SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XXXIX (33) štev. (No.) 7 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 28. februarja 1980 Nekaj izjav o Jugoslaviji po Titu 1. MIHAJLO MIHAJLOV JE OPTIMIST Mensaje papal de Cuaresma 'Con el inicio de la cuaresma el Papa Juan Pablo II exhortó a toda la cristiandad a la conversión y a vivir el espíritu cuaresmal. En la parte final del mensaje expresa: “Las intenciones declaradas o un simple don no bastan para cambiar el corazón del hombre; hace falte una conversión de espíritu que nos lleve a un encuentro de corazones, a compartir con los más menesterosos de nuestras sociedades, con los que están desprovistos de todo, incluso a veces de su dignidad de hombres y mujeres, de jóvenes o de niños, con todos los refugiados del (mundo que no pueden ya vivir en la tierra 'de sus antepasados y deben abandonar su propia patria. Es allí donde encontramos y vivimos más intensamente el misterio del sufrimiento y de la muerte redentora del Señor. El verdadero compartir, que es un encuentro con los otros, nos ayuda a liberarnos de los lazos que nos esclavizan, y por ello nos hace ver en los demás a nuestros hermanos y hermanas, nos hace descubrir de nuevo que somos hijos de un mismo Padre, “herederos de Dios, coherederos de Cristo” (Rotn. 8, 17), de quien recibimos los bienes incorruptibles.” Po njih delih jih boste spoznali 'Zaključno mnenje nekega sociologa je polno smisla, ko je izjavil, da celo dolgotrajna doba življenja v neki pokrajini ne nudi točne in verodostojne slike o njeni realnosti. Lahko izjavimo misli o položaju v Buenos Airesu in njegovi okolici, težje bi pa dospeli do jasnih in pravičnih mnenj o kakšni oddaljenih argentinski provinci. Čeprav i-ma Latinska Amerika neke posebne lastnosti in težave v primeri z drugimi narodnostnimi skupinami, je po drugi strani vsaka država svet zase z edinstveno problematiko. Poznanje zgodovine, sociologije in ekonomskega razvoja nam ne sestavi globalne predstave o situaciji teh političnih enot v Južni in Srednji Ameriki. Obveščevalna sredstva nam enostransko prikazujejo sliko družbenih dogodkov. Ni dvoma o tem, da je nujna pristna humanistična prenovitev pri razvoju teh političnih ameriških držav in da je neizogibna prevzgojitev naroda k širšemu in globljemu političnemu sodelovanju ter socialni odgovornosti. Dnevno prebiramo o teh temah in kar naenkrat se nam predstavi Srednja Amerika geografsko tako daleč, toda v socialni problematiki tako blizu. S časom se mnogi tem novicam privadijo in brezbrižno sledijo dogodkom ter pozabijo pri tem, da molk mnogokrat pomeni potrditev laži ali krivice. Žalostni dogodki v Srednji Ameriki kažejo na večdesetletno komunistično infiltracijo. Klasična za marsikatere je ta poteza, da se v okviru pod navidezno demokratičnem, socialnem in katoliškem gibanju pritihotapi do vlade ko-. munistična sila, ki sčasoma z nasiljem prevlada nad ostalimi strankami. Pri teh „osvobodilnih gibanjih“ se predstavi marksistična sila in uporablja politične nasprotnike razvojno najprej kot masko, potem kot služkinjo in nazadnje kot odkritega nasprotnika „novega komunističnega reda“. Večji del tiska slika te novice v treh dobah: a) opravičena demokratična revolucija; b) po zmagi se pojavi pretirano nasilje in neopravičen nastop skrajno levičarske stranke; c) marksistično usmerjena -stranka prevzame oblast in nastopi „nov, nepoznan, poseben režim“. Za slovensko mladino pa imajo ti dogodki drugačen pomen: a) proces infiltracije komunizma med demokratične sile; b) odločen nastop komunistične partije, da s terorjem priključuje države v svoj zakleti krog; c) ustvaritev nove nevarne postojanke komunističnega, ideološkega in gverilskega razmaha, ki zastruplja južnoameriško življenje in onemogoča poskuse demokratičnih sil, ki iščejo kršeansko-humani-stični izhod. Nastopi določene skupine jasno kažejo, kaj namerava „neka manjšina“, ki ima stalno in močno podporo iz Kube in Sovjetske zveze. Analizirajmo razne pojave: Važne osebnosti v Nikaragvi in El Salvadorju so bile sojene in obsojene, ker so zakrivile „važne napake“. Kaj naj se pojmuje z izrazom „važne napake“, tega nam ne more razložiti noben jurist na svetu. V Salvadorju so izjavili, da je nujna prenovitev vojaških sil in sicer „pravično, metodično in iskreno“. Zadnji dve besedi, kaj naj pomenita? Metodično izbrani na podlagi komunističnega kriterija, da krivično preganja, a navidezno legalno prepreči vsako demokratično gibanje ali vpliv. V hitro izdanih novih odlokih se opaža popolna nejasnost o sodnem postopku in o kompetentnih sodiščih (vojaški, civilni, začasni, ljudski,) V obeh državah je izbruhnila fanatična zahteva, da bi se nadaljevala raziskava — neomejeno preganjanje organizacij in raznih osebnosti. Med tem časom pa naivni prebivalci Južne Amerike in neizkušeni strankarski voditelji gledajo indiferentno na te aktualne politične probleme. Ni jim dovolj grožnja komunističnega dirigen- Za nemško revijo „INTEGRAL“, ki je izrecno namenjena vprašanju razmerja med Vzhodom in Zahodom, je znani jugoslovanski borec za človečanske pravice, potomec ruskih beguncev iz prve svetovne vojne in zadrski profesor Mihajlo Mihajlov napisal zelo optimistično napoved razvoja v Jugoslaviji po Titovi smrti, o kateri daje celo uredništvo samo pripombo, da „jih je samo malo, ki z njim upajo, da se bo Jugoslavija iz enostrankarske države razvila v pluralistično družbo.“ članek pa je zanimiv in ga podajemo predvsem zato, ker bi prav od pisca, kot glavnega „oporečnika“ sedanjemu režimu v Jugoslaviji, ki je že toliko let presedel v ječi in mu obetajo nove, pričakovali prav kaj drugega. To vprašanje je za po Titov čas odločujoče in on odgovarja nanj tako-le: „Mislim, da je iz-gled za tak prehod sedaj zelo dober, kajti možnost za tak prehod ima zdaj od vseh komunističnih držav samo Jugoslavija. Za splošno mnenje na Zahodu in za ves demokratični svet je zelo važno, da to ne samo razume, temveč tudi, da ve, da bo v primeru, da se ponesreči, sledil še radikalnejši totalitarizem, kakor je doslej v državi. S par besedami: Jugoslavija po Titu nikakor ne bo mogla biti nadaljevanje Titove Jugoslavije. Res je, da ne morem dati nobenega primera iz zgodovine, kako se je komunistični enostrankarski sistem z uspehom prelevil v pluralističnega. Do zdaj se baje to nikjer ni zgodilo. Sklepam, da bi se bilo kaj takega lahko zgodilo samo na češko-slovaškem — če bi ne bilo sovjetske vojaške intervencije. Jugoslovanski odpor Stalinu 1. 1948, ko se je ločil od komunističnega mono-litskega bloka, in nato dokaz, da komunistična država lahko obstaja tudi neodvisna od Moskve, nista gotovo nič manj pomembna, kakor bi bil razvoj iz enopartijskega sistema v smer k odprti družbi. Treba je samo pomisliti, da tedaj nihče v svetu ni verjel, da bi mogla Jugoslavija brez škode iziti iz tega boja, dočim je danes že vse polno držav v svetu, ki so komunistične pa neodvisne od Moskve. Pod določenimi razmerami bi se u-tegnil v Jugoslaviji spet pojaviti tak revolucionarni razvoj, ki bi komunistični strankarski monopol mogel odstraniti kakor še nikjer v zgodovini. Obenem pa sem tudi skoraj prepričan, da bi zato ne nastal tam nikakršen kapitalističen sistem, temveč neke vrste demokratični pluralistični socializem. Tistim, ki bi takoj utegnili pripomniti, da takega sistema še nikdar nikjer ni bilo, bi samo poklical v spomin leto 1948. Bistveno pri tem je, da je nemogoče govoriti še o pravicah človeka v Jugoslaviji po Titu, dokler se ne pojavi nov, revolucionarni razvoj, o katerem pa sem prepričan, da pride. Lahko bi zdaj navedel celo vrsto razlogov za ta moj optimizem, toda omejil se bom samo na tri glavne stvari: 1. Ni dvoma, da je Jugoslavija zaradi zgodovinskih okoliščin (ne zaradi Titovega liberalizma in Zveze komunistov) Zahodu najbolj odprta komunistična država. Milijoni jugoslovanskih „gfeattarbajlterjelv“ v Zahodnem svetu (več kot četrtina vseh jugoslov. delavskih moči!) ima čisto jasne pred- ta Juana Chacona, ko je izrazil, da se bo boj nadaljeval z legalnimi ali ilegalnimi sredstvi, dokler El Salvador ne bo popolnoma uničen s socialističnim sistemom. Krivica ne opraviči še večje krivice. Oddaljeni srednjeameriški dogodki nam niso dovolj poznani, a lahko razkrinkamo komunistično nečloveško in pro-tinarodno delovanje na podlagi svetopisemskega pregovora: „Po njih delih jih boste spoznali“. K. C-i. stave o enopartijski diktaturi, ki že vse predolgo traja. 2. Po mnogih čistkah v Zvezi komunistov, predvsem na Hrvatskem in v Srbiji 1. 1972, partija ne obstaja več kot realna politična moč. Zato imata vsak dan večjo vlogo vojaštvo in policija. Paradoksno predstavlja tak prehod komunistične partije k vojaško|)policijski diktaturi en korak bliže k demokraciji. Izkušnje namreč prikazujejo, da voja|ko-policij-ske diktature vodijo prej kakor partijska diktatura v prevrat, ki jih uniči in po katerem sledi demokracija. 3. Prav tako kažejo zgledi, da odhodu ustanovitelja ali dolgoletnega vodje komunistične države in diktaturi partije sledi doba liberalizacije. Večkrat pridejo celo na dan obtožbe vodje, pa tudi notranje tekme za oblast v partiji sami. Najvidnejša primera sta Stalin in Mao. Brez vsakega dvoma se bo kaj takega primerilo tudi v Jugoslaviji. V začetku se lahko računa na neke vrste „ferment“, neko vretje, ne glede na to, kdo bo zmagovavec, bodisi liberalni elementi, po zgledu Dubčeka, ki bodo pri sedaj rastočih demokratskih silah iskali zunaj Partije svojo podporo, bodisi da bodo dogmatični elementi, ki so se zadnja leta spet začeli zgledovati na Sovjetsko zvezo, še bolj poudarili svojo težnjo po monopolu. Ponavljam: obe plati bosta verjetno začeli z „de-titoiziranjem“, ki je mogoče tako od leve kakor od desne strani. Če se bo vzelo v poštev: prevelik osebni kult Titov, potem zakrivanje resnice, o meščanski vojski, o početju komunistov prva leta po osvobojenju, molčanje o koncentracijskih taboriščih v 1. 1949-1956 na jadranskih otokih, potem pač ne bo pretežko, začeti s kampanjo po detitoiziranju, ki bo vse napake Titove diktature skušala pripisati Titu samemu v breme. Te tri razloge vidim kot glavne faktorje, ki dajejo možnost k radikalnemu prehodu k pluralistični družbi v Jugoslaviji po Titovi smrti. Kljub temu pa obstaja še en velik negativen dejavnik: namreč iz čisto pragmatičnih vzrokov lahko sledi brezpogojna podpora jugoslovanski diktaturi od strani — zahodnega demokratičnega sveta. Ti pragmatični vzroki bi bili še danes veljavni,_če bi vzeli, da bo Titovo gospodarjenje, trajalo večno, žal je celo mogoče, da bodo Jugoslavijo potisnili v roke Sovjetske zveze, ko bo Tito odšel, pred desetimi leti je podpora komunističnemu režimu v Jugoslaviji pomenila podporo liberalnejšemu komunizmu in neodvisnosti od Moskve. Stvarno bi mogli mi nekega dne opaziti pojačanje dogmatičnih sil v jugoslovanski partiji, in te sile bi si ohranile svojo monopolno moč, ter se mogle v bodočnosti — ko bi ne imele druge izbire — obrniti k Sovjetski zvezi. Pomoč demokratičnega sveta v času razdora s Stalinom je omogočila Jugoslaviji začeti z lastnim potom, ter je prisilila — proti jugoslovanski volji gotove poglede na življenja v državi — liberalizirati. Mi vemo, da se je tedaj Jugoslavija rešila invazije Sov-jetije samo na ta način, da je postala de facto član NATO-ja, ko je s Turčijo in Grčijo sklenila Balkanski pakt. Kratko: pred tridesetimi leti je bila pomoč Zapada odločilna za prehod v neodvisnost od Moskve. Toda sedaj — v trenutku prehoda k pluralistični ureditvi, ki jo imenujem novo 1948 leto —, bi vloga demokratskega sveta mogla biti bistveno važnejša kakor prej. Zdi se mi, da to postaja mnogim ljudem z dneva v dan bolj jasno. In to rastoče razumevanje (na Zapadu) krepi mojo vero v iz-glede na demokracijo in uveljavljanje pravic človeka v Jugoslaviji po Titu. 2. J. F. BALVANY JE PESIMIST V isti številki Integrala je tudi članek F. F. B a 1 v a n y j a, pod naslovom BEOiGRAJSKA IZJAVA IN BREŽNJEVA DOKTRINA, s podnaslovom Kako nevarni so socialistični uspehi Jugoslavije, ki — po njegovem — dajejo z beograjsko izvjavo 1. 1971 legalno pravico Brežnjevu, da tudi za Jugoslavijo uporabi svojo znano doktrino. Takole izvaja ugotovitev: Z znano beograjsko izjavo, z dne 25. sept. 1971, ima Sovjetska zveza v roki dokument, ki ji vsak moment dovoljuje Brežnjevo doktrino o omejeni suverenosti vporabiti tudi za Jugoslavijo. To pomeni, da SZ lahko po svoji lastni uvidevnosti v slednji državi „socialističnega tabora“ — in Jugoslavija je neštetokrat potrdila, da se ni izločila iz njega — intervenira politično in vojaško, kadarkoli Sovjetska zveza misli, da so v njej v nevarnosti „socialistični uspehi“. Ta od prezidentov Tita in Brežnjeva podpisani dokument velja pri večini jugoslovanskih funkcionarjih kot kapitulacija pred Moskvo. Zaradi tega teksta in njegove dvomljive nezakonitosti po jugoslovanski ustavi, je nastal svoj čas tisti upor proti Titu in njegovemu najožjemu krogu, ki je potem pripeljal do 21 plenuma v Karadjorjevu 1. in 2. dec. 1971, in do množičnega čiščenja po vseh republikah in katerega motivi so bili takrat napačno prikazani. K. Partija je tedaj izjavila, da se čiščenje tiče „nacionalističnih, separatističnih, liberalnih, tehnokratskih in antimarksističnih elementov v stranki. V resnici pa so tedaj bile odstranjene vse odprte, evropsko orientirane, anti-doktrinarne osebnosti, ki so v letih 1961-1971 s Titom celo sodelovale itd. V resnici pa — kakor izjavljata Milen-tije Popovič m prof. I. Meštrovič ml. —- zaradi one „beograjske izjave“, osebe, ki so bile v sovjetskih seznamih označene kot „nezaželene“. Tito je podpisal to izjavo pod najhujšim pritiskom, po nepretrganih 24 urah pogovora z Brežnjevom. Iz zdravniških krogov sem jaz že tedaj izvedel — na mestu samem •—- da so to noč od 24. na 25. sept. 1971 zaradi naporov — nastale nerodnosti v Titovem kroženju krvi, ki so povzročile sedanjo bolezen. Tedaj so morali poklicati iz Švice posebno zdravilo, ki ga je švicarski poslanik Hans Keller osebno prinesel Titu. človeški zlom iz leta 1971 je jugoslovanski kritik režima Mihajlo Mihajlov prenesel na političnega. Kot trdi Mihajlov, je bil Tito prisiljen sprejeti Kremlju prijazno ekipo, ki je v 1. 1972 začela moskovski prijateljski kurz in ga vodila naprej. Ta ekipa ima poleg tega tudi svoj lastni interes, nadaljevati to smer, ker si le na ta način — spričo velike notranje opozicije y deželi — more ohraniti le z naslonitvijo na Sovjete svoje položajne privilegije. iProti tej interesni družbi se postavlja ljudski srd že osem let, proti družbi, ki grozi udariti na način Afganistana, to je v primeru nevarnosti eksplozije', poklicati na pod- ZAKONSKI OSNUTEK ZA ZAŠČITO MANJŠINE Na podlagi sklepa deželnega tajništva Slovenske skupnosti je ta stranka po svojem tajniku dr. Štoku vložila v rimskem parlamentu 12. januarja svoj zakonski osnutek o zaščiti sloven- lagi Beograjske izjave sovjetsko intervencijo. Za politični račun je brezpomembno, ali je totalna nova vključitev Jugoslavije v socialistični blok izvršena z ali brez poklica Moskve na pomoč. Kot uvod v to velja predvsem Titova smrt, kakor je razvidno iz dvojnega intervju-va v Pressi julija 1972., ki sta ga dala komunistični ex-prezident parlamenta Milentije Popovič in sin velikega hr-vatskega kiparja Ivan Meštrovič ml. Ta dva sta mnenja, da je Brežnjev svojo relativno „prizanesljivost“ omejil na ta čas vladajočo ekipo KP in državnega poglavarja. V času tega „trajanja“ jim je še dovoljeno na zunaj ostati „nevmešče-ni“ iti „samosvojo pot“, „samoupravljati delavstvo, in biti relativno odprt svetu“. Kaj pa bo prišlo po Titu, ne ve nihče. Še manj pa, kako bodo Jugoslovani doma in v svetu reagirali na to. Popovič in Meštrovič razlagata, da je Tito resigniral zaradi svoje visoke starosti, ki ga je prisilila, da je sprejel nasprotnikove ponudbe: neokrnjenost njegovega sedanjega prestiža, o-hranitev luksuznih prestolnic, dvorno udobnost, in lovišča, da, celo vročitev sovjetskega maršalskega piečva (kot edini inozemec!). V zameno za to, pa stoji v izjavi: Enake temelje družbine-ga reda, istovreden in obvezen boj proti imperializmu in enotnost skupnega dela Partije in Države.“ V dotični izjavi je še nadalje zapisano: „stapljanje vseh množičnih organizacij tako tiska, radija, televizije, umetnosti, tehnike, turistike, športa, delavskih, mladinskih in drugih. Se bo režim po Titovi smrti teh obveznosti držal ? Kaj bodo k temu rekli podložniki? In predvsem: kako se bodo zadržali do Titovih dedičev ? In kaj se bo zgodilo, če Kremelj s tem dokumentom v roki ne bo odobril nadaljnji razvoj in bo smatral, da so v nevarnosti „socialistični uspehi“ v Jugoslaviji? NAŠA PRIPOMBA Da bo ta članek razumljivejši citiramo prvi odstavek iz te II. Beograjske izjave, kakor je bila priobčena 27- 9. 1971 v DELU pod naslovom: „Brežnjev in Tito sta podpisala dokument, ki je temelj nadaljnjega sodelovanja med državama“, in se glasi: “Sodelovanje med SFRJ in ZSSR temelji na podobnosti zgodovinskih usod, istove-nosti temeljev družbene ureditve, podobnosti pogledov na mnoge mednarodne probleme, na privrženost načelom socialističnega internacionali z ma, splošni borbi za mir, na neodvisnosti in enakopravnem mednarodnem sodelovanju ter na boju p r o t i imperializmu.“ Konča pa se pogodba: „ZKJ in KP bosta storili, da se bo prijateljstvo med narodi obeh držav neprestano krepilo in predstavljalo aktiven dejavnik v boju SFRJ in ZSSR za mir in socializem.“ ske manjšine. Ta osnutek, ki ga je S. Sk. vložila v Rimu, sklicujoč se na člen 50 italijanske ustave, je enak vlogi, ki jo je stranka vložila julija lani v deželnem svetu dežele Julijska krajina-Furlanija. Osnutek ima 24 členov, ki (nad. na 2. str.) Slovenci v Julijski Krajini KRI PO KR AN JI AFGANISTANSKI TEKOČA. . . STAVKA IN IZGREDI V KABULU IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Očividno se je Sovjetom stvar nekje zataknila. 'Težko si je razlagati kje so se zmotili, ali pod kakšnim vplivom so se podali v to avanturo, ki grozi prestižu ne le na političnem, marveč tudi na vojaškem polju. Vojna v Afganistanu se razteza. Nič ni podobna kratkemu, čeprav enakemu sovjetskemu posegu na Madžarskem leta 1956, ali pa pohodu varšavskega pakta na češkem. Kabulska avantura se spreminja v hude sanje, ki jim zaenkrat kremelj ne vidi konca. Moskva zelo trpi na prestižu. Bojkot Olimpiad bo precejšen, čeprav jim bo uspelo kljub vsemu izpeljati igre. Kritike dežujejo nenehoma, tudi s strani raznih sicer prosovjetskih skupin v inozemstvu. A hujše so novice, ki po vsem svetu govore, kako se sicer oboroženi afganski oddelki uspešno upirajo sovjetski armadi. Odpor v Afganistanu je res silen. Pretekli teden je glavno mesto Kabul nenadoma omrtvelo. Napovedana je bila splošna stavka, in vse trgovine so zaprle vrata. Skoraj ni bilo izjem. Potem pa je prišlo do izbruha. Ulice so se polnile z manifestanti, ki so ogorčeno protestirali proti sovjetski okupaciji. Izbruh ljudskega srda je bil silen. Tega Sovjeti niso pričakovali. Niti niso mogli dopustiti. Postal je prazen njih izgovor, da so prišli v Afganistan JULIJSKA KRAJINA (nad. s 1. str.) v šestih poglavjih obravnavajo bistvena vprašanja bitnosti in razvoja slovenske narodne skupnosti v Italiji in nakazujejo pravično in globalno rešitev zaščite Slovencev v Italiji. V prvem poglavju se zakonski osnutek sooča s pravico vsestranskega priznanja slovenske narodne skupnosti kot subjekta in to na podlagi člena 6. republiške ustave, V drugem je govor o uporabi slovenščine v javnih uradih in v javnoisti-. Tretje poglavje rešuje problem slovenskega šolstva v Julijski krajini, četrto govori o kulturnem in vsesplošnem razvoju dežele s posebnim ozirom na razvoj slovenske kulture, slovenske umetnosti ter tradicij. Peto poglavje je posvečeno socialnoekonomskim ter ambientalnim vprašanjem, v zadnjem poglavju pa zakonski osnutek Slovenske skupnosti razpravlja o rokih izvršilnih norm tega zakona. V tiskovnem poročilu je Slovenska skupnost sporočila časnikarjem, da je njen zastopnik vložil ta zakonski osnutek v Rimu v senatu in v poslanski zbornici ter ga posredoval tudi načelnikom svetovalskih skupin strank u-stavnega bloka ter članom posebne komisije pri. predsedstvu vlade. na prošnjo afganskih predstavnikov, ko je narod tako množično dokazal, da Sovjetov ne mara. Manifestacijo je bilo treba zatreti. V bojno vrsto so poslali seveda domačo vojsko. Osem tisoč mož pod poveljstvom ruskih komandirjev. A prišlo je do drugega nepričakovanega dogodka. Vsajl polovica teh oddelkov (nad štiri tisoč mož), je enostavno prestopilo na stran manifestan-tov. Pričeli so se oboroženi spopadi. Uporni afganski oddelki so se bili z ruskimi vojaki. Sovjeti so morali seči po helikopterjih, ki so z malimi topovi obstreljevali zaklonišča afganskih u-pornikov. V trenutku, ko pišemo te vrste, se ta boj še nadaljuje. Prav tako tudi splošna stavka, ki prav tako dela preglavice sovjetskim gospodarjem. Koliko žrtev je bilo v teh dneh splošne vstaje? Težko je ugotoviti. Govori se o stotinah, morda kakih petsto mrtvih. Prav tolikšno število upornikov naj bi ruski oddelki aretirali v teku petih dni. Nek zahodni potnik, ki je te dni iz Afganistana priletel v New Delhi, glavno indijsko mesto, je povedal, da je samo v eni izmed ulic, kjer so bili spopadi, videl nad sto trupel. V Sovjetski zvezi sami so doslej radi molčali glede dogodkov v Afganistanu. Tudi glede zadnjih spopadov v Kabulu je sovjetsko časopisje trdilo, da je mesto „popolnoma mirno“. Zadnje dni pa so nenadoma spremenili politiko. Kosmolskaja Pravda je poročala, da mesto gori, ker je doživelo hud napad pakistanskih in ameriških teroristov. Ruski oddelki, ki da pomagajo domači vojski, so aretirali šestnajst Pakistancev in enega Amerikanca, ki so v službi kapitalizma in imperializma sejali teror v Kabulu. Taka poročila seveda še bolj mešajo domače pojme, a tudi iz njih laži govori resnica ruskega nasilja. Kako bi mogli maloštevilni pakistanski ekstremisti napadati celotno afgansko in sovjetsko vojsko, in zanesti ogenj in smrt v veliko mesto ? Pretekli petek je Brežnjev obljubil, da ho umaknil sovjetske čete iz Afganistana, kakor hitro bo prenehalo „tuje vmešavanje“' v afganske zadeve. Kaj ironična ponudba, ko so se vendar Sovjeti prvi vmešali in s tragičnimi posledicami za afganski narod. Vojna pa ne teče le v Kabulu. Odpor je hud zlasti v severnih provincah. Uporniki kontrolirajo celo važna mesta Takhar in Baghlan, ter celo Kunduz, na čigar letališču je zabarikadiranih tri tisoč ruskih vojakov, ki se pa ne morejo meriti z Afganci, in dobivajo živež in orožje po letalski poti, V Rusiji sami, pa po dolgih letih družine in matere znova prejemajo uradna sporočila, da so sinovi padli v obrambi države in revolucije, a padli tam nekje daleč, v deželi, ki se imenuje Afganistan, v neki čudni vojni, ki je ruski duh ne more doumeti. MEDNARODNI TEDEN NA VOLITVAH, ki so jih opazovalci smatrali kot „odločilne“, so se pomerili v ameriški državi New ‘Hampshire demokratski in republikanski predsedniški prekandidati. Oči vseh so bile seveda obrnjene na rezultat spopada med predsednikom Carterjem in senatorjem. Kennedyjem. Po prvih rezultatih, ki smo jih prejeli, se zmaga nagiba na stran Carterja. V SALVADORJU je vojski uspelo delno kontrolirati .gverilske akcije. Vojska je tudi odbila ekstremistični napad na glavno vojaško središče. Medtem pa se ponovno govori o možnosti desničarskega vojaškega udara. Po drugi strani pa je Zahodna Nemčija potrdila veliko denarno posojilo, ki naj salvadorski vladi omogoči izvedbo raznih socialnih reform. V mestu Los Pozos pa so levičarski. gverilci javno ustrelili dva katoličana, člana protikomunistične organizacije. Iran: da-ne; ne-da HOMEINI IGRA KMEČKO NEVESTO Stvar okoli iranske krize postaja smešna. Če ne hi šlo za kakih petdeset ameriških diplomatov, ki že štiri mesece prenašajo težave iranskega zapora, bi bila stvar bolj podobna komediji kot tragediji. Take ameriška vlada kot Združeni narodi so upali, da je sestava posebne komisije, ki naj preišče zločine pobeglega šaha, dovolj visoka cena za osvoboditev talcev, člani komisije so se že sestali in odpotovali v Iran. A tedaj je Homeini izjavil, da nikakor ne bo izpustil talcev, ker to ne gre tako. Odločitev je prepustil bodočemu iranskemu parlamentu, katerega bodo volili šele aprila, ih se bo sestal morda aprila ali maja. In vprašanje je, kdaj bo ta bodoči parlament obravnaval problem zajetih Amerikancev. Medtem je seveda komisija ZN že začela svoje delo sredi prijaznosti iranske vlade, ki ji1 posreduje ves mogoč material v dokumentacijo grozodejstev, ki naj bi jih izvedel pobegli Šah. Nastaja vprašanje, zakaj tako iransko obnašanje. Ni izključeno, da je celotno ozadje prepredeno tudi z notranjo iransko politiko. Očividno levičarski študentje, ki so izvedli zasedbo ameriškega poslaništva, ne soglašajo z vrnitvijo talcev. Se jim Homejni noče zameriti? Se jih boji tudi novi predsednik Bani Sadr? Hočejo naj bi parlament v imenu iranskega ljudstva proglasil osvoboditev talcev, tako da študentje ne bi imeli več glasu, ali se zagovarjati z „ljudsko voljo“,? Vsa ta vprašanja, in odgovori nanja, so le ugibanja. A postopanje iranske vlade je dovolj čudno, in teži položaj ameriške vlade. Carter je ponovno zahteval naj vendar že izpuste talce; doslej vse zaman. Zaenkrat le izgleda, da se Homeini igra z Ameri kanci kot nabrisana miška z mačkom.. . Zadnje dni se precej piše o novi delegaciji, ki jo bodo ZDA poslale v Argentino prav v prihodnjih urah. Tej delegaciji bo, po časnikarskih poročilih, načeljeval general Gerald Smith, važna politična in diplomatska ameriška osebnost, ki je do nedolgo bil vodja delegacije, ki se je s Sovjeti pogajala glede omejitve orožja v sklopu SALT. Stvar je sprožila v vrstah argentinskih političnih opazovalcev poplavo ugibanj. Dejstvo je, da ZDA kažejo vedno večje zanimanje za Argentino, in zlasti za položaj, ki ga bo Argentina zavzela glede raznih problemov sedanje mednarodne politike. V zvezi s tem opozarjajo, da je komaj pred tedni bila v Buenos Airesu ameriška misija, katero je vodil general Andrew Goodpaster. Tedaj se je šlo za prodajo argentinskih žit Sovjetski zvezi. Argentina je sicer odklonila žitni bojkot proti Sovjetski zvezi, a prav tako ne bo povečala dosedanje količine žitnih pošiljk v Rusijo. Kljub odklonitvi bojkota so tedaj govorili, tako v Buenos Airesu, kakor v Washingtonu, da je Goodpaster jeva misija doživela „lep uspeh“. General Gerard Smith naj bi imel nalogo ta uspeh še povečati, in poglobiti prijateljske vezi med obema državama, na katerih je Washington vedno bolj zainteresiran. Ni znano, katere so podrobnosti pogajanj, ki naj jih Smith izvede z argentinskimi predstavniki. Govori se o sodelovanju na jedrnem polju, o žitnih izvozih, o človečanskih pravicah, a tudi najbistrejši opazovalci se ne spuščajo v potankosti, ker bi bilo vse le ugibanje. Ostane pa dokaz, da se v ZDA odpirajo vrata za Argentino, zlasti sedaj, ko se tukajšnja vojaška vlada nahaja pred začetkom procesa demokratizacije. Kar se tega tiče, obstoja v vladnih krogih pravi mutizem. Razni časnikarski poizkusi, da bi tudi tu dobili kake konkretne podatke., so se izjalovil|L Konkretno se ve le, da bo predsednik države, general Videla, sredi meseca marca naslovil na narod poseben govor, v katerem bo obrazložil bodoče korake političnega dialoga. Nato bo vlada povabila na razgovor vse vidnejše predstavnike argentinskega življenja. Te razgovore bo vodil notranji minister, general Albano Harguindeguy, ki bo o njih rezultatih poročal naravnost trem članom vojaške junte. Iz tega dialoga da ne bo izključen noben sektor, razen tistih ljudi, ki so bili direktno soudeleženi v korupciji bivšega režima. Zaključke tega dialoga, ki ho predstavljal prvo fazo demokratizacije, bo vlada vzela na znanje pri formulaciji temeljev za obnovo političnega življenja. Tedaj ho šele celoten proces prišel v konkretno izvajanje. Koliko časa bo trajala sedanja doba, in še razne druge podrobnosti, pa so zaenkrat še neznanka, ki jo bo morda razjasnil predsedniški govor „sredi marca“. Če se sedaj povrnemo na zunanjo politiko, zapišimo da v Buenos Airesu, prav tudi kakor v Braziliji, pripravljajo razne odtenke obiska, ki ga bo tamošnji predsednik Figueiredo izvedel v Buenos Aires. Tukaj se bo mudil med 14. in 16. majem, in tedaj se bo na najvišji ravni potrdilo večje zbliža-nje obeh „južnoameriških velikanov“. Večkrat smo že pisali o tej snovi, in poudarjali argentinsko željo do sodelovanja, ki jo je Brazilija nenehoma zavračala, še več, namenoma postavljala razne zapreke. Odkar pa je pred-sedništvo sosednje države zasedel general Figueiredo, se je ta politika diametralno spremenila. Njegov obisk v Buenos Airesu bo predstavljal višek tega obnovljenega prijateljstva. Sedaj pa ima Argentina probleme s Kanado. In sicer glede jedrnega reaktorja, ki naj bi ga Kanadčani inštalirali na novi jedrni elektrarni, ki jo Argentina gradi v Cordobi, in sicer na Embalse Río III. Dela so v precejšnjem zastoju, ker Kanadčanom baje manjka nekaj nadomestnih delov, katerih cena pa je sideralna. Sedaj Kanada trdi, da se je zmotila v prvotni ceni, in zahteva od Argentine, da spremenijo tozadevno pogodbo. Razlika v ceni, seveda v prid Kanade, pa bi dosegla petdeset milijonov dolarjev. A prav v prvotni pogodbi, ki sta jo podpisali obe državi, stoji točka, ki izrecno določa, da cena ne bo spremenjena pod nobenim pogojem, in da pogodbe ni mogoče spremeniti. Prav tako na energetskem področju, ima Argentina (in z njo Urugvaj) težave s Sovjetsko zvezo, ki baje z veliko zamudo dobavlja elektroturbine za vodno elektrarno Salto Grande. Od štirinajstih, ki jih bo elektrarna vsebovala, so doslej inštalirane komaj tri. Ob tem je zanimivo, da so v Urugvaju zadnje dni pisali, da Sovjetska zveza uporablja dobavo turbin za politični pritisk na Argentino in Urugvaj. Če bi ti dve državi zavzeli preveč odkrito protirus-ko politiko, potem „se bomo za ruskimi turbinami obrisali pod nosom“. In še „kam naj gremo protestirati. Ali v ZDA, katerih ponudbo smo odklonili, ker so nam Rusi prodali turbine skoraj zastonj?“. Vprašanje je, ali to pisanje vsebuje kaj resnice, ali so le časnikarska ugibanja, ali plod pisateljske domišljije. Kar pa trenutno resnično skrbi ne le vlado, marveč tudi že ves narod, je potek pogajanj posebne komisije, ki s Čilenci v Rimu skuša doseči miren konec južnim mejnim problemom. Pogajanja so prišla, po skoraj letu dni, na najbolj kritično točko. Težave so gotovo velike. Tako velike,, da se v raznih krogih ponovno mrmra o možnosti, da ho pač končno neizogiben oborožen spopad. Proti takemu govoričenju je vlada prav ta torek popoldan izdala uradno obvestilo. Tine Debeljak (114) Med ¡knjigami in revijami ZADRUŽNA MISEL France Veber: Kreditna zadruga Sloga v Buenos Airesu je za svojo 25-letnico in -za 35 letnico zdomstva poklonila vsem Slovencem po svetu in doma. v razmišljanje niz člankov in razprav profesorja — filozofa Franceta V eb r a pod naslovom: Zadružna misel. (Str. 144). Prof. F. Veber je bil gotovo največji predstavnik slovenske filozofske misli do 1. 1945, ko so ga novi oblastniki pregnali z univerze in mu onemogočili vsako nadaljnjo ustvarjalno delo, dokler ni 1. 1975 umrl, pravijo, preživljajoč se kot korektor lista Družina. Vendar pa je še doživel častni in zlati doktorat graške univerze ter reprezentativno izdani poklon slovenskih filozofov v obliki zbornika, ki mu ga je izdal v zdomstvu njegov učenec Dr. dr. R. Trofenik za osemdesetletnico; in celo v latinščini napisano monografijo Serafina Žečeviča o Francisci Vebri Theoria de persona, ki je v mednarodnem jeziku svetu namenjeno napisal, da „Veber po svoji plodovitosti, izvirnosti in globini misli spada med najmočnejše duhove sedanje dobe.“ V dvajsetih letih plodnega učiteljskega in ustvarjalnega dela je Veber izdal 14 knjig,, zdaj mu zdomstvo izdaja •— za petnajstletnico smrti, petnajsto, dozdaj knjižno še ne zbrano in izdano, pa vredno, da se razširi tako med zdomci kakor doma, saj predstavlja tisto krščansko miselnost, ki jo je s komunističnega stališča odklonil Kardelj, kot „sovražnika štv. 1 malega naroda.“ Zdaj je zdomstvo dalo Vebru zadoščenje, ko mu to knjigo daje, kot pravi urednik Simčič, „ne samo njemu v poklon, temveč tudi vsem Slovencem v branje in razpravljanje.“ Mnoge bo morda zavedlo dejstvo, da knjigo izdaja slovenski zadružni denarni zavod pod naslovom Zadružna misel, da bo to knjiga o zadružništvu o njega sestavku in poslovanju, pomenu in vodenju zadrug, nekak priročnik in leksikon o njem kot gospodarski panogi med nami itd. Nič o tem, vsaj v taki obliki ne. Vebra je zanimala zadružna misel, izrazito in izključno kot filozofski problem, kateremu bi rad s svojo analizo prišel do dna in do vrha. Kot filozof, ki so ga zanimali predvsem abstraktni problemi duha, so ga zanimala tudi vprašanja stvarnosti, katerim se je posvečal prav v zadnjem desetletju svojega ustvarjanja. Tako se je zamislil v slovanski agrarizem in ga filozofsko razložil, tako nacionalizem in krščanstvo in istočasno z njim tudi zadružništva kot misel, odkod izvira in kam teži, kje mu je vzrok in kje cilj. Istočasno, ko je razglabljal o Bogu, in o krščanstvu v malem narodu, to je v slovenskem narodu, in tudi o zadružništvu, je napisal petnajst razprav o njem, ki jih je priobčeval v strokovnem mesečniku Zadrugarju, glasilo Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic v Mariboru. Trinajst teh razpravic (dve sta bili vključeni že v druge knjižne izdaje) je zdaj prvič zbral in izdal v tej knjižici pisatelj Zorko Simčič in jim napisal uvod, ki naj vpelje bravca v svet Vebrove problematike in njegovega pisanja in te knjige posebej. Veber v teh gospodarsko-filozofskih esejih posega z znanstveno razčlembo v najgloblje dno zadružne misli, v samo njeno spočetje v ¡krogu družine, odkoder se potem razrašča v pleme in narod in človeštvo in postane naravnost svetovni nazor človeku, ki edino more danes rešiti krizo duha in sveta s svojim teizmom in idealizmom, s svojim nacionalizmom v internaciona-lizmu, kar Veber tako lepo po slovensko pove z geslom „z narodnostjo v mednarodnost ali nadnarodnost“. V zadružni misli vidi Veber tisti vmesni člen v gospodarstvu, ki mu to zadnje ni samo cilj, temveč sredstvo za življenje, dočim je tako liberalnemu individualizmu cilj (kapitalizem), kakor istotako tudi kolektivnemu materializmu (komunizem); gospodarstvo jima je samo sebi namen in zadnji cilj. Iz te spočetne celice, bi rekel, se Vebru pokaže ves razvoj sveta •—- gospodarskega in duhovnega — kot kozmični problem, ki vodi k zavesti naroda, preko njega v človečnost in k Bogu... Zadružna misel se človeku razodene kot bogonazorni in idealistični svetovni nazor, ki ne bo breznarodni internaciona-lizem, kakor ga izpovedujeta oba nasprotna nazora, rastoča iz individualizma in kolektivizma. Tako zadružna misel, kakor jo v teh člankih obravnava Veber, ostaja predmet izrazite filozofske obravnave najglobljih človeških vprašanj o smislu življenja. To je na kratko povedana vsebina te knjige, ki jo je Simčič strnil v jasen, strjen, preprost in zgoščen povzetek na platnicah. V taki zadružni misli, dobi svoje centralno mesto tudi Dr. J. E. Krek, ki ga Veber nekajkrat omenja, in ki si ga je Sloga vzela za svojega zavetnika in tudi zato poskrbela za popularizacijo te Vebrove znanstvene analize zadružne misli. Ena glavnih zadružnih misli, ki jo poudarja tudi Veber, je prav to, da krepi narodno zavest, državnost, pa tudi narodno k u 1 tu r o . Gospodarstvo ni sebi namen, zadružništvo je sicer gospodarska panoga, ki ima svoje zakone, pa jih ima tudi narodna kultura, ki raste z njim v eno in sta neločljivo povezani, kajti obe služita — življenju. Slovenskemu harmoničnemu življenju, gmotnemu in duhovnemu naro-nemu in kulturnemu. S to knjigo, smo po zaslugi Sloge, dobili novo knjigo pokojnega filozofa Vebra, ki je doslej bila raztresena po straneh malopoznane, rekel bi zakotne revije, oz. stanovsko-organizacijskega informativnega glasila. S tem jo je založba dvignila v tako pomembnost kot jo ima recimo Nacionalizem in krščanstvo, obe pomembni knjigi tudi za naš čas. Bojim se samo to, da bo, četudi poljudno napisana, zadružnikom pretežka in ne bo dosegla namena, kakor bi ga morala. Je pa izdaja gotovo kulturno dejanje, ki kličejo po ponovnih takih „presenečenjih“, ki pa naj ne bodo samo ponatisi klasikov... ampak kakršnakoli pomoč sodobnim kulturnim, delavcem.. . Oprema ark. Ivana Kogovška je izvirna in učinkovita. a« 3gler; Janez Ramovš, up., Škofja Loka;’ Francka Troha r. Matjan, Vižmarje; Marija Tič r. Grandovec, 87, Litija; Ivan Hribšek, Senovo; Janko Stariha, up. bančni direktor, Črnomelj; Terezija Knafelj c r. Zavec, 81; Marija Ancila-Tončka Grilj, notredamka, Ilirska Bistrica; Julka Jazbec, 91, gostilničarka in posestnica, Pilštanj; Marija Žakelj, Horjul; Pavle Bajželj, 59, Bitnje; Angela Šval r. Matičič, 96; Pavle Japelj, up. šol. uprav., Trebnje; s. Cita-Terezija Tršinar, notredamka, Struga pri Novem mestu; Gabrijela Čebašek r. Potočnik, Radovljica; Franc Brulc, Novo mesto; Marija Sessinger r. Androjna, biv. gostilničarka, Šentjur pri Celju; Ivana Narobe, Pipanova mama, Studa; Marija Planinšek r. Strgar, 91, Gunclje; Jožefa Gradnik, Medana. Umestitev novega opata Prejšnji stiski opat p. Rafael Ašič je lani zaradi bolezni odstopil. Zato so bile potrebne volitve novega opata, ki so se izvršile 29. novembra. Volitve sta vodila opat Mehreraua p. Kasijan dr. Lauterer in p. Bernard dr. Slovša, ki je opat v Stamsu na Tirolskem. Že v prvem glasovanju je 15 stiskih patrov in 10 bratov izvolilo za novega opata p. Antona dr. Nadraha. Ta je profesor na ljubljanski teološki fakulteti, doma pa je iz stiške fare in je 43 let star. Slovesna umestitev novega opata je bila 6. januarja. Pri obredu blagoslovitve, ki ga je opravil ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik so bili vsi slovenski škofje, štirje cistercijanski opati iz Avstrije in dva s Poljske, predstavniki drugih redovnih 'Skupnosti iz Slovenije in dekanijski duhovniki. Novi opat si je za geslo izbral besede „Luč sveti v temi“; nadškof Pogačnik pa je v govoru ob umestitvi izrazil željo, naj novi opat prevzame za posebno nalogo skrb za duhovno poglobitev slovenske mladine. V stiš-kem samostanu so se že lani začele duhovne obnove mladine, kar naj bi se še nadaljevalo, da bo stiška opatija postala res pravi center duhovne obnove za slovenski narod in mladino. SLOVENCI na KOROŠKEM DVOLIČNOST BILČOVSKEGA ŽUPANA V Bilčovsu županuje socialist Hanzi Ogris, ki se izdaja celo za Slovenca in je za lovljenje „kalinov“ ponavadi tudi na socialistični, listi za deželnega ali državnega poslanca, pa seveda na takih mestih, da običajno ni izgledov za izvolitev. Je pa Hanzi Ogris tudi podpreds. titovske Zveze slovenskih organizacij. To sicer ne bi bilo nič posebnega, saj imajo zamejski titovci določeno, v katere stranke se smejo včlaniti. Zadeva je pa drugačna: Ogris je kot bilčovski župan s svojo socialistično večino v občinskem svetu preprečil predlog Enotne liste, ki je zahtevala postavitev dvojezičnih krajevnih napisov, kot to predvideva veljavni avstrijski zakon. Ta predlog je Enotna lista predložila v decembru, toda bilčovski občinski svet je 18. decembra predlog zavrnil; proti sprejetju je gla- soval tudi župan in podpredsednik Zveze slovenskih organizacij Hanzi Ogris. Kaj pa je na ta postopek svojega podpredsednika ukrenila Zveza slovenskih organizacij? Ne dosti. Na svoji seji 22. januarja je izdala leporečno izjavo, v kateri se zavzema za celotno izpolnitev člena 7. avstrijske državne pogodbe in obsoja sklep bilčovskega občinskega odbora, ker krši demokratične in narodnostne pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem sploh in konkretno še posebej v občini Bil-čovs. Podpredsednika Hanzija Ogrisa pa Zveza poziva, naj kaj naredi za upoštevanje dvojezičnosti v občinski upravi. — Ni nam znano kaj je Hanzi odgovoril na te pozive, še manj' pa, če ni morda kot podpredsednik ZSO sodeloval pri sestavitvi posebne izjave. Morda pa mu bodo celo pri novih volitvah v Zvezo slovenskih organizacij za njegovo „načelno** stališče ponudili predsedstvo. O grobovih v Gonarsu V zadnji januarski številki goriške-ga Katoliškega glasa je v rubriki „Bralci pišejo“ objavljeno pismo dr. Petra Urbanca iz Kanade, v katerem opisuje svoje občutke ob obisku gonarškega pokopališča. Takole piše: „Osebno se vsako leto podam v ta kraj slovenskega trpljenja. Poleg nemških in hrvaških zaporov sem na žalost preživel lepe mesece svoje mladosti tudi v tem taborišču. Pokopališče je bilo v zapuščenem, "revnem stanju, dokler ni SFRJ postavila mogočnega spomenika nedolžnim žrtvam. Spomenik in okolje sta krasno urejena, vendar je bil zame kot nož v srce. Ne mislim toliko na to, kar se vidi na prostem, kjer zaman iščeš križa; tega znaka od SFRJ pač ne mo- reš pričakovati. Kar je nespremenljivo, je zadeva kripte, v kateri so namreč vse krste opremljene z imenom žrtve, rojstnimi podatki in z veliko komunistično zvezdo. Pritožil sem se pri gonarškem župniku, pa mi je resignirano odpisal, da zgodovina in zapiski župnije govore o krščanski smrti teh žrtev, kar je v popolnem nasprotju, s tem, kar se dogaja sedaj. Protest pri italijanskem vojnem ministrstvu tudi ni nič zalegel. Nikdar ni neka človeška družba toliko grešila celo nad grobovi. Gonarške žrtve so v glavnem umirale kot nepotrebne žrtve revolucije; tega dejstva so se zavedale; sedaj pa naj v zahvalo in za konec služijo še za propagando neki politični struji.“ SLOVENCI ŠVEDSKA V tej deželi živi okoli šest tisoč Slovencev. Nov svet, nove navade, marsikoga vržejo s tira. Vidijo možnost za hitri ekonomski napredek, pa žrtvujejo prijateljstva, življenje v skupnosti in včasih, na žalost, celo lastno družino. Večina se pa le zaveda, da tehnika in materialne dobrine ni vse na tem svetu. Zato redno prihajajo k sv. maši in drugim prireditvam, navkljub razdaljam, ki so za evropske razmere velike, in vremenskim nepri-likam. Druga važna točka je ohranjanje slovenstva in krščanstva tako daleč od rodnega doma. Na žalost je drugi rod prikrajšan za neštete izkušnje svojih staršev. Zelo težko dosežejo, da bi otroci vztrajali pri ohranjevanju vrednot slovenskega naroda; še jezika ne obvladajo. Na verski ravni je pa ravno ta inmigracija, ki prihaja služiti si kruh, ki more približati švedske protestante h katoliški Cerkvi. Slovenci predstavljajo kar sedmino vseh katoličanov v državi. Da bodo mogli čim bolje opravljati to poslanstvo, imajo od lanskega leta svojega duhovnika v materinem jeziku. NEMČIJA Slovensko življenje v ZRN je zelo raznoliko, ker tu že dolga leta prebiva slovenski človek. Najprej je kopal v rudnikih, sedaj je delavec v tovarnah. (Prej je hodil v tujino, ker ga domovina ni mogla preživljati, danes pa po SVETU pride za boljšim zaslužkom. Drugi časi, različna življenja. Iz narodnostnega ozira so še najbolj trdni tisti iz prvih valov slovenskih rudarjev, ki segajo tja v čas pod Avstroogrsko in prva leta Jugoslavije. Mlnogo „modemih“ izseljencev je prej pozabilo na rodni kraj kot oni prvi... V Munehenu je močna postojanka. V obeh ozirih: narodnostnem in verskem. Tu je vsako soboto popoldne slovenska šola, kjer se otroci učijo verouka, petja, slovenske zgodovine in Zemljepisa, slovnice. Ob koncu leta imajo proslavo, pa izlet naredijo v lepo okolico. Z znanjem, ki si ga pridobijo v šoli, podprejo domačo narodno vzgojo, da bo slovenski človek še dolga leta pustil pečat v nemškem življenju. VELIKA BRITANIJA Kot po večini evropskih držav, je tudi v tej nekaj slovenskega življa. Sicer manj kot drugje, vendar je. Zelo so raztreseni, kar otežkoča vsako delo. Njih združevanje temelji na občasnih sv. mašah. Drugače pa je nemogoče imeti rednejše stike, ker so skupine majhne in posejane po celem teritoriju. Bazo vsega tega obiskovanja je postavil msgr. France Kunstelj. Kar se tiče starih naseljencev, še držijo slovensko tradicijo. Mlajši rod pa ise počasi staplja z angleško sedanjostjo. V Londonu je seveda številčno najmočnejša skupina. V Slovenskem domu je vedno dosti obiskovalcev, posebno študentov, ki se ob počitnicah pridejo Matevž Sternen — prisiljen k cerkveni poroki Pod naslovom „Borec za svetlejšo luč“ je v Rodno grudo decembra 1979, napisala neka Jagoda Vigele članek o slovenskem slikarju Mateju Sternenu, ne vem, ali za tridesetletnico smrti v Ljubljani (1949) ali za devetdesetletnico rojstva, ki bi bilo v letu 1980. Vsekakor je nam padla neprijetno v oči trditev med tekstom, kjer piše: „V Miin-chenu se je Sternen civilno poročil z rojakinjo Rozo Klein, cerkveno pa šele med drugo svetovno vojno v Ljubljani, ko so ga v to prisilili.“ Ne moremo si misliti, kako naj bi tedaj 54-letnega umetnika, ki je bil v Ljubljani vsesplošno ugleden mož, (med drugim prenovil tudi frančiškansko cerkev, česar član-karica ne omenja), prisilili, da se poroči tudi cerkveno! škoda, da nam ne pove, na kakšen način? Še bolj pa, zakaj se potem Sternen v popolni svobodi po osvobojenju ni ločil od žene, če je bil prisiljen v zakon, ki, kot vemo, prisiljen itak ne velja. Samo da udari po medvojnem, klerikalizmu, ki pod okupacijo pač ni mogel ničesar pomeniti? Ali pa bi rada, da bi bravci imeli Sternena ali celo njo zategadelj za „borca za svetlejšo luč“ ? Pa je ponižala velikega slikarja, katerega je tako označila kot lutko brez volje in lastne odgovornosti. Vsekakor pa ga je pred nas postavila v „temnejšo luč“, kakor pa smo ga gledali doslej. In to naj bi bil slavnostni poklon za devetdesetletnico?! SLOVENCI v ARGENTINI Osebne novice: Rojstva: V družini Petra Suáreza in ge. Mari roj. Barle se je 28. januarja rodil sin Damijan; v družini Mihe Barleta in njegove žene ge. Eleonore pa se je 19. februarja rodil sin Andrej v prov. Chaco. Družino lic. Andreja Krivca in prof. Silve roj. Kenda je razveselila hčerkica, ki bo pri krstu dobila ime Andrej ka. Vsem staršem čestitamo! Poroka: V cerkvi Señor de los Milagros v Moronu sta se v soboto 16. februarja poročila gdč. Marija Agata Pregelj in Alfredo Daniel Sbarbati. Priče so bile nevestina mati ga. Jelka vd. Pregelj in ženinova mati vd. Sbarbati. Poročil ju je g. Janez Langus. 'Čestitamo! * V / DRUŠTVENI OGLASNIK Seja Upravnega sveta ZS bo v petek, dne 29. februarja ob 20. uri v društvenih prostorih. iz Slovenije izpopolnjevat v znanju angleškega jezika. AVSTRALIJA V Geelongu se pripravljajo na novo šolsko leto. Tečaj slovenskega jezika za osnovnošolce bo ob sobotah v prostorih, geelonfekega slovenskega društva. Novost je ustanovitev posebnega šolskega odbora, ki bo odgovoren za to slovensko šolo, ki so jo poimenovali po pisatelju Ivanu Cankarju, za geslo pa so izbrali Cankarjeve besede: Mati, domovina, Bog. V Adelaidi, kjer je sicer manj Slovencev kot v Sidneyu ali Melbournu, je bil decembra zaključen prvi letnik isrednješolskega tečaja slovenščine, ki se ga je udeleževalo 25 dijakov iz tamkajšnjih srednjih šol. Pouk, je bil ob nedeljah dopoldne in sicer kot dodatek šolskega sporeda državne šole adelaid-skega okraja Hindmarsh. Na sklepni slovesnosti 2. decembra se je zbralo poleg dijakov in učiteljev skoraj sto ljudi. Po pozdravnih govorih je zastopnik prosvetnega ministrstva Južne Avstralije g. Murphy razdelil dijakom diplome. Tečaj so obiskovali Rosemary Poklar, Helena Rant, Sonja Dodič, Majda Ivančič, Slavko in Suzana Jenko, Nives in Anthony Kreševič, Sonja Pahor, Martina Rant, Tomaž Valenčič, Izidor in Simon Valentinčič, Ančka in Rosemary Ahlin, Frank Danilo Dodič, Slavka Ivančič, Janet Kocjančič, Branko Pahor, Luise in Simon Rant; tečaj pa sta vodila Laura Premrl, profesorica jezikov na državnih šolah in dr. Stanislav Frank. V novem šolskem letu bo v Adelaidi prvi in drugi letnik srednješolskega tečaja. PO ŠPORTNEM SVETU V TEKMAH ZA DAVISOV POKAL je ekipa ZDA zmagala v prvih treh tekmah z Mehiko in se s tem že uvrstila v finale v ameriški eoni. V drugem polfinalu sta se merila Brazil in Argentina. V prvi tekmi v Sao Paulo je José Luis Olerc z veliko težavo premagal Kirmayra s 4:6, 2:6, 8:6, 9:3 in 7:5. Tekma je trajala 6 minut manj kot štiri ure. V drugi tekmi je Guillermo Vilas premagal Tomasa Kocha s 6:3, 4:6, 4:6, 6:2 in 6:2. V soboto sta v igri parov Koch-Kirmayr premagala Vilasa in Clerca s 6:2, 7:9, 12:10, 6:3 in s tem zmanjšala razliko na 2:1. Odločitev je padla v nedeljo. Vilas je premagal Kir-mayrja z 2:6, 6:3, 6:8, 6:3 in 6:3, Olerc pa Kocha 6:2 in 6:0. Igre so bile zelo napete. Ne zaradi tehnične višine, pač pa zaradi navijanja in pritiska publike, ki je čezmerno vzpodbujala domače igralce. NA ZIMSKI OL1MPIADI v Lake Placidu v ZDA je doslej največje presenečenje pripravila ameriška hokejska reprezentanca, ki je premagala Sovjetsko zvezo s 4:3. V zmago ekipe ZDA je pred tekmo malokdo verjel. Saj so sovjetski igralci tik pred začetkom iger premagali ekipo ZDA v New Yorku kar z 10:2. Na tekmovanju v Lake Placidu pa zmagujejo v večini športnih panog Sovjeti in Vzhodni Nemci, daleč za njimi so v številu medalj ZDA in Zahodna Nemčija. Argentinski tekmovalci, ki so nastopali le v alpskih in klasičnih disciplinah ter biatlonu, med katerimi so tudi naši Janez Flere in bratje Jerman, so se v glavnem uvrščali v drugi polovici lestvic. Ni pa mogoče iz sedanjih skopih poročil v tukajšnjih listih izvedeti o uvrstitvi slovenskih tekmovalcev na tej zimski o-'1'impiadi čeprav so nekateri — Križaj ,Kuralt in Norčič dosegali lepe u-spehe v tej sezoni. Toda na prvih treh mestih jih ni. Svetovni prvak Šved Ingemar Stenmark je tudi to pot potrdil nesporno prvo mesto v alpskih disciplinah: Zmagal je tako v slalomu kot v veleslalomu. Manjka mu še zmaga v smuku, vendar tam mu ne gre tako od rok. ARGENTINSKA jadrnica Fantasma II je zmagala v oceanski regati Tisoč milj v Čilu. Drugo mesto je o-svojila čilska jadrnica Caleuche katero je krmaril čilski zunanji minister Hernán Cubillos. Regata je bila razdeljena v tri etape; argentinska jadrnica je prevozila progo v 50 urah. NA TRADICIONALNEM tekmovanju smučarskih skakalcev v Zahom-cu v avstrijski Koroški je 21. in 22. januarja nastopilo nad 80 tekmovalcev. Med člani je zmagal domačin Wallner, ki je s skokom 60,5 tudi postavil nov Namesto na štajersko proti gorenjski Kraj dogajanja: ljubljanska železniška postaja, 4. peron. — Čas dogajanja: 13. decembra ob 14. uri. Skupina ljubljanskih nogometašev je sklenila odpotovati v 'Celje na „trim srečanje“ — rekreativno aerobistično tekmovanje bi rekli v Argentini —, za prevozno sredstvo pa so si izbrali vlak. Srečno so kupili vozovnice, odšli na 4. peron, vprašali sprevodnika pred vlakovno kompozicijo, če je to „maribor-čan“ in sprevodnik jim je pritrdil. Toda izgleda, da sprevodnik ni bil dobro poučen. Vlak se je namreč čez čas premaknil, toda v nasprotno smer — proti Gorenjski, čeprav veterani, so naglo poskakali iz vlaka in se zapodili proti drugi polovici vlaka, ki je že jemal zalet proti vzhodu. Večina je dohitela „mariborčana“ in skočila nanj. Spotoma so na stopnicah še srečno obdržali starejšo žensko, ki je skoraj omahnila z vlaka. Precej živahen trim z vlaka na vlak, ki so ga železničarji samoupravno razpolovili tik pred odhodom v obe smeri, je zahteval poleg neznanega števila potnikov, ki so se odpeljali na Gorenjsko namesto na štajersko in obratno dve žrtvi med nogometaši, ki sta ostala z dolgim nosom v Ljubljani, tri zvite noge in nekaj podplutb in prask. rekord zahomške skakalnice. Najboljši iz Slovenije je bil Zupan z Jesenic s 3. mestom. Izkazali pa so se mlajši in starejši mladinci. Med prvimi je zmagal Kranjčan Kaštrun, drugi je bil Zahomčan Kaiser; med starejšimi mladinci je osvojil prvo mesto Jeseničan Lotrič pred Zahomčanom Godcem. Tekmovanja so se udeležili številni slovenski skakalci iz Žirov, Jesenic, Kranja in Ljubljane. Sporočilo naročnikom Vse naročnike, ki še nimajo plačane naročnine, prosimo, da to store čim- P 3 Naročniki iz Vel. Buenos Airesa lahko plačajo v UPRAVI LISTA v Slovenski hiši. ___„ V Damos M.ejiji sprejema naročnino tudi PISARNA V SLOMŠKOVEM DO-DU cb torkih, sredah in petkih od 17. do 20. ure in ob nedeljah po maši. V San Martinu g. (SKALE JOŽE st. ob nedeljah V Domu po maši. V San Jus-tu g. MAKS OSOJNIK. Na Slovenski pristavi ga. MAGDA ČEŠAREK ob nedeljah po maši. V Kreditni zadrugi SLOGA ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure. Naročniki iz Vel. Buenos Airesa se lahko informirajo, koliko dolgujejo, tciefcnsko v Upravi Sv. Slovenije. V NEDELJO, 2. MARCA 1980 12. TOMBOLA MA SLOVENSKI PRISTAVI V CASTELARJU OR 16. URI GOSPODINJSKI APARATI ® ZVOČNE NAPRAVE @ LASTEN UVOZ ® POHIŠTVO • DEKORACIJE © Ávda. Hipólito Yrigoyen 8854, LOMAS DE ZAMORA, T. E. 243-2291/3058 © Laprida 398, LOMAS DE ZAMORA, T. E. 243-6060 @ Ruta 205, nasproti postaje EZEIZA, T. E. 295-1197 Avda. 25 de Mayo 136, C. SPEGAZZINI OBVESTILA SOBOTA, 1. marca: V mali dvorani Slovenske hiše ob 16. uri študijski dan učiteljstva ŠOZS. NEDELJA, 2. marca: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 9.30 mladinska sv. maša; nato predavanje p. dr. A. Kukoviče. NEDELJA, 9. marca: V Slovenski hiši začetna sv. maša slovenskih osnovnih šol ZS ob 16. SOBOTA, 15. marca: V Slovenski hiši ob 14.30 popravni izpiti, vpisovanje in uvodna sv. maša Slov. Srednješolskega tečaja. NEDELJA, 23. marca: Občni zbor Društva Zedinjena Slovenija v Slovenski hiši. V Slomškovem domu velika tombola. 1 \ ZEDINJENA S SLOVENIJA [ s : ■ ■ S ■ : Šolski odsek | I I : Ob začetku šolskega leta bo ■ ■ B : : » 9. marca 1980 ob 16. uri : i ■ v SLOVENSKI HIŠI 5 ■ ■ j \ sveta maša i : : : : ■ za vse osnovnošolce SLOMŠKOV DOM, v nedeljo, 23. marca 1980 velika tombola. Tablice v predprodaji imajo ugodnost: na vsakih 5 tablic ena brezplačna. Glavni dobitki po izbiri: ali TV V BARVAH ali ZMRZOVALNA SKRINJA ali STEREOFONSKI APARAT 23. MARCA vsi v SLOMŠKOV DOM! ESL0VENIA UBRE Editor y director: MiloS Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit Correo Argentino Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 24.576 Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1980: za Argentino $ 73.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 78.000.—, ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 40 USA dol., obmejne države Argentine 35 USA dol., Avstralija 60 USA dol., Evropa 43 USÁ dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 35 USA del. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado* Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213. «iiaiiiaiiininBiiiiimuMsuiiMiiimiiiniHif Prosimo, ne odlašajte s poravnavo naročnine! KREDITNA ZADRUGA "SLOGA" x o. x. BME. MITRE 97 RAMOS MEHA T. E. 658 - 6574 URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE. JAVNI NOTAR FRANCISCO RAUL CASCANTE Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pritličje, pisarna 2 Tel. 35-8827 Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK B C s specialist za ortopedijo in travmatologijo 3- ji -• j Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-3536 • , m t IOrdinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev » ure na privatni telefon 666-4366. ! EaSBBBCBHBBeSBIIIIIIIIBatcSSIBBBaBa. Mirko Kunčič (5) KRIVULJE ŽIVLJENJA (Odlomek iz še neobjavljenega lastnega življenjepisa: „Krivulje življenja“.) Žena je vzela brus. „Žvenk, žvenk!‘‘ je zapelo rezilo svojo drugo pesem. Mlade deteljice, ki so še stale pokonci, ,so trepetale v smrtni slutnji: Zdaj pridemo na vrsto me... žena je prislonila kosišče k tlom, se zazrla v daljavo in skorajda prešerno zaklicala v praznino: .Dekla, kje si? Pridi s polnim jer-basom malice na glavi! Razgrni bel prt po tleh in položi nanj ajdove žgance, mleko, sirove štruklje in še polič jabolčnika povrhu!“ „Da, tako je bilo nekoč pri vas do ma ob košnji,“ sem z muko izdavil, kakor da bi pogoltnil slinast grižljaj.“ Zdaj si sama dekla in jaz hlapec, in še požirka vode nama ne bo nihče prinesel za malico.“ Domovina je tonila v sivi nedosež-nosti — kosa je spet zapela svojo smrtonosno pesem... Tedajci je na vso sapo pridrvel Matjažek in razburjeno zaklical: ,Očka, očka, krokodila sem videl!" „Beži, beži, norček,“ sem se zarežal, „Krokodili žive v afriških rekah, ne pa tu v Argentini!“ „Pa če ti rečem, da je bil krokodil,“ se je rotil Matjažek. Kar malo užaljen je bil, da mu nisem verjel. „Kako velik pa je bil tisti tvoj krokodil?“ sem hudomušno vprašal. „Tako velik res ni bil kot afriški krokodil; bil je komaj meter dolg. Najbrž je bil mladič,“ je hlastno pripovedoval Matjažek. „Tudi Alenka ga je videla.“ „Res, očka, res,“ je važno pritrdila Alenka, ki je pritekla za -njim. „Za našo bajto je bil skrit med travo; toliko da nisem stopila nanj. „Tako vama rečem, otroka,“ sem se muzal, tako vama rečem: če bi bil pravšni krokodil, bi vaju takoj zagrabil in mama bi zdajle jokala in vaju iskala po pampi. Nak, to ni bil krokodil, ampak argentinski plazilec „lagarto“, kakor mu pravijo domačini. Res je majhno podoben krokodilu, le da je mnogo manjši in pisane barve, ter da ne žre ljudi, ampak jajca, mlade piš-ščančke in drugo takšno drohnjad. Je mrha nemarna že zavohal, da gojimo kokoši za gospodarja. Paziti bomo morali, da kokoši ne bodo nesle jajca samo zanj,“ Otroka sta bila razočarana. Potemtakem res ni bil krokodil, škoda! ,Pa še nekaj drugega sem staknil, očka,“ se je spomnil Matjažek in oči so mu živo zagorele. „V duplini dre- vesa, ki stoji za našo bajto, so imeli dihurji svoje gnezdo. Pristavil sem klop, vzel v roko šop slame, jo vtaknil v odprtnino in zažgal. Ti ne veš, kako je zacvililo in zarenčalo na dnu! Vročina je prisilila dihurje, da so prilezli na dan. Hoteli so se razbežati na vse strani, a vse je polovil in zadavil naš pes Pazi.“ „Naš pes Pazi je res zlatega denarja vreden,“ sem pritrdil, „če bi mi kdo v zameno ponudil zlato uro, ga ne bi dal. Ampak vseh miši, podgan in kač nam on ne bo mogel iztrebiti. Tudi pod podom v skednju so se naselile podgane. Podarile -so mi že vse polno mladičev morskih prašičkov.“ „Veš kaj, očka?“ je bistro uganil deček. „Kupimo puško! S puško bomo postreljali vse te zverine.“ „Puško lahko kupimo,“ sem pritrdil in pomenljivo dvignil kazalec, „ampak najmanj štiri mesece bomo morali živeti brez vsake jedače, da si prihranimo toliko, kot puška stane.“ Štiri mesece brez hrane — nak, to pa tudi otrokoma ni bilo všeč. „Bom pa puško kupil jaz, ko bom velik,“ je moško sklenil Matjažek. „Tisto pa kar lahko,“ sem se namuznil. Mi bomo toliko časa že počakali, če bodo pa počakali tudi piščančki in morski prašički — ne vem.“ S tem je bil pomenek končan. Preprosto otroško čebljanje nama je bilo kar v prijeten oddih sredi košnje in sredi brezplodnega domotožja... Ko je bil voz naložen, je konj potegnil in ga odpeljal k skednju. Gos- podar je strogo zabičal, da moramo imeti krmo zmerom v zalogi. Pripeljal se je iz Buenos Airesa samo dvakrat na mesec in ni nikoli tam prenočeval. To je bila naša edina tolažba, da nismo imeli zmerom nestrpnega priganjača za seboj. OBISKI Zgodilo se je včasih, a sila redkokdaj, da se nas je -spomnil kak prijatelj v Buenos Airesu i-n nas prišel obiskat. Najprej je prišel nekdo, ki je bil vajen težkega dela. Bil nam je hudo dobrodošel. Ravno tiste dni mi je gospodar e-stancije ukazal, naj podrem nekaj dreves v parku, oklestim vejevje in hlode sežagam. Stal sem spet pred trdo preizkušnjo, še nikoli nisem imel sekire in žage v roki. Zaupal sem svojo zaskrbljenost gostu. „Bo že šlo,“ me je potolažil. „Dovolite samo, da preživim svoj dopust v prosti naravi pri Vas. Naveličal sem se večnih sivih zidov in večnega vrvenja množice v Buenos Airesu.“ „S prenočiščem bo težava,“ se je oglasila žena. „V baraki ni prostora in tudi nobene postelje nimamo.“ „Veš kaj?“ sem se domislil. „Lahko bi prenočevali v leseni letni gospodarjevi vili zraven parka. Gospoda nikdar čez noč ne ostane tu, zato se ji niti sanjalo ne bo, da ima v vili nepovabljenega gosta.“ „Da nas ne bi Indijanci izdali?“ je zaskrbelo ženo. „Saj tudi oni ne bodo vedeli, da kdo prenočuje, v vili,“ sem jo pomiril. Takoj naslednjega dne -sva se- z gostom lotila podiranja dreves in žaganja. Glavno delo je opravljal on; jaz sem bil pravzaprav samo njegov vajenec. Vendar sva nekajkrat tudi z ženo prijela za žago. Ta dobrodošli gost je prinesel s seboj tudi kitaro. Ko se- je mrak spustil na zemljo in so zvezde prijazno zamigljale na nebu, smo šli na obisk k indijanski družini, s katero smo si bili spet v dobrem razmerju. Zabrenkal in zopel je s svojim sočnim tenorjem, da so Indijanci zavzeto poslušali. Saj je prvič v življenju zazvenela pri njih slovenska pesem. Še danes mi je živo v spominu, kako navdušeno so ploskali ob Vodopivčevih „Žabah“. Neki mislec je napisal: „Vse, kar je na svetu nezdravega, brez božjega prediha, se brez blagoslova pogrezne w nepovrat. Le eno ostane: lepota.“ In tudi v slovenski melodiji je - lepota. Neminljiva, neusahljiva lepota, ki sega do samega božjega prestola kot spontan krik sodobnega človeka po nečem dobrem, neskončnem, komaj dosegljivem. S to lepoto je prežeta tudi slovenska narodna, umetna in religiozna pesem. Kaj vse so naši predniki vanjo položili; Najtišje utripe in najglobljo bolečino svojega srca... Najvišjo radost in najnežnejšo ljubezen... pikro šegavost in hudomušnost. .. otroško milino... religiozni zanos... možatost borbenosti in veličino zmage... (Bo ie)