Pogreb.
Spisal Vaclav Kosmak. — Preloži] Jožef Oruden.
gj§2li|f Brodu so zvončkali zvonovi; zvončkali, ker so bili majčkeni. Zvon-
gjflllJP čkali so brusačevi ženi, ki so jo nesli štirje možje na pokopališče.
^^L? Preminula je pri bratu, revnem kočarju. Jože Gaber vam je bil v
istini siromak!   Razen   stare koče,  dveh   \oz  in majhne njive ni   bilo   nič
njegovega. Pač: šestero zdravih otrok. S   akšnjo slastjo so drobili ovsenjak!
Imel je tudi sestro Barbo — no   dancs   o  pokopavajo  — pridno,   dobro
sestro! Rajši jo je imel kakor mnog kraljevič sestro kraljično. Naveličala se
je nekoč doma, pa šla v pisani svet, v katerem baje procvita sreča. — Bože
mili, žalostno procvita!   Seznanila se je z dosluženim  vojakom,   brusačem,
__    27    __
ter ga vzela. Brat ji je izplačal stopetdeset kron dote, in šla je z brusačem po svetu. Osem let sta hodila križem sveta, dokler je bila ona zdrava in pri m6či. Sirovost in nerodnost moževa ter neprestano potikanje ji je pa izpodkopalo zdravje. Pred pol letom se je vrnila s šestletnim sinom Korlčkom v rojstno vas. Mož jo je zapodil . . . rKaj bo s teboj, kadar boš zbolela", ji je dejal, pa sta sc ločila. ,,Samo to glej, da se kaj kmalu spraviš s sveta, drugo si hočem izbrati —" je še pristavil.
Brat Jože jo je vzel pod streho. Kam drugam naj bi bila šla? Zemlja je sicer široka postelj in nebo prostrana streha, ali gorkeje je v tesni bajti. Čez pol leta je zatisnila oči v tej nizki hišici. Danes je njen pogreb, dva-krat žalosten pogreb. Spredaj nese bos deček križ, za njim stopajo učitelj, ministrant in duhovnik v albi. Štirje vaščanje nes6 krsto, pokrito s slabim pokrovom. Za njo gresta Gaber in njegova žena. Peljeta ihtečega dečka. Revno so vsi oblečeni; molijo s starimi beračicami, ki hite za njimi, z gorečo pobožnostjo sv. rožni venec. Mar ni taka molitev duši, ko se loči od telesa, Ijubša od Beethovnove otožne koračnice ?
Dosp6 na pokopališče. Ob grobu odkrijejo krsto. Zbita je iz borovih desek ter namazana z rumeno ilovico. Na pokrovu je naredil mizar z apnom velik križ. Polože krsto na kolca, povprek črez grob položena, duhovnik odtnoli psalm, pokropi v jamo spuščeno truplo, vrže trikrat na krsto  prsti
in učitelj zapoje:
Samo pest zemlje
Na tnoj grob vrzite itd.
Pa odidejo v cerkev. Sorodniki še pomolijo ob grobu tri očenaše, grobar zasuje jamo ter naredi neznatno gomilo, v katero zasadi v znamenje kolček. To ji je bil pomnik. — No težil te ne bo, srečna žena! Tebi je grob utočišče pred hudobnim možem in pred svetom, postelj miru. Spavaj, spavaj brez skrbi, do jutra je še dolgo; — petelin še ne oznanja dne.
Po sv. maši gre Gaber v zakristijo h gospodu župniku.
Poljubi mu roko:
—  Ponižno prosim, gospod župnik, koliko sem dolžan? Duhovnik se nasmehne: — Koliko vam je ranjka zapustila?
—  Nič.
—  Torej si razdeliva, dragi moj.   Polovco  dajte meni,  polovico   ob-držite sami.                                                                                                         .
—  Bog vam plačaj trud in prijaznost, se zahvali bajtar. Bog vam daj zdravje.
—  Hvala, Bog vas usliši.
Na pokopališču se je Gaber zahvalil še pogrebnikom; prijel Korlčka za roko ter ga peljal domov.
Deček je zlezel v zapeček, povesil glavo ter plakal, plakal.
Bajtar je sezuval čevlje. Odpravljal se je v kamenolom. Postopanje je greh, in brez dela še krompirja ni, tem manj kolača.
Ko pa opazi ihtečega dečka, ga vpraša z nežnim glasom, ka 4- ršneg ne čuješ, razun od ljudi plemenitega srca:
—    28    —
—  1, zakaj pa jokaš, Korlček?! "
—  Kje najdem očeta?!
—  Pojdeš za njim?
—  Kaj pa naj počnem brez matere tukaj?
—  Greš rad za očetom?
Deček odkima: -- Ne, ne grem rad. OČe me bodo tepli; vi me pa nikdar.
—  No, pa pri nas ostani.
Dečku so zaiskrile oči. Vzravnal je glavo, začudeno pogledal ujca pa dejal: — Me ne boste zapodili?
—  Ne, če boš priden, te ne bom.
DeČek je planil iz zapečka: — Kaj naj delam, ujček?
—  Čaki, da pojemo. Potlej pojdeš z Martinom in z Jožetom v gozd po drva.
Oaber je stopil k ženi v kuhinjo. Krompir je kuhala. Čula je možev pogovor z dečkom.
—   Lepo te prosim, kaj pa vendar misliš?   PoznaŠ   me   pač,   da  rada pomagam vsakemu, a zdaj hočeš obdržati pri hiši še tega dečka, ko imava šestero svojih in nič drugega nego krompir za hrano . . .
Mož pa je prijel ženo za roko pa rekel:
—  Anka,   zahvalimo  Boga,  da imamo vsaj   krompir.  I, kaj pa, Če bi nam bil segnil, prašam te ?  Nič se ne boj: sirota ne prinese  nesreče pod streho.
Gabrovka je zaupljivo pogledala moža ter vzdihnila: — Bog te usliši! Naredi, kakor ti drago, bo že kako!
Pa je poklicala deco k južini. Iztresla je krompir v skledo, dala vsa-kemu ščepec soli, a pred KorlČka je položila najlepše razkuhane krompirje: — Na, Korlček, pa jej, taki so kakor kostanj.
Človeku silijo solze v oči, če vidi, kako deli siromak s siromakom zadnji krompir.
More li On, ki je nad nami in ki siplje iz neizčrpnega zaklada, videč tako revščino, reči'zemlji: — Ne r6di! — Oholemu bogatinu, objestni gospodi, ki bi radi sametnu Bogu ukazovali, na ljubo pač ne pada dež. Dež pada na ljubo bednim siromakom, ki stezajo roke v nebo terkličejo: nDaj nam danes naš vsakdanji kruh!" Podeljeni grižljaj pa radi dele s siromakom.