki je slišala obupni delavčev klic na pomoč. / zlatimi črkami beleži zgodovina ime delavskega papeža Leona XIII. Komaj je zasedel prestol svetega Petra, bilo je 20. februarja 1878., je že obrnil svoj pogled na zapuščeno delavsko množico. Par mesecev nato, 28. dec., ko jih je še malo mislilo na delavčevo revščino in je bil socializem še v povojih, se oglasi papež s prvo socialno okrožnico “Quod apostolici muneris”, ki z njo povabi katoličane, naj se združijo v delavske organizacije.
15. maja 1891. izda Leon XIII. svojo najpomembnejšo encikliko ‘‘Kerum novarum”, ki jo je eden najslavnejših ekonomov svojega časa, Leroy Bealieu (Lema Bolje), imenoval: Kristusov poljub siromakom. V njej obsoja papež liberalni kapitalizem, obsoja tudi socializem v gospodarskem, zlasti pa v moralnem oziru. Nato navaja sredstva, ki naj se z njimi reši delavsko vprašanje. Zlasti naglasa potrebo po pravičnih mezdah, takšnih, ki bodo delavcu zadostovale za dostojno vzdrževanje. Nato se obrne h katoličanom vsega sveta in jih povabi, naj se zopet združijo v cehe ali korporacije, ki naj jih prilagodijo današnjim razmeram.
Papežev glas je bil uslišan. Krščanski sociologi so na Marxov proglas: “Proletarci vsega sveta, združite se”, odgovorili z novim proglasom: “Proletarci vsega sveta, združite se v Kristusu!” Nastale so nove obrtniške organizacije, bela internacionala, krščanski sindikati. . . Delavčev polžaj se je začel boljšati na vseh po-priščih.
Leonov program so nadaljevali tudi njegovi nasled-
PRIDITE NA
ŠOLSKO PRIREDITEV
v NEDELJO 5. NOVEMBRA 1939 ob 4.30 uri v Armenski dvorani ACEVEDO 1353.
Bogat SPORED;
1 -POZDRAV GOSTOM, Ada Gregorič.
2.	—KMETJE, gibi s petjem, izvajajo najmanjši.
3.	—KAR SEM V ŠOLI, deklamira Elena Mihel j.
4.	—PLES, izvaja Irena Vidmar.
5.	—DRAGO HOČE POSTATI DIMNIKAR, izvaja
Anči Mozetič.
6.	—MOJI MAMICI, Aleksander Lukman.
7.	-RAJANJE ŠOLSKIH DEKLIC (Japonke).
8.	—LOJZEK IN ZORKICA. Igrokaz v enem dejanju,
izvajata Anči Mozetič in Helena Mihel j.
9.	- SLAVJE PALČKOV IN CVETLIC V GOZDU,
izvajajo najmanjši.
10,	—NAŠE LJUBE MAME, KAKŠNE SO, izvaja Ida
Pečenko.
11,	—NEKAJ ZA DOBRO VOLJO IN SMEH, izvajajo
šolske deklice.
12,	—Otroška igra v treh dejanjih:
“Trnjulčica”
Vstopnina 1.50 in 1.— $.
PA C NK BO IZOSTAL NOBEN SLOVENEC!
niki: Pij X., Benedikt XV. in Pij XI.
15. maja 1931. je preteklo 4,0 let od Leonove enciklike. Tedanji slavno vladajoči papež je hotel na svečan način proslaviti to obletnico. Z vsega katoliškega sveta so se zbrale za ta dan na dvorišču sv. Damaza v Vatikanu ogromne delavske množice. Za to priliko je izšla tudi nova okrožnica “Quadragesimo anno”.
Le dve njeni misli poudarimo, ki pomenita velik korak naprej na poti ksoeialni pravičnosti. Že Leon XIII. je zahteval pravične mezde. Pij XI. gre še dalje; zahteva družinske mezde, take, ki naj zadostujejo delavcu za dostojno vzdrževanje njega in družine; čim številnejša je družina,, tem večja bodi mezda. Toda povračilo za delavčev trud naj ne bo samo mezda; papež zahteva, da naj bodo delavci, in ne samo delodajalci, deležni tudi dobička, sa/ je glavni vzrok svetovne gospodarske krize nepravilna in krivična razdelitev bogastva.
Poslednja socialna okrožnica je iz 1. 1937., naslovljena “Divini Redemptoris”. V njej je papež obsodil brezbožni komunizem, zopet pokazal na vzrok obupnega delavčevega stanja, na dolžnosti, ki jih imajo delodajalci do delavcev in delavci do delodajalcev. Ljubezen in pravičnost bosta rešili enega in drugega.
V Lateranski baziliki v Rimu je pokopan Leon XIII. Oh vznožju njegovega nagrobnega spomenika stoji delavec, ki v znak hvaležnosti dviga svoji mišičasti roki, s katerih padata kosa strgane verige. Da, Cerkev je v poslednjem času zopet zlomila okove suženjstva, v katerega je delavce uklenil kapitalizem.
Kako so torej nespametni in neosnovani očitki:
Kristus je sovražnik delavcev.
Cerkev podpira kapitaliste, da združeni izžemajo delavce.
Res je nasprotno:
Kristus —- delavec, je delo odrešil!
Cerkev je skozi stoletja skrbno ščitila delavske pravice!
Kaj si torej dolžan Kristusu, delavec 1
Brani ga z besedo in z zglednim življenjem, skušaj ga približati svojim tovarišem.
Tako boš v njih rešil Kristusa, svojega Rešenika.
NAFTA, KRI MODERNIH VOJNIH OPERACIJ
Mesečna strokovna revija “Metalurgija”, ki jo izdaja Zveza jugosl. kovinske industrije, prinaša članek o proizvodnji surove nafte v svetu izpod peresa dr. inž. (iligorija Mundriža iz Belgrada. Članek je posebno v današnjih dneh zelo aktulane, zato ga prinašamo našim čitateljem v izvlečku:
Izkoriščanje vrelcev nafte se je pričelo leta 1857, in tega leta je znašala produkcija ‘275 ton, leta 1858 495 ton, 1859 leta 605 ton, leta 1860 pa skoči nenadno že na 69.000 ton. Od tedaj naprej produkcija stalno rasle in doseže 1. 1890 že 10 milijonov ton, leta 1900 20 milijonov, leta 1910 45 mliijonov, leta 1920 pa 95 milijonov.
I’o vojni je izkoriščanje vrelcev nafte v neugnanem tempu zavzelo ogromne razsežnosti, preteklo leto je znašala proizvodnja surove nafte 271 milijonov ton.
Da bomo razvideli, kako se ta številka razdeli med posamezne države na svetu, objavljamo še naslednji pregled (v tisočih ton) za leto 1938:
Združ. države so pridob. 166.800, Rusija s Sahalinom 29.400, Venezuela 25.500, Perzija 10.500, Bahrein 1.200, Holandska Indija 7.750, Romunija 6.600, Irak 4.400, .Mehika 3.400, Kolumbija 2.900, Trinidad 2.500, Argentini-ja 2.250, Peru 2.200, Britska Indija 1.420, Brunej in Sara vak 970, Kanada 850, Nemčija z Avstrijo 600, Poljska 530, Japonska 367, Ekvador 307, Albanija 180, Egipt 170, Francija 78, Madžarska28, ostale države in dežele 100 tisoč ton.
Amerika — prvi petrolej ar sveta
A ko pogledamo razdelitev proizvodnje v letu 1938, za kar so na razpolago točne številke, vidimo, da je Severna Amerika deležna 64.52% na celokupni svetovni produkciji. Same Združene države pa sodelujejo v odnosu na svojo celino s 96.30%, v odnosu na ves svet pa z 62.13% svetovne produkcije
Od ostalih dežel Severne Amerike ima veliko bodočnost na polju pridobivanja nafte Kanada, katere proizvodnja bo v letošnjem letu že presegla 1 milijon ton. Tudi produkcija Mehike je v stalnem porastu. Toda občutno se bo opazila razlastitev vrelcev, kajti organizacije. ki so prevzele izkoriščanje za tujimi družbami, se bodo težko obnesle.
V Evropi vodita Rusija in Romunija
V	Evropi sta glavna producenta nafte Rusija in Romunija, ki dajeta skupno 96.91% celokupne evropske proizvodnje. Veliko bodočnost ima še Albanija, ki v precejšnji meri dopirinaša k preskrbovali,ju Italije s tem gorivom. Vsa surova nafta iz Albanije se čisti v italijanskih rafinerijah.
Azija, zlasti bližnji Vzhod, se zdi, da bo v bodočnosti glavna baza za preskrbovanje evropskih dežel s surovo nafto. Evropski kapital je tu udeležen z velikanskimi vsotami in prav zaradi tega sta zlasti Perzija in Irak v zadnjih letih močno dvignila svojo produkcijo nafte.
Avstralija kakor tudi Nova Gvineja sta prizorišči neumornega iskanja vrelcev nafte. Holandska Indija pa je že zavzela peto mesto v svetovni proizvodnji.
V	Afriki pride kot producent nafte v poštev edino Egipt. V Maroku je proizvodnja neznatna, vendar živahno iščejo novih, vrelcev.
Največji porast proizvodnje so v povojnih letih zabeležile po vrsti Azija, Evropa in Južna Amerika. Na teh celinah so bili najdeni novi vrelci, katerih ogromna kapaciteta zlasti v Aziji še ni ocenjena.
KULTURNA KRONIKA
8. okt. Prireditev Slovenskega lista. Kljub slabemu vremenu je bila lepo obiskana.
Isti dan je bil V grobnici Jugoslov. podpornega društva spomin za pokojnim kraljem Aleksandrom.
12. okt. sc je v Rosariju vršila sveta birma. Nadvse lepe slovesnosti se je v det e žilo - 250 Slovencev. Birmanih je bilo 75 naših otrok.
15. okt. v Villa Devote lepo uspela šolska prireditev.
22. okt. Na Dock Sudu prireditev /agr, usmiljenk.
Isti dan skupna prireditev Ljiul. odra in Cankarja.


ZOBJE TI NAGAJAJO?
Obrni se na našega prijatelja
Dr. ANDRES L.
C O P E L L O
BRASIL 1057 v pondeljek, sredo in petek od 3—8 ure. RODRIGUEZ PENA 594 v torek, četrtek in soboto od 2—8 ure.
P OCENI
SOLIDNO
••■••e..»..
EDINA SLOVENSKA GOSTILNA NA AVELLANEDI Dobre jedi — dobra pijača dobra postrežba.
RESTAURANT INTERNACIONAL
KARL TERPLAN
Chacabuco 501, Avellaneda, FCS.

HOTEL IN RESTAVRACIJA
“ P A C I F I C O ”
ANTON BOJANOVie CHARCAS 767-9 Telef. 31-8788. Modem hotel, zračne sobe, izvrstna postrežba, hladna in gorka kopel. Cena 3—5 $ s penzionom.
Blizu Retlra!	V centra mesta!
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. MARCOS SASTRE 4 3 5 1 Bs. Aires. — U. T. 50—0277. Villa D e v o t o
BOŽIČ IN NOVO L E T 0
Ne pozabite na vašo obitelj v starem kraju.
ZNANA BANKA, VAS STARI PRIJATELJ
Vam je na razpolago za dostavljen j e Vašim hitro in točno denarno nakazilo brez kakih stroškov in s povratnim potrdilom prejemnika, s katerim se zamorete uveriti, da je bil Vaš nalog najhitreje in točno izvršen. Od tega je odtisno, da bo imela Vaša obitelj srečne praznike.
Jugoslovanski Oddelek
Banco Holandes Uniclo
PODRUŽNICA BUENOS AIRES
< 'entrala:
Bme. MITRE 234 vogal 25 de Mayo.
Podružnica za Bs. Aires:
CORRIENTES 1900 vogal Rio Bamba.
Za Vaše prihranke v naši HRANILNICI plačamo obresti 4 krat letno, t