6
Poučni in zabavni del.
Fox in Pitt.
(Poglavje iz angleške zgodovine.)
Sredi minolega stoletja začela se je v razvoju ustavnega življenja, politike in parlamentarne zgovornosti na Angleškem nova doba, katero so prouzročili boji dveh parov izvedno nadarjenih državnikov. Ti možje so bili Walpole in njegov nasprotnik William Pitt starejši (poznejši lord Chatam), poleg Gladstonea najznamenitejši an gleški državnik, ter nekaj desetletij pozneje William Pitt mlajši in njegov nasprotnik Fox. Kakor je v dobi Wal-polea in Pitta starejšega na vse evropske države uplivala najprej sedemletna vojna in kasneje revolucija v sedanjih zjedinjenih državah severoameriških, tako je bila za časa Pitta mlajšega in Foxa najvažnejša svetovna dogodba francoska revolucija Fox in Pitt sta si bila kot voditelja najmočnejših jedino merodajnih angleških politikov do smrti nasprotnika, a ker sta kot sinova najsvobodnejšega in takrat še najmočnejšega naroda na svetu se bojevala za. najvažnejša načela notranje in zunanje strank angleške, sta njiju imeni v zgodovini  nerazdružno zvezani.
Charles James Fox je bil sin k Jaremu" plemstvu pripadajoče rodbine iz Wiltchireja. Njegov stari oče Štefan Fox si je pridobil za kraljevsko rodbino Stuartov veliko zaslug in ker je povrh ustanovil slavno Chelsea-bolnico, je bil povzdignjen v viteški stan in imenovan lordom državne blagajne. Sin Štefana Foxa in oče Char-lesa Jamesa Foxa se je poročil z nezakonsko hčerjo kralja Karola II. Kralj Jurij III. ga je 1. 17G8. imenoval perom
in mu dal naslov barona Holland. Naš Fox se je rodil 18. januvarja 1748. 1. Duševno in telesno krepak je že v mladih letih kazal redko nadarjenost. Oče njegov je bil sam jako omikan, izboren govornik in silno imovit ter je sinovi vzgoji posvetil največjo skrb in ljubezen. Fox se je že v mladih letih seznanil z angleško politiko in dobil jasen pregled svetovne politike. Po angleški navadi se goje že na višjih šolah politične discipline, se prirejajo mej dijaki politične debate, povrh pa se je še oče trudil, da je mlademu Foxu razširil politično obzorje. Fox se je šolal v Westminstru, v Etonu in na vseučilišči v Oxfordu in kar je njegov značaj posebno utrdilo, je bilo to, da je že v mladih letih užival skoro popolno svobodo in neodvisnost. Škodovalo mu je to samo v jednem oziru: Fox je bil v denarnih zadevah jako lahkomiseln in je potrošil ogromne svote. Ko se je po očetevi smrti izkazalo, da je od kolesalnega premoženja rodbine Fox izginilo nad petnajst milijonov goldinarjev, je Fox to v poslanski zbornici pojasnil z besedami: pet milijonov sem zapravil jaz, pet milijonov moj brat, pet milijonov pa moj oče. Ali Fox ni samo zapravil ogromnega premoženja, ampak se tudi še tako zadovoljil, da je moral naposled plačevati zidom po 500°/0 obresti, a dobil je sploh na posodo samo ker se je v obče mislilo, da podeduje premoženje svojega starejšega brata. Ko je ta brat njegov nepričakovano dobil dadičaje Fox z njemu lastno ravnodušnostjo izrekel svoj čas uprav krilate besede „Rodil se nam je otročiček".
V teh razmerah pa Fox ni ^izgubil prirojene mu ljubeznivosti in veselosti, s katerimi lastnostmi si je pridobil vsa srca, odkritosrčnosti, in dobrodušnosti niti je usahnila njegova izredna, ognjevita, duše in srca pretre-sujoča zgovornost Fox je bil v pravem pomenu besede „mož ljudstva", kakor so ga sploh imenovali in nepo-stajalo mu je samo potrpežljivosti in hladne pre-vdarnosti, katero je državniku v veliki meri treba. Teh lastnostij ni imel in nikdar se ni mogel privaditi tistega treznega preračunavanja in uvaževanja vseh okolnostij, od katerega je največ odisno izvršenje velikih idej.
Že 1. 1768., v starosti dvajsetih let, je Fox posredovanjem svojega očeta postal član angleškega parlamenta, kateri je bil tedaj prvo torišče javne delavnosti nasvetu. Vzgojen v idejah stranke Torvjev, podpiral je v začetku vlado s tako sijajnim uspehom, da je kmalu postal komisar admiralitete in potem celo komisar državne blagajne. Pri velikih razpravah o svobodi sedanjih zjedinjenih držav pa so se razvili njegovi nazori o svobodi in postal je odločen nasprotnik toristiške politike. Pridružil se je tisti skupini parlamenta, katera je vse svoje delovanje uravnavala po osnovnih načelih angleške ustave i a zlasti krivičnost države napram ameriškim kolonijam brez obzirno pobijala. Nakrat je bil Fox na občno začudenje vodja opozicije, vodja Whigsov, in najslavnejši pristaši te stranke, kakor lord Shelburne, lord Portland, lord Chatam in lord Bamden so se radi podvrgli njegovemu vodstvu. In Fox je načelom svobode ostal zvest v vseh okolnostih,  on se jim ni izneveril nikdar, niti tedaj, ko
7
je zloraba svobode za časa frai coske revolucije premnogo svobodi udanih mcž pregnala v tabor reakcije, ampak je tudi takrat očitno zagovarjal to veliko revolucijo. Ostal je zvest samemu sebi in načelom svobode tudi še tedaj, ko so grozovitosti francoske revolucije, uplivi velikana Pitta, vojne in narodnostne strasti v vladni tabor zapeljali tudi najzvestejše Fixove pristaše tako, da seje njegova stranka skrčila na kacih dvajset mož, še tedaj, ko mu je najboljši njegov prijatelj Burke prijateljstvo odpovedal ; dasi so mu solze močile lice, se njegov veliki duh ni dal primotiti, ni premenil svojega prepričanja o pravih načelih svobode, o bistvu in potrebi francoske revolucije, o bistvu in potrebi korenitih reform tako na Angleškem, kakor v vsi Evropi. Česar ni dosegla grozovita zloraba svobode, da bi bil Fox premenil svoje nazore, to se tuii ni posrečilo duhovitim in strastnim srfizmom, s katerimi je Burke zagovarjal toristiški aristokracizem. Kakor mnogo drugih sovremenikov tako tudi Fox ni verjel, da je Burke bil človek brez prepričanja, političen špekulant, ki si je svoje politično olepšavanje in opravičevanje nepoštene toristiške in ministersko politike dal plačevati v gotovini, a dasi je Burke z vso svojo čudovito sgovornostje zagovarjal aristokratiško avtoriteto, dasi je pridobil skoro ves parlament na svojo stran, je ostal Fox vender zvest zagovornik francoske revolucije in jo je imenoval jedno najslavnejših dogodb v svetovni zgodovini in pravi blagoslov za vse evropske narode. Boril se je proti temu, da bi Angleška intervenirala v prid pre-gnanih Bourbonov, boril se je za politično in duševno svobodo, za odpravo sužnosti, za osvobojenje Ircev in Indijcev, za emancipacijo angleških katoličanov in disen-terjev, za srečo ljudstva, za srečo Angleške in vsega sveta in vse kar je storil, govoril ali ukrenit vse priča, -da je bil jeden najženijalhejših m >ž, kar jih pozna svetovna zgodovina.                                        (Dalje sledi.)
16
Poučni in zabavni del.
Fox in Pitt.
(Poglavje iz angleške zgodovine.) (Dalje.)
William Pitt mlajši je bil tretji sin lorda Chatama. katerega je bil kralj Jurij III imenoval grofom in perom. Rodil se je na potovanji svojih starišev po Evropi in sicer na Francoskem dne 28. maja 1759. 1. Pitt je bil telesno jako slaboten ali izvedno nadarjena. Do 14. leta je imel znanega kanonika dr. Wilsona za vzgojitelja, potem pa poznejšega škofa Prettymanna Na vseučilišču v Cambridgu, pri političnih debatah, katere se prirejajo mej dijaki, se je odlikoval tako kot spreten debater kakor kot jako omikan politik. Pitt je bil izredno marljiv in je živel jako redno. Ni se udeleževal pijanjčevanj, ampak ves svoj čas vestno porabljal za študije. Le na ta način je bilo možno, da je že v mladih letih ne samo spoznal vso kla-siško literaturo, ampak se tudi temeljito izobrazil v zgo-vini, v pravoslovju in v nacijonalni ekonomiji. Pitt je bil prav tako kakor Fcx veren sin svoje domovine in jo je ljubil od srca, ne da bi kdaj samo količkaj mislil na svojo korist. A dočim je bil Fox vedno prijazen in ljubeznjiv, dočim je bil z vsem srcem oklenil vse človeštvo, je bil Pitt hladen ko led, nekak Katon. Foxovo genijalnost in obsežno svttovno omiko, Ftxovo bogato in najznamenitejše ideje stvarjajočo fantazijo je nadomestoval z jasnostjo in ostroumnostjo in temeljitim poznavanjem svojih strok. Foxje bil fenomenalen govornik, kateri je s sigurno roko znal ubrati vsako struno, Pitt ni nikdar nikogar navdušil, nikdar nikogar razgrel, ali znai je svojega nasprotnika uničiti s svojo treznostjo in sigurnostjo. Foxje bil bolj poetična in filozofična natura, Pitt popolnoma prozajična, matematična, jedino za materijelna vprašanja zanimajoča se natura; Pitt je bil samo in jedino Anglež, Fox pa najprej človek in je zato se tudi kot Anglež daleč nadknijal Pitta.
Že 1. 1781., v starosti 21 let, je bil Pitt izvoljen v angleški parlament in je koj s svojim prvim govorom, kateri je razodel njegovo temeljito in obrežno znanje vseh finančnih zadev, obudil največje senzacijo. Odlikoval se je v parlamentu tako, da je že v starosti 20 let bil imenovan kancelarjem državnega zaklada in v starosti 24 let prvim ministrom velike Britanije.
Pitt ni bil nikdar tako kakor njegov oče, ali kakor njegov nasprotnil Foxa zavzet za napredovanje človeštva, za svobodo in za ljudske pravice, toda v začetku svoje državniške  karijere,   ko je,   po želji svojega očeta, sedel
mej Whigsi, je vender opetovano govoril za osvobojenje ameriških kolonij, za emancipacijo katoličanov, za odpravo korporacijskega in test- zakona ter za reformo angleškega parlamenta. Ali kmalu se je nehal zanimati za ta, kolikortoliko svobodnostna stremljenja in je postal pristaš toryjev, zagovornik konservativnih tendenc in s tem ljubljenec kraljev, do čim se kralj nikdar ni mogel sprijazniti s Foxom in tudi Pittovega očeta ni nikdar maral, niti tedaj ne, ko je Pitt starejši bil ministerski predsednik in je s svojo čudovito genijalnostjo rešil državo iz najobupnejšega položaja in jej pomogel do tolike moči in slave, kakor je prej ni nikdar imela.
Naravno je, da sta v vsem svojem mišljenji in v značaju tako različna moža, kakor Fox in Pitt, čim sta se našla na istem političnem torišči, morala postati nasprotnika. To se je zgodilo kmalu po Pittovem vstopu v parlament in nasprotstvo mej tema redkima talentoma je trajalo vse njiju življenje. Po odstopu osvobojenju ameriških kolonij nasprotnega ministerstva North L 1782. sta Fox in Burke vstopila v ministerstvo Rockingham in je zlasti Fox deloval z vsem svojim vplivom na to, da se z ameriškimi ustaši sklene mir. To se je zgodilo dne 20. jauvarija 1893. z versaillesko pogodbo. Še prej pa sta Fox in Burke, ki se nista mogla porazumeti z ministrom Shelburneom izstopila iz ministerstva, mesto njiju pa je vstopil Pitt. A Pitt jo ostal le nekaj mesecev na krmilu. Fox se je združil z Northom in strmoglavil ministerstvo Shelburne-Pitt. Na njega mesto je stopila nova vlada, v kateri je sedel tudi Fox, a ostala je samo malo časa na krmilu. Pitt se je uprl Foxovim predlogom glede reforme v Indiji in ker sta mu prihitela na pomoč kralj in kraljevi volji brezpogojnou dana perska zbornica, je zasnovane reforme preprečil in prouzročil, da je moralo ministerstvo odstopiti. Pitt je sedaj postal ministerski predsednik in je to ostal navzlic vsemu nasprotovanju Foxa skoro nepretrgoma celih dvajset let in se neizprosno in trdovratno boril proti Franciji in proti vsem zagovornikom reforme na Angleškem, katerim je stal na čelu Fcx. Samo jedenkrat, ko je želja po miru postala občna in tako močna, da se jej je tudi on uklonil, je izročil vodstvo vlade za čas mirovnih pogajanj duševno povse od njega odvisnemu in njemu udanemu slabetnemu Ad-dingtonu, a čim je dosegel, da se je vojna zopet začela, prevzel je takoj vodstvo vlade in cstal ministerski predsednik do svoje smrti 23. januvarija 1. 1806 Pri pre-vzetji ministerstva je pač predlagal Foxa za jeden port-felj, toda kralj se mu je uprl, ker je Foxa sovražil Po Pittovi smrti je bil kralj primoran imenovati Foxa mini-sterskim predsednikom, a Fox je le malo časa zavzemal to mesto, ker je umrl kmalu po Pittu, 13. septembra 18061.
17