Vsebina I. zvezka. Stran Naš čas. (Dr. A. Ušeničnik)........................................................ 1 Simon Gregorčič. (Fr. Terseglav)................................................... 6 Vzhodno cerkveno vprašanje v luči moderne historiografije. (Dr. Fr. Orivec)............................................................18 Današnje naloge katoliške cerkve. (L. Lenard)......................................26 Izpoved modernega protestanta. (Dr. A. Ušeničnik)..................................29 Balkanski problemi. (Dr. Jos. Gruden)..............................................31 Meunier v Pragi. (Ferd. Cilenšek)..................................................33 Nove knjige. F. Ks. Meško: Mir božji. (Dr. Fr. Griveci. — Dr. Dragotin Lončar: Politično življenje Slovencev. (A. U.) — A. Kržič: Kratka katehetika. (Dr. I. S.) — P. Bourget - Kalan: Razporoka. (A. U.) — Dr Bertrin: Kritična razprava o lurških dogodkih. tA. U.) — Lapponi: Hypnotisinus u. Spiritismus. (Dr. Fr. Dolšak'. — Petrovskij: Pervye gody dejateljnosti V. Kopitarja. (F. G.) — Pavissich: Cancro civile. iA. U.).....................................................................35 Listek. Loreto in „Casa santa“. — Cerkev in politika na Ruskem. — Fra Jacopone da Todi. — „Sveta Melanija4. — Prva francoska ljudska univerza. — „Slavorum litterae theologicae.“ — Družba sv. Mohorja. — Ljudska knjižnica. — Jan Magiera. — !z slovenske kulturne zgodovine..................................................................... 43 „Čas“ izhaja po desetkrat na leto. Naročnina: 5 K, za dijake 3 K. Naročnino sprejema: „Čas* v Ljubljani, ali pa:,Leonova družba4 v Ljubljani (po položnicah). ...............Tiskarna »Katoliškega tiskovnega društva" v Postojni.............. „Čas“. Uredniki: dr. Fr. Grivec, prof. Evg. Jarc, dr. A. Ušeničnik. — Izhaja: po desetkrat na leto. — Naročnina: 5 K, za dijake 3 K-Naročnino sprejema: „Čas“ v Ljubljani (po nakaznicah) ali ,,Leonova družba“ v Ljubljani (po položnicah). V prvem zvezku ,,Časa“ smo posvetili daljši članek spominu Simona Gregorčiča, zato smo morali odložiti več manjših že pripravljenih študij. ,,Čas“ bo prinašal razprave (v obsegu do pol pole) iz raznih strok človeškega znanja, zlasti študije o aktualnih vprašanjih moderne kulture. Opozarjal bo na velike pridobitve našega časa, a opozarjal tudi na velike zmote naše dobe. Upamo, da nas bo podpirala vsa misleča in dobrohoteča slovenska inteligenca! Svojo pomoč je nam obljubila cela vrsta sotrudnikov, zato je upravičena nada, da bo list ustrezal z raznovrstno in izbrano vsebino. Navedimo le imena nekaterih gg.: Luka Arh, profesor, Št. Vid. Dr. Jan. Ev. Krek, profesor, Ljub- Dr. A. Brecelj, zdravnik, Gorica. Ijana. Dr.Jos. Debevec, profesor, Kranj. °r. Jos. Mantuani, ur. c. kr.dvorne Dr. Jos. Demšar, profesor, Št Vid. knjižnice, Dunaj. Dr.Jos. Dermastia, odvetn. konc., Menard, Krakov. Gorica. Dr. A.Levičnik, zdravnik, Ljubljana, Dr. Fr. Dolšak, zdravnik, Ljubljana. Dr- Fr. Lukman, Slov. Bistrica. Dr. Jos. Gruden, profesor, Ljub- Or. A. Pavlica, profesor, Gorica. Ijana. Dr. G. Pečjak, profesor, Ljubljana. Dr. Iv. Janežič, profesor, Ljubljana. Bog. Remec, profesor, Ljubljana. A. Jarc, profesor, Št. Vid. Iv. Sušnik, kanonik, Ljubljana. Dr. Iv. Knific, profesor, Št. Vid. Fr. Terseglav, urednik, Ljubljana. Dr. Fr. Kos, profesor, Gorica. Avg. Žigon, Gradec. Obljubilo nam je doslej pomoč že tudi več drugih Slovanov, n. pr. Poljaki: Tadej Grabovvski, lektor hrvaškega jezika na krakovskem vseučilišču, dr. Feliks Koneczny, vseučiliški knjižničar in urednik revije »Š\viat stowiahski« (Krakov), Jan Magiera, profesor (Nowy Sqcz), dr.Maryan Zdziechowski, vseučiliščni profesor (Krakov); Čeh: Frant. Žundalek, pisatelj (Praga) i. dr. ./• Prosimo vse p. n. prijatelje, da bi nam blagovolili sporočiti imena znancev, katerim naj bi poslali ,,Čas“ na ogled. Ker so tiskovni stroški zelo narasli, more le veliko število naročnikov pripomoči, da se list vedno bolj razvije. Imena p. n. gg., katerim naj se pošlje ,,Čas“ na ogled: Naslovi Naslovi 1 ^ 6i 1 2 1 7 3 8 II 4 9 5 10 V Ljubljani, dne 18. decembra 1906. V Uredništvo „Casa“. Naš čas. Spoznavaj sam sebe! — Gnothi savton! — ta izrek grške modrosti velja posamezniku, a velja tudi narodom. Prvo, kar je narodom potrebno, je spoznanje samega sebe. Brez samospoznanja je vse delo polovično, brez jasnih ciljev, brez ravnih potov. Narod živi, a ne ve čemu; dela, a ne ve zakaj; gre, a ne ve kam. Živimo pa v času. Tudi narodi žive v času. Čas nas obteka krog in krog. Kaj je čas? Že Avguštin je tožil, da ne more prav povedati kaj. A gotovo je, ko govorimo o našem času, da mislimo na vsoto vseh tistih vplivov, ki so se v teku let in stoletij nakopičili ter sedaj delujejo na vsakega izmed nas. Naš čas - to so nazori sodobnega človeštva. Naš čas — to so vse pridobitve, ki so dozorele v naši dobi. Naš čas - to so vse ustanove, ki jih je ustvaril moderni človek. Naš čas - to je vse to, kar imenujemo moderno kulturo. Narod, ki hoče spoznati sam sebe, mora potemtakem poznati naš čas. V času živi in se giblje, zato mora poznati njega dobre in slabe strani, njega vrline in napake, njega blagodejne in zlo-dejne vplive. Kaj ima dobrega naš čas, kaj ima slabega? Kar je dobrega, to si mora narod osvojiti, kar je slabega, mora izločiti! Naš čas nosi na sebi vse znake krize. Nakopičilo se je v njem silo bogastva, silo moči, a brez reda, brez harmonije; vse je še kaotično, vse čaka stvarivnega ukaza, stvarivnega klica »fiat": Bodi luč! bodi red! bodi soglasje! V prehodni dobi živimo, to čutijo vsi. Vsi tudi čutijo, da kljub silnemu napredku ni pravega zadovoljstva. Neki nemir, neki dvom leži na duši modernega človeštva, da se meče semterja. Človeštvo čaka, da rešijo moderni miselci veliko uganko življenja, a beže leta in leta, beži življenje, rešitve pa ni! --------- Krivo je, če kdo noče poznati in priznati velikih pridobitev našega časa. Narodom celo je zapisana smrt, če se z nepoznanjem izolirajo, osamijo, če se ne spuste v delavno tekmo z drugimi vedno napredujočimi narodi. Čas bo šel čeznje in jih bo zagrnil v smrt in pozabo! Zakaj bi pač tajili, kar je resnično in dobro? Saj je v napredku tudi mnogo naših sil, saj je sploh naše, kar je spočel bogopodobni človeški um in ustvarila pravična človeška dlan. Saj je en Oče nad nami in vsi mi smo bratje, bratje vsi narodi! Kdo bi opisal velikanski napredek našega časa? Veda hiti dalje in dalje in kar ona odkriva, uporablja bolj in bolj tehnika. V sto letih se je svet ves predrugačil! Ko je potoval pred tristo leti pogumni Fernando de Magelhaens okoli sveta, se je vrnila ena izmed njegovih ladij čez tri leta domov (on sam je poginil in z njim so šle v izgubo vse druge ladje). L. 1880 je Jules Verne sanjal, da bo mogoče priti v 80 dneh okrog sveta, a danes je dejansko mogoče priti že v 64 dneh. Pred sto leti še ni bilo pravih železnic, ne parnikov, ne velikih železnih mostov, ne velikanskih tunelov. Ni bilo svetovne pošte, ne telegrafov, ne telefonov. Teme še niso razsvetljevali ne petrolej, ne plin, ne elektrika. Po tvornicah še niso bučali orjaški motorji. Umetniških del ni še obnavljala fotografija. Spektralna analiza še ni prodrla v globine nebesnih svetov. Če je že Newton odkril velik zakon gravitacije, je pa vendar šele naša doba spoznala vso harmonijo vesoljstva. Na podlagi računov odkriva naša doba nove planete v vesoljstvu, na podlagi računov odkriva nove elemente v tvari. (Primeri »periodični sistem elementov", ki ga je odkril Mendelejev!) In če je darvinizem zmota, je vendar nehote pokazal globoko smotrnost, ki vlada v najtajnejših pojavih vseh živih stvari. Nič manjši ni politično-socialni napredek. Res da je še nerešeno veliko socialno vprašanje, a to vprašanje je ustvaril izvečine ravno napredek naše dobe. Moderne iznajdbe, modema tehnika, poraba para, plina in elektrike so bile mogočen faktor, ko je nastajalo socialno vprašanje, zato se. ni čuditi, če vprašanje še ni rešeno. Človeštvo ni iskalo odgovora, ko še ni bilo vprašanja. A sedaj se deluje na vseh poljih, da se rešitev problema pospeši. Ustave se »demokratizirajo", da bo ljudstvo lehko sodelovalo in odločevalo o življenskih vprašanjih delavskih stanov; izobrazba se »socializira", t. j. nastajajo ljudska izobraževališča, da se ljudstvo vzgoji, izomika, dvigne in zave svoje naloge, svojih dolžnosti in svojih pravic. Snujejo se zadruge, hranilnice, posojilnice, kmetijska društva. Ustanavljajo se stavniška društva, delavski domovi, domovi poslov, domovi v varstvo deklet, ubožnice, bolniščnice, siro-tiščnice, zavetišča za zanemarjene otroke, družbe treznosti in zdržnosti. Dan za dnevom napreduje socialna higiena: veda preučuje kali bolezni, zdravstvena policija skrbi za snago, grade se vodovodi, ustanavljajo zavodi za alkoholike, zdravilišča za živčno - bolne, jetične, snujejo se društva, ki jim je namen širiti zmisel za profi-lakso, za zdrav način življenja, ki bi se ž njim ljudje raznih bolezni obvarovali. Napredek povsod! Excelsior! - - Ne! uganka je človeški duh, uganka človeško srce! Ta velikanski napredek je omotil človeškega duha. Ker si je osvojil in usužnjil toliko prirodnih sil, se je prevzel in začel lastiti suverensko gospostvo. Le to je dejansko, kar on otipa, le to resnično, kar on vidi! Kar je empirično, le to je pozitivno, le to je resnično! Vse drugo — laž, prevara, iluzija, kvečjemu: morda je, morda ni, kdo ve? Skepsa, agnosticizem! Človeški duh misli, da je izmeril vesoljstvo, a izgubil je v metežu vesoljstva izpred oči to, kar je prvo in najvišje, točke-stalnice, večne tečaje, edino-rešilne cilje! Toliko vrlin ima naš čas; silen je njegov materialni napredek, velik socialni napredek, čudovit znanstveni napredek; a kje sta religiozni in nravni napredek? Velik del človeštva se je potopil v materializem. Drugi del ima še zmisel za nravnost in religioznost, a izgubil je počela religioznosti in z njimi izgubil osnove nravnosti; izgubil se je v monizem. Materializem že sicer propada, ne v praktičnem življenju, a pač v znanstvu. Ginejo že tako drzki materialisti, kakoršen je I. U n o 1 d (Aufgaben und Ziele des Menschenlebens, Leipzig 1904), ki kratkomalo trdi, da je moderna kozmologija ,,eliminirala« ono-stranski svet, psihologija dušo, biologija razloček med živaljo in človekom. Med samimi nasprotniki vstajajo možje, klicarji idealizma, ki odkrito izpovedajo, da je materializem le velika zmota naše dobe. Omenimo le R. Euckena in 'F. Paulsena. Eucken (Geistige Stromungen der Gegemvart, Leipzig 1904), glasno kliče: »Duša se ne da eliminirati!" Materializem je zasužnjil človeka, zamoril mu je notranje življenje in pustil veliko praznoto. Življenje se je izprevrglo v kaos brez skupnih idej in ciljev. Potrebna je nova sinteza. Treba nam je prepričanja, velikih idej, ki vladajo vse življenje in teženje, treba nam je velikih ciljev. Materialistična moderna kultura se mora »ponotranjiti, poduševiti", dobiti mora notranjo enoto. Samo kopičenje znanosti brez notranje enote, brez sinteze v določeno svetovno naziranje človeka zbega in zvodi v skepticizem, da postane »kulturni stroj" brez moči nasproti vnanjemu svetu in vnanjim vtiskom.') Sicer pa mora celo dr. I. U n o 1 d sam priznati, da je nravnost silno propadla, odkar je začela giniti vera v dogme. »Svobodomiselnost in razbrzdano življenje, brez-verstvo in brezsramnost, umski liberalizem in nravni libertinizem hodijo tako često skupaj, da je težko ločiti, kateri je učinek, a kateri vzrok. Če se modernemu človeku ne posreči prav rešiti vprašanja: je li mogoča nravnost brez religije? se je bati, da bodo moderni narodi po brezmernem pridobivanju in uživanju, po notranjem razkroju in vnanjih sovražnih vplivih propali. Že Carlyle je dejal: Današnja šola ne daje trdnih ciljev in idealov; brez voditeljev in ciljev blodi današnji rod v življenju. In to se doslej ni izboljšalo." -) Paul sen (Das deutsche Bildungswesen in seiner geschichtlichen Entwicklung, Leipzig 1906) poudarja zlasti pomen religije in krščanstva. »Naj sodi kdo sam zase o religiji, kakor mu drago, o tem ni mogoč dvom, da je važen, morda sploh najvažnejši kos zgodovinske življenske vsebine človeštva; tudi danes še, dasi sedaj pa sedaj oznanjajo, da je že mrtva, imenitna prvina našega duševnega življenja. Nje sledi so v zgodovini vsepovsod; kot povsotna prvina oživlja krščanstvo, krščanska vera, krščansko načelo vse življenske pojave zapadnega sveta. V umetnosti in poeziji, v arhitekturi in muziki, v filozofiji in vedi, povsod nahajamo krščanstvo kot vsepovsotno življensko vsebino . . . Prav tako je odločevala religija pri vsaki točki politične zgodovine. Ni za ped ni zgodovinske zmelje, ki bi ne bila pod vplivom krščanstva in Cerkve. Tudi še danes ne more nihče mimo iti, ne da bi se izrekel o krščanstvu, pozitivno ali negativno; pobijati ga, se tudi pravi priznavati njegov pomen!« Tako torej resni možje poudarjajo pomen religije in oznanjajo religijo, a če bliže pogledamo, opazimo, da je tista religija le samovoljen subjektivizem in protisloven monizem. Subjektivno opirajo vso religijo na čustvovanje, objektivno pa istovetijo vse bitje z božanstvom. A kakšen zmisel naj ima dolžnost, če je vsa ‘) Primeri o Euckenovih idejah Hi st. pol. {31. 136* 1905. str. 307 sl' *) o. c. 1. 2. religija produkt čustev, kakšen zmisel nravnost sploh, če je vse božanstvo, vsak pojav pojav božanstva, vse življenje življenje božanstva? Kaj pa je potem tisti obupni krik bede, ki ori nad pre-metajočimi se masami proletariata? Krik bednega božanstva? Kaj pa je tisti gnus propalosti, ki se dviga nad mračnimi zidovi velikomestnih zakotij, tisti opoj rafiniranosti, ki preveva bleščeče budoarje velikomestnega sveta? Gnus božanstva? razkošje božanstva? Monizem je na videz lepa, a v resnici blazna zabloda modernega človeštva! Zato je naša doba kakor Sfinga, ki gleda v čas s sanjavim pogledom, brez upa, da bi se ji kdaj odkrila uganka življenja. Zvezde tekajo po večnih potih, vzhajajo in tonejo, Sfinga gleda s široko odprtimi očmi, a ne doume zmisla življenja. Naša doba se je odtujila Kristusu, ki je „p o t, resnica in življenje," zato je kljub vsemu gigantskemu napredku bedna, razdvojena, brezupna! ------ Če je samospoznanje početek resničnega napredka, morajo narodi spoznati sami sebe. A ne bi spoznali sami sebe, če ne bi spoznali časa, ki v njem žive. Naš čas je poln bogastva, to bogastvo naj narodi spoznajo, priznajo in si osvoje. Toda naš čas je izgubil vero, vero naj narodi hranijo in čuvajo, kakor čuva človek punčico očesa. V tem oziru morajo narodi premagati čas, upreti morajo poglede kvišku, kjer je Kristus, ki je »včeraj in danes in vekomaj". Iz večnosti sije luč, ki more edina razsvetliti temine človeškega bitja in žitja! Antej je srkal nepremagljivo moč iz rodne zemlje. Antej je podoba materialne kulture. Materialne kulture faktorja sta narava in delo. Delo, je dejal Marx, je oče bogastva, a mati bogastva je zemlja. Toda duh more dobivati moč le od zgoraj. Počelo nravne kulture je religija, a središče edino čiste in neizkaljene religije na svetu je Kristus!... Kam gledaš, Sfinga, v neizmerno daljo? Iz višine je sinila Luč, ki sije iz vekov v veke, ter je vir resnice in življenja! Dr. Aleš Ušeničnik. 6 »C a s." Simon Gregorčič. Končano je življenje poeta, ki ni zapustil nobenega dediča svojega bogatega pesništva. Ni ustvaril mogočne šole, ni bil učitelj izbranim izvoljencem, ki bi znali vkleniti neskladna razdvojena čustva v skladno, nepretrgano enotno formo kakor mojster Gregorčič; zavladal pa je široko po slovenski domovini v mladih srcih, ki so se vnela za vzneseni idealizem in blago otožnost duhovnika, ogrnjenega v črn plašč, ki ga je nosil po svojih rajnikih, po vzorih, sanjah in nadah. Posnemali so ga mnogi, skoro vsi razumeli, dosegel pa malokdo. Sele ko je pesništvo krenilo na čisto druga pota, ko je mirno svetožalje zašlo v ekstremen pesimizem brez tolažbe in ljubezni, premagajoče navidezno brezsmrtnost vesoljstva, šele tedaj so začeli postajati drugi začas večji kot Gregorčič. Sredi tujih motivov novih šol, impresionistiškega pesništva in verizma romansiejev, je postal ljubki melanholik Gregorčič osamljen. Toda nobeno novo naziranje ni moglo podreti svetišča, ki ga je slovensko ljudstvo postavilo svojemu ljubljencu. V ljudskem srcu je Gregorčiču zagotovljeno mesto, ki ga nima v njem niti naš pesnik prvak. Kajti Gregorčič ni bil interpret tujih misli, zajemal je vso svojo bol in razdvojenost, ne poznavajočo sarkazma, iz ljudske duše, ki ga je učila tudi možatosti in ponosa. Nobenega heterogenskega vpliva ni v tej samorasli poeziji — po soških valovih je bila uglašena, od južnega solnca razžarjena, od žilavosti zasužnjenega rodu, ki se mu hoče življenja in svobode, navdušena, sedaj od prevar potrta, sedaj nepremagljiva v svojem idealizmu. Na teh tleh je vzraslo njegovo naziranje, se je razširjalo obzorje njegovega duha. Domača gruda mu je vdihnila prve globlje misli, raznetila prva silnejša čustva. L. 1882 ko je izdal prvi zvezek svojih poezij, je bil svet njegovih idej že ves ustvarjen, ki ga pozneje ni nikdar več popravljal. Bil je že tedaj na vrhuncu svojega nazora in pesem o „uzorih“, ki zaključuje prvo zbirko poezij je obenem zadnja konsekvenca njegovega svetovnega na-ziranja. Njegove misli nosijo pečat tiste zemlje, ki so jo njegovi očetje razorali, in domoljubje je najsilnejši in najizrazitejši motiv njegovih pesmi. * * * Gregorčičevo domoljubje je značilno. V prvem zvezku njegovih poezij, ki je najdovršnejši, se ni spuščal v abstraktna raz-motrivanja o politiški enoti vseslovanski, ni vpletal v svoje poezije nobenih staroslovanskih mitoloških reminiscenc in polemike o kulturni sili Slovanstva. Njegova mogočnost je priprosta, domovina, ki jo slika tožna in nežna, ne medel pojem, ampak prava slika malega naroda, ki stremi po širšem prosvetnem obzorjif, po politiški enakopravnosti ter se vzlic silnemu poletu svojih idealov vglablja v sanjavo melanholijo in brezplodne refleksije. Domovina Gregorčičeva ni ideal, kakoršnega so zasnovale ponosne sanje Slavjanofilstva, ni zgolj ponižna mučenka, ampak mati rodu, ki v njem vre uporno in mlado življenje. Otožni, razdvojeni akordi »Naše zvezde" se družijo s srditimi, od narodnega entuziazma prekipevajočimi glasovi »Soče" ter dosežejo svoj višek v »Pepelnični noči", kjer je Gregorčič našel za narodnostno idejo pravi socialni moment. Kako tihi in žalostni so zadnji verzi znane melodije: Pridi zvezda naša, pridi Jasne v nas upri oči, Naj moj dom te zopet vidi Zlata zvezda srečnih dni. Ali pa pesem o pesnikovi srčni krvi, ki naj vnema rojake za domovinsko ljubezen: Mojo srčno kri škropite .. . Najljubkejša izmed teh pa je ona o svetem večeru. Narodnostni motiv je navezan na sinove iz kmetiškega življenja. Pod goro gre dekletce mlado Ko svet obhaja sveto noč . . . Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu le še ni ? Kaj mi razkrilo boš valovje? Nadja srce se in — boji! Pri tem pesimizmu, ki drhti od pričakovanja boljše bodočnosti in se bolnostno boji prevar, ni obstal pesnik. Tožno domoljubje za salon, domovinska ljubezen en miniature in lahkotne sanje so pesniku, ki je stremil po obsežnejših mislih, postale pretesne. Šel je v naravo, ki je poleg človeškega srca najlepša, najmogočnejša in najbolj resnična slika Vseuma. V njej je videl poosebljeno, s krvjo in znojem pisano zgodovino svojega naroda, ki se je rodil na tej zemlji, v to prst nasejal semen in jo po svoje upodobil. Tudi valovi rek, ki namakajo to grudo, se skladajo z akordi, ki spajajo človeška srca s temi polji, s šuštenjem gozdov, s šum-ljanjem voda in utripljaji rodeče zemlje. V enem najlepših trenotkov svojega življenja je zapel Gregorčič v proroški svečanosti naravi njen pontifikate. Spesnil je »Sočo". Nobena refleksija ga ne moti, nobeno mračno čustvo; v njegovem srcu je praznični dan. Ne vglablja se v posameznosti, ko vidi Sočo, kako se mu vali mogočno nasproti. Ne vidi barv in njihovih nians, ne vidi detajlov, čuti le neizmerno silo, življenje in kipenje, ki vre v teh valovih in ožarja nebo nad njimi. V tej masi, v tej sveži in mladi sili vidi vpodobljeno narodovo moč, ekspanzivnost njegove mladine. »Krasna si liči planin! Tvoj tek je živ in je legak, Ko hod deklet s planine; In jasna si kot gorski zrak In glasna si, kot spev krepak Planinske je mladine." In tu se strne pesniku prozorna, v vseh barvah lesketajoča se lepota Sočina z zelenjem trat, ki nosijo te valove v svojem naročju in višnjevimi griči, ki spremljajo vodovje. »Od doma se mi zdiš poslanka!" In tej poslanki gre pesnik nasproti, da čuje njeno poslanstvo. Boljše in živejše kot kronika in anali mu pripovedujejo valovi o mrki žalosti, ki tlači njegovo ljudstvo, o robstvu, ki zastruplja kali, iz katerih se ima razviti narodova moč, o žalosti, ki je legla ljudstvu na srce, zmračila njegove misli in skalila sijaj in lepoto teh voda. Kot ogromna solza se mu zdi Soča »tožna in počasna." V pesniku vseodpuščajočega usmiljenja in ženskonežne ljubezni nastopi sedaj reakcija. Kajti v njem živi, ljubi, sovraži in vskipeva ljudska duša; potrta, toda ne strta, išče za svoje sile prostora, razvoja, svobode — ponižna sužnja se je uprla. Ljudska duša in Gregorčičeva, obedve tako sorodni, obedve uglašeni za rahla, topla in ljubka čustva in obenem zmožni za mogočne, osorne, v radosti, gorju in srdu prekipevajoče afekte. Do take ekstaze srditosti in maščevanja se je povzpela Gregorčičeva duša v silni boli, ko so soški valovi plakali za palimi slovenskimi junaki. Božajoče valovanje Gregorčičeve „Soče" se izpremeni v divji, peneči tok. To je naša marseleza: »Takrat se spomni bistra Soča, Kar gorko ti srce naroča: Kar bode shranjenih voda V oblakih tvojega neba, Kar vode v tvojih bo planinah, Kar bode v cvetnih je ravninah, Tačas prodrvi vse na dan, Narasti, vskipi v tok strašan! Ne stiskaj v meje se bregov, Srdita čez branove stopi, Ter tujce, zemlje - lačne, vlopi Na dno razpenjenih valov! Gregorčič ni bil pesnik negacije. Pozitivno realistiške smeri nikoli ni zatajil; vglabljal se je v mehkotne in razboljene misli, ni pa se pogreznil vanje. Njegova zvezda ga je vodila iz mračne jutrove dežele v Nazaret blaženstva, miru in jasnih ciljev. Tudi njegova domovina se je prebudila iz sna pasivnega razmotrivanja, se izvila iz teorij, deklamacij in fantomov o daljni svoji bodočnosti, premagala je tudi skepso, pesimistiške dvojbe o svojih močeh in sposobnostih ter šla na delo osvobojenja. Enako se je razvijal, boril in dvigal Gregorčičev duh, v katerem je odmeval vsak vtripljaj ljudskega srca in se razplamenela vsaka iskra ljudskega uma v mogočen plamen. Gregorčičeva pesniška moč je narastla, ko se je njegov um povzdignil višje ter narodnostno idejo poglobil. Pesnik mislec Gregorčič je v „Pepelnični noči" svojemu narodu pogledal na dno srca in vtaknil svoj prst v skelečo rano beraštva. Socialna neenakost je vzrok dušnemu in telesnemu hlapčevstvu, krivični družabni sestav in nadmorala stanov — iz-koriščevavcev največja ovira za intelektualno in gospodarsko emancipacijo naroda. Pesnik ne kliče več iz neba strel in ne naroča valovom, naj zagrnejo lakomne mogotce, v pepelnični noči ve Gregorčič, da se bo narod sam preporodih V tej svečani noči spoznanja, kjer v Gregorčičevi duši trezna in zmagonosna misel triumfira nad sanjavimi čustvi, Gregorčič svečenik pepeli kralje in bogataše, ki so zapisani smrti. „Vi, ki zaklade zbirate Iz bližnjikov krvi, Ki reveže zatirate — Prah boste tudi vi! V narodovi duši pa se snuje in poraja novo življenje. Pesnik, ki tudi sam slavi zmago nad svojo resignacijo, vidi, kako zaškripljejo duri svetišča in se vsuje vanj truma siromakov. ,,To pač je siromakov rod, Odložil sem tedaj pepel, Molče je zunaj stal, V klečeče vprl oko, In mirno čakal, da gospod Za blagoslov sem roke vspel Prostora bi nui dal. Ter kriknil sem krepko: Sedaj ko prost mu je pristop, Le vstani vborni narod moj, Korak približa svoj, Do danes v prah teptan, Jaz pa spoznam trpinov trop, Pepelni dan ni dan več tvoj, Oh, bil je - narod moj! Tvoj je - vstajenja dan. Toda, težko je bilo to vstajenje in z velikim trudom je odvalil Gregorčič kamen od groba. Komaj je to zmogel, se je zgrudil. Do takega zmagoslavnega vzleta, polnega upanja in mladostne vere se je to ljubeče srce povzdignilo vdrugič šele, preden se je izpelo v „Jobu“ in potem kmalu nato prenehalo biti. Pesnikova duša, zamišljena sama vase in v bajni svet svojih vzorov in nad, je v svojem ognjevitem idealizmu, nepoznanju dejanskega sveta, neizmerna v poletu in smelosti svojih misli in načrtov, nenasičena v svojem koprnenju, občutljiva, žejna neizrečene lepote in nedosežne blaženosti, kmalu zadela na hladni svet, ki ne vpraša po motivih in stremljenjih, ki ne mara za probleme, ampak preračunava in vpošteva zgolj dovršena in gotova dejstva brez dvomov, pasivnega ugibanja, razmotrivanja in neizpolnjivih želja. Tako je svetožalje razoralo pesnikov duh in pripravilo tla za tisto morečo in mračno žalost, ki je mlado življenje že zgodaj premaknilo iz svojega ravnotežja. Prevar ni mogel pesnik preboleti in ni našel več izgubljene harmonije med neskončnostjo svojih teženj in dosegljivostjo svojih idealov. Pravico v grob so devali... Radost tedaj je vbegla mi, Moj duh je mrak objel, Bridkost je v dušo legla mi, Več nisem bil vesel. In vendar se ob tem razdejanem srcu izkaže vsa moč pesnikova. V teh bolečinah se je rodilo tisto blago svetovno naziranje, ki vzlic temu, da je pesimistiško, upa v onega, ki otira solze iz lic svojih izvoljencev ter z neskončno ljubeznijo izravnava vsa nasprotja. Zato je Gregorčičeva melanholija tako ljubezniva, tolažeča in pokojna. Kakor v mrak zagrnjeno, tiho, posuto svetišče je ta žalost, kakor razpala cerkvica na gori, ki jo pesnik opeva in primerja s svojim srcem, kjer »svetilnikov več in kropilnikov ni". Kaj sili mi vedno v spomin Posuto svetišče na vrhu višin? Kaj tožnost srce mi pokriva, Kaj solza oko mi zaliva? ... Le še v dveh malih spevih se je Gregorčičeva bol izlila v čudovito lahno, umerjeno resignacijo, pri »Zibelki" in v »Pogledu v nedolžno oko«. Vihar sovražen svet pretresa, Razganja srca divji boj; Nad zibko jasna so nebesa, V nedolžnem srci je pokoj. Po tej vdanosti, ki išče miru in pozabnosti v odpovedi, se izvrši v pesniku sličen preobrat, kot tedaj, ko so ob razpenjenih valovih soških s silo zadušena čustva, nezamorjena in divja, v svojem zatiranem srdu zapela, zagrmela in zabučala proroško himno, kletev na sovražnike Slovanstva. Pesem »V mraku" je uvertira k »Človeka nikar", kjer je pesnikovo gorje preglasilo vse nežnejše in skladno ubrane akorde ter se strnilo v mogočen vzdih trpina, ki se noče vdati in se ne more upreti. Kakor preludij k tej tragediji so verzi »V mraku". Le vtoni, vtoni za goro . . . Le skrij se, solnce jasno, skrij. Izgini svet izpred oči, Pa zabi žalostno srce Človeške zmote in gorje! Na pesnikovo dušo se po tem zaželjenem mraku razgrne temna noč. Kar - se ukreše v tej noči ob njegovih dušnih mukah najžarkejša iskra njegovega duha, se izkristalizira iz njegovih bolečin biser, stkan iz Gregorčičevih najglobljih misli in najsilnejših, sedaj zatajenih, sedaj nevkročenih čuvstev; spesnil je »Človeka nikar". Dasi se nam Gregorčič tu pokaže kot pesnik mislec, ga vendar ni prav doumel tisti, ki je mislil, da je pesnik s tem svojim najlepšim spevom dekretiral svoje filozofsko naziranje. V tem spevu ni izraženo spekulativno svetožalje, noben etiški pesimizem, noben sistem, temveč en sam obupni vzklik trpečega srca, ki je zakričalo in nato utihnilo, ki se je uprlo in omagalo, ki božjih ciljev ni doumelo in jih vendar priznalo, ki je Stvarniku hotelo dopovedati svoje gorje, ne pa napovedati mu vojske. V svoji najlepši poetiški knjigi nam sveto pismo javlja o bolečinah Jobovih, ki je preklel dan, ko se je rodil. Gregorčič ni klel, Gregorčič je prosil Stvarnika. Job vpraša Boga: Zakaj tedaj pač solnca žar Trpinom si razžaril? Čemu življenja grenki dar Nesrečnim srcem si podaril?. Kaj dal si bitje njim, ki skrit Jim je življenja pot, Ki vsa je v temo jim zavita In polna je ovir povsod? - Za novo stvar moj prah porabiš, — Za kako? Jaz ne vem, Ti sam si gospodar! A eno te prositi smem: Iz praha vzgoji ti cvetico, Podari logu pevko ptico, Katerokoli vstvari stvar; Kedor bi pa ko jaz na sveti Imel čutiti in trpeti, Mej dvomi, zmotami viseti -Človeka - vstvariti nikar! O ciljih stvarstva si je Gregorčič, kolikor je tega zmožen končen duh, na jasnem, njegovo svetovno naziranje vzlic skrivnosti, v katero je zagrnjeno stvarstvo, ne pozabi na neskončno modrost vseuma in praljubezni. Gregorčičevo svetovno naziranje je vera v zmago duha nad tvarjo, naravo, zlobo in bolečino v človeškem srcu. Pesnik dobro ve, da božje stvarstvo ni brezsmotrno. Problem teodiceje, nasprotja med popolnostjo duha in slabostjo človeškega srca, mu izvije iz prsi pesniški veto proti stvarstvu, toda ne zmrači njegovega uma. In zato zapoje v isti pesnitvi »Človeka nikar", zmagoslavje preganjanega, od zmot, dvomov in zlobe strtega srca v vznesenem ritmu: Začetnik moj, ki si me vstvaril, No duhu poženo peroti, (Job v Gregorčičevem prevodu.) Gregorčič pa vzdihne: Duha si iskro mi razžaril, V oklep prsteni jo zaprl, -Zakaj? Veš ti! -Ko ilnato boš ječo strl, Ne bom umrl! Ki j h iz dola solz in zmot Razvije na skrivnostno pot, Kam? Tebi hitel bo naproti, Da enkrat tvoj obraz bi zrl, Da zrl bi solnčnojasno lice, Obraz ljubezni in resnice!.. To je vodilni motiv krščanski, želja zediniti se z Bogom radosti in luči, znebiti se zemeljske teže, tisto triumfalno svetožalje, ki je apostolu narekovalo vzdih: „0 Bog, kedaj me boš rešil tega mrjočega telesa?" * * * Po obupnem protestu razdvojenih misli v pesmi »Človeka nikar'1, je Gregorčičeva roka, ki je segla v božjo, da popravi . vesoljstvo, omahnila. Premagan, še preden je šel v boj, se je popolnoma vdal in je jel o misteriju življenja razmišljati globlje. In ta vdana, skromna duša, ki je bila v vsakem svojem gibljaju, v vzletu in padcu, povsod odmev ljudske, je sama brez tolažbe, lila tolažbo v druga srca. Gregorčič, vklenjen v bridkost, je oznanjal odrešenje naravi, ljudstvu in sebi. Pozdravil je v svojem proro-čanstvu miru, v himni na Oljko novo življenje, ki vskali iz mrtvih tal in mrtvih src. Drevo, rastoče v vinskem bregu .. . Prijazno oljkovo drevo, Pomnik nekdanjih dni cvetočih, Prorok kasnejših dni bodočih, Pozdravljam te, Proslavljam te! Nebo in otožno solnce razlito nad oljko — jasna lepota nad to pesnijo. Blago veselje, altruizem človekoljubnega pesnika svečenika izveni v tiho žalost človeka, ki drugim podeljuje miru, sam ga pa ne najde drugod ko v smrti.. Pred duhom vidim nizko sobo, A v sobi bledo sveč svitlobo; Mej svečami pa spava mož, Bled mož, ogrnen s plaščem črnim, Ki s trakom je našit srebernim; On trdno spi, nevzdramno spi, Strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudi Z mladiko oljkovo kropi, Želeč mu večnega pokoja. Oj bratje, ko se to zgodi, Tedaj končana pr.t bo moja, In konec bo težav in boja, Tedaj potihne za vsekdar, Srca mi in sveta vihar, Vihar ni minil, a srce se je upokojilo. Takšen je Gregorčič v pesni nesebične bratovske ljubezni »Sam", kjer je njegov plemeniti duh pripravljen nositi svojo bol sam, svoje sreče pa ne mara sam uživati. »Odpri srce, odpri roke — Otiraj bratovske solze - Sirotam olajšuj gorje." In v najplodnejši uri svojega življenja je življenje proglasil za daritev, kjer se svoje sreče odpovemo, da povzdignemo in ublažimo druge. Proglasi! ga je za delaven dan, za prehod iz pozemeljske bede v nadzemeljsko slavo. ' Gregorčič ni učil Leopardijevega kvietizma, ki se sam ob svojih bolečinah naslaja, ne sarkazma, ki se samemu sebi roga in ne demonske upornosti Byronove, on oznanja boj nagonom, ki v srcu mir razrušijo in žalost vanj položijo. To bode edina ti prava prostost, Če imaš počutke v oblasti, To bode naj višja modrost in krepost, Brzdati in vladati strasti. S tem je svetožalje premagano. Pesnik ga sicer ni mogel zamoriti v sebi, na tihem ga razjeda, toda zveze med njegovim, duhom in nadsvetovnimi ideali mu ni prekinilo, kajti: Kot solnčni žarki so uzori, En sam mi solnčni žarek daj, Ž njim božje solnčece tam gori, Na prvi najdem ti migljaj, Pesnik ve, da so vzori neskončni in nedosežno daleč, da so vzrok njegovim bojem in trpljenju, toda vere vanje ne izgubi. Ne ugasne večne luči v svojem svetišču. To je iz gorja porojeni optimizem. Iz teme bolečin se dviga ob sklepu prve pesniške zbirke veličastni sijaj njegovih nepremagljivih in nepremaganih »Uzorov'. Ne tu na zemlji zapuščeni, Iz ognja našega srca, Iz isker našega duha; Iz luči večne so rojeni, Le v njenem se žare plameni. Zato pa sveti vsak uzor Nam gor, kjer je njegov izvor. Po tolikem nesoglasju najlepša harmonija. S tem je postal Gregorčič svojemu narodu prorok in učitelj. * * * Šest let po prvem je izšel drugi zvezek Gregorčičevih poezij. Kolorit pesni se je izpremenil, postale so refleksivne: domoljubne so jasne in določene, kot programi nekatere celo polemične. Misli so se izkristalizirale, plastika je manjša, čustva vpokojena. Toda pod temi moškimi mislimi krvavi dalje mladeniška duša v resignaciji. ,,Za srečo nisem rojen, Osodo svojo vem in znam, To znam, da sem obsojen Čutiti bolečine sam." Pesnik, ki sedaj opeva narodnostno idejo v vseh variantah, razglablja o vseslovanski vzajemnosti in kulturni enoti, ocenjuje in izpopolnjuje narodno delo, se zahvaljuje svojim slavivcem, polemizira z birokracijo, ki se boji panslavizma, proslavlja sveta brata blagovestnika, slavi Jurčiča in Erjavca, ta pesnik v tem vrvenju in življenju, v tem delu in bodrenju ne more mimo grobišča, da se ne bi spomnil svoje pokopane sreče. „Ko gledam po grobih, se zdi mi, Kot gledal bi v svoje srce, Saj tudi tu notri, tu notri Mrliči nešteti leže" . . . In svoje sreče pesnik ni mogel odkupiti za nobeno ceno več. Narodni entuziazem in proučavanje ljudske duše, ki nam jo Gregorčič v drugem zvezku poezij odkriva z nedosežnim umevanjem, nista pesniku mogla izpolniti notranje dušne zapuščenosti. »In ranjke, ki spe po gomilah, Spet rajski bo vzbudil klicar: A mojega srca mrliči Nikdar ne dvigno se, nikdar!" Potrti duh pesnikov pa je v ti zbirki ubral najčišče, najmilejše in najgloblje akorde na narodovi duši. Saj je bil iz nje zajel svoje bogastvo na trpljenju in njegov notranji svet je bil vpo-dobljen po mehkem in razburljivem srcu narodovem. Ta vsebina se je sama odsebe prelila v tisto prisrčno obliko z otožnimi kadencami, ki označuje narodno in Gregorčičevo poezijo. Ko pa zapoje pesnik pozdrav »Nevesti", ki s solzami v očeh trepeče od pričakovanja, ga prevzame radost ob misli na njen čvrsti zarod, porok boljše bodočnosti. „Kdor sam do večera potuje skoz svet, Izgine se zarjo večerno; A ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet, Pomlajen bo v ded čveterno!" Ta vera v smotrnost vesoljstva in končno zmago dobrega nad zlim, je tudi drugi zbirki Gregorčičevih pesmi vtisnila pečat, katerega emblem se glasi: Sub specie aeterni. Kakor nam je pesnik v prvem zvezku s svojimi vzori prek bolečin in gorja zaklical svoj Excelsior, tako nam tudi sedaj veli: „Ni luči, sreče dom ta zemska ječa, Navzgor oči, — za žarkom solr.ca zlatim ! Tam vir je luči: Solnca planina sveča. Navzgor srce, — v višave rajskosvetle! Tam sreča biva večno obstoječa!" L. 1902. so izšle zadnje Gregorčičeve pesmi. Smrt je stala blizu, ko je pisal to knjigo, nad katero leži senca bele žene. Otožnost pesnikova je postala mrka. Pesnik si je ohranil široko obzorje in jasen um, toda ni je več roke, ki bi kot nekdaj zbrala raztresene misli, jih izklesala, izpopolnila in dovršila; tega srca vtripi so nekje razglašeni. Vse je nezaokroženo, fragment, torzo, ki zija globoka razpoka na njem. Tupatam kakšna ljubka poteza poleg porogljive črte, mučne vizije, težeče kot mora in žalostne kot smrt, ponekodi pa nežni spomini na zorno mladost. Večinoma je ta lirika refleksivna. In vendar nam je Gregorčič v tej svoji zadnji zbirki podal svojo najpretresljivejšo sliko, izvedeno v 47. pesni z mojstrsko plastiko. Smrtni mrak se vedno bolj zgoščuje nad pesnikom. Ni več zanj ta zemlja in svetloba njenih solnčnih pramenov, v vrvenju zemeljskih sil to srce ne bo našlo več nobene utehe. V 37. spevu predsmrtnic se pesnik s tisto milino, ki je drhtela v njegovih prvih pesnih, poslavlja od kraja, kjer je bol izsesala in izrabila njegovo prej jekleno moč. „Naj! — luči si prepolno Bolj ljuba zvezd svetloba, In vendar ni pesnikovo srce docela zagrneno, ni ga vsega prevzela osornost, ni mu spremenilo ljubke žalosti v sovražen pesimizem. Kontakt z ljudsko dušo si je pesnik ohranil, še vibrira iz nekaterih pesni ista potrpežljiva vdanost kakor v pesni »Rože je na vrtu plela...» podobni nežni erotizem. * Ža me, oj solnce ti! Oko je moje bolno, Preveč se mi blešči. Ko solnca mi sijaj; Ko skrije noč jih groba, Pa skrije mi jih naj!" Toda pozemeljsko ljubezen je že zdavna nadomestila čistejša in obsežnejša ljubezen božja. Za drago ceno je ta ljubezen odkupljena; zoreča na sanrozatajevanju, kali le iz duha, ki je čutne želje zamoril. Ona tolaži trpeče brate in se žrtvuje za druge. ,,Toni solnce, toni, Njim na srečo vstajaj, Drugim topi boli, Če zame nikoli." S tem so pripravljena naša srca za vsprejem najsijajnejšega razodetja krščanske misli, za altruizem, ki je lil v Gregorčičevega duha mirti in pozabnosti ter dvigal njegov um nad tvar in težo bolečin. Vseobsegajočo resnico in neizmerno dobroto, obedve združeni v ljubezni, ki je stvorila vesoljstvo, je zrl uresničeno, udejstvovano in izpolnjeno v Bogu krščanstva. Ne v nedoločenem absolutu, ki je istoveten s svetom in z njim enakovreden, ne v svetovni duši, pogreznjeni v zlo, ampak v združitvi končnega duha z neskončnim in osebnim praumom, ki odrešuje od vsega gorja s svojo ljubeznijo. Zato zvene v Gregorčičevih predsmrtnicah iz razdvojenih melodij uglašeni akordi idej Apostola milosti, ki je nekoč pisal: »Vemo namreč, da vse stvarstvo vzdihuje in v bolečinah snuje svoje življenje... Kdo nas bo torej ločil od ljubezni Kristusove? ali trpljenje? nadloge? preganjanje? Ne, ne smrt in ne življenje, nobena ustvarjena stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje! Tretja zbirka Gregorčičevih pesni izzveni v verzih: ,,Zato pa nado jaz gojim, Ko zemskih grud se iznebim, * Potem pa vzameš me v višave, Višave večnojasne tiste, Višave večne tvoje slave, Oj Kriste!" * * * Tak duh se ni mogel izpeti, da ne bi pred svojim koncem še enkrat podal obsežnega in sijajnega dokumenta svojega vznesenega idealizma, resume svojega naziranja, ki naj preživi vekove in narodu odpre pot in perspektive v kraljestvo večnosti. Gregorčič je z zadnjimi krvavečimi silami svoje ljudstvo povzdignil v oni svet, kjer je skrivnost človeških bolečin razrešena in zmaga ljubezni nad zlobo, optimizma nad pesimizmom dovršena. In ker so za to mesiansko delo njegove moči v boju opešale, je uglobil svojega duha v najveličastnejši dokument hebrejske misli ter razkril v 2 dovršenem prevodu svojemu narodu »Joba«. Podal mu je v prevodu motiv, katerega si ni upal obdelati niti Byron, po mislih in čustvih najlepšo judovsko poezijo, katere ni niti grški narod v svojih tragedijah dosegel. Problem Joba — problem Prometeja in Fausta, toda razvozljan in razrešen od dobrote božje. V njem se je vmirilo in vnovič oživelo zamrlo srce pesnikovo. Gregorčič-Job se je uklonil praumu, ki greh in trpljenje, ne izvirajoče iz njega, ampak iz človeškega srca, vporabi v nedoumne namene svoje vsemodrosti. Drama človeškega življenja in gorje v stvarstvo se konča s triumfom dobrote, ki bo tem večji in slavnejši, čim bolj je bilo globoko trpljenje. In tako je naš pesnik, preden je izkrvavelo srce, vpodobljeno iz zemeljske prsti, strl zadnje okove oklepajočih ga bolečin in z Jobom zapel himno labodnico: „Jaz veni, da moj Rešnik živi, da spet me iz prahu zbudi'1 . . . Tako je izdihnil s pesmijo odrešenja na ustnah. Fr. Terseglav. © ©ESE) Vzhodno cerkveno vprašanje v,luči • moderne historiografije. Razkol med vzhodno in zahodno cerkvijo je eden najbolj usodepolnih dogodkov v svetovni zgodovini; ta razkol je imel velikanske in žalostne posledice za vero in cerkev, pa tudi v svetni in kulturni zgodovini se zelo ostro kažejo žalostni sledovi cerkvenega razkola. Tudi možje, ki so se posvetili kulturni in posvetni zgodovini, poudarjajo ogromno škodo, ki jo je napravil razkol; katoličan Krummbacher') in protestant Oelcer2) odločno obžalujeta razkol, ki je razdelil Evropo v dve sovražni politični in kulturni polovici, romansko-germansko in grško-slovansko. ') Geschichtc der byzant. Lit.1 (Miinchen 1891) 24. *) Abriss der byzant. Kaisergeschichte (v Krummbacher - ievi Rvz. Lit.,3 str. 911-1067). Podobno kakor je v dolgoletni pravdi včasih potrebna revizija sodnijskih aktov, tako je treba tudi v velikih zgodovinskih problemih včasih nanovo pregledati zgodovinske vire in akte. Ravno naša doba liistoriografije je doba kritiške revizije zgodovinskih aktov, novega bolj nepristranskega in podrobnega zasli-šavanja zgodovinskih prič, ko vstajajo nove, prejšnjim vekom neznane ali od njih prezirane priče. Prejšnja zgodovina je večinoma upoštevala le tisto, kar je bolj na površju, v ospredju, in se ozirala bolj na one večje može, ki so igrali vodilne uloge. Zdaj pa je na podlagi podrobnih raziskav, raznih monografij in na podlagi kritiške revizije zgodovinskega materiala mogoče pogledati še dalje in globlje. Sedanja zgodovina upošteva tudi tisto, kar se skriva za vodilnimi ulogami, gleda tudi v nižino ljudskih mas; tako večkrat dožene, da ti možje, ki stoje v ospredju niso brez zaslombe in da jih razni drugotni elementi tirajo v ospredje, da niso osamljeni usurpatorji, ampak le najodločnejši zastopniki večjih ali manjših narodovih slojev. Moderni zgodovinar, oborožen z drobnogledom novih podrobnih raziskav lahko zapazi tanke prej nevidne vzročne nitke, ki velike dogodke vežejo s širjimi masami tedanjih narodov; poskuša dognati, ali so bile te mase le slepo orodje svojih vladarjev in voditeljev ali so pa tudi samostojno mislile in čutile. Gotovo je torej nekoliko napredka; gotovo je, da je novejše zgodopisje v mnoge dobe posebno starejše zgodovine posvetilo s čisto novo lučjo. Tako je tudi za cerkveni razkol (ali za vzhodno cerkveno vprašanje) prišel čas, ko je možno in potrebno na podlagi dosedanjih rezultatov nanovo preiskati dosedanje in nekatere novo-odkrite vire. Nove podrobnejše raziskave bodo tudi vprašanje cerkvenega razkola bolj pojasnile; posebno starejša doba razkola bode vstala v novi jasnejši luči. V vzhodnem cerkvenem vprašanju se večinoma poudarja, da je cezaropapizem kriv razkola. To je sicer kolikor toliko resnično, a ne v tem obsegu kakor se navadno poudarja. Pri kulturnem narodu, ki se še živo zaveda svoje mogočnosti in slavne preteklosti svoje, absolutni cezaropapizem ne more biti nekaj osamljenega, od naroda neodvisnega; pri takem narodu mora imeti vladajoči sistem pomočnike, ki iz naroda izhajajo, mora v nekem oziru imeti oporo v narodu samem. Tak živ kulturen narod so bili Bizantinci, povzročitelji cerkvenega razkola. 20 ,,Č a s.“ Ni ga skoraj večjega predsodka v svetni, kulturni in cerkveni zgodovini kakor sodba o značaju in kulturi Bizantincev. Tradicije stare klasične dobe v Bizancu niso nikoli popolnoma izumrle. Zato so do zadnjih desetletij skoraj vsi raziskovavci mislili, da so bili Bizantinci nekake mumije, ki so jih le še stari spomini in tradicije varovali razpada in trohnobe. Izključno klasično stališče, stališče klasiške filologije je jezikoslovcem in kulturnim zgodovinarjem zastiralo jasen pogled v značaj in kulturo Bizantincev. Odtod ona popolnoma napačna sodba, ki vidi le servilnost in suženjsko udanost, versko in cerkveno odrvenelost, vklenjeno v verige absolutne svetne oblasti; odtod predsodek o neomejenem bizantinskem absolutizmu in o suženjski brezčutnosti ljudskih mas. Novejše podrobnejše raziskave pa kažejo Bizanc v drugačni zanimivejši luči. Komaj so se nekoliko podrli stari predsodki, se je lotila cela vrsta učenjakov bizantinskih študij s svobodnejšim, bolj nepristranskim pogledom. K. Krummbacher, prof. inonakov-skega vseučilišča, je s pomočjo drugih učenjakov nanovo in popolnoma samostojno preiskal bizantinsko literaturo, ki je zdaj v čisto novi luči pokazala bizantinski značaj in bizantinsko kulturo. Za bizantinske študije so se ustanovili posebni časopisi „Byz. Zeitschrift" „Vizantijskij Vremenik" „Izvestija rusk. arheol. instituta v K p ' i e“ : bistrovidni Leon XIII. je v znanstvene in cerkvene namene poslal v Carigrad assumpcioniste, ki izdajajo „Echo d' Orient". V teh in drugih časopisih in zbornikih raznih narodov je že zbranega ogromno materiala, ki glasno priča za samostojnost duševnega in kulturnega življenja Bizantincev. Bizantinski servilizem ni bil večji kakor na zapadu v izobraženem srednjem veku; Bizanc ni bil neomejeno absolutističen, in ljudske mase niso bile suženjsko brezčutne, cesarji so bili odvisni tudi od volje ljudskih mas in bizantinsko prebivavstvo je bilo sposobno za vstaje in revolucije kakor jih svetovna zgodovina malo pozna. Tak živ kulturen narod ima navadno tako vlado, kakoršne je vreden; v taki državi ima cerkev in vera skoraj vedno le toliko svobode kolikor si je s pomočjo gorečih vernikov sama pribori. V normalnih razmerah je torej cezaropapizem trajno le tam mogoč, kjer opeša verska gorečnost, kjer se med versko zavest pomešajo ljudske strasti, kjer ni več moralne vzvišenosti in čiste svete navdušenosti za svojo vero in cerkev. Tako je tudi v bizantinski državi propad verske zavesti in verskega življenja, propadanje nravstvenosti in pojemanje verske gorečnosti vzrok propada svobode vzhodne cerkve. Ker so ljudske in narodnostne strasti prodrle v srca vernikov, zato je posvetna oblast lahko udrla v narodova svetišča, v cerkev in cerkvene uredbe; ker je narodnostna omejenost temnila in omejevala versko obzorje, zato so posvetni oblastniki s posvetnimi sredstvi omejili cerkveno svobodo narodovo, ker je cerkev in verska zavest postala sužnja narodovih strasti, zato je postala tudi sužnja posvetne oblasti. Lahko torej trdimo, da je propad verskega in cerkvenega življenja in narodnostna omejenost vernikov kriva cezaropapizma1) in — cerkvenega razkola. S tem se krivda cesarjev zmanjša, ker se razdeli na vladujoče kroge in krivda vladujočih krogov se zmanjša, ker se razdeli na širje ljudske mase. Spomin nekaterih vzornih bizantinskih cesarjev, ki so morali z drugimi vred nositi velikansko krivdo razkola, dobi nekoliko zadoščenja, in tragična usoda celega naroda postane umevnejša. — V Rimu je bil boj poganstva proti krščanstvu najsilovitejši, zato pa tudi najradikalnejša prenovitev po krščanstvu. Ostareli Rimljani so se umeknili mladim, čvrstim in manj pokvarjenim narodom; pri teh je krščanstvo doseglo mnogo čudovitih uspehov. Katoliška cerkev je bila okrepljena z novimi silami in poživljena z mladeniško versko gorečnostjo novoizpreobrnjenih narodov. Človeške strasti so se res pojavljale tudi med zapadnim krščanstvom, vendar je imela cerkev tukaj neko čudovito moč, da se je vedno in vedno prenavljala in sama sebe reformirala. Na vzhodu so se že od apostoljskih časov dalje človeške strasti občutno vrivale v cerkev in versko življenje. Že apostelj Pavel Korinčane v svojem prvem pismu graja zaradi verskega strankarstva in nečistosti. V vseh stoletjih pred razkolom je bilo ravno na vzhodu največ herezij. Lahko si mislimo, da tudi poganska grška nenravnost ni bila popolnoma izkoreninjena. Sploh se kaže človeški element v vzhodnem krščanskem svetu občutneje kakor na zapadu. Grški in sploh vzhodni značaj je bil mehkejši, strastnejši in omahljivejši kakor rimski in sploh zapadni; krščanstvo ni našlo tako silovitega in vztrajnega odpora kakor na zapadu, zato pa tudi ni moglo tako temeljito izkoreniniti človeških strasti in slabosti. ‘) Tudi pri drugih krščanskih narodih v poznejših dobah je narodna omejenost in propadanje verske zavesti navadno vzrok usužnjenja cerkve. Ko je krščanstvo dobilo popolno svobodo in ko je‘novo krščanstvo rimsko cesarstvo preselilo na vzhod, so se pogani kar trumoma izpreobračali, posebno okoli novega glavnega mesta Bizanca. Med temi novoizpreobrnjenimi kristjani je ostalo še mnogo poganske pokvarjenosti; vzhodna cerkev je pa imela premalo moči in premalo dobrih duhovnikov, da bi mogla brzdati človeške strasti svojih tako pomnoženih vernikov. Na zapadu so mladi in čvrsti narodi dajali novih sil in nove gorečnosti katoliški cerkvi. Na vzhodu pa tega ni bilo. Središče in težišče vzhodne cerkve so bili Bizantinci, dediči starogrške kulture z njenimi dobrimi in slabimi stranmi. V Bizantincih so še vedno živele starogrške tradicije; v svojem jedru so oni še vedno ostali Grki. Pač so sprejemali vase tudi nove elemente (posebno slovanske in orientalske), a v bistvu so vendar vedno ostali stari Bizantinci. Kolikor bolj so se oddaljevali od starokrščanske verske gorečnosti in kulture, toliko bolj je pešala verska gorečnost. Kolikor bolj je rastla narodna ošabnost in omejenost, tolikor bolj so se ljudske strasti vrivale v cerkev in v versko življenje; obenem je pa rastla antipatija proti Rimu. Občevanje z Rimom je postajalo redkejše in nezaupnejše. Zato je na vzhodu pojemalo znanje latinskega, na zapadu pa znanje grškega jezika. V dobi od 9.—11. stoletja je bilo sporazumljenje med rimsko in grško cerkvijo tudi zato težko, ker so se le še s težavo mogli medsebojno jezikovno razumevati.') Gotovo je bilo v dobi neposredno pred razkolom med ljudstvom še mnogo dobrega; istotako je pa bilo med ljudstvom mnogo slabega, nezanesljivega in mnogo pokvarjenosti. Še slabejše je bilo med višjimi krogi; med duhovništvom in med hierarhijo je bilo veliko gnilega. Doba velikih vzhodnih cerkvenih očetov je že minila in je bila že pozabljena. V dobi od 9—11. stoletja, ko se je izvršil razkol, bi bila vzhodna cerkev potrebovala temeljite verske prenovitve in cerkvene reorganizacije. Zapadna cerkev je imela pač neko čudovito moč, da je vedno sama sebe reformirala; ravno v tej dobi je bila tudi na zapadu potrebna cerkvena reforma« ki se je tudi res izvršila. V vzhodni cerkvi pa ne vidimo te čudovite moči; vzhodna cerkev je toliko bolj pešala, kolikor rahlejše ') Sicer ni še vse podrobno raziskano, vendar cerkvenopravni dokumenti in cerkvenozborski akti iz one dobe kažejo, kako občutno je bilo pomanjkanje jezikovnega znanja na obeh straneh. Cf. Byz. Ztschrift XIII. (1904), SO. vezi so jo vezale z zapadno. Že sama zgodovina torej kaže, da je na zapadu, v Rimu ona skala, ob kateri se razbijajo viharji človeških strasti v cerkvi. V 7. stoletju se na vzhodu neha starogrška in starokrščanska kulturna doba. Po dobi barbarskega ikonoklazma1) se je začela razcvetati nova bizantinska kultura. V Q. stoletju se je kar naenkrat pojavil kulturni velikan Focij, eden najizobraženejših mož vseh vekov. Focij je bil najizobraženejši in najradikalnejši zastopnik bizantinske kulture, bizantinske narodne ošabnosti in omejenosti; okoli njega so se zbirali najodličnejši vedoželjni bizantinski krogi. Lahko si torej predstavljamo, da Focij in njegovi pristaši niso bili le slepo orodje cesarjevo; umevno je tudi, da so Focijeve radikalne razkolne težnje vedno bolj prodirale med ljudstvo in med duhovščino. Sicer je bil pa tudi Focij otrok svoje dobe in svojega naroda. Jasno je torej, na kaj se je opiral razkol, ki se je začel s Focijem (863) in končno izvršil 1. 1054. Verno ljudstvo, duhovščina in cerkvena hierarhija bi bili pač lahko premagali cesarsko oblastnost v cerkvenih stvareh. Da je cezaropapizem trajno usužnjil cerkev, tega ni kriv neomejeni absolutizem, ki ni bil nikakor večji kakor na zapadu v kulturnem srednjem veku, krivo je ljudstvo in njega svetni in duhovski zastopniki. Ob Focijevem času so bili posebno menihi še zvesti branitelji cerkvene edinosti; med menihi je imel patriarh Ignacij največjo zaslombo, izmed teh menihov sta izšla sv. brata Ciril in Metod. V naslednjih stoletjih se je sovraštvo proti Rimu vedno globlje zajedalo med verskopropadajoče ljudstvo; tako so tudi v samostane prodrle narodnostne in ljudske strasti. Pri poskusih zedinjenja z Rimom so bili ravno menihi najbolj fanatični branitelji razkola — celo proti casarjem. Bizantinsko ljudstvo tudi po razkolu ni bilo odrvenelo in brezčutno; ravno v tej dobi se je najbolj mogočno razcvetala bizantinska kultura, ki je ostala v zvezi s socialnim in političnim življenjem. Cerkev je pa vedno bolj propadala v dokaz versko-moralnega propadanja bizantinskega ljudstva, zraven pa tudi v jasen dokaz, da se je odtrgala od prave cerkve, katero oživlja duh Kristusov. ‘) Novejše raziskave pričajo, da se tudi v lem boju krivda cesarjev pretirava; ikonoklazma niso povzročili cesarji in politiški razlogi, ampak verski in bogoslovski vzroki in razlogi. Cf. L. Brehier, La querelle des images. Pariš 1904. (Bvz. Zl. XIII, 533-34.) Tudi po popolni ločitvi grške cerkve so se še dobili odlični možje, ki so se znali povzdigniti nad ljudske strasti in narodnostno omejenost; možje, ki so spoznali in priznali, kje je glava in središče sv. Cerkve. Med temi se posebno odlikujejo patriarh Rekkos, steber lugdunske (Lyon) unije (1274), Izidor, goreč zagovornik unije na bazelskem (1434) in pozneje kot moskovski metropolit na florentinskem cerkvenem zboru, Besarion in patriarh Jožef na florentinskem cerkvenem zboru (unija 1. 1439). Tudi cesarji so iz političnih vzrokov želeli zedinjenja; toda ljudstvo in njega zastopniki so bili silnejši kakor cezaropapizem. Mihael Paleolog je ob času lugdunske unije še nekoliko zadrževal narodnostno sovraštvo med duhovništvom in ljudstvom; toda zagovorniki unije so bili v veliki manjšini. Ko je po florentinski uniji turška nevarnost že trkala na vrata stolnega mesta Bizanca, takrat je zaslepljeno ljudstvo klicalo: ,Rajši turško čalno (turban), kakor papeževo tiaro!' Bizantinski narod je tako sam sebi zapečatil svojo tragično usodo; cerkev je izročil v sužnost nevernikom, sebe in svojo kulturno preteklost pa pokopal v barbarstvu. Podobno se je tudi pri slovanskih narodih, ki so pod vplivom Bizanca zašli v razkol, cezaropapizem opiral na ljudske strasti in na narodnostno omejenost, ki so se vrinile v cerkev. Razloček je samo ta, da so bili ti mladi in bolj zdravi narodi v svoji zgodnji mladosti od Grkov zapeljani; ob enem s krščansko vero so jim Grki vcepili tudi strup verskega in narodnostnega sovraštva. In ti narodi so v svoji mladosti tem žalostneje životarili, kolikor bolj so bili pod vplivom Grkov ločeni od zapada in kolikor večje so bile njih antipatije proti zapadu; ko je zapadno krščanstvo zmagoslavno stopalo po veličastni poti slavnih činov, so bili naši vzhodni slovanski bratje izročeni propadajočemu bizantinstvu. To je globoko čutil ruski filozof Čaadajev (v 1. pol. 19. stol.), ki bridko toži:1) »Mladostna doba našega življenja je temno životarjenje, brez barve, brez sile, brez energije ... Živeli smo ločeni od sveta; zato je naše življenje tako pusto in prazno — zato nismo bili deležni dobrot krščanske kulture.'1 Na versko-kulturnem polju je težišče razkola, težišče vzhodnega cerkvenega vprašanja. ‘) A. N. Pypin, Harakteristiki Iiteraturnyh mnenij3 (Peterburg 1890) 157 — 162. Tukaj smo posebno mi zapadni Slovani poklicani zastaviti svoje umske moči in svojo versko gorečnost. Kakor je bil razkol usodepoln za evropsko kulturo, tako je tudi vsako miroljubno versko kulturno delo za cerkveno edinost velikanske kulturne važnosti. Zato tudi trezni znanstveni krogi cenijo one može, ki hočejo posredovati med vzhodom in zahodom one, ki se trudijo, da bi zapad mogel brez predsodkov gledati na vzhod, da bi posebno zastopniki vzhodne cerkve in zastopniki njene vede mogli svobodno brez antipatij in predsodkov gledati k nam na zapad. — Zapadni Slovani so se s svojim glasilom »Slavorum 1. theologicae" že lotili tega dela; odlična znanstvena glasila raznih evropskih narodov odobravajo to pot kot edino pravo; ne pričakujemo velikanskih zunanjih uspehov, a verskokulturen uspeh nam je zagotovljen. Dr. F. Grivec. OBZOR. Današnje naloge katoliške cerkve. Poroča L. L e n a r d (Krakov). Veliki jezuitski znanstveni mesečnik »Przeglad Po\vszechny" je razpisal enketo o nalogah in potrebah katoliške cerkve na Poljskem. Udeležili so se je skoraj vsi poljski škofje in veliko število učenjakov, umetnikov, politikov, pisateljev in drugih zbranih mož. Odgovori so zdaj izšli ponatisnjeni v posebni obširni knjigi. Lahko se reče, da so v tej knjigi zbrane misli in nazori vse katoliške poljske inteligence. »Vera peša," toži celo naše ljudstvo in priznati moramo, da je na tem nekaj resnice. Časih so nastajali razkoli in krive vere kot valovi na morju, razburjali za nekaj časa cerkev in spet izginili. Zdaj se drže trdovratno dolga stoletja in še ni nobenega znaka, da bi upadali. Grški razkol se drži že toliko stoletij in nova verska svoboda na Ruskem ne bo zbližala ruske cerkve z našo, ampak jo v večini še bolj oddaljila, ker bo pripeljala do protestantskega racionalizma. Protestantizem se ravno tako še vedno drži in pri nas v Avstriji celo več pridobi od katoličanstva, kakor njemu odda. Vse bolj se širi skepticizem; mase se pogrezajo v materializem. Časih je gospodovala religija na vseh poljih: v vedi, umetnosti, politiki . . . Zdaj jo izkušajo iztisniti iz vseh panog. Zadnji čas se brezverstvo silno trudi, da bi odtrgalo od dogem še nravnost. Ustanavljajo se na zgolj pozitivno-socialni podlagi brez religije in dogem mirovne lige, družbe zoper alkoholizem, zoper militarizem, zoper laž, zoper razuzdanost, lige za oskrbo zanemarjenih otrok, za boj zoper trgovino z dekleti itd. Skratka: nevera je prevzela celo sloje, ki so bili nekdaj verni. V drugih slojih, ki so še verni, pa mnogokrat ni več tiste vesele močne vere, ki je zmožna žrtev, zmožna heroizma. Katoliška vera ima v svojih dogmah za vse čase in vse ljudi isto mogočno silo, s katero je nekdaj premagala svet in si ga osvojila. Zakaj torej ta nepremagljiva sila ne deluje več tako kakor nekdaj? To vprašanje je gotovo vredno razgovora vseh dobromislečih in dobroho- tečih katoličanov. Za poljske razmere je torej jezuitska revija » Przeglad" naredila tako enketo. Ker vladajo v manjših merah podobne razmere tudi pri nas, je enketa važna in zanimiva tudi za Slovence. V knjigi slede za uvodom uredništva najpred odgovori škofov. Oglasili so se: Iz Poznanjskega nadškof S.t a b 1 e v s k i, škofa L i k o v s k i in A n d r zej e v i c z; iz Galicije nadškof Bilczevski, nadškof Te fluorov icz in škof Pelezar, iz kraljestva poljskega škofje Levie-rovicz, Kulinski, Zdzitoviecki, Ruszkievicz. Misli, katere so izrazili, bi bile zlasti sledeče: Potreba je zorgani-zirati v društvih katoliško inteligenco, in jo zbirati periodično na katoliških shodih. Dalje je potreba ustanavljati strokovna društva za delavce in gospodarska društva za kmete. V poljudnih brošurah je treba obravnavati aktualna znanstvena vprašanja. Zlasti v kraljestvu poljskem bo potreba več storiti za izobrazbo duhovništva in sedaj, ko je dovoljena svoboda zborovanja, se morajo zbrati škofje na škofovske konference. »Samostani se morajo povrniti k prvotnemu uboštvu in priprostosti, z eno besedo postati taki, kot so jih hoteli imeti njih prvi ustanovitelji" (Bilczevski). Oživiti je treba davne verske družbe, ki bodo pomagale duhovništvu učiti ljudstvo krščanskega nauka (Bilczevski). »Dalje je važna naloga, katero morejo izpolniti katoliški laiki skupaj z duhovščino, vzeti v roke in razširiti protialkoholno gibanje in ga obenem ozdraviti nezdravih primesi" (Bilczevski). »Rešitev alkoholnega vprašanja je namreč najboljše sredstvo za rešitev socialnega vprašanja sploh." Dalje je treba nastopiti zoper pornografijo. V vzhodni Galiciji se mora podpirati obred katoliški. Dalje se priporoča ustanovitev socialnih tečajev, apologetičnih konferenc, izobraževalnih društev, lokalnih manjših listov. Za kraljestvo se priporoča ustanovitev višje teologične šole v Varšavi; dvigniti treba duhovno akademijo v Peterburgu; na vseučiliščih se mora uvesti katedra za cerkveno zgodovino. Najdaljši in za nas Slovence najbolj zanimiv je odgovor nadškofa Teodorovicza, ki je prišel nalašč študirat katoliško organizacijo na Kranjsko in v uvodu pravi sam, da služi za vzor njegovim izvajanjem slovenska organizacija. Samo ena stvar mu pri nas ne ugaja: velik razkol med inteligenco na eni strani in med narodom in duhovščino z druge strani. Duhovščina se po njegovem mnenju ne sme zapreti v zakristijo, ampak mora vun med ljudstvo na delo socialno, če noče dočakati usode Francije. V to bi bilo pa dobro, da bi bila duhovščina posebej zor-ganizirana med seboj, toda to ne sme biti uradna cerkvena organizacija po dekanijah. Duša organizacije je ideja, ne od obširnega in lepega programa, ampak od žive ideje je odvisen njen vpliv. Ljudska organizacija se ne sme omejiti na samo versko in karitativno polje, ampak mora stati na stališču krščanske pravičnosti. Idejo katoliško je potreba zdemokratizirati, kakor se je to zgodilo med Slovenci. Brez primere večji del obširne knjige zavzemajo odgovori svetnih ljudi in duhovnikov (škofje 30, drugi 513 strani). Najrazličnejše in večkrat tudi nasprotujoče misli se tu izražajo. Obširen in jako duhovit je odgovor prof. Konecznega, urednika lista „Swiat Slowianski“. Po njem more cerkev zopet vzeti v roke iniciativo in iti pred družbo. Dalje kaže na nekaterih primerih potrebo reforme, kot potrebo reforme cerkvenega prava, potrebo reforme poduka o verouku. Pomanjkanje iniciative pri cerkvenih organih, mu je glavni uzrok, da izgublja cerkev svoj vpliv. Nato dokazuje z zgovorno besedo potrebo ustanovitve novega samostanskega reda, ker le nov in času primeren red bo sposoben rešiti socialno vprašanje." Slednjič se izraža proti uniji in smatra za veliko napako, da so nekoč Poljaki pomagali Maloruse pridobiti za unijo. Več pisateljev se peča z Judovskim vprašanjem, toda nazori so tu jako različni. Nekateri so antisemitični, drugi hočejo, naj se katoliška cerkev bolj briga za Jude in jih skuša spreobrniti in tako omogoči njihovo asimilacijo s Poljaki, tretji so kot se pravi, asemiti; to je hočejo, da bi Poljaki ne nastopili proti Judom, a se tudi ž njimi ne združili, ampak naj bi jih pustili popolnoma na strani. Jako zanimivi so še odgovori prof. Zdziechowskega in H. Sienkievicza. Prof. Zdziechowski misli, da se mora duhovništvo truditi, da spet pridobi za cerkev inteligenco, tudi njemu imponira katoliška organizacija med Slovenci, toda obžaluje globok prepad med duhovništvom in med inteligenco. Uzrok temu prepadu vidi v klerikalizmu in klerikalizem je po njegovih pojmih »identificiranje koristi cerkve z koristmi klera." Duhovnik se ne sme čutiti sam kot uradnika velike, po vsem svetu razširjene organizacije sv. katol. cerkve, ampak tudi kot del naroda in družbe sredi katerega živi. Sienkievicz razvija perspektive cerkve v velikem socialnem boju. Nekateri pisatelji razvijajo globoko filozofijo, drugi podajajo praktične misli, kot naj se ustanovi katoliška liga, naj se skrbi tudi za višjo družabno vzgojo du- hovščine, ustanavljajo učiteljska semenišča, prične intenzivni boj zoper alkoholizem i. t. d. Poleg nekaterih napačnih mnenj je nakopičenih v naši knjigi toliko globokih misli, da bo ona lahko za dolgo, dolgo časa služila poljskim katoliškim voditeljem kot neizčrpljiva zakladnica idej. EjEJBiej Izpoved modernega protestanta. V protestantizmu se vrši neprestan notranji proces razdora. Liberalna teologija gre naprej in naprej. Lansko leto je delal vrhovnemu cerkvenemu svetu velike težave pastor dr. Fischer, ki je javno tajil božanstvo Kristusovo. O profesorjih niti ne govorimo ne. Harnack, Pfleiderer in dr. so že davno zavrgli središčno resnico krščanstva, a jim ne morejo blizu, ker se pač »učenjaki" in »veda ter nje pouk je prost." A sedaj jim še pastorji napravljajo preglavice. Če jih puste v miru, bo konec vsega: brez Kristusa sploh ni več krščanstva; če jim pa usta zapro, se postavijo v nasprotje z osnovnim načelom protestantizma, ki je svoboda verske misli in besede. Že Lessing je svoj čas orthodoksnega Ooezeja spravil s to alternativo v nemalo stisko. »Herr Pastor," mu je dejal, „weun Sie es dahin bringen, daB unsere Lutherschen Pastores unsere Papste werden; — dafi diese uns vorschreiben konnen, wo wir aufhoren sollen in der Schrift zu forschen; - dass diese un-serem Forscher, der Mittheiiung unseres Erforschten Schranken setzen diirfen: so bin ich der erste, der die Pepstchen wieder mit dem Papste vertauscht. So ein Lutherscher Eifrer ist den Katholiken schon recht! (Ges. Werke III. Anti-Goeze 1.) Z druge strani pa mnogi orthodoksni protestantje uvidevajo, da je bila reformacija nesreča za krščanstvo in da bi bilo najbolje prejkoprej spraviti se s Katoliško Cerkvijo. Za to edinstvo se zadnji čas mnogo prizadeva superintendent H e r m a n Opitz. Bil je zato mnogo sovražen. Napadi so ga privedli do tega, da je javno izpovedal, kaj sodi o Katoliški Cerkvi.') Opitz je protestant in misli, da se doslej še v ničemer ni izneveril protestantovskemu občenstvu. Saj Luther sam, pravi, ni hotel ločitve in navaja za to dokaz iz Luthra samega. »Da je rimska Cerkev pred vsemi drugimi od Boga čaščena, je pisal Luthar 1. 1519 in 1532, o tem ni dvoma. V njej sta prelila kri apostola Peter in Pavel, 46 papežev, več stotisoč mučencev. Dasi je sedaj v Rimu tako, da bi moralo biti pač bolje, vendar noben vzrok ni tako velik, da bi se odtrgali od te Cerkve . . . Svedočba vesoljne krščanske Cerkve nam mora zadoščati, da ostanemo pri njej, ko bi tudi ne bilo drugega .. . Ločitve husitev od rimske Cerkve ni nikakor ‘) Das Bekenntnis meines guten Gewissens. Dresden 1904. mogoče opravičiti. Tudi mi čutimo zmes rimske kurije, toda ali bomo zato izstopili? Bog ne daj! Mi grajamo, opominjamo, prosimo, rotimo, a edinosti duha ne razdiramo!" Reformacije, pravi Opitz, se je polastila politika in še le ta je provzročila ločitev. Luther, pravi dalje, pa svojega dela ni učakal. Videl je le početke. Ko bi bil videl zmedo, ki je nastala, bi bil spletel bič in začel čiščenje hiše božje. Kmalu po reformaciji so se začele ločiti evangeljske cerkve tudi med seboj in se podredile vnanjim državnim razmeram. To pa ni v bistvu Cerkve, ampak je nekaj tujega in protinaravnega. Tako sodi Opitz, da se ni izneveril evangeliju, če išče edinstva v katoliški Cerkvi. Da bi Luther ne bi odpadel od Cerkve, v tem se Opitz pač moti; navedel je nekatere izpovedi iz prve dobe, a molči v tem, kar je Luther pozneje pisal in delal. Toda to le mimogrede. Po študiju protestantizma in katolicizma je prišel torej Opitz do naslednjih tez: 1) Jaz spoštujem katoliško Cerkev kot pracerkev (Urkirche) in obžalujem ločitev. — 2) Jaz pobijam mno-gorazširjeno zmoto, da bi bližan je s katoliško Cerkvijo ponienjalo nravno in duševno nazadovanje. - 3) Na reformaciji obračam besede Pavlove: „V duhu ste začeli, hočete li sedaj v mesu končati?" (Gal. 3, 3.) -4) Jaz sem odločno nasproten »evangelijski zvezi" (Evangelischer Bund). - 5) Gonja proti jezuitom je sramota našega stoletja. - 6) Vesel priznavam, da so mi verni katoličani bližji kakor odpadniki med nami. — Zlasti brani Opitz katoliško Cerkev proti »evangelijski zvezi." »Evangelijska zveza, pravi, uganja z besedo »cerkev" sleparijo (Taschen-spielerei). »Deutsch-evangelisch'', v tem je protislovje. Evangelijsko je to, kar je vesoljno, kar obsega vse narode ... O evangelijski zvezi velja: kar ima resničnega, ni novo; kar ima novega, ni resnično. Kar izpoveda evangelijskega, je splošno krščansko; kar pa ima svojega,- je nekrščansko. Nje polemika ni iz resnice in Boga." »Zveza" zlasti napada papeža. »A papež ima širše obzorje kakor zveza. Kdo je pisal bolj krščansko o Kristusu Odrešeniku kakor Leon XIII. v okrožnici 1. nov. 1900? Kdo bolj navajal na študij sv. pisma, kakor on z okrožnico 18. nov. 1893? S skrbjo za delavce si je pridobil ime socialnega papeža." (Str. 26.) Vpijejo zoper papeževo nezmotljivost, a poprej so po-tvarili pojem. »Dogma nezmotljivosti ima globlji in splošnejši zmisel: daje razodetje dejstvo! Da se ohrani razodetje nepokvarjeno vsa stoletja) je dal Bog svoji Cerkvi, to je nje pastirjem in učiteljem, a zlasti nje poglavarju, darino sv. Duha, ki jo uvaja v vso resnico. V cerkvi delujoči sv. Duh provzroča v njej vedno novo, a nikdar ne kaj drugačnega, česar bi ne bilo v njej od početka. Tako jo ohranja v nje bistvu obnavlja po obliki po zgodovinskih razmerah, je vedno globlje in udejstvuje in izpolnjuje« . .. (Str. 41.) »Katoliški Cerkvi se godi mnogo krivice; ko njo pobijajo, pobijajo pozitivno krščanstvo ... Ob tem sovraštvu zoper katoliško cerkev, pravi dalje Opitz, spominjam se na besede anglikanskega zgodovinarja Macaulaya: Rimska Cerkev bo cvetela še v nevenljiveni soju, ko bo kdaj čez tisoče let kak Pernanec z londonskega mostu gledal na razvaline cerkve sv. Pavla!" . . . Cerkev more biti le ena in vesoljna. Pojem Cerkve nima' pl urala!" (Str. 42.) Na koncu opozarja Opitz na izrek vseučiliščnega profesorja dr. Ehrharda: „Edina katoliška Cerkev sega nazaj v prve dni krščanstva ... le ona ima v sebi vse prvine krščanstva ... po katoliški Cerkvi je postalo krščanstvo vseobsegajoča religiozna svetovna moč, v blagoslov vsem, ki vpliva nanje . . . Katoliška Cerkev stoji in pada z objektivnim značajem krščanstva. Kdor taji te stavke, je v nasprotju ne le s katolicizmom, temveč mora dosledno tajiti vse pozitivno krščanstvo!" Te stavke, sklepa Opitz, naj bi dobro premislili vsi protestantje! Biignismai Balkanski problemi. (Poroča dr. J. Gruden.) Nedavno je izdal avstrijski državnik baron Chlumecky zanimivo knjigo, ki razpravlja o našem razmerju do Italije. (Osterreich-Ungarn und Italien. Das westbalkanische Problem und Italiens Kampf um die Vorherrschaft in der Adria.) To je menda na naši strani prvi obširnejši spis, ki se bavi s perečim balkanskim vprašanjem. Drugod je nastala o tem predmetu že cela literatura. Francozi, Bolgari, Srbi, Italijani pišejo knjige in brošure, kjer zagovarjajo svoje težnje in načrte. V Italiji se je javno mnenje že tako zavzelo za balkansko politiko, da občinstvo z burnim odobravanjem sprejme vsako besedo, kedar se kak parlamentarec ali javni govornik dotakne tega vprašanja. (Primerjaj govor fizika A4ar-conija v Benetkah z dne 5. decembra). Le pri nas je varstvo avstrijskih koristi na Balkanu prepuščeno modrosti diplomatskih glav in širša javnost je le redkokdaj poučena o tem, kakšni so naši cilji in naloge na slovanskem jugu. Knjiga barona Chlumeckega ima torej važno nalogo, da pojasnjuje veliki pomen albans o -niacedonskega vprašanja za obstoj in razvoj avstro-ogrske monarhije in da skuša zbuditi - ne sicer navdušenje — pač pa vsaj zanimanje za naše težnje na Balkanu in jih uči trezno presojati. Knjiga je pisana hladno. Povsod se kaže preračunajoči razum diplomata. Za idealne smotre nima zmisla in o zgodovinskem pravu narodov piše z ironijo. Prav tako prezirljivo omenja narodnostno gibanje Srbov, Bolgarov in Albancev. Chlumeckemu so vsi ti napori — humbug. A prav zato je njegova knjiga pravi tip oficielne avstrijske politike, ki se razlikuje od gorkega navdušenja Italijanov, Srbov in Bolgarov, predvsem z neko stoiško mirnostjo in neobčutljivostjo. Kdo bode slednjič zmagal, ali hladni razum ali vroče srce, to je seveda drugo vprašanje. Obširna poročila o diplomatiških spletkah pustimo tu na stran. Nas zanimajo v knjigi Chlumeckega zlasti oni odlomki, ki razpravljajo o Albaniji in nje pomenu za našo monarhijo. V tem oziru izpopolnjuje to delo, kar smo svoj čas pisali o »kulturnih in politiških strujah na Balkanu." („l. Fr. Dolšak. N. Petrovski/, Pervye gody dejateljnosti V. Kopitarja. Kazanj 1906. Str. XXIII+ 757. Cena 4 rub. Pisatelj obravnava prva leta J. (rusko Vartholomej) Kopitarjeve pisateljske delavnosti do 1. 1817. Knjiga je sicer že zase celotno delo, a pisatelj obeta v uvodu, da bo svoje delo nadaljeval, ako mu bodo razmere dovoljevale. Najprej opiše Kopitarjevo življenje (1 - 83). Zelo obširno piše o epohalni knjigi Kopitarjevi »Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karnten u. Steyermark“ (84 — 236), o kateri dokaže, da je izšla v prvi polovici 1. 1809. Podrobno raziskuje o časnikarskem (publicistiškem) delovanju Kopitarjevem (237 - 494), o njega razmerju do srbohrvaške literature (495 — 734). nazadnje pa kratko povzame rezultate svojega raziskavanja v poglavju o pomenu in važnosti prvih let Kopiterjevega slovstvenega delovanja (735 — 751). Marljivost in temeljitost ruskega učenjaka, ki tako podrobno popisuje dobo in delo našega slavnega rojaka, njega mišljenje, značaj, zunajnost, i. t. d., je naravnost občudovanja vredna. Za enkrat samo kratko opozarjamo na to znamenito knjigo, z željo, da bi zgled in zanimanje tujcev zbudilo v naši domovini več zanimanja za našo kulturno zgodovino. F. G. Pavissich: Cancro civile. Prostituzione moderna. Treviso 1906. Znani jezuit, ki probnja v Italiji zmisel za socialno vprašanje, je pokazal v tej knjigi (137 str.) na eno najgrših ran moderne družbe na rak-rano, kakor jo imenujejo, prostitucijo. Čitamo sicer v časnikih dan^za dnevom, kako jso tuintam zaprli kakega trgovca s človeškim blagom, toda človek si misli, da je zlo tako strašno, ker nima nikdar naenkrat pred očmi vseh podatkov. Pisatelj je zbral precej tvarine — vse ni mogoče zbrati, kar končno vendar le poedini slučaji pridejo na dan - in človek z grozo zre pred seboj to nečuveno sramoto toli hvaljene moderne kulture. Tisoče in tisoče mladih deklet izgine za vedno v umazane brloge velikih svetovnih mest, Ne\v-York, Buenos Ayres, Rio Janeiro, Aleksandrijo, Carigrad itd. „ Pesti Hirlap'1 je poročal, da je samo ogrskih (slovaških itd.j deklet po balkanskih hišah do 25000. Prostitucija pa vzoratno deluje tudi na zakon, odtod iz večine zahteve razporoke. O prostituciji se lehko reče dobesedno, da pije mozeg človeškemu rodu. Pisatelj navaja razne socialne poskuse, kako ozdraviti to rak-rano, gospodarsko- politične, a odločno izpoveda, da bodo vsi ti poskusfzaman, če se jim ne pridruži religiozno nravni preporod človeške družbe. Neodvisna morala more dati človeku le „ideal svinjarije" (str. 117). A. U. 3000C LISTEK. Loreto in „Casa santa“ (Sveta hišica). -- Zadnji čas se je zopet vnel boj za Loreto. Ulysse Chevalier, tisti, ki je pred nekaterimi leti historično-kritično dognal nepristnost turinskega grobnega prta, je izdal veliko delo o Loretu. Zbral je vse vire o sveti hišici, jih kritično ločil in razvrstil ter prišel do sklepa, da je sporočilo o prenosu nazareške hišice v Loreto le legenda. Ugledaa katoliška revija lovanskega vseučilišča „R e v u e d' H i s t o i r e e c c 1 e s i a s t i q u e" imenuje razloge francoskega zgodovinarja kanonika Chevalier absolutno nepobitne. ,,Histor. Pol. Blatter'1 (1906, 138-, str. 126) e pridružujejo. Jezuit B e i s s e 1, ki je svoj čas odločno branil zgodovinsko vrednost ljudskih sporočil o Loretu, je napisal sedaj članek v „S ti m m en aus M a r i a - La a c h" (1906, 9. str. 361 sl.), ki izkuša v njem razložiti postanek legende. Tudi „Vrhbosna" (1906. br.20.) je priobčila članek „ Santa Casa v Loretu" po lovanski reviji. Razlogi, ki jih navaja Chevalier, se dado tako-le povzeti: 1.) Božja pot v Loretu je že starodavna. Poročila segajo nazaj v 13. stoletje. Bila pa je prvotno tam cerkev rojstva M. B., a ne Oznanjenja. Papeške bule do 1. 1389 omenjajo božjo pot brez vsake druge opomnje. 2.) Prenos hišice bi se bil dogodil 1. 1295, a prvo historično poročilo o tem je šele iz 1. 1470, poročilo loreškega župnika Tolomei, in sicer je prvo še precej splošno, potem pa se sčasoma javlja vedno več podrobnosti. Najbolj je vplivala bula Julija II., ki omenja prenešenje „iz Betlehema11 (!). A tudi ta bula dostavlja previdno: „kakor pravi pobožno sporočilo". Pripoveduje pa bula stvari, ki jih ne sporoča noben arhiv in nobena kronika. Zato mislijo, da je papež kar povzel to, kar je bilo povedano v prošnji, ki so mu jo poslali iz Loreta. Tako je 21. oktober 1507 (dan bule) uradni rojstni dan legende. 3.) Takrat, ko naj so angelji prenesli hišico iz Nazareta, t. j. okrog 1. 1291, sploh v Nazaretu ni bilo nobene Marijine hišice več. Romarji, ki so v 4. stoletju in pozneje obiskali Nazaret, so videli votlino, a nobene hišice. Na kraju je bila cerkev M. B. To cerkev pa je 1. 1263 porušil sultan iz Kahire. Do 16. stoletja je bila na vzhodu legenda sploh neznana. In vendar trdi prva historična priča o Loretu, Tolomei, da so našli v Nazaretu 1291. 1. o tej stvari napis! 4.) Pač pa so po miru 1. 1283 zidali v Nazaretu med zidovi stare cerkve pred votlino oznanjenja kapelico, hišico M. B. O njej poroča frančiškan Nikolaj Poggi-bonsi 1. 1345. Frančiškan Quaresimo pa poroča 1. 1626 o manjši kapeli, a pod njo, pravi, so našli temelje večje kapele (one iz 1. 1283), ki se ujemajo s tlorisom lavretanske kapele, la zadnja okoliščina se zdi Beisselu ključ do uganke. Po 1. 1283 je bil v Palestini mir in romarji so začeli zopet pohajati svete kraje. Morda je lavretanska hišica posnetek oneprve hišice v Nazaretu, ki so jo zidali po 1. 1283? Ali pa je celo iz istega materiala? Saj je znano, da je n. pr. prst na pokopališču v Pizi iz sv. dežele. Potem bi bili prenesli last in pravice večje prejšnje loretske cerkve na hišico M. B. Zgodilo bi se bilo to morda okrog 1. 1383 — 1412, ko je bil škof loretskih krajin (reka-natski) A n g e 1 n s. Če je ta škof poslal v Nazaret po tloris in material, bi bil jako umljiv postanek legende v ljudskem sporočilu. To legendo pa bi bil zapisal že v mnogočem obogateno 1. 1470 župnik Tolomei, za njim pa jo bili obogatili še drugi. - Bodisi pa kakorkoli, Chevalier in za njim Beissel in drugi poudarjajo, da radi tega Loreto ne izgubi svoje časti. Nekaj poezije izgine, a sloveča božja pot je bila tam, preden je nastala legenda, in ostane tudi poslej. Kdor ne£more v Nazaret, gre v Loreto, a kdor ne more v Loreto, gre tja, kjer so lavretanske kapelice. Središče vsega češčenja je velika skrivnost včlovečenja pa misel nanjo, ki je Mati božja in zato mati usmiljenja. Taki spomini se nam živeje vzbujajo na raznih božjih potih in razni kraji so res izbrani od božje previdnosti kol posebna svetišča, pa naj so razne pripovedke o njih postanku resnica ali pa le legenda! Kakor se okrog starih kapelic rad ovija bršljin, tako se tekom stoletij okolijjudski duši dragih krajev ovijajo rade legende. A. U. Cerkev in politika na Ruskem. Pri dosedanjih političnih bojih je duhovščina vso stvar apatično od daleč gledala; razni reakcionarci svetni in duhovski (skoraj vse dtihovsko časopisje) so se naravnost in določno izrekli prot' vmešavanju cerkve in njenih služabnikov v politično življenje. Nasproti temu pomlajeni (prej skrajno reakci- onarni) bogoslovski časopis ,,Strannik" (1906, št. 9) odločno poudarja, da vera in cerkev tako globoko sega v življenje narodovo in njega uredbe, da se ne more izogniti politiškim vprašanjem. Krščanstvo ima po svoji ustanovitvi in naravi poslanstvo, da prenavlja narode; krščanska načela morajo prešinjati vse narodovo življenje. Zato krščanstvu ni vseeno, kaka je vladna oblika, kako je razmerje in kak položaj raznih stanov, kaka načela vladajo v zakonodajstvu. To priča tudi zgodovina. Strankarski borbi se ne more izogniti, saj se stranke bore za ideje, cerkev ima pa tudi ideje, za katere se mora boriti in jih braniti. Ako bi bila cerkev indiferentna do vseh strank, bi se ji po pravici očitalo, da ji ni mar občni blagor, da ne toči med dobrim in zlom. Seveda so vsi ideali politiških strank nepopolni, ker so človeški in ker dobivajo svojo obliko pod vplivom časovnih in zgodovinskih pogojev. Verski ideali pa stoje nad iz-premenljivimi pogoji življenja. Verski ideali so torej lahko bolj ali manj blizu idealom kake stranke, a vendar se z njimi ne krijejo, ampak so ideali človeških idealov. Na Ruskem je tako ostra politiška borba, da duhovniki ne smejo ostati ravnodušni, ker po krščanskih principih ni dopusten nravstveni indiferentizem nasproti potitiškim strujam. Duhovniki so sicer nositelji miru, miru Kristusovega; boj za resnico je pa ravno boj za mir Kristusov. Tako ruski časopis. F. G. Fra Jacopone da Todi. — V božični noči 1. 1306 je umrl s himno vere in upanja na ustnah eden izmed prvakov frančiškanske poezije Jacopone da Todi. Letos obhajajo Italijani njegovo šeststolelnico. Čudna je bila že usoda njegovega življenja. Rodil se je 1. 1230, štiri leta po smrti Frančiška Asiškega. Kot advokat se je oženil z lepo plemenito Vanno, ki jo je blazno ljubil. Pri neki ljudski slavnosti se je pa podrl oder, ki je bila zbrana na njem množica gledavcev, in je pokopal pod seboj med drugimi tudi lepo Vanno. Ko je prihitel Jacopo, ter so ji odpeli okrvavljena dragocena oblačila, je zagledal, da je nosila na telesu spokorni cilicij. Kmalu nato je umrla. Jacopa je ta pogled tako pretresel, da je vrgel od sebe plemiško obleko ter se ogrnil v sirovo raševino. Dalj časa so ga imeli za blaznega. Olroci so vpili za njim: Jacopone, Jacopone! To ime si je tudi sam pridržal. Toda pokazalo se je, da Jacopone ni bil blazen, marveč, da je le spoznal vso ničemer-nost sveta in mu dal za vedno slovo. Postal je sin sv. Frančiška. Njegova »blaznost" pa se je začela izlivati v poezije, polne toplih čuvstev in srčnega hrepenenja po višjih vzorih. Tako je velika bol rodila velikega poeta. Verzi Jacoponovi še niso izlikani, saj so bili prvi poskusi nove, italijanske lirike, a so polni ritma, „ki mu je vera srce". Njegove pesmi so prvi cveti tiste religiozne poezije, ki je potem navdihala vse velike genije od Danteja, Petrarca, Tassa pa do Manzonija. Pesnil je Jacopone tudi latinsko. Njegovo slavo bo nosila vedno po krščanskem svetu njegova nesmrtna oda: S t a b a t mater! (Primeri: Civilta Cattolica, 1906. zv. 1348, str. 394 sl.). A. U. »Sveta Melanija". — Kardinal Rampolla del Tindaro je izdelal v svoji simoti znamenito delo ter je dal na svetlo: Sanla Melania. Že kot nuncij v Madridu (1. 1884) je našel star rokopis iz 10. stol. in spoznal je, da obsega življenje velike krščanske heroinje Melanije. Preiskal je potem še druge arhive in že znane biografije sv. Melanije in potem snov kritično obdelal z vsem modernim znanstvenim aparatom. (Knjiga stane 30 L.). Silno zanimivo je to življenje. Melanija je bila hči iz plemenite senatorske rodovine. Rodila se je 1. 383 v Rimu. S 14 leti se je omožila. Ko sta ji dva otroka po vrsti umrla, je poslej živela s svojim možem Pinianom zdržno. Bila je neizmerno bogata. Imela je bogata posestva v Kampaniji, Siciliji, Afriki, Španiji, Britaniji in do 8000 sužnjev. Letni dohodki so znašali 120.000 zlatnikov, premičnine pa ni mogoče ceniti. Nje hiša je bila pravo gostišče za vse romarje iz tujine. Cerkvam in samostanom je pošiljala prebogate darove. Ko je sklpnila s svojim možem zdržnost, je pa tudi ogromno imetje domalega razdelila mrd cerkve, samostane in uboge. Vsem sužnjem je dala svobodo. Mnogo suženj je stopilo v samostane, ki jih je ustanovila Melanija. Z možem sta živela poslej kot brat in sestra. Obiskala sta škofa sv. Pavlina v Noli, od 1.410-417 bivala v Afriki in mnogo občevala s sv. Avguštinom. L. 417 sta potovala v Aleksandrijo in obiskalasv. Cirila. Potem sta obiskala egipčanske samostane, 1.406 pa Carigrad. Potem sta se nastanila na oljski gori. Po moževi smrti je živela v samostanu, ki ga je sama ustanovila, v krogu 90 devic. Celica ji je bila raj. Tu je molila, prepisavala knjige, poučevala svojo netjakinjo, sv. Pavlo. Živela je silno zmerno. Že prej je leta in leta jedla samo enkrat na dan nekoliko sadja in sočivja in o praznikih je dodala nekoliko olja. Pozneje je jedla samo vsaka dva, tri dni, o štiri-desetdanskem postu pa le ob sobotah in nedeljah. Sv. obhajilo je prejemala vsak dan, kakor je bila tedaj v Rimu navada. Umrla je 31. decembra 439. Še o božiču je bila s Pavlo v Betlehemu in je tam prejela sv. obhajilo. Ta biografija je prekrasna kulturna slika iz krščanske starodavnosti. Ram-polla je dodal 200 strani in folio, kjer pojasnjuje razna vprašanja, tičoča se tedanjih razmer. Hkoncu pa želi, da bi se našel kdo, ki bi opisal življenje te plemenite krščanske junakinje tudi za ljudstvo, da bi tako sijala sv. Melanija kot čist vzor v našo mračno dobo! (Prim. Hist. pol. Blatter 1906. 137f. str. 584 sl.). A. U. Prva francoska ljudska univerza. - Prvo ljudsko univerzo na Francoskem je ustanovil delavec M. D e h a r ni e 1. 1898 v Parizu. Deliarme je izreden mož. Po poklicu je stavec. Iz modernih idej je povzel predvsem svobodo. Iz svobodoljubja je postal anarhist in je preživel dalje časa v ječi. Potem je spoznal, da more delavce osvoboditi in dvigniti le učenje. Začel se je najprej sam strastno učiti. Zbral je krog sebe nekaj tovarišev ter se je v večernih urah po dnevnem delu z njimi učil: najprej astronomije, potem fizike, kemije, geografije, biologije in nazadnje zgodovine idej. L. 1898 pa je ustanovil nekako univerzo za vse delavstvo. Najel je nekaj sobic in večjo dvorano, naprosil nekaj profesorjev, politikov, tehnikov itd. za predavanja ter začel vabiti delavce. Vsak član naj bi plačeval 50 novčičev na mesic. Zbrali so se delavci in delavke, stari in mladi, očetje in sinovi, žene in dekleta. „Mi hočemo, je dejal Deharme v oklicu, resnico, lepoto, nravno življenje za vse. Mi hočemo, da bodi vse ljudstvo deležno dobrin, ki so dediščina človeštva; kakor solnce sije za vse, tako naj tudi umska luč sveti vsem." Sam Deharme je ateist, toda za svojo univerzo je zahteval popolno svobodo. »Naša Zveza ne širi nobenega političnega, verskega ali filo-zofičnega nauka. Naša zv^za hoče višjo ljudsko izobrazbo in socialno etično vzgojo. Duh, ki nas navdaja, je duh svobode. Proste ure so za delavca najbolj pogubne, če nima veselja do učenja in izobrazbe. Če pa ima to veselje, bo porabil proste ure ne le prijetno, temveč jih bo izkoristil za telesni, umski in nravni svoj razvoj, in le to pomenja socialno samoosvojo." Enkrat je prišel v dvorano znani francoski apologet Denis in prosil svobodne besede, da razloži načela svoje vere. Med predavanjem je nastal velik šum, mnogi socialisti so zahtevali, da se mu beseda vzame, a Deharme je z vso odločnostjo branil svobodo in nastopil potem, ko so ga tovariši napadali, za to svobodo tudi v javnosti po časnikih. Poleg znanja je poudarjal Deharme vzgojo. „Francoska republika, je dejal, je bila kar razsipana s. šolstvom. Vsaka šola, so dejali, bo izpraznila eno ječo. Število zločincev analfabetov se je res zmanjšalo, a zato se je povečalo število izšolanih zločincev: celotno stanje se ni izboljšalo; zgraditi so morali celo nove ječe. Imeli so znanje za namen, ki je le sredstvo. Mi hočemo ne le učiti, marveč tudi vzgajati." In kakšen je uspeh te ljudske univerze? L. 1894 je izpovedal Deharme, da klavrn. Nekaj časa je šlo, potem pa je zmanjkalo delavcem resnobe. Kakšni so vzroki? En vzrok so organizacijske težave. Deharme je leta in leta vsak večer sam prišel k predavanjem, da je skrbel za red, celo spal je v enem kotu „uni-verze", vendai ni prav šlo naprej. Drugi vzrok je umski. V predavanja ni bilo mogoče spraviti pravega reda. Eden je predaval o tem, drugi o onem, delavci so poslušali, a na koncu meseca je bila v njih glavah neka čudna zmes vsega, a nič pravega znanja. Tretji vzrok pa je pač ta, da univerza delavcem ni dala nič gotovega, nobenih jasnih načel, nobenih trdnih ciljev. Ta je tolmačil materializem, oni panteizem itd. Silno značilno je, da je ateist Deharme sam izpovedal to veliko slabost vse svoje vzgoje. „Brez Boga - tako je pisal 1. 1903 v svojem časnikn „La Coope-ration des idees" — ne moremo še pojmiti dejavne morale. Vse to, kar nam izdajajo za neodvisno, znanstveno, umsko ali pozitivno moralo, je le parodija na moralo." In pozneje je pisal orazporoki: ,.Resnica je, nerazdružljivost zakona je najboljše poroštvo nravnega reda in miru v rodbini, v družbi, proti nagonom človeške bestije. A resnica je tudi, da brez dogme sama pamet ni zmožna vzdržati poedinca, da bi se žrtvoval vrstim da bi podredil svoje fiziološke nagone socialnim dolžnostim." Prav zalo De-liarme tudi odkrito izpoveda, da socialna demokracija ni zmožna rešiti socialnega vprašanja. „Socializem je videl le mehanizem v tem, kar je nadmehanično. Ne le, da ni rešil moralne krize, celo videl je ni. Na vse aspiracije naše duše, na vse nemirno koprnenje naše dobe, na vse dvome je odgovarjaPle z obeti vsakdanjega kruha. Kaj? Ali so se zato trudili geniji stoletja in stoletja?_Soci-alizem more rediti !e obup. Samomor velike angleške socialisti nje, Eleonore Aveling, hčere Karla Marxa, je najboljši dokaz, da je socializem nezmožen dati dušam smeri. Socializem ni umel človeka. Bil je izraz enega hipa, ene kategorije, a ni dvigajoči in goni vni ideal!“ Kaj tedaj?-'„Jaz sam ne vem, kje je rešitev, jaz celo ne vem, če je sploh kje!" — Odkrita izpoved, a silno žalostna. Nijčuda, dajtudi tako požrtvovalen mož, kakor je Deharme, ne more dati delavstvu [višjih ciljev in vzorov, in da tudi njegova univerza ne more dati prave izobrazbe! (Prim. Revue de deux Mondes tom. XXIII. str. 399 sl.: A propos de 1'universite populaire). A. U. Slavorum litterae theologicae so dovršile svoj II. letnik, ki kaže velik napredek. Razen Slovanov opazimo med sotrudniki znanega Tondini-a de Anarenghi in A. Palmieri-a, enega prvih strokovnjakov v vzhodnem cerkvenem vprašanju. Skrbno urejevani časopis si je pridobil že mnogo ugleda in priznanja med znanstvenimi krogi raznih narodov; tudi ruski in srbski bogoslovski krogi ga upoštevajo in mu pošiljajo v zameno svoje časopise in knjige. V IV. št. 1.1906 je Dr. L. Jelič priobčil velezaniiniv temeljit članek ii S 1 a v o r u m M e r i d i o n a 1 i u m catholicorum linguae litur-gicae". — Uredništvu se je pridružil naš rojak dr. F. Orivec; sotrudništvo je obljubil prvi ruski bogoslovski učenjak N. N. 01 u b o k o v s k i j. S prihodnjim letom se bo list povečal; cena ostane ista (6 K za celo 1.). Vsi, ki se količkaj zanimajo za bogoslovsko in slovansko znanost, bi moral »Sl. 1. tli." upoštevati in naročati. — Administracija je v Pragi 1-190. Družba sv. Mohorja je zopet razposlala svoje knjige kot lepo božično darilo. Udov je bilo 81.979, torej je romalo 491.874 knjig med slovensko ljudstvo. Poleg Koledarja, molitvenika in krasnih Zgodeb, ki se bodo še nadaljevale, so dobili udje letos en potopis (Lavtižar, Pri severnih Slovanih), eno daljšo povest (Lah, Uporniki) pa Stritarjeve »Lešnike11. Stritar kliče obenem Mohorjanom Zbogom! v slovo. Za 1. 1907 obeta družba poleg večjih in krajših povesti III. zv. apologetične knjige »Pamet in vera" in knjigo „Umni čebelar". Naj bi število članov ne nazadovalo ! Ljudska knjižnica za ljudstvo je začela izhajati v zalogi „ Katoliške buk-varne" v Ljubljani. Nje namen je podajati ljudstvu dobrega zabavnega beriva „iz domačih in tujih logov". „V lepi obliki bistriti glavo, blažiti srce, krepiti voljo, to namerava Ljudska knjižnica. S temi cilji bo najbolje pospeševala tudi pravo omiko Slovencev". Izhajala bo po 2 krat i.a mesec v sešitkih po tri tiskovne pole. Cena zal0sešitkovK2'20 s poštnino vred. Prvi trije sešitki so prinesli povest »Znamenje štirih", angleški spisal A. C o n a n Doyle, iz življenja londonskega detektiva. Sledile bodo povesti iz raznih literatur. Jan Magiera, poljski profesor iz Galicije (Nowy Ssicz), nam je poslal nekoliko člankov, ki pregledno in kratko, a živahno in zanimivo popisujejo zgodovino poljske literature. Ker smo nepozabnemu spominu S. Gregorčiča posvetili daljši članek, zato smo morali zaradi pomanjkanja prostora odložiti prvi članek o poljski literaturi; s prihodnjo št. bomo začeli priobčevati zanimive članke poljskega prolesorja. Iz slovenske kulturne zgodovine. — Silno zanimivi in važni dobi v zgodovini Slovencev sta 1848. leto pa doba od 1861 — 1874. Leto 1848. je obdelal Apih (Slovenci in 1848. leto. V Ljubljani 1888. Zal. Matica Slo venska). Žal, da je knjiga pisana precej težko in zato odvrača čitatelje. Za drugo dobo pa še nimamo celotnega dela, namreč le posamezne biografije in monografije. (Prim. literaturo v brošuri: Lončar, Politično življenje Slovencev. V Ljubljani 1906.) Slovenska Matica" izdaja prav sedaj J. Vošnjakove „Spomine" (I. zvezek od I. 1840 -1868). V teh^sporninih je mnogo zanimivega gradiva za[slovensko kulturno zgodovino, vendarle pa je v njih dosti preveč osebnega in čisto brezpomembnega. Dr. France Oblak je izdal pravkar knjižico: Dr. Karol Lavrič in njegova doba. (V Gorici 1906.) Ta knjižica pa celo ne zadovolji čitatelju. Tudi v tej se zdi, kakor da bi bila prva pisateljeva osebnost, tako vsiljivo stopa v osredje. O dr. Lavriču niti ne izvemo, odkod je bil, kje in kdaj se je rodil, kje se je šolal, kako se je razvijal. Pač nam kaže pisatelj dr. Lavriča kot velezaslužnega za narodno probudo na Primorskem. Toda človek bi rad izvedel, kakšen je bil še sicer njegov vpliv na kulturo našega naroda. Kakor je bil dr. Lavrič blago-dušen in nesebičen, so vendar v njegovem življenju momenti, ki človeku nehote vsiljujejo razna vprašanja. Le mimogrede je vrgel dr. Oblak opomnjo, da je Lavrič „odstopil od vere". O tem, da se je dr. Lavrič ustrelil, pa niti ne zine ne. Tako je ta brošura le slab donesek k zgodovini tedanje dobe. Če piše nepristranski zgodovinar življenje mož iz tedanje dobe, se nikakor ne more ognjili vprašanja, kakšni so bili njih splošni kulturni nazori, njih nazori o religiji kot kulturnem činitelju, zlasti njih odnošaji do liberalizma. V tisti dobi se je sejalo seme, ki je provzročilo med Slovenci usodni razpor, pod čigar žalostnimi posledicami trpi še vedno naš narod in ves naš kulturni razvoj. Listnica uredništva. L. L. (Krakov). Oprostite! V to številko smo mogli uvrstiti te manjši članek. Pride vse na vrsto. Pozdrav! G. R. (C.) Hvala! Pride. -- Dr. P. O Dennertovi knjigi še izpregovorimo. Uredniki: Dr. Fr. Grivec, prof. Evg. Jarc, dr. A. Ušeničnik. RIpUs Cint7l w'Par’ p°zlatar in - MICKO. VJULZ.I izdelovatelj oltarjev Ljubljana, Wolfove ulice št. 1 se priporoča prečastiti duhovščini v izdelovanje vseh v njegovo stroko spadajočih del. Na razpolago so načrti, katere na zahtevo pošlje na ogled. Nadalje se priporoča tudi za vsa v stroko spadajoča popravila, katera izvršuje točno in po najnižjih cenah. - Tovarna oljnatih barv, laka in firneža - Brata Eberl slikarja napisov, deko-racijska, stavbinska in pohištvena pleskarja-lakirarja. Mojstra-ple-skarja c. kr. državnih in c. kr. priv. juž.železnice : : v Ljubljani : : : : : : Delavnica : : : : Igriške ulice štev. 6 : blizu vladne palače.: Prodajalnica in pisarna Miklošičeve ulice 6 za frančiškan cerkvijo. : Telefon št. 154. : : : Ustanovljeno 1842. : Delovanje z elektr. silo Najsigurnejša prilika za štedenje I © Vzajemno podporno - društvo v Ljubljani - registrovana zadruga z omej. poroštvom Kongresni trg štev. 19 sprejema vsak delavnik od 9, —12. ure dopoldne hranilne vloge ter jih obrestuje po 43/4°/o, to je: daje za 200 K 9 K 50 h na leto. Druge hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da - bi se njih obrestovanje prekinilo. -Rentni davek plača hranilnica sama. Dr. Vinko Gregorič I. r., predsednik. — Kanonik Janez Sušnik I. r., I. podpredsednik. — Kanonik Kalan Rndrej I. r., II. podpredsednik. 6» © :®= =©=! =®= (Jstanov. pred 100 leti. = .•. Najstarejša pr ^iinpor svečarska tvrdka " 1 1 1 priporoča velečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu zajamčeno pristne če-belno-voščene sveče za cerkev, procesije in pogrebe voščene zvitke itd. izborni med-pitanec, Ljubljana, Prešernove (Slo-^ - - nove ulice) 7, (Perlesova hiša) - - Jj 3SQ3SQ3^S3JS3#e3^S3?e3#e3SQ3JS3ie3#e3ie3#£ °(o % 97 /O OJ °(& V) lo 03 Qregorčičevspomenik. V Gorici se je sestavil osrednji odbor za Gregorčičev spomenik, ki ima nalogo sprejemati radodarne doneske slov. rodoljubov, 5 katerih pomočjo naj bi se postavil dostojen spomenik prerano umrlemu pesniku. Načelnik je deželni poslanec in odbornik profesor Ivan Berbuč. Doneske sprejema začasno izvrševalec oporoke rajnega pesnika prof. Josip Ivančič v Gorici (P. Corno 8). Kaj je 5eydlin ? po najnovejših higijeničnih predpisih in preskušnjah prirejena, mnogokrat odlikovana kosmetična ustna voda. Dobi se pri O. 5eydl in R. Persche v Ljubljani. Naprodaj v vseh večjih trgovinah. Josip Weibl nasled. J. Spreitzer priporoča sl. občinstvu in prečast. duhovščini . svojo izborno . urejeno delavnico Cene solidnemu delu .. so dokaj nizke. .. Specijaliteta : Valjični zastori, železne konstrukcije, vod. sesalke, napeljevanje vodovodov. . Napravlja troš-kovnike in načrte po poljubnih risbah v različnih slogih ter 'pošilja poštnine prosto. Vse poprave izvršuje .. po najnižji ceni. .. Fr, Čuden, Ljubljana urar in trgovec, Prešernove ulice . Majvečja izbera vsakovrstnih ur . Ceniki zastonj. Ceniki zastonj O Priznano lična in : cfena izdelava : Knjigoveznica Katoliškega tiskovnega : društva v Ljubljani : Kopitarjeve ulice št, 2. Priporoča se v izdelavo vsakovrstnih Knjigove-ških del. Hapisi za društvene znake se točno izvršujejo I ^ Ivan Kregar pasar in izdelovatelj cerkvenega orodja in posode, Ljubljana, Poljanska cesta 15, se priporoča v izdelovanje vsakovrstne cerkvene posode in orodja iz zanesljive kovine po uzorcih ali lastnem načrtu v poljubnem slogu. Staro posodo popravi in prenovi, posrebri in pozlati; v ognju pozlačuje tudi strelovodne osti, vse po najnižji ceni .'. = ’ GB ' ~ED~ — Zmerne cene Iv, Podlesnik ml, priporoča svojo trgovino L, Mikusch tovarna solnčnikovin dežnikov priporoča svojo veliko zalogo dežnikov in solnčnikov v Ljubljani, Mestni trg 15. Prevleke in poprave izvršč se : dobro in poceni. : Maj nižje tovarn, cene.