Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Grappo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA Letna naročnina, Italija Lir 19.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 Letna inozemstvo Lir. 30.000 PODUREDNIŠTVO Letna inozemstvo, USA dol. 28 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Ul! k Leto XXXIV. - Štev. 41 (1725) Gorica - četrtek, 28. oktobra 1982 - Trst Posamezna številka Lir 400 Svetniki - dragocen sad Kristusove Cerkve Sv. oče Janez Pavel II. je v nedeljo 10. pomen v našem duhovnem življenju. Zelo oktobra prištel med svetnike poljskega mučenca Maksimilijana Kolbeja. Blaženi Maksimilijan Kolbe je bil redovnik in velik častilec Marije Brezmadežne. Nemci so ga dali v koncentracijsko taborišče Osvviecim-Auschvvitz in tu je na dan pred Velikim šmarnom 14. avgusta 1941 pretrpel mučeniško smrt. Šel je sam prostovoljno v smrt namesto družinskega očeta. Postal je žrtev in junak ljubezni do bližnjega, potem ko je vse svoje življenje posvetil slavi božji in rasti Kristusove Cerkve. KOGA SMEMO IMENOVATI MUCENCA? Grška beseda martys, latinska martyr pomeni pričo, pričevalca, pričevalca o Jezusu, kakor nam to povedo svetopisemske knjige nove zaveze. Jezus je pred svojim vnebohodom dejal apostolom: »... prejeli boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, in boste meni priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja sveta.« V knjigah nove zaveze se začne beseda »mučenec« rabiti tudi za kristjane, ki so svojo stanovitnost v veri potrdili s smrtjo. Beseda mučenec je prišla kaj hitro v cerkveno rabo in postala častni naslov za tiste kristjane, ki so svojo krščansko vero pred oblastniki stanovitno izpovedali in zanjo dali svoje življenje. Mučeništvo so kristjani zmeraj visoko cenili in zato mučence častili. Za obletnico smrti mučencev so se vršili bogoslužni sestanki, pri katerih so se mnogokje brala poročila o njih trpljenju in smrti, ki je bila zanje rojstvo za neminljivo življenje. Zato so mučenčev smrtni dan imenovali njegov rojstni dan - dies natalis. Že v 4. stoletju se je češčenje mnogih mučencev začelo širiti daleč prek meja ožje domovine. Zgodovina Cerkve pozna nešteto mučencev. Nekateri so dosegli čast oltarja, drugi so ostali skriti. Tudi zgodovina slovenske Cerkve pozna mučence! Kdaj jih bomo odkrili in postavili na oltar? ZADNJI KONCIL O MUČENCIH IN SVETNIKIH V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »O apostolih in Kristusovih mučencih, ki so s prelitjem svoje krvi dali najvišje pričevanje vere in ljubezni, je Cerkev vedno verovala, da so v Kristusu tesneje združeni z nami; obenem z blaženo Devico Marijo ter s svetimi angeli jih je častila s posebno gorečnostjo in se pobožno priporočala pomoči njihove priprošnje. Tem so bili kmalu pridruženi še drugi, ki so od bliže posnemali Kristusovo devištvo in uboštvo, in končno ostali, katere je pobožnosti in posnemanju vernikov priporočalo odlično izvrševanje krščanskih kreposti in obdarjenost z izrednimi božjimi darovi« (C 50). Cerkev je v letni krog vpletla spomine mučencev in drugih svetnikov, ki so po mnogovrstni božji milosti dosegli popolnost in že uživajo večno blaženost ter pojo Bogu v nebesih popolno hvalo in za nas prosijo. S svetniškimi godovi namreč Cerkev oznanja velikonočno skrivnost v svetnikih, ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani; postavlja pred vernike njihov zgled, ki naj jih po Kristusu potegne k Očetu; po njihovem zasluženju tudi prosi božjih darov. Če se vprašamo, koliko je zveličanih v nebesih, mirno lahko rečemo, da jih je veliko. Števila nihče ne pozna. A koliko je takih, ki jim je Cerkev uradno priznala, da uživajo večno blaženost, da so naši priprošnjiki in da se s češčenjem lahko k njim zatekamo? Da so namreč svetniki? Veliko jih je, a malo v primeri z vsemi, ki so že dosegli slavo pri Bogu. VELIK POMEN ČEŠČENJA SVETNIKOV Svetniki so nam zgled v njihovi veliki ljubezni do Boga in do bližnjega. Iz ljubezni so opravljali vse svoje delo in se prizadevali, da bi bili kar najtesneje združeni z Bogom. In prav v tej ljubezni in stalni pripravljenosti delati to, kar Bog hoče in ne naša sebičnost in neurejenost, v tem jih moramo posnemati. Vsekakor ima češčenje svetnikov velik bo koristno za naše duhovno življenje, če spoznavamo njihovo življenje in jih posnemamo. Razumljivo, ne v zunanjih oblikah, zakaj oni so živeli v svojem času, pač pa jih moramo posnemati v predanosti, ljubezni in zaupanju v Boga. Oni so tudi naši priprošnjiki pri Bogu. Prav tako je zelo koristno, da se jim priporočamo za pomoč v našem duhovnem prizadevanju, saj so tudi oni šli skozi mnogotere notranje borbe in preskušnje. Mi si večkrat svetnike celo napačno predstavljamo kot neka izjemna bitja, ki jim je bilo svetništvo že kar nekam usojeno in določeno. Svetost so si dobesedno priborili. Pri vsem svojem prizadevanju pa so gradili na božji milosti. Razne slabosti in preskušnje v življenju so jim. bile za lestev, po kateri so se dvigali k Bogu. Drugi ljudje se po tej lestvi spuščajo mnogokrat navzdol v bednost greha ali pa v svoji potrtosti in nejevolji obtičijo na istem mestu. Pri svetnikih je v njihovih najrazličnejših bojih bila odločilna vera in ljubezen do Boga. Njihovo zaupanje v božjo ljubezen se je prečiščevalo in spo-polnjevalo do junaške stopnje. Iz življenja svetnikov spoznamo, da je bila vrsta bojev različna, stvar pa ista. IN MI SLOVENCI ? Prav gotovo večkrat zatrjujemo, da je bilo med našimi ljudmi veliko oseb, ki so šle po isti poti. Zato se pa upravičeno vprašujemo: kako da nimamo še nobenega uradno priznanega svetnika? Zakaj ni Bog s čudeži priznal svetniške poti tega ali onega moža in žene, fanta in dekleta? Vsem je znano, da je pot do svetniškega priznanja težka in dolga. To dobro opazimo pri delu za tako priznanje pri Slomšku in Baragi. Nista bila mučenca, a velika pričevalca. Molimo in prosimo, da bi ju Bog tudi vidno poveličal. LOJZE ŠKERL Orožarna mednarodnega terorizma Na Dunaju izhaja mesečna revija »Integral«. Pri njej sodeluje tudi slovenski publicist Lev Detela. Revija se zlasti posveča problemom, ki zadevajo tako Vzhod kot Zahod. V letošnji številki 7J8 je objavljen zanimiv članek o zalogah orožja, ki ga je našla izraelska vojska ob svojem vdoru v Libanon in je bil v službi mednarodnega terorizma, članek, ki ga je napisal Jan Boger, prepričljivo pokaže, da je PLO (Palestinska osvobodilna organizacija) vse več kot organizacija za ustanovitev palestinske države. Njeni cilji so mnogo širši: ustvariti pogoje za nasilni prevzem oblasti tudi v drugih državah. In v ozadju je vedno nevidna roka Moskve. Ni čuda, da Palestincem ne zaupajo niti arabski voditelji. In ni čuda, da vzbuja zato pomisleke pri premnogih državnikih paktiranje z Arafatom, voditeljem Palestincev. Eno so njegove besede, drugo je, kaj dejansko misli in namerava. Pa predajmo besedo Janu Boger ju! OGROMNA SKLADIŠČA OROŽJA Damur je bilo svoj čas krščansko naselje na jugu Libanona. Nato so se v rajem vgnezdili palestinski gverilci. Spremenili so ga v ogromno skladišče orožja, ki so ga namestili v podzemske prostore, izvrtane v živo skalo. Spremlja nas izraelski častnik, izvedenec v odstranjevanju razstreliv. Podzemski hodniki, pravcate katakombe, so do stropa ob obeh straneh polni zabojev z raznim razstrelivom. Na njih so napisi v cirilici v ruskem jeziku. Tudi po tleh so razpostavljeni zaboji, deloma odprti. Med njimi so raztresene ročne bombe, v nekem kotu je videti olivnozelene rakete, ki se jih rabi zoper tanke. Iste rakete — sovjetskega izvora seveda — je svoj čas uporabil mednarodni terorist Carlos pri napadu na pariškem letališču Orly in istih so se poslu-žili člani teroristične skupine Baader-Mein- Sv. kc Dri PiM n kosilu V torek 19. oktobra v prvih popoldanskih urah je vatikanski radio objavil sledeče: »Na toplo vabilo, že pred časom izrečeno od predsednika italijanske republike Pertinija in da mu vrne obiska v Vatikanu, še posebej pa v zahvalo za naglo pozornost, ki mu jo je izkazal v času zdravljenja v bolnišnici Gemelli se je sv. oče podal v predsednikovo podeželsko rezidenco v Castel Porzianu, kjer ga je Per-tini prisrčno povabil na kosilo.« Sv. oče se je pri prihodu in odhodu po-služil helikopterja. Kosila sta sama brez tretje osebe, po kosilu pa sta pogovor nadaljevala v sobi poleg jedilnice. Kaj sta govorila, je seveda tajnost. Partini je svojega sobesednika osebno pospremil k helikopterju, kot ga je tudi osebno sprejel. Ob treh popoldne je bil sv. oče spet v Vatikanu. To srečanje med sv. očetom in Pertini-jem je bilo že tretje, odkar je bil Karol Woj tyla izvoljen za papeža. Osem dni po izvolitvi 24. oktobra 1978 je šel Pertini sv. očeta pozdravit v Vatikan, leto nato, 23. oktobra pa je papež Pertinija povabil na kosilo v svoje stanovanje. Španija se pripravlja na papežev obisk Od 31. oktobra do 9. novembra bo sv. oče v Španiji. Obiskal bo 16 krajev in imel 40 govorov. Spal bo vsak večer v Madridu, razen enkrat v Saragozi in enkrat v Barceloni. Med drugim bo obiskal grob sv. Terezije Velike v Avili za 400-letnico njene smrti, grob sv. Janeza od Križa v Se-goviji in grob sv. Jakoba v Komposteli. ■ Trije ugledni strokovnjaki za bančne zadeve — Carlo Cerutti, Philippe de Week in Joseph C. Brennan — ki jih je Apostolski sedež izbral, naj bi preverili gospodarsko stanje vatikanske banke IOR (Isti- tuto delle opere di religione) in njeno odgovornost za propad milanske banke Abro-siane, katere načelnik Calvi naj bi bil naredil samomor v Londonu, so prišli do zaključka, da vatikanska banka ni bila vpletena v nezakonite denarne posle in da zaradi tega ni dolžna plačati dolgov milanski banki. Kljub tej ugotovitvi pa ostaja sum, da pri vatikanski banki ni bilo vse v redu. ■ V Cindorfu na Gradiščanskem v Avstriji so se sestali na 7. srečanje predstavniki narodnostnih manjšin sosednih dežel. Prireditelj tega srečanja je bilo tokrat Hrvatsko kulturno društvo na Gradiščanskem. Prisotne so bile delegacije iz Italije (od tu so manjkali Južni Tirolci in Ladin-ci), Jugoslavije, Madžarske in Avstrije. Za koroške Slovence sta poročala Filip Wa-rasch, podpredsednik NSKS in Feliks Wie-ser, predsednik ZSO. Warasch je označil avstrijsko manjšinsko zakonodajo iz leta 1976 kot sredstvo za omejevanje manjšinskih pravic, Wieser pa je obsodil tristran-karski sporazum koroških strank, ki načrtno zavlačujejo in onemogočajo uresničevanje osnovnih pravic, ki jih Slovencem in Hrvatom zagotavlja državna pogodba. Zastopnik Madžarov se je potožil, da se avstrijska vlada za njihovo manjšino sploh ne zanima, medtem ko je dr. Ivan Miiller dejal za gradiščanske Hrvate, da vlada glede njih še ni izpolnila nobene točke državne pogodbe. ■ V Vatikan je prispel na poročanje poljski primas Jožef Glemp, potem ko se je moral zaradi napetega položaja v domovini odpovedati navzočnosti pri kanonizaciji poljskega mučenca M. Kolbeja 10. oktobra letos. Glemp namerava ostati v Rimu prek praznika Vseh svetih, če bodo to dopuščale razmere na Poljskem. Sv. oče je primasa sprejel takoj po prihodu in ga zadržal na kosilu. Predvidenih je še več srečanj s papežem in člani rimske kurije. hof pri napadu na blindirani avtomobil ameriškega generala Krosena v Heidelbergu v Zahodni Nemčiji. »Vsak dan najdemo,« pripominja častnik, »nove podzemeljske bunkerje in prostore. Samo za odvoz tega, kar smo do sedaj našli, potrebujemo štiri tedne. In kaj nas čaka še v samem Bejrutu!« Vsega orožja se niti ne splača odpeljati, kajti je že zarjavelo in zato neuporabno. Skladišča orožja je najti vsepovsod: v stanovanjskih hišah, v šolah, cerkvah in mošejah. Sama izraelska varnostna služba — ena najbolje obveščenih na svetu — je presenečena: zakaj je PLO nakupila toliko orožja in kaj je z njim nameravala? Saj ga je nakopičila več kot ga je potrebovala za svoje namene. Mnogo orožja je še v svojih originalnih zavojih z napisi iz držav, od koder je prišlo. Največ ga je iz držav Varšavskega pakta: Sovjetska zveza, Češkoslovaška, Vzhodna Nemčija. Zraven so razni dokumenti, npr. pogodba med PLO iz vzhodnonemško vlado o vežbanju Palestincev na nemških tleh. Datum je od 15. aprila 1932. Ali lista s cenikom za nabavo topov 130 mm premera, za katere zahteva Vzhodni Berlin za vsak top 92.000 USA dolarjev. Od kot Palestincem denar za te ogromne vsote? Toda ne samo orožje iz vzhodnega bloka je prisotno v palestinskih taboriščih: nove belgijske puške, ki so bile uradno poslane v Bengazi (Libija), pa takoj odpremljene v Libanon; potem puške USA izdelave, ki jih je nakupila 1977 Saudska Arabija, končale pa so v rokah Palestincev. Ali orožje iz Zahodne Nemčije in Anglije, ki je prav tako po skrivnostnih poteh prišlo v Libanon. PODPORA TERORISTIČNIM GIBANJEM Vse to orožje ni bilo namenjeno le za uporabo v Libanonu, kjer je od leta 1975 divjala državljanska vojna, niti ne samo zoper »sionistične imperialiste«, ampak vse od leta 1960 služi raznim »naprednim skupinam«, kot so irska IRA, Baader-Meinhof Bande, italijanske Rdeče brigade ali japonska Rdeča armada. Tudi razna gverilska gibanja v Latinski Ameriki se oskrbujejo pri Palestincih. Poljske Makarov strojne puške, ki so bile najprej poslane na Bližnji vzhod, so se nato znašle pri članih nemške »Rote Armee Fraktion«, italijanski rdeči brigadisti so Mora ubili s češko Scorpion MPis pištolo, ki so jo prejeli po pričevanju skesanega terorista od PLO. Ročne bombe in razstrelivo pri raznih atentatih v Franciji, ZR Nemčiji, Avstriji in Italiji so sovjetskega izvora in so bile poslane najprej v Libanon. Vse kaže, da so bila skladišča orožja v Damurju, Tiru in Sidonu, ki jih je odkrila izraelska vojska namenjena bolj kot za uporabo na Bližnjem vzhodu za pošiljanje orožja podtalnim skupinam po raznih celinah. IZRAELCI SO PREHITELI PALESTINCE In še nekaj da misliti odkritje ogromnih zalog streliva v južnem Libanonu: Palestinci so se očitno pripravljali na vojaški spopad z Izraelom, pri čemer so računali na pomoč Sirije. Ta je v zasedenem delu Libanona namestila najmodernejše sovjetske rakete SAM 6 in se opremila z odličnimi oklepniki T 72. Bilo je jasno, da ji tako orožje ni potrebno pri vršenju svojega poslanstva kot »arabske mirovne sile« v Libanonu, ampak za napad, ki naj bi spravil Izrael na kolena. Izraelska obveščevalna služba — o tem je prepričana tudi izraelska socialdemokratska opozicija s Simonom Peresom na čelu — -je ugotovila, da so bile priprave za palestinsko-sirski napad že v polnem teku. Prihajali so »prostovoljci« iz Kube, ki jih je že na tisoče v Angoli in Etiopiji, prihajali so homeinistični borci iz Irana, v palestinskih begunskih taboriščih pa so začeli mobilizirati mladeniče pod 16 leti starosti. Nastajali so novi bataljoni, katere se je opremilo z novim orožjem. Seveda do spopada ni prišlo, ker so ponovno Izraelci prvi prevzeli pobudo. DVOM OSTAJA Do tu poročilo. Nam pa ostane vprašanje: kdo so tisti, ki vodijo PLO in kakšne cilje imajo. Svetovno mnenje — in to upravičeno — je na strani palestinskega ljudstva, ki živi od leta 1948 po taboriščih in čaka na uro, da se vrne na svojo zemljo, ki jo je moralo pod pritiskom zapustiti. Toda bojimo se — in to prav tako upravičeno — da se voditelji PLO tega ljudstva poslužujejo za svoje namene, ki niso čisti. Še vedno na njih leži sum, da se niso odpovedali vzpodbujanju in podpiranju mednarodnega terorizma. In dokler sveta ne bodo prepričali o nasprotnem, bodo premnogi do rujih ostali zadržani in nezaupljivi. J. K. mn no tem ■ Po večmesečnem premoru se je sestal ožji senatni odbor za pripravo zakona o globalni zaščiti Slovencev v Italiji ter začel primerjalno razpravo o zakonskih o-snutkih, ki so jih predložile SSk, PSI, PCI in DC. Odbor namerava najprej obravnavati tiste točke, ki so si slične v posameznih osnutkih, sporna vprašanja pa bo pustil za pozneje. ■ Libanonski predsednik Amin Džemajel se je po povratku iz Washingtona najprej ustavil v Parizu, nato pa dva dni ostal v Rimu. Tu se je najprej zadržal v pogovoru s predsednikom Pertiraijem. Džemaje-la je sprejel tudi sv. oče Janez Pavel II. Papež je zaželel libanonskemu predsedniku uspeh pri težki nalogi, ki ga čaka, saj je treba pomiriti deželo, ki je versko in narodnostno sprta ter hudo prizadeta od dolgoletne državljanske vojne. Pomembni so bili tudi uradni pogovori, ki jih je imel Džemajel z ministrskim predsednikom Spadolinijem in zunanjim ministrom Co-lombom. Džemajel se je zavzel, da bi ZDA, Francija in Italija povišale število svojih vojakov v Libanonu od sedanjih 3.800 na 30.000, dokler se ne bi organizirala libanonska armada, ki naj bi štela 60.000 mož. Colombo je odgovoril, da bo Italija ta predlog podprla, če bosta zanj tudi Francija in ZDA. ■ Rdeči brigadisti so spet izvršili enega svojih podlih zločinov. Potem ko so onesposobili dva zaprisežena stražnika, ki sta varovala podružnico neapeljske banke v predmestju Turina, so odnesli 8 milijonov lir gotovine, nato pa hladnokrvno ubili oba stražnika z besedami: »Smo rdeče brigade, ki tako kaznujejo hlapce oblasti.« ■ Severnoameriški predsednik Reagan je v Washingtonu sprejel arabsko delegacijo šestih držav, ki jo je vodil maroški kralj Hasan II. V delegaciji bi moral biti tudi predstavnik Palestinske osvobodilne organizacije, a se je ameriška vlada temu uprla, češ da se morajo Palestinci najprej odreči terorizmu in priznati Izraela. Reagan je arabskim zastopnikom razložil načrt ZDA, ki je v tem, naj bi Palestinci svoje ozemlje povezali v konfederaciji z Jordanijo, za kar je jordanski kralj pokazal veliko pripravljenost. Ostaja pa vedno isti problem: kdaj se bodo arabski voditelji toliko opogumili, da bodo Izraela priznali. ■ V sklopu ukrepov za zboljšanje težkega gospodarskega položaja, v katerem se je znašla Jugoslavija, je zvezna vlada razvrednotila dinar za 20%, v prvi vrsti zato, da bi jugoslovanski izdelki v tujini postali bolj konkurenčni. Z 1 Ndin se sedaj dobi v menjalnicah od 12 do 15 lir. ■ Da hudih poplav je prišlo v španskih pokrajinah Valencia, Albacete, Alicante in Murcia. Ker jez na reki Jucar ni mogel več zadržati nanaglo pritekajoče vode, je voda udarila čez zid in povzročila hudo opustošenje. 27 oseb je izgubilo življenje, oziroma jih pogrešajo. Iz strahu, da ne bi popustil jez, ki je dobil nevarne poškodbe, so oblasti izselile iz njegovega območja 100.000 ljudi. Medtem pa so se vremenske razmere že izboljšale. Tržaški dneui mariborskega škofa Franca Krambergerja Pred novim kongresom deželne Slovenske skupnosti Nedelja 17. oktobra je bil dan veselja, ker smo imeli med nami škofa Franca Krambergerja, naslednika našega velikega učitelja A. M. Slomška, čigar 120-letnice smrti smo se te dni spominjali. Beseda mariborskega škofa je bila topla, sveža in prepričljiva. Iz nje smo črpali globoko vero, veliko ljubezen do Boga in do slovenskega naroda. Sam svetniški škof A. M. Slomšek je stopil med nas v osebi svojega naslednika s severne meje naše domovine. To severno mejo je Slomšek, po razsvetljenju Sv. Duha, sam začrtal. Nista je mogli premakniti ne prva ne druga svetovna vojna. To mejo je sam postavil, ko je prenesel svojo škofijo iz Labotske doline v Maribor. Za to njegovo narodnostno delo mu ne bomo nikoli dovolj hvaležni. V svojem govoru nas je škof Kramberger spomnil najpomembnejših del svetniškega škofa in je uvodoma dejal s svetopisemskim pisateljem: »Hvaliti hočem vrle može, naše očete v njihovih vrlinah. Bili so slavni možje, svetovalci s svojo razumnostjo, vidci s preroškim darom. Na veke ostane njihov spomin in njihova slava ne ugasne.« Prav te besede je uporabil tudi Slomšek, veliki učitelj slovenskega naroda, ko je začel svoj spis »Slava rajnim rodoljubom«: »Če veljajo za katerega velikega Slovenca te besede, veljajo za našega Slomška. Kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v zgodovini slovenskega naroda za Cirilom in Metodom. Tako so ocenili njegovo delo in življenje naši največji poznavalci slovenske zgodovine. ”če sta brata Ciril in Metod prvi dve zvezdi slovenskega verozakona,” kakor je zapisal sam Slomšek, moramo reči, da je Slomšek tretja zvezda, ki sveti na nebu slovenske zgodovine in bo svetila, dokler bo obstajalo ime matere Slave.« G. škof je še dejal: »Ne smemo pozabiti da je bila na njegovo pobudo ustanovljena Mohorjeva družba; s tem Slomškovim delom nismo bili več tujci, ampak postali smo sodržavljani in domačini v domu kulture in izobrazbe evropskih narodov.« Z ustanovitvijo bratovščine sv. Cirila in Metoda je prestopil mejo svoje škofije. Bogato je bilo njegovo apostolsko poslanstvo, ko je na željo Pija IX. in kardinala Schwarzenbergorja opravil dvakratno vizi-tacijo benediktinskih samostanov in posredoval njihovo duhovno prenovitev. Spomnil nas je na njegov misijonski duh in na njegovo misijonsko srce s podporo škofu Baragi in na prisrčne stike s tem svetniškim škofom. Rekel je, da naš Slomšek živi v svojih pesmih. Saj je dejal, da je naše zemeljsko življenje uvodna pesem večnega življenja. To pesem sta nas naučila sveta brata Ciril in Metod. Ravno to pesem je zapel Slomšek s svojim življenjem. Slomšek živi med nami, ker med nami živijo vsa njegova velika dela. Živi v semenišču, v teološki šoli v Mariboru, ki jo je sam ustanovil. V RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ CAS« je g. škof govoril o poslanstvu Cerkve v sedanjem svetu. Govoril je o stiski današnjega človeka, ki je suženj porabništva in išče vedno več, zato Cerkev ne sme zamuditi tega trenutka in mora preiskovati znamenja časa. Zato je v njej želja po prenovi. Človek mora najti svoje mesto v Bogu. Zato naj bo končno ljubezen do sočloveka edino merilo ljubezni do Boga. VELIČASTNA SLOMŠKOVA PROSLAVA je bila v nedeljo popoldne v Bazovici. V Domu, poimenovanem po Slomšku, so se zbrale nairodne noše v vsej pestrosti barv in so po blagoslovitvi kapelice odprle sprevod duhovnikov in g. škofa v cerkev. Lepa, prostorna in bleščeča v luči in cvetju je bazovska cerkev, ki je posvečena Mariji Magdaleni, sprejela z mogočnim preludijem, ki ga je izvajal na orglah Pavel Fonda, številno množico vernikov, katera je prihitela iz Trsta in s cele kraške planote, da počasti svojega velikega učitelja. V prezbiteriju so bili zbrani pevci pod vodstvom Nade Zaghet in otroški zbor, ki sta ga pripravili učiteljici Ljuba Smotlak in Frida Valetič-Kralj, ki je otroški zbor tudi vodila. G. škofa je prisrčno pozdravil član župnijske skupnosti Aleksander Mu-žina. Ko smo tako številno zbrani zrli in bili soudeleženi pri bogatem bogoslužju v tej veliki cerkvi, ko je oltar obkrožal venec somaševalcev z g. škofom, venec slovenskih duhovnikov, ko so bile pred oltarjem uvrščene naša dekleta in žene v narodnih nošah, ko so nam recitatorji Anka Peterlin, Gregor Pertot, Livij Valenčič in Marjan Kravos izmenično posredovali pregovore, misli in izreke A. M. Slomška, ki jih je za liturgijo umetniško priredil Franc Gačnik; in ko so se recitacije prepletale z ubranim petjem odraslih in prisrčnim petjem naših malih pevčkov, smo vsi občutili, da je naš svetniški škof prisoten med nami. Zelo nas je razveselil prihod tržaškega škofa Bellomija. Poklonili so mu simboličen šopek nageljnov in rožmarina med petjem Marijine pesmi »Šopek nageljnov in rožmarin«. Pozorno smo prisluhnili, ko nam je spregovoril mariborski škof. Njegove besede, ki so vedno odmev Slomškovih »V nebesih sem doma...« so bile uvod v razmišljanje o dediščini, ki smo jo prejeli od tega velikega očeta slovenstva. Dediščina, ki se presaja iz roda v rod. Vsak rod ga rad posluša, njega, ljubitelja slovenske pesmi. Izročila mu jih je dobra mati, ki ga je že kot otroka uvajala v bogoslužje z lepim petjem. Slomšek je ves prosti čas posvetil spoznavanju cerkvene pesmi. Vzgajal je otroke s pesmijo. Rešil naše pesmi pozabe. V vseh postojankah svojega življenja je bila njegova skrb slovesno bogoslužje s petjem. Zato ne pozabimo, da je pesem molitev in je prav, da tudi mi pri liturgiji skupno pojemo, saj takrat vsi »oznanjujemo«. S pesmijo se pripravljamo, da bomo tudi mi enkrat zapeli Slomškovo: »V nebesih sem doma, / to oznanjujeta / mi zemlja in nebo / in vsaka stvar lepo.« BLAGOSLOV OBEH ŠKOFOV Bazovski župnik Marjan Živic, ki je pripravil to slovesnost, se je zahvalil vsem sodelujočim, predvsem obema škofoma in ju prosil za blagoslov z besedami: »Podelita nam velik, velik blagoslov, ki bo segel v naša srca, da bomo Slomška posnemali.« Po blagoslovu obeh škofov je zadonela Slomškova v Zafošnikovi priredbi: »Pesem mogočna...« SLOMŠKOVA RAZSTAVA V Slomškovem domu smo si mogli tudi ogledati zanimivo razstavo s številnimi eskponati, rokopisi, knjigami. Posebno bogate so »Drobtinice«, ki so že prava redkost. Najlepša se mi zdi knjiga »Blaže in Nežica«. V dvorani so bili prikazani diapozitivi iz Slomškovega življenja. Za njim smo hodili po vseh njegovih poteh in končno smo si ogledali tudi posnetke slovesnosti v mariborski stolnici, ki je bila v septembru in smo se je udeležili tudi Tržačani in Goričani. Takrat smo položili na njegov grob tudi venec, ki naj pove, da imamo veliko upanje, da ga bo Cerkev kmalu dvignila na čast oltarja. AKADEMIJA NA UČITELJIŠČU »A. M. SLOMŠEK« V ponedeljek 18. oktobra je bila na slovenskem učiteljišču v Trstu, ki je poimenovano po A. M. Slomšku akademija. Po pozdravu ravnateljice prof. Elvi Slokar so dijakinje učiteljišča in vzgojiteljske šole podale recital Slomškovih besedil. Lepo je bilo petje dekliškega seksteta, ki ga je pripravila prof. Savica Malalan kakor tudi petje dijakinj in dijakov, ki jih je vodila Nada Žerjal-Zaghet. Nasmejani obraz škofa Krambergerja je pričal, da se dobro počuti med mladino, zato ji je posredoval predvsem mlada leta velikega pedagoga in vzgojitelja, ki naj bi jim bil vzor pri študiju, ki je priprava na življenje. Proslava se je zaključila s Slomškovo »Glejte, že sonce zahaja«. SREČANJE Z NAŠIMI DUHOVNIKI Prve ure popoldneva so bile posvečene prijatelj sik emu srečanju naših duhovnikov s škofom Krambergerjem. G. škof je pokazal velik posluh in razumevanje za naše slovenske probleme, s katerimi se soočajo naši maloštevilni duhovniki pri dušnem pastirstvu. OBISK PRI ŠOLSKIH SESTRAH V poznih popoldanskih urah je g. škof obiskal tudi šolske sestre pri Sv. Ivanu v Trstu. Slovenske redovnice so preživele nekaj uric v razgovoru s škofom. Zanimalo jih je predvsem, kako napreduje postopek za Slomškovo beatifikacijo. Na to srečanje so prihitele vse sestre, ki delujejo na Tržaškem in Goriškem in tako izpričale navezanost Slomškovemu nasledniku. Ta kongregacija je namreč nastala v Mariboru po zamisli in želji škofa Slomška. Prve slovenske redovnice so prišle iz materine hiše v Gradcu in so začele, po Slomškovi smrti, delovati v Sloveniji. SKLEP SLOMŠKOVIH PROSLAV V DRUŠTVU SLOV. IZOBRAŽENCEV V Društvu slovenskih izobražencev je bil sklepni večer proslav ob 120-letnici smrti škofa Slomška. Dr. Kramberger je številnim udeležencem osvetlil vse zasluge Slomškovega delovanja za slovenski narod, za njegovo prebujenje. V zgodovinskem prikazu je postavil pred poslušalce duhovni profil svetniškega škofa. Evelina Pahor Središča za glasbene festivale bi sama po sebi ne igrala velike vloge, če ne bi tudi tu vsaj delno prevladal turistični ali pejsažni element. Festival verjetno toliko bolje uspe, vsaj za poslušalca in turista, če je okvir istega lepši in privlačnejši. Zato je velik del velikih glasbenih festivalov prav v mestih z zanimivo in umetniško tradicijo, ob morskih ali jezerskih obalah. Eden takih je gotovo Autunno Mu-sicale v mestu Como ob istoimenskem jezeru. Mesto s staro, srednjeveško in renesančno cerkveno in svetno arhitekturo, posebej pa s prekrasnim naravnim okvirom temne jezerske gladine med strmim goratim nabrežjem — to je naravnost idealno središče za pozno poletno glasbeno udejstvovanje. Sam program te jesenske manifestacije je silno pester in tudi zelo raznolik. Tu gre namreč za neko širšo zasnovano prireditev, ki gre od prave in čiste glasbe do glasbene drame, glasbenega filma, glasbenega laboratorija, elektronske sodobne glasbe itd. Vsekakor je splošna slika tega festivala nadvse zanimiva, ker daje navadno še kak monografski prerez sodobne ustvarjalnosti v posameznih državah. Letos je bila npr. na vrsti Grčija, ki je dala sodobni glasbeni ustvarjalnosti kar veliko pomembnih imen (Xenakis je morda eno najbolj aktualnih). Poleg najsodobnejših poskusov elektronske oz. konkretne glasbe pa je grško ustvarjalnost predstavljala tudi stara pravoslavna tradicija, ko je nastopil grško-bizantinski zbor iz Aten. Posebno mesto je letos na festivalu imel tudi moderni ruski skladatelj Igor Stravinski, in to prav ob stoletnici njegovega rojstva. Šlo je za serijo koncertov in predavanj o pomenu in delu tega velikega glasbenika. In prav v tem okviru sem prisostvoval pianističnemu koncertu v Teatro Sociale (ki nima po svojem blesku kaj zavidati milanski Scali). Nastopil je mlad in priznan pianist Antonio Bacchelli, ki je izvajal celotno klavirsko delo Stravinskega. Ruski skladatelj je v svojem obširnem in pestrem muzikalnem opusu zapustil sled modernega in obenem ne pretiranega u-stvarjanja, naslanjajoč se tako na rusko tradicijo (zlasti v mladih letih) kot na kasnejše zahodne, posebno ameriške prvine. Tako pravi o njem znani muzikolog in skladatelj Roman Vlad: »Dejstvo je, da po Mozartu ni bilo več nobenega skladatelja, Nekaj običajnega so kongresi v življenju političnih strank. Na njih prisotni ugotovijo, ali je stranka uresničila začrtane cilje in se držala politične poti, ki so jo odobrile krajevne sekcije stranke in pokrajinski sveti. Obenem se na kongresih sprejmejo smernice za naprej, ki morajo upoštevati želje, zahteve in predloge volivcev, katere delegati na kongresih zastopajo. To velja še posebej za stranko kot je SSk, ki se od drugih vsedržavnih strank razlikuje prav po tem, da je njen glavni oilj ohranitev in rast celotne naše narodnostne skupnosti v Italiji, medtem ko se ostale državne stranke, ki jih volijo Slo-venoi zadovoljijo s tem, da na kongresih mimogrede omenijo tudi Slovence in njihove pravice ter sprejmejo kako zadevno resolucijo. Slovenska stranka ima tudi to posebnost, in prav zato se imenuje skupnost, ker je idejno pluralistična in ne pri padajo vsi člani istemu, svetovnemu nazoru. Od svojega nastanka v letu 1975 do danes je SSk imela tri deželne kongrese. Prvi se je vršil v maju 1975. Tedaj je SSk postala deželna stranka, saj je vključila vse območje dežele Furlanije-Julijske krajine. Tako so v njej dobili mesto ne le Slovenci s Tržaškega in Goriškega, ampak tudi iz Benečije in Kanalske doline. Kmalu po tem kongresu je vodstvo stranke priredilo v Kanalski dolini študijski seminar. Na njem je bila začrtana načelna' svetovnonazorska opredeljenost. Potem so bili na seminarju razčiščeni razni pojmi in vprašanja npr. kakšen naj bo odnos do matične domovine v Jugoslaviji in do italijanskih strank, ki vključujejo Slo vence. Na drugem kongresu SSk, ki je bil v marcu 1977, se je razpravljalo o Osimskih sporazumih in o lokaciji industrijske pro ste cone na Krasu. Izdelan je bil tudi prvi zakonski osnutek za globalno zaščito Slovencev, ki ga je kasneje SSk predložila v obeh rimskih zbornicah in kot peticijo v deželni svet. ki bi bil kot Stravinski obdarjen s tako čudovito asimilacijsko sposobnostjo. Po Mozartu ni znal nihče tako kot Stravinski uresničiti svojih ustvarjalnih zmožnosti.« Nastopajoči pianist je znal lepo združiti te prvine v homogeno igro, kot se kažejo tudi v klavirskem opusu Stravinskega. Publika ga je zato prav navdušeno nagradila. Festival v Comu se še nadaljuje. Ljubitelji glasbe lahko vsekakor v njegovem vsakoletnem programu zasledijo vse tisto, kar ustreza tako okusu tradicionalne kot sodobne smeri. ab Uporabili so silo Svoj čas smo poročali v našem listu, da so krajevne oblasti v Stražemanu blizu Slavonske Požege nenadoma »odkrile«, da sta na mozaiku v obnovljeni župnijski cerkvi upodobljena dva »protirežimska« človeka. Šlo naj bi za v sluhu svetosti umrlega mladinskega voditelja dr. Ivana Merza, ki je živel v času prve Jugoslavije in kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil kot vojni zločinec krivično obsojen po zadnji vojni. Oblasti so najprej pripravile teren za odstranitev neljubih oseb na omenjenem mozaiku: sprožile so gonjo zoper akademskega kiparja Antuna Starčeviča, ki je mozaik izdelal ter zoper stražemanskega župnika Jozota Devčiča, ki je mozaik naročil. Čez čas so župnika spravile v zapor in ko je bil »na varnem«, so poslale 21. septembra skupino strokovnjakov in delavcev področnega zavoda za zaščito kulturnih spomenikov iz Osijeka. Delavci so nato s silo odprli cerkvena vrata, nakar so strokovnjaki dva dni »popravljali« mozaik. Med tem delom miličniki niso pustili nikogar v cerkev, niti duhovnikov niti žup-ljanov. Ko so »restavratorji« odšli, so mogli župljani videti popravljeni mozaik: izginila sta lika, ki naj bi bila predstavljala Merca in Stepinca. Toda dogodkov s tem še ni bilo konec: v nedeljo 26. septembra so oblasti -izpustile iz zaporov 60 dni zaprtega župnika Devčiča. Sedaj, ko nevarnih »kontrarevolucionarjev« ni bilo več na mozaiku, se je lahko vrnil v župnijo. Škoda, da pisatelj Milčinski ne živi več. Butalce bi ovekovečil še z eno zgodbo. Naslov bi se pa glasil: »Kako so Butalci svoj mozaik popravili«. V času med tem kongresom in naslednjim je vodstvo stranke sklicalo izredni študijski seminar, ker so se pojavila nekatera nesoglasja med pripadniki raznih struj glede nekih političnih prijemov, ki bi jih morala stranka kot celoto upoštevati kakor tudi glede nekaterih stikov s predstavniki matične domovine. Na tretjem kongresu je bil odobren deželni statut stranke, obenem se je govorilo o izvajanju Osimskih sporazumov ter razpravljalo o sodelovanju z narodnostnimi manjšinami v Italiji, kar je privedlo do povezave in skupnega nastopa na parlamentarnih volitvah in na volitvah za evropski parlament v juniju 1979. Nadalje je bil predmet razpravljanja vstop v razne občinske in pokrajinske uprave na Tržaškem in Goriškem. Ta kronološki pregled o opravljenem delu zgovorno priča in se zdi skoraj neverjetno, koliko truda je bilo v borih sedmih letih vloženega v prid slovenske narodnostne skupine v Italiji. Čeprav majhna, ima SSk iste obveznosti kot vse druge stranke. Kljub temu pa se najdejo taki, ki z vodenjem stranke niso zadovoljni.-Ravno na zadnjem kongresu je delegat neke struje v svojem dolgem posegu dejal med drugim, da se mora SSk odpovedati vsaki demagogiji ter opustiti tipična večinsko strankarska načela, ker jo bo to spravilo na rob propada; nadalje: strankina vrata morajo biti odprta vsem novim gibanjem, ki se pojavijo v naši družbi; SSk da mora najti pogum ter razkrinkati zgodovinska potvarjanja ter napačna pojmovanja delavskega internacionalizma in katoliške univerzalnosti; da je za nas primarnega pomena vzpostavitev ter nadaljevanje tovariških odnosov z družbenopolitičnimi strukturami matične domovine ter z Zvezo komunistov Slovenije. Ne poznam sicer dobro razmer na Tržaškem, toda bolj ko prebiram takratno poročilo tega delegata, bolj se mi poraja zaskrbljenost, kam bi v današnjih razmerah ta toliko opevana »samostojna« politika pripeljala SSk. Misli omenjenega delegata kažejo, kot da ima SSk na voljo stotisoče volivcev in da ti ne vedo, kaj se v stranki in izven nje dogaja. Zakaj sem opozoril na gornja stališča? Ker ne bi rad, da bi se izničil ta ogromni napor, ki je bil storjen v sedmih letih obstoja SSk. Ne bi hotel, da bi moral brati v uvodniku kakega našega časopisa izpod peresa bodočega tajnika SSk podoben članek kot ga je prinesel koroški »Naš tednik« dne 14. oktobra in ga je napisal Jože Wakounig, osrednji tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). Vsaj do sedaj je ta organizacija veljala za predstavnika krščansko usmerjenih slovenskih Korošcev in jo ti tudi v glavnem podpirajo, ker imajo levičarski Slovenci svojo politično formacijo. Piše o oktobrskih taborih na Koroškem, pri katerih je sodeloval tudi NSKS in za katere je znano, da so imeli na njem glavno besedo levičarji, tako slovenski kot nemški. VVakounig ugotavlja, da so te vrste tabori postali neuspešni, ker so jih marksistične ločine zlorabile za svoje propagandistične namene. Obenem predlaga, naj bi se v bodoče nagovorilo in pridobilo tako imenovane konservativne in katoliške skupine. Torej kdor ni levičar, naj bi bi! že konservativec. Tako oznako bi premnogi radi dali tudi SSk. Wakoung pljuje v lastno skledo: torej je tudi NSKS konservativen, ker ga podpirajo predvsem krščansko usmerjeni Slovenci. Čeprav se ta primer, ki sem ga navedel, naravnost ne tiče SSk, je vendarle za nas opozorilo, da se ne bi šli tudi v naši stranki nekega modnega levičarstva kot ga je predlagal in zagovarjal eden od delegatov na zadnjem deželnem kongresu SSk. Vsakega, ki se resnično čuti demokrata in ki veruje v pluralistično družbo, ki sloni na krščanskih načelih, bi tak odklon globoko prizadel. Predlagam zato, naj se na pri-, hodnjem kongresu deželne SSk poleg razprave o upravno-političnih vprašanjih spet spregovori o ideološki usmerjenosti stranke in potrdi svetovnonazorska pot, ki si jo je stranka zastavila ob svojem prvem seminarju. Naj se drži smernic, ki so ji že bile začrtane. Remo Devetak ■ V prestolnici Zah. Nemčije v Bonnu sta se dva dni razgovarjala novi kancler Helmut Kohl in predsednik francoske republike Mitterand ter obravnavala vprašanja obojestranske varnosti, sodelovanja v okviru atlantskega zavezništva, odnose do Sovjetske zveze in Poljske ter zaskrbljujoči gospodarski položaj v Evropski gospodarski skupnosti. Somaševanje v bazovski cerkvi na Slomškovi proslavi v nedeljo 17. oktobra. Na skrajni desni mariborski škof dr. Kramberger, na skrajni levi tržaški škof Bellomi, ki je ta dan obhajal peto obletnico svojega škofovskega posvečenja Como: glasbena jesen ’82 Stran 3 Misiionska nedelia in prireditev v Gorici Misijonska nedelja 24. oktobra z misijonsko prireditvijo in srečolovom v Katoliškem domu je postala trdna tradicija, ki vsako leto napolni dvorano. Tudi letos je bilo tako. Prejšnji dan je močno deževalo in bali smo se, kako bo v nedeljo. Toda vreme je bilo dovolj lepo, da so se verniki brez težav udeležili jutranjih maš, pri katerih se je delila brošura »Misijonska nedelja«. Tudi darovali so velikodušno za misijone. Prvi podatki napovedujejo, da smo v tem oziru prekosili vse dosedanje rekorde. Goriški skavti in skavtinje so se udeležili sv. maše na Plaeutd ob 10. uri in jo po svoje Oblikovali. Po maši so se zbrali v Katoliškem domu na prvo večje srečanje v novem delovnem letu. Pri tem so se posebej spomnili tudi misijonov, saj zanje veliko naredijo, zlasti z nabiranjem papirja. Lani so ga nabrali za šest milijonov; denar so izročili škofijskemu misijonskemu centru za misijone na Slonokoščeni obali v škofiji Bouake. Vrh praznovanja pa je bila prireditev v Katoliškem domu. Kot gostje so nastopile gojenke strokovne šole za ženske poklice v Št. Jakobu v Rožu na Koroškem. Za 800-letnico smrti sv. Frančiška Asiškega so naštudirale versko igro »Blaženost in trpljenje sv. Frančiška«. Besedilo je priredil prof. Mirko Mahnič po knjigi italijanskega pisatelja in redovnika samotarja Carla Carretta »Io, Francesco«. Med igro so vpleteni pevski vložki, ki jih izvaja dekliški zbor. Sceno, ki predstavlja nekdanji Assi-si, je pripravil Saša Kump, glasbo je komponiral prof. Jože Ropitz, igro pa je režiral Peter Sticker. Dekleta so se potrudile, da so igro živo podale. Zlasti so ugajali pevski in glasbeni vložki. Igra sama je pravzaprav meditacija o Frančišku, človeku, ki ga je bilo v mladosti samo posvetno veselje, ki ga pa ni moglo osrečiti. Zato je iskal in našel srečo drugje, v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu. »Poročil sem se z gospo Uboštvo (con la Madonna Poverta) in zdaj ne poznam več strahu. Še več, začel sem živeti v resnični svobodi.« Osvobojen vseh materialnih vezi Frančišek vidi, kar prej ni videl. »Prej nisem videl ničesar. Zdaj pa vidim sonce, luno, zemljo, studence, cvetje.« Res, meditacija za nas sodobne ljudi, ki ne vidimo drugega kot televizor, avto, motor, delo in denar. Pred začetkom igre so dekleta zapela tri ljudske pesmi. Prof. Zerzer je pa prisotne pozdravil v imenu koroške Krščanske kulturne zveze, ki je gostovanje omogočila, goriški zastopnik pa je v pozdravu izrekel misel, da smo včasih dejali: Človek obrača, Bog pa obrne. Sedaj moramo nekoliko menjati: Človek obrača, politiki pa obrnejo. Saj so bili za to nedeljo povabljeni igralci in pevke iz Cerknice, ki pa so zaradi znanih omejitev pri prehodu meje morali gostovanje odpovedati. Za otroke in tudi odrasle je bil zanimiv tudi srečolov. Zelo bogat na dobitkih je bil in srečke so kaj kmalu pošle. Misijonski krožek se zahvaljuje vsem darovalcem dobitkov za srečolov, dekletom in šolskim sestram iz Št. Jakoba pa za njihov izvirni nastop. Občinski svet o perečih problemih Goriški občinski svet se je spet sestal v ponedeljek 18. oktobra in razpravljal o vrsti pomembnih vprašanj. V začetku seje je bilo na vrsti več interpelacij in vprašanj. Župan dr. Scarano se je najprej spomnil pokojnega svetovalca L. Fogarja, nato pa je na dolgo govoril o najbolj aktualnem problemu, o zadnjih jugoslovanskih ukrepih v zvezi z mejnimi prehodi. Poudaril je, da to dejansko zapira sedanjo odprto mejo, kar je tudi v navskrižju z določili Videmskega sporazuma. Župan se je zavzel za razne korake, ki naj pripomorejo k pozitivni rešitvi delikatnega problema, saj mora biti le-to v prizadevanju vseh strani in predvsem prizadetih področij. Odprla se je nato debata o tem problemu. Svetovalci so zavzeli do tega tako perečega problema jasna stalisča in vsi razen misovcev zahtevali ponovno odprtje meje kakor tudi ohranitev političnega ozračja dobrososedskih odnosov. Svetovalec Slovenske skupnosti dr. Bratuž je izrazil obžalovanje svoje skupine zaradi teh jugoslovanskih omejitvenih ukrepov in podčrtal tudi dejstvo, da le-ti pomenijo kršitev mednarodnih dogovorov. Še prej je predstavnik postavil županu vprašanje v zvezi s knjigo »Vabilo v Gorico«, ki jo je izdala mestna turistična ustanova in priporočil med drugim tudi slovensko izdajo te knjige tako za Slovence tostran kot onstran meje. Naj še omenimo, da je zaradi nedavnega »zaprtja« meje odpadla na gori-škem županstvu seja mešane komisije z Novo Gorico o kulturnih in socialnih vprašanjih. V nadaljevanju seje je nato tekla tudi živahna razprava o predlogu pravosodnega ministrstva za odprtje kaznilnice za mladoletnike na ozemlju goriške občine (konkretno v Ločniku). Razprava, v katero so posegli predstavniki vseh svetovalskih skupin je pokazala skoraj enoglasno nasprotovanje temu vladnemu predlogu. Svet je namreč povsem sprejel motivacijo občinskega odbora, s katerim ta zavrača omenjeni predlog predvsem zavoljo geopolitičnega položaja naše občine, saj bi ta kaznilnica predvsem bila za vse beneške province. Občinski svet je še sprejel vrsto sklepov redne uprave in še enkrat potrdil veljavnost določil v zvezi s stanovanjskimi prehodi za vozila in zadevno takso. Štandrež Prva seja odbora PD »Štandrež«. Bila je v nedeljo 24. oktobra v prostorih pro-svelnega doma »Anton Gregorčič« v Štan-drežu. Sejo je sklical in vodil Viktor Selva. Kot prva točka dnevnega reda so bile volitve predsednika. Potrjen je bil dr. Damjan Paulin. Za podpredsednika je bil izvoljen Božidar Tabaj, za tajnico Silvana Žnidarčič. Blagajno bo upravljal Lucijan Pavio, gospodarske posle pa bo vodil Lucijan Krpan. Za petje sta odgovorna Marjan Breščak in Mario Mučič, za dramsko dejavnost pa Jordan Mučač in Marinka Leban. Za družabnost bosta skrbela Viktor Selva in Rudi Šuligoj, za mladino in šport pa Marko Brajnik in Pavel Marušič. Božidar Tabaj je odgovoren za stike z javnostjo. Odbor je sklenil, da bo društvo za 1. november položilo vence na pročelje doma »Anton Gregorčič«, kjer je plošča, ki spominja na padle zadnje vojne in na domače pokopališče. Pri prvi proslavi, ki bo v jutranjih urah, bo sodeloval štandreški mladinski zbor, na domačem pokopališču pa bo pel mešani zbor. Društvo bo sodelovalo tudi pri polaganju vencev v Gonarsu. V soboto 13. novembra bo društvo organiziralo martinovanje v prostorih prosvetnega doma »Anton Gregorčič«. Sodeloval bo novonastali ansambel, ki igra v okviru štandreške glasbene šole. Mešani pevski zbor »Štandrež« bo sodeloval na Cecilijanki v Gorici, štandreški mladinski pa na Mali Cecilijanki 8. decembra. Društvo je tudi prejelo več vabil iz Slovenije in Koroške za nastope njegovega dramskega odseka z Goldonijevo komedijo »Krčmarica«. Občina za rešitev krize v podgorski predilnici V goriški predilnici v Podgori je zavladala huda kriza, ko se je izvedelo, da je upravni odbor lastništva namenil odposlati odpustna pisma nad 700 delavcem. Kriza je sicer že dolga, velikih premikov pa še ni bilo. O tem so prav v zadnjem času razpravljale vse glavne javne ustanove oz. krajevne uprave. V ponedeljek 11. oktobra je bila izredna seja goriškega občinskega sveta, da razpravlja o zadevi. Udeležilo se je je tudi veliko število prizadetih delavcev in sindikalnih predstavnikov. Navzoč je bil tudi podprefekt dr. Barillari, da s tem kot vladni predstavnik od blizu sledi problemu. Zupan dr. Scarano je najprej orisal zadnje stanje, prizadevanje občine za dosego kake ustrezne rešitve, posredovanje zlasti pri deželni vladi in zahtevo po takojšnjem preklicu odpustov. V debato so nato posegli predstavniki vseh svetovalskih skupin, ki so podprli to zahtevo in ugotovili, da gre predvsem za zadevo splošne gospodarske rasti in obenem socialnega življenja goriške pokrajine. Ob koncu seje so sprejeli ustrezno resolucijo in jo soglasno odobrili. Naslednji dan se je sestal goriški pokrajinski svet ter enako podprl zahteve delavcev predilnice in srečanje na deželi. Podobne sestanke so imeli še predstavniki rajonskih svetov in župani celotne pokra- jine ter se zavzeli za žgoči problem. V sredo 13. oktobra pa je prišlo do sestanka na deželni ravni. V Trst so šli tako delavoi in sindikalisti kot predstavniki občine in pokrajine. Za občinsko upravo so bili prisotni župan z odborniki ter načelniki svetovalskih skupin. Na sedežu odbor-ništva za industrijo je bilo skupno srečanje. Za deželno vlado sta govorila predsednik odbora Comelli ter odbornik za industrijo De Carli. Goriške zahteve sta v glavnem predstavila župan in pokrajinski predsednik. Deželna vlada se je zaenkrat obvezala, da bo zahtevala preklic napovedanih odpustov, nato bo pa s posebnim finansiranjem pripravila načrt za preosno-vo dosedanje tovarne in obratovanje novih delavnih skupnosti. Ljudski radio Gorica Slovenski program lahko poslušate vsak večer od 20. do 22. ure na valovni dolžini 97,5 Mhz. Vabimo vas, da prisluhnete našim četrtkovim oddajam v novembru. V sredini programa, na četrtek, približno ob 21. uri bodo na sporedu sledeče oddaje: 4. novembra: Naše upanje in zaupanje -ob spominu na naše pokojne. 11. novembra: Da ne bi bili več tako sami - ob obisku pokopališča. 18. novembra: Pustolovščina glasbe - oddaja je namenjena vsem, ki jim je pri srcu glasba, glasbena vzgoja, glasbena e-stetika in vrednota glasbene govorice pri mladem rodu. 25. novembra: Stopamo v advent - kaj jaz pričakujem od svoje družine. Oddaje sta pripravila Niko in Ambrož. ★ Tečaj ritmične telovadbe v Štandrežu. PD »Štandrež« in športno društvo »Velox« prirejata tečaj ritmične telovadbe v občinski telovadnici v Štandrežu. Tečaj bo ob četrtkih od 15. ure do 16.15 in ga vodi gdč. Nataša Sirk. Vpisovanje za osnovnošolske otroke je pri Anici Pavio v Štandrežu, tudi po telefonu 30513. Dramski spored radia Trst A za čas od 1. do 20. novembra Od 1. do 13. novembra ob 14.10: vsak dan od ponedeljeka do sobote se nadaljuje umetniško branje romana v nadaljevanjih: Branko Hofman »Noč do jutra«. Roman o usodi dveh ljudi v prelomnem obdobju slovenske zgodovine v času Informbiroja. 2. novembra ob 18. uri: izvirna radijska igra: Bruna Pertot »Pa pojdi in potolaži jih«. Sodobna legenda ob dnevu vseh mrtvih. 6. novembra ob 18. uri: »Dvignjena zavesa«. Beležke S. Verča o gledališkem dogajanju doma in drugod. V tej oddaji med drugim: kritično o prvi premieri SSG v Trstu, zapis z Borštnikovega srečanja v Mariboru in še kaj. 9. novembra ob 18. uri: »Minister Gregor pa nič...« Monodramska priredba Levstikovega »Martina Krpana«, kot si jo je zamislil in režiral Jože Babič. Celotno Krpanovo zgodbo pripoveduje cesarski birokrat minister Gregor. Igra ga Alojz Milič. 13. novembra ob 18. uri: biografija velikih Slovencev. Janez Povše: »Jacobus Gallus«. Dramatiziran življenjepis o velikanu naše glasbene preteklosti in izjemnem samobitnem ustvarjalcu. Od 15. do 20. novembra ob 14.10: roman v nadaljevanjih. Juš Kozak: »Beli macesen«. Ljudsko domačijska povest. 16. novembra ob 18. uri: neapeljsko gledališče. Salvatore di Giacomo: »Assunta Spina«. Drama ženske nečimrnosti in ve-trnjaštva, hkrati pa tudi dokument življenja in navad neapeljskih ljudi. 20. novembra ob 18. uri. Cvetko Golar: »Vdova Rošlinka«. Starožitna erotična komedija o kmečki vdovi Marjani, ki ji srce še zmeraj utripa po privlačnih moških. ★ Zahvala Ob uspeli Slomškovi proslavi v Bazovici se »Slomškov dom« toplo zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k uspehu. Zahvaljuje se vsem, ki so z delom in prispevki pomagali v cerkvi in v Slomškovem domu; vsem, radiu Trst A in slovenskim listom, ki so Z besedo in tiskom pripomogli, da se je javnost odzvala z veliko udeležbo. Zahvala gre tudi narodnim nošam, ki so iz raznih krajev prišle v Bazovico in tako dale proslavi dostojen okvir. Najlepša hvala tudi pevcem (odraslim in otroškim) ter pevo-vodkinjama Nadi Žerjal-Zaghet in Fridi Valetič-Kralj. Predvsem pa hvala dr. Francu Krambergerju, mariborskemu škofu, ki je nosil glavno breme proslave. Slovesnosti v stolnici sv. Justa Na praznik Vseh svetnikov bo škof L. Bellomi maševal ob 10. uri. Med mašo bo umestitev novega kanonika Maria Cosuli-cha, nekdanjega župnika pri Sv. Jakobu. Na dan vseh vernih rajnih bo g. škof daroval sv. mašo ob 10. uri. Drugo sv. mašo bo daroval ob 11.45 za padle in tretjo ob 15.30 na pokopališču pri Sv. Ani. Na pokopališču bo blagoslovil grobove škofov in duhovnikov. 13. novembra je god sv. Justa, zavetnika tržaške stolnice in škofije. Ob 10. uri bo škof Bellomi vodil somaševanje v stolnici. Nadškof Helder Camara v Trstu V cerkvi na Greti v Trstu bo nočno češčenje 28. oktobra od 20.30 dalje do preko polnoči. Češčenje bo vodil tržaški škof L. Bellomi. Prisoten pa bo tudi znani brazilski nadškof Helder Camara, ki je simbol prizadevanja za mir v svetu in za boljši svet. Camara se je rodil leta 1909. Z 22. leti je postal duhovnik. Za pomožnega škofa v Rio de Janeiru je bil imenovan leta 1952. Sodeloval je pri ustanovitvi brazilske škofovske konference, katere glavni tajnik je bil 12 let. Leta 1955 je vodil priprave za svetovni evharistični kongres v Riu. Papež Pavel VI. ga je leta 1964 imenoval za nadškofa v škofiji Olinda in Recife. Škofija je v revnem predelu Brazilije in nadškof Camara se je stalno trudil, da bi se zboljšali življenjski pogoji tega prebivalstva. Zlasti je nastopal proti izkoriščanju. Leta 1969 je Camara ustanovil cerkveno gibanje »Srečanje z brati«. Ta glasnik u-bogih in zatiranih bo torej te dni med nami v Trstu. V nedeljo bo skavtska prireditev Tržaški skavti in skavtinje vabijo na Skavtsko prireditev, ki bo v nedeljo ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu. To bo slovesno sklepno praznovanje 30-letnice zamejskega skavtizma. Prva skupina je bila ustanovljena oktobra 1951 v Skednju. Iz nje se je razrasla v letih močna organizacija s svojimi moškimi in ženskimi vejami na Goriškem in Tržaškem, s tesnimi odnosi z brati in sestrami na Koroškem in v duhu skavtske povezanosti prek vseh razlik po svetu. Poleti 1952 je bilo na Sv. Vi-šarjah prvo skavtsko taborjenje, jeseni so bila sprejeta prva pravila, ki so na čelo organizacije postavila znamenito trojko: letos poleti umrli prof. Ivan Theuerschuh -starešina, duhovni vodja in pobudnik prve skupine takratni kaplan Lojze Zupančič, rajni prof. Oton Berce - načelnik. Zato je razumljivo, da je bilo celo delovno leto posebno praznično, jubilejno. Poleg tega je letos še pomembna vrsta obletnic: 125-letnica rojstva ustanovitelja in prvega svetovnega voditelja skavtizma Roberta Baden-PowelIa (1857-1941), 75-letnica prvega njegovega skavtskega tabora na otočku Brownsea (1907), ki velja za začetek te vzgojne mladinske organizacije, 60-let-nica ustanovitve skavtske organizacije v Sloveniji. Nedeljska prireditev v Kulturnem domu obsega več točk, prireditelji pa so poskrbeli, da ne bo predolga. Po pozdravu, ki ga bo imel načelnik tržaškega moškega dela organizacije Vinko Ozbič, in po nastopu za to priložnost oblikovanega pevskega zbora, ki ga bo vodil Tomaž Simčič, bo na vrsti originalna skavtska igra. »Srečanje v planinah« je naslov igri, ki jo je za to priložnost napisala Lučka Su-sič. V njej s stranskimi vlogami vred nastopa kakih 15 skavtov in skavtinj. Za vaje in režijo so požrtvovalno priskočile na pomoč v svojim znanjem Marinka Theuerschuh, Marjana Prepeluh in sama avtorka Lučka Susič. Cifto kratek pregled nad delovanjem in cilji Slovenske zamejske skavtske organizacije bo podal splet diapozitivov. .Mladina SSk o razlaščanju in o prepovedih Postopki oblasti za uresničitev »hitre ceste« po tržaški pokrajini te dni ponovno dokazujejo, kako kažejo oblasti in večina sploh malo spoštovanja do življenjskih vprašanj naše narodne skupnosti, do potreb kmetijstva, do obvarovanja okolja in krajine. Zadnji dogodki le potrjujejo vtis, da gre za kolonialni odnos do naše zemlje, saj si leto za letom sledijo razlaščanja in »velikopotezma« načrtovanja brez posluha za voljo prizadetega prebivalstva. Slovenci ne zahtevamo le poštene od-, škodnine in hitrega izplačila (brez čakanja po več kot deset let, ki je v tolikih primerih značilno). Zahtevamo, da prizadeto prebivalstvo, da naša narodna skupnost soodloča o vseh načrtih, ki zadevajo naše ozemlje. Zahtevamo, da se razlastitve omejijo na dokazano nujne in neodložljive primere. Zahtevamo, da