IR'? v Izhaja četrtletno 1906. — III. zvezek. LEPOSLOVNA a KNJIŽNICA o III. ZVEZEK STRAŽA ©O POVEST ©Si ^igig)(3ji3)i3)gi založila ©eijie&i KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI. aaiaa TISKALA TISKARNA gg a a KATOL. TISK. DRUŠTVA V POSTOJNI. B0LE5LRV PRUS. STRAŽA POVEST 000)0 a@ POLJSKI SPISAL @@ BOLESLAV PRUS (ALEKS. GLOWACKI) Z DOVOLJENJEM PISATELJEVIM PO ČETRTI IZDAJI IZ POLJSKEGA PREVEL ©©ao® FRAN VIRANT sseiiiflaa ZALOŽILA a@iBi@iaiaia KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI. BiaaB, TISKALA TISKARNA laBaa KATOL. TISK. DRUŠTVA V POSTOJNI. fzc Boleslava Prusa življenje in delovanje. Prednje straže Nemcev od vseh strani silijo v osrčje zemlje — tudi pri nas. Od vseh strani pro¬ dirajo po gotovem načrtu: na Koroškem so nas že potisnili nižje dol; na Gorenjskem si osvajajo z in- dustrialnimi podjetji dolino Save-dolinjske; na Šta¬ jerskem kupuje »Siidmarka« slovenska posestva. V teh časih bi morala biti vsaka kmetska hiša — straža! Straža, ki ne pusti sovražnika v de¬ želo; straža, ki ne odstopi niti pedi zemlje pohlep¬ nemu tujcu. Tacih straž potrebujemo zlasti ob mejah slovenske zemlje. Navdušenje za tako na¬ rodno stražo, ljubezen do rodne zemlje vzbujati ima namen pričujoča povest »Straža« slavnega poljskega pisatelja Boleslava Prusa. Poljakom na Poznanjskem se godi prav tako, kakor Slovencem: ugrabiti jim hočejo kos za kosom zemlje. Poljaki se krepko upirajo; naj bi se tudi mi! V povesti vidimo poljskega kmeta Polža, kako v potu svojega obraza obdeluje zemljo ter se bori zoper razne sovražnike: kamenje, plevel, povodnji, požrešne vrabce, a najhujši sovražniki so nemški priseljenci, ki hočejo dobiti njegov svet, da si po¬ stavijo na njegovem griču — mlin na sapo. Dolgo se upira tej nemški nameri; dolgo upa, da si sam 0 n a kaj opomore in izboljša svoj bedni stan, toda vse zastonj! Nesreča za nesrečo ga zadeva, odkar so Nemci njegovi najbližji sosedje. Čisto potrt se že hoče udati, da bi prodal svoj svet in se kam pre¬ selil; tu povzdigne njegova žena, za smrt bolna vsled premnogega trpljenja, svoj glas ter ga svari, naj nikar ne proda rodne zemlje. V X. poglavja, str. 293. nsl., je višek naše povesti, v grožnji umi¬ rajoče kmetice: »Stoj tu, Judež! .... Ti misliš še prodati zemljo P Poslušaj ... Če le prodaš, prekolne Bog tebe in fanta .... Ta led se vdere pod teboj, če se ne odrečeš hudičevim mislim ... Če prodaš zemljo, ne povžiješ najsvetejšega zakramenta, ker ti zavežem grlo, ali pa se ti razlije s krvjo . ..« Ta strašna grožnja pomaga: kmet se ne uda, Nemci ne morejo nikamor naprej in - odidejo, odkoder so prišli. V povesti se srečno druži realizem z idealizmom ; realizem, ki nam z zemljepisno natančnostjo popisuje okolico reke Belice in Polževega sveta, potem pa vse delo na polju, doma, vse preudarjanje kmetovo, zi¬ danje nove železnice, nastajanje nemške naselbine — idealizem pa se pokaže šele ob koncu povesti: iz idealne ljubezni namreč do ocetne zemlje se kmet ne uda. V naši povesti ene reči ni — erotike. Kakor ni v njej zaljubljencev, tako pa tudi nobenega pesnika, slikarja, učenjaka, ampak ljudje, ki nastopajo, so sami kmetje, rokodelci, obrtniki, trgovci, inženirji... To kaže dovolj, da smo v resnih časih. In poljsko slovstvo je v resnici l. 1880, ko je B. Prus začel pisati to povest, nastopilo popolnoma novo pot. Zakaj? IB III IB Od L 1822, ko je Mickiewicz objavil svoje ba¬ lade, pa do 1.1863., je vladala pri Poljakih - kakor pri nas, Hrvatih in Cehih romantika, ki je pred¬ vsem gojila čustvo: v pesmih in povestih so bili glavni junaki mladi zaljubljenci, razni umetniki, pesniki in slikarji, kmetje pa in drugi trezno misleči ljudje so nastopali v slovstvu le za parado »zastran lepšega «. To sanjarsko čustvovanje je zavladalo tudi v poljski politiki ter L 1863 poljske rodoljube tako preslepilo, da so uprizorili politično vstajo, misleč, da se oproste ruskega jarma. Toda pokazalo se je, da je bila vsa romantika -- zidanje zlatih gradov v oblake: Rusi so z nekaterimi sladkimi obljubami in svoboščinami pridobili poljskega kmeta zase, ker se domača intelgiencija prej ni zmenila zanj, poljsko inteligencijo pa so neusmiljeno — iztreznili. V no¬ benem svetovnem slovstvu ne najdemo takega raz¬ očaranja, kakor pri Poljakih po 1.1863. Nekaj let so bili omamljeni, kakor človek, ki je dobil silovit udarec v glavo. O romantiki noče nihče več slišati, sovražijo jo, češ, da je ona kriva vse nesreče. Do 1.1880 se slovstvo kar ne more vzdigniti iz splošne omame. V tem letu se šele prične nova doba, ki je po romantiki čisto nasprotna: ne sanjarsko čustvo, ampak hladni razum je zdaj glavni činitelj; ne idealne umetnosti, ampak koristne vede: kemija, prirodoslovje, zemljepis, matematika, zgodovina, te se zdaj goje, predvsem pa socialno vprašanje, doslej zanemarjeno. Pozitivizem se zove ta. nova slovstvena struja, katere najvažnejši zastopniki so: Adam Asnyk (1836 1896), magnus parens nove poljske poezije, Marija Konopnicka (* 1846), m> IV m ki je prva uvedla socialno vprašanje v slovstvo, Orzeszkowa (* 1842), Henrik Sienkiewicz (* 1847) in Aleksander Gtowacki. Aleksander Gtovvacki (s pesniškim itnenotn Bo- leslav Prus) še živi; rojen je bil dne 8. avgusta 1.1847 v vasi Pulawy pod Ljubljinom kot sin poljskega šlahčiča. Obiskoval je mestno realko ljubljinsko, kjer se je odlikoval že v prvih razredih, zlasti pa je začel vzbujati pozornost v šesti šoli, ko so že vsi součenci priznavali v njem najboljšega matematika in prirodoslovca. Pa tudi v drugih predmetih ga ni nihče prekosil, in naloge iz poljščine so bile naj¬ boljše njegove. Obenem si je znal pridobiti ljubezen vseh součencev. Vesel in družaben že po naravi, pri tem pa tudi marljiv in podjeten, je zbral okrog sebe krog šesto- in sedmošolcev, in njegov živi duh, poln intuicije, je začel organizirati in vnemati mlade sile k skupnemu delu. Vsled njegove iniciative so sklenili šesto- in sedmošolci, da bodo nektere šolske predmete skupno študirali in ponavljali; sklep se je izvršil, in Glowacki je predaval pri teh sestankih kozmografijo. Gl'owacki je dovršil licej v Ljubljinu l. 1866, po letih še mlad, a po duhu že učenjak; jeseni istega leta se je vpisal na vseučilišču v Var¬ šavi kot slušatelj matematike in fizike, obenem je pa tudi pridno poslušal predavanja iz logike in psi¬ hologije. Dovršivši svoje študije je nekaj časa prak¬ ticiral v elektrotehničnih zavodih. Do l. 1872. se ni pečal nič s slovstvom; s tem letom nastopi najprej kot časnikar in sociolog, humorist in satirik, slednjič tudi kot leposlovec. V raznih časopisih je objavljal svoje feljtone. » Estetični užitki tvorijo le majhen del © v © človeških in družabnih potreb in kdor kruha strada,, nima zmisla za estetiko: denar, kapital, to je tista njiva, iz ktere raste umetnost, moralnost, veda in drugi plemeniti cvetovi človeštva « — tako je začel razkladati svoje svetovno naziranje. »Bolj nas mora zanimati,« piše na drugem mesta, »to, s čim se hrani naš kmet ali delavec, nego pa, v kakšni toaleti je nastopila igravka X. v tej ali oni operi.« V dolgi dobi svojega časnikarskega delovanja je sprožil Gtovvacki celo vrsto praktičnih predlogov: da bi se osnovale ljudske kuhinje, prenočišča za siromake, zavetišča za varstvo deklet, gasilna društva, obrtni muzeji, mesarske zadruge i. dr. Ko je leta 1881 (19. majnika) dobil honorar za spis » W imieniu klas pracujacych« (v imenu delavskih vrst), kjer je predlagal ustanovitev posojilnic za delavce in obrt¬ nike, ga je daroval kot prvi donesek za novo pod¬ jetje. V židovskem vprašanju zagovarja sicer tolerancijo nasproti Židom kot plemenu, a krepko pozivlje krščansko meščanstvo, naj se loti trgovine in je ne prepušča izključno le Židom. Prus je skoinskoz demokrat; večkrat so ga očrnili, češ da ščuva proti šlahti, dasiravno le graja lahkomišljeno življenje šlahčičev. Pri vzgoji mladine priporoča gimnastiko,, telovadbo. Predvsem je navdušen za vedo. »Groš, ki si ga dal beraču, često zarodi novega berača; groš, ki si ga dal za vednostne namene, pa postane večkrat ono gorščično zrno, ki vzraste v drevo, na čegar vejah sedajo ptice izpod neba.« Kot časnikar je najpreje urejeval humoristično »Muho«, obenem pa pisal v znani »Karyer Wars- zawski«, pozneje v »Kuryer Codzienny«, l. 1879 je a VI a prevzel uredništvo » Nowin «, katere pa je urejeval le 11 mesecev; za pretežno vedno čitateljev je bil namreč prevelik doktrinam. Kot leposlovec je napisal lepo vrsto manjših novel, daljše njegove povesti pa so: Omytka (pomota) L 1880; Laika (pestunja) v 3 zv., !. 1890(2. izd. 1896); Emancppantki, 4 zv. (1894); Faraon, 3 zv. (1897), ki jo morda tudi še prinese v prevodu naša » Lepo¬ slovna knjižnica «, — pa Placovvka « (= straža), ki jo je pisal od l. 1880 do 1884 ter objavil prvič 1. 1886. V svoji veliki zgodovini najnovejšega poljskega slovstva Plš m len n i c t wo poJskie 1880 1904 « L\v6\v, 1905, Ksiegarnia 11. Altenberga, v štirih de¬ belih zvezkih, piše W. Feldman (1235) o Boleslavu Prusu med drugim tudi tole: » Talent Prusov je večji nego Sienkierviczev glede na žar srca in duha, nima pa. tistega zmisla za harmonijo, ki je združen s hladno, duševno orga¬ nizacijo, katera se zna omejiti... Prus je popolnoma možki pisatelj (jest meškim pisarzem), brez senti¬ mentalizma in vedno zatopljen v daljno, časih koz¬ mično vizijo; vsled dejstva, da pri nas (Poljakih) ženske odločujejo o literaturi, mu zadnja posebnost več škoduje z ozirom na popularnost, nego prva. Ni pa dvoma, da so velike povesti Prusove » velike « v pravem pomenu besede in ko morda drugih že davno ne bodo več pomnili, bodo te ohranile za globokejše duhove neminljiv čar.« Končno, še en dokaz za Prusovo demokratično mišljenje. Ko mu je naš prevajavec pisal v Varšavo pismo, v katerem ga je prosil dovoljenja za prevod, a VII a a ga pomotoma nazval »Jasnie wielmožny « (?. ekscelencija), je sicer drage volje in brezpogojno dal dovoljenje (za kar mu na tem mesta izražamo naj¬ toplejšo zahvalo), obenem pa protestiral, da bi bil ekscelencija, pišoč: »Ja nie jestem jasnie wielmožnym . « Ob sklepu, ko pošiljamo v svet to knjižico, želimo: Kakor imamo že izza turških časov po Slovenskem vse polnih krajev, kjer so stale straže• in se še zdaj imenujejo » Straža « ali » Stražišče «,. tako bodi pa odslej vsaka slovenska hiša straža- proti prodirajočemu tujstvu! Uredništvo »Leposlovne knjižnice . I. Izpod hribčka, ne večjega od koče, izvira reka Belica*). V rahlih tleh je izkopala kotlino, kjer voda šumi in kipi kakor roj čebel, ki hočejo ravno od¬ leteti. Najnemirnejši deli vodne mase se trgajo od njene površine; podnevi nevidne, se ponoči zgo- ščavajo in tvorijo meglen oblak nad izvirom. Oblak se plazi nad poljem in išče najpriprav- nejšega mesta, kjer bi se odtekala voda. Kjerkoli zagledaš meglo, ki se razpršuje v zraku, tam ali dremlje voda v kotlinah, ali se skriva negloboko pod zemljo, ali pa teče, izkopavši si strugo, v potoku. V tej obliki voda ni več mrtva stvar, ampak je živo v bitje, ki nekam hrepeni in nečesa z vnemo išče. Če ji zastopi pot kamen, ga obliva, napada od vseh strani, obsiplje s peskom, sili v razpoke, da ga končno odrine ali pa razruši. Če zadene ob hribček - ga obkroži. Če pride na vzvišen svet izpremeni svojo smer, razdeli se na potočke, včasih se zdi, da teče nazaj. Toda nekaj časa poplavlja in vara zemljo, dokler končno ne najde primerne steze, da teče *) Poljsko Bialka; desni dotok reke Wjeprza, ki se na desnem bregu izliva v Vislo. 1 m 2 m dalje, kjer je hotela. Niti prepad je ne oplaši. Brez obotavljanja se zliva tja s celo svojo težo in iz same sebe dela most, po katerem hiti vsak naslednji val, neutrudno, nezadržno v tihem teku. Zdi se, da je med vodo in nebom neka skriv¬ nostna zveza. Nebo se z veseljem ogleduje v po¬ vršini reke, solnčni žarki ji srebre in zlate gube, kopljejo se v njej in ji razsvetljujejo dno. Morda ji hočejo pomagati, da bi lažje uravnala pesek in kamenčke, ki ji zavirajo tek. Tedaj pa, ko razprši vzhodni veter najveselejše prebivavce neba - oblake, in dolgo časa, v suši, ni videti druzega kakor od vročine zevajočo, lazurno pustinjo, takrat oslabi reka in včasih usahne od tesnobe. Toda ko se oblaki zopet povrnejo na svoj svet, takoj hite nji¬ hove legije na pomoč onemogli prijateljici. Nebesni potoki napoje posušeni zemeljski potok, spenjena voda stopa iz svoje struge in naznanja svoje pre¬ bujenje na zemlji s povodnijo. Vendar se kmalu upokoji. Oblaki zopet začno večno potovanje, a umirjena reka beži zopet naprej, med lokami, hribčki in gozdovi, teče po ostrih kamnih, po prsti ali sredi spavajočih kotlinic; kakor bi podila divje konje, ali bi hotela uteči od kri- venčastih vrb, ki so se naježile in otožno gledajo v vodo s trhlenimi očmi. Miljo daleč teče Belica po ravnini. Gozdovi, vasi, drevje na polju, križi ob potih, vse se ti vidi od blizu, kakor na kupu, čim bolj pa se oddaljuješ, tem manjši se ti vse vidi. Okolica je kakor okrogla miza, sredi katere stoji človek kakor muha, pokrita z nebeškim svodom. 0 3 ra Toda miljo daleč proti jugu dobimo drug kraj. Nizki bregovi Belice se vzdigujejo in se razmikajo od sebe, gladko polje se menjava s hribčki, steza gre sedaj navzgor, sedaj pada navzdol, zopet gre navzgor in se zopet znižuje vedno močneje in pogosteje. Ravnina je izginila, v soteski si, in namestu obsežnega obzorja uzreš na desno in na levo, pred seboj in za seboj višine, visoke par nadstropij, po¬ ložne ali strme, gole ali zarasle z grmičevjem. Iz te soteske prideš v drugo sotesko, še bolj divjo in tesnejšo, potem v tretjo, četrto .... deseto . . . . Obdaja te hlad in mokrota; povzpneš se na hrib in vidiš, da je to ogromna mreža odvijajočih se in zapletenih sotesk. Vse skupaj je podobno mestu, zasutemu z zemljo in rastlinjem. Tukaj je trg; na mestu, kjer je bil nekdaj vodomet, raste divja roža: ta prostrana višina je morda grob gledališča in ona, strma, morda skriva v sebi razvaline cerkve. Tu se vleče glavna ulica: dve vrsti poslopij, tupatam pretrganih od pritličnih hišic; tu so sledovi mostu, ki je nekdaj vodil čez reko. Tam labirint tesnih ulic, po katerih bi lahko blodil cel dan, gotovo staro mesto; tam ostanki obzidja in dalje — mestna vrata, od katerih sta ostala samo dva kupa razvalin. Se par sto korakov v smeri reke in zopet se izpremeni slika. Zasuto mesto in fantastične ulice so izginile; hribčki so vedno nižji in stoje po¬ samezno, podobni velikim mravljiščem. Bliščoba poldnevnega solnca ti bije ravno v oči; iz kraja sotesk si dospel v obširno dolino Belice. 1 m 4 m Ako je zemlja miza, na kateri je Previdnost pripravila za stvari gostijo, tedaj je dolina Belice ogromna skleda, zelo podolgaste oblike, z močno okrušenimi robovi. Samo pozimi je skleda bela; v vsaki drugi dobi je podobna majoliki, okrašeni z množino barv in surovih nepravilnih, toda lepih oblik. Na dnu posode je božji lončar namestil travnik in ga v celi dolgosti od severa proti jugu presekal s trakom Bolice, ki se na njenih safirnatih tleh blišče zjutraj in zvečer rdeči valovi, podnevu zlati in srebrni v jasnih nočeh. Ko je tako naredil dno, je začel lepiti robove, vestno pazeč, da bi vsak imel popolnoma drugačno zunanjost. Tako kaže zahodni rob divjo zunanjost. Travnik je tu zagrajen s stenami strmih višin, raztrganih od sotesk in zasutih z apnenim peskom. Tupatam raste glogov grm, pritlikava breza ali češnja tako bolna, da ne rodi več sadov. Cesto se vidijo kosi zemlje, kakor bi ji bila koža odrta. Najvstrajnejša rastlina beži od tod in kjer bi moralo rasti zelenje, se razprostira glina, sive plasti peska ali skalovje, ki kaže na travnik mrtvaške zobe. Vzhodnji rob je popolnoma drugačen; tvori namreč nekak amfiteater s tremi nadstropji, ki se položno vzdigujejo drugo nad drugo. Prvo nad¬ stropje, takoj nad travnikom, je sezidano iz prsti, na enem kraju se vidi na njem dolga, kriva vrsta bajt, obdanih od dreves; to je vas. Drugo nad¬ stropje obstoji iz glinaste zemlje; tu stoji graščina ravno nad vasjo, s katero jo veže star lipov dre- El 5 0 vored; na pravo in na levo, kakor daleč sega oko, se rasprostirajo grajska polja, v obliki velikih pravo¬ kotnikov, rumenih pod pšenico, peščenih pod ržjo, zelenih pod grahom, ali sivih in prepreženih z nji¬ vami pod ledino. Zadnje, tretje nadstropje tvori peščena tla, posejana z ovsem ali ržjo, in še višje - se temni smrekov gozd, podpirajoč nebo. Na južnem koncu doline, kjer se divji zahodni rob ravno stika z vzhodnim amfiteatrom, se vidijo nekaj hribčkov, stoječih posamezno kakor kopice. Trije od teh (med temi je eden najvišji v okolici, s smreko na vrhu) so last Jožefa Polža. Posestvo stoji čisto na samem; do vasi je od niega daleč, še dalje pa do graščine. Obsega deset oralov zemlje, na vzhodu sega do reke Belice, na zahodu do ceste, ki seče s tega mesta dolino počez in vodi v vas. Ob oni poti leže poslopja Polževa. Tam je bajta, ki nje vrata ena drže na cesto, druga na dvorišče, hlev za konje in krave, svinjak, vse pod eno streho, skedenj in nazadnje lopa (šupa) za vo¬ zove. Vse je postavljeno ob straneh kvadratnega dvorišča. Dolinski kmetje so se norčevali iz Polža, da stanuje v pregnanstvu kakor Sibirec. Res je, da ima v cerkev — so govorili - bližje nego mi; zato pa tudi ne more z nikomur izpregovoriti besedice. Vendar pa ta samota ni bila tako čisto brez ljudi. Jeseni, v toplih dneh, si lahko videl na višini belo postavo kmeta, kako je s parom konj oral zemljo; videl si ženo Polževo in deklo, obe v rdečih krilih, kako sta kopali krompir. © 6 @ Med hribčki je trinajstletni Andrejček Polž navadno pasel krave in pri tem svoje telo na čudne načine zvijal. Ko bi bolj natanko pogledal okoli, našel bi še osemletnega Stanka z lasmi, belimi kakor lan, ki se je potepal po soteskah, ali sedeč na hribu pod smreko zamiljšen gledal v dolino. To zaselje, kaplja v oceanu človeških bivališč, je bilo vendar poseben svet, ki je doživel razne dobe in imel svojo zgodovino. Bil je n. pr. čas, ko je Jožef Polž imel komaj sedem oralov zemlje in v bajti samo ženo. V kratkem sta se pa dogodili dve nepričakovani reči: žena je rodila sina Andrejčka in gospodarstvo se je, po ureditvi tlake, povečalo za tri orale zemlje. Ta dva dogodka sta zelo izpremenila življenje kmetovo: dokupil je namreč kravo in prašiča in začel najemati vaške kočarje za delo na svoji zemlji. Nekaj let pozneje je prišel na svet drugi sin. Takrat si je najela Polževka staro dninarico Sobjesko na poskušnjo, za pol leta, da bi ji pomagala. Po- skušnja se je raztegnila na tri četrt leta; potem pajeSobjeska zahrepenela po krčmi in utekla ponoči na vas, na njeno mesto je pa prišla »neumna Zofka", zopet za pol leta. Polževki se je zdelo, da bo po končanem najnujnejšem delu lahko izhajala brez posla. »Neumna Zofka" je ostala pri njih okoli šest let, toda četudi je potem odšla v službo v graščino, vendar ni v bajti zmanjkalo dela. Tako je najela gospodinja petnajstletno siroto Lenko, ki je kljub temu, da je imela svojo kravo, nekaj njiv in pol bajte, vendar raje šla med ljudi, kakor da bi ostala v domači bajti. Rekla je, da jo stric preveč m 1 m tepe, daljni sorodniki so jo pa samb opominjali k pokorščini, češ da bo za njo teni bolje, čim več palic stric polomi. Polž je pa še vedno sam delal na polju in le redkokedaj najel delavcev. Kljub temu je imel še toliko časa, da je hodil s konji v graščino ali pa Židom, stanujočim v selu, vozil blago iz mesta. V graščini so ga pa vedno češče najemali, tako da Polžu niso več zadoščali dninarji, ampak je začel misliti na stalnega pomočnika. Neke jeseni, ko ga je žena najbolj naganjala za¬ radi hlapca, se je zgodilo, da se je vračal iz bol¬ nice Matija Ovčar, kateremu je bil voz zlomil nogo. Pot ga je vodila mimo Polževe bajte; ker je bil pa zdelan in zmučen, se je vsedel na kamen pri vratih in začel proseč gledati v vežo bajte. Notri je gospodinja ravno štokala krompir, kuhan za živino, tako dober, da je zadišalo noter na cesto. Ovčarja je že v dolini prevzelo od tega vonja, da se kar ni mogel vzdigniti s kamena. »Vi ste, Ovčar?" se je oglasila Polževka, ki je komaj spoznala reveža v cunjah. »Da, jaz sem," je odgovoril ubožec." n V vasi so govorili, da vas je ubilo." »Huje se mi je naredilo," je vzdihnil Matija, »kajti dali so me v bolnišnico. Zakaj nisem ostal na mestu pod vozom? Sedaj bi že imel zagotovljeno prenočišče in gladu ne bi trpel . . .« Gospodinja se je zamislila. Revež se je vzdignil s kamena, prišel k bajti in vlekel za seboj nogo. e 8 a »Kaj naj umrem?" je zaklical. »Zobe imam vendar zdrave in delam lahko za dva, če bi le imel kaj vgrizniti. Dajte mi baršča*) s kruhom, in ko pojem, nacepim vam, če Bog da, voz drv. Vzemite me en teden na poskušnjo in izorjem vam vse te hribe. Služil vam bom za staro obleko in zakrpane čevlje, da_ se bom le imel pozimi kje pogreti . ." Tu je Ovčar umolknil, začuden, da je toliko govoril, ker je bil od narave redkobeseden. Polževka ga je ogledala od vseh strani, dala mu je jesti in ko je videla, da je pojedel skledo baršča in še eno skledo krompirja, mu je ukazala, naj se v reki umije. Ko se je pa zvečer Polž vrnil domov, mu je predstavila Matijo kot hlapca, ki je že nacepil drva in nakrmil živino. Polž je molče poslušal, kaj se je zgodilo. Ker je bil pa zelo usmiljenega srca je rekel po kratkem premisleku: »Pa ostani pri nas. Če se bo nam dobro godilo, godilo se bo tudi tebi dobro; če se bo pa nam slabo, se bo tudi tebi. Ako nam pa kedaj, česar Bog ne daj, zmanjka kruha v bajti, tedaj boš pa ravno na tem, na čemer bi bil sedaj. Izpočitega pa tudi vsak raje vzame v delo." Na ta način je prišel k hiši nov stanovavec. Tih kakor mravlja, zvest kakor pes, in četudi šepast, delaven za dva konja. ; Od tega časa se. ni, razen žoltega psa Burka, več množilo Polževo gospodarstvo, ne pri otrocih, ne pri poslih, ne pri živini. Življenje v hiši je prišlo do popolnega ravnotežja. Vse delo, nemiri *) Kisla poljska juha iz pese. O iš?i in nadeje, vse človeške misli so se sukale le okoli cilja — ohraniti življenje. Radi tega cilja je nosila dekla drva na ognjišče ali je hitela, pevaje in po- skakovaje, po krompir v klet. Radi tega cilja je gospodinja še pred dnem pogledala k svojima kravama, ali pa se je sukala okrog ognjišča, pristavliaje in odstavljaje velike lonce. Raditega se je, sključen nad plugom, potil Ovčar ali pa vlačil hromo nogo za brano. In končno prav radi tega cilja — je Polž, šepetaje jutranjo molitev, hodil ob svitu na grajski skedenj, ali pa je vozil prodano žito Židom v mesto. Iz istega vzroka so tožili, pozimi počivaje po delu, da leži malo snega na žitu, ali pa so skrbeli, kje se bo vzela klaja za živino. Iz istega vzroka so v maju prosili Boga dežja, koncem junija za dobro letino. Zato so se razgovarjali po žetvi, koliko četrtink da kopa in kakšne bodo cene. Kakor čebele okoli panja so rojile njih misli okoli važne zadeve vsak¬ danjega kruha. Težko jim je bilo kreniti v drugo smer, nemogoče, popolnoma jo zapustiti. Govorili so celo s ponosom, da, kakor je graščak zato, da se zabava in ukazuje, tako je kmet za to, da živi, druge in sebe. II. Bilo je v mesecu maju. Po obedu se je začela Polževa družina razhajati vsak po svojih opravkih. Gospodinja je močneje zavezala rdečo ruto na glavi, zadela perilnik perila in hitela k reki. Za njo je šel Stanko in ogledoval oblake, ki so se mu danes zdeli drugačni kakor včeraj. Dekla Lenka je m 10 © začela pomivati posodo po jedi in pela vedno glasneje: oj! da! da! . . . čimbolj se je gospodinja oddaljevala. Nazadnje je Andrejček sunil Lenko, zgrabil psa za rep in presunljivo tenko žvižgaje stekel z motiko v vrt, kopat grede. Polž je sedel pri ognjišču. Bil je mož srednje rasti, širokih prs in krepkih ram. Imel je ravno¬ dušen obraz, brke kratko pristrižene, na čelu čop las, in zadaj dolge lase, padajoče na vrat. V prteni srajci se je rdečil pod vratom steklen gumb, vdelan v medenino. Komolec leve roke je oprl na desno pest in pušil pipo; ko so se mu pa oči zaklopile in mu je še glava klonila naprej, se je popravil na klopi, oprl komolec desne roke na levo pest in zopet pušil pipo. Izpuščal je siv dim iz pipe ter dremal in pljunil včasih na sredo izbe, ali pa je prekladal roke po ognjišču. Ko mu je pa pipa začela čvrčati kakor mlad vrabec, je potolkel parkrat s pipo ob klop, da je iztresel pepel, pa s prstom povrtal po nji. Končno se je vzdignil in zevaje položil pipo na polico pri ognjišču. Pogledal je izpod oči na Lenko in skomizgal z rameni. Živahnost dekleta, ki poskakuje pri po¬ mivanju posode, je vzbudila v njem pomilovanje. On že ne bi tako poskočil, kajti on ve, kako so težke roke, noge in glava, kadar se človek dobro utrudi pri delu. Obul je nerodne čevlje s podkvami, oblekel suknjo, se prepasal s trdim jermenom, na glavo dal visoko kapo iz ovčevine ter začutil, da so mu roke, noge in ves život še težji. Prišlo mu je na m 11 m misel, da bi bilo po velikanski skledi kaše in skledi sirnatih cmokov boljše, leči na slamo, kakor pa iti na delo. Toda premagal se je in počasi odšel na dvorišče. V rjavi suknji in črni kapi je bil po¬ doben nizkemu smrekovemu štoru, ki je na vrhu okajen. Vrata na skedenj so bila odprta in kakor nalašč je gledalo iz njih par snopov slame, vabečih Polža k počitku. Toda kmet je okrenil glavo in pogledal na enega svojih hribčkov, kjer je bil ravno to jutro vsejal oves. Zdelo se mu je, da vidi na njivah rumena zrna, hudo prestrašena in zaman skušajoča se skriti pod zemljo pred jato vrabcev, ki so zobali oves. i/Vi bi mi vse do zadnjega snedli," je godrnjal Polž. S težkimi koraki se je približal lopi in iz¬ vlekel iz nje dve brani, ki sta bili kakor mreža za okno, nasajeni s hrastovimi klini. Potem je pripeljal iz hleva svoja konja kostanjevca. Eden je zeval, drugi je vihal nozdrvi in gledal na Polža z za- klopljenimi očmi, govoreč v duhu: „Ali ne bi raje sam zadremal in nas ne vlačil po gorah? Kaj se nismo včeraj zadosti nagonih?" Polž je na tak svet pokimal z glavo. Vpregel je kostanjevca v eno^ brano, pripel k njej drugo in - počasi so odšli. Sli so mimo zelenega travnička za hlevom, se pomikali počasi po pepelnatem po¬ bočju^ hriba in nazadnje dosegli vrh. Če si gledal na-nje čez streho hleva, se ti je zdelo, da se čokat kmet in par kostanjevcev s po¬ vešenimi glavami plazi po nebeški gladini, sto ko¬ rakov naprej in Sto korakov nazaj. Kolikorkrat so a 12 a prišli na konec posejanega polja se je jezno raz¬ pršila pred njimi čivkajoča jata vrabcev in letela kakor oblak na nasprotni konec. Včasih je sedela na strani, vedno kričeč in čudeč se, da zasiplje Polž v zemljo toliko lepega zrna. „Neumni kmet! neumni kmet! . . . kako je neumen ta kmet! ..." so kričali vrabci. h Aha!" je godrnjal Polž in vihtel bič. „Ko bi vas poslušal, požrešneži, bi kmalu tudi vi po¬ ginili za plotom. Zdaj bodo pa še noreli tukaj, ti lenuhi! . ..“ Niti veselja ni imel Polž pri svojem delu niti priznanja. Ne samo, da so vrabci z vreščanjem kritizirali njegovo delo, da sta mu konja-kostanjevca zaničljivo mahala z repi pod nosom, še brani nista hoteli iti naprej in sta se mu upirali z vsemi silami in vsak kamenček, vsaka pest zemlje mu je na svoj način delala zapreke. Vsakih par korakov sta obstala konja, vsa zdelana, in kadar je Polž zakričal: tihot, otroka! — sta se konja res premaknila, toda brani sta ju zopet zadrževali in vlekli nazaj. Ko odnehate brani, premagani od napora, tedaj pa nagaja zopet kamenje konjema pod kopiti, ali se zapičijo bra¬ nama zobje, in često se jima tudi kateri od¬ lomi. Tako se mu torej celo zemlja upira, ne- hvaležnica. »Slabši si od svinje!" se je razjezil kmet. »Ko bi svinjo tako česal s ščetjo kakor tebe z brano, se ne bi samo mirneje obnašala; ampak bi še krulila v zahvalo. Ti pa se neprestano upiraš, kakor bi ti delal krivico! ..." a 13 a Za grajano zemljo se je zavzelo solnce in vrglo velikanski snop svetlobe na pepelasto polje, na katerem so se tuintam videle temne ali rumen¬ kaste lise. i/Poglej," je reklo solnce. »Ali vidiš ta črni kos zemlje? Tako črn je bil ves hrib, ko je tvoj oče na njem sejal pšenico. Sedaj pa poglej ta rumeni kos: tu že gleda glina izpod prsti in kmalu ti zavzame celo zemljo." »Kaj sem jaz temu kriv?" je odvrnil Polž. »Ti nisi kriv?" je šepetala zemlja okoli. »Sam ješ trikrat na dan, in mene - kolikokrat me krmiš? . . . Komaj vsakih osem let. Pa koliko mi daješ? Pes bi poginil pri taki hrani. In česa ti je žal za-me siroto? . . . Glej — sram me je povedati — z živinskim gnojem skopariš ..." Kmet je skrušen povesil glavo. »Sam spiš, če te žena ne spodi, tudi dvakrat na dan; koliko pa daš meni počitka? Vsakih deset let, pa še takrat me živina tepta. In jaz naj bom s tvojim vlačenjem zadovoljna? Poskusi enkrat in ne daj sena in ne nastelji kravam v hlevu, počeši jih samo s ščetjo, in videl boš, koliko boš imel mleka! Poginilo ti bo živinče, občina bo poslala živinozdravnika, da ti pobije ostalo živino in niti žid ne bo kupil kož." »Oj, za Boga, za Boga! . . je vzdihoval kmet, spoznavši, da ima zemlja prav. Toda kljub pobitosti se ni nikomur smilil v tem trpljenju. Na¬ sprotno, včasih je potegnil zahodni veter in zapleten med vela rastlinska stebla na meji, mu je šepetal na uho: a 14 s »Ne boj se, jaz ti dam, dam! . . . Napravim ti tak dež, tako ploho, da ti bo še ostalo prst splavila na cesto ali na grajski travnik. Ko bi tudi s svojimi zobmi vlačil, boš vendar imel od leta do leta vedno manj tolažbe. Vse ti naredim nerodovitno." Zaman je veter grozil. Ko je živel še rajni oče, stari Polž, se je pridelalo na tej zemlji po deset korcev pšenice na en oral, in danes pa morajo ljudje že za sedem korcev rži biti hvaležni Bogu; kaj bo pa čez dve, tri leta? .. . »To je usoda kmetova!" je godrnjal Polž. » Delaj, delaj, pa vedno iz ene bede zlezeš v drugo. Drugače bi jaz gospodaril, ko bi le še dobil eno kravico in četudi takle travniček! . . . Pokazal je z bičem na travnik pri Belici. »Neumni kmet. Kako je neumen ta kmet!" so čivkali vrabci. »Glej, kako ti glina izpodriva prst," ga je opominjalo solnce. »Pustiš me stradati, ne daš mi počitka," je stokala zemlja. »Norec, ti norec," sta z gnevom mrmrali zo¬ bati, plazeči se brani. »Hi! hi! . . ." se je smejal veter med velimi stebli. »To je usoda!" je šepetal Polž. »Ko bi me graščak, ko bi me nesrečneža, grajski oskrbnik tako zaničeval, ne bi bil žalosten. Toda niti neme stvari že ne privoščijo človeku dobre besede ..." Zagrebel je prste v lase, da se mu je kapa pomaknila na levo uho, in ostavil je konja, da bi a 15 0 se malo razgledal in bi se mu otožne misli izgubile kje na polju. Med bajto in cesto je Andrejček kopal zemljo z motiko in od časa do časa metal kamenje na ptiče, ali pa pel hripavo: Juh! ... Če jaz zaplešem Krakovjak z nožico, Mora slama s čevljev, S tal vse križem trske. Ali pa je trkal na okno bajte in vreščal, kakor Lenki navkljub: Bog ve, da gotovo, Nisem te poznala, Ker bi jaz ti, Stanko, Okence odprla! Ona mu je pa iz izbe odpela: Sicer jaz uboge Matere sem hčerka, Ne bom pa po kotih Dajala poljubov. Polž se je obrnil na travnik in zagledal svojo ženo, ki je sklonjena pod mostom, v srajci in lahkem krilu, prala cunje na perilniku, da je odmevalo po dolini. Na travniku je bil tudi Stanko, toda že je pustil mater in šel ob reki navzgor, do tolmunov. Včasih je pokleknil na bregu in oprt na roke dolgo časa gledal in gledal v vodo. »Radoveden sem, kaj dečko tam ogleduje?" je rekel smehljaje kmet sam pri sebi. Stanko je bil njegov ljubljenec in pri tem še poseben otrok, ki je dostikrat videl reči, nedostopne navadnemu očesu. Polž je švrknil z bičem in konja sta potegnila. Zopet sta zaškripali brani, vrabci so mu zopet ei 16 a prhnili nad glavo, veter je zopet šepetal med stebli, toda kmetu so se začele že druge misli snovati v duši. »Koliko imam zemlje?'' je premišljeval. »Deset oralov, a med temi ni pedi travnika. Ko bi vsako leto obsejal le šest ali sedem oralov, ostalo pa pustil neobdelano, s čim bi krmil svojo živino? In hlapec - on toliko poje, kolikor jaz in četudi je šepast, vendar dobi petnajst rubljev plače. Lenka poje manj, pa tudi manj naredi. Sreča še, da me vsaj kličejo v graščino, ali da mi kak Žid da kaj zaslužiti z vožnjo, ali da proda žena masla in jajec ali zredi prašiča. In kaj imam od vsega tega? Se Bog, če spraviš v skrinjo za celo leto petdeset rubljev. Pa vendar, ko sva se vzela, mi še za stotak ni bilo dosti . . . Pognoji tu zemljo, ko imaš komaj kruha za svoja usta, seno in oves moraš pa kupovati v graščini. Naj jim pride v graščini na misel, da ti ne prodajo klaje ali da te ne pokličejo k delu, kaj potem ? Pogini od lakote, živino pa seženi na polje . . . »Saj jaz nimam," je mislil Polž, »toliko zemlje kakor Hrib ali Lukovec ali Jelenec. To so gospodje. Eden se vozi s svojo ženo ob nedeljah v cerkev, drugi se. nosi kakor kakšen knez, tretji bi pa rad vsako tretje leto župana odstavil in se sam vsedel na županski stolec. Ti, človek, pa trpi bedo na desetih oralih in se še klanjaj oskrbniku do zemlje, da se spomni na te. »Naj gre, kakor je dosedaj šlo!" je sklenil kmet. »Saj vse vkup nič ne pomaga. Ko bi jaz imel več živine in travnik, ne bi prosil v graščini milosti in bi vsaj deteljo vsejal ..." a 17 m Na cesti za reko se je dvignil oblak prahu. Polž ga je opazil in spoznal, da jezdi nekdo, naj- brže iz graščine, proti mostu. Bila je čudna ježa. Oblak prahu se je pomikal naprej, a včasih se je umaknil tudi v stran, kar za nekaj korakov. Včasih se je tako polegel, da je kmet lahko uzrl konja in jezdeca; včasih se je tako povečal in vrtil na cesti, kakor bi se podil vihar. Polž je ustavil konja, zaslonil oči in ugibal: »Čudno, kako jezdi in kdo je to? Ni graščak, ne voznik, niti katoliški človek, pa tudi ne Žid?.. Zida res ravno tako premetava na kljusetu, kakor onega; toda Žid ne bi zopet tako smelo podil konja. Najbrže ni domačin, ampak kak tujec ..." Medtem se je jezdec za toliko približal mostu, da si ga je mogel Polž natančneje ogledati. Bil je gosposki človek drobne postave, svetlo oblečen in je imel na glavi baržunasto čepico. Na nosu je imel očala, v ustih smodko in pod pazduho šibo. Vajeti je držal v obeh pesteh, ki sta mu neprestano skakali med konjskim vratom in njegovo brado. S skrivljenimi nogami je tako močno objemal sedlo, da so se mu hlače podvihale do kolen in se je videlo nad kamašnami brez golenic belo platno. Tudi človek, ki ni prav nič vešč jahalne umetnosti, bi bil lahko uganil, da jezdec prvič sedi na konju, konj pa prvič nosi takega jezdeca. Včasih sta oba v lepi složnosti dirjala: naenkrat je pa jezdec, poskakujoč na sedlu, izgubil ravnotežje, potegnil vajeti, konj pa, ki je pazil na vsako jezde- čevo kretnjo, se je obrnil v stran, ali se je ustavil na mestu. Takrat je začel jezdec mencati in s koleni 2 a 18 a gnjesti sedlo in ko je videl, da to ne zadostuje, je izkušal izpod pazduhe dobiti šibo. Medtem je konj, domislivši se, za kaj se gre, začel zopet dirjati ter je s tem spravil v nenadno gibanje roke, noge, glavo in celo telo jezdečevo, ki je bil podoben punčiki, sešiti iz več slabo zvezanih kosov. Parkrat je obupani, četudi pohlevni konj začel sko¬ koma dirjati. Tedaj je jezdec kakor čudežno zadobil ravnotežje v sedlu in omamljen od dirjanja začel sanjariti. Mislil je, da je poveljnik konjeništva in da jezdi na čelu švadrona v boj. Toda hipoma so roke, ki še niso bile navajene častniške službe, na¬ redile neko nepotrebno kretnjo in - konj se je na¬ enkrat ustavil in gospodar mu je butnil ob vrat z nosom in smodko. Toda vse to ga ni spravilo iz dobre volje, kajti že od mladih nog je hrepenel po konju, a šele danes je imel priliko, najezditi se ga do sita. Včasih se je konj, če mu je popustil vajeti, obrnil proti vasi, namestu da bi šel naprej. Tedaj je jezdec zagledal množico psov in otrok, ki so se podili za njim z izrazi zadovoljnosti in njegovo demokratično srce je napolnila dobrohotna radost. Kajti razven nagnenja do viteških vaj je strastno ljubil narod, katerega je poznal v isti meri, kakor umetnost, obdržati noge v stremenih. Čez nekaj časa se je pa njegova ljubezen do naroda uma¬ knila, zopet se je vzbudil v njem viteški ponos in po raznovrstnih naporih je obrnil konja ter se vrnil proti mostu. Najbrže je imel namen, prejahati dolino povprek. a 19 a »Ejej! to je pa gotovo svak našega graščaka, tisti, ki je imel priti iz Varšave," je zaklical sam pri sebi Polž ves razveseljen. »Ženico si je izbral naš gospod lepo in je niti ni dolgo iskal; toda da je našel takega svaka je pa moral gotovo dosti sveta obresti ... V naših krajih bi dobil poprej medveda nego človeka, ki sedi tako na konju. Ta človek je bolj zabit kakor pastir, pa naj je tudi graščakov svak... Ampak graščakov svak pa le!..“ Medtem ko je Polž na ta način ocenjeval prijatelja naroda, je jezdec dospel na most. Plo¬ skanje perilnika je zbudilo njegovo pozornost; obrnil je namreč konja proti ograji in z visokega sedla sklonil glavo nad vodo. Tenko telo in dolga streha čepice ga je delala podobnega žerjavu. »Kaj neki hočem tam?" je pomislil kmet. Gospodič je, kakor se je videlo, nekaj vprašal žensko, kajti vzravnala se je in dvignila glavo. »Kaj neki za vraga hoče od moje babe?" se je vpraševal Polž. »Sedi ti na konja kakor trepe¬ tlika in se boji nagovoriti žensko. No, naša mati, bi bila pa tudi lahko, kar je res, malo bolj prijazna. Saj je vendar graščakov svak." Graščakov svak je jahal z mosta, z nemalim trudom spravil konja proti vodi in se ustavil poleg Polževke. Kmet že ni več godrnjal, ampak le vedno bolj napeto pazil. V tem se je zgodilo nekaj čudnega. Gospodič je iztegnil roko, kakor bi hotel moliti, na vrat, Polževke, ta je pa mahnila s perilnikom tako krepko, da je splašeni konj skočil iz vode na cesto, jezdec ga je pa s koleni objel za vrat. 2 ’ El 20 BJ m Kaj pa delaš, Neža!" je vrisnil Polž. »Saj je vendar graščakov svak, ti neumnica ..." Toda njegov krik ni dosegel Neže, gospodič pa nikakor ni bil razžaljen vsled manevra s perilnikom. Poslal je z roko poljubček Polževki in, ko se je popravil v stremenih, je izpodbodel konja. Modra žival je spoznala njegovo namero. Dvignila je glavo in brzo oddirjala proti Polževi bajti. Toda zopet gospodič ni imel sreče: noga mu je ušla iz stremena, z obema rokama je zgrabil dirkavca za grivo in začel kričati na vse grlo: „Hu! . . . stoj, vrag! . . Andrejček je slišal krik in skočil k vratom; uzrši pa čudno oblečenega gospodiča se je glasno zakrohotal. Tu je konj skočil na levo in tako za¬ vihtel jezdeca, da mu je odletela baržunasta čepica. »Poberi čepico, dečko!..." je zaklical gospodič Andrejčku in jahal dalje. »Sami jo poberite, če ste jo izgubili ... Ha! ha!" se je smejal Andrejček in zaploskal, da bi bolj splašil bežečega konja. Vse to je videl in slišal njegov oče. V prvem trenutku je kar ostrmel ob fantovi predrznosti, toda kmalu sg je zavedel ter srdito zakričal: »Ti peklenski Andrejec!.. . - Hitro poberi čepico gospodu, če ti ukaže!" Andrejček je prijel z dvema prstoma čepico in držeč jo daleč od sebe, jo je podal jezdecu, ki je bil že ustavil konja. „ Hvala, lepa hvala . .." je rekel gospodič, ves v smehu kakor Andrejček. »Andrejček! vražji fant, zakaj pa se ne od¬ kriješ pred gospodom?..." je kričal od zgoraj Polž. »Takoj se odkrij!" @i 21 a »Kaj se bom vsakemu odkrival?" je odvrnil predrzni fant. »Dobro! . . . zelo dobro! . .se je zadovoljno smejal gospodič. »Čakaj, zato ti dam goldinar. Svobodni državljan se ni dolžan nikomur pokoriti." Polž pa ni bil tako demokratičnih nazorov kakor gospodič. Vrgel je vajete na konja - kostanjevca in s kapo v eni, z bičem v drugi roki, tekel proti Andrejčku. »Državljan!" je klical gospodič Polžu. »Držav¬ ljan, prosim te, ne delaj mu krivice ... Ne zatiraj neupogljivega duha ... Ne . . .“ Hotel je še govoriti, toda utrujeni konj ga je odnesel proti mostu. Na poti je srečal jezdec Pol- ževko, ki se je vračala domov, in snevši zaprašeno čepico, začel mahati z njo in vpiti: »Gospa, ne pustite fanta tepsti! ..." Andrejček je že izginil med bajtami. Gospodič je jahal nazaj čez most, toda Polž je še stal na mestu z bičem v eni in čepico v drugi roki, za¬ čuden nad tem, kar se je zgodilo. Čuden človek! Hotel je uščipniti njegovo ženo in hvalil predrznost Andrejčkovo; njega pa, poštenega kmeta, je zmerjal z »državljanom", in ženo z »gospo" . . . »Farmazon!" je zagodrnjal, se pokril in se jezen vrnil h konjema. »Tihot, otroka! . . . Kakšen postaja svet! Kme- tiški sin se noče klanjati gospodu in gospod ga zato še pohvali. Fant in gospod sta torej enaka. Res, da je graščakov svak, toda nekaj ni prav v njegovi glavi, gotovo ne! Tihot, otroka! Kmalu ne bo več gospode, in ti, kmet, prava reč, če tudi ti a 22 e pogineš. Ha, morda si bo pa Andrejček, ko od¬ raste, drugače pomagal, kajti on ne bo kmet, kar je res, je pa res. Tihot, otroka! . . Zdelo se mu je, da vidi Andrejčka v čevljih brez golenic in v baržunasti čepici. »Fuji" je pljunil. „Dokler jaz ne zatisnem oči, se že ne boš oblačil tako. Tihot, otroka! Vendar ga bo treba danes enkrat za vselej dobro premlatiti, kajti drugače se bo tako razvadil, da se še celo graščaku ne bo odkril, jaz pa izgubim zaslužek. Potem bi pa imel! Pa vsega je baba kriva, ki vedno daje potuho fantu. Nič ne pomaga, treba mu je prešteti kosti! ..." Sedaj je Polž zopet zapazil prah na cesti, toda od ravnine sem, in ugledal kakor dve senci: eno visoko in drugo podolgasto. Podolgasta je šla za visoko in kimala z glavo. »Nekdo pelje kravo," je pomislil kmet, »pa vendar ne na trg? . . . Treba je pretepsti fanta, ne pomaga nobena reč . . . Kakšna krava je to? . . . Tihot, otroka! Oj, ko bi jaz imel še eno tako-le kravico in vsaj tak-le kos travnika! ..." Sel je z vrha hriba in začel z branami vlačiti po pobočju, obrnjenem proti Belici. Nad reko je ugledal Stanka, toda zato je izgubil izpred oči svoj vrt in skrivnostnega kmeta s kravo. Roke so mu omahovale, noge je komaj vlekel za seboj od zmu- čenosti, toda najbolj ga je mučila negotovost, ki jo je imel v duši, da se nikdar dobro ne odpočije. ■ Konča svoje delo, pa mora iti v mestece, kajti s čim bi drugače živel? b 23 a »Ko bi se človek mogel vsaj kdaj dobro na- ležati!" je mislil sam pri sebi. »Ba! ko bi imel več zemlje, ali vsaj še eno kravico in ta travnik, pa bi ležal ..." Že je kake pol ure hodil za branama, godrnjajoč na konja, ali sanjajoč, kako bi se naležal, ko za¬ sliši naenkrat: »Jože! Jože! ..." Na hribu je zagledal svojo ženo. »No, kaj pa je?" je vprašal kmet. »Ali veš, kaj se je zgodilo? . . . .“ je dejala brez sape gospodinja. »Kako naj vem?" je odvrnil kmet, nekoliko vznemirjen. »Morda novi davki?" mu je šinilo v glavo. »Prišel je k nam Lenkin stric, veš Grahovčev, Vojteh ..." »Morda hoče vzeti dekleta seboj? pa naj jo vzame." »Kaj je njemu za dekleta! Prišel je s kravo in jo hoče prodati Hribu za petintrideset rubljev v bankovcih in srebrn rubelj za vrv. Prekrasna krava, povem ti." »Naj jo proda, kaj je meni mar?" »Toliko ti je mar, da jo mi kupimo," je rekla Polževka z odločnim glasom. Kmet je spustil bič na tla in, klonivši z glavo, pogledal na ženo. Čeravno je že izdavna zdihoval po tretji kravi, vendar se mu je zdel izdatek toliko rubljev in tako nagla izprememba v gospodarstvu, malo pre¬ huda reč. m 24 o r;Ka| te je vrag obsedel, ali kaj? . . . .« je vprašal Žena se je uprla z rokami ob boke. »Čemu naj bi me bil vrag obsedel?" je go¬ vorila s povzdignjenim glasom. »Kaj, jaz ne bom prišla do krave? Hrib je kupil svoji ženi kočijo, tebi se pa zame zdi škoda živinčeta ? . . . Saj sta vendar dve kravi v hlevu, pa te morda boli radi njih glava ? . . . Pa bi morda imel celo srajco, ko ne bi bilo teh živali?" »O za Boga!" je zastokal kmet, ki so se mu od hitre govorice ženine začele mešati misli. »S čim jo boš pa nakrmila? V graščini mi ne pro¬ dajo več klaje. No, s čim? ..." je vprašal. »Vzemi v najem od graščaka onile travnik, pa boš imel klaje," je odgovorila in pokazala na kos travnika med Polževim posestvom in Belico. Najsmelejše sanje so bile blizu vresničenja; to je osupnilo kmeta. »Boj se Boga, Neža* kaj govoriš? Kako naj vzamem v najem travnik?" je vprašal. »Pojdi v graščino, prosi gospoda, plačaj na- jemščino za eno leto, pa je mir besedi." »Znorela je baba, kakor gotovo je Bog v nebesih! Saj se že danes naša živina pase na tem travniku zastonj; če pa plačam najemščino, kaj pa potem? . . . Potem ne bo več zastonj." »Ko plačaš najemščino, boš imel tretjo kravo." »Vražje malo mi je zanjo, ker moram zanjo in za travnik plačati. Ne grem k graščaku . . ." Žena je stopila bližje in mu pogledala v oči. »Ne greš?" je vprašala. »Ne grem." m 25 0 „No, če je pa tako, bom pa jaz pospravila vso klajo, kar jo je doma, in ko ti bo zmanjkalo za konja, pojdeš k samemu vragu, ne samo k graščaku. Te krave pa ne pustim iz bajte, ampak jo bom kupila . . „Pa jo kupi." „Saj jo bom, ampak ti zglihaj, ker jaz nimam časa prigovarjati Grahovcu in ne bom z njim pila vodke." „Pij! prigovarjaj! ko se ti je zahotelo krave!" je vpil Polž. Jezična žena je iztegnila roko in grozeč z njo govorila: „Jože, nikar se mi ne upiraj, ko se še sam nisi dobro premislil. Poslušaj me. Vsak dan se jeziš, da nimaš zadosti gnoja. Klepečeš, da ti je treba živinčeta, ko pa pride čas, ga pa nočeš kupiti. Saj te kravi, ki jih že imamo, nič ne staneta in še dobimo denarja za mleko; tudi ta ti bo prinašala denar, samo poslušaj me. Rečem ti, poslušaj me!. . Pusti delo, pridi v izbo in zglihaj za. kravo, kajti drugače te ne pogledam več . . .“ Ko je to izrekla, je odšla, kmet se je pa prijel za glavo. „Hudo je s to babo," je tožil. „I 33 @ prijazno sprejmi; morda mu usmiljeni Jezus da pamet. Samo nikar se ne razgovarjaj pa name večkrat poglej, pa boš videl, da bo dobro." Medtem je prišepal hlapec in začel odvezovati kravo od plota. „Kaj, Matija," je rekla gospodinja, „ali ni res lepa žival?" „Oho! ho! . . .“ je odvrnil šepec in mahal z roko. „Draga pa je, kaj?" je vprašal gospodar. »Vsako uro je toliko vredna, ni res Matija?" se je hitro vtaknila vmes Polževka. „Oho! ho! . . Ko je toliko povedal, je Polž peljal v hlev kravo, ki se je ogledovala in tako prisrčno na obe strani mahala z repom, da Polž ni mogel zakriti ganjenja. „Božja volja," je šepetal. „Poskusim jo kupiti.." In šel je proti vratom bajte. „Jože,“ ga je zadržala žena, „samo nikar se ne razgovarjaj in ne povprašuj po novicah. Misli na to, da kar največ utrgaš, če se ti pa jezik pri tem ne razveže, pa kar name poglej. Kajti to je trd kmet, sam ne boš pri njem nič opravil." Polž je na pragu snel kapo, se prekrižal in stopil v vežo. Toda srce mu je utripalo od žalosti za denarjem in od negotovosti, če bo zglihal vsaj za en rubelj. Gost je sedel pri svetlobi ognja na ognjišču v prvi izbi na klopi in z očetovskimi besedami opominjal Lenko, naj bo poštena, delavna in naj posluša svoje gospodarje. 3 a 34 a „Če ti ukažejo iti po vodo," je govoril, „pojdi po vodo; če ti ukažejo skočiti v ogenj, skoči v ogenj. Ce te pa gospodinja udari ali celo dobro natepe, potem ji še poljubi roko in se ji zahvali, kajti povem ti: sveta je roka, ki tepe . . Ko je Grahovec tako govoril, pri rdečem blesku ognja, z vzdignjeno roko in s svečanim obrazom, je bil podoben propovedniku v cerkvi! Lenki se je zdelo, da njegovim besedam pritrjujejo celo sence, migljajoče po stenah in da večerni mrak, ki gleda skozi okna v izbo, ponavlja za stricem: „Sveta je roka, ki tepe . . Plakala je glasno. Zdelo se ji je, da posluša najlepšo pridigo, potem zopet, da se ji delajo po vsaki besedi njenega varuha sinje proge na plečih. Kljub temu ni čutila ne strahu, ne žalosti; čutila je veliko bolj hvaležnost, pomešano s spomini ne¬ davnih, pa vendar oddaljenih otročjih let. Vrata izbe so zaškripala in v celi njihovi ši- rokosti se je pokazal Polž. „Hvaljen bodi . . .“ je pozdravil gosta. „Na večne čase" je odvrnil Grahovec. In vzdignil se je s klopi kakor je bil visok, skoro se je dotikal z glavo stropa. „Bog vam povrni stric,, da ste nas obiskali," je rekel Polž in mu podal roko. „Bog vam povrni, da ste me tako prijazno sprejeli," je odvrnil Grahovec. „Ce bi kaj radi, kar povejte." „Ejej! doma se mi tako ne godi in ne samo meni, ampak celo kravi, ki jo je takoj vaša žena vzela v varstvo." a 35 i „Hvala Bogu, da ste zadovoljni." „Dvakrat sem zadovoljen, ker vidim, da se tudi Lenki tu pri nas bolje godi kakor nevem kje na celem svetu?" „Lenka!" se je obrnil Grahovec k dekletu, „pa se vrzi k nogam gospodarja, kajti rodni oče ti ne bi bil boljši od njega. In vi, boter, ne šte- dite jermena, prosim vas." „Ne bo slabo dekle," je odvrnil Polž. Dekle se je, še vedno jokaje, vrgla najprej stricu k nogam, potem gospodarju in - stekla v vežo, tam jo je jok še enkrat stisnil za prsi, toda oči so se ji že posušile. Polagoma se je umirila in, da opraviči svoj beg iz izbe, se je začela po¬ govarjati s svinjami z zateglim in žalostnim glasom: „Mal . . . mal . . . mulu! mulu! ... malčki! ..“ Toua svinje so že spale. Namestil njih se je javil iz mraka pes Burek, in pozneje pa Andrejček in Stanko. Andrejček je hotel dekleta prevrniti, toda ko jo je dobil s pestjo na oko, jo je zgrabil za roko, Stanko za drugo in leteli so vsi štirji na cesto. Bili so tako zapleteni med seboj, da bi v temi nihče ne razločil, kdo od njih je pes, in kdo otrok; tem bolj, ko so vsi začeli rjoveti in lajati z Burkom za stavo. Končno so izginili v megli, vi¬ seči nad travniki. V izbi sta sedla gospodarja nasproti ognjišču in se razgovarjala. „Kaj vas je prijelo," je vprašal Polž gosta, „da prodajate kravo?" „Vidite, to je tako," je odvrnil Grahovec, po- loživši roke na kolena. „Ta krava ni moja, ampak 3 * a 36 a Lenkina, in žena mi je že davno dajala, da ne mara imeti tuje krave, ker je še za domače v hlevu pretesno. - Jaz se nisem zmenil za babje govor¬ jenje, toda sedaj se je tako namerilo, da proda¬ jajo zemljo po Komarju, ko se je izpil in umrl. Komarjev svet se drži Lenkinega, torej mislim jaz: treba je prodati kravo in z izkupičkom kupiti dekletu oral zemlje. Zemlja je le zemlja.' 1 »Oj, res je," je vzdihnil Polž. »Tako je. Ko bode pa gosposka spet delila zemljo med nas, bo dobilo tudi dekle več, kakor bi sedaj dobila." »Kako to?" je vprašal radovedno Polž. »Vsak bo dobil toliko, kolikor že ima. Jaz n. pr. imam petindvajset oralov, torej jih dobim pet¬ indvajset. Koliko imate vi?« »Deset." »Torej jih dobite deset. Lenka pa bo imela sedaj dva orala in pol, torej zopet dobi dva in pol." „Pa je gotovo, da bodo delili?" „Kdo pa ve," je odvrnil Grahovec. Eni govore, da je gotovo, drugi se pa smejejo. Toda jaz pa mislim sam pri sebi: naj dele, ali ne dele, gotovo je boljše dokupiti dekletu oral zemlje, ko se nudi prilika. Tem bolj, ker moja baba noče tega." »Toda če bodo zemljo zastonj dajali, je pa škoda denarja, da bi kupoval," je opomnil Polž. »Kar je res, je res, denar ni moj, torej me roka ne srbi radi njega. Končno pa, saj ne kupujem od graščine, ampak od kmeta. Ko bi kupoval od graščine, ne bi hitel s kupčijo, kajti pri takih rečeh je dobro čakati." a 37 i a »Treba je premisliti," je odvrnil Polž. »Ne¬ umni hiti, modri čaka." »In vse dela s premislekom." »In dela s premislekom," je pritrdil Polž. V tem hipu se je pokazala gospodinja s še- pastim Matijo. Oba sta odšla v kamrico in postavila na sredo nje mizo, pobarvano češnjevo-rdeče. K mizi je Matija postavil dva lesena stola; gospodinja je pa prižgala petrolejevo svetilko brez cilindra ter pokrila mizo s prtom. »Pojdite sem, stric," se je oglasila gospodinja. »Jože, pelji jih sem. Tu bosta lažje večerjala." Smehljajoči se Matija se je nerodno umaknil za ognjišče, in oba gospodarja sta šla v kamrico. »Lepa izba," je rekel Grahovec, oziraje se po čumnati. »Svetnikov vidim dosti na stenah; bar¬ vana postelj, tla z deskami krita in cvetice na oknu. Gotovo je to vaše delo, botra?" »Cegavo naj pa bo?" je odvrnila žena za¬ dovoljno. »On se vedno suče okoli graščine ali je v mestu, za dom se pa ne zmeni. Komaj sem ga nagnala, da je vsaj v kamrici položil deske po tleh. Sedite, boter, tu bližje peči, bodite tako dobri. Takoj prinesem večerjo." Obrnila se je k ognjišču in nalila dve skledi prosene kaše z ocvirki. Manjšo je podala hlapcu, večjo je postavila na pogrnjeno mizo pred gosta. »Jejte v božjem imenu," je rekla Grahovcu, »če bi pa še kaj radi, pa kar povejte." »Kaj vi ne boste jedli?" je vprašal sedli gost. »Jaz jem nazadnje, z otroci. Matija," se je obr¬ nila proti hlapcu, „vzemi no skledo." b 38 a Smehljaje se je Matija vzel svoj del in se vsedel na klop nasproti čumnati, da bi videl strica in poslušal človeško govorico, po kateri je tako hrepenel. Postavil je skledo na kolena in skozi oblake pare gledal zadovoljno na črešnjevo-rdečo mizo, pri kateri sta sedela gospodarja, na beli prt in plehnate žlice, s katerimi sta jedla. Kadeča se svetilka se mu je zdela ena najlepših vrst razsvetljave in stoli z naslonjali najpripravnejše pohištvo. Pogled na strica je napolnil srce Matijevo s spoštovanjem in po¬ nosom. Saj ga je vozil Grahovec nekdaj k naboru in stal pri vratih v pisarni sami, medtem ko so novinci stali na dežju pod oknom. Saj ga je isti stric ukazal odpeljati v bolnico in ga zagotovil, da bo zdrav, ko bo ostavil bolnico. Pa kdo pobira davke, kdo nosi pri procesiji največjo zastavo, kdo poje pri večernicah: „Začnite, ustne naše slaviti Mater božjo!" Zopet isti Grahovec, pod¬ župan v svoji vasi, s katerim sedi sedaj on, navaden človek, Matija Ovčar, pod eno streho. In kako mogočno postavo ima, kako se raz¬ teguje na stolu! Iztegnil je noge, levo roko uprl v bok, desno na mizo in glavo nagnil nazaj. Kako mu mora biti dobro na takem stolu z naslanjalom! Tudi Matija se je hotel iztegniti, toda odpe- hnila ga je vznevoljena stena, opominjajoč ga, da on ni župan, ampak samo reven hlapec. Tako se je kljub temu, da ga je hrbet bolel od dela, sključil še pokorneje in osramočen skril pod klop 'svoje noge, od katerih je bila ena hroma, a obe v strganih čevljih. Končno kako bi smel iztegniti noge, če jih par korakov od njega izteguje podžupan in go- m 39 b spodar? Njih zadovoljnost je zadoščala Matiji; zato je začel z napol .odprtimi usti jesti kašo, razgovor pa posjušal z obema ušesoma. „Če po pravici govorim," je rekla gospodinja, „čemu vam je treba, podžupan, vlačiti kravo tja v vas k Hribu?" „Ker bi jo Hrib rad kupil," je odvrnil Gra¬ hovec. „Morda bi jo tudi mi kupili." „To bi bilo ravno prav," se je vtaknil Polž vmes. „Pri nas je dekle, naj bi bila torej še njena krava." „Ni res, Matija, da bi bilo to ravno prav?" je ponovila za možem gospodinja, obrnivši se proti hlapcu. „Oho! ho! . . ." se je zasmejal Matija, da mu je vroča kaša ušla iz žlice po bradi. „Kar je prav, je prav," je vzdihnil Grahovec. „Celd Hribu samemu bi utegnilo iti v glavo, da mora krava pred vsem iti tja, kjer je dekle." „Torej jo nam prodajte," ga je prijel Polž. Grahovec je položil žlico na mizo in sklonil glavo na prsi. Nekoliko je pomislil, nazadnje je rekel ves pobit: „Ha težko je! Če ne odjenjate, jo vam moram prodati, nič ne pomaga. Pri komer je dekle, pri tem mora biti tudi krava, je vse zastonj." „Toda malo odnehajte," je hitro dodala go¬ spodinja, prilizovaje se Grahovcu. Stric se je zopet zamislil. „Vidite, tako je," je rekel. „Ko bi bilo moje živinče, bi vam popustil. Toda ker je last uboge m 40 a sirote, ki sta ji oče in mati umrla, pa ne gre. Kako bi jo mogel jaz oškodovati? . . . Potem dajte petintrideset rubljev v bankovcih in srebrn rubelj za vrv, pa — naj ostane krava pri vas!" „Draga je," je vzdihnil Polž. „Toda lepa krava," je odvrnil Grahovec. „Denar leži v skrinji in ga ni treba krmiti." „Toda ne daje mleka." „Radi te krave bi moral od graščine vzeti travnik v najem." „Pa se vam gotovo bolje izplača, kakor če bi kupovali klajo." Nastal je daljši molk, po katerem se je hi¬ poma oglasil Polž. »No, boter, - povejte zadnjo ceno .. »Rečem vam: dajte petintrideset rubljev v ban¬ kovcih in srebrn rubelj za vrv, pa vam pustim kravo. Hrib bo hud name, jaz vem; toda za vas moram to storiti. Imate dekleta, imejte še kravo." Gospodinja je vzela skledo z mize in nato odšla iz čumnate. Po kratkem času se je vrnila in prinesla steklenico vodke in dva kozarca, a na krožniku suho klobaso in vilice z zlomljenim zobom. »Na vaše zdravje, boter," je rekel Polž, nali¬ vaj e vodko. »Na zdravje". Izpila sta in molče začela grizti suho klobaso, položivši vilice na' krožnik. Ko je Matija zagledal vodko, mu je postalo tako prijetno, da je potiho vzdihnil. Nato je vtaknil obe roki pod pazduho in nekoliko iztegnil noge izpod klopi. Potem mu je prišlo na misel, da morata župan in gospodar biti m 41 IS) v tem hipu zelo srečna, torej - se je tudi on čutil srečnega. »Pa res ne vem, kaj bi storil," je rekel Polž, »ali bi vzel kravo ali ne? Toliko zahtevate, stric, da nimam kar nič veselja." Grahovec se je nemirno premaknil na stolu. »Boter moj," je dejal, »moj dragi, kaj naj počnem, ko se gre za sirotino last? Jaz moram Lenki kupiti zemlje, četudi raditega, ker to ni všeč moji babi." »Za oral ne boste dali petintrideset rubljev, • sedaj je zemlja ceneja." »Pa se podraži, ker bodo menda skozi našo občino delali novo cesto in Nemci pokupujejo svet." »Nemci?" je ponovil Polž. »Saj so že kupili Vol j ko." »Pa jo bodo prodali zopet drugim Nemcem, sami pa se bodo približali k nam." »Danes sta bila pri meni na polju dva Nemca in dolgo izpraševala, toda nisem razumel, .kaj ho¬ četa," je rekel Polž. »No, vidite. Hočejo se tukaj vtihotapiti. Kakor hitro se naseli eden, takoj pritegnejo za njint drugi, kakor mravlje za medom in zemlja se podraži." »Kaj Nemci znajo obdelovati zemljo?" »Pa še kako! Celo več pridelajo nego kmet, ki se je tu rodil," je odvrnil Grahovec. »Čudno! ..." »Ho, ho! Nemci so modri. Imajo dosti živine, sejejo deteljo, pozimi pa se pečajo z rokodelstvom. Kmet se z njimi ne more kosati." m 42 m „ Radoveden sem, kakšne vere so, ker govore med seboj nemški, kakor Židje." »Njih vera je boljši od židovske," je odvrnil župan po prevdarku, »toda če ni katoliška, pa ni. Vem, da imajo cerkev kakor mi, s klopmi in z orgijami. Toda duhoven je pri njih oženjen in hodi v površniku, a v velikem oltarju, kjer mora biti Bog Oče, stoji pri njih samo križani Jezus, kakor pri nas v lopi." »Torej je njih vera slabši od naše." % »Slabši," je potrdil Grahovec, »ker ne molijo niti k Materi božji." »Ah, Mati božja," je zašepetala gospodinja. Polž in Grahovec sta pobožno vzdihnila, Ma¬ tija se je pa prekrižal. »Pa da tudi takim da Bog svoj blagoslov," je opomnil Polž. »Pijte, boter." „Na vaše zdravje. Čemu naj jim ne bi dal svojega blagoslova, ko imajo dosti živine? To je podlaga!" Polž se je zamislil in hipoma udaril z roko ob mizo. „Boter, podžupan!" je zaklical s povzdignjenim glasom, „prodajte mi kravo." „Prodam jo!" je odvrnil Grahovec in tudi udaril z roko ob mizo. „Dam vam . . . enointrideset rubljev . . . ker vas imam rad." Grahovec ga je objel. „Dajte, bratec, trideset . . . trideset — no — štiriintrideset rubljev v bankovcih in srebrn rubelj za vrv." a 43 a V izbo so previdno vstopili otroci. Gospodinja jim je nalila kaše in jih peljala v najoddaljenejši kot, zabičujoč jim mir. Res je bilo cel čas še dosti mirno, izvzemši takrat, ko je padel Stanko s klopi in ko je Andrejček dobil od matere klofuto. Zato se je pa Lenka obnašala kakor putka, Matija je pa dremal in sanjal, da sedi v čumnati na stolu z naslonjalom in pije‘vodko. Čutil je, da mu pijača vedno bolj stopa v glavo, da se pod njenim vpli¬ vom on, Matija, nič manj ne razteguje kakor Polž in da hoče po sili poljubiti strica! ... Tu se je stresel in se osramočen vzbudil. Iz kamrice se je v izbo zlival vonj vodke in smrad dogorevajoče svetilke. Polž in Grahovec sta sedela še drug poleg drugega. „Boter . . . stric . . ." je govoril Polž in tolkel s pestjo. „Dam ti, kolikor hočeš, torej .... reci zadnjo besedo. Tvoja beseda je pri meni več vredna nego denar, ker si moder ... Ti si najmodrejši v celi občini. Pri meni ti več veljaš nego komisar sam, ker si moder . . . Najmodrejši v celi občini, pa naj se pri tej priči v zemljo vderem!" Objela sta se in Grahovec je zajokal. „Jože! . . . bratec! . . .“ je govoril, „ne imenuj me podžupana, ampak brata, kajti jaz sem tvoj brat, in ti si moj brat. . „Vojteh . . . podžupan . . . Reci, koliko hočeš za kravo? .... Dam ti, ko bi si moral iz prsi iztrgati." „Petintrideset rubljev v bankovcih in srebrn rubelj za vrv." m 44 mi „ 0 , za Boga!" se je oglasila gospodinja. „Saj ste ravnokar dajali kravo za triintrideset rubljev." Grahovec je pogledal z očmi, zalitimi s sol¬ zami, najprej njo, potem Polža. „Res?" je vprašal. „Jože, bratec ... ali sem ti res dajal kravo za triintrideset rubljev? . . . . Dobro! . . . dam jo . . . vzemite . . . Naj sirota pogine, samo da imaš ti, moj ‘bratec, čisto pošteno kravo." Polž je še močneje udaril s pestjo ob mizo. „Jaz naj zaslužim pri siroti? . . . Nočem! . . . Dam petintrideset rubljev v bankovcih in srebrn rubelj za vrv." „Kaj pa govoriš, tepec? . . . ." ga je zadrže¬ vala žena. »Ne bodi neumen! ..." jo je podpiral Gra¬ hovec. »Tako si me pogostil, tako si me sprejel, da ti dam kravo za triintrideset rubljev. Amen, to je moja beseda." »Nočem! ..." je vreščal Polž. »Jaz nisem Žid, da bi jemal za gostoljubnost..." »Jože! . . .« je rekla žena. »Boš šla, baba!" je zakričal in se s težavo vzdignil s stola. »Jaz ti pokažem, kaj se mešaš v moje zadeve ..." Nakrat je padel v objem plakajočemu Grahovcu. »Petintrideset rubljev v bankovcih in srebrn rubelj za vrv ..." je zaklical. »Če se v tla vderern, nočem.. Triintrideset.." je plakaje dejal Grahovec. »Jože," se je zopet oglasila žena. »Spoštuj vendar gosta ... Saj je vendar on starši od tebe, m 45 O on je podžupan, njegova volja mora tu veljati, ne tvoja . . . Matija," obrnila se je k hlapcu, „pomagaj mi no, spraviti ju na skedenj." »Sam grem . . je zakričal Polž. »Triintrideset rubljev! ..." je stokal Grahovec. „Ubij me . . . sesekaj me na drobne koščke, toda jaz ne vzamem groša več ... Jaz pes, jaz Judež, jaz sem te hotel ociganiti in sem zato rekel, da peljem kravo k Hribu . . . Toda jaz sem jo pripeljal k tebi, ker si ti moj brat. . ." Prijela sta se oba za roke in odšla iz kamrice; namerila sta takoj k oknu. Ko jima je pa Matija odprl vrata v vežo, sta po nekaterih manj srečnih poskusih prišla na dvorišče. Gospodinja je prižgala laterno, vzela iz spal¬ nice rjuho in blazino, da bi postlala Grahovcu v skednju. Ko je šla preko dvorišča, je zagledala čuden prizor. Polž je ležal na kupu gnoja in po¬ zival Grahovca k spanju, ta je pa klečal pri njem in otiraje si solze z rokavom molil očenaš. Nad obema je pa stal hlapec, ves v zadregi. „Gotovo ste jima dali kaj močnega, 1 ' je rekel gospodinji. „Izpila sta steklenico žganja." „Oho! - ho! . . .“ „Vstani! ti pijanec," je zaklicala žena nad možem. „Ne bom vstal," je odvrni^ razjarjen, „a ti, baba, beži, dokler si še cela. Že se je končala babja vlada . . . Kupil sem kravo in vzamem od milostnega gospoda travnik v najem . . . Sedaj se začne moja vlada ..." a 46 a „Jože, vzdigni se," je rekla gospodinja, „ker ti drugače vode vlijem na glavo." „Jaz ti jo bom vlil, ko bom vzel v roko bič . . je odvrnil Polž. Grahovec se mu je vrgel na prsi in ga začel poljubljati. „Vstani, bratec," ga je prosil, „ne delaj pekla doma, da naju ne udari božje." Hlapec se ni mogel načuditi, ko je videl, kako. vodka izpremeni ljudi. Podžupan, v celi občini znan po svojem trdem značaju, je plakal kakor otrok, Polž se pa zopet ni hotel vzdigniti z gnoja, kričal je kakor oskrbnik in še grozil ženi, da se je sedaj začela njegova vlada .. . „Pojdite, podžupan, na skedenj," je rekla Pol- ževka in prijela Grahovca za roko. Velikan se je vzdignil, krotak kakor ovca. Za eno ramo ga je peljal Matija, za drugo Polževka, in šel je, kamor mu je bilo ukazano. Gospodinja mu je na največjem kupu sena pripravila lepo ležišče; toda med tem je zdelani stric padel na gumno in ostal tam, odkoder ga ni bilo na noben način mogoče vzdigniti. „Ti, Matija, pojdi na svoje ležišče," je dejala hlapcu Polževka, „ta pijanec," je dodala, pokazavši na moža, „naj le spi na gnoju, ko se je tako raz¬ koračil zoper mene." Poslušni hlapec je takoj izginil v notranjosti hleva. Ko je pa na dvorišču vse utihnilo, si je začel za kratek čas domišljevati, da je on sam pijan. a 47 0 „Tu bom spal!" je mrmral posnemaje Polža. „Sedaj nastopi moja vlada . . Potem si je domišljal, da je podžupan; pokleknil je pri svoji borni postelji in je začel govoriti z ganljivim glasom, čisto tako, kakor stric k Polžu. „Vstani, bratec, ne delaj pekla doma, kajti oba naju prizadene božje . . .“ Da bi še bolje posnemal Grahovca, je poskusil plakati. Izpočetka mu ni šlo; ko se je pa spomnil na hromo nogo — in to, da je najbednejši stvar na svetu — in to, da mu gospodinja niti kozarca vodke ni dala, so mu prišle res solze v oči. In tako je zaspal v brlogu razjokan, kakor otrok na kolenih matere. Okoli polnoči se je Polž zavedel. Čutil je, da mu je glava težka in da je mokro. Odprl je oči — tema; poslušal je, iztegnil roko in spoznal, da gre dež; poskusil je sesti in se prepričal, da ima noge višje nego glavo. Polagoma se mu je začela vračati pamet. Spomnilse je podžupana, krave s črnimi lisami, pro¬ sene kaše in velike steklenice vodke. Kaj se je zgodilo z vodko? — tega se ni mogel spomniti, toda čutil je, da mu je nekam slabo in da mu je brez dvoma škodila kaša, ki je bila zelo vroča. „Pa vedno pravim, da bi zvečer ne kuhala kaše, ker najdalje ohrani v sebi vročino," je godrnjal in se s trudom vzdignil. Sedaj že ni več dvomil, da se nahaja na dvo¬ rišču, pri kupu gnoja. „To me je vrglo! . . ." je zastokal. „In ni čudno. Najslabši reč na svetu je, če se vodka po¬ meša s čim vročim. In kaša, to je čisti ogenj .. .“ m 48 m Noč je bila tako temna, da je komaj uzrl stene svoje bajte. Približa se k nji zelo počasi, kakor bi se obotavljal in šele čez nekaj časa se je vsedel na prag, opiraje na dlan težko glavo. Toda dež je postajal vedno neznosnejši, zato se je od¬ ločil Polž iti noter. Obstal je v veži in začul smrčanje Lenkino. Potem je previdno odprl vrata v izbo, ki niso samo zaškripala, ampak so se zadrla kakor krava. Istočasno ga je obdal tak zaduh in vročina, da je postal še bolj zaspan in, naj bo kar hoče, zahre¬ penel priti do postelje. V prvi izbi, na klopi pod oknom, je smrčal Stanko, toda v kamrici je bilo tiho. Polž je spo- nal, da žena ne spi in z rokami tipaje je prišel do postelje. „Umakni se, Neža/' je rekel, skušaje surovo govoriti, četudi se ga je polotil strah. Molčanje. ^ „No -- umakni se malo . . „Pojdeš, ti pijanec, dokler sem dobra . . „Kam naj grem?" „Pojdi na gnoj ali v hlev, kajti tam je tvoje mesto," je odvrnila razjarjena žena. „Zahotelo se ti je vlade, pa vladaj, toda od mene proč, ti pi¬ janec . .. Grozil si mi z bičem, čakaj, ne odpustim ti tega ..." „0! čemu dolgo govoriti, ko se ti ni nič zgodilo," jo je prekinil kmet. „Nič se mi ni zgodilo? . . Kdo je hotel na vsak način plačati za kravo petintrideset rubljev in še rubelj za vrv, ko bi jo bil sam Grahovec dal a 49 a za trideset? . . . Komaj sem od njega izprosila, da vzame samo triintrideset . . . Torej pri tebi trije rublji nič ne pomenijo? v . . Polž že ni več poslušal. Četudi je bilo temno, se je zgrabil za glavo ves pobit in se umaknil v izbo, kjer je spal Stanko. Tam je padel na klop, fantu na noge. »Ali ste vi, ata?" je vprašal fant, ki se je zbudil . . . »Jaz." »Kaj pa delate?" „Vsedel sem se, ker me nekaj ščiplje po trebuhu." Fant je vstal in ga objel z rokami za vrat. »Dobro, da ste se vsedli," je rekel, »ker vedno hodita pome ona Nemca." »Katera ? « »No ona dva, ki sta bila pri nas na polju — stari in oni z brado. Nič mi ne rečeta, kaj hočeta, samo brcata me." »Spi, otrok, tu ni nikakih Nemcev!" Stanko se je še bolj privil k očetu, pa ker je tudi očeta spanec premagal, sta oba padla na klop in fant je zopet začel brbljati. »Ali je res, ata," je vprašal očeta poluglasno, da voda vidi?" »Kaj vidi?" „Vse, vse . . . Nebo, naše gore in tudi vas je videla, ko ste hodili za branami . . „Spi, otrok, ne govori o tem," ga je pomir¬ jeval Polž. „Vidi, vidi, ata, saj sem sam gledal," je za¬ šepetal in zaspal. 4 m 50 h > Polžu je bilo v izbi prevroče. Omamljen se je vlekel iz bajte in kakor ne bi bil na svojih nogah, se je zavalil v skedenj. Tu se je zadel ob Grahovca in po nekaterih po¬ skusih je našel kup slame, kjer se je pogreznil tako globoko, da se niso videli vun niti čevlji. „Ampak če sem kravo kupil, sem jo kupil," je zamrmral sebi za lahkonoč. IV. Drugi dan je zbudilo Polža na skednju kli¬ canje žene: „Ali boš še kaj dolgo ležal?" „Kaj pa je?" je vprašal izpod slame. „Cas je, da greš v graščino." „So me mar klicali?" „Kaj te bodo klicali! Saj moraš sam iti zaradi onega travnika." Kmet je zastokal, toda vzdignil se je in stopil na gumno. Obraz je imel zabuhel, gledal je osra¬ močeno in v laseh je bilo polno slame. „0! glejte ga, kakšen je!" je dejala zbadljivo žena. „Suknjo ima povaljano in premočeno, čevljev celo noč ni sezul in gleda človeka kakor kak raz¬ bojnik. V konopljo pojdi stat, pa ne k graščaku. Ogrni se vsaj, predno greš." Po teh besedah se je obrnila proti hlevu, Polžu se je pa odvalil kamen od srca, da se je tako končalo. Mislil je, da ga bo dajala do poldneva. Pogledal je na dvorišče. Solnce je stalo že visoko in zemlja se je po nočnem dežju že po- B 51 0 sušila. Od jarkov je potegnil veter, nesoč s seboj petje ptičev in nekak svež in vesel zrak. V tej noči so polja gosteje zazelenela, z dreves so po¬ skakovali listi, nebo je bilo osveženo in kmetu se je zdelo, da so celo stene njegove bajte belejše. „Prekrasen dan," je zamrmral, čuteč v sebi nekak pogum in odšel v izbo napravit se. Pobral je slamo iz las, oblekel svežo srajco in nove čevlje. Ker se mu pa niso zdeli dosti črni, je vzel na prst kos masti in namazal ž njo najprej lase, potem pa čevlje, od golenic do pete. Nazadnje je stopil k ogledalu in pogledal po vrsti sedaj na noge, sedaj na svojo podobo v zrcalu se nasmehnil, zadovoljen, da se mu tako sveti glava in čevlji. Pri tem mu je pa nekaj šepetalo, da se tako namazanemu kmetu graščak sploh ne bo ustavljal in — mu bo prepu¬ stil travnik v najem. V tem hipu je vstopila žena, ga grdo pogle¬ dala in rekla: „Čemu si se pa napacal, da smrdi od tebe mast kakor kuga. Kaj se ne bi morda raje umil in počesal?" Spoznavši opravičenost te opombe je vzel Polž izza ogledala gost glavnik in počesal z njim lase, da se niso nič manj svetili kakor najjasnejše steklo. Potem se je skrbno umil z milom, da so mu od mastnih prstov ostale temne proge na vratu. „Kje je pa Grahovec?" je vprašal veseleje ženo, kajti mrzla voda ga je spravila v dobro voljo. „Odšel je." „Pa kako je z denarjem?" „Plačala sem mu. Toda ni hotel vzeti triintri¬ deset rubljev, temuč samo dvaintrideset: kajti rekel 4 * 0 52 m> je, da ker je Kristus triintrideset let živel na svetu, se ne spodobi za kravo toliko vzeti." „Je že res," je pritrdil Polž, ki je hotel z bo- goslovsko učenostjo imponirati ženi. - Toda ona se je obrnila k ognjišču, vzela od tam lonček ječ¬ menove kaše z mlekom in ga malomarno podala možu, rekoč: „No, no ... ne govori, le najej se in pojdi v graščino. Pa kupuj tako, kakor včeraj od pod¬ župana, tedaj ti nekaj povem!.. ." je dodala ironično. Ponižni mož je začel jesti, medtem je pa žena vzela iz skrinje denar. „Na, deset rubljev," je rekla. „To daj gospodu na roko, ostalo mu pa prineseš jutri. Pa pazi, ko¬ liko ti reče za travnik in poljubi mu takoj roko, objemi mu noge in ga prosi, da naj ti vsaj tri rublje popusti. Če ti ne popusti treh rubljev, tedaj odtrgaj vsaj rubelj; tako dolgo prosi njega in mi¬ lostno gospo, da ti kaj popustita. Ali si boš zapomnil ?“ „Kaj si ne bi zapomnil?" je odvrnil. — In očividno je ponavljal v mislih navodila svoje žene, kajti hipoma je nehal jesti in začel nalahno tolči takt z žlico. „Ne premišljuj, ampak obleci suknjo," se je zopet oglasila žena. „Pa oba fanta vzemi s seboj." „Čemu bosta pa tam?" „Zato, da bosta s teboj vred prosila in zato, da mi Andrejček pove, kako si kupoval. Sedaj veš, čemu?" „Nadloga je s temi babami," je mrmral Polž, videč, da je žena vse naprej uredila. V duhu je pa dodal: m 53 m „Pasja kost, kakšen razum ima in ukazovanje! Takoj se pozna, da je bil oče podžupan." Z nemalim trudom je oblekel novo suknjo, pri ovratniku in žepih obšito z barvanimi trakovi in se opasel z lepim usnjatim pasom, širokim skoro dve dlani. Potem je zavezal deset rubljev v robec in ga vtaknil pod pazduho; ker sta bila fanta že davno pripravljena, so torej vsi trije zapustili dom in šli po cesti v graščino. V trenutku po njihovem odhodu se je Pol- ževki storilo inako; skočila je torej pred vrata, da bi še malo pogledala za svojimi ljudmi. In videla je, kako se po sredi ceste, z rokami v žepu, z glavo nagnjeno naprej, pomika mož, za njim na levi strani Stanko, na desni pa Andrejček. Potem se ji je zdelo, da je Andrejček udaril Stanka po glavi, tako da je prišel na levo stran očetu, Stanko pa na desno. Pozneje se je nekaj tako zmedlo, kakor bi Polž udaril po glavi Andrejčka, nato je Stanko zopet šel ob levi strani očetovi, Andrejček pa tudi na levi, toda že po jarku, od koder je s pestjo grozil malemu bratu. „Vidiš ju, kakšno zabavo sta si našla," je še¬ petala, smehljaje se žena in se vrnila v izbo, pri¬ pravljat obed. Pomirivši s pestjo nesporazumljenje med si¬ novoma je začel Polž sam pri sebi žvižgati, celo zapel je polglasno: Nimaš, prav nič nimaš, Kar imajo grajski: Vsede se na konja, Pa k graščini jaha. a 54 e Nekoliko je pomislil in zopet zapel, toda bolj zateglo: Oj dejdidi, dejdidi! Moj delež mi je beda, Oh, beda, pa še kakšna! Tu je prenehal in vzdihnil čuteč, da sploh ni pesmice, ki bi prekričala njegov nemir: kaj bo s travnikom? Ali mu ga graščak da ali ne da v najem? Ravno sedaj so šli mimo njega. Polž je pogledal nanj, pa se takoj prestrašil, tako se mu je danes zdel lep in nedostopen. Prišle so mu v spomin vse kazni, ki jih je plačal za svojo živino, ki so mu jo grajski hlapci odpeljali s tega travnika, vsa sva¬ rila in grožnje graščakove. Skrivnosten glas v njem ali za njim mu je šepetal, da, ko bi ta kos zemlje ležal bolj daleč in namestu sena rodil pesek ali kolmež, tedaj bi ga morda lažje dobil v najem. Toda travnik je imel preveč ugodnosti, da ne bi vzbujal v njem pesimističnih šumenj in dvomov. »Iii . . . kaj tam!" je zamrmral in pljuval z veliko domišljijo, „saj so mi enkrat sami prigovar¬ jali, naj ga vzamem. Rekli so celo, da bo zame kakor tudi zanje boljše." Tako je, toda kedaj je bilo to, ko so mu pri¬ govarjali, naj ga vzame v najem? - takrat, ko ni prosil za to. Danes, ko mu je travnik potreben, lahko veliko zanj zahtevajo, ali mu ga pa sploh ne dajo. Zakaj? . . . Kdo jih pozna? Zato, ker mora kmet gospodu, gospod pa kmetu vedno nasproto¬ vati. Svet je že tako urejen. m 55 b Prišlo mu je na misel, kolikrat je tudi on po¬ dražil svoje delo, ali se skupno z drugimi gospo¬ darji ni hotel pogoditi z graščino radi odprave gozdnih služnosti - in je čutil kesanje. Moj Bog, kako lepo jim je prigovarjal graščak: »Živimo sedaj mirno kakor sosedje, bodimo eden drugemu uslužni ..." Tedaj so oni odgovorili: »Kakšni sosedje pa smo. Milostni gospod je gospod, kmetje pa kmetje. Milostnega gospoda smatra drug šlahčič, nas pa drug kmet za soseda ..." Na to graščak: »pomnite, kmetje, da še pride koza do voza ..." Na to mu je Hrib v imenu vseh odvrnil: »Pa je že prišla koza, milostni gospod, ko ste hoteli svoj gozd oprostiti od kmetskega nad¬ zorstva 1" Šlahčič je molčal, toda brke so se mu strašno gibale, gotovo te besede ne pozabi. »Vedno sem govoril Hribu." ; e v?d ; hpi' Pol? »da ne bi tako gobezdal. Sedaj pa gotovo ja^ plačam njegovo nesramnost." V tem hipu je Andrejček zalučil kamen na nekega ptiča. Polž se je ozrl in otožne misli so naglo izpremenile svojo smer. »Čemu naj bi travnika ne prepustil v najem?" je mislil. »Saj vendar ve, da se mu vedno škoda dela in da je ne zabrani, če bi imel tudi dvakrat toliko hlapcev. On je čisto moder šlahčič, oho! še kako . . . Celo dober gospod je: raje sam iz¬ gubi, nego bi imel koga oškodovati ... Še dosti dober gospod! ..." m 56 0 Kmalu mu je pa zopet nov val dvomov zalil dušo. „Pa vendar," je mislil, „on razume, da mi bo bolje s travnikom, nego brez travnika. Nobenemu gospodu pa ni všeč, če se godi kmetu bolje, kajti na ta način, zmanjkuje graščini delavcev." Nova izprememba v premišljevanju, kajti sedaj se je Polž spomnil, da za najemščino lakho plača ne v gotovini, ampak z delom. - »Da, tako je!" je zamrmral razveseljen. »Saj mu lahko rečem: mar kedaj pri vas ne delam, ali kedaj neham delati? . . . Drugi gospodarji ne ho¬ dijo v graščino, samo jaz, torej čemu naj bi se mu škoda zdelo travnika? Končno ali ima on malo travnikov, kakor tudi drugega sveta? . . Jaz bom vedno kmet in najemnik, on pa gospod, če bi mi tudi daroval ta dva orala, ne samo dal v najem." In zopet je zapel: Kukale so kukavice V hruški, gori v hruški, Pravile sosedi vse, Da sem glupec velik. Zadnji stih je pomrmral čisto nerazločno, da ne bi oslabil lastne veljave pri otrocih. Hipoma se je obrnil k Stanku z vprašanjem: „Kaj se pa ti tako vlečeš, kakor bi se učil hoditi, in nič ne govoriš?" „Jaz?" se je zdrznil Stanko. ,Jaz premišljujem pri sebi, čemu gremo v graščino? . . „Ali mar ne bi hotel iti tja?" „Ne, kajti strah me je nečesa . . .“ „Cesa naj te bo strah? Saj je v graščini lepo!" ga je bodril Polž, toda tudi sam se je stresel, kakor bi ga mrazilo. a 57 a Vendar je obvladal nemir in začel sinu razkladati. „Vidiš otrok, to je tako. Včeraj smo kupili od podžupana kravo za dvaintrideset rubljev. (Hotel je tiček petintrideset in srebrn rubljev za vrv! — ko sem mu prigovarjal, je pa popustil.) Torej vidiš, sinko, za novo kravo je treba sena in iz tega vzroka moramo prositi graščaka, da bi nam pustil travnik v najem. Sedaj vse razumeš?" Stanko je pokimal z glavo. „To razumem," je odvrnil, „samo tega še ne vem: kaj si misli trava, ko jo živina muli z je¬ zikom in grize? . . ." „Kaj naj misli, nič ne misli." »Toda! . . ." je dejal dalje Stanko, »tako ne more biti, da bi trava nič ne mislila. Ko ljudje v vseh svetih stoje na pokopališču, in če se nanje oddaleč pogleda, se vidi, da izgle*dajo kakor trava ali grmovje: kajti med njimi so zeleni, rdeči, ru¬ meni in drugačni, kakor med zelišči na polju. Ko bi torej kaka strašna žival z jezikom šla po poko¬ pališču, tedaj bi morda nič ne mislili?..." »Ljudje bi kričali, trava pa vendar nič ne govori, če jo odgrizne živina," Je odvrnil Polž. »Kako to, da ne govori? Še če zlomim suho palico, poka — če pa krivim svežo vejo, stoka in se ne da — če pa pulim travo, piska in se z no¬ gami drži zemlje ...» »O, vedno ti te čudne reči hodijo po glavi!" ga je prekinil Polž. »Ko bi tako človek z vsako rečjo govoril: če hoče ali noče iti pod koso? tedaj se ne bi sam najedel in živine ne bi nakrmil in vse bi poginilo." m 58 m »Pa ti, Andrejček, morda ne greš rad v gra¬ ščino?" je vprašal drugega fanta. »Grem mar jaz? Vi greste," je odvrnil Andrej¬ ček in skomizgal z rameni. »Jaz ne bi hodil.“ „Kaj bi pa ti storil? Pisma vendar ne bi pisal, ker nisi gospodu enak in ne znaš pisati." „Pokosil bi trave in jo zvozil na dvorišče. Naj bi on prišel k meni, ne jaz k njemu." „Pa kako bi smel kositi grajsko travo?" »Kaj je grajska? Ali jo je graščak vsejal in ali je morda pri njegovi hiši? . . ." „Vidiš, da si neumen, kajti travnik je grajski, kakor tudi vsa polja." Pokazal je z roko po obzorju. „Da, njegovo je vse," je odvrnil Andrejček, „dokler mu kdo vsega ne vzame. Saj vem, da je bil tudi vaš sedanji svet grajski in bajta, danes je pa vaše. Ravno tako je s travnikom. Kaj je on kaj boljši, če ima sveta za sto kmetov, čeravno nič ne dela?" „Ima, ker ima." „Zakaj pa vi nimate toliko, ali Hrib, ali drugi?" „Ker je on gospod." „Dosti tega! Ko bi se vi, ata, napravili v po¬ vršnik in nogavice potegnili na čevlje, tedaj bi bili tudi vi gospod. Toda sveta pa le nimate toliko, kakor on." „Saj ti povem, da si neumen!" se je razvnel Polž. „Da, neumen sem še, ker se še nisem nič učil. Toda Hribov Janko je pa vendar moder, saj je pisal celo v kancliji. Pa kaj on pravi? Pravi, da m 59 @j mora biti enakost, to pa takrat, ko vzamejo kmetje gospodom zemljo in bo vsak imel svoje." „Tudi Janko je neumen, kajti ko bi vsi imeli svoje, tedaj ne bi nihče hotel pri drugem delati. Janko ne popravi sveta. Naj raje gleda, da ne bo očetu kradel denarja iz skrinje in po mestu letal od krčme do krčme. Kako je moder, da razpolaga s tujim. Moje bi oddal Ovčarju, grajsko bi vzel sam, svojega pa ne bi izpustil iz pesti. Naj le bo, kakor je usmiljeni Bog naredil in nas sv. cerkev uči, pa ne kakor hoče Hrib, stari ali mladi!" „Ali je graščaku Bog dal zemljo?" se je oglasil Andrejček. „Bog je svet tako uredil, da ne bi bilo ena¬ kosti. Raditega je nebo višje, zemlja nižje - smreka velika, leska pa manjši, trava pa še manjši. Radi¬ tega je tudi med ljudmi eden star, drugi mlad — eden oče, drugi sin - eden gospodar, drugi hlapec - eden gospod, drugi kmet." Izmučen se je oddahnil in nadaljeval. „Le poglej, kako je celo med modrimi psi, če jih veliko hodi po dvorišču. Prineso iz kuhinje čeber pomij in takoj pride k njim eden najprvi, ki je najmočnejši in najhujši in ta žre, drugi pa čakajo in se oblizujejo, četudi vidijo, da poje on najboljši del. Šele ko se je ta najedel, da se je kar napihnil, pridejo drugi. Vsak vtakne glavo od svoje strani in žre, kolikor njemu pripade in se ne vjeda. Če so pa neumni, tedaj pa takoj vsi lete k čebru, se koljejo med seboj in imajo več krvavih gobcev, kakor jedi. Kajti ali prevrnejo čeber, ali se pa dobi nazadnje eden najmočnejši, ki jih od- m 60 m podi. On sam pri takem gospodarstvu nima veliko, drugi pa sploh nič. Tako bi se godilo tudi ljudem, ko bi vsak gledal le drugemu na usta in vpil; daj sem, ker si pojedel več! . . . Najmočnejši bi odgnal druge, slabši bi pa umrli od gladu. Raditega je božja naredba, da naj vsak skrbi za svojo zemljo, druge naj pa ne jemlje." „Pa so vendar že enkrat kmetom razdeljevali zemljo." „Razdeljevali je niso enkrat, ampak dvakrat in jo morda še razdele, toda pomalem in s preudar¬ kom, da vsak dobi to, kar mu gre, ne da bi ka? vsak vzel, kar mu je všeč. Tako je uredil usmiljeni Bog, da mora biti na svetu vrsta in red." „Kakšen red je pa to, da je Hrib dobil takoj trideset oralov, vi pa komaj deset," je rekel An- drejček. Polž je obstal na poti, ker se je hotel malo odpočiti. Popravil je kapo, z levo roko se je prijel za bok, z desno je pokazal na hribe in rekel: ,,Ali vidiš one gore, tam nad graščino? Z njih se vendar vedno vali zemlja v dolino. Morda ni res?" „Seveda je res." „Res. In ta zemlja, ki se vali, na čegav svet pade najprej, he! . . ." „Seveda na grajski." „Na grajski. Pa ta zemlja, ki se vali z grajskega polja, na čegav svet pade najprej; na moj, ali na Hribov?" m 61 m »Seveda na Hribov, kajti Hrib sedi na pobočju pod graščino, vi pa na drugi strani doline." „Torej vidiš," je nadaljeval Polž. „Ko bi jaz sedel tam, kjer je Hrib, bi imel več koristi z graj¬ skega sveta; ker mi je pa usojeno sedeti za vodo, imam pa manj koristi." „Pa še z vaših hribov pada zemlja na grajske travnike," je odgovoril Andrejček. „Volja božja!" je rekel kmet in privzdignil ,kapo. „V tem sem jaz na najslabšem med našimi kmeti, da nimam veliko sveta; v tem sem pa na boljšem nego sam graščak, da leti z moje be¬ račije zemlja na njegove travnike in mu množi imetje." Fant, ki je slišal tako sklepanje, je zmajal z glavo. „Kaj maješ z glavo?" ga je vprašal oče. „Ker mi ni vse všeč, kar govorite." „Zato ti ni všeč, ker si mlajši od mene in neumnejši." „Tedaj ste pa tudi vi, ata, neumnejši od Hriba, ker ste mlajši, on pa vendar govori čisto drugače." Kmeta je kar zbodlo v srce. Jaz ti dam po ustih," je zakričal, „boš pa takoj vedel, ti potepuh, kdo je modrejši! . .." Po takem krepkem dokazovanju je Andrejček obmolknil in odslej so šli molče naprej. Stanko je sanjal neznano o čem, Polž je pa sedaj ugibal: ali mu puste travnik? ali se je pa čudil, da njegov starši sin razglaša tako prevratne teorije. „Ha!" je zamrmral, »fantalin gleda na druge. - Trdovraten je, nikomur ne odjenja in hvala m 62 m Bogu, da vsaj še ne krade. Ho! ho . . . on že ne bo kmet." Na tem mestu se odcepi od ceste grajska pot, ki se polagoma vzdiguje pod goro. Polž je šel vedno bolj počasi, Stanko je gledal predse vedno bolj boječe, samo Andrejček se je delal smelejšega. Polagoma so se jim izza hriba pojavljale črne veje lip, ki so stale ob poti, posute s popki, grajski dimniki in strehe poslopij. Nakrat sta zadonela dva strela. „Streljajo!“ je kriknil Andrejček in stekel na¬ prej, medtem ko se je prijel Stanko očeta za rokav suknje. „I se kriče grizle. Samo ljudje so bili zadovoljni, se smejali, kričali z voza na voz in z rokami ali biči. kazali v dolino. Končno so se pripeljali v dolino,, šli čez most in krenili na levo, na odprto polje. V malem presledku, za dva ah tri očenaše za: njimi, se je pokazal voziček, ki sta ga vlekla pes in ženska, in se ustavil pred vrati Polževega gospo¬ darstva. Tu je veliki pes padel na zemljo, težko a 152 © dihaje se je mož s trudom dvignil na vozu in se vsedel, ženska je pa vzela zanjko z vratu in otiraje potno čelo, gledala na Polževo bajto. Kmeta se je polotilo sočutje. Šel je s hriba in se približal potnikom. »Odkod ste, ljudje, in kdo ste?" je vprašal. »Mi smo naselniki, tam izza Visle," je od¬ govorila ženska. »Naši so kupili tu zemljo, torej gremo za njimi." »Vi pa niste kupili zemlje?" Ženka je skomizgala z rameni. »Ali je pri vas tako navada, da ženske vozijo može?" je vprašal dalje Polž. »Kaj naj storimo, ko nimamo konja, sam pa oče ne bi mogel iti." »To je vaš oče?" Potnica je prikimala z glavo. »In tako bolan?" »Da!" Kmet se je zamislil. »Torej gre oče kot prosjak za njimi?" je vprašal zopet. »O ne! . . ." je odvrnila odločno. »Oče uči otroke, jaz pa, če imam čas, šivam, če pa nimam kaj šivati, grem pa na polje delat." Polž jo je začuden gledal, končno je rekel: »Vi gotovo niste Nemci, ko tako gladko po naše govorite?" »Mi smo z Nemškega," je odvrnila ženska. „Mi smo Nenici,"se je oglasil prvič mož na vozičku. Med razgovorom je prišla iz bajte in se pri¬ bližala k vratom Polževka z Andrejčkom. a 153 m »Močen pes!" je zaklical Andrejček. »Le poglej," mu je rekel Polž, »kako ta go¬ spodična celo pot vleče bolnega očeta na vozičku. Ali bi ti, lump, kaj takega storil?" »Čemu pa? Saj ima ata konja! . . ." je od¬ vrnil fant. »Tudi mi smo imeli konja, toda sedaj ga ni¬ mamo," je zagodrnjal potnik na vozičku. Bil je suh, bled človek, z rdečimi lasmi in prav tako brado. »Gotovo bi si radi odpočili in kaj jedli po taki poti?" se je obrnil Polž k potnici. »Jaz ne maram jesti," je odvrnila ženska, »toda oče bi morda pil kaj mleka." »Teci, Andrejček, po mleka," je dejal Polž. »Ne zamerite," se je oglasila Polževka, »vi Nemci, gotovo nimate nič svoje zemlje, ker pri¬ hajate sem k nam?" »Tu je naš svet," je odvrnila potnica, »kajti jaz sem rojena tu za Vislo." Mož, sedeč na vozičku, je nevoljno mahnil z roko in začel govoriti s pretrganim glasom: »Mi, Nemci, imamo svoj svet, celo večji od vašega, toda tam je slabo. Ljudi je veliko, zemlje malo, zasluži se težko kaj. Potem moram pa še plačevati velike davke, potem je še težka služba pri vojakih, potem pa še z različnimi kaznimi ob¬ kladajo človeka ..." Odkašljal se je, malo odpočil in govoril dalje: »Vsak hoče, da bi mu bilo dobro na svetu in hoče tako živeti, kakor je njemu všeč in ne tako, a 154 O kakor drugi ukazujejo ... V našem kraju je slabo, tako torej prihajamo sem ..." Andrejček je prinesel mleka in ga dal potnici, ki je dala piti očetu. »Bog vam plačaj!" je vzdihnil bolnik. »Tu so dobri ljudje . . „Da bi le vi nam ne delali hudega," se je polglasno odzvala Polževka. »Kaj vam pa moremo storiti?" je vprašal bolnik. »Ali vam zemljo vzamemo? ali bomo gonili živino v škodo? Ali bomo kradli ali razbijali? . . . Naši ljudje so mirni, nikomur ne hodijo na pot, če le njim nihče ne hodi . . ." »Saj ste kupili našo vas," je opomnil Polž. »Zakaj jo je pa vaš gospod prodal?" je dejal bolnik. »Ko bi bilo na tem posestvu namestu enega gospoda, ki ni nič delal, ampak samo denar izdajal, trideset kmetov, naši ne bi bili sem prišli. Ali - zakaj pa vi sami niste kupili vasi skupno? Vaš denar je tak kakor naš, vaše pravice so take kakor naše. Toda, četudi ste že oddavna na tem mestu, vendar se niste brigali, da bi kupili to po¬ sestvo, ampak je bilo treba pripeljali celo izza Visle naselnike. In šele; ko so naši kupili to zemljo, vas začenja bosti v oči. Graščak vas ni bodel." Zasopljen je spusti] glavo na prsi in ogledoval svoje shujšane roke. Čez trenutek je zopet začel: »Končno, komu pa prodajajo naselniki svojo zemljo? Kmetom. Za Vislo so vse za nami kupili kmetje in povsod kupujejo samo kmetje ..." »Že dolgo si prizadeva eden vaših, da bi dobil moje posestvo z zvijačo od mene," se je oglasil Polž. m> 155 @ j,Toda ... ne bo nič! ..." se je vtaknila vmes Polževka. »Kdo neki?" je vprašal bolnik. ,,Kaj vem, kdo je?" je odvrnil Polž. „Bila sta pri meni že dvakrat, neki starec in neki bradač, lakomnita se pa na onile hrib. Pravita, da postavita nanj mlin na sapo." „To je Hamer," je polglasno omenila potnica, ozrši se na očeta." „A, Hamer," je ponovil bolnik. „On je tudi nam napravil sitnosti," je dodal glasno. „Naši so hoteli iti za Bug, kjer se dobi zemlja po trideset rubljev oral, on jih je pa vlekel semkaj, raditega, ker pri vas delajo železnico. No in kupili so naši tukaj zemljo po sedemdeset rubljev oral, no in so zlezli v dolgove pri Židu in ne vemo, kaj še pride." Medtem je potnica jedla kruh iz debelo mlete moke in krmila z njim psa, oziraje se na drugo stran travnika, kjer so se bili sredi hriba ušotorili naselniki. „Pojdimo, oče," je rekla. „Pojdimo," je ponovil bolnik. „Koliko smo vam pa dolžni za mleko?" je vprašal Polža. Kmet je skomizgnil z rameni. „Ko bi hoteli," je odvrnil, Jemati za tako stvar denar, vas ne bi bili povabili." „Ha, Bog vam povrni, ker ste tako dobri," je dejal bolnik. „Srečno pot!" sta odgovorila oba Polževa. Bolnik je zopet legel na vozičku, stokaje, pot¬ nica si je dela zanjko na pravo ramo, čez prsi in m 156 o pod levo roko, veliki pes je vstal s tal in se otresel, v znamenje, da je pripravljen iti dalje. „Bog povrni! ostanite zdravi! . . .“ je rekel bolnik. „Bog vas spremi!" Voziček se je počasi pomaknil proti šotorišču. „Čuden narod so Nemci," je rekel Polž proti ženi. „Mož je tako moder, pa se vozi na vozičku." „Pa tudi ona," je odvrnila Polževka. ,,Ali je že kdo slišal, da bi kdo vozil starega moža tako dolgo pot kakor konj? . . .“ „Niso slabi ljudje." „Gotovo niso najslabši in tudi neumni niso." Po tem pogovoru sta se soproga vrnila v bajto. Razgovor z bolnikom ju je pomiril. Nemci se jima niso zdeli tako strašni kakor poprej. Po zajtrku je šel Ovčar v hrib orat zemljo za krompir, Polž se je pa ukradel za njim. „Saj moraš vendar plot postaviti!" je klicala za možem gospodinja. „Saj ne uteče!" je odvrnil kmet in hitro duri za seboj zaloputnil, ker se je bal, da ga ne bi obrnila žena. Čez dvorišče je hitel sključen, ker je hotel v očeh žene biti kar najmanjši, in sklonjen je lezel v hrib, kjer se je ravno potil nad plugom šepasti Matija. „Kaj pa Nemci?" je vprašal hlapca. Polž se je vsedel na pobočje hriba, tako, da ga od bajte ne bi bilo mogoče videti, in pazno prižgal pipo. a 157 bi „Vsedli bi se seru/ 1 je pokazal Matija z bičem na vzvišen prostor, „tedaj bi tudi name prišlo malo dima." „Kaj ti je toliko za dim," je odvrnil gospodar, izpljunivši. „Ko končam, dam ti pipo in se je do sitega nakadiš, pa vsaj babe oči ne bodo bolele, da me vidi." Matija je šel po njivi, priganjaje kljuseti, Polž je pa sedel na pobočju in gledal. Sedel je, oprl komolce na kolena, glavo pa na roke, da se mu je na vrat pomaknil klobuk, kadil počasi pipo . . . vlekel in kar naprej gledal. Par sto korakov od njega za reko, na hribu so Nemci postavljali šotorišče. Polž je kar naprej kadil pipo, pa gledal in si vsako kretnjo te trume razlagal v svoji glavi. Že so Nemci vozove, pokrite s platnom, uvrstili v kvadrat, naredivši iz njih nekako ograjo, med katero se je nahajala živina in konji, zunaj pa ljudje. Ta je izvlekel prenosne jasli na štirih nogah in jih postavil pred krave, drugi vsipal krmo v jasli, tretji je hitel z vedrom po vodo k reki. Ženske spravljajo izpod rjuh železne kotličke in vrečice sočivja, kopa otrok pa teče k jarkom po drva. „Kaj je te druhali!" se je oglasil Polž. „lz cele vasi ne bi spravil toliko otrok skupaj." „Kakor uši," je odvrnil Matija. Kmet kar naprej kadi pipo in se čudi. Ali je začarano, ka-li? . . . Včeraj je bilo to polje še pusto in tiho, danes pa - cel semenj. Ljudje nad vodo, ljudje v jarkih, ljudje po .poljih. Sekajo grmovje, znašajo butare dračja, palijo ogenj, krmijo in na- 0 158 b lajajo živino. Že je en Nemec odprl trgovino na vozu in gotovo prodaja, kajti okoli njega se gnete kopa žensk in izteguje roke: ta^ po soli, ona tam po jesihu, druga po sladkorju. Že je nekaj mladih Nemk naredilo zibelke iz rjuh na rogovilah, in zdaj z eno roko posnemajo juho v kotlih, z drugo pa zibljejo rjuhe. Že se je našel tudi živinozdravnik, ki ogleduje noge podkovanih kljuset, tudi brivec, ki brije na stopnici voza starega Nemca. Na polju kriče, tekajo semintja, delajo, na nebu se pa solnce dviga vedno višje. Polž se je okrenil k Ovčarju. ,,Ali si opazil, Matija, kako hitro delajo? Od nas, iz bajte, je vendar bližje do jarkov nego od tamle, pa od nas hodijo po dračje po pol dne. Ti-le pa se obračajo, kakor bi trenil . . ." „Oho~ho! . . je odvrnil Matija, spoznavši, da to meri na njegovo počasnost. „Ali pa poglej," je dejal Polž, „kako ti ljudje vsi skupaj delajo. Saj tudi naši ljudje včasih skupaj gredo delat; toda vsak se obrača sam zase in po¬ gosto počiva, ali pa še druge ovira. Ti vražji ljudje se pa tako zvijajo, kakor bi eden drugega priganjal. Ne boš počival, četudi ne moreš več stati, kajti eden ti da v roko delo, drugi pa že čaka in te priganja, da končaš. Le poglej jih in sam povej." Ugašajočo pipo je dal Ovčarju in se zamišljen obrnil proti bajti. „Urni ljudje so Nemci," je mrmral, „in modri..." Njegove sokolje oči so v pol ure odkrile dvoje tajnosti novodobnega dela: urnost in orga¬ nizacijo. ms 159 b Okoli poldneva sta prišla k Polževim dva na- selnika iz taborišča in prosila, da bi jim prodali masla, krompirja in sena. Masla in krompirja sta dobila brez težave, seno jima je pa Polž odrekel. „Dajte vsaj voz slame/' je prosil eden z zelo tujim naglasom. „Ne, niti slame ne dam, ker je nimam/' je odvrnil Polž. Naseinik je od jeze vrgel kapo ob tla. „Ta vražji Hamer," je klical, „kaj nam na¬ pravlja sitnosti! . . . Vrag je govoril, da najdemo tu graščinska poslopja in klaje in vse, v resnici pa nismo našli ničesar ... V graščini ni klaje, v po¬ slopjih pa stanujejo Židje, ki izsekavajo gozde in pravijo: ne premaknemo se odtod! . ..“ Ravno ko sta naselnika z vrečami krompirja na plečih zapuščala gospodarstvo, spremljana od vse kmetove rodbine, se je prikazala na cesti ko¬ čija, v njej pa Polžu že davno znana Nemca: starec in bradač. Bila sta oba Hamerja, oče in sin. Naselnika sta vrgla vreče na tla in z velikim kri¬ kom ustavila kočijo. O čem so se razgovarjali, kmet ni razumel. Videl je samo, da sta naselnika huda, da kažeta z rokami sedaj na Polževo bajto, sedaj na graščinska poslopja. Enkrat sta se celo obrnila k njemu in rekla po poljsko: „Celo norec ve, kako se človek naspi takole, toda živina si ne odpočije na polju v mrzli noči!.. Na ta način ne bo minilo leto in vse bo vzel vrag . . ." m 160 a Potem sta zopet kričala po nemški, sedaj eden sedaj drugi, kakor bi celo v izbruhih jeze hotela ohraniti vrsto in red. Zato sta bila pa oba Hamerja čisto mirna. Potrpežljivo in pazno sta poslušala pritožbe na- selnikov, le včasih sta kaj rekla vmes. Ko sta se pa naselnika utrudila od krika, je povzdignil glas mlajši Hamer. Njegov kratki govor je vidno po¬ miril razsrjena moža, kajti podavši roko očetu in sinu, sta zadela na pleča krompir in s pomirjenimi obrazi odšla proti taborišču. „Kako se imate gospodar!" je zaklical iz ko¬ čije starejši Hamer Polžu. „Kaj, ali bo kaj kupčije z zemljo?" „Ne." „Cemu ga nagovarjate," je segel nestrpno mlajši očetu v besedo. „Saj pride sam k nam." „Ne," je odvrnil Polž in dodal polglasno: „Kako sta se me hudirja prijela! . . Kočija je oddrdrala naprej. Kmet je pogledal za njo, pomislil, končno je začel pripovedovati ženi: „To so ti ljudje, ti Nemci! . . . Hamerja sta menda gospoda, ta dva pa, ki sta vzela od nas krompir, pa hlapeča; pa vendar drug drugemu po¬ dajajo roke, kakor brat bratu. Če se pa pri nas ljudje razjeze, pa že ne posluša drug drugega; ti pa, če se tudi jeze, vendar drug drugega razume in se pomiri . .V' „Kaj boš, stari, vedno hvalil te Nemce," ga je prekinila Polževka, „na to pa ne misliš, da ti hočejo vzeti zemljo? Boj se Boga, Jože . . ." a 1 61 s> „I siroto. Ozrl se je na Andrejčka, toda ta ga je hotel takoj zvleči na dež. Bolesten in trpinčen se je za¬ tekel k materi, toda mati, huda, ker ji je dež po¬ gasil ogenj, ga je odrinila, rekoč togotno: „0, daj mi vendar mir. Ravno s teboj se bom pečala, ko mi je cel obed pokvarilo . . ." Zopet je odšel v čumnato in se vlegel na skrinjo, toda tiščala ga je trda deska. Zato je vstal, se vrnil v izbo in se naslonil očetu na kolena. „Ata," je dejal tiho in pokazal na naliv skozi okno, „zakaj je tako hudo?" „Kdo to ve."- „Ali Bog dela vihar?" »Gotovo, Bog.' 1 Fant ga je objel za noge, bilo mu je malo lažje in mirneje, toda v tem hipu se je oče nekaj premaknil na klopi in pri tem tudi on odrinil Stanka. Ko so ga po vrsti vsi pahnili od sebe, je za¬ gledal psa pod klopjo; umaknil se je tja in četudi je bil pes premočen, je položil nanj glavo, in ga objel z rokami. V nesrečo ga je zagledala mati. »No, poglejte," je zaklicala, »kaj dela danes ta fant? . . . Takoj pojdi strani od psa, ker sicer še trešči vate . . . Psa pa spodi v vežo! ..." Ko je videl pes, da gospodinja išče polena, je podvihal rep in se hitro umaknil skozi vrata, Stanko je pa v obljuieni izbi ostal sam, čisto sam s svojim nemirom. Njegovo obnašanje je vzbudilo nazadnje pozornost matere, ki je mislila, da je fant morda lačen, ter mu je dala kos kruha. Fant je a 205 a vzel kruh, ugriznil košček, toda namestu da bi jedel — se je razjokal. »Za Boga svetega, Stanko, kaj ti pa je?" je kriknila mati. »Ali se bojiš,- kali?" »Ne." »Čemu si pa tako čuden?" »Ker mi je tesno pri srcu," je dejal šepetaje in pokazal z roko na prsi. Polž, ki ga je tudi plašila skrb za polje, je pogladil Stanka in rekel: »No nikar si ne delaj skrbi, nikar. . . Naj bo tudi božja volja, da nam ploha uniči vso setev, vendar gladu ne bomo umrli." Obrnivši se k ženi je pa dodal: »Glej, četudi je najmlajši od vas, je vendar najbolj razumen, ker ima skrb za gospodarstvo." Vihar se je polagoma polegel; istočasno je vzbudil Polževo pozornost nenavaden hrup, ki je prihaja! od reke setu. Kmet se je hitro obul in se vzdignil v klopi. „I Bilo jo še dolgo do polnoči, ko so Ovčarju noge popolnoma odpovedale službo; že ni mogel več gaziti snega. Obstal je torej in začel cepetati na mestu. Toda ker ga je tudi cepetanje izmučilo, je stopil k neki pečini in se s pleči naslonil na glinasto steno. Ta prostor se mu je zdel izboren. Bil je malo vzvišen nad grapo in imel neveliko jamo, ravno za človeka; od vseh strani so ga obdajali grmi, da sneg ni še preveč nagajal. Kakor nalašč je začutil Matija, da je na desni od njega širok kamen, visok kakor kakšen stol. „Sedel ne bom,“ si je mislil, „ker bi zmrznil. Toda posedim pa lahko malo, da se odpočijem. Res je," dodal čez nekaj časa, „na mrazu se ne sme spati in ležati, toda sedeti pa ne škoduje." Vsedel se je torej smelo, potegnil kapo na ušesa, močneje zavil siroto, ki je kar naprej spala in razmišljeval, da bo, ko se malo odpočije, nekaj časa cepetal, potem zopet počival, pa zopet cepetal in bo tako dočakal jutra. ,,Da bi le ne zaspal," je mrmral. V tej jami ga sneg ni več dosegel, zdelo se mu je celo, da je postalo malo topleje. Matiji so se zmrzle noge odtajale, mesto mraza je pa čutil, da mu nekaj leze po podplatih kakor mravlje. Te mrzle mravlje so začele, ko so zlezle med prste, begati po celem stopalu; potem so prišle na zlom¬ ljeno jnogo, nato na zdravo in dospele do kolen. Čudno, ena taka mravlja mu je začela lezti tudi po nosu. Hotel jo je otresti, toda kmalu se mu jih je vsedlo cel roj na roko, kjer je spala m 256 a najdenka, potem na drugo. Ovčar jih ni odganjal, nekaj zato ne, ker mu to lazenje ni pustilo zaspati, nekaj pa, ker mu je bilo prijetno. Kar nasmehnil se je, ko je čutil, da mu prešerni mrčes že sega do pasu, in še na misel mu ni prišlo, da bi vprašal: odkod so se vzele mravlje? Saj je vedel, da sedi v jarkih, med grmovjem, kjer je dosti mravljinšč, na mraz je pa nekako - pozabil. „Da le ne bi zaspal ... Da ne bi zaspal,' 1 je ponavljal. - Končno mu je pa prišlo na misel: zakaj ne bi zaspal? Noč je, saj je vendar v hlevu . . . Da, v hlevu, toda takoj pridejo zločinci. Zato jih čaka Matija z velikansko palico v roki in da ne bi zaspal, se ne bo vlegel, ampak bo sedel na kladi. Oho! . . . sliši se neko šepetanje . . Že gredo zločinci ... Že so celo odprli vrata hleva in vidi se sneg na dvorišču. Matija se pritiska k steni in stiska svojo palico . . . Jim bo že pokazal! . . . Toda zločinci so menda opazili, da Matija čuje, in so odšli. Za Boga, odšli so! pravzaprav utekli in bežijo, da kar šumi . . . Ovčar se je za¬ smejal in pomislil, da sedaj že lahko zaspi ali vsaj mirno zadremlje. Popravil se je na sedežu, se stisnil v kot in z obema rokama pritisnil najdenko na prsi, da mu ne bi vzdrsnila z roke. Potrebuje samo nekoliko spanja, ker je zelo zdelan. Potem se bo takoj zbudil, ker mora nekaj opraviti, toda kaj? . . . „Kaj imam še opraviti? . . je tuhtal. „ Orati? . . . Ne - saj je že izorano . . . Konja na¬ pojiti? . . . Da, da, konja ..." a 257 m Po polnoči je veter razgnal oblake in na nebu se je pokazal lunin krajec. Njegova medla svetloba je padala Matiji ravno v oči, toda hlapec — se ni zganil. Kmalu se je mesec umaknil za hribe, pri- podili so se novi oblaki s snegom, toda Matija se še ni premaknil. Sedel je v jami, glavo je imel naslonjeno na steno, z obema rokama objemaje najdenko. Zjutraj je vzšlo solnce, toda Matija se tudi še sedaj ni zganil. Zdelo se je, da začuden gleda na železniško progo, ki je bila oddaljena nekaj ko¬ rakov od njega. Solnce je stalo že visoko, ko se je na železniški progi pokazal čuvaj. Zagledal je kmetiškega človeka in zavpil; toda Matija je molčal; zdaj je čuvaj stopil z nasipa in se bližal v snegu sedečemu možu. Šel je okrog njega od daleč, kriknil parkrat: „hej! hej! oče, kaj ste se ga navlekli? . .Končno je pa, kakor ne bi verjel lastnim očem, stopil v votjino in se moža dotaknil z roko. Obraz možev je bil trd kakor vosek in tudi otrokov obraz je bil trd kakor vosek; ivje je stalo na trepalnicah tega moža, na ustih otrokovih se je blestela znrrzla slina. Čuvaju so omahnile roke od začudenja. Hotel je zakričati, toda videč, da je sam, se je obrnil in bežal proti strani, odkoder je prišel. Takoj za hribom je zagledal veselo se vijoč dim k nebu in vas, kjer je bila občinska pisarna. Tja je hitel čuvaj. Nekaj ur pozneje je pripeljal naš čuvaj na saneh podžupana in stražnika, in vsi trije so naložili trdi trupli. Ker pa je bil Matija zmrznil kakor je 17 m 258 m sedel in mu niso mogli radi velikega mraza niti rok raztegniti, niti nog iztegniti, so ga naložili na sani kakor je bil. In tako se je peljal in pripeljal do občinske pisarne, sedeč z otrokom na roki, glavo naslanjaje zadaj na sani, z obrazom obrnjen k nebu, kakor da pripoveduje, končavši svoje račune z ljudmi, Bogu svoje grehe in svojo bedo. Ko se je žalostni izprevod ustavil, so ženske ječale, celo Židje s pljuvali na tla, edino Janko Hrib, sin bogatega Hriba, je pušil smodko za šest grošev in se. smejal. Roke je držal v žepu, prestavil sedaj eno, sedaj drugo nogo, obuto v čevlje čez kolena, izpuščal dim iz smodke in se smejal. Kmetje so ga gledali z nevoljo, češ, da nima niti pred smrtjo spoštovanja. Toda ženske, četudi hudo jezne, ga niso sovražile, ker fant je bil zal. Visok, plečat, lepega stasa, v obrazu sama kri in mleko, oči kakor plavica, brke in brada blond kakor šlahčič. Za oskrbnika bi bil lahko tak zal fant, ali vsaj za nadzornika v žganjarni! Ljudje so pa šepetali med seboj, da je lump, ki enkrat pogine v cestnem jarku. ,/Gotovo je, da Polž ni prav storil, ko je iz¬ gnal reveža v tak mraz," se je oglasil župan,*) ko je pazno ogledal mrliča. //Gotovo ni bilo prav," so zamrmrale ženske. //No, razjezil se je, ker so mu konje ukradli," je pripomnil eden izmed kmetov. »Konj ne bo več dobil, dve duši je pa le pogubil, pa jih je?" je zakričala neka starejša ženska. 4 ) poljsko: wojt; Grahovec je bil pa podžupan, kar se v poljščini imenuje: soltys. a 259 a »Od Nemcev se je tega naučil!" je dodala druga. »Vest ga bo pekla do smrti!" je rekla tretja. Grahovca je vedno bolj jezilo, zato seje oglasil: „1 . . . saj ga Polž ni gonil, sam je silil, da bi zasledil zločince, ki nam kradejo konje ..." In grdo, četudi samo mimogrede, je pogledal Janka Hriba, kateri pa je vrnil zaničljivi pogled in rekel: »Tako bo z vsakim, ki se raditega trudi za konjarji. Njih ne dobi in še sam pogine." »Tudi nanje pride vrsta," je dejal Grahovec. »Ne pride! . . . Kajti ti ljudje so premeteni," je odvrnil Janko Hrib. »Bo že Bog dal, da pride," se je protivil Grahovec. »Ne govorite tako glasno, če ne, tudi vas še okradejo," se je zasmejal Janko. Med tem razgovorom je stražnik odšel v pi¬ sarno, občinski tajnik je ogledoval z veliko paznostjo oba mrliča, župan se je pa držal kislo, kakor bi poper grizel. Končno se je oglasil, kazoč na sani: »Takoj moramo ponesrečenca peljati v sodnijo. Tam je glavar, je zdravnik, pa naj store z njima, kar je treba . . . Pojdi naprej," se je obrnil k vozniku, »jaz pa pridem s tajnikom za vami. Prvič se mi je zgodilo, da mi je kdo v občini zmrznil..." Voznik se je popraskal za ušesi, toda moral je poslušati. Sicer je pa bilo do sodišča samo par vrst. Vzel je torej vajeti v roko in pognal konja, sam je pa šel ob saneh peš in se ni kaj brigal za svoje pasažirje. Z njim skupaj je šel podžupan in 17 * m 260 m še en kmet, ki je imel pri sodišču pravdo, ker je bil poškodoval vedro v sosedovem vodnjaku. Ko je stražnik videl, da so že odšli, je stekel iz pi¬ sarne in jih dohitel na konju. V istem času, ko so peljali zmrzla mrliča iz občine k glavarstvu, so od glavarstva v občino z odgonom gnali »neumno Zofko". Nekaj mesecev namreč potem, ko je bila pustila otroka Ovčarju v varstvo, je Zofka prišla v zapor. Zakaj? — sama ni vedela. Očitali so ji, da berači, da je vlačuga, da je neredna, da je hotela zažgali in vselej, kadar so jo zasačili pri novem prestopku, so jo tirali iz zapora v ječo, iz ječe v zapor, iz zapora v bolnico, iz bolnice zopet v ječo in tako celo leto. Na teh potovanjih se je obnašala Zofka po¬ polnoma ravnodušno. Samo kedar so jo pripeljali v kak nov prostor, je prve dni skrbela, če dobi dela? Potem je postala apatična in je večji del časa prespala ali na ležišču ali pod ležiščem, ali na hodniku, ali pa na dvorišču zapora. Končno ji je bilo vse eno. Včasih se je zbudilo v njej hrepenenje po svobodi in misel na zavrženega otroka, tedaj je pa zbesnela. Tako enkrat ni jedla cel teden, drugič se je hotela obesiti za robec, tretjič bi pa bila skoraj zažgala ječo. Oddali so jo torej v bolnico; a ko se ji je zacelila zastarela rana na nogi, so jo po nekaj mesecih (ki je pa v njih spoznala nekaj novih zaporov) poslali v rojstno občino pod policijsko nadzorstvo. Zofka je šla tedaj od glavarstva v rojstni kraj, pod nadzorstvom dveh kmetov, katerih je eden m 261 0 nesel pismo o njej, drugi mu je pa delal družbo. Šla je po cesti, eno nogo imajoč obuto v čevelj, drugo v sandal, na hrbtu luknjasto suknjo, na glavi pa robec kakor rešeto. Niti silni mraz niti pogled na znano okolico ni napravil nanjo nobe¬ nega vtiska. Gledala je pred se; naenkrat pa, kakor bi jo bilo kaj zbodlo, je privzdignila suknjo, sko¬ čila pred svoja spremljevavca in šla s krepkim ko¬ rakom, kakor bi se ji mudilo, domov. Ko je nato stekla naprej, je eden kmetov zavpil za njo: »Kaj pa tako letiš?" Tedaj je obstata kakor steber na cesti, dokler ji ni ukazal zopet iti naprej. »To mora biti čisto nora," je dejali drugi spremIjevavec, tisti, ki je nosil pismo od glavarstva. »Taka je bila vedno, četudi ni bila za navadno delo ravno najslabša," je odvrnil drugi, ki je po¬ znal Zofko že davno, ker je bil doma v isti občini. In zopet sta se začela razgovarjati o drugih stvareh. Do občinske pisarne ni bilo več kakor vrsto hoda in izza zasneženega hriba so že gledali temni dimniki bajt, kar se prikaže pred Zofko in njenima sprem ljevavcema stražnik na konju, za njim sani z Ovčarjevim in otrokovim truplom. Zofka, ki je šla vedno naprej, se je umaknila iz- prevodu, toda kmeta sta jo, zapazivši tako nenavaden prizor, ustavila in se začela razgovarjati z pod¬ županom: »O, za Boga!" je vpil eden, »kdo pa je ta nesrečnik?" »Ovčar, Polžev hlapec," je odvrnil podžupan. »Zofka!" se je okrenil k spremljevanki, »saj je to tvoje dekletce na saneh." m 262 s Zofka se je približala sanem in začela takoj ravnodušno gledati. Toda polagoma je dobil njen pogled človeški izraz. »Kaj se jima je pa zgodilo?" je rekla. »Zmrznila sta." »Zakaj sta zmrznila?" »Ker ju je Polž spodil z doma." »Polž? . . . Polž ju je spodil z doma? . . .“ je dejala, brezmiselno se igraje s prsti. „Seveda je to Ovčar, to pa..gotovo je moje dekletce.. Moja!... samo nekoliko je od tedaj zrastla ... Ali je že kdo slišal, da bi bil kedaj otrok tako zmrznil? . . . No, res da ji je bil precej od rojstva usojen slab konec . . . Prav gotovo je to moje dekle! . . . Po¬ glejte! .. . Moje dekle, no - zastrupili so jo . . Kmetje so kimaje z glavami poslušali govor¬ jenje uboge Zofke. Končno se je oglasil podžupan: »Mi moramo dalje, zdravi. Hajdite, boter Martin." Boter Martin je vzel vajeti, zavihtel bič, v istem hipu je pa začela Zofka sedati na sani, k mrličema. »Kaj delaš?" je kriknil kmet-nadzornik, in jo zgrabil za suknjo. »Saj je to moje dekle!" je zaklicala Zofka in se vrgla na sani. »Kaj zato, če je tvoja?" je dejal podžupan. „Ti imaš drugo pot, ona pa drugo . . ." »Moje dekle! . . . moje dekle! . . .“ je začela kričati Zofka, držeč se za ročico sani. Konja sta hipoma potegnila in Zofka je padla na sneg; toda prijela se je za krivine in sani so jo potegnile za seboj. m 263 m »No, boš že spet norela!" je vpil eden kmetov- spremljevavcev in stekel za Zofko, za njim pa pod¬ župan in tovariš. »Moje dekletce!... Dajte mi moje dekletce!.. je kričala besno, držeč se krčevito krivin. Kmetje so jo komaj odtrgali, sani so pa zdrs¬ nile naprej. Hotela je vstati in teči za otrokom, toda eden kmetov ji je pokleknil na noge, drugi jo je pa zgrabil za ramena. »Kaj imaš od tega, neumnica?" sta ji prigo¬ varjala. „Otroka vendar ne oživiš . . ." »Moje dekle! . . . Polž je kriv, da je zmr¬ znila! ... Da bi ga Bog kaznoval! ... Da bi tudi on zmrznil! . . je kričala Zofka, skušaje se iz¬ trgati spremljevavcema. Čembolj so se pa oddaljevale sani, tembolj ji je pojemal glas, obraz sinji od srda, jo postajal bakren, blesk oči ji je ugasnil. Končno se je umirila in postala apatična kakor po navadi. Ko je pa tudi šum odhajajočih utihnil, se je vzdignila s snega in ravnodušno, kakor preje šla z velikimi koraki proti občinski pisarni, samo včasih je globoko vzdihnila. »Je že pozabila," je zamrmral kmet, noseč uradne papirje za njo. »Sicer je pa norcu najbolje na svetu," je od¬ vrnil njegov tovariš. Potem sta oba umolknila, poslušaje škripanje snega pod nogami. X. Izguba konj je Polža privedla skoraj do blaz¬ nosti. Res je pretepel, osuval in nato pregnal od bi 264 b hiše Ovčarja, toda to še ni izčrpalo njegove jeze. V izbi ga je dušilo, zato je odšel na dvorišče, hodil po njem podolgem in počez bled, s stisnje¬ nimi pestmi, z očmi, zateklimi s krvjo in gledal temno izpod čela, nad čem bi se mogel maščevati. Spomnil se je, da je treba kravama dati klaje. Sel je v hlev, začel tepsti živinčeti, ko mu je pa eno izmed njih čisto zbegano stopilo na nogo, je zgrabil vile in brez usmiljenja pretepal obe kravi. Potem je kakor brez pameti stekel za skedenj, tam pa opazivši truplo Burka, osuval psa, že trdega kakor les, in klel vse, kar je na svetu. „Da nisi ti, pasje seme, žrl kruha iz tujih rok, ne bi bil jaz ob konja. .. Gnij tu in trpi do pomladi, prokleta bestija! . . mu je dejal k sklepu in ga še enkrat sunil, da je kar počilo v zmrzli živali. Vrnivši se v izbo se je tako premetaval, da so mu stopile pene okoli ust. Andrejček, ki je videl vse to, je prasnil v smeh; tedaj je pa Polž, odvezavši si pas, začel udrihati z njim po fantu, da se je revež zgrudil pod klop, ves zalit s krvjo. Kmet vkljub temu še ni zapel pasu. Hodil je po izbi z jermenom v roki, čakaje, da tudi njo, kakor hitro se oglasi, nabije. Toda žena je molčala in se včasih prijela z roko za rob ognjišča, kakor bi ji zmanjkovalo moči. „Kaj se majaš?..." je zagodrnjal kmet. „Ali se ti še ni izkadila včerajšnja vodka? . . ." »Nekaj mi ni dobro," je odvnila tiho žena. Polž se je ustavil in prepasal jermen. j,K aj ti je?" je vprašal. a 265 m »Črni kolobarji se mi delajo pred očmi in šumi mi v ušesih ... O! . . . Kaj morda v izbi tako piska? . . ." je govorila s slabim glasom, kažoč z rokami. »Ne žlampaj vodke, pa ti ne po šumelo," se je zadrl Polž, odšel zopet na dvorišče in pljuval. Čudno se mu je zdelo, da žena niti besedice ni črhnila za Andrejčka, ko ga je pretepal. Ker ga je pa zopet zgrabila jeza, a ni imel nikogar več tepsti, je prijel sekiro in začel z njo sekati drva. Zdelo se mu je, da tu pod njegovimi nogami leže ti, ki so mu ukradli konja; zato je pa delal, kakor besen, da so mu treske in celo polena letela nad glavo, frčeč na vse strani po dvorišču. Končno so mu omahnile roke, zabolel ga je križ, srajca je bila pa premočena od potu; isto¬ časno ga je pustila tudi jeza. Vrnivši se v bajto ni našel v prvi izbi ni¬ kogar. Pogledal je v čumnato. Polževka je ležala na postelji. »Kaj ti je?" je vprašal. ( »Malo mi je slabo," je odvrnila žena, kakor da se je vzbudila iz spanja. „Pa to ni nič." »Na ognjišču je ogenj ugasnil." »Ugasnil?" je ponovila. Težko se je dvignila s postelje in z nemalim trudom nanovo zanetila ogenj za večerjo. »Vidiš! . .je dejal Polž, ki je skrbno ogle¬ doval ženo. „Razgrela si se včeraj v krčmi, potem si pila vodo in na potu si še razpela janko. Go¬ tovo si se prehladila." m 266 a »Nič mi ne bo," je odvrnila jezno. Morda ji je celo odleglo, kajti pogrela je obed in ga dala za večerjo. Andrejček je prišel iz kota in vzel v roko žlico, toda ni rnu bilo za jed. marveč je jokal, da je tudi p olžu postalo hudo. Mati se pa ni kar nič zmenila za fantove solze, ampak je pospravivši po¬ sodo odšla spat. Ponoči, ob isti uri, ko je nesrečni Ovčar po¬ jemal v jarkih, je začela Polževko silno tresti mrzlica. Mož jo je pokril s kožuhom in mrzlica je počasi prešla. Drugi dan je šla kakor po na¬ vadi na delo, le včasih tožeč o glavobolu in bo¬ lečinah v križu. Vkljub temu je opravljala vsa opravila, toda Polž ji je bral v očeh, da ji nečesa manjka, in se zamislil. Proti večeru so zaškripale na cesti sani in obstale pred njihovimi vrati. Čez hip je stopil v izbo krčmar Jozel. Žid je ime! tako čuden izraz v obrazu, da je Polža kar zbodlo v srce, ko ga je ugledal. »Hvaljen . . je dejal Jozel. »Na večne čase," je odprnil kmet. Nastopil je trenutek molčanja. »Nič ne vprašate? .. se je oglasil Žid. »Kaj naj jaz vprašujem? . . ." je odvrnil Polž, zroč mu v oči, in — prebledel, četudi ni vedel zakaj. »Jutri," je govoril počasi Jozel, »jutri pokličejo Andrejčka pred -sodišče, ker je poškodoval Her¬ mana ..." »Ne bo sile," je dejal Polž. b 267 a »Vendar bo moral malo posedeti v zaporu." »Naj posedi. Se pa drugič ne bo tepel." V izbi je zopet nastopilo molčanje, sedaj daljše. Žid je kimal z glavo, Polž je pa gledal nanj, čuteč, da se vzbuja v njem nemir. Končno je zbral moči in vprašal rezko: »Imate še kaj?" »Kaj bi dolgo govoril," je odvrnil Žid, mah- nivši s stisnjeno pestjo. „Ovčar in otrok, oba sta zmrznila . . Polž se je dvignil s klopi, kakor bi se hotel zagnati v Jozela, toda omahnil je in se uprl ob steno. Postalo mu je vroče, potem pa so se mu začele tresti noge, potem pa mu je bilo tako čudno, da se ga je polotil strah. »Kje . . . kdaj? . . ." je vprašal topo. »Kje?..." je dejal Jozel. „V jarkih, na oni strani železnice in celo nedaleč od vasi. Pa kdaj?.. Kdaj? . . . Sami veste najbolje, da to noč, ker ste ga včeraj zapodili . • .“ Kmet je skočil jezno pokonci. »Uu! ... tako lažete, Jozel, da se kadi za vami . . . Zmrznil! . . . Kaj pa je šel od mene v jarke? . . . Kaj ni bajt na svetu, a? . . ." Krčmar je skomizgnil z rameni in umaknivši se k vratom odvrnil: »Verujte, ali ne verujte - to je meni vse eno. Sam sem videl, kako so zmrznjenega Ovčarja z otrokom vred peljali v sodišče gotovo k preiskavi. Vi pa lahko ne verjamete! .. Z Bogom, gospodar ..." »Prava reč! . . Kaj morejo, če je zmrznil..." je kriknil Polž. ffl 268 m i/Ljudje .nič, toda . . . Bog ... Vi že v Boga ne verujete, Polž?..." je vprašal Žid izza praga in oči so se mu zableščale od ognja na ognjišču. Zaprl je vrata izbe, se zaletel v nekaj v veži in odšel na dvorišče. Polž je slišal njegove težke korake, ki so polagoma pojemali do vrat; potem je slišal, kako seje vsedel na sani in zakričal: tihot! na konja. In slišal je še, kako so sani škripale, vedno dalj in dalj, tja do mostu. Otresel se je, pogledal po izbi in opazil, da so iz drugega kota vanj uprte oči Andrejčkove. Neka mračnost se je lotila njegovih misli. ,/Kaj sem jaz kriv, da je zmrznil?" je mrmral pri sebi. V tem hipu se je spomnil pridige, ki jo je župnik ponavljal v cerkvi vsako leto. In zdelo se mu je, da sliši njegov od starosti izmučeni in stokajoči glas, ki je klical: „Bil sem lačen, niste me nasitili; bil sem nag, niste me oblekli; nisem imel strehe nad glavo, niste me sprejeli . . . Poberite se, prokleti, v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom . . . »Laže žid, kakor je Bog v nebesih ..." je dejal Polž, začutivši, da mu lezejo mravljinci po životu. In ko je to izrekel, bi bil prisegel, da je ravno sedaj v staji Ovčar z otrokom, oba živa in zdrava. Bil je tako gotov, da je vstal s klopi, hoteč poklicati hlapca k večerji. Toda ko je prijel za kljuko pri vratih, se je hipoma - odmaknil. Bal se je pogledati na dvorišče . . ." Počasi ga je strah minil. Sel je na dvorišče, pogledal celo v zapuščeni hlev, potem vrgel kravama pest sena in ko se je zmračilo, odšel spat. Ženo m 269 m je zopet tresla mrzlica; pokril jo je s kožuhom, kakor prejšnjo noč, mrmraje: »To ti je podel žid, ta Jozel!" Na noben način mu ni šlo v glavo, da bi bil Ovčar z otrokom zmrznil. Nasprotno, čim dalje je mislil nanju, tembolj je bil prepričan, da ga je hotel Jozel samo prestrašiti, morda z namenom, da bi ga lažje ogoljufal. Zjutraj je pa s smehom pri¬ povedoval o tem ženi, čudeč se židovski nesramnosti in skušal uganiti: zakaj mu je žid natvezel tako laž? Toda takoj po obedu je prišel k njim podžupan z uradnim pozivom zaAndrejčka, zaradi poškodovanja Nemca Hermana. »Kdaj mora biti tam?" je vprašal Polž. »Jutri mora biti tam," je odvrnil podžupan. »Toda čemu naj hodi peš tako dolgo pot! Rajši naj prisede k meni, pa ga popeljem." Andrejček je malo prebledel in se molče začel oblačiti v novo suknjo. »Ali bo kaj hudega?" je vprašal oče nevoljen. »Iii! ..." sedeti bo moral nekaj dni, morda teden," je dejal podžupan. Polž je vzdihnil in začel jemati rubelj iz vozla. »No, no..." se je oglasil. »Ali ste slišali, podžupan, kaj govori ta Jozel, da sta Ovčar in otrok, oba zmrznila?" »Kaj ne bi bil slišal," je odvrnil nevoljno podžupan. »Saj sta res ..." »Zmrznila? . . zmrznila? .je ponovil Polž. »Seveda. Toda," je dodal hitro, »vsakdo seveda ve, da ne po vaši, krivdi. Ni pazil na konja, vi ste ga v jezi zapodili, toda nihče mu vendar ni ukazal b 270 m hoditi s ceste med jarke. Pijan je bil, ali kaj in revež je poginil, po svoji neumnosti.'' Andrejček je bil že gotov in poslavljaje se od starišev, povrsti objel oba za noge. Polžu so se solze zalesketale v očeh. Stisnil je sina za glavo in mu dal rubelj za vsak slučaj, priporočuje ga božjemu varstvu. Začudil se je pa silno, videč, da je mati do fanta čisto ravnodušna. »Neža, saj gre Andrejček vendar k sodišču in v zapor ..." jo je karal ntož. m No, kaj pa potem?" ga je vprašala, zroč vanj z motnimi očmi. »Ali si zelo bolna? . . ." »Ne, samo glava me malo boli in notri me žge in . . . moči nimam nobene ..." Takoj je odšla v čumnato in legla na postelj. Andrejček pa podžupan sta zapustila bajto. Polž je ostal sam v izbi, toda čim dalje je sedel, tem nižje mu je klonila glava na prsi. Zdelo se mu je, da dremlje, sedaj zopet, da sedi nad sivim poljem, daleč na vse strani se razprostirajočim, na katerem ni niti grmovja, niti plevela, celo kamenja ne, ničesar. Samo nekje na strani (kmet ni smel tja pogledati) stoji Ovčar z otrokom na roki in njega gleda v oči. Polž se je stresel. Na tem polju ni Ovčarja, če pa je, tedaj je kje ob strani, na robu, tako daleč, da ga niti ugledati ni mogoče in se vidi samo rob njegove suknje, morda pa še ta ne . . . Misel na Ovčarja mu je začela biti zoprna. Kmet je vstal s klopi, se pretegnil, da so mu kosti zahreščale in začel pomivati kuhinjsko posodo. ib 271 a »Na, kam sem prišel!" je zagodrnjal. »Eh! .. včasih pride vsa nesreča nad človeka, toda človek se ne sme udati." Ta prevdarek ga je okrepčal in začel se je sukati okoli doma. Svinjam je nesel krompirja in pomij, za krave je prinesel klaje, narezal rezanice, potem je pa nanosil vode iz reke. Dolgo že ni delal nič podobnega; zato se mu je zdelo, da se je pomladil - in — dobil poguma. In bilo bi mu popolnoma dobro, vkljub ženini bolezni, vkljub temu, da je moral Andrejček k sodišču, ko ne bi bilo spomina na Ovčarja. Saj je vendar Ovčar, ni še dva dni temu, nosil vodo, Ovčar je rezal reznico, Ovčar je krmil živino . . . Cim bolj se je mračilo, tem mračnejši je postajal Polž. Najbolj ga je mučil molk v izbi, tišina tako globoka, da so prebujene podgane začele tekati po tleh in glodati pod. Cim bolj se je temnilo, lem razločneje je videl kmet, da mu manjka nečesa; dosti, prav dosti reči mu manjka. Cim tišje je bilo, tem razločneje je slišal tresoči in jokavi glas župnika, ki je, bijoč s pestjo ob prižnico, vpil: »Bil sem lačen, niste me nasitili; bil sem nag, niste me oblekli; nisem imel strehe nad glavo, niste me vsprejeli . . . Poberite se, prokleti, v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom ..." »Vražji Nemci! koliko jih je bilo radi njih uničenih ..." je mrmral kmet, skušaje končno po¬ zabiti Ovčarja. In dvignil je roko proti oknu, tako, da bi dobro videl prste in začel računati: »Stanko se mi je utopil, to je eden . . . Nemci so bili pri tem . . . Moral sem prodati kravo me- m 272 a sarju, to sta dva, kajti radi Nemcev mi je zmanjkalo klaje . . . Konja so mi ukradli, to so štirje, zato, ker sem iz rok hudobnežev otel nemškega prešiča... Burka so zastrupili — to jih je pet. . . Andrejčka so mi peljali k sodišču zavoljo Hermana - to jih je šest... Ovčar in sirota — jih je osem... Osem so jih ugonobili!... Pa še Lenka je morala radi njih oditi, ker sem obubožal in še žena mi je bolna, gotovo od žalosti, torej deset. . . Jezus Kristus! . . . Jezus! ..." Hipoma se je zgrabil z rokami za lase in se začel tresti kakor otrok, tako tesno mu je bilo pri srcu. Še nikoli se ni tako bal, nikoli, četudi mu je že parkrat gledala celo smrt v oči. V tem hipu šele, po tem štetju oseb in živali, ki mu jih je zmanjkalo doma, je Polž spoznal in se prestrašil nemške moči . . . Torej ti mirni Nemci so mu kakor vihar razdrli vse gospodarstvo, vso srečo, vse delo življenja. Pa ko bi vsaj sami kaj kradli, ubijali ... Pa nič! čisto mirno prebivajo, kakor drugi ljudje, orjejo malo širje, molijo, uče otroke. Celo njih živina ne dela škode na polju, tuje trave ne ugrizne . .. Nič, čisto nič slabega jim ne more očitati, pa so ga vendar spravili ob vse, bajto so mu opustošili, ker so mu sosedje. Kakor se dim vali iz njih opekarne in suši zelišča, tako se vali iz njih na¬ selbine nesreča, ki uničuje ljudi in živali. Ali je on sploh za kakšno rabo? Kaj niso ravno Nemci posekali starega gozda, razbili kakor zemlja stare ka¬ mene na polju, - izpodili graščaka iz graščine?... In koliko graščinskih ljudi, ki so izgubili službe, m 273 m je prišlo v bedo, pa so začeli piti, ali pa celo krasti...“ In šele danes, prvič, je prišla iz ust Polževih, obupna misel: „Preblizu njih sem . . . Oddaljenejšim gospo¬ darjem niso tako škodovali ..." Za hip je pa pristavil: „Kaj pomaga, če rešim posestvo, ko mi pa, ljudje na njem umirajo . . Nova misel se mu je zdela tako zoprna, da se je hotel tudi nje oprostiti. Pogledal je na ženo — zdi se mu, da spi. Vrgel je drva na ognjišče,, potem je pa začel poslušati podgane, kako glojejo- tla. Tedaj ga je zopet zbodla tišina v hiši in v šumenju vetra, ki je vlekel od vrat proti ognjišču,, je zopet slišal stokajoči glas duhovnika: „Bil sem, lačen in me niste nasitili; bil sem nag . . .“ V tem so se na dvorišču zaslišali koraki. Kmet: se je vzravnal in čakal. „Andrejček? . . .“ mu je' šinilo v glavo. „Morda je Andrejček . . ." Zaškripala so vrata v veži in neka — gotovo tuja — roka je iskala vhoda v izbo. „Jozel? . . . Kak Nemec . . ." je mislil kmet. Hipoma se je umaknil ves osupel; v glavi se mu je zavrtelo. Na pragu izbe je stala - Zofka. V začetku sta molčala oba, končno se je ogla¬ sila Zofka: „Hvaljen bodi . . .“ In je začela drgniti prezeble roke, obrnivši se k ognju. Polžu so se kar naprej mešale v glavi podobe Ovčarja, sirote in Zofke; gledal jo je, kakor na človeka z onega Sveta. IS b 274 a „Odkod si se pa ti vzela?" je vprašal s pri¬ tajenim glasom. „Iz zapora so me poslali v občino, v občini so mi pa povedali, naj si poiščem dela, ker nimajo denarja za požeruhe, ki nič ne delajo." In ugledavši polne lonce na ognjišču, se je začela oblizovati kakor pes. „Hočeš jesti?" je vprašal Polž. „Seveda.“ „Pa deni v skledo kaše. Tu je pa kruh." Zofka je takoj izpolnila, kar ji je bilo ukazano. Začenši jesti, je vprašala: „Ali ne potrebujete dekle?" „Ne vem še,"je odvrnil Polž. „Žena mi je zbolela." „G!ejte! . . . Tako je pri vas prazno. Kje pa je Lenka?" „Odšla je." „Hi! . . Pa Andrejček?" „Peljali so ga v sodišče." „Ste videli! . . Pa Stanko?" „Utonil nam je to leto," je zašepetal kmet in odrevenel pri misli, da ga bo Zofka zdaj vprašala po Ovčarju in hčerki. Toda ona je jedla z zverinskim tekom, ne izpraševaje o ničemer več. „Ali ve, ali ne? . ." je premišljeval kmet. Ko je Zofka nehala jesti, se je globoko od- dehnila in udarila z roko ob kolena tako veselo, da je tudi Polž dobil pogum. Hipoma je vprašala: „Ali me prenočite?" Kmeta se je zopet polotil nemir. V tej samoti bi bil vsak gost zanj blagoslov, toda Zofka! . . . m 275 a Če ne ve, kaj je z Ovčarjem, kakšna nesreča jo je prignala danes v bajto? Če pa ve — čemu je prišla? . . . In ko je tako premišljeval, boječ se v srcu, je nastala v izbi zopet tišina in kmet je zopet za¬ slišal glas župnikov: „Bil sem lačen - pa me niste nasitili, nisem imel strehe nad glavo - niste me vzprejeli... Poberite se, prokleti v večni ogenj..." „Pa ostani tu," je dejal, „in spi v izbi." „Četudi v lopi," je odvrnila. „Ne, v izbi." Sam ni vedel zakaj, a bojazen ga je zdaj za¬ pustila, zato je pa tem močneje čutil težo nemira. Zdelo se mu je, da ga neka nevidna roka grabi za pljuča, se dotika srca, vleče za čreva. Čutil je okoli sebe nesrečo, in to ga je najbolj grizlo, da ne ve, niti kakšna je, niti kdaj ga zadene. In zopet so mu prišle na misel besede: „Kaj pomaga, če ostane posestvo, ko pa ljudje na njem umirajo . . ." In potem je dostavil: „Morda se nam pa že smrt bliža? . . No, če je pa smrt, kaj potem?" Ogenj je ugašal. Zofka je pomila skledo in se v svojih cunjah vlegla spat na klop. Polž je odšel v čumnato, a ni niti mislil, da bi se slekel; sedel je k nogam bolne žene in sklenil bdeti, če mogoče, celo noč? Zakaj? ni vedel. Ni vedel tudi tega, da se to čudno stanje njegove duše imenuje oslabljenje živcev. Pa vendar — čudno! — je Polž uganil, da mu je prinesla Zofka kakor nekaj milosti v bajto; 18 * 0 276 a kajti z njenim prihodom mu je senca Ovčarja in sirote bledela v domišljiji. Namestu tega so mu prihajali s tem večjo nadležnostjo na misel Nemci in spremljajoča jih sila nesreče. »Stanko - eden/' je mrmral kmet. „I 279 a ročno brizgalko in uvrstivši se v dva oddelka za¬ čeli pod vodstvom Frica Hamerja podirati stene poslopij in gasiti požar. Šli so v ogenj kakor na ples, smejoč in prehitevajoč — drznejši so se spravili s sekirami na ohranjene dele skednja, ženske in otroci so pa nosili vodo iz reke. Na hribu se je pokazala zopet Zofka. „Poginete, Polž, četudi so vas Nemci vzeli v varstvo! . .“ je kričala, grozeč s pestmi. „Kdo je to?.. Kaj je to?.. Zagrabite jo!..“ je završalo med naselniki. Dva bližnja sta pohitela na hrib, toda Zofka se je skrila med jarki. Fric Hanier se je približal Polžu. „Zažgano?“ je vprašal. „Seveda," je odvrnil kmet. „Ona-le tam?" je dostavil Fric in pokazal z roko na hrib. „Da, ona-le.“ „Ali ne bi bilo bolje, ko bi bili vi nam prodali posestvo? . ." je dejal Fric čez nekaj časa. Kmet je povesil glavo in molčal. Kljub velikemu prizadevanju je skedenj pogorel,, od vse bajte so pa rešili del sten. Nekateri naselniki so še zalivali z vodo pogorišči, drugi so pa ob¬ stopili Polža in njegovo bolno ženo. „Kam pojdete sedaj?" je začel zopet Fric. „Nastanimo se sedaj v hlevu," je odvrnil kmet. Nemke so šepetale med seboj, da naj bi ju vzeli v naselbino, toda naselniki so majali z glavami, češ da je bolezen Polževkina morda nalezljiva. Fric se je hitro pridružil zadnjemu mnenju in ukazal bolnico prenesti v hlev. m 280 m „Pošljemo vam sem," je dejal Fric, „vsega, ikar potrebujete, potem bomo pa videli . . »Bog vam povrni," je odvrnil Polž in sklo- tiivši se ga je objel za noge. Naselniki so se začeli razhajati. Fric je pustil eno izmed žensk pri bolnici, enemu izmed hlapcev je pa ukazal pripeljati slame za pogorelce. Hermanu je pa zašepetal, da naj se takoj pelje v Voljo, po mlinarja Knapa. »Danes bomo menda končali račun s tem kmetom," je dejal proti Hermanu. »Zadnji čas je žel..." »Brez tega," je odvrnil Herman in pokazal z glavo na pogorišče, »ne bi bili vzdržali do pomladi. Fric je zaklel. Kljub temu se je prijazno po¬ slovil od Polža, svetovaje mu, da naj ženo pelje k zdravniku, ker je zelo bolna. Sklonivši se nad bolnico, je rekel: „Cisto brez zavesti je ..." Toda Polževka je, ne da bi odprla oči, od¬ vrnila nenavadno odločno: »Aha . . . brez zavesti! brez_ zavesti! ..." Fric je odskočil osupel. Čez hip je pa za¬ šepetal : »Meša se ji! . . . vročino ima . . .“ In stisnivši Polžu roko je odšel za drugimi v naselbino. Zdanilo se je že, iz naselbine so pripeljali slamo, hleb kruha in steklenico mleka, Polž je pa hodil kar naprej po dvorišču, po katerem se je vlačil smrdeč dim od pogorišč. Sklenile so se mu kakor obupanemu povešene roke, on je pa hodil, i 281 m ogledoval in navdajala ga je bridka bolest. Tu pod lopo leži stol in klop. Kako sta stara! . . . Sedel je na njih, ko je bil še otrok in včasih delal s pipcem zareze in križe, o! še zdaj se poznajo. Tu je pa skrinja, celo s ključem v ključavnici. Kmet jo je odprl in privlekel iz nje manjšo vrečico s srebrom in večjo z bankovci, ter obe skril v kotu hleva, pod suho mrvo. Ko je storil to, je postal zopet ravnodušen proti vsemu in se zopet potikal po dvorišču. Tu so kupi pepela, izpod katerih mole črna, kadeča se bruna; to je njegov skedenj in celoletni pridelki! Tam pa leži Burek; že so ga začele trgati vrane in izpod žolte dlake mu gledajo krvava rebra. Tu je pa njegova bajta - brez oken, brez vrat, brez strehe; samo iznad okajenih sten moli dimnik. „Kako je bajta majhna in kako visok je dimnik . . je razmišljal Polž. Okrenil se je in odšel na hrib, s slutnjo, da v tem hipu govore o njem v vasi in mu morda tudi pridejo na pomoč. Toda iz vasi ni nihče prišel; na brezmejni snežni površini ni bilo niti enega živega bitja, samo tuintam so se svetili skozi drevje ognji, ki so goreli v bajtah. „Že pripravljajo zajtrk/' je mrmral pri sebi. Izmučeni razum in razvneta domišljija sta učinili, da je včasih sanjal kar z odprtimi očmi. Glej zopet je pomlad in Polž vlači z brano za oves. Pred njim hodita kostanjevca, mahaje z repi, nad njim čvrče vrabci, tam se Stanko ogleduje v reki, tam pa jezdi graščakov svak na konju, ki ga ne more brzdati. Izpod mosta, kjer pere žena a 282 m perilo, se razlega čofotanje, na vrhu kriči Andrejček, Lenka mu pa odgovarja iz izbe... V tem hipu je začutil Polž smrad po dimu od pogorišč in hipoma - mu je vse omrzelo: omrzela mu je reka, v kateri se nikoli več ne bo ogledoval Stanko, hribi pokriti s snegom, bajta tesna, pusta, brez strehe, z grdo štrlečim dimnikom. Vse mu je omrzelo in - prvič v življenju je za¬ hrepenel zbežati odtod, kam tako daleč, v tako od¬ daljene kraje, kjer ga ne bi nič spominjalo niti na Stanka, niti na Ovčarja, niti na konja, niti na to nesrečno domačijo. „Cemu neki? . . ." je zagodrnjal in mahal s pestjo po zraku. „Kdo me sili tu ostati?... Nekaj denarja imam, ravno toliko dobim od Nemcev, pa si kupim drugo posestvo. Ali naj tu postavim novo poslopje, da mi zopet zažgo? tu naj gospodarim, da nič ne prodam? tu naj ostanem, da mi drugi snedo zaslužek? . . . Rajši nisem več kmet, ampak živim kakor Nemec, ki kupuje poceni zemljo, pro¬ daja jo pa drago in ima denar . . ." Šel je s hriba k hlevu in legel na slamo, nedaleč od žene, ki je stokala v mrzlici. Kmalu je zaspal. Opoldne se je na pragu hleva prikazal stari Hamer, za njim pa Nemka z dvema loncema vroče jedi. Videč, da kmet spi, ga je Hamer podrezal parkrat s palico. „Hej! hej! vstanite," je zaklical. Polž se je prebudil, sedel in si mel ves za¬ čuden oči. Zagledavši pa, da stoji neka ženska pred njim z dvema loncema, je začutil glad in m 283 m molče vzel od nje posodo in žlico. Potem je začel hlastno jesti. Stari Hamer je sedel na prag, pogledal na kmeta, pokimal z glavo, potem izvlekel iz žepa porcelanasto pipo z upogljivo cevjo, jo zapalil ter dejal: „Sedaj sem bil v vaši vasi. Bil sem pri Hribu, pri Orehovcu in še pri par gospodarjih, da bi vam kaj pomagali. Saj tako veleva krščanska dolžnost.. Izpustil je počasi velik oblak dima, kakor bi čakal na kmetovo zahvalo. Toda Polž se ni niti ozrl nanj, ampak jedel hlastno dalje. „Rekel sem jim," je nadaljeval starec, „da bi vas kdo sprejel na stanovanje, ali pa vsaj šel s konjem po zdravnika vaši ženi. No, oni pa — nič. Kimali so z glavami in rekli, da vas je Bog ka¬ znoval za smrt onega hlapca in najdenke, zato da se v tako reč ne marajo mešati. Ti ljudje ne poznajo krščanskega usmiljenja." Polž je že nehal jesti, pa je še vedno molčal. Hamer je še parkrat potegnil dim iz cevi in končno rekel: „No, kaj boste pa sedaj počeli v tej samoti?" Kmet je obrisal usta in odgovoril: „Prodal bom." Hamer je začel popravljati tobak v pipi. „Imate kupca?" je vprašal. „Vam prodam," je dejal Polž. Hamer se je zamislil in zopet nekaj imel opraviti pri pipi. Končno je odvrnil: „Fi! kupiti — kupim, ker ste prišli v tako bedo, toda ne morem vam dati več kakor sedem¬ deset rubljev za oral." m 284 m „Nedavno ste dajali sto .. „Zakaj pa niste vzeli?" „To je res," je dejal kmet. „Vsak izkorišča, kakor more." „In vi niste nikoli izkoriščali?" je vprašal Hamer. „Tudi jaz sem izkoriščal." „Sicer pa sta poslopji pogoreli." „Postavite si boljši." Hamer se je zopet zamislil. „Torej vzamete?" je vprašal Polža. „Saj moram." »In jutri pojdeva k notarju?" »Pojdeva." »Danes zvečer se pa dogovoriva pri meni." »Lahko že danes." »No, če je tako," je dejal Hamer čez hip, »vam pa jaz nekaj povem. Jaz vam dam petin¬ sedemdeset rubljev za oral in ne pustim, da bi tu poginili. Vašo ženo spravimo v naselbino in jo na¬ stanimo v šoli. Tam je toplo. Oba prezimita pri nas, jaz vam bom pa za delo plačal kakor našim hlapcem." Polža je zbodla besedica - hlapec. Toda mol¬ čal je. »Kajti vaši kmetje," je končal Hamer in vstal s praga, „ti vam ne dajo pomoči. Nimajo krščan¬ skega srca. To je živina ... Da ste mi zdravi." »Srečno pot," je odvrnil kmet. Hamer je odšel. Pred solnčnim zahodom so prišle sani in odpeljale nezavestno Polževko v na¬ selbino. Polž je ostal še na pogorišču. Predvsem je izkopal izpod mrve vrečico s srebrom, drugo z b 285 © bankovci in ju spravil v žepih suknje. Potem je znosil v hlev ostanek obleke in cunj, rešenih iz požara, nazadnje je pa vrgel kravama klaje. Zdelo se mu je, da gledata nemi živali nanj z očitanjem, kakor bi vpraševali: „Kaj pa delate, gospodar? . . „l 286 m pora in mi žena ozdravi, pa pojdem v tak kraj, da vas nikdar moje oči ne bodo videle . . ." Na jasnem nebu so se zabliščale zvezde in mesec v prvem krajcu se je začel vzdigovati izza gozda. Zajmostom je kmet krenil na levo in v kratkem stal pred naselbino Hamerjevo. V vratih se je temnila in pokašljevala človeška senca. „Kaj ste vi, gospod učitelj?" je vprašal Polž. „Jaz. No kako, ste se odločili prodati posestvo?" Kmet je molčal. „Morda je to tudi bolje . . . Gotovo je bolje," je nadaljeval učitelj. „Sami bi na tem koščku ve¬ liko ne izvojevali, ker vam ne gre, tako pa — vsaj druge rešite." Pogledal je okoli sebe in rekel s pritajenim glasom: „Toda pobotajte se s Hamerji pri notarju, ker jim naredite uslugo. Ko z vami sklene kupčijo, odda Knap hčer Viljemu, izplača doto in mu še še posodi denarja. Drugače bi jih pa o kresu Hirš- gold izgnal in prodal gospodarstvo Hribu... Težko pogodbo so podpisali z Židom." „Tedaj bi Hrib kupil po njih naselbino?" je vprašal Polž. „Kdo drugi ?" je zašepetal učitelj. ,,Hrib hoče kupiti za sina . . . Jozel hodi tu okoli že cel mesec in Bog ve, kaj bi bilo, ko se ne bi bili vi odločili prodati svoje zemlje." „Hrib? . . ." je ponovil kmet. „Jaz bi pa go¬ tovo raje imel hudiča za soseda kakor tega nič- m 287 a vredneža. Sto Nemcev toliko ne zaleše kakor ta stari Judež." „Vendar pa z njimi malo glihajte," je dodal učitelj. „Ne bodo trdi, ker je že prišel Knap in morajo z njim končati." Na dvorišču so zaškripala vrata. Učitelj je brzo izpremenil snov pogovora. „Vaša žena," je dejal glasno, Ježi v šoli. Poj¬ dite torej . . „Ali je Polž?" je zaklical z dvorišča Fric Hamer. »Da, jaz." „No, pa poglejte k ženi, prenočite pa v ku¬ hinji. Bolnico oskrbuje Avgustovka, vi se pa mo¬ rate naspati, kajti jutri pred svitom gremo." Odšel je za ogel hiše in vrata so zopet za¬ škripala. Očevidno se je vrnil v izbo. „Kje pa vi stanujete, gospod učitelj," je vprašal kmet. „Navadno stanujem v šoli, danes pa preno¬ čiva s hčerko v hlevu." Polž se je začudil in odvrnil: „Gotovo so mojo ženo samo do jutri položili v izbo. Jutri naju pa vržejo v stajo . . . Dolgo ne moreva ostati tukaj." Stopila sta v temno vežo. Nekje iz notranjosti hiše je prihajal glasen razgovor, vmes pa so se slišali izbruhi smeha in ropotanja stekla. Učitelj je prijel kmeta za ramo in ga potegnil k vratom na levo. Odprl je. V veliki izbi, zastavljeni s klopmi in razsvetljeni z malo svetilko, je ležala na žimnici a 288 m Polževka; stara ženska ji je pokladala mokre robce na glavo. V izbi je ostro dišalo po jesihu. Kmetu je srce zastalo. Šele sedaj, ko je za¬ čutil vonj jesiha, je spoznal, da mora biti žena zelo bolna, težko bolna. Ko je stopil k ležišču, ga je začela Polževka ogledovati, mežikaje z očmi. Hipoma se je oglasila s hripavim glasom : „Kaj si ti, Jože? . . „Seveda sem jaz.“ Bolnica je zaklopila oči in začela z rokami odgrinjati kožuh, s katerim je bila pokrita. In zopet se je oglasila, sedaj s krepkejšim glasom: „Kaj delaš, Jože? . . . Kaj delaš? . . ." „Saj vendar vidiš, da stojim." „Aha! stojiš... Jaz vem, kaj delaš. . . Ne boj se! . . . Vse vem . . ." »Pojdite proč, gospodar," je posegla vmes Nemka in potisnila kmeta k vratom. »Pojdite kajti ona se vznemirja, to pa ni dobro . . . . Pojdite ..." Potisnila ga je iz izbe. »Jože! ..." je kriknila Polževka. »Jože! vrni se . . . Nekaj ti povem ..." Kmet se je obotavljal. »Bilo bi brezumno," je zašepetal učitelj, »blede se ji že, revici. Ko ji pridete iz pred oči, morda zaspi." Peljal ga je na drugo stran veže, v kuhinjo, kamor je takoj prihitel Fric Hamer in vlekel Polža naprej v izbo. a 289 m Pri svetli luči, za mizo, polno vrčkov, sredi oblakov dima iz pip, je sedel stari Hatner, poleg njega pa mlinar Knap. Bil je krepak mož kakor vreča moke, obraza velikega, rdečega in svetečega se. Sedel je brez suknjiča, držal v eni roki vrček: piva in otiral z drugo spoteno čelo z robcem. Izpod razpete srajce, pri kateri so se bliščali zlati gumbi, so se videle prsi, porastle z gosto dlako. Na desni strani mize so imeli nastavljen pre¬ cejšen sodček, iz katerega je Viljem Hamer pridno natakal vrčke piva. /,Kako se zoveš oče?" je veselo kriknil Knap< s surovim glasom, z močno nemškim naglasom.. »Polž." »No, res, pravi polž! ..." je zakričal in se: zasmejal. »Ali nam prodaš svoje posestvo, s hribom, za mlin na sapo?" »Kaj jaz vem? ..." je odvrnil kmet nesmelo.. »Morebiti prodam ..." »Ha! Ha! . . .“ je kričal Knap. »Viljem! . . .“ je zarjovel, kakor bi bil Viljem oddaljen kilometer daleč, »natoči mu piva, temu kmetu ... Pij na. moje zdravje, jaz bom pa na tvoje . . . Ho! ho!: ho! . . . Četudi nisi nikoli pripeljal k meni žita,, trkam s teboj. — Ti bodi zdrav in jaz naj bom zdrav... Zakaj nam pa nisi poprej prodal svojega posestva ?« »Kaj jaz vem," je odvrnil kmet, hlastno iz- pivši pivo. »Viljem! . . . natoči mu . . ." je rjovel Knap. »Jaz ti pa povem, zakaj nisi prodal. Zato, ker ne znaš; biti odločen. Ho! ho! .. odločnost, to je podlaga. 19 a 290 a jaz sem rekel: mlin mora biti v Voljki in je mlin v Voljki, četudi so mi ga dvakrat zažgali Židje. Ni res Hamer? ... In sem še rekel: moj Konrad mora biti doktor in Konrad bo doktor. In sem še rekel: ti, Hamer, tvoj Viljem mora imeti mlin na sapo in Viljem bo imel mlin na sapo. Človek, ki ni dosti odločen, je kakor mlin brez vode . . . . Viljem! . . . natoči mu piva ... Ni res, kako dobro pivo je? . . . Moj zet Krauze dela tako pivo . . . .Ho! ho! . . »Kaj je .toje zaklical, nagnivši se proti sodčku. »Kaj je to - ni piva? . . . Basta! . . . gremo spat..." Vstali so izza miz. Fric je potisnil Polža v kuhinjo in zaprl vrata. Kmet je bil omamljen, ne da bi vedel, ali od piva, ali od hrupne govorice Knapove. Pri leščerbi je ugledal v kuhinji dvoje ležišč; na enem je nekdo spal, drugo je bilo prazno. Polž je sedel na prazno; čutil je, da je nekam vesel ter je začel kimati na desno in levo, na desno in levo . . . Mislil ni nič; raje je poslušal razgovor, ki se je razvijal v sosedni izbi po nemški. Po preteku nekaj časa je zaslišal glasne poljube, novo vrsto vzklikov, odmikanje mize in stolov in smeh Knapa. Potem je postalo v kuhinji svetlo in skozi njo sta .šla Fric pa Viljem. »Le spite, spite! . . je zaklical Fric Polžu. ■v Kakor hitro se zdani, pojdemo ..." Mlada Hamerja sla odšla v vežo, iz veže na dvorišče, njuni koraki so utihnili nekje pri skednju, Polž je pa kar naprej kimal z glavo na desno in m 291 a levo. Preteklo je zopet nekaj časa, med katerim so se razlegali po prostorni izbi težki koraki, potem pa surovi glas Knapa, ki je govoril: „ V a t e r unser, der Du bist im H i m - m e 1 . . . “ Mlinar je med molitvijo sezuval čevlje, jih vrgel daleč od sebe in nazadnje, ponavljaje: amen... amen . . . legel na postelj, ki je pod njim za- zaškripala. Končno je umolknil, nekaj minut pozneje je pa začel hropeti s tako čudnimi glasovi, kakor da ga kdo istočasno duši in kolje. V kuhinji se je leščerba stemnila, zaprasketala, še parkrat zableščala in ugasnila, smrdeč po žgani maščobi. Skozi zamrzle šipe je pogledal mesec in na glinastih tleh se je razložila ploskev medle svetlobe, razdeljena na šest ploskvic vsled sence oknovega okvirja. Mlinar je grozno hropel in stokal. Kmet, omamljen po pivu, se je majal na desno in na levo, se smejal, nevede komu in prevdarjal: „No, prodam! . . . Kaj pa potem? Kaj ne smem tega storiti? Saj je vendar bolje oditi v drug kraj in kupiti kakih petnajst oralov dobre zemlje, kakor pa ostati na desetih slabih in biti še sosed z Jankom Hribom. Saj bi me ta in njegov stari najrajši živega spekla . . . Prodam, torej prodam, da bi le kmalu . . .“ Vstal je, kakor bi hotel že iti k notarju. Toda spomnivši se, da je do notarja daleč, je padel zopet na ležišče in se tiho smejal sam pri sebi. 19 * m 292 a Močno pivo, vlito v prazen želodec, ga je omam¬ ljalo vedno bolj. V tem se je na svetli ploskvi šip narisala človeška silhueta. Nekdo je z dvorišča izkušal po¬ gledati v kuhinjo. Kmet se je nehote pomaknil k oknu. Pogledal je . . . se iztreznil ... in pohitel iz huhinje . . . Pri škripanju vrat se je prebudil hlapec, ki je spal v veži in zaklel, toda Polž se ni zmenil zanj. S tresočimi rokami je poiskal kljuko v veži, pritisnil nanjo in se znašel na dvorišču, v obraz mu je pa zavel mrzel veter. Pred hišo je stala ženska in gledala skozi okno. Polž je skočil k nji, jo zgrabil za rame in zašepetal v največjem strahu: „Kaj si ti, Neža? ... Ti? . . . Boga se boj, kaj delaš? Kdo te je oblekel?" Res je bila Polževka. „3ama sem se oblekla, samo čevljev nisem mogla obuti in sem jih narobe obula . . . Pojdi domov," je dejala in ga potegnila za roko. „Kam domov?" je odvrnil Polž. „Saj si tako bolna, Neža, da ne veš, da nam je dom zgorel in skedenj . . . Kam pojdeš, v takem mrazu? . . . Na dvorišču so se oglasile doge Hamerjeve; Polževka se je obesila možu na roko in mu trdo¬ vratno prigovarjala: „Pojdi domov . . . Pojdi domov . . . Nočem umirati v tuji izbi kakor kočarica ... Ne! . . . Jaz sem gospodinja . . . Nočem se bratiti z Nemci, sicer mi župnik še rakve ne poškropi z blagoslov¬ ljeno vodo . . ." a 293 s Vlekla ga je, in on je pa šel. In tako sta šla oba k vratom, potem skozi vrata, potem proti za- mrzli reki, da bi kar najhitreje prišla do doma. Za njima so tekli psi in ju z besnim lajanjem trgali za obleko. Sla sta molče. Sele nad reko se je ustavila izmučena žena in malo odpočivši se začela govoriti: „Misliš, da jaz ne vem, da so te Nemci za¬ peljali in jim hočeš prodati zemljo? . . . Morda ni res? . . je dodala, divje mu zroč v oči. Polž je povesil glavo. „Ti izdajavec! ... ti zatajevavec! . . .“ je iz¬ bruhnila hipoma, grozeč mu s pestjo. „Ti prodajaš zemljo? ... Ti bi prodal celo Gospoda Jezusa Židom! . . . Naveličal si se biti pošten gospodar, kakor je bil tvoj oče, in hočeš iti potepati se med ljudi? Kam pojde pa Andrejček? . . . Hodil bo za tujim plugom . . . Kako pa mene pokoplješ? . . . Kot gospodinjo, ali kot kočarico? . . ." Potegnila ga je za seboj in stopila sta na led. Ko sta prišla na sredo reke, je začela zopet Pol- ževka. »Stoj tu, Judež! . . je zaklicala, zgrabivši ga za obe roki. „Ti misliš še prodati zemljo? Jaz ti ne verjamem več . . . Poslušaj," je dejala v mrzlični razdraženosti. „Ce le prodaš, prekolne Bog tebe in fanta . . . Ta led se vdere pod teboj, če se ne od- rečeš hudičevim mislim ... Jaz ti po smrti ne dam miru . . . Nikdar ne boš imel spanja, kajti če bi tudi zaspal, vstanem iz groba in ti bom oči odpirala.. „ Poslušaj! . . .“ je kriknila v napadu besnosti. „Če prodaš zemljo, ne povžiješ najsvetejšega zakra- m 294 a menta, ker ti zavežem grlo, ali pa se ti razlije s krvjo ..." »Jezus! . . .“ je zašepetal kmet. »Kamor boš stopil, ti zgori trava pod no¬ gami . . ." je klela nezavestna žena. »Kogar boš po¬ gledal ga boš uročil in zadene ga velika nesreča.." »Jezus! Jezus! . . ." je stokal kmet. Iztrgal se ji je iz rok in si zamašil ušesa. »Prodaš? prodaš? . . ." je vprašala, približavši svoj obraz k njegovemu obrazu. Polž je zmajal z glavo in razpel roke. »Naj se zgodi, kar hoče," je odvrnil, »ne prodam." »Če bi moral tudi poginiti na svojem ležišču." »Če bi tudi poginil." »Tako ti Bog pomagaj? . ..“ »Tako mi Bog pomagaj in nedolžno trpljenje Njega ..." Polževka se je opotekla. Mož jo je zagrabil čez pas in čisto vlekel do hleva, kjer sta spala Hamerjeva hlapca. Kmet je posadil ženo na prag, sam je pa začel razbijati s pestmi po vratih. »Kdo je?" sta vprašala z zaspanim glasom. »Odprita! . . . Vstanita! . . ." je odvrnil Polž. Eden izmed hlapcev je odprl vrata. »Kaj ste vi, Polž?" je rekel začuden, zavijaje se v kožuh. »Pojdita na svojo naselbino, ker moram tu položiti ženo." Hlapec se je začel praskati po kuštravi glavi. m 295 m „Ali norite, ali kaj? . . . Saj vendar posestvo> ni več ^vaše ..." »Čegavo pa? . . je vrisnil razkačen kmet in ga zgrabivši za prsi potisnil na dvorišče. »Pojdite! ..." je dodal, umaknivši se drugemu hlapcu, ki je s čevlji v rokah dobrovoljno za¬ pustil hlev. Hlapca sta se godrnjaje začela hitro napravljati;: Polž je prijel ženo za roko in jo položil na ležišče, ki je bilo še gorko. Zena je težko sopla. »Iz tega bo še tožba!" se je oglasil starši hlapec. »Tako se ne sme vodili ljudi za nos. Stari je na vašo besedo pripeljal Knapa, ženo vam je, kakor treba, oskrbel, vi se pa ponoči umanjkate. To ste poštenjakovič ..." »Gotovo mu je Gede vse odkril," je pripomnil drugi hlapec. »Gede ni tako podel," je odvrnil starši, »on se drži pogodbe. To diši po Židu . . . Morala sta ga pregovoriti Jozel in Hiršgold, oba lumpa, ki sta nas vse potegnila v nesrečo." Polž je razdražen zaloputnil vrata hleva. Nemca sta povzdignila glas: »Poplačaš nam to goljufijo! . . »Zemlje ti bo manjkalo ..." »Videl boš, kako ti Židje povrnejo." »Gladu pogineš, ali boš pa iztegoval roko pred cerkvijo." »Pišita me . . .“ jima je kriknil Polž v odgovor. Obrnila sta se in odšla proti naselbini, grozeč s pestmi in zmerjaje sedaj po poljsko, sedaj po nemško. Ko so utihnili njih jezni glasovi, je Polž m 296 326 a nosu v tuje hleve, ker vem, da se kmetje že do¬ govarjajo in bi dobil po glavi pri prvi priliki, amen." „Po nedelji kupim gospodarstvo od Hamerja, po praznikih pa napravim dve svatbi!' 1 je zaklical vzradoščen Hrib. Po teh besedah so se naši štirje kmetje začeli objemati in poljubovati. Polž pa je, videč, da je že zmanjkalo medice, poslal Orahovčevega hlapca v vas k Jozelu po steklenico vodke in steklenico ruma. »Premalo, bratec!", se je oglasil Grahovec. »Naroči, da naj ti Jozel pošlje tri lonce vodke in sodček piva, ker se bo danes k pogrebu ranjice nabralo gotovo cel kup ljudi." Polž je poslušal previdni svet podžupanov in prav storil. Kajti ko so zvečer pripeljali rakev iz mesteca, se je nabrala k pogrebu Polževke taka množica ljudi, kakršne niso pomnili najstarejši ljudje v okolici. * * * Pogodbo, ki so jo sklenili kmetje med seboj, so izpolnili kar najbolj natanko. Hrib je med tednom kupil Hamerjevo gospodarstvo, in še pred postom se je obhajala svatba Janka Hriba z Ore- hovčevo in Jožefa Polža s Kramljavčevko. Takoj s početkom pomladi je prišel v vas zemljemerec in izvršil zameno za svet med Hribom in Polžem. V isti uri, ko je na polju zasadil mereč prvi drog, so se iz naselbine odpeljali vozovi, vo¬ zeči premičnino Hamerje-vo. Proti jeseni sta se mlada Hribova nastanila na gospodarstvu, Polž je pa imel že bajto in vse nade, da naraste njegova rodbina za novega člana. Porabivši to okolnost mu je druga žena pogosto grenila življenje s tem, da ga je imenovala berača in da se ima nji zahvaliti za vse premoženje. Tedaj se je Polž ves pobit izmuznil iz bajte na hrib in tam, ležeč pod smreko, razmišljal o tem čudnem boju, v katerem so Nemci izgubili zemljo, on pa — štiri naj bližje osebe. Ljudje so že davno pozabili Polževko, Stanka, Ovčarja in najdenko, naš Polž pa je pomnil celo poginoiega Burka in kravo, ki je morala zaradi pomanjkanja klaje pod mesarjev nož! . . . Izmed drugih oseb, udeleženih v boju kmeta Polža z Nemci, je neumna Zofka umrla v zaporu, stara Sobjeska pa v Jozelovi krčmi. Ostali, ne iz- vzemši niti Jojne Netopirja, žive in so zdravi. Konec. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000490115