Novi disciplinarni zakon za štajersko učitdjstvo. Rekli smo, da je ta zakon lepa pridobitev učiteljstva. In to je resnica, saj se z njim odpravi marsikateri nedostatek dosedanjega postopanja. Največje važnosti je pač disciplinarni senat. Dosedaj je bil skoraj vedno tožnik in sodnik eden in isti — okrajni šolski svet, ki je bil že naprej uverjen o učiteljevi krivdi, sieer bi ga ne bil tožil. To se sedaj neha. Posebni senat bo pretresaval obtožbo in nje utemeljevanje, a tudi odgovor obtoženca in njega opravičevanje. Ne dovolj utemeljene obtožbe torej ne bodo mogle povzročiti obsodbe, kakor se je to baje dosedaj časih zgodilo. Veljalo bo le to, kar je disciplinarna preiskava resnično dognala in kar se je pravilno zapisalo, ne pa tudi to, kar si je dotični preiskovalec samo mislil ali pa tudi le želel. V disciplinamem senatu imamo tudi tovariša, ki se bo gotovo rad potezal za svoje kolege: a še veliko več vredno je, da se sme obtoženec doticne obravnave udeležiti in se tam zagovarjati. Kolikega pomena je to, ve le tisti, ki je že okusil rprijetnosti" dosedanjih disciplinarnih obravnav. V par beaedah se mu je povedalo, česar je obdolžen in isti hip se je moral zagovarjati. če takrat ni našel primernih besed, je bil izgubljen, zakaj o tem, kaj se je pozneje godilo in kako se mu je odmerila kazen, ni zvedel nikdar ničesar. Sedaj se mu morajo v pregled dati vai spisi disciplinarne preiskave in obtoženec ima osem dni časa za sestavo svojega odgovora. Tudi soditi se ga sme le o dejstvih, ki so se obtožencu resnično očitala. To so gotovo lepe pridobitve, ki bodo našo samozavest sigurno znatno okrepile. Cetudi nas bodo ostro sodili, nas vsaj zahrbtno ne bodo mogli obsoditi. Da se je vzel anonimnim obtožbam velik del jnjih dosedanje veljave, da se smejo otroci le v najnujnejših slučajih zasliševati kot priče, da se morajo tudi uradoma iskati in uvaževati obtožencu ugodne razbremenilne okolnosti, da je pri disciplinarnem postopanju sploh varorati ugled obtoženca in našega stanu itd., so tudi določbe, ki morajo ugajati vsakemu vestnemu učitelju. Kratko, naš novi disciplinarni zakon daje vsemu disciplinarnemu postopanju tako natančno direktivo, on nam dovoljuje nad vsem postopanjem toliko kontrole in nam nudi toliko prilike v lastno obrambo, da lahko z veselim srcem vzkliknemo: Storili smo velik korak naprej! Dal Bog, da bi kmalu šcitil tudi tovariše aosednjih dežel vsaj tako dober diaciplinarni zakon! A navzlic vrlinam, ki smo jih apredaj omenili, naa ta zakon še vendar ne more in ne ame zadovoljiti. Ni še popoleu, ne ustreza še modernim nazorom in ne daje nam še našemu stanu primernib pravic. Ze na njegovi obliki ae vidi, da je to prisiljen dar. Vse je tako čudno zvito in zavito, Nemec bi rekel ngeschraubt", da ae kar spozna, kako ao se gotovi činitelji branili, preden ao izpuatili katero doaedanjih svojih pravic. Določba za določbo se jim je morala takorekoč iztrgati, vaaka ugodnejša be8eda ae je morala posebej pribojevati. Cast našim borilcem! A že to dejatvo, torej oblika sama, nam naznanja, da zakon ne more biti popolen. In rea ni. Že v § 1. se pogreša določba, da izvrševanje državljanakih pravic ne more biti predmet disciplinarnemu poatopanju. S tem so se pridržale na našem stanu močne apone. Učitelj tudi v bodoče ne bo mogel brez strahu iti v politični boj za šolo iu svoj stan, temveč se bo moral kolikortoliko ozirati na odločilno politično stranko. Hudo je to za nas, a tudi šola bo trpela, ker ae bodo nčitelji smeli le tam boriti za razvoj in svobodo šole, kjer ao na krmilu svobodomiaelne stranke. V naaprotnem slučaju bi se pa amatral njega naatop kot odpor proti veljavnim predpisom in po njem je! Priča: Dunaj i. dr. Nadalje je škoda, da si obtoženec ne sme priveati zagovornika s seboj k diaciplinarnemu aenatu. Kako zamore vplivati dober zagovornik na sodnike, vidimo lahko pri porotnih sodnijah. Da pa obtožencu ni lahko gladko in mirno se zagovarjati, ve pač vsakdo. Vrhutega pa tudi nima menda nihče med nami tiate juridiČne naobrazbe in spretnosti, ki bi ga uaposobila, takoj zase izkoristiti vsako količkaj ugodno beaedo tožnikov in prič. Kaj pa šele nervozni ljudje, kakršnih je med nami več kot dovolj! V zakonu se tudi nikjer ne omenja, da bi službeni prestopki recimo v pol letu ali v enem letu zastareli in bi se pozneje pri kaki priliki ne mogli upoštevati. Manjka tudi določbe, da ae pri rekurzu ne ame kazeu poostriti. Koliko mimejši bi pri taki določbi človek vložil ugovor. — Da dobiva začasno od alužbe odstavljeai (auapendirani) ucitelj le del svoje plače, a še tega ne vaak, je krivično, ker je na ta način obsojen takorekoč že pred preiakavo. Določba pa, da dobi pridržani del plače le oni učitelj, ki se mu ni priaodila diaciplinarna kazen, je za naa neznansko ostra, za one pa, ki so jo v tej obliki vrinili, jako ponižujoča. Ta pridržana plača naj bi menda pokrivala stroške, ki jih povzroča disciplinarno poatopanje. Bi li ne bilo lepše reči, da plača stroške obsojeni učitelj? Tej dolocbi je deloma sorodna tadi ona, da mora ucitelj, ki se mu je priaodila diseiplinarna kazen, plačati tudi priče, ki so prišle zaradi njegove zahteve pred senat. Vzemimo slučaj, da se očitajo učitelju kršenja njegovih dolžnosti, ki bi ga mogle spraviti ob službo. Takoj se začasno odatavi, preiskava teče in teče, a ni mu mogoče takoj navesti dovolj razbremenilnib okolnosti, ne more dobiti prič, ker ao iste morebiti odpotovale itd. Črez pol leta je morebiti obravnava pred senatom, tja zahteva tudi učitelj svoje priče in končno se opere tako, da se mu odmeri samo ukor. Ovrgel je torej skoraj vse obtožbe, a navzlic temu mora izgubiti vso plačo ali ysaj del plače in mora plačati še priče. Po krivem je bil obdolžen, pol ieta se je v velikem strahuboril zasvojin svojihobstanek, akončno se mu vnagrado zaprebiti strahintrud še kazen tako hudo poostri. Kaj takega je mogoče menda le pri nas učiteljih! Tudi določene kazni se nam ne zde povsem primerne. Premalo jih je in te so razmeroma strašno stroge Ukor — premeatitev — odpuatitev s službenega mesta — odpuatitev iz šolske službe. — Škoda, da se niso uvedle denarne kazni. Z i8timi bi se kazen lahko atopnjevala, kakor se godi to pri kazenskem sodišču, ne da bi se tako kmalo šlo za eksistenco. No, pa morda se odslej ne bo kaznovala vsaka malenkost. — Pregledali smo torej novi zakon, našteli smo njegove vrline, kakor tudi glavne nedostatke njegove in videh smo, da zadnjih ni premalo. A vendar vztrajamo pri prvi svoji trditvi: nStorili smo korak naprej!" Bolje je nekaj, nego nič. Minilo bo pač še dokaj časa, preden bodo spoznali odločilni činitelji, da je naš stan vreden istega spoštovanja in uvaževanja kot drugi inteligentni stanovi, da nisrao mi slabejši ljudje kot so drugi in da bi mi tudi brez posebnih spon, iz lastnega nagiba čuvali in branili svoj stanovaki ugled. Dal Bog, da bi vsaj v drugih kronovinah, kjer bodo v bližnji bodožnosti snovali slične zakone, opuatili vsaj glavne nedostatke našega, držeč se gesla: Le značaji morejo vzgajati značaje; značaji pa vzklijejoin se razvijejo le v svobodi, torej mora biti učiteljstvo kolikor mogoče svobodno!