Kmetijske zbornice. Nujno vprašanje. Vprašanje o kmetijskih zbornicah postaja vedno bolj nujno. Ob vsaki priliki se čuti, da pri najštevilnejšem stanu v državi, pri kmetu nekaj manjka, da manjka velika nepolitična poklicna organizacija, ki naj zastopa interese kmetovalcev, pospešuje njih gospodarske koristi, ohranja stanovsko zavest in goji duha skupnosti. Zamujene prilike. ŠIo je za vprašanje agrarae reformc. Organizacije, ki bi zastopala interese celokupnega kmetijstva in v važnera vpraSa- nju, agrarne reforme podala svoje mišlje- nje, ni bilo. — Vršile so se važne spre- membe v državni kmetijsko-pospeševalni službi. Šlo je za dalekosežne spremembe v sistemu in organizaciji kmetijskega šol- stva. Uvedla se je za vso državo ustanova sreskih ekonomov. Slo je za trgovske po- godbe z drugimi državami, ki globoko za- segajo v kmetijsko gospodarstvo. Izvajala se je na veliko enostranska zaščitna ca- rinska politika v korist industrije in v veliko škodo najširših slojev. Enotne or- ganizacije, ki bi uveljavljala zahteve kmeta, ni bilo. Pač pa so se ob navedenih in vseh drugih slučajih vpoštevala mne- nja najrazličnejših »strokavnjakov«, po- litikov, upravnih uradnikov, organizacij, izvoznikov, uvoznikov, bank itd., le mne- nje kmetskega stanu se ni slišalo in ni vpoštevalo. Zato je razumljivo, da so se v takih pogodbah in ob spremembah carin- skih tarifov dobro zaščitili interresi trgo- vine, industrije, obrti, bank itd., le inte- resi kmetijskega gospodarstva se niso vpoštevali, ker ni bilo organizacije, ki bi bila govorila v imenu stotisočev močno, odločilno, nepristransko besedo za obči interes, za interese kmetskega stanu in s tem za interese narodnega gospodarstva. Da vzamemo le še najnovejši slučaj, ko se je sestavljal načrt uredbe za gospodarski svet, ki ga predvideva ustava. Pozvani so bili v ta svet zastopniki vseh večjih po- klicnih organizacij. Ker kmetijskih zbor- nic kot stanovske organizacije kmeta ni bilo, naj bi se kot nadomestek poklicali zastopniki zadružnih; zv.ejz1. In kakor v tem slučaju, tako je tudi v š-tevilnih drugih »lučajih vsled pomanjkanja kmetijske stanovske organizacije bilo poklicano za- družništvo, da vsaj delno izpolni to vrzel in zastopa interese kmelijstva, dasi so njegove naloge bistveno drugaene. Kako je pri drugih poklicih? Lahko se trdi, da je pri vseh drugih poklicih poklicna organizacija več ali manj popolno izpeljana in nismo v zadregi, koga bi vprašali za mnenje, ako gre za vprašanja, ki zadevajo en ali drug poklic. Zbornice, udruženja, slanovska društva, poklicne zadruge itd. imajo danes trgovci, obrtniki, industrijci, inžinerji notarji, advokati, zdravniki, državni, samoupravni in privatni uradniki. Gelo delavci imajo že svoje delavske zbornice, čeprav še v prvih začetkih in z razmeroma malimi sredstvi. Zalo je naravno, da že ozir na vse navedene stanovske organizacije sili in naganja kmeta, da se tudi on organizira v svoji stanovski organizaciji. Ako so drugi poklici organ.zirani, kmet pa neorganiziiran, je jasno, da bodo druge poklicne organizacije mogle marsikaj pridobiti na račun in na škodo kmeta. Zakaj prihajajo kmetijske zbornice tako pozno? Dasi je tudi kmetski stan že davno in o_ raznih prilikah radi zaščite stanovskih koristi, radi posebno težavnih gospodarskih razmer (konkurenca), radi povzdige gospodarstva v raznih kmetijskih panogah in radi povzdige kmetijske izobraznc od časa do časa čutil potrebo, <la bi se stanovsko organiziral, vendar zavest tc potrebe nikdar ni postala tako močna in splošna, da bi premagal prirojeno konservativnost in se preko obzorja Lndividual- no- gospodarskih skrbi in težav povzdignil na višje stališče skupnih stanovskih potreb in interesov. So za to razni razlogi. Predvsem je na kmetih posebno v nekaterih oblastih še pred nedavnim časom vladalo neutralno gospodarstvo, ki ni poznalo trga, denarja, konkurence in odvisnosti stanov. Kmetsko ljudstvo živi vsled svojega poklica raztreseno, vsak nekako v mejah svoje kmetije, dočim živijo drugi stanovi več ali manj skupaj v mestih, trgih in industrijskih krajih. Je tudi to, da je izobrazba ravno pri kmetskem Ijudstvu najbolj zaostala, mogoče ravno vsled slabših gmotnih razmer in raztresenosti bivališč. Naposled pa je že omenjena konservativnost bila gotovo najmočnejši razlog, da kmetje niso iz lastne inicijative pristopili k ustanovitvi stanovske organizacije. Zato bi mogli za zaključek reči, da bo tudi pri kmetskem stanu sila razmer tista, ki ga bo združila. In ta sila razmer postaja danes vsled vse splošnega zapostavljanja kmetskih koristi raočnejša in močnejša. Namen zbornic. O namenu kmetijskih zbornic ni treba izgubljati mnogo besedi, saj je ta namen v bistvu isti, k^kor pri vseh drugih poklicnih organizacijah. Namen ¦kmetijskih zbornic je torej zastopanje stanovskih koristi, izboljševanje nravnih in gmotnib razmer kmetovalcev, gojitev duha skupnosti in stanovske zavesti. Sicer tudi glede namena vladajo precej razlifcna naziranja zlasti za potrebe južnejših krajev države. To pa radi tega, ker so tudi gospodarske razmere kmeta in še bolj politične razmere na jugu čisto drugačne. V razgovoru o zbornicah je n. pr. nek ugleden činovnik poljedelskega ministra izjavil, naj bi bile zbornice kmetov advokat, poslanec in občinslci pisar. V vseh ozirih, v katerih je sedaj odvisen od imenovanih treh faktorjev, naj bi mu v bodoče pomagala in ga zastopala zbornica. Jasno je, da se v zdravih gospodarskih in političnih razmerah ne moremo zavzeti za take vrste kmetijske zbornice, vsaj upanje imamo, da gremo po poti gospodarske in politične konsolidacije vedno bliže normalnim razmeram in ako ustanavljamo kmetijsko poklicno organizacijo, naj bo ta preračunjena za normalne razmere, ne pa kot neki provizorij za izjemno stanje gospodarstva in politike. Okvirni zakon. Kako se naj uredi v naši državi vprašanje kmetijskih zbornic? Imamo namreč dve možnosti, ali da se z zakonom popolnoma točno predpiše organizacija kmetijskih zbornic, ali pa da se, kakor je bil to slučaj v bivši Avstriji, dajo samo splošne smernice za ureditev zbornic z okvirnim zakonom. Vse podrobnosti organizaoije zbornic pa se prepustijo samoupravni ureditvi, da jih predpišejo višje ali nižje samoupravne edinice. Če naj se za naše razmere odločimo za en ali drug način ureditve, potem se moramo v prvi vrsti ozirati na eno za to zelo važno dejstvo, da so gospodarske, socijalne in kulturne razmere kmeta v raznih pokrajinah popolnoma različne. Zato bi bil napravljen izvirni greh in bi bila delazmožnost kmetijskih zbornic že vnaprej onemogočena, če bi se odločili za papolnoma unificirane pokrajinske zbornice z eventuelno centralno zbornico v Beogradu. Nasprotno fundamentalna različnost gospodarskih, socijalnih in kulturnih razmer v različnih pokrajinah nam narekuje previdno pot širokega okvirnega zakona o zbornicah, v čegar okviru se potem te ustanove poslužijo posamezne pokrajine po svoji potrebi in po posebnih razmerah, ali pa se tudi zaenkrat ne poslužijo, kar bo gotovo slučaj za gospodarsko zaostale pokrajine na jugu. To pot širokega okvirnega zakona je šla Avstrija, ki je 1. 1902 uzakonila okvirni zakon o ustanovitvi poklicnih zadrug kmetovalcev. Seveda mora pa tudi v tem vladati svoboda, da se morejo za večje oblasti osnovati dve ali še več zbornic. Deželni zakonodaji pa je ta zakon prepuščal vse podrobnosti in puščal znatno svobodo zbornicam tudi glede stvarnega, lokalnega in personalnega delokroga. Stvarni delokrog. Glede lokalnega delokroga so razmere pomniti, da se sme z okvirnim zakonom določiti le najširša meja za delovanje zbornicam s tem, da se jim postavi obči namen zboljševati nravne in gmotne razmere kmeta, gojiti duha skupnosti in stanovsko zavest in naposled kar je poglavitno, zastopati stanovske koristi. Na drugi strani bi pa bilo neobhodno že naprej izkjučiti možnost ,da bi kmetijske zbornice mesto stanovskih nalog oz. poleg stanovskih nalog izvrševale gospodarske naloge. Zato se ima že z zakonom samim izključiti pridobitni značaj kmetijskili zibornic in se ima prepovedati udeležba ali sodelovanje pri pridobitnih in gospodarskih podjetjih ali zadrugah. Okoliš zbornic. Glede lokalnga delokroga so razmerc z organizacijo in ureditvijo oblastne samouprave že tako daleč uspele in dozorele, da si skoro ne moremo predstavljati kmetijskih zbornic drugače, nego zbornice za posamezne oblasti. Kakor ima oblastna samouprava v gospodairskih, socialnih in kulturnih nalogah zastopati vse sloje, vse poklice v oblasti in za njih povzdigo pritegniti sposobnost in inicijativnost najboljših Ijudi v dotični oblasti, tako naj bi kmetijske zbornice posebej zastopale interese kmetijstva, skrbele za njega povzdigo in napredek in pritegnile v to svrho inicijativnost in sposobnost najboljših kmetovalcev v zborničnem okolišu. SLS, ki je prva v naši državi stavila zahtevo po kmetijskih zbornicali, bo gledala na to, da se ta zbornica čimprejc oživotvori. Za brambo kmetijskih stanovskih pravic je to nujno!